Andrej Cetinski: Lastništvo podjetij in gospodarska u?inkovitost

1. Lastnina je vir družbene mo?i. To mo? naj se družbeno koristno uporablja. Razmeroma veliko lastnine ima v ve?jih podjetij pri nas država, ki pa jo slabo upravlja,  menda zato, ker naj bi bila že v na?elu slab lastnik. To slabost naj bi se tako odpravilo, da država svoje lastniške vloge v podjetjih v celoti odproda. To tudi že nekaj let po?ne, vendar z vse slabšimi rezultati. Državna lastnina je tako postala prvovrsten problem, ekonomski in politi?en.
2. Eden namenov tega zapisa je pokazati, da državna lastnina ni nujno breme, pa? pa je lahko celo prednost. Vendar le ob pogoju, da primerno organiziramo njeno upravljanje. Klju?ni elementi takega upravljanja so strokovnost, eti?nost in omejen vpliv vladajo?e politike v korist vpliva drugih interesnih skupin družbe.
3. V dejavnost države spada tudi to, da deluje kot širši gospodarski sistem, ki se ga naj aktivno upravlja s ciljem ve?anja njegove u?inkovitosti in mednarodne konkuren?nosti. (Države, ki tako ravnajo, beležijo praviloma najvišje stopnje gospodarske rasti.).  Da je pri tem lahko uspešna, mora oblikovati razumno razvojno strategijo, pri njenem uresni?evanju pa ji je lahko v veliko pomo? prav državna lastnina. To je med osrednjimi razlogi, zakaj naj država lastništvo v ve?jih podjetjih zadrži, zagotovi pa njegovo u?inkovito upravljanje.
4. Ena pomembnih oblik lastništva podjetij so tuje naložbe; tudi njihovemu prispevku k splošni gospodarski u?inkovitosti  namenja ta zapis primerno pozornost.
5. Zapis je pisan v obliki tez. Na ta na?in se vse prej kot enostavne družbeno-ekonomske povezave lažje in razumljiveje predstavi. Vsebinsko teze odražajo spoznanja pisca, ki si jih je v enem delu pridobil s prou?evanjem izkušenj drugih, še v ve?ji meri pa z dolgoletnim menedžerskim delom v ve?jih poslovnih sistemih. Zapis ni namenjen javni objavi.

1.  Pomen velikih podjetij
   • Gospodarstvo sestavlja množica podjetij: ve?ina je majhnih, tudi srednje velikih ni malo, razmeroma malo pa je velikih podjetij.
   • Majhna in srednja podjetja so v velikem delu poslovno odvisna od velikih podjetij in ko gre velikim dobro, je podobno tudi v malih podjetjih. Splošna u?inkovitost gospodarstva je zato v pomembnem delu odvisna prav od velikih podjetij. Ta podjetja so zato v vsakem gospodarstvu deležna posebne pozornosti; še posebno velja to za podjetja, ki delujejo v dejavnostih splošnega pomena, kot so prometna in energetska infrastruktura ter ban?ništvo. Tudi ve?ina tega, kar je v tem zapisu, velja zgolj za velika podjetja.
2. Tržna usmerjenost podjetij.

   S tega vidika je primerno podjetja deliti v dve skupini:

   • Izvozna podjetja, ki pretežni del svojih prihodkov ustvarjajo s prodajo na mednarodnih trgih. Gre za proizvodna podjetja, v enem delu tudi za storitvena; slednja na pomenu tudi sicer vedno bolj pridobivajo
   • Pretežno storitvena podjetja, ki so prednostno usmerjena v zadovoljevanje potreb doma?ega trga. Med njimi zaradi njihovega splošnega pomena posebej izpostavljamo prometno in energetsko infrastrukturo ter trgovino in finan?ne storitve.

   Gornja delitev podjetij je posebej aktualna pri obravnavi tujih naložb.

