Ivan Maruši?: Umestitev vetrnih elektrarn z vidika ohranjanja slovenske krajine

Prispevek s posveta Problematika umeš?anja vetrnih elektrarn v Sloveniji: primer Volovja Reber, Snežnik, 26. marec 2009
Avtor: Dr. Ivan Maruši?, Oddelek za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete v Ljubljani

Spoštovani!

Gospodu Luskovcu sem dolžan zahvalo za povabilo na ta posvet. Najbrž je od mene pri?akoval, da bom povedal kaj o vplivih vetrnih elektrarn ali vetrnih generatorjev na krajino in njeno vidno podobo. Žal o tem težko povem kaj prepri?ljivega. Vetrne elektrarne so v  krajinskem prostoru nekaj novega. Zaradi tega so odklonilne reakcije pri?akovane, nenazadnje zaradi najbolj obi?ajnega strahu pred novim. Prepri?anje, da je postaviti nekaj v krajino samo strokovni problem, je narobe, ?eprav se tako prepri?anje danes v Sloveniji mo?no uveljavlja. Krajina je v posesti nas vseh in nih?e si ne sme lastiti pravice, da je razsodnik o tem, kaj v njej po?nemo prav in kaj narobe. Zato tudi ne obstaja neka objektivna resnica o sprejemljivosti ali nesprejemljivosti vetrnih generatorjev v krajini. O tem so lahko le razli?ne subjektivne sodbe. Strokovnih sodb pri tem ne moremo imeti za tiste, ki se ji morajo podrediti vse ostale sodbe. Strokovne sodbe so v tem primeru le ena od poti, ki vodijo k kon?ni skupni opredelitvi pomena, ki ga vetrni generatorji lahko imajo v nekem krajinskem prostoru.   

Vsako vidno doživljanje, tudi doživljanje prostora, je v resnici testiranje hipotez, ki si jih naši možgani postavljajo o sliki, ki pade na o?esno mrežnico (Gregory R.L., Eye and Brain, The Psychology of Seeing, 1966). Vidno doživljanje zato vklju?uje obilo subjektivnih opredelitev, vklju?uje subjektivne izkušnje in razlage, vklju?uje nakopi?eno vednost o okolju, nenazadnje vklju?uje tudi posameznikovo vrednostno naravnanost. Vetrnim generatorjem v prostoru ne moremo pripisati neke splošno veljavne vrednostne opredelitve. Navsezadnje, vrednostna opredelitev kulturnih krajin izhaja iz mnogih artefaktov, ki so nastali v nekem krajinskem prostoru z namenom izrabe naravnih virov. Naj tu omenim samo slovensko kulturno krajinsko posebnost – kozolce, ki so si, ?eprav so artefakti in proizvod ?lovekovega utilitarnega izkoriš?anja naravnih danosti, tudi vetra in klimatskih posebnosti, pridobili status slovenskega nacionalnega kulturnega in krajinskega simbola. Podobno so si tak status pridobili na Holandskem mlini na veter, starejša oblika neposredne izrabe vetrne energije. Sodobni vetrni generatorji so njihovi neposredni nasledniki.

Za današnjo razpravo je zato gotovo povsem nepomembno, kako posameznik od nas osebno dojema vetrne generatorje v prostoru in kaj o njih misli. Bolj pomembno se mi zdi vprašati se, kako se odlo?amo o njihovem postavljanju v okolje in prostor. V tem primeru kakovost rezultata neke odlo?itve ni odvisna od rezultata samega po sebi, temve? od na?ina, kako je do rezultata prišlo. Vetrni generatorji niso pa? lepi ali grdi sami po sebi, krajina z vetrnimi generatorji prav tako ni lepa ali grda sama po sebi. Naj se to sliši še tako nenavadno, kakovost rezultata neke odlo?itve opredeljuje, zlasti v tem primeru, postopek, ki vodi k rezultatu.

Dogajanje okrog postavljanja vetrnih elektrarn v prostor razkriva svojevrstno okoljevarstveno zagato, nekakšno okoljevarstveno slepo ulico, konflikt med dvema okoljevarstvenima zahtevama, ki ju izpostavlja tudi vabilo na ta posvet. Katera od dveh okoljevarstvenih zahtev ima prednost? Ali  je to vprašanje sploh umestno? Ali ima kakšna okoljevarstvena zahteva sploh lahko prednost pred ostalimi?
Odgovor na ta vprašanja se skriva v teoriji prostorskega na?rtovanja. Problem je namre? izrazito prostorsko na?rtovalen.

