Iskanje:     Napredno iskanje
Brskanje po kategorijah:



Pozdrav in uvodne misli na posvetu: Kako gospodarno upravljati z lastniškimi deleži države v gospodarstvu?

Predsednik Državnega sveta
mag. Blaž Kav?i?

Spoštovani!
Vesel sem, da vas lahko pozdravim v Državnem svetu RS, drugem domu slovenskega parlamenta. Izgled te naše dvorane osvežuje spomin na ?ase, ko vprašanja lastnine in upravljanja še niso imela tiste legitimitete in pomena kot danes. A vprašanje te dvorane bo, kot kaže, v roku kakšnega leta rešeno. Dosežen je bil namre? sporazum glede na?rta preureditve te dvorane s katerim smo lahko zadovoljni. Kako pa je z upravljanjem lastniških deležev države v gospodarstvu? Tisti priznani strokovnjaki, akademiki in praktiki, ki so prejeli naše vabilo k sodelovanju na tem posvetu, so verjetno že iz vabila samega lahko razbrali, da se pri obravnavi te klju?ne gospodarske teme želimo izogniti senzacionalisti?nemu pristopu in želimo soo?iti razli?ne poglede širokega spektra kompetetentnih sogovornikov. Seveda nismo mogli k uvodnim referatom povabiti vseh, ki o tej temi lahko tehtno spregovorijo. Nekateri vabljeni tudi niso želeli sodelovati v uvodnem delu in njihov prispevek pri?akujemo v delu, ki je namenjen diskusiji. Po mojem prepri?anju pa cenjeni avtorji uvodnih prispevkov zagotavljajo vrhunsko kakovost in raznolikost pogledov in se jim v našem skupnem imenu zahvaljujem za to, da so obdelavi te teme namenili svoj dragoceni ?as.

Pomena obravnavane teme se zavedajo tudi v OECD, kjer so leta 2005 izdali Smernice za upravljanje podjetij v državni lasti v katerih ugotavljajo, da vsebinsko osnovo za upravljanje podjetij v državni lasti predstavlja kombinacija:

  • socialnih
  • gospodarskih in
  • strateških interesov.

Poleg tega ugotavljajo, da globalizacija trgov, tehnološke spremembe in deregulacija prej monopolnih trgov silijo v prilagoditev in restrukturiranje sektorja državnega lastništva.

Glavni izzivi reform upravljanja podjetij v državnem lastništvu so po prepri?anju OECD:

  • Najti ravnotežje med odgovornostjo države izvajati lastniške funkcije (nominiranje in izvolitev upravnega odbora) in brzdanjem pred nepotrebnim politi?nim vpletanjem v upravljanje podjetja.
  • Zagotoviti enake pogoje delovanja na trgih, kjer privatna podjetja lahko konkurirajo tistim, ki so v lasti države, s tem, da vlade ne izkrivljajo konkurence z uporabo svojih regulatornih ali nadzornih mo?i.
  • Država naj bi izvajala lastniško funkcijo preko centraliziranega lastniškega subjekta ali u?inkovito koordiniranih subjektov, ki naj delujejo neodvisno in v skladu z javno razkrito lastniško politiko.
  • Priporo?eno je strogo lo?evanje državnega lastništva in regulatornih funkcij.
  • Upoštevanje smernic OECD naj bi vodilo do zagotovitve državnega lastništva na profesionalen in odgovoren na?in in do bolj zdrave, bolj konkuren?ne in bolj transparentne družbe.
  • ?e želi država dobro izvajati svoje lastniške dolžnosti, lahko pri tem uporablja tudi orodja privatnega sektorja, vklju?no z OECD principi upravljanja družb. To še posebej velja za družbe, ki kotirajo na borzi.

Podjetja v državni lasti se soo?ajo z zelo izrazitimi izzivi upravljanja:

  • Neprimerno politi?no motivirano vpletanje v vodenje podjetja ali popolnoma pasivno in distancirano lastništvo s strani države.
  • Vprašanje odgovornosti je klju?no, saj so podjetja v lasti države velikokrat zaš?itena pred dvema glavnima grožnjama, ki so jima izpostavljena vsa druga podjetja, ki pa so v privatni lasti: ste?aj in prevzem.
  • Odgovornost za rezultate poslovanja podjetja izhaja iz cele verige agentov (managementa, upravnega odbora, lastniških subjektov, ministrstev in vlade), brez da bi se dalo jasno dolo?iti glavne nosilce.
  • Ker je odgovornost tesno povezana z u?inkovitimi odlo?itvami, je dobro upravljanje s podjetjem velik izziv.