3. S podjetjem povezane interesne skupine.

   Aktualne so tri družbene skupine, ki svoje interese povezujejo s podjetjem. To so:

   • Lastniki podjetja. Njihov temeljni interes je dolgoro?no maksimirati dobi?ek podjetja, temeljni pogoj za to pa je dolgoro?na konkuren?nost podjetja. V enem delu se interesi lastnikov prekrivajo z interesi ostalih dveh interesnih skupin, saj so zaposleni in širše okolje pomemben dejavnik uspešnosti podjetja. Tega prekrivanja je praviloma manj, ?e je lastnik podjetja tuje podjetje.
   • Zaposleni. Njihov interes je zanesljiva zaposlitev, visoke pla?e, možnost osebnega razvoja. Te interese je lažje uresni?evati v konkuren?nem in rasto?em podjetju in v tem delu se interesi zaposlenih prekrivajo z interesi lastnikov in države.
   • Širše okolje, ki ga predstavljajo država, pa tudi druge interesne asociacije. (v nadaljevanju najve?krat "država"). Interesi države so v veliki meri istovetni z interesi lastnikov in zaposlenih, ima pa še tudi nekatere specifi?ne interese. Eden ve? ali manj splošnih je, da podjetje podpira splošen razvoj okolja, predvsem pa naj ne obremenjuje naravnega okolja.
4. Lastniške povezave med podjetji.
   Lastniških povezav je ve? vrst. Za namene tega zapisa sta zanimivi naslednji dve:
   • Mati?no in odvisno podjetje. Podjetje je v "mati?ni" vlogi, ?e lastniško obvladuje drugo podjetje in je zato slednje postavljeno v vlogo njegove podružnice. Poslanstvo podjetja-podružnice je predvsem maksimirati prispevek k dobi?ku mati?nega podjetja, to pa ostalim interesnim skupinam (zaposleni, širše okolje) otežuje uresni?evanje njihovih interesov. Za  doma?e podjetje so te omejitve problemati?ne še predvsem v primerih, ko je v vlogi mati?nega podjetja tuji lastnik.
   • Lastniška povezanost kot nadgradnja poslovnega partnerstva. Podjetja, ki dolgoro?no poslovno sodelujejo, se v nekaterih primerih povezujejo tudi lastniško, neredko tudi navzkrižno. Take povezave ustvarjajo soodvisnost, ki praviloma krepi konkuren?nost obeh podjetij - partnerjev.

1.   Dejavniki poslovne uspešnosti podjetja
   Med dejavniki poslovne uspešnosti podjetja je primerno posebej izpostaviti njegov NS. Ta, nekoliko neobi?ajna opredelitev, je zasnovana na naslednji logiki:
   • Neposredno dolo?a dolgoro?no poslovno uspešnost podjetja predvsem njegova konkuren?nost.
   • Konkuren?nost podjetja zagotavljamo z ustrezno razvojno strategijo in njenim u?inkovitim uresni?evanjem.
   • Predlagatelj razvojne strategije je direktor podjetja, odobri pa jo nadzorni svet. (v nadaljevanju najve?krat: NS).
   • Uresni?evanje strategije je pristojnost direktorja podjetja, potrebni nadzor z možnostjo  uveljavljanja popravkov pa izvaja NS.
   • Konkuren?nost podjetja je torej predvsem odraz u?inkovitosti delovanja njegovega direktorja in NS.
   • Direktorja izbira in zamenjuje NS podjetja. Sklep: osrednji dejavnik konkuren?nosti podjetja je njegov nadzorni svet.
   NS kot dejavnik konkuren?nosti podjetja ni u?inkovit sam po sebi. Potrebno ga je za to usposobiti, kar lahko v velikem delu dosežemo z upoštevanjem naslednjih usmeritev:
   • NS je kolektivni organ, število njegovih ?lanov naj ne bo nižje od tri in praviloma ne ve?je od 7.( Z ve?anjem števila ?lanov kolektivnih organov preko 7 se njihova u?inkovitost praviloma zmanjšuje.)
   • ?lani NS naj bodo eti?no neopore?ni gospodarstveniki in drugi ekonomski strokovnjaki z nespornimi poslovnimi (strokovnimi) rezultati. Za njihovo uspešno delo naj se jih ustrezno nagrajuje, materialno in v drugih oblikah. (?lanstvo v NS v uspešnem podjetju naj prinaša javni ugled).
   • ?lani NS naj zastopajo vse tri interesne skupine iz to?ke 8, to je lastnike, zaposlene in širšo okolje oziroma državo. Zato naj bodo med lastniki podjetja tudi zaposleni in država.
   • Primerna lastniška struktura je temeljna podlaga za sestavo u?inkovitega NS. V tem smislu je lastnina sicer posreden, a vendarle pomemben, neredko celo klju?en dejavnik dolgoro?ne poslovne uspešnosti podjetja.

