Delo komisij

Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je na 61. seji, ki je bila 10. oktobra obravnavala zaključke posveta »Ali je zdravljenje otrok res brezplačno?«, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki ga je v zakonodajno proceduro vložila skupina poslancev s prvopodpisano Majdo Širca Ravnikar ter Predlog zakona o spremembi Zakona o zdravniški službi, ki ga je v zakonodajno proceduro vložila skupina poslancev s prvopodpisano Bredo Pečan.
Komisija je Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju podprla in pri tem izpostavila dejstvo, da so predlagatelje pri pripravi novele zakona vodili razlogi, ki so bili kot ključno problematično področje izpostavljeni tudi na posvetu na temo Ali je zdravljenje otrok res brezplačno?, ki sta ga so-organizirala Združenje za pravice bolnih otrok in Državni svet in potekal 30. junija letos v Državnem svetu in zaključke katerega je komisija obravnavala na isti seji ter jih podprla. Na podlagi veljavnega 78. a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. v nadaljevanju: ZZVZZ) se namreč zavarovancem in njihovim družinskim članom v času, ko prvi kot zavezanci za plačilo prispevkov nimajo poravnanih prispevkov iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, zadržijo pravice do zdravstvenih storitev in denarnih dajatev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Do takrat lahko tako oni kot njihovi družinski člani uveljavljajo na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja le nujno zdravljenje, kar je še zlasti z vidika cilja zagotavljanja celovitega zdravstvenega varstva otrok nesprejemljivo. Komisija je v razpravi opozorila na to, da se s predlagano novelacijo 78. a člena ZZVZZ, ki je sicer nujno potrebna, rešuje zgolj del problematike, ki je sicer veliko bolj obsežna, saj omenjeni člen odreka uveljavljanje pravic v primeru neplačanih prispevkov ne samo otrokom, pastorkom, bratom, sestram in drugim otrokom brez staršev, ki so zavarovani po zavarovancih iz 4., 5., 6., 7., 8., 11., 12., 13., 14. in 20. točke prvega odstavka 15. člena zakona, ampak tudi drugim ožjim in širšim družinskim članom, ki jih navaja 20. člen kot družinske člane zavarovanca (zakonec, starši (oče in mati, zakonec ali zunajzakonski partner očeta oziroma matere ter posvojitelj), ki živijo z zavarovancem v skupnem gospodinjstvu). Komisija je zato podprla namero Ministrstva za zdravje, da se uveljavi zakonsko spremembo, s katero bi bili v primeru neplačila prispevka upravičeni uveljavljati pravice do zdravstvenih storitev in denarnih dajatev iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja vsi družinski člani zavarovanca. Velik del zavarovancev, ki jih omenja 78. a člen, in ki ne zmorejo plačati svojih obveznosti iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, kot na primer samostojni podjetniki, se po mnenju komisije namreč ni znašel v tem položaju po svoji krivdi, temveč so v večini primerov postali žrtve slabih gospodarskih razmer, posledične izgube delovnih mest in iskanja rešitev za preživetje v samozaposlitvi. Insolventnost zanje ne predstavlja lahko rešljive situacije, temveč začaran krog iz katerega se ne morejo izviti, med drugim tudi zaradi neprimerno urejene zakonodaje s tega področja.

Komisija je Predlog zakona o spremembi Zakona o zdravniški službi, zavrnila, saj vsebina predloga zakona ni bila usklajena s strokovno in ostalo zainteresirano javnostjo in ker po njenem mnenju predlog zakona le formalno, zaradi svoje kratkosti, izpolnjuje pogoje za obravnavo po skrajšanem postopku, vsebinsko pa močno posega v usklajene in strokovno podprte postopke priznavanja specialističnih nazivov za posamezna samostojna področja dela. Komisija je na podlagi predstavljenih mnenj zdravniške stroke ugotovila, da so postopki pridobivanja specialističnih in sub-specialističnih nazivov v Sloveniji dobro urejeni, tako za starejše kot mlajše zdravnike, ter da je bila vsebina leta 2008 sprejetega 18. a člena tako s strani zdravniške stroke kot Ministrstva za zdravje dobro premišljena in široko usklajena. Komisija je v svojem mnenju opozorila tudi na problematičnost pretiranega usmerjanja v ozka strokovna področja dela, saj vsakodnevne zahteve v praksi in absorbcijska sposobnost slovenskega zdravstvenega sistema jasno kažejo, da je potrebno v prvi vrsti zagotoviti predvsem celostno usposobljene zdravnike splošnih specializacij in premišljeno načrtovati usmerjanje posameznih kadrov v izrazito ozka področja dela.