Magnetogram posveta: ?as je za spremembe v urejanju prostora

Nekorigiran magnetogram (dobesedni zapis) posveta, ki je bil 25. februarja 2010 v prostorih Državnega sveta RS.

 

MARKO PETERLIN: Pozdravljeni! Moje ime je Marko Peterlin in prihajam iz Inštituta za politike prostora. Najprej moram re?i, da me zelo veseli, da smo se zbrali danes v takem številu. Po drugi strani pa se opravi?ujem, da je vseeno zmanjkalo sediš? za vse, ampak to je po svoje tudi dober znak. Danes smo se zbrali na posvetu ?as je za spremembe v urejanju prostora. Posvet poteka v soorganizaciji Državnega sveta Republike Slovenije, Inštituta za politike prostora in ob podpori Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. Rad bi pozdravil v prvi vrsti predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kav?i?a in državne svetnike in pa predstavnika Ministrstva za okolje in prostor, državnega sekretarja mag. Zorana Kusa, ki nas bo tudi nagovoril v imenu ministra.
?isto na kratko, kako bo danes posvet potekal. Po uvodnih nagovorih in predstavitvah sledijo predstavitve vabljenih govorcev, ki so tudi bili napovedani v vabilu, in temu sledi razprava. Vabljeni govorci ima omejitev 5-10 minut, razpravljavci pa 3 minute. Razprava bo vodena in na to bomo opozarjali. Kdor želi prijaviti razpravo, mora to napovedati z listom, ki se nahajajo na mizah. Naš namen je zaklju?iti do 14. ure s celotnim posvetom in razpravo.
Sedaj bi pa rad lepo povabil predsednika Državnega sveta za uvodni nagovor. Hvala lepa.

MAG. BLAŽ KAV?I?:  Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta, cenjeni predsednik skupš?ine Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije gospod Aleksander Saša Ostan, spoštovani referenti in vsa zainteresirana javnost, lepo pozdravljeni v dvorani Državnega sveta Republike Slovenije!
Izjemno me veseli in po?aš?en sem, da je Državni svet odprl vrata v parlament diskusiji o izjemno pere?i problematiki urejanja prostora. Na dobrih 20.000 km2, kolikor meri površje naše države, se namre? krešejo preštevilni interesi in na tej podlagi oblikujejo zelo raznolike razvojne vizije. Vsem interesom je seveda nemogo?e zadostiti, saj so medsebojno pogosto v diametralnem nasprotju. Prostor pa je omejena dobrina - ne moremo ga poljubno širiti ali kr?iti. Lahko pa z njim odgovorno razpolagamo. Ko govorimo o prostoru moramo imeti vselej pred o?mi, da vsakršen, tudi najmanjši poseg vanj, zahteva temeljit predhoden razmislek o vseh možnih potencialnih ekoloških, gospodarskih, socialnih, politi?nih in drugih nadvse kompleksnih posledicah, ki jih bo s seboj kratkoro?no ali dolgoro?no prinesel. Nenazadnje, mi res oblikujemo okolje in prostor, a premalo se zavedamo, da tudi okolje in prostor, v enaki meri ali pa še bolj, oblikujeta nas!
Zato velja, še posebej, kadar gre za skupno dobrino, kot je to prostor, s posebno pozornostjo prisluhniti glasu civilnih združenj in skupin, skozi katere se lahko s politi?nimi diskusijami neobremenjeno sliši glas velikokrat utišane stroke. V Državnem svetu se z današnjim posvetom pridružujemo neformalni Skupini za javni poziv, ki deluje pod okriljem Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, in želimo na ta na?in s skupnimi mo?mi spodbuditi odgovorne nosilce na podro?ju urejanja prostora k razmisleku in ukrepanju za izboljšanje stanja na tem podro?ju.

Tako kot stroko tudi državne svetnike, ki zastopajo nosilce socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov v državi, skrbi stanje v prostoru, bodo?i razvoj naše poselitvene zasnove, arhitekture in krajine. Junija 2008 smo v Državnem svetu organizirali posvet na temo Ohranitev kraške krajine kot razvojna priložnost Krasa in zelo odmevno opozorili na poskuse nedomišljenih velikopoteznih novih posegov v prostor. Že takratni posvet je pokazal, da problem trajnostnega razvoja, kot enega izmed temeljnih principov prostorske politike, ne zadeva le podro?ja Krasa, ampak je prisoten povsod. Ugotavljali smo, da je razpravo o posegih v prostor treba voditi strpno, odprto in vedno znova tudi v kontekstu ?asa, ker so odlo?itve iz preteklosti, ki se odražajo v še veljavnih prostorskih aktih, po deset in ve? letih lahko razvojno gledano zelo problemati?ne, da ne re?em kar škodljive.
Že pred sprejemom Zakona o prostorskem na?rtovanju pred dobrimi tremi leti je strokovna javnost opozorila, da se zmanjšuje vloga prostorskega na?rtovanja in pristojnega ministrstva kot usklajevalca interesov v prostoru, predvsem zaradi zmanjševanja pomena strateškega na?rtovanja, in da bo posledi?no prišlo celo do podaljševanja namesto obljubljenega skrajševanja postopkov sprejemanja prostorskih aktov. To opozorilo je bilo povsem na mestu, saj smo danes pri?a še vedno nekon?anemu procesu priprave nove generacije ob?inskih prostorskih aktov in velikim problemom s pripravo državnih prostorskih na?rtov, medtem ko Državni strateški prostorski na?rt, ki bi moral dolo?iti cilje in izhodiš?a prostorskega razvoja države, tudi še ni sprejet.
Ker je današnji posvet namenjen predvsem predstavi aktualnih razmer v urejanju prostora, bi v tem kontekstu opozoril še na eno izjemno aktualno problematiko. Slovenija se v zadnjih letih soo?a z izgubo velikih površin najboljših kmetijskih zemljiš? in obdelovalnih kmetijskih površinah, kar nas že uvrš?a na rep držav ?lanic Evropske unije. Nekateri državni svetniki so zato že ve?krat opozorili, da ob?ine zaradi pritiskov kapitala s prostorskimi akti uni?ujejo najboljša kmetijska zemljiš?a. Po drugi strani smo v zadnjih letih ogromno najboljših kmetijskih zemljiš? izgubili zaradi gradnje avtocestnega omrežja. Vlada je žal v postopku umeš?anja avtocestnih tras v prostor zasledovala v prvi vrsti najcenejšo varianto in zanemarila nacionalno-strateške vidike obdelovalnih zemljiš?. Poseben problem predstavljajo tudi t.i. statisti?no predstavljene izgube, povezane z opuš?anjem kmetijske rabe, z zaraš?anjem in tudi s pritiski lastnikov, da se njihova zemljiš?a spremenijo v zazidljiva.
Ob koncu naj opozorim še na nevarnost prevelikega normiranega varstva in sektorskega urejanja prostora, pri katerem vsak resor vstopa v proces na?rtovanja s svojimi "normativnimi principi", ki jih prej institucionalizira, uzakoni in tako posledi?no paralizira usklajevanje v procesu prostorskega planiranja.
Državni svet podpira prizadevanja stroke, da se ?imprej pristopi k analizi veljavne zakonodaje na podro?ju urejanja prostora. Komisija Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj je v za?etku lanskega leta, ko je obravnavala problematiko sprejemanja ob?inskih prostorskih na?rtov, že pozvala Ministrstvo za okolje in prostor, da ustanovi delovno skupino za pripravo analize sedanjega stanja in sprememb zakonodaje in v njeno delo vklju?i tako stroko kot predstavnike Skupnosti ob?in Slovenije in Združenja ob?in Slovenije. Prav tako se v Državnem svetu zavzemamo za izdelavo ocene stanja v prostoru in za izdajo poro?ila o sistemu urejanja prostora, na njuni osnovi pa za pripravo ukrepov za izboljšanje razmer in reorganizacijo strokovnega dela na nivoju države. Podpiramo tudi prizadevanja, da bi se v državi vzpostavil sistem vrednotenja prostorskih razsežnosti razvojnih programov in politik ter uveljavil tematski strateški posvetovalni organ na ravni Vlade. Menimo pa tudi, da je treba izboljšati pogoje obveš?anja in vklju?evanja javnosti v zadeve s podro?ja urejanja prostora.
Spoštovani, kon?no je nastopil ?as za javno razpravo o stanju v urejanju prostora v Sloveniji. Za to je bil že tudi skrajni ?as. Politika urejanja prostora pomeni okvir prizadevanjem ne le za tržno gospodarsko u?inkovitost, socialno pravi?nost, varnost, blaginjo, telesno in duševno zdravje zdajšnjih generacij, temve? tudi vseh prihodnjih generacij, ki prihajajo za nami in bodo živele in ustvarjale na tem prostoru. Današnja diskusija ne sme ostati izgovorjena le v tej dvorani in že jutri pozabljena. Na osnovi predstavitev in razprave bodo stališ?a udeležencev posveta strnjena v sklepe, ki jih bomo posredovali vsem odgovornim v državi in tudi širši javnosti. Vse, kar bo danes povedano, vklju?no z oblikovanimi zaklju?ki, ki jih bo obravnaval tudi Državni svet, bomo zbrali v posebni publikaciji. Zato naj vas že sedaj povabim k razpravi. Hvala.

MAG. MAJA SIMONETI: Najlepša hvala. K besedi bi kar povabila g. državnega sekretarja z Ministrstva za okolje in prostor mag. Zorana Kusa.

MAG. ZORAN KUS: Hvala za besedo. Predsedujo?i, spoštovani predsednik Državnega sveta, predstavniki Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, Inštituta za politike prostora, referenti, ostali prisotni. Dovolite, da pozdravim pobudo Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Inštituta za politike prostora za organizacijo današnjega nadvse pomembnega posveta, ki ga na Vladi in na resornem ministrstvu za okolje in prostor razumemo kot konstruktiven pristop in poziv zainteresirane strokovne javnosti za za?etek javne razprave o stanju v urejanju prostora v Sloveniji, kot navajate v vabilu za današnji posvet, k mobilizaciji za spremembo odnosa do prostora in njegovega urejanja ter dobro priložnost za izmenjavo mnenj o vrednotah, ciljih, strategiji, politiki, zakonodaji in praksi urejanja prostora. Z zanimanjem sem prebral in ponovno prebral poziv prostorskih na?rtovalcev in povezanih strokovnih javnosti k odgovornemu ravnanju s prostorom, ki ste ga naslovili na razli?ne institucije. Prav tako sem se globoko zamislil ob prebiranju pisma, ki ste ga pred kratkim za ta namen naslovili na predsednika Vlade in na Vlado. Naj povem jasno in glasno: Delim skrb z vami in z vašimi navedbami se na?eloma strinjam tako kot predstavnik Vlade kot državljan Zoran Kus. Vesel sem vašega ponujenega partnerstva, ki prihaja pravzaprav ob skoraj 10. obletnici priprave strateškega prostorskega dokumenta Ocena stanja in teženj v prostoru Slovenije iz leta 2001. Kasneje so bili sprejeti drugi strateški prostorski dokument, ki jih pravzaprav vsi skupaj prisotni, sem prepri?an, dobro poznamo: Politika urejanja prostora Slovenije iz leta 2002, Strategija prostorskega razvoja Slovenije in Prostorski red Slovenije – oba iz leta 2004, ki sta ob odsotnosti državnega strateškega prostorskega na?rta, ki ga je napovedoval in napovedal Zakon o prostorskem na?rtovanju iz leta 2007, še vedno veljavna. Seveda pa je potrebno oba globoko prevetriti v skladu z današnjim ?asom in v povezavi z ostalimi strateškimi razvojnimi dokumenti države, kot navajate v pozivu. Strinjam se z vami, da so se s sprejemom že omenjenega Zakona o prostorskem na?rtovanju z leta 2007 pogoji za urejanje prostora zaostrili. Da bi se izognili nekaterim neljubim zagatam, smo morali v decembru 2009 sprejeti njegovo novelo. In smo v letu 2010. Navajate, da vas vznemirja Predlog zakona o umeš?anju prometne, energetske in komunalne infrastrukture, ki ga odgovorne službe Vlade intenzivno pripravljamo. ?eprav predlogu zakona na eni strani priznavata argumente za njegov nastanek in sprejem, pa na drugi strani resno opozarjate, da Vlada s tem zakonom poskuša reševati le probleme prioritetnih infrastrukturnih projektov državnega pomena, nujno potrebne sistemske spremembe politike in zakonodaje urejanja prostora pa po vaših navedbah Vlada puš?a nekako ob strani. Zagotavljam vam, da bomo v predmetni zakon vklju?ili tudi vas in ga prevetrili skupaj z vami. Obenem pa najavljam, da o sistemski spremembi politike in zakonodaje urejanja prostora v Vladu in na resornem ministrstvu redno razmišljamo, da bi o konkretnih korakih že lahko za?eli govoriti v drugi polovici tega leta, predvsem pa v letu 2011. Priznam, s pozivom ste nas prehiteli, obenem pa ste pospešili naše priprave. In prav je tako. Iskreno in z odprtimi rokami vas torej vabim k proaktivnemu sodelovanju. Z velikim veseljem bom, prepri?an sem skupaj z vsemi vami, prisluhnil današnji razpravi, verjamem, dobrih idej in predlogov. Prepri?an sem, da boste s tem posvetom odprli novo stran pomembne knjige bodo?ega pristopa in prakse na podro?ju urejanja prostora v Sloveniji, za kar se vam iskreno zahvaljujem. Pri tem vam in nam vsem skupaj želim obilo uspeha. Hvala za pozornost.

MAG. MAJA SIMONETI: Zdaj pa vabim k besedi kolega Aleksandra Saša Ostana, predsednika skupš?ine Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. Hvala.

ALEKSANDER SAŠA OSTAN:  Pozdravljeni vsi skupaj. Kar mnogo se nas/vas je zbralo. To mislim, da je spodbudna novica ob takem dejanju. Danes sem bolj v vlogi formalnega govorca, nekoga, ki bi naj vas nagovoril v imenu zbornice. Zato vas pozdravljam v imenu skupš?ine, torej krovnega telesa zbornice, hkrati pa upam, da bo res to dejanje skupine, ki se je znotraj zbornice zbrala in oblikovala ta apel, ki morda znotraj sebe še ni povsem celovito izoblikovan, ampak je predvsem neko izhodiš?e za pogovor, torej klic vpijo?ega v puš?avi, ?e lahko re?em glede na kriti?no stanje, obrodilo sadove. To je lahko nek katalizator, nek sprožilec, da se tako znotraj stroke, kjer debata tako ali tako permanentno poteka in kjer že vsi razslojeni, ne samo, kar se ti?e vrednostih sodb, tudi kar se ti?e recimo drže, pokon?ne oz. bolj ali manj servilne drže v odnosu do tistih, ki navsezadnje res odlo?ajo, kaj se bo v prostoru zgodilo. Tako da upam, da bo dejansko ta inicialni dogodek nekako sprožil eno verižno reakcijo in posvete in debate tako v odnosu do javnosti, ki je ve?inoma žal neosveš?ena o tem, kako resna in kompleksna je problematika prostora, v kateri vsi živimo.
Ne morem se izogniti, da ne bi vsaj par besed kljub vsemu povedal ne zgolj v smislu pozdrava. Kot veste, je prostor res tista povezujo?a posoda, tista dobrina, ki nas povezuje širše, globalno, na celem planetu. In vsi prostorski problemi dejansko eskalirajo v zadnjih letih, žal šele ekonomski problemi, kot so simptomi recesije, opozorijo potem tudi na lateralne u?inke recimo prostorske krize. Zrcalijo se pa seveda tudi na regionalni, nacionalni in lokalni ravni. Ta sintagma »Misliti globalno, delovati lokalno«, s katero smo nekako kot mladi strokovnjaki za?eli že v za?etku devetdesetih, ko smo tudi organizirali modele participativnih delavnic in delavnic z manjšimi naselji in iskali vizije razvoja, je bil ves ?as na nek na?in prisotna v zraku tudi medijsko, žal se pa ni nikoli dejansko udejanjila. In zato vedno znova ti pozivi, nastopala je vmes tudi agenda, aplicirana na Slovenijo, torej Rio Kjoto, sedaj Kopenhagen…vse skupaj v kr?u, neki napori, da se stvari premaknejo, ampak dejansko v resnici, v esenci pa ni pravih sprememb. Globalno še vedno nebrzdana urbanizacija in globalizacija, v našem prostoru pa sami vemo in poznate: od problemov disperzne gradnje, za katero bomo še mo?no pla?evali (naša generacija in generacije, ki prihajajo), žal spet ne zaradi nekega velikega ozaveš?anja, da je to dejansko problem, od vizualne polucije do energetske, infrastrukturne, ekonomske potratnosti, ampak bolj zato, ker nas bo najbrž Evropa prisilila, da bomo morali te probleme reševati. Do te nekako elementarne, participativne demokracije, ki smo jo z delavnicami tudi uvajali, pa dejansko nekako ne nastopi, še vedno so stvari bistveno po eni strani prenormirane, po drugi strani preve? avtoritarno nastavljene civilne iniciative, ?eprav je treba tudi pri njih seveda lo?evati zrno od plev in ... (nerazlo?no) jetako, da se kar a priori negira in to nekako ni na?in, da se dejansko uvede neko participativno odlo?anje o prostoru kot skupni dobrini. Morda bi v tem duhu povedal še kratko anekdoto oz. bolj dovtip, ki po svoje tudi ilustrira stanje recimo na upravni ravni odlo?anja o prostoru. Urbanist in župan gresta iz seje (slišal sem ga od kolega, ki je tudi v skupini, ki to pripravlja) in župan mu v nekem zanosu ob odhodu pove: »Veš, ?e jaz ne bi bil župan, bi bil pa urbanist«. Urbanist se kislo nasmehne in re?e: »Saj ?e vi ne bi bili župan, bi tudi jaz bil urbanist«. To je na nek na?in morda malo karikirano, poznam stanje po mnogih ob?inah v Sloveniji, ampak ta simptom je izrazito prisoten pri nas. Stroka je na nek na?in, ne samo da je izgubila status, ki ga je morda neko? imela oz. ga je o?itno tudi imela, ampak dejansko ne pride do tistih vzvodom odlo?anja, ne jemlje se kot partner pri odlo?anju. Torej smo samo formalno ali ob takih dogodkih, ko je malo bliš?a javnosti ali pa kontekst malo resnejše institucije zraven, prisotni, sicer pa na nek na?in ta glas je bolj v kontekstu, da psi lajajo, karavana gre pa naprej. V tem smislu bi apeliral, da govorci, ki pridete, skušamo nekako kljub vsemu narediti korak v smeri premikov v dejanskem prostoru, ne samo dokumentov, ki se nalagajo, ostajajo in obremenjujejo pisarne, ministrstva, županske oddelke za prostor, ampak da dejansko morda uspemo, tudi v odnosu in v sodelovanju z osveš?eno javnostjo, premakniti stanje v prostoru. Tukaj bi se morda vrnil samo še na to, kar je že g. predsednik Državnega sveta omenil in kar mislim, da je ena stara modrost, ki se je je dobro zavedati: mi dejansko najprej oblikujemo okolje, potem pa okolje vzvratno oblikuje nas. Mi gradimo hiše, potem hiše gradijo nas. To je ena stara modrost, ki jo je vredno v širokem kontekstu, torej v tem psihološko-antropološkem, se zavedati, da dejansko ta vzvratna zanka se zrcali navsezadnje pri najmlajših, ki so res mehki za formiranje, in ?e živijo v kaoti?nem, neurejenem okolju, ?e nimajo okoli sebe harmoni?nih odnosov, tako ?loveških kot tudi prostorskih, bodo take osebnosti iz njih tudi nastale. Ta stvar se pa dotika vsega: od nacionalnega interesa, ekonomije do najbolj intimnih stvari, recimo percepcije drugega, percepcije okolja, v katerem živimo. Zbornica je tudi neka institucija, ki je morda še malo okorela, ampak se trudi premikati stvari. Sedaj je tudi ustanovila skupino na temo arhitektura in otroci in za?enja z delavnicami vzgajanja pri najmlajših tako v vrtcih, šolah. So drobni koraki, fragmenti, ampak poskusi, da se dejansko za?ne pri najmlajših ozaveš?ati, kakšen je pomen prostora in ?asa, v katerem živimo in kakšna je vloga avtonomnega posameznika, ki v tem ?asu in v prostoru, v katerem živi, soodlo?a o lastni usodi. Hvala in uspešno delo.

MAG. MAJA SIMONETI: Hvala, Sašo. Sedaj pa sledi zelo kratka predstavitev našega poziva glede na to, da je ve? kot o?itno, da ste že do sedaj po slišanem mnogi prebrali poziv precej natan?no, si bova s kolegom Alešem Mlakarjem vzela par minut kot izto?nico v kasnejše napovedane razprave naših vabljenih referentov, potem pa boste k besedi pripuš?eni še ostali, ki si boste to zaželeli. Hvala.

DR. ALEŠ MLAKAR: Pozdravljeni. Dovolite mi v imenu pripravljavca poziva nekaj besed o izhodiš?ih tega poziva. Poziv je dejansko nastal pod okriljem ZAPS-a kot krovne stanovske organizacije, ki združuje preko 1400 prostorskih na?rtovalcev, arhitektov in krajinskih arhitektov. Zaradi tega smo se že dokaj na za?etku sre?ali z o?itkom, da je naše po?etje povezano predvsem z zagotavljanjem posla. Hkrati so nam o?itali, da ne znamo udariti po mizi in da smo premalo aktivni pri opozarjanju na probleme v prostoru, ker se za ta posel bojimo. Danes nismo tukaj zaradi tega, danes smo zaradi tega, ker kot ZAPS zagotavljamo predvsem javni interes. Prepri?ani smo, da smo prav zaradi tega uspeli v zelo kratkem ?asu v sodelovanju z IPP-om zanimirati prakti?no vsa stanovska društva, ki delujejo na podro?ju urejanja prostora, izobraževalne ustanove, posameznike, skratka širšo strokovno javnost, ki se nam je pridružila pri našem po?etju. Skupaj in vsak posebej že vrsto let opozarjamo tako na degradacijo v prostoru kakor tudi na neurejen sistem urejanja prostora. Pogosto smo pri nekaterih vprašanjih uspešni, uspemo premakniti marsikatero stvar, žal pa nam zmanjka mo?i, da bi temeljito spremenili celoten sistem urejanja prostora.
Zakaj sploh ta poziv? Nekateri naši starejši, izkušeni kolegi so do današnjega po?etja zelo skepti?ni. To, kar po?nemo danes, in temu podobne seje so namre? dali že velikokrat skozi, vendar kakšnega prav velikega uspeha žal niso imeli. Že ta dogodek je za nas velik in nam veliko pomeni. Naj spomnim, da smo se nazadnje v takem številu zbrali v tej isti dvorani, ko smo razpravljali o Zakonu o arhitekturni inženirski dejavnosti in ga na nek na?in uspešno ustavili iz enega zelo preprostega razloga, ker bi pomenil katastrofo za napredek stroke v Sloveniji. Ob spremljanju nenehnih degradacij in tega sistema je že nekaj ?asa zorela ideja, da moramo nekaj narediti, da moramo prisiliti Ministrstvo za okolje in prostor, da kon?no pripravi novo verzijo analize stanja v prostoru, da za?ne s prepotrebnimi spremembami zakonodaje. Vendar tista to?ka, tisti dogodek, ki nas je privedel do tega, da smo nekaj na hitro naredili, je bil Predlog zakona o umeš?anju prometno energetske in vodne infrastrukture v prostor. Zakaj prav ta zakon oz. tak zakon, ?eprav naj bi bil del izhodne strategije iz krize? Zato, ker evidentno odraža krizo, v katerem je urejanje prostora, in bi zagotovo prinesel neke nove oblike krize v urejanju prostora. Drži, da prostorski na?rtovalci nenehno spreminjanje, radikalno in neracionalno spreminjanje zakonodaje doživljamo kot nekaj zelo hudega, kot veliko oviro v našem urejanju prostora in v našem delovanju. Predvsem pa smo naveli?ani nenehnega delovanja v nestabilnem okolju, ki nalaga venomer in nove …(nerazlo?no) prostorskih aktov našega delovanja. Strinjamo se, da je zakon v nekaterih izhodiš?ih dober in da prinaša nekatera zelo dobra izhodiš?a, po pravici povedano izhodiš?a, ki smo jih v prejšnji zakonodaji že imeli, npr. potrjevanje primerjalne študije variant. Zakon se na nek na?in celo spogleduje z lokacijskim dovoljenjem, ki smo ga vehementno ukinili že z ZUreP-om. ZAPS in vrsta drugih stanovskih združenj je enostavno moral zavrniti sprejem tega zakona. Nedopustno je namre?, da zakon izlo?a dolo?ene prostorske ureditve, jih favorizira, tak zakon enostavno pomeni nadaljnji korak k razpadu sistema celovitega prostorskega na?rtovanja in nadaljnje podpiranje sektorizacije našega urejanja prostora.
Dve stvari želim poudariti. Ni?esar ne rušimo. Drži, pritrjujem gospodu državnemu sekretarju. Ponujamo roko, ponujamo partnerstvo, ponujamo pomo?. Želimo biti konstruktivni, želimo nadaljevati na uspešnih in dobrih izhodiš?ih, ki jih imamo z dokumenti kot je Strategija prostorskega razvoja Slovenije ali Prostorski red Slovenije, katerih glavni problem je seveda, da jih ne uspemo na takšen ali druga?en na?in implementirati v praksi. V vsebinske zadeve se ne bom spuš?al. Bil sem izredno vesel, ko sem slišal govor g. predsednika Državnega sveta. Namre?, v svojem govoru je pravzaprav povedal bistvo, kje so problemi. Upam, da pa bomo s tem posvetom vendarle uspeli premakniti, da bomo ta bistva za?eli spreminjati.

