Ne javna, ne zasebna, temve? dobra šola

Jože Mlakar, Škofijska klasi?na gimnazija

Spoštovani!

Že z naslovom svojega prispevka želim poudariti, da se današnja razprava vprašanj ne loteva s celovitega stališ?a in torej ne odpira pravih vprašanj. S temi razpravami smo v primerjavi z razvito Evropo, Ameriko in Avstralijo v zaostanku 15 do 20 let. Tudi v teh delih sveta so se pred desetletji pojavile težnje, da bi dali izrazito prednost javnim šolam, ki naj bi zagotavljale enake možnosti in socialno pravi?nost. Toda pokazalo se je, da imajo zasebne šole razli?nih statusov in razli?nega porekla nekatere prednosti pred javnimi šolami. Ker so v mnogih primerih neodvisne od državne podpore, so svobodne pri oblikovanju kurikuluma, zaposlovanju u?iteljev in izbiri u?nih metod. V Veliki Britaniji in ZDA so te šole znane kot neodvisne šole (independent schools). Seveda imajo take šole, predvsem z vidika naše lestvice vrednot, eno veliko pomanjkljivost. So namre? selektivno naravnane, ker izbirajo u?ence po lastnih merilih in deklarativno težijo k odli?nosti. Kriterij sicer ni socialni status, saj približno tretjini svojih u?encev nudijo finan?no pomo?, ?eprav sicer zara?unavajo šolnino. Idejo neodvisnih šol so nadgradili na Švedskem, kjer lahko skupina 50 staršev ustanovi neodvisno šolo in zaprosi za državno financiranje. Tudi v Avstraliji se nekatere >indpendent schools< financirajo iz državnega prora?una.

Iz teh izkušenj se je porodila praksa v nekaterih deželah, kjer država ohrani obveznost financiranja, šolam pa prepusti oblikovanje kurikuluma, sprejemanja šolskih pravil, izbiro u?iteljev in drugo. Svoboda ustanavljanja in svobodnega vodenja šol se je že leta 1917 razvila na Nizozemskem, kjer povsem enakopravno obstajajo trije tipi šol: javni, katoliški in evangeli?anski. Med njimi skorajda ni razlik, ker so po zakonu med seboj izena?ene in imajo vse enako pravico do financiranja. Na Irskem država po zakonu ne sme razlikovati med šolami glede na njihov status oziroma glede na pripadnost, kateri konfesionalnosti pripada. Starši se svobodno odlo?ajo, katero in kakšno šolo bodo izbrali. Državne šole zato nimajo nobenih prednosti. V Angliji so se kot protiutež >Indpendent schools< in šolam, ki so pod kontrolo regionalnih politi?nih oblasti, razvile >Grant-maintained schools<, ki jih neposredno financira država in imajo pogosto ve?jo avtonomijo od tistih, ki jih financirajo lokalne šolske oblasti(LEA - Local Education Authorities). Ti so pod mo?nim vplivom regionalne politike.

Vse to so poskusi, ki skušajo uskladiti dvoje: zagotoviti šolam ustvarjalno svobodo in jim hkrati zagotoviti financiranje iz stalnega in socialno pravi?nega vira, to je iz državne blagajne.

V državah, ki so se odpovedale neposrednemu nadzoru nad šolami, a jim hkrati zagotovile financiranje, pa so poostrili inšpekcijski nadzor nad poslovanjem šol, kar pa je zopet krnilo njihovo avtonomijo ter med vodstva šol in u?itelje vnašalo nemir in nervozo.
Tudi ta faza na prehodu od državnih k neodvisnim šolam, ?e smem pogojno uporabiti ta izraz, je v veliki meri že premagana. Državne inšpekcijske službe vedno bolj nadomeš?ajo evalvacijske skupine, bodisi interne ali eksterne ali pa oboje hkrati s sinergijskim u?inkom. Medtem ko inšpekcija nadzira poslovanje in iš?e napake v postopkih, pa je evalvacija namenjena ugotavljanju in merjenju kvalitete šole oziroma njenemu razvoju k zastavljeni in zaželeni kakovosti. Medtem ko inšpekcija s svojim obiskom poskrbi za krajše vznemirjenje in razburjenje na šoli, po njenem odhodu pa se zopet vzpostavi prvotno stanje, evalvacija deluje na u?itelje motivacijsko, saj ne iš?e napak, ampak spodbuja u?itelje, da mo?ne to?ke svoje šole in samih sebe še naprej razvijajo, šibke pa odpravljajo.