Teoretiki prostorskega na?rtovanja poznajo tri pristope k (strateškemu) na?rtovanju prostora:
- institucionalen pristop
- komunikativen ali diskurziven pristop in
- interaktiven pristop. (Salet W., Faludi A., 2000)

. Ob razli?nih pojavnih oblikah institucionalnega pristopa naj tu predstavim tistega, ki ima poseben pomen za našo razpravo. Ozna?uje ga prizadevanje za trajno uveljavljanje dolo?enih normativnih principov s pomo?jo njihove 'institucionalizacije', uzakonjenja. ?e si dovolimo prenesti delitev obnašajskih vzorcev pri sprejemanju odlo?itev iz poslovnega sveta, ki jih nobelovec in njihov raziskovalec H. Simon (1996) deli na standardizacijo in optimiranje, potem bi institucionalizacijo normativnih ciljev lahko opisali tudi kot uveljavljanje standardov in pravno zavezujo?ih norm. V prostorskem planiranju se standardi ve?inoma kažejo kot prostorski rezervati, kot predpisani vzorci urejanja ali kot dopustne ravni spreminjanja okolja/prostora.

Komunikativni ali diskurzivni pristop »…poudarja sposobnost strateškega plana, da v simbolnem jeziku povzame družbene aspiracije in vzpostavi nove opore za dejavnosti v prihodnje« (Salet W, Faludi A., 2000). Ta pristop predpostavlja, da je z oblikovanjem prostorske predstave, to je prostorskega plana, mogo?e odslikati tudi 'kolektivno zavest'. Šele v novejšem ?asu, pravijo teoretiki, se je pozornost usmerila na družbene diskurze in na to, kako ti družbeni diskurzi strukturirajo pomene in njihove možne prostorske uresni?itve. Spoznanje o taki kolektivni zavesti, o družbenih diskurzih in identifikacija z njimi povezanih prostorskih podob, njihova razgradnja in njihovo ponovno sestavljanje v rekombinirano podobo naj bi omogo?ali latentnim družbenim pobudam, da se razvijejo v nove oblike družbene koordinacije.

Interaktivni pristop je postal, kot pravita teoretika W. Salet in A. Faludi, bolj o?iten v 80-tih in 90-tih letih prejšnjega stoletja, in sicer kot reakcija na nepopolnost bolj tradicionalnih pristopov, pri katerih so vladne službe nastopale kot glavni koordinatorji procesa prostorskega planiranja, kot reakcija na poudarjen institucionalen pristop. Taka enostranska praksa je odpirala mnogo vprašanj tako legitimnosti planiranja kot njegove u?inkovitosti. To je pravzaprav tudi problem Volovje rebri. Interaktiven pristop se je zato razvil v razli?ne oblike družbene koordinacije in sodelovanja. Pri tem naj bi gonilo takega povezovanja bila prevladujo?a težnja k liberalizaciji in u?inkovitosti vladne politike na eni strani in cvetenje družbenih pobud in družbenih gibanj na drugi strani.    

Za današnjo razpravo je zanimivo pogledati, kako so se spreminjali pristopi k planiranju zavarovanih obmo?ji v Združenih državah Amerike. Na za?etku uveljavljanja dolo?il Zakona o ogroženih vrstah (Endangered Species Act, 1973) je obveljal institucionalen pristop, kar pomeni, da so se pri posegih v varovana obmo?ja uveljavljali institucionalizirani normativni principi varstva narave, ki so dobili izraz v prepovedovalni politiki, kot pravita A. Fung in E.O. Wright (2993). Tak pristop je rojeval konflikte, ker so ti normativni principi v resni?nem svetu tr?ili ob druga?ne vzorce družbenih pravil – normativne principe drugih družbenih skupin. Po izkušnji z razreševanjem takega konflikta v Kaliforniji, pri katerem so sodelovali komiteji deležnikov (stakeholder committees), ki so vklju?evali  uradnike lokalnih in zveznih okoljskih uradov, investitorje, okoljske aktiviste in lokalne organizacije, so 1982 leta zakonodajo dopolnili in uvedli izdelovanje varstvenih na?rtov za habitate (Habitat conservation plan), pri katerih nastanku naj bi sodelovali vsi zainteresirani, predstavniki zvezne in državne administracije, predstavniki lokalne civilne družbe, investitorji, planerji, znanstvene institucije. Sistem urejanja prostora, ki je bil spo?etka zastavljen kot tipi?en primer institucionalnega pristopa, se je nazadnje transformiral v tipi?en interaktiven pristop. (Fung A. in Wright E.O., 1999)    