Aprila lani je Državni svet organiziral posvet na sorodno temo z naslovom Prodaja državnega premoženja. Kasneje je Državni svet prejšnjega mandata tudi podal pobude za opredeljevanje zakonodajne in izvršne oblasti do vprašanj prodaje državnega premoženja. Ne umišljam si, da so bila ponujena stališ?a nujno v celoti popolna in pravilna, a pod pogojem gospodarnega upravljanja z lastniškimi deleži države v gospodarstvu ne bi moglo priti do sedaj aktualiziranih prevzemov narodnogospodarskih dimenzij pod pogoji, ki so vsaj netransparentni ?e že ne sporni. Nek prijatelj - ban?nik - me je nedavno vprašal: Kako to da na primer Aleksander Svetelšek, direktor Engrotuša, ni prevzel tega podjetja, saj je, kot kaže, zelo sposoben direktor? In odgovoril mi je kar sam: Zato, ker poleg njega, tudi Mirko Tuš kvalitetno opravlja svojo funkcijo lastnika!

V obdobju po osamosvojitvi Slovenije so se vsebolj za?ela zastavljati vprašanja kaj storiti z lastniškimi deleži države v podjetjih kot so NLB, NKBM, Zavarovalnica Triglav, Telekom Slovenije, Revoz, Lek, Krka, Delo, SIJ, Toba?na tovarna, .

Teh nekaj uvodnih misli ne želim usmerjati v pavšalno kritiko izvedenih prodaj nekaterih podjetij, tudi ne podrobni analizi posameznih primerov. Nedvomno je bilo v izvedenih poslih veliko premišljenih in koristnih potez. So posli, podjetja, branže, kjer je vklju?evanje v globalizirane sisteme preživetvena ali vsaj razvojna nuja. In v takih primerih ostaja odprto bolj vprašanje na?ina, kako, pod kakšnimi pogoji je bila prodaja državnega deleža izvedena.

Tudi sam sem sodeloval pri enem od prvih poslov prodaje lastniškega deleža tujemu vlagatelju. Projekt je stekel že konec 80-ih let, še v jugoslovanskem okolju na temeljih še >mokrega< Markovi?evega zakona o podjetjih. Šlo je za povezovanje Iskre in Siemensa na podro?ju telekomunikacijske industrije. In ni šlo toliko za željo vodilne ekipe nekdanje Iskre Telematika za vstop v kapitalno tržne razmere ampak za pogoj tujega partnerja, ki je kot nujni pogoj za njegov vstop v podjetje Iskratel videl jasna lastniška razmerja. Najmanj kar lahko re?em o tem projektu je, da je s pomo?jo tujega strateškega partnerja obstala visokotehnološka industrija v Sloveniji in se uspešno razvijala sedaj že skoraj 20 let. In v okviru sodelovanja z globalnim partnerjem so uspeli slovenski strokovnjaki pove?evati delež slovenskega znanja v prodajni realizaciji skupnega podjetja.

Verjetno bi lahko kdo prispeval tudi negativne ocene o nekaterih drugih projektih - da je bila kupnina premajhna, da se poslovni cilji niso uresni?evali in podobno. A bolj pomembno se mi zdi usmeriti miselni tok v iskanje odgovora na vprašanje kje so možne institucionalne izboljšave ne samo na podro?ju prodaje državnega premoženja, ampak na podro?ju, ki je prejšnjemu po mojem mnenju nadrejeno in sicer podro?ju gospodarjenja z lastniškimi deleži države v gospodarstvu oz. v podjetjih. Podro?je gospodarjenja velja namre? razumeti tako na ravni upravljanja s tem delom premoženja, kot tudi gospodarno odprodajo lastniških deležev ko odlo?itev o prodaji sprejeta. In prav na tem podro?ju nam nekaj manjka. Tisto, kar manjka je verjetno institucionalna rešitev. Da bi med ekstremoma popolne odprodaje lastniških deležev in popolnega državnega obvladovanja lastniških deležev našli institucionalno rešitev, neko entiteto, ki bi opravljala funkcijo aktivnega lastnika skladno z na?eli:

  • profesionalnega upravljanja
  • lo?enosti od vpliva trenutne oblasti
  • skladnega državnega gospodarskega razvoja
  • doseganja zadosti velikega kapitalskega obsega za uspešno nastopanje na finan?nih trgih

Zelo bom vesel, ?e bodo današnji strokovni prispevki pripomogli k oblikovanju boljšega na?ina gospodarjenja s slovenskim nacionalnim premoženjem v materialni in nematerialni obliki.

Povezane vsebine
document Kako gospodarno upravljati z lastniškimi deleži države v gospodarstvu