    

2. Neposredno in posredno lastništvo podjetja.

   Po prejšnji to?ki naj bi  bili solastniki podjetja tudi zaposleni in država v širšem smislu. Ti dve skupini svoje interese v NS u?inkoviteje uresni?ujeta, ?e solastništva podjetja ne urejata neposredno, pa? pa posredno preko vmesnega ?lena, ki naj bi imel zna?aj sklada. Gre za dva sklada (njuna naziva sta seveda delovne narave) :

   1. Lastniški sklad zaposlenih
      • Zaposleni so lastniki sklada, ta pa je solastnik podjetja
      • Sklad naj bi se materialno krepil predvsem z vpla?ili sredstev, ki jih zaposleni pridobijo z udeležbo na dobi?ku podjetja, lahko pa tudi iz drugih virov. Lastniški delež sklada v podjetju naj bi praviloma ne presegal 25%.
      • Sklad naj ima v NS podjetja ?lana, ki se ga izbere izmed gospodarstvenikov, ki praviloma niso zaposleni v podjetju. (?lan NS naj delovno ne bo odvisen od direktorja)
      • Materialna razmerja  med zaposlenimi in skladom naj se smiselno ureja enako kot se v primeru, ko je zaposleni neposredni lastnik podjetja. Koristna pa utegne biti omejitev, da bi naj posameznik udeležbe v skladu praviloma ne mogel  unov?iti, dokler je zaposlen v podjetju.
   2. Razvojni sklad RS.
      • V sklad naj bi država prenesla lastniške deleže (finan?ne naložbe), ki jih ima v podjetjih neposredno ali preko KAD-a in SOD-a.
      • Sklad naj bi imel naslednje temeljne cilje: a)ustvarjati donose, ki v povpre?ju ne bodo zaostajali za donosi najboljših podjetij iz sosednih držav; b)podpirati razvoj ve?jih podjetij s sedežem v Sloveniji; c)aktivno sodelovati pri pripravi razvojnih strategij RS in njihovem uresni?evanju; d)popla?ati od SOD-a prevzete obveznosti. V skladu s to politiko sklad skrbi za optimalno strukturo svojih naložb, kar uresni?uje z njihovo prodajo in novimi nakupi.
      • Zaradi omejitve vpliva vsakokratne oblastne politi?ne opcije na poslovanje sklada ter v želji, da bo sklad v ?im ve?ji meri deloval v interesu vseh državljanov Slovenije, naj ?lane njegovega NS volijo najvišji organi upravljanja države in za u?inkovit razvoj gospodarstva zainteresiranih asociacij (pokojninsko zavarovanje, sindikati, gospodarstvo).
      • ?lane NS, ki  v podjetjih, v katerih je sklad lastniško udeležen, zastopajo njegove interese, naj bi predlagal NS sklada.
3. Ciljna lastniška struktura podjetja.
   S ciljno je mišljena lastniška struktura podjetja, ob kateri naj bi ne bilo težav z oblikovanjem NS skladno s kriteriji iz to?ke 10. tega zapisa. Kot primer take strukture utegne biti zanimiv naslednji predlog:
   • zaposleni                                                    15%
   • menedžment                                                5%
   • Razvojni sklad RS                                     25%
   • manjšinski delni?arji                                   10%
   • strateški partner                                         25%
   • ostali ve?ji zunanji lastniki                          20%

