(20. maj 2009)
Sejo je vodil mag. Blaž Kavčič, predsednik.
Seja se je začela ob 12.02.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Lep pozdrav. Državni svetniki, spoštovani vabljeni! Pričenjam 16. sejo Državnega sveta. Sklical sem jo podlagi 53. člena Zakona o Državnem svetu in prvega odstavka 30. člena Poslovnika Državnega sveta. Opravičenih za današnjo sejo zgodovinsko ni. Na sejo so bili vabljeni mag. Mitja Gaspari, minister brez resorja odgovoren za razvoj in evropske zadeve, gospod Borut Miklavčič, minister za zdravje, dr. Milan Pogačnik, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano med tem, ko prvotno vabljeni minister dr. Patrik Vlačič, zaradi umika točke dnevnega reda ne bo seveda prišel na sejo. O sklicu seje sem obvestil predsednika Državnega zbora gospoda dr. Pavla Gantarja in predsednika Vlade Republike Slovenije, gospoda Boruta Pahorja.
S sklicem 13. maja 2009 ste dobili predlog dnevnega reda, ki je bil naslednji: Odobritev zapisnika 15. seje Državnega sveta Republike Slovenije; Pobude in vprašanja državne svetnice in svetnikov; Ukrepi za premagovanje krize ../Izklop mikrofona./.. iz kreditov in izdanih dolžniških vrednostnih papirjev za realizacijo gradnje avtocestnih odsekov iz nacionalnega programa izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji v višini 323,70 milijonov evrov; Predlog zakona o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami; Predlog sklepov o imenovanju komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Državnem svetu Republike Slovenije.
Imamo umik in sicer, 18. maja 2009 ste bili obveščeni, da bo na predlog ministra za promet predlagal umik 4. in 5. točke dnevnega reda. Dobili ste dopis po elektronski pošti in veste, da se na Ministrstvu za promet pripravlja novo besedilo letnega plana in obnavljanja avtocest in novo besedilo Predloga zakona o soglasju in poroštvu. Ta dva dokumenta še nista bila posredovana Državnemu zboru. Zaradi navedenega predlagam, da iz dnevnega reda umaknemo 4. in 5. točko. Glasovali bomo najprej o umiku 4. točke dnevnega reda, ki se glasi: Letni plan v razvoju in obnavljanja avtocest za leto 2009. Ugotavljamo prisotnost. 30 svetnic in svetnikov.
Kdo je za? (31 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog za umik 4. točke dnevnega reda sprejet.
Sedaj bomo glasovali o umiku 5. točke dnevnega reda, ki se glasi, predlog Zakona o soglasju in poroštvu Republike Slovenije za obveznosti Dars iz kreditov in izdanih dolžniških vrednostnih papirjev za realizacijo gradnje avtocestnih odsekov iz nacionalnega programa izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji, v višini 323,70 milijonov evrov. Ugotovimo prisotnost! (24 prisotnih.)
Kdo je za? (32 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog za umik 5. točke dnevnega reda sprejet.
Imamo tudi razširitev, in sicer ste bili 18. 5. obveščeni, da bom dnevni red razširil s točko - predstavitev dela Ministrstva za zdravje in predlagam, da glasujemo o .../Izklopljen mikrofon./... Osemindvajset.
Dnevni red. Prvič. Odobritev zapisnika 15. seje Državnega sveta Republike Slovenije.
Drugič. Pobude in vprašanja državnih svetnic in svetnikov.
Tretjič. Ukrepi za premagovanje krize.
Četrtič. Predlog zakona o soobstoju gensko spremenjenih lastnin z ostalimi kmetijskimi rastlinami.
Šestič. Predlog sklepa o imenovanju komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Državnem svetu Republike Slovenije.
Preden dam tako predlagani dnevni red na glasovanje, vas želim še obvestiti, da zaradi začetka obiska predsednika kanadskega senata gospoda Noela Kinsele, moram zapustiti to sejo nekje po drugi uri, približno 14.20, ker ga po protokolu sprejemam na Brniškem letališču. In v kolikor bo seja takrat še trajala, bo sejo vodila namestnica, gospa državna svetnica Lidija Jerkič.
Tako, da lahko preidemo na odločanje o dnevnem redu. Želi o takšnem predlogu dnevnega reda kdo razpravljati? Če ne, potem ugotavljamo prisotnost. Ugotovimo prisotnost! (30 prisotnih.)
Kdo je za? (30 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je dnevni red sprejet.
Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - ODOBRITEV ZAPISNIKA 15. SEJE DRŽAVNEGA SVETA. Osnutek zapisnika 15. seje Državnega sveta ste prejeli s sklicem po elektronski pošti, z dne 13. maja. Ugotavljam, da je na podlagi tretjega odstavka 60. člena poslovnika nisem prejel pisnih pripomb na osnutek zapisnika in predlagam, da o njem glasujemo. Ugotovimo prisotnost! (30 prisotnih.)
Kdo je za? (28 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je zapisnik 15. seje Državnega sveta sprejet.
Prehajamo na 3. točko. Dali smo za predstavitev prednost ministroma in sicer, najprej ministru mag. Mitji Gaspariju in potem ministru za zdravje, gospodu Borutu Miklavčiču. Gospod Gaspari je pred približno petnajstimi minutami sporočil, da bo kakšno minuto zamudil. Predlagam, da ne prekinjamo našega dela, ampak da z vašim soglasjem preidemo na
2. TOČKO DNEVNEGA REDA - POBUDE IN VPRAŠANJA DRŽAVNE SVETNICE IN SVETNIKOV, ki jo bomo pa v primernem času po prihodu ministra Gasparija prekinili in z njo nadaljevali potem, ko bomo končali s prestavitvijo dela obeh ministrstev oziroma resorjev.
In sicer, najprej imamo dve vprašanji, svetnika Vincenca Otoničarja, glede višine koncesije gozdnim gospodarstvom. Predlog sklepa ste prejeli po pošti, 18. maja. Gospod svetnik Otoničar, želite dodatno obrazložiti. Ne. Želi kdo drug besedo? Če ne, predlagam, da Državni svet sprejme naslednje sklep; Državni svet podpira vprašanji državnega svetnica Vincenca Otoničarja in predlaga Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da vprašanje prouči in nanj odgovori.
Ugotavljamo prisotnost. 28 svetnic in svetnikov.
Kdo je za? (25 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je Državni svet predlagani sklep sprejel.
Prejeli ste vprašanja gospoda Draga Ščernjaviča glede opravljanja in gospodarjenja s počitniškimi kapacitetami v javnem sektorju. Želi predlagatelj podati kratko obrazložitev? Ne bo možno, ker ga ni. Želi kdo drugi besedo? Ne. Potem prehajamo na odločanje. Predlagam, da Državni svet sprejme naslednji sklep: "Državni svet podpira vprašanje državnega svetnika Draga Ščernjaviča in predlaga Vladi Republike Slovenije ter Ministrstvu za javno upravo, da vprašanje prouči in nanje odgovori." Ugotavljamo prisotnost. 31 svetnic in svetnikov.
Kdo je za? (28 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je Državni svet predlagani sklep sprejel.
Prejeli ste vprašanje državnega svetnika Jerneja Vebriča v zvezi s pripravo operativnega programa Varstva pred hrupom. Želite, kolega, podati dodatno obrazložitev? Izvolite, gospod Jernej Verbič.
JERNEJ VERBIČ: Gospod predsednik. Predsednica, kolegi. Slovenija je v 70-ih letih začela z gradnjo avtocest. Med prvi kraki, ki so bili narejeni je bil prag med Vrhniko in Postojno. Dal sem to svetniško vprašanje zgolj iz enega samega razloga. V tem času ni bilo možno napraviti protihrupno bariero na približno 150 - 200 metrih blizu bencinske črpalke na ../Nerazumljivo./.. to so Jeršiče. Namreč problem je v tem, da kjerkoli se gradijo te protihrupne bariere je prostor na levo in na desno zelo širok, nekaj 100 metrov zračne črte. Na tem področju preko katerega gre vsaj nekaj milijonov vozil na leto je prostor z ene strani zakrit s hribom Pečna Reber in se hrup odbija od hriba nazaj preko teh nekaj hiš, mislim da jih je okoli 9, 10. Kar je pa še najpomembnejše, v tem času, v približno desetih letih je na tem področju, zaradi bolezni raka umrlo 6 ali 7 ljudi. Če, in mislim, da se vozite v avtocesti proti Kopru. Če greste pa dobrih, eden kilometer niti ne, naprej na desni strani lepa zidana ograja oziroma bariera z zidanim kamnom, klesanim kamnom napravljena, ki ne služi v bistvu ničemur, kajti tam je poseg, tukaj je pa prostor na ravnini in mislim, da je skrajni čas, da se ta stvar uredi po, ne vem, koliko prošnjah, v zadnjih 10-ih letih. Naslovljene seveda na ustrezne organe.
Jaz mislim, da smo mi kot državni svetniki in gospa svetnica dolžni podpreti to zadevo, kajti tukaj ni vprašanje nekaj 10 tisoč evrov ali pa nekaj tisoč evrov, vprašanje je človeških življenj, zaradi prosim ta, Državni svet, da podpreti to mojo pobudo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega Verbič. Želi še kdo drug besedo v tej zvezi? Če ne zaključujem razpravo in predlagam, da Državni svet sprejme naslednji sklep: "Državni svet podpira vprašanje državnega svetnika Jerneja Verbiča in predlaga Ministrstvu za okolje in prostor, da vprašanje prouči in nanj odgovori." Ugotavljamo prisotnost. 31 svetnic in svetnikov.
Kdo je za? (28 članov.) Kdo je proti? (1 član.)
Ugotavljam, da je Državni svet predlagani sklep sprejel.
Prekinjam to točko dnevnega reda.
V naši sredi prav lepo pozdravljam ministra mag. Mitjo Gasparija.
Prehajamo na napovedano TOČKO DNEVNEGA REDA - UKREPI ZA PREMAGOVANJE KRIZE. Spoštovani gospod minister, izvolite!
MAG. MITJA GASPARI: Gospod predsednik! Spoštovane svetnice in svetniki! Zahvaljujem se za povabilo na vašo sejo. Predmet razprave, ki ste ga določili je ukvarjanje z ukrepi za zmanjševanje negativnih učinkov ekonomske in finančne krize. Danes bi vam rad nekaj več morda povedal glede na razpoložljiv čas, o tem, kaj je Vlada do sedaj delala oziroma kaj dela oziroma glede sprejetih in pa predvidenih ukrepov na tem področju, ker se v principu ustvarja nek vtis kot da ukrepov in delovanja ni. Po drugi strani bo v petek tudi izredna seja in verjetno še kakšna po njej na kateri se bo ta tematika tudi v okviru Državnega zbora obravnavala. Sam bi rad razdelil to kratko prezentacijo na tri dele. In sicer, v prvem delu bi rad povedal nekaj besed o tem kaj sploh je kriza v Sloveniji povzročila oziroma na kakšni kondicij, če tako lahko rečem, smo ta preobrat v gospodarskih gibanjih v Sloveniji pričakali, ker tudi okoli tega je nekaj nesporazumov. Drugič, kaj so po našem mnenju bili osnovni elementi, ki so vplivali na Slovenijo s stališča krize, se pravi kateri so osnovni vzroki so tisti proti katerim je treba v Sloveniji delovati, ker tudi okrog tega je precej nesporazumov. In na koncu bi s tem opozoril na nekatere bistvene ukrepe, ki so bili ali so sprejeti ali pa so v pripravi in na koncu nekaj o tem, kar sicer v javni razpravi ni veliko govora, pa tudi nekaj odpora je proti temu, da izhod iz krize ni dovolj samo najti neke kratkoročne ukrepe za zmanjševanje njenega učinka na kratek rok, ampak, da bo na daljši rok potrebno uskladiti nekatere strukturne pogoje v Sloveniji, ki bodo omogočali, da bosta lahko šla z roko v roki tako ekonomsko učinkovitost kot tudi socialno kohezivnost.
Kar se tiče same krize. Kriza se je začela kot finančni pojav v razvitem svetu, o tem verjetno ni treba več posebej veliko govoriti, podatkov je dovolj. Približno 3000 milijard evrov ali pa nekaj več ameriških dolarjev je obseg dosedanjih odpisov slabih terjatev v finančnem sistemu, bankah in njim podobnih institucijah. Če vam dam primerjavo 3000 milijard je v odnosu na 15 tisoč milijard, kar je družbeni proizvod Združenih držav Amerike, tako da dobite neko velikost tega problema. Se pravi, gre za sistemski problem, sistemski problem, ki ni vezan na eno regijo ali pa ne eno celino ali na eno ekonomijo, ampak je globalni problem, ker ga imajo tako Združene države Amerike kot Azija kot Evropa in tudi do določene mere tudi Latinska Amerika. V tem primeru je zaradi svoje nerazvitosti vsaj v tem delu zunaj tega samo Afrika. Torej, to je v osnovi bil problem, ki je nastal iz tega, ker so se poskušali ne optimizirati ampak maksimizirati donosi v finančnem sektorju, ki so zgubili realno povezavo z donosi v gospodarstvu in se je začela neka Poncijeva shema ustvarjati, čeprav ni bil namen, da bi se takšna shema ustvarila. Na koncu se ni več vedelo čigava so tveganja in kdo jih v končni instanci mora pokriti, še danes se točno ne ve koliko se bo še pri tem tako imenovanem odvijanju nazaj vrnilo v banke do končnih tveganj, ki so bili pokriti skozi ali pa pokriti skozi tako imenovane strukturne finančne instrumente, ki so jih bančni portfelji v Evropi in po svetu polni, relativno malo je takšnih stvari v slovenskem bančništvu. To je bil prvi problem, ki se je začel širiti iz Združenih držav Amerike in je v prvi fazi celo zgledalo, da ga bo Evropa preskočila, v tej fazi se zdi, da je Evropa ena tistih, ki je bolj prizadeta s tem kot ste je predvidelo. Samo v nemškem finančnem sistemu je tega za preko 800 milijard evrov in pomeni to lahko resen zalogaj tudi za ekonomijo takšne moči kot je nemška, še posebej, ker je nemška ekonomija.../nerazumljivo./.. vlečni konj evro območja, v katerem je tudi Slovenija. Na osnovi tega, da so banke zašle v ta nekontrolirana tveganja oziroma so se začela kazati kot nekontrolirana skozi stečaj in propad nekaterih institucij, se je začela pojavljati tista reakcija, ki je običajna v takšnih primerih kriz, da finančna institucija iz preohlapnega delovanja preidejo v prerestriktivno delovanje, temu rečejo prociklično ali pa skladno s ciklusom delovanja, se pravi nekateri dajo primer, če hočete, da banke ponujajo dežnik, ko je sonce in ga zapirajo, ko je dež. V tem primeru so začele izrazito zaostrovati pogoje svojega delovanja v času, ko bi gospodarski subjekti, podjetja in drugi denar najbolj potrebovali, ga omejevati tako v količini kot tudi v ročnosti. S tem se je začel in s hipotekarno krizo v Ameriki se je potem ta stvar začela seliti v realno gospodarstvo. Za Evropo je bil to predvsem učinek na tista gospodarstva, ki so izvozno naravnana, ker je absurdna situacija krize. Kriza bo prizadela najbolj učinkovita gospodarstva bolj kot tista, ki so zaprta ali nekonkurenčna ali ki so vezana pretežno na domače trošenje. To je posledica globalizacije svetovne ekonomije, ker se je povpraševanje po izvozu hkrati zmanjšalo povsod, ne tako kot je bilo pred leti, ko je ena država zašla v krizo in je imela možnost z ustreznimi ukrepi priti do zunanjih trgov in si s tem olajšati svoje težave. Ta trenutek ni zunanjega trga, ki bi deloval tako, da bi posamezna ekonomija, v tem primeru slovenska, lahko našla dober izhod za svoje izvozne dejavnosti, v tem je tudi ta globalnost te krize in težave kako jo končati. Zaradi tega je v Sloveniji predvsem na prvi fazi doživela težave avtomobilska industrija, ker je tudi v Evropi najprej doživela težave avtomobilska industrija, ker je povpraševanje momentalno padlo in so naročila tudi za tiste, ki dobavljajo tem industrija močno padla in seveda se je to v Sloveniji očitno poznalo.
Zdaj, na osnovi vseh teh ugotovitev, kolikor so lahko točne in v večini kljub vsemu držijo, ker večina tako razlaga, zdaj osnovne poti širitve krize, je bilo v Sloveniji po našem mnenju najprej potrebno storiti tiste korake, ki bi zmanjšali negativne učinke preko finančnega sistema, prvič, drugič, zmanjšalo negativne učinke na zmanjševanje zaposlenosti, ki ni bil razlog večinoma lastnih upravljavskih in menedžerskih napak, tretjič, pospeši tisto povpraševanje, ki v Sloveniji dejansko lahko pomaga k obnovitvi gospodarskih gibanj ob predpostavki, da bo zunanje povpraševanje nosilno, ker brez njega je Slovenija s takšno odprtostjo kot je nemočna rešiti probleme, to so predvsem javne investicije kolikor jih je mogoče spodbuditi in kolikor lahko delujejo na relativno kratek rok, pozitivno na domače povpraševanje in s tem na nekoliko višjo ali manj strmi padec rasti gospodarske aktivnosti. In tretjič, ukrepi, ki bi v danem trenutku omogočali podjetjem, ki so propulzivna, ki jih je kriza morda samo oplazila, ne pa tudi močno prizadela, ki imajo relativno dobre razvojne in poslovne programe, da se jim omogoči z ukrepi tudi države tako preko evropskih sredstev kot tudi sicer, da lahko nekaj več investirajo v tehnološko opremo, v raziskovalno opremo, v raziskovalne projekte in na področju investicij predvsem spodbujanje tistih projektov, ki omogočajo energetsko varčnost in učinkovitost, ki je na kratek rok recimo tako imenovan vin vin situacija tako za tiste, ki investirajo kot za tiste, ki porabljajo energijo, ker v obeh primerih daje pozitivne rezultate in ne škodi nikomur, ki je v tem primeru v to angažiran. Poleg tega je jasno, da bo potrebno s stališča vzdržnih javnih financ in to ne govorimo na leto, dve ali tri, ampak govorimo na srednjeročno obdobje, ki je pred nami, storiti nekatere strukturne prilagoditve, ki bodo omogočale, da bo socialna varnost ne samo varna na kratek rok, ampak tudi vzdržna na daljši rok. Samo ideja, da je moč te stvari rešiti s kratkoročnimi prilagoditvami v gospodarstvu žal ne bo delovala, ker vidimo recimo iz podatkov in iz ocen, da se nam strukturni primanjkljaj državnega proračuna, ta je pa najboljši indikator tega ali gospodarstvo deluje dobro ali ne kaže v naslednjih letih brez kakršnihkoli ukrepov, da se nam več strukturni primanjkljaj ne bo popravil. Kljub recimo cikličnemu izboljšanju gospodarskih gibanj v tujini in doma. To zahteva ustrezne prilagoditve, če boste želeli lahko na koncu tudi nekaj več o tem rečemo, čeprav bodo o tem stališča lahko različna, pa vendarle ne morejo biti tako različna, da se lahko postavljajo pogoji zato, da se sploh o tem pogovarja oziroma tudi začne socialni dialog o tem na katere, na kakšen način ukrepe je potrebno sprejeti. Področja so jasna. Ne samo nam tudi znotraj Evrope. Nismo edina država, ki se bomo s tem soočali, jih je precej. To je zdravstveni sistem, ki v Sloveniji deluje bistveno slabše kot se na prvi pogled zdi in s tem škodi seveda mnogo čem pravicam, ki izhajajo iz sistema, ki naj bi zagotavljal splošno zdravstveno zavarovanje prebivalstvu. Velja to tudi za pokojninski sistem, ker ne gre toliko za to samo, ali bo nekdo delal dlje ali ne, ampak kako bomo sploh izdržali pritisk vedno večjega števila ljudi, ki se upokojujejo, zaradi, bi rekel, izpolnjenih pogojev ob tem, da vedno manj ljudi glede na enega upokojenca tudi aktivno sodeluje. Ali bo slovensko gospodarstvo postalo izredno produktivno, ker se bo dodana vrednost močno dvignila ali podvojila ali pa seveda bodo posledice nedelovanja na tem segmentu takšna, da bodo potem potrebno rezati v tistih segmentih, ki zmanjšujejo pravice, ker ni osnovni namen strukturnih prilagoditev. Tretji segment je javni sektor, ki je popolnoma neprilagojenim potrebam tako gospodarskega razvoja kot tudi delovanja gospodarstva od šolstva preko znanosti do zdravstva in pa raziskav. Tukaj imamo nekaj strukturnih problemov, ki so stari 15, 16 ali 18 let, od Zakona o javnih zavodih oziroma o zavodih takrat pa do, bi rekel, konec koncev zadnje plačne reforme, ki je bolj nereforma kot pozitivni premik na področju večje ekonomičnosti, učinkovitosti in pa boljših javnih storitev na področjih, ki jih posamezni sistemi vsebujejo, ampak to bi rekel bolj, ker nobeden od teh ukrepov še ni aktualen je to bi rekel bolj segment, ki ga bo potrebno v okviru socialnega partnerstva in tudi širše obravnavati.
Kar se tiče ukrepov, bi rekel, naše ekonomske politike za reševanje teh problemov, v katerih smo bi rad povedal nekaj o izhodiščih, ki so bila popotnica za delovanje v tekočem obdobju. Leto 2007 je fiskalna politika zaključila z manjšim presežkom, ki se je v letu 2008 že prelevil v primanjkljaj in se z ukrepi v letu 2008 še dodatno poslabšal, zaradi učinkov, ki prihajajo v leto 2009. Učinek ukrepov leta 2008, ki niso bili namenjeni reševanju kriznih situacij, ampak drugim potrebam smo približno povečali pritisk na proračunski primanjkljaj za približno 2% družbenega proizvoda. Če bi razčlenili recimo trenutni primanjkljaj, ki je v višini okoli 5% je približno 2% točke prispevali ukrepi v letu 2008. Približno toliko avtomatičnih delovanj avtomatičnih stabilizatorjev, kar bi se po domače povedalo, zmanjšanje prihodkov, zaradi zmanjšanje gospodarske aktivnosti in povečanje izdatkov, zaradi potreb po izpolnjevanju obveznosti iz socialnega sistema predvsem za brezposelnost.
Te dve kategoriji sta prispevali vsaka po približno 700 milijonov evrov. Zmanjšanja prihodkov ali povečanja odhodkov, to dvoje se lahko sešteje in to pomeni približno 4% pri 5,5% ali pa 4% pri 5,5% skupnega primanjkljaja. Država je z ukrepi v letu 2009 dodala še približno 1,5% z ukrepi, ki so vam bolj ali manj znani. Sedaj bi pa samo še naštel ukrepe. Ukrepi leta 2008, ki so kot sem povedal prinesli svoj delež k današnjemu fiskalni situaciji so, prvič - brezplačni vrtec za drugega otroka je prinesel 10 milijonov subvencije za dijaško prehrano, govorim za stroške v letu 2009. Subvencija za dijaško prehrano 33 milijonov. Odprava plačnih nesorazmerij 210 milijonov. Odprava davka na plačilno listo 230 milijonov. Znižana stopnja davka na dohodek pravnih oseb 185 milijonov in dvig davčne olajšave pri dohodkih za nižji dohodkovni razred 11 milijonov. Med tem, ko je delovanje avtomatičnih stabilizatorjev prineslo minus 700 milijonov prihodkov, v dohodni za 170 milijonov, od davka dohodkov pravnih oseb 103 milijone, pri posrednih davkih to je DDV 230 milijonov, pri prispevkih 225 milijonov in ostalo približno 45 milijonov evrov. Torej, več kot dve tretjine vseh posledic na današnji fiskalni položaj so prinesli po eni strani ukrepi 2008, po drugi strani ciklično poslabšanje gospodarskih gibanj. Zakaj to govorim? Govorim predvsem, zaradi tega, ker se tudi dan danes pregledajo ukrepi, ki bi dodatno zniževali prihodke in dodatno povečevali odhodke.
Ker je naš primanjkljaj sedaj okoli 5,5% in 6% bi nadaljevanje te prakse v naslednjih letih pripeljalo, da se nam bo javni dolg povečal iz 23% na približno čez 40% družbenega proizvoda, pri čemer je bil ta naš nizki javni dolg do sedaj edina varovalka, ki bi omogočala relativno normalno izpeljavo strukturnih reform na področju predvsem pokojninske blagajne, če ne želimo seveda posegati po ukrepih, ki bi pomenile neposredno zniževanje pravic. Če bomo porabili ta prostor in večji del tega prostora in zgornja meja tega prostora je 60% javnega dolga seveda ne bo ostalo veliko za strukturne prilagoditve tam, kjer so nujno potrebne, ampak bo ta denar šel v veter in seveda se bo gospodarstvo po koncu krize znašlo v situaciji, ko ne bo moglo konkurirati državam, ki so njeni konkurenti na evropskem trgu, to so pa veliki ../Nerazumljivo./.., ki ta trenutek niso v evru in ki lahko z konkurenčnimi evalvacijami seveda svoj položaj izboljšujejo umetno, to se pravi, z dvigom, z znižanjem vrednosti lastne valute, kar Slovenija ne more narediti, Slovenija to lahko dela samo z znižanjem enotnih stroškov dela, ker ima valuto, na katero ne more sama vplivati. Zaradi tega je ta stvar zelo resna, ne glede na to, kakršnakoli politična opcija o tem razmišlja. Zavedati bi se morali, da je v tem trenutku seveda omejitev za nadaljnjo povečevanje fiskalnega primanjkljaja očitna. To, kar sem povedal je vsebinski razlog. Obstaja pa še eden finančni, da se bo nemogoče za takšne obsege primanjkljaja zadolžiti v tujini, doma. Domače zadolževanje ne bo mogoče, ker ne bo akumulacije. Tuje zadolževanje pa morda ne bo možno, ker ne bo tujih investitorjev, ki bi želeli investirati v slovenske papirje. Torej, smo v situaciji, ko seveda ne razmišljamo samo o željah in dobrih predlogih, ampak razmišljamo o možnosti, ki so nam dana in, v katerih moramo iskati optimalne rešitve, kolikor smo jih sposobni najti.
