Magnetogram posveta: Kako narediti to državo varno za otroke?

posvet,  22. maj 2007

nekorigiran magnetogram


Posvet, ki se je pri?el ob 10.07, je vodil dr. Zoltan Jan.

DR. ZOLTAN JAN: Spoštovani gostje, spoštovani kolegi državni svetniki, dovolite, da vas prav lepo pozdravim v imenu Državnega sveta Republike Slovenije in upam, da bo naš današnji posvet predstavitev javnih mnenj z vseh mogo?ih stališ? ?im bolj uspešen in da bo dal kasneje tudi konkretne rezultate.
Še prav posebej pozdravljam dr. Zdenko ?ebašek Travnik, varuhinjo ?lovekovih pravic, dr. Magdaleno Šverc, državno sekretarko na Ministrstvu za šolstvo in šport, Majdo Erzar, direktorico Direktorata za družino na Ministrstvu za delo, dr. Andrejo Barle Lakota, direktorico Urada za razvoj šolstva na Ministrstvu za šolstvo in šport, Marjeto Ferlan Istini?, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Marijo Fab?i? iz Mestne ob?ine Ljubljana, dr. Christiana Goste?nika in dr. Katarino Kompan Erzar iz Fran?iškanskega družinskega inštituta, dr. Bojana Regvarja, generalnega sekretarja Socialne zbornice Slovenije, Tatjano Muši?, Ministrstvo za notranje zadeve, gospo Vlasto Nussdorfer, generalno sekretarko v Društvu Beli obro? Slovenije, Mileno Krajnc Pavlico, dr. Angelco Žerovnik, Eriko Sonjak in vse ostale, ki ste našli ?as, da se nam pridružite.
V imenu Državnega sveta nas bo pozdravil Jože Mencinger, ki predstavlja v Državnem svetu interese visokega šolstva oziroma univerz.

            DR. JOŽE MENCINGER: Dober dan. Obi?ajno ima pozdravne govore kdo, ki o stvari, o kateri se  razpravlja, ni? ne ve. Moram re?i, da sem nameraval za?eti s tem, da je to podro?je, ki nikogar ne zanima, kjer je bistveno manj zgodovinsko od .. (nerazlo?no) letalskih kart ali predsedovanja EU, pa sem moral mnenje spremeniti, ker vidim zelo velik obisk.
O?itno je podro?je varovanja otrok oziroma nasilja med otroki in nad otroki nekaj, kar je vedno spremljalo ?loveštvo in ?esar ni mogo?e v celoti spremeniti. Vendar pa je tudi današnji ?as takšen, da pravzaprav to nasilje spodbuda, spodbuda ga pa na ve? na?inov. Na eni strani ga spodbujamo mi, ki smo brezbrižni do tega in na drugi strani ga spodbuja to, da se nasilje nad otroki postopoma pretvarja v nasilje med otroki in to še pospešujejo razni power rangersi in ninje, ki nadomeš?ajo starše, kadar so starši utrujeni od prizadevanj za uspeh nimajo dovolj ?asa.
Problem, ki nastaja, je, da se postopoma nasilje med otroki pretvarja spet v neko brezbrižno družbo, v kateri je edino merilo nekakšna u?inkovitost in v kateri pohlep postaja na nek na?in vrednota. Na ta na?in pravzaprav to nasilje nad otroki in nasilje med otroki postaja del sodobne družbe in verjetno ogroža tudi nas in naše sebi?ne interese za starost, ker se pretvarja tudi v brezbrižnost do starih in nemo?nih.
Ker sem že rekel, da o stvari veliko ne vem in je tu dovolj strokovnjakov, je prav, da neham. Želim vam zelo veliko uspehov in uspešno konferenco, pri ?emer seveda mislim, da je uspešna zmeraj razprava takrat, kadar so mnenja razli?na, zato vam na razpravi želim tudi zelo veliko prepirov, ki seveda ne bodo nasilni, ampak bodo naredili razpravo dovolj plodno. Hvala.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa dr. Mencingerju za te besede. Isto?asno tudi opravi?ilo kolege Janeza Sušnika, predsednika Državnega sveta, ki je zadržan in se nam ni mogel pridružiti in zato ga je dr. Mencinger nadomestil.
Prepri?an sem, da bo, kot sem že povedal in kot je povedal v pozdravnem nagovoru, ta posvet pripeljal tudi do nekih konkretnih ciljev. Registriranih imamo že celo vrsto vprašanj in pobud, ki bi jih bilo treba rešiti tudi na zakonodajni ravni in tukaj je nekje tudi mesto Državnega sveta Republike Slovenije, ki lahko sproži tudi zakonodajno iniciativo, postavlja vprašanja in ima te pristojnosti. Druga?e pa delujemo tako, da so v Državnem svetu predstavljeni razli?ni segmenti socialnih in lokalnih interesov in sam predstavljam tudi podro?je vzgoje in izobraževanja. Ker sem ve? kot 30 let delal na neki poklicni šoli, mi dovolite še eno misel, svojo, namre? to, kar je dr. Mencinger omenil, to nasilje nad otroki in življenje z nasiljem ob?utimo tudi v šolah. Prav gotovo je ena taka kruta stvarnost, posebej tu v poklicnem izobraževanju, kajti ne smemo pozabiti, da imamo v našem šolstvu vendarle prisotno socialno diferenciacijo in praviloma je struktura dosti bolj problemati?na in ve?ji del obrobja se zbere, otroci tega obrobja se zberejo v poklicnih šolah in tu so bile res krute tragedije. Najhujše, kar je bilo in kar me je najbolj prizadelo, pa je bilo, da sem za ve?ino teh primerov potem izvedel kasneje, post festum, ko se ni dalo ve? ni?esar napraviti. Bodisi, da se je že kon?al proces izobraževanja, da nisem ve? u?il tistega otroka, ali pa, da je prišlo že do krutega preloma, do tragedije. Naenkrat smo se znašli v situaciji, ko starši in u?itelji pravzaprav ne sodelujemo ve? tako, kot bi bilo naravno in normalno, da vsi imamo isti cilj, to je pripraviti otroka za življenje in mu omogo?iti kar najlepše otroštvo. Naenkrat se pojavljajo starši na nasprotnem bregu.
Enako je bila tudi moja izkušnja, ko sem bil sodnik porotnik pri mladinskem sodiš?u. Tudi tam je center za socialno delo bil nasprotnik, sovražnik, omejevalec tistega, kar je v družini. Iz tega pa izhaja to, da se potem zaprejo v nek klob?i?, iz katerega je težko prebiti. Še hujše pa je tisto, ko sem potem recimo v razli?nih primerih ob javnih nastopih poskušal opozarjati pred desetimi, petnajstimi leti na nasilje, ki se dogaja med mladostniki in smo delali anketo, res da ne strokovno in znanstveno velikem reprezentativnem vzorcu, ampak mi nismo dobili nobenega odgovora, ki bi potrjeval tezo, da nasilje med otroki obstaja, da nasilje med dijaki je. Šele posredno, ko si spraševal, ali si ti nasilen, ali si doživel nasilje, ko si ga pa vprašal, ali te je že kdo pretepel, ali te je sošolec zafrkaval, ali so te ignorirali, potem so pa vsi po vrsti za?eli pripovedovati, da to so izkusili. Tu so sedaj tista vprašanja, ki so.
Ena velikih prednosti in verjetno edinstven primer našega šolskega sistema je, da imamo dokaj razvito šolsko svetovalno službo. To je verjetno tista najve?ja prednost našega šolskega sistema. Za?eli smo to razvijati že v za?etku 70-ih let in danes mislim, da ima to pomembno vlogo, vendar se tako kot vsaka dejavnost znotraj institucij lahko izrodi v prepir, v prekladanje papirjev. To je sedaj tisto, kje se kon?ajo papirji, kje formalizirati postopke do take mere, da so vendarle pregledni in da omogo?ajo tudi dolo?iti, kdo je odgovoren za neko opuš?eno dejanje, za zamujeno priložnost in kje se za?ne papirnata vojna, ko se dela zaradi papirja.
Zelo dober namen je imel recimo predpis, da je treba napraviti vzgojne na?rte, ampak sam vzgojni na?rt je potem prepisovanje nekih, iz ra?unalnika se samo ime zamenja in mimogrede pozabiš še na naslov, ostane star notri in potem se to sformalizira. Je pa kr?evita potreba po tem, da bi se vendarle na individualni ravni obravnaval vsak primer posebej, da bi vsakega otroka, vsakega dijaka, u?enca, jemali kot samostojno, enkratno in neponovljivo osebnost. Kako tega napraviti v šoli, ki ima 1.100 u?encev in ve?, to mislim, da je najhujši greh prejšnjih zakonodajalcev, ki so napravili te velikanske šole. Šola lahko funkcionira, po mojem mnenju, dokler ima do 500 u?encev, štiri paralelke v štirih letnikih. Tu je potem nekako kolektiv, ki deluje tudi vzgojno. ?e je 100 zaposlenih u?iteljev, potem se med seboj niti ne poznajo, kaj šele, da bi sodelovali. Morda se nam sedaj, ko se bližajo manjše generacije, lahko pripravimo na takšen korak, da se vrnemo spet k individualni obravnavi in k individualnemu u?encu na vseh nivojih. Na osnovni šoli se deloma že dogaja, vendar tudi tukaj imamo mi bistveno ve?je število u?encev v posameznem razredu devetletke kot recimo razvita Finska, 16 u?encev v povpre?ju. Še bolj je pa to pomembno, ko bomo prišli do tega, da tudi pritisk na visokošolske zavode ne bo tako intenziven. Danes je to industrija, se podpisuje, malokateri profesor zna našteti študente, ki so pri njem diplomirali v zadnjih petih letih, diplomirali, ne tiste, ki jih je imel na izpitu.
?e izkoristimo to veliko prednost, razmeroma bogata družba, ki ima postavljen sistem, ga skuša razviti v tej pozitivni smeri, potem imamo tukaj pred seboj velik izziv in velike možnosti, da bi bilo življenje v tej državi lepše.
Da ne bom predolg, bi na tem mestu zaklju?il. Dovolite mi še nekaj tehni?nih navodil. ?e ho?emo, da bodo prišla vsa stališ?a do izraza, se moramo držati pa? nekih pravil. Uvodni referenti, ki so najavljeni, naj bi imeli na razpolago 10 do 15 minut. Vem, da je težko povedati vse, kar imamo pred o?mi, vse, kar nas teži in vse, kar smo ugotovili v dolgoletnem delu, ampak za tolažbo, ?e je daljši referat, pozornost pade in izgubi u?inkovitost. Po tem uvodnem delu bi bil kratek odmor, možnost za klepet in potem bi bila razprava, v kateri lahko sodeluje kdor želi. Ker nas je pa precej in se tudi med seboj mi vsi ne poznamo, bi prosil, da se tudi pisno prijavite. Tu bodo naše strokovne sodelavke pobrale tiste listi?e, ki jih imate pred seboj, tako da bomo vedeli, koliko interesentov je za razpravo in temu prilagodili kasneje ?as. ?e bi bilo potrebno, naj bi potem tudi omejili razpravo na nek ?asovni okvir. Gre namre? za ?asovni okvir, ko imamo vendarle na razpolago to dvorano, tako da v nekem ?asu jo bo treba pa? tudi izprazniti in zelo neprijetno je, ?e potem na koncu najbolj pomembne misli so povedane pred prazno dvorano.
Skušali bomo prispevke tudi objaviti v posebnem zborniku, ki nas bo oborožil pri nadaljnjih postopkih, zato ste potem vabljeni, da tudi te prispevke, tudi tiste, ki niso napisani, oddate naši strokovni službi in naši strokovni službi bi se rad tudi zahvalil za vso skrb in za vse delo, ki so ga opravile, da lahko imamo današnji posvet. Toliko za uvod. Hvala lepa.
Najprej bi spregovorila dr. Magdalena Šverc, državna sekretarka iz Ministrstva za šolstvo in šport. Moramo vendarle spoštovati hierarhijo državne ureditve.

DR. MAGDALENA ŠVERC: Spoštovani predsedujo?i, spoštovani vsi, ki ste se danes zbrali na zelo pomembno temo. Jaz sem v bistvu samo tisti del protokola, ko moram pozdraviti, ker je moja sodelavka iz ministrstva tukaj in bo dolo?ene stvari bolj natan?no povedala, kaj delamo na podro?ju šolstva. Za?ela bi z eno kratko zgodbo, da nas malo ogreje v razmišljanje. O?e se je zahvaljeval bogu, kako pametnega sina mu je dal in je bil navdušen, da je njegov sin že pri treh letih znal brati, pisati in ne vem kaj vse po?eti, da je bil zelo bister kako sonce, pravi o?e in se je veselil svojega pametnega otroka. Nekega dne mu je ta njegov sin bral zgodbo, ki je pripovedovala o o?etu, kako je obupoval nad svojo družino in se odpravil na romarsko pot zato, da bi lahko dolo?ene stvari razmislil o svoji družini in o svojem življenju in ko je prebral sin zadnjo stran, je bila zelo tragi?na, ker o?etu ni uspelo. Sin je pogledal  o?eta in mu navdušeno pripovedal: ati, ti še enkrat povem celo zgodbo? O?e se je v tistem trenutku zgrozil. Prvi?, zaradi tragi?nega konca te zgodbe in drugi?, ker je v tej zgodbi prepoznal tudi samega sebe, in sicer predvsem zaradi tega, ker je bil vesel, da je njegov sin pameten, ampak v sebi je za?util, da njegov otrok nima so?utja do tistega, kar se je v tej zgodbi zgodilo, da ne ?uti nobene potrebe po poštenosti, pravi?nosti, ampak predvsem po nekih tehni?nih rešitvah, po tekmovalnosti in tako naprej.
Ta zgodba je za razmislek verjetno vsakemu izmed nas, naj bo u?itelj ali naj bo starš ali naj bo na drugem odgovornem delovnem mestu. Predvsem tudi zaradi tega, ker so v Evropi delali raziskavo na podro?ju šolstva in pa družin in so ugotovili eno zanimivo stvar, in sicer, da današnji otroci in mladina najbolj pogreša odrasle ljudi. Pa to ne mislimo stare 35, 40, 50, ampak odrasle, zrele osebnosti, ki so sposobne na tistem podro?ju, kjer delajo, sprejeti celostno odgovornost. To je samo eden od razmislekov, kateri da misliti tudi nam na podro?ju šolstva. Ko mi razpišemo razna usposabljanja za maturo, da bo neka sprememba, prete?e vsa Slovenija in vsi zapisujejo vestno, da ne bo kaj narobe na podro?ju mature. Hvala bogu, saj to je tudi njihova naloga. Ko se razpišejo razni drugi seminarji na podro?ju vzgojnih zadev, socialnih kompetenc in tako, je to stvar poljubnih izbir u?iteljev. ?e ?uti potrebo, da nima dovolj kompetenc na tem podro?ju, ali ?e je že pregorel ali ?e je že obupal, potem si pa? prostovoljno izbira, saj veste, seznam je velik. Sedaj bodimo samokriti?ni tudi do šolstva. Torej, nimamo nobenega na?rta celostnega, kako bi u?iteljem te kompetence pomagali razvijati tudi naprej na?rtno, tako kot razvijamo ostala znanja na podro?ju biologije, matematike in tako naprej. To je verjetno ena stvar, ki zahteva resni razmislek in pa refleksijo o kristalnem strokovnem izobraževanju u?iteljev.
?e pogledamo drugo stvar. Velikokrat slišimo, tudi v Sloveniji pa tudi ostali ministri v Evropi povedo, da velikokrat slišijo to znamenito besedo, da se šola prehitro spreminja, ampak ?e živimo v družbi, ki je globalna, ki prenaša hitre spremembe, mi lahko v šoli zaklenemo vrata pred nasiljem, lahko si zaklenemo vrata in re?emo mladim, ostanite zunaj s svojimi druga?nimi doživljanji, s svojimi druga?nimi pogledi. Mladi, ki prestopijo vsak dan šolski prag, so druga?ni in zatiskanje o?i pred tem, da niso druga?ni in da rabijo druga?ne pristope, je seveda najve?je ignorantstvo, ki si ga lahko šolstvo privoš?i ali katere koli druge, še veliko bolj specializirane ustanove. Mladi prihajajo druga?ni, ampak ni? manj dobri, ni? manj potrebni naših odnosov in vsega tega.
Naslednja stvar, ko razmišljamo o mladih, je seveda prav tako, kot sem govorila za u?itelje, mogo?e tudi jaz iz prakse samo eno misel, ki me vedno spremlja tudi na tem delovnem mestu, je to, da me je vedno najbolj prizadelo, ko so mi dijaki na šoli rekli, prizadelo, dalo misliti to, ko so rekli, jaz ne želim biti tak kot je mo? o?e, ne želim problemov v družini reševati tako kot jih je moj o?e ali pa moja mama. ?e so imeli negativne izkušnje, ko smo o tem govorili. Ampak, kaj pa sem jaz temu dijaku ponudila. U?im ga matematike, vseh tehnik, vsa didaktika je razvita vseh predmetov, didaktika življenja, metode, kako naj mladega usposobimo, kako mu naj damo strategije, da bo pozitivno lahko reševal odnose in krize, ki jih vsak doživlja, konflikte, tudi šola kot živ organizem doživlja, kako bomo na?rtno te stvari uvajali v šolski prostor. Lahko re?emo, da v Sloveniji poteka veliko odli?nih projektov na šolah, torej ne v takih predavalnicah, kjer vsi govorimo, kaj je treba narediti, ampak šola za ravnatelja pelje tri do štiriletne projekte, kjer so se tako starši kot u?itelji, vsi odlo?ili, da bodo delali na pozitivnih odnosih in so si dolo?ene strategije in na?ine in sre?anja in reflektiranja, se je cela odlo?ila in takih primerov je v Sloveniji veliko. To nas je tudi spodbudilo na Ministrstvu za šolstvo, da bi to naj ne bilo samo dobra volja nekaterih šol, ampak da bi to naj postala praksa na vsaki šoli, zato smo se zavzeli za vzgojni na?rt, ki tudi predvideva individualne vzgojne na?rte, to pomeni za vsakega problemati?nega ali težje ali druga?ne, raje recimo pozitivno, mladega ?loveka, se morajo ekipe sestati na šolah in individualno pripravljati, skupaj razmišljati. Preve?krat u?itelj ostane sam. Nima sogovornika ne v kolektivu in ne s starši in o teh stvareh je treba, mi lahko kot zakonodajalci dajemo zakonske podlage in stvari tudi v šolski prostor uvajamo. To je ena od stvar, ki jo ministrstvo normativno predlaga, da se vzgojni na?rti, kjer se tudi predvideva, starši, u?itelji in u?enci se skupaj zavezujejo pri pripravi vzgojnih na?rtov. Jaz upam, da ne bo samo copy write pa zamenjava naslova, ker mislim, da so stvari zelo resne. 
Toliko mogo?e samo za neki razmislek, poleg kakovosti, evalvacije, kjer naj bi se tudi klima na šolah spremljala, naj bi se o teh stvareh govorilo, reflektiralo, ampak ne na podlagi ob?utkov samo, ampak na podlagi nekih st rokovnih spremljanj, da vemo, kaj se v posamezni šoli dejansko dogaja. Toliko mogo?e samo nekaj misli, ker vem, da bo moja sodelavka povedala ve?. Upam, da tako tisti o?e v zgodbi, ki se je ustavil in razmislil, da danes sedite vsi taki tukaj, ki si ne zatiskate o?i, ampak kot tisti o?e greste v sebe in vsak za sebe razmišlja, kaj kot družba smo do teh mladih ljudi odgovorni skupaj narediti. Hvala lepa.

            DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa gospe državni sekretarki. Sedaj je pa na vrsti varuhinja ?lovekovih pravic gospa dr. Zdenka ?ebašek Travnik.

            DR. ZDENKA ?EBAŠEK TRAVNIK: Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta. Najprej vas vse lepo pozdravljam. Danes mineva tri mesece, odkar sem prevzela funkcijo varuhinje ?lovekovih pravic v Sloveniji in v protokolu še nisem posebej doma?a pa vendarle so me podu?ili, da je ta funkcija pomembna državniška funkcija in zato tudi v tej vlogi danes nastopam.
Tako, kot je omenil dr. Mencinger, da pri?akuje, da se bodo danes kresale misli in mnenja, obljubim, da bom prva, ki bom na ta na?in za?ela. Držala se bom tudi ?asa, ki je predviden, to je 12 minut za predavanje. Potem se pa opravi?ujem, vmes bom morala zapustiti to dvorano in se verjetno spet vrnila, ker so zunaj te dvorane neke aktualne zadeve, katerim se ne morem izogniti, tako da se opravi?ujem. So pa tukaj moji sodelavci iz  urada, tako da bodo oni prenesli meni osebno vse tisto, kar bi se utegnilo zgoditi pomembnega pa bi terjalo moj odgovor.
Jaz sem si za danes izbrala en naslov Nasilje nad otroki - nasilje med nami. Namre?, ko govorimo o nasilju, vse preradi fokusiramo ta pojav na posamezno skupino, enkrat nasilje nad otroki, enkrat nad ženskami, enkrat nad starejšimi, v resnici pa je nasilje vsesplošen pojav v družbi in neko? žrtev nasilja kaj hitro postane storilec nasilja, zato menim, da je razlikovanje v škodo vsem žrtvam nasilja. Mimogrede bi vas rada opozorila na dramo Ahasver (?), ruskega avtorja Cigareva (?), ki je doživela svojo premiero prejšnji petek v mali drami. Za vse tiste, ki ste imeli to sre?o in ste živeli v sre?nih družinah, brez nasilja in si ne predstavljate v živo, kaj nasilje pomeni, priporo?am, da si to dramo ogledate. Pretresla vas bo, mora vas pretresti, kot je pretresla vsakega, ki jo doslej videl in mogo?e boste druga?e razumeli, zakaj toliko govora o nasilju in zakaj je tako nujno, da nekaj na tem podro?ju naredimo.
Druga pomembna stvar od mojih predgovornik je namre? pomanjkanje podatkov, to, kar je dr. Jan povedal. Gre za to, da Slovenija kljub vsej svoji odprtosti, demokrati?nosti, naprednosti, enostavno nima podatkov, s katerimi bi lahko kdorkoli, karkoli resnega na tem podro?ju na?rtoval. Jaz upam, da bo aktualna oblast, jaz sem tu namenoma napisala aktualna oblast, nobena prejšnja, tudi sedanja ni sprožila dejavnosti za ugotavljanje dejanskega obsega nasilja na vseh populacija, poudarjam, ne samo na eni populaciji.
Te dokumente tukaj samo naštejem. Izbrala sem jih. Jaz sem prepri?ana, da ve?ina tukaj prisotnih poznate tole zelo kvalitetno pripravljeno knjigo Zveze prijateljev mladine Slovenije, kjer je zbrana vsa pravna osnova oziroma deklaracije, konvencije, zakoni s podro?ja otrokovih pravic. Potem bi opozorila na knjižico Zagovornik glas otroka, ki je izšla pri Varuhu ?lovekovih pravic in se bom k temu še vrnila in pa na najnovejšo knjigo Zagotovimo našim otrokom mladost brez telesnega kaznovanja. To so knjige, ki bi jih, mislim, da morali imeti na svoji delovni mizi vsi, ki ste danes tukaj in ki želite, da bi se naredile spremembe. Naprej samo citiram te mednarodne dokumente, ki naj bi jih tudi Slovenija izpolnjevala. Tu imam nekaj poudarkov, da otroci imajo pravico do zaš?ite pred ekonomskim izkoriš?anje, pred nezakonito uporabo mamil in psihotropnih snovi, pred vsemi oblikami telesnega in duševnega nasilja in seveda zavarovati jih pred oblikami spolnega izkoriš?anja in spolnih zlorab. To ni ni? novega. Vidimo, da je ta konvencija Združenih narodov iz leta 1989 in seveda Slovenije prav ni? ne ovira, da teh konvencij ne bi spoštovala.
Preidimo na bolj konkretne zadeve. Vsi otroci imajo pravico biti z obema staršema. Sedaj grem maj?keno stran od šole pa se  bom vrnila tudi v šolo, ampak se mi zdi pomembno zaradi celostne obravnave problematike nasilja nad otroki, tudi vplesti zadeve glede staršev. Se pravi, otroci imajo pravico biti z obema staršema, tudi ?e ta  živita v razli?nih državah, ?e živita lo?eno v isti državi in tudi ?e se ne razumeta med seboj. Namre?, ravno iz te zadnje to?ke izhaja ogromno nasilja nad otroki. Tisti, ki tega ne verjamete, bi dejansko spet potrebovali podatke, ki upam, da jih bomo kmalu zbrali.
Postavlja se vprašanje, kako pripraviti dostopne in delujo?e oblike pomo?i otrokom. Vedeti moramo, da je to vprašanje pomembno zato, ker o otrocih odlo?ajo drugi, odlo?ajo starši oziroma skrbniki, odlo?ajo u?itelji, centri za socialno delo, sodiš?a, vrstniki in politiki. Tako je in tako bo. Gre samo za to, ali vsi ti odlo?ajo v dobro otrok in bojim se, da vedno ni tako in ravno na te stvari bi rada opozorila. ?e ho?emo organizirati pomo? otrokom tako, da bo otrok v resnici dosegel svoje pravice, mora ta pomo? biti organizirana po naslednjih na?elih, da je ta pomo? dostopna, se pravi dostopna krajevno, ?asovno po razli?nih poteh, po telefonu, pisno, osebno, kakorkoli in tudi kadarkoli. Otroku, ki je pretepen s strani staršev, o otroku, ki je prizadet s strani u?itelja, otroku, ki živi pod grožnjami vrstnikov, ne pomaga, ?e ima neko oddaljeno pomo? dale? stran od tam, kjer se je ta krivica zgodila.
Drugi pomemben pogoj je zaupnost, da bo ta oseba, kateri se bo otrok zaupal, znala varovati skrivnosti. Preve?krat se sre?amo s situacijo, jaz še prej, ko sem delovala kot psihiatrinja, ko so z najboljšim namenom recimo neke strokovne osebe poklicale starše, proti katerim se je otrok pritožil, preden so raziskali okoliš?ine. Lahko si predstavljate, kakšna je bila potem reakcija. Aha, sedaj si nas pa zatožil še tam ali pa, poznate te zgodbe. Skratka, da bi ta zaupnost med otrokom in med to osebo bila taka, da bi otroci upali iti tja. Ta oseba ali pa ta pomo? bi morala tudi neodvisna in avtonomna. Skratka, neodvisna od katerega koli sistema, šolskega, zdravstvenega, socialnega in namenjena dejansko otrokom.
Morala bi biti tudi zanesljiva, da nekaj, kar se za?ne, da se tudi nadaljuje, da ne bo otrok po dveh korakih, ko je že dobil novo upanje, ostal brez te pomo?i. In seveda, strokovnost, predvsem na psihološkem in pravnem nivoju, nisem sedaj vseh strokovnih podro?ij naštevala. Zakaj to govorim? Zato, ker menim, da je potrebno za otroke organizirati take oblike pomo?i, ki jih po naštetih zahtevah lahko zagotavlja zagovornik otrokovih pravic.
Naslednje vprašanje, ki se postavlja in ki je vezano na današnji posvet in tukaj bi nekako naj o tem govorili, je, ocenjujem, rešitev, da bi šli družinski terapevti v šole, najbrž ne bo ?isto ta prava. To je moje osebno mnenje. Govorim kot izkušena družinska terapevtka in tudi kot varuhinja. Namre?, ?e sem prej rekla, ?e ho?emo, da je pomo?, ki bi jo dali otroku, dostopna, zaupna, neodvisna, zanesljiva in strokovna hkrati, se moramo vprašati, kdo lahko takšno pomo? nudi. Jaz osebno predlagam, da bi se resno razmišljalo o tem in iz tega mesta dajem tudi pobudo, da bi se pripravljal inštitut zagovorništva, ki bi v svoji sestavi imel strokovnjake razli?nih strok, ki bi lahko pomagali otrokom, ostarelim, hendikepiranim in vsem drugim, ki bi potrebovali pomo? in ta zagovornik naj bi deloval kot tim strokovnjakov z znanjem prava, sociale, pedagogike, psihologije in dostikrat družinske terapije. Seveda pa je sedaj to naprej politi?no vprašanje. Ali bomo šli v takšen koncept zagovorništva, ali bomo pripravljeni podpreti to idejo, da bomo te zagovornike oziroma zagovorništva bolj natan?no zakonsko opredelili in seveda zagotovili njihovo delovanje.
?e smo pri tej naši to?ki, bi pa povedala tako. Zagovornika v primeru nasilja vidim kot zaupnika, kot strokovnjaka in tudi kot pooblaš?eno osebo, ki bi otroka lahko zastopal v postopkih, ki prijavi nasilja vedno sledijo. Postavlja se pa takoj ve? drugih vprašanj. Kako pripraviti zakonodajo, ki bo omogo?ala izvajanje konvencij, ?e ne poznamo razsežnosti problema in do sedaj mi še noben ni prepri?al, da ga poznamo? ?e si ne priznamo, da je veliko nasilja tudi med nami, prebivalci Slovenije. Samo poglejmo promet, delovno okolje, celo zabave. ?e se vedno bolj uveljavlja prepri?anje, da se ne vmešavamo v tuje probleme. Težko bo in to, da je težko, potrjuje tudi prejšnji poskus uveljavitve oziroma sprejemanja zakona o prepre?evanju nasilja v družini. Na tem mestu bi zaklju?ila, zato da ne prekora?im ?asa, še bolj pa zato, da vam te misli, ki sem jih izrekla, ostanejo v spominu. Hvala.

