Rastoča knjiga

Angelca Žiberna

Ženske so imele in še imajo pomembno vlogo pri uveljavljanju ideje "Rastoča knjiga". Tudi v naši zgodovini so imele pomemben delež, le da je to še veliko premalo znano. Naslednji prispevek skuša nekoliko popraviti to neuravnoteženost.

Dolga desetletja se je slovenska žena pojavljala v javnosti samo takrat, kadar je bila poklicana, da sodeluje pri narodnih prireditvah, svečanostih, gledaliških predstavah itd. Šele pozno, v primeru z ženami drugih narodov, proti koncu 18. stoletja, vidimo, da nastopa slovenska žena samoiniciativno, organizirano, zahtevajoče in samozavestno.

Med tem, ko so se žene drugih narodov že borile za vstop na univerze in za mnoge druge ženske pravice, je bil slovenski narod šele na poti, da si sploh pribori svoje osnovne in srednje šole.

V dobi našega narodnostnega vrenja in naše konsolidacije je bila slovenska žena iskrena in zanesljiva sodelavka posameznikov in društev, katerih cilj je bil, da najširše ljudske množice vzdramijo iz nacionalne mlačnosti, da napravijo iz Kranjcev, Štajercev in Primorcev samo Slovence.

Vse to vrenje, ki je bilo zlasti živo od leta 1890 dalje, ni ostalo brez vpliva na žene. To vidimo najbolje iz mnogih člankov v prvem slovenskem ženskem listu "Slovenka" (1897) v Trstu, in iz tega, da so ravno najživahnejši dobi, leta 1898 ustanovile slovenske učiteljice.

Z ustanovitvijo "Družbe sv. Cirila in Metoda" (leta 1886) je dobilo nacionalno delo drugačno vsebino. Družba sv. Cirila in Metoda je hotela braniti in ohraniti, kar je vztrajna generacija narodnih preporoditeljev zbrala, zedinila in utrjevala. Pri tem svojem delu je dobila družba v slovenskih ženskah najbolj agilne sodelavke. Leta 1898 so učiteljice v Ljubljani ustanovile "Društvo slovenskih učiteljic". Prva predsednica je bila Agneza Zupanova.

"Društvo slovenskih učiteljic" že leta 1902 zahtevalo: "Dajte nam volilno pravico" in: "Za enako delo, enako plačilo".

Ženska volilna pravica daje ženam priliko, da lahko zahtevajo in izbojujejo, česar jim zakonodajalec v svojem konservativnem egoizmu ne daje. Zato je leta 1908 "Društvo slovenskih učiteljic" poslalo dve članici na Gospodinjsko šolo na Dunaj in je nato leta 1910 priredilo prvi gospodinjski tečaj za učiteljice z namenom, da propagirajo med narodom dobro gospodinjstvo. Društvo je takšnih tečajev priredilo še mnogo. To pa je pomenilo tudi prispevek k razvijanju gospodarskega razvoja, gostinstva, kmečkega gospodarstva.

Glede na vse večje in zahtevnejše gibanje žensk za svoje pravice se je pokazala potreba po organiziranosti. Tako se je pojavila ideja po ustanovitvi ženskega društva, ki bi samostojno usmerjalo aktivnost slovenskih žensk. V Ljubljani je dala pobudo obrtnica Josipina Vidmarjeva (mati Josipa Vidmarja). Leta 1901 se je na Rimski cesti 9 v Ljubljani zbralo 150 žensk. Na tem območnem zboru je bilo ustanovljeno "Splošno žensko društvo", za predsednico je bila tam izvoljena Franja Tavčarjeva (žena ljubljanskega župana), za tajnico Minka Govekarjeva, učiteljica. Obe sta uspešno vodili društvo skozi 25 let. 

Glavni namen društva je bil: izobraževanje žensk, prirejanje predavanj, tečajev, prirejanje razstav, poučnih izletov, zastopanje socialnih, gospodarskih interesov žensk v širši javnosti. Pomembna dejavnost je bila knjižnica, ki je omogočala ženskam širše javnosti izobraževanje. Društvo je prirejalo javna predavanja z najrazličnejšimi temami.

Društvo je poleg predavanj prirejalo razne strokovne tečaje za ženske, npr.:veda o knjigovodstvu, krojno risanje in šivanje, učenje jezikov. Veliko srečanj je bilo namenjenih ženskam v kulturi, organizirani so bili literarni večeri, izleti po Evropi, predvsem z namenom spoznavanja položaja žensk, srečanja s tovarniškimi delavkami.

Leta 1907 je bil velik shod žensk v Pragi, kjer je prvič nastopila Slovenka in govorila o pravicah žensk. V spomin na pesnika Simona Gregorčiča je društvo priredilo veliko prireditev "Gregorčičevo akademijo" z bogatim literarnim in glasbenim programom. Leta 1908 je društvo organiziralo razstavo "OTROK", s prikazi, kar je v glasbi, slikarstvu, literaturi, obrti, znanosti, zdravstvu storjenega za otroka, pri tem ni bil pozabljen bolan otrok. Na tej razstavi so nastopili s predavanji strokovnjaki iz sosednjih dežel, kar je dalo društvu še poseben pomen.