MAG. MAJA SIMONETI: Dovolila si bom dodati samo tri, štiri poudarke iz našega poziva, potem pa res prepustila besedo gostom.
Zdi se mi pomembno povedati predvsem to, da v tem pozivu trdimo, da v Sloveniji s prostorom ravnamo neodgovorno, da nismo dovolj skrbni, razumni in trajnostno naravnani. S ?im lahko tako trditev prostorski na?rtovalci potrdimo? Pravzaprav za za?etek prav s tem, da smo približno deset let po velikih družbenih in ekonomskih spremembah sprejeli relativno kakovostne strateške dokumente, ki bi lahko vodili prostorsko politiko v nek nov, bolj odgovoren in sistemsko sprejemljivejši na?in in smo jih vendarle o?itno sprejeli zgolj na deklarativni ravni in pospravili v predale ter vzporedno za?eli pripravljati tako strateške politi?ne dokumente kot tudi zakonodajni okvir, ki je šel v velik odmik od tega, kar smo si v teh dokumentih za?rtali. Posledica tega, da pravzaprav v besedah sledimo mednarodnim trendom in pri?akovanjem, ki jih mogo?e tudi širša javnost ima do stanja v prostoru in okolju, pa je seveda ta, da se nezadržno širi pojav razpršene gradnje, ki je po eni strani dejstvo, ki mu ne želimo a priori oporekati. Opozarjamo na dva problema, mogo?e tri. Da je taka gradnja pogosto funkcionalno nepodprta, to pomeni, da je poselitveno tkivo pravzaprav zgolj poselitveno tkivo, da morajo prebivalci za vsako funkcijo odpotovati v nek ve?ji kraj, da je teh velikih krajev, ki imajo ve?funkcionalno strukturo pravzaprav sorazmerno malo, da je tak na?in gradnje za dolo?ene skupine prebivalcev seveda nezanimiv, kar pomeni, da tudi te nepremi?nine dolgoro?no izgubljajo na vrednosti tako za njihove lastnike, da ne omenjam tega, da je taka poselitev prostora z vidika javnofinan?nega sistema draga in dolgoro?no škodljiva.
Druga stvar, ki se nam vzporedno s tem, da se poseljujemo na tak na?in, dogaja to, da se naša mesta, redka mesta, 5 % naselij v Sloveniji je samo mestnega zna?aja, ne razvijajo na tak na?in in niso tako vitalna, kot bi bilo pri?akovati glede na trende. In potrebe, ki so povezane predvsem z nekimi vzdržnimi modeli življenja in bivanja, ki zahtevajo od nas tudi zadržanost v klju?ni naši slabosti, to je mobilnosti v smislu uporabe osebnega avtomobila in dolgih vsakodnevnih potovanj.
Naslednja stvar, na katero smo v našem dokumentu opozorili in je bila danes že nekajkrat omenjena, je seveda ta deklarativnost, ki ne velja samo za strateške dokumente, ki jih država producira ali pa sprejme, pa? pa tudi za mednarodne direktive in klavzule, h katerim Slovenija sorazmerno hitro in benovelentno pristopa, vprašanje pa je, kako jih izvaja in kako se one poznajo potem v praksi. O problemu sektorskega pristopa k na?rtovanju ne bi želela ve? posebej razpravljati. V našem pozivu opozarjamo na to, da je pretirana pravna zaš?ita in zaslomba sektorjev pripeljala do stanja, v katerem pogajanja in razprava, ki bi bila potrebna za to, da se skladen razvoj v dolo?en trenutku definira, niso ve? možna. Ker do pogajanj sploh ne prihaja, naši sektorji tako kot delujejo, pravzaprav delujejo lahko samo še na birokratski na?in in v proces na?rtovanja pošiljajo karte, v katerih pa? kažejo, kje posegi niso možni in seveda priložijo en dopis, v katerem še dodatno svoje restrikcije opredelijo. Hkrati pa je pomembno to, da smo v tem pozivu mogo?e uspeli dose?i eno soglasje o dveh stvareh. Da je ta naš dogodek in ta poziv šele napoved tega, da strokovna javnost ne namerava popustiti v teh pri?akovanjih, da bo svoja pri?akovanja stopnjevala še z dodatnimi dogodki. Vse do letošnjega poletja nameravamo spodbujati Vlado, da se pravzaprav aktivno odzove, da se udeležuje takih razprav, razstav in dogodkov, ki jih bodo npr. društva in druge organizacije organizirale in da tudi dosežemo en širši nivo razumevanja o problemih, na katere opozarjamo.
V tem duhu mi tudi zaklju?ujemo naš poziv z enim nizom pri?akovanj in sedaj prosim Aleša, ?e za zaklju?ek lahko povemo ... Mi resni?no brez velikega odlašanja pri?akujemo, da se zgodi šest pomembnih stvari, in sicer, da se izdela ocena stanja v prostoru, ki je bila nazadnje narejena, kot veste, pred izdelavo Strategije prostorskega razvoja Slovenije leta 2001 in ki je bila takrat dokument, ki je obetal stroki veliko predvsem tudi zato, ker naj bi vodila v to, da bi stanje v prostoru spremljali, se pravi, da bi nekatere kazalce dorekli kot tiste, katerih spreminjanje spremljamo in okrog teh sprememb se potem tudi pogovarjamo in na njih se odzovemo oz. ukrepamo. To, kot veste, se ni nikoli zgodilo. Menimo, da je treba izdelati analizo sistema urejanja prostora, resno analizo, kompleksno in na podlagi nje potem tudi ovrednotiti možne ukrepe za spremembe, da je treba zagotoviti službo za urejanje prostora na ravni Vlade Republike Slovenije. To nam ni šlo najlažje izpod peresa, smatramo pa, da so razmere dovolj problemati?ne, da je tak poziv primeren. Ne trdimo, da imajo vse države v Evropi tako službo, ne trdimo, da tako službo nujno rabiš ves ?as, trdimo pa, da v razmerah, kakršne so, sigurno Slovenija potrebuje take vrste nacionalno strokovno telo. Potem seveda opozarjamo na obveznost oz. ve?jo naklonjenost stalnemu javnemu poro?anju o vseh vidikih tako urejanja prostora neposredno kot tudi posredno, se pravi o vidikih prostorskih u?inkov razvojnih politik in drugih posegov in ukrepov, in seveda plediramo na odgovorne, da se z vklju?evanjem javnosti v zadeve urejanja prostora v Sloveniji za?nemo ukvarjati na druga?ni ravni tako formalno kot neformalno in s tem odpremo javni diskurz do kriti?ne stopnje, ki bi prepre?eval taka stanja v prihodnosti, kakršnega imamo danes. Opozarjamo tudi na to, da je velik zaostanek možno v zadnjih 10 letih videti na podro?ju razvojno raziskovalne prakse, da je teh sredstev o?itno premalo in da se preprosto kriti?ni nivo znanja v strokovnih krogih zaradi tega ne dviga tako, kot bi želeli. Na koncu absolutno kot zadnja med našimi željami in pri?akovanji seveda menimo, da je treba vendarle zakonodajni okvir prevetriti in ugotoviti, kakšnih dopolnil ali sprememb je potreben.
Hvala, ker ste nama prisluhnili. Sedaj pa vabim naše goste k besedi, in sicer je prvi na vrsti kolega Braco Muši?, ki prihaja med nas tako kot praktik kot akademsko aktiven in, nenazadnje, kot ?astni ?lan Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. Hvala.

PROF. VLADIMIR BRACO MUŠI?: Gospod predsednik Državnega sveta, naj vas najprej pozdravim tudi zato, ker mi je zelo ljubo, da so me mladi kolegi povabili spet v ta prostor pi?el mesec po posvetu našega civilno družbenega ob?anskega foruma, ki je diskutiral v vidiku, ki je tukaj tudi relevanten. To je namre? vprašanje pokrajin in kaj se je zgodilo s projektom slovenske pokrajine. Pozdrav seveda kolegom, ki so prišli tako v velikem številu, sem prav presene?en, mislim, da je to ene vrste plebiscit, da je treba resno obravnavati prostorske probleme. Malo sem bil v zadregi z ozirom na svoja leta in še vedno tudi druge obveznosti, posebej pa zato, ker sem v zadnjem hipu spremenil zna?aj svojega kratkega prispevka. Prva ideja je imela naslov »Negativni vidiki naše sodobne proizvodnje prostora«, kjer so od potreb kriti?ne samorefleksije stroke do drugih vprašanj in seveda kon?al še z problematiko organiziranosti stroke. Te zadeve se bodo kot besede in gesla seveda še pojavile še v naslednjih minutah. Vzel sem pa en del enega še ne objavljenega teksta, ki nosi naslov »Paberki o urejanju prostora v letu 2010«. ?lovek mojih let in moje pozicije res lahko govori samo o paberkih, to je lepa slovenska beseda za tisto sadje, ki se nazadnje pobere iz travnika pod drevesi. En moto sem si izbral znamenitega angleškega pisatelja in filozofa Aldous Huxleya: ……v angleš?ini…... Tudi jaz ne vem, v katero smer pa koraka naša ljubljanska urbana civilizacija. Ali po Šmartinki proti malemu mestu velikih in nepotrebnih nakupov – BTC-ju, McBurgerju ali reaktorju v Podgorici, ali po Tržaški mimo Bonifacija in bahavih obrtniških hiš, od Dolgega mosta in Kosovega polja do ... (nerazlo?no), ?ez Cankarjev klanec in Ravbarkomando na Kras, ali po Celovški mimo drugega, tokrat Mercatorjevega malega mesta velikih in takih in takih nakupov vse do samostojnosti hote?e šentviške fare, škofovih zavodov do Vižmarskih trat, ali po Dolenjki mimo streliš?a, rakovniških salezijancev in pripadajo?ih nun, mimo Galjevice, Rudnika, veletržnice do želimeljske kadetnice ... (nerazlo?no) in naprej vse to dežele cvi?ka in drugih misterioznih krajev. Mogo?e pa se vrti in lovi svoj lastni rep tam okoli gradu in gredo? piše feministi?ne, šovinisti?ne in ... (nerazlo?no) grafite ter prižiga sve?e okoli sv. Jožefa, Robbovega vodnjaka in prizidka Name. Iz te vrtavke kakšne ljubljanske urbanite, ne urbaniste, temve? prebivalce mesta, odnese do Cukrarne, Kolizeja, stadiona in Jur?kovega Štradona. Nekateri meš?ani pa se napotijo ?ez Roje v obsavske loge in imajo tam kopanje, piknike, pranje avtomobilov, sre?anja z vedno bolj civiliziranimi Romi ali na morost v samoto žab, želv in divjih odlagališ? smeti. Tudi na taka ali podobna, mogo?e manj zafrkljivo postavljena vprašanja in izhodiš?a bo morala odgovoriti strategija za usmerjanje prostorskega razvoja Mestne ob?ine Ljubljana in seveda podobno vseh drugih ob?in v Sloveniji, ob?in, ki se znova lotevajo z ve?jo ali manjšo medsebojno prijaznostjo sestave teh temeljnih dokumentov. Kakšna bi bila šele vprašanja, ?e bi se vprašali za dogajanja v Mariboru in okolici ali v Celju in okolici ali v obalnem somestju ali v jeseniško-blejskem, radovljiškem somestju, ki je pravkar za?elo graditi svoj skupni »american-like center«.
Ob pripravi odgovorov bi se morali zediniti okrog prvin, ki skupaj dolo?ajo zna?aj urbanizma. Jaz bom samo na hitro opozoril, da sem dodal en list iz svojih prosojnic, ki govori o tem, kaj so te prvine na temelju novejše literature. Te prvine, ki dolo?ajo zna?aj urbanizma, so: procesi, dejavniki in strukture. Procesi misle? na proizvodne vrednosti, ekstrakcijo vrednosti, pretok vrednosti, reprodukcijo proizvajalnih sil itd., dejavniki: industrialci, graditelji, zemljiški posestniki, bankirji, trgovci, politi?ne stranke in gibanja, strukture: prostorski vzorec naložb, prostorski vzorec razredne in drugih socialnih diferenciacij, organizacija države, urbana morfologija, družbeni odnosi proizvodnje itd.
Še vedno, že drugi?, tretji? ali celo ?etrti? zadnjih deset letih poskušam na MO Ljubljana s pomo?jo države opredeliti sodobne osnove svojega prostorskega razvoja. Kaj vse se je dogajalo ali zgodilo med tem in kaj vse je po 10 ali 5 letih druga?e v delovanju ekonomskih, socialnih, politi?nih ali celo kulturnih, tehnoloških in drugih sil, ki oblikujejo mesto? Ali je sploh kaj bistveno druga?no? Kako pomemben je pravzaprav glede na aktualno problematiko vsebine zakon o urejanju prostora iz leta, katerega že, ki smo ga ?akali zelo dolgo, skoraj 15 let in ki ga menda pravkar popravljajo v duhu koalicijske pogodbe, »napredka« kapitalisti?no družbenih ekonomskih odnosov in še ?esa? Omenil sem MOL, vendar ?utijo izvirne probleme aktualnega zakona tudi vse druge ob?ine, majhne in velike, tiste, ki so povezane med seboj in tiste, ki niso ali no?ejo biti. Menda je le ena ob?ina, in sicer novomeška, bila v stanju, da pripravi strateški na?rt in da razmeroma uspešno rekonstruira svojo urbanisti?no službo. Na splošno pa so se te službe razsule in privatizirale. Naj kar takoj povem svoje mnenje o najbolj razvpitem delu veljavnega zakona, to je o tipologiji planskih in izvedbenih aktov. Po mojem mnenju je iskanje novih nazivov popolnoma nepomembno, ker je ?isto prav, ?e uporabljamo nazive in vsebinske ter prostorske razsežnosti, ki so obi?ajne za prakso v razvitih evropskih državah. Tej praksi namre? kon?no sledimo že od 60-ih let prejšnjega stoletja s kratko epizodo intenzivnega prepletanja družbenega in prostorskega planiranja, pa še tam smo bili primerljivi in domiselni in odgovorni, ker smo pravzaprav osvajali v Zahodni Evropi in ZDA vse bolj uveljavljeno sintagmo »societal planning« in ne »social planning« tudi v smislu socialisti?no. Še slabše pa je, da se ponavljajo ali uvajajo rituali planiranja. Rituali, ki se oblikujejo na mitih. Slabše zato, ker se ti miti in rituali pojavljajo v kontekstu in aspektu participacije javnosti oz. demokratizacije na?rtovalske dejavnosti. V veliki ve?ini ob?in, ki so se lotile izdelave in sprejemanja temeljne prostorske in urbanisti?ne dokumentacije, je mogo?e opaziti težave zaradi ?akanja na dejanske posledice predvolilnih in povolilnih sprememb. Slej ko prej so prisotna tudi spoznanja o razli?nih deležih na?rtnega in smotrnega urejanja prostora ter spontanega in parcialnega, nekompleksnega spreminjanja prostora. Ve?je kot je mesto in bolj kot postaja kompleksno, ve?ji je delež izvenplanskega, spontanega, delno usmerjevanega prostora.
Zdaj bi moral svoje uvodne besede naravnati na kaoti?ne razmere na podro?ju družinske gradnje, kjer nas ne moti le izsiljevanje zazidljivosti zemljiš?, ki ne bi smela biti zazidljiva le iz ekoloških ali estetskih razlogov, temve? tudi zaradi poplavnosti, nestabilnosti, mezo in mikroklime in še ?esa, da o prometni dostopnosti in ... (nerazlo?no) sploh ne govorimo. Ve? o tem boste vi, ki ste sredi prakse, povedali in vklju?ili v kompleksnejšo kriti?no analizo. Potem bi moral govoriti še o sistemu vrednot in širših družbenih interesih in ciljih, da o ideologiji kar zares ali pa kot lažni zavesti sploh ne govorim.
Naj se v zaklju?ku vrnem k osnovni, temeljni nalogi: konsolidaciji upravnih in strokovnih služb in s tem seveda tudi k problemu konstituiranja pokrajin. Hvala lepa.

MAG. MAJA SIMONETI: Najlepša hvala. Zdaj pa k besedi kar vabim prof. dr. Andreja Poga?nika, predstojnika katedre za prostorsko planiranje s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo.

