Nagovor predsednika Državnega sveta

Nagovor predsednika Državnega sveta na posvetu z naslovom “Izzivi trajnostnega razvoja v Sloveniji”

(Državni svet, 28. junij 2013)

Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta, cenjeni referenti, visoki gostje, spoštovani dr. Janez Potočnik, evropski komisar za okolje, spoštovana mag. Andreja Jerina, državna sekretarka na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje, spoštovani mag. Bojan Kumer, državni sekretar na Ministrstvu za infrastrukturo in prostor, spoštovani poslanci in državni svetniki, predstavniki vladnih in nevladnih organizacij, medijev in vsa zainteresirana javnost, dovolite mi, da vas v svojem imenu in v imenu Državnega sveta RS vse skupaj prav lepo pozdravim.

Posveti v Državnem svetu so vsakokrat dobra priložnost za stik in poglobljeno izmenjavo mnenj med civilno družbo in političnimi odločevalci. Na podlagi kvalitetnih vsebinskih javnih razprav in posvetov smo v Državnem svetu v preteklosti že oblikovali vrsto predlogov, sklepov in zaključkov, s katerimi smo vladi in pristojnim institucijam, ministrstvom, pomagali pri iskanju rešitev kompleksnih družbenih vprašanj. Eno od takih vprašanj je zagotovo izziv trajnostnega razvoja, ki napoveduje velikanske spremembe na vseh področjih gospodarskega, socialnega in družbenega življenja sodobnega človeka. Današnja kriza še zdaleč ni le finančna ali gospodarska. Je kriza celotnega civilizacijskega ustroja in z globalizacijo, so ti civilizacijski obrazci dosegli vsak kotiček Zemlje.

Kriza, ki smo ji priča danes, se je napovedovala že vsaj štirideset let. Črne prognoze Rimskega kluba iz leta 1972 se danes neusmiljeno uresničujejo. Število zemljanov, poraba naravnih virov, onesnaževanje okolja, uničevanje biotske raznovrstnosti, globalno segrevanje … vse to je preseglo kritično točko ravnovesja in vzdržnosti. Nadaljnje delovanje obstoječe družbeno-gospodarske paradigme nevarno ogroža možnosti obstoja in razvoja prihodnjih generacij. Pomembna mednarodna gibanja, tudi v okviru projektov Združenih narodov in EU, so osvojila predpostavko, da družbeno-gospodarski sistem potrebuje strukturne spremembe v smeri trajnostnega ekosocialnega modela.

Spremenjen odnos do trajnostnega razvoja na vseh področjih je pogoj, da stopimo kot civilizacija na pot trajnostnega razvoja in kulturno bogate družbe. Potrebna je redefinicija koncepta kvalitete življenja v smeri bolj celovitega dojemanja blagostanja materialno zmernih družb, česar pa ne bi smeli občutiti kot okrnjeno kakovost življenja. Vse te spremembe pa so možne šele na podlagi temeljite preobrazbe kulturnih vzorcev in potrošniških vrednot. Razviti svet zato dejavno išče rešitve na vprašanje, kako spremeniti navade ljudi, da ti ne bi občutili spremembe kot okrnjeno kvaliteto življenja … Poseben problem pa so dežele v razvoju. Te so z globalizacijo šele dodobra zakorakale v potrošništvo in čutijo gospodarsko rast kot svojo pravico.

Trajnostni razvoj oziroma pristop zahteva v osnovi predvsem nov razmislek o potrebah človeka na planetarni ravni in seveda nov družben dogovor – novo družbeno paradigmo.

V nekaterih državah na področju trajnostnega razvoja že žanjejo vidne rezultate, drugje se še vedno sprašujejo o njegovi smiselnosti in upravičenosti. Tudi name je bilo v preteklih dneh naslovljeno kar nekaj pisnih vprašanj, zakaj se ponovno pogovarjamo o temah, o katerih smo že toliko govorili v preteklosti. Vprašanj, kakšni so konkretni rezultati številnih posvetov o trajnostnem razvoju? Odgovor je na dlani. Samo pritrdim lahko misli dr. Janeza Potočnika iz srečanja EU SI ti v CD 9 maja letos, da je trajnostni razvoj sedanja in prihodnja realnost, od vsake države pa je odvisno, kdaj ga bo sprejela kot dejstvo in ga vključila v svoje razvojne strategije.

Zato poudarjam, da je treba in da je prav, da se o tej temi pogovarjamo na vseh ravneh družbenega življenja. Tako dolgo, da pogovori ne bodo več dovolj in da bo dosežen širok družbeni konsenz in – kar je še pomembneje – da bodo temu sledili konkretni programi in projekti trajnostnega razvoja.

Za razliko od številnih držav imamo namreč v Sloveniji za to obilo naravnih danosti. Imamo široke naravne zmogljivosti, raznovrsten in še dovolj ohranjen okoljski kapital (vodne vire, gozdove, naravne pokrajine, obnovljive vire energije, rodovitno prst in kmetijska zemljišča) in največji kapital – državljanke in državljane RS. Vse navedeno lahko postane temelj za sonaravno in inovativno zasnovano razvojno pot, s katero bomo presegli današnjo krizo, varovali okolje, povečali prehransko samooskrbo in omogočili nova zelena delovna mesta. Na vse te razvojne možnosti smo že opozorili v lanskoletni Resoluciji Državnega sveta RS za izhod iz finančne in gospodarske krize.

Ker je trajnostni razvoj vodilna usmeritev razvoja Evropske unije v naslednjem večletnem finančnem okviru, pomeni za našo državo priložnost izhoda iz krize, zato morajo imeti po mojem trdnem prepričanju projekti trajnostnega razvoja prednostno mesto tudi v Strategiji razvoja Slovenije v obdobju 2014-2020.

Spoštovani,

današnji posvet vzemimo kot priložnost, da spregovorimo o izzivu za razmislek o primerjalni prednosti Slovenije na področju trajnostnega razvoja.
Zavedati se moramo, da zgolj z varčevanjem, brez razvojnih alternativ, v Sloveniji ne bomo mogli slediti zastavljenim ekonomskim, ekološkim in socialnim ciljem.

Vabim vas, da skupaj poiščemo konkretne predloge za izhod Slovenije iz krize, za dvig konkurenčnosti in inovativnosti našega gospodarstva. Poiščimo ustvarjalne pristope k izobraževanju za spodbudo zelenega preboja na področjih kmetijstva, gozdarstva, obnovljivih virov in zelenih delovnih mest, kar vse bo v razumni perspektivi omogočilo boljšo kakovost življenja nas vseh.
Pri tem se osebno zavezujem, da se bo Državni svet RS , v dialogu s civilno družbo in strokovno javnostjo, tudi v prihodnje z vso resnostjo vključeval v razprave o razvojnih vprašanjih. Tematika trajnostnega razvoja ostaja visoko med prioritetami Državnega sveta RS in tudi mojih osebnih prizadevanj.

Vsem skupaj želim ustvarjalno strokovno druženje.

Hvala za pozornost.

Izzivi trajnostnega razvoja v Sloveniji