Iskanje:     Napredno iskanje
Brskanje po kategorijah:
Posveti DS-RS / Leto 2008 / magnetogrami /


Povzetek razprave s posveta Problematika na podro?ju izvajanja storitev dimnikarske službe
Opomba: Povzetek razprave je pripravljen na podlagi magnetograma in ni lektoriran
Dostopen je tudi v pdf obliki pdf

KAZALO

UVODNI POZDRAV

UVODNI REFERATI

RAZPRAVA

 

UVODNI POZDRAV

Darko FRAS, predsednik Komisije Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj

Komisija Državnega sveta za lokalno samoupravo se je z vprašanjem dimnikarske službe sre?ala že v prejšnjem mandatu Državnega sveta ob obravnavi Zakona o varstvu okolja in predloga za avtenti?no razlago 187. in 188. ?lena Zakona o varstvu okolja, ki dolo?ata na?in izvajanja gospodarske javne službe. Komisija je takrat podprla ureditev v smislu vzpostavitve reda ter uveljavitvi modela, ki bo na celotnem obmo?ju Republike Slovenije zagotavljal sprejemljivo ceno in enako kvaliteto storitev dimnikarske službe, saj so bile na podlagi ureditve, ki je veljala do leta 2004, po ob?inah velike razlike v kvaliteti in ceni storitev dimnikarske službe.

V sedanjem mandatu Državnega sveta smo se s to tematiko sre?ali dvakrat: najprej je Državni svet na predlog državnega svetnika prof. dr. Janvit Goloba na Ministrstvo za okolje in prostor naslovil vprašanje v zvezi s problematiko dimnikarske službe, v mesecu maju 2008 pa je Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj na pobudo predsednika Vseslovenske civilne pobude "Dimnik" opravila tudi obširno razpravo o tej problematiki.

Na podlagi omenjene razprave na Komisiji za lokalno samoupravo in regionalni razvoj se je Državni svet odlo?il organizirati današnji posvet, da bi predstavniki uporabnikov dimnikarskih storitev, dimnikarjev, pristojnih ministrstev in drugih državnih organov ter lokalnih skupnosti soo?ili razli?ne poglede na sedanjo ureditev dimnikarske službe in o ustreznosti oziroma neustreznosti veljavnih sistemskih rešitev.

V okviru razprave bomo skušali dobiti odgovore na naslednja klju?na vprašanja: Kateri na?in izvajanja storitev dimnikarske službe je ustreznejši: koncesioniran ali licen?ni, tako z vidika uporabnikov teh storitev kot z vidika zagotavljanja javnega interesa? Ali bi bilo smiselno koncesioniran na?in izvajanja storitev dimnikarske službe, ki velja danes, v celoti nadomestiti z licen?nim (tržnim) modelom izvajanja gospodarske javne službe ali le en del nalog (npr. ?iš?enje naprav) izvzeti iz koncesije in jih prenesti v licen?ni model izvajanja gospodarske javne službe? Ali bi bilo na enem dimnikarskem obmo?ju primerno podeliti koncesijo ve?jemu številu izvajalcev dimnikarske službe, s ?imer bi vzpostavili konkuren?nost in dvig kvalitete storitev? Ali je možno izvajati storitev dimnikarske službe za gospodinjstva v okviru obvezne ob?inske gospodarske javne službe, za industrijske obrate pa v okviru obvezne državne gospodarske javne službe? Ali je pri majhnih kurilnih napravah potreben tak sistem pregledovanja, merjenja in ?iš?enja kot pri ve?jih kurilnih napravah? Kako zagotoviti bolj u?inkovit inšpekcijski in strokovni nadzor nad izvajalci dimnikarske službe? Ali je medresorsko sodelovanje pri pripravi predpisov na podro?ju storitev dimnikarske službe ustrezno in zadostno (Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za obrambo, Ministrstvo za zdravje).

Na vprašanja, ki sem jih navedel, bomo poskušali najti odgovore. Prepri?an sem, da bo pripomogla k iskanju ustreznih rešitev, ki bodo zadovoljile vse klju?ne akterje, predvsem pa uporabnike dimnikarskih storitev. 

UVODNI REFERATI

Mag. Hinko ŠOLINC, vodja Sektorja za aktivnosti u?inkovite rabe in obnovljivih virov energije, Ministrstvo za okolje in prostor

O?itno so se problemi na podro?ju izvajanja dimnikarske javne službe pojavili marca 2004, ko je bil sprejet Zakon o varstvu okolja, ki dolo?a, da je izvajanje meritev, pregledovanje in ?iš?enje kurilnih naprav, dimnih vodov in zra?nikov zaradi varstva okolja in u?inkovite rabe energije, varstva ?lovekovega zdravja in varstva pred požarom (dimnikarska služba) obvezna državna gospodarska javna služba varstva okolja. Zakon dolo?a, da se to izvaja na koncesioniran na?in s podeljevanjem koncesij zasebnim gospodarskim družbam. Na podlagi zakona so bili sprejeti številni podzakonski predpisi (uredba o dimnikarski službi, pravilnik o dimnikarski službi, uredba o emisiji, cenik dimnikarskih storitev, itd.).

Vlada je v letu 2006 sprejela Sklep o dolo?itvi tarife za cene storitev obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in ?iš?enja kurilnih naprav, dimnih vodov in zra?nikov zaradi varstva okolja in u?inkovite rabe energije, varstva ?lovekovega zdravja in varstva pred požarom (cenik dimnikarskih storitev 2006), v letu 2007 pa sprejela nov cenik dimnikarskih storitev, s katerim je znižala cene in korigirala na?in obra?una dimnikarskih storitev. Cenik je tudi bolj pregleden, tako za izvajalce kot uporabnike storitev dimnikarske službe.

Uredba o dimnikarski službi dolo?a, da so storitve dimnikarske službe: (a) pregledovanje malih kurilnih naprav in z njimi povezanih dimnih vodov, zra?nikov in pomožnih naprav. To je ena klju?nih to?k, kajti kurilna naprava pomeni celoten sistem, od tistega dela, ki omogo?a dovod zraka v prostor, kjer je kurilna naprava, do tistega dela, kjer se dimni plini izlo?ajo iz prostora ven; (b) ?iš?enje malih kurilnih naprav in z njimi povezanih dimnih vodov, zra?nikov in pomožnih naprav; (c) odstranjevanje katranskih oblog in izvedba protikorozijske zaš?ite; (d) pregledovanje in ?iš?enje zra?nikov; (e) izvajanje meritev obratovalnega monitoringa emisij snovi v zrak iz malih kurilnih naprav in informiranje uporabnikov storitev javne službe o energetski u?inkovitosti malih kurilnih naprav; (f) posredovanje podatkov o malih kurilnih napravah za vpis v evidenco kurilnih naprav na državnem nivoju. Želel bi poudariti, da se javna dimnikarska služba zagotavlja zaradi varovanja okolja, racionalne rabe energije, požarne varnosti in varovanja ?lovekovega zdravja.

Dimnikarska služba se je iz ob?inskega na državni nivo prenesla zaradi vzpostavitve te javne službe na celotnem obmo?ju Slovenije pod enakimi pogoji za vse njene uporabnike. Pred letom 2004 se je dimnikarska služba izvajala po ob?inah razli?no intenzivno; ponekod se sploh ni izvajala, nekje se je izvajala delno, v nekaterih ob?inah se je izvajalo samo ?iš?enje, v nekaterih ob?inah pa se je javna služba izvajala skladno s takratnimi predpisi, ki so bolj ali manj podobni današnjim. Poudariti želim, da uporabniki dimnikarskih storitev leta 2004, ko se je dimnikarska služba prenesla na državni nivo, z vidika predpisov niso dobili nobenih novih obveznosti. Dimnikarska služba se na obmo?ju celotne države izvaja na enak, koncesioniran na?in, z enako vsebino in obsegom posameznih storitev, na enakem strokovnem nivoju teh storitev, z enako pogostostjo pregledovanja ali ?iš?enja posameznih naprav, po enakih cenah, z enakimi cilji in nadzorom izvajalcev, ipd.

Slovenija je razdeljena na 194 dimnikarskih obmo?ij, ki jih dolo?a uredba o dimnikarski službi iz leta 2006. Število dimnikarskih obmo?ij se ne ujema z današnjim številom ob?in, ker je po letu 2006 nastalo nekaj novih ob?in; v primeru, da sta iz ene ob?ine nastali dve, obsega eno dimnikarsko obmo?je obe ob?ini. Izjema je Mestna ob?ina Ljubljana, ki je razdeljena na dve dimnikarski obmo?ji. V primeru, da je bilo s strani ob?ine ob uveljavitvi Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) izbranih ve? izvajalcev, tudi sedaj praviloma to službo izvaja ve? izvajalcev, ?e so zaprosili za pridobitev prve koncesije, vendar le na enem delu ob?ine. 

Do danes so bile koncesije podeljene na podlagi vlog o zainteresiranosti in javnega razpisa izpred dveh let na 118 dimnikarskih obmo?jih. Na osnovi javnega razpisa iz leta 2008 pa bodo predvidoma še v tem mesecu (še pred za?etkom letošnje kurilne sezone) podpisane koncesijske pogodbe za 45 dimnikarskih obmo?ij. V reševanju na Ministrstvu za okolje in prostor ali v sodnih postopkih so še vloge za 25 dimnikarskih obmo?ij. Za šest dimnikarskih obmo?ij, kjer ni bilo mogo?e podeliti koncesije, bi lahko še pred koncem tega leta objavili javni razpis. Tu je treba povedati, da se sodni postopki odvijajo zato, ker na enem dimnikarskem obmo?ju želi ve? kandidatov izvajati storitev dimnikarske službe. Ko bodo podeljene koncesije še na zadnjih šestih obmo?jih, bo dimnikarska služba zagotovljena na nivoju cele Slovenije.

Številni evropski strateški in zakonodajni predpisi predpisujejo, zakaj izvajati dimnikarsko službo. Omenil bi Direktivo o energetski u?inkovitosti stavb, ki v 8. ?lenu dolo?a, da je treba vzpostaviti sistem rednega pregledovanja kotlov, kar se izvaja z meritvami emisij dimnih plinov iz malih kurilnih naprav, in sistem pregledovanja ogrevalnih sistemov, starejših od 15 let.

Prof. dr. Rajko PIRNAT, zunanji strokovni sodelavec Ministrstva za okolje in prostor in dekan Pravne fakultete Univerze v Ljubljani

Z Ministrstvom za okolje in prostor sem za?el sodelovati, ko je bil sedanji sistem izvajanja dimnikarske službe zakonsko že opredeljen. Kljub temu, da imam pomisleke glede nekaterih sprejetih rešitev, menim, da iz pravnih razlogov ni nobene druge možnosti, kot da se ta sistem izvede do konca in v tem ?asu premislijo morebitne nove rešitve.

