Magnetogram posveta Nove smeri družbenega razvoja med pravi?nostjo in u?inkovitostjo

Nekorigiran magnetogram (dobesedni zapis) posveta, ki je bil 25. novembra 2009 v prostorih Državnega sveta RS.
Posvet je povezoval državni svetnik Borut Meh, vodja Interesne skupine delodajalcev.

            BORUT MEH Spoštovane gospe, gospodje. Spoštovani naši gostje Pär Anders Nuder, minister dr. Igor Lukši? in predvsem predsednik Državnega sveta Blaž Kav?i?. Dobrodošli na današnjem posvetu. S kolegom mag. Semoli?em sva se dogovorila, da jaz prevzamem vlogo povezovanja  tega današnjega posveta. Zelo pomembno se mi zdi, da podpiramo to temo. Se pravi temo Nove smeri družbenega razvoja med pravi?nostjo in u?inkovitostjo. Zakaj? Državni svet je pred ve? kot letom dni prvi spregovoril o krizi, ki je prihajala in je takrat še niso vsi zaznali. Državni svet je takrat tudi opozoril na to, da to ni samo gospodarska kriza, da je tudi kriza vrednot. Prepri?an sem, da bo o tem ve? spregovoril predsednik Državnega sveta mag. Blaž Kav?i? in ga vabim za govornico.

            MAG. BLAŽ KAV?I?: Hvala lepa. Spoštovana sopredsedujo?a, veliko pomeni, da tej temi sopredsedujeta dva državna svetnika, ki predstavljata dve pomembni plati družbenega dogajanja. Eden predstavlja interesno skupino delodajalcev, drugi pa interesno skupino delojemalcev. Dovolite mi, da tudi sam predstavim med nami osrednjega predavatelja g. Pära Andersa Nuderja, uglednega švedskega politika in nekdanjega finan?nega ministra. Z veseljem pozdravljam ministra za visoko šolstvo in šport dr. Igorja Lukši?a, podpredsednico Državnega sveta Lidijo Jerki? in mag. Violeto Bulc, ki bodo s svojimi prispevki omogo?ili še ve?jo celovitost obravnave nasprotnih sinergij sodobnega družbenega razvoja.
V Državnem svetu  pripisujemo vprašanjem družbenega stanja in razvoja velik pomen in se s temi vprašanji tudi ukvarjamo. V Državnem svetu smo naravnani bolj v dolgoro?na in manj strankarsko dnevno politi?no orientirana vprašanja. To je verjetno povezano z dejstvom, da imajo državni svetniki nekoliko daljši petletni mandat, da ostajajo zaposleni v okoljih, ki so jih izvolila v Državni svet in niso povezani v strankarskem smislu v neko koalicijo  ali opozicijo v Državnem svetu.
Krovno temo današnjega posvetovanja smo namenili iskanju novih smeri družbenega razvoja, ki bi temeljil na ravnovesju med pravi?nostjo in u?inkovitostjo. Gospodarski napredek in družbeni razvoj sta medsebojno soodvisna. Vprašanje, ki pri tem vedno bolj prihaja v osrednje in je izto?nica o naših razmišljanjih o novih paradigmah pa je, koliko je u?inkovitost povezana ali še bolje, kako vpliva in se odziva na socialne pristope oz. med dele upravljanja z delovnimi mesti in njihovi nosilci, torej zaposleni. Zgolj kvantitativna gospodarska rast, kot kriterij družbenega razvoja, kaže svoje omejitve. Tako v družbenem kot tudi okoljskem smislu. Vprašanje, kaj je cilj in kaj je sredstvo je prisotno tudi v gospodarskem konceptu Evropske unije v Lizbonski strategiji. Ali je mednarodna konkuren?nost cilj ali zgolj sredstvo? Ali bomo zadovoljni, ?e bo neki del družbe visoko produktiven, vse ve?ji del pripadnikov, pa se bo po?util odrinjen, odtujen, brez pozitivnih življenjskih perspektiv. U?inkovitost in mednarodna konkuren?nost sta nedvomno pomembni kategoriji, a bi jo dajali razumeti in udejanjati bolj kot sredstvo za doseganje smiselnega cilja, kakovosti življenja državljanov. Ali je smiselno, da razvijemo mehanizme, ki na videz težijo k pravi?nosti v resnici pa imajo nasprotni u?inek. Na primer na podro?ju kmetijstva, kjer bogata Evropska unija izvaža kmetijske pridelke, presežke v revne kmetijske države in jih s pomo?jo samo tudi onesposablja za uspešno gospodarjenje. Ali širše, da poskušamo pravi?nost dosegati z mehanizmi podpore, ki prejemnike demotivirajo ali postavljajo v moralno podrejen položaj. Vsebinska vprašanja in dileme, ki jih bomo slišali na današnjem posvetu oz. v predavanjih, smo navezali na aktualne gospodarske in družbene razmere, ki so zaradi recesije potisnile filozofijo kapitalizma brezkompromisno in tržno naravnanega, s preve? koncentriranim kapitalom pred nove izzive. Izkazalo se je, da neoliberalizem ni model, ki bi omogo?il širši razvojni preboj za celotno družbo. Temeljna težava neliberalnega modela je morda v tem, da v dejanskem življenju ustvarja nasprotje svojih nazivnih vrednot. Da neoliberalizem generira neliberalizem. Namesto na?ela svobodne konkurence v praksi pridobivamo monopole in oligopole. Tako v družbenem kot tudi posledi?no v politi?nem sistemu. Zato moramo resno razmišljati in nujno ukrepati, da bi se kot temeljno spopadli s krizo vrednot, s pretiranim presežnim potrošništvom pred ustvarjalnostjo, grabežljivostjo pred izmenjavo razvojnih presežkov in podobno. Kje so napake in rezerve za bolj pravi?nejše in enakomerno odpravljanje napake s kapitalom? Kje so tiste razvojne priložnosti, ki bi zmanjšale intenzivnost in obseg razslojevanja na zelo bogate in zelo revne? V marsi?em so prizadevanja za u?inkovito in pravi?no družbo tudi prizadevanja za obstoj in razvoj srednjega razreda. V Državnem svetu smo lani jeseni koncipirali, kot je opozoril že kolega Meh, dokument. To je prvi javni ugovor na pojav recesije v lanskem letu. V tem dokumentu, ki so ga potem obravnavali in dopolnile v za?etku leta vse javne interesne skupine Državnega sveta, smo Vladi predlagali tudi nekatere ukrepe za soo?enje s krizo. Recesijo smo opredelili kot površinski rast vrsto globokih dolgoro?nih neskladij na osebni, nacionalni in globalni ravni. Zavedamo se tudi, da take vse obsežne krizne situacije potrebujejo redefinicijo družbenih razmer in novo družbeno gospodarsko paradigmo. Temelj mora biti soglasje okoli temeljnih ?loveških vrednot, svobode in blagostanja državljanov. Pretirane razlike v življenju in pogojih dela na globalni in na nacionalni ravni vodijo v nestabilno, eksplozivno stanje. Pretirano usmerjanje potrošenosti materialnih dobrin vodi v uni?evanje tako med?loveških odnosov in socialnih razmerjih kot tudi okolja. Torej, kako naj bi se v to novo paradigmo integriralo ravnovesje med pravi?nostjo in u?inkovitostjo. Temeljno na?elo ali kar mantra, po kateri bi morali delovati je višja kakovost življenja, svoboda ustvarjalnosti, uveljavljanje trajnostnih gospodarskih na?el, spoštovanje so?loveka in narave, ki sta medsebojno povezana, priznanje uspešnosti posameznikov ter hkratno spodbujanje timskega dela in vlog v delovnem procesu, spoštovanje in uveljavljanje pravic ob zavedanju lastne odgovornosti in posledic svojih ravnaj odlo?itev. Pomemben je družben dogovor enakovrednih partnerjev. Na eni strani odlo?ilnih, lastnikov, voditeljev, na drugi pa izvršiteljev, ki so hkrati volivci oz. akterji v delovnih procesih in ustvarjalci. Njihovo skupno delovanje oblikuje zaklju?en krog, ki naj bi se vrtel v smeri razvoja. Danes bomo slišali poglede in ideje, ki nas bodo nedvomno spodbudili k razmišljanju o novih družbenih perspektivah, druga?nemu dojemanju vprašanj, s katerimi se vsakodnevno soo?amo, k ve?jemu iskanju poti na svoj strokovnih in delovnih podro?jih, vzpostavljanju višjih standardov pri postavljanju socialne kohezije in podobno. Današnji posvet v Državnem svetu je še eden iz vrst strokovnih razprav, v katerem poskušamo v drugem domu slovenskega parlamenta obdržati in nadgrajevati vpetost v družbena dogajanja in civilni družbi omogo?iti, jo spodbujati, da se aktivno vklju?uje v procese soodlo?anja o zadevah javnega pomena. Tisto kar želimo je kakovostna u?inkovitost in motivirajo?a pravi?nost. Prepri?an sem, da je tudi izbor uglednih predavateljev prispevek k aktivnejšemu premisleku o tem v kakšni družbi živimo in v kakšni družbi ho?emo ustvarjati. Pravi?no in u?inkovito. Današnjemu posvetu želim uspešno delo. Hvala lepa.

            BORUT MEH Hvala predsedniku Državnega sveta mag. Blažu Kav?i?u na nagovor. Predlagam, da prisluhnemo osrednjemu predavanju današnjega posveta. Našega cenjenega gosta iz Švedske, prosim gospod Pär Anders Nuder.