DR. ZOLTAN JAN: Najlepša hvala gospe varuhinji ?lovekovih pravic. Na vrsti je Majda Erzar, direktorica Direktorata za družino in Marjeta Ferlan Istini?. Naslov njunega referata je Vloga Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve pri zagotavljanju skrbi za otroke in mladostnike. Prosim.

MAJDA ERZAR: Vsem navzo?im en lep pozdrav v imenu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. S kolegico Marjeto Ferlan Istini? bova predstavili vlogo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve pri zagotavljanju skrbi za otroke in mladostnike.
V razvitih državah se je zlasti v zadnjih desetletjih razvilo in dozorelo spoznanje in razumevanje položaja ljudi z razli?nimi težavami ali socialno izklju?enih v lu?i novih vrednot, ki izhajajo iz temeljnih ?lovekovih pravic, pravice do enakopravnosti, sprejemanje do druga?nosti, strpnosti, tolerantnosti, do drugih in druga?nosti. S prehodom in demokrati?nimi spremembami je tudi v Sloveniji prišlo do velikih premikov na tem podro?ju. Vzpostavil se je proces samoorganiziranja uporabnikov, njihovih sorodnikov in prijateljev, prostovoljcev ter strokovnih delavcev z namenom ve?anja vpliva na lastno življenje in procesov v družbi. Z novimi idejami, zamislimi in dejanji nastajajo nove oblike pomo?i ljudem v stiski. Zato je eden od ciljev, ki smo si jih zadali, tudi v nacionalnem programu socialnega varstva do leta 2010, oblikovanje novih pristopov za obvladovanje socialnih stisk. V slovenskem vrednostnem sistemu in ravnanju obstaja prikrita toleranca do nasilja. Nasilje nad ženskami, otroki, med otroki in družini nasploh je resen družbeni kriminalitetni in medicinski problem s hudimi posledicami. Osebam z izkušnjo nasilja so kršene temeljne ?lovekove pravice, kar ima dolgoro?ne posledice za življenje in razvoj vseh vpletenih oziroma prizadetih.
Prav zaradi tega si na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve prizadevamo zagotoviti ustrezne in z evropskimi standardi primerljive zakonodajne rešitve, med katere nedvomno sodi priprava zakona o prepre?evanju nasilja v družini in novega družinskega zakonika. Informiranje in osveš?anje javnosti o razsežnosti in posledicah nasilja, tako strokovne kot tudi lai?ne javnosti, je ena pomembnejših nalog vseh, ki se na razli?ne na?ine spopadamo s to problematiko. Za rušenje mitov o nasilju v družini so potrebne javne razprave, v katere bodo vklju?eni tako mediji, izobraževalne, politi?ne in kulturne institucije, kakor tudi razli?ne stroke, ki se na tak ali druga?en na?in sre?ujejo s fizi?nimi in psihi?nimi posledicami nasilja. Razvoj novih znanstvenih spoznanj o nasilju narekuje nenehno dodatno izobraževanje strokovnjakov in uvajanje novih programov za preventivo ter pomo? osebam z izkušnjo nasilja, zato je potrebno kakovostno strokovno usposabljanje socialnih delavcev, policistov, pedagogov, zdravnikov in drugih, katerih delo je povezano z nudenjem pomo?i žrtvam in povzro?iteljem nasilja. Delo na preventivnem podro?ju, kot je vzgoja otroka in najstnikov za nenasilne odnose, je nujno potrebno za prepre?evanje nasilja, osveš?anje in informiranje o ?lovekovih pravicah ter nenazadnje spreminjanje diskurzivne prakse o tiskanih medijih, pri poro?anju o nasilnem dogodku, ki se ve?krat povezuje z zunanjimi vzroki in ne s storilcem.
Še posebej velika praznina vlada v Republiki Sloveniji na podro?ju dajanja pomo?i storilcem nasilja. Zato je potrebno za?eti z uvajanjem razli?nih programov pomo?i za storilce nasilja. Ti programi bodo morali postati sestavni del nalog socialnega varstva na centrih za socialno delo in kaznovalni praksi. Da bi se nasilje v družini zmanjšalo, je potrebna temeljita prenova družbenih, ekonomskih, politi?nih in kulturnih institucij, v skladu s ?lovekovimi pravicami. Inkriminacija nasilja v družini ni sporna, vendar se je potrebno zavedati omejenega dometa kazenskega prava v smislu prepre?evanja nasilja.
Usmeriti se je potrebno v manj represivne posege v družino, s poudarkom na krepitvi mrež socialnih služb, razvijanju strokovne pomo?i osebam z izkušnjo nasilja in storilcem takih dejanj ter iskanju alternativ v okviru sodnega obravnavanja.

MARJETA FERLAN ISTINI?: Sedaj vam bom pa jaz na kratko predstavila trenutno situacijo, v okviru delujejo razli?ni programi pod okriljem Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve oziroma pod okriljem Direktorata za socialno varstvo. Delujejo razli?ne oblike pomo?i. Najprej jih bom naštela, potem pa jih bom malo bolj podrobno obrazložila. Mislim, da je potrebno, da vsi vi tukaj, ki danes sodelujete na tem posvetu, dobite prave informacije in tudi s pomo?jo teh informacij potem lahko pripomorete, da nam podate še dodatne ideje oziroma spodbude.
Trenutno v okviru ministrstva deluje mreža pomo?i v okviru centrov za socialno delo, mreža pomo?i v okviru materinskih domov, varnih  hiš in zavetiš?, mreža kriznih centrov za mladostnike, mreža koordinatorjev za prepre?evanje nasilja, mreža razli?nih specializiranih terapevtskih programov za kratkotrajno dnevno ali celodnevno obravnavo za otroke, ki so prikrajšani za normalno družinsko življenje in programi za otroke ter mladostnike, ki doživljajo nasilje oziroma spolno zlorabo.
Poleg tega imamo mrežo specializiranih terapevtskih programov, psihosocialne pomo?i otrokom, odraslim ali družinam, ki so namenjeni razreševanju osebnostnih problemov. Tukaj pride približno en specialist na 50.000 prebivalcev. Temu sledi mreža za kratkotrajno dnevno ali celodnevno obravnavo in oskrbo otrok in mladostnikov, ki so prikrajšani za normalno družinsko življenje ter specializirani preventivni programi,  namenjeni otrokom in mladostnikom s težavami v odraš?anju. Tu gre za programe, ki zagotavljajo regijsko pokritost po vseh statisti?nih regijah v Sloveniji. Mreža ekip za svetovanje po telefonu otrokom in mladostnikom ter drugim osebam v osebnih stiskah. Tu naj najprej omenim telefon Petra Klepca, ki je novost v našem sistemu. Gre za brezpla?no telefonsko številko za vse otroke, ki doživljajo nasilje. Poleg tega pa imamo tukaj tudi mrežo tom-telefon, ki že vrsto let uspešno deluje v Sloveniji, kamor se otroci lahko zatekajo po razli?ne informacije ter mreža drugih programov, ki so namenjeni odpravljanju socialnih stisk in vklju?ujejo tudi druge otroke in mladostnike, ki se znajdejo v stiskah. Tukaj pa mislimo predvsem na otroke, to so Romi, azilanti, begunci, mladostniki bivši zaporniki in seveda tudi drugi.
Interventne službe v okviru prepre?evanja nasilja v družini so na centrih za socialno delo zaposleni tudi strokovni delavci. Trenutno v okviru teh interventnih služb deluje 12 koordinatorjev z ustrezno podporo žrtvam nasilja, in sicer v okviru slede?ih centrov: Gornja Radgona, Slovenj Gradec, Maribor, Celje, Domžale, Ko?evje, Ljubljana Šiška, Ljubljana Škofja Loka, Koper, Nova Gorica, Krško in Novo mesto.
Koordinatorji nudijo ustrezno podporo delavcem, predvsem nosilcem posameznih zadev. Pomagajo pri vzpostavitvi in organizaciji splošnega tima na lokalnem nivoju, skrbijo za vklju?evanje posameznih strokovnjakov v kriznih timih, organizirajo in vodijo delovanje enotnega medinstitucionalnega tima za obravnavo odraslih žrtev nasilja v primeru izreka prepovedi pri približevanju dolo?enega kraja ter koordinirajo naloge po pravilniku o  prepovedi približevanja.
Koordinatorji pomagajo tudi pri organizaciji in vzpostavljanju mreže izvajalcev in programov socialnega varstva za prepre?evanje in širjenje nasilja. Koordinatorji prinašajo nova znanja tako, da na?rtujejo specializirana usposabljanja strokovnih delavcev. Vplivajo na strokovno in lai?no vzpostavljanje odnosa do razli?nih oblik in obsega nasilja ter analizirajo stanje v posamezni regiji, na osnovi katerega potem tudi na?rtujejo nove aktivnosti. Kot sem že prej omenila, je zelo pomembna  pomo? v okviru centrov za socialno delo. V okviru centrov za socialno delo poteka nudenje pomo?i v okviru prve socialne pomo?i, pomo? družini za dom, pomo? družini na domu, socialni servis za nudenje razli?nih oblik pomo?i ter svetovanje pri iskanju razli?nih oblik pomo?i za otroke in mladostnike.
V okviru posameznih centrov za socialno delo se odvijajo tudi posamezni preventivni programi, ki pa v tem trenutku ne zadostujejo za celostno obravnavo problematike na podro?ju mladih. To  pomeni, da na tem podro?ju moramo to mrežo še razširiti. Iz analize, izvedene na centrih za socialno delo, je razviden porast števila otrok in mladostnikov, ki so prikrajšani za normalno družinsko življenje, kar se seveda odraža v težavah v šoli, v številnih begih od doma, zlorabah drog in alkohola, v motnjah hranjenja, ki v zadnjem ?asu postaja vedno ve?ji problem, prekinitvah komunikacije s starši, psihosomatskih motnjah, nasilju do vrstnikov ali do samih sebe in drugih oblik vedenja.
Strokovni delavci, ki se sre?ujejo s takšnimi otroki in njihovimi starši, ugotavljajo, da poleg opravljanja redne dejavnosti in dodatnih preventivnih programov, ki jih vodijo centri, nevladne organizacije, še vedno nimamo zadostnega števila preventivnih programov,  ki bi bili v pomo? otrokom pri njihovem odraš?anju.
Poleg aktivnosti oziroma pomembne vloge centrov za socialno delo pa je ministrstvo v zadnjih desetih letih zelo dobro razvilo tudi mrežo materinskih domov, varnih hiš in zavetiš?. Tu se zatekajo seveda, poleg mam, žrtev nasilja, tudi njihovi otroci, ki prav tako potrebujejo posebno skrb. Trenutno deluje v Sloveniji mreža materinskih domov, varnih hiš in zavetiš?, v katerih sodeluje 16 razli?nih organizacij. Mrežo nevladnih organizacij sestavlja devet materinskih domov in 11 zato?iš?, ki so razpršene po vsej Sloveniji. Ne glede na to, da se je mreža po vsej Sloveniji v zadnjih letih mo?no razširila, pa nas ?akajo na tem podro?ju še številne naloge, med katerimi sta v ospredju predvsem razvoj visoke kakovosti strokovnega dela in zagotovitev ustreznega števila kapacitet, predvsem v tistih krajih, kjer te kapacitete niso zadostne. Skupna kapaciteta vseh lokacij trenutno zagotavlja 350 mest. Pri tem pa moram povedati, po podatkih, ki smo jih zbrali v lanskem letu, je bila zasedenost vseh kapacitet približno 92 %.
Tu imamo še krizne centre za mlade. Mislim, da gre tudi za vzpostavitev mreže, s katero se lahko v Sloveniji kar lepo pohvalimo, kajti takšne mreže nimajo vse države. Krizni centri za mlade v Sloveniji delujejo od leta 1995, ko je nastal prvi krizni center za mladostnike s sedežem v Ljubljani. Ministrstvo je v celoti prevzelo sofinanciranje vseh kriznih centrov, saj se zavedamo, kako pomembno je nuditi takojšnjo pomo? mladim v stiski. Trenutno deluje 7 kriznih centrov po vsej Sloveniji z okvirno kapaciteto 60 mest. Ministrstvo v letošnjem letu za vse te krizne centre namenja približno 1.200.000 evrov. Ti podatki otrok, ki se zatekajo v krizne centre za mlade, kažejo, da se približno polovica mladostnikov v krizni center zate?e sama. To pomeni, da se otroci resni?no znajdejo v takšni stiski, da ne morejo ostati doma in iš?ejo ustrezno pomo? oziroma nastanitev. Krizni centri delujejo neprekinjeno 24 ur na dan in poleg rednih nalog opravljajo tudi regijsko interventno službo v primeru nasilja. Krizni centri so namenjeni vsem otrokom in mladostnikom od 6. do 18. leta starosti, ki se znajdejo v akutni stiski, zaradi katere je nujna izlo?itev iz okolja, v katerem bivajo. Poleg nudenja bivanja v kriznem centru pa strokovni delavci nudijo tudi enodnevne obravnave, informativne razgovore, svetovalne razgovore, otrokom nudijo u?no pomo?, organizirajo tematske dejavnosti ter razvijajo prostovoljno delo.
Pri razvoju mreže pomo?i otrokom in mladostnikom imajo nevladne organizacije zelo pomembno vlogo. Mislim, da tukaj med nami sedi kar nekaj predstavnikov razli?nih programov, ki jih izvajajo nevladne organizacije in ob tej priložnosti bi se tudi vsem tem izvajalcem zahvalila za njihovo skrb oziroma za njihovo pomo?. Nevladne organizacije razvijajo vedno nove, otrokom in mladostnikom prijazne in njim prilagojene programe. Tako so nastali številni programi, ki nudijo pomo? tako otrokom kot tudi mladostnikom, ki se znajdejo v razli?nih stiskah. V letu 2007 je ministrstvo v okviru javnega razpisa podprlo 36 razli?nih programov po vsej Sloveniji v skupni višini približno 515.000 evrov. Naj naštejem samo nekaj tistih najbolj aktivnih in ne  zamerite mi, ?e sem kakšnega izpustila. Gorska roža, Murn?ki, Hiša otrok, Tu sem zate, Popoldan na cesti, Skupaj, Skupnost Žarek, mladinski centri po vsej Sloveniji, street ulica, pomo? otrokom s težavami, dnevni center Son?ek, nacionalna mreža Tom, Mladinsko središ?e Vi?, skupni programi za mlade Moste Polje, Škrlovec, Dnevni center za mlade v Kranju, mladinske delavnice in drugi.
S tem bi jaz svoj prispevek zaklju?ila. Besedo bom predala gospe Majdi Erzar, direktorici Direktorata za družino, ki bo zaklju?ila in povedala tudi, kakšen je naš pogled v prihodnost. V kolikor pa boste imeli vprašanja iz mojega podro?ja, pa sem vam na voljo tekom dneva. Hvala lepa.

MAJDA ERZAR: Kot sem že prej povedala, na ministrstvu trenutno pripravljamo družinski zakonik in pa zakon o prepre?evanju nasilja za potrebe katerega smo v lanskem letu tudi financirali dve raziskavi, ki sta ju opravili Fakulteta za družbene vede in pa Primorska univerza,
V zvezi z družinskim zakonikom, ki je trenutno v medresorskem usklajevanju, pa bi vam predstavila del, ki zajema ukrepe za varstvo otrok. Primarna dolžnost staršev je, da varujejo koristi svojega otroka, država pa ukrepa šele, ko starši v tem odpovedo. S predlogom družinskega zakonika je predviden prenos odlo?anja o nekaterih ukrepih za varstvo koristi otroka iz centrov za socialno delo na sodiš?a. Predlog družinskega zakonika dolo?a naslednje vrste glavnih ukrepov, s katerimi se posega v starševsko skrb. Tako na prvem mestu so nujni ukrepi, ki so v pristojnosti centrov za socialno delo, za?asne odredbe in ukrepi trajnejšega zna?aja pa bodo v pristojnosti sodiš?. Centri za socialno delo imajo splošno pooblastilo izvajati potrebne ukrepe, ki jih zahteva vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih pravic in koristi. V ta namen sme center za socialno delo svetovati staršem,  jih sme ali skupaj z otrokom napotiti na ustrezne obravnave, predlagati ukrepe za varstvo koristi otrok, ki so v pristojnosti sodiš?a in izvajati druge naloge, ki jih zahtevata varstvo otrokovih pravic in koristi.
Poleg tega sme center za socialno delo po uradni dolžnosti pisno opozoriti starše na napake in pomanjkljivosti njihove vzgoje in varstvo otrok. Nujni ukrepi za zavarovanje koristi otrok, to je odvzem otroka, ?e je z verjetnostjo izkazano, da je otrok tako hudo ogrožen, da je mogo?e njegove koristi zavarovati le s takojšnjim odvzemom otroka. Skrajšani ugotovitveni postopek bo tukaj, zato, da se bodo stvari hitreje odvijale. Trajal bo najve? pet dni. Po 48-ih urah mora center za socialno delo predlagati izdajo za?asne odredbe in v treh dneh mora potem sodiš?e o tem predlogu odlo?iti. Postopek pa se za?ne po uradni dolžnosti na predlog otroka, ?e je ta starejši od 15-ih let in na predlog enega od staršev.
Nadzor izvrševanja starševske skrbi. Centri za socialno delo lahko nadzirajo izvrševanje starševske skrbi, ?e se ugotovi, da je otrok ogrožen in oceni, da bo korist otroka, upoštevajo? okoliš?ine primera, zadosti zavarovana s tem ukrepom. Center lahko tudi zahteva poro?ilo o upravljanju otrokovega premoženja. Sodiš?e v nepravdnem postopku za?ne postopek na predlog otroka, starejšega od 15 let, enega od staršev, ?e mu ni odvzeta starševska skrb, centra za socialno delo ali pa po uradni dolžnosti, kadar na kakršenkoli na?in izve, da je otrok ogrožen.
Center za socialno delo spremlja izvajanje ukrepov in lahko predlaga prenehanje ukrepa, spremembe ukrepa ali podaljšanje. Potem so tu še za?asne odredbe. Naštela jih bom primeroma. Odredba o odvzemu otroka staršem in o namestitvi otroka v rejništvo ali zavod, odredba o prepovedi ali omejitvi otrokovih stikov, odredba o na?inu izvrševanja otrokovih stikov in tako naprej.
Potem imamo pa tu še ukrepe trajnejšega zna?aja, in sicer zavarovanje otrokove premoženje koristi, omejitev starševske skrbi, odlo?itev o izvrševanju starševske skrbi, ko med starši ni spora, odlo?itev o zdravniškem pregledu ali zdravljenju, omejitev ali odvzem pravice do stikov in prepoved približevanja za starše, prepoved približevanja za tretje osebe, odvzem otroka staršem, namestitev v zavod, odvzem starševske skrbi. Pri odlo?itvi o odvzemu otroka staršem, o namestitvi v zavod ali o odvzemu starševske skrbi mora sodiš?e odlo?iti tudi o preživninski obveznosti do otroka.
Za konec pa mogo?e še tak krajši zaklju?ek. Vzpostaviti je potrebno nacionalni sistem, ki bo omogo?al smiselno in u?inkovito sodelovanje vseh izvajalcev iz razli?nih služb, tako vladnih kot tudi nevladnih in omogo?iti vsem otrokom in mladostnikom celovito obravnavo. Hvala lepa za pozornost.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa za to panoramo politike na podro?ju družine in socialnih zadev. Na vrsti je Marija Fab?i? iz Mestne ob?ine Ljubljana. Naslov njenega prispevka pa je Vloga Mestne ob?ine Ljubljana za varno odraš?anje.

