Magnetogram posveta: Športna rekreacija danes in jutri

Nekorigiran magnetogram (dobesedni zapis) posveta, ki je bila 23. aprila 2009 v prostorih Državnega sveta RS.
Posvet je moderiral državni svetnik Bogomir Vnu?ec.

           BOGOMIR VNU?EC: Pri?enjam posvet na temo Športna rekreacija danes in jutri. Lep pozdrav vsem skupaj. Še posebej bi pozdravil predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kav?i?a, predstavnike, ki bodo predstavili referate, še posebej gospoda Rajštra, direktorja Direktorata za šport na Ministrstvu za šolstvo in šport in seveda vse ostale.
Preden bi pri?el, samo par kratkih tehni?nih pojasnil. Na klopi imate listke, ki so namenjeni za to, ?e želi kdo po referatih povedati še svoje mnenje, videnje, komentarje referatov, prosim, da se prijavite, napišete ime, priimek, vaš naslov oz. funkcijo, s katero bi se radi predstavili in nam dostavite sem, tako da bomo imeli nek vrsti red, da boste vsi prišli na vrsto. Zaklju?ili naj bi okoli 13. ure, lahko pa tudi prej ali pa kasneje, ne bo ni? hudega. Taka so nekako pravila naše hiše.
Sedaj bi pa prosil predsednika Državnega sveta, gospoda mag. Blaža Kav?i?a, za uvodni pozdrav. Izvolite.

MAG. BLAŽ KAV?I?: Spoštovani udeleženci današnjega posveta, spoštovani gostje, naj vas prav lepo pozdravim v Državnem svetu Republike Slovenije, drugem domu slovenskega Parlamenta!
V Državnem svetu smo se sporazumeli o dokaj konkretnem razumevanju in spoštovanju pojma nacionalni interes. ?e je ta pojem za nekatere prazna floskula, ostanek stari ?asov, ali izgovor za manj objektivizirane politi?no – finan?ne odlo?itve, ta pojem v Državnem svetu razumemo v zelo jasnem pomenu – kakovost življenja državljanov. Kakovost življenja pa tvorita dve temeljni sestavini: svoboda in blagostanje. Športno rekreacijo bi lahko uvrstili med pomembne sestavine blagostanja, ki je merljiva kategorija in vklju?uje tako materialne, kot tudi nematerialne sestavine. A Slovenci žal še vedno zelo pogosto obolevamo in umiramo zaradi bolezni srca in ožilja, rakavih obolenj in poškodb. Kot kažejo raziskave, v tem prehitevamo celo razvite evropske države. Na številne vzroke za nastanek bolezni kot posamezniki seveda ne moremo vplivati, za zdravje pa lahko veliko naredimo že z našim na?inom življenja.  Zdravje namre? lahko ohranjajo, izboljšajo in povrnejo: zdrava prehrana, opustitev kajenja in uživanja alkoholnih pija?, obvladovanje stresa ter tudi in predvsem zmerna gibalna/športna dejavnost.
Kaj torej pomeni podatek, da je ve? kot polovica Slovencev telesno neaktivnih in je le petina takih, ki se redno gibljejo. Ali lahko ostajamo ravnodušni tudi ob podatkih, da se med otroci in mladostniki pove?uje prekomerna telesna teža? Ali nas ne bi morda moral bolj skrbeti tudi podatek, da športna aktivnost z leti upada in se, posebej pri starejših od 50 let, pove?uje delež telesno neaktivnih? Vemo namre?, da je prav za to obdobje telesna aktivnost še kako pomembna, saj ohranja mnoge vitalne lastnosti in sposobnosti, ki posledi?no zvišujejo kvaliteto življenja v starosti in življenje samo tudi podaljšujejo. Gibanje in zdravje sta namre? tesno povezana! Pa ne gre le za fizi?no zdravje! Iz rezultatov številnih študij doma in v tujini je razvidno, da primerna telesna aktivnost poleg vitalnosti  pripomore k harmoniji telesnega in duševnega življenja.

Zakaj torej potem ve? ljudi ne "jemlje" preprostega zdravila, imenovanega "rekreacija", ?e je tako u?inkovito in pravzaprav zastonj "investicija" v nas same? Ali smo samemu sebi res tako zelo malo "vredni"? Po drugi strani pa raziskave javnega mnenja kažejo, da je Slovencem zdravje izjemno pomembna vrednota!
Ponovno, tako kot v vseh diskusijah o zdravju, stopi v ospredje problem ozaveš?enosti. Tu pa lahko veliko naredi prav država, še zlasti pri delu z mladimi. Le ozaveš?en posameznik se bo v obdobju odraš?anja in odraslosti zavestno, v skrbi za svoje zdravje, vklju?eval v športne programe, ki bodo temu primerno pestrejši. Gre za proces popularizacije športa, ki ga mora podpirati javni sektor in v katerem mora korist spoznati tudi zasebni sektor. To je tudi usmeritev Evropske komisije, ki se je z Belo knjigo zavzela za okrepitev zavesti o potrebah in posebnostih športnega sektorja ter za celovito obravnavo vloge športa v družbi.
V Državnem svetu Republike Slovenije pozdravljamo prizadevanja vseh športnih organizacij in društev, še posebej tistih, ki zajemajo raznovrstno ljubiteljsko ukvarjanje s telesnimi aktivnostmi. Pozdravljamo prizadevanja Športne unije Slovenije in partnerjev Zdravo društvo - z gibanjem do zdravja,  ki so si ambiciozno zadali za cilj uveljaviti zdrav življenjski slog in s tem namenom razvijajo konkuren?no mrežo v vseh ve?jih slovenskih krajih, spodbujajo razvoj kakovostnih prosto?asnih programov z inovacijami, strokovnostjo, veliko dodano vrednostjo ter želijo dosegati sinergijske u?inke z zdravstvenim sektorjem, lokalno upravo ter mediji in sponzorji. Prav tako pozdravljamo vse aktivnosti na podro?ju ozaveš?anja prebivalstva, še posebej mladih, saj vemo, da se zdrav življenjski slog da nau?iti. Veseli me, da uspešno poteka tudi vseslovenska športno družbena akcija »Veter v laseh, s športom proti drogi 2009«, s katero se želi mlade  opozoriti na škodljivost vseh vrst drog in jih spodbuditi k zdravemu življenju, tudi športu.
Tudi v ?asu globalne ekonomske in družbene krize lahko šport za vse pomaga graditi pozitivne vrednote v družbi in blažiti socialne razlike.
Spoštovani, v Državnem svetu, kot drugem domu slovenskega parlamenta, zastopamo tudi interese civilne družbe. S številnimi javnimi posveti spodbujamo društva in organizacije, da se aktivno vklju?ujejo v procese soodlo?anja o zadevah javnega pomena. V tem smislu nastopamo kot povezovalci med razli?nimi družbenimi interesi, ki se prek civilne sfere širijo na vse družbene segmente.
Naj vas ob tej priložnosti povabim, da svoje današnje ugotovitve, pobude in predloge, ki bi se nanašali na morebitne zakonodajne spremembe na podro?ju rekreacije in športa, naslovite na Državni svet Republike Slovenije. Tudi v bodo?e želimo biti posredovalec in soustvarjalec idej, predlogov in zahtev, ki se na ta na?in lahko uresni?ijo v zakonodajnem procesu. Prav nadgradnja zakonodajnih pobud s strani civilne družbe je ena od pomembnih pristojnosti, ki jih Državnemu svetu daje Ustava in z vašo pomo?jo in za vas želimo to pristojnost uresni?evati. Hvala.

BOGOMIR VNU?EC: Hvala predsedniku Državnega sveta za te spodbudne besede. Preden dam sam sebi besedi, bi pozdravil še gospoda Antona Peršaka, vodjo interesne skupine negospodarskih dejavnosti v Državnem svetu, ki pokriva tudi podro?je športa. Med prvimi se je tudi že prijavil za razpravo po referatih. Sedaj bi pa še prosil Iztoka Ritarja, da v tem ?asu vodi sejo.
Šport in rekreacija lahko pomembno prispevata k blaginji družbe, k integracijam, socialnem in medkulturnem dialogu ter h krepitvi zdravja in vseživljenjskemu u?enju. Spodbudno lahko vplivata na razvoj pozitivnih vrednot, kot so solidarnost, poštenost, strpnost, moštveni duh. Z naložbami v športno-turisti?no in športno-rekreativno infrastrukturo tudi v obliki javno-zasebnega partnerstva lahko spodbudimo ne samo kakovostno preživljanje prostega ?asa, ampak tudi ustvarjamo povpraševanje in potrošnjo. Z razvijanjem in krepitvijo primernih kompetenc prostovoljcev in drugih delavcev v športu, spodbujanjem u?inkovitih oblik sodelovanja, s partnerskim povezovanjem vseh deležnikov v športu, lahko ustvarimo še boljše pogoje za pozitivne sinergijske u?inke številnih ugodnih vplivov športa na posameznika in družbo, tako pri nas kot v tujini. Društva na tem podro?ju imajo številne prednosti. Lahko re?emo, da je velika avtonomija športnih organizacij kot civilne družbe. Potem številna društva imajo zelo kakovostne ?lane z znanjem in pa tudi z lastnimi infrastrukturnimi objekti. V njih so ugledni, verodostojni, kompetentni športni strokovnjaki, ?lani razli?nih organov športnih zvez, ki jih imamo. Ta del je zelo popularen in priljubljen pri nas. Oblika kot organizacija. Govorim o društvih. Zato je tudi tukaj veliko priložnosti. Predvsem trend zanimanja dolo?enih ciljnih skupin za ukvarjanje s športom. Na primer, upokojenci so zelo zanimivi za te zadeve. Potem trend preusmeritve iz vrhunskega športa na podro?je športne rekreacije za ohranitev in krepitev zdravja. Moramo re?i, da imamo številne rekreativce, ki dosegajo vrhunske rezultate v svojih kategorijah doma in v svetu. Nekateri so celo boljši, kot aktivni športniki. Na ta na?in lahko ve?amo ponudbo javnih sredstev, predvsem iz evropskih strukturnih skladov in pa priložnost je tudi sprejem Bele knjige o športu in pa vloga in pomen rekreacije kot take.
Seveda se pa tukaj sre?ujemo s težavami in slabostmi, ki so. Na primer, neprijazna dav?na zakonodaja na tem podro?ju, neustrezen, mogo?e preživet, nacionalni program športa, nespodbuden zakon o športu, administrativne ovire pri izvajanju aktivnosti pri pridobivanju javnih finan?nih sredstev. Zaviralna zakonodaja o društvih. Mi imamo samo eno zakonodajo, ki me?e v isti kot vsa društva. Vemo pa, da so tudi tu razne luknje, ko se društva ustanavljajo samo za izogibanje davš?inam, medtem ko tista društva, ki bi pa želela delati, so pa tu potem na slabšem.
Problem zadnje ?ase je tudi družbeno nepriznano prostovoljno delo v športu. Tega je vedno manj. Nezainteresiranost medijev recimo za podro?je športne rekreacije in nacionalnega športa. Zahtevni in izbir?ni potencialni uporabniki storitev na podro?ju športa in rekreacije. Nepriznanje neformalno pridobljene strokovne usposobljenosti na tem podro?ju in še bi lahko naštevali.
Mogo?e bi samo še na kratko omenil težko dostopni finan?ni viri iz tega naslova. Društva imajo tudi probleme, ker nekatera oz. kar velika ve?ina nimajo razvitih strokovnih kompetenc za recimo neko dobro pripravljeno vlogo, ko se je treba prijaviti na razpise. Zlasti ti razpisi in evropskih skladov so zelo zapleteni. Toliko bi na kratko.
Upam, da bo današnji posvet na koncu tudi, kot je že predsednik pozval, neke zaklju?ke formuliral, neke pozive tako pristojnim vladnim ustanovam kot tudi drugim, da se tu na tem podro?ju na to, kar sem mogo?e že tudi sam naštel, kakšna stvar dopolni, prilagodi oz. omogo?i društvom boljšo vklju?enosti v razvojne projekte. Slišimo, da je recesija priložnost tudi za gospodarstvo, mislim, da je priložnost tudi za to podro?je. Hvala.

            IZTOK RITAR: Hvala lepa gospodu Bogomirju Vnu?ecu, državnemu svetniku Državnega sveta za kratek in hkrati iz?rpen prispevek v obliki analize priložnosti in nevarnosti, ki so na slovenskem trgu športne rekreacije.

BOGOMIR VNU?EC: Sedaj bi pa kar za?el z referati. Rad bi vas samo obvestil, da namesto gospoda Mira Ukmarja iz Športne unije bo njegov referat Vloga in pomen športnih društev danes in jutri predstavil gospod Rado Svetek. Izvolite.