Dimnikarska služba se izvaja v javnem interesu in ne v interesu uporabnika, vsaj primarno ne. Interes uporabnika pride v poštev le, kolikor se sklada z javnim interesom. Javni interes je varstvo okolja, zmanjšanje emisij, energetska u?inkovitost stavb oziroma u?inkovita raba energije, varstvo ?lovekovega zdravja in varstvo pred požarom. Varstvo pred požarom ni samo interes uporabnika, ampak je širši interes. Varstvo zdravja ljudi, ki živijo v hišah s slabimi kurilnimi napravami in ogrevalnimi sistemi, je v javnem interesu. ?e pride do okvare zdravja, je to problem vse družbene skupnosti. Zato je dimnikarska služba obvezna javna služba. Izvajalci te javne službe imajo dolo?ene obveznosti v javnem interesu, ki so v obveznem izvajanju te službe na vsem obmo?ju koncesije, pri vsakem uporabniku v dolo?enih ?asovnih razdobjih (ob?asni pregledi) in za enako regulirano ceno. Vedeti morate, da so stroški zelo razli?ni, zato je regulirana cena ena od splošno sprejetih obveznosti javne službe. Te obveznosti javne službe opravi?ujejo posebno in izklju?no pravico.  

Razlika med t.i. koncesijskim in licen?nim modelom izvajanjem javne službe je v osebni in izklju?ni pravici, ki je dana enemu izvajalcu na dolo?enem obmo?ju. Naloge te javne službe so razli?ne in v dolo?enem delu predstavljajo tudi izvajanje nadzora nad uporabniki, kajti izvajanje dimnikarske službe je nekakšen predhoden del inšpekcijskega nadzora. Dimnikar je dolžan opozoriti inšpektorja, da izvede inšpekcijski nadzor nad uporabnikom male kurilne naprave, ?e ta kljub njegovim opozorilom ne odpravi nepravilnosti. ?e se izvaja ta dejavnost v kompletu, torej pregledovanje, meritve, predhodni del nadzora, ki je združen s svetovanjem, in ?iš?enje malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zra?nikov, je posebna in izklju?na pravica oziroma monopol nujen. Verjetno je zakonodajalec pri sprejetju te rešitve izhajal iz prepri?anja, da pri prenosu dimnikarske službe iz lokalne na državno raven ni mogo?e hkrati popolnoma na novo oblikovati model izvajanja javne službe.

Licen?ni model bi zahteval razdelitev razli?nih nalog, zlasti druga?en na?in nadzora nad uporabniki. Država bi morala urediti lo?en nadzorni mehanizem nad uporabniki, kajti ?e uporabnik sam izbere izvajalca, je njuna interesna povezanost mnogo ve?ja in je zelo težko zagotoviti u?inkovito pregledovanje in u?inkovite meritve emisij iz malih kurilnih naprav. Poleg tega licen?ni model zelo težko zagotovi regulirano ceno, saj bi izvajalci konkurirali na trgu z razli?nimi cenami. To pa pomeni, da bi se cene storitev dimnikarske službe po posameznih obmo?jih razlikovale. V primeru licen?nega modela bi morali okrepiti nadzor nad kvaliteto storitev, da ne bi izvajalci z nižjimi cenami konkurirali tudi na ra?un kvalitete storitev. Jaz ne trdim, da licen?ni model ali nekatere variante licen?nega modela ni privla?en in da ni treba resno razmisliti o delitvi razli?nih nalog. Praksa sodiš?a Evropskih skupnosti je pri nekaterih javnih službah, na primer pri poštni službi, šla v smer razdelitve razli?nih storitev: temeljne oziroma univerzalne storitve se izvajajo kot javna služba, storitve z dodano vrednostjo pa se izvajajo na trgu. Podobno se da narediti z dimnikarsko službo. To bo lahko celo nujno storiti zaradi odlo?itve sodiš?a ES oziroma Evropske komisije, saj nekatere sisteme, ki vklju?ujejo posebne in izklju?ne pravice, rada preganja. Nekatere zadeve so v postopku pred Evropsko komisijo in bomo videli, kakšna bo odlo?itev.

Na podlagi prvega javnega poziva za predložitev vlog o zainteresiranosti za izvajanje dimnikarske službe so bile na dolo?enih obmo?jih podeljene koncesije, ki so vklju?evale izklju?no pravico za dolo?en ?as. Po spremembi uredbe o dimnikarski službi se je to obdobje skrajšalo na 8 let, saj se je ocenilo, da je to ?as, v katerem bi bilo mogo?e na novo oblikovati ali vsaj premisliti o druga?nem na?inu izvajanja dimnikarske službe. Iz pravne ureditve, ko so bile nekatere koncesije podeljene, druge pa so v postopku podelitve koncesije, ni mogo?e izstopati. V pravnem smislu bi zakonska ureditev, s katero bi odvzeli podeljene koncesije, terjala velike odškodnine. Ne obstoji nobena neodložljiva potreba, da se te posebne in izklju?ne pravice do njihovega preteka odvzamejo. Sistem je bil že izboljšan z ureditvijo strokovnega nadzora in podrobnejšo opredelitvijo primerov odvzema koncesije.  

Zagotovo prihaja do pomanjkljivosti, vendar zaradi njih do preteka sedanjega sistema (osem let) ni mogo?e radikalno spremeniti sedaj veljavnega sistema, ker odvzem koncesij brez velikih odškodnin (pritožbe na Ustavno sodiš?e) ne bi vzdržal. Sedanji sistem je možno izboljšati, in sicer nadzor, stike z uporabniki - dimnikarji bi morali bolje obveš?ati uporabnike, nadalje bi lahko ponovno preverili cenik, pri ?emer je treba upoštevati, da je regulirana cena enaka za vse uporabnike. Zagotovo se komu zdi, da je ve? pla?al, kar je res, ker je pla?al tudi za tistega na odro?nem kraju, kjer so stroški storitve ve?ji. Nekateri pregledi povzro?ajo malo stroškov, nekateri veliko. Slišal sem, da prihaja do obra?unavanja storitev, ki niso bile storjene. V tem primeru je možna pritožba uporabnika na Ministrstvo za okolje in prostor, ki ima nadzorna pooblastila.

Mislim, da moramo v naslednjih osmih letih razmisliti, na kakšen na?in naj se izvaja dimnikarska služba. Verjetno bo treba sprejeti poseben zakon o dimnikarski službi, saj en ?len v Zakonu o varstvu okolja ne zadoš?a. Na podlagi preu?itve izkušenj, tudi odlo?itev Evropske komisije in sodiš?a Evropskih skupnosti ter reakcij Nem?ije in srednjeevropskih držav, po katerih smo se zgledovali pri oblikovanju koncesijskega modela, bo treba razmisliti o prihodnjem sistemu izvajanja dimnikarske službe. Ponovno pa poudarjam, da gre pri izvajanju dimnikarske službe prvenstveno za javni interes.

Bojan BREN?I?, predsednik Sekcije dimnikarjev pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije

Doma sem iz Mestne ob?ine Murska Sobota, kjer vodim dimnikarsko podjetje z 20 zaposlenimi in petimi u?enci. Po poklicu sem dimnikar, dimnikarski delovodja in mojster. Leta 2006 sem prevzel volontersko funkcijo, ?eprav predstavnik civilne iniciative izjavlja, da te funkcije ne morem opravljati.  Današnji posvet o problematiki na podro?ju izvajanja dimnikarskih storitev ocenjujem le kot pozitivno in upam, da bo pripomogel k spoštovanju predpisov in boljšemu izvajanju dimnikarskih storitev. Upam tudi, da bodo pristojne institucije v prihodnje kršitelje sankcionirale, ker bomo s tem dosegli ve?jo varnost okolja, bolj u?inkovito izrabo energije, ve?jo varnost ?lovekovega zdravja, ve?jo varnost pred požari. Prav tako upam, da se bodo sprejeti predpisi spoštovali in da bo pravna država delovala. Upam tudi, da bomo danes dosegli, da v sredstvih javnega obveš?anja ne bodo ?lanki z naslovi: »Strupeni plin ubil 18-letnico. Županski kandidat se je zastrupil, saj je krivec za požar. Izgubila dom in štiri otroke. Zabili na dimnik in dimnikarja tudi.«  

Sekcija dimnikarjev, ki jo združujejo izvajalci dimnikarskih storitev, pripravlja izobraževanja, strokovna sre?anja, tudi izobraževanja za mojstrski izpit. Izvajalci dimnikarskih storitev zaposlujemo okrog 400 ljudi: okrog 20 z višjo ali visoko izobrazbo, 27 dimnikarskih mojstrov, okrog 10 dimnikarskih delovodij, okrog 300 dimnikarjev s kon?ano srednjo šolo in ter ostali delavci, ki opravljajo delo pod nadzorom dimnikarja. Zaposlujemo tudi administrativni kader. Že od leta 2005 poteka izobraževanje dimnikarjev v šolskem centru v Mühlbachu v Nem?iji. Teme izobraževanj so predvsem pregledovanje, nadzorovanje in energetsko svetovanje.

Zakaj dimnikarska služba? Izvajanje dimnikarskih storitev se izvaja zaradi preventivne požarne zaš?ite, ki je že stoletja osnovna naloga družbe. Posebej je treba poudariti vsakoletne nesre?e, tudi smrtne žrtve, ki so posledica neupoštevanja požarnih ukrepov. Dimnikar je na podlagi  svoje izobrazbe nevtralni svetovalec in strokovnjak s podro?ja preventivne požarne zaš?ite.  

Z izvajanjem predpisanih storitev, nadzorom nad kurilnimi napravami in odstranjevanjem katranskih oblog, skrbimo za varstvo okolja, u?inkovito izrabo energijo, varstvo ?lovekovega zdravja in ve?jo požarno varnost. Namen dimnikarske službe je prepre?evanje izgradnje novih ogrevalnih sistemov ali rekonstrukcija naprav s pomanjkljivostmi. S tem varujemo uporabnika pred morebitnimi nepravilnostmi, ki jih naredijo projektanti, izvajalci, serviserji in tudi uporabniki, ki posegajo in predelujejo kurilne naprave in dimne vode. Dimnikarska služba ni samo ?iš?enje saj, ampak je tudi izvajanje nadzora nad napravami, izvajalci, serviserji, projektanti, investitorji. Je zaš?ita lastnika - uporabnika pred nestrokovnimi posegi.

Z merjenjem škodljivih emisij dimnih plinov pri izvajanju meritev je zagotovljeno, da so vrednosti zraku škodljivih snovi zmanjšane na najmanjšo možno mero in jih skozi primerno dimenzionirane, preizkušene in pregledane dimovodne naprave odvedejo na streho na prosto atmosfero. Opazno znižanje produkcije ogljikovega dioksida in ostalih škodljivih emisij, kot tudi zmanjšano porabo kisika, lahko dosežemo z zmanjšano koli?ino uporabljanja goriva oziroma racionalno rabo goriv. Iz rezultatov meritev je razvidno, kako so naprave vzdrževane, ali onesnažujejo okolje. Izvajalec dimnikarske službe je dolžan izdati ustrezno poro?ilo. Iz statistike, ki jo osebno vodim, vidim, da se na tistem obmo?ju, kjer opravljam storitve, emisije znižujejo. S tem pa se znižuje tudi poraba goriva. Ko smo za?eli opravljati meritve emisij, je bilo izdanih okrog 90 % opozoril, ker mejne vrednosti niso ustrezale: izmerili smo zelo visoke temperature dimnih plinov, tudi do 540 stopinj, slabe izkoristke dimnih plinov, velike mejne vrednosti ogljikovega monoksida in dušikovih oksidov. Stanje se iz leta v leto spreminja. Uporabniki so za?eli menjavati kurilne naprave. Serviserji so za?eli ?istiti in servisirati gorilnike, tako da so se mejne vrednosti znižale. Temperatura dimnih plinov se je v povpre?ju  zmanjšala iz 540 na 200 stopinj, tudi zaradi zamenjave dotrajanih gorilnikov in uporabe sodobnejših goriv.

