Magnetogram posveta: Sistemske spremembe na podro?ju institucionalnega varstva starejših v Sloveniji

Nekorigiran magnetogram (dobesedni zapis) posveta, ki je bil 23. oktobra 2008 v prostorih Državnega sveta RS.

Posvet se je za?el od 9. uri.

            BORIS ŠUŠTARŠI?: Gospe in gospodje, dober dan. Dovolite mi, da za?nem današnji posvet na temo sistemskih sprememb na podro?ju institucionalnega varstva starejših v naši državi. Ker je predsednik Državnega sveta odsoten zaradi protokolarnih obveznosti ob obisku britanske kraljice, vas v imenu Državnega sveta iskreno pozdravim na tem posvetu.
Tema je izjemno aktualna, kar kon?no dokazuje tudi vaša velika udeležba. Na tem podro?ju se iz dneva v dan sre?ujemo z novimi dramati?nimi izzivi in ta posvet naj seveda s svojo sproš?eno in odprto razpravo prispeva k temu, da bomo lahko v Državnem svetu po svoji funkciji strnili vsa tista, tudi divergentna, stališ?a, ki se pojavljajo na tem podro?ju. Žal moram ugotoviti, da verjetno v teh novih spremenjenih razmerah na podro?ju družbenega varstva invalidov nimamo ve? neke jasne konsistentne razvidne državne politike, ampak se sre?ujemo bolj s skupom posameznih ukrepov, tudi gasilskih posegov, in seveda ta posvet naj prispeva k temu, da s skupnimi mo?mi spremenimo tok družbenega ravnanja na tem podro?ju. Posebej bi poudaril, da seveda tako, kot na invalidskem podro?ju, si tudi na podro?ju varstva starejših ne predstavljam prihodnosti brez subjektivne udeležbe samih starejših ljudi in seveda tudi njihovih organizacij na podro?ju civilne družbe.
Posvet bosta vodila gospod Koprivnikar in gospa dr. Novakova in na ta na?in pravzaprav simboliziramo ......... (?) tudi sodelovanje izvajalcu in uporabnikov. Želim vam uspešno sodelovanje na posvetu.

            BORIS KOPRIVNIKAR: Jaz bi se zahvalil gospodu Šuštarši?u za te uvodne besede. Zahvalil bi se Državnemu svetu, da je velikodušno sprejel to pobudo, da bi ponovno govorili o današnji problematiki. Zahvalili bi pa se tudi Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, g. Dominkušu in ge. Kožuh - Novakovi s strani Zveze društev upokojencev, ker je izredno pomembno, tako kot je že uvodni?ar povedal, da rešitve, ki jih iš?emo vedno v sodelovanju treh temeljnih dejavnikov, ki se na vsakem podro?ju sre?ujejo, in sicer države kot regulatorja sistemskih ureditev, Zveze društev upokojencev, kot predstavnika uporabnikov storitev in skupnosti socialnih zavodov, v našem premeru kot predstavnika izvajalcev storitev. Vse rešitve, ki jih predlagamo in želimo, da so dolgoro?no vzdržne, morajo biti take, da so sprejemljive za vse te tri temeljne partnerje. In ?e mi dovolite, bi kar predstavil uvodno predstavitev Skupnosti socialnih zavodov.
Na kratko želim na tem delu predvsem prikazati, kakšno je stanje. Iz tega stanja pa v veliki meri tudi že izhaja, kakšni so naši predlogi, pri katerih smo skušali upoštevati tisto, kar sem v uvodu povedal, da so sprejemljivi za vse vpletene na to podro?je, da bi nekako bolje pripravljeni vstopili v ?as, ko se povpraševanje po naših storitvah še stopnjuje in se tudi sprašujemo, ?e bomo z sedanjimi ureditvami za sedanjimi sistemi tem prihodnjim rešitvam na voljo.
Na kratko samo o Skupnosti socialnih zavodov. Ta združuje tako državne kot zasebne domove za starejše in posebne socialno–varstvene zavode. Ob koncu leta 2007 je v Sloveniji 81 domov in posebnih zavodov na 91 lokacijah, da se ne spuš?amo posebej v podatke, ampak vsega skupaj je naša kapaciteta že preko 17 tiso? mest. Ta kapaciteta je popolnoma primerljiva z drugimi razvitimi evropskimi državami, torej moramo razloge za nedostopnost storitev iskati verjetno nekje drugje, kot samo v pomanjkanju kapacitet. Razlogi, zakaj pa se potrebe po naših storitvah pove?ujejo, so pa predvsem trije. Enostavna, demografska gibanja. Populacija se stara. Živimo vedno dlje in v starosti tudi zaradi enostavnega dejstva, da smo stari, potrebujemo vedno ve? pomo?i.
Skupina starejših se pove?uje tako v deležu v skupni demografski populaciji, kot tudi v samem številu. Drug pomemben dejavnik so spremembe v zdravstvenem stanju. Ker starejši živijo dlje, ker živimo dlje, je v starosti vedno ve? takih, ki potrebujejo profesionalno, zahtevno zdravstveno nego in pomo?. Vedno dlje živimo z razli?nimi boleznimi, teh bolezni je vedno ve? in iz teh bolezni tudi izhaja, da je vedno ve? starejših, ki potrebujejo dejansko zelo zahtevno zdravstveno nego in oskrbo.
Tretji dejavnik pa so socialne spremembe, enostavno zaradi spremembe družbe, družine vedno, vedno težje poskrbijo za svoje starejše in redke so tiste aktivne družine, predvsem pa v mestnih okoljih, ki bi lahko skrbele za svoje starejše ?lane. Ti trije dejavniki so ve? ali manj od sebe neodvisni in se v veliki meri med sabo tudi seštevajo, zato se tam nekje po letu 2020 soo?amo z zelo hitrim eksponecialnim porastom potreb po storitvah za starejše in že danes se na terenu, še danes pri povpraševanju po teh storitvah kaže, da dejansko smo se že sredi te krivulje hitrega naraš?anja potreb.
?e enostavno pogledamo še, kako se v primeru domov financirajo stroški oskrbe, t.j. del, ki zagotavlja bivanje. Približno 89 % stroškov pla?ujejo direktno sami uporabniki storitev, starejši pogosto s pomo?jo njihovih svojcev ali drugih dopla?nikov. 11 % stroškov oskrbe pa se dopla?uje s strani ob?in, lokalnih skupnosti, s katerih uporabniki prihajajo, na podlagi odlo?b centrov za socialno delo. Seveda je treba upoštevati, da v skupnem prihodku našega sistema, ?e mu tako re?emo, je 38 % vsega prihodka s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki v celoti financira storitve zdravstvene nege in rehabilitacije na podlagi zavarovanja naših stanovalcev. Ampak pomembno je, da vidimo to strukturo, zato, ker dejansko iz tega lahko zaklju?imo, da financiranje naše dejavnosti, teko?e financiranje je v celoti pokrito iz strani pla?nikov samih uporabnikov storitev in iz zavarovalniških virov.
Za ilustracijo mogo?e še ocena osnovne izhodiš?ne oskrbe, ki z zahtevnostjo seveda naraš?a, v javnih zavodih je danes okrog 14 evrov na dan, pri zasebnih izvajalcih pa okrog 18 evrov na dan. Razlika pa ne nastane zaradi tega, ker bi bili druga?e priznani elementi javnim ali zasebnim zavodov, ampak enostavno zato, ker pri javnih zavodih element investicije v zavod ali ohranjanje zbiranje sredstev za nadomeš?anje zavoda in investicijsko vzdrževanje enostavno v taki meri ni del cene, kot pri zasebnikih, pri katerih se v ceno prizna tudi strošek vloženega kapitala. To je temeljna razlika, temeljni razlog za to, da prihaja do razlike v ceni, medtem, ko so pogoji za izvajanje dejavnosti tako med javnimi kot zasebnimi zavodi popolnoma primerljivi.
Prej sem omenil, da moramo vedno iskati kompromis med zahtevami razli?nih najbolj pomembnih deležnikov, ki vstopajo v ta sistem. ?e na kratko poskušamo samo osvetliti, kako mi vidimo te interese.
Država želi imeti garancijo za trajno izvajanje storitve javne službe, ker je po zakonu zagotavlja svojim državljanom. Seveda pa želi imeti tudi nadzor nad obsegom storitve, želi imeti nadzor nad kvaliteto izvedenih storitev in zelo pomembno, želi imeti tudi nadzor nad ceno storitev. To že danes država uveljavlja in smatramo, da ob kakršnih koli sistemskih spremembah, to vlogo mora država še naprej odigrati. To ni podro?je, kjer bi se cene prosto oblikovale in ni podro?je, kjer bi se popolnoma prepustilo izvajalce nekemu konkuren?nemu boju in uporabnike nekim tržnim zakonitostim. Izvajalci dejavnosti pa seveda želimo, da razpolagamo z vodstvenimi in upravljavskimi mehanizmi, s katerimi predvsem na podro?ju javnih zavodov razpolagamo zelo, zelo omejeno.
Ugotavljamo pa tudi, da so zasebni izvajalci s podpisom koncesijske pogodbe izredno omejeni pri svobodi njihovega poslovanja. Zelo togo je dolo?eno naše poslovanje. Želimo si poslovne avtonomije, želimo si pa tudi strokovne avtonomije. Mi danes se soo?amo s situacijo, da je cela vrsta naših postopkov, ki jih moramo izvajati zelo, zelo natan?no predpisano. Mi pa vendar smatramo, da,  ?e smo profesionalci pri izvajanju svoje dejavnosti, da vemo kako se ta dejavnost izvaja in želimo, da imamo jasno opredeljene cilje in potem ve? svobode, tako pri strokovnih odlo?itvah, kot seveda tudi pri poslovnih odlo?itvah. Velik problem pa je tudi v poslovnem smislu danes ta, da se ne priznavajo v našem poslovanju stroški, ki jih dejansko moramo pokrivati. Na tak na?in si iz dneva v dan zajedamo tisto osnovno substanco, s katero poslujemo, zmanjšujemo vrednost premoženja naših zavodov, da lahko pokrivamo teko?e poslovne stroške.
?e poskušamo ugibati, kakšni so pa interesi uporabnikov storitev, seveda si želijo izbire storitev. ?im ve?ja možnost izbira temeljne ?lovekove pravice in pa predvsem si želijo, da je storitev takrat, ko jo potrebujejo dostopna in kvalitetna. Kvaliteta socialne varstvene storitve se v veliki meri sestavlja tudi iz prijaznosti in splošnega zagotavljanja vseh tistih temeljnih ?lovekovih pravic. Mi smatramo, da je pri ocenjevanju kvalitete storitev ugotavljanje nivojev spoštovanja ?lovekovih pravic zelo, zelo u?inkovit meter. ?e se malo poglobljeno vprašamo o tem, kakšne so ?lovekove pravice. Pravice do izbire, pravice do zasebnosti itn., so to v kon?ni fazi tudi temeljni atributi socialnega sistema, ki ga želimo ponuditi našim uporabnikom.
Seveda si uporabniki želijo sprejemljivo ceno storitve in seveda uporabniki pri?akujejo sofinanciranje storitve takrat, ko jo sami ne zmorejo oz. sofinanciranje vsake socialno varstvene storitve. Pomembno pa je tudi, da imajo uporabniki dostop do informacij o možnostih, ki so jim na voljo, da lahko tudi uveljavljajo izbiro storitev, ki si jih želijo.
?eprav danes govorimo o institucionalnem varstvu, ki ga ožje pojmujemo kot domsko varstvo, pa vendar je treba vedeti, da institucionalno varstvo po naši zakonodaji prestavlja celo paleto storitev. Trenutno imamo za sprejem v domove evidentiranih 14 tiso? prošenj. To so prošnje, ki so ne podvojene, to pomeni, da je vsaka prošnja prosilca, ki je bila oddana v ve? domov, všteta samo enkrat in to so prošnje, ki so tudi s?iš?ene s centralnim registrom prebivalstva tako, da so upoštevane samo tiste prošnje, ki so aktualne.
To na prvi pogled zgleda zelo, zelo velika številka, ki kaže na to, da je treba enormno pove?ati kapaciteto klasi?nega institucionalnega varstva. Mi pa v praksi ugotavljamo, da je ta številka zelo zavajajo?a. Že danes v vzhodnem koncu Slovenije kolegi zagotavljajo, vsakodnevna praksa kaže, da je možno uveljaviti storitev kakršnekoli vrste oskrbe ali nege v dolo?enih domovih takoj. To pomeni, da že danes obstaja v vzhodnem koncu tako reko? presežek kapacitet, vendar pa se po drugi strani soo?amo, recimo s situacijo v mestu Ljubljana, kjer pa imajo domovi tudi po tiso? ?akajo?ih in ve? na ?akalnih listah. Torej ne moremo govoriti o vsesplošnem enormnem pomanjkanju kapacitet, ampak prej o tem, da je treba te kapacitete bolje razporediti, bolje prilagoditi in približati uporabniku. In ?e, poenostavljeno povedano, mi danes rešimo problem mesta Ljubljane in njegove okolice s kapacitetami, smo posledi?no absolutno rešili celoten problem ponudbe institucionalnega varstva v celi Sloveniji, zato, ker se pomanjkanje v Ljubljani projecira tudi na ostala podro?ja. Ob tem pa je potrebno tudi vedeti, da kar nekako slepo vztrajanje na pove?evanju kapacitet in pove?evanju kapacitet lahko v prihodnosti pripelje izvajalce do izjemno velikih težav.
Javni zavodi poslujejo na robu rentabilnosti. Zasebni izvajalci imajo zelo togo dolo?ene pogoje poslovanja, po drugi strani pa velike obveznosti do investitorja, do ban?nih kreditov. In ?e se za?nejo po domovih pojavljati prazna mesta, kar pomeni zmanjšanje prihodka, bo to za ene in za druge pomenilo zelo, zelo veliko težavo. In nam se lahko v bližnji prihodnosti zgodi, zaradi teh neuravnoteženosti pri kapacitetah, ki so na voljo na posameznih podro?jih lahko gledamo državne zavode, ki bodo zelo negativno poslovali in lahko gledamo zasebne izvajalce, ki ne bodo ve? zmogli obveznosti do svojih virov, iz katerih so zgradili te zavode. Torej to izredno ob?utljivo podro?je, do katerega moramo bolj previdno nastopati, ne moremo preve? populisti?no govoriti o nekem splošnem pomanjkanju kapacitet. Zelo subtilno se moramo lotiti tega podro?ja in zelo premišljeno odlo?ati, kje se podeljujejo koncesije in kje se gradijo novi izvajalci in kako bomo zagotavljali uspešno poslovanje obstoje?ih.
Seveda pa je temeljni na?in, kako razbremeniti te kapacitete institucionalnega varstva, po našem mnenju, v razvoju drugih storitev. Druge storitve so pomo? na daljavo. Na kratko danes imamo okrog 300 uporabnikov v Sloveniji, eno pri?akovano razvitost tega sistema bi bilo 15 tiso? uporabnikov. Ta storitev je prakti?no neizkoriš?ena. Pomo? na domu, nega na domu sta dve storitvi, ki se izvajata lo?eno, se lepo razvijata v mestih, vendar nista vsesplošno dostopni in po našem mnenju jih je nujno potrebno povezati v eno samo storitev, ki se med sabo ne lo?uje in ki se na isti na?in tudi financira.
Oskrbovalna stanovanja se v zadnjem ?asu lepo razvijajo, vendar so zaradi lo?enega pla?evanja v najeme in oskrbe tudi nekonkuren?na po ceni z obstoje?imi storitvami institucionalnega varstva. Dnevno varstvo je tudi storitev, ki se lepo razvija tudi pri domovih in drugih izvajalcih in jo je potrebno še naprej spodbujati predvsem za osebe, ki zaradi demence ne morejo samostojno bivati doma.
In tu je še cela paleta drugih storitev. Mi smatramo, da se morajo te storitve razvijati, da se morajo domovi razbremeniti, ob tem pa je treba vedeti, da z zmanjšanjem pritiska na domove ne pomeni, da bojo imeli domovi prazne kapacitete, ampak je treba njim omogo?iti, da bodo ob zmanjšanih kapacitetah pove?ali standard, ki je še danes iz osemdesetih let in kljub temu lahko ustrezno poslovali, nudili bolj kvalitetne storitve bodo?im uporabnikom.
?e na splošno ugotavljamo pri današnjem sistemu institucionalnega varstva, predvsem s stališ?a domov, ki so v državni lasti, ugotavljamo, da razpoložljivi viri ne zadoš?ajo za dolgoro?no stabilno delovanje domov. Enostavno današnji domovi državni poslujejo iz roke v usta, ni dosti druga?na situacija tudi pri zasebnih domovih po tem, ko servisirajo vse kredite, ki so jih dolžni pla?ati, enostavno ne ostajajo sredstva za bolj obširen razvoj. Sistem, ki ga je dr. Aceto postavil v 80-ih letih, je bil ?udovit in takrat smo se hvalili še dolgo ?asa s tem, da imamo enega najboljših evropskih sistemov institucionalnega varstva. V tistem ?asu je bilo to dejstvo. Danes to dejstvo ne drži ve?, zato ker se v svoji vsebini po standardu, po obsegu storitev, po na?inu izvajanja storitev, ?e želite tudi po kadrovskih standardih, od tistih ?asov sistem bistveno sploh ni spremenil. Mi pa moramo zagotoviti zadostne vire, tako da bodo domovi lahko razvojno delovali in da bodo normalno pokrivali svoje teko?e poslovanje. Ob tem se vedno zaletimo v problem. Cena, ki jo domovi ponudijo svojim uporabnikom storitev, ni zgolj ekonomska, ampak je vedno tudi politi?na kategorija. ?e mi dvignemo svoje cene, s tem direktno obremenimo uporabnike storitev, njihova zmožnost je pa seveda omejena. Vemo, kakšne so pokojnine in vemo, kakšna je zmožnost upokojencev. Zato smatramo, da je tu treba poiskati nov vir in da kratkoro?ni pozitivni u?inki, ker cena ostane nizka do uporabnikov storitev, lahko dolgoro?no pripeljejo do tega, da sistem tako iz?rpamo, da enostavno ne bo osnova za  en kvaliteten razvoj v prihodnosti. Mi smatramo, da so nujne korenite spremembe v upravljanju državnih domov in smatramo, da je razlika med zasebnimi in javnimi izvajalci, ki izvajajo primerljivo storitev, v isti mreži javne službe, za iste uporabnike storitev, pod enakimi kadrovskimi, strokovnimi pogoji v okviru istih nadzorov, da je razlika med tema dvema storitvama samo zato, ker je nekdo v državni, drugi pa zasebni, da so te razlike neupravi?ene. In tudi, da uporabnik v nekem domu, zato, ker je zasebni, mora pla?ati višjo ceno storitve, v nekem domu pa samo zato, ker je državni, nižjo, to ni sprejemljivo.
Smatramo, da je to treba izena?iti in vsem dati enake možnosti za poslovanje pa tudi uporabnikom storitev dati možnosti, da se enakovredno izbirajo izvajalce, tako v državnem kot v zasebnem sektorju. Torej, morajo primerljive storitve temeljiti tudi na primerljivih virih. ?e pa ti dve storitvi izena?imo, pa seveda pri?akujemo, da ne bomo te izena?itve spet delali na hrbtih uporabnikov storitev. Uporabniki danes prispevajo, po našem mnenju, absolutno maksimum zmožnega in nadaljnje pove?evanje stroškov na ra?un uporabnikov smatramo, da ni možno.
Konkretno predlagamo, da se odpravijo nesorazmerja v višini, na?inih in virih financiranja oz. sofinanciranja razli?nih socialnovarstvenih storitev. Tu mislim tudi recimo, ?e se primerjamo, kako so financirani domovi, ker mora uporabnik v celoti prakti?no, ?e ima to možnost, pokriti oskrbo ali pa recimo pomo? na domu, kjer po zakonu mora država oz. lokalna skupnost sofinancirati 50 % ali pa druge socialnovarstvene storitve, recimo za mladostnike, ki jih država recimo financira 100 %. V domovi pa mora uporabnik pla?ati celotno oskrbo. Kadrovski normativi se morajo bistveno bolj fleksibilizirati. Mi ne moremo v nedogled pristajati na to, da so vsi kadri za vse uporabnike definirani: toliko kadra na enega stanovalca pa ne glede na to, kakšen dom je, kako je velik, kje posluje in kakšen na?in programa tudi izvaja. To je treba malo odpreti in dati vodstvu možnost, da se sami odlo?ajo. Smatramo, da je nujno statusno preoblikovanje javnih zavodov. To je zelo vprašljiva tema pa vendar, danes domovi, ki so v državni lasti in so praviloma javni zavodi, imamo že prvi primer oz. statusnega preoblikovanja, ki je že prešel do te faze, da je javni zavod preoblikovan v kapitalsko organizacijo. ?e je taka organizacija financirana s strani uporabnikov in zavarovalnice, smatramo, da ne more biti javni zavod, zato, ker ni financirana iz prora?una in splošna percepcija v javnosti pri domovih je še vedno v tem, da so domovi prora?unsko financirani. To dejansko ni res. To je res samo v tistem delu izgradnje in investicij. V delu teko?ega poslovanja pa ne. Zato tudi smatramo, da bi s statusnim preoblikovanjem domovi morali direktno za svoje poslovanje odgovarjati predvsem uporabnikom storitev. Danes pa imajo uporabniki storitev pri odlo?anju o poslovanju domov zelo marginalno
Smatramo, da je treba veliko postopkov deregulirati, pove?ati, kot že re?eno, strokovno in poslovno avtonomijo izvajalcev. ?e pa govorimo o deregulaciji, mi pa dovolite, da zaklju?im z eno mislijo, ki smatramo, da zelo lepo in posplošeno definira neko osnovo za razvoj sistema v prihodnosti. Mi smo danes v situaciji, ko imamo zelo natan?no dolo?eno vse, kako kaj delamo, kakšen je postopek sprejema, kako moramo kadrovati, kako moramo izvajati kontakte s svojci, kako moramo obra?unati, izra?unati ceno in tako naprej. Vse je postopek. Nikjer pa ni jasno definirano, katere cilje mora izvajalec storitve dose?i. Mi smatramo, da bi se mogli od definiranja postopkov deregulirati, prenesti pristojnosti na izvajalce in seveda tudi odgovornosti, potem je treba jasno povedati, vi ste sami odgovorni, kako boste izvajali svojo dejavnost. Ste poslovno sposobni in ste strokovno sposobni, je pa treba opredeliti tri temeljne cilje.
Cilj poslovne uspešnosti. Od vsakega izvajalca se pri?akuje, da bo posloval poslovno pozitivno. Zasebnega, mislim, da sploh ni dvoma, državni izvajalci pa ravno tako morajo spoštovat ta cilj. Drugi, najbolj pomemben cilj je: izvajalec mora zagotavljati, da so njegovi uporabniki zadovoljni in to moramo meriti. To se danes ne meri, to se ugotavlja skozi neke pritožbene poti. Enostavno to mora biti element ugotavljanja uspešnosti nekega subjekta, ki deluje na tem podro?ju. Merljiv in primerljiv med razli?nimi izvajalci.
In pa tretji element, ki se danes zelo zanemarja, smatramo pa, da je nujen. Vsak izvajalec v vsakem trenutku mora biti sposoben jasno zagotoviti, da bo dejavnost razvijal, dvigal kvaliteto in da ima potenciale, da bo tudi v prihodnje lahko ponujal nove storitve v ve?jem obsegu. Hvala lepa.

......................: No, zdaj menjam vlogo in povezujem naprej. Jaz bi kar takoj najavil gospoda Davorja Dominkuša iz Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, dir. dr. za socialne zadeve, ki je kot vsi, ki na tem podro?ju delimo, vemo, klju?na oseba pri oblikovanju socialno varstvenih sistemov, zato nas bo zelo zanimalo, kakšne poglede ima država na problematiko, ki je bila predstavljena.