            PÄR ANDERS NUDER: Najlepša hvala. Dame in gospodje v veliko veselje in ?ast mi je, da sem danes lahko prišel v Ljubljano. Prihajam z vsem spoštovanjem in ponižno v lu?i dogajanj, kaj ste vse dosegli, odkar ste razglasili neodvisnost od leta 1991. Danes, verjemite ali ne, to pravim kot nekdo od zunaj, Slovenija je nek model za druge v ve? pomeni. Ampak ne glede na to, kako uspešna je neka država, sem prepri?an, da se moramo drug od drugega še bolj u?iti, primerjati si moramo svoje zapiske, primerjati si moramo to, kar smo se nau?ili in danes bom z vami podelil izkušnje iz Skandinavije na splošno in še zlasti iz Švedske.
Najprej mi dovolite, da povem nekaj besed o tem, kaj smo vsi izkusili v zadnjih dveh desetletjih in kaj smo vsi izkusili v zadnjem zelo razburljivem letu. V zadnjih dveh desetletjih so se zgodili trije veliki valovi oziroma revolucije in to po celem svetu. Najprej je bil to val demokracije. Leta 1989 se je zrušil Berlinski zid in 69 držav na svetu je bilo demokrati?nih glede na nevladne organizacije iz Združenih držav. Danes je teh držav že 120. Vaša država je eden izmed primerov te nove demokracije in kljub osamljenim otokom in tam na zemljevidu sveta lahko re?emo, da je demokracija tisti model, ki je ve?inski za ?loveški soobstoj. Kar je vendarle fantasti?en dosežek za vse nas.
Druga revolucija je bila ogromni val prenosa informacij. Vsi imamo mobilne telefone v svojih žepih, imamo namizne ra?unalnike, prenosne ra?unalnike doma in na delovnem mestu. Naše vsakodnevno življenje se je dramati?no spremenilo zaradi novih tehnologij. Nove tehnologije so tiste, ki povezujejo ljudi, kot pravi Nokia v svojem sloganu. Moj mobilni telefon, vaši mobilni telefoni pa ne povezujejo samo ljudi, ampak povezujejo tudi trge.
Kar me navaja, da navedem tretjo revolucijo in to je ogromni val novih trgov, ki temeljijo na na?elu tržne ekonomije, kar je vse nadomestilo staro plansko gospodarstvo. Trgi nekdanjih komunisti?nih držav so se odprli, naredili so se novi trgi in vse to je privedlo do ogromnega gospodarskega razvoja v preteklih dvajsetih letih. Globalna ekonomija se je podvojila iz 31 trilijonov na 62 trilijonov milijard dolarjev.
In od leta 99 do leta 2008 se je globalni trg podvojil. Leta 2006/07 je kar 124 ekonomij na svetu  imeli ve? kot 4 odstotno rast.
Vse te tri revolucije, demokrati?na, informacijska in revolucija tržnega gospodarstva. Vse te revolucije so privedle do velikih sprememb za posameznika in za države. Še nikoli prej v zgodovini, ni toliko izkušenj privedlo do tolikšnih razmer v tako kratkem, kot v preteklih dveh desetletjih. ?e pogledamo samo rast Kitajske. Ta je dvignila ve? kot 400 milijonov ljudi iz revš?ine. In v Evropi, ?e to primerjamo s svetom, smo tudi imeli korist od tega gospodarskega razvoja. Prišlo je do izvoza v druge države. Švedska na primer je tudi imela koristi od te širitve trgov. Vendar pa tukaj lahko zaznamo vsaj tri ovire oz. tri slabe strani. Najprej okolje. Vemo, da moramo zmanjšati emisije CO2, po drugi strani pa moramo dovoliti tudi drugim nerazvitim, da se razširijo, da rastejo in da tudi oni dobijo kos kola?a. Na žalost pa je napredek tu še vedno vprašljiv, ne vemo, ?e bomo prišli do uspeha v Kobenhagnu. Globalna rast pa je med drugim privedla tudi do neravnovesja v svetu. Na primer na eni strani imamo ZDA na drugi Kitajsko. Na eni strani privatnost, pretiramo potrošništvo. Na primer povpre?no gospodinjstvo v ZDA ima 13 kreditnih kartic. Lahko si predstavljate, da je zelo malo gospodinjstev, ki nima nobenih kreditnih kartic. Torej je to gospodarstvo, ki temelji na kreditih. Na drugi strani imamo Kitajsko, ki jo vodi izvoz, veliki javni izdatki in zelo malo velikega trošenja. To je bistveno neravnovesje. In še zadnje. Kljub temu, da je demokracija prevladala, ni ve? tako mo?na na globalni ravni. Trgi so se okrepili, demokracija pa je ostala nekako lokalna. Poleg tega, na nacionalni ravni je demokracija podvržena vprašanjem, je slabo oblikovana, še zlasti v veliko evropskih državah, ki jo izzivajo tako tisti iz skrajne desnice kot levice. To smo videli, da se izraža na razli?ne na?ine, nenazadnje tudi s slabo volilno udeležbo. Ljudje ne hodijo ve? na volitve. To smo videli tudi na evropskih volitvah prejšnje poletje. To je bil res alarm, zvonil je alarm v mnogih državah zaradi slabe udeležbe.
Sem socialni demokrat, in sicer takšen, kot ga lahko najdete v mrzli Skandinaviji.  Ampak, kako gledamo mi na te tri revolucijske vale? Kako gledamo na kapitalizem? Smo za ali smo proti?
Naj za?nem na za?etku tako, da predstavim strankarski program Socialnih demokratov na Švedskem. Prisluhnite prosim, kajti to je pomembno za vse. Politi?ne odlo?itve morajo nuditi temelje za razli?ne oblike izkoriš?anja, da bi zagotavljali ravnovesje za pošteno razporeditev dobrin za to, da se zagotavljajo socialne pravice. Trg je nujen za u?inkovito izrabo virov zato, da pridemo do blaginje. Tržno gospodarstvo pa mora biti lo?eno. Trg je samo platforma za izmenjavo. Kapitalizem je sistem mo?i, kjer je norma donos na kapital. Torej vidite, možno je verjeti v tržno gospodarstvo, kot najboljši ekonomski sistem za ustvarjanje blaginje, premoženja, hkrati pa smo lahko tudi proti kapitalizmu, ?e ta postane neka splošna vplivna norma v družbi. ?eprav je donos na kapital splošno sprejeta norma. Prav to imam v mislih. Gre prav za to pri finan?ni krizi. Kako je lahko demokracija še bolj globalna, ?e je kapital globalen? Kako so lahko nacionalne države še bolje opremljene, da se soo?ijo z globalizacijo? Mislim, da se nekaj lekcij lahko nau?imo tudi iz države, iz katere prihajam. Mogo?e veste ali pa tudi ne, to je resnica. Konec 19. stoletja je bila Švedska ena izmed evropskih najrevnejših držav. Potem pa se je Švedska razvila v moderno industrijsko državo. In sicer, preko kontaktov med državo, sindikati in gospodarstveniki. Tržno gospodarstvo, visoki davki, mo?ni sindikati, mo?na industrija, mo?an privatni sektor in visoko kakovostni javnih sektor. Da, možno je, da imamo tako kombinacijo.
V?asih je Evropska unija imela samo 15 ?lanic in Švedska se ji je pridružila zato, ker ima enake vrednote. Najprej sta tu obe anglosaksonski državi, Združeno kraljestvo in Irska.  Imata svoj model, kjer so sindikati relativno šibki, so relativno visoke razlike v pla?ah in je tudi visoko število relativnih nizkih pla?. Potem so tu kontinentalne države, Luksemburg, Avstrija, Francija, Belgija. Te temeljijo na mo?ni socialni podpori, tudi sindikati so tam zelo mo?ni. Potem so tu mediteranske države Gr?ija, Portugalska, Španija, da se zelo posve?ajo tudi svojim upokojenskim skladom. Imajo mo?an sektor in mo?ne kolektivne pogodbe. Potem imamo še Finsko, Švedsko, Dansko in Nizozemsko. Te imajo najvišjo raven izdatkov za socialno zaš?ito. Obstaja tudi velika dav?na neodvisnost, mo?ni sindikati in kompleksna zgradba pla?.
?e si analiziramo vse te štiri skupine v Evropski uniji, vidimo da mediteranski model ima nižjo stopnjo nezaposlenosti , ampak ni preve? u?inkovit. Anglosaksonski in kontinentalni model sta nekakšna rešitev, ne kompromis in edini model, ki ima visoko stopnjo zaposlenosti in majhno stopnjo tveganja do revš?ine je ?etrta skupina. Se strinjam, u?inkovitost in pravi?nost sta po mojem mnenju dve plati iste medalje. Kot veste, je Švedska v o?eh mnogih nek vzor, ki mu je treba slediti. Ampak leta 1994, in sedaj bom naredil nek oklepaj, da bom povedal, od kje prihajamo. Torej od leta 1994 je bil model postavljen pod vprašanje, kajti v za?etku 90 let je Švedska izkusila najhujšo krizo od 30 let 20. stoletja. V dveh letih se je javni dolg podvojil, javni deficit se je 10 krat pove?al, brezposelnost se je trikrat pove?ala in razlog za vse te številke je bil kolepsirajo?e javno povpraševanje. Ljudje so za?eli manj trošiti in ve? širiti. Oktobra leta 1994 smo ugotovili, da moramo hitro odreagirati. Samo pravila za zmanjšanje deficita lahko ohranijo rast na Švedskem. Kaj smo storili. Povišali smo davke in zmanjšali izdatke. Uvedli smo program aktivnih ukrepov za 7,5 odstotka BDP. Po štirih težkih letih in moram re?i, da veliko držav v Evropi ima to pred seboj danes. Torej, po štirih težkih letih nam je uspelo, da smo uredili javne finance in jih vrnili na ustrezno raven. To se je zgodilo 98, ampak bila je posledica težkih ukrepov. Pred 2006 smo imeli visoko rast, tako v Evropski uniji kot v OECD. Leta 2004 je bila rast 2,6 odstotkov, v ZDA je bila 2,2 odstotka. Pove?ala se je zaposlenost. 4.000 ljudi je bilo samo brezposelnih in imeli smo kot drugi v Evropi najvišjo stopnjo zaposlenosti. 80 odstotkov ljudi je bilo zaposlenih. Imeli smo mo?ne javne finance in kakšna je lekcija.
Kakšne so razlage za vse to, kakšne so konkuren?ne prednosti, ki se jih lahko drugi nau?ijo. Moje osebno mnenje je, to pa ne govorim kot finan?ni minister, ampak kot socialni demokrat. Prvi?. Priti moramo, do mo?nega sektorja javnih financ. Gre za zmanjšanje ranljivosti manjših gospodarstev. To je tudi temelj za dobro delujo?o gospodarstvo z majhno stopnjo inflacije in dobrimi pla?ami. Ko sem postal finan?ni minister, sem spoznal, da obstaja dolga od ljudi, ki zahtevajo nižje davke. Saj so stali pred mojo pisarno. Na tretji dan moje nove službe, sem ugotovil novo vrsto ljudi, ki zahtevajo ve? izdatkov, ve? tega, ve? onega. In ?etrti dan, ko sem nastopil svoj mandat sem videl, da isti lobisti stojijo v dveh vrstah hkrati in zahtevajo obe stvari. Nižje davke po eni strani. Starejši ljudje so bili nezadovoljni s svojimi pokojninami, so zahtevali nižje davke in višje pokojnine. Na koncu  konec prvega tedna mojega službovanja, sem kot minister ugotovil kakšna je moja vloga na vladi. To, da re?em ne. To je vloga finan?nega ministra. Ampak, za socialnega demokrata, ki želi imeti mo?an javni sektor, mo?ne javne finance. Za nas je to politi?no bistvenega pomena. Mo?ne javne finance in trajnostni presežki so tudi predpogoj za nizko inflacijo. Nizka inflacija pa je predpogoj za pošteno delitev. Na Švedskem, verjemite ali ne, smo imeli gospodarstvenika, ki nas je u?il, naj sovražimo inflacijo. Inflacija mora ostati nizka. To je v interesu delavcev. Kajti druga?e bo pla?e inflacija »požrla«. Torej, predpogoj je to, da smo vsi predani mo?ni dav?ni politiki, da spodbujamo socialne partnerje na trgu dela in da ohranimo nizko inflacijo. Sindikati so podprli režim denarne politike, ki ga je uvedla centralna banka. S tem imajo dobre izkušnje. Kajti prihodki so se pove?ali, dohodki so se pove?ali v preteklih desetih letih. Za to po mojem resni?ni socialni demokrat ni tisti, ki za deficite in pravi, da si lahko privoš?imo malo inflacije. ?e boste inflacijo izpustili iz steklenice, jo bo zelo težko zape?atiti nazaj.  Pravi socialni demokrat je torej nekdo, ki ga skrbijo mo?ne javne finance. To je prva primerjalna vrednost. Druga primerjalna vrednost pa je, da je švedsko gospodarstvo, odprto gospodarstvo. Kot veste, imamo veliko mednarodnih podjetij na Švedskem kot je Ericsson, H&M, Volvo, Ikea. Naš izvoz predstavlja 54 odstotkov BDP. Uvoz pa 45 odstotkov. Zelo smo ponosni na to. Najve?ji partnerji so Nem?ija in Danska in tudi ZDA. Kar 60 odstotkov vsega izvoza pa gre v države Evropske unije. Kot odprto relativno majhno gospodarstvo, se je Švedska vedno zavzemala za prosto trgovanje. Vendar prosta trgovina ni garantirana sama po sebi. Zelo lahko je re?i: "Zaš?itimo to, kar imamo tu, zato, da bi bili bolj konkuren?ni." Mislim, da je to napa?en pristop. Danes se veliko boji konkurence, mednarodne konkurence. Ampak rešitev ni to, da se zapremo. Nasprotno. Prosta trgovina mora biti pogon, motiv. Tako kot je bila to do sedaj. Prosta trgovina je predpogoj za rast tudi v prihodnje. Vendar pa ni dovolj, da smo v prosti trgovini. Biti moramo tudi pošteni pri tem. Obstaja velika vrzel med bogatim svetom in revno južno poloblo, ki pritiska na nas, da naj storimo ve?. Na Švedskem prevzemamo svoj del odgovornosti tako, da imamo uradno pomo? in dajemo nerazvitim en procent nacionalnega proizvoda. Nismo del skupine G20, smo pa ponosni ?lan … (nerazlo?no). Smo edina država na svetu, ki en procent nacionalnega bruto proizvoda namenja najrevnejšim državam na svetu.