   Kratek komentar gornje strukture:

   • Širša lastniška sestava naj ima prednost  pred lastništvom ene osebe, saj podjetju praviloma zagotavlja kvalitetnejše upravljanje.
   • Vsaka od navedenih lastniških skupin (izjema je menedžment) naj bi imela v NS svojega predstavnika, zadnji navedeni skupini morda celo še enega ve?.
   • Solastništvo menedžmenta je koristno in želeno. To, da je menedžment edini lastnik podjetja, pa je praviloma slaba rešitev. (Direktor in njegov nadzorni organ sta v tem primeru združena v eni osebi, nekako po principu " kadija tuži, kadija sudi).
   • Lastništvo zaposlenih (seveda ne prevladujo?e) je koristno in želeno tudi z vidika interesov zunanjih lastnikov.(S prevladujo?im lastništvom zaposlenih preidemo v samoupravljanje, ki se je v naši bivši praksi sicer potrdilo, da ima pomembne prednosti, žal pa tudi veliko slabosti).
   • Lastništvo države preko razvojnega sklada, kot ga predlagamo, lahko pomembno prispeva k krepitvi konkuren?nosti podjetja . Tako zasnovano lastništvo je so?asno uporaben  vzvod pri uresni?evanju strateških narodnogospodarskih ciljev.
   • V skupini "ostali ve?ji lastniki" nastopajo pogosto banke (Nem?ija, Japonska), pri upravljanju le teh pa je primerno udeležena država.(Gre torej za oblike, v katerih države posredno soupravljajo gospodarstvo.)
   • Obravnavana struktura ima zna?ilnosti javno-zasebnega partnerstva, ki se bo v tržnem gospodarstvu vse bolj potrjevalo kot u?inkovit pristop  pri premagovanju protislovij in neu?inkovitosti, ki jih povzro?ata zasebno lastništvo po eni in monopol države po drugi strani..