PROF. DR. ANDREJ POGA?NIK: Spoštovani predsednik Državnega sveta, spoštovani organizatorji tega sestanka, kolegice, kolegi. Svoj referat bom prebral, kajti mnoge besede mi gredo težko z jezika, mnoge so precej ekstremne, tudi niso uradno stališ?e katedre za prostorsko planiranje, ampak mene kot ob?ana.
V za?etku 70-ih let smo na veliko govorili o interdisciplinarnosti, timskem in interinstitucionalnem delu. Prostorski planerji smo medse vabili sociologe, ekonomiste, agronome, hidrologe, okoljaše, prometne inženirje. Toda ta komunikacija je bila vedno samo enostranska, enosmerna. Druge stroke so odrivale prostorsko na?rtovanje in si prilaš?ale vedno ve?ji kos prostora za svoje potrebe in iz svoje domene. Varstvo narave, kulturne dediš?ine, krajine, varstveni pasovi virov pitne vode, zaš?iteni gozdovi in drugo so postala poglavitna toriš?a prostorskega na?rtovanja. Urbanistom so ostajale zaplate, krni, ostanki prostora za lociranje potrebnih razvojnih projektov. Prostorsko urejanje je postalo izklju?ujo?e in ne usklajevalno. Stroke, ki so sprva odigrale pomembno vlogo pri ohranjanju narave, rastlinskih in živalskih vrst in kulturnih spomenikov, pri varstvu virov pitne vode, so postale pogosto reakcionarno izklju?ujo? branik parcialnih interesov brez kreativne komponente ustvarjati bolj naravne, bolj kulturne, bolj kmetijsko uspešne, bolj varne, bolj z vodo bogate prostore. Konzervirajo obstoje?e stanje brez zavedanja o stalni dinamiki naravnih procesov. Pozabljajo, da je prav ?lovek ustvaril kulturne krajine, ki so pa? sedaj predmet varstva, da je uravnaval populacijo žival, da je s hidrotehni?nimi deli varoval naravo pred njenimi lastnimi razdiralnimi silami in podobno. Prostorska sinteza kot nadgradnja sektorskih vidikov je vse bolj izostajala. V dojemanju ljudi sta se pojma urbanizma in prostorskega na?rtovanja vse bolj razumela kot varstvo okolja, kot tisto edino pravo urejanje prostora. Najboljši na?rtovalec prostora je bil tisti, ki varuje, prepoveduje, riše vse ve?je in širše meje varovanih obmo?ij in se bojuje proti zlo?inski navezi kapital-politika. Tudi naše ministrstvo je naprej ministrstvo za okolje. Naš stanovski ?asopis 90 % objavlja zgolj prispevke biologov, meteorologov in drugih strok, prostorskih skorajda ne. Urbanisti, prostorski planerji smo poklicani, da prevzamemo odgovornost za kreativno, ustvarjalno, kulturno podobo prostora in za njegovo smotrno izkoriš?anje. Mi smo tisti, ki smo poklicani zarisati meje Nature 2000, regijskih in krajinskih parkov, režimov vodnega varstva in kulturne dediš?ine. Ta pelje namenoma ekstremen v svoji zahtevi, skuša pa spodbuditi k razmisleku in streznitvi. Tako kot so pred leti biologi sami dolo?ili in vsilili varstvo na 35 % ozemlja, enako kot so agronomi sami dolo?ili kategorije kmetijskih zemljiš?, kot so gozdarski inženirji dolo?ili varovanje gozdov, vodarji pa svoje varstvo vodnih virov in umetnostni zgodovinarji stavbe in obmo?ja varstva kulturne dediš?ine, tako naj prostorski na?rtovalci sami in po celostni presoji razmejijo obmo?ja varstva med seboj in ta s prostori ?lovekovih dejavnosti, torej stanovanj, proizvodnje, kmetijstva, turizma, prometa, proizvodnje energije, gozdarstva, rekreacije v naravnem okolju. Za tako odgovorno delo pa mora biti visoko izobražen prostorski na?rtovalec, visoko izobražen strokovnjak s celovitimi znanji iz ekologije, agronomije, kulturne dediš?ine, vodarstva, geoinformatike in vrste drugih. Imeti mora visoka eti?na merila, smisel za prostorsko sintezo, za spoštovanje interesov sektorjev pa tudi krajanov in širšega ob?estva. Prostorski na?rtovalec se mora dvigniti na filozofijo koristi posameznega sektorja in služiti krovnim, celostnim javnim koristim in morajo poleg ekologije narave upoštevati tudi ekologijo ?loveka, tudi družbena, gospodarska, socialna »sustainability« so enakovredne trajnostnim maksimam ohranjanja narave in naravnih virov.
K skorajšnjem izumrtju prostorskih na?rtovalcev izjemno prispevajo množi?ni mediji. Oni imajo levji delež zaslug za izni?enje vsake ustvarjalnosti v prostoru. Urbanisti?na problematika jih zanima samo v primeru afer in konfliktov, pa naj se gre za Volovjo reber, elektrarne na Muri, vikende na Malem vrhu, trboveljsko cementarno, ljubljansko tržnico, Kolizej in vrsto drugih. In takrat se vedno postavijo na stran ekstremnega varstva okolja, enostransko zagovarjajo razne civilne iniciative, skupine pritiskov in lokalne okoljevarstvene aktiviste. Pravna država, gospodarska, socialna vzdržnost in interesi nas vseh jih kaj prida ne zanimajo. Pomembnejša je skupina egoisti?nih posameznikov, ki no?ejo verjeti niti uradnim meritvam, podatkom in dokazom. S svojim vztrajnim ponavljanjem vedno iste neresnice ta postane s?asoma edina resnica in javno mnenje se po?asi obra?a v še tako absurdno smer. Zna?ilen primer je ekološka sanacija šoštanjske termoelektrarne. Že stalno ponavljajo?e se poimenovanje 6. blok zavaja, da gre poleg 5 onesnaževalcev še za 6. Nih?e ne poudari, da gre za zmanjšanje onesnaženja, za ve?ji energetski izkoristek, skratka v celoti za usmeritve Evropske unije. Neodgovorno se poigravajo z opcijo, da bi Slovenci ob zaprtju elektrarne tretjini elektrike kupovali  na svetovnem trgu in to elektriko, ki bi bila v veliki meri proizvajana v termoelektrarnah. S tem ne bi storili ni?, dihali bi enako onesnažen zrak, ki kroži okoli planeta in bili deležni enakega u?inka klimatskih sprememb. Brezvestno bi pognali na cesto tiso?e velenjskih rudarjev in vseh, ki živijo od rudnika, in pahnili Šaleško regijo v depresijo. Državljani pa bi zopet pla?evali ra?un za nov davek za zapiranje in sanacijo velenjskega rudnika. In ta absurden, suiciden scenarij postaja vse bolj realen. Ekološki fundamentalizem povzro?a tudi obubožanje podeželja, izsiljevanje, ogozdovanje in propadanje kulturne krajine. Z nemogo?imi zahtevami po sonaravnem kmetovanju uni?uje malega slovenskega kmeta in v naših trgovinah se bohotijo poceni in masovno izdelani produkti iz Evrope in sveta. Kako licemersko je pridiganje Avstrijcev, naj zaš?itimo našo Muro po tem, ko so sami zgradili verigo hidrocentral vse od državne meje navzgor. S križarsko borbo proti daljnovodom, plinovodom, vodnim akumulacijam, vetrnim elektrarnam in sploh vsemu je slovenski prostor postal vse bolj nekonkuren?en za doma?e in tuje investicije. Zakaj mediji niso zagnali hrupa, ko je bil Seaway prisiljen zgraditi ladjedelnico za ve? milijonov evrov v italijanskem Trži?u po tem, ko je bilo nemogo?e najti lokacijo na slovenski obali? In to za ?isto dejavnost, temelje?o na doma?em znanju, vrhunskih tehnologijah, z visoko dodano vrednostjo. Zakaj se sto tiso?i Trža?anov kot en mož ne dvignejo proti plinskemu terminalu v Žavljah? Še zlasti, ?e so doživeli svoj SEVESO in teroristi?ni napad na enega od rezervoarjev nafte. Ker razumejo, da gospodarski, kulturni, turisti?ni razvoj Trsta bazira na njegovi izjemni geografski legi, na razvoju pomorstva, logistike, energetike. S kakšno lahkoto rišemo kroge vplivov na okolje po ozemlju tuje države in to pri projektu, ki služi ve?ji energetski varnosti in zanesljivosti oskrbe Evropske unije. Kako se bomo po?utili, ko bodo Italijani risali enake kroge in radije vplivov po Sloveniji, ?e bi sami želeli širiti energetski terminal v Kopru? Ali pa Hrvati pri izgradnji nuklearne elektrarne Krško 2 tik pred vrati milijonskega Zagreba?
Sedaj še nekaj krajših odstavkov glede licenc in zbornice. Licenca P Zbornice za arhitekturo in prostor bi morala postati izvorna in izklju?na licenca za prostorsko na?rtovanje, ne pa tolažilna nagrada za geografe, geodete, komunalne inženirje in druge, ki imajo izkušnje, znanja in opravljen strokovni izpit. In še to, sedanja licenca je brez pravih pooblastil in možnosti samostojnega dela. Licenca P bi morala biti pod enakimi pogoji dosegljiva razli?nim strokovnim profilom ob pogoju ustreznih znanj in izkušenj. Povsem nepotrebno je vezati licenco za prostorsko na?rtovanje za arhitekte in krajinske arhitekte z licenco za projektiranje.
In na koncu še nekaj o izobraževanju urbanistov in prostorskih na?rtovalcev. Po domala 37 letih obstoja prav sedaj kon?uje zadnja generacija študentov interdisciplinarnega podiplomskega študija prostorskega in urbanisti?nega planiranja. IPŠPUP je odnesla in ga dokon?no ukinila bolonjska reforma. IPŠPUP je zelo ustrezno in smiselno izobraževal prostorske na?rtovalce, in sicer po doseženi univerzitetni diplomi, in jim dal krovna in sintezna znanja. Z bolonjsko reformo je študij v bistvu razpadel na dve stopnji: na dveletni bolonjski magistrski in na tretjo stopnjo, to je doktorski študij. Rekli bi lahko, da je prvi prezgoden, drugi pa prepozen. Drugi, še slabši rezultat bolonjske reforme je zapiranje strok oz. študijskih programov znotraj fakultet, ki so dobile enako ali manj denarja za ve?je naloge, ki jih morajo z bolonjsko reformo opraviti. Prostorsko planiranje je na tak ali druga?en na?in postal študij na drugi stopnji tudi na drugih oddelkih: oddelku za geografijo Filozofske fakultete, na Inštitutu za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete, na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo kot že re?eno. Tovrstni že potrjeni programi obstajajo tudi na gradbeni fakulteti Univerze v Mariboru in na primorski univerzi v Kopru. Pretok med fakultetami, univerzami bo minimalen. Tisti, ki bodo kon?ali prvo stopnjo, bodo verjetno nadaljevali magistrski študij na isti fakulteti, kar bo lažje, manj riskantno in k ?emur jih bodo usmerjali profesorji. S tem bo bistveni cilj bolonjske reforme po interdisciplinarnosti in prehajanju med fakultetami izostal. Druga?e bo morda na doktorskih študijih, vendar bodo ti zajemali majhno število v raziskovalno in akademsko delo usmerjenih študentov. Študij gradbeništva z usmeritvijo prostorskega na?rtovanja na primorski univerzi v Kopru bo potekal od 1. letnika dalje. Ob tem se vprašamo, ali je to prava pot. Ali je smiselno prostorske na?rtovalce in urbaniste šolati od prvega letnika dalje lo?eno in posebej. Komajda. V prvih letih se študent še iš?e in je bolje, da si pridobi osnovna znanja, osnovne teoreti?ne podlage in navsezadnje nek osnovni poklic kot so arhitekt, geograf, geodet, gradbenik, krajinar, sociolog, ekonomist. Od tu dalje, torej po treh letih pa naj se študent lažje in že kot osveš?ena oseba odlo?i za poklic prostorskega na?rtovalca. Študiji, ki se za?enjajo oz. bi se za?enjali s prvim letnikom, preve? radi zapadejo skušnjavi paberkovanja po raznih povsem raznorodnih disciplinah. Malo ekonomije, malo sociologije, malo prava, malo inženirskih ved,  malo varstva okolja in že je tu prostorski na?rtovalec. Spoznati se na vse brez resnega temelja v vsaj eni vedi pa je zavajajo?e in neresno. Le malo študentov bo iz študija izstopilo po prvi bolonjski stopnji. Ena od temeljnih napak bolonjske reforme je bila domneva, da gospodarstvo potrebuje strokovnjake s tremi leti dokon?anega šolanja. In to velja tudi za prostorske vede.
Hvala lepa in še posebej zahvala organizatorjem in uvodni?arjem tega prepotrebnega posveta. Hvala.

 MAG. MAJA SIMONETI: K besedi vabim prof. mag. Petra Gabrijel?i?a, dekana Fakultete za arhitekturo, hkrati bi pa izkoristila tole malo pavzo za to, da vas opozorim: vsi, ki bi želeli razpravljati, prosim, da se na razpravo prijavite, izpolnite listi?e, ki jih imate na mizi in jih na nek na?in daste kolegu Peterlinu in jih bo prinesel sem do mene. Naše referente pa prosim ponovno za disciplino v ?asu. Hvala.

PROF. MAG. PETER GABRIJEL?I?: Spoštovani predsednik Državnega sveta, spoštovani zbor. Pripravil sem sicer nek zapis, kriti?en zapis, vendar napisan še kar v nekem ljubeznivem jeziku, pod naslovom »Permisivnost slovenske prostorske politike«, vendar smatram, da nekako ni ve? ?asa za ljubeznive besede. Tako da bi povedal pravzaprav nekaj svojih opažanj, nekaj svojih misli, nekaj, kar me pravzaprav tare že dolgih 30 let, odkar se nekako takole v ožjem ali širšem sestavu sestajamo, govorimo v bistvu podobne misli, kot so bile danes izre?ene. Mnogi od nas, ki smo tukaj, smo sodelovali v ve?letnih pripravah novih zakonodaj, vendar moram re?i, da na koncu noben od teh predlogov, ki smo jih poskušali nekako spraviti skozi parlament, ni niti prišel skozi parlamentarne razprave.
Jaz mislim, da lahko skupaj delimo eno prepri?anje, da stanje v prostoru ni dobro, da ne re?em, je kaoti?no. Ampak ne samo, da ni dobro kot neurejenost prostora ali neka permisivnost, ki vodi v to kaoti?nost, ampak na drugi strani se zapira tudi polje spodbud, razvojnih spodbud, ki ne najdejo pravo?asno svoje materializacije v prostoru. Se pravi, na eni strani permisivnost, ki se zdi, da je vzrok za ta kaos, na drugi strani obratno, zapiranje možnosti za hitro realizacijo razvojnih spodbud. Mnogo je bilo izre?enega, danes bo tudi dosti izre?enega, v zadnjih 30 letih s podobnimi stavki, s podobnimi argumenti, s podobno analizo stanja v prostoru, vendar mi dovolite, da po teh izkušnjah, ki jih imam kot praktik, kot pedagog, na nek na?in tudi kot teoretik, ki deluje na razli?nih nivojih urejanja prostora, kot projektant, kot urbanist, kot planer, kot mestni arhitekt, lahko pokažem svoje opažanje, kje je pa vzrok za to, da takšna razprava ne more najti svojega cilja in rezultata v parlamentu. Po mojem smo na nek na?in krivi prav vsi. Namre? po letu 1980, ko je prišlo do liberalizacije planiranja, tako socialnega, ekonomskega kot tudi prostorskega, in do bolj ohlapne prostorske zakonodaje, ki naj bi naredila tudi to podro?je urejanja prostora malo bolj fleksibilno glede na prihajajo?e tržno gospodarstvo, smo mi pravzaprav ukinili postopoma stroko, ki se imenuje urbanizem, ki se je do takrat udejanjal skozi prostorsko planiranje, ki je bilo v bistvu na nacionalni ravni, in skozi generalne urbanisti?ne plane, ki so jih izdelovali javni urbanisti?ni zavodi, ki so bili prora?unske institucije in so delovali v javnem interesu. Jaz sem že dovolj star, da sem ravno še doživel delovanje takšnega zavoda, lahko sem bil o?ividec njegovih rezultatov v prostoru. Vemo, da leta od 1950 do 1960, kasneje so se stvari že maj?keno zmeh?ale, se je urbanizem po?el tako v mestih kot v predmestjih in celo v vaseh na nek zelo strokoven na?in. Mi lahko danes kritiziramo arhitekturo nekih spalnih naselij, ki so nastajala okoli mest, ne moremo pa vendarle o?itati neko smotrno organiziranost teh naselij, rabo prostora, parcelacijo, urejenost, enakost, dostopnost, varnost. Od takrat naprej, ko smo mi pravzaprav ukinili te generalne urbanisti?ne plane, ko smo razdeliti v bistvu stroko, na tisto, ki je planska, ki dela le ... (nerazlo?no), ki dela to karto rabe površin, in na urbanizem, ki ga ni ve? bilo, ki se ni ve? udejanjal v teh zavodih, kot neko razširjeno arhitekturo, ampak smo prepustili to skrb in jo naložili projektantom potem pri izdelavi samega gradbeno tehni?ne dokumentacije. V tem trenutku pravzaprav stroke, ki bi zapolnjevala to vrzel med planskim nivojem in tem ?isto izvedbenim, gradbenim nivojem, te ravni ve? ni bilo. To se je kmalu ugotovilo. Rezultiralo je jasno to v kaj? Rezultiralo je prostorsko ureditve pogoje, nekaj ?asa vemo, da po letu 1980 smo še vztrajali pri zazidalnih na?rtih, pri katerih smo želeli na nek na?in urejati te množi?ne pobude za predvsem enodružinsko gradnjo, pozneje se je to popolnoma razsulo, smo zamenjali te še vedno strokovne dokumente za prostorsko ureditvene pogoje, ki so delovali na na?in poštnega nabiralnika. Ker se je pa ugotovilo, da so posledice katastrofalne, se je potem v zakonodajo za?elo uvajati vedno nove varovalke, nadzorne mehanizme, vklju?evalo se je sektorje s svojimi mehanizmi, ki pa so delovali avtomizirano, kaj ni bilo ve? te platforme, ki so jo neko? zagotavljali javni zavodi, ki so delali v javnem interesu, in pravzaprav je to vodilo v neko babilonsko govorico, kjer ni ve? nekega skupnega mesta strokovnega dogovarjanja. Se pravi, urbanisti?ne stroke, ki bi skrbela za implementacijo planskih na?el in pa ciljev, ki bi orkestrirala posamezne posege v prostoru potem v neki skladne celote, te stroke ni ve? oz. ona nima ve? mandata, nima ve? službe, nima ve? tudi sredstev za to, da bi lahko funkcionirala. Sedaj se pa ?lovek vpraša, o tem govorimo že od leta 1980. Jaz mislim, da mnogi tukaj prisotni smo poskušali vendarle ponovno vzpostaviti strokovno aparaturo v sistem urejanja prostora. Ampak zakaj do tega nikoli ne pride? Tu je pa tisti moj klju?en odgovor. In sicer zato, ker so v igri veliki interesi. Posebno še po osamosvojitvi, ko imeli ljudje ob?utek, da je pravzaprav privatna lastnina nadvse in da lahko svobodno razpolagajo s svojimi zemljiš?i. Bili so prepri?ani, da je planiranje, urbanizem, urejanje prostora pravzaprav nek relikt socializma, nekaj, kar duši njihovo iniciativo. Na drugi strani lastninjenje velik družbenih zemljiš?, ki je šele pred nami po tem, ko smo lastninili tovarne, banke ipd., ker so karte z ogromnimi vlogami, ker je ogromno špekulacije, ker je ogromno pri?akovanj, na drugi strani velike monopolne združbe, ki špekulirajo z zemljiš?i, združbe, ki imajo, ?e bi to opazoval nekdo od strani, karakter celo kriminalnih združb, posamezniki, Jože, Janez iz Horjula, nekdo, ki ima v Triglavskem parku parcelo, ki špekulira, da bo neko? zazidljiva in jo bo lahko ustrezno unov?il. Vsi ti župani, ki sedijo v parlamentu in ki odlo?ajo o tem, kakšna naj bo ta prostorska zakonodaja. Vsi ti in mi smo pravzaprav zainteresirani, da je stvar neurejena, da je netransparentna, da je možnost klientelizma, korupcije zato, ker v teh razmerah se da stvari špekulativno urejati. In jaz trdim nekaj. Ko bodo karte razdeljene, bodo prav ti isti akterji vprašali: Kje pa je sedaj stroka, da bo zaš?itila naš interes? Zapomnite si. In tukaj je po mojem srž problema. Mi nismo v stanju dvigniti razpravo o ustrezni zakonodaji na podro?ju urejanja prostora na abstraktnejši, nacionalni nivo, kjer bi govorili o strateških nacionalnih ciljih, kjer bi govorili o enostavni ureditvi tega sistema, ki vklju?uje stroko v ta sistem, mi tega nismo sposobni. In moje edino vprašanje tukaj je: Kako dose?i to razpravo? Kako jo odlepiti od dnevne politike in dnevnih interesov? Kako jo spraviti na nivo strateških ciljev, ki so nenazadnje varnostni strateški cilji države? Zelo dobro premislite, kaj to pomeni. Hvala lepa.

MAG. MAJA SIMONETI: Hvala lepa. Sledi prof. dr. Davorin Gazvoda, prodekan Oddelka za krajinsko arhitekturo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.

PROF. DR. DAVORIN GAZVODA: Spoštovane in spoštovani, hvala za povabilo. Kljub temu, da sem oddal pisni prispevek, sem že od vsega za?etka imel namen govoriti o stvareh, s katerimi bi se sproti prilagajal eminentnim govorcem, ki so bili na seznamu pred menoj. Namre? ni me presenetilo, da so seveda vsi povedali že to, kar sem tudi sam želel povedati. Bolj me je presenetilo to, da sta gospod predsednik Državnega sveta in pa državni sekretar povedala stvari, ki bi jih tudi sam želel povedati. Namre? zanimivo je, da so bile tu že sporo?ene dolo?ene stvari tako o potrebni analizi stanja kot o nekih ukrepih, ki jih tudi na državnem nivoju tisti, ki imajo kon?no mo? odlo?anja, že vidijo kot nujno potrebne. Pa bi mogo?e na ta izvajanja, ki so bila že predhodna, dodal samo nekaj konkretnih predlogov, tistih ukrepov po posameznih sklopih, ki so možna, ki so bila že v preteklosti konec koncev tudi izvedena in ki bi jih veljalo poiskati in nadaljevati v prihodnosti.
?e za?nem z zakonodajo in planiranjem in ?e ostanek nekako na podro?ju krajine in pa stroke, ki jo osebno bolj obvladam, bi ugotavljal, da je okoli dve tretjini pripomb, ki so bile tehtne in usklajene znotraj strokovne javnosti, naj bo na podro?ju prostorskega na?rtovanja, posebej pa na podro?ju krajinske arhitekture, ki so bile oddane in napisane za Predlog zakona o prostorskem na?rtovanju, ki je bil potem leta 2007 sprejet in ki seveda niso bile upoštevane, velika ve?ina teh pripomb pravzaprav še vedno velja. Da pri tej analizi, ki je bila omenjena in ki bi bila potrebna za bodo?e, velja upoštevati kar nekaj napora, ki je bilo v preteklosti že izvedeno in ki še vedno ima svojo težo. To se pravi, ho?em povedati, da ni potrebno na novo zaganjati celotne zgodbe, ker ?as za spremembe v urejanju prostora je pravzaprav tisto, kar je negativno v tem smislu, da si ne želimo sprememb v urejanju prostora v sistemu urejanja prostora, ker bi ta moral biti ves ?as stabilen. Prostor se spreminja dnevno, kar je samo po sebi umevno. Da se pa spreminjajo pogoji, zakonodaja, konec koncev celo poimenovanja posameznih podzakonskih aktov, je pa popolnoma nepotrebno in rezultira navsezadnje tudi v tem, kar je bilo danes že omenjeno, da imajo ob?ine težave z izdelavo ob?inskih prostorskih na?rtov, da je problem sedaj te razpete sektorske zakonodaje, ki pravzaprav vzpostavlja vedno neke nasprotne pole v smislu sektorjev, ki si skušajo zagotoviti svoje mesto delovanja in pa na drugi strani, jaz jih imenujem, bolj mo?nih soglasodajalcev, ki lahko v kon?ni fazi dajo veto na dolo?en predlog. In potem se znajdemo v konfliktni situaciji, ki jo pa ne pokriva neko usklajeno prostorsko na?rtovanje, kar je bila ena od glavnih pripomb pravzaprav tudi na ta Predlog zakona o prostorskem na?rtovanju. Da na eni strani nekako ni tisti krovni zakon, ki bi moral prisiliti sektorsko zakonodajo, da se usklajuje na teh razli?nih nivojih.
Ena od variant reševanja tega usklajevanja, ki je bila tudi že omenjena, je mogo?e prilika, da se z vzpostavitvijo pokrajin, te pokrajinske zakonodaje sedaj preveri možnost regionalnega plana in pa tistega usklajevanja vmes med razponom od ob?inskih na?rtov do državnih planov, da se pravzaprav privede do tega, da nekako uskladimo te razmeroma agresivne sektorje, ki samo po sebi umevno skrbijo za tisto, za kar so v prvi vrsti poklicani, jih pa ne zanima ostalo delovanje v prostoru.
Eden od teh nivojev je poleg tega premalo izkoriš?enega regionalnega nivoja pri nas tudi implementacija že ratificirane evropske konvencije o krajini. Moram priznati, da imam na eni strani tudi zelo lepo izdelane posamezne publikacije na to temo, na drugi strani pa težavo, ko zlasti tuji kolegi prihajajo in se zanimajo, kako je Slovenija implementirala to evropsko krajinsko konvencijo. Ena doktorska študentka iz Beograda, ki ima za nalogo, da nekako preko doktorske naloge tudi v praksi ponuja variante implementacije te krajinske konvencije, je sama ugotavljala ob prebiranju Zakona o prostorskem na?rtovanju, da pravzaprav krajine že kot izraza v tem zakonu tako reko? ne najde.
Veliko stvari je bilo kot re?eno že narejenih v preteklosti. Prostorski red Slovenije je bil za?et kot primer nekih dobrih praks urejanja prostora z osnovnim namenom, da se kon?a s t.i. knjižnico posameznih segmentov urejanja prostora, kjer bi se zbirali primeri dobre prakse na razli?nih nivojih. Seveda je ta prva varianta imela številne težave. Spomnim se razponov od dimenzij predpisa za velikost žarnega groba do nekih ogromnih hektarjev na drugi strani nekih velikih prostorskih sistemov. Skratka tam so bile dolo?ene stvari, bilo je izpeljanih nekaj sestankov na to temo, vendar je prostorski red Slovenije v tem smislu pravzaprav zamrl ali pa ni zadosti mo?na strokovna osnova, ki bi lahko konec koncev vodila tudi izdelovalce prostorske zakonodaje pred leti, ko se je Zakon o prostorskem na?rtovanju potem kon?no tudi uveljavil.
Najprej bi bilo nujno potrebno za investitorje uvesti primere dobre prakse predvsem pa stimulativne instrumente prostorske politike. Javno-zasebno partnerstvo, ki je ta trenutek ena od vodilnih tem in je bilo tudi že omenjeno tukaj, se seveda na koncu kon?a s tem, da se zasebnemu investitorju tako reko?, jaz trdim osebno, pokloni javno zemljiš?e, da na njem zgradi dolo?eno koli?ino stanovanj. Eden od tujih kolegov je rekel, zakaj jim raje ne daste dav?ne olajšave. Skratka on participira v javnem prostoru, vendar namesto s prostorskim vložkom, ki se kon?a s pozidanim prostorom, dobi druge stimulacije in druge ugodnosti, ki niso neposredno vezane na sam prostor, kar je seveda dosti bolj kompleksen problem in posega seveda na druga podro?ja, o katerih najbrž ta trenutek niti ne moremo na ta na?in razpravljati. Pa vendar.
Naprej ?e gremo do stanovanjske gradnje in do konkretne urbanizacije. Mislim, da je vsem postalo jasno, da regulacija trga, zlasti na trgu nepremi?nin, to tržno gospodarstvo pri nepremi?ninah seveda niti slu?ajno ne more opravljati svoje vloge. Najbolje se to vidi v Ljubljani. Ravno kolega Gabrijel?i? je kar nekaj ostrih besed na to temo povedal in jaz se z njim globoko strinjam. Namre? ?e ostanem samo na nivoju odprtega prostora ali pa zelenega odprtega prostora v naseljih ve?stanovanjskih objektov pri nas in pa naselij enodružinskih hiš, tistih ve?jih aglomeracij, vse so trikrat, štirikrat manjše od tistih izpred 40 let, se ugotavlja, da pravzaprav odprtega prostora ni iz zelo enostavnega razloga. Odprt prostor je strošek za investitorja. Tudi javni odprti prostor je strošek za investitorja, v tem primeru lahko strošek ob?ine. Ravno zato bi na tem podro?ju morali seveda zagotavljati neke druge stimulativne ukrepe, da pri prihajalo do teh odprtih prostorov.
Resnih študij, ?e ostajam sedaj znotraj raziskovalne ali pa izobraževalne sfere, ki mi je seveda bolj poznana, v zadnjih 5, 6 letih na to temo ni bilo narejenih, zlasti tistih, ki bi prišle po naro?ilu s strani Ministrstva za okolje in prostor. Jaz lahko ugotavljam ?isto iz lastnih izkušenj, da recimo 10, 12 let nazaj je ministrstvo opravljalo dosti boljšo vlogo tudi na nivoju izobraževanja v tem smislu, da so izdajali priro?nike, tipologije so bile izvedene tako za krajino kot za pozidan prostor, za naselja. Skratka ena cela vrsta strokovnih publikacij je šla skozi Ministrstvo za okolje in prostor, kar danes, v zadnjih nekaj letih ostaja prej izjema kot pravilo. Sedim v Znanstvenem svetu za biotehniko, kjer se naše podro?je po logiki Biotehniške fakultete uvrš?a. Verjemite mi, da v malhi z genetiki, biologi in mikrobiologi prostor nima kaj iskati. In da se seveda zaradi tovrstnih ureditev, ki so zmedene, dogaja to, da izgubljamo tisti del strokovnega inputa, za katerega jaz osebno trdim, da bi ga ravno ministrstvo za okolje moralo opravljati in ga je v preteklosti že opravljalo. ?e samo spomnim na elaborirane sisteme prijav na teme, ki so se potem naprej izdelovale, potem delavnice, ki so jih organizirali preko ministrstva za ob?ine. Pri 200 ob?inah upoštevati ali pa pri?akovati, da boste dobili resne strokovne podlage, ki bi jih male slovenske ob?ine ob pomanjkanju sredstev, sploh v krizi, lahko naro?ale, je seveda ?ista utopija.
?e grem sedaj naprej in mogo?e še pri trgu nekaj re?em. Stanovanjski sklad pri svojih razpisih in pri nate?ajih pri projektih obi?ajno v pogodbi zahteva od projektantov, da strošek izdelave odprtega prostora na strehi podzemne garaže ne presega 50 evrov na kvadratni meter. Povpre?en strošek izdelave kolikor toliko zelene površine v tovrstnem naselju je po projektantskih predra?unih okrog 92 evrov. Nivo in standard, ki ga zahteva Stanovanjski sklad kot projektant seveda ne moreš zagotoviti za 50 evrov, ki je izhodiš?na cena. To se pravi, gre na eni strani za popolno nerazumevanje konec koncev tudi tržne logike.
Samo še to, da tržnih analiz ni. Nepremi?ninarji ali jih ne izvajajo, ali jih ne pokažejo. Govorim seveda o tistih kvalitativnih tržnih analizah, ki bi projektantom ali pa stroki, ?e želite, dala nove inpute za projektiranje v prihodnosti. Iz prve roke poznam podatek, da je v enem od naselij v Ljubljani bilo v 4 dnevih prodano 25 stanovanj, dupleksov z orientacijo na sever, s pogledom na hribe in da je na koncu ostalo prodanih vseh 12 pritli?nih stanovanj z vrtovi, kar je bilo zame osebno presene?enje, ampak na eni strani to pravzaprav kaže na neko logiko trga, ki bi jo mi pravzaprav zelo radi poznali. Mi prihajamo do podatkov, ki bi kakovostno prispevali k oblikovanju prostora prakti?no samo še preko diplomskih nalog, kjer študente nagovorimo, da gredo v doti?no naselje, izvedejo anketo in potem lahko s to anketo vsaj do dolo?ene mere trdimo, kaj je v novejših naseljih pri nas narobe in kaj je boljše.
Bolonjska prenova študija, s kolegom Poga?nikom se globoko strinjam, ne prinaša kakšnih bistvenih prednosti, nasprotno, ob pomanjkanju sredstev bo to lahko resen problem. Triletna izobrazba, ki je že zadostni pogoj za vstop v Zbornico za arhitekturo in prostor, je seveda pomanjkljiva izobrazba in bi morali tudi na tem podro?ju nekako uskladiti, da bi se strokovnost naših bodo?ih diplomantov, ?e želite, izboljšala, da bi se to na konec koncev poznalo tudi v prostoru. Hvala lepa.