Kot je bilo že re?eno. Dokler se Evropa ne bo odprla svojih trgov in je potrebno pomagati naj revnejšim. Svoje bogastvo in svoje trge moramo deliti z drugimi. Mednarodna konkuren?nost je dobra, vendar moramo opraviti svojo doma?o nalogo in odpreti tudi svoje doma?e trge. Bogati svet porabi kar milijardo dolarjev na dan, samo za kmetijske subvencije. Medtem, ko je pomo? nerazvitim manj kot 300 milijonov dolarjev na dan. Živimo v svetu, v katerem tiso? ljudi kontrolira vire, ki v vrednosti, ki so dvakrat višji s katerimi razpolaga, od 5,5 milijard ljudi. Torej govorimo o 10 % ljudi kontrolira 75 % virov vsega na globalni ravni.
Afrika ima dolo?eno število prebivalcev in 48 milijonov prebivalcev. Tudi tu vidimo, kako velike razlike so. Afriški BDP je samo pol tolikšen kot je švedski. Švedska ima samo 9 milijonov prebivalcev. To je izziv, ki ga moramo premagati. Kako se soo?ati s strahom pred spremembami. Kajti s tem se soo?amo v veliko državah. Ljudje se bojijo prihodnosti, so negotovi, kaj jih ?aka. Kako se lahko ukvarjamo, kako lahko omejimo ta strah? Švedska trgi, da je to preko zanesljivih socialnih mostov. Zaradi mednarodne konkurence ljudje ne bodo postali nezaposleni. V mnogih državah pa ta strah obstaja. Tako pri nas kot tudi pri vas. Vprašanje je, kako bo dobi?ek globalizacije razdeljen v družbi. Socialni mostovi so nekaj, kar sta ubesedila Brown in jaz, v skupnem dokumentu Združenega kraljestva in Švedske. Predstavila sva ga, ko sva bila še oba ministra za finance. V tem dokumentu sva opisala ukrepe s katerimi naj bi zmanjšali stroške prilagoditve za stroške, ko gospodarska zniževanja prinaša okolij brezposelnost. Na Švedskem želimo zaš?ititi delavce in ne službe in to je klju?no. Da zaš?iti ljudi in ne delovna mesta. Mi imamo štiri slojni model na švedskem. Najprej imamo vse življenjsko u?enje, dobra izobrazba, ve?ja priložnost za ljudi za iskanje in da najdejo delo v najrazli?nejših panogah. To pomeni, da mora redno izobraževanje prevzeti ve?jo odgovornost. Od vrtcev do univerz do izobrazbe mora biti visoko kakovostna in na razpolago vsem. Vendar pa je to le en del odgovora. Drugi del je v tem da imamo izobrazbo in izobrazbeni sistem, ki ljudem ponuja ve? možnosti, ve? izbir. ?e niste zaklju?ili srednje šole, ko ste bili najstnik, vam mora biti omogo?eno, da jo zaklju?ite ko ste stari 20 ali 30 let ali celo kasneje. Gospodarske priložnosti in možnosti morajo biti za to zagotovljene.
Mi smo progresivni socialni demokrati in želi oblikovati in vzpostaviti nova politi?na podro?ja.  Ne vem, kako naj to poimenujemo. Ves ?as in toliko let govorimo o tem vse življenjskem u?enju in to, kar bi jaz rad videl, bi bilo novo politi?no podro?je. Prosim, zamislite si, predstavljajte si neko železniško postajo, na katero pripeljejo vlaki, ljudje se stekajo na železniško postajo in tam jih doto?ijo novega znanja, tako da potem ta lahko spremenijo smer potovanja, preden postanejo brezposelni. To je ogromen izziv, da odtakate gorivo, nove veš?ine, novo izobrazbo ljudem vse ?as v skladu s tem, kar družba v tistem trenutku zahteva. Kako lahko pogosteje spreminjamo tire? Jaz sem imel prvotno to izobrazbo in tista izobrazba ni ve? konkuren?na. Kako torej lahko znova postanem konkuren?en na trgu dela? V gospodarski krizi in to je sedaj konkreten primer tega kar lahko storite. V gospodarski krizi je v 90 letih Švedska sprožila program za brezposelne, ki niso imeli zaklju?ene srednje šole. 100.000 brezposelnih in ne pozabite, na Švedskem živi 9 milijonov ljudi, je dobili priložnost, da so kon?ali srednjo šolo z nepovratnimi sredstvi, ki so bila podobno visoka kot njihova pomo? za brezposelne. In s tem smo dvignili raven znanja sredi gospodarske krize. V težkih letih, ko smo morali resni?no kr?iti naš prora?un. Hkrati, ko smo vpeljali težke in stroge ukrepe za znižanje primanjkljaja smo tudi vlagali v ljudi in to se nam je tudi izpla?alo potem, ko smo prišli ven iz teh težkih let. S tem lahko povem, da resni?no verjamem, da je prihodnost Švedske v tem, da še naprej vlaga v izobraževanje in raziskave (Švedska in Finska sta dve državi na svetu, ki najve? vlagata v raziskave in razvoj. In to je absolutno potrebno). Imamo dobro izobraženo prebivalstvo. Veliko denarja potrošimo za najrazli?nejša izobraževanja, od jasli do visokošolskega izobraževanja in celotna investicija v raziskave in razvoj zanaša skorajda 4 % BDP.
Drugi socialni most predstavlja prilagoditve v zavarovalnih sistemih. ?e postanete brezposelni ali ?e zbolite ali ste sicer izklju?eni iz družbe, boste morda potrebovali finan?no pomo?. Zavarovanje za brezposelnost, za bolniški staž in drugi prejemki morajo biti na voljo ljudem, ko iš?ejo nova delovna mesta hkrati pa imajo s tem še neko varnostno mrežo. Ni stvar v tem, da si prijazen do brezposelnih. Gre za to, da tem ljudem omogo?iš, da stopijo preko tega socialnega mostu od stare nekonkuren?ne službe proti novi službi. V tem je smisel socialnega mostu. Skoraj vsi socialni prejemki so povezani na vaš prihodek. To pomeni, da ?e ne delate ali ?e dokažete, da ste pripravljeni delati izpadete iz sistema. Tukaj so mo?ne vzpodbude. Moramo, morate delati, da bi dobili zavarovanje, bi bili lahko zavarovani. ?e nimate ?e nimate dela, morate dokazati, da želite delati. Zato, da bi bili potem upravi?eni do prejemka za brezposelnost. To je nekaj dobrodelnega. Ne gre za miloš?ino. To je vaša pravica, do katere ste upravi?eni, potem ko ste delali. V tem pogledu imamo nekaj, kar mi poimenujemo sistem, ki izhaja iz dela in ne sistem, ki je usmerjen v socialno blaginjo. Mi ne želim imeti takega sistema kot ga imajo ZDA, kjer vse temelji na miloš?ini. Skratka, ta most zavarovanja naj bi bil most preko katerega stopite kraj na katerem obti?ite.
Tretji socialni most predstavlja ponovno vklju?itev v delovno življenje. Ne glede, kje so, neaktivni, nezaposleni, izgubijo stik s svojimi sodelavci, s svojim okoljem in to je zelo nevarno. Nevarno je, ?e stanete brez dela. Zelo nevarno je, ?e ste dolgo ?asa brezposelni. Nevarno je, ?e ste dlje ?asa bolni. Kajti tako težko se je znova vklju?iti v delovno okolje. Da bi torej ti ljudje postali privla?ni na trgu dela, je morda treba podpreti njihovo ponovno vklju?itev v trg dela z aktivnimi politiki dela. Brezposelni bi morali dobiti pomo? pri iskanju nove službe ali pa bi morali dobiti možnost, da se prekvalificirajo. Mi imamo na Švedskem veliko programov usposabljanja ob šoli, ob službi in potem striktnega rednega usposabljanja. Glavno je, da se izognite temu, da se pojavi kultura brezposelnosti. Ne dovolite, da bi se to zgodilo. Kajti tako težko se je boriti proti tovrstni kulturi in proti tovrstnemu fenomenu. In kot sem že rekel. Zamisel švedskega modela je v tem, da zaš?itimo ljudi in ne delovna mesta. Seveda je preprosto najeti in odpustiti na Švedskem. Veliko dražje je zapreti tovarno v Nem?iji kot pri nas. Pri nas želimo zavarovati ljudi in ne delovna mesta. Kajti bolj kot si pripravljen zavarovati ljudi, zaš?iti ljudi, bolj so oni pripravljeni se prilagajati in se premikati k novim konkuren?nejšim delovnim mestom. Ljudje morajo ?utiti, da so kot posamezniki odgovorni zase. ?e tudi zaradi konkuren?nih razmerij njihovo podjetje gre v ste?aj. Ko jim daste pobudo, da se premikajo iz nekonkuren?ne v konkuren?ne službe, dobimo mi v zameno pripravljenost in odprtost mladih v družbi. Lagali bi seveda, ?e bi rekel da imajo Švedi radi spremembe, da so veseli, da se tovarna zapre. Seveda temu ni tako. Vendar pa to sprejmejo, le ?e imamo zanesljive socialne mostove.
Pred nekaj leti, in to je resni?na zgodba, ki bo ponazorila, kako deluje to v praksi. Pred nekaj leti sem obiskal majhno mestece na sredi Švedske, kjer je bila celotna skupnost odvisna od tovarne jekla. Veste, da imamo ve? to vrstnih krajev po Evropi. Ko sem prispel tja, sem se sestal z lokalnim sindikatom te tovarne in ti so pravkar dobili zelo težko novico od uprave. Namre?, da bo treba odpustiti 100 ljudi in sindikati so se morali pripraviti na pogajanja z upravo. Na švedskem imamo na?elo, tisti, ki prvi stopi na trg dela gre zadnji z njega. Ampak lahko sindikati in upravo skupaj sklenejo kdo bo izklju?en iz tega na?ela. Tako, da so se pripravljali na tovrstna pogajanja. Vprašal sem predstavnike sindikata, bolj ali manj naivno, kako se boste tega lotili. Kako vam b uspelo? Kajti kot ljudje, prebivalci majhnega kraja, kjer se vsi med seboj poznate. Vi se pravzaprav pripravljate na to, da boste izbrali nekoga izmed vaših prijateljev ali vašega soseda, ki dela v tovarni jekla in bo ?ez nekaj ?asa odpuš?en. Kasneje so razumeli moje vprašanje. Govorili so mi: "Veste, alternativa je še slabša. ?e sedaj tega ne storimo, te potrebne prilagoditve, bo tovarna mogo?e postala nekonkuren?na. In ?e se to zgodi, bo morala za vedno zapreti svoja vrata. V tem primeru bo celoten kraj umrl." Vrnil sem se nazaj in se vprašal, kako lahko tovarniški delavci na severu Švedske podpirajo, kako so lahko tako prilagodljivi, kako so lahko tako odprti, glede te potrebne prilagoditve tovarni, da bi ostala konkuren?na. Ti ljudje niso študirali ekonomije na Harvardu ali kje drugje, odgovor je pa preprost. Zaradi socialnih mostov imaš prožno in odprto družbo, ki se je pripravljena prilagoditi, ?e tudi je to bole?e.