MARIJA FAB?I?: Najprej želim vsem prisotnim lep in son?en dan. Torej, po mojem osebnem prepri?anju smo za nasilje odgovorni vsi, ki smo dnevno prisotni v trikotniku šola-u?enec-starši in še posebej tisti, ki lahko z usmerjanjem usposabljanja, osveš?anja, informiranja in finan?nih sredstev pove?ujemo preventivne akcije. Tukaj mislim predvsem na vlogo lokalne skupnosti, vlogo Mestne ob?ine Ljubljana, civilne družbe in državnih institucij. Prav tako smo vsi našteti odgovorni za varnost naših otrok.
Moj prispevek se uvrš?a nekje na konkretni na?in dela v lokalni skupnosti. S seboj sem prinesla eno skromno majhno knjižico Stripovska delavnica - Strip te gleda. Nastala je kot rezultat dela z otroki v Piranu,  na podlagi naših delavcih v šolah, vrtcih, na podlagi okrogle mize, ki smo jo imeli v Ljubljani 2005 "NASILJE MED VRSTNIKI", leta 2005. O problemu nasilja so tudi spregovorili z otroki na zasedanju 16. mestnega otroškega parlamenta decembra 2005 in seveda tudi pred tem in tudi potem. Zavedamo se nasilja med otroki, ki tudi posledi?no razraš?a tudi v vandalizem, kar lahko opazimo s povzro?eno škodo, zlasti na igriš?ih, pri šolah, pri vrtcih, med zelenicami, Posebej izraženo nasilje smo letos v Mestni ob?ini Ljubljana ugotavljali takoj po  boži?no - novoletnih praznikih na obmo?ju Zaloga, ko so najstniki razbijali šipe in povzro?ali drugo škodo. 
Mestna ob?ina Ljubljana že vrsto let posega na podro?je dela za otroke in z otroki. S povezovanjem razli?nih organizacij že vrsto let posegamo na podro?je medvrstniških odnosov, z razpisom sredstev, namenjenim za programe za otroke in mlade do 26. leta starosti. V letošnjem letu je na našem oddelku za predšolsko vzgojo in izobraževanje teh sredstev ve? kot milijon evrov za obmo?je Mestne ob?ine Ljubljana.
Sofinanciramo programe mestne zveze prijateljev mladine, uvajamo pilotske projekte, kot je npr. Spoštuj svoj ?as - spoštuj svoje življenje, ki je namenjen prepre?evanju nasilja na osnovnih šolah. V letu 2006 so se že ute?enim projektom in programom Zveze prijateljev mladine v Ljubljani priklju?ili tudi projekti Unicefa v okviru projekta Ljubljana, otrokom prijazno mesto - varne to?ke na šolski poti in pilotni projekt prepre?evanje medvrstniškega nasilja. Podpiramo Svetovalni center za otroke, ki s svojo mrežo strokovnjakov pomagajo družini in otrokom. V letošnjem letu smo tudi na podlagi zaznanega nasilja v Zalogu odprli prvi ?etrtni mladinski center v Zalogu. Pospešeno odpiramo nove mladinske ?etrtne centre za  Bežigradom v septembru mesecu in ?e bo le mogo?e do konca leta tudi v Šiški in drugod po Ljubljani, kajti  verjamemo, da aktivna vloga lokalne skupnosti, ki z mrežo prostovoljcev pomaga otrokom prebroditi popoldanski ?as, prosti ?as, ?as v po?itnicah, je tista prava pot. Namre?, ugotavljamo, da se je znižala tudi starostna meja otrok, ki potrebujejo aktivno vlogo in suport ne ve? sami mladi nad 14, 15, 16 let, tudi mladi od 12. leta starosti, torej globoko posegamo s prosto?asnimi aktivnostmi in popoldanskim ukvarjanjem z otroki tudi v prostor in starost osnovne šole.
V okviru pilotskih projektov prepre?evanja nasilja pri razli?nih izvajalskih organizacijah v Ljubljani nas pelje rde?a nit je vseskozi rde?a nit - nasilje, ki se v taki ali druga?ni obliki zaznava v vsakdanjem življenju pod razli?nimi imeni, vsebine pokrivajo tako interese otrok kot tudi staršev in u?iteljev. Prisluhnili smo u?iteljem in njihovi prošnji za u?inkovitejše vodenje in ukrepanje ob nastajajo?ih situacijah v šoli ter staršem. Projekt spoštuj svoj ?as - spoštuj svoje življenje je vseboval supervizijo za u?itelje, šolo za starše in šolo za odraš?ajo?e u?ence. Šola za starše razkriva skrite družinske izvore otroških prestopanj meja in jih pooblaš?a za dejavno starševstvo. Odpira pogled ?ute?ega starševstva, ki skozi prepoznavanje in prevzemanja odgovornosti za lastna ?utenja in družinsko dinamiko razbremenjuje otroka in ga osvobaja vsiljenih oblik nasilja. V šolah smo izvajali konkretne demonstrativne prizore, kjer starši niso bili osebno izpostavljeni. To jim je olajšalo njihova preigravanja vlog in jih sproš?alo za pristno in varnost zagotavljajo?o komunikacijo z otroki.
Za otroke smo naredili nov program, program za odraš?ajo?e. Združuje pobude in želje, ki jih imajo otroci. Želijo govoriti o svojih strahovih, želijo predelati informacije, ki jih dobivajo, ko stopajo v svet odraslih, pravice, zasebnost, spolnost, nasilje, odvisnost, zlorabe, smrt. O tem želijo govoriti s strokovnjaki, ki so neobremenjeni in odprti. Želijo si dialoga s starši. Starši, ki so še vedno med njimi in ki so prepri?ani, da vzgoje na sebi ne potrebujejo, se motijo. Naj vprašajo svoje otroke, kaj mislijo o tem.
Na mestnem otroškem parlamentu vsako leto znova otroci namre? odkrito izražajo potrebo po biti slišani, biti razumljeni in se s starši pogovarjati.
Po ugotovitvah pilotskih projektov in šol za starše ostaja kriti?na tretjina staršev in njihovih otrok vselej izvzeta iz vseh naših pobud. Gre za tako imenovane neu?ljive starše in otroke. Verjamemo, da bomo zanje tudi našli dodatne vire motivacije. Šola lahko svetuje, vendar se nefunkcionalni starši ne odzovejo in se na žalost izogibajo tako roditeljskih sestankov kot govorilnih ur. Potrebne kompetence so sicer v pristojnosti centrov za socialno delo, vendar opažamo težave, saj s šolami niso dovolj povezani. Tako se zdaj kaže nova potreba, da vzpostavimo funkcionalnejšo povezavo med šolami, lokalno skupnostjo  in centri za socialno delo, ki lahko pomagajo v teh najbolj problemati?nih primerih.
Kako si zamišljamo v bodo?e delo z mladimi, delo na podro?ju na prepre?evanju nasilja? Tudi v bodo?e bo poudarek na preventivnih programih na podro?ju skupnostne skrbi za otroke. Iz naših projektov in naših evalvacij izhaja, da bo potrebno pripraviti nove programe, ki bodo dodatno usposabljali zlasti u?itelje, ki se kaže v vzgojni verigi kot najšibkejši ?len. Velikokrat stisnjeni med zakonodajo in konvencije, ki otroke š?itijo, kar je zagotovo pravilno, vendar le tudi soo?enje z velikokrat preve? zaš?itniškimi in nekriti?nimi starši so postavljeni pred novo generacijo otrok, med pravicami in mejami, ki jih je potrebno vedno znova ugotavljati in postavljati.
Neposredni cilj je usposobiti starše, njihove otroke in u?itelje za  funkcionalno delovanje, za dobre razredne skupnosti, za dobre odnose, vsakega v okviru kompetenc in dolžnosti.  Naši šoli kot instituciji, ki vzgaja in  u?i otroke, je potrebno pomagati pri prepre?evanju nasilja tudi konkretno s programi za prepre?evanje nasilja, ki bodo delovali celostno.
Varno odraš?anje je ve? kot zgolj odkrivanje in prepre?evanje nasilja. Predstavlja stabilen in varen okvir v javnih zavodih, v javnih vrtcih in v javnih šolah, katerim se pridružujejo zasebne institucije, zasebni vrtci, zasebne šole. Lokalna skupnost ima tukaj posebno vlogo. Po naši izvirni pristojnosti skrbimo za vrtce in šole, skrbimo za programe in skrbimo za otroke ter starše, ki te programe prejemajo. Pester program in pester kurikulum, ki pelje kot rde?a nit skozi vzgojne institucije, nudi dovolj možnosti za prve podlage za vzgojo in socializacijo otrok. Za zavedanje pravic in zavedanje meja. 
Namesto zaklju?ka: lokalna skupnost naj bo v službi otrok in mladih in naj postavlja okvire, naj bo odprta in pripravljena nositi tudi posledice in razne težave, ki izvirajo iz tega našega sobivanja. Sodelujmo, skupaj smo mo?nejši. Hvala lepa.

DR. ZOLTAN JAN: Velika mesta so gotovo poseben problem, zato smo veseli teh informacij, kaj se dogaja na tem podro?ju. Hvala lepa gospe Mariji Fab?i?. Na vrsti je dr. Christian Goste?nik in dr. Katarina Kompan Erzer, predstavnica iz Fran?iškanskega družinskega inštituta. Poznamo njihovo dejavnost, zato smo veseli, da so se odzvali vabilu. Naslov njunega prispevka pa je U?inkovita pomo? staršev otrokom v stiski.

DR. CHRISTIAN GOSTE?NIK: Hvala lepa. Dober dan. Izjemno sem ponosen, da smo lahko danes tukaj, zlasti na mojo ekipo in no?emo spreminjati formata teh predavanj, ampak samo, da povemo, da smo prvi sad ljubljanske univerze, in sicer v smislu zakonskih in družinskih terapevtov. Kaj mi razumemo druga?e, kot razumejo ostali ljudje, vam bomo skušali povedati, zlasti pa bi radi dali kakšen predlog, kje mi vidimo pomo?, na kakšen na?in lahko mi pridemo v naše šole, kjer bi bilo zaradi naše dejavnosti manj nasilja. Mi dobro razumemo, da šola ni mentalna institucija. Vemo pa, da dokler ne bomo mi staršev vklju?ili v vzgojo v vsej polnosti, tako dolgo mi ne moremo govoriti o nenasilni šoli. Vsi delujemo v okviru fran?iškanskega in družinskega inštituta in vsi se bomo še predstavili pozneje. Samo mogo?e eno metaforo, ki je že dr. Šver?eva, moja kolegica, malo prej tukaj omenila. Sem hodil v osnovno šolo, par let nazaj. Je bilo zelo enostavno. Dijak oziroma u?enec, ki je prinesel v razred kurje bedro in ga za?el na veliko tam hlastno jesti pred nami, je dobil ukor in ker se on ni hotel umakniti iz razreda, namesto, da bi seveda naredil pravilen pristop do tega kaznujo?ega dejanja, je rekel: sem mislim, ti u?iteljica, da boš meni rekla dober tek in ne, da me vržeš iz razreda. Ker se ni hotel umakniti, je prišel ravnatelj, ki je z njim fizi?no obra?unal in stvar je bila rešena. To je bilo par let nazaj. Pred šolo nas je ?akal o?e, ki je po ritualu prihajal dvakrat na leto v šolo, imel tam dva sinova, ki ju je pretepel fizi?no pred šolo, govoril, da delata strahovito sramoto in da on tega ve? ne bo prenašal in da ko se bo drugi? spet pojavil v šoli, da prosi, da so stvari druga?e. Pogledal je še nas ostale in rekel, ?e ima kdo še kaj povedati, lahko tudi njemu povem na podoben na?in.
Danes mislim, da je šola postala nekaj popolnoma drugega. V?asih smo bili dejansko žrtve nasilja, tako s strani u?iteljev, s strani staršev in tudi u?encev. Danes so u?itelji postali žrtve, jasno pa, da tudi dijaki in u?enci. Vemo zelo jasno in glasno, da dokler starši ne bodo osveš?eni do takšne mere, da oni pridejo in stopijo v šolo, dokler o?e ni tisti, ki res sprejme svojo vlogo v vsej polnosti in on prevzame vlogo avtoritete v družini, se bo nasilje iz družine širilo vsepovsod. To je tisto sporo?ilo, ki ga ima sodobna znanost in bi jaz dal samo besedo mojim sodelavcem, ki vam bodo skušali to še bolj plasti?no povedati.

DR. KATARINA KOMPAN ERZAR: Hvala. Jaz sem dr. Katarina Kompan Erzar. Sem strokovni vodja fran?iškanskega družinskega inštituta in sem tudi vodja klinike, pomeni terapevtov, ki delujejo na našem inštitutu na pa naših podružnicah.
Tisto, kar bi jaz želela danes povedati, je, da problematika nasilja je vedno problematika strahu. Kadar gre za strah in grozo, ki se širi iz nasilja, imamo dve možnosti. Ali se s strahom soo?imo in ga prepre?imo, ustavimo in pomagamo razrešiti ali ga pa pršimo in pršenje strahu se vidi v koli?ini papirja, ki nastaja na naših mizah. Soo?enje s strahom se pa vidi v u?inkovitih povezavah in v dajanju mo?i tistim, ki so odgovorni za prepre?evanje nasilja s tem, da se za?ne uporabljati sistem, ki je nastavljen, da se za?ne verjeti v sistem, ki lahko deluje, ?e vanj verjameš in da se za?ne razreševati to dinamiko, ki je vstopila sedaj že v vse pore našega socialnega življenja. Prva stvar, ki moramo vedeti pri nasilju, je to, da odgovornost za otroke je izklju?no najprej in bi morala biti odgovornost staršev. Za otroke so odgovorni njihovi starši in ?e želimo pomagati otrokom, bo treba okrepiti starše. Pri tem pa si lahko pomagamo z vsemi institucijami, s katerimi družina preko otrok prihaja v stik in to je šola, socialne službe, zavodi, v?asih psihiatrija, zdravstveni domovi so eno podro?je, ker se ogromno nasilja prepozna in potem bomo lahko postavili eno u?inkovito mrežo pomo?i, ki bo služila staršem, da bodo prevzemali odgovornost nad otroki, kar pomeni tudi u?inkovite odvzeme, kadar to ni mogo?e. To je vse notri zajeto.
Druga stvar, ki jo lahko vidimo pri delu z nasiljem ali pri tej stranpoti, ki se dostikrat ubira, je, saj vemo, kako se nasilje širi, preko zanikanja, preko prikrivanja, preko ustrahovanja in preko sramotenja. Dokler kateri koli sistem, s katerim prihaja družina v stik, uporablja katerega koli od teh mehanizmov, lahko vemo, da bo nasilje potencirano. ?e se v šoli lahko osramoti starše, ustrahuje otroke, zanika nemir v razredu in prikriva dejansko stanje in prekurjenost tudi u?iteljev, ki niso v šoli zato, da bi prepre?evali nasilje, do takrat bo šola nasilje spodbujala.
Tisto, s ?imer bi zaklju?ila, da dam besedo še naprej sodelavkam in sodelavcem, ki so prav direktno v šoli že poskušali z razli?nimi projekti, je to, da ?e ho?emo nasilje odpraviti in se s tem strahom res soo?iti in ga zaustaviti, bo treba za?eti verjeti v sistem. To pa pomeni sodelovati usklajeno, absolutno u?inkovito odgovarjati na vsako prijavo nasilja in predvsem vzpostaviti eno jasno zaupanje med razli?nimi službami. Dokler se u?itelji bojijo staršev. Starši se bojijo centra za socialno delo. Ravnatelj se boji družinskih terapevtov. Politika se boji socialnih služb. Do takrat bo nasilje vedno uspelo prevladati.

TINA RAHNE: Sem Tina Rahne. Sem socialna delavka in specialistka zakonske družinske terapije. Hkrati imam izkušnjo supervisorskega dela s skupino u?iteljev na eni šoli, kjer je bilo nasilje eden izmed glavnih problemov, in sicer je ta supervisorska skupina trajala celo leto. Vanjo je bila vklju?ena ve?ina kolektiva in bi rada tukaj mogo?e ?isto na kratko povedala to, da so u?itelji to skupino videli kot izjemno u?inkovito, ker je v bistvu omogo?ila ne samo, da nasilja ne ustavimo ob tem, ?e so samo neka pravila, za katera vsak posameznik ve, da se jih mora držati ali pa, ?e vsak posameznik hodi na kakšno usposabljanje pa potem to poskuša sam pri sebi reševati. Nasilje se ustavi takrat, ko mi vsi to?no vemo, da nasilje je, ko o tem govorimo in ob tem delujemo skupaj. Mi smo pa? pri tej supervisorski skupini izhajali iz konkretnih primerov in v bistvu na konkretnih primerih se je tudi ta dinamika nasilja potem lahko pa? odrazila, ker pa? nasilje ni samo eno dolo?eno dejanje ali pa ena dolo?ena drža, ampak je povezano z zelo globokimi ?ustvenimi, z zelo globoko ?ustveno dinamiko vseh vpletenih, tistega, ki nasilje izvaja, tistega, ki je žrtev nasilja pa tudi tistega, ki nasilje gleda, ki je samo o?ividec. Strah je tisti, ki ta cel sistem vodi in u?itelje smo poskušali v tej supervisorski skupini toliko polnomo?iti, da se dejansko za?nejo aktivirati ob nasilju. Se pravi, da jim ta strah ali pa mogo?e ta ogroženost ne odvzame mo?i, ampak da prevzamejo to odgovornost, da vedo, zakaj so na šoli, se pravi, kaj je njihova vloga, to je pa? u?enje in ustvarjanje enega varnega prostora sebi, da lahko u?ijo in posredno otrokom, da je otrokom ob njih varno in v bistvu iz te drže potem lahko gredo in dejansko si poiš?ejo pomo?.
Delali smo zelo veliko na tem, da ?e pride do nasilja, to pomeni, da moraš poiskati pomo?. Nisi sam za vse. Dejansko je potrebno vklju?iti tudi ostale, se pravi vodstvo šole, kolektiv šole, tudi center za socialno delo, tudi policijo, ?e je treba, ker samo s skupnimi mo?mi se da to zaustaviti. ?e je pa ?lovek v tem sam, ga pa strah spodreže in spodnese in zelo hitro pride do tega, da pa? stvar spregledaš in re?eš, saj tega ni in to se pa zelo veliko dogaja vsem nam. Vsi se u?imo, kako v bistvu delati z nasiljem. To je pa? ena supervisorska skupina, kjer dejansko preko celega leta gre ta proces z u?itelji in z vodstvom šole ali pa s svetovalno službo, gre pa? ta proces, kako prepoznavati nasilje, kako sam pri sebi to pa? želi ustaviti ali pa, kaj je že poskušal in kaj še lahko naredi naprej, se je izkazalo za najbolj funkcionalno obliko ustavljanja nasilja. To so izrazili in starši in u?itelji sami, hkrati je pa tudi dinamika v bistvu v razredih in na celi šoli postala bolj varna. Dejansko so postali u?itelji in starši, ki so se pa? vklju?ili v ta problem, dejansko tisti odrasli, o katerih je prej dr. Šver?eva govorila, ki dejansko so odrasli in ki znajo eno odgovornost za ta problem prevzeti.

.......: Mogo?e bi samo en stavek dodala. To je omogo?il družinski terapevt, ki lahko dela s starši, se ne boji staršev, se ne boji u?iteljev in se ne boji otrok.

ANDREJA POLJANEC: Pozdravljeni. Sem Andreja Poljanec, psihologinja, tudi specialistka zakonske in družinske terapije. Imela sem tudi to sre?o, da sem nekaj ?asa delala na šoli, sedaj sem zaposlena na inštitutu. Prav navezala bi na to, da nekaj ?asa so u?itelji imeli to možnost, da so otroke tudi oni lahko kaznovali, tako kot so otroci bili kaznovani doma in je bil to en na?in vzgajanja, ki mu sicer re?emo bolj dresura in ko smo u?iteljem to vzeli, na sre?o nam je to uspelo, da otrok v šolah ve? ne smejo kaznovati niti fizi?no niti psihi?no ali na kakšen drug na?in, samo jim pa nismo ni? dali v zameno za to. U?itelji se po?utijo zelo nemo?ne v šolah v smislu, da so popolnoma brez mo?i, popolnoma brez avtoritete, na vedenjsko problematiko v razredu, ki je v bistvu nasilna, ker ruši to vzdušje v razredu, ali je celo fizi?no in verbalno nasilna, tako reko? ne vedo, kako bi se odzvali. Opazila sem v šoli, da se razredniki, ki imajo za razredne posle, ki naj bi vklju?evali to, da pokli?ejo samo starše in podobne stvari, mislim, da dve dodatni uri pla?anega dela. Porabijo ga pa ogromno, ker problemi z otroki so v razredu in se pokažejo in tisti u?itelji, ki so zaslutili, da bodo preko staršev lahko prišli bližje, nasproti k otroku, da bodo starši lahko reševali na nek na?in težave, so v bistvu  se v to delo vrgli, ampak problem je nastal, da za to delo niso izobraženi, da tudi niso pla?ani in je prišlo do nesoglasij in preobremenjenosti u?iteljev, ker so potem prestrašeni, nemo?ni, obupani, kako v bistvu, na kakšen na?in sedaj s starši delati. Toliko poguma so imeli, da so jih poklicali, toliko so ?utili, da iz tam izhaja problem, niso pa vedeli, kaj naj naredijo naprej.
Ena od naših izkušenj, kot ste slišali, je zelo pozitivna, je recimo, da ima en družinski terapevt ali en strokovni usposobljeni delavec supervisorske skupine. Še ena zelo dobra alternativa bi bila verjetno, da bi v šoli prav bil na delovnem mestu tudi družinski terapevt, ker bi potem lahko skupaj z družinami delali na to?no dolo?eni problematiki, ker izvor nasilja, mislim, da se nobeden ne slepi, je v družini in je fino za?eti pri vzroku, ?e ga poznamo. Hvala.

MATEJ TORKAR: Lep pozdrav še iz moje strani. Moje ime je Matej Torkar. Sem družinski terapevt na Fran?iškanskem družinskem inštitutu in tudi o?e dveh otrok. Rad bi za?el z eno osebno izkušnjo. Ko sem prvi? z našo starejšo šel v šolo na roditeljski sestanek, sem šel z zelo mešanimi ob?utki. Najprej že tista šola, v katero sem tudi sam hodil in sem imel pa? prijetne in manj prijetne spomine nanjo in pa tudi klima, ki je vladala takrat v razredu. Ko sem odhajal iz roditeljskega sestanka, je ta ?uden ob?utek še kar vztrajal v meni in sem se malo poglobil vase, kaj to dejansko je in sem nekako izluš?il dve stvari, in sicer prva stvar je, jaz sem temu kar rekel strah. En tak strah sem dobil, da jaz nekaj kot o?e oziroma kot starš ne delam v redu s svojimi otroki. To je bil prvi ob?utek. Drugi ob?utek, ki sicer mogo?e ga nisem takoj posvojil, ampak se ga je dalo za?utiti, je bilo pa to, da bi starši morali stopiti na stran šole v boju proti otrokom, ki so nasilni. To sta bila dva taka ob?utka in sta me tako zelo mo?no zadela in se kar jih nisem mogel znebiti. To bi bila mogo?e izkušnja enega starša in verjamem, da jo je najbrž že kdo od vas, ki je tudi starš in ima svoje otroke, že kdaj doživeli v šolski klimi.
Na drugi strani pa u?itelji. Pred približno dvema mesecema smo skupaj s kolegi sodelovali na izobraževalnih dnevih za pedagoške delavce, kjer smo imeli pa? priložnost iz prve roke se seznaniti s tem tudi, kaj konkretno u?itelji doživljajo, s katerimi problemi se sre?ujejo in kje so te težave. Tam se je izkazalo zelo podobno tudi na drugi strani. Prav tako so u?itelji obremenjeni. Morajo biti mama, o?e, policaj, sodnik, ne vem še, kaj vse, in na koncu pride tudi u?itelj, se pravi, da tudi u?i, se pravi tisto osnovno, za kar je tudi poklican. U?itelj, ki mora biti vse to, dejansko kot je bilo že prej povedano, tega ne zmore, zaradi tega, ker je njegova in edina osnovna funkcija to, da tam u?i. ?e mora posvojiti še en kup drugih vlog, ki pa v osnovi niso njegove, se kar hitro znajde v težavah. To bi bilo na drugi strani - u?itelji.
Kaj nam potem še ostane oziroma tisto, kar je najpomembnejše. Imamo naše otroke. Naši otroci si zaslužijo ljube?e in spoštljive odnose, v katerih živijo. ?e pa iz tega izhajamo, nam je pa takoj vsem jasno, kot je bilo že povedano, da je potrebno predvsem okrepiti tukaj starše, da bodo prevzeli tisto vlogo, zaradi katere dejansko tudi imajo svoje otroke in ?e še vklju?im nas kot terapevte, tudi pri nas na družinski terapiji, recimo na naših sre?anjih z družinami se že takoj na za?etku izkaže, da noben družinski terapevt ne more biti niti mama ne o?e temu otroku, ki je recimo v nekih težavah, zaradi katerega je družina recimo prišla na terapijo, ampak potrebno je okrepiti starše, da bodo prevzeli to vlogo od prvega dne naprej, od prvega sre?anja naprej, jih spodbujamo k temu, da bodo lahko prevzeli to vlogo, da bodo uspešno bili starši svojim otrokom. Hvala lepa.

......: Mogo?e še en rezime, preden damo še tebi zadnjo besedo. Rekla bi še dve stvari. Nasilje je zelo globoko del naše kulture in je predvsem ostalo v nas zaradi logike, v kateri smo živeli pa? dve generaciji, ki je bila logika deli in vladaj. Je bila logika, ?im bolj oddaljiti otroka od družine in ?im bolj vzpostaviti eno splošno skrb za otroke, da družina ne bo posegala s tematikami, z mo?jo, ki jo sicer ima. Ta logika nas še sedaj bremeni, predvsem v sistemih, ki so morali delovati na tak na?in. ?e ho?emo res nasilje ustaviti, bo treba zagristi v to. Pomeni za?eti združevati. Tako, kot je mogo?e Matej lepo povedal, kako je biti o?e in priti v šolo in kako je biti u?itelj in delaš vse drugo, razen, da u?iš. Kaj bo treba narediti? Na vsako vprašanje, na katerega nimaš odgovora, poiskati ustrezno pomo?. ?e bomo zagotovili skupno pomo?, ne da se kregamo, kdo sme kaj delati, kdo bo sedaj kje, kdo sega komu v zelje, vseh skupin nas je komaj zadosti, da mogo?e tretjino nasilja bomo uspeli ustaviti.
Zelo bi želela, ?e bi današnji dan izzvenel v smeri, kaj vsak od nas lahko naredi, da mogo?e vidimo, koliko koš?kov te slike nam še manjka in jih bo treba zagotoviti, da bo družina lahko za?ela opravljati svojo nalogo.