DR. DAVOR DOMINKUŠ: Hvala Boris za to najavo. To o klju?ni osebi bi lahko presko?ili, mislim, da je to kolektivna zgodba, absolutno ni odvisna samo od ministrstva, ampak kot cele vrsta deležnikov, ki na tem podro?ju delajo, tako kot je Boris uvodoma povedal in je to stvar, seveda dogovora skupnih odlo?itev in skupnih usmeritev. Preden za?nem s svojo kratko predstavitvijo, ker smo že kar precej posegli v fond ?asovni, ki nam je bil dodeljen, bi se seveda iskreno rad zahvalil Državnemu svetu, gospodu Šuštarši?u in pa gospodu Koprivnikarju, ki sta pravzaprav inicirala ta posvet in omogo?ila, da smo se danes tukaj dobili.
Menimo, da je tema zelo pomembna, da je tudi zelo prava tema v ?asu, ko se formira nova vlada in ko se oblikujejo tudi izhodiš?a na podro?ju socialne politike oz. socialnega varstva in lahko na ta na?in tudi ... (nerazlo?no) dolo?ene zadeve, ki bi jih potem v naslednjem obdobju lahko realizirali.
Za izhodiš?e bi pravzaprav povedal ali pa povzel to, kar je tudi gospod Koprivnikar uvodoma povedal, da se Slovenija soo?a z velikimi demografskimi spremembami, da se mo?no povišuje del starega prebivalstva in zlasti prebivalstva, ki je starejši od 80 let in to je pravzaprav tisto prebivalstvo oz. so tisti uporabniki storitev dolgotrajne oskrbe, ki jim je treba zagotavljati, zaradi bolezni, invalidnosti oz. starostne oslabelosti, dolo?eno pomo? pri dnevnih aktivnostih oz. opravilih, ki jih potrebujejo za kakovostno življenje. To je nek trend, ki se dogaja pravzaprav povsod v razvitem svetu, v Evropi zlasti, ki se je postarala mo?no in vsi sistemi se pravzaprav ubadajo z vprašanjem, kako temu izzivu odgovoriti.
V Sloveniji smo nekako pred šestimi leti sprejeli tezo, da gre pri dolgotrajni oskrbi oz. pri po potrebi za dolgotrajno oskrbo za nov socialni riziko. Za rizik, ki ga v preteklosti ni bilo, ki se je zdaj pojavil in nekako smo se strinjali, da je ta riziko treba na ustrezen na?in zavarovati.
Po zgledu nekaterih evropskih držav je bila tudi takrat dana pri nas pobuda, da bi preizkušali možnost uvedbe zavarovanja za dolgotrajno oskrbo in leta 2002 je bila ustavljena ena skupina, ki je pravzaprav ocenila, kakšni so trenutni sistemi v Sloveniji, kakšne so možnosti in sprejela oz. oblikovala predlog, ki ga je potem tudi vlada leta 2004 potrdila, da bi bilo v Sloveniji smiselno in pametno zagotoviti možnost uvedbe zavarovanj za dolgotrajno oskrbo in oblikovati celovit sistem dolgotrajne oskrbe, ki bi pravzaprav to segmentiranost nekako integriral, povezal in omogo?il tri temeljne postulate novega sistema, ki naj bi izhajali iz dostopnosti, kakovosti in finan?ne vzdržnosti sistema.
To so bile predpostavke in na teh predpostavkah je bil potem v kasnejšem obdobjih, kasnejših letih oblikovan predlog zakona oz. kar trije predlogi, tri besedila. Zadnje je oblikovano v mesecu avgustu, pripravila ga je ena zelo mo?na skupina, sestavljena iz strokovnjakov z razli?nih podro?ij in tudi iz razli?nih ustanov, ki je po naši oceni, oceni ministrstva za delo, pripravila najbolj celovit kompleks in en temeljit predlog tega zakona.
Kaj so klju?na izhodiš?a in kakšna je relacija teh izhodiš? zakonodaje, oz. tega predloga zakona do podro?ja, o katerem se danes pogovarjamo, do podro?ja dolgotrajne oskrbe? Kot sem povedal, klju?no izhodiš?e zakona je zagotoviti boljšo, enakomernejšo dostopnost vsem, ki potrebujejo storitve dolgotrajne oskrbe, pri tem pa je dan poudarek na obravnavi v doma?em okolju oz. na zagotavljanju storitev na domu.
Druga klju?na izhodiš?na to?ka zakona je spodbujanje odgovornosti posameznika in njegove družine za zagotavljanje ustrezne ravni dolgotrajne oskrbe. Skratka, to je nekaj, kar ni prepuš?eno državi, kar ni prepuš?eno lokalnim skupnostim, ampak sam posameznik se mora zavedati, da se lahko soo?i s tem rizikom, da je to tveganje neprestano pravzaprav prisotno in da mora že, bom rekel, v mladih ali pa v srednjih letih na?rtovati dolo?ene ukrepe oz. dolo?eno ukrepanje, da pride do ustrezne rešitve, ?e se ta riziko pojavi.
Pomembna zadeva, ki je bila do zdaj zelo premalo izpostavljena, je, da se država in lokalna skupnost zavezujeta preventivno delovati na tem podro?ju. ?e ho?emo imeti u?inkovit, kakovosten finan?no – vzdržen sistem, je treba seveda poskrbeti za to, da se maksimalno izvaja preventiva, da ne prihaja do posameznih primerov oz. da se zaradi nekih zunanjih okoliš?in pravzaprav ne dogaja ta potreba po dolgotrajni oskrbi.
Potem zadeva, ki jo je gospod Koprivnikar že omenil, da se v novem sistemu na?rtno spodbuja in zagotavlja uporaba sodobnih tehnologij pri zagotavljanju ustreznih oblik pomo?i in oskrbe na podro?ju dolgotrajne nege. Skratka, tukaj vidimo velike potenciale, velike možnosti in zakon je usmerjen tudi v to dejavnost. In še ena zadeva, ki sem jo prej presko?il že, v ve?ji meri izpostaviti zahtevo po u?inkoviti kakovostni rehabilitaciji na podro?ju dolgotrajne oskrbe. Mi menimo, da je tega premalo, da se z u?inkovitimi in integriranimi ukrepi da marsikoga vrniti v narekovaju v »normalno življenje«, zagotoviti njegovo ve?jo samostojnost in avtonomnost in zato tudi ta poudarek.
Skratka, te tri nove vsebine: preventiva, rehabilitacija in sodobne tehnologije; naj bi v prihodnosti postavile tudi pred domove za starejše nek nov izziv. Izziv vsebinske posodobitve spremenjene paradigme delovanja in nekih novih podro?ij. Vemo, da domovi pravzaprav trenutno delajo predvsem kot kurativne ustanove, zelo velikokrat se jim o?ita neka prevladujo?a zdravstvena, medicinska paradigma. Ideja je pravzaprav na tem podro?ju narediti nek nov preboj, nek nov koncept, neko novo doktrino, spodbuditi in razvoj zapeljati v nekoliko druga?no smer, kot se zdaj to dogaja.
Potem je nekaj izhodiš? tega zakona, ki se nanašajo, bom rekel, bolj na to finan?no vzdržnost, se pravi ve?ja u?inkovitost in preglednost sredstev, funkcionalna povezanost izvajalca oz. sistema, solidarno financiranje oz. z uvedbo dolgotrajne oskrbe poskrbeti tudi za uvedbo obveznega zavarovanja in prostovoljnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, tudi pove?ati socialno varnost in kakovost življenja starejših oz. vseh tistih, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Skratka, ideja je oblikovati en nov sistem, integriran, povezan sistem, ki naj bi bil dostopen, pravi?en, kakovosten in pa seveda na dolgi rok tudi finan?no vzdržen.
Kako to zadevo zapeljati, je seveda stvar verjetno še precej široke razprave, ki se bo pojavljala v družbi oz. v državi. Mi smo zaenkrat, v bistvu naloge, pripravljavci tega zakona, nekako definirali na ve? ravneh. Še vedno je odprto vprašanje, kaj se bo pri nas zgodilo s pokrajinami, kakšno funkcijo in naloge na tem podro?ju bodo pokrajine prevzele. Zaenkrat so pa? naloge nekako razdeljene na državo, lokalno skupnost in pa uporabnike same in tu pravzaprav nekih velikih razlik od obstoje?ega sistema pravzaprav nimamo. Država naj bi bila še vedno pristojna za mrežo t.i. institucionalnega varstva oz. institucionalne dolgotrajne oskrbe. Lokalna skupnost naj bi bila pristojna za izvajanje storitev v doma?em okolju s tem, da pa seveda je dana ve?ja fleksibilnost izvajalskim organizacijam, ki lahko s soglasjem enega ali drugega podro?ja izvajajo integrirano razli?ne storitve. Se pravi celodnevno varstvo, dnevno varstvo, pomo? na domu oz. vse tiste prehodne oblike storitev in pomo?i, ki se zagotavljajo posameznikom.
Glede storitev moram povedati, da gre za eno popolnoma novo paradigmo, nov pristop, ki ga je treba posebej izpostaviti. Ne govorimo ve? o t.i. socialnih storitvah, ne govorimo ve? o t.i. zdravstvenih storitvah, ampak govorimo o storitvah dolgotrajne oskrbe, ki so namenjene pomo?i pri opravljanju temeljnih dnevnih opravil, podpornih dnevnih opravil, rehabilitacij oz. svetovanju in u?enju. Skratka, ni ve? te resorske ali pa podro?ne delitve, ampak gre za novo podro?je dolgotrajne oskrbe, že sam zakon je tako pripravljen in struktura te pomo?i, da pravzaprav pomo? integrira in povezuje. Govorimo o storitvah dolgotrajne oskrbe, ki so pa? namenjeni razli?nim potrebam oz. zahtevam uporabnika. To, kar je pomembna novost v zakonu je, da zakon govori izklju?no o storitvah, ki so namenjene pomo?i posamezniku zaradi bolezni, starosti, invalidnosti oz. podobnih razlogov. V segmentu institucionalne oskrbe oz. institucionalnega varstva v storitev dolgotrajne oskrbe ni ve? zajeta nastanitev, bivanje in prehrana. Ta t.i. hotelski del institucionalne oskrbe je pravzaprav nekaj, kaj je iz sistema dolgotrajne oskrbe izlo?eno in se regulira z nekimi drugimi predpisi, z nekimi drugimi zadevami, kar seveda na nek na?in postavlja nek izziv, neko veliko spremembo za vodstvene ekipe, za managerje v izvajalcih institucionalnega varstva in seveda omogo?a ve?jo fleksibilnost pa tudi po naši oceni ve?jo konkuren?nost na tem podro?ju oz. možnost bolj fleksibilnega prilagajanja potrebam dolo?enih skupin uporabnikov.
Temeljno izhodiš?e zakona je pravzaprav individualno kreiranje storitev za posameznega uporabnika. Skratka, ne gre ve? za neke kategorije, ki so definirane nasploh in po?ez. Gre za to, da se ocenijo potrebe konkretnega uporabnika, da se za tega uporabnika naredi ustrezen program in da se potem tudi zagotovi financiranje teh storitev po tem individualno pripravljenem na?rtu oskrbe. Skratka, tudi tukaj je seveda zadeva malo druga?na. Je pa seveda lažja zato, ker bi pla?ila za ta paket, ?e temu tako re?emo oz. ta individualni na?rt prišlo iz enega naslova. Vse te zgodbe, povezane z integracijo storitev, s to novo paradigmo, ne ve? delitve na socialo in zdravstvo, so na na?in, ko se zagotavlja pla?ila iz enega naslova, seveda, veliko bolj rešljive in izvedljive.
S tem v zvezi je treba povedati, da po tej ideji pripravljavcev zakona o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo ne bo pokrilo v celoti stroška obravnave bodisi na domu bodisi v institucionalni obliki bodisi v neki kombinirani vmesni obliki, ampak bo seveda potrebno neko dopla?ilo oz. dodatno prostovoljno zavarovanje za ta del dopla?il za razliko med polno ceno storitev oz. paketa storitev in pa tistim, kar obvezno zavarovanje zagotavlja. Treba je povedati, da je zakon usmerjen tudi v to, da te storitve pomo?i na domu bolj fleksibilizira, da jih v bistvu nekako te formalne storitve, institucionalizirane storitve na nek na?in še vedno ohrani in zagotavlja, ampak omogo?a tudi ve? neformalnega izvajanja pomo?i, ki se dogaja znotraj družine, znotraj vrstniških skupin oz. znotraj nevladnih organizacij. To seveda bo avtomati?no pomenilo verjetno tudi manjši pritisk na institucionalizirane oblike in lahko tudi v dolo?eni meri neko tveganje za obstoje?o mrežo. Mi seveda mislimo, da je tukaj treba se na to pripraviti, da se je treba pripraviti z ustreznimi ukrepi, ki bodo zagotavljali kakovost, fleksibilnost, u?inkovitost, ki bo lahko pomenila konkuren?no prednost institucionaliziranih oz. institucionalnih izvajalcev v primerjavi z neformalnimi.
Okrog organizacijskih, managerskih in teh zgodb ne bi ve? govoril. Tu so povzete pravzaprav že sedaj veljavne rešitve v zakonodaji, ki je predvsem na podro?ju socialnega varstva definirana, se pravi zgodbe, povezane z ustanavljanjem javnih zavodov, zgodbe, povezane s koncesijami, podeljevanjem koncesij, za spremljanje kakovosti in normativi in podobnimi zadevami. Vsekakor je to vsebina in podro?je, o katerem se bomo morali še veliko pogovarjati in jaz sem prepri?an oz. trdno upam, da bo tudi v novem parlamentu možnost za obravnavo te, po naši oceni, ene od zelo pomembnih sestavin socialne varnosti starejših in da bomo s skupnimi mo?mi našli tudi ustrezne in u?inkovite rešitve, ki bodo, kot še enkrat poudarjam, zagotovile dostopnost, kakovost in pa seveda tudi finan?no vzdržnost sistema, katerega del je tudi institucionalno varstvo. Hvala lepa.

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala gospodu Dominkušu za te predstavitve. Zakon o zavarovanju in dolgotrajni oskrbi, za katerega mislim, da se vsi strinjamo, da ga nujno potrebujemo, ko pa govorimo o tem, kakšen naj bi bil, so pa že mnenja deljena, tako da upam, da si ga bomo ?im prej lahko ogledali in se do njega opredelili.
Povabil bi dr. Martina Totha iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje, da predstavi poglede Zavoda za zdravstveno zavarovanje in verjetno tudi poglede na prihodnost financiranja te naše dejavnosti. Prosim.

DR. MARTIN TOTH: Spoštovano predsedstvo, spoštovane gospe in gospodje. Morda nekaj besed o našem sistemu zdravstvenega zavarovanja, da bomo lažje razumeli, kako je zdravstvena nega v socialnovarstvenih zavodih vklju?ena v ta sistem. Kot veste, imamo v Sloveniji od leta 1992 t.i. komprehezivni (?) sistem zdravstvenega varstva in zavarovanja, kar pomeni, da je celotno prebivalstvo vklju?eno v obvezno zavarovanje in ima zagotovljeno kritje do stroškov pri uveljavljanju zdravstvenih storitev, zdravil, pripomo?kov in nekaterih drugih pravic. Lahko re?emo, da smo med redkimi državami, ki imajo takšno celovito vklju?enost prebivalstva v sistem, na kar smo lahko ponosni, ne glede na vse tisto, kar dnevno slišimo o tem, koliko je dober ali slab in kakšne pomanjkljivosti ima sistem.
V tem sistemu so seveda dolo?eni nivoju kritja. ?e smo vsi vklju?eni, ne pomeni, da imamo vsi vse zastonj, kot se re?e, ampak, da so dolo?ena nekatera dopla?ila, o katerih imamo lahko razli?na mnenja. O tem ne bi govoril, ker smo že velikokrat tudi prebrali razli?na in tudi diametralno nasprotna stališ?a. Ampak, kljub temu, sistem je zastavljen tako, da so samo dolo?ene storitve in dolo?ene pravice pokrite v celoti iz obveznega zavarovanja. Pri drugih so dolo?ena dopla?ila. Med pravicami, ki jih navaja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, je tudi pravica do zdravstvene nege v socialnih zavodih, ki je seveda v celoti pokrita iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Se pravi, kadar zavarovana oseba uveljavlja te pravice, ni nobenih dopla?il in ni potrebno nobeno dopolnilno ali prostovoljno zavarovanje.
Po sedanji ureditvi imajo pravico do zdravstvene nege v socialnih zavodih osebe, ki so upravi?ene, pri katerih je ugotovljena potreba. ?e bivajo v domovih za starejše, v posebnih socialnih zavodih, socialnovarstvenih zavodih in tako dalje, da ne bom vseh navajal. Vsem tem osebam naj bi bilo skladno z zakonom in skladno z merili, ki jih dolo?ajo partnerji iz 63. ?lena zakona (ministrstvo za zdravje, predstavniki izvajalcev in zavod). Zagotovljene so dolo?ene pravice do zdravstvene nege, do fizioterapevtskih, delovnoterapevtskih storitev, logopedskih storitev, storitev osnovne in specialisti?ne dejavnosti ter do nekaterih pripomo?kov. Poleg tega vse te osebe imajo enake pravice kot pa? tudi vsi drugi, ki ne bivajo v teh zavodih in so posebej dolo?ene v zakonu. V tem dogovoru, o katerem sem govoril, se pravi, ki ga sklepajo partnerji, so dolo?ena tudi ustrezna merila, elementi za dolo?ene cene in potem vse druge medsebojne obveznosti in špili, ki se jih gremo med seboj socialnovarstveni zavodi in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
Nedvomno je taka ureditev pravic zelo socialno naravnava, zelo solidarno naravnana. Kaj je vodilo pripravljavce zakona pred toliko leti, je težko re?i, ampak jaz bi rekel, da je pravzaprav bila to posledica nekega trenutka ali pa spleta okoliš?in. V tistem trenutku je zdravstveno zavarovanje, zdravstveno varstvo bilo v finan?nem pogledu v katastrofalnem stanju in seveda iskalo vse možne izhode. Eden od teh je bil tudi zmanjšanje stroškov bolnišni?nega zdravljenja, zmanjševanje bolnišni?nih kapacitet in prenašanje dolo?enih opravil na neke druge oblike, ki so bile cenejše. Ena od teh je bila tudi ta, da se ljudi ne zadržuje dolgo ?asa v bolnišnici, ampak da se jih premesti v socialne zavode. Jasno, da je bil to finan?ni interes, manj tisti verjetno solidarno-socialni in tako naprej. Ampak sedaj, ne glede na to, kako je bilo, takšno je stanje in takšna je še danes ta ureditev.
O tem, koliko je dober sistem ali pa ne, lahko imamo razli?na mnenja, ampak tisto, kar je pomembno. V teh 16-ih letih izvajanja tega sistema smo nabrali dolo?ene izkušnje. Nekatere od teh je seveda povedal že gospod Dominkuš, ki je pravzaprav utemeljeval, zakaj in na kakšen na?in je nastala ideja o nekem posebni zavarovalni dejavnosti dolgotrajne oskrbe. Namre?, skozi 16 let izvajanja te zdravstvene nege v socialnih zavodih je dozorelo spoznanje, da ne gre toliko za zdravstvene potrebe in zdravstveno nego, da te seveda so prisotne, ampak ne prevladujejo, da gre za ljudi, ki rabijo veliko ve? nekih drugih storitev (pomo? pri obla?enju, sla?enju, prehranjevanju, gibanju, orientaciji v prostoru, nadzor itd.), skratka, ki so pogojno sestavni del zdravstvene nege, vendar niso tipi?no zdravstvene storitve. Ampak, ker gre za splet obojih teh dejavnosti, ki so nujno potrebne za ljudi, ki potrebujejo pomo? druge osebe, je seveda od tu nastala ideja o nekem posebnem zavarovanju, posebni veji socialne varnosti, ki jo je gospod Dominkuš tudi predstavil.
Isto?asno smo prišli tudi do nekaterih nadaljnjih spoznanj. To, da je treba po?asi za?eti lo?evati tisto, kar je glede na trajanje neke oblike nege ali pa pomo?i ljudem, ki pa? takšno pomo? potrebujejo. Mi imamo veliko primerov, ko ljudje potrebujejo to pomo? trajno, se pravi, da gre za neko daljše obdobje ali kar celo življenje. Se pravi, ko res gre za neko dolgotrajno pomo? tem ljudem. Gre pa tudi za neke oblike prehodne potrebe po takih storitvah. Ljudje recimo, ki jih je treba premestiti iz bolnišnice, kjer je akutno zdravljenje kon?ano, vendar ni pogojev, da bi se ta nega nadaljevala na domu ali kje drugje. Se pravi, gre za krajšo obliko.
Zakaj je to pomembno? ?e bomo prišli do zakona o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, potem bo to že tudi meja med dvema socialnima zavarovanjema. Kratkotrajno in prehodno oskrbo bo moralo financirati še naprej obvezno zdravstveno zavarovanje, medtem ko bi naj tista dolgotrajna oskrba bila v domeni, v pristojnosti zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.
Tretja izkušnja je tudi zelo prisotna in zna?ilna. Namre?, dejstvo je, da lahko pri?akujemo in to pravzaprav že doživljamo, porast potreb po teh oblikah pomo?i, ki jih lahko sedaj pogojno imenujemo, ali gre za zdravstveno nego ali novejši izraz, se pravi dolgotrajno oskrbo in da bo ?edalje ve? ljudi potrebovalo take storitve. Potem se pojavlja ravno to vprašanje, ki je bilo danes že ve?krat nakazano, da je verjetno potrebno razmišljati o neki novi koncepciji ali postopni preorientaciji in dati prednost predvsem dolgotrajni oskrbi na domu. Za to je ve? razlogov. Niso ekonomski razlogi najpomembnejši, ?eprav so tudi pomembni, ampak predvsem gre za eti?ne in humane vidike. ?lovek, ki potrebuje pomo? drugega, je verjetno, zlasti takrat, ko to pomo? rabi, najrajši doma v svojem okolju, v svoji družini, ki jo je ustvarjal, soustvarjal in tako naprej. Torej, gre za humanost, za kakovost življenja, ki je pa seveda tudi ekonomsko utemeljena. Torej, ?e govorimo o teh spremembah oz. ?e smo se kaj nau?ili v tem ?asu, je to to?no to, da moramo za?eti razvijati te oblike varstva na zavarovan?evem domu in neizklju?no ali pa samo na institucionalnih oblikah.
Nekatere druge zadeve, o katerih bomo imeli razli?na mnenja pa morda ne mislimo vsi enako, je problem, kakorkoli sedaj govorimo, o sintezi in o prepletu, o povezavi zdravstvenih in socialnih storitev. Pogojno re?eno pa kljub temu bo verjetno te stvari ali pa bi bilo treba razmejiti že sedaj. Namre?, ne toliko iz organizacijskega vidika. ?isto gotovo je, da socialni zavodi ali pa tisti, ki pa? to opravljajo, morajo videti oba vidika – zdravstveni in socialni – o tem ni nobenega dvoma. Ampak gre za razmejitev pristojnosti, kdo o ?em odlo?a. Gre za razmejitev tudi finan?nih virov. Dejstvo je, kot je bilo že prej nakazano, se v bistvu ta nega v socialnih zavodih financira iz razli?nih virov, ampak nekateri, morda je to skozi ?as tako nekako nastalo. Nekateri predvsem pritiskajo na zdravstveni evro in ho?ejo strpati vse pod zdravstvene probleme (onemoglost, ostarelost, oslabelost itn.). Vse to so problemi ljudi, ki potrebujejo ustrezno obravnavo, ampak vprašanje, ali to mora res vse pokrivati samo zdravstveno zavarovanje. Ali niso tudi drugi nosilci v tej državi in ali je za te probleme in za ta socialni riziko res odgovoren samo en, ki se mu re?e ZZZS? Verjetno ne, verjetno se boste strinjali, da se mora ta odgovornost porazdeliti v celotni družbi in tudi ustrezno temu potem najti vire. Ni? ne bom govoril, kateri in kakšni. Ko bo nov zakon na vidiku, bo o tem tako ali tako tekla temeljita razprava.
Zdaj, kako te stvari te?ejo? Mislim, da jih ve? ali manj poznate, ampak nekaj podatkov, da boste malo razumeli, zakaj tu pa tam Zavod za zdravstveno zavarovanje mora opozarjati tudi na ekonomske vidike. Trenutno je v socialno varstvenih zavodih, jaz imam 3. številko, zato ker imam zajeto celoto, ne samo domove za starejše itn., ampak v letu 2007 je bilo govora o 19 tiso? mest. Za izvajanje te oblike nege ali pa teh programov, je zavod sklenil pogodbe s stopetimi nosilci v Sloveniji in ti so realizirali nekaj ve? kot 6 milijonov dni zdravstvene nege. 1, 2, 3 in tudi nekaj malega 4. To je 91, 2 milijonov evrov, je stal ta program, ali 6, 23 % vseh sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Tako je v povpre?ju zavod pla?al na enega varovanca v domovih za starejše 389 evrov na mesec. Za zavode za usposabljanje oz. varovance teh zavodov pa 511. Malo si lahko naredite primerjavo, tisti, ki veste, kakšen je dodatek za postrežbo in nego v pokojninskem sistemu in boste ugotovili, da je vložek zdravstvenega zavarovanja pri zagotavljanju te nege sorazmerno velik. Ni pa glavni problem sedaj, koliko je velik, ampak problem je, na kar vedno opozarjam in se v?asih tudi malo skregamo, ali je to tista funkcija obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki je dolo?ena z zakonom ali gre tudi za kaj drugega.
Glavna pomanjkljivost sedanjega sistema, da se malo ozremo tudi na ta problem, je predvsem v ne?em. Ko smo ustvarili relativno dober sistem institucionalnega varstva za ljudi, ki potrebujejo pomo? druge osebe, smo spregledali nekaj drugega. Mi imamo verjetno, skoraj gotovo, veliko število ljudi, ki bi potrebovali ravno tako pomo?, ravno take storitve, pa v socialni varstveni dom ne pridejo ali tja tudi no?ejo in živijo doma. Kaj pa tem zagotavljamo? Prakti?no zelo malo, da ne re?em ni?. Se pravi, s tem, ko smo uvedli za eno skupino ljudi relativno dober sistem, smo ustvarili neke vrste diskriminatornost in neenakost med ljudmi. Tisto, kar je v socialno varstvenih zavodih, vsaj teoreti?no ali pa na papirju, zagotovljeno, dostopnost do osebnega zdravnika, fizioterapija, delovna terapija, logopedije, tu pa tam tudi specialisti?ne storitve, vsega tega ?lovek, ki je doma

Nima, ne dobi oz. si mora pla?ati sam. Nobenega kritja stroškov. V socialnem zavodu, recimo, ?e dela sestra ali pa negovalka z nekom 15 minut, je nega že prispevek zdravstvu, toliko in toliko evrov in tako naprej. Ne da bi oponiral tej številki, ampak oponiram pa temu, ker je s tem nastala neka neenakost med ljudmi, ki je pravzaprav skregana z na?eli solidarnosti in socialne pravi?nosti. Enako je, kadar nekoga premeš?amo iz bolnišnice po akutni obravnavi ali domov ali v nadaljevalno bolnišni?no zdravljenje ali socialni zavod. Spet je razlika. Enkrat so dopla?ila, pri drugi skupini ni. Torej, ?e kaj, potem bo treba že zaradi tega stvari spremeniti in postaviti na nove temelje. Ne bom se spuš?al na normative. Bilo je že dvakrat re?eno, da so zastareli, da so funkcionalno neprimerni. Pri tem seveda bomo imeli razli?ne poglede pri normativih, nimamo nikoli enotnega mnenja. Eni navijamo navzgor, eni navzdol. Eni bi še tako, da bi dajali ali vzeli. Torej, tudi o tem se bo treba pogovarjati, ampak dejstvo je, da sedanji normativi in merila, ki jih uporabljamo, so v bistvu preživeti in jih je treba poiskati na novo in postaviti v funkcijo neke nove posodobljene potrebe in razvoja.
Kaj pri?akuje Zavod zdravstvenega zavarovanja Slovenije glede nadaljnje organizacije in financiranja nege v socialnovarstvenih zavodih ali na podro?ju dolgotrajne oskrbe. Glede na potrebe demografske, ekonomske, socialne, družbene itn., verjetno tako utemeljeno pri?akujemo, da bo nujno prišlo do sprememb socialne politike te države in seveda tudi v zahtevah po še ve?ji socialni varnosti prebivalstva Slovenije. To bo morda malo konfliktno z ekonomskimi nekaterimi kazalci razvoja, ampak ne glede na to, potreba je tu in se bo treba na primeren na?in lotiti. Pri tem organi upravljanja zavoda in tudi služba pri?akujemo, verjamemo, da bomo Slovenci znali ohraniti solidarnost kot na?in in obliko razmišljanja in medsebojnega obnašanja in da bomo sposobni tudi na novi riziko, ki se mu re?e dolgotrajna oskrba, znali obravnavati kot socialni riziko, kot tveganje, enako kot materinstvo, bolezen, poškodbo, invalidnost, smrt in tako dalje.
Torej, verjamemo, da bomo dobili novo vejo socialne varnosti, ki se ji re?e dolgotrajna oskrba in seveda tudi vzpostavili novo organizacijo, ki bo temu ustrezna. ?e bi to naredili, bi se Slovenija gotovo uvrstila v krog držav, ki imajo to podro?je sistemsko moderno in primerno urejeno. Upajmo, da se bo to tudi zgodilo.
V zvezi s tem si pa potem obetamo jasne razmejitve med dvema podro?jema, kar doslej nismo imeli. Tisto, kar je bilo predmet obveznega zdravstvenega zavarovanja in kaj bo predmet obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Spet ne gre za neki separatizem, ampak za to, da se to?no lo?ijo sredstva, pristojnosti, organi, ki upravljajo s tem denarjem in na?in opravljanja. Se pravi, da ima tudi podro?je za dolgotrajno oskrbo svoja sredstva, svoje organe upravljanja, svoje organe, svoj na?in sklepanja pogodb z izvajalci in tako dalje in tako dalje in da s temi sredstvi in s tem sistemom upravljajo tisti, ki bodo te prispevke pla?evali, se pravi delodajalci in delojemalci.
Nisem ekspert za podro?je organizacije socialnovarstvenih zavodov. Mislim, da so predhodniki že veliko o tem povedali, ampak ?e se vsaj približno to zgodi, kar pri?akujem in kar skupaj na?rtujemo in kar podpiramo, potem verjamem, da se bo spreminjala s?asoma tudi vloga socialnovarstvenih zavodov. To ne bodo ve? izklju?no izvajalci institucionalne oskrbe, verjetno se bo njihova vloga spremenila, da bodo postali nosilci programov in storitev dolgotrajne oskrbe. Se pravi, da bodo stopili tudi ven iz svojih hiš in da bodo pomagali ljudem, ki potrebujejo to pomo? tudi v širšem okolju na razne na?ine, v kar se ne bi spuš?al, ker je možnosti za to zelo veliko. Hvala lepa za vašo pozornost.

