Zborniki

Žrtve vojne in revolucije

Referati in razprava s posveta v Državnem svetu 11. in 12. novembra 2004, ki sta ga pripravila Državni svet Republike Slovenije in Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani

Izdal in založil:
Državni svet Republike Slovenije

Ljubljana, maj 2005, 202 strani

Uredniški odbor:
Dr. Janvit Golob
Dr. Peter Vodopivec
Dr. Tine Hribar
Dr. Janko Prunk
Milena Basta

Zbornik "Žrtve vojne in revolucije"
publikacija v pdf obliki, velikost 1,4 MB

Peter Vodopivec
O zborniku Žrtve vojne in revolucije

Zbornik Žrtve vojne in revolucije prinaša strokovno gradivo. V njem so na eni strani predstavljeni rezultati večletnih raziskav, na drugi pa študij, pripravljenih posebej za posvet, ki ga je skupaj z Inštitutom za novejšo zgodovino novembra 2004 pripravil Državni svet Republike Slovenije. Če je slika o notranje slovenskih spopadih ter njihovih tragičnih medvojnih in povojnih posledicah, ki jo predstavljajo v zborniku zbrane razprave, precej drugačna, kot so jo prikazovale prevladujoče razlage druge svetovne vojne na Slovenskem doslej, je zanje hkrati značilno, da so njihovi avtorji v presoji medvojnih in povojnih političnih obračunavanj - kljub razlikam v sodobnih političnih pogledih in stališčih - dosegli razmeroma visoko stopnjo soglasja. Knjiga na ta način demantira vtis, ki bi ga lahko dobili iz nedavnih, zvečine močno spolitiziranih javnih razprav - vtis namreč, da so zgodovinarji v gledanjih na bližnjo preteklost nespravljivo sprti, hkrati pa kaže, da se pri ocenjevanju in vrednotenju medvojnega in povojnega nasilja strokovnjaki različnih strok - v zborniku zgodovinarji, filozofi in pravniki - prepričljivo dopolnjujejo.

Uvodni prispevek sta pripravili zgodovinarki Tadeja Tominšek Rihtar in Mojca Šorn, ki od druge polovice devetdesetih let na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani sodelujeta pri projektu Žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje v Sloveniji v letih 1941-1946. Glavni namen tega projekta, ki ga delno financirata ministrstvo za znanost in ministrstvo za delo, ni ga pa hotelo doslej finančno podpreti ministrstvo za notranje zadeve, čeprav so njegove upravne enote njegov potencialni uporabnik, je ugotoviti natančno število medvojnih in povojnih civilnih in vojaških žrtev (tj. pobitih leta 1945) ter njihovo identiteto in način, čas in kraj njihove smrti. Raziskava se omejuje na prebivalstvo, ki je v začetku druge svetovne vojne živelo na današnjem slovenskem državnem ozemlju. Nekateri ugotovljeni podatki so danes javnosti že znani, avtorici pa v zborniku predstavljata tudi njena izhodišča in njeno metodologijo. Rezultati raziskave so več kot šokantni, saj je bilo po najnovejših ugotovitvah žrtev druge svetovne vojne in pobojev na slovenskih tleh neposredno po njej več kakor 90 000, kar vsaj za 30 000 presega najvišje ocene doslej. Od tega je bilo, kot opozarjata avtorici, več kot 27 000 žrtev med partizani, več kot 13 000 (skupaj z leta 1945 pobitimi) med domobranci, skoraj 36 000 žrtev pa je bilo med civilisti; po končanih vojnih operacijah - leta 1945 - je bilo pomorjenih najmanj 13600 ljudi. Podrobne številke in tragične tabele si lahko preberemo v zborniku.

Pravkar omenjeno, skrajno nesrečno sliko dopolnjujeta še dva prispevka: prvega sem pripravil podpisani in poskušal v njem izračunati demografske izgube in populacijske posledice druge svetovne vojne in povojnega nasilja na Slovenskem. Prišel sem do sklepa, da je bila demografska izguba, ki so jo povzročili vojaški, politični in ideološki spopadi v letih 1941-1950 (če ubitim in zaradi vojne umrlim prištejemo še izseljene Slovence, Nemce in Italijane) najmanj 146 000 ljudi, kar je bilo skoraj toliko, kot je bilo izseljenih prebivalcev s slovenskega ozemlja v času največjega izseljevanja pred prvo svetovno vojno. Kakšne so bile socialne, gospodarske in kulturne posledice tako velike demografske izgube, bo treba seveda še oceniti. Drugo razpravo, ki prav tako številčno ocenjuje posledice rastočega, najprej verbalnega in od jeseni leta 1941 tudi fizičnega nasilja na Slovenskem pa je pod naslovom Krogi nasilja med Slovenci v vojnih letih 1941-1945 prispeval Boris Mlakar. Iz Mlakarjevega prispevka je razvidno, da je prva posegla po nasilnih ukrepih t.i. revolucionarna, tj. komunistična stran, ki je začela z likvidacijami nasprotnikov že jeseni leta 1941, usodni prelom in začetek nepretrganih krvavih slovenskih obračunavanj pa je po Mlakarjevem mnenju pomenilo dogajanje spomladi in poleti leta 1942 na osvobojenem ozemlju na Dolenjskem in Notranjskem. Mlakar je v svoji razpravi podrobno orisal posamezne faze nasilja in njegove posledice, v sklepu pa je ugotovil, da je partizanska stran do konca vojne povzročila med Slovenci okoli 6400 neposrednih žrtev, protipartizanska stran pa polovico manj - približno 3200.