S tem prihajam do ?etrte konkuren?ne prednosti, naše kulture sodelovanja. Pred nekaj leti je eno najve?jih podjetij na Švedskem Electrolux sklenila, da bo zaprla tovarno, ki je proizvajala sesalce. Tam je bilo zaposlenih 100 ljudi, locirani so bili v manjšem kraju, imeli so le 22.000 prebivalcev. V Franciji ali Nem?iji bi prišlo do velikega razburjenja. Francoski predsednik republike bi pozval k vzpostavitvi globalizacijskega sklada in to bi tudi dobil. Prišlo bi do politi?nih stavk in na?rt bi prav gotovo spodbijali militantni sindikati. Na Švedskem pa so sindikati, ko so dobili sporo?ilo, da je tovarno potrebno zapreti, prišli na plano in rekli: »Treba je sprejeti to odlo?itev. Seveda se je ne veselimo, ni nam v zadovoljstvo, vendar pa je tudi ta strukturna sprememba bila sprejeta.« Zakaj so švedski sindikati tako nagnjeni k sprejemanju sprememb. Dva razloga sta za to. Omenil sem že socialne mostove, ljudje se lahko usposabljajo zato, da se lahko znova vklju?ijo na trg dela. Drugi razlog, zakaj so ti sindikati tako progresivni je v tem, da je udeležba v sindikatih tako visoka. Ker je pravzaprav sistem dodeljevanja prejemkov za brezposelnost vezan s ?lanstvom v sindikatih. 80 % vseh zaposlenih je ?lanov sindikatov in s tem lahko sindikati prevzamejo ogromno odgovornost. Z drugimi besedami, ko skušajo v ?im ve?ji meri mobilizirati svojo uspešnost, morajo mobilizirati pravzaprav celotno družbo. In to pomeni, da je potrebno spodbuditi veliko sodelovanja. Na Švedskem se tako kot v mnogih drugih državah zavedamo, da smo na Švedskem nekoliko premajhni za velike konflikte. In mislim, da je to dober primer. Namre? konec dneva morajo socialni partnerji uvideti, da je treba poiskati skupni imenovalec in da je treba nekako treba zrelo obravnavati konflikt med kapitalom in socialnimi vidiki. …
In sedaj gospe in gospodje, pozorno poslušajte. V mnogih državah se soo?ajo z hudimi demografskimi izzivi, prebivalstvo se stara. To pomeni, da mora ve? ljudi delati. Švedska ima visoko stopnjo zaposlenosti v primerjavi z drugimi ?lanicami Evropske unije. Mi imamo tudi veliko udeležbo žensk na delovnem trgu. To ogromno prispeva k tej konkuren?ni prednosti. To ni nekaj, kar se je preprosto zgodilo. Je rezultat politik, ki so pomagala tako ženskam kot moškim usklajevati družinsko in službeno življenje. Ta pomembna odlo?itev je bila sprejeta v 70 letih prejšnjega stoletja, ko smo vzpostavljali zelo kakovosten sistem vrtcev. Mi sicer ne uporabljamo besedice »vrtec«, kajti za Šveda pomeni, da otroka tja daste in greste v službo. ?e pa govorimo o predšolskem izobraževanju, pa govorimo o dobro izobraženih vzgojiteljih. Pustite otrokom, da so otroci, vendar pa to združite z zelo profesionalnim odnosom, da se otroci že u?ijo, kljub rosnim letom. In ti javni zavodi predšolskega izobraževanja so odprti za vse otroke, katerih starši so zaposleni, so zelo visoke kakovosti. In to kar ni pomembno je, da so odprti v teh urah, da je mogo?e, da sta oba starša zaposlena v polni meri. Stanejo pa 200 dolarjev na mesec. V mnogih državah urniki dela omejujejo možnost zaposlovanja staršev. Druga pomembna stvar je bila reforma starševskega dopusta. Po moje je to bilo najpomembnejša reforma, ki smo jo na Švedskem izvedli. Švedski starši imajo pravico da ostanejo doma s svojim otrokom 36 mesecev in prejemajo 80 odstotkov mese?ne pla?e, do najvišje vrednosti, ki ustreza 3.400 evrov v tem ?asu. To je stvar, ki jim jo omogo?a Vlada in to je zelo dobrodušno. Noben od staršev ne izkoristi vseh … Nobena mati ne more izkoristiti vseh 36 mesecev, temve? mora o?e ostati doma vsaj dva meseca. Upamo, da bo to prineslo do bolj enakopravne delitve in odgovornosti nalog v ?asu odraš?anja otrok. ?e me sedaj vprašate kot nekdanjega finan?nega ministra, ali to ni vse drago. Vsekakor. Ta sistem je zelo drag. Približno en odstotek BDP, ki ga pridobimo iz davkov. Toliko stane, vendar pa se sistem izpla?a. Prinaša enakopravnost spolov in s tem daje tudi možnost, tako o?etu kot materi, da prevzameta skupno odgovornost za svoje otroke. Po mojem mnenju enakopravnost med moškimi in ženskami mora postati pomembnejša tema, ko govorimo o gospodarstvu. Ni le stvar, ki zadeva pravi?nost med soljudmi in mislim, da imamo tukaj ekonomisti nalogo in analiziramo gospodarstvo z vidika enakopravnosti spolov.
Zadnja razsežnost, ki bi jo omenil, je pa zelena razsežnost. Švedska je že kmalu za?ela s prehajanjem na okolju bolj prijazni energiji. Sedaj vidimo rezultate. Kljub veliki rasti v zadnjih 10 letih, so naše emisije toplogrednih plinov, pravzaprav danes nižje kot so bile leta 1990. Nam se zdi zelena razsežnost pomembno sredstvo do vzpostavljanja trajnostne družbe, hkrati pa se nam zdi, da je to gonilo za gospodarsko rast. Trg za zelene proizvode in zeleno tehnologijo zelo hitro raste. In da bi podprli nove tehnologije, nismo podprli le raziskave o novih tehnologijah, temve? smo tudi v zelo veliki meri znižali davke na avtomobile, ki uporabljajo zelena goriva. Prav tako smo omogo?ili brezpla?no parkiranje v samem centru Stockholma. Brez velikih stroškov za našo vlado, danes lahko vidimo, da število zelenih avtomobilov se je podvojilo. To število zelo hitro raste in je mogo?e spremeniti potrošniško vedenje ljudi. To bo prineslo dobro tako okolju kot tudi gospodarstvu.
?e torej sklenem. Odprtost, izobrazba in raziskave, mo?ne javne finance, visoka zaposlenost, enakopravnost med spoloma, trajnostni razvoj in sodelovanje na trgu dela, kot tudi socialni vidiki. Vse to privede do okolij družbeno sprejemljivih sprememb in zato lahko razumemo to sprememb Švedske od leta 1994. Kakšna je situacija danes. Na žalost je situacija nekoliko manj vesela. Stopnja brezposelnosti je nekoliko višja. Gospodarska kriza je zelo prizadela Švedsko, ker smo odvisni od izvoza, odvisni smo od drugih držav, ki so odvisne od izvoza. To pomeni, da smo bili prizadeti mo?neje kot mnoge druge države. Tako so mnogi Švedi negotovi, ali bo Švedska ostala še konkuren?na v prihodnjih letih. Starši se sprašujejo ali bo njihovim otrokom slabše kot je bilo njim. Od ljudi straši, da bodo ljudje z nizko cenovnih in nizko pla?anih držav prevzeli njihova delovna mesta. Meni se zdi, da mora Švedska ostati konkuren?na, sicer v mednarodnem gospodarstvu ne moreš uspeti. Kakšen je recept za konkuren?nost. Nekateri pravijo nižji stroški pla?e, manj stroškov in zmanjšanje socialne varnosti, to je edina pot naprej. Jaz pa se s tem ne strinjam. Žal imamo na Švedskem desno usmerjeno vlado, ki je uvedla paket nižjih davkov in je tudi  krajšala oz. nižala socialne izdatke in tudi druge vidike, ko so pred tremi leti stopili v vlado. S tem želijo dose?i povpre?no evropsko raven. Meni se zdi, da je ta mešanica gospodarstva škodila Švedski. Po mojem mnenju ta politika ni le ne pravi?na in uvaja nove lo?nice med ljudi. Temve? prav tako ustvarja negotovost, ne varnost in s tem tudi zmanjšuje konkuren?nost. Sam trdim, da je bila Švedska nekaj ?asa boljša kot preostanek Evrope. Morda kljub zaradi velikim vložkov v socialni sistem ob visokih davkih. Tako, da se bojim, da bodo te nove politike zrušile te socialne mostove, ki sem jih omenjal. Ena od naših konkuren?nih prednosti s tem pa je oslabljena. Mislim, da je globalizacija tista, ki je pravzaprav razlog za okrepitev našega socialnega modela. Globalizacija ne bi smela pomeniti dirke navzdol, temve? dirke in boja proti zvezdam. Socialni modeli so potrebni, ?e želimo ostati konkuren?ni in mislim da na Švedskem je pravzaprav ta model tisti, ki predstavlja podlago naši konkuren?nosti. Glede na to, kar sem povedal, mislim da vsega tega ne morete kar prekopirati v druge države, ne morete kar nediskriminatorno prevzeti vseh naših ukrepov. Vendar pa je dobro, da se u?imo drug od drugega. Nenazadnje se mi zdi, da bi morali razmisliti vsaj o ideji Švedskega modela in ta je naslednja. Ve? ljudi se drzne prilagoditi in se premakniti iz nekonkuren?nih služb v konkuren?ne službe. To pomeni, da so zanesljivi socialni mostovi predpogoj,  tako za socialno pravi?nost kot za gospodarski napredek. In to je klju?no sporo?ilo.
Naj se sedaj vrnem k trenutni gospodarski krizi, ki je akutna. Naj vas vprašam naslednje vprašanje. Ali je mogo?e kriviti le enega posameznika, le eno osebo za to krizo? Seveda ne. Vsi bi rekli, to ni mogo?e. Šlo je za kolektivno napako, ki je imela globalne posledice, zato ne morete dolo?iti enega samega ?loveka, ki je sprožil to krizo. V tem se strinjam. Vendar dovolite, da sem na koncu nekoliko provokativen glede tega vprašanja. Jaz mislim, da .......... (nerazlo?no) mo?en, majhen ?lovek, ki je bil de facto voditelj Kitajske od 1978 do leta 1997, tisti, ki ga gre kriviti za finan?no krizo. Kljub temu, da je umrl pred ve? kot 10 leti. Zakaj? On je uvedel tržno gospodarstvo na Kitajskem. Odprl je Kitajsko za tuje investicije, za globalni trg in je s tem ustvaril gospodarstvo, ki temelji na povpraševanju in ponudbi. Srednji sloj Kitajske je za?el zelo hitro rasti. Milijone ljudi je postalo ne ve? obubožanih in tudi mi na severni polobli smo imeli koristi od novega povpraševanja na Kitajskem. Vendar je to zelo pomembno, tudi zakaj je voditelj Kitajske v istem ?asu, ko je reformiral Kitajsko bolj ali manj odpravil vse varnostne mreže socialnega sistema. Kot so zdravstveno varstvo in socialna pokojnina. S tem, ko so Kitajci postajali vse bogatejši, so za?eli var?evati denar, da bi lahko v prihodnje nosili stroške starosti in bolezni. Na Hrvaškem ni potrošnje in ni porabe. Stopnja varovanja na Kitajskem je zrasla skorajda 50 odstotkov vseh prihodkov in Kitajci so za?eli izvajati svoj poceni denar v vesela Ameriška gospodinjstva, vesele Ameriške politike in v nekatere predstavnike Wall Street. Skratka, zaradi pomanjkanja socialne mreže ne Kitajskem, je ta denar pravzaprav hranil pretirano potrošnjo v ZDA. Ljudje so rekli prav, sposojamo si denar, ?eprav si tega ne moremo privoš?iti. Dokler imamo banke, to lahko po?nemo. Ta toksi?na posojila so bila potem globalno razširjena in kot veste smo danes vsi povezani in te strupene rakete so bile poimenovane drugorazredni krediti, drugorazredna posojila. Vse ostalo vam je že znano, vse ostalo je tako reko? zgodovina.
?e sklenem. Presežki na Wall Street so ustvarili gospodarsko krizo, vendar pa je to pravzaprav gonilo pomanjkanje socialnih mostov in socialne mreže na Kitajskem. In morala tega je presenetljiva. In to je moja kon?na beseda, kon?ni stavek. ?e bi imeli nekoliko bolj staromodnega, skandinavskega pristopa bi nam bil ta položaj, ta gospodarska kriza prihranjena. Hvala.