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala lepa dr. Tothu za to predstavitev pogleda Zavoda za zdravstveno zavarovanje. K besedi pa vabim dr. Miroslava Kranjca iz Ra?unskega sodiš?a. Ra?unsko sodiš?e je pripravilo revizijsko poro?ilo z naslovom Skrb za tiste, ki potrebujejo varstvo in nego drugih, in kot je bilo že re?eno, govorimo o dejavnosti javne službe, o dejavnosti, ki jo mora zagotavljati država, je zelo pomembno, kako tudi Ra?unsko sodiš?e v svoji nadzorni vlogi gleda na to podro?je. Prosim.

DR. MIROSLAV KRANJC: Hvala lepa. Lep pozdrav vsem prisotnim. Jaz sem kot predstavnik Ra?unskega sodiš?a v tej vlogi mogo?e malce nenavaden, ker verjamem, da je ta današnji zbor namenjen nekim konstruktivnim rešitvam in predlaganju, iskanju konstruktivnih rešitev in gledanju naprej, medtem, ko je moja vloga, da pogledam malce nazaj. ?eprav je to samo navidezno.
Vsebina našega dela, sem globoko prepri?an, je bila taka, da lahko daje tudi relativne, po našem mnenju, dobre osnove za vse razmisleke pristojnih o tem, kako naj se podro?je, ki ga danes obravnavamo, giblje v prihodnosti.
Za Ra?unsko sodiš?e je podro?je skrbi za tiste, ki potrebujejo varstvo in nego drugih. En od strateških podro?ij, za katerega smo se odlo?ili že pred nekaj leti, da ga bomo spremljali in ga spremljamo in verjemite mi, ga bomo sprejemali tudi v prihodnje in je recimo sorodno kot recimo podro?je predšolske vzgoje in še nekatera druga podro?ja, kjer Ra?unsko sodiš?e bo opravljalo svojo vlogo ter poro?alo parlamentu in javnosti o tem, kako se javne politike izvajajo in kateri so potrebni premiki, predvsem na podro?ju u?inkovitosti in uspešnosti izvajanja teh politik. Nikakor se pa Ra?unsko sodiš?e ne namerava vklju?evati v oblikovanje teh politik aktivno, ker to pa ni naša vloga.
Cilj revizije, ki smo jo pri?eli maja 2007 in kon?ali aprila 2008, je bil izrek mnenja uspešnosti Republike Slovenije pri zagotavljanju varstva in nege tistim, ki potrebujejo zaradi starosti, duševne ali telesne prizadetosti oz. odgovoriti na to glavno vprašanje. Evidiranec je bilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki skrbi za zagotavljanje socialnega varstva oz. za podro?je socialnega varstva, tudi skozi prora?un Republike Slovenije. Prora?un ministrstva je po verjetnosti eden najve?jih med neposrednimi prora?unskimi uporabniki in predstavlja ve? kot desetino državnega prora?una in nameni za zagotavljanje socialnega varstva, kar vklju?uje ve? skrbi za tiste, ki potrebujejo pomo? drugih, ve? kot 200 milijard tolarjev v letu 2006, kar je skoraj tri ?etrtine prora?una ministrstva v tistem letu.
V okviru pregleda socialnovarstvenih storitev nas je zanimalo predvsem, ali socialnovarstvene storitve pokrivajo potrebe in ali mreža storitev zagotavlja vsem upravi?encem enake možnosti? Se pravi, to se nanaša predvsem na dostopnost teh storitev. Oblike pomo?i, ki smo jih obravnavali v okviru našega revizorskega poro?ila in pokrivajo tudi bolj ali manj ve?ino teh storitev, so institucionalna varstva starejših ali pa odraslih s posebnimi potrebami. Pomo? na domu in pomo? družinskega pomo?nika, o ?emer bom govoril v nadaljevanju. Programi seveda potekajo v institucijah, katerih ustanovitev je država oz. ob?ine, pri koncesionarjih v lastnih in pa seveda tudi v tujih družinah.
Institucionalno varstvo starejših izvajajo javni in koncesijski domovi za starejše. Tukaj so upravi?enci predvsem osebe starejše od 65 let, so pa lahko upravi?enci tudi mlajši, ?e zaradi psihofizi?nih lastnosti ali pa omejitev niso v celoti sposobni za samostojno življenje. Financiranje, ki je obsegalo približno 40 milijard tolarjev v letu 2006 so, kot je bilo že danes povedano, predvsem uporabniki in pa lokalne skupnosti, ki seveda pla?ujejo program. Ministrstva, ki skrbi za investicije in pa zavod za zdravstveno zavarovanje, kot je dr. Toth prej povedal, ki skrbi za zdravstveno oskrbo. To so fakti bolj ali manj.
V okviru naše revizije smo na podlagi podatkov ministrstva ugotovili, da so kapacitete teh inštitucij v septembru 2007 14.242 ležiš?, da so vsi trije domovi polno zasedeni in da je v tistem ?asu na sprejem v institucije ?akalo še 12.293 upravi?encev. Se pravi, takih, ki bi bili upravi?eni, pa pa? ni prostora, da bi bili sprejeti in to ni tako re?eno o?iš?eno tistih mrtvih duš in dvojnih prijav. Cilj ministrstva je dose?i 5 odstotno, kar je približno 17 tiso? prostorov za 17 tiso? upravi?encev oz. uporabnikom v tem primeru, dose?i 5 odstotno vklju?enost do konca leta 2010.
Mogo?e informativno, ta slika, ki je vredna malce ve? pozornosti. Zaradi neenakomernih razporejenih kapacitet in tudi ve?jega povpraševanja po vklju?itvi v institucionalno varstvo starejših, predvsem v osrednje slovenski ter gorenjski regiji, je prebivalcem teh regij, ta socialno varstveno storitev manj dostopna. To se kaže tudi v številu ?akajo?ih na sprejem. Povpraševanje v osrednje slovenski regiji je 1,5–krat ve?je ter v gorenjski regiji je 1, 28–krat ve?je od vseh kapacitet v tej regiji. Na drugi strani lestvice sta zasavska regija, kjer je na sprejem v institucionalno varstvo starejših skupno kapaciteto nekaj manj kot 500 namestitev ?aka le nekaj 50 posameznikov, to je bilo takrat septembra 2007, kar predstavlja faktor 0,12 in goriška regija, kjer je ta faktor 0,11. To je bilo stanje na dan 19. 9. 2007.
Vir so pa podatki Skupnosti socialnih zavodov. Mogo?e še nekaj besed o sliki. Tiste regije, ki so temnejše, temnejša barva predstavlja ve?je število kapacitet oz. prostih kapacitet, prostih kapacitet v domovih za starejše na 1.000 prebivalcev v posamezni regiji, starejših od 65 let v posamezni regiji, medtem ko pa višina stolpca na posamezni regiji je sorazmerna s številom prošenj in številom obstoje?ih kapacitet v Sloveniji. Se pravi, spodnji del, koliko je obstoje?ih kapacitet, zgornji del tega stolpca pa je, koliko je še ?akajo?ih v tisti regiji. Vidite, da je mogo?e se pametno starati v Zasavski regiji in zelo nerodno, ?e to po?neš v osrednje slovenski.
Po našem mnenju to predstavlja neenakost glede na kraj bivanja. Mislim, da se o tem lahko strinjamo.
Nekaj besed o pomo?i na domu kot drugi po velikosti, obliki izvajanja teh storitev, ki je v pristojnosti lokalne skupnosti in kjer kar 86 % uporabnikov je starejših od 65 let. Upravi?enci so te storitve pa so tudi invalidi, kroni?no bolni in hudo bolni otroci. Tukaj lokalna skupnost financira vsaj 50 % cene storitve, preostanek seveda uporabnik in pa ministrstvo, ki subvencionira zaposlovanje teh, ki izvajajo to obliko pomo?i na domu. Ugotovili smo, da ministrstvo nima aktualnih podatkov o tem, kakršna je pravzaprav vklju?enost posameznikov v program in pa, da obstajajo velike razlike v dostopnosti te storitve. Normirano razmerje pri tej obliki pomo?i je najve? pet uporabnikov storitve na oskrbovalca na domu. Ugotovili smo, da je povpre?no razmerje 8 uporabnikov na oskrbovalca na domu in da obstajajo celo zelo velika odstopanja. Recimo v Ob?ini Žužemberk skoraj 24 uporabnikov na oskrbovalca. Ta podatek je v nadaljevanju še podkrepljen z velikimi razlikami po posameznih statisti?nih regijah. Izra?un, ki smo ga pripravili, da bi primerjali stanje v posameznih regijah, kaže, da je delež uporabnikov pomo?i na domu med populacijo starejših od 65 let precej razli?en. Medtem, ko je v pomurski, zasavski in koroški regiji vklju?enost dosegla zgolj 40 do 61 % ciljne vklju?enosti iz nacionalnega programa do leta 2005, je v notranjsko-kraški ter spodnjeposavski regiji vklju?enost posameznikov dosegla 112 do 116 % ciljne vklju?enosti. To pomeni, da se oskrbovalec lahko uporabniku na Koroškem posveti celih 127 minut na obisk, medtem ko se je v osrednjeslovenski regiji deležen porabnik povpre?no le  58 minut pomo?i ob posameznem obisku. Podrobni števil?ni podatki so prikazani tudi v revizijskem poro?ilu.
Družinski pomo?nik je tretja oblika teh glavnih oblik, o katerih smo poro?ali in je bila uvedena šele leta 2004 in je namenjena polnoletnim osebam s težko motnjo v duševnem razvoju ali težko gibalno oviro. Opozoriti je mogo?e treba, da je upravi?enost do institucionalnega varstva pravzaprav hkrati tudi upravi?enost do družinskega pomo?nika. Ti dve sta medsebojno izmenljivi. Financira jo uporabnik in pa lokalna skupnost, ki jo subvencionira, in pa ministrstvo delno povra?ilo vrne lokalni skupnosti, ?e presega 0,35 primerne porabe.
Ugotovili smo, da povpraševanje po storitvi družinskega pomo?nika naraš?a vse od njene uvedbe v letu 2004. Do konca leta 2006 je naraš?alo tudi število uporabnikov, ki pa je v za?etku leta 2007, ko je prišlo do spremembe Zakona o socialnem varstvu, pri?elo padati. Tisti temno rde?i so dejanski uporabniki, rumeno je pa povpraševanje.
?e na kratko primerjamo te tri oblike skrbi, ugotovimo, da je seveda v institucionalno varstvo dale? najve? vklju?enih, da je bila pomo? na domu, ne vemo to?no, kakšna, ker so podatki bili stari in pa, da število družinskih pomo?nikov od za?etka leta 2007 upada. Stališ?a uporabnika, kaj uporabnik dobi v posamezni obliki, se pravi 24-ur na 7 dni v tednu oskrbo, zdravstveno oskrbo in prehrano, so te oblike pomo?i seveda relativno neprimerljive ob primerljivem strošku za uporabnika, kar seveda pomeni ta velik pritisk na institucionalno varstvo. Ugotovili smo, da socialnovarstveni programi ne pokrivajo niti obstoje?ih potreb, da obstoje?a mreža storitev ne zagotavlja vsem upravi?encem enakih možnosti vklju?evanja glede na kraj, v katerem bivajo. Da je cilj iz resolucije o 5 % vklju?enosti uresni?ljiv, vendar ta cilj ne bo zadostil niti obstoje?emu povpraševanju. Da doseganje cilja vsaj 3 % vklju?enost v programe pomo?i na domu ni možno oceniti, ker pa? nismo imeli podatka, na podlagi katerega bi lahko dali zanesljivo oceno. Poleg same te dostopnosti smo skušali oceniti tudi informiranost uporabnikov s posameznimi storitvami socialnega varstva in ugotovili, da pa? nimamo izdelane strategije z jasno dolo?enimi cilji, da ne spremljamo informiranosti javnosti in da ministrstvo nima natan?nega pregleda nad porabljenimi sredstvi za informiranje.
Tretji sklop, skozi katerega smo skušali odgovoriti na glavno vprašanje, pa je na?rtovanje in poro?anje oz. sama procesna organiziranost ministrstva na tem podro?ju, kjer smo si zastavili dve podvprašanji in preverili podprogram socialnega varstva starejših za leto 2004. Ugotovili smo, da se potrebe upravi?encev ne odražajo v prora?unu, da usmeritve in cilji strategije niso razvidne v prora?unu in zato, da za leto 2006 ni mogo?e oceniti uspešnost izvajanja prora?una ministrstva o delu, ki se nanaša na izvajanje socialno varstvenih storitev. Naj poudarim, da se to ne nanaša na pravilnost delovanja ministrstva, ampak na ugotavljanje neuspešnosti, pa? nismo mogli oceniti. Izmed vseh oblik socialno varstvenih storitev je najve? javnih sredstev na posameznika uporabnika namenjeno institucionalnemu varstvu. Institucionalno varstvo je tudi v javnosti najbolje predstavljeno in poznano tako v medijih, tiskanih zloženkah, spletnih straneh ministrstva in izvajalcev.
Ministrstvo na drugi strani zgolj posredno spremlja povpraševanje ter samo-dostopnost storitev pomo?i na dom, zato je Ra?unsko sodiš?e ministrstvu priporo?ilo na?rtno in celovito informiranje javnost predvsem tudi o drugih možnostih izbire institucionalno varstvenih storitev, naj natan?neje preu?i cene posameznih oblik in pa zagotovi dolgoro?no ohranjene kvalitete teh storitev. Naj pripravijo na?rt, kako pove?ati število oskrbovalcev na domu, to je že bolj parcialno priporo?ilo in pa preu?i možnosti, da se razširijo storitve in število upravi?encev na razli?ne oblike formalne in neformalne pomo?i v doma?em okolju, kar je po našem mnenju eden bistvenih pogojev, kako lahko zagotavljamo vzdržnost, dolgoro?no vzdržnost takega sistema. To revizijsko poro?ilo je relativno kratko, vsebuje še veliko drugih podatkov in za tiste, ki verjamem, da ste tukaj v tej dvorani prisotni in znate brati, med vrsticami boste našli prav gotovo še kako drugo zanimivo, napotili vsem, ki se odlo?ate na tem podro?ju o prihodnosti tega podro?ja. Hvala lepa.

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala gospodu Miroslavu Kranjcu. Pogled Ra?unskega sodiš?a je kljub temu, da kot je bilo re?eno, ne skuša biti kreator neke politike v prihodnosti, vseeno dobrodošel, ker vedno zagotavlja, da je neodvisen in temelje? zgolj na dostopnih dejstvih. Zdaj bi pa k besedi povabil gospoda Borisa Šuštarši?a, državnega svetnika, ki je tudi v veliki meri zaslužen za to, da danes tukaj sedimo, da pove svoje poglede na bivalne razmere starejših invalidov, ki so ena od skupin, ki v današnji ureditvi nekako nimajo ustrezne celovite svoje rešitve za trajno bivanje. Prosim.
Nabrali smo si sicer polurno zamudo, ampak jaz bi predlagal, da ta blog zaklju?imo, ker mi tudi zagotavljajo, da glede samega programa ni težav, bi pa še tiste, ki naprej nastopajo prosil, da se držijo programa. Gospod Šuštarši?, prosim.

 

BORIS ŠUŠTARŠI?: Hvala lepa. Gospe in gospodje, ko razpravljamo o starejših ljudeh, je seveda razumljivo, da so na?eloma mišljeni tudi starejši invalidi. To še posebej zaradi tega, ker se s staranjem pri ljudeh pojavijo številne težave, ki povzro?ajo podobne posledice, kakor jih prinašajo razli?ne vrste invalidnosti.
Oboji tudi uporabljajo enake ali podobne tehni?ne pripomo?ke, ve?ina njihovih prilagojenih bivalnih prostorov je prilagojena po podobnih strokovnih zasnovah. Prav tako je karakteristi?na ve?ja ali manjša odvisnost od fizi?ne pomo?i drugega ?loveka pri vsakodnevnih opravilih. Sodobna socialna politika podpira celo vrsto ukrepov, da se eni in drugi ?im kasneje odlo?ijo za prehod v institucionalno obliko bivanja. Kljub navedenim skupnim okoliš?inam pa je povsem utemeljeno izpostaviti družbeno identiteto starejših invalidov, za katere je nesporna podlaga o številnih mednarodnih in doma?ih dokumentih ....... (nerazlo?no). Zlasti navajam, zaradi dobre vsebinske raz?lenitve, Konvencijo o pravicah invalidov, ko je naša država ratificirala letos aprila ter akcijski program Vlade Republike Slovenije za invalide v obdobju 2007 – 2013 in akcijski na?rt sveta Evrope za spodbujanje pravic in polnega sodelovanja invalidov v družbi glede izboljševanja kakovosti življenja invalidov v Evropi za leto 2006, 2015.
Staranje invalidov, zlasti tistih, ki so odvisni od zna?ilnih oblik podpore zaradi narave svoje okvare ali bolezni, t.j. invalidnosti, ustvarja izrazito nov izid za države po Evropi. Tudi pri invalidih se podaljšuje življenjska doba in ko postanejo starejši enako kot drugi ljudje, nadaljujejo s svojim stilom življenja, ki pri razli?nih vrstah invalidov opravi?uje družbeno organiziranje podpore za posameznike in njihove družine. Hude težave nastanejo v primerih, ko so glavni oskrbniki ostareli starši ali zakonski partnerji. Enako hude težave pa so tudi v primerih, ko poro?eni otroci v svojih najbolj produktivnih letih skrbijo za svoje ostarele starše, ki so že odvisni od stalne fizi?ne pomo?i.
To je nekaj zelo razvidnih razlogov, zaradi katerih so neizogibni novi ukrepi socialne politike ob sodelovanju prakti?no vseh drugih družbenih deležnikov. Aktualna problematika v zvezi z bivalnimi razmerami starejših invalidov prvenstveno izhaja iz tega, da je ve?ina stanovanj v naši državi po površini premajhnih ali pa v hišah, ki so dovolj prostorne, ni omogo?eno gibanje z dvigali. Prav tako so sanitarije, predvsem kopalnice, straniš?a, preozke in z invalidskimi vozi?ki praviloma nedostopni. V urbanem okolju so številne stanovanjske zgradbe slabo dostopne, stopniš?a in dvigala so preozka. Upoštevanje gradbenih normativov za odpravljanje gibalnih ovir je cenena obnova gradnje, zelo drago pa je njihovo odstranjevanje z adaptacijami, ki ve?krat celo niso izvedljive.
Specializiranih institucij za bivanje starejših je dale? premalo, kajti le za dolo?en krog slepih, gluhih in duševno prizadetih je v neki meri poskrbljeno, medtem ko so vsi ostali upravi?eni starejši invalidi izpostavljeni zasilnim rešitvam ali pa ostajajo v nemogo?ih …. (nerazlo?no) razmerah.
Kako je podro?je bivanja starejših invalidov odrinjeno na rob družbe, najbolje dokazuje publikacija Invalidi, starejši in druge osebe s posebnimi potrebami v Sloveniji, ki jo je izdal Statisti?ni urad decembra 2007, v kateri ni niti enega razvidnega podatka, ki bi statisti?no izkazoval, kako bivajo starejši invalidi, ko postanejo vezani na dom starejših ob?anov ali kakšni drugi posebni socialno varstveni zavod. V najtesnejši povezavi z mojo obravnavano temo se zavzemam, da se v slovenski socialni oz. invalidski politiki opredelimo za ustvarjanje takšnih bivalnih pogojev, v katerih bi ?im ve? invalidov in starejših ostalo ?im dlje v obi?ajnem bivalnem okolju v vseh možnih socialnih oblikah, da gradimo namenska stanovanja za invalide in starejše, ki so opremljena z vso dostopno tehnologijo za ohranjevanje samostojnega življenja.
Kako to izgleda, si lahko ogledamo v demonstracijskem centru Domiros v Inštitutu za rehabilitacijo ter da prav tako gradimo še naprej domove starejših in posebne socialno zdravstvene zavode. Tako namensko strukturirani bivalni objekti bi morali omogo?iti ?im manj bole? prehod posameznika iz ene v drugo obliko bivanja.
Gospe in gospodje, dovolite mi na koncu še dva, tri stavke izven mojega konteksta. Namre?, jaz sem osebno globoko prepri?an, ko bo zgodovina pisala, kaj se je dogajalo v 21. stoletju, to prav gotovo ne bo zgodovina o tehnoloških dosežkih, ampak o bioloških rešitvah. Zato jaz osebno menim, da mi, ko govorimo o starejših in seveda tudi o invalidih, zanemarjamo biološko plat vseh teh procesov. Osebno sem pa? po naklju?ju zelo dobro seznanjen s teko?imi dogajanji in dosežki na podro?ju bazi?nih raziskav, nevrobiologije ?loveka in prepri?an sem, da smo premalo agilni pri zahtevah, da se ti dosežki implementirajo v prakti?no uporabo, ne samo v naši državi, ampak tudi v drugih državah Evropske unije. ?e bi tako ravnali, bi bistveno olajšali tudi nekatere ekonomske zadrege na podro?ju institucionalnega varstva starejših. Hvala lepa.

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala državnemu svetniku gospodu Borisu Šuštarši?u. Ta del pred odmorom bi pa zaklju?ili še z enim kratkim prispevkom, in sicer bi k besedi povabil gospoda Petra Požuna, državnega svetnika, ki predstavlja zdravstveno podro?je, tako, da kadar govorimo o negi, ?eprav v socialnovarstvenih ustanovah in rehabilitaciji, da govorimo o obeh podro?jih, zdravstva in sociale. Lepo prosim.