1. Prednosti in slabosti tujih naložb
   Med prednosti uvrš?amo predvsem naslednje:
   • Pove?ujejo konkuren?nost doma?ega trga. Ta prednost je bila še posebno aktualna v prvih letih uvajanja na privatni lastnini temelje?ega tržnega gospodarstva.
   • Pogosto so tuje naložbe nosilke uvajanja sodobnih tehnoloških rešitev, metod trženja ter upravljanja podjetij, od ?esar ima posredne koristi tudi ostalo gospodarstvo.
   • Tuje naložbe širijo zmogljivosti gospodarstva, s ?imer pospešujejo njegovo rast. (Žal so take naložb pri nas redke.).
     Med slabosti tujih naložb uvrš?amo naslednje:
   • Podjetja v tuji lasti praviloma delujejo kot podružnice mati?nih podjetij s sedežem v tujini. Njihovo temeljno poslanstvo je maksimirati prispevek k  dobi?ku mati?nega podjetja (to?ka 9. tega zapisa), kar uresni?ujejo tudi z zapostavljanjem interesov zaposlenih in širšega (slovenskega) okolja.
   • Najve? tujih naložb je pri nas usmerjenih v ban?ništvo, trgovino in v zanimive lokacije, prihajajo pa pretežno iz sosednjih držav. Prednost dajejo ustvarjanju  mo?nih pozicij v dejavnostih, ki oskrbujejo doma?i trg, imajo širši narodnogospodarski pomen in so tudi nadpovpre?no donosne. Razen da pove?ujejo konkurenco na slovenskem trgu od teh  naložb nimamo drugih koristi, strateško pa slej ko prej zelo koristijo državam, iz katerih izvirajo. (Pred kratkim je ?asopis Finance objavil 100 najve?jih slovenskih podjetij, med katerimi pa ni nobenega tujega trgovskega podjetja. To si lahko razlagamo tako, da ne želijo z objavljanjem svojih podatkov vznemirjati slovensko javnost).
   • Najbolj želenih tujih naložb - to so naložbe v nove, v izvoz usmerjene proizvodne zmogljivosti - v Sloveniji v preteklih desetih letih skoraj ni bilo in jih tudi v prihodnje ne gre pri?akovati. Nekaj je bilo prevzemov proizvodnih podjetij - omembe vredno je, da pri njih skoraj niso udeležene sosedne države -  pa tudi ti niso prav veliko prispevali h krepitvi doma?ega gospodarstva (nekaj je izjem, recimo Sava Tires).
2. Še nekaj ocen o tujih naložbah in nacionalnem interesu:
   • Slovenija je mo?no odvisna od uvoza. Precejšen del uvoza pokriva z izvozom storitev in izdelkov dejavnosti, v katerih ima zaradi geografske lege in naravnih danosti primerjalne prednosti (transport, turizem, kmetijstvo, gozdarstvo.). Vse pomembnejši bo tudi izvoz drugih storitev, še predvsem intelektualnih. Še vedno pa je - tako bo tudi v prihodnje -  mo?no odvisna od izvoza, ki ga ustvarjajo proizvodna podjetja. Pri krepitvi konkuren?nih zmogljivosti, ki bodo ustvarjale pove?ani blagovni izvoz, pa se ne gre zanašati na tuji kapital. To, dale? najtežjo nalogo, bodo zato morala pretežno prevzeti doma?a podjetja.
   • Ponudb tujih naložb, usmerjenih v osvajanje slovenskega trga, ne manjka in jih zato ni potrebno spodbujati, še posebno ne onih iz sosednih držav. Pozicije teh držav na našem trgu  - predvsem v ban?ništvu in trgovini - se namre? tako krepijo, da bomo ?ez ?as verjetno ugotavljali, da nam to prinaša ve? škode kot koristi. (To imamo nekateri v mislih, ko omenjamo potrebo po ekonomski politiki, ki bo znala varovati naše dolgoro?ne nacionalne interese.)
   • Slovenija je imela priložnost, da si podobne prednosti, kot si jih z naložbami pridobivajo sosedne države na njen ra?un, ustvari tudi sama z naložbami predvsem v državah jugovzhodne Evrope, pa tega ni dovolj izkoristila.
   • Potencialne prednosti tujih naložb - tudi naših v tujini - naj bi bolj izkoristili, kot nam to dejansko uspeva. Za to je najbolj odgovorna država, ki glede tujih naložb doslej ni zmogla oblikovati politike, ki bi povedala kaj ve? od tega, da so te naložbe koristne in želene.

