Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Kontakt
Resolucija DS za
Novice
Posvet: Čas po krizi - priložnost ali nuja za trajnostni razvoj
Državni svet in Mednarodni inštitut ECPD za trajnostni razvoj, prostorsko načrtovanje in okoljske študije Ljubljana sta 27. oktobra 2009 organizirala posvet z naslovom Čas po krizi - priložnost ali nuja za trajnostni razvoj.
Razpravljavci so iskali odgovore na vprašanja, ali bo globalna finančna in gospodarska kriza res povzročila, da se bo svetovno gospodarstvo za dlje časa ustalilo pri nižjih gospodarskih obratih in manjši blaginji, ali bo izhod iz krize res počasnejši in posledice radikalnejše, kot bi želeli priznati, in ali je izhod iz krize sploh možen drugače kot v smeri trajnostnega razvoja.
Udeležence sta uvodoma nagovorila predsednik Državnega sveta mag. Blaž Kavčič in predsednik Akademskega sveta ECPD prof. Takehiro Togo.
V nadaljevanju so spregovorili referenti: dr. Žiga Turk (razvojno-strateški vidik), dr. Albert Maes (politično-razvojni vidik), dr. Vladimir Stipetić (razvojno-ekonomski vidik), dr. Dušan Plut (okoljski vidik), Nigel Carter (geostrateški vidik), dr. Marjan Senjur (ekonomsko-razvojni vidik) in dr. Peter Raspor (bio-tehnološki vidik).
Predsednik Državnega sveta: "Sedanjo globalno krizo po mnenju Državnega sveta zaznamuje predvsem naslednje: 1. Na osebni ravni – kriza vrednot, prekomerna usmerjenost v potrošništvo, 2. Na nacionalni ravni – prevelike razlike v bogastvu med posameznimi sloji prebivalstva, 3. Na globalni ravni: a. prevelike razlike v bogastvu in življenjskih pogojih med nacionalnimi gospodarstvi, b. odnos do okolja je poguben, ni kar slučajno tak, ampak ga generira doseganje ekstraprofitov kapitalskih in političnih elit, c. politične in kapitalske elite obvladujejo ljudi, procese, industrije in cele države; z denarjem, ki ga razvite države namenjajo za oborožitveno industrijo in zmanipulirane vojne - tudi »vojno proti terorizmu«, bi zlahka spremenili svetovno tehnološko paradigmo v prid človeku in okolju prijazni industriji; prihaja celo do tihih umorov tehnologij, ki bi omogočale osnovo človeku in okolju prijazne proizvodnje, a niso v skladu s profitnimi interesi naftnih, avto-industrijskih, farmacevtskih, političnih in drugih elit. Pomemben je vpliv nekaterih cerkva, preko zlorabe verskih čustev, na stopnjevanje medkulturne nestrpnosti.
Osebno sem prepričan, da se odkrivanju epicentra vzrokov za globalno krizo lahko približamo z analizo negativnih posledic globalizirane gospodarske paradigme. Globalizacija je prinesla nekatere pozitivne sadove – hiter tehnološki razvoj informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij, zniževanje proizvodnih stroškov, koristi ekonomij obsega. Bolj podrobno pa je potrebno pogledati tudi negativne plati globalizacije, predvsem socialno erozijo in okoljsko erozijo. Ogrožen je obstoj in razvoj kreativnega, motiviranega srednjega razreda. Neoliberalne družbeno gospodarske vrednote – prosto delovanje tržnega mehanizma, liberalizacija, deregulacija, zmanjševanje neučikovite državne birokracije – so, nominalno gledano, dokaj privlačne. Najbolj viden in relevantni praktični dosežek nekaj desetletij uveljavljanja teh načel pa je krepitev monopolnih in oligopolnih pozicij mednarodnih korporacij. Pravzaprav torej nasprotje liberalizma in delovanja mehanizmov svobodne tržne konkurence.
Govor predsednika Državnega sveta