            BORUT MEH Jaz bi se najprej zahvalil gospodu Päru Andersu Nuderju za zanimivo predavanje, iz katerega se da potegniti marsikatero izkušnjo. Lahko re?emo, da se strinjamo z njim, da v bodo?nosti smeri novega družbenega razvoja ne bodo smele upoštevati samo kapitala, ampak predvsem ljudi in to ljudi v katere bomo vlagali, ki se bodo izobraževali in to ve življenjsko. Zaradi tega se mi zdi, da je tudi dr. Igor Lukši?, minister za šolstvo in šport pravi govornik. Ki bo lahko predstavil tudi izkušnje, ki jih imamo v Sloveniji.

            DR. IGOR LUKŠI?: Predsedstvo, kolegij, predsednik. Jaz tu danes ne bom toliko govoril kot minister za šolstvo in šport, ampak kot ?lovek, ki ga zanima država in celotna skupnost. G. Pär nam je predstavil en na?in razmišljanja življenja, ki je na slovenskem zelo manjšinski  ali ve?ini zelo tuj. Slovenija se po mojem mnenju preve? ukvarja sama s seboj in ne razume ali no?e razumeti tega sveta. To se mi zdi prilika, da ob tem predavanju, kaj na to temo re?emo. Izrednega pomena se mi zdi, da finan?ni minister govori kot social demokrat, ne pa kot strokovnjak. Zakaj? Zato ker je pri nas navada, da mora  nekdo, ki vstopi v politiko legitimirat svojo politiko s strokovnostjo. Tu imamo popolnoma drug svet. Kjer je politika sprejela odgovornosti in to, da ti prideš na pozicijo samo po sebi se razume, da si strokovnjak. Ker je odgovornost politike, da zaposluje strokovnjake. Ampak naloga politike je tudi, da zaposluje ljudi, ki so politi?no odgovorni, ki gradijo na izkustvu celotnega politi?nega gibanja. Ne pa, da se ga samo sramujejo in ga gradijo na izkustvu ene od posameznih strok ali samo ene šole. To se mi zdi, da je pomembna lekcija, ki se jo moramo na slovenskem nau?it.
Naslednja zadeva, ki se mi zdi pomembna je, da diskusija, ki te?e na slovenskem, se pravi zmanjševanje stroškov države. To je zadeva, ki je enostavno prekratka in bi morali, to je bilo tudi tu povedano, bolj peljati v kvaliteto. Mi moramo imeti kvalitetno državo, mo?an javni sektor, ampak predvsem kvaliteten. Ne pa ?im manjši. Torej diskusija o zmanjševanju služb in tako naprej je nekaj, kar je enostavno prekratko.
Moje klju?ne to?ke. Tisto, kar manjka v tem trenutku slovenski politiki in svetovni politiki, je mo?nejša ambicija. Ena zdrava ambicija, ki bi imela realno kritje. Ki ne bi bila utemeljena, kot je kolega Nuder povedal, na produkciji na Kitajskem. Kot se zgodi s sanjami, ki jih sanjajo in živijo v ZDA in tudi v enem delu zahodne Evrope. Da je kolonialna povezanost še zmeraj zelo mo?na v tem svetu. Torej, svetu manjka ena zdrava ambicija, ki bo utemeljena na realni produkciji in na teh realnih razmerjih. Ni utemeljena na neupoštevanju izpolnjenih želja in slepih programih in programiranih kreditih, ki naj jih zapolni še le ena prihodnja generacija. To bi rad referiral na program iz leta 2006, ki je imel naslov Slovenija v vrhu sveta. Mnogi so to razumeli kot piarovsko zadevo, kot marketinški trik, tekmo kdo bo ujel pozornost volilnega telesa. Ampak, takrat se je ob tem oblikovala skupina ljudi, ki je verjela v to, da je treba ambicijo razviti na slovenskem. To ambicijo bi bilo potrebno prevaliti v vladni program. Zato ni bilo mo?i. Strah pred odgovornostjo, ki je pretila, je bil prevelik in ni bilo mo?i, da bi vladni strankarski program in potem koalicijsko pogodbo, naredili na neki ve?ji zgodbi. Se pravi na ve?ji ambiciji. Ta ve?ja ambicija, pa bi pomenila izgraditi, dogradit neki model, ki bi mu lahko rekli slovenski model. Ki bi se opiral na izkušnjo Švedske, Skandinavije, seveda tudi drugih držav, ki so nam blizu na primer Avstrije (v nekem delu) in ki bi mobiliziral velike ljudi. Zakaj gre? Samo veliki cilji mobilizirajo velike ljudi. Majhni cilji mobilizirajo drobtini?arje. Torej tistih, ki se borijo za drobtinice na mizi ali pod mizo. Zato je pomembno, da mi razvijemo znotraj politike, znotraj skupnosti eno ambicijo. Ob tem, da ho?emo nekaj narediti. Nemogo?e je mlado generacijo šolati samo za izpolnjevanje šolskih nalog. Nam se dogaja, vedno bolj izrazito, da mlada generacija do 30 leta ne pride do odgovornosti, ki bi jih usposobila in dala možnosti, da po 30 letu pa sprejemajo klju?ne pozicije. Mi jih v šoli navajamo na šolski red, na izpolnjevanje šolskih nalog in potem, ko pridejo do pozicij, ko bi morali nositi odgovornost, takrat ?akajo nekoga, ki jim bo dal nalogo, da jo bo lahko naredil in nato dobil neko oceno. Mi mlado generacijo ne obravnavamo kot ljudi, ki morajo nekako to izkustvo, ki ga ?loveštvo ima, sprejeti nase. In se iz lastne generacije nau?it za klju?ne naloge v tem življenju in potem it naprej. To se mi zdi glavni problem ne samo zahodnega, ampak tudi našega izobraževalnega sistema. Zato ti poskusi, kako priti v prakso ?im prej, nam kar naprej propadajo. Ker nimamo na strukturni ravni raz?iš?enih pojmov.
Prej sem govoril o stroki. Pri nas je tako, da je stroka alfa in omega za kakršnokoli javno angažiranje. Ampak poglejte, kaj se je zgodilo. Stroka na podro?ju šolstva je predvsem pedagogika. Pri šolstvu gre za reprodukcijo družbe, to je ogromno strok. predvsem pa tista, ki nam najbolj manjka, stroka, ki bi imela pred seboj celoto. In to je tisto, kar tudi slovenski politiki manjka. Mi imamo neke poskuse socialnega partnerstva in dogovarjanja, ampak mi nimamo predstave, da je ta povezava na nek na?in klju?na pri celi zgodbi, da ne gre samo tehniko pri pogajanjih in sprejemanju dogovorov. Jaz sem sodeloval enkrat na strani delodajalcev leta 95, kot pogajalec za delodajalce proti vladi. In se mi zdi, da se klima ni bistveno spremenila od tistih ?asov. Ljudje, ve?ina razume pogajanje samo kot neko pot do papirja. Na koncu pride papir, ki se mu re?e dogovor in ko je ta papir sprejet je posel opravljen. Ni res, ni res. Papir je samo en izkaz tega, kar je treba zgraditi. Zgraditi pa je treba zaupanje med vsemi klju?nimi akterji. In to manjka, da gre za graditev zaupanja. Recimo Švedi za?nejo že s tem vedenjem. In je potem ta tehni?ni del dosti lažje izpeljati, za nas pa zgleda kot da gre samo za tehni?ni del. Ko govorim o tehni?nem delu, bi rad še to izpostavil. Mi smo postali sužnji statistike. Imamo tehni?ni de politike in urejanja razmerij in legitimnost, ki jo zagotavljamo s statistiko. Recimo na šolskem podro?ju se to re?e tako, da izkazujemo … (nerazlo?no). Poglejte, mi bomo dvignili raven izobrazbe. In kako to po?nemo? Tako, da gledamo koliko ljudi kon?uje osnovno šolo, koliko kon?uje srednjo šolo, fakulteto in doktorat. Kaj se nam dogaja? V bolonjskem procesu, smo na moji fakulteti vpisali 150 doktoratov. Do sedaj jih je doktoriralo 20 letno. 150. Kaj to pomeni za dvig formalne izobrazbe. Mi bomo javili vsem naokrog, kako nam je uspelo dvigniti raven izobrazbe. Ampak, to je samo formalna izobrazba. Ali slovenstvo s tem ko ima 60 procentov diplomiranih ljudi, ali smo mi v resnici dvignili produkcijo kvalitete življenja? Ali ne? Nismo, nismo. Recimo 40 procentov otrok imamo v gimnazijah, ampak raven zahtevnosti za to je bistveno padla. Raven zahtevnosti študija na fakultetah je padla. Prišla je množi?nost, raven je padla. In ko delodajalec zaposluje nekoga z diplomo ali doktoratom, se je v?asih vedelo, kaj ta oseba zna. Danes se ne ve. In tu imamo klju?ne probleme znotraj izobraževalne sfere. Ker smo šli v neko statistiko, neko tehniko, sledenjem ciljem, ki so oštevil?eni, zgubljamo pa vprašanje kvalitete.
Posredoval bi vam še eno izkušnjo. Ko sem delal raziskavo o socialnem partnerstvu, sem obiskal tudi predsednika avstrijske gospodarske zbornice. To je bilo v 90 letih. Pravil je, da so tu bili na obisku ljudje iz Chicago (iz šole) in so po 14 dneh, ko so obiskali klju?na mesta v Avstriji, prišli k sekretarju gospodarske zbornice in so mu rekli naslednje: »Sedaj vi govorite o nekem avstrijskem modelu socialnega partnerstva, ampak za nas je klju?no vprašanje po tem kar smo videli, kako to lahko deluje.« Namre? to, da so ljudje v ospredju in da se sindikati in delodajalci pogovarjajo, celo o nacionalni banki. Ne vem kako je danes, ampak v?asih so nacionalno banko vodili predstavniki sindikatov in predstavniki delodajalcev. In ta banka je funkcionirala. Kako je to možno, nerazumljivo. Šola iz Chicaga, se pravi to iz ?esar se je razvilo neoliberalizem in neokonzervatizem, ki misli, da je ?lovek predvsem strošek, ki v teh modelih dejansko deluje. Torej vrednote, ki jih na nek na?in delimo, pravi?nost in u?inkovitost. So vezane potem tudi na pravi?nost in stabilnost, u?inkovitost pa v enem delu na fleksibilnost. Ampak te vrednote je treba z organizacijami zaš?itit. Same vrednote po sebi so lahko samo kategorija, ki se ne more organizirati, ?e za seboj nima ustrezne organizacije in organiziranosti. To je ta organizacijska forma, ki jo moramo mi še naprej razvit. So seveda mo?ni sindikati, z mo?nim ?lanstvom, mo?ni delodajalci. Seveda politika, ki razume, da je to v funkciji doseganja ?im višje stopnje javnega dobrega, kar pomeni tudi dobrega za vse. Ne samo za nekatere. To organizacijsko formulo je treba razvijat in potem dosegat zavest tudi v politiki. In kar je klju?no, da je to samo organizacijska forma za prerazporeditev bremena pri produkciji življenja in odgovornosti. Da to ni organizacijska forma samo za delitev dobrin, ki so ustvarjene. Ker je pri nas tudi v enem delu zelo splošno javnosti predstava. Torej, samo ta skrb za zagotavljanje lastnih interesov je na slovenskem preve? mo?na. Premalo imamo šolanja v tem, da klju?ni akterji skrbijo za skupno dobro. Nam se dogaja, da smo razvili koncept avtonomije ne vseh segmentih, tudi avtonomije osnovne šole, avtonomije šolstva, avtonomije vseh drugih sfer. Ampak ta avtonomija se pri nas preve? uporablja kot ekskluzivnost. Kot nekaj, kar mi omogo?a, da branim svojo posebnost in ne vklju?enost. Avtonomija je pomembna, ampak to je še le izhodiš?e za povezovanje, ne pa argument, da jaz s celoto nimam ni?. In no?em imeti.
?e komentiram še to zgodbo v zvezi z davki. To se mi zdi pomembno poglavje. Pri nas na slovenskem, v tej debati o prora?unu. Dva rebalansa je dala vlada skozi, prora?un ravno sedaj pripravlja, gre debata proti koncu. Spomnim se, ko je finan?ni minister za?el razmišljat in javno govorit o tem, da bi bilo mogo?e dobro kakšen davek uvesti, skratka tudi o prihodkovni strani razpravljati. En del stroke in del najmo?nejše javnosti se je ostro postavil proti temu. Jaz mislim, da bi to poglavje tudi morali odpreti. Sedaj, ko bo prora?unska debata kon?ana, se bo treba vprašat ali bomo prihodnje leto v primeru, da se ekonomija ne bo obrnila v rast. Kaj bomo v tem primeru? Ali bomo res šli zmanjševati šolstvo, socialo, pokojnine in tako naprej ali bomo raje tudi razpravljali o tem, kako bomo v nekem procesu dogovarjanja prišli do tega, da bomo lahko zajeti tam, kjer so še rezerve. Torej, tudi pove?ali davke.
Moram povedati, da sem v predavanju kolega užival, ker je na koncizen na?in predstavil švedski model. Model, ki ho?e biti politi?ni model. Se pravi politika v smislu zagotavljanja javnega dobrega in tega ne skriva, ki je utemeljen na nekem stoletnem izkustvu in, ki je usmerjen k ljudem in tudi razvoju družbe. Sem kon?al. Hvala.