Država je seveda tudi sprejela nekatere ukrepe, ki neposredno ne obremenjujejo državnega proračuna. Lahko pa, če b se kriza nadaljevala seveda postopoma preidejo v problem proračuna to so državne garancije, ki jih je država izdala, zato, da bi sploh prišli po relativno normalnem postopku do tujih finančnih virov, to je zadolževanje v tujini poslovnih subjektov, to so banke. Drugič. Sama država se je zadolžila v tujini za dve milijarde in 300 milijonov evrov do sedaj in bo to porabila deloma za kritje proračunskega primanjkljaja, deloma pa za to, da se bo likvidnost v gospodarstvu sploh vzpostavila, ker sicer banke ne bodo kreditirale gospodarstvo z viri, kakršne ta trenutek imajo, praviloma imajo banke ta trenutek vire, ki niso dalje od enega leta. Seveda z viri, ki so v povprečju krajši od enega leta ne morete dati veliko dolgoročnih kreditov. To je usoda slovenskega gospodarstva ta trenutek, ko banke praviloma reprogramirajo kredite na 3, 6 mesecev in to je vse. Dolgoročnih investicijskih kreditov tako rekoč na trgu ni. Zaradi tega je država dokapitalizirala slovensko izvozno in razvojno banko z dodatnimi 106 milijoni evrov, ki omogočajo tej banki v letošnjem letu povečati bilančno vsoto iz približno 3 milijard na približno 6 milijard ob pogoju seveda ob tem tudi še ostane asolventna.
Mi bomo seveda v okviru teh naših ukrepov s Slovensko razvojno banko uporabljali kot pomemben instrument za prenos določenega kreditnega potenciala v gospodarstvu, toliko bolj kolikor bodo banke manj izvajale to svojo osnovno funkcijo, zato je bil sprejet ta Zakon o dokapitalizaciji te banke. Ljubljanska banka naj bi se sedaj v kratkem zadolžila v tujini, za približno dobro milijardo, kar bi omogočalo, ker bi bila ta zadolžitev na približno 3 do 5 let, da se s tem pridobi srednjeročni vir financiranja za relativno normalno kreditiranje njihovih komitentov.
Poleg teh ukrepov na finančnem področju, ki so deloma že realizirani, deloma pa morda povedati tudi z vašo pomočjo odloženi, ko je šlo za jamstveno shemo, ki smo jo več kot dva meseca sprejemali v Državnem zboru in v Državnem svetu, čeprav je seveda nujno potrebna, zaradi tega, da bi odčepili ta kreditni krč, ki je, zaradi krize nastal. Upa, da bo ta shema začela veljati v naslednjem tednu in da se bodo tudi banke v to shemo vključile. V kolikor se banke v to shemo ne bi vključili bo država uporabljala Slovensko izvozno družbo, za to, da bo lahko prišla s svojimi finančnimi sredstvi do podjetij.
To je ta prvi sklop ukrepov, ki je bil sprejet oziroma v veliki meri je bil že sprejet, deloma je pa v fazi dokončnega izvajanja. Skupno jih lahko imenujemo ukrepi za izpodbujanje kreditnega trga. Povedal sem vam tudi nekaj številk, ki so v tem primeru relevantne.
Na področju davčne politike je bolj ali manj že vse storila prejšnja Vlada. Nekaj dobrih potez, ko je šla v osnovno reformo davčnega sistema in nekaj slabih potez, ki jih je izvedla v letu 2008, ki niso bile skladne z osnovno intenco in logiko reforme, ki jo je izvedla leta 2007. Takrat je bil osnovni kriterij, danes je, ko govorimo za gospodarstvo znižana splošna obdavčitev in ukinjajo specifične olajšave. To je tudi ekonomsko dokazljivo najboljša metoda, kako se gospodarstvo lahko ustvarja boljše konkurenčne pogoje. Potem se je pa prešlo v letu 2008 zopet v selektivne olajšave in hkrati še poizkus dodatnih splošnih olajšav, to dvoje pa ne gre skupaj in zaradi tega imamo svoje probleme na prihodkovni strani, pa ne takih učinkov v gospodarstvu, ki bi si jih morda želeli. Selektivne olajšave je zelo težko dokazati, da so ekonomsko opravičene na daljši rok in to se bo izkazalo tudi v Sloveniji. Ko govorimo o tehnoloških olajšavah za razvoj in podobno na koncu pridete do administrativnih postopkov, ki jih delajo uradniki in na koncu ne veste, ali je dobil olajšavo pravi podjetjih ali tisti, ki je bil najbolj glasen, ali je znal najbolj izkoristiti administrativne procedure. Davčni sistem, ki deluje dobro je davčni sistem, ki ima splošne nizke stopnje in ki nima praviloma izjem.
Zato je Vlada v tem trenutku v bistvu dokončala samo nekatere postopke, ki jih je že prejšnja Vlada začela: sprejela je logiko dokončnega ukinjanja davka na plačno listo, sprejela je logiko znižanja še splošne stopnje davka na dohodek in sprejela je logiko za mikropodjetnike in podjetnike posameznike, da se njihove olajšave izenačijo z vsebino olajšav, ki jih imajo mala, srednja in velika. Ni pa sprejela logike dodatnega zniževanja obremenitev iz davka na dodano vrednost, ker je pač to nemogoče storiti v situaciji, v kakršni smo. Drugič. S spremembami stopenj tako splošne kot te zmanjšanje se sistem seveda bolj kvari. Na koncu je seveda vedno manj kontrabilen, to je, tipičen primer recimo z razgovori o tem, da bi se prešlo na plačano realizacijo. Če in ko se bo prešlo na plačano realizacijo kontrole, pobiranja davka na dodano vrednost ni več, ker temelji na osnovnem principu izdanega računa. Pri plačani realizaciji bi se pa morali izmišljevati sedaj nove plačilne instrumente, ki bi jih, ne vem kdo, lahko v praksi kontroliral. Če želimo to, potem ukinimo davek na dodano vrednost in se vrnimo na davek na promet, ki smo ga imeli do leta 1996. Ta kriterij, ki ga ima pa EU za te zadeve, ki naj bi bil 7 milijonov evrov pa pomeni v Sloveniji, da bi poplačani realizaciji delovalo 98% vseh davčnih zavezancev za davek na dodano vrednost. Pripeljali bi situacijo do absurda.
Na davčnem področju Vlada ni več sprejemala kakšnih posebnih ukrepov in tudi v nadaljevanju ne misli sprejemati tudi glede na to, kar sem povedal v uvodu. Lahko, da so tukaj vsebinske razlike, kar je popolnoma opravičljivo, ampak seveda, če so vsebinske jih bomo pač v dialogu tudi razčiščevali. Vlada se bo pač morala odločiti za določen koncept.
Glede ukrepov aktivne politike zaposlovanja socialnih transferov, ki je drug sklop ukrepov, ki jih je Vlada do sedaj že sprejemala je to Zakon o delnem povračilu nadomestila plač, ki ga ne bi posebej razlagal, ki je ta trenutek v parlamentarni proceduri in bi s socialni partnerji v veliki meri tudi usklajen. So to ukrepi aktivne politike zaposlovanja, ko gre predvsem za svetovanje in pomoč pri iskanju zaposlitve, usposabljanju in izobraževanju, spodbujanju zaposlovanja in samozaposlovanje, socialno vključevanje. V tem kontekstu je bilo glede na predhodni proračun v 2009, ki je bil originalno sprejet in ima v tem primeru zagotovljenih 76 milijonov evrov, jih je zdaj zagotovljenih z rebalansom proračuna 320 milijonov evrov.
Zagotovitev zadostnih sredstev v socialne transfere brezposelnim. Tukaj itak gre samo zato, da se pravice, ki obstajajo, tudi finančno ustrezno saturirajo. Glede na število brezposelnih se seveda tudi ta transfer v letošnjem letu s tem ustrezno povečuje. Bil je sprejet zakon o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa, ki ga ne bi posebej tukaj ponovno razlagal. Stališča o tem zakonu so različna, tudi v mednarodnem okolju pa vendarle večina evropski držav ga je sprejela tako ali drugače. Nekateri delodajalci pravijo, da je to zakon za tako imenovano kampiranje, nekateri drugi socialni partnerji bodo utemeljevali, da je to zakon, ki zmanjšuje socialne tenzije v situaciji, ko bi se sicer prišlo do odkritega odpuščanja zaposlenih v mnogih podjetjih. Po naših podatkih je ta trenutek v to shemo vključeno približno 50.000 zaposlenih v približno 470 podjetjih. Mi še zmeraj vztrajamo na tem, da bi seveda tudi ukrep, ki je bil originalno predlagan glede znižanja prispevne stopnje za pokojninsko zavarovanje, ki bi ga v času neplačevanja začasnega s strani podjetij plačevala država dober. Tudi po ekonomski analizi se je pokazal kot ukrep, ki bi učinkovito deloval na izboljšanje gospodarskih razmer. Predvsem gospodarske rasti in bo verjetno, če bi se kriza nadaljevala, o njem še kdaj treba tudi odpreti diskusijo.
Mimogrede. Mednarodna inštitucija, ker o tem radi zdaj mnogi govorijo, so ta ukrep podprle, kar sicer samo po sebi ne pomeni, da je to argument njegov v prid, je pa dejstvo, ki ga lahko najdemo v teh dokumentih.
Poleg tega je tudi program, ki deluje z rebalansom spodbujanja socialnega podjetništva, v katerega naj bi bilo vključeno približno 1.800 oseb, povečanje fleksibilnosti zaposlenih in pa prestrukturiranje podjetij, ki naj bi vključilo približno 25.000 zaposlenih v obdobju 2009/2010. Povečan program javnih del, ki naj bi bil, cilj je vključitev do leta 2010, 10.000 oseb. Ta trenutek oziroma v letošnjem letu naj bi bilo vključenih okrog 6.000 oseb. Zagotovljena sredstva naj bi bila okrog 50 milijonov evrov. Ob tem primeru Mure, ki se nam zdaj dogaja in ki ni presenečenje, je seveda poleg tega, da iščemo kratkoročne rešitve, seveda bilo potrebno te rešitve povezati z nekaterimi ukrepi na področju socialne politike oziroma predvsem politike dolgotrajne oskrbe, ki je v tem predelu Slovenije akuten problem. Večina ljudi nima denarja zato, da bi se vključevala v domove za ostarele zaradi svojega dohodkovnega položaja. Lahko bi pa seveda nekatere zaposlene v industrijskih objektiv v Prekmurju preusmerili v to, začetek delovanja sheme dolgotrajne oskrbe na domu, s čimer bi jim omogočili relativno in enostavno prekvalifikacijo, zagotovili bi jim vir preživljanja, hkrati bi pa dosegli pozitivne učinke za ljudi, ki so na socialnem dnu ali zaradi drugih razlogov na obrobju in žal, nesposobni za delovno aktivno pozicijo. Upam, da se bo pri Muri ta projekt začel tudi aktivno poleg drugih potrebnih ukrepov uveljavljati.
Predvideva se zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Gre za to, da bi se določene socialne pravice, ki so vezane na materialni status posameznika uredile z enim zakonom in da ne bodo razbite tako kot so zdaj, na približno 10 ali 12 zakonov, ki so med seboj popolnoma neusklajeni. Od prehrane do vrtcev, če hočete, do štipendij, do socialnih prejemkov in podobnega. Treba je urediti osnovno ... Ob tem je treba sprejeti, dokončati analizo, ki je v teku, ki bo določila kaj je minimalni dohodek in jo opravlja inštitut za ekonomske raziskave, Ministrstvo za delo, zakon pa ne bi šel med socialnimi partnerji ob koncu meseca junija.
Pripravlja se tudi zakon o enkratni solidarnostni pomoči, ki ga poznate in ga ne bi posebej postrofiral. Gre pa za približno 15 milijonov evrov dodatnih sredstev, ki so potrebna za uveljavitev tega zakona. Poleg tega je tudi v pripravi zakon o zaposlovanju, zavarovanju za primer brezposelnosti, ker si želimo v letošnjem letu predvsem sprememb na področju zaposlitev za določen čas in to predvsem mladih, ki so ta trenutek izrazito nefavorizirani s stališča zakona o zaposlovanju, zavarovanju za primer brezposelnosti. Kar je nekorektno, moram reči, s stališča sistema, ne samo stališča pravic ali pa ugodnosti posameznika.
Tretji sklop ukrepov, ki ga je država pripravila oziroma Vlada in ki je v tem trenutku tudi v izvajanju, so ukrepi za spodbujanje konkurenčnosti gospodarstva in pa razvoj podjetništva. Z originalnim proračunom je bilo skupaj namenjeno za te potrebe 45 milijonov evrov. Z rebalansom državnega proračuna bo v letošnjem letu za ta namen na razpolago 146 milijonov evrov. Gre za programe, pomoč malim in srednje velikim podjetjem z dolžniškimi viri. To so garancije, ki jih izvaja predvsem sklad za, podjetniški sklad, potem pomoč malim in srednjim velikim podjetjem z dolžniškimi viri in subvencije obrestne mere velja enako. Za obe dve intervencije na razpolago nekaj čez 10 milijonov evrov v tem skladu.
Drug ukrep je pomoč malim in srednjim podjetjem z zadolžniškimi viri. Tudi z garancijami za katere je na razpolago 43 milijonov in to je prvi operativni program v okviru kohezijske politike. Za tehnološko opremo je namenjeno 15 milijonov evrov, za tehnološko opremo. Za tvegan kapital je namenjeno 35 milijonov. To so predvsem za mala in mikro podjetja, ki se začenjajo ukvarjati s poslovno dejavnostjo in potrebujejo takšen kapital. Za razvojne investicijske projekte je namenjeno 10 milijonov, za interdisciplinarne skupine pa 2 milijona. Projekti so podrobno opisani v gradivu, ki ga bo Vlada predložila tudi Državnemu zboru ob razpravi o ukrepih za zmanjševanje kriznih učinkov.
Tretji sklop ukrepov oziroma znotraj tega ukrepa je tudi začasna shema pomoči za dodeljevanje omenjenih sredstev v času finančne krize. Gre za tako imenovano pomoč male vrednosti oziroma deminimis shemo Evropske unije, za katero bo na voljo približno 100 milijonov evrov. Za tri osnovne namene. Za financiranje že začetih razvojnih projektov in investicij v podjetjih, ko dopolnilni vir za premostitev likvidnostnih težav in preprečevanje zaustavljanje razvojnih projektov in investicij v podjetjih kot dopolnilni ver za premostitev likvidnostnih težav preprečevanje zaustavljanje razvojnih projektov in investicij kar je eden resnejših problemov v gospodarstvu ta trenutek. Dodatno usposabljanje zaposlenih in priprava razvojnih projektov za pridobivanje novih znanj in razvoj kompetenc za krepitev dolgoročnih konkurenčnih sposobnosti podjetij in zaposlenih, kar do zdaj ni bila praksa v Sloveniji. In pa tretjič samozaposlovanje in pa prezaposlovanje zaposlenih ali skupin zaposlenih, kot sem rekel približno sto milijonov evrov naj bi bilo na razpolago z rebalansom proračuna, ki gre konec maja v Državni zbor.
Četrti sklop ukrepov so ukrepi za tehnološki razvoj. Gre za javne razpise za spodbujanje raziskovalno razvojne aktivnosti v podjetjih, to je bil en razpis, ki je že v teku, drugi razpis je za spodbujanje tehnološko razvojnih projektov malih, srednjih in srednje velikih podjetjih za katerega je tudi razpis v teku. Tehnološka agencija TIA je objavila javni razpis za sofinanciranje strateško razvojnih raziskovalnih projektov v podjetjih s katerimi želi podpreti vsaj trideset do petdeset strateških raziskovalno razvojnih projektov za kar je na voljo petintrideset milijonov evrov. Javna agencija za raziskovalno dejavnost je določila dodatne cilje, ki jih bo mogoče realizirati z pomočjo dodatnih sredstev v višini deset milijonov evrov in posebna pozornost bo namenjena tudi krepitvi raziskovalne dejavnosti na univerzi z dodatnimi sredstvi za povečanje proračunskega financiranja raziskovalne infrastrukture, štiri milijone, postopno povečan nakup raziskovalne opreme enaintrideset milijonov in pa povečanje sredstev za nabavo tuje literature enaintrideset milijonov ter za zagotovitev večjih raziskovalnih projektov, ki učinkovito izpolnjujejo cilje strateških nacionalnih razvojnih projektov, trideset milijonov.
Peti sklop so ukrepi za spodbujanje investicij. Gre predvsem za projekte za energetsko varčnost v javnem sektorju za kar je namenjeno enaintrideset milijonov evrov za energetsko, bi rekel izpopolnitev bolnic v Sloveniji, gre za bolnice v Slovenj Gradcu, v Celju, Murski Soboti, Jesenicah, Golnik, Sežana, Inštitut za rehabilitacijo Kranj, Postojna, Brežice. Vsi ti projekti so "ready to go" in se bodo začeli v letošnjem letu tudi konkretno izvajati. Poleg tega je namenjeno štiri milijone za podobne projekta za Univerzo Maribor, ena fakulteta, bi rekel druga fakulteta in dva študentska domova. Problem pri teh projektih je, da še niso v fazi kot bi se lahko konkretno začeli izvajati, ker projektna dokumentacija ni do te mere pripravljena, da bi bila operativna.
Ukrepi na področju kmetijstva. Mnogi nam očitajo da Vlada ne dela nič na področju kmetijstva, ukrepi ki so tukaj predvideni v temu dokumentu oziroma se že izvajajo so zapisani. Gre za tržno cenovne ukrepe zagotavljanja osnovne dohodkovne ravni preko dodeljevanja neposrednih plačil kmetijskim proizvajalcem izvajanja programa razvoja podeželja 2007 .../Nerazumljivo./... v 2009 z dodatnimi sredstvi, povišanje odstotka sofinanciranja kmetijstva pri nekaterih ukrepih kmetijske razvojne politike in pa uvedba novega ukrepa za vzpostavitev infrastrukture in široko pasovnega interneta na podeželju.
Šesti sklop je projekt črpanja EU skladov v vseh treh operativnih programih, ki v Sloveniji ta trenutek obstajajo. Do sedaj je iz državnega proračuna vlada financirala približno dvesto štirideset milijonov evrov teh projektov. Žal smo na področju strukturnih skladov in pa kohezijskega sklada do tega trenutka iz evropskih sredstev refinancirali nazaj v Slovenijo samo 3% možnih sredstev. To nakazuje, da je sistem delovanja na temu področju slab, da ga ja potrebno vzpostaviti, administrativno usposobiti za boljše delovanje in predvsem bolj fleksibilno delovati v času krize, ko gre za definicijo posameznih projektov znotraj operativnih programov. Teh sredstev, ki jih je na razpolago vsaj v recimo v teh projektih še za približno dve milijardi, če seveda bomo delovali korektno so edina fiksno zagotovljena sredstva, ki jih ima Slovenija v srednjeročnem obdobju do konca leta 2013. Pojav, ki tudi očitno da bi ta morala sredstva biti v večji meri dana uporabnikom ne na nepovraten način z subvencijami in transferi ampak tudi v večji meri s finančnimi instrumenti, ker konec koncev uporabniki morajo tudi jasno znati izračunati oportunitetne stroške takšne uporabe sredstev kot so sredstva iz evropskih kulturnih skladov.
Zadnji sklop so varčevalni ukrepi v javnem sektorju. Teh varčevalnih ukrepov je približno trideset, v dokumentu ki bo na razpolago tako vam kot državnemu zboru so vpisani. Jaz jih bom samo naštel, ker je čas dragocen: ustavitev rasti števila zaposlenih v javnem sektorju z ukrepi, ki bi to tudi omogočali, zmanjšanje števila zaposlenih za 2% v obdobju 2009-2010 z naravnim odlivom zaposlenih v upokojitev oziroma prenehanje delovnega razmerja, omejitev rasti plače v letu 2009 kar je bilo že v večji meri tudi realizirano, lahko pa povem, da ta trenutek je rast plač v gospodarstvu v povprečju približno 0,6%, v javnem sektorju pa nekaj čez 7%. Seveda ne zaradi tega, ker bi si javni uslužbenci to tako zahoteli ampak kot posledica izvajanja čeprav ne v celoti, sistema plač, ki je bil uveden v lanskem letu. Ugotavljam, da so relativno velike kršitve tega sistema v praksi kar kaže na relativno, bi rekel, nedoslednost pri uveljavljanju sistema na posameznih področjih.
Zmanjšan bo obseg materialnih in pa investicijskih stroškov za 20% v javnih inštitucijah. Ne samo v državni administraciji pač pa tudi v javnih zavodih za kar je bila izdana zahteva ustreznim resornim ministrom, ki morajo to zadevo usklajevati s predstojniki oziroma direktorji inštitucij javnih zavodov in podobnih inštitucij v javnem sektorju na njihovem področju; kultura, zdravstvo, šolstvo, da naštejem samo najbolj pomembne.
Glede povečanja konkurenčnosti gospodarstva je predvsem cilj zmanjšanja administrativnih ovir za 15% leta 2012. V dokumentu so našteti ukrepi, ki naj bi prispevali in takšen tipičen primer racionalizacije je ravno zakon o pravicah iz javnih sredstev kjer bi tudi s tehnološko posodobitvijo in računalniško povezljivostjo različnih baz za centralno bazo in eno vstopno točko za te socialne transfere prihranila veliko, ne samo finančnih sredstev pač pa tudi časa in drugih stari, ki jih sedaj morajo prenašati tisti, ki želijo do teh sredstev priti.
Naslednja je stanovanjska politika kjer bo prišlo do združitve fondov tako javne uprave kakor tudi policije in vojske in fond stanovanj, ki niso zasedena se bo prenesel na stanovanjski sklad Republike Slovenije. Gre za približno sto petinsedemdeset stanovanj v temu trenutku.
Potem se bo dopolnila in spremenila strategija ravnanja z nepremičnim premoženjem države, v temu trenutku z nepremičnim premoženjem države razpolaga oziroma upravlja preveč institucij nepovezano in na temu področju se bo zgodila racionalizacija oziroma centralizacija upravljanja s tem fondom premoženja.
Naslednji ukrep je še strategija elektronskega poslovanja ter izmenjave podatkov iz uradnih evidenc, povedal sem samo en primer na področju socialnih transferov, ki kliče po tem, da bi se situacija uredila drugače. S tem so te kratkoročni ukrepi, ki so bili do zdaj sprejeti ali pripravljeni izčrpana. Mi računamo še, da bomo v Državni zbor vložili predlog Zakona o garancijski shemi za občane in podjetnike posameznike za reprogramiranje obstoječih potrošniških in pa stanovanjskih kreditov in pa za najemanje novih kreditov po ugodnejših pogojih kot jih banke ta trenutek omogočajo posameznikom ugotavljamo, da je zaradi tega, ker je večina teh kreditov z variabilno obrestno mero in ker se je ta v zadnjem času precej dvignila, obremenitev dohodkov prebivalstva z odplačevanjem teh obveznosti velika in da je to bistveno boljši ukrep kot neposredne subvencije določenemu številu mladih družin, ki je predlagana s strani opozicije, ker bo prvič širše zajel, ne samo mlade družine ampak tudi ostale, ki so najemali potrošniške in pa stanovanjske kredite in ker je seveda z garancijskim potencialom mogoče doseči večji finančni učinek kot z neposredno subvencijo, ki bi zajela približno petinšestdeset milijonov evrov, pokrila bi pa samo šest tisoč oseb, ki bi zelo težko, zelo jasno in pa enoznačno določili, da so upravičenci takšne socialne oziroma takšne subvencije.
Kar se tiče strukturnih prilagoditev in pa ekonomskih in socialnih politik sem nekje že na začetku povedal in ne bi vas želel utrujati dodatno, ker je pomembna novost, ki jo bomo v letošnjem letu začeli uveljavljati je k ciljem usmerjen državni proračun, programski proračun. Vlada je na zadnji seji sprejela izhodišča za pripravo takšnega proračuna za 2010 in 2011. Gre za novo logiko razmišljanja o načinu priprave, sprejemanju in pa izvajanju proračuna in če boste želeli kakšno dodatno dopolnitev na to temo seveda tudi še lahko, če bo razprava še dodatno utemeljim. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala za vašo podrobno predstavitev gospod minister.
Odpiram razpravo, želi kdo besedo? Izvolite kolega Semolič.
DUŠAN SEMOLIČ: Hvala lepa.
Spoštovani, seveda v tej krizi ki je, je seveda zelo pomembno kaj počnemo tukaj, kaj bi lahko dobrega, mogoče tudi kaj slabega v naši državi, to je nesporno na to moramo biti v prvi vrsti pozorni. Ampak, ker gre za globalno krizo bom vendarle opozoril na našo povezanost, da še tako dobre stvari lahko počnemo bo slabo, ker smo vendarle del nekega širšega prostora in dokler ne bo svet nekoliko drugačen nimam nobenih iluzij, nimam nobenih iluzij o nekih spremembah, nekoliko drugačen bomo tudi mi tukaj v Sloveniji pa imamo lahko tako sposobno Vlado ali pa nesposobno, imeli ali pa za nas, velike težave še naprej.
Ker smo del Evrope potrebujemo v Evropi nov družbeni dogovor. Smo med seboj odvisni, družbeni odgovor, ki bo, da rečem direktno v ospredje postavljal interese ljudi ne pa kapitala. Groba beseda ampak da se to tudi dokazati.
Drugo kar mislim da je potrebno, potrebne so reforme tistih inštitucij, ki so odločilno prispevale, da smo v tej krizi; to se pravi svetovne banke mednarodnega monetarnega fonda, evropske centralne banke OECD-ja. Te inštitucije so dajale nam vsem skupen recept, leta in leta, kako naj se ravnamo. Ampak te inštitucije so z vrednotami, ki so jih vodile prispeval k temu, da smo tam kjer smo.
