Rastoča knjiga

akad. dr. Jože Krašovec
Duhovni viri rastoče knjige

Že nekaj let je živa zamisel, da Slovenci deseto obletnico osamosvojitve obeležimo s simbolom rastoče knjige, ki zaobjema vse vire kulture in znanosti, ki smo jih prejeli iz antike, in vse tisto, kar je slovenski duh sam ustvaril doma in po svetu. Ta simbol nas lahko združi v hvaležnem spominu na preteklost in v presežnem hrepenenju, ki je usmerjeno v prihodnost.

Sveto pismo je med vsemi knjigami sveta najbolj nesporno "rastoča knjiga", saj je v svojih prvinah rastla skozi tisočletja, dokler ni okrog leta 100 po Kristusu dosegla svojega sklepa s priznanjem kanoničnosti in oznake svete knjige. Rastoča knjiga Svetega pisma je postala vir odličnosti splošne duhovne kulture, vzgoje in gospodarstva. Hebrejci so svoja sveta besedila z vso skrbnostjo prepisovali. Po uničenju templja leta 587 se je začela decentralizacija bogoslužja. Ustanavljali so shodnice (sinagoge) in v njih so zvitke s svetimi besedili slovesno predstavljali ljudstvu, ko so jih prebirali v bogoslužju. V shodnicah imajo zvitki svete knjige najbolj častno mesto. Že pred sklepom kanona, še bolj pa po njegovem sprejemu je Sveto pismo postalo kriterij resnice. Po tem kriteriju so nastale številne druge knjige, ki pa končno niso bile vključene v seznam svetih knjig. Danes jih strokovna eksegeza imenuje "apokrife" ali kako drugače. V judovstvu je Sveto pismo Stare zaveze navdihovalo pisanje drugih klasičnih religioznih dokumentov, ki so bili napisani v stoletjih po Kristusu: Mišna, Babilonski talmud, Palestinski talmud, Zohar (mistično izročilo). Vse te knjige zrcalijo temeljne postavke Svetega pisma in so bile napisane v luči poznavanja in študija Svetega pisma. Sveto pismo je bilo za Jude tako nesporen vir odličnosti, da je postalo edino in absolutno merilo vsega zasebnega in družbenega življenja.

Razkropitev Judov po širnem helenističnem svetu je narekovala potrebo po prevodih Stare zaveze, želja po avtentičnem razumevanju vsebine pa tudi komentarje. Prva krščanska Cerkev se je porajala znotraj judovstva, a je klasične veje judovstva kmalu presegla po univerzalnem pojmovanju pogojev za sprejem Božjega razodetja in sposobnosti. Judovstvo ni moglo iz okvira svoje izvolitve ter po tradiciji bolj ali manj enači vero in narodnost. Krščanstvo nasprotno v moči Kristusovega razodetja postavlja v ospredje izvolitev vseh narodov in posebej poudarja enake pogoje pri vseh glede sprejemanja Božjega razodetja. Ta razlika je bila skozi vso zgodovino do danes povod za neštete konflikte med Judi in kristjani. Toda ti konflikti ne morejo zasenčiti dejstva, da imajo kristjani in Judi iste temeljne teološke in moralne postavke. Nova zaveza Stare zaveze ne odpravlja, temveč jo po samih Jezusovih besedah dopolnjuje (prim. Mt 5,17).

Sporočilo Svetega pisma so predvsem umetniki in filozofi izražali v najrazličnejših in jezikih in zvrsteh. Izvirno besedilo je postalo nedotakljivo. V prevajanju Svetega pisma je vedno bilo osnovno pravilo zavest o inspiriranosti Svetega pisma in zato toliko večje zavezanosti točnosti v prevajanju. Po tem načelu je tudi Slovenija dobila številne prevode posameznih odlomkov Svetega pisma, posameznih knjig in doslej že sedem prevodov celotnega Svetega pisma. Ocena večine prevodov kaže, da so bili narejeni z izjemno veliko mero čuta odgovornosti, predanosti in znanja. Zato so prevodi večinoma tudi točni po vsebini, njihov slog pa večinoma tudi odraža odličnost izvirnega sloga. Tako je rastoča knjiga Svetega pisma prek starega Bližnjega vzhoda, starega Izraela, Aleksandrije v Egiptu, Rima, Bizanca in še od kod prišla v Slovenijo, tu pa je dobila številne nove cvetove slovenske duhovne samobitnosti in kulture. Postala je vir in temelj naše narodne kulture, vodilo moralnih vrednot, kažipot v prihodnost, vir vseh odličnosti.

Znotraj svetovne družine narodov so naši predniki Slovenci dobivali glavni navdih nedvomno v Svetem pismu, ne glede na jezik, v katerem so sporočilo Svetega pisma prejemali. Samoumevno je, da beseda najvišje odličnosti najgloblje odmeva, če je sporočena v materinem jeziku. Ker je odličnost po Svetem pismu predvsem osebnostne narave, je povezanost med njo in materinim jezikom naravnost brezpogojna. Samoumevno je, da se zagovorniki odličnosti zavzemajo tudi za odličnost v izražanju v materinem jeziku, za odličnost v smislu splošne duhovne kulture, zavezanosti v odgovornosti na katerem koli položaju. Od časa do časa se je treba preseliti v puščavo, premisliti stanje svoje biti in svojega ljudstva, da se lahko odločimo za smernice, ki vodijo v življenje namesto v smrt.