Statistika dimniških požarov: v kurilni sezoni 2007/08 je bilo v individualnih objektih in ve?stanovanjskih objektih 525 gasilskih intervencij zaradi požarov in eksplozij.

Predstavniki civilne iniciative opozarjajo, da se dimnikarske storitve razlikujejo od ob?ine do ob?ine, da je inšpekcijski nadzor neustrezen, da cene niso transparentne in da nekatera obmo?ja niso pravno formalno urejena. Razli?no izvajanje  dimnikarskih storitev od ob?ine do ob?ine je dolo?eno v uredbi o dimnikarski službi, ki deli dimnikarska obmo?ja na dva dela; na obmo?ju primorskih ob?in so roki ?iš?enj daljši. Razlike pa so posledica tudi neizvajanja storitev v skladu s predpisi in pogodbami v preteklem obdobju. Pred prehodom izvajanja storitev dimnikarske službe na državni nivo so dimnikarsko službo zagotavljale ob?ine: nekatere so spoštovale državne predpise in organizirale izvajanje dimnikarske službe, druge niso imele volje, da bi organizirale to službo. Te razlike so bile, ker ni bilo urejenega nadzora nad lokalnimi skupnostmi in nad izvajalci.

Sekcija dimnikarjev ni nadzorni organ, ampak pripravlja strokovna sre?anja, izobražuje, itd. Ne moremo obtožiti vseh dimnikarjev zaradi enega kršitelja. ?e je npr. en poslanec, politik ali direktor prejemal podkupnino, ne moremo obtožiti vseh poslancev, politikov ali direktorjev prejemanja podkupnine. V Vseslovenski civilni pobudi Dimnik ugotavljate, da je inšpekcijski nadzor neustrezen. Ocenjujem, da bi nadzor nad izvajalci in uporabniki dimnikarskih storitev pripomogel k boljšemu izvajanju dimnikarskih storitev in k spoštovanju predpisov. Za nadzor pa so zadolžene ustrezne državne institucije. Kot nam je znano, je za ureditev dimnikarske službe na Ministrstvu za okolje in prostor zadolžena le ena oseba, kar je po našem mnenju in upoštevanju števila izvajalcev, naprav in dimnikarskih obmo?ij zdale? premalo. Ko se je dimnikarska služba izvajala na lokalnem nivoju, je bila v ob?ini za to podro?je zaposlena ena oseba.

Transparentnost cen: pred prehodom izvajanja dimnikarske službe na državni nivo so se cene oblikovale prosto na ob?inskem nivoju. Razlikovale so se za 100 ali celo 400 %. Ne vem, kje so bili takrat predstavniki civilne iniciative, ko so se cene oblikovale na ob?inskih svetih in razlikovale kot no? in dan.  S prehodom dimnikarske službe na državni nivo so se cene storitev poenotile, kar je bil prvi korak, da se storitve izvajajo za enako ceno vsakomur in pod enakimi pogoji. Po sprejetju enotnega cenika se je za?ela organizirati civilna iniciativa, ki bi morala pozdraviti enotni cenik. Seveda so dolo?eni izvajalci kršili ceno. O tem smo bili obveš?eni tudi na Sekciji dimnikarjev, ki pa ni pristojna za sankcioniranje, ampak so za to pristojne inšpekcije. O sprejetju novega cenika leta 2007 nismo bili obveš?eni. Cene za uporabnike kurilnih naprav do 50 kW so se poenotile, tako za pravne kot fizi?ne osebe.

Po Zakonu o dimnikarski službi iz leta 1974 in Zakona o varstvu okolja iz leta 1993 so bile za ureditev dimnikarske službe zadolžene lokalne skupnosti. S prehodom izvajanja teh storitev na državni nivo se je pokazalo dejansko stanje pokritosti in dejanskega izvajanja teh storitev. Dimnikarji ne moremo nositi pravne ali materialne odgovornosti, ?e nekatera obmo?ja niso pravno formalno urejena. Krivce je treba poiskati drugje, ampak ne na Ministrstvu za okolje in prostor, ki je podedovalo sedanje stanje. Sprašujem pa se, kje so bili predstavniki civilne iniciative leta 1974 in leta 1993, ko so bili sprejeti prejšnji zakoni.

Ne smemo pozabiti na podnebne spremembe. Globalno segrevanje ne nastaja samo od sebe. Ne nastaja zaradi živali, ampak zaradi našega malomarnega odnosa do okolja, tudi uporabe zastarelih naprav, fosilnih goriv, razli?nih prevoznih sredstev. Podnebne spremembe ob?utimo tudi v Sloveniji, ?edalje ve? je neurij s to?o, ki uni?ujejo pridelke in premoženje. Tudi kurilne naprave, ki služijo za ogrevanje, pripravo tople vode in v tehnološke namene, veliko prispevajo k podnebnim spremembam. Okrog 22 %.  

Zagovarjamo koncesioniran sistem izvajanja dimnikarskih storitev. Treba je spoštovati predpise, kršitelje pa kaznovati. Za to so zadolžene inšpekcije in prosim,  ne me?ite vseh dimnikarjev v isti koš, ker si tega ne zaslužijo.

Aleksander ŽUPANEK, predsednik Sekcije dimnikarjev pri Gospodarski zbornici Slovenije  

Posebej bi rad izpostavil vprašanje koncesioniranega in licen?nega modela izvajanja dimnikarske službe. Ko so ob?ine v skladu s takrat veljavno zakonodajo zagotavljale dimnikarsko službo kot gospodarsko javno službo na koncesioniran na?in, marsikje to podro?je ni bilo ustrezno urejeno. Glede na to, da takrat ni bilo nobenih pripomb na na?in izvajanja te javne službe, se sprašujem, kaj se je spremenilo v letu 2004?

Slovensko dimnikarsko službo vsi primerjajo z vzhodnimi državami, vendar v primeru kurilnih naprav nismo primerljivi. Po statisti?nih podatkih iz leta 2002 je povpre?na starost kurilnih naprav v Sloveniji 18 let. ?e kdo misli, da lahko primerjamo sistem nadzora nad napravami, ki so v povpre?ju stare pet ali petnajst let, je v veliki zmoti. V Sloveniji kurilne naprave niso v takšnem stanju, da bi lahko zmanjšali njihov nadzor.

V preteklosti je Sekcija dimnikarjev pri Gospodarski zbornici Slovenije sodelovala s civilno pobudo, ki se je tudi odzvala na naše vabilo na sestanek. Želeli smo ugotoviti skupne cilje, za?rtati novo pot, ki bi to službo izboljšala. Edini signal civilne pobude je bil, da želijo takšno javno dimnikarsko službo, da se bo uporabnik sam odlo?il, koga želi, zakaj ga želi in za koliko ga želi. Takšne  javne službe nikjer ne poznamo. Do velikih sprememb v letu 2004 je prišlo v ob?inah, ki prej te službe niso imele urejene. Razumem dolo?ene uporabnike, saj petnajst let ni bilo dimnikarja, sedaj pa dobijo obvestilo, da pridemo, vendar je to problem lokalnih skupnosti, ki tega podro?ja niso imele urejenega, in ne tistih izvajalcev, ki niso imeli pogojev za opravljanje dela v skladu s predpisi.  

V pogovorih s Vseslovensko civilno pobudo Dimnik smo prišli do spoznanja, da želijo, da bi nadzor nad napravami namesto dimnikarjev opravljali serviserji. Ni mi znano, zakaj bi bili serviserji z isto ali še manjšo stopnjo izobrazbe bolj usposobljeni in kompetentni za nadzor nad kurilnimi napravami od dimnikarjev. Izpostavil bi storitve nadzora - meritve dimne misije, pri katerih ljudje ne razumejo vloge serviserja in dimnikarja. V nobeni državi in v nobeni javni službi ne more opravljati servisne in nadzorne službe ista oseba, saj nih?e ne more nadzorovati samega sebe.

V sodelovanju z Obrtno  - podjetniško zbornico Slovenije veliko vlagamo v izobraževanje, vendar se prav zaradi takšnih polemik interes za vpis v dimnikarske šole manjša. Danes se izvaja nov program na Srednji gradbeni šoli Maribor - okoljevarstveni tehnik, smer dimnika, kar pomeni, da bo možno poleg delovodskega in mojstrskega naziva pridobiti tudi srednješolsko izobrazbo. 

Smo za spremembe, ampak za takšne, ki ne bodo zmanjševale varnosti.

Tone KRISTAN, predsednik Vseslovenske civilne pobude Dimnik

Najprej bi rad povedal, da razume sestanek kot pogovor dveh enakopravnih partnerjev, kar pa oni niso bili na sestanku na Gospodarski zbornici Slovenije. Bili smo tudi na sestanku na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije, ampak sploh do besede nismo prišli, ker smo bili preglasovani.

Jaz sem za?el zbirati dokumentacijo leta 2004. Pisal sem na Obrtno - podjetniško zbornico Slovenije, Gospodarsko zbornico Slovenije, Varuha ?lovekovih pravic,  upravno sodiš?e in druge institucije. Edino varuh ?lovekovih pravic mi je odgovoril, da za to zadevo ni pristojen. Mi želimo odpraviti monopol. Ni res, da no?emo dimnikarjev. Sploh ne. Jaz sem se z dimnikarjem, ko je opravil svoje delo, velikokrat usedel in se z njim pogovarjal. To je bilo normalno. Jaz sem ga naro?il. Danes pa mi on diktira, kdaj bo prišel in kaj bo delal. Pa ne more, ?e ga ne rabim. Še enkrat poudarjam, dimnikarja bom naro?il takrat, ko ga bom rabil, in tistega, katerega bom hotel. To je moje na?elo in mislim, da imam v moji hiši ustavno pravico, da sam s tem razpolagam, ?eprav je prof. dr. Rajko Pirnat druga?e pripovedoval.

Kršiteljev, ki onesnažujejo okolje in ogrožajo okolico, je v Sloveniji okoli 2 %. Zakaj mora biti preostalih 98 % ljudi kaznovanih in pla?ati nekaj, ?esar ne rabijo? Ne vidim nobenega razloga.

Ne vzdrži vaša trditev, da mora dimnikar kontrolirati serviserja, saj ga kontroliram jaz, ker sem ga naro?il in tudi pla?al. Nikogar nisem pooblastil, da bo kontroliral serviserja, ki je strokovno usposobljena oseba za montažo, servis, meritve. To je njegova dolžnost in z izdajo potrdila o pravilnem delovanju naprave prevzema tudi odgovornost.  

Jaz v nasprotju s prof. dr. Rajkom Pirnatom trdim: ?e si lahko izberem zdravnika, zakaj si ne morem izbrati tudi dimnikarja.