PETER POŽUN: Hvala gospod predsedujo?i, cenjeni gostje. V tej dvorani Državnega sveta poteka veliko posvetovanj, ampak redka so, ki se lahko pohvalijo s tako veliko udeležbo, ne samo po številu, ampak tudi po strokovni zastopanosti.
Že ta drugi posvet na to temo v Državnem svetu pomeni, da je seveda problematika izjemno akutna v tej državi in da seveda zahteva dolo?ene politi?ne odlo?itve znotraj tega. Zato sem seveda vesel, da so se nam danes pridružili tudi nekateri poslanci novega sklica Državnega zbora, kar kaže na nek optimizem v politi?nem smislu, da bomo zadeve premaknili znotraj tega tudi naprej.
Današnja ugotovitev, da kapacitet pravzaprav niti ne manjka tako hudo, da pa seveda manjka drugih sistemskih rešitev, kaže na to, da je skrajni ?as, da zakon o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo gre na plan. Jaz sem vesel, da je direktor direktorata povedal, da so ga avgusta na ministrstvu uskladili, kajti prej so si ga malo podajali na Ministrstvu za zdravje, potem so ga poslali na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Glede na to, da je usklajen, seveda pri?akujemo, da bo šel ?im prej v parlamentarno obravnavo in tu seveda bo Državni svet kot nosilec interesov v parlamentu odigral svojo pomembno vlogo. ?e ne druga?e, bo tudi sam za?el zakonodajni postopek za sprejem tega zakona, kajti v predstavitvi, ki jo je dal gospod Dominkuš in predstavitvi, ki jo je dal gospod Toth, se sedaj vidi, da je potrebno tu še precej usklajevanja in da je skrajni ?as, da ta usklajevanja znotraj sistema tudi za?nemo.
Sam prihajam iz zdravstva in v?asih ugotavljamo malce slabo komunikacijo med zdravstvom in socialnim delom. V?asih tudi v domovih za starejše, v?asih tudi v posebnih socialnih zavodih. Tu bo seveda potrebno narediti korak ve? v tem dialogu in poiskati te najbolj optimalne dejavnosti, ki bodo najbolj u?inkovito znotraj tega delovale. Z gospodom Šuštarši?em bova seveda zaklju?ke današnjega posveta in pravzaprav te usmeritve z veseljem prenesla v Državni svet. Glede na to, da to sodi v komisijo, ki ji predseduje gospod Šuštarši?, da bomo v jesenskem oz. sedaj zimskem ?asu prav gotovo pospešili aktivnosti v parlamentu takoj, ko se vlada seveda konstituira, zato, da ta zakon  gre v razpravo, zato, da imamo dovolj ?asa, da raz?istimo, kar je potrebno še raz?istiti in da ga udejanimo. Vsi pa vemo, da ne gre za preprost zakon, da gre za izjemno kompleksen sistemski zakon, ki posega na mnoga podro?ja, obenem pa zahteva seveda tudi ogromna sredstva. Zato vam hvala za vse te ideje in informacije, ki nam jih boste znotraj tega dali in pa seveda tisto, kar vam mi vra?amo nazaj tu, pritisk civilne družbe mora biti izjemno mo?an, potem se stvari premaknejo tudi v tem politi?no vladnem segmentu. Hvala.

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala tudi državnemu svetniku Požunu. Predlagam, da sedaj naredimo kratek odmor, in sicer bi nadaljevali ob 11.10 uri.

(kratek odmor)

BORIS KOPRIVNIKAR: Spoštovani kolegi, gostje, udeleženci posveta. ?e dovolite, bi kar nadaljevali s predvidenim programom. Naslednjo bi povabil k besedi mag. Bojano Cvahte iz Urada Varuha ?lovekovih pravic. Mogo?e bi samo toliko rekel uvodoma. Kolegica Cvahte pravi, kaj naj pa povem še enkrat, saj vedno isto govorim, ampak po mojem je ravno tisto bistveno. Stvari, ki so pomembne, je treba znova in znova ponavljati toliko ?asa, da jih sprejmemo kot dejstvo, kot stvari, ki jih dejansko moramo pri vsakodnevnih odlo?itvah upoštevati. Torej, prosim, mag. Cvahte, ?e poveste še stališ?e Varuha.

MAG. BOJANA CVAHTE: Najlepša hvala tudi za te uvodne besede. Vsem lep pozdrav tistim, ki ste ostali. Vidim, da vas je kar veliko, torej vas tema zanima. Jaz se tudi že vnaprej opravi?ujem, tako kot je že gospod Koprivnikar rekel, da pravzaprav z vidika varovanja ?lovekovih pravic in starejših pravzaprav nimam kaj bistveno novega za povedati. Poskušala sem vseeno malce druga?e obrniti tisto, kar sem že ve?krat povedala pa tudi mogo?e bom ponovila nekatere stvari, ki so bile danes že povedane, ampak res so problemi taki, da verjetno ni prav ni? odve? kakšne stvari povedati desetkrat, dvajsetkrat, ker še potem se ne primejo.
Poudarila bi, da se Varuh prav zaradi zavedanja, tudi danes že ve?krat omenjenega stanja, bistveno pove?anja starejšega prebivalstva, posve?a vedno bolj varovanju pravic starejših. Varuh je pa? tisti organ, ki lahko na državne institucije in lokalne institucije pritisne, da re?em po doma?e, in jim svetuje, jih nadzira in ob ugotovljenih nepravilnostih zahteva ukrepanje in odpravo teh nepravilnosti. Zato tudi stalno opozarjamo družbo na probleme, ki nastajajo zaradi staranja prebivalstva in tudi zahtevamo predvsem od Vlade in politike, da bi pripravili take celovite ukrepe, ki bi zagotavljali varovanje ?lovekovih pravic starejših oseb seveda.
V zadnjem letu izvajamo kontrole na podlagi Zakona o ratifikaciji opcijskega protokola h konvenciji proti mu?enju in drugim krutim ne?loveškim in poniževalnim kaznim ali ravnanju in v okviru tega zakona obiskujemo domove starejših, predvsem, da poskušamo pogledati, kako so varovane njihove pravice zlasti tistih, ki jim je omejena svoboda gibanja.
Ob tem se soo?amo z ugotovitvijo, da so pravzaprav ob bistveno spremenjenih pogojih dela v domovih pogoji, normativi, s katerimi se sre?ujejo tako stanovalci kot tudi zaposleni, pravzaprav enaki. Potrebe po teh stanovalcev pa so vedno ve?je. Ker omejena možnost gibanja pomeni poseg v pravico do svobode, tudi ugotavljamo, da je dosedanja praksa sodiš? neenotna in zahtevamo tudi od sodiš?, da poenotijo to prakso, da bi pravzaprav vedno bil izdan sklep, kadar gre za pridržanje oseb dementnih recimo v prostorih, kjer ni... .... (nerazlo?no) svoboda gibanja.
Ugotovitve Varuha bom ?isto na kratko ponovila. Prva ugotovitev je, ki se pa? ne spoštuje v celoti, da mora država ustvariti pogoje, da bodo tistim, ki je bila neka pravica priznana, to pravico lahko uveljavljali. Na podro?ju institucionalnega varstva ugotavljamo, da še vedno izstopajo pobude glede dolgih ?akalnih dob, ?eprav smo danes slišali, da je to nekje aktualno, na nekaterih drugih podro?jih Slovenije pa ni aktualno, ampak mi pa še vedno vidimo, da je to aktualno. Zato še vedno striktno zahtevamo pove?anje domskih kapacitet, pa? pa na tistih obmo?jih, kjer so premajhne in pa zagotavljanje boljših možnosti za delo zaposlenih. Zato ta dva vprašanja ostajata nerešena, ker nas pa? ne upoštevajo.
Ugotavljamo tudi, da je vedno ve? anonimnih pobud, ko gre za domnevne nepravilnosti, ko gre za domnevne nepravilnosti v institucionalnem varstvu in nas je pravzaprav strah, zakaj se stanovalci ne odzivajo tako, da bi se upali podpisati. Veliko je tudi opozoril glede nizke povpre?ne cene osnovne oskrbe, normiranja dnevne porabe in inkotene?nih pripomo?kov in drugih sredstev, ki jih rabijo za pri?akovano zdravstveno nego ter možnost uporabe teh sanitetnih in ortopedskih pripomo?kov. Dostikrat smo že poudarili, da var?evanje pri zagotavljanju normativov standardov zdravstvenih uslug, ?eprav je tudi dr. Toth danes imel pomisleke oz. je rekel, da je to stvar razprave, vendar mislim, da je to var?evanje pri tem nesprejemljivo z vidika varovanja ?lovekovih pravic in moram še posebej omeniti problem, ki so nam ga povedali predstavniki Skupnosti socialnih zavodov. To je problem odvozov in kontinen?nih pripomo?kov. Seveda so najbolj aktualna vprašanja investicij posodabljanja vzdrževanja javnih zavodov, kjer tudi ugotavljamo, da so pravzaprav javni zavodi nekje v neenakopravnem položaju z zasebniki, kajti kot smo tudi že danes slišali oceno, je pri zasebnikih priznan tudi vloženi kapital in s tem pa? o višji ceni se da tudi boljše programe ustvarjati.
Kritiko dajemo tudi pomanjkanju negovalnih bolnišnic in pa teh oddelkov v bolnišnicah in pa moram povedati, da se ve?ina bolnišnic izogiba ravnanju v skladu z navodilom o zagotavljanju varstveno in institucionalne obravnave in pravzaprav ljudi silijo ali domov ali kamorkoli, ?eprav pravzaprav niso sposobni sami bivati ali pa nimajo nikogar, ki bi zanje skrbel, institucionalno varstvo pa ni na voljo.
Slabosti, sem že rekla, vidimo v pomanjkanju kadra tudi na primarni ravni, recimo patronažno varstvo, zdravstvena nega na domu in podobno.
Nekaj ?isto kratkih predlogov Varuha, kar zadeva institucionalno varstvo, je pa? širitev kapacitet domskega varstva, pri ?emer naj novogradnje sledijo sodobnemu modelu gospodinjskih skupin, tako po arhitekturni kot programski zasnovi, naj bodo prilagojene starejšim. Domovi naj bodo ob obmo?jih, ki so sicer namenjena stanovanjski in mešani gradnji, naj ne bodo izolirani, naj bodo navzven odprti, zato, da starejši ne izgubijo stika z drugimi generacijami oz. z okolico. In pa seveda zagotoviti dovolj finan?nih sredstev, da se bo to lahko udejanjalo pa tudi v zvezi s kadrovskimi in drugimi normativi, ki sem jih prej že omenila.
Par besed bi še povedala o varovanju pravic starejših izven institucij. Vemo, danes je bilo tudi že ve?krat re?eno, da je potrebno, da starejši ostanejo ?im dlje, tudi želijo to, ?im dlje v doma?em okolju, seveda je za to potrebno razvijati vse te oblike pomo?i, kot pomo? na domu, pomo? na daljavo, pravica do družinskega pomo?nika, pomo?i osebam, ki živijo v oskrbovalnih stanovanjih itn., da ne naštevam predolgo. Ob tem ko bi starejši ljudje živeli ?im dlje v doma?em okolju ali družini, je pa treba seveda nuditi podporo družinskim ?lanom tega starejšega, ker vklju?uje možnost daljšega dopusta za nego, fleksibilnejši delovni ?as, ob?asno dnevno varstvo, za ?ast in sprejem tudi v institucionalno varstvo itn.
Potem so nujni preventivni programi in spodbujanje razli?nih storitev in dajatev, vklju?enost v socialno okolje. Poskrbeti moramo za prenos novih znanj o starosti, staranju in sožitju generacij. Ena pomembnih nalog je ozaveš?anje družbe o pozitivnem gledanju na starost in staranje. Tukaj smo pravzaprav pri?a številnim stereotipom. Tudi starejše moramo spodbujati, da bodo aktivno participirali v družbenih dejavnostih. Veliko je bilo povedano danes o nujnosti zagotavljanja ustrezne zdravstvene oskrbe, skozi to pa sploh poudarjamo skozi javno zdravstvo, potem lastna aktivnost, kar sem tudi že omenila, starejše moramo nau?iti za lastno zdravje, razvijati patronažno varstvo, vodenje in koordinacijo integrirane dolgotrajne oskrbe, kar je bilo danes tudi že govora. Pomembno je ustanavljanje t.i. negovalnih oddelkov v vseh regijskih bolnišnicah in zagotavljanje rehabilitacije po razli?nih bolezni, poškodbah, bodisi v bolnišnicah, rehabilitacijskih domovih, zdravstvenih domovih itn.
Zdaj bi pa rada res kriti?no pripomnila, da si Varuh že dalj ?asa prizadeva in urgira in prosi, da re?emo v narekovaju, da bi se zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo vendarle pripravil, to že nekaj let potuje z enega ministrstva na drugega. In ko smo zdaj nazadnje vprašali, v kakšni fazi je, saj danes sem nekaj slišala, pravzaprav odgovora nismo dobili, o?itno je ve? ali manj popravljeno, ampak me zanima, kdaj po posredovan Vladi in pa parlamentu?
Ob tem bi še poudarila, da je potrebno, tako kot je gospod Šuštarši? rekel, kakovostno poskrbeti za ljudi, ki  imajo posebne potrebe, invalide in jim nameniti res posebno pozornost. Tukaj vidim tudi vlogo civilne družbe, potem izobraževanja, seznanjanja mlajše generacije o zna?ilnostih staranja, vse-življenjsko u?enje, poudarjanje pomena prostovoljnega dela, pomen kulture za varno in humano staranje, tako kot sem že rekla, da prepre?imo tabuiziranje starosti stigmatizacijo starejših ljudi, stereotipnih predstav o starosti. Pomembno je, kaj narediti v zvezi z informacijsko izobrazbo starejših, da jih vklju?imo v posebne programe, da bodo znali uporabljati naš internet itn., da se bojo lažje vklju?ili v družbo. Tudi o izboljšanju stanovanjskega standarda starejših bi rada poudarila predvsem odpravljanje arhitektonskih ovir, potem možnost zamenjave stanovanj, oskrbovalna stanovanja, potem pa tudi promet je ena od takih problemov, ki zadeva starejše, ki so posebno ranljivi. Posebno pozornost je treba posve?ati tudi zlorabljenim starejšim, ki jih je pravzaprav mnogo ve? kot vemo, ali pa zvemo, ker pravijo, da vemo samo za vsakega petega zlorabljenega starejšega, vse ostalo ostaja ve? ali manj prikrito znotraj obi?ajno, na žalost družinskih zidov.
Tukaj je tudi izobraževanje starejših in pa njihovih svojcev. Sodelovanje na vseh ravneh in disciplinarnost in interdisciplinarnost. Mislim, da sem že malce dolga. Omenila bi vzpostaviti sistem zagovorništva za starejše in pa poudariti nelo?ljivo povezanost skrbi za kakovostno staranje z utrjevanjem solidarnosti med generacijami. Še to bi rada posebej povedala, da država in pa politika pri pripravljanju strateških dokumentov, ki zadevajo starejše, premalo vklju?uje starejše in premalo sodelujejo pri ustvarjanju pa? svoje lastne bodo?nosti.
Zato je potrebno pa? cel kup strateških ukrepov na vseh teh podro?jih, ki jih mogo?e ne bi posebej prebirala, ker jih lahko sami vidite, ampak ena res uravnotežena socialna politika, ki zadeva pa? prakti?no skoraj vse sektorje življenja in politike. ?isto za konec bi mogo?e rekla še to, da so zelo pomembni mediji. Mediji z informacijami in drugimi programi krojijo javno mnenje. To je ena res velika sila. ?e pogledamo, kako poro?ajo o staranju ali pa o medgeneracijskem sožitju, vidimo, da je to katastrofalno. Zato predlagamo, da naj prevlada poro?anje o dogodkih, ki imajo pozitivna poro?ila in ki tudi to medgeneracijsko sožitje dvigujejo, spodbujajo in naloga družbe in države je, kot smo videli že iz prejšnjih prispevkov pa upam, da tudi iz tega, velika. Jaz predlagam, da ?isto za za?etek za?nemo s promocijo pravic, ki jih imajo starejši in tudi motiviranjem starejših, da bi te pravice dosledno uveljavljali tudi pri Varuhu ?lovekovih pravic. Hvala lepa.

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala lepa mag. Bojani Cvahte, ki je predstavila stališ?e Varuha ?lovekovih pravic. Preden pa najavim naslednji prispevek, pa dovolite, da pozdravim predsednika Državnega sveta gospoda mag. Blaža Kav?i?a, ki se nam je v tem ?asu pridružil. Razprave, ki so do sedaj potekale, bo, tako kot vsi ostali, prebral na internetu. Malo manj kraljevska obveznost je tokrat, ampak mislim, da kar zanimiva.
Najavil bi naslednjo govornico dr. Matejo Kožuh Novak, ki je predsednica  Zveze društev upokojencev Slovenije in predstavlja glas tistih, ki so uporabniki naših storitev ali ki so potencialni uporabniki naših storitev. To je vsekakor glas, ki nas tako izvajalce kot tudi državo mora še posebej zanimati, kajti vse naše po?etje je v kon?ni fazi namenjeno uporabnikov. Servisiranje njihovih potreb je naš cilj in tudi razlog tega, da sploh naše organizacije obstajajo. Prosim, gospa Kožuhova, ?e poveste tudi glas uporabnikov.

DR. MATEJA KOŽUH NOVAK: Izjemno sem vesela, da država, izvajalci in mi nastopamo skupaj. Mislim pa, da bomo takrat pa res prav nastopali, ko bomo mi uporabniki prvi nastopali, da bomo mi povedali vsem vam, ki nam uravnavate življenje, kaj pravzaprav mi pri?akujemo od vas in boste potem vi dajali svoja strokovna mnenja.
Torej, napisala sem, kaj pri?akujemo od družbe starejši, bi rekla, kaj pri?akujemo od mlajših generacij starejši. Od naših otrok in vnukov? Tukaj smo, vaši smo. Žal, bom rekla, zaradi tega, ker je toliko negativne konotacije v zvezi s starejšimi, zlasti sedaj v predvolilnem in povolilnem obdobju. ?lovek se stara. Vedno dlje živimo. Možne so pravzaprav samo dve re?i. Ali skrbimo takrat, ko rabimo, kajti nekdo je rekel, da smo bolj bolni. Nismo. Mi smo bolj zdravi in dlje zdravi, samo ve? nas je in medicina ve? ponuja. In zaradi tega so seveda tiste storitve za ljudi pred smrtjo, jih je veliko in so drage.
Pokojnina ni socialna dajatev. Za pokojnino smo vlagali in danes vsi razumete, ko vlagate v banko, vas je strah, kaj se bo zgodilo. Ali vam bo banka vrnila ta denar?Mi smo vlagali v banko 30 do 40 let in sedaj pri?akujemo, da bo del tega denarja k nam prišel in da nas tisti, ki odlo?ajo o našem denarju, ne bodo kar naprej govorili, kako bodo zmanjševali pokojnine za to, da bo sistem vzdržen. Vlagali smo v banko, zahtevamo svoj denar nazaj in to, kar smo v?eraj prebrali v ?asopisu, je katastrofa. Torej, tretjina upokojencev se je znašla v hudi revš?ini. To bomo sedaj popravljali tako, da bomo zgornji tretjini upokojencev, ki so vlagali toliko in toliko ve? denarja za svoje pokojnine, da jim bomo vzeli pa bo to vse šlo v okviru. Se pravi, naredimo vse upokojence revne zato, da bodo tisti imeli malo ve?. Dejansko se po?utimo vsak dan bolj ogroženi od mlajših generacij in moram re?i, da mi je bilo kar grenko, ko sem pripravljala ta prispevek.
Kakšna država je uspešna, se moramo vprašati. Neprestano poslušamo, kako je Slovenija že med 23 najbolj razvitimi, kako naraš?a državni prora?un, hkrati pa naraš?a število revnih, ne samo starejših, tudi njihovih otrok in vnukov. To ni uspešna država evropskega tipa. Nedvomno je to uspešna država ameriškega tipa, samo mi nismo tako mo?i kot Amerika, ne moremo nikogar osvojiti. Nikamor svoje orožje prodati in nikjer razrušiti države, da jo bomo potem z našimi delavci gradili. Moramo razvijati evropski tip medsebojne solidarnosti in v preteklosti, kakor koli se sliši, smo to uspešno razvijali. Zato smo danes tam, kjer smo.
Aksiomi sodobne slovenske države so, da bomo državo rešili z zniževanjem pokojnin in z zniževanjem prispevkov za pokojnine. Prihranke iš?emo pri najrevnejših. Jaz sem bila šokirana, ko sem pred enim letom v Financah pogledala, s ?im se hvali ministrstvo za delo. Hvalilo se je, kako je zmanjšalo število ljudi, ki dobijo varstveni dodatek. Ali se je kdo vprašal, kdo pa so ti ljudje, ki dobijo varstveni dodatek? To so najrevnejši med nami in tam so šli prihranke iskati. Meni se zdi katastrofa. Nov aksiom bogati in revni so dani od boga. To ni res. To ni res. Revš?ina je dokaz nepoštene družbe, pravi moj kolega Aldo Trnovec in prav ima. Zlasti v državi, v kakršni smo mi, revš?ine ne potrebujemo in je ni treba. Samo malo bolj je treba deliti vire, ki jih imamo. Da pokojnine ogrožajo mlade, je norost. Sami veste, kar vprašajte se mladi, kam greste prvo po pomo?, ?e vam zmanjka denarja. Ali greste k prijateljem ali greste k svoji mami in o?etu ali pa k stari mami in staremu o?etu? Koliko mladih družin bi sedaj mnogo slabše živelo, ?e ne bi dobili stanovanja ali pa del hiše od svojih staršev.
Kaj ho?em povedati? Ne to, kako smo mi dobri, ampak slovenska družina je še vedno povezana. To so razli?ni ?leni, so razli?ne generacije. In ?e država eno generacijo naredi šibko, je cela družina v stiski. To vam bom še dokazala. Javno zasebno partnerstvo bo rešilo probleme domskega varstva. Jaz mislim, da ga ne bo, zaradi tega, ker lahko že danes v zasebne zavode, kdo gre. Tisti, ki nima kam priti in to je res. Danes se da priti v enem tednu v zavod, ne sicer v doma?em kraju. Drugo pa, bo lahko prihajal tisti, ki bo imel ve? denarja. Država pa te zasebne zavode subvencionira, ker jim da del investicij. Kaj to pomeni? Da dejansko država subvencionira oskrbo v domu za ta bogate. Kje bodo pa revni?
Neodgovorni strokovnjaki na?rtno napeljujejo k medgeneracijskemu sovraštvu. Torej, tu moramo pa res opozoriti. Zadnji? sem bila šokirana nad ?lankom, mislim, da se piše Mastel, ekonomist. Kako sovražno govori o starejših. Jaz mu predlagam, da vloži v Državni zbor zakon o evtanaziji starejših, potem ga naj pa ta prvi preizkuša na svojih, tistih, ki jih ima najrajši, da bo vedel, o ?em govori. Tukaj smo. Slovenija je na samem vrhu sveta po samomorih starejših. Samo še to lahko naredimo, da bomo mlajšim generacijam odprli pot. Jaz trdim, da je ne bomo zaradi tega, ker smo povezani in eden brez drugega živeti ne moremo. ?e že ne govorimo o tem, kako hodimo vnuke v vrtec iskati in jih peljemo v vrtec. Torej, kakšno bo življenje v državi, kjer se generacije ne bodo trpele med seboj, kjer država zbrana sredstva daje bogatim in siromaši revne. To?no to se dogaja zadnjih 15 let. Bogati so vedno bogatejši, ker jim država tudi na vse mogo?e na?ine pomaga, ker so naši politiki v rokah bogatašev. Tu smo kriti pa tudi mi – civilna družba. Predolgo smo bili tiho. Predolgo smo bili tiho. Nismo servisirali, tisti, ki smo jih zbrali, da bi se uprli tistim, ki imajo denar in advokate, s katerimi lahko vplivajo na politiko.