Naslednji ukrep, ki je potreben na globalni ravni je odprava revščine v svetu. Revščina služi velikemu kapitalu, ki povzroča revščino, ohranja revščino na račun seveda mizernih plač, uničevanja okolja in seveda na račun ekstremno velikih dobičkov. Revščina služi tudi kapitalu v Evropi pa tudi pri nas, če hočete, da kapital izsiljuje delavce, delavke, pritiska na nizek socialni standard, nizke plače, ker če ne bodo gospodje, lastniki kapitala, selili podjetje tja kjer je stvar poceni in je to tudi eden izmed globalnih problemov, ki nas prizadene.
Potrebno pa je vedeti... Saj to vemo ampak kdaj pa kdaj ponavljati, da so nas v krizo pripeljale vrednote, ki prevladujejo. Jaz sem realist, vem da do krize, če verjamem nekaterim teoretikom, recimo Šumpetru in .../Nerazumljivo./... so vgrajen v sistem. torej ciklične krize. Ni vsa stvar v pokvarjenih ljudeh na Wall Streetu in potem iz tega razviješ sistem, da je potrebno samo te ljudi zamenjati in bo svet lepši. Ampak dejstvo, je da so nekatere vrednote dejansko pospešile to krizo, to je neizmerno hlastanje po dobičkih, hazard, povečevanje svobode trga in finančnih inštitucij in zaradi tega je zelo pomembno, da želimo, vsaj upamo, spremeniti del teh vrednot. Kajti, če se bomo v tej smeri spremenili, bomo tudi lažje premagovali vzroke te krize in tudi posledice. Skratka v ospredje je potrebno postaviti, če začnem pri kapitalu, družbeno odgovornost kapitala, družbeno odgovornost podjetij. To je pomembna vrednota, ki se krepi v Evropi pa tudi drugod po svetu. V ospredje postaviti blaginjo vseh ljudi, več solidarnosti, tudi medgeneracijske solidarnosti in varovanja okolja. Če bomo v tej smeri naredili kakšen premik, verjamem, da bomo lažje in uspešneje premagovali tudi to krizo. Za slovenske razmere je pa zelo pomembno na en segment, zlasti izpostaven, da iščemo rešitev ob spoštovanju stroke, civilne družbe, res ne smemo te stvari podceniti, ampak vendarle, s socialnim dialogom, s socialnim partnerstvom. Ni politikov, ki bi bili tako pametni, sposobni, da bi reševali vse te nakopičene probleme. Vsaj tudi na sindikalni strani ne pa tudi na delodajalski. Problemi so prezapleteni in težki.
Prepričan pa sem, da preko socialnega dialoga in socialnega partnerstva, torej skupaj, skupaj, nimam nobenih iluzij tudi, da to ni trd dialog, sem prepričan, da bomo lažje premagovali to, kar se sedaj pač dogaja.
Dosedanji ukrepi Vlade oziroma politikov. Saj je znana stvar. Naš očitek je zlasti šel v tej smeri in je še vedno, da je Vlada dolgo časa v prvi vrsti koncentrirala kapital, delo zato, da je reševala finančne inštitucije. Torej tiste, govorim v prispodobi, ki so povzročili to krizo. Zdaj jaz sem seveda realen, ker poznam tudi razmere v mnogih podjetjih. Brez funkcioniranja bank, žal je tako tudi marsikatero delo takoj propade, kajti sistem v medsebojni povezavi. Samo očitek, ki je bil, da vendarle tukaj se vedno našel denar pa dosti denarja za to, ko bi se reševalo delovna mesta, podjetja, pomagalo ljudem pa je denarja pogosto zmanjkovalo. Ampak recimo, da je to znana stvar.
Tisto, kar bi jaz v tem trenutku podprl, ker ni problem takoj Vlade .../Nerazumljivo./... je, da se je zdaj v tem tretjem paketu vendarle obrnila na socialne partnerje. Če je prej kakšen zakon šel mimo in povzročil izrazito slabo voljo med nami in tudi zaradi tega je bil slab, slabši kot bi bil sicer, je zlasti subvencioniranja čakanja vendarle zakon, ki nastaja v socialnem dialogu. V socialnem dialogu. Ga podpiramo delodajalci, ga podpiramo sindikati, ker vemo kaj se dogaja v mnogih podjetij in tukaj država mora pač pomagati. Mora pomagati, lahko naštevam podjetja, kjer grozi, da bodo šli delavci v odprto brezposelnost, če ne bo ta zakon v tej obliki sprejet in ta zakon nastaja po tej poti in to mislim, da je dober signal, dobro sporočilo po kateri dajmo iti skupaj.
Kar se tiče davčnega sistema. Mi še vedno menimo, da bi v tem trenutku ko primanjkuje denarja za nekatere socialne pravice, pomoč ljudem, kje denar vzeti, smo še vedno prepričani, da ga lahko v spremembah vzamemo tam, kjer denar pač je. Bogastvo pač ni najpravičneje razporejeno pri nas. In ta davčni sistem kakršen je sedaj, ni pošten. Zmanjšal je progresivnost. Samo pri dohodnini, da ilustriram. Znižal je stopnjo obdavčitve najbogatejših od 50, 42%. Bruto plače so ostale pri teh gospodih nespremenjene, dvignile so se neto plače, kajti dohodnina se je znižala in potem smo imeli to, ja. S tem so se znižale, naj bi se povečale neto plače, samo nekaterim gospodom s 1.000 evrov, 1.000 evrov neto, nekaterim pa z 2 evra, tisti, ki so na minimalni plači. In če bo dilema kje vzeti denar, kaj spremeniti, dajmo tam, kjer denar pač je. To ne govorim na pamet. To je filozofija, ki jo je Avstrija sprejela, dvigujejo to stopnjo, Anglija je sprejela, dviguje to stopnjo in zakaj ne bi šli po tej poti ali bi vsaj odprli razpravo tudi pri nas.
Kar se tiče dela za določen čas. To je minister Gaspari pravično opozoril na resen problem te družbe. Ni samo moralni, ni samo etičen problem. To je ekonomski problem te družbe in v čem je težava? Najprej moralni.
Krivično je, da večina mladih v bistvu lahko samo sanja, da dobi delo za nedoločen čas. To je ali delo za določen čas, po avtorskih pogodbah ali pa jih silijo v samozaposlene. To so ljudje, kjer je delo izrazito negotovo, mnoge .../Nerazumljivo./... absolutno nedosegljive. Če zboli tak človek, recimo, na avtorskih pogodbah ali pa s.p. do 30 dni nima nič, je bolezen tukaj, ni delodajalca, ki bi v tem sistemu mu pomagal, je pa mlad človek, komaj, da živi, ker ne more dobiti stanovanjskih kreditov. Skratka in tega je preveč. Mlada generacija je prikrajšana in v čem je zdaj ta povezava s to našo ekonomijo? Preprosto v mnogih državah so ugotovili, da tam, kjer se povečuje ta oblika dela, konkurenčnost pada iz 101 razloga in posledice so tudi večplastne na vse generacije. Ti ljudje ne plačujejo redno, ker ne morejo v pokojninsko blagajno, v zdravstveno blagajno. V bistvu trpi cel sistem in pritiska po drugih kanalih na te pravice. Zaradi tega bodimo pozorni. Statistika v Sloveniji pravi, do 40. leta starosti se dramatično znižuje število pokojninske dobe v tej skupini zaposlenih. Do 40. leta je trend zniževanja z vsemi posledicami naprej. Torej mi pravimo, ne se zaletavati v pritisk, da bi morali delavci delati kar tako do 65. leta, ne da bi zaznali cel kup problemov, ki izvirajo iz drugih segmentov, ki pa pritiska na pokojninsko blagajno. Ob tem, da tudi vemo, da praktično kdo pa bi delal, ko je star 60. oziroma 63. let? Skratka gre za problem, ki je pomemben problem, gre za prihodnost, kakšna bo Slovenija v prihodnje in mislim, da bi se morali politiki, sindikati, delodajalci in še kdo lotiti tega kot resnega družbenega problema. Španci so se lotili in imajo tudi pomembne rezultate. Je pa, samo še to. Zdi se mi pomembno, da bi kriza vendarle premaknila vsaj v dveh stvareh neko razmišljanje. Do sedaj smo obstali. Dobički. Dobički so rezultat seveda pametnega, uspešnega dela, tako rečem tudi lastniku kapitala, da ne bi tukaj bil nek nesporazum. Ampak definitivno tudi so rezultat delavk in delavcev. To sedaj je bil izrazit mačehovski odnos okoli te delitve. Redka podjetja, redki delavci so bili deležni tega, kljub temu, da smo to zahtevali. zakaj pa ne bi, ponavljam neko mislim, in sedaj mislim, da je v času krize vsaj prisluhnimo, delili dobičke na tri dele; 1/3 obvezno delavci, tam kjer so, zakaj pa ne, 1/3 naj gre v razvoj - brez tega je konec podjetij, to vemo, ni delovnih mest in 1/3 naj dobijo gospodje, lastniki kapitala, ker seveda tudi oni so potem udeleženi. In ravno tako pri produktivnosti. Dolgo so bili spori ali produktivnost upoštevati pri plačah. Ponavljamo, kriza je čas za razmislek, da ne bi, ali ne bi mogoče sedaj naredili en korak naprej, da bi delavske plače vezali na produktivnost in s tem tudi dali neke spodbudne stimulacije torej zaposlenim in podjetjem, da bi boljše živeli.
Eno opozorilo še. Tukaj potem zaključujem. Bilo bi zelo narobe, če bi politiki lahko miselno mislili, češ, in to sem že slišal taka razmišljanja. Zdaj so ljudje prestrašeni, se bojijo in sedaj je čas za reforme in potem seveda politiki ponujajo reforme po njihovi meri. Tisti politik, ki bodo na to karto igrali, že zdaj rečem, se motijo, se motijo. Zdravstvo, pokojninski sistem, socialni sistemi in še kaj, morajo se spreminjati, se spreminjati ker življenje to zahteva, samo ob temeljitih razpravah, dialogu in dogovorih s svocialnimi partnerji. Tisti, ki bo to preskočil in mislil, da je sedaj moč, ker v krizi so ljudje prestrašeni in potem sprejmejo vse kar se ponuja s strani politikov, se pač poti. Čeprav bolj taki predlogi prihajajo tudi s strani institucij kot so OECD. OECD je organizacija, ki marsikaj govori, tisto kar nekateri v Sloveniji govorijo, se ne upajo na glas in preko OECD plasirajo ideje v ta prostor. Takšen kurz smo v Sloveniji že dali parkrat in tega preprosto res ne bomo dopustili. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega mag. Semolič. Malo ste bili dolgi in tudi ne posebej usmerjeni do mojih nežnih opozoril. Ampak bilo je pa zanimivo. Hvala lepa.
Besedo ima kolega dr. Rus.
DR. ANDREJ RUS: Spoštovani kolegi, dober dan! Spoštovani minister! Jaz bi, kot sociolog, sem sicer zadolžen za svetovno revolucijo, ampak vas bom moral danes razočarati. Neke elemente je že kolega Semolič nakazal. Jaz se ne morem spuščati v tako temeljito debato kot jo je začel on. Pač pa imam nekaj drobnih, naravno drobnakarskih, v primerjavi s kolegom Semoličem, pripomb na ukrepe vlade, ki jih je predstavil mag. Gaspari. Sicer mislim, da samo eno bi rad izpostavil. To je razvoj. Naj se odzovem spet na odlično razpravo kolega Semoliča in rečem ja, politiki naj si ne domišljajo, da lahko izrabijo krizo za zahrbtne spremembe. Naj si pa ne domišljajo, da bodo imeli še kdajkoli drugo šanso, da izvedejo temeljite družbene spremembe. Tako, da tukaj, kakorkoli govorimo na eni strani, naj ne delajo za hrbtom ljudmi. Moramo reči, sedaj ali nikoli, da je čas za razvojni preboj. O čem govorimo. Namreč niso preplašeni samo ljudje v šolah, pa ljudje v tovarnah, preplašeni so tudi zelo dobro okopani lobiji. In sedaj ali nikoli, lahko te lobije na novo, lahko premešamo karte moči, ki so v družbi. Lahko cestni lobij porinemo na rob, pa železniškemu dajemo prednost. Tisto kar je moja agenda, je seveda lahko nek konzervativni industrijski lobij, ki nima večjo prihodnost, porinemo na rob in damo prednost razvojni koaliciji. Tukaj jaz mislim, da se moramo tega zavedati in politiki, prav je vaše opozorilo, prav je pa tudi, da se vsi tukaj zavedamo, da sedaj ali nikoli. Državne kot so Južna Koreja, so izrabile krizo za preboj v družbo znanja. Država kot je Finska, ki jo pogosto omenjamo, je prav krizo in to strahovito finančno krizo porabila za to, za kvalitativni preskok. Samo takrat, ker ko so časi dobri ima vsak dovolj časa, da zabija žeblje v smučko, in da se ja nič ne bi spremenilo tistim, ki gre dobro. Tisti nočejo večjih sprememb, mi jih pa nujno rabimo zaradi tega, ker smo odgovorni. Tudi za prihodnost, ne samo za sedanjost Slovenije. In tisto, kar bi jaz v bistvu ministra vprašal, je naslednje. Govorimo, precej elementov ali pa drobcev je bilo navrženih v teh ukrepih, ki kažejo na zadevanje vlade o tem, da je nujno treba vlagati tudi v razvoj. Govora je bilo nekaj o raziskovalnih projektih in podobno. Govora je bilo o dodatnih sredstvih za ekološke naložbe. Tisto kar pa mene zanima je pa, ali je morda vlada kaj razmišljala o tem, da bi se znebila neke stare, kar se mene tiče sedaj, naj mi bo oproščeno moji akademske naivnosti, neke investicije v stare, ne tehnolgoije, ampak stare predpotopne sektorje v katerih imamo vezano ogromen kapital. Recimo jaz bi se rad znebil Darsa. Avtoceste so stvar preteklosti. Kdo jih rabi? Kamionarji, da pripeljejo stvari iz A do B. Kdo jih rabi? Jaz, ko grem na vikend, pa morda, najbolj jih pa rabijo ljudje, ki se dnevno vozijo v službo, te so nas pa, jaz sem tudi med njimi, mi pa najbolj itak družbo obremenjujemo okoljsko in moramo tako ali tako na vlak. Se pravi, prihodnost, ko govorimo o prihodnosti, deset, petnajst, dvajset let, moramo itak na vlak. Se pravi, avtoceste so v bistvu element, normalen, infrastrukturni element gospodarskega razvoja, ampak nič več kot to, nič strateškega ni tam notri. Kaj pa je, vlaganje v znanje, vlaganja bodisi v institucije, ki generirajo, presežek znanja, bodisi v ljudi, ki so danes sposobni kaj narediti v gospodarstvu, povezati različne sektorje in priti ven z novimi produkti, tako da tukaj kot izziv, čisto presenečenje morda ali pa o tem tudi zelo govorite. Kaj, če bi se znebili tega monstruma, ki ga izredno slabo opravljamo, ki bo nekaj milijard pojedel samo letos, tri milijarde letos, na avtocestnih odsekih pa vidim dva do tri stroje z ali brez delavci. Res, da je to čez vikend, ampak nič posebnega se dodana vrednost ne dogaja. Vsaj jaz ne vidim svoje prihodnosti na tistem pasu, ki se še dograjuje, na tistem kilometru asfalta, ki bo sedaj bolj, malo manj gladek. In naši, in seveda tukaj imamo izredno slab menedžment, izredno nepreglednost stroškov, rak rana. Dajmo se tega znebiti. Dajmo se tega znebiti, pa dobimo denar, gremo v neko javno zasebno partnerstvo, ki smo ga skoraj že pokopali zaradi lastne konservativnosti, zaradi lastnih strahov in zaradi moči lobijev. Mogoče je pa tukaj eden manevrski prostor, da bodimo prepotrebna sredstva s katerim lahko potem vlada dejansko pride z bolj vehementnim in bom ambicioznim protikriznim ukrepom, naborom protikriznih ukrepov, ki jih sedanja finančna situacije tega danes ne dopušča. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega dr. Rus. Besedo ima kolega Reven.
RATISLAV JOŽE REVEN: Hvala za besedo. Najprej se bi dotaknil tega, glede garancijske sheme. Zakon, po mojem, gospod minister, je kot hrana. Če je hrana slabo pripravljena, ni kriv tisti, ki reče ta hrana je slaba, ampak je kriv kuhar, ki je to skuhal. Isto je z zakonom. Če je zakon slab, mi nismo krivi, če damo negativno mnenje.
No, pa naprej. Kriza. Poglejte, če zavrtimo čas nazaj, vidimo kako se je vplivalo na javno mnenje. Kriza bo, kriza bo, kriza bo, na eni strani. Na drugi strani so se pametne glave kar šigale, kateri bo pravilno številko rekel koliko bo brezposelnih.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Kolega Reven, dovolite, se opravičujem, samo da dam splošno informacijo. Sedaj, minister Gaspari bo moral malo pred drugo uro iti, tako da bi prosil, da zastavite na kratko vprašanje, če se strinjate, da mu damo še 10, 15 minut možnosti, da vsaj na nekatere zadeve odgovori. Tako, da tudi vas kolega Reven prosim, da skoncentrirate svoje razmišljanje kolikor je to mogoče.
RATISLAV JOŽE REVEN: Hvala, bom kar konkreten. Jaz kot podjetnik sem pričakoval, da bo vlada naredila analizo v kateri branži je največ vloženega slovenskega dela, in da bo to branžo podprla z določenimi ukrepi. Primer bom dal. Če bi se ugotovilo, da Gorenje ima največ podizvajalcev, sam največ vložil dela, bi morali tega proizvajalca podpreti, da bi se ti izdelki prodajali, ne pa s splošnim mnenjem zavirati potrošnjo, ker ljudje smo prestrašeni. Isto, danes poslušam neprestano, bomo pri Muri pospešili vitalne dela. Ja kje so bili pa tisti menedžerji, ki so to do sedaj furali! Saj oni bi morali to narediti. Poglejmo, tukaj je čisto Petrovo načelo, ki pravi, da uslužbenec napreduje toliko časa, da pride do mesta nesposobnosti, vendar v prejšnjem in v sedanjem sistemu je še stranska rabeska, da napreduje še mimo tega še na toliko višjih položajev. Kajti vse to se v gospodarstvu odraža. Odraža se v današnji krizi. Sam sem bil zelo vesel, ko je prišel ukrep glede skrajšanja delovnega časa, vendar je ta nestimulativen. Sam sem preizkušal in tudi kolega ve za kateri primer gre, da so podjetja, namesto, da bi reagirala na zunanjo informacijo kje lahko prodajajo, kje lahko proizvede, enostavno čakajo na mano, da bo padla iz neba. To ni dobro. Ukrepi morajo biti stimulativni, da pospešujejo dejavnost. Isto je z marginalnimi deli. Imamo kup ljudi, ki bi delo opravljali, vendar na podlagi današnje zakonodaje, si ne upajo, to so upokojenci, to so tudi tisti nezaposleni, ki bi majhna dela opravljali in si bi povišali standard in s tem plačilno sposobnost. Drugo pa je reforma v javnem sektorju. Mene kar zaboli, ko slišim, bomo znižali zaposlenost. Nikjer pa bomo zvišali učinkovitost. Kaj se bo dogajalo? Sam sem bil v javnem sektorju, pojavlja se v okviru kratizacija. Vsak tisti, ki se bo čutil ogroženega, bo umetno ustvarjal neka kvazi dela, samo zato, da bo opravičil svoj obstoj, ker se bo bal, da bo brezposeln. In to ni prav. Potreba je povsod postaviti učinkovitost, tako učinkovitost na...
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Kolega Reven, jaz se opravičujem. Lepo vas prosim za soglasje, čas ima vsak dobro minuto, da postavi vprašanje, zato imamo čas, svoja načela bomo pa obrazlagali tudi ob drugih priložnosti.
RATISLAV JOŽE REVEN: Hvala. Bom zaključil s tem. Obračanje denarja je izredno važen element ekonomije. Sprašujem; Kaj bo vlada naredila, da se bo na splošno povečal koeficient obračanja finančnih sredstev? Hvala.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Odlično. Hvala lepa. Besedo ima dr. Janvit Golob, ki ga prosim za razumevanje, ne toliko do mene, ampak do kolegov in da kolikor se da fokusirano zastavi vprašanje.
PROF. DR. JANVIT GOLOB: Hvala lepa, predsednik. Spoštovani minister! Spoštovani kolegi in kolegice.
Državni svet ni kar nekaj za na hitro opraviti. Za Državni svet si je potrebno vzeti čas. Tudi to, kar bomo mi danes govorili ne bodo novinarji posnemali, bo to v kakšni notici v Delu v zadnji vrsti, če bo, torej, imamo mi nas
"brainstoriming", na katerega smo dobili v goste ministra. Če želi od nas, od Državnega sveta, ki recimo nima argumenta moči, ampak ima moč argumenta, duha, če hočete morale in etike, si mora za to vzeti čas in ga povabimo enkrat, ko bomo malo več časa, da bomo eno kritično besedo, v kateri lahko državni svetniki tudi prispevajo pa posredovali gospodu ministru. Vrhunski racionalist kot mag. Gaspari je gotovo ni prišel na Državni svet po kurtuazna vprašanja in nas pogledati. Če želi imeti naš "brainstorming" naše ideje, našo pomoč v tej krizi, potem si mora, spoštovani gospod minister, vzeti malo več časa. On nam je predstavil "mini new del" za Slovenijo, torej za tisto, kar nam je predstavil bi mi rabili malo več časa, da bi se v tisto poglobili, znali si raztolmačiti, videti ali bo ta "puh", ki ga bomo vzeli v tujini in se na novo zadolžili za, socialo ja, za reševati podjetja ja, tam ne pričakujemo vrnitve sredstev ali pa profita, to bo za to, da ostanemo nad vodo, ampak tisto kar bo šlo za razvoj, tisto nam pa morajo vračati denar in profit, seveda se moramo vprašati, kaj je to razvoj. Gospod dr. Rus je prvi odprt tukaj zadaj vprašanje, vezano na to, da je kriza prilika, vrnimo se k Martinu Hajdigarju, prof. iz Fraibourga: "Ales grosse likting sturm" - "Takrat, ko je kriza je čas za nove potenciale za nov zagon." In, tukaj mi čakamo gospoda mag. Gasparija, ki je eden ključnih ministrov jutrišnjega dne. Je res, tukaj to vsi čutimo, v njemu je financa, finance so restrikcija zbiranje denarja, paziti kam bomo ta denar dali, razvoj je pa potrošnja, vendar v kaj, v stvari, ki nam bodo jutri prinašale denar. Vrsta je sektorjev, kjer v Sloveniji vse škripa, bodimo si na jasnem - energetika, okolje, dodana vrednost. Minister je opozoril, da se lahko mi trudimo, da se naj doda vrednost podvoji, pa ja ne misli, da samo s finančnimi instrumenti, mnogo skritega potenciala imate povsod skritega, da bomo presegli samo finance in leglistativo. Nad denarjem in zakoni je še tista ustvarjala moč človeštva in državljanov, ki lahko z dobrimi organizacijskimi prejemi, strukturnim prejemi ustvari eden delovni elan in potegne družbo perspektive in veselja ne pa v obup in brez perspektivnostjo je danes delež narod.
Sedaj, kaj je vloga Državnega sveta in ministrov? Tukaj smo mi, da pravzaprav pokažemo vsej tej masi državljanov, kako iz te krize. Pot, pa ne samo pokažemo, da neustvarjalno delamo. Jaz, spoštovani kolega Gaspari, vzemite si enkrat malo več časa pa se tukaj pogovarjajmo. Jaz imam vrsto primerov tukaj, s katerimi bi rad z vami diskutiral. Se zahvaljujem.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Dovolite, da vas prosim za razumevanje. Hvala lepa. Samo današnji dnevni red je predstavitev protikriznih ukrepov, lepo vas prosim. Mi smo tudi že na široko se pogovarjali o krizi, tudi ministru Gaspariju smo naše razmišljanja sporočili. Danes je na dnevnem redu predstavitev ukrepov in lepo prosim, da postavite konkretno vprašanje v zvezi s predlaganimi ukrepi, za vse ostalo se bomo pa tudi dogovorili. Prosim, da ne jemljete kolegom časa. Vaša razmišljanja so zelo na mestu, ampak sedaj bi radi v bistvu neko interaktivno zadevo organizirali v zvezi s to točko tako kot je sklicana. Kolega Kovšca ima besedo.
ALOJZ KOVŠCA: Spoštovani predsednik! Kolegica, gospod minister in ostali kolegi! Hvala za besedo. Da je čas denar, to jaz najbolje vem, ker sem urar, ga prodajam. Za ministra imam konkretno, zelo enostavno vprašanje tudi povezano z časom.
Poslušal sem v množici ukrepov, ki so bili segmentirani, natančno ciljani, povedali ste kaj, verjamemo, da Vlada ve tudi kako, niste pa nič omenili kdaj. Časovne agende uvajanja teh ukrepov, opredelitve, kaj vi smatrate za uspeh ob uvedbi, kaj je dovolj zgodaj, kaj je prepozno nismo slišali, nobene časovne agende. Bojim se, da pri uvajanju teh ukrepov ne bomo doživeli podobnega scenarija kot smo pri vračanju preplačila DDV-ja, kjer je kratkoročni ukrep začel veljati posthumno, to se pravi, leta 2010. Moje vprašanje je čisto enostavno, časovna agenda ukrepov, ki ste jih našteli.