........: Še zadnja stvar. Mi re?emo, da je nasilje kot mafija, da ima razpredene svoje lovke v vseh sistemih, zlasti pa v šolskem. Zakaj ravno tam? Zaradi tega, ker otroci, ki prihajajo iz nasilnih družin, kri?ijo po varnosti, zavarovanosti, po nekom, ki bi jih razumel, ustavil in dal razmejitve in jih omejil, da bi lahko to nasilje na druga?en na?in zregulirali. Zato mi z našimi izkušnjami tukaj stopamo pred vas danes in trdimo, da, družinski terapevt to razume. Mi ne želimo ustvariti iz šol mentalne institucije, ampak ves ta poklic, ki bo razumel malo ve? in lahko vklju?il vse ostale, ker samo mi kot tim lahko delujemo tako, tako tudi šola le kot tim lahko edina u?inkovito deluje. Hvala lepa.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa Fran?iškanskemu družinskemu inštitutu za to sporo?ilo, o katerem bomo razmišljali in ga skušali upoštevati. Na vrsti je dr. Bojan Regvar iz Socialne zbornice Slovenije. Naslov njegovega prispevka Obseg pojava ogroženosti otrok in soodvisnost tega pojava z nasiljem v šolah.

DR. BOJAN REGVAR: Hvala za besedo predsednik in pozdravljeni tudi v mojem imenu. Jaz bom predaval malo druga?e, ker sem mogo?e tudi jaz malo druga?en, ampak v glavnem trdim, da podatki so, da sistem pravzaprav je, da pa mogo?e je premalo izražen in premalo podprt in da bi ga bilo dobro še razviti. Držal sem se naslova današnje teme in upam, da bom uspel do dolo?enih odgovorov priti, vendar bi rekel takole. O pojavu nasilja je v Republiki Sloveniji veliko razli?nih ocen. Te ocene so pa? podane s strani razli?nih strokovnjakov in lahko re?emo naslednje, da je obseg možno ovrednotiti v nekaj sto, nekaj tiso? ali nekaj deset tiso?. Pa? bi rekel takole.
Obseg pojava je bil v letu 1995, ta podatek je iz leta 1995, ocenjen na 47.000 otrok, ki je podvržen neki vrsti nasilja v doma?em okolju. Gre za približno 8,5 % populacijo otrok in v tistem ?asu je pa? ta delež predstavlja 47.000 otrok. Etiološki vzroki, zakaj do ?esa prihaja, so bili v tistem ?asu v dolo?eni meri povezani z odvisnostmi, predvsem od alkohola in lahko re?emo, da v pomembni meri je ta problematika zavzela tudi razmerja do nasilja med otroci.
V letošnjem letu bi rekel, se je zgodilo ve? ekcesnih dogodkov posameznih, ki so pa? dokon?ali svojo zgodbo ali pa za?eli svojo zgodbo na prvih straneh rumenega ?asopisja, ampak lahko re?em, da mnogo od tega se ne kon?a, hvala bogu, na prvih straneh ?asopisja ampak mogo?e kje drugje, predvsem v institucijah socialnega varstva in lahko bi rekel tako. Pri ?rpanju podatkov o tem, koliko je pravzaprav ?esa, bi lahko rekli naslednje. Po podatkih Ministrstva za notranje zadeve je pravzaprav število otrok, ki so žrtve medvrstniškega nasilja, izraženo v nekaj sto primerih. Se pravi v letu 2006 okoli 500 primerov in v preteklih obdobjih med 700, 900 in ostalimi številkami, ki jih vidite navedene. To so številke, ki kon?ajo v obravnavi na policiji. Seveda je teh obravnav bistveno ve?, bi rekel tudi v drugih sistemih in lahko re?emo naslednje. Posamezne diplomske, magistrske in ostale naloge izkazujejo velik obseg nasilja nad otroci. Ta enevrste buling (?) ali kakšni drugi izrazi, povezani s temo nasilja med otroci, izkazujejo, da je pravzaprav v pomembnem številu šol, predvsem v mestih, približno ?etrtina otrok podvržena neki obliki nasilja, da pa približno tretjina otrok pravzaprav sodeluje pri tem, se pravi nemo opazuje ali tudi koga malo brcne, ?e je že na tleh, ali mu kako druga?e nagaja, vendar bi  lahko rekel, da predvsem v poklicnih šolah in pa v šolah, ki bi jih lahko tretirali kot tiste gimnazije, ki niso elitne gimnazije ampak so kakšne druge gimnazije, beležimo velik obseg pojava, ki je pravzaprav nekako izrazit in si pred njim ni mogo?e zatiskati o?i.
Število otrok, žrtev nasilja v družini, je ravno tako razmeroma veliko in lahko bi rekel naslednje. To so samo primeri, ki kon?ajo v okviru policije in ki se nekako na nek na?in ustrezno beležijo, dokumentirajo in kon?ajo v letnih poro?ilih Ministrstva za notranje zadeve. Kot vemo, je dolo?en procent ljudi in družin, ki ima ve?je probleme z nasiljem v lastnih krogih in lahko bi rekel, da se to število trenutno ocenjuje od 5 do 6 tiso? družin in pravilna ugotovitev tudi predstavnikov pred menoj, predvsem Ministrstva za delo, da se je razvilo v tem zadnjem desetletnem obdobju približno 17, 18 razli?nih varnih hiš, kriznih centrov za ženske, zato?iš?. Razvilo se je tudi sedem kriznih centrov. Trenutno delujejo in v lanskem letu so obravnavali slabih 400 otrok, ki so bili dlje ?asa nameš?eni v krizne centre, hkrati so pa približno 550 otrok obravnavali v okviru enodnevnih obravnav.
Te številke delno korelirajo in bi lahko rekel, da v kriznih centrih in v okviru žrtev nasilja, ki jih imate sedaj prikazane, je pomembna korelacija in se je tudi razvilo v tem kontekstu pomembno sodelovanje.
Število otrok, ki jih obravnavajo tožilstva, je delno razli?no, kajti prijave kaznivih dejanj v razmerju do otrok, se pravi spolnega napada, zanemarjanja ali kakšne druge oblike nasilja nad otroci, delno varira in lahko bi rekli, da obravnavajo tožilstva ?edalje ve? tega in dolgoro?na longitudialna študija kaže, da je število od leta 2000 naraslo mogo?e za nekaj 100 primerov. ?e pa bi primerjali za nekaj deset let nazaj, pa bi opazili zelo pomembne razlike.
Kaj nam pravzaprav to pove? Pove nam to, da pravzaprav se tovrstne obravnave le nekoliko normalizirajo, da ljudje nimajo toliko zadržkov pred institucijami in da želijo uveljaviti neke vrste svojih pravic. Kot sem v za?etku omenil, mogo?e je v krizni center v Radovljici letos prišel štiriletni otrok z muco v naro?ju. To sem delno opisal tudi v svojem pisnem prispevku in kaj se je zgodilo. Otrok je zahteval in formuliral pomo?. Bil je nekako priseben. To?no je vedel, kaj ho?e in želel je zaš?ito. Seveda jo je tudi dobil in lahko re?emo, da to pomo? dobivajo podobni otroci tudi v drugih okoljih.
Kar se ti?e zdravstva. Pogosto so hude oblike nasilja povezane posledi?no z zdravstvenimi intervencijami. Teh, bi lahko rekli, je nekaj ve?, nekaj manj, pa? razli?no od obdobja, vendar lahko re?emo, da nekaj deset otrok seveda je potrebno zaradi nasilja dobesedno hospitalizirati. Gre za hujše oblike nasilja, hujše poškodbe, pogosti so prikriti zlomi, zvini, hude oblike fizi?nega nasilja, o psihi?nem nasilju pa mogo?e malo kasneje,  ampak bi rekel, da je tudi zelo pogosto.
Kaj lahko re?em glede obravnav v zdravstvu. Samo zdravstvo se zaveda, da vsega ne beleži, sploh ne  na tak na?in, ki bi izkazal otrok, ki so povezani z nasiljem. Pogosto se to beleži malce druga?e. Padejo s kolesa, padejo po stopnicah, take drobne stvari. Poznamo te zgodbe in lahko re?emo, da nekoliko ve? je osveš?enosti v starostni skupini, ki je malce starejša, ko otroci sami povedo in pa sami predstavljajo obseg problemov, ki jih pa? nekako izpostavljajo v okviru lastne družine. ?e pogledamo starostno skupino v predhodni tabeli in sedanjo, bi lahko rekli, da bi morali biti prakti?no enaki, vendar zaradi razli?nih beleženj beležimo kar eno tako informacijsko luknjo v tem primerih. Tudi v teh primerih, torej v starostni skupini nekje do 19 let, beležimo nekaj 100 primerov v samem primarnem varstvu. Tam gre za preproste obliže, poškodbe, buške, medtem ko pri hospitalizaciji pa lahko beležimo res take zanimive hujše poškodbe, pred katerimi si pogosto nekako zapiramo o?i.
Kaj je nauk teh pojavov in te zgodbe? Vsi ti otroci, ocenjuje se, da 90 % vseh otrok, ki sem jih sedaj prikazal, hodijo v šole. Torej, hodijo v šole bolj kot ne vsak dan. Recimo iz naših kriznih centrov v socialnem varstvu seveda hodijo v šolo, ?imprej, v dnevu, dveh že vzamejo šolsko torbo in gredo nazaj in lahko re?em, da opažamo v socialnem varstvu, da v šolskem sistemu je prisotna odsotnost dela z žrtvami. Torej, neki posebni mehanizmi, ki bi se jih razvilo posebej za njih, kajti namre? pretepen otrok s hudimi poškodbami prakti?no ne more slediti šoli. Zato tudi deloma kon?ajo predvsem na srednji ravni na nekih poklicnih šolah, manj zahtevnih, kjer so potrebne nižje ocene in danes beležimo v nekih teh šolskih okoljih, srednješolskih centrih maso ljudi, ki so pravzaprav storilci tovrstnih nasilnih dejanj, torej starejših otrok in pa seveda njihovih žrtev, zato je potrebno tam nekako druga?e spremljati tovrstno podro?je in opažamo druga?ne konflikte, ki veljajo za kakšna druga šolska okolja.
Kaj pa  lahko re?emo o socialnem varstvu? Kot ste videli,  lahko opažamo podatke v drugih sistemih v primerih od nekaj 100, nekaj deset, pa? odvisno od sistema, odvisno od mehanizmov njihovih statistik in dela. Lahko pa re?emo, da socialno varstvo samo po sebi predstavlja nek centralni sistem beleženja teh podatkov in pa obravnav. Tam pa beležimo te podatke v nekaj tiso?ih. Zato danes pravzaprav ni problem v tem, kako mi beležimo, zakaj ne beležimo, kako to mi spremljamo, zakaj si mogo?e zatiskamo o?i, ampak zakaj prihaja do tako velikega razkoraka med podatki. Lahko bi rekel, jaz se nekako poglabljam tudi v detajle in pogosto opazim detajle, ki pa? ovirajo spremembe in merjenja ali kakorkoli, ampak lahko re?em in smatram, da naši podatki v sistemu socialnega varstva so pravzaprav še eni najbolj zanesljivih, najbolj korektnih in bazirajo na razmeroma preprostem zapisovanju.
Podatkov iz socialnega varstva je ve?. Deloma jih zbira Inštitut za socialno varstvo, ki ima neke vrste otroško opazovalnico, posebej ustanovljeno za ta namen, seveda pa bi rekel tako, da imamo tudi druge spremljevalne mehanizme in enega od teh vodi skupnost centrov za socialno delo.
Kaj lahko re?emo? Socialno varstvo obravnava nekje 1.000 storilcev kaznivih dejanj razli?nih vrst in pa seveda obravnava tovrstne žrtve. Delno je med njimi razlika, kajti pogosto storilci izvajajo ve? nasilnih dejanj do razli?nih zadev hkrati, vendar lahko re?emo, da obseg podatkov v nekaj deset ali uvedba preprostega mehanizma, kot je uvedba recimo nekih poskusnih terapevtov v vzorec osnovnih šol pravzaprav k tej masi ni? ne pripomore.  Mi obravnavamo danes v Republiki Sloveniji maso teh podatkov in lahko re?emo preprosto, da ko pogledamo te podatke nekoliko od blizu, nekako zbledi tisti pogled tudi na Republiko Slovenijo, ki pravi, da je to neka urejena, higieni?na državica, kjer se pa? stvari dogajajo v nekem ozkem statisti?nem podro?ju, ki bistveno ne odstopa od ostalih evropskih zadev. To mi spremljamo, vidimo po medijih, tudi ?e bi se ozrl samo na statistiko, to verjetno res tudi drži, vendar lahko re?emo naslednje, da pri nekaj 1.000 otrocih, ki dnevno hodijo v šole in so hkrati žrtve razli?nih prekrškov in so pa? žrtve teh dejanj, ta stvar ni preprosta.
Preprosto bom skušal zaklju?iti svoje predavanje na to temo, kako vzpostaviti varstvo otrok z nekaterimi razmišljanji, ki pa pravzaprav niso moja last, ampak bi rekel tako preprosto, saj nekje od za?etka moje delovne dobe, to je 22 let nazaj, vle?ejo po našemu sistemu in se pa? obnavljajo, pa? odvisno od trenutnih aktualnih zgodb v medijih, kakšnega pomembnega nasilja, ki ga opazimo. Predvsem fine nastavitve zakonodaje. Lahko bi rekel takole. Zakonodaja na podro?ju socialnega varstva ima kar dolgo tradicijo. Je razmeroma dobro urejena in trenutno poglavje VII. v družinskem zakoniku, ki je na nek na?in v javni obravnavi, te stvari še nekoliko podrobneje in kvalitetneje ureja, vendar bi rekel takole, da na vsak na?in pravosodno prakso in pa kazensko zakonodajo izboljšati je še možno. Mislim, da v zadnjih desetih letih je tukaj pomembno veliko korakov naprej. Prihaja do specializacije tožilcev, specializacije posameznih sodnikov, zadeve so prednostno obravnavane, vendar kot vemo, je še vedno nekoliko velik razkorak med vložitvijo obtožb s strani tožilcev in izrekanje samih sodb na prvi stopnji, bi rekel za približno 100 %. To verjetno bo praksa dokazala, da je možno še izboljšati in mislimo, da gredo vsi pravosodni ukrepi v to smer, tako da tukaj ni kakšnih posebnih posebnosti.
Rekel bi pa predvsem, enega izmed teh ukrepov, ki so dolgoro?ni in je tukaj na predzadnjem mestu in nekako bi ga lahko okvirno obrazložili kot uvedbe ni?elne tolerance do nasilja. To bi preprosto pomenilo naslednje. ?e bi vsakega nasilneža izlo?ili iz šole zaradi nasilja nad drugim otrokom, bi se letno izlo?ilo iz šol, mislim predvsem na srednje šole nekje med 500 in 800 otroci. Kakšna je to cena in kakšni so to posredni družbeni stroški ali kako druga?e, je pravzaprav težko interpretirati, ampak lahko si sami predstavljate, da izklju?iti 500 do 800 otrok iz srednjih šol ni tako enostavna stvar in zato se še vedno dogaja nekaj, ?emur bi rekel še vedno prisotna toleranca do nasilja, do malih kaznivih dejanj in zaradi katerih pogosto prihajamo tudi starši v dolo?ene škripce. Namre?, kako pustiti otroku, da nosi v šolo svojo denarnico ali drag mobitel ali drago nintendo napravo za igranje igric med odmori. Namre?, te kraje in problemi, povezani z njimi, se pogosto tolerirajo. Ni?elna toleranca bi pa predstavljala kar hudo zaostritev in spremembe razmišljanja v celem šolskem sistemu. Kaj takega ni mogo?e izvesti ?ez no?. Žal tega ni bilo mogo?e izvesti v 20-ih letih mojega spremljanja sistema. Bi pa rekel še naslednje.
Uvajanje normalizacije obravnav, torej nasilja kot nekaj takega, kar mora iti skozi neko rutino, ki je predpisana, ki je normalna, ki se jo je treba držati in ni ni? dramati?nega, to bi bilo pa? treba uvajati tudi skozi razli?ne poti osveš?anja, znotraj šolskih sistemov in tudi drugih.
Kar se ti?e kratkoro?nih ukrepov, bi pa rekel takole. Izvajanje ni?elne tolerance do nasilja, vsaj v tistih ekstremnih primerih, bi bilo nujno. Tudi sam sem sodeloval pri obravnavah dolo?enih stvari, kot je recimo Šmihel pri Novem mestu, ko je šlo za nasilje, poskusi posilstva v sami osnovni šoli. Ni? se ni zgodilo. Potem posamezni primeri posilstev se dogajajo tudi po osnovnih šolah, so zamol?ani. Rekel bi, ni? se ni zgodilo in izrecno mislim, da vsi ti primeri seveda kon?ajo v sistemu socialnega varstva in velik del ali pa bi rekel ne velik del, manjši del, tudi na tožilstvu in kasneje na sodiš?u, ampak bi rekel takole, vsaj v teh hudim primerih nasilja med otroci bi bilo dosledno potrebno uporabljati ni?elno toleranco. To seveda pomeni posledice. To pomeni posledice tudi v tem, da se da osnovnošolskega otroka prakti?no izklju?iti iz osnovne šole pa še kakšno drugo tako stvar, ki bi jo bilo potrebno uzakoniti. Seveda do tega so veliki odpori in prakti?no skozi zakonodajo tega ni mogo?e pripeljati. Jaz se pri tem ne slepim, tako da to jemljem za predlog z rezervo, predvsem pa bi rekel, da uvajanje novih na?inov pomo?i žrtvam bi bilo potrebno nujno uvesti v šolskem sistemu. Res je, da imamo tam svetovalne pedagoške službe. Pogosto so kadrovsko  okrnjene, v nekaterih primerih imamo specialnega pedagoga, v boljših primerih pa imamo tudi psihologa ali socialnega delavca in lahko bi rekel, da to dobro prakso, torej prakso z mogo?e razumno ekipo, ki bi bila lahko tudi mobilna med manjšimi šolami ali kaj takega, bi bilo potrebno negovati, kajti sedaj opažamo, da pomemben del socialnih delavcev se izklju?uje iz tovrstnih svetovalnih služb. Mogo?e s tem res nastaja prostor za druge službe, vendar bi rekel, da pri ve? 1.000 žrtvah bi bilo  mogo?e potrebno  zopet premisliti o tovrstnih postopkih in zmanjševanju tovrstnih sredstev.
Ovira nas pa?, vemo kaj, ne bi poudarjal. Lahko bi rekel, da kar veliko, ampak upam, da se te ovire dajo premagati in pa? ustrezno urediti. Se zahvaljujem.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa. Najlepša hvala za te bogate informacije. Morali bomo biti malo bolj disciplinirani ali pa bom jaz bolj nasilen, ker je še cela vrsta stvari. Na vrsti je gospa Vlasta Nussdorfer, ki tokrat ni kot generalna tožilka, ampak kot generalna sekretarka Društva Beli obro? Slovenije.

VLASTA NUSSDORFER: Lepo pozdravljeni. Spoštovani organizatorji, seveda cenjene udeleženke in udeleženci današnjega posveta. Že zasedenost dvorane kaže, da želimo odgovoriti na vprašanje, ki se postavlja, kako narediti to državo varno za otroke. Torej nas je tukaj toliko s takim znanjem, torej z bogatimi izkušnjami, da lahko odgovorimo na marsikatero vprašanje. Danes se moj prispevek navezuje tudi na prispevek gospoda Milana Kranjca Pavlice, ki bo nastopil za menoj, tako da imam jaz svoj prispevek v pisni obliki, nimam power point prezentacije, imel pa jo bo on, zato bom tudi sama, z ozirom na to, da se mudi, nekoliko pohitela. Ne bom se držala tega, kar sem napisala, kajti to lahko vi sami preberete. Tako bom poskušala plasti?no prikazati, kako je bilo neko?, kako je danes in kako si želimo pravzaprav, da bi bilo v bodo?nosti, da bo v bodo?nosti. Kajti, imam sre?o ali smolo, da imam že skoraj zgodovinski spomin. Skoraj 29 let sem že v instituciji, ki pravzaprav spremlja pojav nasilja med mladimi, v družini in tako lahko povem, kako je bilo in kako je sedaj ter tudi, kako si želimo, da bo v bodo?nosti.
Zavedati se je potrebno, da bodo otroci jutri odrasli in bodo imeli svoje otroke pa tudi to, da smo bili mi sami otroci. Torej je beseda otrok izjemno pomembna. O njej se pogovarjamo dan za dnem. Otroku želimo vse najboljše in vse najlepše in vendar ugotavljamo dan za dnem, da so mu pravice velikokrat kršene in ko se vprašamo, torej, ko pogledamo ta naslov o državi, ugotovimo, da je država tudi družina, tudi šola. ?e zataji družina, potem nastopi šola kot nek korekcijski faktor, ki lahko naredi še veliko za tistega otroka, ki nima najboljše in varne družine. Nenazadnje so tudi službe, ki lahko pomagajo in vendar moramo vsi stopiti v nek krog pomo?i, kajti šele tako bomo uspešni.
Kakšna je pravzaprav moja izkušnja iz mnogih let delovanja? Da bi si izjemno želela, da bi imela te prakti?ne izkušnje pred mnogimi leti, ko sem za?ela in da sem vesela, da se danes toliko govori in toliko bi vseeno naredila na tem podro?ju, da se lahko sre?amo s pretokom informacij in izkušenj, da si jih lahko izmenjamo in lahko gremo  po neki boljši in lepši poti v prihodnost.
Ko govorimo o nasilju v šoli ali doma ali na cesti, ne moremo seveda mimo medvrstniškega nasilja. O njem je bilo veliko govora, vsi ga poznamo, prepoznamo in velikokrat resni?no polni tako rumene kot tudi druge ?asopise in medije in o njem se pravzaprav sprašujemo, kam vodi, kam pelje, kdo ga bo ustavil. Sklicujejo se  trenja in okrogle mize in vendar velikokrat prepozno za marsikatero žrtev. In takrat se vedno sprašujemo, kdo je zatajil, kdo je kriv, katera institucija in iš?emo procente, na katere bi odgovorili ljudje v svojih anketah, hitrih, ponavadi preko telefona.
Naši otroci v šolah, to ni nobena skrivnost, so se tudi v?asih pretepali in so bili nasilni drug do drugega, vendar, ali se je o tem  takrat toliko govorilo ali ne, ali smo bili tolerantni, kot je bilo re?eno, do kazni, ki so jih izrekali u?itelji, ali je bilo to dopustno. Danes že ob prvem takem dogodku se poro?a, se govori. Ponavadi pa se zgodi pravzaprav žalostna zgodba, da tisti starši, ki so prej zatajili, ravno ob takem dogodku prvi prite?ejo v šolo in se ne vprašajo, kaj je bilo narobe, ali so tudi oni zatajili in so krivi, ampak najprej vprašajo, kako je z u?iteljem, ravnateljem, kdo bo letel in kje je odgovornost teh služb, ki so po njihovem mnenju zatajile, ne pa njihova družina. Vendar mnogi ti otroci, udi to ni nobena skrivnost, prinašajo vse to v naše šole to njihovo sporo?ilo od doma, obnašanja, agresije, misli, da nasilje rodi nasilje, torej te vzorce, tudi nesre?e, velikokrat kot žrtve nasilja prihajajo v šolo in opozarjajo na to, da so žrtve, ker so storilci nasilja nad sovrstniki. Imamo zanemarjanje in surovo ravnanje s strani staršev, ki ga mnogokrat ne opazijo ne v šoli, ne zdravniki, nanj ne reagirajo tudi tisti, ki bi se morali vprašati, zakaj je ta otrok druga?en. Kaj dela u?itelj? Ali ima zavezane o?i ali vidi? Dandanes lahko ugotovimo, da velikokrat opazi in poskuša reagirati, vendar je tudi nemo?en. Mnogokrat tudi nima dovolj znanja, mo?i, ker ima nenazadnje tudi svoje delo, strokovno delo in se mu zdi, da bo ta otrok jutri odšel iz tega razreda, iz te šole, naj se ukvarjajo vendar z njim drugi.
Vendar ugotavljamo, da otrok vsa ta sporo?ila prenaša od otroštva do starosti in mnogokrat, tako kot je lepo zapisano v knjigi Upor telesa Alice Miller, umre, zboli kasneje, zato ker je bil žrtev v otroštvu, ker je imel globoke rane in ker jih kasneje prenaša kot brazgotine in širi to, kar je spoznal in ugotovil, tudi na svoje otroke in se ne zna preprosto tega rešiti.
Imamo torej v družinah zlorabe, zaradi katerih otroci opozarjajo pa jih nih?e ne vidi in ne sliši, ne samo zanemarjanje. Velik problem v šolah, pred katerim si sicer ne zatiskamo o?i, a vendar ugotavljamo, da smo nemo?ni, je tudi pojav mamil, ki ga je veliko ve? kot ga je bilo v?asih in velikokrat prežijo mamila prav okoli šole na že take, ki so stari 12, 13 let, ki postanejo odjemalci in kasneje tudi živijo in kasneje lahko tudi celo umrejo od igle in trdih mamil.
S samim pojavom mamil pa se sre?ujemo tudi s številnimi kaznivimi dejanji, kajti mamila je treba kupiti, ?e j ih na za?etku dobiš in tako imamo veliko tatvin, ropov in vsiljevanj, ki so tudi posledi?no povezana prav s pojavom mamil. Kaj pravzaprav narediti? Kako rešiti ta krog in kakšno klimo ustvariti doma in v šolah, da bo pojav nasilja manjši? Veliko je slišanega, veliko tudi narejenega. Navsezadnje imamo številne  osebe, institucije, ki se s tem ukvarjajo in vendar ugotavljamo, da v?asih, tudi v naši družbi, v naši šoli, zatajijo tiste preproste, lepe lastnosti, ki jih ne znamo ceniti in negovati. V?asih je tudi to skromna beseda, pohvala. Ne znamo pohvaliti tistega, ki si to zasluži, ker tako radi grajamo. Velikokrat nismo vzor drugim, ne starši in ne u?itelji, kajti, ?e bi se ravnali po nas, potem bi bilo slabo. Torej, ne glej, ne poslušaj tega, kar delam, poslušaj to, kar govorim in ne glej tega, kar delam. Vse to kaže, da bomo morali za?eti tudi pri samih sebi, za?eti s tem spoznanjem, da so otroci ob nas kot pivnik, da požirajo vse to, kar vidijo, slišijo, zaznajo in da smo mi zadnje pravzaprav veliko ogledalo. Veliko, ogromno je problemov, ki jih lahko opažamo v zadnjem ?asu, ki se prenašajo v šolah, prav problemov razvezanih družin, ni? slabega v tem, ?e se dva razideta, vendar, ker si ne znata dostojno razdeliti, temu ne pravi razdeliti dobesedno, vendar otroka imeti oba. Ko si pravzaprav želita salomonsko sodbo, da bi bil otrok polovi?no od vsakega pol, ko ne  priznavata nobene sodbe sodiš?a, kajti ?e ho?e vsak otroka imeti zase, potem ni sodnika, ki bi razsodil tako, da bi uspela oba in ravno zato so tu dolgi sodni postopki. Številni izvedenci, rekli bi, da lahko pomagajo, vendar vsekakor škodijo otrokom, kajti otrok je izpostavljen stalnih vprašanjem, kje bo živel, kako bo živel in kdo je boljši starš zanj. Sprašujem se, kje je v Sloveniji kateri izmed otrok, ki ima deset let pa se bo pravilno odlo?il, pri kom izmed staršev bo živel in kako težka je preizkušnja, ki mu jo postavljajo sodiš?a, da se odlo?a, da pravzaprav odgovori na številna vprašanja. Tisti otroci, ki so se odlo?ili, tisti, pri katerih so starši lahko to dosegli sami, ne prihajajo k izvedencem in na sodiš?e. Prihajajo pravzaprav iz problemati?nih družin, tam, kjer se starši niso uspeli zmeniti in prestavljajo to na tretjo osebo, na vsemogo?nega sodnika, ki naj sledi enemu, dvem, trem izvedencem, petim, šestim letom postopka, potem pa se vprašamo, kaj smo naredili v šestih in sedmih letih. Zavozili smo tega otroka, kajti ta otrok in ta družina je bila sama s svojimi problemi, ki jih ni uspel nih?e rešiti. Zato bi resni?no morali za?eti tudi z vzgojo staršev, tistih, ki se ne uspejo zmeniti, kje bo otrok, ker imajo svoje lastne probleme, slabo samopodobo, ki pravzaprav ne znajo narediti konec tej zvezi, ki se je  lepo za?ela, s krasnimi poro?nimi zvonovi in slikami iz ultrazvokov. Sedaj pa se bedno kon?uje.
Torej, na teh podro?jih, ?e bomo naredili tam, kjer se otrok že od otroštva sre?uje s problemi predvsem v družini, korak naprej, potem bomo imeli lahko garancijo, da bo tudi naša šola lahko samo korigirala tiste otroke, ki bodo tja prišli kdaj tudi po pomo?, ki jih bo treba  videti in slišati, ne pa, da jih bo na novo u?ila vseh vrednot.
Veliko je narejenega s pooblaš?enci mladoletnih oškodovancev, ki so postavljeni otrokom, vendar v kazenskem postopku, ko je nekaj že narejenega na njihovo škodo in so sedaj, hvala bogu, boljši, mnogo tudi z obetom novega zagovorništva otrok, o katerem je bilo že govora, vendar vse to so institucije, ki bodo lahko pomagale, lahko korigirale, ne morejo pa nadomestiti tiste primarne ljubezni, pogovora ob kuhinjski mizi in tistega, ?emur pravimo vzgoja od zibelke dalje.
Da ne bom predolga, sem iz knjige Modre misli izbrala samo tri misli zato, da lahko ob njih razmišljamo. Otroci nikoli ne marajo poslušati starejših, vendar jih vedno posnemajo. Naj nikoli ne izdamo otrokovega zaupanja, zadušim njegovega upanja ali uni?im njegovih sanj. In še zadnja. Dajmo vsem svojim otrokom sidro vere, krmilo upanja, jedro znanja in vesla družine. S tem si bomo pomagali, ko bo morje življenja razburkal vihar. Torej, ko bodo prišli viharji, teh bo prav gotovo veliko za vsakega, naj jih zna prenašati in naj najde in zaživi s tem spoznanjem že v mati?ni družini, kajti potem bo tudi šoli veliko lažje. Skupaj, ?e bomo vsi s tem znanjem stopili v krog pomo?i, pa bomo nedvomno uspešni. Želim si, da bi to znanje danes in vse dni strnili v nekaj pozitivnega in odgovorili na postavljeno vprašanje, da se da poskrbeti za varnost naših otrok. Hvala lepa.