Da bi se zaš?itili, smo pripravili izjavo, s katero se dimnikar, preden za?ne z delom na naših napravah, zaveže prevzeti vso odgovornost za napake, ki bi nastale po njegovem posegu. Mislim, da sta tako izjavo podpisala dva dimnikarja, drugi pa, ?im slišijo za to, odidejo, potem pa re?ejo, da ga niso spustili v hišo. Ali nismo tudi uporabniki upravi?eni do zaš?ite?. Mi za razliko od dimnikarjev nimamo nobene zaš?ite. Celo v zapor te lahko spravijo za 30 dni. Ali je to normalno za pravno državo? Nedavno sem se zgrozil, ko sem videl eno odlo?bo inšpektorja, v kateri piše:  ?e to ne bo šlo, bo šel za 30 dni v zapor. Jaz bom šel zaradi zaš?ite svojega premoženja v zapor, pa nisem nikomur ni? naredil. Vsem državljanom predlagam, da ne spustijo dimnikarja v stanovanje, ?e ne podpiše omenjene izjave. Eni pravijo: ja, saj to ni v zakonu. V redu, je pa v mojem zakonu. Jaz ho?em zaš?ititi sebe. Dimnikarski obrtniki ne morejo razumeti preprostega sistema, da si morajo tako, kot vsi drugi obrtniki, dobiti delo na tržiš?u. Uporabniki dimnikarskih storitev iz cele Slovenije se mi pritožujejo in sprašujejo, kaj naj napravijo, kako naj to rešijo.

Še enkrat poudarjam. Jaz imam tukaj cel kup papirjev s podpisi nekaj 10.000 državljanov proti dimnikarski zakonodaji oziroma sedanjemu na?inu izvajanja dimnikarske službe; med drugim je v eni ob?ini to podpisalo sleherno gospodinjstvo. Povejte mi, ali imamo državljani pravico zahtevati spremembo sedanje ureditve? ?e nimamo, potem jasno povejte, da te pravice nimamo. Ob?ine so poslale izjave v podporo naši civilni iniciativi na Ministrstvo za okolje in prostor, pa niso niti odgovora dobile. Jaz in moji kolegi smo pripravljeni vsak ?as na razgovor z vsemi, vendar na razgovor enakopravnih partnerjev.

Mag. Mitja PODGORNIK,  Civilna iniciativa Livade

Problema v Izoli smo se lotili kot civilna iniciativa zaradi smrti 18-letnega dekleta. Osredoto?il bi se na vprašanje uredbe o dimnikarski službi, ki opredeljuje obveznosti uporabnikov in koncedenta, koncesionarja pa ne. Naš predlog je, da se v uredbi obveznosti koncesionarja dopolnijo.

Pojem dimnikar poznamo vsi in ne vidim nobenega razloga, zakaj bi letnico 2004 jemali kot nekaj posebnega. V Izoli se stvari dogajajo že od leta 2000, odkar se civilna iniciativa poslužuje vseh možnih poti, kako bi stvari, ki so o?itno nevarne, spravili v red.  V Izoli nam na podro?ju varnosti pred zastrupitvijo z monoksidom po sedmih, osmih letih ni uspelo narediti koraka naprej.  Pri tem nas je najbolj zbodla v o?i Direktiva Sveta 84/360/EGS o boju proti onesnaževanju zraka iz industrijskih obratov. Približno vemo, koliko je v Sloveniji industrijskih obratov. ?e to apliciramo na male kurilne naprave, se obseg dela pove?a za faktor nekaj 100. ?e imamo v enem bloku npr. dva dimnika, dimnikarji opravijo na podlagi pristopa, kakršnega danes uporabljajo koncesionarji, namesto dveh meritev deset do dvanajst. Dimnikar za meritev, za katero porabi 15 minut z instrumentom, ki na prostem trgu stane 5.000 evrov, zara?una 33 evrov. Želel bi dobiti utemeljitev te ekonomske ra?unice.

Mag. Romana LAH, vodja Sektorja za inšpekcijski nadzor, Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesre?ami, Ministrstvo za obrambo 

V Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesre?ami spada podro?je požarne varnosti. Zakon o varstvu pred požarom in Zakon o varstvu okolja dajeta zakonsko podlago za naše delo, poleg tega pa sta za naše delo pomembna še uredba o dimnikarski službi in pravilnik o dimnikarski službi. Podro?je varstva pred požarom je v omenjenih podzakonskih predpisih opredeljeno v nekaj ?lenih. 30. ?len uredbe o dimnikarski službi dolo?a obveznost koncesionarja, da mora opozoriti uporabnika na rok in na?in odprave pomanjkljivosti, zaradi katerih je zmanjšano varstvo pred požarom. Dimnikarji so tisti, ki pregledajo kurilne naprave in na podlagi njihovih strokovnih ugotovitev odlo?ijo, ali so v redu ali ne, ali je potrebna kakšna odprava in v skladu s to uredbo tudi dolo?ijo roke za odpravo morebitnih pomanjkljivosti, ki se nanašajo na varstvo pred požarom (?e se pomanjkljivost nanaša na drugo podro?je, je to predmet drugih inšpekcij). V kolikor uporabnik kurilne naprave pomanjkljivosti ne odpravi v dolo?enem roku, mora koncesionar v skladu s 40. ?lenom uredbe o dimnikarski službi obvestiti inšpekcijo, ki v okviru klasi?nega inšpekcijskega postopka odredi ukrepe. Podobno se postopa ob prvih pregledih kurilne naprave.

Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesre?ami izvaja nadzor nad dolo?bami o odpravi pomanjkljivosti iz 30. in 35. uredbe o dimnikarski službi. Velikokrat so stranke v postopku nezadovoljne, ko inšpektor preko klasi?nega inšpekcijskega postopka odredi ukrep prepovedi uporabe kurilnih naprav, ker so nevarne. Takrat so jezni na nas in ne na dimnikarje.

Pravilnik o dimnikarski službi pa daje njihovemu inšpektoratu podlago, da lahko v primeru sumov ali ugotovitev, tudi s strani dimnikarskih organizacij, zahteva izredni pregled. Ukrepamo na podlagi rezultatov rednih pregledov. Inšpektor ali uporabnik lahko zahtevata generalno ?iš?enje, ki ga opravi dimnikar. Nadzor nad tem pravilnikom ima Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor. 

Mag. Mojca ZUPAN, Uprava Republike Slovenije za zaš?ito in reševanje, Ministrstvo za obrambo

Ministrstvo za obrambo, razen že prej omenjenih zakonskih pristojnosti, drugih pristojnosti nad dejavnostjo dimnikarstva, ki je v okviru Zakona o varstvu pred požarom ena izmed dejavnosti varstva pred požarom, nima. V nadaljevanju predstavljeni podatki o dimniških požarih za obdobje 2000-2007 niso pridobljeni na podlagi pravil statisti?ne stroke, ampak so zgolj posnetek stanja, pridobljenega na podlagi poro?il vodij intervencij o dimniških požarih. Želim poudariti, da vodje intervencij nimajo pristojnosti ugotavljati vzrokov požara in tudi niso usposobljeni za tako delo (gre za njihove ocene). Rada bi poudarila, da je namen te predstavitve izklju?no navajanje dejstev in ne vzrokov v povezavi z zakonodajo, ker Ministrstvo za obrambo te pristojnosti nima

V omenjenem obdobju sta kot vzrok dimniškega požara evidentirani dve kategoriji: (a) samovžig saj v dimnikih in iskrenje iz dimnikov; (b) gradbeno konstrukcijska pomanjkljivost dimnika. Ugotavljamo, da prihaja do požarov predvsem zaradi samovžiga saj in iskrenja iz dimnikov, na letni ravni preko 400 požarov.  V preteklosti je bil že opazen trend upadanja teh požarov, a njihovo število v zadnjih letih naraš?a. Glede na pretekla obdobja je opazen tudi trend naraš?anja požarov zaradi gradbenih in konstrukcijskih pomanjkljivosti dimnika. V prvih treh letih je bilo razmerje med vzrokom za požar zaradi gradbene konstrukcijske pomanjkljivosti in samovžigov do 10 %, medtem ko je bilo v zadnjem triletnem obdobju to razmerje 49 %.

Iz podatkov je razvidno, da so bili dimniški požari (v objektih), razen v nekaterih primerih, locirani in so se ustavili na samem objektu ter se niso razširili v požar v naravi.  Ko primerjamo podatke o številu vseh požarov v objektih s številom dimniških požarov, vidimo, da je razmerje preko 20 %.

Leo KREMŽAR, predsednik delovne skupine za urejanje zadev dimnikarskih storitev pri Skupnosti ob?in Slovenije

Izhajati moramo iz veljavnega okvirja, na katerega nas je opozoril prof. dr. Pirnat,  in znotraj tega poiskati rešitve. Najprej moramo analizirati obstoje?e stanje, poiskati rešitve in se pripraviti na to, kaj lahko naredimo v tem trenutku in kaj ?ez 7 do 8 let, ko pote?ejo koncesije. Radikalen poseg v obstoje?i sistem bi pomenil tožbe in odškodnine. Na Skupnosti ob?in Slovenije in v ob?inah nasploh menimo, da bi se lahko znotraj obstoje?ega sistema marsikatera zadeva poenostavila, morebiti tudi pocenile dimnikarske storitve.

Danes se soo?amo s situacijo, ko lahko govorimo o državljanski nepokorš?ini v dolo?enih delih Slovenije, saj uporabniki dimnikarskih storitev množi?no odklanjajo tovrstne usluge. Po drugi strani se vsi zavedamo, da ta dejavnost ni namenjena samo izvajalcem dimnikarske službe, ampak je njeno izvajanje nujno zaradi varstva okolja in u?inkovite rabe energije, varstva ?lovekovega zdravja in varstva pred požarom. So pa v veljavnem sistemu prisotne mnoge anomalije, ki ljudi razburjajo in bi jih bilo mogo?e odpraviti takoj.

V Skupnosti ob?in Slovenije smo z odnosom Ministrstva za okolje in prostor zelo nezadovoljni. Želeli smo se pogovoriti z ministrom in njegovimi najožjimi sodelavci, vendar nam v približno dveh letih to ni uspelo. Enkrat smo sicer imeli sestanek, ampak so nam povedali, da oni ne sprejemajo odlo?itev. Težko se pogovarjamo z nekom, ki je sicer prijazen in dober strokovnjak, ni pa odlo?ujo?. Mi se želimo pogovarjati z ljudmi, ki lahko odlo?ajo in ki lahko sprejmejo dolo?ene odlo?itve.  

Kaj je tisto, kar ljudi bega in kaj je tisto, ?esar ljudje ne marajo? Ne marajo, da se dogajajo stvari mimo cenikov in delajo napake. V Ob?ini Miklavž na Dravskem polju, kjer sem župan, pla?a povpre?na tri?lanska družina 86 evrov za kompletno dimnikarsko uslugo na leto. Enak znesek pla?a gospodinjstvo za celoletno porabo vode. Ko ljudje primerjajo cene, se sprašujejo, ali je sedanja ureditev res prava. V ceniku je minuta dimnikarskega dela ovrednotena z 0,44 evra.  Za primerjavo sem si izra?unal, da je minuta mojega (županskega) dela (brez upoštevanja nadur) 0,40 evra ali 10 % nižja.   Velika nejevolja uporabnikov dimnikarskih storitev je zaradi prihodov dimnikarjev in neopravljenega ali površno opravljenega dela. Edino, kar ni površno, je izstavitev ra?una.