            BORUT MEH Hvala ministru dr. Igorju Lukši?u. Sedaj bi povabil podpredsednico Državnega sveta gospo Lidijo Jerki?. Njena tema Globalizacija in varnost delovnih mest. Prosim.

            LIDIJA JERKI?: Lepo pozdravljeni. Tudi najprej zahvala gospodu Nuderju za izjemno zanimivo predavanje. Jaz si želim, da bi to predavanje v širši javnosti imelo ve?ji odziv in da bi mu bila namenjena ve?ja pozornost. Zlasti zato, ker nas je opozoril na dolo?ene stvari, za katere morda v Sloveniji vsi vemo, ampak jih nih?e na glas ne pove. Jaz izhajam iz tistega dela Državnega sveta, ki predstavlja delojemalce, zato je moj del morda nekoliko bolj ozko usmerjen v to sfero. Pa vendarle dva stvari, ki sta mi ostali zelo v ušesu iz predavanja. Zaš?itimo ljudi, ne delovna mesta. To je nekaj kar si moramo v tej Sloveniji ponavljat vsak dan in naglas. ?e kaj delamo v Sloveniji, delamo ravno obratno. In pa socialni mostovi. Tudi to je nekaj, ?esar v Sloveniji ne poznamo v veliki meri oz. se sre?ujemo z razmišljanjem ve?ino tistih, ki jim grozi brezposelnost. S tem, ko prehajajo iz slabo pla?anih delovnih mest v brezposelnost, naenkrat tisti, ki bodo dobivali miloš?ino, ki so v brezizhodnem položaju, ki jih v življenju ne ?aka ni? ve?, ki so skratka odpisani in se sre?ujejo z velikimi travmami. Prav bi bilo, da za?nemo vsi skupaj na glas ponavljat, da temu ni tako. Da obstajajo izhodi in tukaj je velik delež politike, ki mora zagotoviti varnost za vse državljane. Skratka, te dve stvari sta mi izjemno ostali v ušesih. Zdi se mi, da sta pomembni tudi za naš prostor in pa besede g. ministra o mo?nih sindikatih. ?e ga kar povežem s šolstvom. Mislim, da v šolah ni? ve? ne govorijo o sindikatih oz. da ve?ina naših šolajo?ih študentov in dijakov prihaja iz šol z vedenjem, da so sindikati nekaj kar je umrlo že pred stotimi leti. Nekaj kar se morda zgodovinsko omenja, da pa stvari niso tako aktualne, da bi kakšno zadevo ve? naslovil v šolskem sistemu tudi sindikatom. Torej, izziv mogo?e tudi vam.
Moj naslov je globalizacija in varnost delovnih mest. Tako kot navadno vsi, ko za?nemo sestavljat referate se sre?amo s ?asovno omejenostjo in veliko je stvari, ki bi jih veljalo povedati. Jaz morda naslednje. Prav je, da se vedno ozremo nazaj in tudi g. Nuder se je in kriza, ki jo imamo sedaj v Sloveniji ni prva kriza, s katero smo se v bližnji preteklosti sre?ali. ?e se spomnimo naše krize 20 let nazaj ob osamosvajanju, izgubi trga, prehodu na nov ekonomski politi?ni sistem. Takrat se je naše gospodarstvo sre?evalo z veliko krizo in takrat smo jo na uspešen na?in znali premagati. Te izkušnje bi morda lahko delil s kakšno državo, ampak so sedaj razmere druga?ne. In ta konjunktura zadnjih let je prav nasprotno v veliki meri uspavala gospodarstvo. Delovno intenzivne panoge so prišle v stanje upo?asnjenega razvoja in zelo po?asnega prilagajanja k tehnološko zahtevnejšim proizvodom, ?e sploh. Nekatere se tega v zadnjih letih sploh niso lotevali. In sedanja kriza je odgrnila probleme, ki jih ni samo pripisovat globalni krizi. G. Nuder nas je prej pohvalil, da smo uspešni, da smo v zadnjih 20. letih naredili velik napredek. To je res. Ta kriza pa je odgrnila vse tisto, kar smo pozabili, kjer nismo bili uspešni oz. kjer smo zaspali.
V Sloveniji imamo trenutno še vedno najve?ji delež zaposlenih v delovno intenzivni panogi z nizko akumulacijo primerljivo z Evropo. Struktura zaposlenih je neustrezna in ne samo po izobrazbeni, ampak tudi po starostni strukturi. Še eno težavo imamo v Sloveniji. Naši delavci so iztrošeni zaradi slabih in neprilagojenih delovnih pogojev. Trenutna situacija, se pravi trenutna kriza, se rešuje z ukrepi socialne politike. To je seveda prav in ena redkih izbi, ki smo jih imeli. Vendar pa lahko ti ukrepi dolgoro?no ovirajo razvoj trga dela, še posebej, ?e ustvarjajo ob?utke odvisnosti od sredstev državne blagajne, ne motivirajo pa za izobraževanje, dokvalifikacije ali preusmerjanje v nove poklice. In to je nekaj, ?esar se lotevamo s strašno nerodnostjo. Dejstvo je tudi, da se je del gospodarstva približal povpre?ju Evropski uniji, precejšen del pa je ostal na dodelavnih poslih, poslih z nizko dodano vrednostjo in ni se treba slepiti. Ta proizvodnja se bo iz Slovenije selila. Slej ko prej, v vsakem primeru in to zaradi globalizacije.
Globalizacija in varnost delovnega mesta, sta morda na videz nasprotujo?a si pojma. Globalizacija je ideologija, ki kot temelj pravi?nosti slabi tržiš?e, kot nekaj kar se samo regulira in je nad ljudmi. Na drugi strani varnost delovnega mesta prioritetno upošteva interese ljudi, ne kapitala in lahko kapitalu postavlja celo omejitve in ovire. Pri tej varnosti ni potrebno razumeti v smislu enega delovnega mesta. To ni tisto, kar smo poznali v preteklosti, ko se zaposliš imaš zagotovljeno delo, to delo je varno in ga boš opravljal naslednjih 40 let. Varnost je treba razmeti širše. To je sposobnost, ki jo ima posameznik, zato, da lahko ohranja zaposlitev. ?e ne to, pa drugo, da lahko prehaja iz ene v drugo zaposlitev in je za to sposoben skrbeti sam zase. Pri tem gre seveda, za razliko sedanje situacije, za kvalitetno spremembo. V preteklosti, morda celo sedaj, smo nihali med solidarnostjo brezposelnih osebah ali pa delno nesposobnih in izkoriš?anjem pri zaposlenih. To lahko v vpogledu nazaj mirno trdimo. Na eni strani smo dopuš?ali izrabljanje sredstev socialnih transferjev, za ohranjanje socialnega stanja takšnega kakršno je. Hkrati pa smo na drugi strani zaposlene obravnavali pogosto kot nujen in nadomestljiv strošek. Ne pa vir, ki je nujno potreben deležnik pri uspešnem poslovanju. Tudi ohranjanje nizke ravni pla? zaposlenih je gotovo prispevalo k temu, da se je ohranila proizvodnja na stopnji, ki je v sedanji krizi povzro?ila dodatne težave. Naš na?in tega vlaganja v boljši jutri prej o?itno ni obrodil sadov. V zadnjem letu smo si tudi v Državnem svetu postavili pravilna vprašanja, danes je bilo dvakrat omenjeno. Ali je cilj naše družbe res nenehna rast produktivnosti in ?im ve?ji dobi?ki, dohitevanje konkuren?nosti za vsako ceno? Ali pa je cilj blaginja vseh? Poslanstvo lastnine, ?eprav je to ustavna kategorija, ni in ne more biti brez socialne komponente. To ne nekaj, ?esar se vedno bolj zavedamo. In pretirane razlike pogojev življenja na globalni in nacionalni ravni vodijo v nestabilno, celo eksplozivno stanje. Pretirana usmerjenost v trošenje materialnih dobrin vodi v uni?evanje med?loveških odnosov in okolja, smo zapisali. V neposredni povezavi z varnostjo delovnega mesta je trg dela. Strinjamo se lahko, da mora biti mobilen. Pri tem seveda mobilnosti ne moremo razumeti kot možnosti delodajalca, da v okviru potreb razpolaga z delavcem. Ko pa ga ne potrebuje, ga pa odloži na breme Zavoda za zaposlovanje. Mobilnost je mogo?a, kadar je mogo?e prehajanje iz ene v drugo zaposlitev iz enega v drug kraj. Za to je potrebnih ve? dejavnikov. Izobraževalni sistem, že ve?krat omenjen, tudi vse življenjsko u?enje omenjeno, socialna omrežja, infrastruktura in tako naprej. Aktivnosti morajo biti usklajene, sicer se bomo ponovno sre?ali s fenomenom, ki smo ga lahko spremljali v ?asu gospodarske rasti. Namre?, pojavilo se je pomanjkanje delavcev v tradicionalno industrijskih panogah, poklicih. To pomanjkanje delavcev smo reševali z množi?nim uvozom poceni delovne sile. Bodisi iz držav bivše Jugoslavije bodisi iz držav ?lanic Evropske unije. To se nam je dogajalo še v prvi polovici lanskega leta. Kaj vse to prinaša s seboj? Od problemov z nastanitvijo, jezikovnimi ovirami, socialnim položajem, izkoriš?anjem, enakostjo. Seveda, ?e ho?ete, s podcenjenim delom je predmet svoje razprave. Prišli smo v situacijo, ko smo prišli na eni strani množice brezposelnih mladih, z neustrezno, ?eprav visoko izobrazbo. Na drugi strani pa je Slovenija postajala prakti?no država, ki je izkoriš?ala dolo?eno kategorijo delovne sile.
Morda še nekaj besed o vseživljenjskem u?enju. Seveda je nujno, da postanemo tako imenovana u?e?a se družba. Vlaganje v vse življenjsko izobraževanje s strani delodajalca kot strani posameznika mora postati življenjska filozofija. Seveda so bili ?asi, ko je bilo mogo?e z institucionalnim znanjem v šolskem sistemu zdržati do upokojitve. Ali pa še slabše. Vztrajati brez izobrazbe, dolga leta, na slabo pla?anem delovnem mestu in v slabih delovnih pogojih. Tako razmišljanje vodi v odvisnost od zaposlitve, ki jo posameznik ima, ki vztraja, dokler jo ponavadi v precej stresnih razmerah ne izgubi. In delodajalci s tem izgubljajo potenciale za razvoj v tehnološko razvojne izdelke, posamezniki pa možnost, da bi razvijali sebe in ohranjali svojo konkuren?nost na trgu delovne sile. To izobraževanje mora postati na?in življenja, ne samo za mlade, tudi za starejše in ne nekaj tujega in nepotrebnega. Prehod v u?e?o se inovativno družbo, bo pomagal razrešiti ve?ne dileme o varnosti zaposlitve za nedolo?en ?as, omejil bo pojav prehajanjih oblik dela, izena?il možnosti za izobraževanje mladih, predvsem pa bo omogo?il prehod gospodarstva iz delovne intenzivnega v inovativno. In samo takšno gospodarstvo lahko obstaja v prostoru in ?asu, v katerem se Slovenija nahaja in samo takšno gospodarstvo lahko ustreza ciljem v prehodu v državo, v tisto državo, ki ponuja možnosti. Ostajanje na sedanjem stanju lahko pomeni zgolj stopnjevanja nezadovoljstva in socialnih pritiskov, kar se pravzaprav že dogaja. Ampak vendarle, jaz sem prepri?ana, da v Sloveniji, vedno kot do sedaj bomo iznašli možnosti, skupno znanje in voljo za izhod iz te krize  v kateri se trenutno nahajamo. Sem pa vesela, da smo kon?no našli krivca. Hvala.