Mi želimo umreti doma, med svojci in prijatelji. Na vsak na?in pa potrebujemo v dolo?enem življenjskem obdobju profesionalno oskrbo, ob?asno razbremenitev svojcev, ve?je pokojnine ali ve?jo pomo? države, ve? sredstev za razvijanje prostovoljnega dela in medsebojne pomo?i starejših. Veliko nas je in veliko si pomagamo med seboj. ?e bi država nam tudi, moram re?i, da je ministrstvo za delo nam prisko?ilo na pomo?, ampak lahko bi še bistveno ve?  vlagalo, da bi lahko to medsebojno pomo? dobro organizirali, bi mo?no razbremenili mlajše generacije. Domovi za starejše ne smejo biti profitno vodeni, to niso profitno vodeni, razen tistih redkih za bogato desetino nikjer, tudi v najbolj razvitih državah. Torej država mora ponovno vstopiti v domove za starejše pomagati, da bodo lahko delovali. Ali bomo šli 200 let nazaj in spet uvedli hiralnice? Natan?no to bodo javni domovi za starejše, ?e ne bomo zdaj posegli in naredili nekega reza. Domovi za starejše morajo biti dostopni vsakomur, danes niso ve?. Veste, v?eraj mi je rekla kolegica, ravnokar bodo ob?ine nehale pla?evat za tiste, ki nimajo denar, je rekla: »Jaz sem to slišala! V mojem kraju!« Je rekel župan: »Kaj bomo temu pijancu pla?evali, ki ni nikoli ni? delal?«
Ali se je ta župan vprašal, zakaj je ta ?lovek postal pijanec? Ali smo se kdaj vprašali? Zakaj ni delal? Tudi to se moramo vprašati, ker vsak pijanec je dejansko na vesti družbe okoli njega. Potrebujemo kvalitetno oskrbo in ?loveški odnos. Zadnja leta trdijo, tisti, ki med nami so v domovih, da je oskrba slabša, ve? zaposlitvenih programov za stanovalce. Potrebujemo nujno posebne programe za dementne, ve?ji nadzor civilne družbe nad delom zavodov. Tukaj smo spet mi civilna družba odpovedali. Gledamo domove od zunaj, bojimo se iti zraven, ker se bojimo da bomo enkrat morali notri priti, torej nujno moramo mi predstavniki uporabnikov vstopiti v domove in nadzorovati, kako delo te?e in pomagati izvajalcem dejansko. Tu ne gre za to, da jih bomo kaznovali, ampak, da jim bomo pomagali, ker velika ve?ina izvajalcev bi rada dobro delala.
Ve?je vklju?evanje prostovoljcev, na vsak na?in, seveda je pa treba prostovoljnemu delu dati ?isto druga?en pomen v slovenski državi in pa seveda ve?jo participacijo države. Negovalke morajo biti boljše pla?ane in boljše izobražene. S starejšimi ni lahko delati, zlasti ne zdaj, kot pravi moja kolegica, ki je bila direktorica doma, ko 60 % starejših ve, da gre v mrtvi dom. Se pravi, gre pod prisilo v dom, ker druge možnosti nima. S takimi ljudmi je težko delati in zato morajo biti negovalke bistveno bolj pla?ane, kot so sedaj, da bodo zadovoljne s svojim delom in seveda jih mora biti bistveno ve?. Kje jih bomo dobili, je pa druga stvar. Danes, kot mi pravite, dom se še da odpreti, ampak dobiti negovalke pa je velik problem. Poglejte, dejansko hodimo na ministrstvo že dve leti in neprestano pripovedujemo, da je treba sprostiti ponovno zaposlovanje starejših upokojenih ljudi. 165 tiso? upokojencev je mlajših od 65 let. Jaz trdim, da pod 70 let lahko še bistveno lahko prispevajo nazaj v delovnem procesu, pa še pritisk na pokojnine ne bo tako velik.
Moja kolegica v Ameriki je upokojena negovalka, dvakrat na teden pono?i gre še delat v ta svoj zavod. To bi se pri nas dalo, seveda ne vsak dan, mogo?e tudi ne vsak dan 4 ure, ampak veliko nas je, pa bi lahko zahtevali malo ve? organizacije, lahko bi participirali pri izboljševanju kadrovskih problemov. Nadzor civilne družbe mora biti seveda na?rtno uveden v vseh zavodih. Zadnja štiri leta se je zgodilo to, da še tam, kjer smo bili v zavodih, smo padli ven, ker so politi?ne stranke kadrovale svoje ljudi pa tudi ?e so bili stari. Tudi ?e so starejši ljudje, so pod pritiskom voditeljev politi?nih strank, ki pa vemo, pod ?igavim pritiskom so. Torej mi, predstavniki društev upokojencev moramo priti v nadzorne svete vseh zavodov, zato da vam bomo pomagali in ne zato, da vas bomo kaznovali ali vam govorili, kako ste slabi. Nujno je treba tam, kjer jih še nimate, ustanoviti svete sorodnikov. To, kar je rekla gospa. Cvahte, da jo skrbi, da se ljudje ne upajo ve? podpisati pod pritožbe. To pomeni, da so pod pritiskom, pa ?e je pritisk realen ali ne. Po?utijo se pod pritiskom. Nujno je treba speljati to, ste pa vi rekli, periodi?ne ankete stanovalcev, sorodnikov in delavcev. Zveza društev upokojencev ima toliko dobrih strokovnjakov in znanstvenikov, da bi to kot predstavnica uporabnikov zlahka naredila vsakih nekaj let, pa še dosti cenejši bi bili, kot so ti, ki jih najamejo razne znanstvene institucije. Zato mi je pa dala kolegica, ki ima nekajletne izkušnje v domu za svojo mamo, jaz k sre?i tega še nisem imela. Torej ona apelira, nujni so nižji kadrovski normativi, potrebna je psihosocialna obravnava vseh z duševnimi motnjami in motnjami spomina.
Integrirani oddelki, se pravi, razen tistih najbolj dementnih, bi morali dementni živeti skupaj s starejšimi, ki niso dementni, tudi pomo? medsebojna je možna. Tako pa, ker jih domovi zapirajo v zaprte oddelke, se teh oddelkov vsi starejši v domih bojijo, ker se bojijo, da bodo oni nekega dne tja prišli. Vem, da je težko delati integrirani oddelek, ampak to je za uporabnika bistveno boljše. Jaz verjamem, da je to malce optimisti?no, kako si bodo med seboj pomagali, ampak dom za starejše mora postati hiša sobivanja, ne, to ni hiša, kjer izvajate varstvo starejših. Lepo vas prosim, ?im prej ta izraz varstva starejših opustite, torej sobivanja, in ?e sobivajo, lahko drug drugemu pomagajo.
Torej, to se mi je zdelo dokaj revolucionarno. Poglejte, v Ljubljani imamo kar nekaj domov, pa ne vem, ?e ima en ograjen vrt okoli doma. Ograjen vrt je tisti, ne ograjen oddelek, iz katerega ne more uiti ta ?lovek, ki ne ve, kje je. Ograjen vrt, da bo lahko šel ven, da bo lahko dobil tisti kisik, ki mu omogo?a še uporabiti tisto pamet, ki jo ima in da bodo lahko njegovi sostanovalci eno oko vrgli nanj, ki je..... (nerazlo?no). Skratka, da ne bo mogel iti ven iz doma in se izgubiti v okolici.
Stalnost osebja pravi, tam kjer so dementni ljudje, mora biti osebje stalno, zaradi tega, ker se dementni izjemno bojijo novih ljudi, to boste vi, ki ste strokovnjaki, bistveno bolj vedeli kot jaz, to mi je posebej rekla. In pa seveda uvesti pomo? prostovoljcem. O tem bom pa še nekaj rekla, poglejte, kje bomo dobili denar? Žal nimam, ne znam pokazat…. (nerazlo?no). Torej, prva ?rta je meja, do koder lahko pla?ujejo javne zavode, torej to je meja cene javnega zavoda, jaz sem pobrala iz vaših podatkov, da pride cena tam okoli 600 evrov, torej poglejte, kasneje bom še pokazala, tri ?etrt ljudi ima pokojnine manjše, kot je pla?ilo doma. In pa seveda skoraj 90 % ljudi ima manjše pokojnine, kot je pla?ilo doma v javno zasebni lasti, zraven sem dodali pa pla?e uslužbencev v javnem in v zasebnem sektorju. 86 % starejših si ne more ve? samih pla?evati domske oskrbe v javnih domovih. ?e je cena oskrbnega dne 800 evrov namre?, ko poveste, da je osnovna cena taka, to ni tisto, kar ljudje pla?ajo. Ljudje pla?ajo še balkon pa dodatno plenico in še dodaten obisk sestre itn. Torej, ?e je cena 800 evrov jih 86 % ne more ve? pla?ati. 94 starejših si ne more samih pla?ati domske oskrbe v zasebnih domovih, ?e je cena oskrbnega dne 1.000 evrov in 24,6 javnih uslužbencev in 56,8 % delavcev v zasebnem sektorju ima pla?e manjše od 1.000 evrov, torej tukaj se mora država zamisliti in zaradi tega mora država ve? denarja dajati za domsko varstvo, ker preprosto ljudje ne morejo pla?ati, vemo pa, da so pla?e v domovih slabe, vsaj za negovalke.
Drugo, oskrba na domu mora biti ravno tako enako dostopna vsem. ?e trikrat na dan pride negovalka vsak dan, to sem dobila podatek iz Radovljice, žal, zavodi nimate cen, povem vam, na internetu prvo, kar mi gledamo uporabniki, je cena in kjerkoli gledam, ni nikjer nobene cene. To bomo tudi še zahtevali od vas. Torej od Radovljice sem ugotovila, da stane trikrat dnevno 546 evrov, stroški bivanja recimo, da so 400 evrov. Kdo lahko to pla?a? Nad 900 evrov pokojnine ima 9,1 % upokojencev. Torej, še enkrat poudarjam, njihovi otroci ?etrtino javnih uslužbencev in ve? kot polovica teh, ki delajo v zasebnem sektorju, ne morejo pomagati svojim staršem, se pravi, ?e zmanjšujemo pokojnine, zmanjšujemo kvaliteto življenja njih, naših otrok in vnukov in tukaj bo treba kaj narediti.
Prostovoljno delo mora dobiti ve?jo veljavo. Ve?ja možnost mora biti za nagrajevanje prostovoljstva, nagrade ne smejo biti obdav?ene, še tistih ubogih 200 evrov so nam pred dvema letoma obdav?ili. Prednost je treba dati prostovoljcem. Jaz imam izkušnjo iz Kosova ........ (nerazlo?no) je pla?al prostovoljcu pla?o, ki je bila dosti ve?ja, kot povpre?na pla?a v Sloveniji, ker je rekel prostovoljec, mora imeti pokrite stroške, mi pa, ?e kdo re?e, da bo dobil prostovoljec pla?ane stroške, pa že re?emo: »To pa že ni prostovoljec!«  Prostovoljec da svoje znanje, svoje izkušnje, svoj ?as, svojo energijo, ne sme pa zato imeti stroškov. Država mora spodbujati nevladni neprofitni sektor in neprofitnega. Veste, mi moramo uvesti socialno podjetništvo na podro?ju domskega varstva. Mora biti samo socialno podjetništvo in ne podjetništvo, ki iš?e profit, ker je to prakti?no nemogo?e.
Tukaj smo, vaši smo, še enkrat, vzgojili smo vas, izobrazili smo vas, pazimo na otroke, pomagamo z denarjem, ko ste v stiski, pomagamo zidati hiše, kupovati stanovanja, skrbimo za medgeneracijsko povezanost družine, nas boste pustili umirati brez pomo?i? Poznate pripovedko o leseni skledi? To pa je naslovljeno na vse politike, ki … (nerazlo?no), ampak vi niste pravi politik. Torej, na vse poslance Državnega zbora in na vse ekonomiste, poznate pripovedko o leseni skledi? Prihajate za nami. Tako, kot boste vi delali z nami, bodo vaši otroci delali z vami ali pa še slabše. Hvala lepa.

BORIS KOPRIVNIKAR: Slišali smo glas predstavnice uporabnikov storitev in slišali smo tudi, da se glas uporabnikov sliši glasno in jasno. Torej, me veseli, da tako jasno lahko opredelijo svoje stališ?e, svoja mnenja, svoja izhodiš?a in tudi argumentirajo in prepri?an sem, da bo težko tako glasen in jasen glas uporabnikov zanemarjati ali celo ignorirati pri razvoju novih sistemskih rešitev.
Predlagam, da poslušamo še zadnjo predstavitev, in sicer kolega mag. Milana Kranjca, ki je direktor Doma starejših ob?anov v ?rnomlju. Želimo slišati predvsem vidik direktorja doma, njegovo videnje vodenja v sedanji situaciji in njegovo videnje potrebnih sprememb, da bi lahko ?im bolj u?inkovito vodil en moderen, široko razvejan dom starejših. Prosim.

MAG. MILAN KRANJC: Hvala. Gospa Kožuhova, ne bomo vas pustili na cedilu. Prav je, da sem zadnji, kajti sem glas vseh tistih, ki bomo zagotovili, da bomo uspešni in u?inkoviti pri dosegi ciljev, o katerih ste vsi danes tu govorili. To smo direktorji domov. ?e govorimo, da ?utimo potrebo po sodobnejšem na?inu upravljanja in poslovodenja, pomeni, da tisto, kar delamo v tem trenutku, ni najboljše. Pet let nazaj je tega, kar smo v tem Državnem svetu imeli podobno diskusijo z mednarodno udeležbo. Kaj dosti nismo postorili za to, da bi bili vi zadovoljni, varni in da vas ne bi navdajali z ob?utki, da vas bomo pustili umreti. Vse, kar imamo, je rezultat preteklih rodov, preteklih civilizacij. Tudi ta dvorana, v kateri sedimo, ste jo zgradili vi in vaši predhodniki. Re?em vi, ker simbolizirate generacijo pred mano in tega se moramo zavedati. Pozabimo na to, da se ni pri?elo ?loveštvo danes z mojim rojstvom ali pa z mojim nastopom neke funkcije ali pa da se civilizacija pri?enja takrat, ko prideš v nek položaj, da boš mogo?e imel možnost uveljavljati neko voljo samega sebe ali pa koga drugega.
Organizacije so pridobitev civilizacije. Organizacije so ljudje ustanovili takrat, ko so ugotovili, da ?e se povežejo, združijo mo?i, bojo bolj uspešni pri uresni?evanju svojih interesov ali pa pri dosegi nekih ciljev, ki so si jih zadali. Tam dale? v pradavnini so ugotovili, da ?e se združijo, ?e se zorganizirajo, bodo ve? nalovili, bodo imeli ve? hrane, ve? mesa in bodo lažje živeli in hitrejše tudi na nek na?in se razvijali. Organizacijska teorija se je razvijala tako, kot se je razvijala civilizacija in danes govorimo, da organizacije ne upravljajo tisti, ki so jih ustanovili. Ustanovitelji ustanovijo organizacijo zato, da bodo uresni?evali neke interese, ki so si jih pa? zadali. Ker njihova dejavnost ni vodenje takih organizacij, upravljanje z njimi, imajo druga pravila, jih to ne zanima, se ukvarjajo z drugimi stvarmi, ni v okviru njihovega interesa in to poverijo potem drugim ljudem, upravljavcem, tistim, ki imajo znanja, ki  imajo izkušnje in ki imajo dovolj etike, da bodo uresni?ili vse tisto, kar so si ustanovitelji zamislili, zato jih usmerjajo pri njihovem delu. To so sveti zavodov, ki jih mi imamo. ?e razvojno pogledamo v letu 1991 Zakon o zavodih, takrat smo imeli svete, v katerih so imeli ve?ino zaposleni. Potem z razvojem demokracije, z razvojem sodobne države, smo zadevo spremenili in je ustanovitelj dolo?il, da bo ve?ino v njegovem organu upravljanja imel sam preko svojih pooblaš?encev, ki jih je nastavljal po svoji logiki. Zaposleni pa so takrat pravzaprav dobili manjšo vlogo v sami strukturi sveta, vendar nekaj, uporabniki pa so ostali v prvem in drugem primeru na nek minimalnem številu predstavnikov, s ?emer seveda tudi na neki minimalni mo?i, ki bi  jo imeli v odlo?anju o zadevah, odlo?a organ upravljanja, soodlo?anje pa je nekaj drugega in stanje danes, po vstopu v EU, po sprejetju Resolucije o nacionalnem programu socialnega varstva imamo stanje tako, kot ga je opisala gospa Kožuhova.
Ustanovitelj ima ve?ino ?lanov v svetu, uporabniki minimalno število, prav tako zaposleni pa potem se še v razvoju pojavlja lokalna skupnost, ker tudi nekaj pla?uje in naj tudi soodlo?a in imamo danes svete zavodov, ki so sestavljeni na tak na?in in niso usposobljeni organi, ki bi delali v interesu organizacij, ki jih vodijo. Ustanovitelj je svojim predstavnikom podal imperativni mandat, to pomeni, da so samostojni pri svojem odlo?anju in nobena odlo?itev ?lana sveta, ki ni skladna z napotkom ustanovitelja, zaradi tega ni nezakonita.
Sindikat je pou?il svoje predstavnike v svetu, v eni izmed številk obtoka (?). Bil sem zelo vesel, ko sem to prebral. Predstavniki zaposlenih v svetu zavoda delujete v interesu zavoda, ne uveljavljate interesov zaposlenih, zato je sindikat. V istem obdobju je ustanovitelj sprejel posebna navodila, ki zavezujejo ?lane sveta na pridobivanje mnenj tudi, v katerih primerih in tudi jih opremil z znanji, na katerega državnega uslužbenca se je treba obrniti takrat, ko boš neko mnenje moral dobiti. In tako približno sveti danes delujejo, dva kriterija sta za ?lanstvo v svetu doma ali pa posebno socialno varstvenega zavoda: da si ?lan ustrezne politi?ne stranke ali pa, da si delavec v državni upravi na resornem ministrstvu. Informacijo ?rpam iz posveta, ki smo ga imeli dva dni v Portorožu. V?eraj kolega pravi: »Zdaj imam pa še dva delavca ministrstva v sestavi sveta.« Na ta na?in imamo organe, ki morajo opraviti strateško nalogo razvoja vsakega doma ali pa posebnega socialno varstvenega zavoda. Strateško nalogo, to se pravi na osnovi usmeritev ustanovitelja, morajo dati usmeritve direktorju, poslovodstvu in ga nadzirati pri uresni?evanju ciljev, ki ga je organizacija postavila. Zato je potrebno znanje, zato so potrebne izkušnje, zato je potrebna tudi velika mera etike in tudi avtonomnosti pri odlo?anju.
Danes so sveti sestavljeni interesno, ve?ino ustanovitelj, ker mora imeti vedno možnost preglasovanja, potem so še uporabniki z enim ali najve? dvema predstavnikoma, enako zaposleni in še lokalna skupnost pa mogo?e še predstavnik kakšnega civilnega združenja.
Tako so danes sveti zavodov bolj operativni, kot strateški organi upravljanja in ne nadzirajo menedžmenta. Trditev lahko podkrepim, ker sem opravil raziskavo v krizah, ki so se pojavila v nekaterih domovih, kjer sem ugotovil pravzaprav, da ni bilo nobenega ustreznega ravnanja organov upravljanja, ki pa je za to pooblaš?en. Podobno je na podro?ju poslovodenja. ?e je direktor tisti, ki obvladuje organizacijo in njene enote, potem je to strokovnjak, ki bo zagotovil, da bo dom ali pa posebno socialno-varstveni zavod na najbolj uspešen in u?inkovit na?in dosegal cilje, ki so pred njega postavljeni. To je najodgovornejši dejavnik uspešnosti organizacije in direktor je menedžer, je strokovnjak. Menedžment se predava kot stroka, študenti študirajo, imajo diplome, imajo nazive menedžment. Torej je to neka veda, neko strokovno podro?je, ki ga tisti, ki smo se temu zapisali, moramo tudi eti?no, strokovno in ne vem še kaj drugega, uveljavljati in udejanjati v svojem delu in življenju.
Osnovne funkcije vsakega direktorja so tiste, ki jih poznamo že zelo dolgo. Na?rtovanje, organiziranje, izvajanje, vodenje in pa nadziranje. Direktor, ki tega ne obvlada, ki niti za to ne ve, ne bo tudi bil uspešen, kajti ni drugega, ki bi izvajal to funkcijo in osnovna naloga poslovodenja je odlo?anje. Moraš odlo?ati, vendar ko odlo?aš, moraš imeti avtonomijo, saj si vendar strokovnjak za menedžment. Tega se mora zavedati. Ni uspešno in u?inkovito delo takrat, ko si negotov, ko se znajdeš in iš?eš pomo? ali pa kli?eš nekoga od zunaj za pomo?. Si tam, v nekem ?asu, v nekem prostoru, to je tvoje breme in takrat boš moral odlo?ati. Odlo?amo na dveh nivojih. Na tistem trdem in mehkem, kot se re?e. Tisti prvi del je normativna ureditev, pa ?e samo povzamemo, kaj Zakon o zavodih pravi. V teh ovalnih oblikah je zapisano. Organiziraš, vodiš poslovanje, zastopaš predstavljaš, odgovoren si za zakonitost dela in v ve?ini domov si tudi strokovni vodja. Zakonitost dela na?elu formalizma, osnovno na?elo v naši državi. Direktor je odgovoren za zakonitost vsega, kar se dogaja v domu, tudi za odlo?itve sveta, kako to speljati, ne vem, zameriti se ne smeš svetu, ker boš bil imenovan v naslednjem mandatu, vendar pravno formalno ga ni na svetu drugega direktorja. Odgovoren, torej preverjat vse tisto, o ?emer odlo?aš.
Potem pa je tisti drugi del, interesni del, ki je pa vezan na ljudi, ki pa ni nikjer zapisan, je pa stvar stroke. Biti aktiven vodja, motivator, tisti, ki ustvarja ustrezno klimo za neki razvoj, za ustvarjanje nekih novih priložnosti in uresni?evanja novih ciljev. Približno tako je stanje. V organih programa je pa? ta razvoj prišel svojo pot, dejstvo je tako, da so tudi upravljavci v organih upravljanja po novem pla?ani za svoje delo. Ena seja stane 600 do 800 evrov, glede na povpre?ni dom in to sejnino pla?ujejo stanovalci iz oskrbe, zatorej vsi upravljavci v vseh svetih, zavodi odgovorno in pa u?inkovito in uspešno k delu in se lotiti razvojnih nalog, kajti Resolucija nacionalnega programa iz leta 2006 je neuresni?ena.
In kakšna je vizija? Ja, to kar sem rekel, da ni v redu, bi moralo biti v redu, boljše. In pri upravljanju ni druge rešitve, kot umike države iz neposrednega upravljanja javnih zavodov. Gospa Kožuhova je to povedala na mogo?e bolj plasti?en na?in, jaz pa mogo?e na malo bolj zapleten na?in.
Zna?ilnost klasi?ne države, da sprejema pravila in potem preko te prisile, ki jo ima, ta pravila uveljavlja. Zna?ilnost sodobne države pa je, da angažira vse vire, ki jih ima za to, da bo država u?inkovita in uspešna, da bo delala v korist državljanov, za njihovo kvalitetno življenje. Torej, vsak naj dela svoj posel. Državni uradniki naj opravljajo svoj posel zato, da bo državna uprava uspešna in u?inkovita, da bojo naloge opravljanje v rokih, da bojo kvalitetno opravljene, da bomo mi izvajalci dobivali kvalitetne usmeritve, da bomo realizirali politi?ne dokumente, ki so v tej državi sprejeti. Upravljajo pa naj tisti usposobljeni ljudje, ki poznajo, kaj je javni sektor, ki imajo znanja s podro?ja upravljanja, ali pa tudi poslovodenje javnih zavodov in tisti, ki bodo tudi odgovorno to nalogo opravljali in tudi za tisto, ki bodo naredili, odgovarjali.
Osnovna naloga sveta zavoda je pa nadzorna funkcija. Nadzor nad delovanju menedžmenta, nadzor nad delovanjem organizacije.
V raziskavi, ki sem je opravil v sedmih domovih, kjer se je pojavila kriza, niti en organ ni nadzorne funkcije opravljal. Pa ne to, da bo podpisoval potne naloge direktorjem, to ni ni?. Nadzorna funkcija se uporablja na drug na?in, zato morajo biti ?lani sveta za to svoje delo usposobljeni. Ne bom govoril o upravljanju s premoženjem, kajti v tem trenutku ne upravljajo sveti zavodov s premoženjem, vendar pa bo prišel tudi ?as, ko bo tudi to spremenjeno.
Vloga uporabnika je ponovno pasivna. Podrejena je vsem ostalim, bom rekel, interesnim predstavnikom v svetu zavoda. Kako in kaj, je pa gospa Kožuhova povedala, zato mi tega ni treba ponavljati.
Direktor mora avtonomno izvajati svojo poslovodno funkcijo. Strokovnjak za poslovodenje je, mora vedeti kaj je uspešnost, mora vedeti, kaj je u?inkovitost, mora vedeti, kaj je kakovost. Mora imeti izdelana orodja, mora imeti izdelane kazalce, mora imeti izdelana dokazila, da lahko dokazuje, da je uspešen, se pravi, da dela prave stvari, da je u?inkovit, da dela stvari na pravi na?in. S tem zagotavlja tudi kakovostno življenje v pogojih, ki pa so bili definirani od zunaj.
?e povzamem vse, kar sem do zdaj govoril. Sodoben na?in opravljanja in poslovodenja bo takrat, ko bo ustanovitelj preko pooblaš?encev v svetu zavoda dajal usmeritve menedžmentu, zato, da bo menedžment, kot operativni organ izpeljal vse tisto, kar so mu naložili v usmeritvah. Vedno je v organizacijski strukturi to razmerje: nadrejeni nivo je strateški nivo vi za vi podrejenega in ustanovitelj je tisti strateški organ odlo?anja v vsakem domu, ki daje usmeritev in pa potem nadzirajo poslovodstvo. Poslovodstvo je pa vi za vi izvajalcev, delavcev, zopet strateški organ, kajti on mora povedati, kako in na kakšen na?in, s kakšno strategijo bodo vse tiste usmeritve, ki jih je ustanovitelj postavil, tudi realizirane, zato je razmerje poslovodstva direktorja ali pa skupine, ki vodi, tudi naravnana na izvajalce.
Kaj pa razmerje ustanovitelj in izvajalci? Tega razmerja ni. Izvajalci, ki opravljajo in izvajajo naloge po pravilih stroke, po navodilih, po … (nerazlo?no) predpisih, se ne morejo obra?ati na ustanovitelja v nobeni zadevi. Zato obstojajo druge formalne poti. Obstojajo druge formalne organizacije. Ustanovitelj, ki sprejme delavca, ki je v sodnem sporu z direktorjem, je naredil najslabše, kar se lahko zgodi. Ni dolgo tega, smo imeli direktorji seminar na temo konfliktnega menedžmenta. Konflikt rešujejo tisti, ki so ga ustvarili v prostoru in v ?asu, kjer je to nastalo. Zgodi se, da delavec iš?e zaš?ito pri ustanovitelju, pri delavcih ministrstva, s ?imer naredijo zelo slabo uslugo poslovodstvu, ker ga ignorirajo, konflikt je pa na nivoju poslovodstva in izvajalca. ?e se mož in žena kregata, odvetnik jih ne bo spravil skupaj nikoli. Še nobeden jih ni in nobenem jih tudi ne bo.
?e to zaporedje nekako razumemo, ?e težimo in dosežemo to razmerje, potem bomo dosegli, da bodo tudi domovi bolj u?inkoviti, da bo upravljanje bolj u?inkovito, da bomo bolj uspešni pa tudi kakšen ?lan sveta bo kdaj odstopil, ne samo, da jih bo ustanovitelj menjal, ampak takrat, ko po letu in pol svet ni uspel v postopku imenovanja direktorja pridobiti soglasja ministra, potem naj svet odstopi, ker ni bil sposoben pa ne glede na to, ali je bil kriv ali ne. Vendar ?lani sveta se takrat umaknejo in vsi skupaj pozabimo, da je tu uporabnik, da so tu stari ljudje, gospa Kožuhova to zna povedati na tak na?in, ampak jaz popolnoma vse podpiram, kar je rekla in s tem, kar je povedala, me je še posebej zavezala, da bom še bolj vztrajen in bom še bolj vztrajal pri realizaciji vsega tega, o ?emer sedaj govorim.