            RADO SVETEK: Hvala lepa. Zahvalil bi se predsedniku Državnega sveta, da je pravzaprav sprejel našo pobudo za to, da se ta tema, ki je za nas sicer pomembna, ampak za druge mogo?e doslej ni bila, obravnava v Državnem svetu. Zahvalil bi se predsedujo?emu danes, gospodu Vnu?ecu, ki je to pobudo prinesel v Državni svet, tako da je danes prišlo do te realizacije. Obenem bi tudi pozdravil vse sodelujo?e, ki bodo imeli danes referate, ki so na nek na?in tudi naši sodelavci pri kreiranju neke nove politike Športne unije, neke nove paradigme, s katero se ukvarjamo prav te dni po izvolitvi novega vodstva športne organizacije. Tudi jaz bi sam pozdravil gospoda Peršaka in pa gospoda Rajštra, direktorja Direktorata za šport na Ministrstvu za šport.
Današnji ?as je na nek na?in precej neobi?ajen. Pesti nas ekonomska kriza, podjetja propadajo, iš?ejo in preganjajo se tajkuni, vse ve? je socialnih tenzij. Težave nastopajo celo pri vladanju. Naša razprava bo mogo?e zaradi tega danes zvenela kar nekako romanti?no, bolj mehko. Pred tem težkim obdobjem bi bila mogo?e taka razprava bolj relevantna mogo?e, ampak danes, ko sem poslušal predsednika Državnega sveta, mislim, da je tudi današnji ?as tisti, ki pravzaprav v krizi daje priložnost civilni sferi, da nekaj na tem podro?ju naredi. Mislim, da nas to ohrabruje in da so te zadeve, ki sta jih oba izgovorila pred menoj, pravzaprav nekaj tistega, kar mi lahko že damo v te zaklju?ke, ki bi jih na nek na?in Državni svet posredoval tudi tistim, ki sprejemajo zakonodajo in pa ustvarjajo pogoje za boljše delovanje športa, posebej športne rekreacije pri nas.
Naša današnja želja je bila predvsem, ampak seveda ni? ne omejujejo, ker smo svobodni ljudje, da … (nerazlo?no) v enem segmentu, in sicer segmentu športa za vse, v tistem delu, ki ga zaokroža civilna sfera. Vsi vemo, da je stvar tega, da se s športom ukvarjamo, seveda povsem prostovoljna in svobodna. Da se ljudje sorodnih interesov vklju?ujejo v društva, je seveda absolutno njihova izbira in je na nek na?in seveda po drugih strani nekako zakonsko druga?e utemeljena. Da se ta društva vklju?ujejo v športne asociacije po absolutno lastni presoji, je tudi jasno. Število teh vklju?enih pa tem organizacijam daje neke vrste kredibilnosti in pravico zastopati interese, ki jih ?lanstvo izraža. Prav zato smo danes tu, da zadeve, ki nas bremene, ki bremene nas skupaj, z nekimi predlogi, z reševanjem predstavimo Državnemu svetu, kot je vsem nam znano, najvišjemu predstavniku civilne sfere v Sloveniji, zato menimo, da smo veseli, da nas je sprejel, neke vrste dolžnost, da se te stvari na nek na?in prenesejo, transmitirajo v druge organe.
To nalogo smo si zadali v naši organizaciji v Šusu, organizaciji športa za vse, ki je v slovenskem prostoru absolutno in tudi mednarodnem prostoru prepoznavna. Mi  želimo te stvari delati družbeno odgovorno, smo avtonomni in seveda želimo biti konkuren?ni in pa seveda partnerski na podro?ju športa za vse.
Naš klju?en namen je, da podpiramo kar se da kakovostno ?lanice, ki so se vklju?ile, ?e jih seveda to zanima, da s programom ponudbe nekih podpornih storitev ter artikuliranjem njihovih zahtev državnim organom pravzaprav s temi zahtevami tudi na nek na?in nekam prodremo. Ob tem se zavzemamo za neke programe, ki so inovativni, ki so tudi splošno priznani. O teh zadevah ste nekaj že slišali, neke materiale ste pa dobili tudi zunaj. Veseli smo, da pravzaprav uspevamo ne zgolj v tej sredini, ampak da so ti programi in pa naše delovanje pravzaprav bili prepoznani tudi v organizacijah izven meja Slovenije. Moram re?i, da to, kar je predsednik omenil, .. (nerazlo?no), eden od štirih projektov velike evropske organizacije oz. svetovne organizacije Iske (?), organizacija športa in kulture in da smo tu zraven, da igramo pomembno vlogo tudi pri tvinigiranju (?) oz. po prenašanju tega znanja drugim državam, tako razvitim kot nerazvitim v naši okolici.
Ta šport za vse, kot sem že dejal, pridobiva vse ve?ji pomen vsaj v tem smislu zapisanega v Evropski uniji, ker so pa? že zdavnaj prepoznali te pozitivne lastnosti športa za vse, tako kot je že bilo re?eno, na zdravje, na psihi?no in druga?no po?utje ljudi. Prav zaradi tega zadnje ?ase pravzaprav opažamo, da se na nivoju ministrov ve?krat sre?ujejo ministri za šport in zdravje. Tako je bilo zadnje sre?anje v Atenah, ?e se ne motim in pravzaprav govorijo prav o tem segmentu športa, športa za vse.
Mislimo pa, da prav v tem današnjem ?asu, da ima podro?je društev, predvsem društev, še kako pomembno vlogo. Povezovanje teh ljudi v teh športnih društvih ni zgolj vprašanje interesa po športni rekreaciji, po gibanju, ampak imajo te povezave tudi druga?en in globlji pomen. Društva postajajo neka pristna socialna okolja, vse pomembnejši prostor za druženje, za medsebojno komunikacijo in pomo? posameznikov pri reševanju vsakdanjih vprašanj. Posebej v tem delu, ko opravlja tudi svojo temeljno dejavnost razvoja športne rekreacije v ?asu, ko pravzaprav ta ekonomska kriza povzro?a to, da se ljudje ne morejo udeleževati v?asih bolj kvalitetnih programov v okviru podjetniškega sistema organiziranja, ampak vendarle, da se sre?uje tu in da ob tem rešujejo tudi seveda druga socialna življenjska vprašanja. To je sicer bilo že znano v preteklosti in mi sicer opažamo, da je ta del bolj prisoten v ruralnem podro?ju Slovenije, verjetno se bo pa razvil tudi v mestnih oz. urbanih sredinah.
Izhod iz ovir in težav, ki jih imamo, ki jih ta civilna sfera ?uti, narekuje neke ukrepe za izboljšanje težav. Nekaj jih prav zagotovo posega na ve?jo podporo organizacijam civilne sfere ter na krepitev njene avtonomije ter družbene odgovornosti ter prostovoljnosti. Da bi to dosegli, je pa? potrebno dolo?ene ukrepe tudi sprejemati. To, kar danes predlagamo, o ?emer v nekih kratkih besedah bi hotel to jaz povedati, pa ve? bo povedal tudi Retar, pravzaprav to izhajajo iz tega, ker smo pravzaprav mi sre?ali ob posvetih z ljudmi v ob?inam. Zelo intenzivno smo se ukvarjali s tem v preteklem letu. Te tenzije, te težave, ki jih ljudje imajo in ki jih boste lahko tudi tu danes izrazili, so pravzaprav tiste, ki smo jih slišali in ki jih želimo pravzaprav prenesti, ker so absolutno tudi avtenti?ne.
To, kar je tudi predsednik dejal, absolutno drži. Spremeniti zakonodajo, ki zadeva športno rekreacijo, tako zakon o športu, tako seveda tudi zakon o društvih, ki postavlja pred društva nemogo?e zahteve, ki jih pravzaprav tla?i in uni?uje tisto, o ?emer govorimo ve?krat – prostovoljno delo. V?eraj popoldne me je eden od zelo za nas pomembnih športnih delavcev iz Krašne, kjer dela ure in ure na tem podro?ju, Marjan Štukelj, rekel: »Povej tem ljudem tam v Državnem svetu, da naj nas nehajo obremenjevati s toliko administriranja, da naj nas razbremenijo s to zakonodajo, ki nam nalaga toliko odgovornosti, ve? kot pa odgovornosti posameznim podjetnikom v podjetjih. ?e tega ne bo, te prostovoljne sfere ve? ne bo.« Sem mu rekel, da bom to njegovo sporo?ilo prenesel tudi sem. Mi se seveda tudi zavzemamo za ve?jo preglednost financiranja iz državnih sredstev, sredstev fundacij in drugih skladov, predvsem iz vidika boljšega financiranja športa za vse.
Bom kasneje povedal, kako te stvari izgledajo, ampak vendarle. Dosegli smo, Športna unija sicer, poskušati pomagati pri ureditvi enega podro?ja, in sicer Fundacija za šport. To je bila neka in še vedno pa? je fundacija kot taka, organizirana po isti zakonodaji, pa vendarle ta organizacija ni delala s temi sredstvi kot z javnimi sredstvi, ni bila dolžna spoštovati nobene zakonodaje, upravnih postopkov in tako dalje, ampak so se zadeve seveda talale tako, kot so se in seveda nih?e ni imel v tej demokrati?ni družbi možnosti, da sploh vpraša oz. se pritoži, zakaj tako je. Sedaj, hvala bogu, se na tem podro?ju zadeve urejajo in tu seveda moramo re?i, da imamo neke zasluge, ?eprav smo te zadeve že predlagali takrat ministrstvu, ampak to se ni upoštevalo in smo te zadeve namre? morali dokazati sodno. Žalostno, ampak vendarle. Seveda, mi ne bi želeli, da se te stvari urejajo sodno, ampak da se z družbeno voljo, ki se ustvarja v tej državi, naredi na nek miren, posesualen na?in. To seveda bi bila naša velika želja.
Druga zadeva, ki je bila tudi omenjena na teh raznih posvetih, je, da bi morali skrbeti za programe, ki so namenjeni socialno šibkim, otrokom, mladostnikom, starostnikom in družinam. Tu je seveda problem, ker resni?no to podro?je je na nek na?in zapostavljeno bilo v preteklosti glede financiranja, ker vendarle smo v preteklem obdobju, posebej v za?etku naše samostojnosti, dajali ogromno pozornost vrhunskemu športu kot pravzaprav enemu od edinih reprezentantov kvalitete življenja oz. razvitosti Slovenije kot take. To se je sedaj izkazalo, da tako razmišljanje ne drži, ker merila za to, koliko si razvit, se upošteva druga?e.
Tu nas pa seveda zanima še ena druga zadeva. Na kakšen na?in revitalizirati in graditi tisto infrastrukturo, ki je namenjena tudi športni rekreaciji, ki je namenjena ljudem v prostem ?asu. Mi vemo, da je v preteklem obdobju pravzaprav država, posebej v ?asu od 2000-2005 zgradila ogromno objektov, predvsem šolskih objektov, javnih objektov, da pa seveda tu nastopajo težave, ker država ne vlaga v civilni sektor, kljub temu, da govorimo o neki maksimi javno-zasebnih vlaganj, ampak na tem podro?ju je tem civilnim organizacijam prakti?no nemogo?e dobiti iz državnih prora?unov denar za obnovo recimo ali revitalizacijo objektov, ki stojijo že leta in leta in ki imajo neke vrste tudi že zgodovinsko in druga?no vrednost. Tu so ogromne težave. Mi bi si absolutno želeli, da pride tu do dolo?enih sprememb, tudi seveda zakonodaje, ?e je zakonodaja ovira za to, da bi tu na tem podro?ju pristopili k tem zadevam in da bi pravzaprav tudi na ta na?in dali neko korajžo tej civilni sferi, da bolj aktivno deluje.
Govoril sem že o tem prostovoljstvu. Tu so težave velike. Najbrž bodo tudi drugi, vidim ljudi, ki na prostovoljstvu delajo, da bodo o tem govorili, tako da o tem ne bi tukaj govoril.
Podobne dileme tarejo tudi nekatere druge države v Evropi. Lansko leto je francosko ministrstvo za šport naredilo neko raziskavo o tem, kako te zadeve v ?asu njihovega predsedovanja te?ejo pri njih. Oni se pa? sprašujejo, ali model tega povpre?nega evropskega financiranja športa se soo?a z neko tvegano prihodnostjo. Tako ugotavljajo, da je usmerjenost financiranja škodljiva za množi?en šport. Govorijo o tem. To je podpisal državni sekretar za šport  v Franciji, ki je zakonodajno izjemno organizirana država, kjer je pa? jakobinski sistem. Imajo absolutno vse stvari pošlihtane, ampak vendarle tudi oni to ugotavljajo.
Države dajo prednost športnim dosežkom in medijski izpostavljenosti, ki je namenjena športu na visoki ravni ali prora?unom teh športnih federacij. ?eprav v Franciji daje nogomet neka sredstva tudi za druge športe. Ugotavljajo, da je v bistvu v teh državnih prora?unih 6 % sredstev, ki se namenja tem špic zadevam in po njihovem mnenju tak rezultat skriva dvoumnost glede prioritet posameznih vlad. Namre?, glasno propagirajo zdravstvene in družbene prednosti teh dejavnosti, sredstva pa se stekajo k športu na visoki ravni. Te podobne zadeve, moram re?i, še bistveno slabše se dogajajo pri nas.
?e pogledamo to sliko na državni ravni, pogledali smo razpis ministrstva vašega sektorja in pa? v tem ugotavljamo, da je na državni ravni za podro?je športa, za razvojne programe, namenjenih 4,8 % sredstev. Temu je tako. Moram re?i, da je bilo v zgodnjih 90-ih letih bistveno bolje, kot sedaj, ampak vendarle, temu je tako. Te zadeve bi radi s?asoma spremenili. Ne gre za to, da bi se moral budget sam kot tak spremeniti, ampak vendarle želimo opozoriti na te zadeve.                               Iz fundacije, stvar se je nekoliko izboljšala, pa okoli 6 %.
Tista študija, ki jo imam, mi smo jo dali prevesti v slovenš?ino, je sicer v angleš?ini, govori tudi o tem, da na podoben na?in pravzaprav funkcionirajo lokalne skupnosti, kjer pravzaprav v veliki meri kopirajo tudi te zglede iz državnega nivoja in da te vire sredstev ne usmerjajo v taki meri v šport, ampak predvsem v tisti lokalni tekmovalni šport.
Študija omenja tudi nekaj predlogov, kako zagotoviti stabilnejše financiranje športa v Evropi. Ali bo to primerno tudi za nas ali ne, ampak vendarle nekaj stvari bi tu navedel. To bazirano stekanje, je ve? financ, prebivalstva v  množi?ne športe kot protiutež temu, da naj bi seveda pa tudi športne organizacije naredile ve?, da naj bi bile bolj kvalitetne in ponujale boljše programe in s tem na nek na?in nadgradile kakovost svojega delovanja. Predlagal bi tudi, da bi z državnimi predpisi, to pa je mogo?e neka zadeva, ki bi veljala tudi za nas, sprejel .. (nerazlo?no) deleža dohodkov iz DDV-ja, ki je odmerjen športu, usmerjali v športne organizacije. Teh pobud je bilo tudi pri nas že kar nekaj.
Taki ukrepi naj sicer ne bi bili v skladu s politiko v državah EU, to tudi sami opozarjajo, in bi bili za?asni zgolj v ?asu finan?ne in gospodarske krize. Usmerjeni bi bili v krepitev športnega sektorja z zaposlovanjem ve? teh za?asnih delavcev ali pa brezposelnih s pove?evanjem prostovoljnega dela, o katerem smo že govorili, z obnovo športne opreme, infrastrukture, s ?imer bi na nek na?in tudi razvijali pripadnost udeležencev športu in zagotavljali višje povpraševanje oz. lojalnost tem športnim organizacijam oz. športu za vse.
Skratka, predlogi za spremembe športne politike oz. financiranja posameznih segmentov športa so prisotni tudi drugod. Financiranje, ki bi spoštovalo kvaliteto dela, javno priznanje dela prostovoljcev, kot je obi?aj tudi v drugih državah, bi moralo postati pogoj za vrednotenje programov športa na ravni države. Menimo, da so že omenjene spremembe same zakonodaje nujne. Tokrat pa pri?akujemo, da se bo politika vtikala, ker v principu govorimo o tem, da naj se politika ne bi vtikala v to, ker v bistvu bi se politika predvsem v tistem delu, da bi ustvarjala pogoje, predvsem zakonodajne, ki bodo zagotavljali hitrejši napredek in boljše pogoje za delovanje te ve?krat omenjene civilne sfere. Da bi to dosegli, pa moramo tudi v športu zagotoviti medsebojna partnerstva in solidarnost, saj nam to omogo?a, da želene spremembe dosežemo hitreje.
?as nekaterih velikih dogodkov, velikih tem se je za?el in se na nek na?in umirja. V kozmos je bil ustreljen Kozmus. Minister je ponudil dobro solucijo. Super. Zadeva se je na nek na?in umirila. Nobenim ?opov ne slišimo, da bi ne vem kako glasno razgrajali, koliko ho?ejo imeti še ve? denarja. Celo govorijo, da je vse v redu. Tema velikih prireditev z zadevo, ki je na vzhodnem delu Slovenije predvidena, se na nek na?in umirja. Mogo?e je ?as, da pristopimo k tem esencialnim vprašanjem reševanja položaja društev. Hvala lepa.

            IZTOK RITAR: Hvala lepa gospodu Radu Cvetku, izvršnemu direktorju Športne unije Slovenije za oris na podro?ju športne rekreacije doma in nekaterih tujih deželah in za njegove pobude o nadaljnjih smereh morebitnega razvoja športne rekreacije v Sloveniji.
Naš naslednji govorec je dr. Milan Hosta. Prihaja iz Športnega društva astma in šport. Je velik poznavalec tudi tiste strani športa, o kateri nekoliko manj vemo in govorimo. Govorimo namre? o etiki, o filozofiji, o sociologiji športa. Tu je nekoliko bolje podkovan, zato bomo z zanimanjem prisluhnili njegovemu prispevku.

            DR. MILAN HOSTA: Iztok, hvala lepa. Lepo pozdravljeni. Jaz bom poskušal strniti zadevo iz tistih dvanajst minut, kot mi je namenjenih. Sicer sem bil vabljen na to sre?anje, na ta posvet kot predstavnik Društva astma in šport, ampak predstavljam še druge inštitucije in bi rad povedal, ker je tudi pomembno za naprej, kako bom neke stvari posredoval. Predstavljam tudi ŠUS. Sem predstavnik izvršnega odbora, ?lan izvršnega odbora. Sem podpredsednik Zveze za šport otrok in mladine Slovenije. Sem ?lan Slovenske olimpijske akademije pri OKS in tudi bila je ustanovljena Komisija za mednarodno sodelovanje in vklju?ujem se v britansko olimpijsko akademijo vsako leto oz. vsako drugo leto. Deloval sem osem let na Fakulteti za šport. Sedaj se habilitiram na Univerzi na Primorskem in nenazadnje pred kratkim sem se za?el politi?no udejstvovati na podro?ju športa. Sem ve?krat razcepljena osebnost in mislim, da mi te vse pozicije omogo?ajo en tak pregled nad tem. Tudi to, da sem osem let se ubadal s filozofijo športa, mi daje v bistvu en širši pogled, ne nujno vedno tudi v globino, kar ni vedno tudi namen.
Danes želim v prvem delu predstaviti, kako jaz vidim to pripravo na prenavljanje nacionalnega programa z nekaterimi poudarki, ki so namenjeni rekreaciji. V drugem delu pa tisto, kar je naslovna tema, torej neke eti?ne dimenzije in trajnostni razvoj.
Nastopam pa tudi s pozicije, sedaj delujem v  gospodarstvu, kot davkopla?evalec, v katerega, ?e na okroglo seštejem, da kar naredim eno povpre?je, je bilo v osmih letih vloženo 160.000 javnih financ. Takrat, ko sem deloval na Fakulteti na šport, 160.000 evrov za mojo pla?o in se ?utim odgovornega, da vendarle, ?e je nekdo prepoznal ta interes v meni in je vlagal v mene toliko ?asa, da pa nekatere stvari, ki bi jih sicer moral odpirati na inštituciji, kjer smo to razvijali in se to ne dela ve?, odprem danes tu pred vami.
Za uvod morda Bela knjiga o športu. Kaj nam sporo?a? Za?ne se že s citatom Pierra De Cubertena (?): »Šport je del dediš?ine vsakega ?loveka. Pomanjkanja športa se ne da nadomestiti.« Jaz mislim, da je to ena taka že nerodna stvar, kako vstopiti v športu. Se ga že kar postavlja na vrh nekih ?lovekovih interesov. ?eprav potem spodaj razložijo, da šport, in se ga opredeli, da zaradi jasnosti in enostavnosti se v tej Beli knjigi uporablja opredelitev šport Sveta Evrope, to pa je »vse oblike telesne aktivnosti, ki so s priložnostnim ali organiziranim ukvarjanjem usmerjene k izražanju ali izboljševanju telesne vzdržljivosti, k duševnemu blagostanju in k oblikovanju družbenih odnosov ter pridobivanju rezultatov na tekmovanju na vseh ravneh.« V glavnem, ena velika kompleksna zadeva. Take stvari se ne da definirati in tudi teh poskusov je bilo kar nekaj. Mislim, da je najbližje temu Vidgestain (?), ki pravi, da kar je kompleksno, o tem ne moremo jasno govoriti. Torej, bolje da mol?imo. Pa vendarle, ker smo ljudje tudi bitja jezika, bitja govora, spregovorimo in takrat že zgrešimo resnico samo. Zato je fino, da damo v prenavljanju nacionalnega programa nekaj poudarka na klasifikacijo, kaj sploh ta šport je, iz ?esa vsega je sestavljen in to dobro utemeljimo. Tega do sedaj se ni veliko delalo. Niti pri nas niti mednarodno. S tem se ukvarja dejansko filozofija, ampak filozofija športa je v športni stroki obrobna zadeva. Pa ni tako mlada, že vse od leta 1972, tudi zato, ker je filozofija športa, tako kot športna znanost, se ukvarja le s tistim delom, ki je bil za njo zanimiv in s tistim delom, ki je nosil socialni kapital in konec koncev finan?ni kapital. In to je bil vrhunski šport.                 Mnogo dilem se dotika samo teh stvari. Vse ostale so v obrobju. Šport mladih, še nekaj rekreacije, je kar prepuš?eno, tudi v filozofiji športa. Torej, tudi nekaj samokritike.
Druga stvar. Mislim, da tudi sama Bela knjiga morda ne štarta ravno s prave strani. Dotika se športa, ?eprav je neka bolj temeljna zadeva sama telesna kultura znotraj nekega družbenega polja. Nato potem vsa ta biopolitika, ki se dogaja, in tudi šport.
Drugi? bom odprl nekaj iz obstoje?ega nacionalnega programa, ki je, tako kot Bela knjiga, izrazito pozitiven in pozitivisti?en. Ne sprašuje se po temeljih. Na strani 15 tega programa celo, ko govori nacionalni program o ciljih in nalogah v 4. to?ki: »Vrhunski športni dosežki so samostojna oblika specifi?nega kulturnega ustvarjanja, ki ima lastna merila vrednotenja svoje ustvarjalnosti.« In potem pravi, da se je treba zavedati, da je vrhunski športni uspeh produkt, ki ima povsod po svetu podobno proizvodno ceno. Ampak nosilec tega je ?lovek in ga inštrumentalizira že nacionalni program, kar mislim, da je spet ideološko sporno. Vrhunski športni uspeh kot produkt. To je ta retorika ekonomije, kapitala, ki nas obvladuje. Najmanj, kar je, bi morali biti bolj pazljivi pri teh stvareh, pri oblikovanju novega programa.
Potem tudi, ko smo ravno pri medijih, ki se sedaj vtika v marsikaj pa jih lahko politika in državni organi želijo ustavljati pri teh stvari, v 8. to?ki pa piše, da je treba informirati in biti informiran in potem naprej, zato je potrebno permanentno strokovno izpopolnjevanje športnih novinarjev, ki ga izvaja društvo in tako naprej in Fakulteta za šport. Tukaj že kar v bistvu posega to?no v to, v novinarsko svobodo, ker jih je treba izobraževati oz. dosti hitro tudi indoktrinirati, s tem, da sam študij novinarstva je nekje vzpostavljen tudi na Fakulteti za šport, ampak vprašanje, kako. Sklicuje se tudi na ?lovekove pravice, da je šport ?lovekova pravica in tako naprej, ne sprašuje pa, katere pravice se kršijo v športu. Najmanj, kar je, ta nacionalni program predvideva v uvodu na prvi strani, v izhodiš?ih: »Sklenemo lahko, da je šport pomembno javno dobro in tudi ekonomska kategorija,« in tako naprej, zato je smiselno, da ga država spodbuja in financira. Osnovna dialektika nam pove, da ?e je nekaj javno dobro, je tudi javno zelo. Znotraj tega športa moramo poiskati tudi, kje pa to seka ven iz tega javnega dobrega in ga z nacionalnim programom omejiti. Tekmovalnost, ki prežema od petletnikov naprej že našo družbo, je v športu še bolj o?itna in deluje destruktivno na samo družbo. V nacionalnem programu ni ni? od tega. Tudi stroka sama se usmerja samo ve?inoma na neke pozitivne u?inke športa. Odpreti stvari, ki so pa patološke v športu, ki imajo nasprotne u?inke od tistih, ki jih želimo, se pa ne dela, ker ne bomo sami oz. sedaj lahko re?em, ne bodo sami sebi pljuvali v skledo. Nacionalni program, kjer je politi?no delegiran, se mora zavedati teh stvari, kje so te patologije in kje jih dajmo zadržati. Vse lige že gredo, U10, U8, U ne vem kaj. Otroci že tekmujejo v vsem mogo?em. Tekmujejo, preden smo jih nau?ili sodelovati in s tem ustvarjamo družbo. S takim nacionalnim programom, ki tega ne spregleda oz. no?e videti tega, ker ga ustvarjajo strokovnjaki, ki jim ta pozicija mo?i, ki jo imajo, odgovarja.
Še o nacionalni strategiji gibanja za zdravje oz. telesne aktivnosti za zdravje. Luštna strategija, ki pa vprašanje, koliko je izvedljiva, koliko je izvedena. Samo iz lokalne skupnosti, sedaj pa govorim še o identiteti, ki je še nisem odprl. Kot predstavnik lokalne skupnosti imamo neko zanemarjeno igriš?e na Vi?u in pun?ka pred enim letom, ko je šla v šolo, jo je zbil tovornjak tam pri Interšparu na Vi?u. Danes se ti otroci že vse šolsko leto dobrih 500 metrov ali kilometer do šole vozijo z avtobusom zaradi tiste smrti. Nimajo ne kolesarske steze, ne plo?nika. Nacionalna strategija o telesni aktivnosti za zdravje pa govori to?no o tem. Vsak dan ve? športa in dajmo omogo?iti otrokom, da bodo tudi kot transport uporabljali gibanje. To?no kontra se dela in veliko ceneje bi bilo postaviti plo?nik in kolesarsko stezo pa kakšno javno službo z nekim redarjem, kot pa avtobus vsak dan in ?akajo otroci lepo. Zraven je plo?nik in stojijo na plo?niku in ne gredo do šole. To je škoda, ki se dela in to je tista nemo? politike, ki sicer na deklarativni ravni marsikaj obljublja, potem pa ni? ne naredi.
Moram odpreti, ker sicer sem tudi sam predstavnik Olimpijskega gibanja z dolo?enimi interesi, ki jih imam kot posameznik, kot oseba, osebnost. V zakonu je opredeljeno, da za uresni?evanje javnega interesa o športu se zagotavlja javna sredstva za sofinanciranje naslednjih vsebin in potem tudi spodaj eksplicitno delovanje Olimpijskega komiteja Slovenije. Olimpijski komite Slovenije brez Zveze športnih zvez je proizvodna enota Mednarodnega olimpijskega komiteja. To je po statutu olimpijskem. Sicer lahko, da naši vozijo spretno nekatere zadeve in jih, ne upoštevajo vsega, kar bi lahko, ampak Mednarodni olimpijski komite je multinacionalka, je privatna zgodba in po javnem interesu jo mi sofinanciramo.
To so stvari, za katere je morda ?as, mislim, da je ?as, ker ?asi, v katerih smo, v bistvu ni ve? ?asa. Brez veze se je še naprej sprenevedati oz. se lahko, ?e želimo ohranjati take pozicije. Jaz nisem sedaj vpet v to oz. sem vpet, okužen sem z vsemi zgodbami, zato sem na za?etku povedal, kje vse sodelujem. Nimam nekih tistih osebnih interesov po ohranjanju stol?ka, ker za preživetje delam v gospodarstvu na mednarodnem trgu.
Samo na kratko še, da zaklju?im, zakaj mislim, da je adut rekreacije tudi etika in pa potem trajnostni razvoj. V bistvu zdrava pamet nam pove, da ta vrhunski šport je pozna mere. Tudi vrhunski spektakel je ne pozna. Sedaj so šli že z interesom po tem, da vstopijo med mlade, so svetovne olimpijske igre mladih, festival mladih, ki je, mislim, 120-krat dražji kot vsaka podobna prireditev na neki lokalni ravni v takem obsegu s takim številom otrok. Ni? drugega ni zadaj, kot to, da znižajo nivo povpre?nega gledalca, ki je sedaj na olimpijskih igrah 40 let, želimo priti pa med otroke, ker imajo interes po plemenitenju kapitala. Žal. Še vedno ne vedo, ravno prihajam iz britanske olimpijske akademije, kjer je bil predstavnik iz Singapurja, še vedno pravzaprav ne vedo, kaj bi z otroci tam. Bolj tekme, ampak ne vedo, ali bi tekmovali ali ne, kakšni bodo programi, ali bodo vsi nagrajeni ali samo prvi. Igre pa bodo. Mlade je treba pripeljati, da se bodo novi mladi z njimi indentificirali. Vrhunski šport tu ne pozna mere. Ne smemo se povpraševati po zdravju v vrhunskem športu. To ni vprašanje. ?e vzpostavimo pa pravo mero v polju rekreacije, kjer se tudi hodi ven iz te prave mere, tam pa je možnost in rekreacija je zato moralno težja, ker moraš non-stop upoštevati vse zunanje faktorje, ali se ti da, ali se ti ne da, ali si spo?it ali nisi spo?it, ali imaš delovne obveznosti ali ne, imaš otroke, nimaš otrok, si zdrav, nisi zdrav, imaš denar, nimaš denarja. To vse vpliva na to, ali boš ti rekreativno dejaven ali ne. V vrhunskem športu morajo ta vprašanja odpasti, ker je cilj znan. Rezultat, kot pravi nacionalni program, produkt. To je produkt. Produkt je pravzaprav tisti oglasni prostor v medijih potem na koncu.
Zato pravim, da je rekreacija moralno za osebo veliko težja. Ta disciplina, ki je, kot pa vrhunski šport, kjer je znano, kjer je pot znana. Ali narediš ali pa ne. Pa daj še malo ve? kot drugi. Edino tako boš prišel pred njih. To je vse in to je eksces. Zato tudi ni zdrava, ker ne izhaja iz potrebe po gibanju. Vrhunski šport je vse prej kot to.
Trajnostni razvoj. Naj res zaklju?im s to mislijo, ker mislim, da je dosti jasna in vse pove. Ta etika maksimuma, ki jo zanalaš? postavljam nasproti rekreaciji, se ne sprašuje, kaj bo z mojim telesom ?ez 10 let, kakšne so potrebe, ker trajnostni razvoj sprašuje, kakšne so potrebe, da zadovoljim svoje potrebe in s tem ne prikrajšam potreb naslednjih generacij za njihove potrebe. Enako je na telesu. Vrhunski šport se ne vpraša, ali bodo potrebe mojega telesa še vedno zadovoljene po tem vrhunskem športu, ampak samo, da je treba sedaj iztisniti ?im ve?. Pri rekreaciji se pa to sprašujemo. Zato mislim, da dajmo v prihodnosti v to smer razmišljati in polagati ve? energije v to smer. Tudi zato, ker rekreacija ni tako inštitucijsko obremenjena, kot so pa druge oblike športa. Tudi šport otrok in mladine ni tako inštitucijsko obremenjen, razen kar se ti?e šolskega dela. Igriš?a nam propadajo, so nevarna. Igriš?a imajo ogromne socialne u?inke, zdravstvene u?inke. Propadajo. Otroci se igrajo doma. In potem greš še v Interšpar in kupiš tobogan za 100 evrov in tako naprej in kar zlagaš. Vsak ima že v  bloku na balkon?ku svoje igriš?e, skupnosti pa ni ve?. Vsak ima že osebni fitnes in tako naprej. Ljudje se pa ne poznamo ve? med seboj v skupnosti. To so u?inki, ki jih nacionalni program spregleda oz. preloži na druge sektorje. Jaz se bom potrudil v vseh teh vlogah, kjer sem, da bom v tem smislu otežil to zgodbo, ker želim pripeljati neko retoriko, ki je do sedaj ni bilo. Zato, ker ni ve? ?asa. Moji otroci rastejo. Hvala lepa.