MAG. MAJA SIMONETI: Hvala. Sedaj pa vabim k besedi predsednika Državnega zbora dr. Pavla Gantarja, ki se nam je, sicer nenapovedano, pridružil na tem našem posvetu. Hvala.

DR. PAVEL GANTAR: Hvala lepa Maja. Lep pozdrav vsem. O?itno torej neka funkcija poleg pomanjkanja ?asa prinaša tudi privilegij, ker se v bistvu nisem prijavil, ampak z veseljem bi pa rad vas najprej pozdravil v imenu Državnega zbora tudi in povedal samo 3 stvari v zvezi s to tematiko, ki me pa? v zadnjem ?asu prav okupirata ob drugih zadevah.
Seveda sam naslov »?as je za spremembe v urejanju prostora«, ob tem naslovu se nekoliko zdrznem in se sprašujem, ?e že ni bilo teh sprememb preve? in ?e te spremembe namesto tega, da bi vodile na bolje, pravzaprav ne vodijo na slabše. Zato bi jaz dodal k temu, da je ?as za temeljit premislek o dejavnosti urejanja prostora v Sloveniji in seveda potem tudi za dolo?ene, jaz bi rekel, postopne spremembe.
Tri misli bi rad povedal, da ne bi kratil priložnosti za druge pa tudi zato, ker moram ob enih že biti na drugem mestu. Prvi?, jaz delim popolnoma zaskrbljenost nad stanjem urejanja prostora tako, kot je predstavljena v izhodiš?nem gradivu,  in mislim, da so razmere opisane realno, brez pretiravanj in z realnimi dilemami, v katerih stoji danes urejanje prostora v širšem smislu v Sloveniji. Torej dejansko se moramo zganiti in seveda ukrepati, kakšne bodo spremembe. Najmanj kar je, morajo biti premišljene.
Drugi?, kar me najbolj skrbi, je pot, ki je bila ubrana v zadnjih petih letih, da bi namesto tega, da bi stremeli k temu, da bi imeli vendarle neke vrste enoten ali bolje re?eno celovit prostorski zakonik z integriranim pravnim okvirjem urejanja prostora, ki zajema ekonomske, finan?ne, zemljiške, lastniške, prostorsko planerske, izvedbene in upravne vidike. Gremo v nasprotno smer. Gremo k razgradnji do tedaj kolikor toliko celovitega sistema s posebno zakonodajo. Iz zakona o urejanju prostora je bil izlo?en Zakon o prostorskem na?rtovanju. Ker še to ni zadosti, je naslednji korak Zakon o umeš?anju infrastrukture v prostor kot ponovna parcializacija procesa urejanja prostora in seveda na to se vežejo številne dopolnitve zakonov in zadeva pelje k razdrobljenosti zakonodaje namesto k njeni celovitosti v vseh vidikih urejanja prostora. Temu je treba narediti konec. In menim, da bi morali pravzaprav iti obratno pot in da bo ta obratna pot postopna in razmeroma težka v razmerah, v katerih smo.
In tretja zadeva, ?e je govorila moja kolegija Breda Pe?an, predsednica Odbora za okolje in prostor, mislim, da je ta diskusija izvrstno obiskana s številnimi dobrimi prispevki, da se mora nadaljevati tudi v Državnem zboru. Zato bi predlagal in sva o tem z Bredo Pe?an že govorila, da bi podobno kot smo imeli neko posvetovanje o vodah tudi to nadaljevali na Odboru za okolje in prostor in pripravili neke predloge stališ?, ki bi jih posredovali Vladi seveda upoštevajo? lo?itev med zakonodajno in izvršno oblastjo in s tem naredili nek korak k temu, da bi za?rtali neko vizijo tudi zakonodajnih sprememb, do katerih bo prišlo, ?eprav moramo biti oprezni tudi na podro?ju urejanja prostora.
To je vse. Hvala lepa.

MAG. MAJA SIMONETI: Hvala. Zdaj pa kar naprej z našimi napovedanimi gosti. Sledi prof. Janez Koželj, profesor in predvsem trenutno aktiven ljubljanski urbanist in podžupan.

PROF. JANEZ KOŽELJ: Hvala za besedo. Spoštovani gospod predsednik Državnega sveta, spoštovane poslanke in poslanci, ?e ste tukaj. Spoštovane kolegice in kolegi. Jaz nisem imel ?asa, da bi oddal svoj pisni prispevek pa ga bom zato prebral, da bom privar?eval ?as. To je razumno in gospodarno dejanje z vašim ?asom, predvsem pa bom potrdil prav tisto klju?no misel in ugotovitev, ki jo je moj dolgoletni kolega predsednik Državnega zbora pravkar izrekel. Ampak je prav, da se izre?e ve?krat.
Spoštovani, zbrali smo se, da opozorimo javnost na objektivno dejstvo o tem, da smo poleg gospodarske in finan?ne, o moralni ne bom govoril, zašli tudi v okoljsko in prostorsko krizo in ne samo to, da to krizo povzro?amo sami sebi in to z lastnim ravnanjem. Ta ni od zunaj. Ta se najbolj o?itno kaže v tem, kako v državi nismo sposobni slediti ciljem trajnostnega razvoja niti do te mere, da ne uresni?ujemo niti mednarodnih zavez kaj šele drugih, bolj ambicioznih. Sistemov za uravnavanje razvojnih procesov v prostoru niti ne preverjamo, niti sproti ne izboljšujemo. Ne glede na negativne trende, ne glede na realne razmere, ne glede na neželene rezultate, ne glede na znake o?itno naraš?ajo?e entropije. Ne prepri?ajo nas niti statisti?ni kazalci, niti izra?uni, niti rezultati meritev, niti primerjave, niti objektivne analize, niti kriti?ni pozivi, niti objektiven pogled v stvarnost, v kateri živimo. Prav tako se ne odzivamo na pobude zainteresiranih javnosti, ki opozarjajo na odstopanja od ciljev in pri?akovanj zastavljene okoljske politike, niti na slabe prakti?ne izkušnje. Namesto tega trmasto vztrajamo pri zakonodajnih rešitvah in togih postopkih, ?etudi niso u?inkoviti, ?etudi zahtevajo vedno ve? in to zelo arbitrarnega administriranja, ?etudi imamo vedno manj vpliva na razmere v prostoru. Preizkusili smo, jaz pravkar prihajam z ene zgodnje jutranje obravnave, kjer smo obravnaval približno 75 pripomb na planske dokumente, ki jih sedaj pripravljamo in zaklju?ujemo, da postajajo prostorski akti in obvezna navodila predvsem vse bolj podrobni in normirani, pravilniki vse bolj obsežni in togi, postopki vse daljši, vse manj pregledni, vse manj obvladljivi, vse bolj razpršeni in vse bolj zamotani. Tako, da jih komaj obvladamo. Mi v Ljubljani in okolici sploh ne vemo, ali je sploh možno kon?ati postopke o sprejemanju planskih aktov. Nismo ?isto sigurni. Tudi pravni strokovnjaki ne vedo, ?e ravnamo prav, da ne bi še tretje javne razgrnitve morali pripraviti. Zato smo seveda zelo preplašeni in seveda nekako se ?utimo kot da nam nekdo drug vlada, ne da imamo usodo v lastnih rokah. Razvojne politike razli?nih sektorjev so vedno bolj divergentne. To vemo. To se pravzaprav prebere v tedenskem pregledu ?asopisa pri nas. Celo izklju?ujo?e. Tudi v tistih sektorjih, kjer je njihovo sou?inkovanje nujni in potrebni pogoj za spreminjanje negativnih trendov. To je problem. Glavni razlog za tako stanje, da nimamo oblikovane jasne strategije prostorskega in okoljskega razvoja, ki bi povezovala strategije razli?nih sektorjev in dajala smer zakonom in planom. Tudi na podro?ju urejanja prostora in varstva okolja torej potrebujemo izhodno strategijo prostorskega razvoja. To sem želel re?i. Tudi tu jo potrebujemo. Še bolje pa bi bilo, ?e bi bila tudi ta del izhodne strategije gospodarskega razvoja. Ne razumljivo je, kako nas je strah sprejeti kakršno koli novo rešitev. Kako nas je strah povzro?iti nek premik. Zjutraj sem svojim kolegicam in kolegom rekel: Ali se ne upate ni?? Ne, ne upamo se. Ni?esar. Kot da ne bi vedeli, da pomeni planirati dejansko spreminjati trende. Torej proženje procesov sprememb na bolje in v želeni smeri. Mislim, da je to intenca planiranja. Ne da stopicamo na mestu in se bojimo lastne sence. Tako se ustvarja vtis kot da si raje sami sebi škodimo, kot da usode nimamo v lastnih rokah. Namesto da bi se odlo?no zoperstavili negativnim težnjam, neobvladanemu neredu, se raje sklicujemo na predpise in pravilnike, ki ta neželena gibanja povzro?ajo in ohranjajo, konzervirajo. Sami se izogibamo poiskati uresni?ljive rešitve za nastale neobvladljive probleme, tistim, ki jih ponujajo, pa ne pustimo, da jih uveljavijo, da bi jih vsaj preizkusili. Neovrgljivo dejstvo je, da vse bolj podrobno normiranje o?itno ne pomaga. Samo odgovornost se vedno bolj drobi in zamegljuje. Vsak uradnik, kot veste, vsak posamezen organ se skuša ?im bolj zavarovati pred odgovornostjo bodisi z maksimiranjem pogojev bodisi z zaostrovanjem predpisov. Takšno ravnanje na eni strani vedno bolj zapleta postopke in na drugi strani pove?uje negotovost o tem, kakšen bo izid preve? dogmatskega administriranja. Nikoli ne vemo, ko gremo v ta proces, kako se bo kon?al. Najhujše je, da vedno manj presojamo po zdravi pameti. Tako kot ne sprejemamo argumentiranih strokovnih ocen, tudi ne zaupamo primerov dobre prakse v primerljivih primerih od drugod, recimo iz Avstrije. Še ve?. Podcenjujemo rezultate uspešnih politik v drugih državah, strah nas je pred u?inki odlo?nejših ravnanj, ostrejših ukrepov, pred prodornimi idejami, pred inovativnimi pogledi, celo pred resnimi opozorili iz tujine.
Za ilustracijo samo en, za Ljubljano še posebej aktualen primer, kako ne moremo iz prometne in okoljske krize, ki jo promet povzro?a. Obvladanje prometa je eno od tistih podro?ij upravljanja, ki je u?inkovito samo v primeru, ?e zagotovimo sodelovanje vseh deležnikov, razli?nih strategij in ukrepov, jih povežemo v soodvisen sistem tako, da med seboj lahko sou?inkujejo. To je edina možnost. Vsak poskus uvajanja delnih ukrepov, ki rešujejo samo enega od navidezno najbolj pere?ih problemov prometa, se izjalovi. Ker se problem bodisi samo premesti nekam drugam, bodisi povzro?i druga?no funkcionalno ali okoljsko motnjo. To smo preverili v praksi. Tako se res dogaja.  Ne teoretiziram. Skratka u?inkovito urejanje prometa je lahko samo celovito in sistemsko povezano ali ga pa ni. In prav to je naš najve?ji problem. Ker se še nismo dovolj usposobili za sinergijsko upravljanje bolj kompleksnih sistemov niti na ravni usklajevanja celostnih rešitev niti pri njihovem doslednem izvajanju tako v državi kot v regiji, tako tudi v mestu. Prometno okoljska in gospodarska kriza, s katerimi se danes soo?amo, so torej edinstvena priložnost, da si pridobimo izkušnje v strateškem upravljanju vale?ih sistemov, pri katerem si mora veliko deležnikov in veliko akterjev prizadevati svoja znanja, napore in sredstva usmeriti na discipliniran na?in za doseganje skupnih ciljev in to na dolgi rok.
Jaz menim, da je napo?il ?as, da z novo politiko trajnostnega razvoja, ki ne more biti druga?na kot celostna, ki bo delovala povezovalna, ki bo namesto sektorskih razhajanj spodbudila proces celostnega planiranja, o katerem je bilo danes že veliko re?eno. Skratka mi potrebujemo NRP, to se lepo sliši. Recimo nova razvojna politika. To je edini možen pristop, da iz jasnih izhodiš? preuredimo obstoje?o zakonodajo in predpise z namenom postaviti nov temelj za sodelovanje med kmetijstvom, gospodarstvom, tehnologijo, energetiko, prometom, urejanjem prostora in varstvom okolja. Dozorel je ?as za novo zavezništvo med vsemi strokami, med vsemi sektorji, med vsemi deležniki, v katerem bo moral vsak, ne samo Vlada, ampak celotna družba, prevzeti svoj delež odgovornosti za stanje v okolju in prostoru.
Hvala lepa.

MAG. MAJA SIMONETI: Hvala. Sedaj sledi nastop Darje Matjašec z Društva krajinskih arhitektov Slovenije. Rada bi pa mogo?e ponovno opozorila, da je pred nami še 6 napovedanih referentov in že kar nekaj razpravljavcev, tako da res prosim, ?e ste lahko kar najkrajši v svojih sporo?ilih. Vsi vaši zapisi pa bodo objavljeni tudi v zborniki. Da ne bomo prepre?ili besede komu, ki so mogo?e tudi zasluži ali pa želi.

            DARJA MATJAŠEC: Lepo pozdravljeni tudi v mojem imenu. Predstavila bom stališ?e Društva krajinskih arhitektov. DKAS je nevladna organizacija, ki deluje na podro?ju urejanja prostora in varstva okolja. Naši ?lani so aktivni na razli?nih ravneh in podro?jih prostorskega na?rtovanja kot prostorski na?rtovalci, projektanti, urbanisti, raziskovalci ter konservatorji, in sicer kot samozaposleni, zaposleni v podjetjih in v javni upravi ter v akademskih in drugih izobraževalnih ustanovah. DKAS aktivno spremlja razmere v urejanju prostora in se odziva na spreminjanje zakonodaje in probleme. Skrb za stanje v prostoru smo natanko pred letom dni izrazili tudi ministru za okolje in prostor, vendar takrat odziva s strani ministra ni bilo.
                                                                Ugotavljamo, da se Slovenija po vsaj desetletju neustreznega vodenja prostorske zakonodaje znašla v krizi, ki je privedla v slabo stanje prostora in že meji na anarhijo. Dokazov za to trditev je veliko. Nekateri dokazi so že bili omenjeni, pa vendarle bom mogo?e nekatere ponovila. Stanje v prostoru je slabše kot je bilo leta 2001, ko je bila izdelana ocena stanja kot izhodiš?e za pripravo Strategije prostorskega razvoja Slovenije. Slovenski prostor danes zaznamujejo neracionalna gradnja, razpršena gradnja, potem zaraš?anje in pozidava kmetijskih zemljiš?, razvrednotenje kmetijskih krajin, pozidava kmetijskih zemljiš?, ki posledi?no vodi v razvrednotenje kakovostnih slovenskih krajin, ki pa so pomembne za prepoznavnost Slovenije. Z nadaljevanjem takega trenda bo postopoma izgubljena prostorska identiteta Slovenije in  z njo potencial za kakovost bivanja ter prihodnji razvoj države. Vzroki za stanje so povezani s pravnim neredom, z nepotrebnimi širitvami poselitvenih obmo?ij na robu naselij, nelegalnimi gradnjami, neustrezno tipologijo gradnje, slabimi rešitvami pri umeš?anju infrastrukturnih posegov v prostor, pomanjkljivim in nesistemati?nim urejanjem javnega prostora in zelenih površin v mestih in naseljih. Povsem neustrezni so postopki priprave ob?inskih in državnih prostorskih aktov. Posamezni resorji, ki delujejo povsem avtonomno na podlagi svoje sektorske zakonodaje, onemogo?ajo prostorsko na?rtovanje. Prav prostorsko na?rtovanje je seveda tisto, ki pozna metode dela za usklajevanje medresorskih rešitev v prostoru na na?in, ki lahko vodi v kakovostne prostorske rešitve, ki so tudi okoljsko sprejemljive. Zelo nizka je tudi raven javnega diskurza o urejanju prostora, kar je povezano s krovnim splošnim znanjem o urejanju prostora in odsotnostjo na?rtovalske prakse. Poseben alarm sproža dejstvo, da je bilo slovensko prostorsko na?rtovanje s primeri dobre prakse še pred dobrim desetletjem na ravni tendence evropske prakse in nas je mednarodna strokovna javnost tudi odkrito spoštovala. Prostor je na ravni politike in državljanov prvenstveno povezan, prepoznan le kot materialni vir. To pomeni, da je prepoznan le za pozidavo in pa posledi?no nepremi?ninsko bogatenje, ne pa tudi kot kompleksen vir za dolgoro?ni razvoj države.
Kot Društvo krajinskih arhitektov Slovenije seveda posebej vzpostavljamo problem urejanja krajine, h kateremu Slovenijo zavezuje Evropska konvencija krajine, ki jo je država ratificirala leta 2003. Cilj konvencije je spodbujanje varstva, upravljanje in na?rtovanje krajine kakor tudi izobraževanje in ozaveš?anje javnosti o pomenu in vrednotah krajine. Konvencija zahteva spodbujanje in izvajanje trajnostnega razvoja, ki posledi?no usklajuje gospodarske, okoljske, družbene in kulturne vidike razvoja in gradi na potencialih to?no dolo?enega obmo?ja ter tako omogo?a ohranjanje kakovostnih krajin in identitete prostora. Slovenija je že pred nastankom konvencije predstavljala eno izmed vodilnih držav na podro?ju razvoja in varstva krajin in je z izdelano tipologijo in primeri dobre prakse bila celo vzor ostalim državam. V zadnjem ?asu je država zavrla delovanje na tem podro?ju in s sprejemom Zakona o prostorskem na?rtovanju ukinila izdelavo krajinske zasnove ter tako krajinsko planiranje izlo?ila iz sistema prostorskega na?rtovanja, ne da bi zagotovila ustrezno nadomestilo. Tako se moramo pri na?rtovanju prostorskega razvoja zavedati, da so slovenske krajine krajinska dediš?ina Evrope in temelj prepoznavnosti Slovenije, da so krajine pomembne nosilke kakovosti bivanja posameznikov in družbe, da so krajine omejeni naravni viri in vrednota, ki je pomembna za narodno gospodarski razvoj, da so krajine pomembne nosilke lokalne identitete in bodo pomembne tudi pri ustanavljanju pokrajin. Krajine so odraz družbe in vrednostnega sistema države in celovit sistem, ki deluje varstveno in razvojno in je zaradi tega treba razvoj in varstvo krajin izvajati na?rtovano, skozi mehanizme krajinskega na?rtovanja kot planerskega instrumenta za usklajevanje širših družbenih interesov. Zato je nujno, da se varstvo in upravljanje krajine zakonsko uredi ter da Vlada podpre ozaveš?anje in izobraževanje javnosti v vrednotah in vlogi krajine za kakovost življenja posameznikov in za razvoj družbe kot celote. Ve? pozornosti je treba nameniti zagotavljanju kakovostnih krajin skozi procese na?rtovanja prostorskega razvoja, da bomo lahko ohranjali krajinske zna?ilnosti Slovenije, našo krajinsko dediš?ino ter prepoznavnost Slovenije v širšem prostoru.
Na koncu naj dodam, da se bliža mesec april, to je mesec krajinske arhitekture, ko v društvu že tradicionalno pove?amo svoje aktivnosti. Tema letošnjega meseca krajinske arhitekture bo, kako izboljšati izvajanja Evropske krajinske konvencije v Sloveniji. Izvedena bo okrogla miza, na kateri bo podrobneje osvetljeno stanje in bodo podani predlogi kako naprej na podro?ju zakonodaje, izobraževanja, ozaveš?anja, na?rtovanja do razli?nih vlog nosilcev, akterjev in javnosti pri tem. Hvala.