Pri Skupnosti ob?in Slovenije menimo, da je treba temeljito premisliti o spremembi zakonodaje. Se strinjam s prof. dr. Pirnatom, da bo treba sprejeti zakon o dimnikarski službi, ki bo uredil celotno podro?je. S predstavniki dimnikarjev, slovenskih ob?in in civilnih iniciativ je treba poiskati u?inkovit model izvajanja dimnikarske službe, ki bo primarno varoval javni interes in ne bo v nasprotju z osebnim interesom. Mislim, da sta javni interes in interes posameznika skupna, saj je tudi interes posameznika, da ima varno hišo. Pri iskanju rešitev vidim dve poti: daljša pot nas ?aka pri sprejemanju spremembe zakonodaje, medtem ko lahko znotraj obstoje?ega sistema hitro odpravimo sedanje anomalije in sprejmemo varovalke, da se ne bi dogajale stvari, ki begajo ljudi. Osebno mislim, da bi morali na ob?ine vrniti nekaj pristojnosti, kljub temu, da je bil prejšnji sistem neurejen. Na podlagi preteklih izkušenj bi lahko oblikovali skupna izhodiš?a, npr. dolo?ili maksimalne cene in dali ožjemu okolju možnost, da odlo?a o tem, kako, kje, na kakšen na?in in tudi po kakšni ceni naj se izvaja dimnikarska služba.

 

RAZPRAVA

Jožef ŠKOF,  civilna iniciativa, Maribor

Vsem dimnikarjem moram povedati, da ne napadamo vseh dimnikarjev, ampak opozarjamo na anomalije. V letih 2002 do 2005 sem bil dogovorjen z vodstvom dimnikarskega podjetja, da sem pla?eval polovi?no ceno, a za to niso naredili ni?, še pe?i niso videli. Samo pla?al sem in s tem je bila zagotovljena varnost. V letu 2006 pa se pojavi dimnikar in mi pravi: "sedaj morate dati kurilno napravo o?istiti,  sedaj pa imamo koncesijo". Rekel sem mu: "v redu". 50 let sem prostovoljni gasilec in zato vem, kaj je požarna varnost.  Dimnikarju sem še rekel: "pe? boš lahko o?istil, ?e imaš s seboj tesnila". Kaj se je zgodilo? Rekel je: "tesnila nimam, o?istil bom danes, jutri pa prinesel  tesnila." Tri dni ga ni bilo, zato sem poklical serviserja, ki mi je spravil pe? v stanje, kakršno je bilo prej. Izmeril je emisijo, zamenjal šobo in filter, kar sem tudi pla?al. Razvrednotili ste službo, ki je strokovna. Jaz imam enega in istega serviserja. Do napak prihaja, ker dimnikar pride z enim avtom o?istit pe?, ?ez tri dni pa pride opraviti meritve emisij z drugim avtom. Samo denar ste odnašali.

Druga zgodba. Dimnikar pride in ženi kar pred hišo izstavi ra?un za nekaj ve? kot 7.000 tolarjev. Grozil je z inšpekcijo, zato mu je žena pla?ala, ?eprav pe?i sploh videl ni. Potem pride ?ez nekaj dni nazaj, da bi opravil meritve emisij. Pisali so, da sem ga odklonil, kar ni res. Ni ga bilo ve? blizu. Veliko ljudi mi piše. Med drugim tudi ?lanica naše civilne iniciative, ki ima kemi?no ?istilnico v Mariboru. Od podjetja Staninvest je prejela za ?iš?enje zra?nikov ra?un v višini 303,60 evrov. Ko sem šel v zvezi s tem na Staninvest, so mi rekli: "ta cena je pa druga?na, ker imajo privatniki druga?ne cene." Ko sem jim še pokazal ra?un in jim povedal, da sem predsednik civilne iniciative, so naredili kopijo tega ra?una in dopisali "storno"  To se dogaja v blokih, kjer nih?e ne kontrolira, le ra?unajo. Lani mi je ena gospa povedala, da ji je dimnikar za šest minut dela ra?unal 10.000 tolarjev, eno leto pred tem pa 4.000 tolarjev.

Na vseh sestankih na Ministrstvu za okolje in prostor in Gospodarski zbornici Slovenije sem bil prisoten. Obljubili ste nam, da se ?ez 14 dni vidimo. Iz teh sestankov ni bilo ni?. Zahtevamo, da se na tem podro?ju naredi red.

Hilda ROMI?, Civilna iniciativa Male?nik  

Ni res, da vse dimnikarje odganjamo. Mi ho?emo, da delajo to, kar je potrebno in da pla?amo le tisto, kar naredijo, ne pa, da storitve pla?amo zunaj na pragu. Je to kakšna varnost? V?asih smo se za gumb prijeli, ko je prišel dimnikar do hiše. Sedaj ljudje bežijo stran. Do starejših ljudi se obnašajo zelo grdo. Ra?unajo jim delo na navadni pe?i, na kateri kuhajo in pe?ejo. To dimnikar zara?una za centralno kurjavo. Ali je to normalno za današnji ?as? Kje so inšpektorji? Od januarja imamo na inšpekcijski službi vložene pritožbe ?ez delo dimnikarjev. Ne obravnavajo. V naši ob?ini imamo samo eno dimnikarsko podjetje.

Bojana POHAR, glavna inšpektorica, Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor

Inšpektorat za okolje in prostor v skladu z 39. ?lenom uredbe o dimnikarski službi opravlja nadzor nad izvajanjem te uredbe, razen požarne varnosti (pristojni požarni inšpektorji), zdravstvene varnosti (pristojna zdravstvena inšpekcija), nadzor nad ceno storitev dimnikarske službe pa opravlja Tržni inšpektorat. V kolikor pride do spora glede višine ra?una, se lahko vsak zavezanec obrne na Tržni inšpektorat. Inšpektorat za okolje in prostor je v letošnjem letu opravil zelo veliko nadzorov na podro?ju dimnikarskih storitev, in sicer smo opravili 304 pregledov, uvedli 100 inšpekcijskih postopkov in izdali 121 odlo?b o  prekršku.

Okoljski inšpektorji so visoko strokovno usposobljeni predvsem za emisije velikih zavezancev, medtem ko je bila ve?ina naših ukrepov po uredbi o dimnikarski službi usmerjenih v to, da smo dimnikarjem odpirali vrata. Na inšpektoratu smo zato taki uredbi nasprotovali. Ob vseh pristojnostih pa naši inšpektorji od dimnikarjev prejemajo prijave, da jim zavezanci ne dovolijo opraviti meritev. Letos je bilo takih prekrškov že 121.

Kot glavna inšpektorica sem nasprotovala temu, da se v prvi vrsti ukvarjamo z dimnikarji, ker imamo veliko drugih okoljskih problemov. V skladu z veljavno zakonodajo mora dimnikar opraviti meritve in ?e ugotovi nepravilnosti (prevelike emisije, zavezanec ne dovoli vstopa), obvesti Inšpektorat za okolje in prostor, ki mora ukrepati.

Uroš VERA?, Dimnikarstvo Vera?

S prenosom izvajanja dimnikarske službe z ob?inskega na državni nivo smo pri?akovali veliko, tudi pozitivnih, sprememb, ki smo jih dobili. Delo Ministrstva za okolje in prostor pozitivno ocenjujem. Tudi z delom Inšpektorata za okolje in prostor sem zelo zadovoljen.

Kakšen naj bo sistem izvajanja dimnikarske službe? Po mojem mnenju bi morale koncesije ostati, saj je izvajanje dimnikarske službe v javnem interesu. V dolo?enih zadevah podpiram tudi gospoda Kristana.  Ministrstvo za okolje in prostor bi moral v primeru zadnjega javnega razpisa ponovno preveriti, kdo je oziroma ni dobil koncesije. Že s samimi razpisnimi pogoji so nas manjše izvajalce onemogo?ili. Sem dimnikarski delovodja, kar je najvišja možna izobrazba, ki jo lahko dosežemo v dimnikarstvu, sin pa je zaklju?il srednjo dimnikarsko šolo. Jaz se sprašujem, ali je sploh še smisel vztrajati v tem poslu, saj nimam dovolj dela zase in sina.

Nujno je zasledovati javni interes, ker so kurilne naprave danes bistveno zahtevnejše, kot so bile pred 20 leti. Tudi meritve bi morale po mojem ostati. Ko sem pred leti za?el delati v Ob?ini Vodice, je približno 40 do 50 % kurilnih naprav (na kurilno olje) presegalo dovoljene meje emisije dimnih plinov, danes je takih naprav še 10 do 15 %. Jaz osebno z ljudmi v Vodicah nimam problemov. Moje podjetje deluje v skladu z zakonodajo, v skladu z zahtevami Ministrstva za okolje in prostor imam zavarovane tudi svoje storitve. Ministrstvo za okolje in prostor služi nam vsem, izvajalcem in uporabnikom, in po mojem mnenju niso krivci nastale situacije.

Kakšno naj bi bilo izvajanje koncesij? Po mojem mnenju naj bi izvajalec skrbel za maksimalno 10.000 enakovrednih kurilnih naprav. Zakaj? Med drugim imam kon?ano tudi visoko vojaško šolo in sem bil operativec v jurišnem odredu. Zato vem, kaj pomeni nadzorovati 300 ljudi, za katere moraš odgovarjati. Jaz si upam trditi, da nih?e od danes prisotnih obrtnikov, ki ima ve? kot 5 zaposlenih dimnikarjev, ne ve, kaj so danes njegovi dimnikarji delali na terenu. Dimnikarji ?istimo dimnike, nadzorujemo, pregledujemo in pomagamo ljudem, da bodo manj pokurili in bolj varno spali, ne pa, da bodo uporabniki dimnikarju pla?evali na dvoriš?u. Predlagal pa bi, da koncesija ne bi bila fiksna, kot je sedaj (na dolo?enem obmo?ju). Ministrstvo za okolje in prostor naj dovoli, da se lahko stranka, ki z mojim delom ni zadovoljna, odlo?i za izvajalca iz druge ob?ine. Ta izvajalec naj me obveš?a od svojem delu, da jaz lahko še vedno izvajam nadzor. Ko je takih strank 30 %, pripravite nov razpis in izberite drugega izvajalca. ?e imam 30 % strank, ki ne uporabljajo mojih storitev, nisem ve? sposoben tega dela opravljati.  

Borut KOBAV

Menim, da moramo pri dolo?anju rokov ?iš?enja, pregledovanja in meritev izhajati iz standardov, ki jih imamo za zemeljski plin, butan propan in kurilno olje. Zakaj? V standardih to?no piše, kakšna je sestava teh plinov in kurilnega olja, koliko je trdnih delcev, mikroorganizmov, kovin, itd. Iz tega tudi vidimo, kaj bo zgorelo, kaj gre v okolje in kaj ostane na stenah dimnika. ?e bomo o tem razmišljali, bomo prišli do spoznanja, da pri plinskih dimnikih ni treba vsako leto to po?eti.