Zaradi takega trenda, ki je usmerjen v ve?anje kvalitete šol, se razmerje med javnimi in zasebnimi šolami razvija v smeri vedno manjših razlik. Seveda tam, kjer se je v najve?ji možni meri razvila šolska avtonomija in se je država umaknila iz šolskih prostorov. V teh primerih se tako v zasebnih kot v javnih šolah uveljavljajo predvsem naslednja na?ela:

• zmanjšati od državnih oblasti predpisana pravila,
• financirati javno priznane programe per capita pri ?emer je notranje razporejanje denarja prepuš?eno šolam in njihovim svetom (open-end-financing),
• imenovati u?itelje in vodstva šole brez neposredne udeležbe državne šolske oblasti,
• inšpekcijske službe naj ne preverjajo administrativne neopore?nosti šol, temve? ugotavljajo kakovost pou?evanja in pri tem pomagajo s svetovanjem,
• s tem v zvezi so v nekaterih državah razvili postopke in merila za eksterno evalvacijo, hkrati pa spodbujajo interno evalvacijo in razli?ne oblike samoevalvacije,
• šole imajo ve?je pristojnosti pri oblikovanju kurikuluma, tako glede nabora predmetov kot glede števila ur in vsebine, ki se pou?uje,
• inovativnost je sestavni del koncepta ali layout-a posamezne šole.

Ob tako zasnovanem šolskem sistemu postajajo razlike med javno in zasebno šolo vedno manjše, zaradi ve?je avtonomije pa se ve?a raznolikost med posameznimi šolami, ne glede na njihov status. Razvije se zdrava tekmovalnost med šolami, hkrati pa tudi povezovanje; pogosto še prav posebej intenzivno med javnimi in zasebnimi šolami (private-public alliance). Z vsem tem se pove?uje izbirnost za vpis mladih generacij in pa splošna izobrazbena raven.

Z zadovoljstvo ugotavljam, da je ta trend prisoten tudi pri nas, da je v šolah ne glede na njihov status vedno ve? prizadevanj za kakovosten napredek, za modernizacijo pouka in posodabljanje didakti?nih metod. Kar pa še vedno pogrešamo, je odsotnost evalvacijskih projektov, ki bi se sistemati?no izvajali na šolski, lokalni in nacionalni ravni. Med evalvacijskimi elementi bi na  vsak na?in morali med drugim ugotavljati socialno pravi?nost, ki jo uresni?uje posamezna šola, njeno odprtost za demokrati?ni dialog med u?itelji, starši in u?enci oziroma dijaki, pa tudi vlogo, ki jo pri kakovostnem razvoju šol v Sloveniji igra država oziroma njene inštitucije. Naj mi bo dovoljeno, spoštovani svetniki in drugi navzo?i, ob koncu poudariti, da se Škofijska klasi?na gimnazija, kot zasebna šola, trudi slediti vsem sodobnim trendom moderne šole. Poleg kvalitetnega pouka skušamo vsem dijakom zagotoviti enake razmere za u?enje ne glede na njihov  socialni položaj. Socialno enakost zagotavljamo s posebnim skladom, s katerim finan?no pomagamo približno petini naših dijakov. Zaradi revš?ine, razli?nega nazorskega, politi?nega ali verskega prepri?anja ne ostane noben dijak pred vrati naše ustanove. Edino merilo za sprejem je pripravljenost za u?enje in veselje do knjig in zvezkov. Vsakdo, ki bi si želel našo ustanovo ogledati od blizu, je prisr?no dobrodošel.

Prav lepa hvala za poslušanje!