MAG. MAJA SIMONETI: Hvala lepa. Sledi nastop mag. Petra Bassina iz Društva urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije.

MAG. PETER BASSIN: V imenu Društva urbanistov in prostorskih planerjev pozdravljam vse prisotne in ker je ?as dragocen, mislim, da skoraj tako dragocen kot prostor, bom to svoje razmišljanje o trajnostnem urejanju prostora Slovenije v naslednjem desetletju kar pre?ital.
Urejanje prostora predstavlja za majhno državo, kot je Slovenija, izjemno pomembno strateško državniško nalogo. Žal nam rezultati dogajanj v prostoru v zadnjem desetletju tega ne potrjujejo vedno. Seveda se je problemati?nost urejanja prostora za?ela že neposredno po osamosvojitvi Slovenije in spremembi družbeno ekonomske ureditve, vendar so posledice med ali brezvladja postale o?itnejše šele po desetih letih. Kako to, da se je prostorsko na?rtovanje znašlo v tako nezavidljivem položaju? Od 1991 si v novih razmerah in pogojih privatnega lastništva najprej nismo in nismo znali evolutivno spremeniti zakonodaje urejanja prostora, kar nazorno kaže nerazumljivo dolgi rok dvanajstih let nastajanja prvega novega zakona o urejanju prostora 1 in tudi zakona o graditvi objektov 1 v novi državi. Kljub intenzivni zavzetosti strokovne javnosti, da naj novi zakon ne revolucionira urejanja prostora, je kabinetsko nastali ZURP-1 prinesel vrsto vsebinskih in predvsem postopkovnih sprememb vklju?no s ?asovnim pogojem treh let, v katerih bi morale vse, tudi novo nastale ob?ine (210) pripraviti svoje strateške ob?inske na?rte. Obvezni predpogoj na?rtov pa je bila izdelava posebnih strokovnih podlag, ki so bile tako ?asovno kot vsebinsko tako zahtevne, da je ve?ina ob?in izvedla upravi?en politi?ni pritisk in Vlada, takrat že v novi sestavi, je Zakon o urejanju prostora delno zamenjala z Zakonom o prostorskem na?rtovanju. ZPNa?rt je poleg preimenovanja prostorskih aktov, ukinitve obvezne izdelave posebnih strokovnih podlag, odprave nerealnega roka za izdelavo novih ob?inskih prostorskih na?rtov prvi? povezal formalno urbanizem in prostorsko na?rtovanje z varovanjem okolja in varstvom narave. ?e je bilo prostorsko na?rtovanje pred to povezavo zahtevno in ?asovno komaj še obvladljivo, pa je postalo z novo povezavo prakti?no nemogo?e. O tem pri?a podatek, da je od 210 ali sedaj še ve? ob?in samo tistim 6, ki niso prakti?no ni?esar spremenile v novem OPN ter jim zato ni bilo potrebno izdelati CPVO (celovite presoje vplivov na okolje) uspelo pripeljati postopek sprejema novega prostorskega na?rta do formalnega konca, vse druge pa so obti?ale v neprehodnem postopku iskanja smernic, mnenj in omilitvenih ukrepov. Ker je nova prostorska zakonodaja omogo?ila pod enakimi pogoji tudi spreminjanje in dopolnjevanje veljavnih dolgoro?nih prostorskih planov za manjše in urgentne spremembe, poudarjam urgentne, je vsak predvideni poseg, za katerega je bilo potrebno izdelati CPVO pomenil vsebinsko in rokovno vstop v absolutno sivo cono, kjer je postalo predvsem iz naslova omilitvenih ukrepov vsako racionalno razmišljanje o rokih absurdno. Kot komaj verjetno ilustracijo navajam primer ponovne umestitve športno rekreacijskih površin v turisti?no najbolj razviti obmorski ob?ini, ko je bil predlog za spremembo plana skupaj s CPVO potrjen s strani treh ministrstev, že avgusta 2008 pripravljen za javno razgrnitev, ?etrto ministrstvo pa je zaradi nedore?enosti in pravnih praznin kljub najbolj kooperativnemu sodelovanju bodo?ega investitorja potrebovalo reci in piši 17 mesecev do izdaje pozitivnega mnenja.
Društvo urbanistov in prostorskih planerjev zato predlaga naslednje ukrepe. Za preusmeritev urejanja prostora v trajnostno smer smo v DUPPS prepri?ani, da je pri 210 ob?inah potrebno zagotoviti piramidalno nivojsko ureditev, ki bo strategijo Republike Slovenije iz na?elnega, shematskega nivoja prenesla na konkretno, regionalno raven. Ob upoštevanju državnih strateških izhodiš? in skupinsko dogovorjenih lokalnih zahtevah na regionalni ravni bodo regionalne prostorske zasnove ali na?rti strateška izhodiš?a naših malih ob?in, ki se bodo lahko zato samostojno posvetile predvsem izvedbeni ravni ob?inskih prostorskih na?rtov.
Drugi?, ob zavedanju, da je prostor Slovenije zaradi majhnosti unikaten, se mora prostorsko na?rtovanje dvigniti nad vse druge sektorje, ki s svojimi pogoji in zahtevami pokrivajo skoraj celotno razvojno primeren slovenski prostor. Na na?in, ki vlada danes, razvojno na?rtovanje prostora ostaja samo iskanje slu?ajno prostih površin, ki si jih skoraj absolutno ne lasti kateri od drugih sektorjev.
Tretji?, zahteve po pove?anju zemljiš?, trajno namenjenih kmetijstvu v Slovenije je nujno potrebno uskladiti tako z natan?no evidenco zaraš?enih kmetijskih zemljiš? kot tudi s stvarnim dejstvom, koliko slovenskih družin se oz. se je pripravljeno ukvarjati s kmetijstvom. Ko bomo prostorski na?rtovalci razpolagali z obema podatkoma, potem bomo imeli dovolj argumentov, s katerimi bo možno u?inkovito zavreti nezaželeno širjenje vaških naselij na najboljša kmetijska zemljiš?a, ki seveda obdaja vsako vas, zavedajo? se tudi naše stagnirajo?e demografske situacije. Ne glede na dejstvo, da zakonodaja o urejanju prostora ostaja na?elno v Evropski uniji na nacionalni, državni ravni, varstvo narave, hrane in okolja pa nam diktirajo direktive Evropske unije, moramo tudi ta sektor podrediti trajnostnemu prostorskemu razvojnemu na?rtovanju za razliko od prepre?evanja vsakršnega razvoja kot jo kaže aktualna slika omejevanja skoraj vsakršnega prostorskega na?rtovanja v Sloveniji. Zanesljivi analiti?ni podatki o prostoru, agregirani na regionalni oz. državni ravni so predpogoj za vsako dobro prostorsko na?rtovanje. Na žalost danes ne razpolagamo z ustrezno podatkovno bazo. Za te podatke mora poskrbeti država in jih vklju?iti v svoj državni informacijski prostorski sistem, dostopen ob?inam, stroki in lai?ni javnosti.
Sedaj pa v bistvu še dve misli, ki me pravzaprav v razvoju Ljubljane in pa tudi Slovenije posebno skrbita. Za dvig kvalitete bivanja v naseljih mestnega zna?aja, njihovih urbanih regijah je potrebno z vsemi razpoložljivimi sredstvi stimulirati razvoj omrežij modernega, beri tirnega javnega potniškega prometa, ki bo kakovostno nadomestil sedanji favorizirani prevoz skoraj izklju?no z osebnimi vozili. Razvoj poselitve se mora bolj zgoš?eno navezati na omrežje javnega potniškega prometa, ?e želimo prepre?evati razpršeno gradnjo, ki se je vsem negativnim posledicam vred za prostor razširila na velikih obmo?jih v Sloveniji. In ?e sta bili pretekli dve desetletji namenjeni izklju?no posodobitvi cestno prometne infrastrukture na obeh mednarodnih komunikacijskih koridorjih, 5. in 10., potem je slovenski strateški razvojni cilj naslednjih dvajsetih let posodobitev železniškega križa. Hvala lepa.

MAG. MAJA SIMONETI: Hvala lepa. Sledi nastop doc. dr. Brede Miheli?, direktorice Urbanisti?nega inštituta Republike Slovenije.
DOC. DR. BREDA MIHELI?: Spoštovani, hvala lepa za vabilo. Torej o konkretnih problemih urejanja prostora je govorila že vrsta mojih predhodnikov, zato se bom jaz omejila predvsem na problematiko raziskovanja na podro?ju prostorske problematike. Namre? prihajam iz Urbanisti?nega inštituta Republike Slovenije, ki je osrednja slovenska znanstveno raziskovalna ustanova s podro?ja planiranja in urejanja prostora ter sorodnih disciplin. Ustanovljen je bil kot neodvisna raziskovalna ustanova, katere dejavnosti obsegajo raziskovalne in razvojne naloge. 1993 pa je z odlokom Vlade Urbanisti?ni inštitut Republike Slovenije postal javni raziskovalni zavod. Osrednja raziskovalna podro?ja Urbanisti?nega inštituta so: razvijanje metodologije prostorskega planiranja, prou?evanje novih pristopov k planiranju, razvijanje modelov trajnostnega razvoja. Raziskovanje obsega razli?na podro?ja prostorskih ved: prostorsko planiranje, urbanisti?no na?rtovanje in oblikovanje, regionalno planiranje, krajinsko na?rtovanje in oblikovanje, varstvo okolja, varstvo in prenova kulturne dediš?ine in raziskovanje arhitekturne in urbanisti?ne zgodovine, stanovanjske raziskave, promet in prostorska informatika. Raziskovanje je osredoto?eno na aktualno prostorsko problematiko v Sloveniji v skladu s prioritetami Slovenije in Evropske unije. Izkušnje in rezultati doma?ega in mednarodnega raziskovanja, v katerega je Urbanisti?ni inštitut vklju?en z vrsto projektov, razkrivajo vrsto problemov, ki bi jih bilo potrebno reševati bolj sistemati?no, na državni pa tudi na lokalnih ravneh.
Najprej želim opozoriti na ma?ehovski odnos države oz. posameznih ministrstev do raziskovanja, ki se kaže na eni strani v zmanjševanju finan?ne podpore raziskovanju na podro?ju prostorskih ved, na drugi strani pa v neupoštevanju rezultatov raziskovalnega dela pri pripravi prostorskih politik. Ministrstvo za okolje in prostor npr. kot naše resorno ministrstvo v zadnjem letu ni objavilo niti enega razpisa za podro?je prostorskih raziskav kljub temu, da že leta opozarjamo na nujnost obravnavanja tem, ki so klju?nega pomena za državo in bi zato pri?akovali, da bi jih bo država tako finan?no kot tudi kadrovsko mo?neje podpirala in rezultate implementirala v praksi. Prostorsko planiranje je resna znanost, ki obravnava najbolj aktualne teme ?lovekovega bivanja in prostora z razli?nih vidikov. Je izrazito interdisciplinarna dejavnost, v katero so vklju?ene razli?ne stroke. Podro?je dela je izjemno široko in posega v politi?no, družbeno, gospodarsko sfero razvoja, zato bi moralo biti vklju?eno v oblikovanje nacionalne politike in družbeno ekonomske strategije. Slovenija je povsem specifi?ni geografski prostor in njene razvojne možnosti in prioritete so tesno povezane z evropskim prostorom. Zato bi morala država bolj podpirati raziskovanje ne le na nacionalni, ampak tudi na evropski ravni, kar je nujna osnova za kvalitetno in bolj koherentno urejanje prostora. Stroka in politika soglašata in v strateških dokumentih, npr. v Strategiji prostorskega razvoja Slovenije, sta  to tudi zapisali. Zapisali sta, da so prioritete prostorskega razvoja: usmeritev urbanizacije navznoter, prenova degradiranih obmo?ij in obmo?ij kulturne dediš?ine kot pogoj za ohranjanje in krepitev nacionalne identitete, varovanje in urejanje kulturne krajine, prilagajanje klimatskim spremembam, energetsko var?no planiranje, okolju prijazno prometno urejanje itn. Žal te odlo?itve ostajajo pogosto na deklarativni ravni. Država premalo podpira raziskovalno delo, katerega rezultati bi omogo?ili, da bi te odlo?itve kvalitetno implementirala v svojo razvojno politiko. Naj dam samo en primer. Celovita prenova kot kompleksni problem, ki se nanaša tako na histori?na mesta kot tudi na degradirana obmo?ja, je najpomembnejših tem in prioritet prostorskega razvoja Slovenije in Evrope. Tudi na?elo trajnostnega razvoja prenovo postavlja kot temeljno nalogo prostorskega na?rtovanja. Evropa v okviru svojih programov temu problemu posve?a veliko pozornost, namenja velika finan?na sredstva in razpisuje projekte, ki obravnavajo to problematiko. V številne projekte je vklju?ena tudi Slovenija s svojimi institucijami. Kljub temu doma za izvajanje teh projektov ni podpore, država v reševanje te problematike ne vlaga zadostnih sredstev in le deklarativno spodbuja tako mednarodno sodelovanje, raziskovanje. Ne glede na to, da je država podpisala deklaracije in mednarodne listine in pristopila k vrsti mednarodnih programov Evropske unije, pogosto tudi s pomembnim finan?nim vložkom, za mednarodne projekte ne zagotavlja sofinanciranja, ?eprav se je s pristopom k tem programom temu tudi obvezala. Raziskovalni inštituti smo tako prepuš?eni lastni iznajdljivosti pri zagotavljanju sofinancerskega deleža pri teh raziskavah. Poleg tega pa tudi ugotavljamo, da so teoreti?na znanja in rezultati izvedenih tako doma?ih kot tudi mednarodnih projektov le redko implementirani v praksi ali vklju?eni v prostorsko politiko. Pogosto raziskave ostanejo v predalih pristojnih uradnikov in jih v svojem delu in uporabljajo niti tam, kjer so jih naro?ili.
Rezultati vrste doma?ih in tujih projektov so pokazali, da bi bilo potrebno za izvajanje prostorskih politike in še posebej celovite prenove nujno pristopiti k sistemati?nemu razvijanju podatkovnih baz na razli?nih ravneh zlasti bolj detajlne, kar bi omogo?alo analize, spremljanje stanja, identificiranje problemov v prostoru in u?inkovito reagiranje nanje. Že omenjeno je bilo, da bi bilo za to potrebno pripravljati analize stanja v prostoru, izdajati poro?ila o stanju v prostoru in podobno. Pokazali so tudi na potrebo po razvijanju osnovnih urbanisti?nih standardov za urejanje prostora. Raziskovalci  na to že dolgo opozarjamo, vendar Ministrstvo za okolje in prostor ni pokazalo interesa, da bi take naloge naro?ilo in finan?no podprlo.
Raziskovalci torej apeliramo na državo, da resno prou?i svoj odnos do raziskovanja na podro?ju prostorskih ved, kajti le poglabljanje znanja bo omogo?ilo, da bomo v ravnanju s prostorom obdržali korak z Evropo. Hvala.

MAG. MAJA SIMONETI: Sledi nastop mag. Vide Wagner Ogorelec z Umanotere.

MAG. VIDA WAGNER OGORELEC: Hvala lepa organizatorjem za vabilo in lep pozdrav vsem. Malo sem sicer v dilemi, ?e je morda moja tema preve? parcialna, morda preve? konkretna. Pa vendarle. Za?ela bi z mislijo dr. Janeza Poto?nika, ki jo je izrekel pred dvema letoma in pol, še preden je postal komisar za okolje, in sicer: »Prihodnost Evrope bo ali zelena ali je pa ne bo.« Namre? dve temi, ki bi jih tukaj predstavila, ki se vežeta na moje delo in vsekakor povezujeta sedanjost s prihodnostjo, imata tudi zelo konkretna pri?akovanja do urejanja prostora. In ne samo, da mislimo, da urejanje prostora lahko tukaj nekaj naredi, mislimo, da mora biti eden klju?nih instrumentov za potrebne spremembe.
Podnebne spremembe in konec obdobja poceni nafte. Pravzaprav dva konca iste palice, intenzivne rabe fosilnih goriv. Tale slika, ne vem, ?e jo poznate, od kje je, svetloba ni najbolj ugodna za posnetke… 1924 pod Triglavom. Ledeniki so za podnebne spremembe zelo pomembni ne samo zato, ker so zelo dobri indikatorji tega, kar se dogaja, namre? ne odzivajo se samo na vsako vro?e poletje ali pa na vsako s snegom obilno zimo, imajo velikansko inercijo in so zelo dobri indikatorji po?asnih sprememb. Dejansko podnebja. Tole je še potek taljenja triglavskega ledenika. Še manj kot pol hektara ga je. Leta 1957 še 15 hektarov. Ledeniki s seboj nosijo tudi druge ostanke preteklosti kot je tale mož Ötzi. Namre? zra?ni mehur?ki, ki so zamrznili v ledenikih so nekakšni podnebni fosili. Mi lahko z analizo teh zra?nih mehur?kov dolo?imo, kakšne so bile koncentracije toplogrednih plinov v tistem ?asu, ko je ta plast nastala in tudi z analizo izotopov kisika, kakšne so bile takrat temperature. Tako da lahko rekonstruiramo podnebno zgodovino v precej dolga obdobja v preteklost. Znanstveniki hitijo, da bi te dragocene informacije izkoristili in tukaj je recimo prikaz koncentracij ogljikovega dioksida od leta 0, ki bi ga v geološkem smislu postavili ob za?etek industrijske revolucije pred 200 leti, pa do 650.000 let v preteklost. Naravna nihanja CO2 vidimo, vzponi in padci. To je dejansko zanimivo tudi geološko gledano, ?asovna vrsta. Vemo, da se ?lovek pojavi nekje tukaj kot homo sapiens, kar pomeni, da gre za en izjemno dolg naravni ciklus. Vidimo ne glede na vzpone in padce, da je vrednost koncentracij ogljikovega dioksida, ki jih merimo v enoti ppm (delci na milijon), na spodnji liniji 180 ppm, na zgornji liniji pa nekako 280, morda kakšna špi?ka 290 ppm. In vrednost ob za?etku industrijske revolucij teh koncentracij je bila okrog 280 ppm. Tole so temperature v tem obdobju. Vidimo, da gre za eno izrazito povezanost, ki je zelo kompleksna, ni zelo enostavna, da ko naraste CO2, sledi temperatura. Pogosto je bilo v preteklosti obratno. Deluje v obe smeri zaradi u?inka tople grede, kot vemo. Sedaj nimamo ?asa za podrobno analizo tega grafa, ampak poglejmo, ?e je bila tukaj koncentracija ob za?etku industrijske revolucije, kje pa je danes? Zaradi naše izrazito intenzivne rabe fosilnih goriv in uni?evanja gozdov. Lansko leto januarja izmerjena koncentracija je na 387 ppm, kar pomeni, da smo za 30 % že sedaj presegli ta naravna nihanja, ki so bila prisotna 650 000 let. Sedaj vemo tudi že nazaj, da skoraj 1 000 000 let. In tudi tukaj še nismo zadeve, problema ustavili. Gospodarska kriza je sicer za 2 % zmanjšala izpuste, ampak vendarle napovedi pa so, da ob intenzivni rabi fosilnih goriv bi pa sredi tega stoletja, leta 2050, ki je še nekako moj skrajni ?asovni horizont, moje generacije, dosegli koncentracijo 600 ppm, kar pomeni, da bi podvojili te koncentracije in tudi tam se ne bi ustavilo. Scenarij Združenih narodov do konca stoletja napoveduje celo vrednosti 1000 in ve?. Vprašanje seveda je, kaj to pomeni. Na temperaturni strani, glede na to, da v ?asu ledenih dob je bila ta razlika 100 ppm, se je odrazila v temperaturi za približno hladnejše z 8 %. S 100 % gotovostjo o tem, kaj prinašajo takšne, že sedanje koncentracije in pa prihodnje, ne ve seveda nih?e. Namre? ne samo v ?asu naše civilizacije, ki se tukaj nahaja, ampak v tem celo precej daljšem obdobju naš planet ?esa podobnega ni videl. Morali bi iti 55 milijonov let v preteklost, da bi podobno stanje sre?ali. Seveda lahko z veliko gotovostjo napovemo, da se bo planet segreval zaradi pove?anega u?inka tople grede. Tukaj v zadnjem ?asu lahko re?emo, da ta tema vendar mora ostati zelo aktualna ne glede na razo?aranje v Köbenhavnu, ne glede na climate gate in podobne afere in tudi ne glede na relativno normalno hladno zimo, ki smo jo doživeli. Tukaj moramo lo?iti vreme od podnebja. Namre? ta tema je z vsakim zamujenim letom samo še vedno bolj aktualna. Naj vas opomnim, ni v medije prišlo, NASA je ocenila lansko leto globalno gledano kot drugo najtoplejše od kar so meritve v zadnjih 150 letih, za južno poloblo pa celo najtoplejše.
Še ena zadeva. Glede na hitrost procesov in urgentnost ukrepanja. Podatki o taljenju arkti?nega ledu. Tole je slika 1980, ko so pri?eli s satelitskimi meritvami, arkti?ni minimum. Leta 2005 je bilo vprašanje, kdaj bomo dosegli na severnem polu to?ko, ko na morju ne bo ve? ledu poleti. Odgovor je bil nekako do konca stoletja. Prišlo je leto 2007, ko je še nadaljnja ?etrtina arkti?nega ledu izginila. Sedaj, v zadnjih dveh letih si je nekako opomogla zaradi malo hladnejših ciklusov v oceanih, ampak vendarle: leta 2007 je realnost znanstvene modele, ra?unalniške modele prehitela za  50 do 60 let. Zdaj seveda na vprašanje, kdaj na severnem polu ne bo ve? ledu, je odgovor morda 10 let, morda malo ve?, morda celo manj. Kaj to pomeni, ne samo za živali, ampak ima tudi arkti?ni led ne glede na to, da je zelo dale? od nas, eno zelo pomembno funkcijo, da v poletnem ?asu za severno poloblo deluje kot velikanska hladilna naprava, ki odbija zaradi tega albedo odbojnega u?inka 90 % son?ne energije neposredno nazaj v vesolje brez pretvorbe v toploto. Kaj se dogaja s taljenjem? Temna površina oceana pa vsrka 80 % te energije in tukaj sre?amo povratno zanko. Mi sprožimo s po?asnim segrevanjem en proces, ki jo potem sam po sebi ta proces segrevanja samo še dodatno pospeševal. In teh povratnih zank poznamo vsaj šest, ne vemo, kje so njihove prelomne to?ke v prihodnosti, vse pa kaže, da so precej bližje kot smo predvidevali.
Kako težka je naloga pred nami? Za koliko pa pravzaprav res moramo zmanjšati izpuste toplogrednih plinov, nam kaže tale slika. Izpusti ogljikovega dioksida na prebivalca po razli?nih regijah oz. državah. Slovenija je tukaj to?no v evropskem povpre?ju z 10 tonami CO2 ekvivalenta na prebivalca na leto. Združene države, svetovno povpre?je je približno 4 tone. Koliko pa je nosilna sposobnost našega planeta? Koliko lahko sprejmejo oceani in gozdovi, ne da bi prišlo do porušenega ravnovesja? Ocena … (nerazlo?no) inštituta je nekje med 1,7 in 2 tonama CO2 na prebivalca pri sedanjem številu prebivalcev, 6 in pol milijard. Kaj to pomeni za Slovenijo? Naš kjotski cilj -8 %, imamo težave z njegovim doseganjem. To seveda je samo prvi korak v pravo smer. Nam primerljive države morajo zmanjšati izpuste za 80 %, do 90 %. Kako hitro? ?im hitreje. Velika Britanija je že sprejela zakon pred dvema letoma, ki uzakonja 80 % cilj zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov do leta 2050. Od kod v Sloveniji prihajajo izpusti, teh 10 ton? To zelo natan?no vemo. Ne vem, ?e poznate tole sliko. Zadeva poteka takole, od leve proti desni. Sektorji, kon?na raba in potem kon?no toplogredni plini. Promet, že omenjen, izjemno pomemben s stališ?a vpliva na podnebne spremembe sektor glede na kon?no skupno rabo – 27 %. Vemo, od osamosvojitve so se ti izpusti podvojili in so najhitrejše rasto?i del. Potem elektri?na energija, toplota. Glede na kon?no rabo sedaj nimamo recimo zgradb prikazanih, ampak nekako se ocenjuje, da zgradbe imajo približno 20 % delež, industrija tudi, recimo proizvodnja cementa in apna 5,5 % skupnih izpustov, kmetijstvo tudi vidimo te odpadke, zeleni sektorji.
Samo še to bi rada navezala na rabo fosilnih goriv. Ne gre samo za podnebne spremembe. Gre po drugi strani tudi za zelo energetsko vprašanje, vprašanje prihodnosti poceni nafte. Ne vem, koliko poznate teorijo hubertove krivulje, da se mi nahajamo zdaj na temle vrhu in pravzaprav se bomo za?eli dokaj hitro spuš?ati po tej klan?ini navzdol kar se ti?e dostopnosti do poceni nafte. Cene nafte izpred leta in pol, ko so dosegle skoraj 150 dolarjev na sod?ek, so bile že prvi signal tega, gospodarska kriza. Sicer povezava ni bila vzpostavljena s cenami nafte, ampak vendarle obstaja tudi.
V tem trenutku kaj pri?akujemo od prostorskega na?rtovanja? ?isto konkretno. Kot prvo podporo prehodu v nizkooglji?no družbo. Na podro?ju mobilnosti zmanjševanje potrebe in omogo?anje navezav na javni prevoz. Na podro?ju zgradb imamo tri, zelo pomembne teme: uporaba materialov, s tem, da vemo v Sloveniji, alpskih državah les prvovrsten, podnebju in okolju prijazen material, izrazito boljši od vseh ostalih konkurentov. U?inkovitost zgradb. Energetska in tudi siceršnja u?inkovitost zgradb in pa možnosti uporabe obnovljivih virov energije.
Drugi sklop, podpora lokalni samooskrbnosti. Gremo od globalizacije proti lokalizaciji. Mnoge regije, tudi evropske države pripravljajo resne strategije o energetski, snovni in prehranski samooskrbnosti v ?im ve?ji možni meri že do leta 2020.
Tretji sklop je pa prilagajanje podnebnim spremembam. Tukaj tudi prostorsko na?rtovanje lahko odgovori tako na odpornost na ekstremne vremenske pojave, od viharjev do poplav, do suš, do termoregulacije mest, prezra?evanja albedo površin zelenja itn., gospodarjenja z vodo, ki bo zelo druga?na v prihodnosti kot kaže scenarij za Slovenijo in že zdajšnji trendi in pa dvig morske gladine. Tole kot vabilo na razstavo »Slovenija 50+«, ki kroži po Sloveniji. Zdaj trenutno je v Mercator centru v Šiški. Slika Pirana po ?rnih scenarijih v drugi polovici tega stoletja, kjer je napovedan dvig morske gladine vsaj za 2 metra in pol po tem negativnem scenariju.
To je odprto vprašanje, kakšne mehanizme ima prostorsko na?rtovanje pri vseh težavah, o katerih ste že govorili, sedaj na voljo. Mislim, da lahko to tudi v razpravi. Smo bili pa zaprošeni, ?e lahko še povabimo nekako na dogodke, ki se v prihodnji polovici leta dogajajo na vezane tematike. Mi v okviru Plana B organiziramo serijo razvojnih forumov, tako da bodite pozorni…Umanoterra, razvojni forumi, Plan B, ?e vas te teme zanimajo, od definicije trajnostnega razvoja pa potem do problemov rasti, ali je gospodarska rast mit ali je realnost itd. Hvala lepa za pozornost.