            BOGOMIR VNU?EC: Hvala. Sedaj pa dajem besedo gospodu Marku Rajštru, direktorju Direktorata za šport na Ministrstvu za šolstvo in šport. Tema referata je Športna rekreacija kot javno dobro.

            MARKO RAJŠTER: Hvala za besedo. Hvala za gostoljubje naši športni vsebini danes v Državnem svetu. Jaz namenoma ne bom poskušal danes odgovarjati na nekaj izzivov predgovornikov, ?eprav je bilo kar nekaj tehtnih stvari izpostavljenih.
Šport je javno dobro. O tem ni dvoma ali potrebe po diskusiji, ne samo zaradi športa samega, ampak zaradi nekih pozitivnih u?inkov, ki jih ima, bio, psiho, socialnih, zdravstvenih in tako naprej. Razmislek o tem, ali so vse pojavne oblike športa javno dobro ali potencialno dobro. Tudi tu menim, da ni potrebno velike diskusije. Tudi vse pojavne oblike športa, šport otrok in mladine, športna rekreacija, kakovostni in vrhunski šport, šport invalidov, so med seboj tako tesno povezane, da je verjetno tudi vprašanje, ali je smotrno vzpostavljati jasno mejo med tem in med drugim. Tako mo?ne vplive imajo eno podro?je športa na drugega. Tako mo?ne multiplikacijske u?inke, od samo primera, da se otroci poistovetijo in vidijo vzor v vrhunskih športnikih, da to, kar otrokom v šoli in obšolskih dejavnostih položijo v zibelko, nesejo v življenje s seboj kot trajno telesno kulturno navado, bodisi, da se v preostanku življenja, v zreli dobi, ukvarjajo s športom kot rekreativci, bodisi kot vrhunski športniki, bodisi da udejanjajo svoj prosti ?as s tekmovalnim sistemom ali pa tekmujejo med seboj. Tudi neka diskusija o vprašljivosti tekmovalnosti, tudi to je vredno razmisleka. Šport brez komponente tekmovalnosti vendarle naj bi bil šport, pa ?eprav v?asih imam ob?utek, da tekmujemo sami s svojo trmo, sami s seboj, sami s hribom, sami s ?asom, pa ?e ho?ete s sosedom ali prijateljem iz bloka ali iz ulice. Vendar to šport nosi s seboj, neko željo po samouresni?itvi posameznika bodisi socialne skupine.
Ker je pred nami neko obdobje, ko nam izteka desetletno obdobje nacionalnega programa, kjer je družba dorekla nek konsenz, kaj je pa v nekem obdobju javno dobro, je seveda na nek na?in potrebno pogledati trezno nazaj, kje smo, kaj smo kot družba na podro?ju športa dosegli in kako naprej. Mogo?e za pregled trenutnega stanja vendarle ni tako slabo, kot se kaže. Ni vse idealno, ampak vendarle. Mi imamo na podro?ju športne rekreacije slabih 60 % ljudi v Sloveniji, ki se redno ali ob?asno ukvarjajo s športom. Imamo dejstvo, ki je razveseljujo?e, da je v lanskem letu po raziskavah, ki so narejene v Sloveniji, ?eprav cenimo tudi tiste drugod po svetu, v Franciji, da imamo dejstvo, da so ženske po pogostosti ukvarjanja s športno rekreacijo prvi? dohitele moške. To govori o neki kakovosti življenja, tudi o spremembi na?ina življenjskega sloga družine kot osnovne celice, ki ima sama po sebi zelo pomembno vlogo, da mi otrokom damo s svojim vzorom, z na?inom življenja družine, v zibelko na?in življenja, v katerem se preživlja prosti ?as s športom kot vsebino.
Zaskrbljujo?e je in o tem je treba resno razmišljati, je že omenjen delež mlade populacije, kjer zaznavamo težave s pove?ano prisotnostjo pove?ane telesne teže in bo verjetno potreben razmislek tudi o vlogah, ki jih imamo v soo?anju s tem problemom, koliko lahko spopadanje s tem problemom doprinesemo skozi šolski sistem, skozi število ur športne vzgoje, skozi programe, ki so ponujeni mladini in mladostnikom, tudi skozi omenjeno stanje infrastrukture in programov, ki so na njej ponujeni.
Naslednje dejstvo, o katerem velja razmisliti, da seveda podpora športni rekreaciji vendarle ni tako ma?ehovska, tudi do sedaj ne, kot se zdi. Trenuten konsenz, torej obstoje?i nacionalni program, predvideva odnose javne podpore na dveh nivojih. Se pravi s strani države in s strani lokalnih skupnosti. Na ravni lokalnih skupnosti je predviden finan?ni cilj, se pravi javna podpora programom športne rekreacije, v obsegu 20 % vseh javnih financ lokalne skupnosti, z dejstvom, da javne finance lokalnih skupnosti predstavljajo ?ez 80 % vse javne podpore programom športa. Na državi je tega manj, 2,5, in kot omenjeno se v razmerju 4 % letos tudi razpisuje. Vendar, pomembno dejstvo pa je, da edina podpora programom športne rekreacije seveda ni edina in ni edin na?in zagotavljanja pogojev za športno dejavnost prebivalstva, tudi na podro?ju športne rekreacije. Najve?ji del vlaganj je seveda na podro?ju infrastrukture in tu je bilo v zadnjih desetih, petnajstih letih narejeno izjemno veliko v Sloveniji. Tu si moramo naliti ?istega vina, bodisi, da je šlo za izpolnjevanje želja in potreb posameznih sredin, kjer smo združili potrebe šolskega sektorja in športa v vseh svojih pojavnih oblikah, bodisi da je šlo za ve?je objekte, ki niso neposredno vezani na šolstvo.
Sila redki so objekti, ki so namenjeni samo nekaterim segmentom športa (šport otrok in mladine, športni rekreaciji, vrhunskemu športu, prireditvenemu športu). Sila redki so. Tudi pri ve?ini objektov, ki so bili z roko v roki s šolstvom zgrajeni, vemo, da se v dopoldanskih urah izvaja program športne vzgoje v šolah, popoldan pa so ti objekti na razpolago športu.
Tretji segment, ki je ob programih in infrastrukturi, ki ga ali ne vidimo ali ne želimo upoštevati tudi na podro?ju športne rekreacije, so pa programi. Se pravi, nivo strokovnega dela, ki ga je potrebno gojiti, negovati, dvigovati na višji strokovni nivo. Ko sem prej uvodoma govoril o stanju 60 % prebivalstva, ki se s športom ukvarja, je treba vedeti, da je 2/3 od teh 60 % športnih rekreativcev, ki se z rekreacijo ukvarjajo neorganizirano. Se pravi, sami, samoiniciativno. Nam vendarle sicer mora biti kot najvišja oblika športne rekreacije cilj zagotoviti in slediti želji, da bi se ?im ve? ljudi ukvarjalo s športno rekreacijo vodeno, pod strokovnim vodstvom in organizirano. Pa vendarle.
Zagotovo bo ob tem nekem mejniku desetih let in poteka trajanja nacionalnega programa potrebno razmišljati o stanju v družbi, ki se je v zadnjih letih spremenilo. Zagotovo se je spremenil na?in življenja, predvsem v urbanih okoljih. Sede?emu na?inu življenja je šport in gibanje prakti?no edina alternativa. Iz tega zornega kota bo treba dati športu in gibanju tudi v prihodnje ve? poudarka, ve?jo težo in zagotovo ve? podpore, tudi v kontekstu razmisleka, ali smo v družbi našli pravo mero konsenza, koliko vlagamo v zdravljenje prebivalstva in koliko smo pripravljeni zdraviti v preventivi. In šport je zagotovo eno najpomembnejših orodij preventive in eden najpomembnejših u?inkov, ki jih ima kot dejavnost na celotno družbo.
Mogo?e še razmislek o tempu življenja, o na?inu, ki ga danes živimo, ne samo iz zornega kota sede?ega na?ina, ampak hitenja skozi življenje in ?lovek dobi ob?utek, da nam zmanjkuje ?asa in energije za gojenje društvene pripadnosti. Lahko, da je del posledic tega pove?an delež neorganizirane redne vadbe ali pa, ?e ho?ete, neka zaznana kriza ali pa upad dejavnosti v športnih društvih in opazen del dejavnosti, ki jo je za?el pokrivati zasebni sektor, ki je v tem delu našem svojo tržno nišo ali priložnost.
Da je izzivov pred nami kar nekaj, da stanje seveda ni slabo, ni pa takšno, da se ga ne bi dalo popraviti, nam seveda na podro?ju urejanja športa ostaja še en izziv, na katerega moramo biti pozorni in to je posebnost športa iz tega zornega kota, da se šport na nek na?in sam regulira in sam dolo?a svoja pravila igre delovanja. Na drug na?in, na drugi strani iz druge smeri pa prihaja urejanje tega podro?ja kot družbene dejavnosti s strani države z zakoni, pravilniki, nacionalnimi programi, belimi knjigami in tako naprej, in tu moramo imeti kot družba v iskanju konsenza pravo mero, da ne posegamo iz ene strani na drugo stran, se pravi, pravo mero poseganja v vsebino družbenega življenja je treba imeti.
Za konec, ne nekoristno, netvorno omejevanje posameznih segmentov športa, netvorno. Raje iš?imo sinergije med posameznimi vsebinami. ?e bomo postavljali na vago na nek na?in tekmovalni šport, športno rekreacijo, šport otrok in mladine, in ?e bomo odpirali fronte tu znotraj posameznih vsebin športa in ne bomo prepoznavali sinergijskih u?inkov in vplivov in prepletenosti posameznih vsebin, potem se bojim, da ne bomo znali najti pravega konsenza za obdobje naslednjih desetih letih. Hvala lepa.

            BOGOMIR VNU?EC: Hvala. Sedaj pa vabim dr. Damirja Krpljuka in Fakultete za šport, da nam bo predstavil referat na temo Športna rekreacija v tretjem življenjskem obdobju. Izvolite.