O političnem ozadju bratomornega spopadanja, ki se je začelo z likvidacijami komunistične Varnostnoobveščevalne službe jeseni leta 1941 in se je nadaljevalo vsa leta vojne, sta spregovorili razpravi Bojana Godeše in Jerce Vodušek Starič. Bojan Godeša je opozoril, da je Osvobodilna fronta razmeroma počasi širila svojo organizacijsko mrežo in svoj vpliv in je bilo za radikalizacijo odporniške politike v letih 1941/1942 - bolj kot odločitve Osvobodilne fronte in njenih organov - odgovorno vodstvo slovenske in jugoslovanske komunistične partije, ki je posebej po sporu Tita z Dražom Mihailovićem odločno nasprotovalo vsem oblikam protiokupatorskega odporništva zunaj partizanskega gibanja. Jerca Vodušek Starić pa je v svoji razpravi Vrtinec političnega spora ugotovila, da so "bili politične elite in vrhovi tisti, ki so opredeljevali dejanja posameznih skupin in strank" in so "Slovenci kot množica navkljub temu, da so imeli nekateri pobožne želje (kot Kocbek) ali pa cilj (kot partija) ... ostali zvesti starim navadam - bili so množica, ki je sledila geslom politike". V tem smislu je podrobneje prikazala odnose med političnimi strankami in skupinami pred vojno in med njo ter pokazala ne le na razhajanja med njimi, temveč tudi težnje po njihovem medvojnem zbližanju. Prizadevanja po zbližanju sprtih strani so po njenem mnenju ostala neuspešna, ker komunisti, ki so "zanetili državljansko vojno v Sloveniji in Jugoslaviji", na sporazum niso bili pripravljeni, tradicionalne slovenske stranke in skupine pa so bile tako v odnosu do Osvobodilne fronte kot v odnosu do kolaboracije z okupatorji preveč neenotne, saj niso imele jasnejše politične usmeritve.
Na vojni in neposredni predvojni čas omejeno perspektivo večine razprav je razširila Spomenka Hribar, ki je analizirala proces "ločevanja duhov" na Slovenskem od konca 19. stoletja dalje in opozorila, da je imel politični in družbeni spor, ki se je med drugo svetovno vojno zaostril do državljanskega razkola, več-desetletne korenine. Po Hribarjevi segajo njegovi začetki v čas zaostrenega katoliško liberalnega konflikta, ko si je poskušala Cerkev z idejno politično ofenzivo povrniti usihajoča vpliv in avtoriteto, to pa je storila ne s "širino in toleranco", torej v dialogu z liberalizmom, temveč z brezkompromisno ostrino, z ločevanjem in izključevanjem. Hribajeva je posebej omenila, da njej prikaz katoliškega ekskluzivizma in njegove odgovornosti za slovenske delitve v 20. stoletju nima namena zmanjšati odgovornosti komunistične strani za medvojno in povojno nasilje, želela pa je opozoriti na ideologijo in politiko, ki sta imeli skrajno tragične posledice, ko sta med vojno trčili ob revolucionarni ekskluzivizem komunizma. Kot je v svoji razpravi Slovenska duhovščina v primežu revolucije pokazal France M. Dolinar, ki je orisal odnose med Cerkvijo in naprej okupatorsko, po letu 1945 pa komunistično oblastjo, je bila tragična žrtev tega spopada tudi duhovščina. V letih 1941-1947 je bila revolucionarna stran odgovorna za smrt 88 duhovnikov in 70 bogoslovcev, med likvidiranimi pa so bili še bratje laiki in redovnice.

Boljševiške in komunistične predstave o revoluciji je v svoji razpravi problematiziral Janko Prunk, ki je opozoril, da so se v času vojne za socialno preobrazbo slovenske družbe zavzemale razne v OF združene skupine, vendar so si pri tem revolucijo različno razlagale. Po Prunku je pot dokončni uveljavitvi boljševizma in boljševiškega pojmovanja revolucije v slovenskem narodnoosvobodilnem boju, odprla dolomitska izjava in od leta 1943 dalje se je odporniško gibanje na Slovenskem odvijalo po boljševiškem konceptu. Zanimiv in izviren pogled na delovanje komunistične partije in njeno revolucionarno justico je odprla razprava dr. Lovra Šturma Pravo in nepravo po letu 1941. Dr. Šturm je najprej analiziral program in politiko KPJ pred drugo svetovno vojno in opozoril, da bi bila stranka s podobnim delovanjem in programom v neskladju z današnjimi pravnimi merili in načeli demokratične družbe. Odločitev za upor proti okupatorju sama po sebi po avtorjevem mnenju pravno ni bila sporna, več kot sporni pa so bili odloki Slovenskega narodnoosvobodilenga odbora in AVNOJ-a, ki so prepovedovali vsako organiziranje in odporništvo zunaj OF in enostransko odpravili pravne predpise, ki so na tleh jugoslovanske kraljevine veljali v trenutku okupacije. Dr. Šturm je svojem prispevku hkrati predstavil stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije do nekdanjega političnega sistema, do povojne kazenske represije in povojnega sodstva in ugotovil, da po mnenju Ustavnega sodišča pri povojni sodni praksi ni šlo za posamezne ekcese sodnih ustanov, temveč za usklajeno in politično delovanje tedanjih sodnih in upravnih organov.