MAG. MAJA SIMONETI: Hvala. Naslednja je na vrsti dr. Lidija Globevnik z Inštituta za vode, sicer pa predsednica Društva vodarjev Slovenije.

DR. LIDIJA GLOBEVNIK: Pripravila sem dve strani teksta, da ga bom prebrala v 10 minutah, tako kot nam je bilo dano na razpolago. Tema mojega prispevka je »Vodni prostor«.
Vodni prostor celinskih voda Slovenije oblikuje 31 kilometrov rek, potokov in ob?asno omo?enih strug ter preko 600 jezer, ribnikov, mlak, barjanskih obmo?ij in številna manjša mokriš?a. Po površini predstavljajo manj kot 2 % površine ozemlja Slovenije. Ta delež je na videz skoraj zanemarljiv, vendar so vse te vode našim o?em skrito in tesno povezane s podzemno vodo. Ko se pojavijo obdobja velikih padavin ali taljenja snega, so površine pokrite z vodo lahko enkrat ve?je in zavzemajo lahko tudi do 5 % površin celotne Slovenije. Ob pojavih poplav ali mo?ne namo?enosti zemljiš? se lahko dogajajo stvari, ki ve?ini prebivalcev niso pogodu. Za ohranjanje ekološke pestrosti in zdravja vodnih ekosistemov pa so zelo dobrodošle.
Vodni prostor je pravzaprav prostor vodnih ekosistemov s specifi?nimi ekosistemskimi uslugami in dobrinami. Constanza in drugi avtorji so v reviji Nature leta 1997 objavili, da so med kopnimi ekosistemi po ocenjenih relativnih letnih vrednostih storitev okolja na 1 hektar zemljiš? najvišje ocenjena vlažna zemljiš?a, ki so skupaj z izlivi rek in zaraš?enimi obalnimi morji najbolj ekosistemsko produktivna zemljiš?a sveta. Letna ekosistemska vrednost enega hektara poplavnih obmo?ij pa je dvajsetkrat ve?ja kot gozdnih zemljiš?. Gre za kroženje hranil, za uravnavanje klime, za pridobivanje surovin, za varstvo erozije prsti in za vse druge dejavnosti, ki potekajo v teh prostorih kot npr. rekreacija. V vodnih ekosistemih se dogajajo zelo pomembni kemijski, biološki in fizikalni procesi, ki so prostorsko in ?asovno pogojeni. Taki so zaradi prisotnosti vode, ki prite?e iz zgornjih delov rek in potokov in iz vseh zalednih kopnih površin, torej iz kmetijskega, urbanega in gozdnega prostora. Vodni prostor rek in tudi drugih voda zato ne moremo lo?evati na kulturno ali naravno krajino, na obmo?ja pozidave in odprtega prostora. Vodni prostor rek je vzdolžno povezan ekosistem rek, v katerem z vodo potujejo tudi kamnine, to so sedimenti v obliki proda, peska, mivke, organski drobir, listi, veje, debla, korenine rastlin in živali. Reke odnašajo tudi velike koli?ine onesnaževal ter zdravju nevarnih in strupenih snovi. K sre?i se te snovi v vodi razred?ujejo in kemijsko in biološko razgrajujejo ter tako ve?inoma nevtralizirajo. Vendar za odvijanje teh procesov sta potrebna dolo?en ?as in prostor. Vsaka prekinitev in zaustavitev toka vode in zmanjšanje vodnih površin pomeni degradacijo vodnega prostora v ekološkem smislu in zmanjšanje samo?istilne sposobnosti in naravnega uravnavanja vodnih koli?in in sedimentov.
Zadnjih dvesto let so vode rek in potokov pomenile ne le vir industrijskega razvoja, primer so žage in mlini ob Kamniški Bistrici in obmo?je ob Kamniški Bistrici eno od najbolj urbaniziranih in razvitih obmo?ij v Sloveniji, temve? tudi odpravljena ovira za kmetijski, urbani in prometni razvoj, primer so reke Š?avnica, Vipava, Savinja, Grosupeljš?ica, Radomlja. Zaradi hidroenergetske rabe je regulirana cela Sava, spodnja So?a, Sava bo verjetno dokon?no regulirana v nekaj letih. Apetiti segajo tudi na zadnjo preostalo ve?jo reko v Sloveniji, Muro. Ugotovimo torej lahko, da smo žal ve?ino mo?virij, lok in vlažnih zemljiš? izsušili, reke in potoke pa regulirali. Danes so v Sloveniji naravni le še nekateri kraški in alpski vodotoki kot so Unica, Rak, Nanoš?ica, Trebuša. Vsi ostali, ponavljam vsi ostali, 13 000 kilometrov jih imamo v Sloveniji, imajo vgrajene objekte vodne infrastrukture, to so jezovi, pragovi, obrežni zidovi in utrditve. Ve?ina pa ima tudi spremenjen potek struge. Na ve? kot polovici teh vodotokov vodnih objektov vodni nepoznavalec skoraj ne opazi, saj so skriti pod vodo ali zasuti z zemljo in poraš?eni. Žal so se posegi v vodni prostor v zadnjem desetletju mo?no pove?ali, pozidanih je bilo ogromno poplavnih površin. Ob novih ali obnovljenih cestah so zrasle poslovno obrtne, trgovinske in prometne cone ali so bili zgrajeni stanovanjski objekti. Primer: Trzin, Lavrica, Rudnik, Škofljica, Grosuplje, Lenart, Brezovica, Benedikt, Ptuj. Z gradnjo elektrarn na spodnjem delu Save smo na novo prekinili vodne povezave reke s podtalnico, vsa soto?ja reke s pritoki pa regulirali. Enako bomo verjetno narediti na srednjem delu Save.
Z gradnjo na poplavnih površinah in z dodatnimi regulacijami smo pove?ali verjetnost nastanka poplav in povzro?ili dodatna tveganja za nastanek škod na objektih. Družbeno razmišljanje je še vedno usmerjeno v varstvo pred škodljivim delovanjem voda in ne v zmanjševanje tveganj in upravljanje s poplavami. Predlogi, ki vsebujejo klasi?ne, tehni?ne ukrepe za varstvo pred poplavami, to so gradnja visokovodnih zadrževalnikov, poglabljanje strug, torej regulacije in gradnja nasipov ter obrambnih zidov, so se v nedavnih javnih razpravah izkazali za nesprejemljive iz socialnega, to je v Ljubljani, in okoljskega vidika, to je v Celju. Izdelovalci obeh DPN-jev iš?ejo nove rešitve. Posledica poplav v zadnjih letih torej zgovorno kaže na dejstvo, da pomembnega dela nacionalnega premoženja, ki je poplavno ogroženo, ni mogo?e zavarovati le s posegi v vodni prostor, temve? je dolgoro?no treba predvsem prepre?evati neustrezne oblike rabe prostora, na eni strani in na drugi strani ve?ati velikost retencijskih torej zadrževalnih in ponikovalnih površin v smislu nadomeš?anja in nadomestitve pove?anega obsega utrjenih površin, torej naselij in prometnic. Ob tem bi se vsi morali problematike poplav lotiti z aktivnim varstvo. Gre za umik ob dogodkih, v poplavnem podro?ju ne imeti dragih in vrednih stvari in graditi objekte v smislu protipoplavne gradnje. Poznamo protipotresno gradnjo, ne poznamo protipoplavne gradnje. V nekaterih primerih bi bilo treba pretehtati, ali je š?itenje nekaterih poplavno ogroženih naselij še ekonomsko in okoljsko, torej ekosistemsko upravi?eno, ali pa je ta naselja gledano dolgoro?no morda smotrneje preseliti na drugo lokacijo, vodam pa vrniti njihov prvotni prostor in funkcijo. Potrebne so torej celovite ekonomsko ekološke presoje u?inkov in stroškovne u?inkovitosti, preveriti koristi in jih primerjati s škodnimi u?inki. Tega procesno in organizacijsko nismo sposobni, saj iz leta v leto bolj hitimo in z zakoni skrajšujemo postopke izdelave prostorske, tehni?ne, okoljske in investicijske dokumentacije. Trdim, da so škodni u?inki mnogih objektov, ki smo jih zgradili v vodnem prostoru, ki mimogrede danes sploh nima ve? statusa vodnega prostora, veliko ve?ji od ekonomskih u?inkov s tem, da ekoloških škod ne znamo niti izmeriti.
Strinjam se z ugotovitvami, da so razmere v urejanju prostora kriti?ne in potrebne korenitih sprememb. Te spremembe tudi jaz vidim kot procesne in organizacijske in manj zakonske. Tako kot proces razgrajevanja odpadnih snovi potrebuje ?as in prostor, tako proces usklajevanja gradenj ali dejavnosti v prostoru potrebuje predvsem ?as in prostor v naših glavah. Prav bi bilo, da v procesih urejanja prostora delujemo po na?elih razuma, zadržanosti, previdnosti in skromnosti. Hkrati pozivam slovenske predstavnike v Evropskem parlamentu, da dosežejo, da se evropski finan?ni programi razli?nih politik realno ?asovno opredelijo in ne dajejo prednosti tistim regijam, ki sprejmejo odlo?itve na osnovi nekriti?nih in pomanjkljivih strokovnih razprav ter s prekratkim rokom za posvetovanja z javnostmi. Hvala lepa.

MAG. MAJA SIMONETI: Hvala. Sledi še zadnji od napovedanih referentov, mag. Bojan Radej iz Slovenskega društva evalvatorjev, potem pa imamo tukaj že 10, 11 napovedanih nadaljnjih diskutantov.

MAG. BOJAN RADEJ: Spoštovane, spoštovani. Najprej hvala lepa ZAPS-u za povabilo, da v imenu Slovenskega društva evalvatorjev podam kratko razpravo na vprašanja, ki so odprta v priloženi izjavi. Kot evalvator sem bom osredoto?il samo na en primer neodgovornega ravnanja s prostorom, ki se ti?e in navezuje na izogibanje Ministrstva za okolje in prostor, da bi ovrednotilo širše družbene vplive Predloga zakona o umeš?anju prometne, energetske in vodne infrastrukture v prostor. In na koncu bi podal tri konkretne predloge, za katere bomo evalvatorji iskali tudi vaše mnenje in vašo podporo.
Omenjeni zakon bi moral skozi evalvacijo zaradi ve? razlogov. En razlog je ta, da seveda sam po sebi prinaša odlo?itve strateške narave. In da so njegove posledice, ?e so druga?ne od predvidenih, lahko tako reko? strateško katastrofalne. Vrednotenje tovrstne zakonodaje predlagateljem nalaga že lani sprejeta Resolucija o normativni dejavnosti, ki seveda zahteva od države, da skozi presojo spusti vse nove zakone, v presojo vplivov zakonodaje ne na tisto podro?je za katerega so zakoni pripravljeni, ampak na kompletno širšo družbo. Uradniki sicer pojasnjujejo Ministrstvu za okolje, da presoje niso dolžni opraviti, ker še niso pripravljeni izvedbeni dokumenti za izvajanje resolucije. Resnica je seveda druga?na. Na Ministrstvu za okolje že ve? let izvajajo celovite presoje vplivov, ?etudi pretežno le na okolje, zato strateška presoja ne more biti zanje nekaj novega. Razlika med strateško presojo okolja in prostora ni v metodi, ampak v predmetu. Na predmet pa se seveda na Ministrstvu za okolje bistveno bolje spoznajo, kot se spoznajo tisti, ki bodo pripravljali izvedbene dokumente za izvajanje Resolucije o normativni dejavnosti. Obveznost izvajanja strateških vrednotenj tovrstne zakonodaje izhaja tudi že iz poslovnika Vlade in je mogo?e zahteve po evalvacijah povezati s priporo?ili Ra?unskega sodiš?a še iz leta 2007, ki opozarja Vlado, da ima zapisano v svojih dokumentih, da bo izvajala presoje pa jih ne izvaja. 2007. 2010 pa še vedno trdijo, da jim ni treba izvajati evalvacij. Skratka Vlada ravna, kot kaže ta primer, kot da je njej kršenje zakonov, kodeksov, priporo?il, lastnih poslovnikov dovoljeno. V teh razmerah je seveda zelo vprašljiva smiselnost sodelovanja javnosti in stroke pri pripravi vladnih predlogov. Dokler ne dosežemo, da uradniki sestopijo v službo ljudstva, si prenehajo prisvajati razlago javnega interesa, da postanejo strokovno kompetentni in verodostojni, dotlej je prizadevanje stroke in civilne družbe za izboljšanje zakonodaje institucij države nesmiselno. Ker samo krepi tiste, ki so specializirani v aroganco, v izlo?anje, v izklju?evanje. Razmere so se torej tako poslabšale, da zdaj ni ve? nujno izboljšati sistemskih ureditev, ampak je najprej potrebno odpraviti predstavo o tem, da lahko vladne službe javni interes po mili volji upravljajo s svojih medsebojno lo?enih peskovnikov. V takšnih razmerah splošne diskreditacije javnega upravljanja in posebej prostorskega upravljanja v državi, predvsem na najvišjih ravneh, mora civilna družba postaviti ostrejše stališ?e, ki bo jasno izrazilo nezaupanje do oblasti. Podlago za to daje seveda že sama izjava ZAPS, ki sporo?a, da ne more stroka, javnost ve? prevzemati odgovornosti za to, kar se dogaja s procesi v prostoru.
V skladu s tem torej predlagam tri stvari. Prvi?, da se zakon da v presojo širših družbenih u?inkov in da se rezultati predložijo v obravnavo Svetu za trajnostni razvoj, samo v informacijo. Svet za trajnostni razvoj je institucija, ki je namenjena obravnavi predlogov strateških programov države, ki se ti?ejo na?rtovanje naše skupne prihodnosti kot so recimo krizno-izhodna strategija, razvojno naravnani prora?un ali zakonodaja itn. Kljub temu se ta institucija že eno leto ni sestala. Ve? kot eno leto. Blokada institucij neposredne demokracije, skratka institucij, ki omogo?ajo sodelovanje javnosti pri vodenju države, vsaj v teh vsakodnevnih zadevah in zlasti o odlo?anju o prihodnosti. Blokada teh  institucij vodi neposredno v delegitimizacijo Vlade in s tem osnovnih predpogojev za sodelovalen odnos med stroko in Vlado.
Drugi?, udeležence današnje razprave vabim, da podprejo skoraj leto staro pobudo Društva evalvatorjev in skupine evalvatorjev. Nekateri pripravljavci te naše pobudo evalvatorjev Vladi so tudi med podpisniki izjave ZAPS-a. Skratka vabim, da se podpre pobuda Društva evalvatorjev za ustanovitev vladnega sveta za strateško vrednotenje politik, ki bo skrbel za sistemsko ureditev vrednotenja vladnih politik, to se pravi zakonov, programov, prora?una.
In tretji?, ZAPS predlagam pripravo skupne izjave vklju?no z društvi, ki so se danes udeležila tega sre?anja, in drugimi institucionalnimi in posami?nimi sodelujo?imi danes, da se pripravi skupna izjava o nezaupnici vodilnim uradnikom ali uradnicam na podro?ju urejanja prostora v Sloveniji zaradi njihovega ogrožanja javnih interesov, kršenja Resolucije o normativni dejavnosti, neodzivnosti na ugotovitve Ra?unskega sodiš?a, kršenja Poslovnika Vlade in Eti?nega kodeksa javnih uradnikov. Gre preprosto za zahtevo, ki naj uveljavi nove standarde, ki urejajo odnose med Vlado in civilno družbo. Potrebno je uveljaviti zahtevo civilne družbe, da ima vpliv na izbiro vodilnih uradnikov v javni upravi, tistih, ki so strokovne narave na nižji in na srednji ravni upravne hierarhije, ker tisto na vrhu dolo?ijo volitve. Na srednji in na nižji ravni, za dolo?anje teh vodilnih v javni upravi bi stroka, ne samo na podro?ju prostora, tudi na drugih podro?jih, morala imeti besedo. Ne da ga dolo?a, ampak vsaj, da izraža neko mnenje. In vabil bi ZAPS in vse prisotne, da se pridružijo ti pobudi.
Še o tem, kaj sledi in pa kako lahko stvari, ki jih obravnavamo danes, vsaj z evalvatorskega zornega kot obravnavamo naprej. Podžupan je prejle omenil, da je v Sloveniji problem, da ne znamo kompleksnih problemov obdelovati, da jih ne znamo kompleksno obravnavati. Slovensko društvo evalvatorjev se že tri leta ukvarja eksplicitno z razvojem teh procedur kompleksnega upravljanja kompleksnih javnih problemov. In bi, kogar to zanima, povabim, da si na naši spletni strani ogleda naše produkte in se mogo?e oglasi s kakšno pobudo. Hvala lepa.

MAG. MAJA SIMONETI: Prišli smo skozi naš napovedan program, sedaj pa je kot re?eno pred mano cel šop že napovedanih referentov. Kot veste, dogovor med nami je, da so to res kratki, do 3 minute dolgi odzivi. Vabim vas, da ?e imate daljše misli za sporo?iti temu zboru, posredujete svoje pisne prispevke kot nek odziv ali pa kot dodatno razmišljanje. Zanimivo se mi zdi mogo?e vseeno ugotoviti, da se je že iz tega uvodnega, sorazmerno dolgega in pestrega dela dalo videti, da smo si zelo razli?ni v svojih razmišljanjih, da gre za izreden razpon pogledov na razmere in zadeve in da urejanje prostora vsaj iz te dvorane ven in iz tega posveta sigurno ni to, kar sicer v dnevni praksi ?utijo naši državljani, ko se v glavnem ukvarjamo samo s posegi in gradnjo v prostoru. Da gre za bistveno širše in kompleksnejše pojave, kjer pa je treba verjetno za neke rešitve ali pa dobre in kakovostne v prihodnosti veliko ve? usklajevanja in dogovarjanja, tudi takih priložnosti kot je današnja za to, da bomo prišli nekam drugam ali pa da bomo bolj zadovoljni s stanjem.
Kot prvega bom napovedala kolega dr. Borisa Gaberš?ika in obljubil je, da bo nas kratko nagovoril, potem pa imam tukaj kup?ek listkov, 11 jih je in ?e boste zdržali, boste vsi dobili besedo, samo res prosim, ?e ste lahko kratki. Hvala.