Druga zadeva. V zvezi z vetom na zakon, ki ste pohvalili predsednika Državnega sveta, da je za to zaslužen. Jaz se tudi smatram delno zaslužnega za ta veto. Vam bom pa povedal, zakaj zaslužnega ne pa krivega. Prej ste omenili, da so vsi fiskalni ukrepi selektivne narave, ki so ciljani samo na posamična področja slabi, tudi mi se tega zavedamo in ker je bil zakon, ki je bil predlagan pač eliminatoren za eden del gospodarstva smo ga smatrali za takega in za to je dobil veto, ne zaradi drugega. Ostala vsebina zakona, namen je bil dober. Glede na to, da je bil negativno selektiven smo pa izglasovali nanj veto. To smatram za pohvalo. Naslednja stvar, ki se mi tudi zdi zelo pomembna pa je, vprašanje za vas: Kdaj bo Vlada začela uvajati ukrepe za doseganje plačilne discipline? Prej ste omenili, da je plačevanje DDV-ja po plačani realizaciji iluzija, velika težava in zelo težko za nadzorovati, jaz pa imam iz čevljev gospodarstvenika iz drobnega gospodarstva povem, da je plačevanje DDV-ja in poslovanje z drugimi gospodarskimi subjekti dosti bolj loterija kot kaj drugega, ker ob tej plačilni disciplini ob zelo dobrih programih, o visoki efikastnosti in čemurkoli še hočete je samo vprašanje, če ti bo kdo plačal ali ne, vprašanje preživetja. Pogrešam ukrepe Vlade v smislu zagotavljanja plačilne discipline in vas sprašujem, kdaj se bo Vlada začela ukvarjati s tem problemom. Hvala.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Besedo ima kolega Štrukelj.
BRANIMIR ŠTRUKELJ: Hvala, gospod predsednik. Jaz se svojemu prispevku odrekam glede na to, da stališča, pogledi in načela niso zaželeni, zastavil bom pa gospodu ministru isto vprašanje. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Zaželeno je, samo čas nam ne dopušča in skladno z dnevnim redom ta trenutek to ni. Kolega Binder ima besedo.
MAG. STOJAN BINDER: Hvala lepa za besedo. Spoštovani! Lep pozdrav vsem skupaj. Za gospoda ministra vprašanje.
Ni dileme okoli tega, zakaj je prišlo do te svetovne krize, v tem smo si povsem vsi na isti valovni dolžini, mislim pa, da so različna mnenja glede tega, kako dolgo bo vse to trajalo. Nisem pesimist, ampak kljub temu bi rekel, da smo opravili na področju gospodarskega razvoja v svetu neko pomembnejšo korekcijo, padec povpraševanja storitev in blaga 10, 20 in morda 30% in več. Jaz mislim, da je to platforma, na kateri bo ta svet počasi zopet se revitaliziral in nadaljeval svojo rast, step bye step, lepo z nekim normalnim tempom tako kot je bil morda prisoten pred 10, 20-imi leti ne pa tako kot je bilo zadnjih par let.
Sedaj pa vprašanje: "Ali Vlada razmišlja tudi o tem, kako bo zastavila določene dolgoročne ukrepe za revitalizacijo tudi slovenskega gospodarstva in se ne osredotočila samo na te kratkoročne ukrepe, ki jih nedvomno pohvalim, nedvomno jih podpiram pa govorim o tistih zakonih, ki se predvsem tangirajo gospodarske subjekte, vendar če hočemo v Sloveniji na dolgi rok preživeti se mi zdi, da bi bilo potrebno razmišljati tudi v kontekstu razmišljanja kolega Rusa. Torej, kaj pravzaprav početi s to slovensko družbo, v kateri smeri se dolgoročno razvijati, da bo ta slovenska družba eksistirala tudi v bodoče? Hvala.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Besedo ima kolega Peršak.
ANTON PERŠAK: Jaz sem sicer iz občine in iz negospodarstva, ampak o krizi seveda razmišljam vseeno, se pa na neki način navezujem na to, kar so povedali gospod Rus pa sedaj na koncu gospod Binder.
Kriza je na neki način sopomenka za bolezen in po mojem prepričanju gre za bolezen sistem, ne za samo neki ciklični dogodek in zaradi tega se sprašujem, ker ves čas govorimo o tem, kako se je kriza zgodila ne, zakaj se je zgodila, o vzrokih? Ali naša Vlada, v Sloveniji je danes vendarle tudi dejavnik v nekem širšem prostoru razmišlja tudi o sistemskih nivojih, ne govorim sedaj samo o gospodarstvu kot izoliranem sistemu, ampak na družbeni ravni, na širši ravni? To je prvo.
Drugo, kar bi, je pa sedaj konkretno. Povedali ste, ustalitev rasti števila zaposlenih v javnem sektorju, v redu, govorim pa sedaj v imenu občine, država nalaga vedno nove z raznimi uredbami, itd., vedno nove in nove administrativne naloge, samo primer nalog, tukaj je nekemu županu na področju zdravstvenega zavarovanja brezposelnih. Te naloge so po uredbah, ki prihajajo take, da zahtevajo v malo večji občini dodatne zaposlene samo, zaradi tega, da se z revizijo odločb ukvarja, na primer. Če bi posamezniku bila naložena odgovornost, sankcionirana odgovornost za to, da javi kadar mu preneha status brezposelnega tega zaposlenega v občinah ne gradi. Pa seveda država iz prijaznosti dovolilca tega ne naredi hkrati pa nanj na neki način prepoveduje zaposlovanje tistih, ki bodo to delali.
Zadnje vprašanje, ali se kaj razmišlja o, ne bom rekel odprave, to bi bilo bogokletno, ampak o dodatni dogradnji sistema javnega naročanja, itd.? Vsi, ki se s tem ukvarjamo vemo, da zaradi tega, ker je pač Slovenija majhna država in sistem ne funkcionira tako kot v kakšnem veliko večjem okolju na račun tega sistema so investicije po 20, 30% dražje kot bi lahko bile.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Besedo ima kolega Ščernjavič.
DRAGO ŠČERNJAVIČ: Hvala lepa. Spoštovani! Glede na to, da se pri javnem sektorju 24., že precej pripomb smo podali pa nekaj odgovorov dobili tudi na enem posebnem sestanku, tukaj bi nadaljeval, tukaj kjer je kolega Pešak začel, ampak še bolj.
Investicija oziroma javno naročila - blago, storitve, investicije v javnem sektorju, za katere gre cirka 4,2 milijarde je vrednost, s tem, da polovica tega denarja je v Darsu. To, kar je kolega Rus prej načel je izjemno pomembno vprašanje in tudi tole bi torej zapeljal do vas, ker odziva ni ali pa bo, kaj bo Vlada storila na tem segmentu? To, kar smo do sedaj dobili iz javnega sektorja, ker podrobno spremljam od vsega začetka lahko rečem, da privarčevali smo 100 milijonov evrov pri plačah dodatnih 300 milijonov evrov je teh 26 ukrepov za javni sektor, Vlada je sedaj torej to šele želja, da bomo do tega prišli pa Vlada, ko je na zadnje sprejela, mislim uredbo objavljeno o znižanju reprezentance za 20%, kar je objavljeno, to je vse v redu in prav, ampak ključni in velikih zadev pa se stvari še ni lotila, tisto bi rekel, kar je znotraj javnega naročanja, kar se mi zdi največja rezerva in kdaj se bo to, kako se bo to ali bo to malo ali bo to do jeseni, če bi tole lahko pojasnili. Hvala.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Besedo ima kolega Meh.
BORUT MEH: Spoštovani gospod minister, kolegica, kolegi! Morda bom malo drugače razpravljal ali pa tudi spraševal. Najprej bi poudaril, da po mojem vlada prav gotovo ni generalni direktor slovenskega gospodarstva. Še leto nazaj smo jo naganjali, državo, pa tudi vlado iz gospodarstva, danes jo vsi kličemo naj kaj naredi za to gospodarstvo. Se pa strinjam globoko s tem, da je vlada za to, da ustvarja pogoje in to poboje, da bo slovensko gospodarstvo konkurenčno glede na strukturo, ki jo ima in jo ne moreš na hitro spreminjati. In tukaj bi opozoril, da se dejansko v Evropi v okviru tudi EU-ja dogaja prekriti protekcionizem, ki slabša konkurenčni položaj slovenskega gospodarstva, da smo v Sloveniji mogoče preveč pravoverni, pa si včasih ne upamo kakšnih ukrepov sprejeti zaradi Evrope, velike članice pa to kar lepo naredijo ali pa po tiho prikrito.
Druga zadeva o kateri bo treba bistveno več govoriti, pa se posvetiti. V pogojih krize je definitivno, da se nam problem dela na črno zaostruje. Mislim, da tukaj dejansko ustrezne službe ne odigrajo svojega in da nam tukaj na eni strani izginjajo prihodki proračuna na drugi strani pa tem istim ljudem zagotavljamo tudi socialne transfere. Se pravi, to je ena stvar, ki se jo pa mora vlada lotiti. Tretja zadeva je dejansko javna uprava pa javna poraba, kjer bi bilo zelo dobro, da se naredi ponovno analiza vseh novo nastalih pa tudi starih agencij, direkcij in ne vem še kaj vse smo v zadnjih letih ustanovili, število zaposlenih v tem sektorju nam stalno raste in mislim, da je tukaj treba veliko narediti.
In pa še tretja stvar, kjer bi želel tudi konkreten odgovor. V tretjem paketu ukrepov je bilo jasno napisano, da bomo posegali tudi na področje pridobitve najemniških stanovanj. Mislim, da je to eden od ukrepov, ki seveda ga je treba domisliti, vendar ki lahko bistveno bistveno pomaga k nekemu zagonu v gospodarstvu, struktura med lastniškimi najemniškimi stanovanji je v Sloveniji skrajno neugodna, sedaj pa kolikor slišim, naj bi šel Stanovanjski sklad Republike Slovenije že spet v neko novo investicijo v okolici Ljubljane. Če je to res, potem jaz mislim, da ta ukrep ni pravilno oblikovan, ker preko najemniških stanovanj bi se lahko vplivalo na ceno stanovanj, se pravi, da se doseže nižja cena stanovanj. Preko tega bi se lahko zagotovilo, da tistim podizvajalcem, ki so dela že opravili, da se jim zagotovi plačilo, kar če rečem, veliki izvajalci danes nočejo storiti. In resnično bi želel, da slišim kako je ta stanovanjski del vključen v ukrepe oziroma ali je tukaj sprememba od tistega kar je bilo napovedano v tretjem paketu ukrepov. Hvala.
PREDSEDNIK BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Meh. Besedo ima kolega Šuštaršič. Izvolite.
BORIS ŠUŠTARŠIČ: Hvala lepa. Ne glede na morebitno zamero, bi prijazno povedal tole. Osebno se čutim ne samo kompetentnega kaj vprašati, ampak tudi kaj povedati o izvajanju slovenske državne in socialne politike. Hvala lepa za enkrat.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Besedo ima kolega Vrisk.
PETER VRISK: Predsednik, hvala za besedo. Spoštovani minister, kolegi svetniki, lep pozdrav vsem skupaj! Ponedeljek in torek sem bil dva dni v Bruslju, kjer smo v okviru Kodžeke - evropskega zadružnega združenja pripravili posvet ravno na to temo, kako se tudi zadruge kmetijstva in podeželja sooča s to krizo, ki je ne samo pri nas, tudi po celi Evropski uniji, tudi po svetu. Pripeljali smo nekaj uglednih gospodarstvenikov in profesorjev, pač težave Evropske unije tudi z Amerike, in moram reči, da se povsod po svetu jasno zavedajo, da je kriza tudi v kmetijstvu, in da je treba pomagati tudi kmetijstvu. Nekaj besed je bilo prej tukaj od gospoda ministra Gasparija izrečenih na temo kmetijstva, vendar v praksi vidimo, da se nekako premalo stvari dogaja, ker je bil omenjen tisti veto, ki smo ga pred nekaj časa sprejeli tukaj v Državnem svetu. Lahko rečem, da smo zadovoljni, da se je ta napaka odpravila, da so zadruge vključene, kajti nikjer v Evropi ne vidim, da bi se eni gospodarski subjekti izločali drugi pa nekako spodbujali. Tako da, mi smo ta veto nekako predlagali potem, ko je šlo mimo 7 razpisov, kjer so zadruge bile sistematsko izključene. Upam, da se v prihodnosti kaj takšnega več ne bo zgodilo. Kot že, kakor to evropsko zadružno združenje moram povedati, da je okoli 40 milijonov delovnih mest torej tistim, ki so zaposleni v zadrugah in v celotnem tem sistemu in pa združuje okoli 30 milijonov kmetov. Slovenske zadruge smo nekako tudi priključeni temu sistemu kot en ključen segment, smo pomembni lastniki živilsko-pridelovalne industrije, zato bi na tem mestu tudi opozoril, da je tudi živilska industrija nujno potrebna, da se vključi v vse te programe, da se tudi ne bi izločala. Bi pa še zelo detajlno opozoril na tudi to, da je potrebno pospeševati lokalno samooskrbo, kjer moramo seveda nekaj postoriti sami, bi pa bilo prav, da tudi z določeno zakonodajo tudi država tam kjer je to možno in kjer bomo mi tudi kot tisti, ki smo zainteresirani, predlagali, da nas država tudi upošteva. V tej krizi mislim, da je izjemno pomembna, da posamezna ministrstva prisluhnejo zainteresiranim skupinam. Prevečkrat se namreč dogaja, da ljudje v pisarni napravijo neke programe, neke uredbe, neke zakone potem pa v bistvu ne upoštevajo tistih, ki pa se na terenu s temi problemi soočajo in v njih živijo. Tako da, tukaj bi bilo prav, da vlada res upošteva tiste, ki tudi sledimo in dajemo te predloge. Potem je en velik problem sploh kar se tiče kmetijstva. Ta veriga od kmeta, zadruge, živilskega podjetja do trgovine je takšna, da v bistvu trgovine imajo izjemno velike zaslužke na one, na koncu ostane bolj malo. Tukaj mislim, da bi država morala nekaj napraviti. Imamo podobne primere tudi v Italiji in Franciji. Opozoril bi na nujno vračilo zadružnega premoženja in pa na sploh premoženja glede denacionalizacije. Tukaj so stvari zadnje čase kar nekako obstale. In pa mogoče zakon o promociji kar se tiče kmetijstva, živilske industrije, kjer sami ne zmoremo te moči in bi zakon bil nujen, da bi pomagal urediti cenovna razmerja, promovirati slovensko hrano, s tem ohranjati delovna mesta in nekako ljudi osveščati kaj je domače, kaj je kvaliteta in kaj je tisto, kar mogoče brez neke blagovne znamke pride poceni iz tujine. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Besedo ima kolega Cipot.
RUDI CIPOT: Spoštovani predsednik, svetnica, gospod minister! Jaz imamo eno konkretno vprašanje, ki dejansko spada zraven k predlogu zakona o delnem povračilu nadomestila plače. Zdi se mi, da je ukrep učinkovit, vendar do tiste točke, ko delavec dobi to nadomestilo 85% in pa, da ima tudi možnost 500 evrov za izobraževanje. Ali razmišljate kaj v tem smislu, da bi delovna zakonodaja pri nas glede delovnega mesta morala biti bolj fleksibilna, ker mislim, da bi lahko država veliko privarčevala, če bi lahko te delavce, ki bodo na čakanju, delodajalec po pogodbi preusmeril v družbeno koristna dela? To se mi zdi zelo pomembno. Sam, ko sem pozorno poslušal vaše izvajanje in omenili ste en projekt, ki ga skupaj nekako načrtujete, da bi v Muri, kjer se bo gotovo to zgodilo, skupaj s Hemo za dolgoročno oskrbo na domu poskušali reševati. Vendar koliko poznam zakonodajo, je ta zakonodaja toliko nefleksibilna, da bo najverjetneje onemogočala, da bi lahko te delavce, ki so na čakanju, kdorkoli kakorkoli preusmerjal na druga delovna mesta. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Cipot. In še kolega Fras.
DARKO FRAS: Hvala za besedo, gospod predsednik. Kolegica, kolegi, spoštovani gospod minister! Samo eno kratko vprašanje. Namreč tukaj v Državnem svetu nas je 22 predstavnikov lokalne samouprave, se pravi občin, na tem nivoju in zadnje dni seveda slišimo, je bilo tudi najavljeno v tem drugem paketu ukrepov, seveda tudi zmanjševanje oziroma nakazane možnosti, napovedano zmanjševanje sredstev za financiranje lokalne samouprave v dveh, treh variantah. Danes o tem ni bilo nič povednega, zato bi si želel slišati kakšno besedo tudi o tem. Bi pa ob tej priložnosti samo opozoril, da pravzaprav je lokalna samouprava svoj delež bremena prevzela in tudi pristala na to v kontekstu dogovarjanja o višini povprečnine in primerne porabe. In sedaj se pa dogaja nek udar od zadaj, kot da je nekdo držal fige v žepu takrat, češ to bomo sicer, na to bomo pristali, saj bomo potem itak pa zreducirali zadevo tam kjer imamo sami pristojnosti. Želim samo opozoriti in s tem bom končal, da je torej finančna situacija v lokalni samoupravi takšna, skozi krizmo primerne porabe in obseg zakonskih nalog, ki jih moramo izvajati, da je manevrskega prostora tako malo, da bo to zmanjševanje šlo izključno in skoraj da v celoti na račun zmanjševanja investicij in ogrožanja črpanja obstoječih evropskih sredstev in načrta razvojnih programov tako občin, regije, medobčinski projektov kot države in apeliram samo na to, da se resno razmisli o najavljenih ukrepih in o posledicah, ki jih bodo lahko imeli. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Gospod minister, izvolite, v kolikor boste pač lahko. Sicer pa očitno se bo potrebno dogovoriti za neko drugo obliko dodatne izmenjave mnenj, ker je zanimanje za to zelo veliko. Izvolite.
MAG. MITJA GASPARI: Hvala lepa. Jaz ne bi rad posegel v vaše interne odnose. Mene ste danes, dobil sem vabilo zato, da predstavim nekaj in ne bi rad na sebe prevzel odgovornosti za to da, imam druge obveznosti dogovorjene, glede na to, da je bilo vabilo takšne narave. Bom poskušal biti zelo kratek, ker je bilo vprašanj približno enajst in časa malo.
Glede prvega vprašanja, kaj so prioritete. Bom to kar je bilo rečeno za Dars, dal eno primerjavo. Pa ne, da bi branil Dars, ampak zato, da bomo videli, da je, bi rekel problem Slovenije so v bistvu interesne skupine. Ali se strinjate večino, da je nujno v Sloveniji izgraditi energetski objekt, ki stane približno milijardo 300 evrov, ki bo potem, ko bo zgrajen, imel približno enako moč kot jo ima danes, ne bo pa rešil v nobenem primeru vprašanje CO2-ja. Ali je ta objekt bolj potreben kot so recimo objekti, ki so ponujeni, pa se ta trenutek ne morejo graditi, to so plinske elektrarne, ki bi bile po moči enakovredne, dve v Sloveniji, pa se bo gradil ... To je podobno vprašanje kot Dars. Mislim kaj je naša prioriteta? Ampak neko okolje bo to zahtevalo in verjetno bo to okolje potem dobilo tudi ustrezno politično podporo ali pa jo že ima in se bo to zgodilo. Enako je bilo pri Darsu. Jaz vam lahko povem kakšen javni razpis je šel ta trenutek ven za železnice, za izgradnjo drugega tira. Sramota, tak kakršen je šel ven. To vam lahko direktno povem, ki preferira enega izvajalca, ki preferira anekse, ki preferira enega nadzornika in to vse tiste iste osebe, pravne, ki so že do sedaj gradile avtoceste. Morda je to nacionalni, v narekovajih, interes Slovenije, da nam vedno isti delajo iste investicije, da nam vedno isti ponujajo anekse za slabo opravljeno delo. Sedaj ta dilema med Darsom oziroma tovrstnim razvojem in pa recimo pravim razvojem, v narekovajih, jaz moram reči, da na tem položaju v kakršnem sem, se tudi deloma z drugimi kolegi ukvarjam s tem, kar naj bi bile prave razvojne rešitve, pa moram reči, da sem v kratkem času, ker delam to precej razočaran nad tem kar naj bi se imenovalo razvojno financiranje, predvsem pa tisto, kar naj bi bili projekti, ki jih je treba financirati. Veste, tudi na raziskovalni dejavnosti je precej tistega, kar ste v časih imenovali pasovno financiranje oziroma enostavno povedano administrativno vzdrževanje subjektov pri življenju, ne glede na kvaliteto programa, ne glede na kvaliteto tistega, kar naj bi nastalo med raziskovalci in podjetniki. Ne rečem, da je to edina praksa, je veliko tudi dobrih vzgledov. Ampak, ko gre za razvoj, jaz ne ločim med tistim kar je apriori razvojno in tisto kar je apriori nerazvojno, ker ne vem kaj to je. Ni nujno vsaka investicija razvoja in ni nujno vsaka potrošna nerazvojna. Glede tega so se zmotili, recimo Angleži, ki so rekli, da bo proračun razvojen, če bodo naredili zlato pravilo, da se ne omejuje investicij, da se omejuje samo poraba. Zdaj so pa tam, kjer so tudi oni z 11 % primanjkljajem državnega proračuna, ki ga ima Velika Britanija oziroma 8 %, Irska pa 11 %.
Tako da, sam moram reči, da predvsem vidim kvaliteto v tem, da se na ravni, tako države, hkrati pa tudi odgovarjam gospodu za lokalno samoupravo, tudi na ravni lokalne samouprave se ne bodo več mogli proračunu delati tako, kot se delajo dan danes. Da se predvsem pogovarjate o plačah, investicijah, materialnih stroških, ampak se boste morali začeti pogovarjati o kvaliteti in številu in prioriteti programov. Ko boste to dosegli, ko bomo dosegli to v državnem proračunu, tudi jaz se ne bom več pogovarjal o tem, kaj kakšna interesna skupina mislim, ampak kaj kazalci, indikatorji za posamezen program povedo o njegovi kvalitet. In takrat bo Državni zbor lahko razpravljal morda o tridesetih programih, pa osemdesetih podprogramih, ne pa o tri tisoč postavkah v državnem proračunu, kjer nihče več ne ve kdo pije in kdo plača. Ampak, ko se bo začelo pogovarjati o programih in ko bo treba določiti prioritete teh programov, ko bodo nekatere politike bile bolj prioritetne kot druge, takrat se bodo te konflikti jasno izrazili, sedaj so pa prikriti. In to kar se dogaja v energetiki, to kar se dogaja na prometu, to kar se dogaja konec koncev tudi v raziskovalni sferi; ko sem spraševal kolege oziroma sodelavce, ki na tem področju delajo, ali je raziskovalna sfera pripravljena povedati, kaj je po njenem mnenju v roku 10 do 15 let, slovenska prioriteta? Ali veste kakšen je bil odgovor, če to ne boste vi povedali, od nas ne boste dobili odgovora. Zakaj ne? Zato, ker bo vsak od nas zagovarjal tisto kar dela. To pa ni nujno prednost. Sedaj, postaviti državo ali vlado ali ministra v to, da bo določal, kaj bo čez 15 let pravilna pot slovenskega razvoja, to se mi zdi, da je pa nekaj kar morda je prezahtevno in neopravičljivo do vlade, če ne bodo tisti... Samo še primer dam. Ta trenutek, ko je ta ukrep glede zagotavljanja nadomestila za plačo v podjetjih v obravnavi, ki naj bi hkrati omogočal tudi preizobraževanje oziroma preusposabljanje delavcev. Veste, kaj ugotavljamo v velikih primerih. Da delodajalci ne znajo povedati kakšne so njihove potrebe čez dve leti. Kar pomeni, da ni v okviru osnovnih strategij podjetij strategije, ki bi povedala, kaj bo z razvojen čez tri, štiri, pet in tolik let. Če pogledate danes Muro, brez da bi hotel komentirati, ker tukaj je tudi gospod Meh, deset let je bilo porabljenih zato, da smo danes tam, kjer smo bili pred desetimi leti približno. Ne govorim glede finančnega razvoja, to je vedno slabši, ampak glede tega, kaj je propozivno, da bi lahko morda ne 3000 delavcev, ampak morda 1000 delalo kvalitetno.
Konec koncev, ne delajo dobrega tekstila samo Kitajci, pretežno ga ne delajo in dogaja se, da se nekaj te tekstilne industrije vrača v Evropo. Ampak, treba je imeti jasno idejo o tem. Jasno idejo ne more imeti vlad, minister. Jasno idejo mora imeti menedžment in lastnik. V Muri imamo privatnega lastnika, ki je brez idej in želi na račun države, potegniti svoj kapital zdaj iz podjetja.
Tako da sam ne vem sedaj, kaj bi bile te prioritete. Zdi se, da je recimo biofarmacia neka prednost Slovenije. Imamo dobrega proizvajalca, imamo dobre strokovnjake na fakulteti, imamo dobro generiko. Verjetno smo na tem področju perspektivni, perspektivni tudi za naprej. V tekstilu, če bo prišla dobra ideja, smo tudi lahko perspektivni naprej. Ni rečeno, da čevljev in tekstila ne smemo več delati v Sloveniji, samo do sedaj se niso pojavili ljudje z dobrimi idejami na tem področju, ali pa jih nismo znali enostavno najti. Zato pravi, da je razmišljanje na ravni države, glede tega, kaj naj financira in kako, bo uspešnejša, če bomo začeli govoriti o programih. Takrat bodo ministri, civilni družba zadolženi za to, da bodo program morali utemeljiti. Danes se programov ne utemeljuje, programov tako rekoč ni. Pojdite pogledati proračune posameznih ministrstev, pa boste videli. Novi minister, nova strategija, pa novi tako imenovani programi. Ta trenutek imamo v Sloveniji 75 centrskih strategij, pa pet razvojnih dokumentov. Pa vprašajte koga, če ve kaj kdo od vas, ki ste profesionalci, kaj v teh dokumentih piše. Ko smo naredili analizo razvojnih dokumentov - to bo tudi prišlo v javnost - in državnega proračuna. Veste kakšna je črta razvojnih politik v zadnjih desetih letih? Ob vseh dokumentih je finančna posledica popolnoma enaka. Kar pomeni, da očitno nekatere lobistične skupine uspejo zagotoviti način delovanja države, kot ustreza tem interesom, ne pa kot bi morda ustrezalo širšemu interesu Slovenije. To je isto, recimo, ko se pogovarjamo o tajkunih in podobno.