Leta 1911 so se Slovenke udeležile Mednarodne konference in manifestativnega pohoda na Dunaj za žensko volilno pravico. Društvo se je hitro mednarodno uveljavilo, članice so sodelovale na vseh mednarodnih shodih.

Leta 1913 je društvo priredilo v korist slovenskim umetnikom loterijo z 200 umetniškimi izdelki, dener od prireditve pa je prispevalo za razvoj slovenske ustvarjalne umetnosti.

Leta 1901 je bilo ustanovljeno "Žensko telovadno društvo". Predsednica je bila Franja Tavčarjeva. Društvo je ob pomoči Sokola in po vzgledih ženske telovadbe drugih narodov nudilo Slovenkam priliko za telovadbo.

S ciljem, da se razvije izobraževanje ženske mladine, so ljubljanske žene leta 1906 ustanovile društvo "Mladika". Namen društva je bil vzdrževati dekliški internat, ustanoviti dekliško osnovno šolo, organizirati kuharsko-gospodinjske tečaje. 15. septembra 1907 je društvo odprlo prvi posvetni slovenski dekliški internat – ki je deloval do leta 1919. Leto za letom se je vanj vključevalo večje število mladink. V šolskem letu 1914/15 je bilo že 70 gojenk. Kmalu po ustanovitvi je pričelo društvo misliti na to, da ustanovi internat kot lastni dom. Z neizmerno požrtvovalnostjo so žene pripravile načrt in v septembru leta 1912 je bil ustanovljen internat v novem, moderno opremljenem lastnem poslopju. Žal je svetovna vojna uničila dolgoletni trud, kajti vojaška oblast je takoj ob početku prve svetovne vojne zavzela poslopje.

Humano poslanstvo pa so nadaljevale na področju odpravljanja posledic prve svetovne vojne. Prve so pričele tržaške Slovenke in ustanovile leta 1916 "Organizacijo oskrbnic vojnih sirot", ki se je v svetovni vojni preimenovala v "Organizacijo oskrbnic vdov in sirot v Trstu". Otroci, ki so v svetovni vojni izgubili starše, so potrebovali skrb in nego te človekoljubne organizacije, ki je podpirala svoje varovance z obleko, obutvijo, šolskimi potrebščinami in denarnimi podporami, spravljala sirote v primerne zavode, iskala vdovam delo in zaslužek. V svojem delokrogu je imela organizacija preko 1500 sirot. Podobne organizacije so bile ustanovljene tudi v drugih krajih po Sloveniji.

Slovenke so v letih 1917 in 1919 nastopale z idejo o nacionalni svobodi. "Majnšinska deklaracija" je bila takrat geslo, ki je spodbudila tudi slovenske ženske. Takrat so organizirale gibanje za nacionalno osvoboditev in zbrale sedem debelih knjig podpisov v dokaz o nacionalni zavesti Slovenk.

Po svetovni vojni se je pojavila ideja, kako priskrbeti knjige slepim invalidom, ki so bili po večini do konca vojne v graškem zavodu.

Leta 1918 je pridobila 106 žen in deklet za pouk v Braillovem črkopisu. za to delo so se usposobile na tečajih. Po Braillovem črkopisu so pripravile 1000 slovenskih del in sicer: 9 del verske vsebine, 7 gospodarske, ostale pa leposlovne. Mnoge izmed teh deklet so pisale knjige in materialno podpirale akcijo.

Plebiscit na Koroškem je spodbudil Slovenke k novim nalogam. Takoj, ko je mirovna konferenca odločila, da se nam bo treba za Koroško še boriti, je bila ustanovljena v Velikovcu "Zveza ženskih društev na Koroškem", ki je obsegala v A 53 ženskih društev, v coni B 1 društvo, v Mežiški dolini 2 društvi, skupaj torej 56 ženskih društev. Društveno delo je podpiral poseben ženski list, "Koroška Zora".

Podobno kot na Koroškem se je leta 1920 razvilo žensko gibanje na Primorskem pod imenom "Klub Primork". Med prvenstvenimi nalogami kluba je bila skrb za mladino, da ne bi podlegla potujčevanju, kajti od nje je odvisen razvoj slovenstva. Mladim je bilo potrebno omogočiti izobraževanje v slovenskem jeziku, zato je ponudilo pomoč ljubljansko žensko društvo s tem, da so žene poskrbele za brezplačno prehrano in bivanje v času študija pri ljubljanskih družinah.

Izrazito razredni značaj pa je bila "Zveza delavskih žensk in deklet", ustanovljena 9.maja 1924, katere namen je bil izboljšanje gospodarskih razmer, ustanavljanje vajeniških domov, otroških varstvenih ustanov in boj za delavske pravice in socialno zaščito žena in mladine. Kasneje so nastajale še druga društva, npr.: "Zveza delavk", "Zveza služkinj", "Zveza uradnic in trgovk","Krščansko žensko društvo", "Ženski pokret", ki pa so bila zaradi strankarskih interesov omejena v programskih ciljih.

Članice ženskih društev so izvajale pomembne socialno-humanitarne akcije za ogrožene skupine vseh starosti, kajti država ni imela posluha za socialna vprašanja. Tudi zaradi tega so pridobivala ženska društva na pomenu in bila deležna materialne podpore občanov iz raznih slojev.