DR. BORIS GABERŠ?IK: Spoštovani zbor, prvotno sem svoj referat tempiral na 10 minut, ampak potem, ker je pa? predpisano 3 minute, sem ga sedaj v klopi skrajšal za polovico.
Za svoj moto sem vzel »Umik države iz gospodarstva ni prava usmeritev tudi za podro?je prostorskega reda«. Prostor ni samo gospodarski, temve? tudi naravni, evolucijsko-zgodovinski, socialni, kulturni, funkcionalni in grajeni prostor. Prostor je enkraten pogoj obstoja naroda, eden od konstitutivnih elementov državnosti. Prostor je kot tak temeljna in najve?ja nacionalna vrednota. Prostor nered je samo odraz naših neurejenih tržno gospodarskih razmer, predvsem prevladujo?ih zemljiških in gradbenih špekulacij. Zato mora država na podro?ju prostorskega reda prevzeti ve?jo odgovornost in bolj aktivno, odlo?no regulatorno vlogo. Evropska unija daje prostorskemu redu v nasprotju z okoljem druge primarne naloge. Interdisciplinarno, interresorno pre?no na?rtovanje v sicer hierarhi?no navpi?ni organizaciji javne uprave. Prostorski red zajema druge kategorije urejanja prostora kot sistem okolja, ampak se zdajle ne bi v okolje spuš?al, lahko pa to dokažem. Navajam nekatere naloge: prostorska regionalizacija in regionalno na?rtovanje, razvoj mest in urbanizem, namenska raba prostora, stanovanjska gradnja, umeš?anje prometne in socialne infrastrukture v prostor, varovanje kulturne krajine in stavbne dediš?ine, usklajevanje zasebnega in javnega interesa, gradbeništvo in arhitektura kot kulturna nadgradnja prostora v širokem pomenu besede. Institucionalno sta oba sistema prostora in okolja lo?ena, procesno sta sicer v nekem ideološkem dogovoru, dialog pa je v interesu urejanja prostora in razvoja.
Že vsa leta od osamosvojitve Slovenije zapostavljamo prostorsko zakonodajo in zakone samo krpamo. V zadnjih tednih, ko je bilo potrebno podpreti imenovanje kandidata za novega ministra za okolje in prostor, pa so ?ez no? poslanci Državnega zbora naenkrat poudarjali, da je Ministrstvo za okolje in prostor eno najpomembnejših ministrstev. Ob tem so se spomnili tudi na povsem neprimerno zakonodajo. Prostorski red od osamosvojitve ni dosegel pravnega statusa, ki bi bil v skladu z njegovim strateškim pomenom. Slovenska Ustava je enostranska, zastarela kljub temu, da je mlada in ne odgovarja na izzive 21. stoletja. Tretje poglavje Ustave govori le o gospodarskih in socialnih razmerah. ?e poslanci Državnega zbora mislijo resno, je potrebno vzpostaviti nov korpus prostorskega prava, o tem sem že nekaj slišal od uvodni?arjev, in sicer z uvedbo 4. poglavja ustave, prostorska in okoljska razmerja. Od tu naprej ne bom govoril o okolju temve? samo o prostoru. Ustavni opredelitvi bi moral slediti ustavni zakon, ki bi ta razmerja podrobnejše opredeljeval, tudi razmerja med sektorji itd. V ta pravni status bi lahko umestili nekatere že obstoje?e zakone, npr. Zakon o prostorskem na?rtovanju kot orodje za vzpostavljanje prostorskega reda seveda s popravki, ki jih bo Ustava zahtevala, in pa tudi nove zakone, npr. zakon o prenovi slovenskih mest in vasi, na katerega že dolgo ?akamo, zakon o arhitekturni dejavnosti, zakon o umeš?anju infrastrukturnih objektov v prostor, zakon o urejanju stavbnih zemljiš? z novelacijami, zakon o informacijski infrastrukturi, zakon o kategorizaciji državnih in pokrajinskih cest, ki bo nujno sledil ustanavljanju pokrajin. Pa tudi nove predpise, npr. predpis o posodabljanju posameznih odsekov mreže državnih cest, predpis o metodi celostnega vrednotenja razli?nih projektnih variant in o izboru optimalne variante. Sedanja metoda okoljskega poro?ila je izrazito sektorska, opisna in neprocesna. Je enostranska in ne upošteva prostorskih, konfiguracijskih, socialnih, poselitvenih, ekonomskih, finan?no-stroškovnih in gradbeno-tehni?nih kriterijev.
Prostor je izrednega strateškega pomena še posebej zato, ker so razsežnosti prostora in možnosti njegove rabe omejene. Zato upravljanje s prostorom zahteva veliko, trajno in aktivno skrb ter sistemati?no, odlo?no ukrepanje. Temu naj bi služil tudi novi strateški svet za prostorski red pri slovenski Vladi. O tem smo tudi že nekaj slišali. Svet bi sestavljali predstavniki ministrstev in neodvisni vrhunski strokovnjaki. Svetoval bi Vladi v vseh strateških vprašanjih upravljanja s prostorom. Regulatorni poseg države v prostorski red bodo gotovo napadli tisti, ki si ne želijo urejenih razmer, da bodo še naprej lahko svobodno šarili po našem prostoru, odobravali pa tisti, ki vidijo sodobno prostorsko urejeno državo kot plod visoke demokracije, splošne etike in kulture, pravne države, transparentnega dela javne uprave, visoke strokovnosti, sodelovanja civilnih pobud in osebne odgovornosti državljanov. Hvala.

MAG. MAJA SIMONETI: Hvala. Naslednji govornik je Milan Naprudnik.

MILAN NAPRUDNIK: Hvala. Pozdravljeni. Najprej komentar. ?as je…manjka ena beseda…skrajni ?as je pa tudi to, kar je predsednik Gantar predlagal, je treba sprejeti. Bom konkreten. Prvi?, drugi?, tretji?.
Prvi?, razo?aral me je, je odšel, državni sekretar pa vidim, da ima  ...(nerazlo?no), da mu prenesete. To, da podpira sprejetje Zakona o umeš?anju infrastrukture v prostor, to se lahko nadaljuje na sedem drugih podro?jih. Vse sodi v prostor. Zakaj pa ne omrežje visokošolskih ustanov, ko vsaka ob?ina ustanavlja svojo univerzo? Pa zdravstvenih ustanov? Pa konec koncev zakaj pa ne zakon o umeš?anju odpadkov itd.? Tu v celoti podpiram stališ?a inštituta.
Drugi?, reorganizacija strokovnega dela. Razumel sem, Maja, da je nekaj zadržkov. Jaz jih ne bi imel. Ko se je vzpostavljalo prostorsko planiranje, je najprej imenovan organ v sestavo ministrstva, takratnega sekretariata, v kratkem ?asu je prišlo do spoznanja, da utesnjenost v prostore ministrstva in s tem tudi ne stika z drugimi prostorskimi resorji, je bilo doseženo, da je Vlada predlagala Zakon o vzpostavitvi republiškega Zavoda za regionalno prostorsko planiranje. In tam so bili potem odnosi do vseh sektorjev na tej ravni pa tudi Komisija izvršnega sveta za prostorsko planiranje je bila hkrati ustanovljena in leta 2010 ima Avstrija poseben organ, ki ga vodi zvezni kancler, kjer sodelujejo vsi resorni ministri in vsi deželni glavarji, da rešujejo in usklajujejo vse prostorske, parcialne, sektorske politike na centralno politiko urejanja prostora. O tem je govoril kolega Gabrijel?i? tudi, kako se je potopilo potem, to si ti govoril Peter, urejanje prostora preko samoupravljanja pa danes v primežu kapitala in lokalnih interesov. In predlog za samostojno služb, vprašanje pa postavljam: ali prostorsko ali regionalno prostorsko? To naj bi bil izziv. Za?eli smo z zakonom in s programom z regionalnim prostorskim planiranjem, leta 1995 pa je prišlo do dveh odlo?itev. Prva, regionalni razvoj, ustanovitev Službe Vlade za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, na?eluje minister. In vemo, kakšna je danes bilanca. O pristopu k modelom pokrajin prevladujejo politi?ni interesi, strankarski interesi, interesi lokalnih veljakom, ni pa prostorskih kriterijev upoštevanih, ki morajo biti osnova za dolo?anje regij, ?e ho?emo dose?i, da bo ?im ve?je število prebivalstva Slovenije imelo enakopravne pogoje za delo, bivanje, medsebojno komuniciranje in druge, poznamo katere, kategorije. To, kar je konec koncev namen, se doseže preko zasnove urbanizacije, omrežja mest, razvoja podeželja, da skrajšam. Kako je pa prostorsko planiranje? Po letu 1995 iz zakona v zakon. In danes reducirano v pripravo državnih na?rtov po obmo?jih posameznih in po posameznih podro?jih, ne pa celovito. 2004 je pisalo v obrazložitvi prostorske strategiji naslednje (bom prebral): »To je krovni dokument za celovit razvoj Slovenije in krovni dokument za usklajevanje sektorskih politik.« Lepe besede. To je pa danes sektor v nekem direktoratu v nekem ministrstvu. In podpiram, da se to dvigne, Peter, to si ti rekel, na vladni nivo, da se doseže ta dejanska interdisciplinarnost. Hvala.

MAG. MAJA SIMONETI: Jože Dekleva.

JOŽE DEKLEVA: Lepo pozdravljeni. Hvala za besedo. Jaz sicer prihajam z Ministrstva za okolje in prostor, ampak tukaj govorim osebno, v svojem imenu. Jaz sem se odzval na ta poziv oz. na to povabilo organizatorjev predvsem iz dveh razlogov. Prvo se mi zdi, da res moramo paziti, da nas ne bo še enkrat zajela neka taka birokratsko-pravniška evforija generacije nekega ?etrtega zakona. Mi moramo priti do novega zakona in moramo priti do nove ureditve in moramo priti do bolj kulturnega odnosa do prostora, ampak to bo dolga pot malih korakov. Edina prava pot po mojem je imeti eno dolgoro?no vizijo, vedeti, kam se ho?e iti in vzpostaviti trajno delo na pripravi manjših reform, ki se bodo potem povezale v ve?ji sistem. Jaz mislim, da te izkušnje, ki jih je Slovenija imela z ZUreP-om, z ZPNa?rt-om, jasno kažejo, da mi nismo v stanju naenkrat odgovoriti na tako kompleksna vprašanja. Na nek na?in je to eno tako spoznanje.
Druga stvar, ki bi jo rad pod?rtal, je tudi to: ve?krat se re?e »v primežu kapitala«. Mi smo neke vrste kapitalisti?na družba, je pa v Evropi ve? razli?nih kapitalisti?nih družb, ki imajo lahko zelo razli?ne odnose do prostora in jaz mislim, da je v tem, da se pride do tega, da je to zelo dolg proces, zato bi tudi apeliral na organizatorje tega posveta, da se pravzaprav ne ustavijo na tej to?ki, ampak je treba nadaljevati. Mi moramo priti do neke konfrontacije tudi s finan?nim sektorjem, tudi z gradbeništvom, tudi z developerji, ker je potrebno tukaj najti neko to?ko sporazuma, kako stvari v tej družbi urediti v tem trenutku in v perspektivi. Poglejte, je eno preprosto dejstvo. Ko se njiva spremeni v zazidljivo, se vrednost zelo spremeni. ?e ves ta prirastek ostane tistemu, ki je bil tako spreten ali pa tako blizu tega župana, potem je to seveda ne enormen profit, ki pelje v eno situacijo, v kateri je kakršno koli racionalno razmišljanje o nekih drugih interesih pravzaprav skoraj nemogo?e. Ker je ta interes tako mogo?en, tako ogromen, tako življenjski, se posebej v neki družbi, ki je v tranziciji in kjer ljudje nazaj dobivajo ta zemljiš?a in so mogo?e trideset let sanjali, kako je to vredno. Da smo mi tukaj stvari prignali do situacije, da so  v naši družbi zemljiš?a od dva do trikrat dražja od primerljivih situacij v naši soseš?ini. In resno postaja to problem gospodarske konkuren?nosti, problem našega nadaljnjega razvoja. Tako da tukaj res nismo samo v eni sferi strokovne razprave, da nam ne štimajo zakoni, da ta ali oni plan…ogromno je teh stvari. In tudi razumem ljudi, ki delajo v praksi in ki se mu?ijo krvavi pot, da bi na nek na?in svoje posle opravili na en na?in in pravzaprav nimajo niti zakona, da bi ga lahko zaklju?ili. Sigurno je treba tukaj takoj, nemudoma te stvari, nekaj teh stvari urediti. Samo ne si zastavljati ciljev, ki se jih ne da dose?i zato, ker to bo en dolg proces. Poglejte, na Nizozemskem ali na Švedskem ali na Danskem ali v teh nordijskih situacijah jim je popolnoma jasno, da ?e si ti spremenil eno njivo v zazidljivo zemljiš?e, imaš zato neko zaslugo. Seveda saj, to je pravzaprav en podjetniški napor, to je kot nek podjetniški projekt. Ampak za to ne dobiš 100 %, za to dobiš mogo?e 60 %. Jaz vedno re?em 60 %, ker vem, da so v Angliji enkrat združenje developerjev v eni ostri konfrontacije z laburisti?no vlado: koliko pa je pravzaprav tisto, kar nam bo ostalo? Prišli so do kompromisa, da je treba 40 % treba dat državi, 60 % pa naj ostane tistemu, ki je to naredil, kot nagrada. V kapitalisti?ni družbi je to nagrada. Je že tri minute? Vam bom jaz pismeno posredoval te stvari, ampak bi pa vseeno rad, ker je ena to?ka, ki je zelo delikatna. Jaz sem mislil, da diskutiramo o tem tekstu, ki ste ga pripravili, in sicer predlog sprememb zakonodaje. Tukaj notri je ene par zadev, na katere sem hotel opozoriti, ker mislim, da so ne dovolj realno postavljene. Tukaj notri se predlaga par zadev, ki lahko vso stvar potem preve? zakomplicirajo. Sicer preprosto bom rekel tako. Ne se igrat z idejami, da se uvaja kar neke davke sem pa tja, zato da se reši neke stvari. Obstaja dav?ni sistemi, obstajajo že davki, znotraj katerih se da vse te stvari, ki jih vi tukaj odpirate, urediti, ?e za to obstaja politi?na volja. Ampak skratka, jaz smatram, da je to razpravo treba razširiti na vse deležnike na nek na?in, klju?ne deležnike v Sloveniji, ki se na nek na?in ukvarjajo s prostorom oz. so od prostora odvisni in priti do nekega soglasja, ki bi omogo?ilo, da se en kvalitetnejši pravni sistem uzakoni. Ker brez tega soglasja je nevarnost, da delamo neke formalisti?ne telovadbe, ki ne služijo nikomur. Hvala lepa.

MAG. MAJA SIMONETI: Hvala. Naš naslednji nastopajo?i je prof. Mitja Brilly s Fakultete za gradbeništvo.

PROF. MITJA BRILLY: Hvala za besedo. Spoštovani zbor, ukvarjam se z urejanjem vodnega režima. Vodarstvo je za ve?ino vas sektor, zame je pa prostorsko planiranje v urejanju vodnega režima ravno tako zelo pomemben sektor in instrument za izvajanje politike. In zaradi tega sem se tudi oglasil. Govora je danes ve? o na?rtovanju, samo moramo se ozreti tudi na implementacijo in dejstvo, da smo kljub vsemu dežela ?rnih gradenj, kar naše na?rte in vse to, kar planiramo in po?nemo, postavi v nekoliko neprijetno lu?. In marsikateri ukrep postane jalov zaradi tega, ker instrumenti, ki jih država sprejema, ne delujejo. Še huje je pa da smo tudi dežela mrtvih norm, zakonodaje, ki smo jo sprejeli pa je ne izvajamo, recimo v Zakonu o vodah je cel kup ?lenov, ki se nanašajo na strukturo, ki bi morala planirati in na?rtovati urejanje vodnega režima pa te strukture, kljub temu da imamo že tretjo ministrsko garnituro, še zmeraj ni.
Nadalje bi opozoril še na problem, zaradi katerega smo se sploh sestali, to je pa novi zakon, ki naj bi omogo?il vklju?evanje ve?jih infrastrukturnih objektov v prostor. Tu se pa sre?ujemo v praksi s težavo, da ti ve?ji objekti zahtevajo ?as, ki pa ne sovpada s štiriletnim kolobarjenjem naše politike. In dejansko je izgradnja in izvedba teh projektov vprašljiva oz. je vprašanje, ali smo sploh kot družba sposobni kaj takega narediti. Avtocestni projekt je sicer šel, samo vsakih pet, šest kilometrov avtoceste se je dalo odpreti, predstaviti, prikazati itn. Pregrado se ne da za tretjino zgraditi pa jo sve?ano odpirati, mora biti narejena do konca, to se pa v enem mandatu ne da narediti. Še hujša je situacija z železnico, kjer dejansko tudi ne morete deset kilometrov hitre proge odpirati, mora biti zgrajena v celoti, to pa pomeni, ne en mandat, ampak dva, tri politi?ne mandate itd. Kot prakti?ni primer, recimo opozoril bi na projekt za oskrbo Istre oz. slovenskega primorja z vodo, kjer je bil projekt uspešno umeš?en v prostor, dobil je prostorsko legitimacijo pa stoji že dobra štiri leta in vprašanje, ?e bo sploh kdaj narejen, kar pa odpira dejansko neko drugo razpravo, to je pa vprašanje izkoriš?anja kohezijskih skladov, ker se bojim, da ko bomo prišli do leta 2015, da je vprašanje, ?e bomo uspeli vsaj polovico teh sredstev izkoristiti. Gre pa sredstva, ki se nanašajo predvsem na pomembne objekte infrastrukture in nenazadnje sestavni del prostorskega planiranja. Hvala.

MAG. MAJA SIMONETI: Hvala vam. Jože Kav?i? se je najavil. Mogo?e tole malo pospešim, ?e povem, da bo naslednji Aleš Kregar.

JOŽE KAV?I?: Hvala lepa za besedo. Hvala lepa za do 180 sekund, sem razumel. Torej sam sem na to temo pripravil tekst na treh straneh za neke druge namene, mogo?e za objavo. Pa mislim, da bodo problemi pri objavi pa tudi mogo?e pri eventuelni obravnavi. Tu želim nekaj segmentov iz tega teksta prikazati. Najprej glede vladne oz. MOP-ovske ravni. Ne bi prebiral to, kar tu piše. Že v programu za lansko leto kot tudi v programu Vlade in MOP-a za letošnje leto se kaže, da za to podro?je ni niti najmanjšega zanimanja. Ko je potrebno sedaj interventno reševati državno infrastrukturo, se je pa treba za?eti pogovarjati tu o neki abecedi. Torej predstavil se to, to je tudi državni sekretar rekel, tudi malo ve? je napisano, kaj je vsebina analize, kaj je vsebina strateškega prostorske na?rta in kaj so potem pogoji za nadaljnje državne prostorske na?rte. Danes sploh ni pogojev, da bi delali v sistemu, ki je predpisan z zakonodajo. Torej smatram, da je treba to narediti. Jasno je, da so vsi ali pa smo ali pa so v ...(nerazlo?no), kot se re?e lepo po slovensko, in je nevarnost, da se bo strategija pisalo tako, kot se je v?asih reklo…v redu, rabimo svin?nik, papir pa tudi koš za odpadke, za ostale analize bo pa dovolj svin?nik in papir, drugega ne rabimo. ?e grem iz mojega vidika, ponavljam nek refren. To je bilo tudi na nizu posvetov v zadnjih letih. Jaz tukaj smatram, da je pa klju?ni problem strokovnega vidika, da mi neodvisnih, strokovno kompetentnih institucij in strokovnjakov za presojo teh elementov nimamo. Sre?ujem se po prakti?no vsej Sloveniji ali pa pri mnogih ob?inah pri izvedbi investicijskih projektov s stroko, ki je v bistvu podaljšek ali projektiranja ali pa nepremi?ninskih projektov. Ne da je neka relativno avtonomna, navezana na nekaj, ampak to je na?in pridobivanja poslov. Sko?il bom na za?etek nekega potreba problema, dr. Gabrijel?i? je sicer omenjal PUP-e itn., vendar današnji posledice v Ljubljani in v marsikaterem mestu, ki se kažejo v razpršeni gradnji, so posledica tega nesistemskega ukrepa, ko se niz zazidalnih in ureditvenih na?rtov, ki imajo ekonomske posledice, torej imajo vsebino z ekonomskimi posledicami, imajo vsebino s pravnimi posledicami za urejanje odnosov, to je ukinjeno, ostali so PUP-i, PUP-i pa niti približno niso instrument, ki bi reševal te probleme oz. so postavili problem na glavo. Investitorjem so dali neke trše pogoje za infrastrukturo, za javne programe pa je zmanjkalo vsebine. To je za mene izvirni problem, ki se je za?el, in ta logika se nadaljuje tudi v današnji zakonodajni ureditvi.
Problemati?no je govoriti mogo?e o teh problemih, ker se stališ?a tudi bistveno razlikujejo. To sem dal samo iz tega mojega sestavka eno opozorilo noter, vendar sem zadnji dve vrstici odrezal. Spodaj piše tudi, da sta pravzaprav pri tej akciji manjkali dve klju?ni mati?ni instituciji. Že, ko so govorili gospodje (Koželj) o problemih, ki jih sami sebi povzro?amo, zlasti z ravnanjem itn. Jaz se s tem zelo strinjam. Ampak ko pridemo naprej v ožje lastno ravnanje in analiziramo to, pridemo v?asih do malo bole?e situacije, ko se sre?ujemo med nami s stvarmi, ki so bile sicer pred desetimi, petnajstimi letih narejene pa se danes kažejo z zelo negativnimi posledicami. Taka analiza je pa zoprna pa v?asih bole?a. Copy-paste pa ni problem. Tale pri državni infrastrukturi je nametano noter glede državnih ureditev sosednjih držav ali pa evropskih držav, isto kot je bil pol leta ali pa leto dni kasneje pri neki drugi zakonodaji. Tako da ta tehnika se je pa zelo razpasla. Da mi ne bodo zamerili, en nastanek prostorskega dokumenta MOL-a. Deset let traja, leta 2002 se je zapeljalo v slepo ulico. Smo analizirali, smo povedali, da tako to nima smisla tudi, ?e gre za nek predvolilni program, ne gre. Ampak je šlo naprej, ker bo sigurno ?ez dve leti pa OK. Danes smo leta 2010. Veliko razlogov je na sistemski, državni, neurejeni ravni.
Ampak vrnimo se tudi na kriti?ne naše ali pa strokovne probleme, ki so ostali odprti. Zame je ena od osnovnih zadev, da se zlepa ne loteva ali pa ne lotevamo analize problemov, analize zadev, ki so dejansko povzro?ile tako stanje, ne samo normativne ureditve ali pa neke druge zadeve. In iz tega iš?emo rešitve naprej. Ker nimam ?asa, ne smem re?i pet stavkov o tem, kako je v šestih, sedmih, najve? osmih mesecih sprejet popotresni na?rt Ljubljane. Prvi v zgodovini. Od starta pa do konca.
Ponavadi sem na naših posvetih omenjal tudi klju?ni prostorski razvoj projekt MOL-a. To je Potniški center Ljubljana. Celo sem sodeloval pri tem mednarodnem nate?aju kot poro?evalec. Jaz smatram, od starta pa do danes v tem projekt že z vidika urbanisti?ne vsebine manjkajo klju?ne zadeve, ki zadnja leta povzro?ajo glavobole in bodo še ve?je glavobole povzro?ala, vendar se o tem tudi v našem ožjem krogu ne razpravlja, imamo pa o stadionu, ki je za mene periferija, glede na to, polne…(nerazlo?no). Imam zaklju?ek. Zadnje vprašanje. Ko sem prišel, sem takoj sre?al kolega dr. Ravbarja. Drugi stavek, ko sva govorila: Kje je sploh možno objavljati kriti?ne ?lanke, ker to ne želi niti ožja stroka, predvsem pa ne širše ?asopisje? Kje je možno take prispevke objaviti? Kje se je možno soo?iti s strokovno javnostjo z razli?nimi stališ?i in na kakšen na?in bi se na tem podro?ju lahko omogo?ila nadaljnja strokovna diskusija? Verjetno je bilo 500 sekund. Se opravi?ujem. Hvala.