            BORUT MEH Hvala podpredsednici Državnega sveta gospe Lidiji Jerki?. ?e pogledamo, smo v osrednjem predavanju poslušali politiko, delojemalce. Se mi zdi dobro, da sedaj prisluhnemo civilni družbi. Tu imamo mag. Violeto Bulc, direktorico podjetja Vibacom. Prosim.

            MAG. VIOLETA BULC: Hvala lepa za priložnost. Lep pozdrav vsem gostom in organizatorjem današnjega posveta. Hvala in morda predvsem zato, da se morda sliši tudi glas iz terena. Iz terena, ki ima upanje, ki resni?no verjame, da se rešitve da najti in ki seveda proaktivno iš?e dogovore na to. Ker ni ?asa, da bi ?akali na neke strukturne, državne rešitve. Živeti je treba danes, jutri in ker je treba v tem prostoru ustvarjati sedaj.
Rada bi pokazala samo en primer iz prakse, ki se je zgodil. Zakaj? Niti sama ne vem dobro. Pa vendar je uspel aktivirati preko 4.000 ljudi v slabih 4 letih. Za skupno akcijo, s skupnim motivom in brez finan?nih sredstev. In to je zgodba o kateri bi želela govoriti. Povezali smo se na temi, ki je zelo aktualna. To je inovativnost. Vemo, da danes vsa družba, tako slovenska, evropska kot globalna, temelji na aktivnosti kot klju?nemu elementu ustvarjanja dodane vrednosti. In ?e smo še nekaj let nazaj odlo?no govorili o produktivnost, govorili o kakovosti kot tistih elementih, ki dejansko ustvarjajo razliko in zagotavljajo konkuren?nost. Danes vemo, da sta tako produktivnost kot kakovost nujna faktorja. Delati moramo dobro, delati moramo kakovostno. Vendar zaradi tega ne postanemo zmagovalci. Zmagovalci postanemo še le, ko smo druga?ni. Ko znamo svojo druga?nost tudi pripraviti do ?esar kar deluje, se pravi ustvarjati nove ideje in invencije in hkrati, ko znamo to preoblikovati v inovacijo. Inovacija pa je nekaj, kar jo na trgu opazi, jo ceni in nenazadnje pla?a. To je seveda klju?ni vzvod, ki seveda danes, ki je skrit zadaja za vsemi ukrepi. Za vsemi aktivnostmi, ki državo, neki prostor naredijo uspešnega ali ne. Moje izkušnje pretirano izhajajo iz poslovnega sveta. Delala sem tako v multinacionalki, nacionalnem, monopolnem podjetju in 10 let že vodim podjetje. Torej sem podjetnica in inovatorka. Pa vendar ves ?as delamo tudi z lokalnimi skupnostmi in vemo kako pomembno je, da so v nek uspeh, nenazadnje podjetja, vklju?eni vsi akterji v okolje v katerem deluje. Kajti, ?e podjetje preve? izstopa svojo filozofijo in vizijo nikakor ne dobi podpore. Potencialnih zaposlenih, potencialnih dobaviteljev, potencialnih strank. Torej, ?e želi biti podjetje uspešno, napredno rabi uspešen in napreden trg. Ki bo to opazil, cenil in se tudi nadgradil.  In iz tega je izšla potreba, da definiram v malo širši okvir, kako inovativnost sploh deluje. Na kakšen na?in se inovativnost ustvarja, kako lahko naredimo razliko v nekem prostoru? Iz te ?iste potrebe se nas je na za?etku zbrala neka manjša skupina ljudi, ki smo skušali drug drugemu pomagat pri razmišljanju. Kako sodelovati s podjetji, kako sodelovati z lokalnimi skupnostmi, da jih bomo dejansko naredili uspešne. Iz tega je presenetljivo nastalo gibanje, ki se je prakti?no aktiviralo v vseh deležnikih takega prostora. Mi vemo, da se vsa stvar za?ne na nivoju ?loveka. Družba je lahko tako ozaveš?ena in napredna kot so napredni njeni državljani. ?e še tako teoriziramo, ne moremo biti mo?nejši kot smo. Družba smo ljudje. Zato se mora prva transformacija zgoditi na posamezniku in posameznici. ?e nismo zainteresirani, do te transformacije ne bo prišlo.
Drug element so seveda podjetja, ki kot edini ustvarjajo. Vsi ostali smo podporne službe. Jaz upam, da to razumemo. Vsi ostali podpiramo in pomagamo, da ta podjetja lahko ustvarjajo. Ker se vsi s tega napajajo. In je to jin jang simbioza. Zaradi tega je treba iskati ?im bolj u?inkovita orodja, ?im manj hierarhi?nimi nivoji, ki pomagajo tako temu podpornemu okolju kot generatorju, da se samostojno pa vendar uravnoteženo razvijata naprej.
Da ne bi preve? zašla v teorijo, bom prešla na model, ki se nam je zrisal pred o?mi, ko smo iskali u?inkovito pot za sistemati?en razvoj prostora za potrebe inovativnosti. Kot vidite je mo?an tudi nepoznan sektor. Gotovo so še akterji, ki jih nismo zajeli. Sistemati?no gibanje sodeluje z vsemi naštetimi deležniki, ki so imenovani in se vsaj neka aktivnost na letni osnovi dogaja vsaki od njih, kar nekaj dogodkov pa je, kjer se med seboj povežemo. To so na eni strani nevladne organizacije, država in lokalne skupnosti, izobraževalni sistem, akademska sfera, razvoj, instituti in vsi, ki se ukvarjajo neposredno z razvojem, mediji (o tem beseda še kasneje), podjetja in nenazadnje pomemben segment, to so umetniki in ustvarjalna industrija, ki so ves ?as na robu in se jih ne vklju?uje v razvoj neke nadstavbe v družbi in so se zelo aktivno tudi vklju?ili  v celotno dogajanje v razvoju civilne družbe.
Kaj v resnici po?nemo? Ravno v trenutku, ko smo v tem, kot je bilo re?eno ožjem krogu, za?eli razmišljati, se je nekaj pomembnega zgodilo na Švedskem. Tam sta dva, ki sta delala v okviru švedske inovativne agencije Vinova, ugotovila, da eden najbolj šibkih ?lenov inovativnega prostora so mediji. Ugotovili so, da so mediji tisti, ki se najpo?asneje razvijajo in zaradi tega tudi niso dovolj progresivni v ustvarjanju nekega kriti?nega pogleda, z vizionarskim pogledom naprej, v družbi. Ampak vse preve? postajajo pod vplivom lastnikov oz. teko?e politike. Navkljub željam naprednih novinarjev, da bi bilo druga?e. In tako je potem Vinova sistemati?no za?ela spodbujati razvoj medijev kot enega izmed segmentov družbe za raziskave in razvoj. Kot vzpodbujajo izobraževanje, vse življenjsko u?enje, spodbujajo ekološko ozaveš?enost, danes spodbuja tudi medije. To je zelo hitro pograbila univerza Stanford, ki je odprla poseben program za izobraževanje novinarjev iz celega sveta.
Vesela sem, da se je Slovenija uspela že v samem za?etku vklju?it v ta projekt. Ko govorimo o globalizaciji, te civilne iniciative, so danes vpete v globalno zgodbo. Iniciatorji oz. glavni nosilci tega razvoja koncepta so Finska, Švedska, Slovenija, Kalifornija, Pakistan in Mehika. Zelo mednarodna skupnost, v katero se po?asi vklju?ujejo tudi ostale države. Pa vendar smo tukaj ustvarjalci globalnega razmišljanja in s tem vnašamo vse najnovejše poglede in modele tudi v slovenski prostor. Mo? ni samo v tem, da se je ideja in potreba iskanje rešitev potreb globalizirati, klju?no je da naletela na neverjetno dober odziv v Sloveniji. Kar kaže na to, da je prostor la?en sistemati?nega horizontalnega povezovanja. Naša država trenutno vse preve? vertikalno deluje, samostojno v vertikalnih okvirjih. Šolstvo, gospodarstvo, kultura, vsak poskuša biti uspešen. Vendar sodobne družbe, so družbe horizontalne vpetosti. So družbe, kjer vsi akterji med seboj sodelujejo v iskanju horizontalno u?inkovitih modelov. Kot vidite je v tem kratkem ?asu gibanje uspelo razviti pet klju?nih nacionalnih dogodkov. Konferenca inovativnosti v visokem šolstvu, na nivoju lokalne skupnosti, o inovacijskem novinarstvu (ki je tudi mednarodno, letos smo imeli 12 držav prisotnih na tej konferenci v Ljubljani) in seveda klju?ni dogodek, ki povezuje vse, to je konferenca, ki bo sedaj v aprilu in pridejo vsi akterji  in se o pomembnih temah vezanih na inovativnost pogovarjajo skupaj. Lani je bilo to Razvoj posameznika in posameznice, njegova vloga v razvoju inovativne družbe, potem je bila Vloga javne arhitekture in ustvarjalnost ljudi, Vloga trajnostnega razvoja, ki ga bomo peljali tudi naprej in letos, še posebej bomo izpostavili vlogo, ki jo imajo nevladne organizacije pri razvoju inovativne skupnosti, trajnostni razvoj in še nekatere druge teme.
Ve? kot 4.000 ljudi, kot je bilo re?eno na za?etku. Gibanje samo, pa se je v tem ?asu uspelo vklju?iti v ve? kot 34 dogodkov v slovenskem prostoru. Tukaj ne gre samo za statistike. Kar bi rada poudarila je, da gre za potrebo. Gibanje bo obstajalo samo toliko ?asa, dokler bo potreba. In to je lepota civilne družbe. Civilna družba se sama organizira, dokler je potreba. Nato pa razpade in kreira nekaj novega. V tem je mo?.
Kar bi danes izkoristila to priložnost, da lahko danes tukaj govorim, je v tem, da pozovem vse, predvsem državo in institucije v Sloveniji, da vzpostavijo veliko bolj odprt socialni dialog s civilno družbo. Civilna družba niso samo mirovna in ekološka gibanja. To je vsak od nas, ki se na neki to?ki najde na nivoju civilne družbe. To so inžinerji, delavci, ekonomisti, arhitekti. Skratka vsi, ki sobivamo v tem prostoru. In imamo v neki to?ki neko potrebo in interes, da to potrebo zadovoljimo. Kar pogrešamo in kar smo ugotovili skozi ta leta aktivnega delovanja, pogrešamo predvsem sistemske rešitve. Na to je minister nekajkrat opozoril, pa vendar jim ni uspel do danes ponuditi družbi ta transfer pobud, idej, znanja, modrosti, ?e želite. Iz civilne družbe v sistemske rešitve, zakonodajo, deklaracije in podobno. Zelo omejena orodja in zelo omejene poti. Mogo?e bi se tukaj tudi dotaknila, ko smo se za?eli aktivirat in izkušnje izhajajo iz te inovativnosti, ugotoviš, da tudi v politiki o kateri je bilo danes govora in ni moj namen, da se danes s tem vprašanjem ukvarjam, bi rada samo nakazala nekaj zanimivih ugotovitev. Tisti, ki pridejo na oblast ne vodijo. Imajo slabo znanje voditeljstva, malo izkušenj v tem kako voditi in vpeljati kobolorativne sisteme. Kako voditi participativne modele, kako zajeti participacijo iz terena? Idej je ogromno in imam ob?utek, da vas je v?asih strah teh idej. Da ne veste kaj z njimi po?et. In to slišimo pri županih, ne vemo kam vas umestiti, ne vemo kako se tega lotiti, kot je pri politiki. Mislim, da je tukaj potreben korak naprej. Mislim, da je Slovenija naredila ogromno do sedaj. Sem ponosna in vesela, da sem se vrnila in ustvarjam v tem prostoru, vendar so novi izzivi pred nami. Tukaj lahko civilna družba nudi zelo veliko roko in modrosti in dejanskih izzivov in izkušenj iz terena. Morda je ravno tukaj manjkajo?i ?len v nekem u?inkovitem delovanju države kot celote. Verjamem, da je to lahko edina izkušnja, ki jo lahko damo svetu. Mi smo to imeli, mi to imamo v nacionalni zavesti. Karantanija nas je tega nau?ila, to smo malo pozabili in je ?as, da osvežimo ideje, ki so že bile in jih nadgradimo s sodobnim svetom v katerem živimo. Nau?ila nas je to osvobodilna fronta, nau?ila nas je to osamosvojitev Slovenije. Mi imamo zelo mo?an zgodovinski spomin in na tem verjamem, lahko gradimo uspešno Slovenijo naprej. Civilna družba tukaj lahko zelo veliko prispeva, vendar samo, ?e je prisoten dialog, potreba po dialogu in seveda želja, da se te izkušnje lahko hitro integrirajo tudi v korake na državnem nivoju. Morda dovolj na tej to?ki.
Moj glavni klic je, da dajmo maksimizirati resni?no vse resorse, ki jih imamo v državi. Naj ne bo nikogar strah, naj bo to na državnih ali ostalih vodilnih položajih, da bo narod šel po svoje. Narod želi dobro živeti. Sem mati dveh otrok, podjetnica, inovatorka in ljubim življenje. Naredila bom vse, da bo tak prostor ostal tudi za prihodnje rodove in zato je to resni?no preprost poziv civilne družbe, da je znanja dovolj, izkušenj veliko, manjka modelov, manjka sistemati?nega pristopa in manjka horizontalnega povezovanja in rešitev, ki bi aktivirale te zdrave sile za dobri jutri. Hvala lepa.