Pred seboj imam sliko kovinskega dimnika, ki dve leti ni bil mehansko o?iš?en.  Tretje leto je bilo opravljeno mehansko ?iš?enje, poglejte drugo sliko. Ugotovimo, da med slikama ni nobene razlike. Ko je dimnikar v naši ve?stanovanjski hiši opravil delo z enim potegom skozi vsak kovinski dimnik, mi je dal v podpis dva dokumenta, o mehanskem ?iš?enju in o letnem strokovnem pregledu. Dobil sem le ra?un za mehansko ?iš?enje. ?ez 14 dni dobimo obvestilo, da bo dimnikar opravil še meritve emisije za plinski grelnik (33,60 evrov). Samo to ni cena meritve emisije, temve? tudi cena letnega pregleda, ki ga dimnikar ni opravil pri prvem obisku, saj ga takrat tudi ni zara?unal. Izstavil pa je ra?un za ta pregled ob drugem obisku. To ne gre skupaj.  Zakaj je potreben kontrolni pregled, ?e je bilo opravljeno mehansko ?iš?enje. Roke meritev emisij je treba dolo?iti glede na starost kurilne naprave. Za nove naprave na plin naj se po preteku garancijskega roka opravi meritev po štirih letih do meritve CO v štirinajstem letu, nato pa na tri ali dve leti. Takrat je naprava že nekoliko utrujena in meritve se lahko zgostijo. Pri kurilnem olju naj se meritev po preteku garancijskega roka (v katerem opravi meritev serviser) opravi po treh letih do štirinajstega leta, potem pa se meritve zopet zgostijo na dve leti. Sedaj sem govoril predvsem o napravah starega tipa, ki so stare 10, 15 let. Današnje naprave imajo varnostne sisteme, ki te pravo?asno opozorijo na nevarnosti.

Podpisal sem, da je dimnikar opravil mehansko ?iš?enje na dimniku nad premerom 20 centimetrov. Ko sem dimnik sam izmeril, sem ugotovil, da je bil eden 15, drug pa 18 cm. Na ta na?in me je dimnikarska organizacija okoli prinesla za cca 10 evrov.

Opozoril bi na primer stanovanjskih blokov, ki so opremljeni s strelovodnimi napravami in imajo v zadnji stanovanjski etaži nameš?ene atmosferske plinske grelnike, na strehi pa sežejo kovinski dimniki 2 – 3 m nad zidanim dimnikom. Le-ti ve?inoma niso povezani s strelovodno napravo, ker pri pridobivanju in pregledu dokumentacije ni bil nih?e na ta element pozoren. Zato zakonodajalcu predlagam, da se namesto atmosferskih plinskih grelnikov v zadnjih etažah stanovanj nameš?ajo plinski grelniki na prisilni vlek.

S statisti?nimi podatki Ministrstva za obrambo ne morem biti zadovoljen. Ugotoviti moramo vzrok, zakaj je prišlo do vžiga saj v dimniku oziroma do dimniškega požara. ?e pride do vžiga saj v dimniku, sta samo dve možnosti: dimnikar ali pa ob?an, ki ni dovolil opraviti dimnikarskih storitev. S podatki o vzrokih za nastanek požara razpolagajo policijske postaje in oddelki oziroma kriminalisti?ne službe na policijskih upravah, kadar  gre za ve?je požare. Ali je res težko vzpostaviti kontakt s temi službami in dobiti te podatke, ki bi bili podlaga za osveš?anje ob?anov. Ministrstvo za okolje in prostor bi lahko skupaj z dimnikarsko organizacijo pripravilo kratke spote o mehanskem ?iš?enju, letnih pregledih in meritvah ter nevarnostih za ob?ane, ?e se te storitve ne opravijo.

Vedno sem in bom zastopal stroko in varnost ob?ana ter njegove lastnine in tega se moramo vsi zavedati in tako tudi delovati. Ko sem bil še republiški inšpektor, sem v ?rnu?ah videl plinsko inštalacijo, ki je potekala navpi?no ob vogalu stanovanjskega objekta, ki stoji ob krivini ceste s kar precejšnjim nagibom - zimski pogoji  - zdrs avtomobila - eksplozija. Kasneje sem ugotovil, da ima stranka vsa pozitivna mnenja in soglasja. Na moje opozorilo je stranka pri inštalaterjih takoj zahtevala položitev plinske inštalacije v zemljo. Za nepravilnosti pri izvedbi plinske inštalacije do danes ni bil nih?e kaznovan.

Ministrstvo za okolje in prostor je dne 6. 5. 2008 na vprašanje državnega svetnika prof. dr. Janvita Goloba glede ureditve dimnikarske službe na enajsti strani med drugim zapisalo: Naselje Livada (Izola) je tipi?en primer, ki kaže, da je nadzor nad kurilnimi, dimovodnimi in prezra?evalnimi napravami potreben, ki pa je odpovedal že od projektiranja do izvedbe in vsega državnega nadzora. Tudi v Domžalah in še kje drugje je tako, vprašljiva je varnost ob?anov v 700 stanovanjih. Kako naj sedaj lastnik stanovanja, ki ni ni? kriv, investira 1.000 in ve? evrov za sanacijo stanja. Ker krivci še nikoli niso bili kaznovani, predlagam, da država formira sklad, iz katerega bodo ti in še drugi lastniki stanovanj dobili del nepovratnih sredstev za sanacijo stanja, ki ga sami niso zakrivili.

Kasim ALI?

Pri nas je koncept napa?no zasnovan, ker nimamo ve? zakona o dimnikarski službi. Dimnikarji smo sedaj dobili mesto v petem odstavku 148. ?lena Zakona o varstvu okolja iz leta 2004. Predlagal bi, da ponovno dobimo zakon o dimnikarski službi. Inšpekcijske službe tudi pozivam, da izvajajo nadzor, ki ga do sedaj niso. Ko sem na Inšpektorat za okolje in prostor (inšpekcijska pisarna v Domžalah) poslal ve? prijav za Ob?ino Morav?e, so mi rekli: gospod Ali?, nismo vaša podaljšana roka. Civilno iniciativo podpiram v 99 % primerih, edino jim zamerim, da mi odvzemajo ustavno pravico do dela.

V skladu s spremenjenim na?inom to?kovanja ima inženir ve? možnosti, da dobi koncesijo, kot jaz, ki imam veliko znanja o dimnikarstvu. Inženirji niso izvajalci dela na terenu, ampak delajo v bazi, v pisarni. Mislim, da je celo na policiji podan sum korupcije zaradi zavajanja. Na javni razpis se je javilo podjetje, kjer naj bi bil zaposlen ?lovek (magister znanosti), ki ga pet let ni v Republiki Sloveniji. Na njegov ra?un je podjetje dobilo 22 to?k v štirih ob?inah. Ali to ni korupcija? Potreben je ve?ji in enak nadzor nad vsemi dimnikarji.  

Prof. dr. Vincenc BUTALA, Fakulteta za strojništvo Univerze v Ljubljani

Dimnikarska javna služba ni filozofija, temve? ?edalje višja stroka, zato dimnikar prihaja iz ?rnega v belo. Dimnikar naj postane zdravnik za naše kurilne in druge naprave, ki jih oskrbuje. Uporabnik mora biti zadovoljen z dimnikarskimi storitvami, zato deluje dimnikarska javna služba zaradi njega in ne obratno. Želim, da dimnikarsko javno službo dvignemo na višji strokovni nivo. Vlada, zakonodajalec in Ministrstvo za okolje in prostor morajo s strokovnjaki postaviti takšen sistem, ki bo u?inkovit, v dobrobit vseh nas, predvsem pa v dobrobit ohranitve zelene Slovenije.

Osebno z veljavnimi podzakonskimi akti nisem zadovoljen, saj imajo številne anomalije, ki jih je treba odpraviti. Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zra?nikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in ?iš?enja kurilnih naprav, dimnih vodov in zra?nikov vsebuje dolo?ene nestrokovnosti. 20. in 21. ?len (pregledovanje in ?iš?enje zra?nikov) sta popolnoma v nasprotju s Pravilnikom o prezra?evanju in klimatizaciji stavb. V novi zakonodaji je treba upoštevati tudi evropske direktive.

Našo zakonodajo je treba popolnoma spremeniti in pripraviti kvaliteten zakon o dimnikarski (javni) službi, ne glede na odlo?itev o koncesijah ali licencah, torej trenutno podeljene koncesije ne morejo biti ovira. Zakonodajo, predvsem podzakonske akte, je treba sistemsko tako pripraviti, da bo stroka dobila svojo veljavo in da bo evropsko primerljiva. Sistemsko je treba opredeliti javno službo dimnikarja, pristojnosti in obveznosti. Ob tem je treba še posebej izpostaviti vlogo licen?nih serviserjev, ki enako ali celo bolj kakovostno izvajajo dimnikarske storitve kot dimnikarska javna služba. Ne smemo podvajati sistemov. Veljavna zakonodaja ne dolo?a metodologije, kako izvajati javno dimnikarsko službo, zato inšpekcijske službe ne morejo opraviti svojega dela, saj nimajo pravne podlage. Postaviti je treba metode, metodologije in kriterije za vse pristojnosti dimnikarske javne službe, npr. kaj sploh je ?isti kanal. Na nivoju Evrope postavljamo kriterije, kaj je to o?iš?enost, kaj šele ?istost. Oprema dimnikarja mora biti kakovostna in umerjena, da sploh ve, kaj meri.

Leta 2005 sem na Ministrstvo za okolje in prostor poslal dopis in minister je s sklepom imenoval delovno skupino, a se do danes ni ni? spremenilo. Ali je primernejša koncesija ali licenca? Po moji oceni licenca, ker konkuren?nost med dimnikarji vpliva na kakovost storitev, ne pa na njeno ceno. Zato se pri tem vprašanju ne strinjam s prof. dr. Pirnatom. Tudi se ne strinjam, da moramo ?akati osem let, da bodo koncesije pretekle.

Alojz KOVŠCA, državni svetnik  

Obravnavani problem ima po mojem mnenju tri dimenzije. Prva dimenzija je nezadovoljstvo z zakonsko ureditvijo, da je dimnikarstvo gospodarska javna služba, ki zaradi varovanja javnega interesa posega tudi v osebni interes. Kdor poziva državljane, da odklanjajo dimnikarske storitve, krši zakon. Ne glede na to, ali je zakon dober ali slab, nih?e nima pravice na tak na?in posegati v zakonsko ureditev. Za spremembo zakona je potrebna volja zakonodajalca, ki ga vi volite. Ko je zakon sprejet, ga je treba izvajati. Za spremembo zakona ni pristojna ne Gospodarska  zbornica Slovenija, ne Obrtno - podjetniška zbornica Slovenija, ne Ministrstvo za okolje in prostor, ki je izvajalec zakona, ampak zakonodajalec - parlament.

Drugi del problema se nanaša na nezadovoljstvo uporabnikov s strokovnostjo, obsegom in pravo?asnostjo dela izvajalcev storitev. V tem primeru se vprašanje strokovnosti najprej rešuje z izvajalcem, ?e se z njim ne da dogovoriti, sta pravi naslov obe stanovski organizaciji, Obrtno - podjetniška zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije, kjer tudi sankcionirajo izvajalce oziroma izdajajo mnenja o ustreznosti ali neustreznosti njihovega dela. ?e pa to ne gre, so na voljo še inšpekcije.

Tretji del nezadovoljstva izhaja iz cene storitev, ki se lahko spremeni. Ta problem se rešuje v okviru pogovorov z Ministrstvom za okolje in prostor in obema stanovskima organizacijama.

Moj predlog je, da bi za eno obmo?je podelili koncesijo ve?jemu številu izvajalcev. ?e uporabniki zavrnejo izvajalca storitev, mora biti podeljevalec koncesije o tem obveš?en. Ko bi podeljevalec koncesije ugotovil, da uporabniki praviloma zavra?ajo storitve enega izvajalca in uporabljajo storitve drugega ali drugih, se takemu izvajalcu koncesija po dolo?enimi pogoji odpove. V tem primeru bi šlo za pošteno konkurenco:   ista cena, ve? izvajalcev, razli?na kakovost storitev, zavra?anje enih izvajalcev, izbira drugih.