MAG. MAJA SIMONETI: Hvala. Potem pa Dušan, hvala. ?e je še v dvorani. Se je tudi prijavil k besedi.

ALEŠ KREGAR: Hvala za besedo. Morda bi opozoril na naslednje. Namre? zgodovina kaže, da nobena država ni samozadostna v bistvu. To se pravi, vedno mora imeti neko izmenjavo z drugimi državami. In poleg zagotavljanja standarda prebivalstva moramo pa ugotoviti prvo, se mi zdi to, kaj v bistvu država ali pa prebivalci lahko ponudimo v zamenjavo za tiste stvari, da bomo sebi zagotavljali nek standard. To se pravi, neka izmenjava mora biti, kar pomeni, da moramo neko gospodarsko dejavnost izvajati. Pogrešam to, da v bistvu nimamo opredeljenega, kaj so primerjalne prednosti v državi, na podlagi ?esar bi ugotovili, ali bomo pospeševali, ?e re?em za primer, izvoz lesa ali bomo proizvajali izdelke iz lesa. Ali bomo npr. samo izvajali tranzit blaga ali bom npr. izvajali turizem. To moram re?i, da pogrešamo in se nam zdi, da je temu potem treba podrediti infrastrukturo. Ta infrastruktura je odvisna od tega, kakšne dejavnosti izvajamo. Mi smo se pripravljeni podrediti, ?e govorim s stališ?a elektroenergetike. Mi smo se temu pripravljeni prilagoditi, ampak moramo imeti prvo izhodiš?a, katere dejavnosti bomo v prostoru izvajali, kje jih bomo izvajali in to potem podpreti. Poleg tega, da zagotavljamo standard prebivalstvu.
Sedaj bi navedel par primerov v zvezi z elektroenergetsko infrastrukturo. Mi imamo še vedno v rednem obratovanju kilometre in kilometre omrežja, ki so ga zgradili Italijani pred 2. svetovno vojno, Nemci med 2. svetovno vojno itn. Za to v bistvu nadomestiti mi potrebujemo samo za pridobitev gradbenega dovoljenja in iskanje lastnikov po celem svetu leta in leta. In to pomeni, da mi smo tukaj popolnoma neu?inkoviti. Zdaj pa ?e gremo na objekte, nove objekte državnega pomena a la daljnovod Beri?evo-Krško, ki smo za lokacijski na?rt rabili šest let in zdaj štiri leta iš?emo lastnike. Povpre?je za lokacijske na?rte pa prostorske na?rte za daljnovode je trenutno osem let s tem, da je tendenca podaljševanja postopka, da pridemo do uredbe o državnem prostorskem na?rtu.
Tukaj vidimo dva glavna problema. Eno je, mi že leta poskušamo najti organ v državi, ki bi bil pripravljen prevzeti odgovornost odlo?anja v primeru nasprotujo?ih si javnih interesov. Primer: kmetijstvo trdi, da je treba zaš?ititi površine, na drugo stran dobimo zahtevo varovanja pti?ev, ki recimo za en objekt (primer: 80 kilometrov) zahtevajo omilitvene ukrepe nadomestnih zemljiš?, ki je ekvivalentno 20 kilometrom novega, dodatnega daljnovoda. To je razmerje, kaj se nam dogaja. Drugi primer bom povedal primer civilnih iniciativ, za katerimi se skrivajo razli?ni interesi. Danes imamo v praksi v Sloveniji primer, da deset posameznikov pod izgovorom civilnih iniciativ lahko drži v odvisnosti varnost napajanja 120.000 prebivalcev, kjer pomeni izpad druge povezave vsako uro 200.000 evrov izpada bruto doma?ega proizvoda. In s tem se ne ukvarjamo. Ali pa dajemo prednost preko uprave in preko sodne veje oblasti podporo varovanju zasebnih interesov v smislu varovanja pravice privatne lastnine itn. Zato se nam ta zakon o infrastrukturi zdi v bistvu poskus reševanja iz obupa. Mi bi bili za to, da se vrnemo nazaj, ?e bi bilo možno dolo?ene stvari reševati. Namre? te medsebojne probleme in konflikte med sektorji, ki vsi š?itijo neke interese. Mi v bistvu ne moremo sprovajati omrežja.
Tako da na to sem hotel opozoriti, da tukaj vidimo ta zakon kot en poskus reševanja dostopa do komuniciranja z javnostjo, ker je prejšnji zakon v resnici poslabšal neke korake, in drugo, da se pospešijo ti infrastrukturni objekti, ki zahtevajo leta in leta priprav, da jih lahko spravimo v prostor. Hvala.

MAG. MAJA SIMONETI: Hvala. K besedi se je prijavil tudi Dušan Hvala, samo jaz ga sedaj ne vidim ve? v dvorani. Sedaj je na vrsti Jožef Jarh s civilnodružbenega gibanja So?utna Slovenija. Prosim, poskrbite za to, da boste kratki.

JOŽEF JARH: Tako kot me je že najavila, moje ime je Jožef Jarh. Prihajam iz civilne pobude, ki se ukvarja s vsakovrstnimi problemi, tudi s pravno državo. No, danes bi hotel samo opozoriti na to, kar sem opazil iz razprave in na ta problem, da nastajajo veliki problemi z zakonskimi pobudami, z rešitvami itd. Jaz mislim, da je prva stvar, da se stroka, ker nisem iz stroke, te, ki je tukaj prevladujo?a, ampak iz strojništva, da se vsa arhitekturna srenja med sabo pravzaprav poenoti in pristopi kot je to v Ustavi zapisano k t.i. zakonodajnim pobudam v zakonodajni postopek. Brez tistih posrednikov, ki so Vlada, Državni svet, ?e oni tega ne sprejemajo. To se pravi, gre za poenotenje vaših predlogov, vaše stroke, vaših pogledov na svet. To je tudi v podro?ju energetike, kjer sam delam, ravno tako težko. Ali bo zdaj Termoelektrarna Šoštanj narejena ali ne.
Potem drug takšen dogodek, ki je zelo pomemben v Sloveniji, ko obstoje?i oz. sedanji minister za okolje in prostor pravi, da TEŠ ni njegov predmet obravnave. To je bilo na treh straneh napisano, da minister za okolje si tako izjavo re?i, da je TEŠ problem Ministrstva za gospodarstvo, to je seveda popolnoma deplasirana stvar.
No, potem pa tretja stvar, kar mislim, da imam s podro?ja prostorskega planiranja res za re?i pa je: Anglija ima urejeno elektronsko spremljavo vozil po mestih in po podeželskih cestah razdeljeno na 4 kategorije. In s tem pravzaprav se preusmerja promet tako, da je vsak stimuliran za to, da se bo ?im ve? vozil z javnim prevozom. To je seveda problem prostorskega planiranja. Potem je glavni problem, ki ga je tudi gospa Vida Ogorelec prenesla, je ta, da je samooskrba mest pravzaprav temeljno vprašanje nadaljnjega prostorskega planiranja. Samooskrba mest je tisto, kar bo prineslo popolnoma druga?no strukturo, gospodarsko strukturo itd. Potem je promet, energetski problemi bodo ravno tako druga?ne stvari prinesli v reševanje posegov v prostor in pa kar je tudi še najbolj problemati?no v Sloveniji pa je, mi imamo 80 000 praznih stanovanj, v Ljubljani 15 000, potem pa tukaj je treba nekaj spremeniti. To je seveda izven vseh razumnih meja, da se na tem podro?ju pravzaprav nih?e ne zgane in ne uredi teh zadev. Hvala lepa.

MAG. MAJA SIMONETI: Mojca Šašek Divjak iz Urbanisti?nega inštituta se je še prijavila.

MOJCA ŠAŠEK DIVJAK: Hvala lepa za besedo. Spoštovani, prihajam iz Urbanisti?nega inštituta Republike Slovenije in tudi jaz se pridružujem kritiki nad stanjem urejanja prostora danes v Sloveniji. Lahko re?emo, da je bilo prav, da je šel v preteklosti razvoj naselij v policentrizem, vendar ne na na?in kot se je to dogajalo pri nas. Kritiko na ra?un ob?in smo danes že slišali, o razdrobljenosti ob?in in pa prav tako lahko re?emo tudi glede naselij. Imamo ve? kot 6000 naselij in tudi velika obmo?ja razpršene gradnje, ki pomeni potratno rabo zemljiš?, drago komunalno in družbeno infrastrukturo in odvisnost od osebnega avtomobila. Glede trajnostnega razvoja vemo, da so klju?na mesta oz. tudi druge urbanizirane površine. V Sloveniji pa? težko govorimo o zelo velikih mestih. Pomembne ugotovitve glede tega so bile podane tudi na svetovnem kongresu ISOCARP, ki je bil oktobra 2009 v Portu. In sicer je bila tema trajnostni razvoj mest. Naslov tega kongres je bil kar »low-carbon cities«, ki je imel poudarek na energetski u?inkovitosti in posebej še na podnebnih spremembah, o ?emer nam je Vida Wagner Ogorelec danes že kar veliko povedala. Poudarjeni so bili trije pristopi, in sicer javne politike, to se pravi priprava akcij na razli?nih nivojih, spremembe odnosa posameznikov, podjetij, razli?nih organizacij do tega razvoja in pa upoštevanje tehnoloških inovacij. To pomeni pove?ati investicije v raziskave in razvoj trajnostne tehnologije, upoštevanje tega tudi pri prostorskem planiranju in pa razvoj prostorskega planiranja. Kot sem omenila, je nujen razvoj javnih politik, politik na razli?nih ravneh v smeri trajnosti, in sicer na državnem nivoju s strategijo in akcijskimi na?rti, tukaj je nujna vizija in pa vodstvo na nivoju vlade, ki naj bi bilo podprto tudi z ustrezno zakonodajo. Potem drugi nivo je nivo mest oz. še boljše re?eno urbanih regij, kjer naj bi prišlo do efektivnega prostorskega planiranja in razvoja kontrole v tem udejanjanju. Tega pravzaprav danes manjka. Poudarek naj bi bil tudi na sektorskem povezovanju. In pa tretji, lokalni nivo, tudi glede stanovanjskih sosesk in individualnih projektov.
?e skrajšam to in povzamem, je pravzaprav to bistveno glede tega trajnostnega razvoja, kjer se seveda poudarja tri aspekte trajnosti, socialne, okoljske, ekonomske vidike, pomemben je pa tudi oblikovalsko prostorski vidik. Na vse te politike naj bi vplivalo to novo nacionalno strokovno telo, o katerem smo slišali danes na za?etku, in upam, da bo le prišlo do nekih pozitivnih premikov kljub ve?inoma pesimisti?nim tonom današnje razprave. Hvala lepa.

MAG. MAJA SIMONETI: Miha Burger.

MIHA BURGER: Kot organizator takih in podobnih posvetov v Državnem svetu sem mislil, da bom imel kakšno prednost, pa je nisem imel. Se pravi, smo v eni dosti demokrati?ni instituciji. Pozdravljam vso prisotno energijo, kolikor jo je še v prostoru ostalo, ki je danes že ve?krat izražena podpora v naslovu oz. v vabilu današnjega dogodka, to je (naj citiram) »odgovorne spodbuditi k ukrepom za izboljšanje«. Torej, za dosego tega cilja, k uresni?itvi tega predloga dodajam oz. predlagam dodatno jasno izostritev tega stavka. Ga še enkrat ponavljam, so 4 besedice: »odgovorne spodbuditi k ukrepom za izboljšanje«. Kako? Dokler to orodje ali orožje ali oblika ali metoda ali zakonski predpis ali ukrep ali direktiva ne bo bolj izostrena (naj še enkrat ponovim: kako, na kakšen na?in, s kakšnim orodjem odgovorne spodbuditi k ukrepom za izboljšanje), je vse ostalo brez zveze, dim v veter, kle?eplazenje pred vrati resornih ministrstev. Sam preizkušam ta orodja, te oblike, te metode že ve? kot 17 let, sem že omenil v tem prostoru, v tej dvorani. Lahko re?em, da sem avtor teh in takih oblik javnih posvetov. Pred sedemnajstimi leti je bil prvi v Državnem svetu, sem ga organiziral. So ena od oblik, kako odgovorne spodbuditi k ukrepom za izboljšanje. A edina prava pot je še in edino izostritev teh orodij. En sam tak javni posvet brez nadgradnje, to je bolj zavezujo?e oblike za odgovorne, je dan danes premalo. Za dosego takšne izostritve pa se je v zadnjem ?asu, in to je zdaj moj predlog, lahko re?em k sre?i, zgodil v svetovnem merilu po mojem prepri?anju zelo, zelo pomemben dogodek. Bistven korak k izostritvi oblik, kako odgovorne spodbuditi k ukrepom za izboljšanje. To je t.i. obamova direktiva z dne 8. decembra 2009 vsem uradom in uradnikom Združenih držav Amerike, kako odgovorne spodbuditi k ukrepom za izboljšanje. V tej direktivi so stavki, ?e naj mi bo dovoljeno malo samohvale, ki sem jih sam predlagal v ni? koliko ?lankih, taki, ki so zapisani v moji knjigi, izdani leta 1995, ki je namenjena nastanku in uporabi teh orodij in metod, kjer so predlogi, kako odgovorne spodbuditi k ukrepom za izboljšanje. A kdo bi poslušal ali upošteval tam nekega idealista ali fantasta oz. Don Kihota, kot sem bil v tem prostoru že kar nekajkrat poimenovan. Zato vidim resni?no priložnost, ker je takšna direktiva prišla od predsednika Združenih držav Amerike in jo bo morda zato le kdo tudi pri nas prebral in se bo zgodilo morda dovolj ljudi, ki bodo nekaj takšnega, podobnega, primernega za naše razmere ne samo podprli, ampak tudi uresni?ili pri nas. Da se bo zgodilo tisto najvažnejše, ponavljam mislim, da deveti?, orodje, zavezujo?a oblika ali metoda, ki odgovorne spodbuja (zdaj pa dodajam) in zavezuje k ukrepom za izboljšanje. Namre? le takšna direktiva edino omogo?a, mislim, da je moj kolega Janez Koželj poimenoval, celostni povezovalni proces, omogo?a to najbolj temeljno, spodobno komunikacijo med odlo?evalcev in nosilci predlogov rešitve problema. Tega celostnega povezovalnega procesa ali kot je gospod Bojan Radej, zadnji predgovornik tudi rekel reševanja najbolj kompleksne problematike, to je njegov izraz. Se pravi, na eni strani edino direktiva, ki zavezuje uradnike in na drugi strani ki, en krasen zapis je v tej direktivi, upošteva skupno rezultanto dolo?ene oblike civilne strokovne družbe in na sto na?inov razlaga in pojasnjuje itn. Skratka, te preizkuse moramo narediti, druga?e je vse ostalo brez veze. Hvala lepa.

MAG. MAJA SIMONETI: Hvala. Gospa Terezija Volf je še nekje prijavljena k besedi.

TEREZIJA VOLF: Lepo pozdravljeni. Jaz sem Terezija Volf. Sem upokojenka RTV hiše in sem poslana danes sem, da vam povem nekaj, kar bi bilo mogo?e za povrh vsega tega in da bi našli eno izhodiš?e. Ko sem se upokojila, prvi mesec sem dobila božji klic, nebeški o?e me je poklical, da postanem njegovo orodje. To nas je približno 300 takih v Sloveniji, ki nas bog uporablja. In naro?il mi je, naj zbiram navodila za te poslednje ?ase, apokalipti?ni ?as, kako naj se vsi ljudje pripravili, da bomo v miru pri?akali novo dobo, da bomo obdržali, kar imamo, da bo obvarovano po božji volji. In to delam že 10 let. Na svoji internetni strani imam zbranih 4000 strani s tem, da jih imam dobro tretjino še mimo tega. In lahko bi si prebrali, kako bog želi pripeljati vse ljudi na varno, da bi naprej živeli, ker gre za to, ?e mi ne priznamo stvarnika, ki je vse ustvaril, bodo klimatske spremembe vedno hujše, vedno mo?nejše in to bo trajalo do tridnevne teme. Ker je pa Slovenija od boga izbrana za zgled celemu svetu, ker je obvarovana pred najhujšim, ker Slovenija ni bila nikoli napadalna in jo je bog izbral za zgled celemu svetu, mi imamo velike možnosti. Je rekel: »V Sloveniji bom postavil raj za zgled celemu svetu.« Samo se moramo obrniti nazaj k stvarniku, ki je svet ustvaril. In to je moje podro?je, ?e pa bi kdo hotel ta moj internet pogledati, je pa www.apokalipsa777.com. Tako. Imam pa še mnogo znanja in možnosti, ?e bi kdo hotel kdaj kakšno predavanje ali pa odgovore v živo, tudi na televiziji sem imela že tri oddaje, tako da sem na razpolago. Hvala lepa.

DR. ALEŠ MLAKAR: Hvala. Še gospod Milan Bricelj s civilne iniciative.

MILAN BRICELJ: Kot ste že slišali, Milan Bricelj iz civilne iniciative. Prihajam iz ?etrtne skupnosti Sostro. Ta ?etrtna skupnost predstavlja po površini eno tretjino Ljubljane. Civilna iniciativa dela že 10 let, obi?ajno se zbiramo takrat, ko nekaj no?emo in vse te to?ke, jaz vas ne bi obremenjeval, bodo sila zanimive verjetno za gospoda župan. Žal ga ni tu pa bo to pregledal, upam, da bo civilna iniciativa in pa ?etrtna skupnost Sostro tudi na vse te predloge, ki so, jaz vas ne bi obremenjeval s tem, dobila odgovor. Hvala lepa.

DR. ALEŠ MLAKAR: Hvala lepa. Morda še kdo želi izven prijavljenih? Potem bi po?asi skušali zaklju?iti tole našo razpravo. Še enkrat bi vas opozoril na to?ke, ki smo jih želeli postaviti kot sklepe današnjega sre?anja. Ne bom jih še enkrat bral, ker mislim, da ste že vsi utrujeni. Vsem se predvsem zahvaljujem, da ste se odzvali na današnje sre?anje. Tale odziv je presegel naša pri?akovanja. Predvsem smo veseli, ker se je tega posveta udeležil tudi državni sekretar na Ministrstvu za okolje in prostor vklju?no s svojimi sodelavci in upam, da se jih bodo te naše besede dotaknile.
Veliko vprašanj je bilo, kako bomo z delom nadaljevali. Skrbno smo si zabeležili vse ideje, vse predloge. Že uvodoma smo povedali, da je ta poziv pravzaprav samo za?etek delovanja. Nekje smo morali za?eti, zato nekako do poletja ali do jeseni tega leta napovedujemo še vrsto okroglih miz, izdajo pisnih gradiv bodisi v okviru Zbornice za arhitekturo in prostor bodisi v okviru Inštituta za politike prostora, s katerim smo to sre?anje skupaj organizirali. Toliko v imenu ZAPS-a. Maja, ?e ho?eš še ti kakšno besedo na koncu.

MAG. MAJA SIMONETI: V bistvu bi rada samo to povedala, da je razprava tega posveta od jutri naprej že dosegljiva na spletnih straneh Državnega sveta. Vsi, ki ste referirali, hvala vam, predvsem hvala tistim, ki ste zdržali do konca. Aleš, ali si povabil k besedi tudi prof. Ravbarja? Si pozabil ne? Jaz se sedaj moram preprosto opravi?iti, ker niste prišli do besede, ?eprav ste se prijavili. Razen še stopite in nas vseeno nagovorite tiste, ki smo še v dvorani. Pridete? Hoteli ste govoriti. Hoteli ste besedo, kolega.

DR. ALEŠ MLAKAR: Saj jo je dobil.

MAG. MAJA SIMONETI: Aha. Je bil. Zdajle je govoril. Pardon. V redu. Se opravi?ujem za zmedo. Sem razumela, da moram še tukaj nekaj opraviti. Skratka jaz bi zdaj to zadevo zaklju?ila, poro?ala o tem, da kar je bilo predstavljeno, je že dostopno prakti?no. Posneto je tudi na televizijo postajo skledar.tv, ?e kdo to spremlja. Sicer bo pa zbornik tega posveta tudi pripravljen in ra?unamo, da relativno hitro, ker so bili naši referenti zelo prijazni in so hitro napisali, ve?inoma že oddali pisne prispevke. Zdaj pa mogo?e vabim k besedi še Marka Peterlina, direktorja našega inštituta, da pove še dve, tri besede o projektu Mreža za prostor, ki je pravzaprav omogo?il to, da smo relativno ambiciozno izpeljali to akcijo in današnji posvet.

MARKO PETERLIN: Hvala. Jaz se najprej lepo zahvalim vse, ki ste po?akali do konca. Mislim, da je bilo to kar pogumno oz. da je zahtevalo dolo?en napor. Zdaj mogo?e samo od za?etka nismo omenili. Ta projekt oz. ta posvet poteka v okviru projekta Mreža za prostor, ki pa? spodbuja mreženje nevladnih organizacij na podro?ju prostora, tako strokovnih kot tudi civilnih pobud, lokalnih pobud. Seveda pa spodbuja tudi mreženje oz. sodelovanje z drugimi deležniki v urejanju prostora, predvsem z upravno sfero in raziskovalno sfero itn.
Tako da, jaz bi mogo?e raje, kot da bi predstavljal naš projekt, ki smo ga že ve?krat predstavili in ga bomo še, bi reflektiral malo na dva pomembna ali pa na tri pomembne to?ke, ki smo jih slišali. Zelo pomembno se mi je zdelo to, kar smo izvedeli od državnega sekretarja Ministrstva za okolje in prostor, da podpirajo oz. da odpirajo partnerstvo pri nadaljnjem razvoju zakonskih predlogov in pri drugih aktivnostih. To je vsekakor tudi nekaj, kar bi si mi želeli. Slišali smo predlog predsednika Državnega zbora, da nadaljujemo razpravo tudi v Odboru za okolje in prostor Državnega zbora. Poleg tega pa je seveda bilo napovedanih tudi vrsta drugih aktivnosti. Jaz bi samo napovedal nekatere naše aktivnosti v okviru našega projekta. Pred nami je še pet problemskih delavnic, štirje seminarji, od tega bo kar okrog pet dogodkov na to temo v marcu oz. štirje in v aprilu, še nadaljnja dva…skratka do poletja še okrog deset podobnih sre?anj, seveda konkretiziranih na posamezne teme ali obmo?ja in vse, ki ste se podpisali na liste prisotnosti pa še niste naro?niki naših novic, si bomo drznili obveš?ati o teh dogodkih oz. o tem, kaj se dogaja, hkrati pa ra?unam tudi na nadaljnje tvorno sodelovanje z Zbornico za arhitekturo in prostor na teh temah.
Zdaj pa še enkrat hvala lepa vsem in hvala našim gostom, kolikor jih je še ostalo.