DR. ZOLTAN JAN: Najlepša hvala. Upajmo, da se bo res sklenil beli obro? Slovenije. Na vrsti pa je Milan Kranjc Pavlica, krizni svetovalec v podjetju Sirius. Njegov prispevek: Kako reševati nasilje v vzgojno-izobraževalnih institucijah.

MILAN KRANJC PAVLICA: Hvala za besedo in lep pozdrav. Hvala tudi  Vlasti Nussdorfer za najavo. Res je, z Vlasto Nussdorfer sva si v lanskem letu nekako zadala projekt Celovito reševanje nasilnih dejanj s podnaslovom Timsko delo strokovnjakov. Namre?, v nasilnem dejanju oziroma v vsem procesu se dogaja ravno to, da ko oseba postane žrtev, se proces vle?e zelo dolgo. Tudi sam sem bil pred ve? kot 20-imi leti v družini, kjer je bilo nasilje in vmes tudi žrtev spolnega dejanja, tako da veliko teh stvari lahko povem iz lastnih izkušenj. Ko se stvari na nek na?in za žrtev kon?ajo, ko je nasilnež odstranjen, se ta zgodba nadaljuje na centru za socialno delo, na sodiš?u in v šoli. Namre?, ti postopki se ne kon?ajo jutri, ampak trajajo pet oziroma tudi do deset let in ves ?as mora žrtev to stvar tudi obujati oziroma ponovno in ponovno spominjati.
Ravno to je namen tega projekta, da se vsi ti strokovnjaki, ki morajo biti, združijo v tistem trenutku, ko se nasilno dejanje zgodi in zelo hitro reagira. Danes toliko ne bom govoril o tem projektu, ker je projekt na za?etku. Zraven sta se vklju?ili tudi Filozofska fakulteta v Ljubljani in Gradbena fakulteta iz Maribora, kjer bomo skupaj s študenti in študentkami naredili eno nacionalno raziskavo, prav tako sami, koliko ?utijo nasilje oziroma kako gledajo na nasilje dekleta oziroma fantje in potem skozi naslednje leto nadaljevali z raznimi seminarji.
Danes pa bi se predvsem osredoto?il v te stvari, ki jih je nekako že gospa Nussdorfer na koncu omenjala, to so zgledi. Namre?, v šoli govorimo, da so vsega krivi ali u?itelji ali u?enci. Vendar zavedati se moramo, da se otroci prvih korakov, besed, reagiranja u?ijo z  opazovanjem. Vzamejo si zgled po starejšem in tako kot je tudi znanstveno dokazano, je komuniciranje tisto, kar povemo, samo 10 %, medtem ko zgledi in ostala vidna komunikacija je skorajda 90 %. V sami šoli ne moremo kriviti ne u?encev ne u?iteljev. Lahko re?emo, da nekako starši in u?enci oziroma starši in u?itelji vplivajo na u?ence nekje 50 %, se pravi dobro polovico.
Praksa mi je predvsem pokazala to, da velikokrat starši gledajo na svoje otroke kot na svojo lastnino. Kadar govorimo o lastnini, takrat ho?emo nekaj zavarovati oziroma zaš?iti predvsem in na ta na?in tudi omejimo razvoj otroka oziroma ga nau?imo samostojnosti. Zato bi pravzaprav nekako morali biti starši neke vrste trenerji otrok za življenje, ampak ne v tem smislu, da jih u?imo samo materialnih stvari in preživetja, ampak predvsem ljubezni, kako se postaviti zase in imeti rad. Šele takrat se bodo pravzaprav stvari za?ele po?asi spreminjati. V šoli pa je prav tako praksa pokazala, da si u?itelji tudi vzamejo zgled po ravnatelju. Sam sem šel skozi pedagoško fakulteto in potem u?il tri leta v osnovni šoli, tri leta v srednji šoli in danes štiri leta že na fakulteti, tako da imam kar razli?ne poglede. Nekako je praksa pokazala, da u?itelji in ravnatelji imajo zelo nizko samozavest. Kaj se dogaja? Na pedagoški fakulteti dobimo veliko strokovnega znanja. Pridemo ven strokovnjaki s tistega podro?ja, kar študiramo. Zelo malo je pa predmetov in tudi vaj, kako pravzaprav nastopati, se postaviti zase, kdo sem in predvsem tega u?iti u?ence živeti.
Namre?, Fran Mil?inski Ježek je dejal, da boli, ?e te povozi avto. ?e te povozi ?as, tega ne moremo izmeriti. Zavedati se moramo, da smo zelo kratek ?as na tem svetu in moramo to obdobje ?im bolj zapolniti. Vsak trenutek pravzaprav ?utiti. Potrebno je za?eti otroke v vrtcu in v osnovnih šolah u?iti živeti. Prvi korak je, da spremenimo šolanje u?iteljev oziroma dodamo znanja, ki so potrebna. Ker u?itelj pride poln znanja v razred, prepri?an, kako bo pravzaprav uspešno podal to znanje, nih?e ga pa ni nau?il, na kakšen na?in naj desetletniku ali pa osemletniku pove, kaj je glagol ali kaj je ulomek. Na kakšen na?in? U?itelj v tistem trenutku, ko seveda niso njegovi rezultati tako vidni ali pa celo doživi upor, tudi nekako doživi neke vrste psihološki šok in takrat mu za?ne padati samozavest, ker seveda ne sme izgubiti avtoritete, uporabiti tisto, kar ima na voljo. To so ocene in kazni. Tako se za?ne stopnjevati to razmejevanje med u?enci in u?itelji in seveda potem u?itelji dvigujejo samozavest ravno s pomo?jo ocen in kazni.
Govorim ves ?as o zgledu po starših, po višjih, po višjem, po nekomu, ki je na višjem položaju, ampak zavedati se moramo, da pa tudi mi v dolo?enem ?asu vsake štiri leta nekako tiste svoje vzornike ali vsaj tiste, za katere mislimo, da so nekaj ve? kot mi ali imajo dobra sporo?ila, izvolimo v Državni zbor, Državni svet oziroma jim zaupamo vodenje države. To so pravzaprav naši vzorniki. Šele ko bomo za?eli vse te stvari sami spreminjati, navade in na?in življenja, sporo?anje, da bomo tudi živeli tisto, kar govorimo, bomo lahko stvari prenašali na nižje nivoje. Namre?, lahko pišemo pravila in postavljamo kazni in omejitve, vendar dokler tega sami ne bomo za?eli živeti, ne bo vidnih sprememb, kve?jemu bodo te številke, ki smo jih videli v prejšnjih prispevkih, še višje.
Zavedati se pa tudi moramo, da ti vzorci ne prihajajo samo iz našega otroštva, to, kar smo se pravzaprav nau?ili od naših staršev, ampak se prenašajo skozi generacije. Znanstveno je  namre? dokazano, da se vzorci  zapisujejo v gene, da se prenašajo stvari skozi generacije. To, kar so si naše babice in dedki v otroštvu vzeli kot vzorec ali nek zgled, smo se pravzaprav s temi lastnostmi tudi mi danes rodili. Zato se moramo zavedati, da to, kar po?nemo mi danes, bo neposredno vplivalo na naše potomce, ki sploh še niso rojeni. Zato se moramo za?eti zavedati odgovornosti življenja, predvsem za nove generacije. Danes veliko sicer govorimo in daje Evropa velik pomen varovanju okolja, vendar s tem, ?e se bomo samo ukvarjali, kako rešiti naravo in ne spremeniti svojih vedenj,  nam okolje ne bo kaj dosti pomagalo. ?e pa bomo spremenili svoj na?in vedenja in mišljenja pa bomo lahko tudi z lahkoto obvarovali okolje. Prvi pogoj je, da za?nemo živeti iskreno. To, kar mislimo, tudi govorimo in to tudi naj delamo. Toliko na kratko. Hvala.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa Milanu Kranjcu Pavlici za to sporo?ilo. Mislim, da nas je obogatilo. Na vrsti je Tatjana Muši? iz Ministrstva za notranje zadeve oziroma generalne policijske uprave. Mislim, da jo nekdo nadomeš?a.

BORUT ZALOKAR: Pozdravljeni. Sem Borut Zalokar iz Policije iz Ministrstva za notranje zadeve. Moram opravi?iti kolegico, ker je nujno službeno zadržana in ni mogla priti, bom pa jaz na kratko povedal naš prispevek, ki smo ga naslovili Varnost otrok - soodgovornost policije.
Policija vsako leto zabeleži okoli 1.000 otrok in mladoletnikov, ki so oškodovani s kaznivimi dejanji. Del teh kaznivih dejanj se zgodi v doma?em okolju, kar pomeni, govorim o kaznivih dejanjih, to pomeni o dejanjih, ki so s tem protipravnim dejanjem zapisana in so zaradi nevarnosti dolo?ena kot kazniva dejanja. V policiji se zavedamo, da je znanje pomembno, zato dajemo poudarek na usposabljanju policistov za prepoznavanje in preiskovanje nasilja v družini, o ?emer smo kot o nasilnih dejanjih že dosti povedali v naših prispevkih.
Jaz bi se naslonil in vam prenesel nekaj podatkov, za katere lahko re?emo, da so posledica nasilja. Po naših podatkih beležimo okoli 3.000 kaznivih dejanj letno, ki jih storijo mladoletniki in okoli 500 kaznivih dejanj oziroma dejanj, ki imajo znake kaznivih dejanj, ki jih storijo otroci. To pomeni po naši kazenski zakonodaji osebe mlajše od 14 let. Od tega je 2/3 premoženjskih kaznivih dejanj in ?eprav je trend kaznivih dejanj, ki jih zaznamo, v upadanju skozi zadnje petletno obdobje, se pove?ujejo kazniva dejanja, ki imajo elemente nasilja. Tu lahko govorim o ropih, izsiljevanjih, nasilništvih, spolnih deliktih.
Kje je kraj nasilnega dejanja, kjer so otroci in mladoletniki, kje se teh dejanj najve? zgodi? Najpogosteje je to javni kraj. To so gostinski lokali, železniške in avtobusne postaje, trgovine, ceste, parkiriš?a. Po podatkih je naslednje: zasebni prostori. To pomeni, da se kazniva dejanja dogajajo v hišah, v stanovanjskih blokih. Naslednje lahko re?emo, da se kazniva dejanja dogajajo v šolah. Lansko leto smo od vseh kaznivih dejanj nasilništva zabeležili 12 v osnovnih šolah. Policija pride v kontakt z otrokom mladoletnikom takrat, kadar je o tem obveš?ena. Govorim o tem, da je policija represiven organ in kadar nas nekdo pokli?e, ukrepamo. V naših postopkih ugotavljamo ali posamezno dejanje, ki je bilo storjeno, ali ima elemente kaznivega dejanja ali prekrška in to tudi vsebujejo naši statisti?ni podatki. Dale? od tega, da bi razmišljali, da je to vse od nasilnih dejanj, ki se zgodijo.
Kadarkoli so otroci ali mladoletniki storilci kaznivih dejanj ali oškodovani, se v policiji povezujemo z ostalimi državnimi organi zato, ker je to nujno potrebno in jih o naših ukrepih obveš?amo, ker veliko vlogo poleg nas ima tudi center za socialno delo in drugi. Vendar pa ne delujemo samo represivno, ampak v okviru preventivne dejavnosti izvajamo tudi razne projekte. Eden izmed projektov je policija za otroke, ki ga v bistvu izvaja podjetje Zajec, realizacija lutkovnih projektov d.o.o., lutkovno predstavo z naslovom 113. Avtorica te predstave je Svetlana Makarovi?. Igrica je namenjena predšolskim otrokom in mlajšim šolarjem do ?etrtega razreda. Namen lutkovne predstave je policijo približati otrokom, zato na koncu lutkovne predstave predstavimo policijsko opremo, dejavnosti in delo policistov. Predstavitev policistov, njihovih vozil in opreme je sestavni del tega projekta. Izvajamo tudi projekt, ki se imenuje Zberi pogum in povej. Namenjen je starostni skupini od 10 let naprej. Posnet je krajši igrani film, ki ga predvajamo ciljni skupini otrok, se pogovarjamo o situacijah in možnostih rešitve v posameznih situacijah. Kadar pride do nasilja, da je treba to povedati u?itelju, svetovalnemu delavcu, recimo ravnatelju, staršem pa tudi lahko policistu. Organiziramo in izvajamo tudi predavanja s ciljem ozaveš?anja otrok in mladoletnikov, njihovih staršev, u?iteljev, vzgojiteljev, da nasilje ni primeren odziv na neko situacijo. Tako sledimo in si prizadevamo na tem podro?ju odzvati se potrebam na lokalnem nivoju. Zaradi zaš?ite otrok, tako oškodovanih kot tudi storilcev kaznivih dejanj, ki so po svoje tudi žrtve, sodelujemo seveda z drugimi organi in institucijami.
Kot sem v bistvu povedal skozi cel prispevek, samo sodelovanje lahko pripomore k temu, da bomo lahko poskušali omejiti ali pa  znižati te visoke številke, ki so vsekakor previsoke. Z usposabljanji, ki pa jih izvajamo, pa bomo poskušali dose?i, da bodo posamezniki prepoznali nasilje in tudi v situaciji primerno lahko ukrepali. Hvala lepa.

DR. ZOLTAN JAN: Najlepša hvala. Veseli smo, da se tudi na policiji vedno bolj širi ta krog ljudi, ki zavzeto rešujejo tudi to problematiko. Na vrsti je pa Erika Sonjak, ki je naslovila svoj prispevek Vzgoja za strpnost, sodelovanje in spoštovanje.

ERIKA SONJAK: Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni udeleženci današnjega posveta. Skoraj tako bi lahko rekla, kot so že nekateri pred menoj. Za menoj je mnogo let dela. Za menoj je mnogo let izkušenj in zaradi tega sem svoj prispevek naslovila Vzgoja za strpnost, sodelovanje in spoštovanje. Vojna in mir sta dva nasprotna pola ?lovekovega ravnanja in ?loveške zgodovine vojna, boj pomeni namre? nemir, povzro?a nasilje, ki ga dela na zunaj in na znotraj in nasprotje vojne, boja je mir. V zadnjem ?asu je veliko pozornosti namenjene namesto ustvarjalnosti bojevitosti, napadalnosti, ki ju raziskujemo do podrobnosti. Toda, pozitivni pol napadalnosti ni miroljubnost, marve? je obrambnost, torej imamo defenzivnost in agresivnost, nasilje. Agresivno ravnanje, ki se kaže pri otroku kot razdiralni avtomatizem in poteka zunaj nadzora zavesti, se postopoma razvija že od zgodnjega otroštva. To se lahko dogaja, ?e otrok odraš?a v hudo mote?em okolju, ki mu ne nudi dovolj možnosti za samostojni razvoj osebnosti. ?e starši za potrebe otroka nimajo dovolj posluha in so do njega odklonilni, kadar otrokovega raziskovanja in ustvarjalnosti ne podpirajo z ljubeznijo, bistveno motijo njegov razvoj, še bolj pa usmerijo otrokovo ustvarjalnost v razdiralnost, ko ga sovražno odklanjajo in zanikajo oziroma spregledajo njegove pobude. V takem okolju se zdrava otrokova ustvarjalnost spremeni v razdiralno agresivnost, tako lahko razumemo tudi kot protest razdvojenega otroka proti odtujenosti staršev in odtujenosti od sebe.
Nasilju med otroki in mladostniki naša slovenska strokovna javnost posve?a veliko pozornosti. Opredelitev vrstniškega nasilja je ve?. Razlikujejo se s poudarjanjem na odnosu med storilcem nasilnega dejanja in žrtvijo ali s poudarjanjem konteksta, v katerem  nasilna dejanja potekajo. Žrtev lahko tudi sama prispeva k nasilnemu vedenju, ga omogo?i ali ga celo spodbuja. Nasilje v šoli je povezano z nekaterimi razli?nimi dejavniki, kot so odnos u?enec-u?enec, socialna klima v oddelku, odnos u?enec-u?itelj, šolski uspeh, vrstniške skupine izven razreda in družinsko okolje in mediji.
Katera nasilna dejanja pa najbolj motijo odrasle? Po analizi vprašalnikov so najbolj mote?a nasilna dejanja uvrstili nestrpnost, prepir, pretep, nespoštljiv odnos do ljudi okoli sebe, ?ustveno hladnost, samovše?nost, vandalizem, nezainteresiranost za delo, izmikanje nalogam, skrivanje, zavist, poniževanje, zmerjanje, zasmehovanje in iz navedenega lahko zaklju?imo, da nasilje poznamo vsi, tako kot smo že danes velikokrat rekli. Vsi smo ga bili že  kdaj deležni in vsi smo ga kdaj tudi že povzro?ili. Za vsako svoje vedenje in prav tako tudi za nasilje, ki ga povzro?imo, smo pa odgovorni sami. Nevarno je, ?e nasilja ne prepoznamo, ga opravi?ujemo, minimaliziramo, predvsem pa je nevarno, ?e se ne odlo?imo, da bomo svoja vedenja spremenili. V takem primeru lahko pri?akujemo, da se bo nasilje stopnjevalo in dobivalo nove razsežnosti.
O dobrih med?loveških odnosih lahko govorimo le, kadar vsi vklju?eni spoštujemo drug drugega, spoštovanje osebnih mej posameznikov in posameznic pomeni spoštovanje tudi lastnih meja, kajti vsak ?lovek ima pravico živeti varno, brez nasilja, v miru, v toplini, v sožitju, veselju, dobroti in ljubezni. Dolžan pa je poskrbeti zase tako, da v okviru sprejemljivih vedenj in z nenasilno komunikacijo š?iti svoje meje in svoje interese. Živimo v ?asu, v katerem so pravice posameznika poudarjene in v katerem je vse pomembnejša sposobnost u?inkovitega sodelovanja z okoljem. Obe zna?ilnosti se lahko dopolnjujeta, lahko pa sta si tudi v nasprotju. Za posameznika in za okolico je pomembno, da se posameznik nau?i druga?nega komuniciranja in reševanja notranjih in zunanjih konfliktov. Vsakdo se lahko odlo?i, da nasilnega vedenja ne uporablja in je tanko?uten do so?loveka. V vsaki situaciji zazna, kje so meje sogovornika in uporablja komunikacijo: jaz sem v redu in ti si v redu.
Šola je poleg družine gotovo najpomembnejši dejavnik v zvezi z vzgojo otrok in mladostnikov, saj s kakovostjo svojega dela dolo?a pomemben del otrokovega in mladostnikovega življenja. V ve?ji ali manjši meri med drugim vpliva na splošno doživljanje samega sebe, na oblikovanje in razvoj interesov, na obvladovanje razli?nih konfliktnih situacij in z vsem tem oblikuje mladostnikovo samopodobo, samospoštovanje in samozavest.
V šoli in še ožje v razredu so skupaj posamezniki, ki se razlikujejo po številnih lastnostih, po sposobnosti, znanju, storilnosti, spolu, etni?ni pripadnosti in osebnostni strukturi. V taki raznoliki sestavljanki posameznikov je pomembno, da je med njimi pozitivna socialna klima, ki pa je odvisna od psihi?nega stanja, od sre?e, dobrega po?utja, zadovoljstva, od odnosov in delovanja dobrih medsebojnih odnosov, uspeha v šoli in drugih dejavnosti in v razvoju sposobnosti vgrajevanja izkušenj v pozitivni osebni razvoj. Sposobnost reševanja nalog. Vse te razsežnosti se med seboj prepletajo.
Dobro psihosocialno vedenje pomeni zmožnost postavljanja dobrih odnosov z vrstniki in z odraslimi, sposobnost tvornega sodelovanja z drugimi. Uspešnost in obvladovanju v težavah v konfliktnih situacijah, uspešnost pri šolskem delu, zadovoljstvo in uspešnost v razli?nih dejavnostih izven šole. Za vzpostavljanje pozitivne socialne klime je kot vodja usmerjevalec pomemben u?itelj, kajti pozitivna psihosocialna klima se veže na razred, na šolo kot celoto, na šolsko zbornico in na vodstvo šole.
V razli?nih knjigah in ?lankih o prepoznanju nasilja in spoprijemanju z njim najdemo ve? usmeritev. Priporo?ene ukrepe za pozitivni u?inek pri prepre?evanju in obvladovanju nasilja, kot so na primer vzpostavljanje pozitivne psihosocialne klime v šoli, ustvarjanje okoliš?in, ki omogo?ajo zdrav razvoj posameznikov in skupin, kakovostno preživljanje ?asa v šoli, vklju?evanje staršev v življenje in delo šole. Vse našteto je podpora k našemu delu, kajti zavedati se moramo, da vzgajamo z zgledom. Še tako natan?no pripravljeni in izvedeni programi bodo izzveneli v prazno, ?e bodo tisti, ki jih vzgajajo, storili druga?e kot so z besedo povedali. Mislim, da je to bilo danes že velikokrat povedano.
Varnosti in sre?e otrok s svojimi predpisi ne zagotavlja le država, temve? jo ustvarjamo vsi državljani, vsak izmed nas, vsak posameznik. Poleg sistemskih ukrepov države je prav toliko pomembna naša kultura, etni?na družba, ki spoštuje posameznika, njegovo varnost in zasebnost. Dejstvo je, da je nasilnih dejanj, kolikor jih je, ?etudi je eno samo na dan v vsaki slovenski šoli, preve?. Izziv za prihodnost naj postane graditev pozitivne nacionalne identitete in spodbujanje vrednot, usmerjenih v graditev samozavesti, sodelovanja, svobodomiselnosti, odprtosti in sprejemanju druga?nosti. V družbi, ki spoštuje posameznika, otroka, njegovo varnost, zasebnost in blaginjo, je u?enje užitek, znanje, ki ga pridobi v šoli, je podlaga za uspešnost na mnogih podro?jih življenja in dela in je nagrada za posameznika, za družino in družbo kot celoto.
Od izobraževanja pri?akujemo, da prispeva k trajnostnemu razvoju ?loveštva, miru in varnosti, univerzalnim vrednotam, odlo?anju, ki temelji na informacijah in h kakovosti življenja na individualni družinski in družbeni globalni ravni. Kaj je torej naša naloga? Vzgajati z zgledom. Vzgajati s tistim, kar imamo v sebi. Vzgajati z vsem, kar smo do sedaj prinesli. Tudi kot u?itelji smo starši, tudi kot delavci, kjerkoli smo, smo starši. Vendar je pa nekaj v nas. Ali je tisto, kar smo kot otroci dobili dobrega, bilo tako mo?no in tako mogo?no, da lahko danes damo in nesemo med ljudi vsak trenutek? Sejemo zadovoljstvo, veselje, vedrino, tisto, da lahko vsakemu ?loveku vsak trenutek damo to, kar on potrebuje. Tisto, kar on resni?no v tistem trenutku želi dobiti in ?e bomo dali to, potem bomo lahko delovali z zgledom in potem bomo postali družba, kakršno si želimo imeti in v kakršni želimo živeti. Hvala lepa.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa gospe Eriki Sonjak. Na vrsti je dr. Angelca Žerovnik, pionirka s tega podro?ja, na katerem se ukvarja že ve? desetletij.