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala tudi mag. Milanu Kranjcu za predstavitev tega pogleda vodstva na izvajanje svoje funkcije vodenja domov. Mogo?e mi dovolite, bi na tem mestu še dodal eno misel, ki smo jo uporabili kot temeljno misel pri organizaciji evropskega kongresa direktorjev domov za starejše, ki gre nekako tako, da enostavno ni ve? dovolj, da delamo stvari hitreje, da se bolj trudimo, da delamo stvari ceneje. ?as je, da se ustavimo in se vprašamo, ali delamo stvari prav in to je tisti preskok, na katerega je kolega Krajnc pokazal, da moramo mogo?e iz klasi?ne države, iz klasi?ne organizacije javnih zavodov pristopiti k neki moderni organizaciji javnih zavodov, k neki modernejši organizaciji tudi javne službe, da angažiramo vse tiste resurse, ki so nam dejansko tudi na voljo. Menim, da v veliki meri temu tudi danes služi ta posvet.
Zanimanje za posvet tudi kaže na to, da tema je aktualna. Prav tako tudi zanimanje za same razprave. Zato bi predlagal, da kar za?nemo z razpravami in bi najprej imel prošnjo za vse razpravljavce, ki ste oddali željo, mislim pa, da potem tudi ne bo težave, ?e se še kdo prijavi k besedi. Da si ne vzamete ve? kot 3 do 5 minut za kratko predstavitev svoje misli, da ne bi razpravljavci sedaj nas seznanjali z nekimi obširnejšimi referati in da se pri razpravi držite tiste teme, ki je tudi tema današnjega posveta, se pravi sistemske spremembe na podro?ju institucionalnega varstva starejših in še prosil bi vsakega razpravljavca, da se predstavi in pove, iz katere organizacije prihaja, ?eprav se ve?inoma poznamo. Tako se mi zdi bolj korektno.
Bi pa povabil k razpravi gospoda Tomaža Jereba iz Zveze Sožitje. Prosim.

TOMAŽ JEREB: Lepo pozdravljeni vsi skupaj. Prihajam iz Zveze Sožitje, iz naše nacionalne zveze 52 društev, ki vklju?uje preko 14.000 oseb z motnjo v duševnem razvoju in njihovih staršev. Govoril bom seveda o tej skupini starostnikov, predvsem iz enega vidika, ki je pravzaprav ve?ini nekako oddaljen. Namre?, mi se v Sloveniji sre?ujemo z generacijo starejših oseb z motnjo v duševnem razvoju. Še pred parimi desetletji je bila situacija popolnoma druga?na. Umirali so, odhajali so, danes so pa v tej demografski sliki, ki jo imamo v naši državi, poleg. Ampak, to ni samo en vidik. Drug vidik, ki je zelo pomemben pri tem ocenjevanju, je, da je v Sloveniji žal še ve? kot 55 % vseh odraslih oseb z motnjo v duševnem razvoju. Kadar govorim o motnjah v duševnem razvoju, imam v mislih tiste naše, ta prave, ne tiste, ki so hodili v posebne šole in lažje in tako naprej, ker jih je 1.000, ampak tiste, ki potrebujejo celo življenje pomo?. 55 % odraslih živi samo doma. Niso vklju?eni niti v eno obliko institucionalnega varstva, niti dnevno, niti celodnevno niti nobeno drugo.
To pa pomeni danes, ?e imamo starostnike, ljudje, ki so 50 let stari, so njihovi starši najmanj 70, ?e so stari. Seveda pri?akujemo, da se bo toliko življenja tudi tam za njih enkrat zaklju?il, se bo pa javno v Sloveniji v kratkem ?asu, jaz predvidevam v roku 10-ih let, velik pritisk na neke potrebe, ki jih ta trenutek ?isto nobeden ne registrira. Tu se ne gre za posameznike. Danes je generacijo še nekako, eden je prišel, drugi odšel, eden pokrival, vendarle v naslednjih letih moramo pri?akovati to stanje.
Po drugi strani je treba tudi vedeti, da se s spremembo zakonodaje na podro?ju zakonske zveze in družinskih razmerji pravzaprav dolžnost staršev do teh oseb, je formalno ni ve?. To se pravi, ne moremo govoriti niti o družini v tistem klasi?nem smislu, oni bodo pa celo življenje zanj skrbeli in mora država v izvajalskem smislu potem nekaj jim ponuditi. Ko smo se v tej hiši pred okoli 2 leti borili za nacionalni program socialnega varstva, smo prepri?evali poslance, prej pa še ministrstvo, da so nekateri cilji iz tega programa nerealni. Jaz nisem ?isto ni? vesel, da smo morali ugotoviti, da smo mi imeli prav in ne oni, ampak dejstvo je to, da sem danes slišal nek podatek iz Ra?unskega sodiš?a, ki je bil na ministrstvu, koliko je ?akajo?ih na ...... (nerazlo?no). Mi pravih podatkov sploh ne poznamo, ker nekdo govori 600, eden 900, danes je bilo govora malo manj kot 300. To se pravi, to je prva stvar, da moramo ta red narediti na podro?ju evidenc.
Druga zadeva je, da nacionalni program socialnega varstva v tem teko?em mandatu, tudi že zdaj, ga je treba v enih elementih korigirat.
Poglejte, mi imamo zdaj tudi cel kup javno osebnega partnerstva. Gradimo, imamo objekte, imamo prostore, vendar nimamo denarja za delovanje in imamo takšne ?akalne liste. Osebno sem zelo prepri?an, dolgo ?asa nisem verjel v to, ko so me od zunaj to prepri?evali, da bo edino red na tem podro?ju naredila individualizacija pla?il financiranja, kjer bi se morali iz institucionalnega varstva prenesti na pravico posameznika in se s tem odpre potem socialna ponudba. Mi smo tukaj zelo šibki na tem podro?ju, ?eprav v nacionalnem programu, sicer je to napisano notri, ampak od tam naprej kakšnih velikih sprememb ni.
Naslednja stvar, ki mislim, da je povezana tudi s staranjem in institucionalnim varstvom. Poglejte, moja ocena je, da imamo naše standarde, tako kadrovske kot tudi prostorske, zelo visoke. Ko pridejo kolegi iz tujine in gledajo naše institucije pravijo: »Saj vi imate pa Ameriko tukaj!« Potem v naslednji fazi pa re?ejo: »Ampak v programih pa zaostajate.«
Kar pomeni, da smo zgradili, imamo, se lahko hvalimo, imamo cel kup nekih ustanov, ampak po drugi strani je pa izkušnja, ki jo bomo slej ko prej morali upoštevati, taka, da kadrov, ki bodo tam delali in za katere so danes zelo visoki pogoji in seveda so tudi dragi, da jih v bodo?e ne bo. ?e pogledate v Nem?iji, v Nem?iji dela v teh institucijah, o katerih jaz govorim, ve? kot 60 % tujcev. Ne vem doma?inov. Doma?inov ni. Ne delajo tega posla, ker to ni fino delo. Danes je bilo že ve?krat omenjeno, potrebne bodo prenove standarda, ampak te prenove standarda seveda delati s pametjo in z uporabo. Zakaj mi rabimo v neki stanovanjski skupini 7. stopnjo, pa 3., 4., pa toliko dodatkov, ?e bi pa tam rabili eno fino gospodinjo, eno mamico, ki jih ima rada pa ki bi zadevo furala tako, kot so njihovi starši dofurali.
Predlagamo tudi in mi seveda po drugi poti govorimo o razli?nih virih za ljudi. Danes je bil ta ekonomski vidik ve?krat izpostavljen. Treba bo malce spremeniti razmišljanje v naši družbi v to smer, da ?e imaš en vir, da drugega ne smeš dobiti.
Mislim, da bodo?nost bo šla v tem, da bomo štrikali razli?ne vire, da bomo dobili toliko, da bo ta oseba imela pravico nekega dostojnega življenja, ne bogatega, ampak takega, kot se za ?loveka spodobi. To se pravi, tudi ve? sistemov bo moralo med seboj delovati, ne toliko kot danes ministrstva med seboj porivajo eden drugemu in nobeden pa za nekaj ni na koncu odgovoren.
Namre?, eden od elementov, ki jih pri nas zelo ob?utimo, je ?as. To ni za te družine in te ljudi. Važno je sedanje življenje, kaj bo ?ez 50 let, ga ni? dosti ne briga. Zato bo treba tudi to dolgotrajno oskrbo, o kateri se že toliko let govori, pravzaprav videti iz razli?nih zornih kotov, kajti ?e bo osnova v družini in v lokalnem okolju. Jaz pa govorim o kategoriji, ki družine sploh ve? ne bo imela. Razni bratje in sestre že danes ne skrbijo pa tudi nimajo ?isto nobene obveznosti do tega, ker tudi drugi ljudje si tega ne bi želeli za to kategorijo, o kateri jaz govorim, da bo treba gotovo tudi pove?ati institucionalne oblike, seveda pa v razli?nih izvedbenih formah, ne v klasi?nih zavodih, kot je bilo neko?.
Zanimivo je, da ko se poslušal današnje predstavitve, so bile ve?krat omenjene razlike med koncesionarji in javnimi izvajalci, kako so koncesionarji v bistvu na boljšem. Jaz za tiste, ki jih poznam v naših krogih, ravno obratno trdim, da so ti koncesionarji, ki prihajajo ali iz društev ali pa iz zasebnikov, saj jih je relativno zelo malo, se jih da na eno roko prešteti, da so v slabšem položaju kot javni zavodi.
Zaklju?il bi, ker bom upošteval to priporo?ilo, starost oseb z motnjo v duševnem razvoju bo postal ne glede na število, ki je morda za državo majhno, ampak bo postal družbeni problem. Razlike, ki jih imamo danes, da nekdo, ki je doma pa nekdo, ki mu je uspelo priti v institucionalno varstvo in država to pla?a, je ena proti deset. To se pravi, tisti, ki je v sistemu, to dobi, tista velika polovica, ki je pa izven, seveda … (nerazlo?no) in ta razlika je prevelika. Vedno bo razlika, ampak mi smo prišli do te stopnje, ko pa nima ve? nekih razumskih mer. Hvala lepa.

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala tudi gospodu Jerebu. Vabim gospo Radojko Kobentar.

RADOJKA KOBENTAR: Sem medicinska sestra, prihajam iz Psihiatri?ne klinike Ljubljana, kjer, kot veste, imamo enoto za gerontopsihiatrijo. Približno je bila na?rtovana za 100 pacientov. Sedaj je tam že 150 pacientov z razli?nimi duševnimi motnjami in sem danes hvaležna, da sem tu z vami in se želim navezati predvsem na debato okrog starostnega varstva v današnji obliki, torej v institucije, kjer živijo stari, vsaj okrog 15.000 ljudi, a z razli?nimi potrebami.
Danes govorimo o varstvu pretežno v institucijah. Nakazana je bila seveda možnost razvoja varstva v doma?i oskrbi, predvsem preventiva, razvoj rehabilitacijskih možnosti in uporabe sodobnih tehnologij. Mi danes kadrovsko vsebinsko nismo pripravljeni na take spremembe. Te spremembe bi morale biti že v?eraj. Torej, smo že v zamudi.
Zanima me predvsem kadrovska struktura sedanjih domov. Kadrovska struktura ne zadoš?a potrebam današnjih uporabnikov teh storitev. Zato me pa predvsem zanimajo tudi viri financiranja. Torej, financiranje, naši upokojenci imajo premajhne pokojnine, da bodo pla?evali ali dopla?evali storitve na domu, ki jim jih bo ponujalo osebje sicer razli?nih izobrazbenih struktur. Torej, za rehabilitacijo mogo?e razmišljam, lahko se ne strinjate in mogo?e je to tudi debata za naprej: rehabilitacijski oddelki v domovih. Spreminjanje sedanjih domov, da dom ima rehabilitacijsko enoto, kamor bomo znotraj doma ali pa mogo?e, kjer bodo prihajali ljudje od zunaj v rehabilitacijsko enoto in jih bomo usposabljali za življenje izven inštitucije. Življenje na svojem doma?em domu. Zato vedno starostnike pregovorimo, da gredo v dom, kjer jim bo lepo, tam bo hotel. Ampak starostnik pove: to ni moj doma? dom. To ni dom, kjer sem ustvarjal, živel in kjer ho?em živeti in ostati še naprej. Zato predlagam, da ne zidamo domov v vsaki vasi, ampak da domove, ki jih imamo danes, prestrukturiramo, reorganiziramo in naredimo bolj prijazne z vsemi temi programi, ki so predlagani našemu uporabniku. To se mi zdi predvsem pomembno.
Druga zadeva, na katero želim opozoriti, so aktivni svojci. Resda so danes svojci v sendvi? poziciji. Pomo? lastnim otrokom in pomo? ostarelim staršem in biti zaposlen še naprej do 65. leta. To je kar velika sprememba v na?inu življenja in se mi zdi, da aktivni svojci in izobraženi svojci, izobraževalni programi, ki jih ponujajo domovi, niso zaživeli v praksi. Mogo?e poiskati razloge. Predvsem tudi aktivni zaposleni. Zaposleni v takih situacijah, kot je bilo opozorjeno, so predvsem obremenjeni z delom, ki ni pla?ano in ki jih mogo?e niti ne veseli. Nimajo neke spodbude, da bi delali, ker ta preobremenjenost je kar prevelika in predvsem aktivno skrbeti za aktivno staranje. Torej, že danes oz. že v?eraj bi morali poskrbeti, kako bomo živeli ?ez 20, 30 in 50 let. Hvala vam lepa.

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala gospe Kobentar za te zanimive misli, s katerimi se mnogi zelo strinjamo. Vabim gospo Danijelo Mirec.

DANIJELA MEREC: Lep pozdrav vsem prisotnim. Jaz sem Danijela Merec, prihajam pa iz doma starejših Raki?an, kjer vodim tudi podro?je zdravstvene nege. Takole bom rekla, precej se bom usmerila v svoji razpravi tudi na to podro?je. V domu vodim podro?je zdravstvene nege dve leti, prej sem bila prav tako na podro?ju zdravstvene nege, vendar v bolnišnici, kjer sem uvajala tudi ne ..... (?) bolnišni?no obravnavo v prakso, po seveda vseh teh merili, ki so jih pripravili za podaljšano bolnišni?no zdravljenje oz. ustanavljanje negovalnih oddelkov v bolnišnicah.
Ko sem prišla v dom starejših, ugotavljam, da sem pravzaprav prišla v negovalno bolnišnico in me malo skrbi, dejansko razprava predstavnika dr. Marina Totha iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, v zvezi s postavljanjem, to se pravi, kaj bo z zdravstveno nego v institucionalnem varstvu v bodo?e. Nekako imam ob?utek, da nam kroji podro?ju zdravstvene nege, definicije, kaj je pravzaprav zdravstvena nega in kdaj obravnavamo pacienta: ali v oskrbi stanovalca v domovih, v oskrbi ali zdravstveni negi, drugi in da nas tukaj strokovno podro?je premalo vpeljuje v svoje resorje oz. da nam ministrstvo oz. Zavod za zdravstveno zavarovanje poskuša del?ek tega, kar delamo, odtegniti.
Ali ni vzdrževanje osnovnih življenjskih aktivnosti pri starostniku, ki je kroni?ni bolnik, to se pravi, od prehranjevanja do vzdrževanja osebne higiene, do obra?anja, vem, kaj so rane, kaj prinašajo, kakšen je to strošek itn., ali ni to podro?je zdravstvene nege? Torej, predvsem kolegice, ki vodimo podro?je zdravstvene nege v domovih za starejše, bi nekako želela spodbuditi k temu razmišljanju, da želimo se bolj izpostaviti in da se sedaj, ko je in verjetno še bo nekaj let zdravstvena nega v domu za starejše, kljub temu kar danes govorimo, da se stvar preoblikuje in da bodo socialni zavodi mogo?e takrat, ko se bodo ustanovile negovalne bolnišnice in ko jih bo dovolj, ko bo sprejet Zakon o dolgotrajni negi in bo ve? starostnikov v doma?i oskrbi, bomo pa sigurno še imeli tudi v domovih za starejše vsaj desetletje, starostniki,  ki bodo še kako potrebni zdravstvene nege, zato bi apelirala, se mi zdi, da predstavnika Zavoda za zdravstveno zavarovanje ni ve? v dvorani, da v teh razmišljanjih, ko govori o razvoju zdravstvene nege tudi s podro?ja pla?nika, da pomisli tudi na to, da preoblikovanja sigurno tako hitro še ne bo moglo biti. Hvala lepa.

BORIS KOPRIVNIKAR: Dovoljen je samo en stavek, da si vsi skupaj postavimo vprašanje sami sebi, zakaj pa v Sloveniji ni negovalnih bolnišnic oz. imamo samo dva oddelka? Verjetno zaradi domov? Naslednjo bi k besedi vabil gospo Martino Horvat.

MARTINA HORVAT: Lepo pozdravljeni vsi skupaj. Sem Martina Horvat, prihajam sicer iz Zdravstvenega doma Murska Sobota, kjer sem vodja patronažne in babiške službe. Tukaj sem pa v vlogi predsednice Strokovne sekcije patronažnih medicinskih sester pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije.
Z veliko prisotnimi in predsedujo?im ter ostalimi uvodni?arji smo se v preteklih letih velikokrat sre?evali ravno, ko smo razpravljali o skrbi za stare ljudi o dolgotrajni oskrbi. Bila sem tudi v delovni skupini na Ministrstvu za zdravje, ki je pripravljala strokovne podlage za ta zakon. Bi pa želela za uvod povedati to, da me malo skrbi, da v bistvu se na ?loveškem telesu in duhu razpaslo tako veliko moštvo strok in njihovih specialnost, ki vidimo v svoji zavarovanosti vase samo sebe in nikogar drugega.
Prišlo je do nepovezovanja med nami, konkretno v patronažni službi, bi rekla, da smo ob?utne spremembe doživeli takrat, ko je naša država, ena redkih v tem prostoru, lo?ila ta dva ministrstva, ki tako pomembno vplivata ravno na temo, o kateri danes govorimo, to je Ministrstvo za socialo in Ministrstvo za zdravstvo. Takrat je nekako pri nas z leti prenehala skrb za ?loveka v takem povezanem smislu, kar na vseh podro?jih ?utimo, da ni dobro.
Posvet danes sicer govori o sistemskih spremembah na podro?ju institucionalnega varstva, pa vendar, kot sem slišala od mnogih današnjih izvajalcev, bodo le-te zelo vplivale tudi na podro?je izvajanja zdravstvene nege in oskrbe na domu. Zato bi želela predvsem, tudi meni je žal, da se je minister Toth že poslovil, vprašati, ali uporabnik oskrbe na domu resni?no ni?esar ne dobiva, kot je izjavil. Moram re?i, da ravno njegov Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki je tudi pla?nik naših storitev, letno pla?a 1.156.638 obiskov zdravstvene nege na domu, ki jih izvedemo. Obiš?emo ?ez 50 tiso? družin, v patronažnem varstvu nas je zaposlenih 800, po urah, ki jih izvedemo pa že blizu 1.000, se pravi, izvedemo veliko ve? ur, kot imamo kadrovske normative pokrite. Se pravi, naši pacienti, klienti dobijo zdravljenje in zdravstveno oskrbo na domu v kar najbolj strokovnem smislu delovanja patronažnih medicinskih sester, ki sledimo v konceptu svetovne zdravstvene organizacije, t.j. družinskih medicinskih sester.
Strinjam se z gospodom Koprivnikarjem, da nekako je pri nas Sloveniji vedno ve? starejših, ki potrebujejo zahtevnejšo zdravstveno nego in oskrbo, zato bi bilo res dobro, da ne pozabimo na tiste resurse, ki jih že imamo, se pravi na tiste kadre, na tiste službe, na tiste mreže, ki že delujemo na terenskih obmo?jih in se lahko vklju?ujemo takoj oz. to že izvajamo. Prav tako bi pohvalila misel gospoda Koprivnikarja, da to ...(nerazlo?no) dolo?eno poslovanje in pomaganje razpolaganja z vodstvenimi in upravljavskimi mehanizmi zelo krepko vplivajo tudi na fleksibilnost na patronažnih služb v javno zdravstvenih zavodih, ki smo zaradi togosti (?) vpetosti v sistem javnih zavodov zdravstvenih domov velikokrat nekonkuren?ne zasebnim izvajalcem oskrbe in servisom, saj se moramo podrejati tako v finan?nem, kadrovskem in organizacijskem smislu vodstvom zavodov, ki nas ne vidijo kot pomembno službo za pomo? starejšim.
Morda bi se na tem mestu navezala na raziskavo in projekt, ki ga je vodila dr. Mateja Kožuh Novak in je bil izveden v Ljubljani leta 2003, in sicer prilagoditev patronažne službe v Ljubljani izzivom modernega ?asa, ?isto vsak posamezen sklep in ugotovitev, ki ste jih takrat napisali in zapisali, je še kako aktualen in prosim vas kot predstavnico civilne družbe, da nam s svojim mo?nim glasom pomagate udejanjiti vse te sklepe, ki bodo bistveno pripomogli, da bo kakovost našega dela se lahko samo pove?ala.
Na podlagi teh usmeritev in na podlagi lastnih potreb smo tudi pripravile dokument patronažno-varstven, patronažno zdravstvena nega nadgradnje in prilagajanje novim izzivom, ki daje odgovor na marsikatero vprašanje, postavljeno danes, kako izvajati zdravstveno nego in oskrbo na domovih bolnikov z minimalnimi ekonomskimi vložki in minimalnimi kadrovskimi spremembami. Strinjam se, da je kadra premalo, ampak glede na mrežo, ki jo pokrivamo in na 2.400 prebivalcev, za katere skrbi vsaka diplomirana medicinska sestra v patronažnem varstvu, bi rekla, da nas ni tako malo, premalo imamo pa možnosti zaposlovanja dodatnih profilov izvajalcev, ki bi pomagali celostno poskrbeti za naše varovance na njihovih domovih.
Želela bi zaklju?iti morda z mislijo, da zagotovo moramo najti rešitve za pomo? starejšim na domu, na forumih, kot so tukaj in skupaj z roko v roki, nikakor pa se ne smejo te naše bitke in razhajanja, ki se jih v?asih gremo zelo ostro, ?utiti ob bolnikovi postelji, tam pa moramo dati vse od sebe, najti skupen jezik in res nuditi našim varovancem najboljše, kar zmoremo. Hvala.

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala tudi gospe Horvatovi za te misli. Posebej mi je vše? ta misel, malce samokriti?na, ki mislim, da velja za vse nas, da v?asih na hrbtih uporabnikov uveljavljamo neke lastne stroke parcialno, mislim, pa da tudi to, kar je že tudi kolega Kranjc nakazal, ena od definitivno nujnih rešitev prihodnosti ravno v tem, da bomo vsak svoje prispevali v dobro uporabnikov, brez, da bi pred potrebam uporabnika postavljali prestiž lastne stroke. Andreja Peternel je naslednja. Prosim lepo.

ANDREJA PETERNEL: Lep pozdrav vsem tudi v mojem imenu. Sem Andreja Peternel, prihajam iz bolnišnice Golnik, kjer sem zaposlena kot svetovalka za podro?je zdravstvene nege, kar nekaj let pa že delam na podro?ju, to se pravi, na teoreti?nih podlagah negovalnih oddelkov in pa tudi na podro?ju dolgotrajne oskrbe, ker sem bila oz. sem vklju?ena v skupino za pripravo zakona.
Kot moja prva misel, ali pa nadaljevanje misli je, da delamo vsi za naše uporabnike vsi izvajalci in to podro?je je zagotovo tisto, ki zahteva izredno ?vrsto povezanost vseh vklju?enih izvajalcev in ravno npr. ta posvet kaže, da smo na tej ravni, pravzaprav še prebolevamo otroške bolezni, saj k temu posvetu prav izvajalci zdravstvene nege kot aktivni udeleženci nismo bili povabljeni. Zato menim, da, ?e želimo dose?i kakovost v ve?jo kakovost obravnave vseh, ki bodo vklju?eni v dolgotrajno oskrbo, potem moramo ta preskok narediti in razmišljati, da potrebujemo en drugega in ne, da delamo vsak v svojem bregu, zato je tudi npr. ko sem poslušala razli?ne izvajalce, kakšni stroški so potrebni za izvajanje institucionalnega varstva, kakšen vložek daje Zavod za zdravstveno varstvo, to je približno polovico, polovico, približno 50 evrov, ko sem na hitro ra?unala, je nižji strošek zdravstvenega zavarovanja v celotnih stroških, kar je za oskrbo in za zdravstvene storitve. Torej, že ta podatek financiranja kaže, da so storitve, ki jih izvajamo tako v institucionalnem varstvu in storitve na domu, da so to zdravstvene storitve oz. polovici zdravstvene storitve in da zato potrebujemo ustrezen kader, ki ima vse kompetence, da bo lahko izvajal neko kakovostno storitev. Torej, medicinske sestre, zdravstvene tehnike. Tudi dr. Kožuhova je omenila, da so negovalke neustrezno izobražene. V slovenskem prostoru imamo ustrezen izobražen kader in zakaj ga ne uporabimo tam, kjer je potreben? Tako bomo sigurno dosegli ve?jo kakovost storitev in pa tudi seveda neko individualno ali ve?ji individualni pristop, bolj kakovosten pristop in pa tudi boljše prepoznavanje potreb posameznika po ali storitvah dolgotrajne oskrbe ali pa tudi po drugih storitvah.
Morda samo še, kar se ti?e negovalnih oddelkov. Po Sloveniji že kar nekaj let podro?ni (?) dogovori omogo?ajo vsaki bolnišnici, da izvaja program neakutne bolnišni?ne obravnave. In to, da sta v Sloveniji samo dva oddelka neakutne obravnave, ne drži. Vsaka bolnišnica ima možnost izvajanja tega, res pa je, da izvajajo štiri bolnišnice oz. mislim, da je peta tudi že za?ela na samostojni lokaciji. Kar je velika prednost oz. je tudi strokovna usmeritev, kako naj negovalni oddelki delujejo, podpira to samostojno lokacijo, ker se na tej lokaciji potem izvajajo tudi usmerjeni progami, da dosežemo tisto raven uporabnika ali pacienta v bolnišnici, da se mu omogo?i ve?ja sposobnost samooskrbe, ko se vra?a v doma?e okolje.
Jaz bi zaklju?ila z mislijo, da kljub temu, da si zatiskamo o?i, da potrebe, tako v institucionalnem varstvu ljudi, ki so institucionalnem varstvu, kot ljudi, ki ostajajo na domu, so v veliki meri tudi potrebe oz. potrebe po zdravstveni negi, ki jo morajo izvajati zato kompetentne osebe in to so medicinske sestre in pa zdravstveni tehniki za tisto podro?je, ki je ugotovljeno. Hvala lepa.