Pomembno je, da se izboljša in okrepi inšpekcijski nadzor nad izvajalci dimnikarskih storitev.

Ko se pogovarjamo o zakonskih rešitvah, ki bodo možne šele po izteku sedanjih koncesijskih pogodb, bi bilo treba upoštevati tudi mnenje lokalnih skupnosti in jih vklju?iti vsaj v del nadzora. Ne mislim inšpekcijskega nadzora, ampak da imajo lokalne skupnosti možnost, da s svojim mnenjem oz. mnenjem uporabnikov apelira na Ministrstvo za okolje in prostor, da dolo?enim koncesionarjem, ki v preteklosti niso upravi?ili zaupanja, koncesije ne podeli. To bi bil lahko eden izmed kriterijev za podeljevanje koncesij.

Mirana OMERZU, Tržni inšpektorat Republike Slovenije

Tržni inšpektorat opravlja nadzor nad ceno dimnikarskih storitev, ki je dolo?ena s cenikom dimnikarskih storitev. Ker cenik dolo?a maksimalne cene, se na nas potrošniki obra?ajo in opozarjajo, da so jim dimnikarji zara?unali maksimalno ceno, medtem ko so za delo porabili manj ?asa. Glede na to, da tržni inšpektor na terenu ni prisoten, so izjave oziroma trditve potrošnika in dimnikarskega podjetja razli?ne, zaradi ?esar se te zadeve zelo težko rešujejo. Zato bi predlagala, da se pri pripravi predvidenih sprememb zakonodaje na podro?ju dimnikarske službe razmišlja tudi o dolo?itvi fiksne cene posameznih storitev dimnikarske. V tem primeru ne bi prihajalo do teh razlik, ko dimnikar npr. opravi delo v polovi?nem ali še v krajšem ?asu, za storitev pa zara?una polno ceno.  Še ve?jo težavo pa predstavljajo primeri, ko delo ni bilo opravljeno, ra?un pa izstavljen. Nadzore lahko opravljajo izklju?no in samo na podlagi prijav.

Anton REPI?, civilna iniciativa

Kot je že pred menoj kolegica povedala, v?asih smo se ob pogledu na dimnikarja prijemali za gumb, sedaj pa za denarnico. Prof. dr. Pirnat me je zelo razo?aral, celotno civilno iniciativo, ker on o?itno zastopa samo dimnikarje. Še osem let boste po?akali. Sami so si podelili koncesije in si jih bodo še naprej. Mi posamezniki pa moramo ?akati v nedogled. Zastopam podro?je mesta Ljubljane in imam vsak dan od pet do deset klicev. V Ljubljani ne kurimo ve? z drvmi ali premogom, ampak imamo ve?inoma kake napravice za gretje sanitarne vode. V nekaterih stolpnicah ni bilo dimnikarjev 45, 50 let, danes pa pridejo s prisilo. Stari ljudje so preplašeni, zato mislijo, da morajo dovoliti pregled njihovih naprav za gretje vode. Ko pride dimnikar prvi? v stolpnico, pregleda zra?nik (po ceniku 502,02 evra), potem gre od stranke do stranke in vsaki zara?una 35 evrov. Povpre?no je dimnikar pri vsaki stranki pet minut (smo ga kontrolirali), kar pomeni, da v sedmih urah zasluži 2.400 evrov. Zato se ti gospodje, ki imajo monopol, tega držijo kot pijanec plota. Poznamo mnogo poštenih dimnikarjev, ki pa so jih postavili na cesto. Zato so iskali nove dimnikarje, ki so opravili hitre te?aje. Preverjeno. Šli so v Nem?ijo na 14-dnevne te?aje, pa so postali strokovnjaki za te zadeve. Na drugi strani je veliko dimnikarjev, ki bi delali dobro in poceni. Ko sem se pogovarjal s takimi dimnikarji, so mi rekli: ?e mi daš celo stolpnico, ti pridem delat za 50 %, ?e pa mi jih daš ve?, zmanjšam ceno za 70 %. Ampak mi še vedno nimamo nobene besede pri tem.

Anton PER?I?, Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije

Zdravstveni inšpektorat ob sprejemu uredbe o dimnikarski službi leta 2004 ni bil vklju?en v nadzor nad izvajanjem storitev dimnikarske službe, z zadnjo spremembo te uredbe pa je postal Zdravstveni inšpektorat pristojen za inšpekcijski nadzor v zvezi z ogrožanjem ?lovekovega zdravja. Pojavil se je problem, saj za ta nadzor ni nobene pravne niti vsebinske podlage. ?e izvajalec javne službe, koncesionar, ugotovi nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti in ?e v roku le-te niso odpravljene, opravi inšpekcijski nadzor v primeru ogrožanja ?lovekovega zdravja zdravstveni inšpektor (klasi?ni inšpekcijski nadzor). Kaj pa je inšpekcijski nadzor? Inšpekcijski nadzor je nadzor nad spoštovanjem oziroma izvajanjem predpisov. Predpisov o ogroženosti ?lovekovega zdravja zaradi zastrupitve z dimnimi plini oziroma ogljikovim monoksidom ni in jih tudi verjetno ne potrebujemo. ?e kurilne naprave delujejo v skladu z zahtevami, do teh problemov (zastrupitev z ogljikovim monoksidom) sploh ne more priti. Ker tega ni, mi tega nadzora tudi ne moremo opraviti. Glede na te ugotovitve je Ministrstvo za zdravje zahtevalo od Ministrstva za okolje in prostor, ki je predlagalo uredbo, da to spremeni. Po našem mnenju se mora v okviru javne službe ugotavljati skladnost naprav s predpisi s podro?ja graditve objektov, gradbenih proizvodov oziroma tehni?nih zahtev za proizvode in stanovanjsko zakonodajo ter na podlagi tega ugotavljati pomanjkljivosti. Rad bi tudi opozoril, da bi moral izvajalec javne službe konkretneje opredeliti pomanjkljivosti, da bo uporabnik vedel, kaj mora narediti, saj se velikokrat zgodi, da ne ve, kaj mora narediti. Verjetno pa imajo tudi izvajalci težave, ker ne vedo, na kateri predpis naj se sklicujejo.

Romy STARINA KAPLAR

Na podro?ju dimnikarske službe se poudarja samo požarna varnost in dimniški požari, pozabljamo pa, da se vsa ve?ja mesta sre?ujejo še drugim problemom, in sicer s plinskimi grelniki, ki so v povpre?ju stari 20 let, saj so ve?ja mesta plinificirala pred 20, 25 ali 30 (Ljubljana) leti.  Naloga dimnikarja ni samo izvajanje meritev emisij dimnih plinov. Dimnikar iz našega podjetja opravi naslednje delo: izmeri volumen prostora, popiše vrsto kurilne naprave, vrsto dimniškega priklju?ka, material, izvedbo (vrsta goriva in ostale parametre), pogleda, ?e je v stanovanju kuhinjska napa, klimatska naprava ali drugi ventilatorji, ki lahko obratujejo hkrati s plinskimi. Šele na podlagi teh podrobno zajetih podatkov se opravi letni pregled in izda poro?ilo (pozitivno, negativno), ki ga prejme uporabnik.

Želela bi, da se dimnikarske storitve ne omeji samo na ?iš?enje in meritve emisij, saj je meritev emisije samo pokazatelj, kaj se iz dimnika izpuš?a v zrak, na podlagi teh meritev pa ne vemo pa (razen pri izjemno visokih koncentracijah monoksida), kaj se v prostoru dogaja. Nekateri serviserji samo na podlagi meritve emisije dimnih plinov izdajajo strankam potrdila, da je pe? varna za obratovanje, kar ni prav in gre za zavajanje uporabnikov. Pe? je po uredbi o dimnikarski službi kurilna naprava, dimniški priklju?ek in dimnik. Serviser je v zmoti, ko samo na podlagi podatka, da monoksid ne presega mejne vrednosti, stranki izdati potrdilo, da je naprava varna. Mi smo samo v 14-ih dnevih v enem bloku naleteli na 11 primerov prisotnosti monoksida v prostoru. Mejne vrednosti, izmerjene v dimnih plinih, ki gredo skozi dimnik, so bile pozitivne, vendar so naši dimnikarji opremljeni tudi z endoskopi in detektorji monoksida v prostoru. Enajstletna pun?ka bo mogo?e imela celo trajne poškodbe, ker se je mesece zastrupljala z monoksidom, ?eprav je bil nekaj mesecev nazaj tam serviser. Ne gre za to, da blatimo serviserje, saj so nujno potrebni, vendar so med njimi dobri in slabi, tako kot med dimnikarji. Dimnikar se spozna na celoten sklop, torej kurilna naprava, dimniški priklju?ek, dimnik, pogoji obratovanja, prezra?evalne naprave. To je nezamenljiva storitev.

Dimnikarji smo tudi predlagali, da bi se roki meritev pri novih napravah skr?ili, ampak potem bi morala civilna iniciativa usmeriti energije v to, da se opravi nadzor nad projektanti in serviserji. Jaz še nisem slišala, da bi bil izveden nadzor nad serviserji, kdaj so nazadnje umerili instrumente, medtem ko moramo dimnikarji imeti certifikate dvakrat letno. Nisem še slišala, da bi v zadnjih 18-ih letih projektant izgubil licenco, ?eprav dnevno naletimo na 5 do 10 primerov slabo projektiranih naprav. V takih primerih mora dimnikar kaznovati uporabnika, ?eprav je kriv tisti, ki je tako napravo postavil in spravil v pogon, vmes pa še spremenil pogoje obratovanja: pred 20 leti uporabnik ni imel nape, danes jo pa ima, v?asih so bila okna lesena, danes PVC in tesnjena. Kdo to kontrolira? Samo še dimnikar. Predlagamo, da se reši celoten problem, od projektantov naprej, ne samo segment dimnikarske službe, ki deluje ?isto na koncu.

Anton LEPUŠA, dimnikar, Trbovlje

Sem dimnikarski mojster iz Trbovelj in sem komaj ?akal na trenutek soo?enja s civilno iniciativo. Menim, da sem s 30-letno prakso in najvišjo možno dimnikarsko izobrazbo na svojem podro?ju strokoven. Odkar ste za?eli s pisanjem v ?asopisih in hujskanjem ljudi, ki dimnikarjev ne spuš?ajo v stanovanja oziroma hiše, razen ?e jih ne naro?ijo, ste nam nakopali veliko problemov. Ni mi jasno, zakaj se ministrstvo na to ni odzvalo. Vsem nam, ki svoje delo pošteno opravljamo, se v medijih niste nikoli opravi?ili za te škodoželjne in neresni?ne izjave. V tej to?ki vas ne podpiram, medtem ko vas podpiram v pobudi, da si sami izberete izvajalca, ampak ne vsepovsod in ne vedno. Si predstavljate, da bi eno komunalno podjetje pobiralo smeti pri vas, pri vašem sosedu pa drugo podjetje. To ne gre. Služba mora biti organizirana in tudi strokovno izvajana. Lahko tudi pokli?ete dimnikarja iz sosednje ob?ine, ?e je strokoven in kvaliteten, ampak morate prej na ministrstvu dokazati, zakaj vam vaš dimnikar ne ustreza. Na podlagi tega naj ministrstvo izda nek dokument, kdo pri vas opravlja dimnikarsko storitev, isto?asno pa vas prejšnji dimnikar izbriše iz evidence.