DR. ANGELCA ŽEROVNIK: Pozdravljeni. Vsem prav lep pozdrav. Želela bi spregovoriti o nevarnostih in nasilju v prostem ?asu otrok.
Namre?, v prostem ?asu se zgodi najve? lepega pa tudi najve? hudega. Prosti ?as otrok in mladine najve?krat zapolnjujejo igre in zabava. Želja po sprostitvi in zabavi je naravna potreba ?loveka, ki je v otroštvu in mladosti mo?neje izražena, v odrasli dobi pa jo izrivajo delovne dolžnosti.
Mladi imajo v današnji dobi sorazmerno veliko prostega ?asa, ki ga izrabijo na razli?ne na?ine. Namre?, prosti ?as moramo dojemati širše. V?asih je tudi odmor tisti prosti ?as, ko naj bi bila sprostitev in naj bi se otroci odpo?ili, pa se dogajajo marsikdaj popolnoma druge stvari.
Igra in zabava se vse bolj seli iz družinskega in šolskega okolja v širši družbeni prostor, kjer ni dovolj poskrbljeno za varnost. Medvrstniških agresivnih dejanj je vedno ve?, tudi zlorab mladih, pa naj bodo to mamila, spolne zlorabe in še kaj drugega. Šole se umikajo organiziranju šolskih izletov, ki jih vse bolj prepuš?ajo agencijam, zaklju?ek osnovnošolske in srednješolske dejavnosti se najve?krat kon?a v disku ali v kakšnih drugih lokalih.
Menim, da se moramo najprej vprašati, zakaj mladi želijo preživljati prosti ?as z vrstniki izven doma in soseske. To gotovo izhaja iz izpraznjenosti družinskega življenja, ker strukturiranega prostega ?asa skorajda v družini nimajo ve?. Vpliv vrstnikov je vedno mo?nejši, mo? družinskega usmerjanja mladih pa šibkejše.
Drugi vzrok je tudi v osiromašenju programov za mlade v izobraževalnih ustanovah in na krajevnih nivojih v ve?ini slovenskih krajev. V prazen prostor vstopajo diskoteke in lokali s ponudbo, ki jim ciljna skupina postaja mladina, predvsem mladoletna, saj ne zahteva visokih standardov.
Eden od zelo pomembnih vzrokov je lom tradicionalnega ali vzroki sprememb, ko se že najstniki uprejo staršem. V eni obsežni raziskavi oziroma projektu družina in šola v socializacijskih procesih družbe, kjer sem raziskovala tri generacije mlade, srednjo in starejšo generacijo, se je pokazal dramati?ni prelom v  tradiciji preživljanja prostega ?asa. Gre za statisti?no pomembne razlike. Bom samo naštela. Številke bodo potem objavljene. Za razliko od starejše in srednje generacije gre pri mladih v med?loveških interakcijah premik k sodobnim medijem. Neposredna slika neposrednih stikov med ljudi je vse manj, zato tudi raz?love?enje. Iz družinskega okolja se težiš?e dogajanja seli v institucionalne okvire, predvsem v zabavno industrijo, diskoteke, ozabaviš?ne centre. ?asovni okvir zabave se premiki iz pozno popoldanskih in ve?ernih ur v pozne no?ne ure, v?asih vse do jutra. Razli?ni lokali za mlade pravijo, da se lokal napolni šele okoli polno?i. Prazniki s prazni?nim razpoloženjem v družinskem okolju zgubljajo pomen. Rojstne dneve praznuje mladina vedno ve? v lokalih. Že vrtec, šola, šolarji. Ne doma, v lokal pojdimo. Družinski izleti in skupna (družinska) potovanja, romanja upadajo. V mo?nem porastu je preživljanje po?itnic izven družinskega kroga. Poseganje po alkoholu in drugih omamnih sredstvih v dobi mladostništva in adolescence   dramati?no naraš?a. Pono?evanje je vse pogostejši stil življenja mladih. Ra?unalnik v prostem ?asu  ne preplavlja le mladine, temve? tudi srednjo generacijo in s tem osiromaši prav tisti ?loveški stik, ki je vsakemu za njegov razvoj, predvsem pa za njegovo socializacijo najbolj potreben.   
Zato glede socializacije lahko govorimo, vpliv vrstnikov in potrebe izkustvenega u?enja, da gre tukaj za pomembne spremembe. Socializacija se vedno bolj uresni?uje izven družine. Otroci se interakcije u?ijo v vrtcu zaradi zaposlenosti staršev, premalo otrok za socializacijski proces v soseski, pozneje v šoli, zgodnji za?etek šolanja otrok, dolgotrajno šolanje, zato je vpliv vrstnikov vedno mo?nejši.
Tudi rekreacija in zabava je usmerjena izven soseske. >Šola pod mostom<, kot jo poznamo po Cankarju, skoraj izginja. 
Kje v družini še plešejo z otroki, se igrajo in smejejo, imajo družabne igre in kvize, pripravljajo doma?e žurke, piknike, sorodniške in soseske zabave? Res je, da otroci in mladostniki potrebujejo vrstnike za socializacijski proces, z njimi tekmujejo, brusijo osebnost, ustvarjajo novi svet vendar je vsestranska vpetost družine tudi nujna.
Problemi identitete mladih. Opažamo prezgodnji vstop mladih v odrasel stil življenja. Prezgodnje partnerstvo, v?asih pri 14, 15, 16 let ima že rednega partnerja, spolni odnosi. To je vse nezavedna obremenitev življenja, saj ti mladi ne vedo, kaj delajo.  Na drugi strani pa ne zmorejo in zavestno odklanjajo dolžnosti. Imamo pravila, pravilnike, zelo veliko jih je v šolskem sistemu in v vseh drugih sistemih, imamo programe, zakone,vrednot, ki bi jih otrok in mladostnik prepoznaval v na?inu življenja, teh pa ni. Zato mladi vzornike vidijo najve?krat v lažnih vrednotah, predvsem v potrošniških, vendar so samo temeljne vrednote tista notranja sila, ki zagotavlja red in varnost.
Otroci in mladostniki potrebujejo omejitve. Mlada osebnost se še razvija, vrednote so na stopnji hedonizma. Saj veste, mika jih udobje, ugodje, slast, užitek, zabava. Zlasti na?ina življenja pri mladostnikih vse pogostejše odraža nekakšno socialna nezrelost.
Omejitve so jim potrebne tudi zaradi nevarnosti zlorab. Pri?a smo neizmerni pokvarjenosti v zavajanju v potrošništvo. Poglejte si oglaševanje, ponudbe, prodajo, in v omamo, neomejenost ponudbe drog in alkohola.
Mladi zaupajo v ?loveka in njegovo dobronamernost, so naivni, zato nasedajo. So tudi nezgodniki. Zanje so zna?ilni afektivni odzivi, predrznost, objestnost, vandalizem.
Odgovorni smo za mlade. Odrasli smo odgovorni za otroke in mladino in jim moramo zagotovitvi varnost na ve? nivojih. Prvi?, z ve? strukturiranega preživljanja prostega ?asa v družini, v soseski, v fari, v ob?ini. Potrebna je sistemsko ureditev varnosti zabaviš?, kakršnih koli. Zaradi pretirane ekonomske miselnosti in pohlepa po dobi?ku lastnikov lokalov in zabavne industrije mora vstopiti kot varovalo ustrezna zakonodaja.
Kaj naj bo zabava? Zabava naj prinese veselje. Vendar naj ne izhaja iz potrebe po pozabi in omami, ampak prispeva k sprostitvi, veselju, vsebinski obogatitvi življenja in zdravju. Saj velja rek >Kdor se ne zna zabavati, veseliti, sprostiti, ne bo ohranil zdravja<.
Tudi ta posvet omogo?a razmislek o tem, s ?im bomo napolnili dragocene trenutke sprostitve otrok in mladine in kako jih bomo prepletli z resnim delom in obveznostmi, ki jih imajo otroci in mladina. Hvala lepa.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa dr. Angelci Žerovnik. Zaklju?ni referat pa bo imela dr. Andreja Barle Lakota, direktorica Urada za razvoj šolstva na Ministrstvu za šolstvo in šport. Naslov njenega prispevka je Strategija obravnave in obravnavanje nasilja v šolah.

DR. ANDREJA BARLE LAKOTA: Lepo pozdravljeni. Imeti zadnji referat, je seveda velika ?ast, hkrati pa vem, da je to že simbolno nasilje, namre? po vseh teh številnih referatih je najbrž poslušati še mene skrajno naporno. Skušala bom zadevo nekoliko skrajšati. Mogo?e si bom vzela nekaj ve? ?asa za uvodni del, ker kar nekaj tega, kar sem želela povedati, je že gospa Erika povedala. Moj govor ne bo tako mehak, kot govor mojih predgovornikov, ker sem pa? državni uradnik, tako da morate to razumeti.
Tisto, kar bi rada posebej poudarila je, da ko se pogovarjamo, kje sploh je problem, ko na pojavni ravni stvarnosti zaznavamo problem nasilja, se premalokrat vprašamo, zakaj do tega prihaja, torej za vzroke teh dejanj. Zagotovo je treba poudariti, da se absolutno spreminja vloga med posameznikom in družbo. To razmerje posameznik in družba. Po eni strani je posameznik bolj prepuš?en raznim mrežam, raznim socialnim mrežam, bolj prepuš?en temu, da sam oblikuje svojo identiteto. Po drugi strani seveda pa se izkaže, da v tej kompleksni družbi, družbi tveganja je toliko bolj osamljen, sam in sam tudi odgovoren za vse, kar se mu dogaja. Morda zato je italijanski sociolog zelo simpati?no rekel: današnji ?lovek ima problem identitete in zato, ?e nekoga vprašate, koliko je star ali pa, ?e gospo vprašate, ne vem, koliko je stara, to ni samo nevljudno obnašanje, to ni podatek, to je problem. Tu nastane problem zaradi tega, ker ne ve, kaj bi odgovorila. Po?uti se staro 20 let, tako kot jaz. Zaradi tega, kot pravim, današnja družba zna biti zelo  komplicirana in življenje v njej še toliko bolj. Hkrati vprašanje, koliko sem pa stara, ne posega samo v omiko, v lepo vedenje, ampak že v tisto podro?je, kjer mu v?asih nismo kos. Ali je to vprašanje zasebnega? Ali je to nekaj, kar je moje, kar me nih?e ne sme vprašati? Ali je to nekaj, kar je del javnega? Meja med javnim in zasebnim postaja ?edalje bolj krhka. To je tudi ena od velikih težav, ena od velikih problemov, s katerimi se sre?ujemo v šolskem prostoru.
V šolskem prostoru se namre? sre?ujemo s tem, da v?asih ne smeš nekoga vprašati ali pa misliš, da ne smeš nekoga vprašati, da ga ne smeš opozoriti na nekaj, ker že ne veš, ali posegaš v njegovo intimo, v njegovo zasebnost. Tukaj je tisto, kjer se u?itelji po?utijo nemo?ne, kjer nimajo orodja in kjer tudi, kot smo že slišali predgovornico, tudi sodniška praksa ni zelo enostavna. Težko je odgovarjati na ta vprašanja. Kje je meja, kako najti, ali je moja presoja, moja ?loveška presoja dovolj? Ali moram iti po upravni postopek in po upravnem postopku otroka kaznovati ali pa nagraditi za nekaj?
Sedaj, vidite, sem se sama ujela. Najprej sem rekla kaznovanje in šele potem nagrajevanje. Tudi to je eden od velikih vprašanj šolskega sistema nasploh pa ne samo v Sloveniji. Da gradi na tem, nekateri avtorji pravijo: šolski sistem je zgrajen na tem, da ugotavlja neznanje, nemo?. Se pravi, je že v njem samem nekaj imanentno takega, da se moramo nenehno korigirati.
Ampak tisto, kar se dogaja in tisto, kar bi rada še posebej poudarila v tem govoru, je to, da potem smo v?asih soo?eni, tudi jaz sama, ve?krat s tem, ali je bolje, da se ne vmešavam, ker ravno te meje ne najdem. Je bolje, da pogledam stran? Morda si ne bom nakopala težave pa ne bom ve? vedela, kaj naj naredim? Ali se mi ne bo morda zgodilo, da ?e to dejanje prijavim na policijo, bom jaz  tista, ki bom odgovarjala na številna vprašanja in tako naprej? Zaradi tega sem vam tukaj izpisala misel francoskega sociologa Bordieja (?), ki je rekel: seveda je najlažje se ne vmešavati, ker je težko spremeniti številne dejavnike, ki na šolo vplivajo, ki vplivajo na dogajanje, na procese v šoli. Vendar pa vsak, ki ne odreagira takrat, ko bi moral, je sokriv teh dejanj in to je tisto, kjer smo šibki, kjer nimamo dovolj orodij, kjer se nam dogaja, da raje pogledamo stran za vsak slu?aj, da ne bom imel še ve? težav. Zakaj bi se pregovarjal s staršem, da imam ob?utek, da je treba otroku pomagati, ko mi bo starš vendarle rekel: pa dajte no, vi ste v šoli u?iteljica. Pla?ani ste za to, naredite kaj.
Skratka, hotela sem poudariti, da je prepletenost dejavnikov ravno v šoli izjemno velika. O tem je že gospa Erika govorila, pa jaz res ne bi posebej poudarjala. O nujnem trikotniku med šolo, starši in pa seveda u?itelji smo tudi že nekaj rekli, ampak tisto, kar je zelo pomembno, so socialne mreže. Avtorji, ki se ukvarjajo z raziskovanjem šolskih sistemov, pravijo: dobra šola je tista, ki zna zgraditi socialno mrežo. Se pravi, ni problem samo v šoli sami, v klimi znotraj šole, ampak socialna mreža. Teh 20 %, ki sem jih ob drugi pikici zapisala, je nekaj, kar ne jemljite za suho zlato, je pa? iz ene raziskave povzet podatek ameriške raziskave, kjer trdijo, da šola vpliva na tovrstne probleme, o katerih smo danes govorili samo 20 %, kar ni zanemarljivo in jo ne odvezuje, absolutno ne. Ampak, ni ji pa mogo?e nalagati ?isto vsega in ravno tako ne prelagati vse odgovornosti vzgojiteljem samo zato, ker so pla?ani za to, da so vzgojitelji po naših normativnih aktih.
Kakorkoli že, opredelitev nasilja v šoli, smo rekli že ve?krat, tudi danes, da se spreminja, da je ta subtilnost za to, kaj je nasilno dejanje dosti ve?ja kot je bila še pred 15 leti. To, kar bom sedaj govorila, je prakti?no povzeto iz raziskave, ki je bila pred dvema letoma opravljena na ravni EU in v kateri je sodelovalo 17 držav. Trdijo, da je opredelitev nasilja danes zelo razli?na, da imamo ve? vrst nasilja, da recimo o nasilju verbalnem prakti?no dolgo ?asa sploh nismo govorili in da je bilo za nas pomembno le fizi?no nasilje. Potem hkrati opozarjajo, da nas to v?asih zavaja, da ne znamo dovolj dobro zamejiti, kaj nasilje sploh je. Torej ne znamo dovolj dobro definirati. Te pikice spodaj pomenijo pa? samo to, da je ena od definicij, ki so jo uporabljali v tej raziskavi, da morajo biti prisotni navedeni elementi: raba mo?i, u?inek in tako naprej.
Kateri so rizi?ni šolski dejavniki? Zanimivo. Vseskozi govorimo o nasilju ?isto zares pa šola u?inkuje takrat, kadar je prosocialna. Se pravi, kadar razvija tiste pozitivne elemente in zanimivo je, da je šolski uspeh eden najpomembnejših elementov za prepre?evanje tovrstnih dejanj. Zato se seveda po?utimo še posebej zavezani vsi za to, da bi šolski uspeh bil ustrezen, da bi razvili ustrezne mehanizme za pove?anje šolske uspešnosti.
O družini, o tem so  moji predhodniki že veliko povedali, pa jaz ne bi. Kaj delajo drugje? Treba se je ozreti tudi drugam pa si misliti: mogo?e bom pa kakšno dobro idejo dobil v drugih šolskih sistemih, kaj oni pravzaprav po?nejo. Ta raziskava dokazuje, da prakti?no uporabljajo ?isto podobne mehanizme kot pri nas, da kakšne tople vode še nih?e ni odkril. Naj poudarim ta  pomen medvrstniške mediacije, ki je tudi pri nas že prisotna, pa mogo?e manj. Zanimiva je recimo alarmska zapestnica za majhne otroke. To so uvedli Finci. Varnostni videonadzor se je pojavljal kar v nekaj državah, vendar povsod s kriti?no noto. Se pravi, takrat ko rabite varnostnike in videonadzor, je že zelo hudo. Ne?esa prej nismo opravili.
V naših šolah se odvijajo številni projekti. Ko sem prej poslušala kriti?no noto o šoli, seveda, retori?no je pomembno, da jih malo zaostrimo, naše misli, ampak hkrati bi pa rada rekla, da v naših šolah delajo u?itelji ogromno, da je teh projektov zares veliko, da upamo, da jih bo še ve?, da tukaj vse tisto, kar sem naštela, prakti?no prgiš?e tega, da pa je morda res, da morda so nekoliko malo opremljeni s tem vedenjem, da vsa ta vedenja pridobijo po svojem šolanju s prakso, s tem, da se sami vklju?ujejo v razli?na izobraževanja.
Naj tukaj poudarim poseben pomen nevladnih organizacij. Jaz celo mislim, da na dolo?enim podro?jih, kot je ta, je vloga nevladnih organizacij neprecenljiva, ker si vi težko zamislite, da bi samo šola s svojo vendarle funkcijo, uradno, kakršno ima, pridobivanje formalnega znanja, opravlja vse. Torej, ta vloga nevladnih organizacij in povezovanje šole z nevladnimi organizacijami je absolutno nujna.
Kaj v prihodnje? V prihodnje, kot veste, so objavljene že na?rtovane spremembe zakona o osnovni šoli, kjer želimo bolj sistemati?no podpreti tovrstne aktivnosti s tako imenovanim vzgojnim na?rtom, da smo že v letu 2004 izdelali tako imenovane smernice z analizo obvladovanja nasilja in tako naprej. O tem je že gospa Erika nekaj rekla. Kar je zelo pomembno v zadnjem ?asu, tudi s Fakulteto za socialno delo skušamo uveljaviti koncept krepitve mo?i. To pa ni tisto, veste, kdo bo mo?nejši in kdo bo glavni, ampak gre za to, da se seveda o polnomo?i tistega, komur je ta proces namenjen, se pravi u?enca, da dejansko spet postane subjekt, da ne govorimo o tej naši birokratski šoli, kjer se papirji kopi?ijo in s tem nasilje in tako naprej. Prej, ko ste govorili o papirjih, da je to znak strahu, sem se spomnila, da imam polno mizo, ampak kakorkoli že.
Izobraževanje u?iteljev. Tega je pri nas veliko. Ti seminarji niso obvezni, tako sistemati?no obvezni za vse. Vsak u?itelj si pa? izbira seminarje po svoji vesti, po?utju, želji in tako naprej. Tisto, kar bi sedaj rada posebej poudarila, tudi javno povedala, je, da iz sredstev evropskega socialnega sklada nam je vendarle uspelo en del projektov nameniti to?no za tovrstne dejavnosti, da bodo razpisi objavljeni junija, da bodo javni in da  upamo, da bodo s temi projekti tovrstne dejavnosti v šolah še okrepljene, tako na projektni ravni kot na razvojno-raziskovalni. Zares bi lahko okrepili položaj in vlogo strokovnih delavcev.
To je pa najbolj sveža re?, ki sem vam jo hotela povedati. Pred enim tednom smo dobili rezultate raziskave, ki se ukvarjajo to?no z vzgojnim na?rtom šole. Raziskavo je delala Pedagoška fakultete Ljubljana, nosilka. Rezultati raziskave potrjujejo, da je izjemno pomemben jasen vzgojni na?rt šole, jasna vizija, vendar poudarjajo, da mora biti ta jasna vizija narejena na ravni šole s sodelovanjem vseh akterjev, ki tam delajo, živijo, ki so vklju?eni v ta proces.
Zelo poudarjajo to, da je veliko verbalnega nasilja. Tukaj bi o kulturi naše družbe tudi lahko še kaj rekli, koliko vpliva tudi na šolsko delo. Tisto, kar je pa zelo zanimivo in bi vam rada posebej poudarila, pa je, da so bile razlike v odgovorih u?encev, koliko zaznavajo pa fizi?nega nasilja med u?enci in u?itelji, velike. To bo treba še preu?iti.
O avtoriteti u?iteljev. Raziskava govori o tem, da kljub temu, da je naš ob?utek, da smo pogosto oropani inštrumentov, s katerimi bi lahko kreativno opravljali svoj posel, da to morda ?isto ne drži, vsaj ta raziskava ne potrjuje, da kljub vsemu to avtoriteto u?itelja u?enci vendarle priznavajo, pa vendarle tudi v rezultatih raziskave je mo? opaziti problem ravnanja, ko ne?esa ne želim videti, ker imam s tem preve? problemov. Hvala lepa.

DR. ZOLTAN JAN: Seveda nas zanima, kdo zaznava ve? nasilja, ali u?enci ali u?itelji, ampak to bo potem pokazala razprava. Bistvo takega sre?anja je tudi to, da se med seboj spoznamo in morda tudi kakšno besedo neformalno re?emo, zato bi predlagal, da si vzamemo ?as, ?eprav smo že pozni, deset minut, da si nekako izmenjamo izkušnje. ?e želiš, nekaj prijav je že tukaj, pravzaprav kaj precejšen kup?ek. ?e želi še kdo besedo, prosim, ?e se prijavi med tem ?asom. Hvala.

Desetminutni odmor.

            DR. ZOLTAN JAN: Sicer je težko povedati, ali so bolj gore?i zunaj, ali bolj gore?i v dvorani, ali so ostali že pobegnili. Mislim, da moramo nadaljevati, tudi zato, da približno v primernem ?asu dokon?amo. Prijavljenih je nekaj. ?e želi še kdo besedo, ima seveda možnost. Na koncu predlagam, da bi bilo možna tudi eventualna polemika s stališ?i, ki se ne strinjamo, ?e je za to potreba seveda. Vsak razpravljavec bi imel pet minut ?asa. Seveda ima potem možnost, da svoj prispevek objavi v zborniku in se priporo?amo, da nam ga potem pošlje ?imprej.
Prva se je prijavila Tanja Škert iz Fakultete za družbene vede in bo predstavila projekt Safe ..(nerazlo?no). Za njo bo na vrsti Radovan Radeti?. Kolegice Šterk ni? Je?

