A R H I V S K A     S T R A N

Nagovor predsednika Državnega sveta Mitje Bervarja na posvetu z naslovom Kultura včeraj, danes, jutri

Spoštovani kulturni ustvarjalci, poznavalci in ljubitelji kulture, spoštovani gospod dr. Žiga Turk, minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, profesor Miran Zupanič, predsednik Nacionalnega sveta za kulturo poslanci in državni svetniki, , cenjeni govorniki, gostje, predstavniki medijev, gospe in gospodje,

dovolite mi, da vas dan pred slovenskim kulturnim praznikom vse skupaj prav lepo pozdravim na posvetu, v celoti posvečenem stanju v slovenski kulturi. Prav je, da v dneh, ko po vsej Sloveniji potekajo številne prireditve v čast in spomin našemu velikemu poetu Francetu Prešernu kot simbolu naše kulturne ustvarjalnosti, tudi v parlamentu, hramu slovenske državnosti, s strokovnimi prispevki in razpravo skušamo osvetliti stanje v naši kulturi dvajset let po osamosvojitvi. Slovenci smo morda edini narod, ki slavi dan kulture kot nacionalni praznik. To nikakor ni naključje. Umetnost in kultura sta pripomogli k temu, da smo v dolgih stoletjih kot številčno majhen narod, obdan z veliko večjimi ljudstvi, uspeli ohraniti svojo identiteto. Dolga stoletja pred ustanovitvijo slovenske države je njen nevidni zemljevid uokvirjala slovenska kultura, zato ne preseneča, da je konstitutivni akt naše državnosti – pisateljska ustava, kot že ime samo pove, nastala v nedrjih Društva slovenskih pesnikov in pisateljev. 8. februar je kot državni praznik v simboličnem smislu pomemben tudi zato, ker nas doslej ideološko in politično ni razdvajal. Prav bi bilo, da bi bilo tudi letos in vsa prihodnja leta tako. Kultura je vrednota, ki nas kot narod tesno povezuje, zato na kulturni praznik pripada prostor muzam,ne ideologijam. Slovenski kulturni praznik pa je obenem primerna priložnost tudi za razmislek o državotvorni vlogi kulture v slovenski preteklosti, o njenem položaju v sedanjosti in njenem mestu v prihodnosti.

Leto, ki je za nami, je za slovensko kulturo v marsičem prelomno. Prvič v zgodovini samostojne državnosti zanjo ne skrbi več samostojno Ministrstvo za kulturo, prvič naj bi za plače zaposlenih v nacionalnih institucijah za področji knjige in filma, poskrbeli instituciji sami. S spremembami nekaterih zakonskih podlag se je bistveno poslabšal položaj samostojnih ustvarjalcev na področju kulture, ki jih je dodatno prizadela tudi otežitev sklepanja avtorskih pogodb; ta je silovito načela tudi avtonomijo javnih zavodov na področju kulture. Več kot leto dni je slovenska kultura že brez veljavnega Nacionalnega programa za kulturo. Leto in dva meseca je namreč preteklo od takrat, ko je nekdanji minister za kulturo Nacionalnemu svetu za kulturo v varovanje predal njegov osnutek, ki je nastal na podlagi poglobljene strokovne analize.

Torzo, na katerega smo čakali več kot leto dni, po dvanajstih dodanih uvodnih straneh prinaša skorajda identične cilje kot tisti leto pred njim. To je verjetno samoumevno, saj se strokovne prioritete tudi v času krize ne morejo kar spremeniti. Kar pa se je spremenilo in je resnično zaskrbljujoče je, da se prvič v zgodovini na nepodpisani strani, poimenovani, “nekaj uvoda” pristojno ministrstvo odreka odgovornosti, da določi prioritete na področju kulture in zavezanosti, da jim zagotovi konkretne finančne in časovne okvire.

To namreč – in ne predmoderno ločevanje kulture glede na njena estetska izhodišča - je osnovna naloga pristojnega ministrstva. Osnutek Nacionalnega programa tako ne dosega strateške vizije Šeligovega programa, na drugi strani pa tudi ne vključuje vseh parametrov, da bi ga lahko razumeli kot akcijski načrt kulturne politike.

Njegova temeljna pomanjkljivost pa je, da nikogar k ničemur ne zavezuje. Vlada in Državni zbor ga lahko sprejmeta tudi brez razprave, saj iz njega ne izhaja nobena konkretna obveznost države do kulture. Zato močno podpiram javno razpravo o Nacionalnem kulturnem programu.