Glede obrazcev za škodo, ki ste jih pošiljali naokoli, bi povedal, da smo dimnikarji skladno s koncesijsko pogodbo dolžni letno pla?evati zavarovanje proti morebitni povzro?eni škodi in kopijo dokumenta o zavarovanju moramo vsako leto poslati na ministrstvo. Ta zakonska obveznost ne velja samo od leta 2004, ampak že od leta 1973.  Dimnikar s strokovnim znanjem in strokovnim odnosom stranki ne bi zara?unal  neopravljenega dela.  Dimnikar, ki pobere denar kar na dvoriš?u, je zaposlen pri nekom, ki se mu gre samo za kapital, kar pa ni krivda nas dimnikarjev in zato vas prosim, da nas ne me?ete v en koš. Tukaj sem videl eno sliko ?iš?enja plinskega dimnika. Saj nikjer ne piše, da ga je treba ?istiti, ampak je potreben letni pregled, ?e je v njem osje gnezdo, pti?, paj?evina. To pa ni ?iš?enje. Potreben pa je nadzor.

Zagovarjam koncesioniran na?in izvajanja dimnikarske službe, ker je najbolj pregleden in korekten, z možnostjo izbire koncesionarja, ?eprav ne vem, v kakšnih obsegih. Kar se pa koncesij ti?e, bi pa rekel, da se to ne bo nikoli kon?alo. Prve so bile podeljene leta 2004, pa 2006, v letu 2008 se bodo tudi še podeljevale. Potem bo koncesija že meni potekla, pa bomo spet podaljšali in ne bo nikoli konca. Glede tega vprašanja bi morala Vlada oz. ministrstvo premisliti, da se od sedaj naprej koncesije  ne podeljujejo ve?. Ko bodo sedanje koncesije potekle, bomo sprostili prosti trg.  

Marijan KLEMENC, državni svetnik

Sem ?lan Komisije Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj in sem se veselil današnjega posveta, na katerem bodo državljanke in državljani upravi?eno ali pa neupravi?eno terjali odgovore na svoja vprašanja. Vesel sem, da sem slišal obe strani, tako dimnikarje kot civilno iniciativo. Nekaj mora biti narobe z aktualno pravno podlago glede dimnikarskih storitev. ?e temu ne bi bilo tako, teh problemov ne bi bilo. Dimnikar in uporabnik sta ?loveka in sem prepri?an, da do teh problemov ne bi prihajalo, ?e bi bila zakonodaja dobra. ?e ministrstvo ni krivo, ali potem kdo drug diktira ministrstvu. Treba se je lotiti zakonodaje in ne ?akati do novega tiso?letja, da bo potem mir. Sam se zavzemam za uvedbo licen?nega sistema, ki bi vsem uporabnikov omogo?il prosto izbiro dimnikarja, da ne govorimo o cenah, ki bi bile konkuren?ne. Izboljšala bi se tudi ekonomika dimnikarskih podjetij.

Menim, da bi bilo treba ponovno pregledati uredbo o dimnikarski službi (Ur. l. RS, št. 129/04), saj je 29. ?len v nasprotju z Ustavo. Vsebina te dolo?be sodi v zakon, ne pa v uredbo (nedotakljivost stanovanja).

Marjan MIHEL?I?, Novo mesto

Dimnikarsko obrt imam od leta 1986. Strinjam se z ve?ino zadev, o katerih je govoril dr. Butala iz Fakultete ta strojništvo, ne pa glede tega, kar je rekel o licen?nem modelu. Ko smo pri nas pripravljali novo zakonodajo, smo poklicali predsednike oziroma predstavnike dimnikarjev iz držav EU. Menili so, da je boljši koncesijski sistem. Države (Francija, Italija in druge), ki so imele vzpostavljen licen?ni model izvajanja dimnikarske službe, so imele veliko težav z nadzorom, saj mora tak sistem nekdo nadzirati, poleg tega so imeli veliko smrtnih žrtev zaradi zastrupitve z monoksidom ali v požaru. Treba je vedeti, da nadzorne službe v Novem mestu ali pa v Sloveniji ne delajo ni?. Predstavnica Inšpektorata za okolje in prostor je rekla, da so sankcionirali okoli 130 oseb. Jaz sem imel lani 93 pregledov tržne inšpekcije. Pisal sem požarnemu inšpektorju, na Ministrstvo za okolje in prostor. Opravljena sta bila dva inšpekcijska pregleda, v enem primeru je šlo za smrten izid, v drugem pa je oseba komaj preživela. Nadzorne službe bi morale bolj delati in bi bilo veliko manj problemov, tako pri strankah kot pri  dimnikarjih. Tudi dimnikarja, ki ne dela dobro, naj sankcionirajo. Ko je bil objavljen prvi poziv za pridobitev koncesije leta 2004, sem se prijavil, bil izbran, a še danes nisem dobil koncesije. Vlada me je takrat dala na spisek, da sem izbran, a je enkrat to izginilo. Nobeden ne ve, zakaj. Potem se pa ?udijo, da se tožimo za svoje pravice.

Cenik je zani?, saj ga ne zna brati nih?e, ne inšpekcija, ne stranke, ne dimnikarji. Na predlog cenika smo poslali veliko pripomb oziroma predlogov. Ministrstvo ni upoštevalo predlogov Obrtno - podjetniške zbornice Slovenije.  To je nekdo naredil po svoje. Cenik se mora popraviti tako, da bo jasen za stranke in dimnikarje.

Bojan BREN?I?

Stališ?e Sekcije dimnikarjev pri Obrtno - podjetniški zbornici Slovenije je, da ostane koncesioniran sistem izvajanja dimnikarske službe, saj to pomeni ve?jo varnost za vse uporabnike, kakor tudi zmanjšanje podražitev, dela na ?rno in drugo.

Aleksander ŽUPANEK

Danes se je veliko govorilo o ceni dimnikarskih storitev. Verjetno vam je znano, kako se sprejemajo cene storitev katerekoli javne službe na državnem nivoju. Cenik za dimnikarske storitve se je pripravljal na Ministrstvu za okolje in prostor, Ministrstvu za gospodarstvo, Ministrstvu za finance. O?itno so pri nas vsi nesposobni, da je bil objavljen sedanji cenik. Ne morete tako zani?evati dela vseh institucij, ki so sodelovale pri pripravi cenika. Jaz vse, ki ne razumete cenika, vljudno vabim na Gospodarsko zbornico Slovenije, kjer vam bomo cenik razložili. Mi smo odprtih vrat. Vse zadeve, ki so nerazumljive in sporne, lahko skupaj rešimo. Ko se zakon sprejme, ga je treba spoštovati. Zakon spoštujte, pustite dimnikarjem, da opravijo svoje delo, skupaj pa ga bomo spremenili tako, da bo za vse prav. 

Tone KRISTAN

Vse priznanje in hvala prof. dr. Butali. Kon?no je prišel ?lovek, ki stvari tudi pozna in jih postavi na svoje mesto. Sedaj pravijo vsi, da se predpisi morajo spoštovati, ampak dragi moji, predpisi se tudi spreminjajo, kar mi ho?emo. Zato to delamo, ne zato, ker se nam ljubi s tem ukvarjati. Nekaj monopolistov si je izmislilo potrebno število zaposlenih. Jaz od vsega za?etka podpiram licence, ker to zagotavlja strokovnost. Predlagam, da se takoj oblikuje skupina za pripravo tistih sprememb predpisov, ki se jih da takoj sprejeti. Prav tako je treba takoj pristopiti k pripravi sistemskih sprememb predpisov. Ne sprejemam dejstva, da so dimnikarji, ki so koncesije dobili, "zabetonirani". Ti predpisi se lahko spremenijo in se bodo spremenili. Mi gremo sedaj v široko akcijo po celi Sloveniji.

Darko FRAS

Evidentno je, da obstaja nezadovoljstvo lastnikov kurilnih naprav s kakovostjo in na?inom opravljanja dimnikarskih storitev. Slišali smo, da je veljavni sistem pravno formalno pomanjkljiv, med drugim je premalo reguliran, kar posledi?no pomeni tudi oteževanje izvajanja inšpekcijskega nadzora ali celo onemogo?en inšpekcijski nadzor z vidika zdravstvenega varstva. Težko bi zaklju?il, da je smiselno preiti iz koncesioniranega na licen?ni sistem. To vprašanje zahteva podrobnejšo analizo, tudi primerjalno. Pri tem je treba upoštevati tudi ekonomiko poslovanja. Nekateri ste govorili, da predstavlja 10.000 kurilnih naprav zgornjo mejo, prav gotovo obstaja tudi spodnja meja ekonomike poslovanja. ?e preidemo na licen?ni sistem, se nam lahko zgodi nekaj podobnega, kot na podro?ju telekomunikacij: uporabniku so storitve bolj dostopne na ekonomsko zanimivejših obmo?jih, medtem ko je na podeželju, kjer so razdalje med uporabniki teh storitev bistveno daljše, interes izvajalcev manjši.

Želim poudariti, da so problemi na obeh straneh in vsak ima svoj prav, vendar je v skupnem interesu dvig strokovnosti, pove?anje nadzora in transparentnosti izvajanja dimnikarskih storitev. Nikakor ne bi želel, da bi se ta problematika reševala s spodbujanjem nepokorš?ine ali druga?nih aktivnosti in mimo ustaljenih poti, ki še niso bile izrabljene. Mislim, da je prav, da najprej pristopimo k spremembi zakonodaje.  

Kot župan in bivši direktor ob?inske uprave vam moram povedati, da velika ve?ina županov ne beži od te odgovornosti. Nismo zadovoljni s prenosom te odgovornosti z ob?in na ministrstvo. Zakaj ne? Prvi?, ker stvar še vedno ni dobro urejena. Drugi? pa, ker ljudje še vedno prihajajo k županu in pri?akujejo, da bo rešil probleme. Želim povedati, da bi si morali vsi skupaj prizadevati za dvig ozaveš?enosti posameznikov o "nevarnosti" kurilnih naprav za zdravje, okolje in da bi se zavedali, da dimnikarsko službo in nadzor potrebujemo. Nadzor na tem podro?ju bi moral biti v javnem interesu in ni mogo?e prepustiti odlo?itve o nadzoru ali pregledu vsakemu posamezniku, še manj pa v primerih, ko gre za ve?je kurilne naprave oz. ve?stanovanjske objekte.  Ve? pa bi morali narediti na transparentnosti standardov izvajanja teh storitev, tudi cen. Moramo se zavedati, da bodo z višanjem standardov  višje tudi cene.  

Naloga prihodnje Vlade in ministrstev je, da pripravijo ustrezne zakonodajne rešitve, zlasti podzakonskih aktov. Strokovne rešitve morajo nastati na ministrstvih, ki morajo v pripravo sprememb povabiti interesna združenja izvajalcev, civilno iniciativo in tudi lokalne skupnosti, ki so v neposrednem stiku z ob?ani.

Komisija Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj bo oblikovala predlog zaklju?kov in jih predložila v sprejem Državnemu svetu, ki jih bo posredoval pristojnim institucijam. Sprejeti zaklju?ki bodo objavljeni tudi na spletni strani Državnega sveta.

Povezane vsebine
document Problematika na podro?ju izvajanja storitev dimnikarske službe