            TANJA ŠTERK: Moje ime Tanja Šterk. Prihajam iz Fakultete za družbene vede, v okviru katere izvajamo tudi projekt Safe..(nerazlo?no), ki se nanaša na promocijo varnih na?inov rabe svetovnega spleta, tudi med otroki in mladostniki v Sloveniji. Delujemo že ve? kot dve leti in v naših aktivnostih se seveda usmerjamo tudi na promocijo varnih na?inov rabe svetovnega spleta. Tukaj bi predvsem rada povedala, v okviru našega projekta skušamo zagotoviti varno spletno in mobilno okolje, kajti tudi na internetu in mobilnih telefonih prihaja do medvrstniškega nasilja, saj prihaja do izmenjave mnenj, se opravi?ujem, imam rahlo tremo, ker nisem navajena govoriti pred tolikšnim avditorijem. Upam, da to ni problem.
V glavnem, rada bi izpostavila, da smo v mesecu aprilu za?eli posebno akcijo Prepre?imo mobilno nadlegovanje in smo za srednješolce pripravili plakate in te smo poslali in razobesili po šolah in že visijo, kajti radi bi opozorili tudi mlade, da se sami zavedajo tega nasilja, saj vsi vemo, da tudi na mobilnih telefonih na primer v šoli prihaja do posnetkov oziroma do nasilnih dejanj, ki jih posnamejo in potem objavijo preko interneta oziroma posnamejo na mobilni telefon in preko mobilnega telefona kasneje pride na internet. Pomembno je, da se mladi zavejo tega problema in da imajo možnost pritožbe oziroma da prijavijo svojega sošolca oziroma nekoga, ki izvaja nasilje. To je z moje strani vse.

           

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa. Mislim, da je to ena pomembna razsežnost, ki smo jo prej pri ostalih prispevkih malo pogrešali. Torej, ta telefonija. Poleg tega pa tudi svetovanje, ki se pa tudi razvija v okviru teh razli?nih mrež. Hvala lepa gospe Tanji Šterk. Na vrsti je gospod Radovan Radeti? iz materinskega doma v Ljubljani. Za njim bo na vrsti Marko Špolat.

RADOVAN RADETI?: Lepo pozdravljeni tisti, ki ste vztrajali. Rado Radeti?, družinski mediator in družinski terapevt. Želim opozoriti na en druga?en pojav, to, kar je gospod Mencinger na koncu rekel, na nasilje bom malo druga?e gledal.
Imam eno shemico, ki je ne boste videli. Pomembna je iz dveh razlogov. .. /ni vklju?en/ To, kar se nam sedaj dogaja, vrsta nasilja . Moški, ki so v dvorani, bodo vedeli, da v ?asu našega odraš?anja pa tudi nekoliko kasneje, ko smo se tepli, smo se tepli med seboj. So obstajale skupine, so obstajale bande in se je vedelo: tisti, ki se tepejo, se tepejo. Otroke in  ženske nemo?ne smo dali stran pa smo se tepli med seboj. Šlo je za razkazovanje mo?i.
Današnja oblika nasilja in vse te raziskave, ki ste jih delali okrog, pa tudi prispevki govorijo v smeri, v kateri se nasilje kaže v rušenju dostojanstva druge osebe. Ne toliko v dokazovanju mo?i sebi enakih, pa? pa v rušenju dostojanstva nekoga drugega. Ta model pa izhaja iz staršev, to je en model, ameriško-kanadski, ki sem ga razdelal za potrebe šol, za potrebe u?iteljev, ki delajo z otroki, strokovni delavci in tako naprej, ti otroci, o katerih sedaj govorim in s katerimi imamo najve? težav, tudi tisti, ki ste jih sedaj slišali, mediji, internet, mobilni telefoni, so otroci staršev, ki razvajajo, obožujejo svoje otroke in starši, ki so odsotni. Odsotnost pa pomeni razveza, pomeni delo v turnusu, ko ne vidiš. Podatek, kaj pomeni odsoten starš, .. (nerazlo?no), kaj mislite, koliko povpre?no starš . (nerazlo?no) govori s svojim otrokom na teden. Tri minute, dve minuti na teden, zadnja raziskava. Tem staršem re?emo odmaknjeni starši.
Vas zanima, kakšne otroke dobimo iz tega koncepta? Odmaknjen starš, vedno bo trmast otrok. Pa ne ta trma, ki jo imamo pri dveletnik, triletnih otrocih, ki je razvojno trmast. Trma bo. Starš, ki ob?uduje. To smo pa starši, ki imamo edinke, edince, imamo otroka kot boga nad nami. Ta dobi brez?utnega otroka. To so ti otroci, za katere sedaj slišite, niti opravi?il se ni. Seveda se ni, saj ne ve, ?emu se opravi?iti. Saj ne ve, kaj je naredil. On nima ?ustev v tem smislu, da bi mu bilo žal za nekoga.
Starši, ki razvajajo. Uporniške otroke boste dobili, ki bodo razli?ne mehanizme zbrali in problem, ki se pojavlja, ko poslušate teme nasilja, kaj naredimo vsi tisti, ki poslušamo, ki pridemo zraven. Zaš?itimo svojega otroka. Zaš?itimo ga tako, da postanemo posesivni. Posesiven starš pa da prilagodljivega otroka, ki postane žrtev tistih, o  katerih govorim. Prakti?no delamo eno zelo zanimivo in zelo lepo zadevo na eni strani s svojo odsotnostjo in vsem tem, kar ste prej slišali, kako družine funkcionirajo ali ne funkcionirajo. Ustvarjamo nasilneže, s pretirano skrbjo za svoje otroke ustvarjamo njihove žrtve. U?itelji in vsi tisti, ki delate z njimi, ko dobite te starše v šolo, te otroke, ene ali druge, s temi gornjimi starši, ki ob?udujejo svoje otroke, vedno dobite odvetnike. S temi spodnjimi, zaš?itniškimi, dobite starše, ki grozijo, ker so pretirano zaš?itniški. Vam bo izpisal otroka iz šole, bo naredil to, bo naredil to. U?itelj ne ve, kako ravnati.
Model, ki ga razvijam in ki ga kažemo šolam, odgovarja na konkretna vprašanja. Mogo?e nas je samo še 50 ostalo pa nas je bilo ve? pa smo veliko slišali o nasilju. ?e bi bilo možno pa ni možno, seveda, bi zbral eno skupino nas petih in bi vas konkretno vprašal. Dvanajstletnik, ki u?iteljici re?e fuck off pred tridesetimi otroki, kako bi ravnali. Ali imamo recept? Se upa kdo re?i u?iteljici, kako naj ravna. Dvanajst let pa to je realnost. O, ja, seveda, pa še od ?esa.

......: /govori iz klopi/

RADOVAN RADETI?: Kako?

......: /govori iz klopi/

RADOVAN RADETI?: In ?e se ne? ?e odide?

........: /govori iz klopi/

RADOVAN RADETI?: Odli?ni ste. Vidite. To so u?iteljice, ki jih rabite na šoli. Odli?no.
Kaj pa recimo, ?e pride starš in re?e: ?e tega ot roka ne daste iz šole ven, bom svojega izpisal. Se vam je to kdaj zgodilo? Tudi ne?
Jaz obiskujem šole, v katerih se to pogosto dogaja. Fužinska, jarška, moš?anska, šišenske šole. ?e tega otroka ne izpišete, naš tega ne bo ve? prenašal. No?
Še za zaklju?ek. Kadar razmišljamo o nasilju, želim opozoriti na eno zadevo, in sicer. Tale kvadrant vam bom pokazal, ker so odsotni otroci. Bodite pozorni, ker za nami prihaja zahodna Evropa. Iz tega kvadranta, to so otroci, ki se vzgajajo na podlagi pornografije, ki je na elektronskem spletu, ki je brez nadzora. To so otroci, ki v naših letih ali ?ez kakšnih deset let bodo tisti, ki bodo zelo nasilni do svojih partnerk. To so otroci, ki bodo pedofili in ki bodo nasilni spolno do svojih otrok. Podatki, ko govorimo o nasilju, ne govorimo selektivno, ampak ?e ste bili pozorni, spolno nasilje, spolno nadlegovanje naraš?a, je normalno, da naraš?a. Klasi?ne oblike nasilja, ki jih imamo iz pretepov in vsega ostalega nad otroki, to se zmanjšuje. Naraš?ajo druge oblike nasilja, ki so iz zgornjega kvadranta. Tu nekje, kjer se nam pojavljajo skrivnostni otroci, tako imenovani skrivnostni, ki so spet povezani z ignoranco in z odsotnostjo, v tej skupini se nam pojavljajo morilci. Malo genetike, dane okoliš?ine, priložnost, dobite morilca. Vsi podatki do sedaj, ameriška država, umori na fakulteti. Prvo, kar ste slišali, kaj je bilo. Otrok je bil skrivnosten. Noben ni vedel, kaj misli, nobeden ni vedel, kaj dela. Iz tega kvadranta so tovrstni potencialni morilci. Tudi Grosuplje in vse ostalo, kar se je dogajalo.
Ignoranca, napad, krivda. Dajte otroku te tri elemente in ste na dobri poti, da ustvarite morilca.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa gospodu Radeti?u. Res škoda, da nimamo ?asa za delavnico. Je pa res, da tudi vsak med nami ima razli?no izkušnjo in opozorila gospoda Radeti?a so aktualna. Dejansko se pojavlja v šolah pritisk na u?itelje, ?e imaš preve? negativnih ocen. To je znana zgodba že 20 let, ampak sedaj pa bog ne daj, da izgubiš u?enca, ?e je izklju?en. Prvi?, skoraj ga je nemogo?e izklju?iti. Drugo pa je pritisk, šole so z manjšim številom u?encev in potem seveda pritisk, ja, naši se znajdejo, so izklju?eni. Naši se znajdejo. Mi bomo dobili najslabši renome in v Ljubljani in velikih urbanih središ?ih lahko starši izbirajo. Šolski okoliš je lažje prehoden kot pri ve?ini drugih krajev, tako da to so pomembna vprašanja.
Na vrsti je gospod Marko Špolat, profesor iz Škofje Loke in je tudi že ve?krat pisal o tem nasilju, s katerim se pa sre?uje za katedro.

MARKO ŠPOLAT: Dr. Jan nas je neko? iz tega slavnega leta 2003, oktobra, mislim, da je bilo, zbobnal skupaj, ?eprav sem po vsej nesre?i še matematik po vrhu, ne samo u?itelj in z družila nas je ena sama misel, in sicer razpoke v šolskih pravilnikih. Vem, da to danes ni tema, ampak kljub vsemu. Potem so se pa zadeve tako odvijale, da v resnici je bil še kako važen ta sestanek, torej to naše sre?anje in takrat smo govorili res o tem, da pravilniki, ne samo, da ne sledijo moralnim normam, se pravi, da pravna norma ne sledi moralnim normam, ampak celo nasprotujejo jim. Do nekaj let nazaj smo imeli recimo v pravilnikih opredeljeno kot lažjo kršitev ravno to, ko je gospod prej omenil, neprimeren odnos do u?itelja, se je štelo za lažjo kršitev, do sošolcev. Recimo, zloraba drog je bila samo težja, ne pa najtežja kršitev. Res da preprodajanje drog pa je bila najtežja kršitev. Takrat je sledil upor, ki ga pa žal oblastniki niso slišali in tukaj imam pravzaprav še izjavo za javnost na tistem sre?anju, kjer smo takole zapisali: prizadelo nas je tudi, da se nobenemu od šolskih oblastnikov ni zdelo potrebno slišati, s kakšnimi težavami se sre?ujemo pri pouku. Mislim, da je podobnost tudi danes kar velika, ne glede na to, da se je vmes kaj zgodilo, tudi na državnem nivoju, ampak še vedno je tisto, kar govorimo u?itelji neslišno. Seveda, razen v enem primeru ali pa v nekaterih primerih, ko pride do eklatantnega nasilja, to so pa medijsko razvpiti primeri. Potem pride do Trenj, na katere spet ne povabimo u?iteljev. ?e jih pa povabimo, so pa to u?itelji, ki v bistvu ne predstavljajo tiste prave resnice.
Namen moje razprave je ta, da bi polemiziral z eno zelo nevarno tezo, da se v šolah pa? ve? govori o nasilju, mogo?e ga pa ni ve?. Matematiki zelo dobro vemo, ?e ti primerjaš dve stvari, rabiš vsaj dve stvari. ?e pa se argumentira, da v šolah se samo ve? govori o nasilju, ni ga pa v resnici ve?, ker v bistvu ne vemo, ker primerjalnih raziskav ni, zato mi tega ne vemo. Torej, vse, kar lahko trdimo, je, da tega ne vemo. Tisto, kar pa mi vidimo u?itelji in tudi v?asih povemo, kot bom v nadaljevanju, z raznimi posledicami tudi povemo. Torej, tiste so pa v glavnem negativne izkušnje in prav ta posnetek stanja mislim, da je klju?ni problem. Za ta problem sem tudi Slaku povedal, ko me je neko? na Trenje povabil, ampak nisem bil dosti krvav, ker naši otroci vseeno so vzgojeni, morajo še popoldne pograbiti, ko pridejo iz šole, gredo še v hlev zjutraj, tako da imam velikansko sre?o in iz mojih izkušenj tega ne morem govoriti in kot se sedaj re?e, nisem kompetenten za to.
Vseeno pa moram povedati, kaj se je zgodilo s tistimi u?itelji, ki so pa to povedali. Tukaj imam sicer zelo zme?kan papir, ki sem ga imel v zbornici obešenega takole eno leto, je pa iz leta gospodovega 2003, februarja se je to zgodilo. Je iz Šolskih razgledov. Takrat se je zelo veliko pisalo v Šolskih razgledih o nasilju v šoli. Ampak samo tisto leto. Ker potem se je zgodilo to, da tale gospod, ki je takrat pisal, da so kolegi grozili s pištolo, da je bila kolegica deležna klofute, da imajo razbite avtomobile pred stavbo, v katerih u?ijo, vsako konferen?no obdobje. Recimo se pogaja ravnateljica za to, da bi preprodajali drogo izven šole, vsaj za ta privilegij, ne v šoli. Ta kolega je kaj kmalu bil ?esa delež v šoli. Vprašajmo, ?esa je bil deležen. Svoje ?ase je bil junak, ki je upal to zapisali javno, da se je to za?elo govoriti. Bil je pa deležen tega, da so ga hitro za?eli obtoževati manjšega vpisa, slabega imidža, vsega, kar danes šola prodaja. Ne prodaja šola, recimo, moj olimpijec iz lanskega leta na matemati?ni olimpijadi, to, veste, novinarjev ne zanima. Njih zanima kri, zanima jih slaba novica. To je tista stvar. Tudi vsi ti ukrepi, ki jih sedaj doživljamo, so shizofreni napram tega, kar sem povedal. Obstaja ena avtonomija, od katere so odvisne vse druge avtonomije v šoli, tudi strokovna seveda. To je pa finan?na avtonomija šol. Nekaj o tem je povedal gospod Jan, drug se pa tega ni dotaknil. Res da imamo mi u?itelji orodja, samo v kon?ni fazi so pa razmere v Sloveniji take, da v tem trenutku, ko je vsako leto recimo 1.500 ljudi, 1.500 dijakov manjša generacija. U?itelj bo prekleto premislil, ali bo te vzgojne ukrepe, ali bo u porabil svojo avtoriteto in tudi predvsem ravnatelj bo premislil.
O tem, najlepši primer, ker to zadevo spremljam, smo bili pri?a pred kratkim. Vsi veste, za kateri problem gre, ne bom tukaj reklame delal. Gre za problem enega centra, poudarjam centra, zato ker je sedaj trenutno v tem trenutku zelo v modi ustanavljanje centrov, ustanavljanje velikih šol. Skratka, na tem centru sta se v relativno kratkem ?asu zgodili dve hudi stvari. Zanimiva je bila pa predvsem prva reakcija ravnatelja, ki pa niti ni bila tako netipi?na, kot bi se komu zdelo. Razumem ga samo iz enega stališ?a. Razumem ga samo kot s stališ?a managerja, ki je gledal na dijake kot na tistih 2.200 evrov po glavi, ki jih zaslužimo sedaj po MOFAS-u sedaj za vsakega dijaka. Tukaj je vsa tragika našega delovanja v tem trenutku. Ne razumem ga iz vseh drugih vidikov. Namre?, rekel je takrat, da je šlo za nedolžen performenc dijakov. To zadevo je zelo hitro pograbil eden od piscev v Delu in potem je rekel, da bi tem dijakom, ki so to posneli, bilo potrebno še omogo?iti pa? nadaljevanje študija na umetnostnih smereh, da bi se recimo filmsko. Pa nih?e v naši državici šentflorjanski grešni ni odreagiral. Nih?e. Ne u?itelj, ne ravnatelj, ne nih?e.
Po drugi strani imate pa zelo preprosto resnico, ki bi jo novinarji lahko odkrili tudi pri drugem primeru, ki se je kasneje zgodil na isti šoli. Jaz sem jo, ker sem vedel, da se lahko kaj takega zgodi. Prav zaradi prikrivanja in zakrivanja. Namre?, obstajajo forumi šolski in ?e komu verjamem na tem našem šolskem polju v tem trenutku, so to pa? dijaki. Dijak, ki je bil prisoten v tem razredu, dijak, ki je vse povedal na forumu, resda se je opravi?il, da se je to dogajalo pri slovenš?ini in da ne zna postaviti vejic in pik, ampak je povedal. Tega dijaka niso slišali ne novinarji, ne ravnatelj, ne u?itelj, ne nih?e. Zakaj? Ker je bil imidž na kocki. Na kocki je bil imidž in na kocki je bila tudi eksistenca u?iteljev. Tista stvar, ki nas vse žene, tudi mene, ki prihajam iz relativno varne šole, je ta eksisten?ni ?rv. Jaz vem, kaj smem v tem trenutku pa kaj ni dobro. Kaj ni dobro ne za mojega dijaka, ampak zame konkretno, ker bom jutri lahko brez službe zaradi tega. Ta dijak je o tem pisal, profesor, ki je pisal o teh groznih re?eh, ki ga ni nih?e slišal, ki ni imel suporta pravi ?as, ta u?itelj je sedaj brez službe in zadnji?, ko sem ga videl na enemu sestanku pri ministru, je pa? rekel tako, da bi zelo rad u?il 34 dijakov, nad katerimi se zmrdujemo gimnazijski u?itelji. Iz enega pogumnega u?itelja je postal ?isti navaden smrtnik, iz enega supermana en simbol upognjenega u?itelja, ki mu pa? narekuje razmišljanje eksistenca. Enako je bilo z u?iteljico poklicne šole, ki je sodelovala v oddaji Trenja, ?e se boste spomnili, in je pol leta nazaj še pisala, da ji grozijo škarje. Prav tako je nih?e ni slišal. Prav tako nih?e ni odpisal. Prav tako je imela težave. V oddaji Trenja ?ez pet mesecev je pa zadevo obrnila in je povedala, da se pa res ?udi u?iteljem, ki strokovno ne zmorejo, ki niso tako podkovani, da pa pri njej je pa zadeva pod kontrolo.
Jaz sem bil vedno na strani u?encev. Verjamem v pojutrišnje generacije, niti ne jutrišnje. Mislim pa, da se bodo te posledice, kot je gospod prej povedal, še v naslednji generaciji pokazale. To je nepremišljeno igranje na prvo žogo. Ti naši predpisi, naša ravnanja, ki jih dolo?ajo ljudje, ki nimajo radi otrok, imajo pa toliko rajši prora?un, da se bo to slej ko prej odrazilo in potem bom samo pa? lahko še komentator, ko se bo to zgodilo. Upam pa, da bom svoje otroke oziroma svoje dijake nau?il vložiti ve? ljubezni v medsebojne odnose. Mi na naši šoli gojimo to, da ne bom samo kriziral, da ne bom kritikantsko izpadel, verjamemo v to, da se da povezati po horizontali, po vertikali, kakorkoli že, z osnovnimi šolami. Tam je pa treba za?eti. Za?eti je treba na odnosni ravni in nau?iti, ?etudi z zgledom, kot jaz to delam, otroke, da so alergi?ni na nasilje, ne glede na ceno. Hvala lepa.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa. Še ena srednja šola, ki jo predstavlja Ljubica Bobovi?.

LJUBICA BOBOVI?: Dober dan tudi v mojem imenu. Prihajam iz Srednje ekonomske šole v Kopru, in sicer sem svetovalna delavka na njej. Imam tudi, kot je gospa Nussdorfer opisala svojo šolsko zgodovino, sem se jaz prijavila k razpravi, ker tudi mislim, da mogo?e imam kaj povedati. Namre?, delam v šolstvu že 25 let, od tega 15 let v srednjih šolah kot šolski pedagog. Naša šola ima sre?o, da ima dva svetovalna delavca, prej sem pa delala v zavodih, vzgojnih in v dijaških domovih. Konkretno sem socialni pedagog.
Zakaj sem želela spregovoriti tukaj pred vami? Danes prihajam iz šole, ki je bila neko? v slovenskem merilu velika šola. Imeli smo 1.200 dijakov. Danes se vpis manjša. Težko smo se posvetili medsebojnim odnosom. Ni to ne mogo?e, je pa težje, kot kje drugje. Strinjam se s predhodnim razpravljavcem, da so v modi velike šole. Velike šole producirajo marsikatere probleme.
Ko sem prišla tako v srednjo šolo kot v dijaški dom, sem se najprej sre?ala s problemom krsta, institucionaliziranega nasilja. Vse institucije proizvajajo nasilje, ampak mi nanj nismo dovolj pripravljeni. Kolegi so me takrat, ker domovi še niso imeli profila vzgojitelja, ni bilo izobraževanja takrat pred 30-imi leti za vzgojitelje, so me takrat prosili, da se posvetim temu vprašanju in potem so bili mnogi krsti v domovih legalizirani.
Sedaj, pred štirimi dnevi, sem se zopet sre?ala na naši šoli z grozljivim odhodom maturantov, ki kaže na to, da mi nismo sposobni njihovih potreb, motivov, kanalizirati. ?e pogledam nazaj, bi rekla, da se šolstvo absolutno senzibilizira za te probleme. Ogromno je napisano v teh letih, ko jaz delam, v revijah. Jaz sem samo želela opozoriti in prebrati par naslovov za podro?je, ki ga jaz pokrivam, ampak tudi v drugih revijah za u?itelje je tega ogromno. Na primer, šolsko svetovalno delo, tukaj piše: nasilje kot sporo?ilo. Pušnik Mojca - Preventivni programi zmanjševanja nasilja, doma?e in tuje izkušnje; Verbnik Dobrnjak Tatjana - Vrstniška mediacija v šoli in še bi lahko naštevala.
Jaz bi rada samo, da ne bom predolga, ker tukaj sem si napisala kup stvari, šola je vedno bila in bo ogledalo družbe. Vsi pojavi, ki sicer naraš?ajo v družbi, so v njej prisotni in mnoge stvari se je dalo predvideti. Tisto, kar mene moti, da kdaj se obnašamo, kot da nas preseneti. Trendi so bili. Strokovne službe na srednjih šolah so po mojem mnenju absolutno premalo izkoriš?ene. Delam tudi na šoli, ne samo, da je velika, ampak je ve?programska in imamo tudi strokovne programe. Lahko potrdim  kolegu pred menoj, da so poklicne šole danes en poligon nasilja, ?e ho?ete. Ogromno je tukaj otrok, druga?na struktura populacije, ogromno je otrok, ki jih je izvrgel že osnovnošolski sistem. Mi opažamo, da naraš?a število otrok v teh programih iz ljudskih univerz. Triletni programi zanje absolutno niso primerni. Šolska politika se pa na to dovolj ne odziva, da bi pripravila primerne programe za te otroke, ampak ?utimo tudi mi pritisk, da otroci niso na ulici, da morajo pa? biti v šoli ?im dlje ?asa in da morajo šolo kon?ati.
Kaj mislim, da bi morala, ?e izpustimo nas šole, kaj bi morala narediti država in kaj si jaz želim. Želim si, da bi ve?krat sedeli, tako kot danes, ljudje iz razli?nih strok. Samo enkrat v vseh petindvajsetih letih se je meni to zgodilo, da smo sedeli ljudje iz sodstva, policije in šolstva. Morali bi sedeti skupaj zdravstvo, sociala, sodstvo, šolstvo, nevladne organizacije. Verjetno ni danes nikogar iz klubov, športnih društev. Tudi ko sem šla pa sem prišla na pogovor z enim kolegom, ki se mi javlja tudi v šolo, ker zelo skrbi kot trener za svoje dijake, to je Judo klub Koper pa jadralci. Oni ogromno naredijo za prevencijo nasilja. Povedal mi je, da bo moral postati ma?ek za javljanje na razpise. Strinjala bi se z  gospo Angelco Žerovnik, ki je rekla, da se manjša podpora države tem organizacijam in ti ljudje seveda se morajo znajti kakor vejo in znajo.
?e se vrnem na to, kaj mislim, da bi morala država v prvi vrsti narediti. Gotovo je, da bi morala bolj skrbeti za materialno in kadrovsko bazo v šolah, za naše izobraževanje in za naše povezovanje. Potem bi morala bolj izkoristiti kapital, ki ga imajo razne institucije. Razprave so bile prej, ali imamo podatke ali jih  nimamo. Kakšni ti podatki so? Jaz trdim, da je podatkov ogromno, niso pa dovolj povezani. Tudi kontinuiteta enega vprašanja ni vidna. So že eni delali pa ti drugi ponavljajo. Eni za druge tudi ne vemo. Morala bi tudi nehati recimo dovoliti v šolski politiki, recimo v šolski politiki razpravljamo, še vedno delimo na vzgojo in izobraževanje. Še vedno ne vemo, kaj bi s svetovalnimi službami. Recimo, mnenja so tudi, da naj bi šle iz šol.
Skratka, moramo se bolj odzivati, tisti, ki v šolstvu smo in opredeljevati do naše šolske politike pa še kup drugih stvari je. Samo toliko sem želela in bi želela tudi odziv dobiti.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa. Tam je podatek o nasilju na konkretni šoli in konkretnih domovih. Trend se sicer nekoliko spreminja, ampak  prevladujo?a populacija na ekonomski srednji šoli so dekleta. Sedaj je sicer malo ve? fantov. Ko sem za?el poklicno pot, so bili zaš?iteni, hvala bogu, sedaj se malo spreminja, ampak tudi med dekleti je to nasilje zelo aktualno in to sporo?ilo, da naj bi vendarle izkoristili potenciale, ki jih ta družba že ima na razpolago.
Še eno srednjo ekonomsko šolo imamo, tokrat iz Ljubljane, ki jo bo predstavila gospa Eva Kardelj Cvetko.