            DR. DAMIR KRPLJUK: Lep pozdrav. Jaz bom predstavil eno raziskavo, še prej pa bi izpostavil dve vlogi, v katerih se nahajam, poleg številnih, kot vsak izmed nas deluje na razli?nih podro?jih. Eno je delo na Fakulteti za šport in pa znanstveno-raziskovalno in pedagoško delo, po drugi strani pa aktivna vpetost v neko lokalno društvo pod imenom Dren kot strokovni sodelavec, svetovalec in seveda tudi izvajalec razli?nih aktivnosti, v?asih malo ve?, v?asih malo manj.
Ta dva podro?ja se med seboj dobro prepletata. Namre?, tisto, kar se dogaja na terenu in tisto, kar želimo nemalokrat raziskovati in povedati, kakšni so trendi in kaj tudi narediti vnaprej. Današnji prispevek je namenjen, vsaj z nekim delom, se dotakniti starejše populacije, kateri se tudi sam približujem. Še dvakrat, trikrat se bom dobro obrnil in bom prišel do 50 let. Živim športno, v?asih zdravo, v?asih tudi malo manj zdravo. Imel sem burna obdobja življenja, takšna in druga?na z vidika športa, z vidika prehrane in še ?esa drugega. Ampak, ?e ?lovek najde neko svojo mero, ko pravijo, da preve? dobrega tudi ni dobro, malo slabega pa lahko že preve? škodi in potem smo lahko v tem življenju uravnovešeni in se približujemo tistim letom, ki nas, upajmo, ?akajo vse.
Nekatere stvari, ki so napisane, sem ravnokar omenil. Zdravo in uravnoteženo jesti. To ne pomeni, da ne bomo jedli tudi takih stvari, ki jih imamo radi in se kdaj pa kdaj pregrešili. Seveda, ?e jih bomo znali primerno pokuriti. Pred kratkim sem bil na nekem seminarju in sem poskušal strokovnjake za prehrano, ki so me na nek na?in prijetno presenetili in razveselili. Velikokrat mi pade na pamet, da bi se pregrešil v neki restavraciji hitre prehrane pa tudi kdaj zavijem tja. Strokovnjak je rekel tako: »Saj to ni ni? narobe. Težava je v tem, ko mi posegamo po neki vrsti hrane, potem damo druge stvari na stran.« To pomeni, ?e imam rad vsak dan odojka, pozabim na sadje, zelenjavo, na gibanje in potem pride seveda do razli?nih težav.
Ko sem bil na fakulteti, so me kolegi sedanji, takrat u?itelji moji, rekli, da v bistvu poraba energije mora biti taka ali pa malo ve?ja kot smo jo vnesli. ?e pa mi samo energijo vnašamo in se v nas kopi?i, poleg tega, da si damo spredaj in zadaj nek nahrbtnik, pride še do težav znotraj in pa zunaj telesa. Znotraj z zdravjem, zunaj telesa, ?e prej ne, mogo?e doma, ko nismo ve? toliko okretni, ni?esar se nam ne da delati, kar smo prej po?enjali.
Z leti je smiselno tudi ne pozabiti na to, kar smo delali v mladosti, ko smo hodili v šolo, se morali u?iti, delati razne naloge takšne in druga?ne. Velikokrat smo rekli, da je brez veze. Danes moji otroci re?ejo: zakaj se moramo pesmice na pamet u?iti. Enako velja za nas, ki se po?asi približujemo starejšim letom. Miselno delo, vsakodnevno izobraževanje, ali formalno ali pa neformalno, naj sledi tokom naših dogodkov in pa seveda tisto, kar je pomembno in kar sem se nau?il pri delu z ljudmi, s katerimi se ukvarjam približno desetletje, starejšimi, je navezovanje nekih medsebojnih odnosov, ?ustvenih, tudi ljubezenskih. To ne pomeni, da ko je ?lovek v kasnejših letih, da se pa potem vse skupaj kon?a in najbolje, da je nekje ob strani.
?e se ne gibamo, lahko pride do težav, lahko pa tudi ne pride. To ne pomeni, da je gibanje edini tisti recept, kjer bomo rekli: bodite telovadci, bodite športniki in bo vse dobro. Tisto, kar smo prinesli na svet in se skriva v naših genih, v veliki meri narekuje, kako se bomo z življenjem soo?ali. Seveda je pa možnost, da marsikatero težavo lahko obidemo ali pa marsikatere procese upo?asnimo.
Mi smo si dovolili pred ?asom narediti eno raziskavo, kjer nas je zanimalo, kaj se dogaja z ljudmi po 65. letu starosti, tako na podro?ju nekih zdravstvenih zadev, da ne re?em težav, in pa na podro?ju gibanja, športa in pa telesne dejavnosti. Zajeli smo 1.313 oseb, taka lepa cifra. Bilo jih je seveda vklju?enih ve?, vendar vsi podatki niso bili relevantni, da bi jih obravnavali. To je bil moj proizvod. Rekli smo, naj bo šest regij v Sloveniji, ker namre? takrat je bila razprava, koliko regij naj bi Slovenija imela. Mi smo rekli, naj jih bo šest, pa mogo?e se bodo te regije komu zdele primerne pa bo rekel, zakaj pa jih ne bi bilo šest. Ljudje so bili zajeti od 65. leta naprej. Najve? jih je bilo v tej starosti med 65 in 73, ker je ta populacija, ki je iz delovnega obdobja prišla v neko obdobje pokojnine, se pravi nekega prisilnega  mirovanja in ravno takrat je smiselno, da zalaufa in nekaj naredi iz sebe. Uporabili smo nek anketni vprašalnik. Na teren smo poslali 80 anketirancev, ki so v bistvu zajeli vse tiste ljudi, ki smo jih želeli. Kaj smo ugotovili? Da ve?ina ljudi lahko hodi ve? kot 15 minut. Mi smo dali mejo 15 minut ali ve?, lahko bi rekli pol ure, uro, ampak smo rekli, naj bo 15 minut, da ?lovek lahko gre po stopnicah, do trgovine, si kupi kruh, mleko in pride domov. Nekateri, vidimo, da niso sposobni sami prehoditi niti pet minut. Ugotovili smo, da povpre?en ?lovek pri 65. letih relativno veliko presedi ali pa tudi ne. Mi imamo 30, 40-letnike, ki v službi sedijo 8 ur, potem pa še 8 ur doma sedi, ko pride seveda iz bifeja, ko pritiska daljinec. Pa se nabere lahko 16 ali pa celo ve? ur, potem gre pa spat. ?e je še kako druga?e aktiven, seveda je dobro. ?e pa ni, se tudi kakšne druge težave pojavljajo.
Tisto, kar je zanimivo, kasneje bomo videli, s ?im vse se ukvarjajo ti naši prijatelji, ki smo jih anketirali, vendar gre za trende, ki se ali pa se ne dogajajo kontinuirano. To, kar smo dobili, je približno 60 %, da niso niti en dan v tednu aktivni. Nek odstotek, 9 jih je, eno uro na teden. Nekaj ve? dve uri na teden, 4 % tri ure na teden. Kot je bilo že prej omenjeno, organizirana ali pa neorganizirana aktivnost. Namre?, smiselno je, in kar bom tudi na koncu povedal, da je aktivnost organizirana, strokovno vodena z nekimi usposobljenimi kadri.
Anketiranci so nam po slede?em vrstnem redu odgovorili, kaj v bistvu po?nejo in kaj je njim najbolj primerno. Na prvo mesto je prišla hoja in to v  izjemno velikem odstotku. Skoraj vsi so navedli hojo kot dejavnost, ki  jo uporabljajo, naj si bodo to izleti, planinarjenje, visokogorske ture ali pa hoja do trgovine in nazaj, kar sem prej omenil. Drugi del je splošna vadba. To je mišljena telovadba takšna ali druga?na v društvih pa tudi v fizioterapijah. Se pravi, oni so vpisali tudi fizioterapijo kot del neke aktivnosti, ker mu je pa? zdravnik predpisal po neki operaciji kolena, nekih težavah, da je potrebno tja tudi hoditi. Planinarjenje je bilo približno v 16 %, kolesarjenje 12 % in tako so si sledile aktivnosti ena za drugo in še nekaj jih je bilo, kjer je pa? manjši del bil naveden. Ta ples ni slu?ajno napisan z rde?o barvo. Ugotovili smo, da je plesna dejavnost eno tako mo?no sredstvo, ki ljudi aktivira. To smo opazili pri naših varovancih v šoli zdravega življenja, v društvu, in smo namerno pred leti za?eli oblike plesa in plesnih dejavnosti uvajati v dnevne centre starejših oseb. To izgleda tako. Imamo študenta ali študentko, ki gre v nek dnevni center, seveda na povabilo samega centra, in predstavi ples kot neko obliko družabnega življenja. Po tistih prvih plahih urah, ko se prijavijo dve ali tri gospe, se ta skupina v bistvu pove?a na 20 ali celo 30 varovancev. Se pravi, vsi, ki so sposobni in želijo priti tja. To ne pomeni, da vsi plešejo in se u?ijo korake, ampak so tisto uro na tistih delavnicah. Zato smo rekli, da v bistvu je smiselno tudi v tej smeri razmišljati, ko govorimo o tem, kaj pa bi mi starejši populaciji dali. Kaj vse pa ples prinaša s seboj, vemo. Se pravi, poleg tega, da gre za neko obliko zabave, druženja, sprostitve, navezovanja stikov, gre za nekaj, kar nam je v bistvu dano že od samega za?etka ali pa od otroških dni.
Naštetih je nekaj obolenj, ki so bila najbolj pogosta (povišan krvni pritisk, okvare hrbtenice, bolezni sklepov, malo ve? holesterola, popuš?anje srca, sladkorna bolezen). Namerno sem tudi pustil to ugotovitev, da izstopa podatek, da je nekoliko ve? redno športno aktivnih z okvaro hrbtenice. To bi lahko dvozna?no opredelili. Lahko bi rekli, ja, telovadijo pa jih boli hrbet. Tisto, kar je pa resnica v tem primeru, da po tistem, ko jih je za?ela hrbtenica boleti in razno razne okvare in ko je zdravnik rekel, naj hodi na fizioterapijo, telovadi doma, da so potem to dejavnost za?eli uporabljati. Namenoma omenjam zdravnika, pa bom povedal primer, ki ga imamo doma, moja mama. Bila je operirana na kolku in na obeh kolenih. Ne glede na to, da sem športni strokovnjak in karkoli sem ji povedal, je bilo tako: »Ja, saj.« Ampak, ko je pa zdravnik rekel: to delajte, to delajte in to delajte. In ona je rekla: »Ja, saj to mi je sin povedal, sedaj pa bom delala,« je seveda spremenila mnenje. Se pravi, ?e je tukaj kakšen zdravnik, zdravniki imate izjemno mo?, kako lahko vašim varovancem tudi daste nek impulz, naj bodo aktivni. Potem bodo že drugi poskrbeli, na kakšen na?in bodo aktivni, ampak je lahko nek tak velik stimulans.
Ugotovili smo tisto, kar sem prej povedal, se pravi hoja  in vse tisto drugo, kar je pa? aktualno, nekateri tudi organizirano. Se pravi, mnoga društva, takšna ali druga?na, ne samo Planinska zveza, vklju?uje ljudi v svoje vrste ali na izlete. Vse tisto, kar je v naši deželi relativno dobro razvito. Vendar pa tisto, kar smo nekje ugotovili, da organizacija na prostem pa ima še velike rezerve. Se pravi, veliko se da narediti na samem terenu. Imamo primer Mosteca, kjer ljudje hodijo te?i ali se sprehajati, ne vem, kaj delajo. Da tja nekdo pride, ki je od nekoga stimuliran, tudi finan?no, in podu?i ljudi, kaj in kako naj bi naredili.
?e re?emo, da naj neka gibalna dejavnost, športna rekreacija, postane trajna vrednota, se pravi, od najmlajših dni in potem kasneje, ko smo v nekih starejših letih, potem bi se lahko strinjali, da bomo marsikatere procese upo?asnili, nekaterim se bomo morda celo ognili, nekatere bomo ublažili. Vendar, ko govorimo o trajni dejavnosti, je pomemben kader, ki s temi ljudmi dela. In tu se sre?amo s štirimi dejavniki, ki jih ne smemo prezreti. Jaz ali kdorkoli od vas, ki vodi neko aktivnost, ima neko skupino starejše populacije ali otrok ali pa vrhunskih športnikov, pomembno je zagotoviti varnost, u?inkovitost, strokovnost in pa odgovorni smo za tisto, kar po?nemo. Hvala za pozornost.

            BOGOMIR VNU?EC: Sedaj pa vabim prof. dr. Rada Pišota iz Univerze na Primorskem, Inštitut za kineziološke raziskave, ki nam bo predstavil referat na temo Kav? generacija? Ne, hvala!