            BORUT MEH Hvala mag. Violeti Bulc. Mislim, da ne bi bilo prav, ?e ne bi tudi pustili vam, da postavite kakšno vprašanje, poveste kakšno mnenje. ?e se komu zdi potrebno? Prosim, predsednik Državnega sveta.

            MAG. BLAŽ KAV?I?: Morda samo nekaj misli, ki so se mi porodile ob teh kvalitetnih prispevkih. Malo iskrenosti. V Državnem svetu smo razmišljali, kaj storiti za to, da bi nekatere prave teme prišle na vrh. Ko sva s kolegom Mehom debatirala o tem, je pravzaprav bila njegova ideja, da tisto kar poleg razmišljanj o neki pravi?ni družbeni paradigmi, ki smo jo že osvojili v Državnem svetu, utegne manjkati, je nek element dinamike. Takrat sva rekla, da bi ustanovili svet za inovativno Slovenijo. To je o ustanavljanju. Mislim, da je tudi današnji dogodek pomemben korakec v tej smeri. Se pravi v nekem vzpostavljanju temu, kar je mag. Violeta Bulc povedala, horizontalno sodelovanje. Saj tukaj nekatere stvari so vzpostavljene. Instrument horizontalnega povezovanja Državni svet, ki je dobro vzpostavljeno mostiš?e strokovne civilne družbe v politiko, ki ga velja izkoriš?at. Ne glede na to, da je etaplirani politiki prav to izjemno nesimpati?no. Profesionalnim politikom gredo na živce ljudje neprofesionalci, ki posegajo v politiko in nekatere ocenjuje tako Državni svet kot zelo problemati?en subjekt. ?eprav se vprašam, kaj je bolj problemati?no. Dom slovenskega parlamenta, ki je odprt civilni družbi ali dom slovenskega parlamenta, ki se ni ustavil oz. sam omejiti, ki bi prekinil tisto povezavo županov in poslancev v Državnem zboru. Nekaj bi želel še tukaj dodati. Se pravi, iš?emo neko ravnovesje med pravi?nostjo, dinami?nostjo, da damo po eni strani ljudem neko varnost. Tukaj mislim, da je predavanje g. Nuderja podalo nekaj zelo koristnih informacij in vnos neke dinamike, v kateri je najbolj eksplicitno na koncu spregovorila mag. Bulc. V Sloveniji, seveda moram eno stvar povedat, kje smo izgubili ta zagon. Marsikdo v Evropi, kot ta gospod Nuder nas upravi?eno gleda na zelo uspešno entiteto, ki se je prebila ali uveljavila. Ampak, mi smo precej velike procente družbenega produkta v preteklih letih žrtvovali v neke neproduktivne smeri. Eno je samomorilsko zasnovana denacionalizacija, ki jo kar pozabljamo. Ampak tukaj so grozovite milijarde slovenskega premoženja šle v povsem unikaten model, omejen model denacionalizacije. Mi smo se osamosvojili iz jugoslovanskega primeža s tem, da smo izkoristili svojo inovativnost, svojo pridnost, industrijsko kulturo in se uveljavili kot dobavitelj sestavnih delov in na tem preživeli po osamosvojitvi. Vmes so pa ogromni procenti družbenega proizvoda šli v procese privatizacije. Se pravi v privatiziranje podjetij, namesto v razvoj. ?e smo preživeli s sestavnimi deli industrijsko perfekcijo, pridnost, prizadevnost, konkuren?nost, nam seveda to ne more omogo?ati solidnega preživetja kot si ga zaslužimo in želimo na dolgi rok. Slovenija ima možnost v visoko tehnoloških proizvodih in storitvah. Teh pa nimamo dovolj. In ko se vprašamo zakaj jih nimamo. Zato ker v preteklih letih nismo vlagali dovolj v razvoj. In povedal sem vam, kaj so glavni pomori, ki je odtekla v nekatere druge naslove namesto v razvoj. Jaz vsem udeležencem in predavateljem na tem našem posvetu, katerega osrednji del je bil predavanje švedskega politika g. Nuderja, se zahvaljujem. Morda še to. Bil sem zelo vesel, ko je prišla pobuda, da organiziramo to na ta na?in. Ker sem sam precej let svojega življenja preživel in delal kot mednarodni konzultant za švedsko svetovalno podjetje in mi je filozofija razmišljanja na Skandinaviji, Švedskem blizu. Prepri?an sem, da bomo nekaj teh spoznanj v stanju znali vgraditi tudi v predloge, ki jih bomo v Državnem svetu oblikovali v zakonodajni in izvršni veji oblasti. Hvala lepa še iz moje strani.

            BORUT MEH Spoštovane gospe in gospodje, gostje, predavatelji, predsednik Državnega sveta mag. Blaž Kav?i?, ki mi je kar vzel te zaklju?ne misli iz ust. Jaz bi pa mogo?e le na koncu malo v razmislek podal, saj je bilo lepo, da smo našli krivca za to krizo s katero se soo?amo. Vendar se bojim, da ta pokojni kitajski voditelj ni zmagovalec. Hvala in na svidenje.

.