DR. EVA KARDELJ CVETKO: Kot je dr. Jan povedal, dr. Eva Kardelj Cvetko iz Ekonomske šole Ljubljana. Morda razmišljam nekoliko druga?e. Razmišljam iz druge politike. Nekateri od mojih kolegov trdijo, da sem iz nemega filma, pred leti so še trdili, da sem iz ?rno-belega filma, vsekakor iz barvnega nisem. Vendar, ko gledam tale naslov, menim, da glede na vse, kar smo danes slišali ali skoraj vse, je pomota v naslovu. Kaj morajo šole narediti za varnost otrok, smo poslušali danes. Dejstvo pa je, da je naslov popolnoma pravilen, ker šola je državna institucija. Kakor nam država kroji šolsko politiko, tako jo izpeljemo. Kje sem bila nekako ne toliko iz nemega filma. Zdi se mi, da v današnji družbi nikakor ne moremo in ne smemo iskati krivca še najmanj v družini, ki je skrajno obremenjena s preživljanjem svojih otrok, s tem, da žal danes znanje ni tisto, ki vodi otroke naprej ali pa dijake. Papir je tisti, znanje iskanje stranpoti, sprenevedanje in nenazadnje, kje so se naši mladostniki tega nau?ili - od nas, ne od mene ali kogarkoli, ampak od nas.
Odgovora, zakaj nas je strah, žal mene ni strah, zato je moj položaj vedno nekoliko na majavih nogah, kot je rekel kolega, ampak menim, da je prav, da si povemo to, kar mislimo, ker morda .. (nerazlo?no) neko? res že malo bolj dale?. Kje je varnost? Ne bom trdila, da ko smo hodili mi v šolo, smo bili v resnici varne, smo se pa ?utili varne. Videli smo svojo lu?ko na koncu predora in ne nasproti voze?i vlak. Videli smo, sre?o sem imela, da izhajam iz izjemno tople in dobre družine, resni?no, ki je imela pa izjemno ozke meje, zelo strogo zastavljene meje in danes mislim, da bi te meje predstavljale morda gospe varuhinji, ne vem, ?e je tukaj, že malodane ogrožanje mojih pravic, ker jaz sem bila polnoletna, sem bila že študentka pa sem morala biti ob desetih doma. Pa mislim danes, da mi ni bilo v škodo, ko vklopim svoj zgodovinski spomin. Vse speljati na družino, ki žal danes nima mo?i, nima ?asa in obenem kriviti internet, ki je gotovo kriv in vsa komunikacija, ki je omogo?ena, se absolutno strinjam, vendar kako lahko šolska zakonodaja uvaja internetne redovalnice, dnevnike in uni?uje še tisto komunikacijo, ki jo s starši imamo. Jaz na vsakem prvem roditeljskem sestanku v prvem letniku povem, da šolo naredijo trije. Starši, dijak in u?itelj in da se moramo s starši dogovarjati, da se ne bi narobe razumeli, nekdo, ne vem, ?e ga vidim v dvorani, ne vem  pa seveda tudi ne priimka, ker to pa ni moje mo?no podro?je, je rekel, da naj bi šola in starši nastopali proti otroku. Bil je iz vaših vrst, mislim da, dva otroka ima. Ampak to ni res. Jaz govorim o tem, da ?e bomo starši in u?itelji stali vsak na svojem bregu, se bodo utapljali otroci, kar pomeni, da se moramo dogovoriti. Tega, verjemite mi, po mailu ne bomo naredili. Dogovoriti se moramo za skupen vzgojni na?rt. Zato je zame, oprostite, ?e ste iz ministrstva še tukaj, tudi ne, vzgojni na?rt delati za celo šolo, pa naša je majhna, ima 650 dijakov, imamo sre?o, da smo tudi v krasni stavbi, ki omogo?a malodane družinsko življenje, se ogromno pogovarjamo, se vsi med seboj razumemo, poznamo. Jaz z dijaki v glavnem nimam problemov, moram re?i, prej s kom starejšim pa to niso ve?inoma starši. Mi moramo skupaj s starši dolo?iti na?rt, kako peljati otroke, kajti jaz še vedno ob mešanici vzgoje in izobraževanja trdim, žal pa tega šolski sistem, tukaj pa zakonodaja, tukaj boste pa vi dr. Zoltan morda lahko kaj naredili, onemogo?a nam to samo zakonodaja in na?in sprejemanja v srednje šole in visoko šolstvo. Mlajše generacije ne bodo ni? spremenile, ker ministrstvo za šolstvo ne pristaja na nižje normative, kar bi bilo edino smotrno in modro, da bi se dalo delati ve? individualno, ve? nivojsko in tako naprej. Ampak, pustimo to oziroma ravnatelji se za to zavzemamo .
Vzgojni na?rt delati za celo šolo, kot re?eno, je zame popolnoma izgubljeno. Spet en papir, ki ga ne bomo mogli upoštevati. Copy paste, tako kot je rekla, mislim, da je bila gospa Šverc. Vzgojni na?rt delamo pri nas za vsakega dijaka posebej. Za problemati?nega dijaka v okviru razrednega u?iteljskega zbora je treba narediti vzgojni na?rt, kar pa ne pomeni, vzgojo je vedno treba vpletati v u?enje. Profesor matematike mi lahko zagotovi, da se da to v vsak predmet. Jaz sem namre? psihologinja in to zame sploh ni težko. Osnove lepega vedenja, da se znajo dijaki opravi?iti, da znajo re?i dober dan, nasvidenje, hvala in prosim, to se resni?no rojeva v družini in žal prenekaterikrat v vrtcu. Da se pa nau?iti srednješolce. Na srednji agroživilski šoli, kjer sem sicer samo eno leto pou?evala mesarje, peke in slaš?i?arje, hudo problemati?na populacija, stara do 21 let v drugem letniku. Na koncu so vsi znali vsaj to. To ni psihologija, vem, ampak v življenju jim bo koristilo.
Skratka, odgovora, kako narediti to državo varno za otroke in to šolo varno, dajmo jim perspektivo. Ne bodimo ?rnogledi, tako kot Slovenci pa? po naravi smo, to je že dr. Trstenjak ugotovil, ?eprav je zatrdil, da ni nacionalnega karakterja. Bojim se, da smo ga uspeli s svojimi fobijami od leta 1990, 1991 naprej ustvariti, saj vidite, da zavra?amo vse, kar ni >arijska slovenska rasa<. Ne vsi, ampak to se dogaja. Dajmo jim perspektivo in omogo?imo jim, da razvijejo svoje zmožnosti. To je pa šolski sistem. ?e bi dijaki, ki so nadarjeni za jezike, na primer lahko šli v gimnazijo, ker so nadarjeni za jezike, ker z matematiko tri, dve ali podobno, gotovo bi bili v gimnaziji uspešni, še bolj na fakulteti. Danes želimo zapolniti strokovne srednje šole in strokovne fakultete. Letos smo nadpovpre?no uspešno. Vpisali smo ne vem koliko strojnikov tudi na fakulteto. To so v bodo?e psihi?no moteno ljudje, po moji presoji. Štiri leta srednje šole, recimo pet let fakultete pa 40 let do pokoja, ?e ga doživiš seveda, je 50 okroglo let dela, ki ga ne maraš. Tu vidim možnosti, ?e smo že v Evropi, ?e nismo oaza v Evropi, ker je bila moja velika želja neko? in bi lahko bili, verjemite mi, da so kapacitete Slovencev zelo visoke.
Najbrž bomo morali uvažati tujo delovno silo pa svojo izvažati, ampak omogo?imo ljudem, da se šolajo za tisto, kjer bodo videli svojo lu?, kjer bodo videli svojo perspektivo in kjer bodo delali z zadovoljstvom, ker samo tam bodo dobri.
Samo še eno stvar bom izpostavila, ?e dovolite. Ob?utek varnosti izhaja iz družine, ki ima ?as, da nudi otrokom varnost, ki se postavi za njih ne v tistem smislu, da je zaš?itniška in ki jim to?no postavi meje, pomeni, kje se za?ne njihova odgovornost in ki je sposobna prenesti sindrom razpadlega gnezda, ko gredo otroci od doma. Hvala lepa.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa gospe Kardelj za provokativne misli, vendar moram le nekoliko zamejiti to razmišljanje oziroma trditve. Ni bila šola v ospredju, ampak je bila celotna problematika. Ministrstvo za delo nam je na za?etku pokazalo celoten spekter in tako naprej. Prisotno je bilo sodstvo. To je bilo provokativno. Ampak, da ne bi bil pa kdo užaljen, moram pa tudi povedati to stran. Razli?ni so pogledi.
Moje mnenje glede srednje izobrazbe je, srednja izobrazba mora biti splošna izobrazba. Vedno kolega, ki je delal ob delu, torej ta naporna in zahtevna poklicna kariera, iz poklicne šole recimo sem imel kolege cimre med študijem. Poklicna šola, delovodstva, potem so naredili tehni?no, prišli na fakulteto, vendar je bil njihov na?in razmišljanja druga?en od gimnazijca. Ja, saj, tako. Tako, da so ti problemi razli?ni.
Na vrsti je še gospod Holidor Cvetko.

HOLIDOR CVETKO: Hvala lepa. Koliko imam ?asa? ?e vas še interesirajo moje misli? Na ta zbor me je privedla tema, ki me je torej pritegnila. Nisem se pa mislil oglasiti, vendar so me nekatere misli spodbudile, predvsem pa nekatere misli, ki niso bile izre?ene. Bom skušal biti zelo kratek in jedrnat. Z gospo Šverc se ne strinjam, da prihajajo v šolo druga?ni otroci, ampak bi trdil, da se ne poznamo ve? dovolj, da smo toliko odtujeni, da se ve? ne poznamo. Verjetno smo oziroma mi starši ali pa u?itelji profesorji ali drugi strokovnjaki tudi njim tako tuji.
Kaj me je pa pravzaprav najbolj spodbudilo? To, kar ni bilo izre?eno. Namre?, ko sem to poslušal, bi se lahko zdelo nekomu, ki ne pozna stanja na tem podro?ju v Sloveniji, da pravzaprav imamo ali pa razvijamo samo institute, ki se skušajo zelo nasilno odzvati na nasilje. Ne zamerite mi, da sedaj pretiravam, ampak ve?ino govora danes je bilo, kako bi mi to nasilje obvladali in kontrolirali. Zelo nasilno ali pa dosledno, to je že malo lepše, zelo malo sem pa tega slišal, da bi se pravzaprav na nasilje odzvali z ljubeznijo, ampak nimam ?asa razložiti, kaj pravzaprav mislim s tem.
Ni bilo pa re?eno ali povedano, katere institucije pa pravzaprav ta država ima ne za gašenje požarov pa za reševanje tistih zadev najhujših, ki se že zgodijo, ampak za preventivno delovanje. Samo ena gospa je imenovala svetovalne centre. Jaz moram povedati, prihajam iz svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše iz Maribora, po stroki sem pa psiholog. Moram povedati, da v Sloveniji imamo štiri svetovalne centre v Mariboru, v Ljubljani, v Kopru in v Novem mestu, s tem, da je situacija v Kopru taka, da ga ho?e lovka politika ukiniti. So pa lansko leto ustanovili na papirju svetovalni center v Celju, ki pa še ne živi. Svetovalni centri smo javni zavodi, ki delujemo na podro?ju vzgoje in izobraževanja, namenjeni smo pa mnogoterim dejavnostim, med drugim tudi odzivanju na vse tole.
Tukaj bi se vrnil na slajd gospe varuhinje. Smo zelo dobri strokovnjaki, smo zelo zanesljivi. Delujemo neodvisno. Bolj kot svetovalni delavci po šolah, ki so tudi strokovni in zanesljivi. Smo zelo zaupni, torej spoštujemo in smo zaupanja vredni, torej spoštujemo to, žal pa resni?no nismo dostopni vsem. Namre?, v Sloveniji ne obstaja mreža svetovalnih centrov, ki bi pokrivala vso Slovenijo, tako da bi bili s svojimi uslugami dostopni prakti?no vsem. Recimo otrok ali šola ali starši iz Lendave imajo najbližji svetovalni center šele v Mariboru. Korošci ga tudi nimajo. Poso?je zgoraj tudi ne pa še marsikje je luknja. Škoda, da odgovornih iz ministrstva ni ve? tukaj. Namre?, res je v zraku vprašanje šolskih svetovalnih delavcev. V zraku je vprašanje svetovalnih centrov in tukaj mislim, da država dela eno veliko napako, ker sicer vlaga tja, kjer je potrebno, da gasimo požare, ne vlaga pa tja, da bi z zaupanjem rekli, da ?ez dve generaciji bo pa zanesljivo stanje boljše, ker ?e ne bomo vlagali v preventivo, torej v delo za pomaganje pri prosvetljevanju, pri vzgoji, ?e ne bomo izvajali šol za starše, treningov nenasilne komunikacije, treningov aserativnosti, ?e ne bomo u?ili empatije in tako dalje, potem tiste generacije, na katere stavijo, tega pa? ne bodo razvili in tukaj bi seveda jaz apeliral na vse, ki lahko vplivate kaj na to, da bi se vendarle vprašanje svetovalnih centrov rešilo na državni ravni, da tako važna dejavnost in poslanstvo, kot ga izvajamo mi, ne bi bilo odvisno od lokalnih politik. Jaz vam lahko re?em, jaz se pogajam z 18, 20-imi župani iz regije in za ve?ino teh županov sem strošek. Sploh ne vidi, kakšna investicija je to naše delo, ampak ?isti strošek, za katerega mu je žal. Za njega lokalno je ve? vredno, ?e potegne v kraju en kilometer asfalta, kot da pla?a 1.000 evrov za storitve svetovalnega centra, da bomo mi prišli v kraj, da bomo delali s starši, da bomo izvedli šolo za starše, delali z u?itelji supervizijsko in podobno. Za njih smo ?isti strošek. Tukaj bi vas seveda vse skupaj pozval, da bi napravili nekaj ve? in sedaj, ko je vprašanje šolskih svetovalnih delavcev in tudi svetovalnih centrov, je ravno se mi zdi ?as, ko politika tehta, kaj pravzaprav bo z vsemi nami. Mi se že od leta 1997 trudimo, da bi se umestili v nek zakon, da ne bi bili odvisni od lokalnih politik. Sedaj beremo, nacionalni program za varstvo otrok in mladine. To?no to, kar se tam sedaj politika dogovarja, da bi bilo treba. Delamo že, ampak Slovenija ni pokrita s tem. Ne vlaga se dovolj v nas.
Zaklju?il bom s tem. En slajd je bil dober, kjer se ni? ni videlo. Gospa je pa dobro razložila. Mi pravzaprav to?no vemo, kaj je treba in kako, samo možnosti morajo nam dati. Hvala lepa.

DR. ZOLTAN JAN: S tem je lista prijavljenih razpravljavcev iz?rpana. ?e želi še kdo besedo, tudi lahko med referenti kakšen polemi?en odziv ali pa dodatno pojasnilo. Kolega Marko Špolat.

MARKO ŠPOLAT: Samo replika o teh raziskavah. Sam sem, da tako re?em, avtor ene od raziskav enega od tabuja, nisem jaz avtor, ampak sem dal idejo za to raziskavo prav po teh dogodkih, ki sem vam jih prej predstavil. To je raziskava SVIZ-a o nasilju nad u?itelji. Takrat leta 2003 si lahko pogledate, da ne lažem, na SVIZ-ovem forumu boste našli, ?e greste dosti nazaj, naše razprave o tem in takrat sem predlagal anonimno anketo za rušenje tega tabuja, ker do takrat je namre? veljalo, da je u?itelj nedotakljiv v razredu, da nima nobenih težav. Za bivšega ministra to ni bil nikakršen problem.
Ta raziskava je pa pokazala z numerosom 5.000 oziroma sodelujo?ih u?iteljev, da recimo 15 % u?iteljev je že doživelo poškodbe na delovnem mestu na primer. To je en podatek, ki sem mu še jaz težko verjel. Jaz nisem to napisal, ampak to je en podatek s strani dijakov. V šoli doživeli fizi?ni napad. Tako je bilo definirano. Seveda, v celi karieri. To je to.
Da ima pa država, ne glede na to, kdo je na oblasti, probleme s posnetkom stanja in da to  isto se na mikronivoju dogaja tudi šolam, da boste to razumeli, je pa mogo?e še zanimivo, kaj se je s to raziskavo dogajalo. Meni je bilo povsem jasno, že takrat sem napisal na forumu našem SVIZ-ovem, da bo raziskava osporavana s strani oblasti zaradi tega, ker naro?nik ni pravi. Jaz nisem dobil to?k za to, SVIZ-ovci niso dobili to?k za to, da so sodelovali, je bila pa samo anonimna raziskava. Matematik jo je naredil, moj prijatelj na SVIZ-u, ki je sam doživel nasilje.
Ampak usoda te raziskave je bila pa taka, da so se ji pravzaprav vsi odpovedali. Najprej je rekel minister Gaber, imamo take in druga?ne raziskave, to je bil njegov komentar. Minister Zver je rekel: sem sam veliko raziskav naredil in vsemu ni treba verjeti. Nazadnje pa izgleda, tako kaže, se je celo SVIZ odpovedal, da pa? ni bila naprej dogovorjena z ustreznimi službami in tako naprej. To je tisto, o ?emer sem pravzaprav govoril. Posnetek stanja, ?e bomo to bitko izgubili, smo izgubili vojno proti nasilju. Posnetek stanja mora biti pravi in ne tole.

            DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa. Še kdo? Želi še kdo besedo?

            .......: /govori iz klopi/ mislim, da je statistika vendarle tisto, .. Kot vodilo mi je pa že dolga leta ....

            DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa. Po?asi bi zaklju?ili. Prosim, ?e želite.

            ........: /govori iz klopi/

            DR. ZOLTAN JAN: Težko je v tej državi identificirati organ, ki je vzvod za rešitev dolo?enega problema. To je tudi sedaj problem pri tej delitvi oblasti. Greš na ministrstvo, mi imamo strokovni svet in tam so praktiki, ki delajo in vodijo to in to skupino. Potem do tiste prideš, da so oni omejeni in tako naprej. Prideš do poslanca, sprejema zakone, ne pa podzakonskih predpisov. Normativi so nastali na podlagi finan?nega ministrstva in tako naprej. Ampak, ?e se ve?krat ponavlja, potem se nekaj tudi napravi. Kolegica, ste še vi želeli?

            PIKA GRANC: prihajam iz Zavoda za šolstvo v vlogi koordinatorice na seminarju socialno u?enje. V?eraj smo dobili informacijo, da je tudi seminar za nadaljevanje potrjen. Do sedaj smo izvedli štiri seminarje in na teh seminarjih so se za?ele graditi nove povezave, nove mreže. Na seminar sprejmemo približno 35 udeležencev. Iz cele Slovenije pridejo in imajo razli?ne vloge. Seminar traja tri dni in razkrije se vse to, kar je bilo slišati tudi danes, predvsem pa je eden od namenov seminarja graditi nove mreže, da dobijo tudi u?itelji nova orodja, ker je seminar naravnan delavni?no, dobijo potrdilo za to, kar po?nejo, predvsem pa tudi ljudi za naprej z novimi povezavami, ki jih zgradimo v treh dneh med seboj. Iz tega nastajajo ?udoviti novi projekti, tabori za mlade, za osnovnošolce, za srednješolce. Vsi skupaj ob tem rastemo, tako strokovno kot tudi osebnostno in tisto sporo?ilo tudi od otrok pred kratkim iz tabora OŠ Laporje, kjer je bil tabor šestih šol, tudi iz Srbije so prišli in sporo?ilo mladim: delajte to še naprej. Širite to po celi Sloveniji in tudi širite to še naprej po svetu. Mi zmoremo in znamo veliko. Dajte nam priložnost, spoznajte nas. Veliko se lahko nau?imo in pridobimo skupaj. V bistvu tisto, kar njih nagovori, je iskrenost, odprtost in vedno si izberejo dve vrednoti, ki jih želijo raziskovati: zaupanje in spoštovanje. Ni se potrebno spraševati, zakaj izberejo to.
Še zadnja izkušnja s projekta razredna skupnost iz ene od gimnazij v Ljubljani. Razred se je odlo?il, skupaj z razredni?arko, za ta projekt, ker so bili odnosi razklani in odlo?ili so se za spoznavni tabor v tretjem letniku. Nekateri so bili ogor?eni, vendar so zelo hitro ugotovili, da se v bistvu ne poznajo med seboj. Neštete raziskave to potrjujejo. Tudi raziskava o socialni ranljivosti iz leta 2000. Eden od problemov mladih je, da so emocionalno iz?rpani, osamljeni, vendar je to nezaželeno. To se skriva, prikriva in tisto, kar se tudi razkriva na teh seminarjih, na študijskih sre?anjih z u?itelji izpoklicnih šol, je, da je pri življenju, to, kar smo danes ve?krat slišali, obrambni mehanizem zanikanja in pa umik. Mnogokrat ni zaželeno govoriti o problemih. Kolegi skrivajo to drug pred drugih in mislim, da je sporo?ilo danes to: dajmo si upati, dajmo se podpirati, dajmo se odlo?iti in spregovoriti in iskati skupaj rešitve, ker ko sva prvi? s kolegico prinesli s seboj na seminar malo preprogo, so vsi zelo hitro ugotovili, zakaj jo imava s seboj. Mnogokaj je skrito pod preprogo in ?aka, da bomo zbezali skupaj ven.
Sem bila izzvana in zato bi se po?utila slabo, ?e ne bi to povedala in odšla domov, ne da bi se javila. Tudi sama imam tremo, imam težave s tem, da se javim. Bližje mi je delati v majhnih skupinah, z ljudmi, ki jih poznam ali pa tudi ne, v manjši skupini, tako da sem tu sedaj ponosna, da sem se odlo?ila in spregovorila. Mislim, da smo vsi mnogokrat v takšnih položajih, da lahko dvignemo roko in povemo to, kar ?utimo in mislimo in v kar verjamemo in delamo.

            DR. ZOLTAN JAN: Kar lep zaklju?ek, tako da je meni prihranjen napor, tudi zato, ker je vendarle bilo toliko opornih to?k tistega, kar smo danes slišali. Druga?e novinarji, ko so me tretji? vprašali, kaj boste pa s tem posvetom dosegli, mi je že malce dvignilo pritisk, ampak sem se zadržal in nisem povedal, da verjetno revolucije ne bomo napravili ali pa, da tudi ne bomo odkrili absolutno u?inkovitega orodja, s katerim bi rešili vse te probleme, ki so. Pa? pa smo se sre?ali in to iz zelo razli?nih sredin in iz zelo razli?nih podro?ij. Res je, da smo najbolj obravnavali družino in šolo, ampak to sta pa? družbeni instituciji, družbeni formaciji, kjer se to dogaja. Je bilo pa zelo jasno, vsaj trikrat ponazorjeno, da je to morda komajda manj kot polovica vpliva, gotovo ne ve? kot polovica vpliva. Žerovnikova je povedala pri socialni zbornici in tako naprej. Jedro in pojavi se spletajo in za?enjajo tudi drugje. ?e smo pa državna institucija, potem pa je treba angažirati. Moram pa povedati, da potem sem pa sam bil zelo obogaten s tem, kar je tukaj se pokazalo, toliko razli?nih doktrin, toliko razli?nih podro?ij, na katerih se deluje in tako naprej, tako da mislim, da pri reševanju teh problemov, ki jih danes ne rešujemo, ampak nanje opozarjamo, da se bomo pri reševanju lahko oprli na številne misli, ugotovitve, ki ste jih predstavili in za kar se vam najlepše zahvaljujemo. Hvala lepa.
Na spletni strani Državnega sveta bo takoj tisto, kar je bilo dano pismo. Potem se dopolnjuje. Pripravljamo pa tudi zbornik, da bi bilo vse objavljeno in seveda tudi na spletu potem.

---