            DR. RADO PIŠOT: Lep pozdrav tudi v mojem imenu, spoštovani predsedujo?i, spoštovani gostje, predsednik upam, da se nam bo vrnil. Mislim, da imamo eno ?etrto podobno predavanje na to temo pa vedno mi zbežijo oblastniki prej, zato bom mogo?e napisal, da bodo dobili te informacije. Hvala tudi za povabilo in priliko, da pravzaprav, da na svoj na?in predstavim nekaj dejstev o življenjskem slogu, ki pa vsekakor je nacionalni interes in iz tega vidika je pravzaprav še kako pomembna tema obravnave v tem okolju, torej v Državnem svetu, ki je dejansko, kot smo že nekajkrat danes slišali, pomemben varuh oz. skrbnik civilne sfere.
Kakšen je življenjski slog in kam nas ta življenjski slog danes vodi, nam na vsakem koraku danes razli?ni manj ali bolj zabavni opisi kažejo pravzaprav, kam nas vodi. Dejansko do ?esa smo prišli z razvojem, se vedno bolj sprašujemo. Pri nas in po svetu, mogo?e še toliko bolj v nekaterih državah, skrbijo v smeri trajnostnega razvoja, kar je bilo tudi danes že nekaj govora o tem. Namre?, o trajnostnem razvoju se danes govori na razli?nih podro?jih in ravneh, mogo?e še najmanj na podro?ju skrbi lastnega telesa. Torej tistega, ki naj bi posledi?no skrbel za trajnostni razvoj na vseh drugih podro?jih.
Kaj so karakteristike današnjega življenjskega sloga in katere so karakteristike predvsem v smislu vedno ve? presedenega ?asa, vedno slabše in neustrezne prehrane, predvsem z vidika energijske bilance? To je bilo danes že izpostavljeni in se ne bom ponovno vra?al. Iz vidika uporabe informacijskih tehnologij, ki nas pravzaprav postopoma zasužnjijo in s samim razvojem vodijo do tega, da še manj in manj skrbimo zase, razli?nih razvad in pa seveda, kot sem že omenil, premajhne gibalne aktivnosti.
Gibalno-športna aktivnost ima razli?ne vplive na ?loveka. Jaz bom izpostavil nekaj dejstev v teh desetih, petnajstih minutah in pa tudi neke raziskave. Predvsem v tem smislu sem si dal za misliti, da bi morda še dodal nekaj dejstev novih, ki nam pravzaprav lahko služijo kot orodje vsem nam, tistim, ki želimo, da bi se pravzaprav na tem podro?ju nekaj spremenilo. Vpliv gibalne in športne aktivnosti na razvoj ?loveka, na zdravje, na kakovost življenja, na njegove gibalne kompetence so ve? kot jasne. Znova in znova z bolj eksaktnimi in sodobnimi pristopi in raziskavami ugotavljamo in potrjujemo in iš?emo, preu?ujemo in najdemo vedno globlje vplive. Dejansko se lahko samo še sprašujemo predvsem mi, ki delujemo na tem podro?ju tudi raziskovalno in želimo poiskati nekaj orodij, ki bi širši množici služilo za spremembe stanja. Te raziskave nam vedno znova odpirajo o?i.
Evropska skupnost, pred kratkim je naš rojak, sekretar za znanost, izpostavil, da so pravzaprav tri prioritete oz. med temi prioritetami so na samem vrhu tri podro?ja, v katera naj se vse nacionalne strategije raziskovalne vedno bolj usmerjajo. Med temi tremi je zdravje, staranje in zelene tehnologije, torej ukvarjanje z okoljskim zdravjem, ?e tako re?em. Ampak zdravje in zdravo staranje, kajti populacija, tako kot ga danes imenujejo sivi cunami, ki je pred nami, je pravzaprav tisto, za katerega bo potreba poskrbeti. Staranje populacije pomeni skrb za te generacije že v otroštvu.
Stanje v kontekstu teh dejavnikov, ki eden na drugega vplivajo in so soodvisni, pomeni pomanjkanje gibanja v zgodnjem otroštvu. Jaz se bom sedaj predvsem na otroke in mladostnike in od tu naprej tudi na posledice, ki se kažejo kasneje. To nam kaže, da pomanjkanje gibanja je hitro povezano s prekomerno telesno težo. Ta je dostikrat pomembno povezana z upadom gibalnih kompetenc. ?e otrok ni sposoben narediti prevala pri petih, šestih letih, ga bo pri dvanajstih, trinajstih, ko bo še prekomerna telesna teža še toliko ve?ja, še toliko težje. Ni problem tistemu, ki je gibalno kompetenco osvojil v zgodnjem otroštvu, tudi ?e bo kasneje nekoliko prekomerna telesna teža se pojavila. Ampak problemi, ki se povezujejo, da potem seveda iz tega sledi neracionalno gibanje, vedno ve?ja poraba energije, hitrejša utrujenost. In kadar je ?lovek hitro utrujen in potroši svojo energijo, logi?no to pomeni, da za?ne izgubljati interes do te aktivnosti. Pada njegova samopodoba, telesna, gibalna samopodoba in posledica je nizka kakovost življenja in posledi?no upad družbenih aktivnosti. Tu se pa seveda za?ne, in k temu se bom ve?krat danes vrnil, vloga civilne sfere v športu. Ravno skozi družbene aktivnosti, ki jih ponujamo in jih moramo ponujati blizu posamezniku, lahko zagotovimo kvalitetno gibalno aktivnost ali pa ne zagotovimo. Se pravi, pridemo na pomanjkanje gibanja na drugem nivoju. Tako bi lahko v tem spiralnem modelu lahko to pot nadaljevali in ugotavljali, da ti dejavniki vztrajno delujejo in vplivajo na današnje generacije mladih in seveda vodijo v vedno slabšo gibalno u?inkovitost in v probleme.
?e si morda eno povezavo iz razli?nih raziskav pogledamo iz tega zornega kota, ?e pogledamo, da je dosežek odvisen od znanj in sposobnosti, bi rad izpostavil, kar sem hotel na tem grafu prikazati, da pravzaprav gibalna znanja, torej, kompetence, ki si jih razvijamo od otroštva naprej in jih podpiramo z nekimi gibalnimi sposobnostmi, kajti mi lahko znanje imamo, ampak nismo sposobni zaradi tega, ker nam naš organizem ne dovoli, ne omogo?a, ?e nimamo dovolj razvitega respiratornega skeleto-miši?nega sistema itd., da ne bom šel pregloboko. Ampak, nekaj drugega bi vam rad pokazal. Namre?, sposobnosti podpirajo naša znanja. ?e nismo sposobni, ?e zbolimo, za?nejo naša znanja upadati. Torej, naš dosežek, naš performance, za?ne upadati. Torej, kdaj se bo pojavila tista to?ka. Kje pride do te to?ke, ko za?ne to upadati? To je odvisno od razli?nih dejavnikov. Dostikrat v športu tudi od negativnih dejavnikov. Kolegi pred menoj so o tem tudi že nekaj govorili (o problemih, poškodbah, boleznih). ?e govorimo o pozitivnih vplivih gibalne aktivnosti, se moramo zavedati, da z gibalno aktivnostjo lahko podaljšamo to stopnjo te to?ke, ki je tukaj s klicajem poudarjena, dale? naprej. Ko govorimo, da se populacija stara, mi moramo to to?ko potegniti dale? naprej.
Samo za primer. Lani smo gostili evropsko prvenstvo v atletiki, veteransko, v Ljubljani, ?e se spomnite. Na tem prvenstvu je bil najstarejši udeleženec star 96 let. Tekmoval je v deseteroboju. Jaz bom kasneje pokazal nekaj rezultatov, ker smo imeli priliko to populacijo tudi izmeriti. Videli boste, kaj kažejo ti rezultati. Se pravi, ni problem podaljšati to to?ko. Problem je, da se v današnjem življenjskem slogu ta moment vra?a dale? nazaj. Danes imamo že pri najstnikih velike probleme s skeleto-miši?nim sistemom, predvsem zaradi tega, ker ni tonusa, ker ni mišic, ker ni tistega stimulansa, ki bi ga morali v otroštvu že dobivati.
En tak primer ene naše raziskave, izvedene .. (nerazlo?no). To je merilec vibracij, ki na zelo eksakten na?in podajajo rezultat, koliko je nekdo gibalno aktiven. Morate vedeti, da z vprašalniki in tudi to smo primerjali v teh raziskavah, dostikrat dobimo odgovore bolj o želji, kot o dejanskem stanju, še posebej, kadar starši odgovarjajo za najmlajše. Ampak, da imamo … (nerazlo?no), ki nam od?ita njegovo koli?ino aktivnosti, so podatki dokaj eksaktni. ?e vidite te temne krogle, to?ke, so naši podatki otrok v starosti ?etrtega, petega leta. ?e pogledamo, kako se ta gibalna aktivnost pada linearno s staranjem, z odraš?anjem, ugotovimo, da se v najstniških letih ta koli?ina gibalne aktivnosti ve?krat prepolovi. Posledice so razli?ne. Na primer, kot sem že prej omenil, naprej pove?ana telesna teža in debelost. Slovenija se seveda lahko na nek na?in pohvali, da ni med najslabšimi. To je res. Ni med najslabšimi, vendar trend, ki ga ugotavljamo, trend, ki ga rišejo ti podatki, je pa vedno slabši. Poglejte samo v dveh letih razlike med debelimi otroci, in sicer merjeni z eksaktno metodo .. (nerazlo?no). Posledice sprememb v zadnjih 20-ih, 30-ih letih, med dekleti in fanti, poglejmo, kako ta zadeva vztrajno raste in se pove?uje v številih, ki so ve?ji kot par 100 %. Ravno tako pri dekletih.
Še ve?ji problem je pravzaprav ugotovljena neposredna povezava med pove?ano telesno težo v otroštvu in globalno koronarno ogroženostjo. To pomeni, bom zelo poenostavil, naj mi oprosti, ?e je kakšen zdravnik tukaj, ampak nimam ?asa se poglabljati, rezultate želim samo predstaviti, nanizati kot pomembne podatke, torej globalna koronarna ogroženost nakazuje možnost nekega koronarnega dogodka. Že sam predsednik na za?etku je povedal, da se te zadeve v naši populaciji kažejo kot eden ve?jih problemov. Tu vidimo pravzaprav šolsko linearno povezavo. Prekomerna telesna teža v otroštvu je rizik globalne koronarne ogroženosti v kasnejšem obdobju.
Padec gibalnih kompetenc je vedno ve?ji. Otroci v 4. razredu so pravzaprav na enaki stopnji oz. bom rekel druga?e. 19-letniki so pravzaprav ravno toliko sposobni dandanes, kot so sposobni otroci, stari 10, 11 let. Vidimo, kako se pravzaprav kaže tisti velik upad v starosti okrog 15, 17 let. To je tisti prvi, tretji letnik. Namenoma sem vzel samo nekaj takih rezultatov, kot je recimo vzdržljivost ali pa tonus trebušnih mišic, dvigovanje trupa. Vidimo dejansko zopet podobne rezultate, kajti vemo, da je število ponovitev, tam prej je bil pa ?asovni test. Ne se ustrašiti, ne bom šel tako globoko. Ampak recimo, ena od mišic, za katero se danes ve, da je izjemno pomembna za vsa tista tipi?na gibanja, kot so hoja, tek, plazenje, plezanje, to je mišica biceps .. (nerazlo?no), upogibalka kolena, ki je zelo pomembna v tem primeru.
Nekaj raziskav smo povezali skupaj. Sivo in rde?e tu pri meni, je pravzaprav razlika že v samem otroštvu pri otrocih, starih 6 let, med otroci, ki so aktivni in tisti, ki niso aktivni. To je bilo vprašanje, ali so v katerem športnem društvu vsaj dvakrat tedensko. Tisti, ki so, imajo to mišico veliko hitrejšo. To so ti sivi. Hitrejša mišica pomeni boljšo odzivnost. ?e pogledamo primer pri odraslih. To rde?e so šprinterji. Njihova mišica je najhitrejša. Ampak, zanimiva je to?ka, ?e pogledamo modro in vijoli?no. To so tisti veterani, ki smo jih izmerili. Ne glede na to, ali so bili v vztrajnostnih športih ali eksplozivnih športih, je njihova hitrost mišice z leti, pri 65. letu, še vedno veliko boljša kot tisti, ki so ?rna linija, kjer so pravzaprav …(nerazlo?no) populacija. Za enkrat boljša, ?e pogledamo samo na lokalni ravni delovanja te mišice. En tak primer sem izvzel iz tega. To je pravzaprav primerjava športnikov, teh veteranov, ki so bili v vzdržljivnostnih športih ali pa v eksplozivnih športih. Dejansko tisti, ki so bili eksplozivni, so imeli hitrejšo mišico tam okoli 30. leta. Vendar postopoma, kaj to pove, ?e poenostavim. Ne glede na to, s katerim športom se je nekdo ukvarjal, ?e se je vztrajno ukvarjal in ti ljudje, ki so dosegli, da so sposobni performanca še v veteranskem obdobju, pomeni, da so še vedno zdravi. Niso zaradi takšnih in druga?nih negativnih vplivov športa prenehali. V starosti 65 let so še vedno 30 % boljši od tistih, ki so popolnoma neaktivni.
Na kratko, da zaklju?im ta prvi del, bi rekel, vsi ti stimulusi, ki jih danes pravzaprav ta življenjski slog povzro?a, pozitivni in negativni, se seveda odražajo na našem telesu. Kako izboljšati, kako zagotoviti pravzaprav trajnostni razvoj, dober termin tudi za naše telo? Predvsem z gibanjem na prostem. Kdo lahko to zagotavlja? Zakaj sem se sedaj usmeril v gibanje na prostem? Zaradi tega, ker to je spet problem, katerega se premalo zavedamo. V današnjem na?inu življenja si normalno ustvarjamo normalno okolje, ki je nekje okrog 21 stopinj. Poleti hladimo, pozimi grejemo. Ampak problem krepitve tega našega telesa je v razli?nih vremenskih pogojih, okolju. Tam se lahko adaptirajo funkcionalni mehanizmi. Tam, kjer smo aktivni, s pulzom na dovolj visoki ravni, lahko dosežemo neko kompenzacijo in tega problema odprtih površin, ki nam jih omogo?a narava v enem prijaznem okolju, kot je Slovenija, je razlika temperature letno ve? kot 50 stopinj. ?e bi gledali ekstreme na soncu poleti in ekstreme pozimi v najbolj zakotnih krajih. Tu mora naš organizem biti pripravljen delovati. To, kar delamo z zaš?itniškim na?inom, presko?il bom še nekaj zadev, s pomanjkanjem gibanja, konec koncev, koliko so naši otroci aktivni med po?itnicami, nam pokaže tale slajd. Vidimo, da je pravzaprav stanje junija 2007 in junija 2008 veliko boljše po koli?ini aktivnosti, kot je stanje septembra 2007. Se pravi ?ez poletje, ko bi pravzaprav morali biti najbolj aktivni na prostem, ker verjetno je to najbolj idealen ?as za to, je upad teh aktivnosti še ve?ji. Se pravi, kje je problem vsega tega? Kako naprej? Na kakšen na?in? Tega humanista verjetno poznate, mogo?e ne po sliki, po imenu pa prav gotovo. Že dolgo tega je pravzaprav se ukvarjal tudi z vidika finan?nega pogleda na naše zdravje in je zapisal tole misel. Prvo polovico življenja bi dali vse, da bi dobili denar, drugo polovico bi skušali s tem denarjem kakorkoli pridobiti zdravje nazaj. Prepozno.
Kakšno je stanje in s ?im se danes pravzaprav moramo mi ukvarjati in s ?im, zakaj je najbolj poklicana ravno civilna družba? Okolje predstavlja grožnjo, predstavlja možnosti razli?nih problemov. Najve?krat iš?emo rešitev v tej smeri, da poiš?emo inkubator. Naša družba deluje zaš?itniško. Premalo deluje preventivno. Ker želimo otroku najboljše, s hiperprotektivnim pristopom današnjih staršev, in to smo jim najve?krat mi zagotovili, jaz vedno rad povem, da najve? škodili smo v šolah v zadnjem obdobju staršem samim, ker smo jim pustili na nepravi na?in se ukvarjati s problemi, za katere niso strokovni in ta hiperprotektivna družba pravzaprav želi zaš?ititi ?loveka in otroka v vsakem trenutku. Problem je, da pravzaprav vsi pozitivni .. (nerazlo?no) gibalno športne aktivnosti, kot je gibanje, druženje, … (nerazlo?no), samopodoba, skladen razvoj, zdravje, zrelost. Tega ni, teh stimulansov ni. Zato menim, da je nujno potrebno, da se v vseh teh razli?nih nivojih, dejavnikih, od vrtca, šole, javni zavod, predvsem pa civilna družba, usmerja v ozaveš?anje in vzgojo in osveš?anje, kajti ta pozitiven stimulis pomeni celostno obravnavo zdravja, spreminjanje življenjskega sloga.
Ti problemi se danes seveda za?enjajo zelo zgodaj, ker ni možnosti stopiti na ulico, ker ni možnosti in pogojev, prej je kolega dr. Hosta opisal en problem, kaj bi pravzaprav lahko s preventivnim delovanjem storili. Vendar, to je prezahtevno. Problem se za?enja že s prvim korakom. Jaz temu pravim paradoks prvega koraka. Vsi ?akajo in si želijo, da bo otrok shodil. V prvem trenutku, ko shodi, bi si že želeli, da sedi na varnem koncu, kjer je, ?e se le da, zavezan in se mu ni? ne zgodi. Problem je, da bo treba prevzeti ta rizik. Rizik pa je seveda kaj? Da bo ta otrok ob prvem koraku  padel in se udaril. Ali sprejmemo rizik sedaj ali bomo imeli probleme? V italijanski družbi, ?e ste malo spremljali, se ukvarjajo s problemom. 37-letni mladostniki ali mladi odrasli ali mladi že dale? odrasli odhajajo od hiše. To je problem, ker nimajo možnosti pridobivanja odgovornosti. Kje bomo ta paradoks prvega koraka reševali? Ta zaprt krog neaktivnosti, odtujevanja od osnovnih aktivnosti in potreb, je predmet problema, da pravzaprav odgovornosti ti ljudje nikoli ne prevzamejo. Zaradi tega pravzaprav, kot sem že omenil, je potrebno prevzeti rizik. Rizik, ki ga bomo morali prevzeti vsi odgovorni. Spremeniti bo treba okvirje, ki pravzaprav postavljajo, dolo?ajo vlogo in mesto civilni organiziranosti športa, regulativo. Šport za vse rabi svoj prostor. Šport za vse rabi svojo organizacijo. Ne, da je nima, ampak natan?no dolo?itev. Rabi seveda finance in rabi pomen, ki ga pravzaprav ima. Šele na ta na?in bomo lahko postopoma spreminjali vse tisto, kar smo pravzaprav ugotovili, da nas je v zadnjih letih ulovilo nepripravljene. Kajti brez sprememb stanja, mora odgovornost sprejeti v vsakem primeru šolstvo in stroka, vendar civilna družba je tista, ki je blizu posamezniku, blizu v prostoru, v financah in v ?asu. Seveda se v t.i. privatni … (nerazlo?no) ponudbi lahko dobi velikokrat najboljše in najbolj sodobno, vendar to je dostikrat dale? ali v prostoru ali v ?asu, najve?krat pa tudi v financah. Pravzaprav s tem na?inom, brez takega organiziranosti, brez dajanja poudarka tej organiziranosti, bomo imeli probleme. Proces spreminjanja je nekaj, kar ni enostavno. Govorimo o ozaveš?anju, osveš?anju. Ali veste, kako problemati?no je ljudi nau?iti, naj se zapnejo s pasom. Ali pa, da ne spijejo preve?, preden sedejo za volan. Pa za ovinkom ga lahko ?aka preživetje ali smrt. Mi se pa ukvarjamo o veliko bolj oddaljenih, ?loveku, ki pravzaprav se bori z drugimi življenjskimi potrebami, .. (nerazlo?no) pa vendarle zelo povezanih dejavnikih in problemih.
Nenazadnje, ?e dovolite, da zaklju?im s tem, sem že omenil, ideogram … (nerazlo?no) krizo lo?i na probleme, grožnje in možnosti. Torej, te možnosti dajmo obrniti nekako druga?e. V?eraj sem ujel tisti dnevnik ob enih pono?i, priletel sem pred dvema dnevoma iz Amerike, pa sem ujel ravno te misli. Problem. Strošek debelosti in nezdravega na?ina življenja. V?eraj smo ministra lahko poslušali. Kaj naredimo? Zmanjšamo zdravila. Torej, zopet se ukvarjamo z bolnimi. Pred nekaj leti sem imel možnost kot edini na združenju kardiologov predstaviti neformakološki pristop zmanjševanja koronarne ogroženosti v Sloveniji. Skoraj so me odnesli ven, ko sem opozoril na nekaj. Da je samo eno zdravilo, .. (nerazlo?no) stalo približno toliko, kot celoten budget za šport v Sloveniji. Seveda, moramo to zagotavljati, vendar, dajmo se ukvarjati s tistim, s ?imer lahko nekaj premaknemo. 20 % ve? hrane potrošijo tisti, ki se nezdravo prehranjujejo in so preobilni. Taki pomenijo ve?jo porabo energije, je treba ve? hrane pridelati, pomeni ve?jo porabo energije pri prevozu. Vozijo se, ne hodijo. Ve?ja poraba zaradi njihove teže. Povzro?ajo absentizem. Samo v Sloveniji odsotnost na delovnem mestu povzro?a zaradi bolezenskih stanj, dostikrat je to povezano, kajti problem debelosti in nezdravega na?ina življenja je pri WHO še vedno med prvimi tremi najve?jimi dejavniki ogroženosti in krivcev za 60 % smrti v svetovni populaciji. Kajenje, nezdrava prehrana in pomanjkanje gibalne aktivnosti. 50 do 60 milijonov letno izgubimo zaradi absentizma. S kakšnimi ukrepi se bomo tega lotili? Kratkoro?nimi? Torej, zmanjšamo porabo zdravil. Dolgoro?nimi? Ti pa nam lahko prinesejo veliko ve?.
To je vprašanje, s katerim se bomo ukvarjali in jaz verjamem, da je to prostor danes primarno v tem prostoru te stavbe pa verjetno še kje drugje, kjer se lahko to spremeni. Nacionalni program se spreminja, zakon o športu bo potrebno spremeniti. Potrebno je postaviti pravo mesto.
Strinjam se, ?e mi dovolite samo še to misel, da so prepletenosti v športu med vsemi podro?ji zelo velike in morale bi biti še ve?je. Vendar danes imamo lo?nice za zagotavljanje pogojev zelo ostre. To je treba spremeniti. Hvala.

BOGOMIR VNU?EC: Hvala. Sedaj pa vabim Iztoka Retarja iz Športne unije Slovenije, ki nam bo predstavil pobude za izboljšanje pogojev delovanja športnih društev na podro?ju športne rekreacije. Po tej predstavitvi bo širša razprava, zato vabim vse, ki želijo razpravljati, da se prijavijo. Nekaj jih imamo že. Hvala.