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala gospe Peternelovi za njen prispevek. Mogo?e bi samo kratko pojasnil, ko smo s kolegi v Državni svetu in z ostalimi udeleženci, ko smo pripravljali seminar, ta posvet debatirali o temah, smo ugotovili, da bomo morali teme zelo zožiti in zato smo se tudi dogovorili o institucionalnem varstvu, sicer je to podro?je tako široko, tako polno problemov, da smo že pri oblikovanju tega posveta ugotovili, da definitivno bo morala slediti serija posvetov, ki se bo dotikala posameznih podro?ij. Trudili smo se, da bi povabili zraven vse predstavnike strokovnih združenj, vendar kot povabljene na posvet, ne pa kot aktivne udeležence, tako, da se opravi?ujem. Namen je bil v vsakem primeru povezovalen in upam, da bomo tako tudi naprej delovali. Gospod Šuštarši?, želite?

BORIS ŠUŠTARŠI?: Jaz bi se opravi?il zato, ker menim, da je potek debate tako kvaliteten, da nima nobenega smisla, da bi poudaril še kakšen argument, ki je bil že izre?en. Druga?e sem pa zelo zadovoljen, mislim, da bo ta debata v veliko pomo? tako naši delovni komisiji kakor celotnemu Državnemu svetu, ko bom poskusili oblikovati neke bolj povezovalne zamisli na tem podro?ju.

 

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala za pomo? pri organizaciji posveta in pobudo in mogo?e še enkrat želja, mislim, da velikega dela prisotnih, da se ta posvet nadaljuje sistematsko s sorodnimi, usmerjenimi v posamezna podro?ja. Gospod Zvonko Vukadinovi?, prosim.

ZVONKO VUKADINOVI?: Spoštovane, spoštovani, spoštovano predsedstvo, zahvaljujem se vam za povabilo. Sem Zvonko Vukadinovi?, prihajam iz Sindikata zdravstveno socialnega varstva Slovenije.
Meni je bilo odvzeto tisto, kar sem mislil, da bom edini povedal. Namre?, problem sindikata se pojavlja skozi ves ?as delovanja na podro?ju kadrovskih normativov, vendar z veseljem sem slišal gospoda Totha, ki je rekel, da tudi on opaža, da je problem pri kadrovskih normativih. Kadrovski normativi so dvakrat podhranjeni. Prvi? so podhranjeni skozi število zaposlenih in drugi so podhranjeni zaradi naglega razvoja stroke, ki ga v sociali težko spremljamo iz razloga cene dela. Namre?, dejstvo je, da je cena dela višje usposobljenih kadrov pa? višja. In v tem pride do tega, kar je gospa Kožuhova povedala. Na eni strani je cena oskrbnega dne, na drugi je pa strokovno usposobljen kader, ki pa to mora izvajat. Jaz se sigurno ne morem strinjati z gospodom Jerebom, ki je rekel, da bi to lahko upravljala neka mamca tam notri na nekem podro?ju. Gre za to, da si tudi starejši zaslužijo strokovno usposobljen kader. In zdaj prihajam k bistvu.
Namre?, višje usposobljen in zelo strokoven kader pravzaprav podaljša tisto vitalnost, podaljša kvalitetno staranje v tudi tem delu, da se starejši, ki živijo predvsem v domovih, rekli smo, da je to podaljšano negovana bolnišnica že skoraj v nekaterih delih, ampak bistvo je v tem, da iz domov gredo ljudje v bolnišnico bistveno kasneje in da z njim pravzaprav ohranjamo njihovo vitalno in kvalitetno življenje. Zato vlaganje v kadre ne more biti strošek, ker vlaganje v kadre v institucionalnem varstvu je pravzaprav prihranek in ker nisem edini, ki sem to temo na?el, bom, upam in ra?unam, da bomo prišli do tega, da se bodo ti kadrovski normativi bistveno popravili in da bomo našli tudi ustrezna sredstva za to, da bodo tudi ustrezno pla?ani. Pa še, ko sem rekel pla?an, moram pa še to povedati.
Kadri v socialnem varstvu so padali v štirioglat sistem državnih uslužbencev. Ti javni uslužbenci pa ne delajo na A4 formatih, ampak delajo z ljudmi, zato se njihove kompetence izredno prepletajo in zato bomo morali narediti ta sistem, pla?ni sistem tako fleksibilen, da se bodo lahko odražale te kompetence, ki se dejansko pojavljajo. Hvala.

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala gospodu Vukadinovi?u. Kader je temelj izvajanja vsake dejavnosti, to je nedvomno res. Nedvomno je pa res, da se izvajalci soo?amo zdaj s tistim problemom odprtja Pandorine skrinjice, ki se ji re?e nov pla?ni sistem, ki pa k sre?i ni tema današnjega posveta. Je pa to problem, ki ostaja odprt. Gospod Branko Kjuder, prosim.

BRANKO KJUDER: Hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljeni. Sem Branko Kjuder. Prihajam iz društva upokojencev Sežana in zastopam tudi upokojence kot ?lan Skupš?ine za zdravstveno zavarovanje in ?lan Strokovnega sveta Zveze društev upokojencev Slovenije.
Rad bi vam nekaj predstavil iz prakse. Osem let sem vodil Društvo upokojencev v Sežani in leta 2006 smo se ob sodelovanju vodstva Centra za socialno delo, Bolnišnice Sežana, Zdravstvenega doma Sežana in Doma upokojencev Sežana odlo?ili, da izpeljemo eno anketo med upokojenci Ob?ine Sežana. V poletnem ?asu smo to anketo uspeli opraviti. Nanjo, od približno 1.500 naših ?lanov, torej samo upokojencev, ?lanov društva, je odgovorilo 337 oseb. Po kon?ani anketi smo predstavili to anketo tudi v bolnišnici, mislim, da je bil tudi gospod Domnikuš prisoten pa tudi gospod Žnidarši?, poslanec takrat, in te zaklju?ke, ki smo jih predstavili po?asi, uvajamo in uvajamo v življenje.
Eden od teh je bil tudi rehabilitacija starejših. Prav Bolnišnica v Sežani je dala to pobudo, kako rehabilitirati starejše in pa tudi tiste, ki so malo mlajši pa imajo tako hude poškodbe, da jih bodisi ?im prej vrnemo v doma?e okolje ali pa tudi v življenje v delovni proces.
Rehabilitacija starejših poteka celovitejše, poteka po?asneje in pri tem se uporablja kompleten zdravniški tim. Bolnišnica v Sežani ima zelo dobre izkušnje na tem podro?ju in po izkušnjah, ki jih ima, smo prišli do enega zaklju?ka, da bi vsaj pet takih centrov potrebovali v Sloveniji. Pet centrov za medicinsko rehabilitacijo starejših. Ta projekt smo predstavili prvi? na posvetu, na kongresu zdravstvene nege v Portorožu Alpe Adria, ki je bil pozitivno sprejet. Drugi? smo ga predstavili na odboru ZDUS-a in tretji? še v skupš?ini Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
Iz te analize, iz teh podatkov je prišlo do tega, da je ta naša ideja bila sprejeta tudi v Resoluciji zdravstvenega varstva oz. zdravja za 2008/13. Torej, ker pa papirji prenesejo vse, moramo vsi tudi ve? delati na tem, da teh pet centrov dejansko zaživi, ne da bo to samo v Sežani. V Sežani, kot sem seznanjen .... (nerazlo?no) tudi sveta te bolnišnice sem, zadeve potekajo v pravi smeri. Res je pa, denar je tisti, ki nam kroji življenje.
Drug tak zaklju?ek so bila oskrbovalna stanovanja. 64 oseb je izrazilo, se podpisalo na anketni list, ki je bil lahko anonimen, ali pa si se lahko podpisal, da bi želeli kupiti. No, ampak smo ugotovili eno povezavo pri željah po nakupu ali ........ (nerazlo?no) stanovanja z nasiljem nad starejšim. Anketa je odkrila 15 primerov nasilja. Od teh 337 in od teh petnajstih primerov je bilo 5 oseb takšnih, ki so bili pripravljeni se umakniti iz tega družinskega okolja in iti v varovalno stanovanje. To pomeni, to nasilje, ki je bodisi v krogu družine ali med sorodniki, izvajano nad nekim starejšim ?lovekom, osebo, sili tega ?loveka, da si iš?e eno rešitev tudi v takšni obliki. Torej, varovalna stanovanja se pri nas bodo gradila in tudi ta anketa, tudi ta rezultat, je pomenil en argument ve?, da se gre v to.
Še eno uspešno zadevo smo rešili s to anketo. Na terenu se je pokazala potreba, to so izrazili tudi anketiranci, pomo? s strani centra za socialno delo pa tudi mogo?e en pregled, kdo je kaj potreben. In dogovorili smo se tako nekako, da bi bilo dobro zaposliti enega diplomiranega socialnega delavca na centru in nam je to uspelo. Skupaj z Ob?ino Komen, Sežana, Diva?a in Kozina, ta mlad fant uspešno dela na podro?ju problematike starejših. Dela nekakšno selekcijo, tudi pri ocenjevanju, kdo je mogo?e potreben pomo?i na domu, kdo je potreben pomo?i, ?e ho?ete tudi pripeljati kurjavo in kdo je pa tisti, ki je res zadnji ?as, da gre v dom. Pred približno mesecem dni je s tem mladim socialnim delavcem šla medicinska sestra, ki pripravlja diplomsko nalogo na terenu. Diplomsko nalogo okrog nasilja nad starejšimi in je bila kasneje pri meni in je z izrednim navdušenjem pripovedovala, kako uspešen je ta mladi ?lovek v sodelovanju in pomo?i do starejših, predvsem pa so ga starejši vzeli za svojega.
Pomeni to en napotek, en nasvet, ker je to morda prvi primer v Sloveniji, tudi za druge ob?ine in je rezultat zelo, zelo uspešen. Mislim, da je še tukaj tudi naša direktorica za socialno delo, kar bi lahko to tudi potrdila.
No in še okrog tega, kar je gospod Šuštarši? govoril. Tudi upokojenci so pripisali, da bi radi imeli dostop do stanovanj predvsem v starejših zgradbah, starejših blokih z nekim dvigalom itn. Šli smo kot ob?ina v en projekt in naleteli na prvo težavo, t.j. lastništvo. Lastništvo, kje je pa spet problem, ker so starejši, ki nimajo denarja, treba je pa to financirati in to nekaj stane. Od tega bi ne samo starejši tisti, ki ne morejo, ki so imeli korist, ampak tudi reševalci, prvo pomo?, ko je treba stopiti do tega ?loveka, mu pomagati, ga pripeljati do reševalnega vozila itn. Skratka, nekaj teh argumentov je, ?e za?nemo na terenu z eno analizo, z enim pristopom dobimo tudi kakšno rešitev, ki je lahko koristna tudi za širše okolje. Lahko bi še kaj ve? povedal, vendar ?as je omejen in tudi malce smo utrujeni. Morda bi bilo kdaj drugi? tudi dobro slišati, kaj so ti naši upokojenci napisali, kaj pri?akujejo od tega življenja. Pa naj bo to za drugi?. Hvala lepa.

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala gospodu Kjudru. Tisti, ki so imeli priložnost se bolj seznaniti s to anketo, mislim, da lahko vsi mirno priporo?amo, da si jo vsi bolj natan?no ogledamo, ker so res zanimive ugotovitve, ki vodijo tudi k zanimivi sistemskim rešitvam v prihodnje. Gospod Igor Hrast se je naslednji prijavil.

IGOR HRAST: Hvala lepa. Lep dober dan vsem skupaj. Moje ime je Igor Hrast. Prihajam iz izobraževalno raziskovalnega inštituta Ozara Ljubljana, ki je ?lanica skupine Ozara, katero je ustanovilo nevladna organizacija, s podro?ja duševnega zdravja in letos merimo 15 let neke mlajše zgodovine. Zakaj sem se udeležil tega posveta, vam bo kar jasno. Izhodiš?a so bila že dana, tudi stališ?a so bila delno predstavljena s strani gospe Mateje. Bistvo je tako, duševno zdravje, kot takšno… (nerazlo?no) Evropska unija ga je opredelila v treh podro?jih ?lovekovega življenja. Otroci in mladi, aktivno prebivalstvo, se pravi zaposleni in starejši in podatki, ki jih v Sloveniji žal ni na voljo, da bi lahko z njimi operirali, sem si dovolil javiti k besedi in mogo?e izpostaviti podatke, ki jih mi ?rpamo od kolegov iz London School Economist (?), ker mi se pa? v Sloveniji s tem ne ukvarjamo. Naš inštitut pa ni ekonomske narave in mi pravzaprav raziskujemo druge zadeve.
Evropski podatki 5 milijonov ali ve? starejših Evropejcev zboleva za demenco. Da vam povem, da je demenca pravzaprav zastopana 45 % ali ve? med starejšimi in je progresivna bolezen, spada torej na neko naše delovno podro?je. 10 – 15 % starejših od 65 trpi za depresijo. Samomorilnost je, kot je že bilo povedano, najvišja raven med starejšimi. Kaj so tu posledice? Onesposabljajo?e to vpliva individualno na posameznika, na njegovo tako reko? življenjsko kondicijo, na njegovo vsakodnevno življenje. Obremenjuje družino prav gotovo in nenazadnje predstavlja zelo velike stroške za državno ekonomijo in vedno znova pridemo do vprašanja, kje bomo iskali sredstva, kdo bo kaj financiral. Zdaj verjetno stroški Anglije in drugih evropskih držav ne zanimajo, ampak bistveno je to, da tako reko?, ne regulacija, ali pa neodzivanje na ta vprašanja in ne raziskovanje tega podro?ja starejših, tudi z vidika se pravi ekonomije, ekonomike predstavlja neposreden strošek v bruto družbenem proizvodu, kateri pravzaprav lahko skozi perspektivo in je bil ocenjen za 2050, predstavlja v Nem?iji 3 in ve? odstotke, v Italiji 2, 5 %, v Španiji 1, 5 % in v Angliji 2, 8 %.
To so podatki, ki jih potem merimo v vprašanju, tako reko?, kam so transferji namenjeni in kje se pravzaprav lahko zbirajo potrebna sredstva. Kaj lahko mi za to naredimo? Prav gotovo danes je bilo že vse povedano in jaz bi se mogo?e opredelil na naše podro?je in to podro?je je pravzaprav to, da raziskav je premalo in na ta na?in so tudi odgovori ponavadi potem zelo parcialni ali selektivni, ker so raziskave selektivne.
Jaz razumem, da pravzaprav Evropska unija, ki je pripravlja nov izra?un BDP-ja, verjetno ni zastonj se tega lotila, ?e govorimo o trajnostnem razvoju in jaz mislim, da odgovornost velja tudi v besedi trajnostno, kar pomeni, da pravzaprav stvari ne delamo kratkoro?no v pet letnih obdobjih ali deset, ampak jih zastavljamo trajnostno in zajemajo vsa podro?ja posameznikovega življenja ali pa družbena podro?ja.
U?inkovitost, bi jaz bil malo provokativen, ?e dovolite in bi rekel takole,  Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za delo, vsaj tisti del bi morali ponovno združiti, mogo?e bi bilo vsem skupaj, ki smo izvajalci, ali tisti na neposrednem trgu ali institucionalno varstvo, lažje. Posebej pa bi bilo verjetno to skozi merjenje u?inkov takih združitev tudi lažje ali boljše za uporabnike oz. za merjenje kakovosti v institucionalnem varstvu ali pa tudi ne drugje.
Tudi to bi povedal. Že je bilo povedano, pa bi mogo?e povzel. Mi hodimo in to je pa? obi?ajno, vsi to po?nemo, v tujino, kako neke stvari uspešno ali manj uspešno delajo in mene vedno znova zanima, kam se zgubijo potem tiste ugotovitve, ki jih zunaj najdemo. Ker pravzaprav Slovenija ima en na glavo postavljen sistem, ki mislim, da je pravilno, da se ga sistemsko lotimo, pri ?emer želim povedat, da je dom za starejše, ki sem ga jaz poznal v Avstriji in Nem?iji in nekaterih drugih državah, pravzaprav zadnja instanca. Imajo predhodno vse druge razvite sisteme, ki mislim, da seveda v Sloveniji nekaj jih je že bilo pa mogo?e so nedore?eni, sicer pa jih je treba sistemati?no razviti in dokon?ati in pripeljati do tega, da bodo funkcionirali.
Torej, podro?je je prav gotovo multidisciplinarno in zato še enkrat poudarjam, delo je timsko in ?e je cilj uporabnik .. (nerazlo?no) ves tim, ali se pa cel sistem podre, ali pa samo temu. In ko je kolega govoril o menedžmentu, jaz vedno znova poudarjam, da menedžment gre vštric z projektnim menedžmentom. In ko smo pri nas pripravljali strateški razvojni na?rt, smo si zastavili na enem izmed podciljev, da želimo, da bi življenje za posameznika v starosti bilo ?im bolj zdravo in ?im bolj kvalitetno. Tudi sam si želim, da ne bi obremenjeval družine, ali da ne bi potreboval neke nege in da bo moje življenje ?im bolj zdravo v obdobju starosti, zato sem tudi del svojega profesionalnega življenja posvetil temu podro?ju. Odgovornost je tu, ne samo beseda, ki jo na koncu bomo imeli, bomo ugotovili, da kaj uporabljamo 30 %, vse ostalo pa se razvodeni, s prevodom ali kako. Strinjam se, da se v nadzornem svetu oz. svetih zavodov, ko govorimo o institucionalnem varstvu, ki ga poznamo pri nas, notri zagotovi ve? mest za neposredno ... (nerazlo?no), pri ?emer mislim, da sta tu oba partnerja, združenje ?lanov nadzornih svetov v Sloveniji, katerega ?lan sem tudi sam, ima izobraževanja za ?lane nadzornih svetov in, ?e preneseno govorimo, so to pravzaprav nadzorni sveti.
Nadzorovanje, glejte, ni zasledovanje interesov ali teh parcialnih, ampak jaz mislim, da je strokovno poznavanje podro?ja materije, inštitucije, ki je pa pravzaprav tista, za katere želimo kaj dobrega tudi narediti kot nadzorniki.
Kje vzeti denar? Dobro vprašanje. Jaz mislim, da pravzaprav iz naslova raziskav, ki jih imajo, žal v tujini pri nas toliko ne, je prav gotovo  denarja dovolj. Dovolim si trditi, pa nisem takšen ekspert. Ne vem, koliko je danes tukaj drugih predstavnikov zdravstvenega ministrstva, financ itd., ampak glejte, ?e so ti podatki reali, kar verjamem, da so, potem mi na?elno nimamo takšnega problema, kje denar dobiti. Gre za konsenz, kako bomo dolo?ena sredstva ali pa transferje, tako reko?, prerazporejali. Mislim, da bo tudi tej vladi težko ali lahko, morala bo pa prej ko slej ugrizniti v vprašanje, da davki so eno podro?je, na katerem lahko država marsikaj naredi, stimulira delodajalce, stimulira posameznike in jaz mislim, da odgovor na vprašanje kako bo v prihodnosti to zgledalo, jaz se strinjam, ?e bo kmalu manj kot ena na ena pri nas, se pravi upokojenec in aktivna populacija, to definitivno ni dobro. Projekcije, ki jih imamo premalo, ekonomski izra?uni bi morali biti že pripravljeni in želim zaklju?iti, da verjamem, da so rešitve za prehodno generacijo, ki bo morala poskrbeti za svojo pokojnino, tudi v var?evanju, tako, da toliko samo z moje strani. Lepa hvala.

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala gospodu Hrastu. Ja, denar je vedno vprašanje, mogo?e tudi, kot je bilo re?eno, se bomo morali v ?asu odlo?iti ali bolj rabimo kakšno rezervno gumo za kakšno Patrijo, ve? ali manj, ali bi mogo?e rabili kakšno subvencionirano socialno varstvenih storitev. To je stvar družbenega konsenza in mi poskušamo tudi s temi posveti in z opozarjanjem na te probleme usmerjati družbeni konsenz v tisto smer, za katero mi smatramo, da ga je potrebno tudi usmerjati ljudem k dejanskim potrebam s podro?ja socialnega varstva in tudi zdravstva. Francka ?etkovi? je naslednja, ki se je prijavila k besedi. Prosim.

FRANCKA ?ETKOVI?: Spoštovano predsedstvo, pozdravljeni. Sem Francka ?etkovi?, podpredsednica Sindikata upokojencev zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Ker smo v sindikatu upokojencev skupaj z Zvezo društev upokojencev imeli 30. junija posvet na to temo, bom sedaj ob tem, da je naša predsednica dr. Marija Kožuh že veliko povedala, bi samo tri to?ke izpostavila, ki smo jih mi takrat na posvetu tudi posebej poudarili.
Najprej mi smo želeli obravnavati problematiko z vidika stanovalcev v domovih upokojencev. Torej ob vseh strateških in drugih dokumentih napisanih, mislim, da dostikrat po pozabimo na tistega ?loveka, ki je v domu upokojencev, kako on živi, s kakšnimi problemi se on soo?a in kako je on obravnavan. Preden nekaj na to temo povem, pa naj povem naše zaklju?ke v zvezi z funkcijo javno službe, javnih zavodov zasebno javnega partnerstva. Striktni smo na stališ?u in vztrajamo, da mora to ostati pretežno javna služba, da morajo to javno službo upravljati javni zavodi in da je zasebni sektor le dopolnitev. Na podro?ju zdravstvenega varstva imamo veliko, preveliko preve? slabih izkušenj, da bi si dovolili, da tukaj gremo po tej poti. Strinjam se, da je potrebno sistem upravljanja prenoviti, ampak ne tako, da bi razmišljali, da naredimo sistem, da bomo javne zavode privatizirali, da bomo s tem premoženjem, ki je bilo skupno, menedžirali itn.
Upam, da bo ta vlada civilni družbi in pa vsem nam, tudi predstavnikom sindikata, ekonomsko-socialnemu svetu, dala dovolj ?asa, da bomo lahko tehtno in temeljito obravnavali vse predlagane spremembe. Kje naši oskrbovanci ?utijo probleme in težave? Prav gotovo v tem, kar je bilo že re?eno, v pomanjkanju kadrov, prav gotovo v nesodelovanju socialno-varstvene službe, zdravstvene službe. Pride zdravstvena delavka in da stanovalki inzulin. Za njo pride z malico negovalka, s pecivom pakiranim in z umetno smetano in podobnim. Kako gre lahko to sploh skupaj? Da ne navajam še nekaterih drugih primerov. Koliko so oskrbovanci, o tem je nekaj govorila varuhinja oz. stanovalcih, ne smem re?i oskrbovalcih ne varovanci, še državljani z vsemi državljanskimi pravicami, kateri dom jim je zagotovil, da so lahko volili (?) tisti, ki so želeli? V domu, kjer jaz vem, ne! Nih?e ni…. (nerazlo?no) , ?e sorodniki ne morejo varovanca peljati, ni bilo v domu zagotovljeno. Vam povem par domov v Mariboru, ko to niso izvedli.
Drugo. Koliko so stanovalci, pla?niki oz. kupci storitev, da vedo, kaj za to storitev dobijo? Ni? nimajo napisano, ali v devetih letih enkrat ?iš?enje prostora ni pravica itn., da ne naštevamo. Lepo je napisano, ampak nih?e to ne kontrolira, nih?e ne nadzira in to naj zaklju?im.
Nadzor je še kako potreben. Upravni, ra?unski in seveda tudi strokovni. Veliko ga je tudi premalo, ?eprav je v dokumentih vse zapisano, kako se organizira notranji nadzor, kako se kontrolira, vendar problematika sveta zavodov je bila izpostavljena dejansko zaradi nedelovanja, nekompetentne sestave, seveda potem ustreznega nadzora ni. In še na koncu. Cene so prenizke, premalo je sredstev. Imam na sre?o priliko videti poslovna poro?ila, zaklju?ne ra?une zavodov in sploh ni tako strašno huda situacija, ni. In zato mislim, da je dober direktor tisti direktor, ki je v kriznih ?asih z manj denarja zna zagotoviti optimalne kakovostne storitve. Hvala

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala tudi gospe ?etkovi? za njena stališ?a. Mislim, da se kolegi z domov v marsi?em ne bi strinjali. Dejstvo je, da vsi izvajalci izvajajo javno službo, tudi zasebni, to pa? moramo pojasniti. Kar se pa nadzorov ti?e, ne vem. Mogo?e samo primer kolega, ki je rekel, da se je v lanskem letu v njegovem domu izmenjalo 12 razli?nih inšpekcij, tako, da mislim, da je bolj problem pa v tem smislu, kaj ti nadzori gledajo. Ali gledajo dejansko izvajanje dela, tu se moramo z vami strinjati, ali gledajo urejenost papirjev? Ampak to nedvomno so teme, o katerih se moramo pogovarjati in tudi kresati mnenja. Angelca Žiberna je naslednja, ki se je prijavila k besedi. Prosim, gospa Žiberna.