Tako da, jaz sem zelo dovzeten do tega, da bi od vas tudi še kaj novega slišal. Zelo sem dovzeten do tega, da bi spremenili način, prakso priprave razvojnih dokumentov, predvsem pa njihovega izvajanja. Ker mi smo v pripravi kar dobri, v izvajanju pa zelo slabi. Predvsem pa nimamo nobenih kriterijev za sprejemanje kvalitete tistega, kar naredimo. Če boste danes vprašali, kakšna je kvaliteta avtocestnega programa, ne boste dobili odgovora. Ali je prostorsko bil dobro umeščen, ali so bili kvalitetni materiali vgrajeni, ali je zaradi tega manj žrtev na cestah, ker je to narejeno. To so kazalci, ki povedo, Angleži rečejo temu "aut comm". V Sloveniji ne govorimo o "out sommih", V Sloveniji govorimo o vloženih sredstvih, pa morda kdaj, če nanese še o kakšnem "out pottu" recimo, če je količinsko. O drugih stvareh ne govorimo, ne v Državnem zboru, ne drugje. In to je ta ideja, ki sem je prej nakazal na začetku, da bi želeli logiko priprave državnega proračuna, ker je to proračun, ki približno pomeni skupaj obema socialnima blagajnama 9 oziroma sam proračun pomeni 9 milijard, z blagajnama pa 18 milijard. To je polovica GDP slovenskega. Torej je nekaj tega, kar bi lahko spremenili. Če bi pogledali, kaj se nam dogaja na investicijah. Zdravstva je primarna; dobro zdravstvo pomeni dobro gospodarstvo. Poglejte kakšne investicije imamo v zdravstvu. Zadnji primer, urgenca na Kliničnem centru, ali veste kako gradi, da se vsak dan sproti projektira. To je investicija v Kliničnem centru ta trenutek. Ampak, nihče se ne vpraša, zakaj je morala biti kakšna bolnica na mesto 50 milijonov, mora stati 100 milijonov, pa zakaj ta trenutek ni laboratorija, ki bi bil v tej bolnici operativen, ker so ga pozabili umestiti, po desetih letih gradnje. To so tiste stvari, ki vzamejo denar in ki ga v veliki meri jemljejo. Šentviški tunel je v veliki meri veliko vzel. Sedaj bomo začeli graditi podobno na železnici izgleda. Bo spet ogromne milijone ali milijarde pobralo. Tam se največ denarja v Sloveniji izgubi, so pa zmeraj zadaj interesi, ki znajo povedati, zakaj je treba to narediti. S tem del odgovora dr. Golobu, ki je spraševal o učinkovitosti javnih sredstev in pa povečanja učinkovitosti oziroma tudi razvoj in finance. Veste kako je s financami, pa ne zato, ker sem se jaz ukvarjal s financami. Brez razvoja ni financ, brez financ ni razvoja. Na koncu koncev bodo vsi, ki želijo kaj razviti prišli po denar in ta denar mora biti. Ta denar mora biti racionalno na razpolago in učinkovito mora biti porabljen. Oboje nam manjka. Mi imamo približno osem razvojnih agencij v Sloveniji, SIS banko, Podjetniški sklad, Regionalni sklad, Stanovanjskih sklad, Eko sklad, Tio, in Agencijo za razvoj, zdaj sem jih osem naštel. Ali mislite, da imajo te inštitucije med seboj kakršnokoli koordinacijo? Nimajo. Ali imajo koordinirane razvojne programe oziroma poslovne načrte? Nimajo. Pojdite pogledat javne razpise in boste videli, kako se delajo javni razpisi. Ene agencije, pa drugega sklad, pa tretje banke, brez koordinacije. Ko smo zahtevali, da se to začne koordinirati, so odpori. Ker en sklad pravi, da se ne bomo mešali, drugi minister pravi, da je to njegov resor in ta približno slovenska značilnost, ki ni samo značilnost v gospodarstvu, ampak tudi še kje druge.
Torej, glede razvoja bi jaz rekel, da je ta trenutek, po definiciji, ki jo imamo za razvoj v Sloveniji, ki se je nisem jaz izmislil, je na razpolago za razvoj 12 % sredstev javnih financ. Vse ostalo, gre za druge politike, ki nimajo tega osnovnega značaja, ki ste ga omenili za razvoj. Zaradi tega poskušamo sedaj v spremembi državnega proračuna uveljaviti devet razvojnih politik in tri državotvorne politike in znotraj tega petindvajset programov, ali šestindvajset, ali sedemindvajset, je vseeno in približno petinosemdeset podprogramov. Na ta način se bo lahko, kdor bo želel, normalno pogovarjal o kvaliteti in vsebini in upam, da bo tudi državni svet imel to možnost, da bo tudi o državnem proračunu lahko tudi razpravljal, ne samo dajal veto ali pripombe.
Glede plačilne discipline. Če zmanjka v neki državi v povprečju 30% naročil v roku treh mesecev, lepo vas prosim, ne sprašujte o tem, zakaj ni vzpostavljena plačilna disciplina. Ker je ni v Nemčiji, ker je ni v Franciji, ker je ni v Italiji, je tudi v Sloveniji v tem času krize ne bo, pa si lahko izmislimo kakršen koli instrument. Imamo pravnike, tudi iz Maribora, ki nam stalno govorijo o tem, da potrebujemo zopet menice oziroma da rabimo neke plačilne instrumente posebne iz stare Jugoslavije. Veste, tudi v stari Jugoslaviji ob vseh instrumentih, ki so bili, je bila plačilna disciplina slabša, kot je danes. Ne gre za to, da je disciplina slabo, zato ker nekdo noče plačati, ampak zato, ker je splošna kriza plačilna v Evropi takšne narave. V Nemčiji mi pravijo, da je povprečni rok plačevanja, sedaj ni krajši od 120 dni. Nemčija, ki je bila znana po tem, da plačuje v 30 dneh. Mi lahko storimo to, da javna podjetja lahko plačujejo v 30 dneh. In mi lahko storimo to, da je elektro sistem, ki v tem trenutku ni v stanju znižati cene električne energije, dobi polovico, ne v 30 dneh, ampak v 45 dneh. To pa lahko naredimo, čeprav ne moremo neposredno vplivati, lahko pa pritisnemo na vodstva teh institucij, da imajo to razumevanje. Konec koncev, pri nas energetska investicija najbrž ne bodo iz dobičkov financirale, če se pa bodo, tak primer je bil že enkrat v enem dokumentu, ko so se hotele Savske elektrarne iz dobička energetskega sistema graditi, seveda potem bo cena neskončno visoka in problemi plačevanja računov za elektriko tudi.
Dolgoročni ukrepi, je bilo eno vprašanje. Dolgoročni ukrepi so tam, kjer smo najšibkejši, tam so potrebni. Kar se tiče razvojnih strategij sem rekel, imamo dokument Razvojna strategija Slovenije do leta 2013, če ga spoštujemo, potem imamo tam notri neka napotila o razvojnih perspektivah. Imamo državni program razvoja tudi, imamo celo resolucijo o razvojnih načrtih in imamo Lizbonsko in Kohezijsko strategijo. To se pravi dokumentov kolikor želite. V vseh teh dokumentih so razvojne usmeritve zapisane. V resoluciji imamo celo zapisno neke otoke pri Izoli in neke mega zabaviščne centre poleg nekaterih pametnih stvari. Za vse to bi potrebovali 23 milijard evrov, ki jih nimamo. Ampak, po osnovi, po moje, na kratek rok, je potrebno povečati povsod tam, kjer je delujoča industrija, povečati dodano vrednost. To jo lahko povečamo z inovacijami, idejami, tehnologijo in dobrim financiranjem. Druge poti ni. Mi ne bomo našli dejavnosti, ki jih bomo favorizirali, to je bilo tudi neuspešno v Sovjetski zvezi, pred mnogimi leti.
To se pravi, iskati neke prioritete na ta način, da mi določimo industrijo, ne gre. Lahko določimo programe, lahko določimo materiale, recimo, kar nam mnogi svetujejo, pojdite v določene materiale, ki so v svetovnem merilu nosilni materiali in podpirajte to v vseh industrijah, ki jih uporablja, recimo. Imamo veliko možnosti za posodobitev socialnega sistema, brez da bi morali zaradi tega, zmanjševati pravice. Ampak, če pogledate, kako deluje socialni sistem pri nas, kako je administrativno zgrajen, potem je tukaj veliko praznega teka. To, kar je bilo rečeno s strani gospoda Peršaka, to si je država lansko leto izmislila. Pred volitvami je uvedla ukrep in ga prevalila na občine. Nekorektno. Pri tem pa ni bilo razmisleka o administrativnih ovirah, o zmanjševanju teh ovir in še ni razmisleka o tem zakonu, kaj bo to zahtevalo glede dodatne zaposlitve ali pa kakšnega drugega potrebnega imputa, ko je bilo to sprejeto. Sedaj pa poslušamo zgodbe o tem, da ne vemo, in da ta vlada nima nobenega koncepta. Na dolgoročnih ukrepih, je zagotovo zdravstvo prva točka.
Tukaj je minister, vam bo lahko več povedal od mene. Jaz sem prepričan, da je ekonomika v zdravstvu katastrofalna. Jaz sem prepričan, da je organizacija dela v zdravstvu slaba. Jaz sem prepričan, da je premalo menedžerjev, ki bi vodili bolnice oziroma institucije v zdravstvu. Bo on sam povedal kakšne izkušnje ima. Jaz sem prepričan, da javno naročanje v zdravstvu bistveno boljše urediti. Jaz sem prepričan, da ni potrebno, da je ministrstvo za zdravje investitor v zdravstvu. Imamo institucije, ki so lahko investitorji, ministrstvo za zdravstvo je pa strateška institucija, ki mora razmišljati o sistemu, razvoju sistema ne pa o konkretnem investiranju. To naj dela tisti, ki to znajo. In zato imamo institucije, imamo konec koncev Združenje bolnic Slovenije, ki bi se lahko pojavljalo v bolj aktivni vlogi na tem področju, recimo. Imamo pokojninski sistem, kjer ne glede na to kaj si mislimo, bo potrebno storiti določene korake, če ne letos, če ne drugo leto, pa čez pet let na bistveno težji način kot letos ali drugo leto. Glede na to, da bi nam OECD, ki je rekel, da Evropska komisija zaradi tega, ker je to stvarnost, ker so to dejstva. In to lahko naredimo na veliko večino. Ste rekli, delo na črno. Ali veste katera oblika dela na črno je najbolj prisotna v državi? Tista, ki jo država podpira, študentsko delo. To je odkrita oblika dela na črno. Avtorske pogodbe, ravno tako. Zakaj morajo biti vse te oblike dela olajšane prispevkov za socialno varstvo? Potem pa pravimo, da so ljudje v medlem odnosu, ker niso zavarovani. Zakaj morajo biti take olajšave na taki vrsti dela? Zakaj? Ni nobenega razloga. Zakaj upokojenci ne smejo delati tako kot študentje? Ni razloga. Nobeden ne utemelji tega. Če bomo to postavili kot vprašanje, bo študentska univerza rekla, da jih šikaniramo. Ni res. Šikanirajo jih delodajalci, ne mi. Sistem je pa narobe postavljen, zaradi tega je premalo prispevkov, zaradi tega so ljudje nezavarovani, zaradi tega so ljudje lahko šikanirani, ko so zaposleni na določen čas. Zakaj mora biti delo na določen čas drugače zakonsko, sistemsko ovrednoteno kot na nedoločen čas? Saj ni bistveno na kateri čas, bistvene so razmere in pravice, ki jih ima zaposleni. Zakaj jih moramo na ta način deliti? Zato, ker je sistem, kot je nastajal, nastajal brez tega, da bi se med seboj stvari, ki so v času nastajale, povezale. Enako velja za javni sektor. Jaz upam, da bom imel pri dr. Rusu podporo. V javnem sektorju je bistvena reforma, ki se je v osemnajstih letih v Sloveniji zgodila, to je reforma, ki bo šla v večjo samostojnost. To ne pomeni privatizacijo, pomeni pa bolj ekonomično poslovanje, ker tudi tam gre za denar in za učinek. Če nekdo dela v zdravstvu ali pa v šolstvu, še ne pomeni, da lahko dela neracionalno. Imamo neskončno veliko osnovnih šol v Sloveniji, vsaka šola ima svojega računovodjo, svojega blagajnika itn. Zakaj? Ni odgovora na to. Tudi javni sektor si zasluži, da se v njem uvede več te učinkovitosti, in če tako razmišljamo, potem ne moremo živeti sistemov, ki je bil uveden glede plač v javnem sektorju, ker ta ruši učinkovitost, samostojnost, neodvisnost in odgovornost. Če ste ljudi razdelili v razrede, kaj od njih pričakujete, plačne? Da bodo izkazali neko iniciativnost, da bodo aktivni, da bodo inovativni. Zakaj pa? Čakajo, da bodo napredovali lepo iz razreda v razred po letih. To imamo sedaj, mi imamo sedaj sistem, ki je bil aktualen v Nemčiji po prvi svetovni vojni. Ta sistem smo sedaj mi prevzeli. Če bi ga vsaj zaustavili na državni upravi, ne razširili smo ga na celotni javni sektor, ki veze nima z državno upravo. Policaj ni zdravnik, znanstvenik ni vojak in nikoli ne bo, čeprav ga bomo razmejili za ena proti pet recimo ali pa ena proti šest v nekem neumnem plačnem sistemu. Ni ga plačnega sistema v državi, ki bi ga lahko nek pameten minister tako naredil kot je bil ta narejen. Ga ni, ker ni boga za to, da bi lahko povedal kateri poklici so bolj pomembni kateri so manj pomembni, to kar se tiče dolgoročnih ukrepov.
Javna naročanja. Absolutno, se strinjam. Nimam kaj reči. Borimo se med seboj, da bi ustanovili agencijo, ki ne da bo ona izvajala javna naročila, ampak ki bo uvedla osnovne principe pravila, izobraževanje, da se ne bo dogajalo, da tisoč ljudi v državni upravi se ukvarja z javnimi naročili in 900 med njimi daje javna naročila delati zunanjim institucijam. Zakaj so potem zaposleni kot specialisti za javna naročila, če ne znajo tega narediti. In ne ve se, da imamo tisoč ljudi razdrobljenih po petnajstih ministrstvih, bi lahko imeli ekipo stotih ljudi na eni agenciji, ki bi v bistvu osnovna pravila naročanja uveljavila za vse, za velika naročila recimo, kot so Dars, ima pa kontrolo na Darsovem naročilu, če ga sam ne zna narediti, ki ga očitno ne zna narediti ali ga pa noče. Primerov je kolikor hočete, kar se tiče Darsa.
Glede najemnih stanovanj in nakupa. Ja, se popolnoma strinjam, se pogovarjamo o tem, samo ukrep ne bo namenjen reševanju gradbene industrije, ampak reševanju tistih, ki povprašuje po stanovanjih in si ne morejo privoščiti lastniškega stanovanja. Kar pomeni, da se ne bo in ne sme kupovati stanovanjska enota po 2 tisoč evrov, ampak se lahko odkupi po proizvodnih stroških. Ali bodo podjetja želela to prodati po teh stroških ali ne, je pa njihov problem. Če ne, potem niso v težavah in tudi trg ni v težavah, ker konec koncev trg, njihove odločitve so bile vzrok za izgradnjo toliko dodatnih stanovanj, ki so bila prazna. Ni država zahtevala, nihče ni zahteval kakšna stanovanja, koliko in kje, razen tistega kar je stanovanjski sklad sam za potrebe države oziroma tega sistema delal in v tem primeru bi se moral stanovanjska, primerno orientirati v najemna stanovanja in prehodna stanovanja za mlade družine, ki bodo lahko glede na svoj ekonomski status potem se spreminjala tudi v stanovanjske enote, kar je sedaj zelo težko narediti v Sloveniji, ker je mobilnost stanovanjskih enot zelo majhna, kot veste.
Kmetijstvo ne bi posebej komentiral, ker mislim, da je v najmanjši meri v krizi, glede na vse ostale sektorje slovenskega gospodarstva, in da sredstva, ki jih dobiva iz evropskih skladov, jih najboljše uporablja in tudi nalaga, primerjalno gledano.
Čakanje na delo in preusmeritev. Veste kako je, če bog ne bo prišel h gori, bo gora prišla h bogu, Mohamedu ne. Očitno se bomo morali kdaj tudi soočiti s tem, da bo treba kakšno zakonsko regulativo na področju ureditve dela in zaposlitve drugače urediti, če bomo želeli, da bodo ljudje lahko delali. In ljudje, verjetno si želimo, da bodo tudi delavke Mure, ki nimajo dela, lahko dobile delo, ki ga bodo lahko opravljale in bile za njega dostojno plačane. Tako da, se mi zdi, da je to samo po sebi jasno. Glede ukrepov je bilo vprašanje, kdaj. Večina, 95% tega kar sem povedal je sprejeto in je v uveljavljanju. Tisto kar ni v uveljavljanju, so strukture prilagoditve, ki jih je treba s socialnimi partnerji dogovoriti, zdravstvo, pokojnine, javni sektor, plačni sistem. To so stvari, ki se jih ne da z voljo in z željo vlade storiti, tudi ni normalno. Bi pa plediral za to in s tem končam, da je socialni dialog pa kljub vsemu ne samo med socialnimi partnerji, so še socialne skupine, ki niso vključene v formalni socialni dialog. In pustimo jim tudi blizu temu dialogu, da bodo lahko povedali svoje mnenje. Hvala lepa.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa gospod minister. Mislim, da vsekakor bomo imeli interes, da se še srečamo, prav gotovo po vprašanju razvojnega proračuna. Zahvaljujem se za razumevanje, tudi razpravljavcem, ki so lahko povedali samo del svojih razmišljanj. Za to bo priložnosti še dovolj. Hvala lepa. Zaključujem to točko z ugotovitvijo, da se je Državni svet seznanil z ukrepi za premagovanje krize.
Prehajamo na naslednjo točko dnevnega reda. Pozdravljam ministra, gospoda Boruta Miklavčiča, ministra za zdravje, da predstavi delo ministrstva. Spoštovani gospod minister, sami ste videli, da nas je vprašanje krize, tako gospoda ministra kot nas Državne svetnike potegnilo v globino razprave. Se vam opravičujem in vam dajem besedo. Izvolite.
BORUT MIKLAVČIČ: Spoštovani predsednik, spoštovani člani Državnega sveta, s spoštovanjem! Jaz imam malo težave. Ob enih sem bil naročen, od enih sem zunaj, vi ste tudi obremenjeni, tema je zelo resna. Jaz se bom definitivno podredil vaši odločitvi. Lahko danes, bom druge stvari odpovedal, ker sem jih imel že naročene. Če pa je znotraj vas kakšen čas, ki bi lahko več o tej temi brez nervoze in časovne stiske namenili, potem sem jaz pripravljen to narediti, predsednik, kadarkoli bi rekli in je odločitev vaša.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Predlagam, gospod minister, da opravimo to vašo predstavitev, vi boste potem ali pa sedajle se lahko že kar na začetku dogovorimo kdaj imate... Vsekakor mislim, da skladno z dnevnim redom bi vas radi poslušali, vem tudi zastavili nekaj vprašanj in predlogov. Tako, da če vam to gre v vaš razpored, bi bila to idealna rešitev.
BORUT MIKLAVČIČ: Ne, jaz se bom prilagodil vam. Lahko začnem.
PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, izvolite!
BORUT MIKLAVČIČ: Jaz sem prosil nekaj, neke stvari, da bi se lažje spremljalo. Mi lahko omogočite predstavitev?
Poglejte, jaz bi rad nekaj predstavil, da bi videli kaj se nam na področju slovenskega zdravstva dogaja. Mi imamo v letu 2008 - 10 milijonov in 33 tisoč obiskov pri splošnih zdravnikih v ambulantah, dispanzerjih, otroških in šolskih. Mi imamo v letu 2008 - 348 tisoč hospitalizacij državljanov Slovenije. In imamo 6 milijonov in 561, kot vidite, primerov zdravstvene nege v socialnih zavodih. Slovenski zdravniki napišejo 15 milijonov in pol receptov. To je en obseg dela, ki ga slovenski zdravstveni sistem v letu dni opravi in seveda moja ocena je še vedno, da slovenski zdravstveni sistem deluje zadovoljivo, da opravlja ključne potrebe slovenskih državljanov, žal pa imamo v sredstvih obveščanja dva, tri, pet primerov, ki so hudi, ki so nesprejemljivi in ki izkrivijo položaj in delo zdravstvene službe v Sloveniji. V zdravstvenih domovih imamo, vidite koliko, 1199 zdravnikov in imamo 588 koncesionarjev in v 34. občinah opravljajo javno zdravstveno dejavnost samo še zasebni zdravstveni delavci na podlagi koncesije. Jaz moram vam te številke dati, ker ko bom govoril o programu in spremembi zakonodaje, da bi imeli nek vpogled in neko osnovo in morda nekatere usmeritve, ki smo jih pripravili, razumeli bolje ali imeli več argumentov za vaše pripombe na predloženo novo zakonodajo. Mi imamo v Sloveniji 10 splošnih bolnišnic, 14 specializiranih bolnišnic, 2 klinična centra in 1 zasebno bolnišnico. To po naši oceni ne zmoremo več financirati v tem obsegu. Mi moramo na področju bolnišnične dejavnosti sprejeti resne ukrepe in to bo zadeva zelo huda in jaz vedno povem, resne ukrepe, ki gredo v smeri izboljšanja večje kvalitete zdravstvene storitve in večje varnosti zavarovane osebe. To je cilj, ki smo si ga zastavili. In ko razlagam ta cilj, mi smo imeli v koalicijskem usklajevanju in smo v ključni fazi spremembe zakona v zdravstveni dejavnosti, ko ta cilj razlagamo z argumenti, so vsi za.
Ko pa povemo, da če bomo ta cilj realizirali, potem ne moremo imeti več Pediatrične bolnice v Trbovljah. Potem najbrž ne moremo več imeti porodnišnice v Brežicah. Potem moramo nekaj spremeniti v Topolšici. Tukaj je pa takoj vojna. Naše usmeritev v zakonu je specializacija večja strokovnost. Na primeru, kot je rekel minister Gaspari, najbrž, če bi vam predlagal ali vas povprašal, kam bi šli na ortopedsko operacijo, ne bi nihče nič nasprotoval v mali Sloveniji, da gre v Valdoltro. Nimamo nasprotnika, nobenega, tudi ne iz Murske Sobote, niti ne iz Bele Krajine. Se pravi je med ljudmi bolnica, ki je dobila renome na nekem področju, ki je specializirana, ki ima neko dejavnost, tista, ki zavarovanec želi, da bi bil tam operiran, da bo imel najboljšo kvaliteto, da se bo tisti, ki je zaposleni čim prej vrnil. In mi moramo v sistemu bolnišnice priti do drugačne mreže, do resne delitve dela, do večje učinkovitosti, da bomo imeli boljšo zdravstveno storitev za posameznega zavarovanca. To je osnovna usmeritev, ki jo v ministrstvu pripravljamo.
Podatki, ki so še na tej tabeli tukaj kažejo samo še na eno razliko, ki tudi bi rad opozoril, smo ena redkih držav v Evropi, ki ima več zdravnikov na sekundarni in terciarnem nivoju, se pravi med specialisti in bolnišnicami in premalo v osnovni zdravstveni službi. In naša prioriteta pri zakonodaji je ojačanje zdravstvene službe, na primarnem nivoju. Primarni zdravnik mora narediti več, primarni zdravnik mora imeti manj napotitev na specialiste preglede in mora imeti manj napotitev na diagnostične, se pravi v primarju je cenejši, je bližji, je hitrejši in mora opraviti več storitev, je usmeritev, ki jo dajemo z novo zakonodajo. Problem je v Sloveniji. Jaz bom zelo odprto govoril malo v kakšni prispodobi tudi povedal. Ne samo v Sloveniji, tudi, ko s kolegi ministri drugimi razpravljam pravijo, na nogomet, kdo mora igrati v državni reprezentanci, pa na zdravstvo se vsi spoznamo. In to je res in tukaj imamo mi okoli tega zelo veliko predlogov, zelo veliko sugestij, predvsem pa moramo vedeti, da smo iz dneva v dan materialno vendarle omejeni v razpoložljivih sredstvih, da lahko izvedemo teh 10 milijonov pregledov, 300 tisoč hospitalizacij in toliko receptov in to izdamo. Se pravi, nam je prioriteta osnovno zdravstveno službo. Pole tega imamo 16 naravnih zdravilišč, splošne in specialne socialne zavode, število čistih zasebnikov, ki delujejo izključno na trgu je v Sloveniji sorazmerno majhno. Imamo 151 zobozdravnikov, privatnikov, se pravi brez koncesije in 40 zdravnikov različnih specialnosti brez koncesije. Jaz vam poskušam povedati te podatke in številke, glede na to, da imamo v pripravi zakona o zdravstveni dejavnosti ključno zahtevo, ki se je mi dobro zavedamo in jo spremljamo in mislimo jo speljati dosledno, da mora ločiti javni od zasebnega sistema zdravstva. To mora biti ločeno. Ne more več biti, tako kot je danes, ko je pregled pri zasebnem zdravniku vstopnica za operacijo v javnem sistemu, kar je na področju ortopedije totalno pravilo po celi Sloveniji. Tukaj je že malo, ko vam povem, da v Sloveniji imamo v bolnišnicah 57 skoraj 58% vseh zdravnikov in kakšna je razlika, če se primerjamo z drugimi državami.
Zdaj pa naprej, naslednja tabela, ta je zaskrbljujoča in ta zahteva, poglejte, kaj se nam dogaja v prihodkih. Mi imamo težave v prihodkih in v financiranju zdravstvenega programa. Jaz imam tukaj podatke za januar, februar in marec. Vidite, da je šlo iz januarja v februarju za milijon evrov, bili prihodki nižji. Prihodki, ki jih imamo v mesecu maju, sem še zdaj dobil podatke, v mesecu maju je približno ocena 181 milijonov. 181 milijonov, se pravi 184 v januarju. Poznajo se težave v gospodarstvu, prispevki, najbrž to veste in spremljate sami. Mi pa imamo in ministrstvo imamo za cilj, da obsega programa in kvalitete programa zdravstvenega varstva naših državljanov v letu 2009 želimo za vsako ceno obdržati na nivoju iz leta 2008 in enako v letu 2010, če imamo eno usmeritev recimo za te naslednje dve leti. In jaz vam bom to potem poskušal prikazati tudi kako in na kakšen način se na ministrstvu trudimo, da bi ta cilj ob teh zmanjšanih sredstvih dosegli. Da boste imeli samo majhno predstavo, eno drugo. Milijon 100 tisoč evrov nas stane klinični center vsak dan. To je cena kliničnega centra za njegovo opravljeno delo v vsakem dnevu.