IZTOK RETAR: Hvala lepa. Lepo pozdravljeni tudi v mojem imenu. Jemljite to, kar bom danes v nadaljevanju povedal, ?e se športno izrazim, kot ogrevanje za razpravo, ki bo sledila vsem doslej slišanim referatom. Ali je kriza res lahko tudi priložnost za izboljšanje pogojev za delovanje na eni strani in dejavnost na drugi športnih organizacij na podro?ju športne rekreacije, bomo slej ko prej sami izkusili. Lahko pa to vzamemo kot izziv in v tem slogu bi želel tudi predstaviti v nadaljevanju nekaj klju?nih misli.
Menim, da je vendarle dolo?ena in neustrezna podpora na vseh podro?jih tudi prispevala k temu, da bo izredno težko uresni?ljiv cilj, ki si ga je pred nekaj leti zapisala EU, da naj bi Evropa postala že leta 2010 v duhu Lizbonske strategije ena najbolj prodornih,  konkuren?nih, dinami?nih in na znanju temelje?em gospodarstvu na svetu nasploh. Kriza, ki smo ji pri?a, tako ekonomska, gospodarska in, bojim se, tudi finan?na, govori ravno nasprotno. Medtem tudi državna podpora civilni organiziranosti v športu ni ne zadostna niti ustrezna. To bomo ob?utili najverjetneje v športnem polju, v kratkem ali pa v prihodnjem letu. Država ima na eni strani pa tudi mnogi drugi deležniki velika pri?akovanja, je pa pripravljena manj vlagati, zato je tudi ta precejšen razkorak v dejanskem izplenu ali dosežkih. Šport, vsi mu priznavamo in vemo, še posebej pa rekreacija ima številne sinergijske u?inke. Stroka jih priznava, utemeljuje z raziskavami in dokazuje, praksa jih potrjuje. Evropska komisija je to vse skupaj zelo pregledno in vše?no zapisala v Beli knjigi športa. Vendar na drugi strani kaže in se ugotavlja, da danes šport, še posebej športna rekreacija, ne more ve? ra?unati v bodo?e na javne finance. Torej, ?e želi šport preživeti, športna društva se ohraniti, da ne govorimo o nadaljnjem razvoju, so se morala prestrukturirati, ?e uporabim ta sodoben izraz, ki veliko pove pa ni? ne pomeni, obnašati v smislu tržnega pristopanja.
Vemo, da je šport lahko kriti?no ogledalo družbe, prostora in ?asa in to neizbežno bomo tudi v prihodnjih letih potrjevali. Zato je dejstvo, da se športne organizacije danes znajdemo same, kot vedo in znajo in skušajo preživeti na trgu. Na eni strani vso kadrovsko infrastrukturo in kadrovske vire politika nekako spodbuja, da ne re?em sili, da iš?ejo nove, alternativne, druga?ne vire prihodkov in se na ta na?in pravzaprav za?enjajo obnašati komercialno. Bistveno bolj gospodarno in komercialno, kot bi bilo to primerno za šport v svojem prvinskem pomenu besede. Na tak na?in se brišejo meje med tem, kaj je dejansko komercialno in kaj je tisto, kar v športu in šport predvsem tudi razlikuje in odlikuje, kar je tistega, k ?emur mnogi zaradi teh prav lastnosti želijo ostati in priti v šport. Ta meja se prav gotovo briše ali celo v nekaterih pogledih preusmerja in iz prvinskega športa, torej igre strasti, ki je definirana s pravili, se preoblikuje v poslovne subjekte s poslovnimi cilji in seveda na koncu s poslovnimi produkti.
Država je svojo vlogo, ko naj bi bila kriti?na opazovalka in hkrati spodbujevalka razvoja civilne družbe, za?ela pristopati k civilni družbi in njenim aktivnostim kot neke vrste kriti?en opazovalec, ali je njihova dodana vrednost še sprejemljiva in za državo in državni prora?un koristna. Torej, ugotavlja bolj prispevek in se z njim, ko je presežek, ponaša. Spomnimo se tudi razli?nih fotografiranj predstavnikov takih in druga?nih ob uspehih, presežkih, koristih, tudi ne zgolj v povezavi z gospodarskimi u?inki, ampak tudi t.i. politi?nimi u?inki, ki prispevajo k ve?ji in boljši pozicioniranosti politi?ne stranke ali pa politiki, taki in druga?ni nasploh. Država pri?akuje in seveda posledi?no tudi nagrajuje tiste, ki simptomati?no spodbujajo gospodarsko rast, odpirajo nova delovna mesta v športu, ustvarjajo nove prodajljive produkte in posledi?no dolo?ene sinergije na podro?ju že prej ve?krat poudarjenega javnega zdravja, na podro?ju varovanja okolja, trajnostnega razvoja in seveda tudi vseh koristi, ki jih imajo na podro?ju vseživljenjskega u?enja in usposabljanja. Seveda vemo, da šport s svojo industrijo v taki in druga?ni obliki generira precejšen  BDP. Žal se razlikujemo še vedno razviti in nerazviti svet. Torej, od 0 % pa tudi do 2 % BDP je lahko posledi?no plod sinergij in generiranja športa v vseh pojavnih oblikah. To so podatki Združenih narodov iz leta 2004.
Zaradi tega se nekje vsi tisti, ki delujemo in delamo v športu, znajdemo v nekem primežu med na eni strani javnim in na drugi zasebnim. Še huje je v športnih organizacijah, ki so dejansko odvisne, kot so številne na podro?ju športne rekreacije, od neposrednih ?lanov društev. Torej, ?e uporabimo gospodarski izraz, od kupcev njihovih storitev. ?e zaradi velike razvajenosti in seveda tudi velike konkuren?nosti ponudbe na športnem trgu niso zadovoljni s ponudbo športnega kluba, v katerega so se v?lanili, in preprosto ne dosega njihovih pri?akovanj, se iz kluba izpišejo in se prepišejo v drug klub. Torej, ?e to poenostavimo, se tudi ne združujejo ve? v  klubu zaradi številnih pozitivnih socialnih vzrokov, motivov, ampak zaradi tega, da so poservisirani v takem obsegu in taki vsebini in takem tajmingu, kot je njim primeren in želijo.
Skratka, na eni strani javno, na drugi strani zasebno, s svojimi pri?akovanji in pritiski tudi razmeroma negativno vpliva na nadaljnji razvoj civilne družbe in tudi na opaženi trend bega iz športnih asociacij uveljavljenih, kakovostnih strokovnjakov, managerjev, predsednikov, prostovoljcev, ker preprosto v teh okoljih ne zmorejo in ne znajo ve? sodelovati in delovati. Nesporno dejstvo je, da so športna društva prvinsko neprofitna, avtonomna združenja, ki uresni?ujejo interese teh, ki so se vanje vklju?ili oz. izoblikovali društvo.
Mislim, da politika vse premalo upošteva dejstva, da društva temeljijo na prostovoljnem delu in da so morebitni, ?e so zaposleni, in vprašanje, koliko ?asa še bodo v društvih, praviloma z neko manjšo ali skoraj brez socialne varnosti, zaposleni so namre? za dolo?en ?as ali projektno, vezani na dolo?ena finan?na sredstva. Politika in tudi ve?ji del javnosti od športnih društev pri?akuje, da bodo podpirala in ustvarjala javno blaginjo. Bolj bi bilo smiselno razmišljati o tem, da lahko tudi prispevajo športna društva k javni blaginji, ne pa, da jo ustvarjajo.
Kako naprej? Športna unija Slovenije kot ena od prepoznavnih organizacij na podro?ju civilne družbe v polju športa je zadnje leta intenzivno zbirala razli?ne predloge, stališ?a, mnenja, raznolikih in številnih deležnikov na podro?ju športa za vse, zato mi dovolite, da nekatere izpostavim, še posebej v smislu prevzema odgovornosti za nadaljnji razvoj tega podro?ja. Menimo, in danes smo že ni? kolikokrat slišali, da je resni?no potrebno s spremembo zakona o športu na bistveno bolj odprt na?in pri?eti, kot je bila prva razprava o nastanku prvega slovenskega zakona o športu. Zato bi morda veljalo razmisliti tudi o nekem pristopu, ki se mu re?e bela knjiga in je nek nabor najštevilnejših prispevkov, pobud, želja, pri?akovanj, ki naj bi jih zakonodaja in zakonodajalec uredil za to, da bo podro?je pregledno in kakovostno urejeno, ne pa, da bo to v bistvu zakona, ki ga bo pripravil kabinet, tak ali druga?en.
Dav?na zakonodaja in posledi?no seveda zakon o društvih, ker sta si med seboj zelo povezana, pa intenzivno vplivata na šport, potrebujeta resne reforme. Po našem mnenju oba, in predvsem podzakonski akti, zavirajo razvoj športa v okviru civilne družbe. Vemo namre?, da samo pregledna in dolgoro?na podpora organizaciji lahko krepi civilno družbo, njeno avtonomijo in seveda posledi?no tudi družbeno odgovornost, prostovoljnost in vse druge pozitivne elemente. Seveda pa se mora za to država ne samo deklarativno opredeliti, da želi imeti krepko civilno družbo in krepke partnerje in krepke sogovornike, ki bodo se kriti?no in tudi z morda ne vedno podobnimi ali enakimi stališ?i znali konfrontirati in skozi konstruktiven dialog sodelovati pri upravljanju družbe.
Zelo pomembno je, da se s pove?anjem dostopnosti podpira možnost ukvarjanja s športom, ne samo neposredno, torej, da se koristi športne aktivnosti, ampak, da se tudi soodlo?a in odlo?a in upravlja na podro?ju športa. Torej, da se na ta na?in ustvarja neke vrste good governance ali dobro soupravljanje države. To upravljanje in soupravljanje smo že velikokrat slišali par desetletij nazaj, ampak dolo?ene elemente vsekakor pozitivne ne gre zanemariti in tudi kakšen razmislek o revitalizaciji tega ni morda odve?. Še posebej bi pa radi se zavzemali in opozorili na to, da mnoge ciljne skupine, ki so ogrožene, imajo zelo velike blokade do vstopa v šport. Na eni strani je k temu tudi prispeval vrhunski šport s svojim potratnim procesom treninga in seveda tudi z razmeroma lakomnimi in neutemeljenimi pri?akovanji po velikih zaslužkih, ki so v dolo?eni meri tudi bili izpla?ljivi. Govorimo o otrocih, mladostnikih, študentih, starostnikih, družinah in seveda tudi o marginalnih skupinah (migrantih recimo in podobnih). Ve?krat smo že danes slišali in ponavljamo, sinergija civilne družbe, države v nacionalni ravni pa na lokalni ravni, upamo, da bomo tudi pokrajine dobili, da se bo mogo?e na ta na?in kaj še olajšalo v smislu te komunikacije med lokalno skupnostjo in državo. Mislimo, da je premalo ustreznih naložb v športno infrastrukturo. Tudi ?e pogledamo nadaljnje premike velikih finan?nih vsot v gradnjo objektov, vezanih na univerziado, na ideje po vlaganju v infrastrukturo za zimske olimpijske igre. V teh ?asih, mislim, da to ni popolnoma sprejemljiva in resno utemeljena usmeritev. Mnogokrat tudi s svojimi posegi športna infrastruktura ne prispeva k ekološkemu konceptu ohranjanja narave. Smo pa tudi že slišali, da tudi javno ureditev javne infrastrukture nimamo  tako zasnovane, kot bi si želeli pa jo imajo nekateri naši sosedi, od popolnoma preprostih kolesarskih stez, pešpoti do javnih igriš?, ki niso ve? sestavni del obveznega urbanisti?nega na?rta. Torej, blokovsko naselje se lahko zgodi brez športnih igriš?, otroških igriš?, seveda pa se ne sme zgraditi brez garažne hiše, kar vse pove.
V nadaljevanju pri?akujemo vaša kriti?na mnenja, konstruktivne pobude, za katere se vam in za potrpljenje, da ste še po?akali do konca mojega prispevka, vnaprej zahvaljujem.

BOGOMIR VNU?EC: Hvala. S tem smo zaklju?ili prvi del in se zahvaljujem vsem, ki so predstavili referate. Sedaj pa odpiram razpravo. Prvi se je k razpravi prijavil gospod Anton Peršak, državni svetnik, ki nam bo nekaj povedal tudi o vlogi ob?in. Izvolite.

ANTON PERŠAK: Hvala. Upam, da bom v teh par minutah se lahko dotaknil treh stvari. Ena je res vloga ob?ina, ena je nekaj v zvezi z društvi, zakonodaja društvena. Ena pa je, to me je pa pravzaprav spodbudil prvi govornik, nekaj o tej filozofskih podlagal ali pa osnovah športa in rekreacije.
Najprej pa o tem,  kdo sem, kaj sem, da si sploh upam sem priti. Naj re?em, da se pa? že 31 let zelo zavzet rekreativec. Pred tem sem bil vsaj šest let aktiven športnik, vmes pa ene 10 let strastni kadilec, kar sem potem nehal biti. Sem pa tudi župan ob?ine in podpredsednik Skupnosti ob?in Slovenije pa državni svetnik, kot je bilo re?eno. Zakaj sem to posebej poudaril? Zato, ker se mi zdi škoda, da danes nekako ni organizirano prisotnih ob?in tukaj, recimo predstavnikov Skupnosti ob?in ali pa Združenja ob?in Slovenije, ker so ob?ine zelo pomemben nosilec te dejavnosti, zlasti, ker govorimo tudi o prihodnosti, kolikor razumem, športne rekreacije.
Kako jaz vidim vlogo in pomen ob?in? Prvi?, ob?ine, vsaj v dolo?enem delu, ?eprav je danes bilo povedano, da premalo, zagotavljajo velik del materialne baze, objekte, sredstva za dejavnosti društev, sofinanciranje rekreativne vadbe ob?anov, recimo po telovadnicah, kjer je treba to pla?ati, sofinanciranje športno-rekreacijskih prireditev in tako naprej.
Druga stvar, ki se mi zdi pomembna, je, da ob?ine, upal bi si trditi, da skoraj vse, ?e ne vse, zelo veliko vplivajo na oblikovanje neke športno-rekreacijske politike. S svojimi ve?letnimi programi, letnimi programi športa, ki jih obvezno morajo sprejeti vsako leto, ko sprejemajo prora?une in tako naprej.
Tretja pomembna stvar je animacija in promocija športne rekreacije, s katero se tudi veliko ob?in ukvarja. Gre za to, da se organizirajo razna ob?inska tekmovanja, da se promovira po ob?inah vedno bolj zdrav na?in življenja, da se veliko stvari dogaja na tem podro?ju, kot predavanja, seminarji in tako naprej. Da se v posameznih ob?inah posebej spodbujajo dolo?ene rekreativne panoge, recimo glede na neke lokalne tradicije ali pa tudi po želji kakšnih županov in tako naprej.
Samo za ilustracijo vam bom povedal primer ob?ine, kjer sem pa? sam navzo?. V desetih letih, 1. 1. 1999, je ob?ina nastala. Ta ob?ina je postavila dve plezalni steni, zgradila še eno telovadnico, eno je že imela, obnovila športno-rekreacijski park osnovne šole, zgradila nov športno-rekreacijski park v novem delu naselja, naredila trim stezo, pohodniško pot, dve otroški igriš?i, na katerih so posebej na?rtno postavljena igrala, ki imajo tudi športen zna?aj (neke plezalni elementi itn.). Danes se pa ukvarjamo z zamislijo gradnje športne dvorane, kjer bi na nek na?in javno-zasebnega partnerstva, prav pred dnevi smo pa odprli, menda celo prvi v  Sloveniji, en poseben fitnes na prostem, ki smo ga uvozili iz Tur?ije.
Leta 1999 je ob?ina imela tri športna društva. Danes jih ima osem, plus planinsko in šahovsko. ?e sedaj ti dve malo posebej postavim. Ob?ina organizira neko posebno tekmovanje, rekreativno, za športno zna?ko ob?ine. Ima neka ob?inska tekmovanja, ki jih posebej razpisuje za organizatorje, štiri ali pet takih tekmovanj v razli?nih športih. Sofinancira, kot re?eno, najemnino telovadnice skupinam ob?anov in tako naprej. Ne tega vzeti kot samohvalo, ampak ho?emo povedati kot ilustracijo, kaj ob?ine delajo in kaj lahko delajo. Vem, da nekateri delajo še ve?, kot je to, kar sem naštel.
Druga stvar. Glede na to, da se razmišlja tukaj tudi o jutri, se mi zdi zelo pomembno, kako stimulirati vlogo ob?in v tem postopku priprav na jutri. Potem sem rekel, da bi rad rekel tri stavke o problemu društev. Jaz se seveda s temi ugotovitvami zelo strinjam, ki so bile tukaj povedane. Mislim, da je klju?na napaka, ki je bila danes tudi že omenjena, to, da pri nas so društva z zakonom urejena tako, da veljajo ista pravila za neko vaško balinarsko društvo, kot za Union Olimpija. Po mojem mnenju, po mojem prepri?anju, ker kot državni svetnik si to upam re?i, bi na vsak na?in bilo potrebno dose?i to, da se profesionalna športna sfera organizira na drug na?in. Se pravi, na podjetniški na?in, z vsemi plusi in minusi podjetništva in z vsemi nevarnostmi podjetništva seveda. Vsaj profesionalno, ?e že ne tisti šport, ki je seveda tudi tekmovalen, pa ni profesionaliziran. Nemogo?e je, da nek profesionalni nogometni klub, profesionalna košarkaška ekipa ali pa tudi rokometni klub, da je še vedno organiziran kot društvo, se pravi na prostovoljni bazi, kar pomeni, da lahko tudi vsak dan vsak zapusti ta klub. To je društvo brez neke posebne odgovornosti in tako naprej.
Zadnja stvar. Zakaj imamo, po mojem, v Evropi zlasti na nek na?in še vedno neko težavo z razumevanjem rekreacije? Ne toliko športa, ker se je šport seveda, kot pravim, zelo veliko profesionaliziral, in kot je bilo opozorjeno na za?etku, pravzaprav izgubil dimenzijo športa v nekem tistem prvinskem pomenu besede, ali pa dimenzijo igre, ki je bila sedaj na zadnje omenjena, kar se mi zdi zelo pomembno. Problem se mi zdi v tem, za razliko od anti?ne pa celo za razliko od srednjega veka do neke mere, ker je telo, ki je pa? temeljni element športne rekreacije, pravzaprav bil postavljen v nek drugi plan v evropski civilizaciji. Zlasti od novega veka naprej s prevlado krš?anstva seveda. ?lovek je bil zreduciran na dušo, malo še na duha. Ukvarjati se s telesom, je pravzaprav pomenilo nekaj spotakljivega na nek na?in. Nekaj ?udaškega, celo dostikrat neprimernega, da si se ti posve?al telesu, ?e se seveda temu nisi posve?al ?isto z nekim dolo?enim namenom, da boš boljši vojak ali pa kaj podobnega. ?im si se za?el s telesom ukvarjati kot s svojim telesom pa skrbeti za svoje telo, je to izgledalo pravzaprav kot neka ekscentri?nost, kot celo do neke mere nekaj grešnega in tako naprej. Ta tradicija razumevanja ?loveka, ki je predvsem duša pa malo še duh, telo je pa pravzaprav samo embalaža, je seveda še vedno do neke mere navzo?e v razumevanju teh stvari. Zato se mi zdi, da je pravzaprav na nek na?in treba rehabilitirati spoznanje, da sem jaz tudi telo in da tu ne gre samo za to, da sem zdrav, ker zdrav sem zato, ker to koristi družbi. To, da ho?ejo, da sem zdrav, je namenjeno temu, da ne bom manjkal v službi, da ne bom delal stroškov zdravstveni blagajni in da bom ?im kasneje prišel v dom za ostarele, da bom lahko ?im dlje ?asa doma. Družba zato ho?e, da sem zdrav, ne pa zato, da bi  jaz imel neko samospoštovanje, da bi sam sebe cenil, da bi bil ponosen nase, zadovoljen sam s seboj ali pa kaj podobnega. Se mi zdi, da je iz tega vidika pravzaprav ta element rekreacije kot ukvarjanja s seboj kot telesom na nek na?in, pravzaprav ima isti pomen, kot t.i. koncept vseživljenjskega u?enja in tako naprej. Danes se je že marsikaj zgodilo, ampak da je to treba promovirati na nek na?in. To spremembo paradigme, da je ?lovek šele takrat, kot so v?asih pa? rekli, zdrav duh v zdravem telesu recimo.
Za konec, ker me je gospod Retar navdušil, ko je omenil besedo igra, se mi zdi, da je to še en element, ki sem ga sam prej pozabil. Tudi igra je na nek na?in v racionalisti?ni civilizaciji izgnana iz življenja odraslih. Je pa igra izjemno pomemben družbotvoren element. Igra je povezana z vsem tistim, kar ste nekateri vmes omenjali, kako ravnamo danes z otroki tudi, ko jim pravzaprav onemogo?amo neko izkušnjo, tudi sre?anje z nevarnostjo in tako naprej. V veliki meri jim omejujejo tudi prostor igre, celo otrokom, kaj šele odraslim. Se  mi zdi, da tudi igro, kot bi rekli tudi kakšni antropologi, … (nerazlo?no) ali pa  Eugen Fink, je treba na nek na?in rehabilitirati tudi na ravni odraslih ljudi. Hvala.

BOGOMIR VNU?EC: Hvala kolegu Peršaku. V vmesnem ?asu ste dobili na mizo nek osnutek pobud, ki bi jih potem iz tega posveta naslovili na Državni svet, zato tudi opozarjam na to, da ?e ima kdo še kakšno, da se pozablja, da ima kakšno pripombo, naj prosim to tudi v svoji razpravi pove.
Sedaj pa vabim gospoda Aleša Šolarja iz Olimpijskega komiteja Slovenije.