Slovenska planerska praksa bi lahko razkrila podoben razvoj, le da je potekal v nasprotni smeri. Komunikativen ali diskurziven pristop, prepoznamo ga kot preplet strokovnega dela in družbene komunikacije, je bil vsaj na normativni ravni vzpostavljen z Zakonom o regionalnem prostorskem planiranju leta 1967 (Ur.l. SRS, št.16). S strokovnim delom ob vklju?evanju akterjev planiranja, predvsem administrativnih teles, naj bi si prizadevali po strokovnih merilih zgraditi podobo 'družbene zavesti' v obliki prostorskega plana. Družbeno preverjanje s pomo?jo ob?inskih svetov za urbanizem, z javnimi razgrnitvami in javnimi razpravami naj bi omogo?ilo preverjanje planov z vklju?evanjem družbenih diskurzov.  Z Zakonom o urejanju prostora iz leta 1984 (Ur.l. SRS, št. 18) je bil 'družbeni diskurz' še bolj poudarjen.  Analiza možnosti dolgoro?nega razvoja, ki jo je takratna zakonodaja predpisala z namenom, da se ustvari polje soo?anja normativnih principov, naj bi omogo?ala proces družbene komunikacije z vrsto analiz (Navodila, Ur.l. SRS, št. 42, 1985). Te naj bi, na strokovni ravni, odslikovale bolj artikulirano podobo 'družbene zavesti', kot jo lahko odslika sam plan. Analize možnosti dolgoro?nega razvoja planerska praksa ni docela razumela v taki funkciji. Najbrž je tudi to prispevalo k premišljanjem o druga?nih oblikah strateškega prostorskega planiranja. Usmeritev k institucionalnem pristopu se je nakazovala v 80-tih letih z eksplicitnostjo zahtev za varstvo kmetijskih zemljiš?. Tako imenovani kmetijski prostorski plani so se pripravljali pred pripravo prostorskega plana in opredelitve iz kmetijskega plana so postale obvezno izhodiš?e za dolgoro?ni prostorski plan. Koncept varovanja kmetijskih zemljiš? se je še širil in vzpodbudil tudi druge sektorje, da so z institucionalizacijo njihovih 'normativnih principov' dosegli njihovo neposredno uveljavljanje v prostorskih planih.

V resnici je vsaka varstvena zahteva, ki se postavlja v obliki varstvenega standarda, oziroma na?in, kako se standard v prostoru uveljavlja, v nasprotju z naravo diskurzivnega ali interaktivnega pristopa k planiranju. V tem pogledu se nam sodobne prakse vklju?evanja varstvenih zahtev v prostorsko na?rtovanje kažejo kot povsem nekompatibilne s takimi pristopi k strateškemu prostorskemu planiranju. Varstvo tudi zaradi družbene atmosfere, ki mu je zelo naklonjena, dobiva obliko 'podobo kolektivne zavesti', ki je ni mogo?e razgrajevati in ponovno sestavljati in ki dejansko odstranjuje druge družbene diskurze kot osnovo za ta razgraditveno/sestavljavski proces oblikovanja prostorskega plana. To izhaja iz dejstva, da nekaterim varstvenim normativnim principom pripisujemo intrinzi?no naravo. To se na primer kaže v preimenovanju naravne dediš?ine v naravne vrednote. Vrednote pa imajo po definiciji naravo intrinzi?nih vrednosti. Ker so intrinzi?ne, njihovo varovanje ne more biti predmet sporazmevanja med akterji. Hkrati pa akterji, ki uspejo predstaviti lastne, tu bi lahko zapisali sektorske, interese kot vrednote, ne ?utijo niti potrebe niti niso pripravljeni na širše odprto komunikacijo. Tu ti?i pravi vzrok za konfliktnost postavitve vetrnih generatorjev na Volovji rebri.

Ali je prav ali ni prav, da vetrne generatorje gradimo na Volovji rebri? Odgovor je odvisen od poti, ki bo vodila k odlo?itvi.