Cilji - to je naše izhodišče pri pripravi zakonodajo, se pravi dati prednost primarni zdravstveni dejavnosti, zdravniki v osnovni zdravstveni dejavnosti morajo opraviti več, morajo biti manj prometniki, če lahko ta izraz uporabim. Morajo narediti več. Tukaj je prednost kakovosti in varnost v zdravstveni dejavnosti, javna agencija za kakovost in varnost v zdravstveni dejavnosti, sodelovanje pri uvedbi kliničnih smernic, klinične poti, določanje standardov, kazalnikov kakovosti, varnost in nadzor. To, kar je v evropskih modernih bolnišnicah normalno, ko lahko vsak zavarovanec pogleda na internet, dobi podatke o primerih, kjer so bile težave, to kar pri nas imamo v Sloveniji težave in zato je, ker ta sistem ne deluje imamo potem probleme, kot je Nekrep ali kot je problem včerajšnji v Mariboru, ko še, vsaj jaz nimam nobenega odgovora. Kanal A je že na vratih,da bi jim lahko povedal kaj se je tam zgodilo. Ob teh prednostih, ki jih imamo tukaj je v naši prednosti definitivno informatizacija. Mi smo tu pred evropskimi državami močno zaostali. Ministrstvo je bilo uspešno pri tem, da je pridobilo v evropskih sredstvih 31 milijonov evrov za sistem informatizacij, ki ga želimo uvesti. Zato je to za nas velika prednost in zato na tem področju želimo čim prej uveljaviti sistem. Imamo odpore in imamo težave. Večja, boljša kot je informacija, večji je nadzor. Nekateri nadzora ne želijo in ne marajo.
Ko sem jaz postavil za osnovni cilj zadržati obstoječi obseg zdravstvenega varstva za leto 2009 in 2010 potem bi me vprašali kako, in bom povedal. V letu 2009 želimo to doseči z rezervnimi sredstvi zavoda. Zavod ima iz let 2005, 2006, 2007 130 milijonov evrov rezervenega sklada, ki bo pokoriščen v letu 2009 in z ukrepi računamo, ker je bil sklep Vlade, da se zavod ne sme zadolževati in ne sme poslovati z izgubo, glede na obveze v konvergenčnem programu, ki jih je ta država sprejela in je verjetno minister Gaspari pred menoj o tem govoril. Imamo 130 milijonov v rezervnem skladu, ki bo namenjen za program leta 2009 in sprejeli smo varčevalne ukrepe Vlade Republike Slovenije za to, da bi ta program na enakem nivoju tudi sprejeli.
Sedaj bi šli na eno stvar, ki je vedno predmet in zelo veliko polemik je cene zdravil. Poglejte, to je podatek od včeraj. Včeraj sem bil na zasedanju v Ženevi, te podatke sem dobil. To so podatki London school of economik, se pravi noben jih ni delal doma. Ti podatki so delani v primerjavah s posameznimi državami. Poglejte, ko imamo toliko modrijanov in kako moramo znižati cene zdravil, vam moram povedati, da sem v Sloveniji najbolj osovražena oseba med farmacevtsko industrijo, domačo in tujo. Jaz sem bi tisti, ki sem uvedel sistem zamenljivosti zdravil. Postavili smo nove pravilnike in nižali smo cene. Jaz imam težave s tem in sem permanentno napaden. Včeraj in danes na prvi strani Dnevnika. Ne zato, da bi kaj, zato ker smo preveč stiskali. To je vir London school of economik in imate tu narejene podatke za 50 zdravil originatorjev in tam kjer je evropsko povprečje 100 je v Sloveniji 69. Upoštevati ob tem majhnem trgu, ki ga imamo, kar je večji problem.
Potem imamo zdravila še, ki imajo veljavni patent v Sloveniji, kjer je evropsko povprečje 100 je v Sloveniji 91. Če gremo naprej, za 20 zdravil, ki so izven patenta, poglejte kje smo, smo na 62. Se pravi, v tej majhni državi, kjer se dajo ti stroški na nek način obvladovati smo vršili neizmerni pritisk in je iz tega razloga poraba dosti racionalna. Mi se še vedno v tej smeri dogovarjamo, da bi lahko ta program izpeljali. To ne kažem v javnosti. Ker če bi to kazal komu drugemu mu pade volja iz rok, in neha, saj smo tako najcenejši in nehajmo. Se pravi, tu se dela. Jaz soglašam z Gasparijem, menedžment v bolnišnicah nimamo dober. Tu nam stvari uhajajo. Mi se trudimo, da bi to popravili, ampak če grem nazaj, se pravi leto 2009 želimo, in jaz sem trdno prepričan, če se nekaj strašanskega ne zgodi, da bomo na istem nivoju obstali. Problem je povečanje stroškov cen zdravstvenih storitev zaradi povečanja plač. Največje povečanje je v sistemu zdravstva nastalo, pač, tako kot je in nimam kaj reči drugega kot javni sektor. Tu je lahko in možnost rešitve v pogajanjih s socialnimi partnerji. Nekatere druge stvari ste tudi slišali. V Sloveniji, mogoče bom rekel malo nepolitično, ampak vendarle ob pomanjkanju zdravniškega kadra je moč zdravniškega področja velika in skozi vsa leta pet, šest let vsako pogajanje je bilo enkrat o dežurstvu, enkrat o ceni dežurstva, enkrat o številu dopusta. In ko naenkrat seštejemo in ko pridemo v to situacijo, ko je treba to sfinancirati je težko.
Spoštovani svetniki! Jaz vam moram povedati, da zadeva ni enostavna, da sem v težki poziciji, glede na to, da imamo v Trboveljski bolnici, pa tudi v drugih 59 pogodb z zdravniki, ki prihajajo delati v Trbovlje, da ta bolnišnica sploh lahko funkcionira. In ko prihajam z novim zakonom je v nekaterem delu javne razprave zelo huda zahteva, vsak naj dela doma. Dajte omogočiti zdravniku, da dela doma. Ja, prav, ampak to pomeni, da se bo v nekaterih področjih lahko sistem in varnost zrušil. Zato je tu treba imeti veliko razumevanja, veliko potrpljenja, veliko dogovorov s stroko, da bi ta zakon speljali in da obdržimo funkcioniranje sistema na nivoju iz preteklega leta. Nova zakonodaja za leto 2010. Dva zakona sta v pripravi. Eden računam, da bo v naslednjem tednu, 10 dneh koalicijsko usklajen in bo šel v naslednjem mesecu v javno obravnavo. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je v strokovni skupini na ministrstvu narejen in končan. Če povem samo nekaj ključnih stvari o obeh, s katerimi želimo postaviti osnovo za 2010 in naprej, da se program zdravstvenega zavarovanja in obseg programa v naši državi ne glede na ekonomske razmere ne zmanjšuje; če bodo te boljše, ga bomo izboljševali in dali več pravic.
Zakon o zdravstveni dejavnosti: gremo na nujnost mreže, nujnost delitve dela, prioritete v osnovni zdravstveni službi in ločitev javnega od zasebnega. V 68. člen zakona smo jasno napisali, videli bomo, kaj bo dala javna razprava, da zdravstveni delavec v javnem zavodu lahko dela v drugem javnem zavodu s soglasjem delodajalca, ne more delati pri zasebniku. To je opredelitev, je sicer trda, bila je zahtevana potem, je na nek način potrebna in nujna, da bi omilili nepravilnosti, ki se dogajajo v sistemu. Veste, Slovenija je, kar občutite najbrž sami, majhna država, vsi se poznamo, vsi vse vemo. Jaz sem bil tisti, ki sem odpravil čakalno vrsto za srčne operacije. Na tej listi so bila imena samo revežev, tistih, ki nimajo telefona. Zelo podobno situacijo imamo pri ortopediji, predvsem pri starejši populaciji. In pripravljamo neke ukrepe, da bi to naredili, da bi to zmanjšali in da bi zadeva šla v korist zavarovancev. Nujna je delitev dela med bolnišnicami, večja specializacija, da ne prihaja do težav, kakršne so. Ko bo to šlo v razpravo, bo lokalni pritisk izjemno hud.
Na področju zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju spreminjamo dve stvari. V tem trenutku moram biti previden, tu je prisoten predstavnik neke televizije, če bi bili vsi prisotni, ne bi imel zadržkov, tako bom napaden jutri - predsednik, moram na to opozoriti -, da sem bil prioritetno razpoložen do neke televizije in ne do vseh medijev. Če me mediji napadejo, imam težave, in prosim, mislim, da bo novinarka to tudi razumela. Kajti vedno tako ravnam, kadar dam neko informacijo, dam informacijo vsem medijem, mislim, da pri tem ne sme biti nihče privilegiran. S tem novim zakonom bomo posegli v nekatere stvari zelo resno, prepustili javni obravnavi in javni razpravi, kaj bo odločila, kaj bo rekla, ali je to sprejemljivo ali ni sprejemljivo. Seveda, gre v dve smeri zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Prva smer je, da moramo povečati prispevke, če hočemo držati obstoječi nivo. Se pravi, razširili bi obveznost za plačevanje prispevkov, pri čemer mislimo na prispevke, ki ne bi v nobenem delu obremenili stroška dela. To se pravijo, obremenijo samo direktno prihodke državljanov. Tiste prihodke, ki jih dobivajo in v tem trenutku od njih ne plačujejo prispevka za zdravstveno zavarovanje. To je ena zadeva. Žal moram povedati, da bomo morali na marsikaterem področju poseči tudi v zmanjševanje stroškov; o tem pa v tem trenutku ne upam in ne bi želel govoriti. To mi oprostite, imam pripravljeno, ampak sem v to na nek način porinjen.
Se pravi, to je naša vizija. Resno smo se lotili investicij, kar je minister Gaspari prej govoril. Naloge niso bile enostavne. Veliko vas je iz gospodarstva in veste - dobil sem na mizo javno objavljen razpis za mariborsko onkologijo, ki se je glasil, da se z razpisom na ključ išče projektanta, izvajalca, medicinsko opremo, izobraževanje kadrov, servisiranje opreme in zaključna dela. Vse je bilo v enem razpisu na ključ. Torej, če bi tako ponudbo - to je bilo pritožb, to je bilo težav veliko. Ni mi bilo lahko, jaz sem ta razpis ustavil. Šel sem v Maribor in se z Mariborčani pogovoril. Jaz ne bi želel imeti - vse sem videl, kaj se je dogajalo na onkologiji, pediatriji in nevrologiji, na ORL-ju, ne bi rad tega videl. Na nek način sem bil zadovoljen, da so v Mariboru v bolnišnici in politiki razumeli. In mi nadaljujemo po nekih pravilih igre, tako kot mora iti, zadevo naprej. Imel bom, predsednik, resne težave, da je na taki seji A-kanal tukaj. Ne vem, kako je s tem, je pač tak red v hiši. Imel bom resne težave. Ne morem, nisem bil o tem obveščen, ne vedel, niti ni korektno, ker bi morale biti vse televizije tukaj. Danes bom na A-kanalu in bom imel jutri velike težave. To je za mene zelo težak položaj, v kakršnega sem prišel, tako da sem malo šokiran glede tega. Danes zvečer glejte: "Vseskozi je tukaj, vseskozi so snemali..." To ni bilo predvideno, o tem nisem bil obveščen in si ne upam več povedati stvari, ker bom jutri raztrgan. To so mi naredili pri prvem zakonu, zato sem bolj previden. Se opravičujem, da je do tega prišlo. Mislim, da sem glavne stvari povedal.
O investicijah še to. Resno si prizadevamo, da gremo na evropska sredstva za 9 urgentnih centrov v Sloveniji, da bi na ta način s krepitvijo primarnega sektorja in urgentne medicine naredili za slovenske zavarovance več. Sem pripravljen na vaša vprašanja.
PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Se zahvaljujem gospodu ministru za predstavitev. Vmes smo opravili letečo menjavo, tako da predsednik ni več prisoten.
Kar se pa novinarjev tiče, sejo spremljajo novinarji v novinarskem prostoru zgoraj. Seje so javne, tako da... Mi smo sicer opazili tole gospodično s Kanala A. Sta pa dve kameri, ena je ves čas prisotna in se seja ves čas snema, tako da...
BORUT MIKLAVČIČ: Prav. Nisem o tem vedel, drugače bi... Sem mislil, da smo če so vsi prisotni, potem je to dobro, nimam nobenega zadržka. Če bi bila pa samo ena televizija, potem morate pa vedeti... Jaz sem v dvorani videl samo eno televizijo. Če ste vi vse povabili, potem nimam zadržkov. Ko me bodo spraševali, lahko povem. Sem vas razumel, Državni svet je povabil vse novinarje, kdor je prišel, je prišel. Nimam več težav. Hvala lepa za pojasnilo.
PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Na vse seje Državnega sveta so vedno vabljeni vsi mediji.
BORUT MIKLAVČIČ: Nimam več nobene težave. Samo ustrašil sem se, ker sem videl samo eno. /Smeh./
PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Se vam zahvaljujem. Sprašujem kolege državne svetnike, ali želi kdo besedo? Kar po vrsti. Svetnik Požun.
PETER POŽUN: Hvala, gospa predsedujoča. Kolegi, gospod minister! Hvala za predstavitev. Vedno je prijetno poslušati ministra in imeti možnost dialoga.
Ker sam izhajam iz zdravstva, lahko povem, da imamo v Sloveniji dober zdravstveni sistem, ki zagotavlja popolnoma kakovostne, visoko kakovostne storitve zdravstvenega varstva. Da pa je v njem veliko težav in problemov, pa nedvomno drži, ki so posledica nekih zgodovinskih dejstev in posledica silnih lobijev, o čemer je govoril gospod minister.
Morda za začetek neka zadeva, ki se je minister ni dotaknil. Ta zadeva se nanaša na to, da vsi govorimo o pravicah, o tem, kakšne pravice imamo, kaj vse nam mora zdravstveni sistem nuditi, redko kdo pa se zaveda svojih dolžnosti. Na to smo pri sprejemanju zakona o pacientovih pravicah opozorili ministra Bručana. Tudi vašo predhodnico smo na to opozorili, pa temu ni prisluhnila, kar je bil tudi eden izmed razlogov, da je bil vložen veto. Namreč, ko govorimo o pacientovih pravicah, moramo na drugi strani govoriti tudi o dolžnostih, ki jih imamo prebivalci, zato da ohranjamo svoje zdravje oziroma da kaj storimo zase. In so pričakovanja oziroma nuja, da se v zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju uredijo tudi dolžnosti, ki jih imamo takrat, ko smo v vrsti pacientov.
Veselimo se vložitve zakona o zdravstveni dejavnosti v parlamentarno proceduro, ker bo to pravzaprav prva možnost, da Državni svet lahko kaj reče tudi o spremembi sistemskega temeljnega zakona. Do zdaj pač v to nismo bili povabljeni niti poklicani, da tu sodelujemo.
V kadrovskem prikazu je minister govoril samo o zdravnikih, seveda z željo ilustracije razmerja primarnega in sekundarnega sektorja. Ampak zdravstvo je tako kot letalski promet - piloti so pomembni, brez njih se letalski promet ne odvija. Toda samo s piloti pa letala tudi ne letijo in potniki ne prihajajo, in tako je tudi v zdravstvu. Žal, samo zdravniki - še nihče ni uspel sistema spremeniti niti ga dobro voditi.
Ko je govora o investicijah, sam sem 21 let v zdravstvenem sistemu in sem jih dal kar nekaj skozi. Zdaj se ukvarjamo z zaključkom nekaj velikih. Vse težave se dogajajo zaradi vseh silnih aneksov, ki nastajajo zato, ker posamezniki izsiljujejo svoje želje. Minister Gaspari je govoril o nekem laboratoriju. Mislil je seveda na laboratorij pri nas, na novi Pediatrični kliniki, ki da ni bil umeščen in ni bil predviden. Problem laboratorijev, kateregakoli, je vrtičkarstvo, ker vsakdo želi imeti svojo kuhinjo, svoj laboratorij, svoje stvari. Mi pa imamo v Ljubljani v kliničnem centru izjemno sodobno opremljen laboratorij, ki pokriva 90% vseh potreb pacientov, edino za 30% dela otrok naj bi ta laboratorij bil neprimeren. Zato bomo seveda vložili velika sredstva znotraj tega.
Ekonomika in organizacija bosta seveda spremenjeni. Verjetno novi menedžerji, ki prihajajo, bodo prinesli nova znanja in nove sposobnosti.
Ko govorimo o denarju, v soboto bo skupščina delničarske družbe, in sicer delniške družbe Salusa, ki je eden izmed veledrogeristov v Sloveniji. In tam si bosta uprava in nadzorni svet razdelila četrt milijona evrov. Predsednik nadzornega sveta bo pa samo na račun dividend dobil 860 tisoč evrov denarja. Ko je bilo govora o gospodu Kramarju, se je zgražala vsa Slovenija. Takih veledrogeristov imamo v Sloveniji kar nekaj. To je moj denar, to je vaš denar iz zdravstvenega zavarovanja. Oni niso zdravil prodajali na kakršnikoli tržnici. Večji del teh zdravil, 90%, je na tistih 15 milijonih receptov, ki so bili predpisani. In, gospod minister, ko se jih boste lotili, imate vso našo podporo. Če boste rabili zaščito, pridite k nam v Državni svet, tu smo nekako še kar zaščiteni. Seveda bo to ena izmed pomembnejših zadev.
Sam sem vam zastavil tudi vprašanje, kaj je z denarjem, ki so ga morali zdravstveni zavodi plačati, se pravi, dobiček, ki je šel v proračun. Jaz sem vesel, da ste uspeli vlado prepričati, da bo del tega denarja vrnjen nazaj, zato da bodo povrnjene izgube štirih slovenskih bolnišnic, da bodo morda lažje poslovale. Seveda pa bo treba še pogledati, zakaj je pravzaprav do tega sploh prišlo, do takega stanja zadnje dneve decembra, in kako se temu izogniti.
Zdravstvo je pravzaprav ena izmed najobčutljivejših zadeve, in gospod minister prav gotovo ve, da imajo ministri za zdravje v Evropski uniji najkrajši obrat, največ jih zamenjajo ravno zaradi občutljivosti sistema in tu pravzaprav niti ne toliko zaradi občutljivosti sistema, kot zaradi lobijev in bi pri tem še enkrat opozoril tudi na navezave, ki jih imajo razna združenja pacientov s farmacijo. Ko pravzaprav farmacija preko različnih društev pacientov uspe spropagirati in izsiliti določeno zdravilo ali določeno zadevo in gre to na račun neke druge skupine, ki je manj pripravljena, manj oborožena. In seveda, gospod minister, lepo bi bilo, če bi lahko sprejeli nek kodeks kako farmacija sploh lahko sodeluje. Zelo veliko se govori kako farmacija plačuje potovanja, izobraževanja zdravnikov, nič pa se ne govori koliko farmacija da denarja pacientskim združenjem za takšno reklamo.
Ko govorimo o mreži zdravstvenih ustanov je primer porodnišnic več kot jasen. V krogu 50 kilometrov okrog Ljubljane imamo 6 porodnišnic, rojevamo; brez zamere; kot da bi imeli nataliteto kakšne afriške dežele. Imamo porodnišnico, kjer imajo 6 porodov na teden. Gospod minister, kolegica, kolegi - ta porodnišnica je nevarna. Ta porodnišnica je izjemno nevarna, ampak ko bo prišel predlog, da jo je treba zapreti bo seveda izjemno hudo. In seveda, ker vsakdo hoče vse početi pri sebi, se to tudi znotraj tega dogaja. Zato, ker ekonomija obsega, žal, v zdravstvu še ni dosegla svojega namena. Toliko.
Pri vaših prizadevanjih, jaz mislim, da vas bomo v Državnem svetu lahko podprli, zato, ker gre za korist vseh naših državljanov.
PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Hvala.
Besedo ima svetnik Peršak.
ANTON PERŠAK: Spoštovani, gospod minister.
Začel bom z eno malo na pol privatno pripombo. Ko sem videl tisto tabelo o cenah zdravil, primerjalno, se mi je pokazalo kar eno olajšanje, čisto zaradi tega, ker sem malo osebno povezan s tem in sem se počutil že skoraj malo krivega, vedno ko se je o cenah zdravil govorilo, ker se je v Sloveniji vedno ustvaril vtis tako, kot ste vi rekli, da smo daleč najdražja država na svetu. Izkazalo se je da to le ne drži.
Sicer pa bi najprej rad postavil eno vprašanje, ki se ga niste dotaknili ali pa samo posredno vprašanje. Jaz se zelo strinjam s tem, kar ste rekli, da je treba okrepiti primarno raven zdravstvenega sistema. Kot vemo, na primarni ravni imajo določeno odgovornost občine, ki so ustanovitelji zdravstvenih domov in tu se v tem kontekstu postavlja vprašanje prihodnje politike v zvezi s koncesijami oziroma na sploh kako bo ta sistem funkcioniral. Pri tem ne gre samo za zdravnike, gre tudi od fizioterapij, predvsem pa za problem zobozdravnikov in tako naprej. Zakaj to govorim? Sam se absolutno strinjam s tem, da je treba zagotoviti, in da bi morale biti tudi občine odgovorne za to, da se zagotovi ustrezen delež oskrbe, ki mora ostati v domeni zdravstvenega doma. Kar pomeni, tudi ne koncesionarjev. Izkazalo se je, da je v določenih primerih, tudi na območju s katerega jaz prihajam, recimo je zobozdravstvo dane v celoti v rokah koncesionarjev in da sistem ne deluje. Ker se še vedno dogaja to, da preprosto ne sprejemajo pacientov, da imajo po podatkih evidentno izredno nizko število pacientov in jih ne sprejemajo. Razlogi za to so različni, včasih celo to, da nekdo deluje na območju enega zdravstvenega doma, koncesijo je dobil od ene občine, ki jo pokriva ta zdravstveni dom in noče sprejemati pacientov iz drugih občin. Na primer, in tako naprej. Ampak, po drugi strani je pa distribucija zdravnikov na območju zdravstvenega doma, ki je lahko relativno veliko, pa ni v interesu zdravstvenega doma. In zdravstveni dom vztraja recimo na tem, da naj pacienti prihajajo vsi na eno mesto. In v takem primeru pa je lahko koncesionar dober izhod za eno manjšo občino, še zlasti če gre za primer, ko ni dovolj programov glede na število prebivalcev, tudi zaradi tega, ker mreža ne spremlja migracij. Mi živimo, tukaj je še en župan iz sosednje občine, na območju kjer se je v zadnjih letih zelo spremenilo število prebivalcev, mreža pa temu ne sledi in je primanjkljaj na ravni zdravnikov, je primanjkljaj na ravni fizioterapevtov in primanjkljaj še na ravni kakšnih teh služb in gre za to, da ne želimo zdravstvenemu domu vzeti recimo zdravnika ali fizioterapevta. Prosimo za program do katerega bi, glede na standarde in normative bili upravičeni, pa ga ne dobimo. To mogoče in da bi malo na to temo kaj pojasnili.
Potem pa imam še dve. Kakšna bo v prihodnje politika v zvezi z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem, kjer je opazno to, da se določene zavarovalnice pravzaprav izdatno kapitalizirajo na ta račun, če lahko tako rečem. To je eno vprašanje. In drugo. Bilo je nakazano, mogoče kaj več o tem, to, kar je tudi kolega Požun že izpostavil, to je odgovornost vseh nas za svoje zdravje. Mi imamo veliko primerov, to je sicer zelo delikatno vprašanje, ampak vendarle, zelo veliko primerov, ko ljudje sami s sabo ravnajo zelo malomarno in povzročajo sistemu velike stroške.
Hvala.
PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Hvala lepa.
Besedo ima svetnik Reven.
RASTISLAV JOŽE REVEN: Hvala. Pozdrav ministru.
Bom kratek in bom postavil tri vprašanja.
Ali nameravate spremeniti filozofijo investicij, v tem smislu, da se bo v stavba gradila takšna, kot je nujno potrebna, brez kiča, ampak da se bo več investiralo v opremo. To vprašanje zato, ker ko grem mimo pediatrične in pogledam tisto železje, ki ven "krasi" fasado, vidim kako se je razmetavalo denar in se uklanjalo arhitektom.
Drugo vprašanje. Glede na zdravila, na racionalizacijo porabe zdravil, sprašujem ali mislite, da bi bil princip predpisovanja zdravil. Kjer na primer zdaj predpišejo tri paketke, da bi izpisal zdravnik tri recepte in bolnik bi dobil najprej en recept, ko bi tega uporabil bi prišel in takoj dobil, za drugi - brez čakanja in tako naprej.
Tretje vprašanje pa se nanaša na vodje, na direktorje. Do zdaj je bila več ali manj praksa, da so vodje, direktorji bili zdravniki. Vemo da za vodenje kateregakoli podjetja, ustanove je potrebno znanje ekonomije in organizacije in se mi zdi, da bi bilo pametno, in o tem sprašujem: Ali nameravate to prakso spremeniti in postaviti na vodstvena mesta tiste, ki se spoznajo na ekonomijo in organizacijo, zdravniki pa naj zdravijo ljudi.
Hvala.
PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Hvala lepa.
Besedo ima državni svetnik Šuštaršič.
BORIS ŠUŠTARŠIČ: Hvala lepa.
Jaz bi glede na to razpravo in glede na to, da je bil naš minister nekoliko v zadregi, se tudi sam lotil par fragmentov.