ALEŠ ŠOLAR: Hvala lepa za povabilo. En lep pozdrav vsem prisotnim. Za za?etek pa opravi?ilo našega predsednika mag. Janeza Kocjan?i?a, ker je zadržan. Se žal ni mogel pa? udeležiti tega posveta. Uvodoma spodbujamo vsakršni dialog civilne družbe na razli?ne teme in seveda pa? tudi šport in rekreacija je eden pomembnejših segmentov celotnega športa in okrepljen civilni dialog in menimo, da bo pripomogel k temu, da bodo športne organizacije, društva in zveze imele ve?jo vlogo.
Glede na to, da nekega posebnega poziva Olimpijski komite, da pripravi in sodeluje z referatom, nismo dobili, bi ta kratka vsebina današnja bila vezana na vsebino, ki je bila danes posredovana in se navezuje na dolo?ene segmente organiziranosti, sodelovanja, pobud, predlogov in pa hkrati tudi na neko mnenje oz. izhodiš?e Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenje športnih zvez kot krovne športne organizacije na celotnem podro?ju športa. Menim, da šport kot tak je en sam šport. Imamo seveda razli?ne pojavne oblike in menim, da neko drobljenje pri tem ni potrebno.
Glede organiziranosti in tudi krepitve civilnega dialoga, bi vas pozval in ste bili že pozvani, ?e ne društva direktno pa vaše vse zveze, vklju?no z Športno unijo Slovenije, ?eprav ni naša ?lanica, da spremljate predloge sprememb pravil krovne športne nevladne organizacije. To je Olimpijski komite – Združenje športnih zvez. Pozvani ste, da sodelujete v javni razpravi, pozvani ste, da predlagate predloge sprememb in da pri tem pa? soustvarjate krovni dokument nadaljnjega dela na tem podro?ju. Mislim, da je ta dokument, ?e bo prišlo do nekih konkretnih sprememb, temeljnega pomena za nadaljnji razvoj celotnega športa.
Stalno si bomo prizadevali in z našo mrežo športnih organizacij tudi skrbeli za to, da bo civilni dialog pomemben segment odlo?anja v športu. Si bomo tudi prizadevali, da bodo pooblastila in vloge, ki jih lahko izvajajo nevladne organizacije, se pravi zveza in društva, vedno ve?ja napram recimo javnim inštitucijam in pa tudi ministrstvu. Menim, da ena od pomembnih dejavnosti bo zagotovo v tem smislu, da poskušamo tukaj zagotoviti si ve? pristojnosti. Konec koncev, že šport kot dejavnost izhaja iz interesnega podro?ja in pri tem pravzaprav mora biti tisti segment, ki ga nekako pokriva. To je pa interesni cel, civilna športna sfera, tisti, ki lahko prispeva odlo?no in intenzivno pri sprejemanju dokumentov, ki to urejajo. ?e sem prav seznanjen, Ministrstvo za šolstvo in šport neke aktivnosti v zvezi s pripravo teh dokumentov že izvaja. Olimpijski komite je preko izvršnega odbora predlagal kandidate, da sodelujejo pri tem. Mislim pa, da bodo tudi na to temo organizirani lokalni in regionalni posveti pa bomo takrat še kakšno ve? o tem rekli.
Kar se pa športa in rekreacije ti?e, je pa eden od klju?nih naših pogledov na to zadevo tak, da ves šport je ukalupljen v panoge. Vsaka rekreacija, vsak šport invalidov, kakšna koli zgodba, vezana ne šport, je vezana na panogo. Pri tem si mi stalno prizadevamo in upamo, da bo enkrat to tudi zares zaživelo, da bodo panožne športne zveze, ki pa so ?lanice našega komiteja, na tem podro?ju aktivno pristopile k vklju?evanju tega segmenta v njihovo dejavnost. To, menimo, da bo prineslo velike novosti in kar nekaj dobrih izhodiš? za naprej. Seveda, izvajanje tega športa za vse in ostalega, naj bo pa domena lokalnih športnih organizacij, torej društev. Naj se pa? ta zadeva krovno nekako vodi. Naj bo tukaj zraven še cela vrsta športnih organizacij, ki aktivno sodelujejo. Absolutno je tako široko podro?je, da menim, da nas je še vedno premalo, da bi ga celega obvladali. Zato je nujno, da se medsebojno povezujemo in napa?no, da se izklju?ujemo in napa?no, da se ne povezujemo in si celo maj?keno pri dolo?enih stvareh nasprotujemo, ampak ne v smislu tega, da si nismo vsi enakih na?el pa da nima vsak svoje mnenje, ampak da pri celi shemi dolo?ene stvari gredo po svoje.
Kaj posebej komentiral nekaterih predlogov predavateljev ne bi, nisem imel tega namena. Mogo?e glede samih osnutkov predlogov. Na dolo?ene imam pripombe. Jih ne bi sedaj raz?lenil pa bi jih posredoval po elektronski pošti. Menim, da je tako tudi koristno, da ostali naredimo, da ne bi danes nekih zaklju?kov že sprejemali, razen seveda, ?e ste druga?e predvideli. Dolo?ene stvari pa? menimo, da so dobro zastavljene. V vsakem primeru spodbujamo vsakršno takšno aktivnost in da se skupaj društva in zveze dobivamo, da si izmenjamo mnenja, da si med seboj pomagamo in sodelujemo, ker edino to je na?in, da bomo na podro?ju športa naredili en velik napredek naprej in to na vseh  segmentih športa.
Športa pri nas ni namen po segmentih opredeliti. To je samostojno podro?je, to je drugo podro?je. Šport je šport. Znotraj tega je pa pa? ve? pojavnih oblik športa. Hvala lepa.

IZTOK RITAR: Hvala. K razpravi se je prijavil prof. dr. Vincenc Butala iz Zveze za športno rekreacijo Slovenije. Izvolite.

PROF. DR. VINCENC BUTALA: Hvala lepa. Spoštovane gospe in gospodje, prihajam iz civilne družbe in bom danes predstavil novo organizacijo, to je Zveza za športno rekreacijo Slovenije, ki je bila ustanovljena prav v aprilu letošnjega leta. Se pravi, to je neka nova zveza, ki želi s svojo dejavnostjo globalno in sistemsko, da ne re?em tudi sistemati?no, pose?i na podro?je športne rekreacije.
Naj se predstavim, ker se ne poznamo. Profesionalno se ne ukvarjam s športom, temve? zgolj ljubiteljsko. V tem segmentu sem že vklju?en ve? kot 30 let. Imam nekaj pomembnih funkcij. Sem predsednik veteranske komisije za košarko pri Košarkaški zvezi Slovenije. V svetu imam pa dve funkciji. Sem v vodstvu svetovne veteranske košarkaške organizacije in predsednik evropske košarkaške veteranske organizacije. Svetovno kakor tudi doma?o športno rekreacijo relativno dobro poznam.
Za?el bi pa tole svojo uvodno predstavitev, da je preventiva ohranjanja zdravja veliko cenejša od same kurative. Se pravi, treba je posvetiti preventivi, kar je bistvena zadeva, in to je v bistvu športna rekreacija. Mislim, da nacionalni interes, kot je že omenil predsednik Državnega sveta, po moji oceni ne potrebuje filozofiranja, temve? potrebuje paradigmo in to je paradigma športne rekreacije, ki bo zaživela tudi v slovenskem prostoru. Zakaj? Zato, ker se populacija v svetu in v Sloveniji stara. To je neizpodbitno dejstvo. Tukaj so dokazi. Zdravstveni sistemi po svetu in tudi v Sloveniji imajo številne težave s svojim financiranjem.
?e si pogledamo rast izdatkov zdravstvenih zavarovalnic, to je posledica predvsem demografskih podatkov, kot so staranje, socialnoekonomskih, zdravstvenih, tehnoloških in tako naprej. Samo en podatek. Celotni izdatki za zdravstveno varstvo v Sloveniji v letu 2005 so bili 2,3 mlrd evrov ali 8,38 % BDP. Si predstavljamo, kakšna vsota denarja je to? Od tega je šlo 1,8 mlrd evrov kot javni izdatki ali 6,6 % in 0,5 mlrd evrov ali 1,7 % BDP kot zasebni izdatki. Nad temi številkami se lahko zamislimo, zakaj toliko za zdravstveno varstvo. Ali ni cenejša preventiva kot kurativa? Zato dajmo ve? pozornost na preventivo, ki tudi vklju?uje športno rekreacijo. Sam se bom opredelil na športno rekreacijo starejših. Pri naši veteranski košarki veteran pomeni pri ženskah nad 30 let in pri moških nad 35 let. Imamo pa danes starostne skupine pri moških 70, celo 75-letniki igrajo tekme. Si lahko to zamislimo? Prej smo tamle slišali razli?ne diagrame, kako že z dvajsetimi leti upada sposobnost mladih ljudi.
Kaj je zelo pomembno? Da finan?ni u?inki zdravega na?ina življenja se ne odražajo takoj, vendar se odražajo šele pri naslednji generaciji. Zato je klju?no, da vlagamo v preventivo. Zato bom rekel, da današnji naslov bi moral v bistvu imeti tudi besedo ne samo športna rekreacija danes in jutri, ampak tudi v?eraj, kajti v?eraj vpliva na jutri. To predvsem s stališ?a stroškov.
Potrebno je vgraditi tudi v slovenski prostor program krepitve zdravja v vseh ozirih in ga ?im prej za?eti izvajati. Torej, potrebno je narediti sistemsko in sistemati?no nacionalno strategijo, ki bo pokrila vse potrebe nacionalnih interesov. To je klju?. Brez strategije, spoštovani gospodje in  gospe, ni ni?. To je klju?. Ta strategija, ta sprememba zakonodaje, ki mora nastati, mora tudi vklju?evati ali predvsem vklju?evati tudi rekreacijo, tako mlajših, ki so tudi kriti?ni, kakor tudi starejših. V ta namen se je z idejo .. (nerazlo?no) v aprilu mesecu letos ustanovila Zveza za športno rekreacijo  Slovenije. Podobne organizacije v Sloveniji ta moment ni. Klju?en namen te nove zveze je, da se naredi strategija oz. programi po posameznih panogah, športnih panogah, rekreacije, ne profesionalnega športa, temve? rekreacije. Vsebina, organizacija, strokovnost, možnosti financiranja. Tu pri?akujemo, da bo tudi del financiranja prišel s strani države, s strani ministrstev. Kajti, boljša je preventiva kot kurativa. To je treba upoštevati.
Mi imamo danes v Sloveniji približno 7.400 društev in imamo približno 2.000 rekreacijskih klubov oz. društev, ki jih je treba  medsebojno povezati, integrirati in v tej zvezi vidimo njihovo prihodnost, da skozi to zvezo zaživijo in da dobijo prostor v nacionalnem pomenu. Torej, treba je vklju?iti v zakonodajo ve?jo pozornost tretjemu življenjskemu obdobju ali drugemu. O tretjemu govorimo takrat, ko je ?lovek že v pokoju. Tudi drugo življenjsko obdobje, kot sem že rekel, pri veteranski košarki, pri ženskah nad 30, pri moških nad 35 let je izjemno pomembno. Lahko vam povem, ko tudi sam sodelujem na svetovnih prvenstvih v košarki. Pred 15-mi leti je bilo na primer v starostni skupini 40 plus 15 ekip. Letos je v Pragi 10. svetovno prvenstvo v košarki veteranski, bo v starostni skupini 50 sodelovalo 28 ekip. Bistveni premik. Se pravi, gre v višjo starost. Torej, treba je tem posvetiti posebno pozornost. Kot pravimo mi v košarki, ne daj leta svojemu življenju, daj življenje svojim letom. To je klju?. Se pravi, bodi vedno aktiven in vedno se ukvarjaj z rekreacijskim športom. Zato pa mora država in tudi lokalne skupnosti, ki nekaj že dajo, dati možnosti, dati infrastrukturo, dati financiranje in vse tisto, kar je pomembno. Zato bomo v okviru naše Zveze za športno rekreacijo Slovenije bili relativno zelo agresivni, predvsem s promocijo v medijih, kjer mora biti ve?ja odmevnost za rekreacijo. ?e pogledate danes medije, ?asopise, o tem prakti?no ne obveš?ajo. Jaz sem želel napisati nekaj  ?lankov. Sem jih napisal. Poslal v uredništvo. Skoraj ni bilo interesa, ker pravijo, da objavljajo samo vrhunski šport, profesionalni šport. Rekreacije pa nikakor ni slišati. To je treba premakniti. Poznam Finsko, poznam Kanado, poznam Ameriko, poznam Argentino. Ne veste, kakšno pozornost tam posve?ajo tej rekreaciji, ker vedo, da je preventiva veliko boljša kot kurativa. Torej, moramo v vseh ozirih posve?ati veliko pozornost preventivi oz. športni rekreaciji.
Cilj te naše zveze je tudi, da z vsemi akterji je treba postaviti v slovenskem prostoru športno rekreacijo na veliko višji nivo. Sistemsko in sistemati?no urediti to podro?je, podro?je športne rekreacije v vseh ozirih za vse  panoge po zgledu tudi drugih držav. Finska, Kanada, tudi Argentina, ?e želite.
Upam, da bomo tudi v slovenskem prostoru na tem podro?ju kaj premaknili. Hvala lepa.

IZTOK RITAR: Hvala lepa. Naslednji se je k razpravi prijavil dr. Herman Ber?i?. Prosim.

DR. HERMAN BER?I?: Spoštovani! Najprej lepa hvala za vabilo Športni uniji Slovenije. Skupaj s kolegom dr. Stelom sva za današnji posvet pripravila prispevke, tako kot dr. Pišot, dr. Hosta, vendar je o?itno bila ?asovnica že pripravljena, zato seveda bom izkoristil ta govorniški oder za to kratko predstavitev.
Na Fakulteti za šport še vedno delujem kot aktiven profesor, predavatelj, v.d. vršilca dolžnosti Katedre za šport in rekreacijo oz. predstojnika, in imam relativno dober vpogled v dogajanje na tem podro?ju zadnjih 35 let. Kolega, ki je ravnokar govoril, najbrž ne ve, da smo to pobudo za ustanovitev dali pred razpadom bivše Jugoslavije. Me veseli, da je do te ustanovitve danes tudi prišlo.
?e govorimo o problemih športne rekreacije, ki so ta hip aktualni v slovenskem prostoru, je pobuda Športne unije zagotovo pohvalna, na mestu. Bi se pa seveda pridružil tistim razmislekom, ki govorijo o tem, da bi bilo smiselno združiti vse sile energije,  znanja in sposobnosti na podro?ju športne rekreacije, tega segmenta, da bi prišli do sklepnih rezultatov in seveda v smislu dobro za posameznika .. (nerazlo?no) Slovenije, pripravili dober zakon o športu, dober nacionalni program in seveda vse ostale stvari, ki so pred nami v naslednjem obdobju.
Vsi vemo, da je športna kultura naroda celovita, segmentarno sestavljena, o tem smo danes govorili, športna vzgoja, športna rekreacija, vrhunski šport. Dileme, ki so bile izražene, dr. Hosta in drugih, ostajajo, so še in jih bo pa? potrebno reševati.
Jaz sem danes imel namen predstaviti rezultate zadnje raziskave na temo športno-rekreativna dejavnost Slovencev. Predsednik Državnega sveta je navedel podatek 20 % redno dejavnik. Ta ne drži ve?. Ta je iz leta 1996. Potem je gospod Rajšter govoril o 60 % ob?asno ali redno dejavnih. Ta odstotek ne drži ve?. Žal mi je, da gospodov ni. Zadnja študija iz letošnjega leta, podatki so sicer iz lanskega meseca novembra, govorijo pravzaprav, da smo v razvoju, v nenehnem vzponu, ?eprav po drugi strani govorimo, da nastopajo težave v smislu razvoja športne dejavnosti Slovenije. Ta hip je ob?asno redno aktivnih v Sloveniji 64 %. Številka, ki jo nismo dosegli še nikoli. Prvi? v zgodovini se je zgodilo, da sta izena?ena spola – moški in ženske. Ni statisti?nih razlik, kar je izreden dosežek in smo ta hip poravnani z Norveško, Švedsko, Finsko. Kar se starosti ti?e, o tem smo slišali že, pa se postopoma približujemo temu, da bi prag ukvarjanja pomaknili za šestdeseto leto. To še vedno ostaja kot obveza, ampak, mislim, kar se tega ti?e, smo na pravi poti.
Jaz sem seveda na hitro pregledal osnutek sklepov. Rekel bi, da je kar nekaj stvari, ki bi jih bilo smiselno dopolniti. Jaz bi v naslednjem. V tem dokumentu naj bi bila zajeta temeljna misel, namre?, da športna rekreacija kot sestavina kakovosti življenja naj postane podro?je posebnega družbenega pomena tudi za državo in naj jo tako obravnava v vseh segmentih, ki izhajajo iz tega naslova.
Zaradi pomembnih in dokazanih ve?stranskih u?inkov rednega gibanja in sistemati?nega ukvarjanja, naj bi strokovno raziskovalno in sicer delovali v povezovalnem smislu. To, kar smo rekli. Omenili smo sinergije, danes ni? kolikokrat že. Nesmiselno je deliti se. Te sinergije, zlasti znanosti, medicinske, o tem je govoril dr. Pišot, sociologije in tako dalje, je smiselno združiti. To naj se odraža tudi v nacionalnem programu in v zakonu o športu. Bo zelo koristno. Zdravniki bodo namesto, smo slišali danes, receptov za zdravje in za zdravila, dajali recepte za zdrav življenjski slog.
?e želimo postati zdrav športen narod, kjer bo ve?insko prebivalstvo sprejelo športno rekreacijo kot vrednoto, moramo ustvariti ustrezne pogoje in možnosti, nekaj tega je napisano, ampak športna infrastruktura, veste, Slovenija ima akcijo Slovenija kolesari. Avstrija je pripravila programe, ki so v lokalnih skupnostih zaživeli in oživljajo ta segment športno rekreacijskega udejstvovanja na vseh ravneh. Varno v mesta po kolesarskih stezah. Varno na vasi. Povezave od Kopra do Maribora. Lahko greste danes s kolesom. Težava. Te segmente bi bilo treba pa? povezati in to naj se kaže tudi v tem, kar sem ravnokar rekel.
Medijska obravnava je bila izpostavljena. Strinjam se s kolegom. Ne samo, da zadeva ni ve? aktualna v tem smislu za urednike posameznih športnih uredništev, ampak izgubljamo temeljno bitko, razen Poleta, oddaje Zdaj pa še nekaterih drugih, tudi Športna unija ima zgledno spletno stran in deluje v tem promocijskem smislu, pa vendar, generalno, povpre?ni športni novinar želi imeti podatke o ruskih športnikih in seveda neke teme, ki so zelo zanimive. Slavit (?) neke športno rekreacijske družine v Sloveniji, je pa to že lahko problem.
Na hitro sem ugotovil, da v tem sklepnem dokumentu niso omenjene osebe s posebnimi potrebami. Vse ostale seveda podpiramo. Mislim, da je treba slediti biološki krivulji razvoja in športno rekreacijo peljati od zgodnjega obdobja do pozne starosti, za vse skupine prebivalstva. Nobena od teh ne more biti in ne sme biti na margini, vklju?no z invalidi.
Tu ni omenjena sinergija, povezava, ne vem, ali bomo vklju?ili ali ne podro?je športne rekreacije, delovnega okolja, podro?je športa in turizma. Povsem pa se strinjam s tem, da je treba društvom na podro?ju športne rekreacije dati ve?jo vlogo, ve?je možnosti, vsaj tako, kot je bila nekdaj, ko je recimo nek partizan v nekem okolju bil dejansko promotor aktivnosti gibanja zdravega življenjskega sloga in seveda tudi družbenega življenja. Hvala lepa.
IZTOK RITAR: Hvala. Naslednji se je prijavil k razpravi Milan Bricelj. Prosim. Izvolite.

MILAN BRICELJ: Predstavljam neposrednega izvajalca športne rekreacije, to je Športno društvo Zadvor iz Ljubljane, ki šteje preko 500 ?lanov. 15 razli?nih športnih panog gojimo. 15 prireditev. Podprl bi vse tiste govornike, ki so se nanašali na zakon, na dav?no politiko do športnih društev in ne bi ponavljal. Podpiram tudi te osnutke, ki so nam bili predstavljeni.
Bi pa izpostavil nekaj. Razpisi, ki nas tarejo kot neposredne izvajalce. ?e sem lani napisal sedem listov za kandidaturo v mestu Ljubljana, sem letos izpostavil 83 listov, od tega, veste, dragi prisotni, to bi moral mogo?e še kdo drug slišati, smo pa dobili manj ur odobrenih, kot lani sredstev za izvajanje raznih prireditev. To je mestno tekmovanje v smu?arskih tekih, to je 28-krat bomo letos organizirali Molniški tek, smo dobili pa, reci in piši, ni? sredstev. Sprašujem se, koliko ?asa bodo še pripravljeni ti prostovoljci, na letno naredijo, konkretno vem za naše društvo, 1.200 prostovoljnih ur za to, da vse to deluje. Sprašujem se, koliko ?asa bodo še pripravljeni delati pod takšnimi pogoji. Hvala lepa.

IZTOK RITAR: Naslednji je gospod Anton Skok. Prosim. Športno društvo Partizan iz Kopra.

