Pozdravni nagovor predsednika državnega sveta mag. Blaža Kav?i?a

Spoštovani udeleženci posveta, številni strokovnjaki s podro?ja javne uprave, pravosodja, socialnega varstva, ?lovekovih pravic, psihologije, šolstva in drugih podro?ij, dobrodošli na posvetu, ki ga je Državni svet Republike Slovenije organiziral v sodelovanju z Belim obro?em Slovenije in UNICEF-om Slovenija.

Poseben pozdrav namenjam
predsednici Belega obro?a Vlasti Nussdorfer,
predsednici UNICEF-a Slovenije Zori Tomi?,
predsedniku Nacionalnega odbora za uresni?evanju otrokovih pravic dr. Zoranu Pavlovi?u ter kolegu državnemu svetniku dr. Zoltanu Janu.

V svojem imenu in v imenu Državnega sveta se vam zahvaljujem, da ste prišli. Vedno smo ponosni, ?e lahko v svoje okrilje sprejmemo resorsko in institucionalno tako raznoliko množico strokovnjakov in hkrati tudi ljudi, ki jim ni vseeno.

Zavedam se, da bi se marsikdo izmed vas današnjemu posvetu zlahka izognil ali zamahnil z roko v prepri?anju, da boljših rešitev in hitrejših poti do njih ni, ali pa so preve? zapletene. Ravno zato že s svojo prisotnostjo vsak od vas daje možnost in zagon novim na?inom reševanja pere?e problematike. Rad bi iskreno zaskrbljenost za vse ve? otrok, ki jim bole?a ob?utja ob razhodih ali razvezah njihovih staršev ukradejo marsikatero urico spanja in otroške brezskrbnosti.

Pa ne gre obtoževati nikogar.  Ne staršev, ne centrov za socialno delo, ne sodnikov, tožilcev, izvršiteljev ali tistih, ki s temi otroki preživijo vsaj del dneva.  Navsezadnje vsi, vsak po svojih najboljših mo?eh in v dobri veri, skušate v dani situaciji reagirati v okviru svojih pooblastil, pridobljenih znanj in, roko na srce, velikokrat tudi pod ?asovnim pritiskom ali v ?ustveno iz?rpljujo?em vzdušju.

Vaši napori zato v prvi vrsti zaslužijo pohvalo. Res je tudi, da prav vsaka zgodba nima sre?nega konca in se ne kon?a brez solz v o?eh staršev, otrok in morda skrivoma tudi na strani marsikoga od vas, od katerih se v posamezni situaciji pri?akuje sprejemanje pomembnih in predvsem pravi?nih odlo?itev. Kar je zagotovo težko, še posebej, kadar so vpletena mo?na ?ustva in v vas zrejo trpe?e otroške o?i.

Problem trpljenja otrok ni samo problem družine, kot osnovne celice družbe, ampak zaradi vedno bolj o?itnega razvrednotenja naše družbe, vse bolj postaja tudi odgovornost slehernega izmed nas. Zavedam se, da se je otrokom že brez dodatnih ?ustvenih obremenitev v današnjem svetu težko brezskrbno poditi za žogo ali poznati ob?utek brezpogojne ljubezni. Že mi, starejši, v?asih ne vemo, kako ustaviti ta ?edalje hitrejši tempo življenja ali kako se brez stresa soo?iti z življenjskimi odlo?itvami. Otroci so še toliko bolj ob?utljivi in v?asih naše odlo?itve od njih zahtevajo celo nekaj, ?esar niti sami nismo sposobni prenesti ali sprejeti. ?e se le da, jim moramo omogo?iti, da se z morebitnimi spremembami v njihovem življenju soo?ijo na ?im bolj blag na?in ter s ?im manj dolgoro?nih negativnih psihi?nih posledic.

Posebej želim poudariti, da namen današnjega posveta ni obtoževanje staršev in njihovih legitimnih, velikokrat tudi zanje najtežjih odlo?itev v življenju. Vsak od staršev se zagotovo trudi delovati tako, kot meni, da je za njegovega otroka in zanj v dani situaciji najboljše. ?e je ravnal prav, zagotovo pokaže ?as.

Enako velja za vse, ki so kakorkoli vklju?eni v procese razhodov ali razvez staršev ter njihove posledice. Vsekakor nih?e od nas ne more trditi, da je bil do sedaj v svojem življenju prav v vsakem trenutku pravi?en, ?loveški ali nepristranski. Zato bodimo v svojih mislih, dejanjih in besedah popustljivi in dopustimo tudi drugim, da izrazijo svoja mnenja.
V vabilu smo zapisali naslednje besede: "na podlagi dialoga in strpne izmenjave mnenj" - naj bodo te besede vaše vodilo pri predstavitvi vaših stališ?, mnenj, ob?utij ali zgodb. Ne glede na to ali ste osebno prizadeti, poklicno vezani na tematiko ali ?e imate možnosti kaj spremeniti, vzemite današnji posvet za svojega in imejte pred seboj en sam cilj – najti ?im bolj u?inkovite rešitve za prepre?evanje negativnih posledic postopkov, katerih ozadje je že samo po sebi dovolj travmati?no in obremenilno, predvsem za tiste ?lane naše družbe, ki bi morali biti deležni najve?je zaš?ite –  otroke.

Ne domišljamo si sicer, da bi lahko prav danes našli idealno rešitev, prepri?ani pa smo, da je vsaka takšna izmenjava strokovnih mnenj lahko pomemben korak h kon?nemu cilju.

In zato smo danes tukaj.