Nimamo torej danih temeljnih pogojev za vključevanje kulture v strategije razvoja Slovenije, v katerih bi po mojem trdnem prepričanju kot dinamičen in inovativen sektor z ogromnim sinergijskim potencialom morala imeti pomembno mesto.

V času, ko Evropska komisija prepoznava kulturo kot razvojni dejavnik, pomemben za rast delovnih mest in gospodarski razvoj, in zato predlaga 37% povečanje sredstev za program »Ustvarjalna Evropa« ter z Evropsko investicijsko banko načrtuje vzpostavitev garancijskega instrumenta za področje kulture, prinaša proračun RS za leti 2013 in 2014 znatna krčenja nacionalnih sredstev za kulturo. Razvite evropske države kulturo prepoznavajo kot generator ustvarjalnosti, inovativnosti ter socialne kohezije. V Sloveniji, ki je na pot državnosti stopila prav na krilih kulture, pa se zdi, da bi morala biti kultura hvaležna že za drobtinice.

Vendarle pa se je treba zavedati, da je kulturna politika v samostojni Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih poskrbela za varno in spodbudno okolje za kulturo v najširšem pomenu besede. Celo tako varno, da so nekateri zavračali vsakršne spremembe in posodobitve področja. Takrat je bil še čas, da bi jih lahko ukrojili po meri področja, v tesnem dialogu z zainteresirano javnostjo. Zdaj postajajo le del sistemske varčevalne zgodbe, megazakonov, v katerih za specifike polja kulture ni prostora. Še ne.

Spoštovani,

ne moremo prenesti vse odgovornosti za kulturo na pristojno ministrstvo, sindikate in Nacionalni svet za kulturo. Pobudo za izboljšanje moramo prevzeti sami, sami moramo predlagati boljše rešitve. Ker znamo, vemo in hočemo. Če parafraziram Cankarja, »kultura si bo pisala mesto /v slovenski družbi/ sama«, »ne finančnik je ne bo ne samooklicani presojevalec estetskih praks«.

Tudi zato smo danes tukaj. Dan pred slovenskim kulturnim praznikom je torej Državni svet stičišče strokovne, politične in ljubiteljski javnosti ob razpravi o kulturi v slovenski družbi včeraj, danes in jutri. Nabor predavateljev, ki se jim ob tej priložnosti zahvaljujem za pripravljenost za sodelovanje, zagotavlja, da bomo v tej dvorani prisostvovali kakovostni strokovni razpravi.

Naša vrata kulturi široko odpiramo tudi v prihodnje. V Državnem svetu namreč delujemo neprofesionalni svetnice in svetniki, ki prihajamo iz strokovnih področij. Vsaka odgovorna politika bi stališča Državnega sveta lahko s pridom uporabila, če bi le resnično želela sprejemati boljše zakone, ki bi posledično prispevali tudi k boljšemu življenju vseh nas, državljanov Republike Slovenije. Ni naloga Državnega sveta, da se politično opredeljuje, temveč da v skladu s svojimi pristojnostmi s strokovnimi argumenti pripomore k sprejemu boljše zakonodaje. Te pristojnosti Državni svet ima.

Po ukinitvi samostojnega Ministrstva za kulturo je Državni svet edini neposredni parlamentarni zastopnik (interesov) kulture na Slovenskem. In ker sem prvi predsednik Državnega sveta, ki je bil v ta hram demokracije izvoljen kot predstavnik področja kulture in športa, se zavedam tudi lastne moralne odgovornosti do kulturnih ustvarjalcev in kakovosti kulturne politike v naši državi. V navedeno sodi tudi moje prizadevanje, da bi naslednji praznik kulture praznovali pod okriljem samostojnega Ministrstva za kulturo.

Želim, da bi današnja razprava o kulturi včeraj, danes in jutri naletela na odprta ušesa vseh odgovornih. Ko odločajo o kulturni politiki, namreč odločajo tudi o prihodnosti slovenske države in Slovencev kot naroda nasploh.

Dovolite, da ob zaključku vsem prisotnim in tistim, ki jim kultura pomeni veliko, čestitam ob jutrišnjem prazniku z znanim verzom dragega pesnika: »Pil sem te in ne izpil, Ljubezen«. Kulturo smo in bomo namreč Slovenci »pili in ne izpili« včeraj, danes in jutri. V času blagostanja in v času krize. Ker se zavedamo, da kultura ni le zbir številk in zakonov, pač pa veliko ………veliko več.

Hvala, ker ste prišli in hvala za besedo.

Kultura včeraj, danes, jutri