1. Za dosedanje upravljanju državne lastnine v podjetjih je bilo zna?ilno naslednje:
   • V NS podjetij, v katerih je lastniško udeležena (prakti?no so to vsa ve?ja podjetja), je država imenovala svoje predstavnike pretežno na podlagi politi?nih (in ne strokovnih ter etni?nih) kriterijev. Taki NS seveda niso mogli biti dejavnik poslovne uspešnosti. To njihovo pomanjkljivost so v veliki meri popravljali direktorji podjetij. Slovenska podjetja so namre? v povpre?ju imela u?inkovite direktorje - tistih, ki te sre?e niso imela, v ve?ini ni ve? -, njihovi lastniki pa za to niso imeli prav veliko zaslug.
   • V letu 2004, ko je v Sloveniji politi?no oblast prevzela desna opcija, je v upravljanju podjetij prišlo  do opaznih sprememb. Nova oblast namre? ni menjala zgolj NS oziroma posamezne njihove ?lane, pa? pa je pri?ela na podlagi politi?nih kriterijev in ne glede na njihovo u?inkovitost menjavati tudi direktorje podjetij. S takim ravnanjem je prepri?ljivo potrjevala, da je pri nas država slab lastnik in je zato ve?ina vse bolj verjela, da je rešitev problema le še v ?im prejšnji odprodaji državnih lastniških deležev.
   • Odprodaja državnih deležev v podjetjih pa tudi ni stekla. Pa ne zgolj zaradi nezadostne politi?ne volje, da se jo dejansko izvede in ne zgolj verbalno podpira, pa? pa še bolj zato, ker po teh deležih ni bilo ustreznega povpraševanja. Doma?ih kupcev, ki bi imeli dovolj kapitala za te nakupe, Slovenija preprosto ni premogla. Obstojalo je sicer tuje povpraševanje, vendar pretežno po nakupih bank in podjetij, ki oskrbujejo doma?i trg. Nekaj bank je bilo dejansko prodanih (Banka Koper, SKB banka, Nova Ljubljanska banka - delno), na kar pa se je javnost precej negativno odzvala in je bila zato nadaljnja odprodaja ustavljena. Tudi nekaj ve?jih proizvodnih podjetij je bilo pretekla leta prodanih (Lek, Slovenske železarne,..), pa tudi to je javnost (tudi strokovna) kasneje kriti?no ocenjevala.
   • S slabim upravljanjem državnega premoženja in ob so?asno slabih izgledih, da se bo državno premoženje uspelo primerno prodati, se je pri?elo prizanesljivo obravnavati rešitev, da državne deleže odkupi in v naslednjem koraku podjetja lastniško prevzame kar njihov menedžment. Glede na to, kar je o lastništvu kot dejavniku poslovne uspešnosti navedeno v tem zapisu, uvrš?amo to vrsto menedžerskih  prevzemov ve?jih in dobrih podjetij med slabše možne rešitve. (Pri tem je poudarek na prevzemih in ne toliko na odkupih državnih lastniških deležev). Poleg tega se te prevzeme problemati?no financira, vprašljivi pa so tudi pravno in etni?no.
2. Primer "Šrot" (lastniški prevzem Pivovarne Laško), ki je bil pred kratkim obelodanjen, je menedžerske odkupe javno do te mere diskreditiral, da politika po tej poti odprodaje državnega premoženja verjetno ne bo ve? podpirala. Upamo, da bodo napake, storjene v tej zvezi, pomagale utrjevati spoznanje, da je državno lastništvo mogo?e u?inkovito uporabiti v podporo uspešnega razvoja gospodarstva in ga zato ni nujno odprodati. Vse to seveda ob pogoju, da njegovo upravljanje organiziramo povsem na novo. Eno možnih rešitev, kako to storiti, ponuja tudi ta zapis.

Gospodarstvo je sistem, ki ga je potrebno dobro upravljati, ?e naj bo u?inkovit. To nalogo naj se zaupa najboljšim gospodarstvenikom in drugim strokovnjakom, ki jih poleg drugega odlikuje tudi eti?nost. Da bodo pri tem uspešni, naj se jih opremi z ustreznimi orodji, od katerih je primerno izpostaviti državno lastništvo v podjetjih, ki so gospodarsko širše pomembna. Politika pa naj se omeji na potrjevanje ciljev in poti gospodarskega razvoja ter nadzira njihovo uresni?evanje. Zaradi uresni?itve teh sprememb naj bi se prednostno izvedlo naslednje aktivnosti:

• Takoj naj se preneha s prodajo državnih lastniških deležev po dosedanjih postopkih.
• Oblikuje naj se strokovno mo?no skupino pravnikov in ekonomistov z nalogo, da po možnosti prej kot v treh mesecih pripravi zakonske predloge za upravljanje z državnim premoženjem v skladu z usmeritvami iz tega zapisa.
• Izkoristi naj se vse pravne možnosti za odpravo ali vsaj zmanjšanje družbene škode, ki je nastala z dosedanjimi lastninskimi prevzemi ve?jih podjetij.