Jaz osebno sodim, da je urgenca v Ljubljani ena tista najbolj kritična točka v slovenskem zdravstvu. Razmere so dejansko mizerne iz več razlogov. Recimo da navedem en banalen razlog: človek v invalidskem vozičku lahko v celotni zgradbi Kliničnega centra najde samo eno stranišče, ki je dostopno takšnemu človeku, pa še tisto stranišče bi bilo najboljše, da bi ga postavili v Moskvo v muzej dosežkov realnega socializma. Druga stvar, kar bi omenil, je recimo, jasno je, da ima pretirana poraba zdravil več vzrokov, ampak meni je zelo všeč to, kar sem zdaj zadnje čase v časopisu opazil, da se opozarja prebivalstvo na škodljivo križno delovanje raznih substanc zdravil. Ker jaz mislim, da je to zadeve, ki bi na razumnem najbolj vplivala da ljudje ne bi pretirano posegali po zdravilih oziroma da bi razmislili tudi o škodljivih posledicah in predlagam, da tu ministrstvo vlaga večje napore v osveščanje prebivalstva - kaj je to vnašanje raznih substanc v telo.
Tretja stvar, rekel bi, takrat ko je bil naš minister gospod Miklavčič še direktor ZZZS-ja si je naredil določen napredek na nivoju oskrbe z medicinskimi oziroma, jaz raje rečem, tehničnimi pripomočki slovenskega prebivalstva in jaz mislim, da bi bil čas da ob spremembi te zakonodaje tudi ministrstvo tako zastavi zakonodajo, da bomo imeli neko, kako bi temu rekel, racionalno državno politiko na tem področju. Tu, ne samo da gre za kar relativno visoke stroške, ampak jaz bolj postavljam vprašaj ali so upravičenci res oskrbljeni z najprimernejšimi pripomočki.
Na koncu bi dodal še to. Jaz se absolutno strinjam, da je management slab, da je ta ekonomika poslovanja velikokrat odrinjena, ampak jaz menim, da v slovenskem zdravstvu se premalo razpravlja o konceptualni obravnavi določenih vrst obolenj, poškodb in tako naprej. Mislim, da vsaj kolikor imam jaz kontakta s temi novimi dosežki na področju nevrobiologije človeka, da bi mi morali temu področju, s konceptualnega stališča tudi veliko bolj razpravljati kaj lahko naredimo za boljše zdravje slovenskega prebivalstva.
Toliko.
PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Hvala lepa.
Gospod Meh.
BORUT MEH: Najprej hvala za besedo. Težko bi polemiziral s to predstavitvijo ministra, ker se mi zdi, da ve, da je pred njim izjemno zahtevna naloga pa nič si ne bi upal prognozirati, da bo tudi uspešno rešil. Sam je že rekel, da problematika zdravstvenega sistema, zdravja je pač tista, ki je nam vsem izjemno blizu, vsi se na to spoznamo, pa moram reči, da smo vsi na to tudi izjemno občutljivi. Vendar bi pa nekaj poudaril, ne iz njegove predstavitve, ampak na sploh mislim, da je ga pogrom proti izvajalcem v zdravstvu danes že kar nekako prehud, bojim se, da se mladi ljudje ne bodo več niti toliko odločali za ta zdravstveni poklic. Dejansko prihaja do tega, da govorimo, da so zdravstvene ustanove oziroma tisti, ki delajo v njih, to pa so delavci, zdravstveni delavci, kot da strmijo samo za zaslužki, da se jim ne ljubi delati, pa še kaj, kar vzemite medije pa poglejte. In jaz mislim, da prav gotovo to ni dobro ne za ta poklic pa tudi ne za nas, ker bomo s tem si izgradili nek zid in pa tudi odpor teh izvajalcev, predvsem pa previdnost in mogoče bo prihajalo do večjih, če rečem v narekovajih napak, ki bodo pa birokratsko podkrepljene. Tega si prav gotovo ne želimo. Veliko večjo pozornost pa mislim, da je treba posvetiti temu o čemer je govoril tudi minister Gaspari, kako nam cel zdravstveni sistem funkcionira. Od zavarovalnice naprej. Koliko nastane dejansko ta zdravstveni sistem, koliko nastanejo strokovne službe, menedžmenti v zdravstvenih ustanovah. Ko bomo enkrat vse te številke skupaj dali, saj danes govorijo zavod za zdravstveno zavarovanje porabi samo toliko, je že res, samo, ko ostalo gre v sistem, ko pa v tem sistemu pogledamo koliko porabijo tudi administrativne strokovne službe, potem bomo prišli pa na enkrat kar do velikega zneska in bomo videli, da če rečem sami ti izvajalci sploh ne porabijo toliko, pa ne bi o tem toliko, ampak se mi zdi, da je treba v okviru razprave Zakona o zdravstvenem varstvu, se tudi osredotočiti na en ključen problem, ki ga imamo pa vsi v podjetjih, to je zdravstveni absentizem. Verjetno poznate podatek, da okoli 40.000 delavcev je vsak dan na bolniški, to je povprečje v Sloveniji, se pravi v Sloveniji firme s takšnim številom ljudi sploh nimamo. To je to kar nas pesti, pa mislimo, da je to tudi posledica ureditve ali pa posledica tega kako imamo stvari urejene v Zakonu o zdravstvenem zavarovanju. Zato jaz moram reči, da bo pa tukaj treba iti s spremembo tudi v to smer, da bo delodajalec lahko od izbranega osebnega zdravnika zahteval pojasnilo o navodilih o ravnanju delavca. Danes se dodaja to, da če želiš ta navodila imeti, da jih moraš plačati, kar je nenormalno ob vseh plačilih, ki jih v podjetju izvajamo, pa menda, če plačaš nekomu, da se zdravi doma, lahko vsaj veš ali lahko v tem času hodi okoli ali mora počivati, ker odgovornost za zdravje je pa tudi od delavca, ne samo od zdravnika ali pa dolžnost podjetja, da plačuje to bolniško. Isto te dolgotrajne bolniške, ne 12 mesecev, po nekaj let so ljudje v bolniški. Če je človek toliko časa v bolniški, potem je ja normalno, da ne more več delati in da preide v invalidski pokoj in to je samo prerazporejanje denarja med blagajnami in zato jaz mislim, da bo treba mnogo boljše sodelovanje med invalidsko in zdravstveno komisijo. Potrebno bo tudi skrajšati skupni obseg nadomestil plače v enem koledarskem letu v breme delodajalca, to je tudi treba povedati, da tudi zdravniki zelo pazijo koliko časa je kdo v bolniški, delavci se pa tudi tega dobro zavedajo in jaz pravim po pravilu saj ljudje ne hodijo v bolniško, se ne zatekajo, ampak imamo določeno kategorijo ljudi, delavcev, sodelavcev, ki pa ta institut izkoriščajo. Tudi to 30 delovni dni v breme delodajalca, mislim, da je to izjemno veliko, če gledamo, da delamo 20 dni v mesecu. Zato predlagamo, da naj bo to koledarski mesec oziroma 20 delovnih dni in zdi se mi, da bi bilo to potrebno vključiti v zakon. Mi smo s strani delodajalcev vseskozi predlagali, da se uvedejo čakalni dnevi. To, da dejansko se zniža nadomestilo za prve tri dni bolniške oziroma da lahko človek se odloči, je doma, pa zato ni nadomestila. Seveda tukaj je reakcija delavcev velika, smo za kompromis, vendar mislim, da bo potrebno razmišljati o teh čakalnih dneh tudi zato, če imaš ti infekcijo, ja bolje, da si takrat doma, ne hodiš zdravniku in ne ogrožaš okolice, pa mislim tudi tega pritiska na zdravnike bo bistveno manj. Zdaj ne bi govoril o tem nadomestilu plače, ko je jasno, da delodajalci bi ga znižali, delojemalci bi ga zvišali, tu bo potrebno glede na možnosti najti nek kompromis, bom pa odkrito povedal, ko smo usklajevali nadomestilo za čakanje na delo doma, ta zakon, se je jasno pokazalo, da tu ni možno iti pod 85 ravno zaradi tega, ker je nadomestilo za bolniško 80, ker če bi šel pod ta procent, potem bi se ljudje zatekali v bolniško, pa meni se zdi to čisto normalno, da ne boste mislili, da zdaj obsojam, vsak ravna ali pa dela tako kot mu omogoča zakon. No, potem vemo vsi delodajalci, da imamo izjemno velike probleme pri laičnem strokovnem nadzoru bolniškega staleža, tako da mislim, da bo tudi tu treba določene spremembe narediti. Potem pa še ena stvar, ki pa res mislim, da je nelogična, ko ugotavljamo poškodbe na delu, to je nadomestilo 100%, največ poškodb je pri prihodu in odhodu z dela. To je zelo zanimivo. Jaz mislim, da v primeru poškodbe pri prihodu na delo ali z dela in tu prihaja, resnično prihaja tudi do izkoriščanj tega instituta, bi ne smeli ostajati na 100% nadomestilu. Tako, da tukaj ne bom rekel koliko naj se zniža, ampak bi bilo treba znižati. Zavedam se, da vsi ti predlogi so izjemno boleči, boleči za delojemalsko stranko, zavedam se tudi da bo potrebno o tem govoriti na ekonomsko socialnem svetu, da bodo morali partnerji uskladiti poglede, vendar o teh stvareh je treba odkrito govoriti in jih začeti med sabo tudi odpirati in reševati. Žal kondicija našega gospodarstva je takšna, da vse te širine socialnih pravic verjetno v tem obsegu ne bo zdržala, čeprav še vedno poudarjam, da Slovenija, če enkrat izgubi ta atribut socialne države to pomeni veliko razočaranje za vse, ki tukaj živimo. Hvala.
PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Hvala lepa. K besedi se je prijavil še Drago Ščernjavič.
DRAGO ŠČERNJAVIČ: Hvala. Spoštovani!
Zadnjič smo imeli en posvet, in sicer izvajanje varstva zdravja pri delu. Malo se bom zdaj tudi na to navezal. In smo pogledali ta institut za medicino dela vodi statistiko, klasifikacijo po diagnozah in to smo primerjavo naredili, to je korelacija kaj smo tak ko smo rekli koliko je ljudi hospitaliziranih pa bolnih, pa diagnoze in zveza tudi z nekaterimi ukrepi izvajanja varstva in zdravja pri delu, zelo slabo. Papir vse prenese. Tista minimalna prevencija pa ni. Torej, vzroki so lahko tudi v sredstvih, ampak malo minimalno bi se lahko v mnogih okoljih dalo več narediti, to sem pa globoko prepričan in tudi preden se loti nekdo z nekimi grožnjami kako in kaj bi omejeval, se bomo najprej pogovarjali tudi o izvajanju varstva zdravju pri delu na delovnem mestu skozi izjave varstva pri zdravju pri delu in kaj delodajalec je naredil in kaj ni naredil. Ker je odgovornost obveznost tudi delodajalca izjemno velika, ampak ni sankcionirana. To je pa tudi res. Ta statistika, to smo imeli tudi z direktorji inštituta, kaj narediti, kako narediti, ali bo zakon sedaj čisto tako. Zakon o varstvu in zdravju pri delu je krasen zakon, pisan na kožo delavca, čisto tako povedano. SE pa ne izvaja, to je pa velik problem. Zakaj se ne izvaja, ali nima dovolj normativne moči, ali kaj je vzrok. Ali bo tudi zakon o zdravstvenem varstvu tudi posegel tu in nek zagon dal, kar bi bilo zelo koristno. KO gledaš to statistiko je frapantna. Notri so diagnoze in se točno vidi. To, kar je pa kolega govoril, menjati koncept zdravstva ta, tudi na podlagi teh statistih o trendu za nazaj in za naprej in čemu dati prednost v zdravstvu, to kar je minister govoril. Bilo bi treba povezati zelo tesno naj strokovnjaki povedo in soodvisnost in kaj bi bilo treba spremeniti. Ne da bo en rekel, jaz bi pa tako. Ne, dragi moji, diagnoze so take, trendi so taki, napovedi so take in glede na to bomo izvedli mrežo delitev dela, organizacijo, ekonomiko in vse ostale ukrepe zato, da bi to omejili in zamejili. To je en segment.
Drugo, gospod minister, bi hotel vprašati kolikšen je davčni dolg pri pobiranju prispevkov, tudi za to zdravstveno blagajno. Občasno različne višine številk krožijo okoli tega. Torej, kakšna je ta blagajna. Za lansko leto, če imate narejeno oceno, analizo narejeno. In tudi to, kar ste napovedal, da bi obdavčili določene dohodke kot prispevek za blagajno. Moram reči, jaz vem določene fizične, pravne osebe, pa ne iz ekonomskih razlogov ne plačujejo tisto, kar bi morale. Tudi vemo katere poklicne skupine so to v Sloveniji. To so tisti, ki po svoji moči, vlogi in statusu si telefonirali in si naredijo mrežo in pridejo do zelo dobrih visokih uslug za malo denarja. To je tudi treba povedati jasno in glasno.
Tretja zadeva, kar bi izpostavil je tudi to, kar ste vi rekel, primarnemu zdravstvu boste dali primarno težo, se popolnoma strinja. Če bi gledali v Ljubljani samo na Zdravstveni dom Ljubljana in z izpostavami, lahko si pogledate in boste videli kakšne so čakalne vrste v primarnem zdravstvu in da se to povečuje in izjemno občutljivo in bi rekel v tem smislu menite, sedaj pravite, če bo zakon sedaj sprejet, kdaj se lahko pričakujejo neki pozitivni odzivi v zvezi s tem.
Četrta zadeva, kje bi bilo treba da vi rečete, ali bom rekel, da v zgodovini slovenskega zdravstva se nikoli toliko prihodkov ni kotalilo kot je sedajle iz prispevnih stopenj, prispevkov, ki so, osebnih prispevkov, plačil, torej suma sumarum, torej nekaj milijard evrov. To so velika sredstva. To je druga njihova učinkovitost in pa poraba. To je pa drugo. Kdaj bodo neki standardi, normativi v zdravstvu narejeni, če hočete za zdravnike, za medicinske sestre oziroma za zdravstveno osebje pri izvajanju storitev. nekaj bi se dalo skozi to, vse ne, nekaj pa bi se dalo. Povezano tudi z učinkovitostjo in kvaliteto.
Še ena zadeva za katero bi postavil vprašanje. Zdravnik delovno pravno statusno je zelo v dobrem položaju. On je v delovnem razmerju zdravstvenem domu ali zdravstvenem zavodu, potem je lahko samostojni podjetnik, potem dela po pogodbi v zdravstvenem domu, pa še svoboden je, tako recimo.... Več statusov, več položajev, tudi več virov zaslužka. Ali razmišljate, da bi uvedli tudi skozi zakon o zdravstvu delitev oziroma organizacijo dela. Kaj je ključno? V enoti časa imamo 24 ur na dan. Zakaj v Sloveniji ni uvedeno turnusno delo, kot zakonska obveza. In to govorijo ne samo jaz, tudi kdo drug, bi bilo naenkrat zdravstvenega osebja kar dovolj, kvaliteta in učinkovitost tudi zagotovljena. Ali razmišljate v tej smeri, da boste kaj podvzeli? Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Hvala. Besedo ima gospod Zupančič.
CVETKO ZUPANČIČ: Hvala lepa. Zelo na kratko. Lep pozdrav vsem skupaj! Imel bi samo eno vprašanje. Ali obstaja kakšna primerjalna študija koliko so v bolniški, se pravi ljudje, ki so samozaposleni v primerjavi z ljudmi, ki so zaposleni pri delodajalcu? Sam sem samozaposlen 33 let in sem po 30 letih prvikrat šel v bolniško. Imel sem zelo velik problem, ker mi noben zdravnik ni hotel napisati napotnico za megnetno resonanco, da je to predrago in tako naprej. Zanima me, če ta primerjalna študija obstaja, objavite jo nekje javno, da bodo ljudje vedeli koliko kdo prispeva. In ko ste prej rekli, koliko ljudi je v bolniški. Če res ljudje tako po nepotrebnem hodijo v bolniško, potem jaz točno vem, da tam kjer so pa samoplačniki, tam bolniške skoraj ni. In če je to ta problem, potem naj se tudi v to nekdo spusti in to stvar razišče in javno pove kaj je prav in kaj ni. Še enrkat pravim, če nekdo 30 let ni šel v bolniško, hvala bogu je zdrav, ampak tudi to bi se moralo nekje poznati, ne pa da si potem v isti kategoriji kot tisti, ki je dejansko iz dneva v dan na tem državnem delu plačevanja. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Hvala. Gospod Kovšca.
ALOJZ KOVŠCA: Hvala lepa za besedo. Navezal bi se na zadnje tri razpravljavce, in sicer bi rad opozoril na problem, ko gre za delovni absentizem, da ne bi to postalo turišče boja med delojemalci in delodajalci, ker gre tu za en problem, ki je mogoče malo širši kot odnos med delojemalci in delodajalci. Včeraj je bil na Gospodarski zbornici en posvet o delovnem absentizmu, kjer je gospod Radomir Vukševič, če se prav spomnim priimka, iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje predstavil relevantne podatke, ki pravijo, da je 73% odsotnosti z dela povzročene s poškodbami ali boleznimi nastalimi izven delovnega procesa. Samo 27% poškodb in bolezni prihaja iz samega delovnega procesa, pri čemer je 18% takih, ki nastanejo bolezni in poškodbe na poti na delo ali pa na poti nazaj iz dela. Z drugimi besedami, če to malo raztolmačimo, dejansko 22% odsotnosti je iz samega dela oziroma poškodb pri delu ali bolezni nastalih iz dela - 22%. Med tem ko gospodarstvo, delodajalci plačamo 56% sredstev za nadomestila tem, ki so odsotni. Ta razporeditev je glede na vzrok in posledico, precej nekako nepošteno razdeljena. Se pravi 22% odsotnosti zaradi samega dela, 56% stroškov je pa obešeno potem na to delo. Naj se ne, tukaj, zavajamo drug drugega. Saj v bistvu to so drugi delavci plačajo za tiste, ki so odsotni, saj ne delodajalec. To se mi zdi zelo pomembno. To ne bi imeli za turišče nekega sindikalnega ali pa delodajalskega boja, ampak gre za en problem, ki ima mogoče malo širše korenine in tudi posledice, na koncu koncev plačajo drugi delavci. To je ena stvar na katero bi rad opozoril.
In potem je tukaj še eno nesorazmerje, ki bi ga rad izpostavil. To je nesorazmerje, da je delovni absentizem skoncentriran pri posameznikih, ni enako razporejen na celotno populacijo. In če smo šli že v to, da je vsak odgovoren za svoje zdravje, in če je večina poškodb in bolezni nastala izven delovnega procesa, potem je to odgovornost na nek način treba tudi sankcionirati. Če imamo v smislu zavarovanja različne pogoje za mlade voznike in za voznike, ki so izkušeni in povzročijo manj nesreč, potem bi bilo mogoče smiselno razmišljati tudi o temu, da tiste, ki manj skrbijo za svoje zdravje oziroma so bolj pogosti koristniki storitev oziroma koristijo tudi tiste zdravstvene storitve, ki niso najbolj nujne in opravičene, da se jih na nek način s plačili dodatnega zdravstvenega zavarovanja pa malo bolj obremeni. Saj nikakor nisem proti tej solidarnosti, ampak vse ima svoje meje. Če smo jih znali postaviti pri voznikih, če jih bomo znali postaviti pri alkoholiziranih voznikih, potem jih lahko postavimo pa tudi pri tistih ljudeh, ki se neodgovorno obnašajo do svojega zdravja; kadijo, so alkoholiki, se ukvarjajo z ekstremno nevarnimi športi in podobno. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Hvala lepa. Želi še kdo besedo? Če ne... Izvolite, svetnik Šuštaršič.
BORIS ŠUŠTARŠIČ: Se oproščam. Glede na tole razpravo bi jaz samo vprašal; Ali se ugotavlja tudi bolniški absentizem iz socialnih razlogov? Jaz mislim, da v času krize so vzroki tudi v tem.
PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Hvala lepa. Gospod minister, bi želel podati kakšne odgovore? Izvolite.
BORUT MIKLAVČIČ: Jaz se lepo zahvaljujem vsem za pripombe, za sugestije. Jaz sem si zelo dobro beležil. Bom začel nekje v sredini.
Mi imamo v Sloveniji Bismarckov sistem zdravstvenega zavarovanja, ki temelji na solidarnosti. Se pravi vsak prispeva glede na svoje prihodke. Zato sem preje rekel, bi vse prihodke rad zajel. In naj bi vsak dobil zdravstveno pomoč, ko jo potrebuje. Mogoče se bo čudno slišalo. Samo, če bi mi imeli, tega na svetu ni idealnega, če bi mi imeli poštenost v sistemu, ne rabim nobene dodatne obremenitve, pa nobenih dodatnih sredstev, mi peljemo celo slovensko zdravstvo brez težav. Zato v zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, kar je gospod Meh govoril. Jaz sem pripombe delodajalcev dobil, sem zelo žalosten, ker je gospod Semolič odšel. Mi bomo te pripombe upoštevali, ki ste jih dali in bodo šle v zakon. Definitivno bodo šle. Avstrijski zakon pravi, pa ne samo avstrijski, te malo bolj poznam. Mi smo preštudirali nemške, danske, skandinavske, vse, ko smo pripravljali zakonodajo, vse smo šli prebrati. Ko pride nadzornik nadzirati zavarovanca na bolniškem dopustu, če se ni ravnal v skladu z navodili zdravnika, je izgubil nadomestilo. To je evropsko pravilo. V Sloveniji, piše v zakonu, če laični nadzornik najde zavarovanca, ki se ne ravna po navodilih zdravnika, izgubi nadomestilo za tisti dan, ko smo ga našli. To je pri nas. Drugi primer, 481 koncesionarjev, zdravnikov, zdaj bom pa rekel fizioterapevtov, babic, nege na domu, zobozdravnikov, vseh, ker sem prej naredil napako Požun, se opravičujem. Od 471-ih jih samo 20 plačuje prispevek za zdravstveno zavarovanje od plače, ki jo ima po kolektivni pogodbi. To je mogoče, to je Durs ugotovil. Ali sem bil dosti jasen zdaj, kaj to je? In zato mi v zakonodaji v spremembe gremo in bomo ta model premagali. Zdaj, spoštovani gospod Semolič, spoštovani gospod Meh, vidva sta se že v imenu vaših organizacij skregala na skupščini Zavoda za zdravstveno zavarovanje in grd sem bil jaz. In demonstrirali so zoper mene. Gospod Rožič v sindikatu je rekel, naj ta minister že odstopi. Tukaj bo potreben dialog kot ste rekel.
Tukaj bo potrebno razumevanje, potrebno bo razumevanje in dialog. Ministrstvo bi pripravilo zakon, da bi ob solidarnostnem sistemu, ki zahteva poštenost, uzakonili poštenost. Saj če bi bili vsi pošteni, potem bi bilo krasno, ne rabimo ne policije, ne sodnije, ne tožilcev ne nobenega, ampak ta svet je tako organiziran in mi moramo postaviti regulativo, ki se spoštuje in ki daje zdravstvenem sistemu nek... Zato je to prva stvar. Poglejte sedaj; varnost pri delu, preventiva, prednost osnovni in zdravstveni dejavnosti je definitivna usmeritev, ko gremo in mi bomo šli tukaj na poštenost. Pri nadomestilih, sedajle smo že, ko smo tistih enajst vaših točk, skoraj jih znam na pamet, ker jih imam pred seboj, ko delamo zakon, smo mi pri nadomestilih šli v predlog da, mi bomo predlagali zmanjšanje nadomestila za odsotnost zaradi bolezni, vsaj simbolično, predvsem bomo pa rekli v predlogu zakona iz povprečja preteklega leta. To moram narediti, vam moram povedati, kajti iz mojega področja imamo ljudi, ki so v nekem trenutku zavestno, nezavestno ali kakorkoli, malo več dežurali, malo več nadur naredili, malo več imajo tri mesece zelo dober prihodek, gredo na bolniško in ima več nadomestila kot bi bila plača. Ne more to biti. To moramo popraviti. In če bo razumevanje med socialnimi partnerji za korekcije, ki ne smejo nobenega, ki ne bodo prizadevale, ki bodo uveljavljale neko poštenost, pa vendarle jaz sem ponosen, da imamo solidarnostni sistem v Sloveniji in jaz mislim, da ga moramo, ta solidarnostni sistem graditi, da ga moramo graditi, je to za mene seveda neka prioriteta in to bo do spremembe zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v to usmerjene. Mi resno razmišljamo o diferencirani stopnji za nesreče pri delu. Danes je ta stopnja 0,51, za tistega, ki je veliko vlagal za varstvo pri delu in za tistega, ki ni nič vlagal. To razmišljamo, je pa zelo težko in to je še eno konceptualno vprašanje, ki bi mi za vaše nasvete bili zelo zainteresirani in enako je pri prostovoljnih zdravstvenih zavarovanjih. Jaz vam bom zelo odprto povedal, razmišljanja, ni še odločitve, trudimo se zelo veliko, prvi je monetarni problem. Meni in za to državo in za ta sistem bi bilo najlažje vse prostovoljne zdravstvene zavarovalnice, ki morajo delovati na principu vzajemnosti, vsi bi morali delovati na principu vzajemnosti, bi jaz to iz tega naredil eno izpostavo zavoda za zdravstveno zavarovanje s svojim obračunom pod eno komando in bi to zelo veliko racionaliziral. Tukaj imam težave z Ministrstvom za finance, s finančnim sistemom, ker tisti moment, ko to naredimo, 400 milijonov, kolikor vplačamo prostovoljne zdravstvene zavarovalnice, to prenese v javni sistem in se bilanca javnih sredstev poveča in smo za toliko procentov v večji težavi do konvergenčnega programa. Verjetno je o tem Gaspari kaj več govoril. Se pravi, iz zasebnih sredstev naredim javna sredstva. In tukaj je že padla, če se kdo bolj spomni, Kebrova bela knjiga in minister Mramor je tukaj padel, ko je že takrat bilo pripravljeno, mi na tem veliko delamo, razmišljamo z ministrom za finance sva že dvakrat to se pogovarjala, kaj bi bila rešitev, da bi ta problem razrešili. Jaz soglašam z gospodom Požunom. Mi imamo neodgovorno obnašanje zavarovanjcev, naši zdravniki in zdravstveni delavci so bili takrat v težkem položaju, ko pride tja, tole mi napiši, tole mi daj, to mi daj, če ne bom poklical televizijo, šel na novinarje in tam prijavil zdravniški zbornici. Tega je veliko v sistemu. Oprostite, moram povedati pošteno in mnogo je ljudi, zdravnikov po liniji najmanjšega upora in noče imeti problemov in težav in to da, kajti mi razpolagamo v Sloveniji s tremi milijardami evrov za slovensko zdravstvo, 2 milijardi dvesto zavod, 400 milijonov prostovoljne zavarovalnice in 400 milijonov damo še sami iz svojega žepa za razno razne stvari, tako da smo približno pri 3 milijardah. In ta denar, žal je pa to tako, v glavnem razporedijo zdravniki. In še vedno je samo zdravnik tisti, gospod Zupančič, ki odloči ali vi morate iti na magnetno resonanco ali ne. Mi vsi skupaj imamo samo eno pravico, to je, da gremo do svojega osebnega zdravnika in vse druge pravice v sistemu nam dajejo zdravstveni delavci. To je, to kar je definitivno, jaz pa take primere poznam, seveda, da najraje se zdravnik izgovori na zavod, ki to ne dovoli, ki ga kontrolira, ki to naredi. To ni res. Zavod ni in ministrstvo nikoli nobenemu nič prepovedal od zdravnikov. Kar lahko preberete kako smo grdi, res pa je, da meni republiški strokovni kolegi za rentgenologijo jasno poved, da je 30% napotitev na drage preiskave, magnetna resonanca, CT, nepotrebnih. Pacient se obremenjuje, se ga ožarčuje in je. In vidite, sedaj bom šel pa na, mislim da je tole govoril gospod Meh, ja. Mi imamo s pritiskom novinarjev, ko je vse slabo, je to slabo za sistem, ni to dobro. To bi morali v družbi nekaj narediti, če se to da in nam to tudi sistem podražuje, veste. Zdravnik vzame raje tri preiskave več kot je normalno potrebno za to, da ja ne bo napake, da ne bo težave, da ne bo sankcij in da ne bo posledic. Tukaj smo mi šli v nekaterih primerih predaleč. Poglejte, Nekrep je bil prava nadaljevanka leto dni na vse načine in to za sam sistem ni dobro.