Posamezna obdobja v odkrivanju dejanskih razsežnosti medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja od začetka osemdesetih let dalje, ko je začela dolgoletna enostranska podoba bližnje zgodovine izgubljati svojo prepričljivost, je v razpravi Povojna represija v nacionalni identiteti in v kolektivnem spominu Slovencev predstavil Božo Repe. Dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej je v devetdesetih letih postalo aktualna politična tema, ki so jo stranke ob volitvah (z izjemo leta 2004) uporabljale tudi v predvolilnem boju. Toda poskusi, da bi povojno nasilje podrobneje raziskali, so bile zvečine neuspešni, saj za takšno dejanje ni bilo politične volje, ne političnega soglasja. Leta 1996 je tako svoje delo neuspešno zaključila tudi Preiskovalna komisija Državnega zbora, saj državni zbor ni sprejel njenega poročila. O žalostni bilanci politične nesposobnosti kritičnega soočenja z nasilno polpreteklostjo nazorno govori tudi razprava Mitje Ferenca o evidentranju prikritih grobišč v Republiki Sloveniji. V okviru projekta odkrivanja in identificiranja prikritih grobišč je bilo od leta 2002 evidentiranih 390 lokacij, pri čemer pa kot poudarja avtor, še danes ni urejeno skoraj nobeno grobišče. Nekaj manj kot 120 jih je obeleženo z znamenjem, več kot 270 je pa še naprej neoznačenih. Po Ferencu je bilo v vseh teh letih posvečeno nekaj več pozornosti le dvema simbolnima krajema, spominskemu parku Teharje in Jami pod Krenom v Kočevskem rogu, medtem ko za stotine grobišč še danes ni jasno, kakšna bo njihova usoda.

Sklepni razpravi v zbornik sta prispevala filozofa Dean Komel in Tine Hribar. Dean Komel je v razpravi pod naslovom Ideološko nasilje in etični problem slovenstva ugotovil, da etičnega razmerja do povojnih pobojev ni mogoče vzpostaviti brez kompleksnega poznavanja povojnih dogodkov, vendar je bila "vzpostavitev takega vedenja" dolga leta blokirana. "O povojnih pobojih se je vseskozi vedelo", čeprav se ni smelo vedeti, zato je bila ta "vednost odrinjena, potlačena vednost, zdaj pa gre za to, da se ta vednost osvobodi", saj "bomo le na ta način lahko postali svobodni tudi v odnosu do nas samih", je sklenil Komel. Tine Hribar pa je v polemični študiji z naslovom Zločin brez zločincev prepričljivo opozoril, da identifikacije zločina ne more biti brez identifikacije zločincev. "Če imamo žrtve revolucije, obstajajo tudi zločinci revolucije," je poudaril. Po Hribarjevi rekonstrukciji je jasno (oz. "rečeno po pravniško: obstoji utemeljen sum"), da so glavni krivci za vojne in povojne pomore najvišji predstavniki jugoslovanskega in slovenskega partijskega vrha (od Tita in Kardelja prek Borisa Kidriča, Ivana Mačka - Matije do Franca Leskovška - Luke), ki so sprejemali usodne odločitve in jih prepustili v izvršitev posebnim enotam jugoslovanske vojske. "Tragika vsaj nekaterih med njimi je v tem", pravi Hribar, "da so postali hudodelci, četudi (morda) osebno niso bili hudobni ljudje". Zgodovinske okoliščine so po Hribarju v tem smislu lahko olajševalne okoliščine, čeprav njihovo upoštevanje, ne sme iti tako daleč, da zločin zanikamo, zločince pa razbremenimo zločinstva in krivde.

K objavljenim razpravam smo v zborniku objavili še stenogram razprave, ki je sledila na posvetu prebranim prispevkom in ki sliko, ki so jo predstavili referenti oz. avtorji, dopolnjuje. Uredniki publikacije in organizatorji posveta pri tem upamo, da bo zbornik prispeval k boljšemu poznavanju, presojanju in vrednotenju razmer med drugo svetovno vojni in po njej (torej k tistemu "vedenju, ki je predpogoj etičnega in pomirjenega odnosa do preteklosti", kot je to dejal Dean Komel), ne pa spodbudil nove ideološko-politične spore in polemike, ki dnevno razkrivajo, da se dediščine in bremen preteklosti nikakor ne moremo in ne znamo otresti.