ANGELCA ŽIBERNA: Vsem lep pozdrav. Prihajam iz Zveze upokojencev Slovenije. Danes je ?as, seveda spregovorimo lahko tudi o nekaterih negativnih stvareh, ne smete nikoli zameriti tega, kajti tu smo tudi zato, da lastno mnenje povemo. Vendar je pa še drugo. ?as je, da spregovorimo o vzrokih in tudi o posledicah še zelo, zelo prepo?asnega spreminjanja pomo?i ljudem, ki jo potrebujejo.
Domovi so prepolni. Vemo, koliko je ?akajo?ih, slišali smo. ?akalne vrste so dolge. Kaj mislite tri leta ?akati, da boš prišel v dom? Kako je to……(nerazlo?no) dogaja se. In poglejte, kaj so posledice. Podaljšana pomo? na domu je neustrezna, ne upošteva potreb naših starejših ljudi, niti njihovih družin. To podro?je je zelo zanemarjeno, kajti te ... (nerazlo?no) delati naše negovalke je premalo in tudi dostopa nimajo starejši do teh storitev.
In kaj so posledice? 4.800 je bilo samo lani prijavljenih kaznivih dejanj napram starejšim ljudem v družinskem okolju. Zakaj? Ko star ?lovek zboli, ko obnemore, ko družina ne more zagotoviti pomo?i, ko je tudi ne znajo svojci, negovalnih bolnišnic ni, pomo? na domu je neustrezna. V dom ne more priti, se zgodi stres v družini. Svojci se zdaj sprašujejo, kam pa sedaj. Kako zdaj tega ?loveka negovati? To so take skrite težave, vendar so to posledice, ki jih mi kot civilna družba ne moremo zanemariti niti prezreti.
Imamo pa še druge posledice, ki je pa drugi ?as, da se pogovorimo o tem. Skratka, gre za to, da moramo pomo? na domu hitreje reševati in moramo tudi ta zakon, ki je v ... (nerazlo?no) zdaj že kar nekaj let, zdaj trenutno na Ministrstvu za delo in družino, moramo ga ?im prej med prvimi uvrstiti v parlament, ampak do takrat pa prosimo gospoda Dominkuša, da zagotovijo nam javno razpravo o teh vprašanjih, kajti ne gre samo za starejše v tem zakonu, gre za vse populacije, kajti nikoli ne vemo, kdo bo jutri potreboval pomo?. Ali petletnik, ali desetletnik, ali dvajsetletnik, ali 50, 60. Skratka, gre za pomo? vsem generacijam. S tega vidika bomo tudi uspeli, da bo zakon tudi v javnosti sprejet in podprt.
Drugo, škoda da gospoda Totha ni ve? tukaj. Priznal je javno, da je za zdravstveno nego na domu zelo malo narejenega ali pa skoraj ni?, je povedal. Jaz se zahvaljujem patronažnim sestram, ki to vprašanje so danes tudi izpostavile. Vem, da one bi lahko naredile ve? in bi bila tudi zakonodaja druga?na. ?e ne bi bilo odvisna od zdravnika, kdaj sploh lahko gredo v družino. Preventive ni, preventivnih pregledov ve? ni starejših in verjemite, da si prostovoljci v društvu upokojencev, ki se ... (nerazlo?no) vsak dan, ugotavljajo zelo težke primere. Na kraju življenja najde ?loveka zanemarjenega in ko pride v službo, zdravstveno ali pa socialno, a vprašajo, ali je še živ. Tudi to se dogaja. Za to smo mi odgovorni, da te stvari moramo spremeniti. Smo civilna družba in tudi vedno re?emo, da smo tudi humanitarna.
Drugo. Negovalnih bolnišnic, neke podatke smo dobili, da bi morali v Sloveniji imeti 900 postelj za negovanje ljudi, ki so po boleznih nujno potrebni nege za pripravo na dom. 60 komaj imamo teh postelj.

Danes smo slišali, da bo nekaj ve? tudi narejenega v bodo?e. Mi želimo, da se to hitreje premika. Danes mi manjka predstavnik Ministrstva za zdravje. Tu bi morali tudi oni sedeti, kajti ne gre pri tej skrbi za ?loveka samo za socialo, ampak gre za zdravstveno vprašanje. To sodelovanje med ministrstvi je treba spremeniti ali pa ljudi zamenjati.
Rekla bi še o nacionalni konferenci. Mislim, da to, kar ste danes dali na dnevni red, je zelo dobro. Odprli smo vprašanja prvi? mogo?e malo bolj strnjeno. Predlagam pa, da prva konferenca nacionalna naj bo tudi o podaljšani negi oz. oskrbi starejših oz. sploh naših ljudi, ki jo potrebujejo. To naj bo ?im prej, da se tudi to prenese potem, ti sklepi, ki smo jih danes tukaj slišali, predloge, so zelo strokovno in družbeno ovrednoteni lahko, da se predložijo tudi Državnemu zboru oz. v parlament, kajti tudi ti novi poslanci naj o tem izvedo kaj ve? že na za?etku svojega poslanstva. Premalo se o tem govori. Mi govorimo v nevladnih organizacijah, govorimo v naših krajevnih okoljih, v naših društvih. Premalo pa to naša oblast oz. naši politiki to zaznavajo. Sem za to, da se resni?no ti sveti v domovih res spremenijo in da se politika in državni uslužbenci umaknejo pa dajo prostor nevladnim organizacijam pa tudi strokovnjakom, ker bi veliko lahko pomagali pri tem.
Bi pa še nekaj omenila. Za nami je sprejet Zakon o nasilju v družini. Spet ?akamo na podzakonske akte, že kar nekaj mesecev zopet ?akamo. Potrebno je pohiteti, da se ?im prej pripravi, da gre v življenje tak zakon, da se vsi tega zavedamo, da nasilje pri nas ne more biti kot naša metoda, kot naše življenje, ampak to naj bo samo spremljajo?e življenje, ampak ga moramo prekiniti, ga moram izboljšati. Moramo postati druga?ni kot ljudje. Zato predlagam tudi to, da bi morali imeti tudi v okviru teh zakonov, tudi v podaljšani negi, zagovornike in pooblaš?ence. Starejši ljudje se dostikrat ne znajdejo, nimajo komu potožiti. Skratka, mi moramo to funkcijo zagovornika, pooblaš?enca, uvesti za ljudi, ki živijo doma in tudi za tiste, ki živijo v zavodih. To je nujno potrebno, kajti pravico imamo tudi odlo?ati v?asih o sebi ali vsaj o sebi govoriti javno in povedati. Namre?, res je dejstvo, da o starejših ljudeh odlo?a stroka in svojci. Kako, pa sami vemo. Toliko bi predlagala in mislim, da je tudi ta današnja konferenca dala tudi eno razmišljanje. Ve? nas je, kot v?asih , v tem zboru. Mogo?e pa je to tudi premik k zavesti, da starejši spadajo med nas mi pa med njih. Hvala lepa.

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala tudi gospe Žiberna za te misli. Nekako se spet ponavlja ta rde?a nit povezovanja, oskrbe, sociale z zdravstvom kot neke rešitve. Podlaga za to rešitev je Zakon o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Tudi mi si vsi skupaj strašno želimo, da bi ta zakon ugledali in da bi tudi imeli neko možnost prispevati h kon?nim rešitvam, ki bodo v tem zakonu zapisane.
Darinka Klemenc je naslednja, ki se je prijavila k besedi.

DARINKA KLEMENC: Lepo pozdravljeni, posebej spoštovane kolegice medicinske sestre. Sem predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Seveda na za?etku, da ne bo nejasnosti, zakaj toliko medicinskih sester je danes tukaj in se tudi zahvaljujem kolegicam, ki ste si vzele ?as. Kot krovna organizacija, ki bdi nad stroko, smo ocenili, da je resni?no dobrodošel ta posvet in drugo, še bolj dobrodošlo je to, da smo drugi? res povabljeni zraven kot aktivni udeleženci. To že moram s tega mesta povedati, ker sem bila osebno tista, ki sem morala pisati naše nestrinjanje tudi sklicatelju. Pa vzemimo za dobro. Vemo, da gre za medresorsko sodelovanje na marsi?em in pustimo vse floskule o celostni individualni obravnavi in tako naprej. Pa vendarle.
Ker smo regulatorno telo, lahko moji predhodnici z gotovostjo zatrdimo: imamo javna pooblastila, na katera sicer ?akamo pri Ministrstvu za zdravje sedaj tri, štiri mesece za podaljšanje, pomeni, da stroka bdi nad stroko zdravstvene nege tudi v teh zavodih. Je pa o?itno ?as, ko bomo res rabili dialog, kajti, da nas je toliko tukaj, pomeni, da imamo kaj povedati, predvsem pa gre za podro?je avtonomije in bi vam z veseljem povedala, da smo v tem tednu dali tudi na spletno stran dokument, ki je bil dolgo pri?akovan, torej poklicne kompetence in aktivnosti zdravstvene in babiške nege v našem prostoru. To ni razmejitev. To je povezovanje z drugimi, pa vendarle bomo morda bolje vedeli, kaj sedaj kdo dela. Mislim, da bo koristilo tudi delodajalcev in tudi še komu pri prevedbi in še pri ?em.
Tisto, kar želim povedati pa ne bom se ponavljala, domovi starostnikov niso negovalne bolnišnice. So sem in tja intenzivne sobe in mislim, da tiste, ki delate v teh domovih, pritrdite, da je sem in tja kakšna soba ?ista intenzivka, kar pomeni, da ne moremo se ve? pogovarjati zelo na široko res ne samo o socialni oskrbi in vemo, da so bili ti domovi apriori koncipirani kot skrb v ?loveka precej v socialnem smislu. Sedaj se je pa izkazalo, da je to zelo intenzivno podro?je zdravstvene nege. Zato ne moremo spregledati dejstva, da je tukaj znanje naša mo? in seveda javno protestiramo proti terminu »mamce in gospodinje« in si tega pa? ne bomo mogli dovoliti, oprostite, nastaja osma visoka strokovna zdravstvena šola, kjer šolamo torej. Pet jih deluje, tri se pripravljajo, kar je maksimalno dosti, ?e ne celo, ker nimamo to?nih izra?unov, ?e ne celo absolutno dosti za ta slovenski prostor, da lahko slovenskega državljana ali ?loveka, ki živi v tej državi, neguje ustrezno usposobljena medicinska sestra. Diplomirana medicinska sestra je v evropskem prostoru tudi po direktivah tudi edina nosilka zdravstvene nege. Tako, da si pa? ne bomo mogli dovoliti in morda sem prekategori?na, da bodo podro?je stroke zdravstvene nege tudi v teh zavodih nadzorovali drugi, iz drugih strok, ki jim dajemo vso avtonomno pravico, kjer se tukaj zelo tesno dotikamo druga druge stroke socialne oskrbe. Tako, da to ni nobeno izvijanje, ne vem, metanje rokavice. Tu gre za odprt dialog, na katerega že opozarjamo tudi preko razli?nih institucij, da bomo morali dore?i in sedaj, ko imamo kompetence, bo, predvidevamo, lažje.
Drugo, kar je, imamo še mehanizem, s katerim lahko postrežemo. To je kategorizacija ljudi v zavodih. Imamo tudi kolegice, ki so na tem veliko delale. Mi lahko izra?unamo potrebe po zdravstveni negi. Kaj rabi kateri koli ?lovek, ki živi, državljan v tem zavodu in na podlagi tega lahko izra?unamo, kakšno usposobljen kader rabimo. Torej, v tem ?asu velja samo empirika, ki se jo bom dotaknila na podro?ju nasilja. medicinske sestre imamo eno ?udno desetletno zgodovino, ko smo se lotile hudo žge?kljive teme nasilja in spolnega nadlegovanja na naših delovnih mestih. Bila sem tudi sama pobudnica, tako, da je ?isto prav, da me poznate in drugo, kar je, da bomo ponavljali drugo leto to raziskavo in ker empirika nekaj velja, bomo apelirali tudi na to, da bodo tudi medicinske sestre delale raziskave o nasilju v teh zavodih, predvsem govorimo o nasilju, ki se dogaja in vemo, da se in tega je veliko tudi iz EU in še kje nad temi ljudmi, pa naj bo družinsko okolje pa naj bo zavod.
Malo pogrešam ali pa se ni nih?e izpostavil, ljudi, o katerih danes pravzaprav govorimo. To so uporabniki teh storitev, ki so vitalni, ki bi verjetno marsikdo lahko prišel sem, ki bi iz svoje lastne perspektive opisal življenje v takšnem zavodu. Vedno tukaj pozabimo, saj tudi pri pacientih vedno pozabimo na paciente, tako da morda za prihodnji?, ko se bo sklicevalo, vemo, da smo vsi uporabniki ali potencialni uporabniki, ampak vendarle v živo je dobro spoznati nekoga in iz njegove perspektive pogledati, kako zadeva deluje in pa jasno za menedžerske vode, razmerje ekonomika in etika. Tu so narejene številne raziskave. Država je toliko humana in toliko tudi bogata, kolikor po eni strani se ukvarja in uspe urediti razmerja med etiko in ekonomiko, ker to sta dve precej kontradiktorni stvari, ?eprav vemo, da je tudi etika v menedžmentu, sem jo ravnokar predavala, gre bolj za to, da uravnotežimo, koliko denarja si lahko privoš?imo za to, da bomo tudi sami živeli in umirali na en human na?in. Kajti, ni vseeno, kdo te neguje, kdo te oskrbuje in ni vseeno, ali umiraš v rokah mamce in gospodinje ali umiraš v rokah diplomirane medicinske sestre, diplomirane socialne delavke pa še koga. Tako, da morda malo tako direktno, ampak je že tak ?as, da moramo malo pohiteti.
Tisto, kar bi še rada rekla, ?eprav smo se lotili institucij, te meje ni, je zabrisana in bo vedno bolj. Tudi v zdravstveni negi pa verjetno tudi v socialni oskrbi govorimo o transmoralnem prehodu, prehodu preko meje tega zavoda, ki na regionalnem nivoju, lokalnem sigurno veliko pomeni. Že sedaj vemo, da se dolo?ena oskrba dogaja izven tega zavoda in tu gre prav gotovo spet za povezovanje socialnih delavcev, patronažnih medicinskih sester in tisto, kar že ves ?as govorimo, kar je rde?a nit, da bi nenazadnje radi živeli in umirali doma.
Še na eno stvar bi opozorila, ki je bila danes omenjena. To je seveda problem migracij. Kljub hiperprodukciji lahko re?emo v tem trenutku medicinskih sester, se sre?ujemo z željami oditi iz naše države in tisto, kar pomeni, ?esar se ne zavedamo, je primer Anglije, ko so pred desetimi leti na enem od bolnišni?nih oddelkov, je bila sicer bolnišnica, ni bilo niti ene ve? angleško govore?e sestre, ki bi lahko pacienta vprašala, kako se po?uti. Bile so kolegice iz Azije, bile so iz Indije. Torej, tu je klicaj, kaj bomo naredili, da bomo obdržali dobro šolan kader, ker denar o?itno imamo, ?e imamo toliko visokih šol. Sedaj pomeni, imejmo še denar, da jih zaposlimo. Kaj bomo naredili, ko bo odliv in ko bomo dejansko dobivali, kajti na mejah ?akajo avtobusi, verjemite ali ne, kolegic iz Poljske, iz Slovaške, iz Madžarske, iz Rusije in kot vemo v EU znanje jezika ne sme biti ovira, da ne bi takega ?loveka zaposlili.
Torej, morda malo iz teh plati, bolj v tem smislu širšem in pa jasno, želimo sodelovati. Zato smo tukaj. Želimo eti?no delati. Želimo gledati skozi o?i tistega, za katerega delamo in za to se še naprej priporo?amo za sodelovanje. Hvala lepa.

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala tudi gospe Klemen?evi za te besede. Sodelovanje, seveda, ne samo, da je potrebno, je nujno. Brez sodelovanja ne bomo svojih ciljev dosegli in to sodelovanje vseh strok.
Mogo?e, ?e mi je dovoljena pripomba še v tem smislu. Strokovnost, to je moje osebno mnenje, je pogoj za uspešno izvajanje našega dela v vseh vrstah, zdravstvenih, socialnih in vseh ostalih, tudi tehni?nih strokah. Cilj naše dejavnosti je pa prijaznost. Kajti, to je tisto, kar v kon?ni fazi uporabniku daje dodatno kvaliteto. Se pravi, ne smemo zamešati cilja s potjo. To je pot, ki nas vodi do tistega cilja, za katerega se moramo pa vsi skupaj zavzemati. ?e govorimo vsi v imenu uporabnika in za našega uporabnika, potem bodimo iskreni in se vprašajmo, kaj uporabnik dejansko od nas pri?akuje. On pri?akuje od nas prijaznost, ne dvomi pa v to, da bo dobil visoko strokovno storitev, interdisciplinarno predstavljeno, na podlagi najnovejših dosežkov, ki so na voljo. Vendar, treba je, extramile (?) – korak ve?.
S tem smo mi današnje prijave iz?rpali.

BORIS ŠUŠTARŠI?: Jaz bi želel mogo?e eno kratko repliko. Torej, zadnja razpravljavka me je seveda navdušila iz vidika, da terja profesionalizacijo vseh in seveda tudi svoje strokovne službe. Vendar moram opozoriti na dejstvo, ker poznam razmere tudi v najbolj bogatih evropskih državah, da seveda tam so obupali nad tem, da bi vse izvajali samo visoko kvalificirani kadri, ampak tudi vlagajo ogromno napora, da vzpostavljajo sorodnike in neprofesionalne kadre za komplementarno delo in to seveda tudi sledi v Sloveniji. Ker je bilo danes toliko odkritih stvari re?eno in ste tudi pozvali, da uporabniki povedo odkrito svoje mnenje, bi jaz eno tako mnenje izrekel v enem stavku. Rajši umrem v rokah razumevajo?e gospodinje kot pa brez rok strokovnjaka, ki ga ni. Hvala.

BORIS KOPRIVNIKAR: To je tudi ena od dilem, s katero se soo?amo tudi sami izvajalci. Razmerje med stroko in dejanskimi rokami, izvajanjem, med prijaznostjo in strokovnostjo. Najlepše je seveda oboje, ampak dejstvo je, da se že dandanes v Sloveniji izvajalci soo?amo s hudimi težavami pri zagotavljanju kadra in to predvsem na tistem izvajalskem nivoju.
En konkreten primer. Kolega v enem od naših domov ponavlja peti razpis za strežno negovalno osebje, na katerega se prijavi en delavec, ki prihaja iz Romunije, delavka. To delavko iz Romunije je zaposlil. Izredno hitro se je nau?ila nekaj malega jezika, tako, da lahko normalno komunicira in so z njo zelo zadovoljni. Vendar, ko govorimo o kvaliteti naših dejavnosti in ko se v evropskem prostoru s kolegi pregovarjamo o tem, kateri dom je boljši in bolj kvaliteten, jaz pogosto tudi kolegom iz Nem?ije povem dejstvo, za katerega sami dobro vedo, da drži. Težko je govoriti o kvaliteti v nekem nemškem domu, ko nih?e pono?i ne zna nemško. To je to, kar ste vi povedala. Se pravi, ta kader je treba zadržati, ga je treba znati motivirati, ga je pa treba tudi optimalno izkoristiti, predvsem v tem smislu, da bo visoko zahteven, visoko izobražen strokovni kader skrbel za to, da bodo procesi tekli ne pa zato, da bo procese izvajal. To je po mojem tista temeljna distinkcija. Diplomirane medicinske sestre, diplomirani socialni delavci, diplomirani delovni terapevti morajo ve? svojega ?asa posvetiti razvoju, pripravi storitev, kot pa samemu izvajanju. In to menim, da je nekje kompromis med tem, da se stroka ohrani, da stroka dobi svojo veljavo, po drugi strani pa tudi, da najdemo realne možnosti za izvajanje, ker pa? vsega pa diplomirane medicinske sestre ne morejo delati, ker so enostavno predrage. To so pa tiste realnosti, s katerimi se spet izvajalci soo?amo.
K besedi se je prijavil še gospod Brane But. Sicer smo to že iz?rpali, tako da gospod But samo na kratko par besed, potem bi pa zaklju?ili, ker smo že zelo ?ez uro.

BRANE BUT: Hvala lepa za besedo. Bom res zelo telegrafski. Sem pa na današnjem posvetu iz naslova Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije in pa Socialne zbornice Slovenije.
Najprej glede števila vlog oz. iskalcev mesta v naših domovih. Kolega Boris je tukaj govoril o številki 14.000, da je to o?iš?ena številka, vendar jaz osebno zelo dvomim, da je to res tista prava številka, ki kaže dejansko stanje. Slišal sem razli?ne številke, od 4 do 5.000 do 14.000, tudi ve? se sliši, in mislim, da bi bilo prav, prosim gospoda Dominkuša, ?e bi iz svojega vidika malo pokomentiral to številko, ki mislim, da je kot zaklju?ek, da je potreba 14.000, da ni ?isto pravilna številka. Zelo konkreten bom. Recimo, malo za šalo, malo zares, bolj zares, kot za šalo, je ena kolegica moja, ki je direktorica enega doma, rekla: »Brane, ?e ho?eš priti v naš dom, daj danes vlogo, da boš prišel ?ez deset let.« ?e bi jaz dal danes to vlogo, bi bila številka verjetno 14.001.
Drugo. To navezujem tudi na to izvendomsko, izveninstitucionalne oblike varstva, kar je bilo danes že veliko govora o tem. Morda samo to, da v vsej tej široki paleti, od pomo?i pri nasekanju drv do zaprtih oddelkov za demenco in navadnih oddelkov v domovih, manjkata dve stvari še za poudariti. Eno je, da besede ni bilo o sosedski pomo?i. Bilo je o prostovoljcih, ne pa o sosedski pomo?i. Vemo, da je bila v?asih izredno razvita in danes o tej sosedski pomo?i sploh ne govorimo ve?, tudi nobeden dokument besede sosedska pomo? ne vsebuje. Ne bi pa izgubljal besede. Danes je pomen te sosedske pomo?i druga?en, kot je pa prostovoljstvo.
Drugo, da je potrebno eksplicitno poudariti, da to razmerje med številom uporabnikov izven institucionalnih oblik varstva in pa domskega varstva bi moralo biti ravno obratno, kot je danes. Ne toliko v domskem varstvu, kot pa teh drugih oblik in bliža se obdobje, ko bomo delali v letu 2010 resolucijo o programu socialnega varstva za obdobje 2011-2015. Najbolj verjetno, da bomo takrat ravno temu posvetili ve? pozornosti.
Tretje, kar se ti?e zakona o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo in o dolgotrajni oskrbi, bi se pridružil vsekakor apelu, ko ga je gospa Angelca povedala, posebno še iz tega vidika, ker besedilo, ki ga je pripravilo Ministrstvo za zdravje, takrat je bilo marsikje sprejeto stališ?e, da besedilo zakona, takšno, kot je, je bilo pripravljeno, Ministrstvo za zdravje neprimerno za nadaljnjo obravnavo. Zelo prav je bilo, da je predlagateljstvo prešlo na naše ministrstvo in res pri?akujemo, verjetno vsi, da bo temeljita javna razprava o zakonu izvedena. Ena od stvari pa je, ki je bila za marsikoga težko sprejemljiva, je bila naslednja, da bi naj ta dolgotrajna oskrba pokrivala vse potrebe ljudi, ki potrebujejo pomo? druge osebe, od rojstva pa do smrti ali z drugimi besedami, da bi ta žakelj pobral vse dodatke za pomo? in postrežbo, ki jih pokriva pet zakonov (zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zakon o socialnem varstvu, zakon …. (nerazlo?no) prizadetih oseb, starševskem varstvu in družinskih prejemkih in pa vojni zakoni). Moramo vse te potrebe vseh teh prejemnikov tega dodatka za .. (nerazlo?no) postrežbo zreducirati na ta pojem dolgotrajne oskrbe.
Toliko na kratko in hvala za besedo še enkrat.

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala tudi gospodu Butu. Jaz mislim, da bo debata o zakonu še zelo burna, upam pa, da takrat, ko bomo vedeli, o ?em govorimo. Ko bo zadnja verzija zakona vidna, jaz mislim, da bo zelo burno.
Mogo?e samo kratko pojasnilo glede števila ?akajo?ih. Upam, da smo že ob svojih predstavitvah to jasno povedali. 14.000 je evidentiranih prošenj. To pa še zdale? ni številka ljudi, za katere bi tudi mi kot izvajalci ocenjevali, da 14.000 ljudi želi danes v dom. Mi smatramo, da bi samo s problemom ?akajo?ih v mestu Ljubljana dejansko rešili celoten slovenski problem.
Torej ponavljam. Številka 14.000 ni številka, na osnovi katere bi planirali nove kapacitete. To bi bila gromozanska napaka.
Jaz bi se vsem, ki so danes sodelovali pri posvetu, zahvalil za prispevke, za razprave in ?e mi dovolite, tudi vse napotil, da si današnje prispevke na internetni strani Državnega sveta lahko tudi dobijo, shranijo. Se pa tudi zavezujem, da bomo s sodelavci iz Državnega sveta in s tistimi, ki smo sodelovali, oblikovali neke zaklju?ke. Upam, da bomo uspešno povzeli tiste temeljno rde?o nit, ki je bila na današnjem posvetu tudi predstavljena. Predvsem pa upam, da smo s tem posvetom izpostavili problem in nakazali, da je reševanje tega problema možno edino v interdisciplinarnem povezovanju razli?nih strok, razli?nih izvajalcev in razli?nih vpletenih strani.
Hvala lepa še enkrat vsem.