Poglejte, gospod Požun - če grem še malo po vprašanjih -, imamo v razmisleku tudi določen princip, kaj bi naredili pri lekarnah in veledrogerijah, ne samo pri ceni zdravil. Tudi tu bomo nekaj naredili, s tem da je lekarna plačana po storitvi, veledrogerija je pa plačana po procentu od cene. Tako da veledrogerije so pritisnjene že v tem sistemu. Mislim pa, da moramo tu še nekatere stvari urediti, in to delamo.
15,4 milijona davka, kar bodo plačale zdravstvene, je katastrofa. To se ne bi smelo zgoditi. Zdaj imamo tako, ko vsi skupaj pravimo, da imamo težave v menedžmentu, da nimamo najboljšega menedžmenta, pravijo, "jaz sem najboljši direktor bolnišnice v njeni zgodovini, še nikoli se ni zgodilo, da bi tako dobro poslovali, da bi še davek od dobička plačevali". Tak imam odgovor, ko pritiskam na zdravstveni menedžment: "Ja, kaj se pa greste? Povejte mi še koga pred mano, ki je imel 8 milijonov dobička!" Tu je bila narejena huda napaka. Tu ni samo teh 15 milijonov. Ko so prileteli 26., 27., 28., 29. decembra milijoni iz zavoda k izvajalcem, so začeli skrivati, plačevati, mečkati, urejati, ono, drugo, cirkuse delati. Tako da je kolerativna škoda bistveno večja kot davek. Ker tisto, kar je davka ostalo, je ostalo, vemo, kam je šel. Tu je bila škoda zelo huda. Zavod ni plačnik davka. Zavod bi lahko dal to v rezervni sklad. Zavod bi lahko dal to 5. januarja, z napisom "za valorizacijo osebnih dohodkov v letu 2009", in vse bi bilo v redu; nobene napake ne bi bilo. Tudi kar je bilo narejeno z napako, bi jo ugotovili, tako kot smo jo danes, in bi jo v letu 2009 poračunali. Tako je pa ne moremo več poračunati. V 2008 je prišla v bilanco in zadeva je končana. Šlo je za valorizacijo osebnih dohodkov. Nihče ni vedel, kaj bo to prineslo, ne država ne nihče. In zavod je naročil Združenju zdravstvenih delovnih organizacij, da naredi izračun. In če bi vas nekdo vprašal, dajte izračun, koliko rabite, se tak izračun z lahkoto naredi. In ta je bil narejen z lahkoto.
Jaz bi vas lepo prosil, gre za dva izjemno pomembna zakona, ki ju bomo pripravili. Vložili smo v to veliko napora in veliko časa ter znanja. Definitivno so odprte stvari, so pomanjkljivosti. Dajte pomagat. Jaz računam, da bi s prvim dnem junija šel zakon o zdravstveni dejavnosti v javno razpravo. Odprite ga, prosim, dajte predloge. Seveda, ko je enkrat zakon v javni razpravi, meni največ pomagajo predlogi, ko napišemo v 68. členu, drugi odstavek, ne tako, ampak tako. Če mi govorite in napišete, kako moj zdravnik ni to ni ono, vrste in podobno, si jaz pri zakonu sorazmerno malo lahko pomagam.
Kodeks farmacije, Požun, definitivno.
Tu pripravljamo neke stvari, da bi to naredili.
Gospod Peršak je odprl za mene zelo pomembno vprašanje, ki sem ga malo preskočil. Tu imamo velike težave, kar ste videli iz tabele, 34 slovenskih občin nima več enega zdravstvenega doma ali pa zdravnika v zdravstvenem domu. To je zdaj zelo težko. Sistem je na nek način razbit. V tem delu smo pripravili tako, da dajemo zdravstvenemu domu na zaokroženem območju s toliko in toliko prebivalcev nazaj njegove kompetence. Zdravstveni dom mora povezati vse koncesionarje na območju, ki ga pokriva, in se morajo koncesionarji in zdravstveni dom dogovoriti o koriščenju laboratorija, o koriščenju dežurstva, izvajanju programa, nujni medicinski pomoči. Se pravi, na tem območju mora priti do dogovora. Posledica tega bo, da bodo vsi koncesionarji dobili v podpis nove koncesijske pogodbe, ki bodo njihove obveze precizirale. In ne bo več možno, da bo koncesionar odprl ambulanto v ponedeljek ob 13.00 in končal v petek ob 12.00. Se pravi, je treba pokriti celoten teren, je treba to razdeliti. In tu bomo dali nazaj ključno vlogo zdravstvenemu domu. Podeljevanje koncesij je predvideno tako, da kjer bo pomanjkanje kadra, najprej zdravstveni dom, če zdravstveni dom ne more postaviti, bo razpisana koncesija. Razpisana koncesija bo za tiste slabše pokrite kraje in bo treba tako koncesijo tudi bolje nadgraditi kot pa običajno, sicer ne moremo odročnih krajev, kjer imamo slabšo dostopnost, pokrivati. Tako je predvideno v zakonu o zdravstveni dejavnosti.
Koncesij ne podeljujem, nisem podpisal še nobene. Čakamo na mrežo in nov zakon. Ko bomo imeli narejena pravila igre, bi podpisovali nove koncesije. Pritisk imam velik in hud, zaenkrat sem zdržal. To isto velja za zdravnike fizioterapevte, negovalce, v kompletu. Upam, da sem odgovoril na to, gospod Peršak, kar je bilo vaše vprašanje.
Zobozdravniki, tudi to ste vprašali. Zadeva je taka, kot ste povedali. Tu imamo veliko težav tudi na področju poštenosti. Fakturirajo se iste stvari zavodu, prostovoljnim zavarovancem pa zavarovancem /?/. Po vseh razgovorih, ki smo jih imeli, zobozdravniki ne sprejmejo obveze, da bi naredili načrt, predračun, in da bi to zavarovancu dali, kjer bi mu napisali, koliko bo plačal zavod, koliko prostovoljno ter koliko in za kaj mora sam. Ne gre. Skratka, zadevo bo treba uzakoniti. Na tem delamo. Vse, kar smo lahko v kratkem času naredili, smo dali obvezo, kar je povzročilo revolt med zobozdravniki, da je tudi tisti zobozdravnik, ki je imel samo 400 opredeljenih zavarovancev, moral iti na večje število in je moral sprejeti zavarovanca, ni ga smel zavrniti - nekateri jih imajo 1.500, 1.600 -, da je dal to možnost, da pride na vrsto. Je pa seveda največji problem predvsem ta, da zobozdravniki vedno dajo, ali pa večina njih, da ne bo kdo užaljen, prednost tistemu, ki bo sam plačal vse, pred onim, ki pride na račun zavarovalnice. Durs je šel v kontrolo, za revolt ste slišali, kakšen je. Da so to osebni podatki, da Durs nima kaj gledat. In ko so mene vprašali, sem rekel, da mi je vseeno, če od Dursa kdo vidi, ali imam 5 zgoraj plombo ali pa protezo.
Dopolnilno zdravstveno zavarovanje, sem vam povedal.
Gospod Reven, soglašam z vašimi točkami 1 in 3. Pri zdravilih to ne gre, tu imamo velike probleme. Več v opremo, to je narejeno, to delamo, ne v bogate zidove. Zdajle tako ni denarja, da bi se bogate zidove sploh lahko šli.
Zdravniki, da, menedžerji. Imamo v programu, moramo spraviti Jesenice, Golnik, Kranj - en zdravstveni center. Velenje, Topolšica, Celje - en center. Brežice in Novo mesto se morajo povezati, drugače ne more priti do prave delitve. Tako da bi to racionalizirali. Dajte me razumeti, to ne gre čez noč, najprej je treba zakon sprejeti. Jaz računam, da bi bili to ukrepi, ki bi jih morali v letu 2010 začeti sprovajati.
Zdravila. Imamo kronične bolnike, gospod Reven. Jaz ne morem, imam težave, imam kronične bolnike, ki celo življenje in do smrti jemljejo zdravila, in ta zdravila se pišejo naprej. Tu bi težko zahteval in bi dodatno obremenjeval tako zdravnika kot lekarnarja za vsak tak recept. Zato tu ne vidim - če bi morda imeli kdaj priložnost bolje doreči, tako kot sem vas razumel, imam nekaj težav.
Gospod Šuštaršič, urgenca v Ljubljani je taka, kakršna je. Danes mi je napisala ministrica v Financah na strani 10, da vse, kar sem naredil v zdravstvu, je to, da sem ukinil jabolka zaposlenim. Pa sploh ne vem, za kakšna jabolka gre. Na urgenci imamo pa dvigalo, v katerega postelja sploh ne gre. In vam moram povedati javno, gospodarska škoda je ogromna. Jaz sem dal prijavo organom, naj vodijo pregon, sam se za nazaj tega ne morem iti. Z ministrstva je bila dana prijava. Stanje je slabo, urgenca je ustavljena. Težave smo imeli pošastne, projektante smo odslovili, moramo iti v nove. In bom tu pred javnostjo povedal, da se bom trdo pogajal za ceno, in bom podpisal pogodbo z novim projektantom, da bo čim prej. Ker če grem zdajle pa še za projektanta v javni razpis, pa še to delam, pa se mi bo nekdo z dumpinško ceno javil, ne pridem nikoli do konca. Jaz imam izhodišča cen, ki so bila z javnim razpisom postavljena, na prvem razpisu. Ta projektant je rekel, da noče več delat. Z naslednjim, če pride pod istimi pogoji, bom podpisal pogodbo, zato da gre stvar naprej. Če bom za to odstavljen, bom vedel, zakaj. Raje tako, kot pa da mi zadeva stoji, ker vsak dan toliko in toliko denarja to stane. Nevrologija je stala prazna dve leti, pediatrija je stala šest mesecev prazna, to je nemogoče. Da pa vam ne bi pokvaril današnjega dneva, pa o drugih številkah in podatkih, ki smo jih našli, ne bom govoril. Jaz gledam predvsem naprej.
Gospod Šuštaršič, imate prav. Tu bomo naredili maksimalno, kar se da narediti. Enako velja za medicinsko-tehnične pripomočke. Veliko časa sva že za ta problem porabila. Glede menedžmenta sem pa povedal.
Mislim, da sem gospodu Mehu na ključne stvari odgovoril.
Davčni dolg zavoda. Davčni dolg je ogromen. Maloprej sem telefoniral za točno številko, mislim, da je čez 50 milijonov evrov. Nisem se veliko zmotil. Vendar morate vedeti nekaj. Davčni dolg je dolg, ki je nastal in se beleži z zamudnimi obrestmi do tistega zneska, dokler zamudne obresti po zakonu izpred treh let ne presežejo glavnice. Tako da če bi rekel, da govorimo o 50 milijonih, je morda 25 milijonov glavnice, ostalo so zamudne obresti. Če je 5 do 10% tega denarja izterljivega, je to veliko. Durs, ki pobira prispevke, pobere 99%, kakšna je masa, veste. Glejte, kako, vam bom povedal. LTH Škofja Loka - že leto in pol ali dve leti niso plačevali prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Kaj naj naredim? Stvar je v stečaju, koga naj terjam? Pogovarjali smo se, ko sem bil še na zavodu. Tisti, ki ste v delodajalskih krogih, boste vedeli, da je bila prej zakonodaja taka, da si lahko izplačal osebne dohodke, v 7 dneh po tem si pa plačal še prispevke. Takrat, ko sem bil na zavodu, smo to zakonodajo spremenili, da je bilo treba na dan izplačila osebnih dohodkov plačati tudi prispevke. Zdaj REK obrazec ni dosleden. Tam, kjer je vse normalno, se plača, jih je pa veliko, ki ne plačajo.
Tu je z Dursom, ta dolg je velik, ampak zopet gre za poštenost tudi malih podjetnikov, malih d.o.o.-jev. Povedal vam bom takole. V Sloveniji imamo 79.000 s.p.-jev. Po posameznih poklicih, če bi samo posamezne poklice gledal, veste v katerem poklicu je največ s.p.-jev? Med zdravniki, tako da boste še to vedeli. Med temi jih je največ, ampak ne zaradi tega, ampak zaradi tega, da je najugodnejše za Trboveljsko bolnico, da naredi pogodbo za dežurstvo z s.p.-jem, ker je to za njo strošek, za tistega pa 20% olajšava, pa je za vse najcenejše. Poznate sistem, tako to gre in tako to funkcionira.
Ko ste me vprašali za prispevke, 80% plačajo delavci in delodajalci, naslednja kategorija so upokojenci, kjer je bistveno manjše, logično, to kar plačajo kmetje in s.p. je, tudi če ne bi nič.
Strinjam se za vašo oceno, da je mandat ministra za zdravje kratek. Jaz nimam s tem nobenega problema, ker imam do smrti zagotovljeno svojo socialno varnost, ne glede na to, tudi če nič ne delam, to najbrž slovenska javnost ve, zato se ne oziroma na nobenega. Skušam narediti po najboljših močeh in znanju in prosim za vaše pripombe in vaše sugestije, da bi bil slovenski zdravstveni sistem v korist zavarovancev, v našo skupno korist čim boljši. Hvala.
PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Hvala lepa. Gospod minister jaz se vam zahvaljujem za vas čas in pripravljenost, da ste ostali z nami in za vse misli, ki ste jih z nami delili. Državni svet bo gotovo obravnaval oba zakona, pa vas bomo takrat povabili na razpravo. Upam pa vseeno, da mandat ne bo prekratek.
Ugotavljam, da se je Državni svet seznanil z delom ministrstva.
Prehajamo na prekinjeno 2. točko dnevnega reda. PO elektronski pošti 18. 5., na klop ste prejeli vprašanje Rastislava Revna v zvezi s številom naletov na ljubljanski obvoznici. Predlog sklepa ste prejeli po elektronski pošti na klop. Ali želi predlagatelj podati kratko obrazložitev? Ne. Ali želi kdo drug besedo? Ne. Zaključujem točko in prehajamo na glasovanje. Predlagam, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet podpira vprašanje državnega svetnika Rastislava Revna in predlaga Ministrstvu za notranje zadeve, da vprašanje prouči in nanj odgovori. Najprej ugotavljamo prisotnost. Navzočih je 21 svetnikov. Kdo je za? (19 članov.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
Po elektronski pošti in na klop ste sprejeli vprašanje Rastislava Revna v zvezi z odgovorom Vlade na vprašanje o odloku o spremembi odloka o preoblikovanju Psihiatrične bolnišnice Idrija v javni zdravstveni zavod. Predlog sklepa ste prejeli po elektronski pošti in na klop. Ali želi predlagatelj kratko obrazložitev? Ne. Želi kdo drug besedo? Ne. Prehajamo na glasovanje o sklepu: Državni svet podpira vprašanje državnega svetnika Rastislava Revna in predlaga Vladi Republike Slovenije, da vprašanje prouči in nanj odgovori.
Ugotavljamo prisotnost. Navzočih je 18 svetnikov.
Kdo je za? Aha, ali poskušamo še enkrat, ker se mi zdi, da nas je ravno toliko noter, kot nas je bilo prej. Gremo še enkrat. Navzočih je 20 svetnikov. Ali je kdo zunaj? Ali preverimo če je kdo zunaj? Ni nobenega zunaj?! Tretjič ponavljamo glasovanje. Ugotavljamo prisotnost. Prosim, če prijavite svojo prisotnost. Te gumbe je treba zamenjati. Prisotni. Glasujemo. Navzočih je 21 svetnikov.
Kdo ja za? (20 članov.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
Po elektronski pošti in na klop ste sprejeli pobudo državnega svetnika Rastislava Revna za zakonsko ureditev statusa gasilca prostovoljnega gasilskega društva in spremembo financiranja Predlog sklepa ste prejeli po elektronski pošti in na klop. Ali želi predlagatelj obrazložitev?
Izvolite.
RASTISLAV JOŽE REVEN: Hvala za besedo.
Najprej bi se zahvalil kolegu Klemencu, ker me je opozoril na različno tehnologijo financiranja prostovoljnih gasilskih društev. Jaz sem to napisal na podlagi pogovora z vsemi predstavniki gasilskih zvez v občinah, ki jih zastopam. Pri nas je namreč občina, denar ki ga dobi za namen gasilstva, razdeli med gasilska društva in potem ta društva z njim razpolagajo.
V bistvu pa zadeva mojega vprašanja ne spremeni, če občina plačuje. Namreč, gre se zaradi tega - pri velikih ujmah, pojavilo se je na določenem področju Slovenije. In ker velike ujme zahtevajo dolgotrajno angažiranje gasilcev in njihove plače so refundirane iz te kvote, ki je za gasilstvo namenjena, so te občine praktično dvakrat udarjene. Ker so oškodovane, ker so prizadete in še proračun teh gasilskih društev se praktično sprazni. Zato smatram, da je treba da je na tem področju refundacije plač gasilcem potrebna solidarnost. In naj se ta zadeva financira iz proračuna države, ne pa iz občin. Pravzaprav lahko pričakujemo, da se bodo te ujme še nadaljevale in je nefer, če bi bile pri tem občine dvakrat udarjene. To je bistvo mojega predloga.
Hvala.
PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Hvala lepa.
Želi še kdo besedo? Če ne, prehajamo k glasovanju o sklepu: Državni svet podpira pobudo za zakonsko ureditev statusa gasilca prostovoljnega gasilskega društva in spremembo financiranja ter predlaga Ministrstvu za obrambo in Ministrstvu za finance, da pobudo proučita in nanjo odgovorita. Ugotavljamo prisotnost. Navzočih je 23 svetnikov.
Kdo ja za? (22 članov.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
Po elektronski pošti in na klop ste sprejeli odgovor Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo na vprašanje državnega svetnika Draga Žure glede Eurosredozemske univerze. Po elektronski pošti in na klop ste prejeli odgovor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na pobudo Komisije Državnega sveta za kmetijstvo, gospodarstvo in prehrano za razbremenitev poslovanja na področju predelave lesa. Za vprašanje in pobude na katere po preteku 30-dnevnega roka še nismo prejeli odgovorov, bomo posredovali urgence na pristojna ministrstva.
S tem zaključujemo točko Pobude in vprašanja državne svetnice in svetnikov.
In prehajamo na 5. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SOOBSTOJU GENSKO SPREMENJENIH RASTLIN Z OSTALIMI KMETIJSKIMI RASTLINAMI. Pri tej točki pozdravljam goste in sicer Matjaža Kočarja - generalnega direktorja Direktorata za varno hrano pri Ministrstvu za kulturo, gozdarstvo in prehrano. Anito Mesec Ogrin - sekretarko v pravni službi in pa Alenko Zupančič - podsekretarko tega ministrstva. Lepo pozdravljeni!
Predlog zakona je bil objavljen v poročevalcu Državnega zbora, št. 56/2009, z dne 7. maja in ste ga prejeli s sklicem po elektronski pošti. Predlog zakona je obravnavala Komisija za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Poročilo komisije ste prejeli po elektronski pošti in na klop. Prav tako ste prejeli tudi mnenje Državnega sveta na klop in po elektronski pošti. Prosim, da morebitne amandmaje k predlogu mnenja vložitev v pisni obliki.
Ali želi predlagatelj zakona besedo? (Ne.) Želi poročevalec komisije, Cveto Zupančič pojasniti stališče. Izvoli.
CVETKO ZUPANČIČ: Hvala lepa za besedo, še enkrat. Par besed moram reči glede na to kar se je dogajalo na komisiji. Je pa glede na to, da je sedajle že štiri ure razprave, verjetno bo že malo utrujenosti, ne bo toliko vole tudi s strani svetnikov, kot sem drugače pričakoval. Je pa prav, da je bila konstruktivna debata na sami komisiji, tudi predstavniki ministrstva so prišli, so predlog zakona obrazložili. Tako, da je bila stvar pojasnjena. In pa seveda člani komisije smo tudi intenzivno razpravljali, tako da je bila dejansko pod to točko približno uro pa pol smo se zadržali, ker je tematika le zanimiva in pa še kako pomembna za nas državljane in pa tudi za Slovenijo.
Uvodoma moram reči naslednje, da je dejstvo, da ta zakon dejansko ne govori o temu ali v Sloveniji vzpostavljamo, ali se bodo te rastline uporabljale ali ne, ampak da gre za ureditev tega področja. Slovenija kot članica Evropske unije na svojem ozemlju ne more izključiti nobenega tipa kmetovanja in ne more prepovedati predelovanje gensko spremenjenih rastlin tistih sort, ki so vpisane v skupni katalog sort poljščin ali v skupni katalog sort zelenjadnic. To je dejstvo. Te teže se moramo držati, zato smo tudi mi ta predlog zakona podprli, ker ta zakon ureja in po naši oceni in pa tudi po tej predstavitvi, ki je bila, to področje dobro ureja, ker ga, dejansko na eni strani omogoča tistim, ki bi mogoče v bodoče želeli te rastline gojiti. To je predvsem na temu delu, ko gre za sorte koruz, soj in še mogoče kakšne druge, jim to na nek način omogoča, čeprav ta trenutek v Sloveniji ni veliko interesa, dejansko ga sploh ni, mogoče pa enkrat bo. Na drugi strani pa tudi ta zakon, vsaj po naši oceni pa tudi po oceni, ki je bila iz razprave, zadosti dobro zaščiti to, dejansko gre za zaščito območja, gre za izobraževanje tistih, ki bi to uporabljali, gre tudi za vpis v register vodenja registra, določitev območne, dejansko postavlja se tudi sklad, finančni sklad itn. Moram še povedati na kaj so opozarjali svetniki. Opozarjali so, da bi bilo treba bolj obvestiti javnost kaj se na tem področju dogaja, da bi bila javnost bolj seznanjena, da bi bilo potrebno potem tudi dvome o inšpekcijah ali bodo inšpekcije dovolj učinkovite na tem področju. Tukaj se pojavljajo neki dvomi. Potem pa seveda nobenemu ta trenutek ni čisto popolnoma jasno, predvsem ne, kaj v nadaljevanju skozi leta to dejansko pomeni. Tako, da določena skepsa obstoja, vendar ta zakon ureja to področje in zato kot takega smo ga na komisiji podprli in mislim, da je prav, da ga tudi tukaj Državni svet sprejema. Hvala.
PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Hvala lepa. Želijo besedo predstavniki interesnih skupin? (Ne.) Želi kdo drug besedo? (Ne.) Je potreben kakšen odgovor? (Ne.)
Potem pa prehajamo na glasovanje o predlogu zakona o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami in sicer v skladu s predlogom sklepa, ki ste ga prejeli na klop. Ugotavljamo prisotnost! (23 prisotni.)
Kdo je za? (19 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je sklep bil sprejet.
Hval gostom za udeležbo.
Prehajamo na 6. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG SKLEPA O IMENOVANJU KOMISIJE ZA PRITOŽBE IZ DELOVNEGA RAZMERJA PRI DRŽAVNEM SVETU REPUBLIKE SLOVENIJE. Predlog sklepa ste prejeli po elektronski pošti in na klop. Prosim Primoža Heinza, namestnika sekretarja za obrazložitev predloga sklepa.
PRIMOŽ HEINZ: Spoštovana podpredsednica, spoštovani svetniki!
Javni Zakon o javnih uslužbencih zahteva, da imajo delavci v Državnem svetu pravico se pritožiti na vsak akt, na vsak odlok oziroma vsako odločbo direktorja službe, to je sekretar Državnega sveta. Zato zakon zahteva, da se oblikuje komisija za pritožbe iz delovnega razmerja, ki seveda mora organ, ki je izvolil sekretarja, tudi potrditi to komisijo ki obravnava pritožbe na njegove odločbe. Zato seveda smo v Državnem oziroma smo delavci oziroma javni uslužbenci izvedli volitve, katera je bila izbrana Jana Žurman za predsednico, Ana Ivas za članico in Milan Žličar kot član komisije za pritožbe iz delovnega razmerja in seveda prosimo, da ta sklep potrdite. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Hvala. Ali želi kdo razpravljati? (Ne.) Ugotavljamo prisotnost! (22 prisotni.)
Kdo je za? (22 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
In ugotavljam, da zaključujemo sejo Državnega sveta.
(Seja je bila končana 20. maja 2009 ob 16.11.)