ANTON SKOK: Spoštovani! Najprej bi se rad zahvalil pobudnikom in pa Državnemu svetu, ki je pobudo sprejel, da se danes o tem pogovarjamo. Ko poslušam televiziji in druge stvari, vem, da se sedaj pogovarjamo samo o stvareh in o financah, ni? pa o ljudeh in ni? o tem, koliko je vredno in kaj so vrednote, ki jih je treba pri ljudeh oblikovati, da bomo mi kot narod preživeli.
?e gremo po svetovni zdravstveni definiciji: zdravje je telesno in duševno zdravje. In nekateri skrbijo samo za en vidik tega znanja. O prepletenosti vsega tega se pa prav na teh podro?jih, ki so jih kolegi predstavili, pokaže, recimo v primeru, ki ga je predstavil gospod dr. Pišot, kako je to prepleteno in kako vpliva eno na drugo in kako potem se vse te stvari med seboj plemenitijo. Otrok, ko postane starš, vnaša izkušnje in vnaša seveda tudi pobude in celoten pedagoški. Jaz sem kot pedagog v svoji stroki razmišljala, da moramo elemente športne rekreacije vgraditi v kurikulume vseh vrst, od vrtca, osnovne šole, srednje šole in univerze. ?e tega ne bomo naredili in ?e bomo veliko bolj znali sestaviti in ra?unalnik in motor in avto, kot pa v sebi vedeli, nas potem pa maj?kena kriza povozi, da gremo piti in ko nas še ve?ja kriza povozi, da se gremo dirkati z avtomobilom, pa ?e se ubijemo. Punca, ki nas zapusti, povzro?i, da sko?imo v vodo ali pa se ustrelimo. Prav zaradi vsega tega mislim, da je športna rekreacija tako zelo pomembna, da je sestavni del vsega našega vzgojnega procesa in tudi drugega in da ko posega v družbeno in civilno sfero, da smo tu sedaj društva.
Vse, kar je bilo dano na mizo in kar je bilo danes re?eno, podpiram, zato, da ne bi sedaj to razpravo še naprej dolgo vlekel. Jaz moram to?no povedati. Mi smo dobili odobreno za leto 2009 v Kopru 419 evrov za športno rekreacijo. Zamislite si samo en jadralni klub, ki ima milijon in tako naprej.
Skratka, podcenjevanje podro?ja športne rekreacije je rezultat nekulture na podro?ju športa ali pa sploh nekulture in je to civilizacijski primanjkljaj, deficit, ki ga je treba najostreje obsoditi.
Menim, da je treba vse te zakonske osnutke in vse, kar ste prej govorili, gospod Retar, podpreti, da pa je potrebno dose?i en mo?en konsenz. V tej razpravi med državo in civilno sfero je treba dose?i z mo?jo prepri?evanja in izkoristiti trenutek, ki ga nam je  Državni svet dal s tem, da danes lahko te stvari pošiljamo ven v njegovem imenu in z izvajalci, na?rtovalci in stroko. Politika se kar nekam umika, ampak imamo gospoda Peršaka tukaj, ki se stvarem ni izneveril.
Prav zaradi tega menim, da je treba to razpravo temeljito peljati v smislu, da bi bil ta zakon in pa ti dokumenti, ki bodo nastali, rezultat enega širokega konsenza, ki bi potem imel tudi natan?no definirano: toliko v letu 2010 premoremo za športno rekreacijo. Na?in naj bi pa poenostavili do skrajnosti. V skladu z že povedanim ne bom še enkrat tolma?il.
Pri tem zakonu, ki je sedaj nazadnje nastal, o Zakonu o društvih govorim, se je država preprosto z dav?nim vidikom uprla, da ne bi slu?ajno kakšno društvo imelo še kakšnega dodatnega zaslužka in so se z vsemi štirimi proti temu uprli in pozabili na bistvo društvenega in pozabili na vse volonterje in na vse organizacije in na vso dobro voljo, samo zaradi tega, da ne bi bil dav?ni vidik kaj prikrajšan. Bog jim pomagaj.
Prav zaradi tega menim, da bi veljalo te pobude še razširiti z današnjo razpravo, ki je bila podana, in jih v  takšni obliki spraviti v eter, da bodo tudi drugi ob?ani in državljani vedeli, da je rekreacija enako pomemben segment, kot marsikateri drugi, o katerem danes toliko govorimo. Hvala.

BOGOMIR VNU?EC: Naslednji je gospod Jože Klofutar. Izvolite.

JOŽE KLOFUTAR: Hvala lepa. Osebno si štejem veliko ?as in priznanje, da lahko v tem pomembnem prostoru razpravljamo in govorimo o problematiki, ki je pravzaprav že kar dolgoletna, katero je, na žalost, v veliki meri povzro?il ravno zakon o športu in tudi po svoje nacionalni program športa. Za to priložnost in možnost se seveda zahvaljujem Športni uniji in pa seveda tudi državnemu svetniku gospodu Vnu?ecu pa tudi predsedniku Državnega sveta, da so nam vendarle omogo?ili, da se med seboj pogovorimo, kajti vsa leta od sprejetja zakona o športu naprej, so letela opozorila na vsebino, pripombe na vsebino in rešitve, ki jih je prinesel zakon o športu pa vsi tisti, ki so si tudi v tem zakonu izborili ekskluzivo, niso v ni?emer reagirali, na ?elu z Olimpijskim komitejem.
Moram re?i, da sem sodeloval, aktivno sodeloval v razpravi o predlogu oz. osnutku zakona o športu in da smo v okolju, kjer živim in delam,  imeli obilo pripomb in z razo?aranjem smo prebrali kon?no verzijo zakona, v kateri smo videli, da je bilo vse tisto, o ?emer smo se pogovarjali, reci in piši, ni? vredno. Zato upam, da bodo vse te pobude, predvsem v smislu spremembe zakonodaje, sprejete v tej hiši in da bodo pravzaprav zakoni pisani bolj na kožo tistemu, ?emur mi posve?amo ogromno ?asa in dela. Izhajam iz društva, ki ima 105-letno tradicijo, ki ima pravzaprav nekje v upravljanju hišo, objekt, ki bo drugo leto star 100 let pa se bojim, da pravzaprav vseh teh tradicij dolgo ?asa ve? ne bo. Podobno, kot je moj predhodnik iz Kopra, tudi jaz lahko povem, da smo mi pravzaprav v letošnjem letu, pa bom ta podatek malo kasneje prikazal še druga?e, za letošnje leto za društvo dobili 680 evrov. Recesija, o katerih se danes pogovarjamo tudi med vrsticami, se je ravno na podlagi zakona o športu za nas pri?ela že leta 1999. Poglejte. Društvo je še leta 1998, tisto leto, ko je bil zakon sprejet, dobilo za svoje delovanje 4.606 evrov. Potem je pa vse to padalo do tiste številke, ki sem jo prej navedel. Se pravi, ni recesija prišla v?eraj ali pa lansko leto, ampak že leta 1999. To so bila samo sredstva za programe. Ker pa je naše društvo tudi lastnik športnega objekta, ki se mu re?e letno kopališ?e, mi v vseh teh letih, že prej pa tudi kasneje po sprejetju zakona o športu, nismo za vzdrževanje objektov dobili prav ni?. Zaradi tega, ker je ravno ta zakon prvi? naredil veliko sporov na relaciji lokalna skupnost – društvo. Famozni 64. ?len je to naredil. Ko smo se za?eli prepirati o lastništvu teh objektov, namesto, da bi delali v miru naprej pa skrbeli za tiste objekte, ne pa, da so danes v na pol razsutem stanju. To je rezultat zakona o športu z vidika športnega društva sem bil 20 let v upravnem odboru pa 15 let predsednik.
Rad bi prebral v podporo tistega, kar je v pobudah napisano, ravno nekaj delov tega zakona oz. 64. ?lena, ki je bil popolnoma napa?no razumljen pa ni ne Olimpijski komite reagiral takrat, ko se je šlo za te stvari, in tudi nobeden drug. Društva smo bila sama sebi prepuš?ena, brez sredstev, tudi zato, da bi se kasneje lahko, kot so nam dali možnost v zakonu, šli ene sodne spore pa dokazovanje, še za to, da bomo upravi?ili lastninsko pravico, tako kot ta ?len tudi dolo?a.
To je bilo tisto. Športni objekti, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti ne dolo?i za objekte ob?inskega pomena, postanejo lastnina društev s pravnomo?nostjo odlo?itve pristojnega organa lokalne skupnosti. Kateri objekti so se pa lahko proglašali za objekte ob?inskega pomena, imate pa v prvem odstavku. Tam piše: Športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev in ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljale dejavnost v športu, postanejo društvena lastnina. Potem so pa seveda lokalne skupnosti in župani usekali svojo politiko in svojo logiko notri in smo se za?eli okoli tega nategovati, ker so sprejemali tiste famozne sklepe o razglasitvi objektov ob?inskega pomena in na ta na?in hoteli pravzaprav lastniniti izrecno društveno lastnino.
Zadnji odstavek je pa tak. To je pravzaprav pojasnitev tistega, kar sem prej rekel v zvezi z objekti. Za objekte, ki postanejo lastnina društev v skladu z dolo?ili tega zakona, se uporabljajo dolo?be, ki veljajo za javne športne objekte. To se pravi, tudi sofinanciranje objektov, ki so v lasti društev. Ampak, v ob?inah so nas lepo zavra?ali. ?e objekt ni ob?inska last, potem ob?ina nima nobene pravice za sofinanciranje, investicijsko vlaganje v te objekte. Pojdite danes po Sloveniji pa boste videli, vsi bivši sokolski domovi so v na pol podrtem stanju in nimamo nobenih sredstev v društvih zanje.
Naslednja stvar je zakon o društvih. Lepo je bilo že tudi interpretirano s strani gospoda Retarja, jaz pa še enkrat ponavljam. Društvo je samostojno in nepridobitno združenje, ki ga ustanovitelji skladno s tem zakonom ustanovijo zaradi uresni?evanja skupnih interesov. In tretja to?ka. Namen ustanovitve in delovanja društva ni pridobivanje dobi?ka, presežke prihodkov nad odhodki iz teh dejavnosti in drugih virov društvo trajno namenja za uresni?evanje svojega namena in ciljev in jih ne deli med ?lane. Kaj so naredili s temi zakoni iz enega navadnega društva? Podjetje. Mi bi morali pravzaprav imeti v svojih vrstah ekonomista, pravnika, arhitekta, urbanista, finan?nika in tako dalje. To so naredili iz interesnih društev. Saj vsi poznate, tisti, ki delate, kakšen je na?in dela bil in je tudi še sedaj, samo to logiko so nam zbili iz glave. Nalagali smo dolo?eno leto, recimo predlani, zato, ker smo imeli v naslednjem letu v na?rtu nekaj vlagati, nekaj posodobiti, nekaj pripraviti, recimo kakšna proslava, tudi stoletnica je bila pred nami in tako naprej, in smo šparali. Na koncu leta smo izkazali pravzaprav kar nekaj plusa v našem poslovanju. Takoj dobimo odlo?bo o davku na dohodek. ?akajte malo! Ali smo mi podjetje ali smo mi interesno združenje ali kaj smo mi? To je tisto, kar je treba temeljito spremeniti, ker podpiram vse govornike, ki izhajajo iz društev in ki govorijo, da tak na?in dela in tak na?in tretiranja društev ne vodi nikamor, kve?jemu v njihov propad. V naši ob?ini, iz Trži?a prihajam, se je to že za?elo. Dva društva so že zaprli oz. so prenehali s svojim delom. ?e bo šlo tako naprej, se v Sloveniji ne bomo ve? hvalili, kako pravzaprav ta športno-civilna sfera vklju?uje približno 6.000 subjektov, se pravi društev in klubov, ker se bo ta civilna sfera sesula sama vase. Mislim, da je že dolga leta prisotna ta zahteva po spremembi in ?udim se, da pravzaprav Olimpijski komite, Združenje športnih zvez, saj vendarle športne zveze niso njihove, ni to inštitucija pa organ Olimpijskega komiteja, ampak športne zveze ustanovijo klube in društva v okviru ene lokalne skupnosti. Na vse te stvari smo opozarjali tudi preko športnih zvez in se ?udim, zakaj pravzaprav, ali ni na Olimpijski komite vse to prišlo. ?e je pa prišlo, se pa sprašujem, zakaj se nobeden ni zganil in da smo toliko ?asa sedaj porabili in toliko let izgubili zato, da smo pripeljali to civilno športno sfero na tak nivo in v tak položaj, kakršen je.
Naslednja stvar. Predstavnik Olimpijskega komiteja je svoj ?as hodil po ob?inah pa nam predaval o prostovoljnem delu, kot da je eden odkril Ameriko in kot da je prostovoljno delo pravzaprav od v?eraj. Mi smo vse ve? ali manj, v tej dvorani smo starejši, to prostovoljno delo smo mi prinesli iz socializma, kakorkoli že re?emo in kakorkoli obra?amo, tam smo bili tega navajeni. Tam je bila taka logika in to smo prinesli. Po inerciji in zato je tudi danes veliko nas starejših, ?eprav nekje v mlajše kategorije spadam, ampak nas starejših, ki po tej inerciji še vedno delamo pa še vedno smatramo, da smo nekje dolžni pa zavezani delati na ta na?in. Naše generacije imajo povsem druga?en odnos do tega. Ampak, potem ti pa eden pride predavati in govoriti o prostovoljnem delu in tako naprej. Moram re?i, da sem se malo nelagodno po?util, ker mi je to bilo samo po sebi umevno, da na ta na?in delamo. Ampak, ne vrednoti se pa dejansko nikjer. Saj je že bilo govora, kolikor ur je treba za to. V veliki ve?ini so predsedniki društev, ki ne samo, da delajo zastonj in prostovoljno, ampak so predsedniki, ki delajo svoj strošek. Rabiš telefon, se prevažaš s svojim avtomobilom in ne vem kaj še, da o ?asu, ki ga porabiš, niti ne govorimo. Potem pa, tako kot je gospod Skok rekel, dobiš za nagrado za delo društva, dobiš taka sredstva za celo leto. Ne veš, ali bi kupil toaletni papir ali bi upravni odbor povabil na kofe pa ta denar porabil.
Zakon o društvih je prinesel uveljavitev statusa v javnem interesu. Zakonodajalca vprašam, s kakšnim namenom in iz kakšnih razlogov. Imamo odlo?bo, da smo društvo s statusom v javnem interesu. Kaj pa imamo od tega? Ni? oz. bi rekel še celo nasprotno. Na vsake toliko ?asa moramo spet, tako kot je že bilo re?eno, cel pok papirjev pošiljati na Ministrstvo za šport, da dokažemo, da ta status še vedno ohranjamo in da se izda ponovno odlo?ba.
Financiranje v lokalnih skupnostih. Tudi to nam je pravzaprav zakuhal zakon o športu. ?im je šlo za uveljavitev izdajanja odlo?b neposredno iz ob?ine oz. župana, potem je seveda ta stvar nekaj povsem druga?nega. Postopki so zapleteni, administriranja je veliko. Mi v?asih pravzaprav ne vemo, kaj in kako storiti, ker tovrstnih strokovnjakov ni. Iz teh razlogov, kot sedaj malo drobnjakarsko razpravljal, jaz mislim, da je potrebna temeljita prenova vse te zakonodaje, predvsem pa poenostaviti, tako kot smo svoje ?ase delali, saj lahko kontrola obstoji, ampak poenostaviti delo in sistem, na?in delovanja društev, ker druga?e to ne bo šlo ve? dolgo naprej. Hvala lepa.

BOGOMIR VNU?EC: In še zadnji, ki se je prijavil, gospod Jur?ek Novak. Prosim.

JUR?EK NOVAK: Še enkrat vsem lep pozdrav. Sem Jur?ek Novak. Prihajam bolj iz nevladne smeri, ?isto iz nevladne smeri. Bi pa eno stvar nadaljeval za za?etek, kar so že nekateri moji predhodniki omenili glede tega, koliko denarja, koliko papirja. Jaz bi se tukaj še vprašal, zakaj potem toliko malo denarja za toliko veliko papirja komaj naslednje leto. Tudi to je eno od vprašanj.
Prijavil sem se zaradi ene ?isto druge stvari, pa bi jo pustil za konec. Glede vsega tega, kar je bilo, še eno vprašanje. Ali bomo reagirali ali se bomo samo pritoževali na Bajukov zakon o pridobitvenih in nepridobitvenih dejavnostih? Resda se ne moremo sami, ker mora ena stranka, ena politika prevzeti, ali institucija, kot je Državni svet, ki lahko to sproži, druga?e moramo zbrati vse svoje prostovoljce, da bi zbrali pa še ni možno oz. ni sigurno, da bomo pravilno izpolnili, da bi se ta odredba ukinila. Ali je mogo?e varianta, ?e kdo ve, da pred tremi leti so vzeli štiri in bo sedaj ena ura telesne, po novem športne, vzgoje v namen tretjega jezika. Prej smo pa slišali, da se otroci premalo gibajo že od vrtca naprej, v šolah, srednjih šolah. Na fakultetah so sploh ukinili. Sploh ni obvezno. Zakaj? Ne vem. Meni to ni jasno. Danes hodim po terenu in vam lahko zagarantiram, podatek je sigurno to?en, 62 % otrok v osnovni šoli ne naredi prevala nazaj. Kaj je to? Znanstvena fantastika? Ja, je zelo huda znanstvena fantastika.
Potem je tukaj stvar, ki je bila že leta 2003 obljubljena, da bodo nekatere storitve iz javnega sektorja dali v nevladni sektor. Torej, sem siguren in  nisem samo jaz tega mnenja, da je nevladni sektor za isti denar zmožen postoriti ve?, ker je bolj fleksibilen, ker se ne ukvarja sam s  seboj in s svojimi nadrejenimi.
Še stvar, zaradi katere sem prišel sem. To je pa stvar prostovoljstva. Sem bil eden od soavtorjev zakona o prostovoljstvu, ki smo ga v februarju oddali na Ministrstvo za javno upravo. Sedaj je v delu za vrednotenje, kakor vsak zakon, ki mora biti ovrednoten. Bi pa tukaj prosil vas in mogo?e vaše znance, ?e imate interes, na Slovenski filantropiji še vedno ta delovna skupina deluje, ki je sestavila zakon o prostovoljstvu in sedaj delamo katalog prostovoljstva, razvid prostovoljstva. Torej, tam, kjer se boste vsi somišljeniki opisali, kaj delajo, da bomo vedeli, da se bo drugi?, ne da bo sedaj znanstvena fantastika, ovrednotilo delo prostovoljca, ker to je sedaj treba povedati, koliko ur, koliko bo stalo in ali bomo šli lahko v zakon o dohodnini in DDV ali ne. Slovenska filantropija ali pa prostovoljstvo.org. Ta delovna skupina je odprta za vse. Ni zaprtega tipa. Se po mrežnem sistemu nevladnih organizacij naproša, nas je nekaj, bi še rabili kakšen profil. Isto?asno bi pa povedal, da je Vlada za nevladnike stopila v stik preko Centra nevladnih organizacij Slovenije in je za medresorska usklajevanja je že pet parov, za podro?je prostovoljstva, financ, civilnega dialoga. Zaželeni so novi ljudje, ki bi nam seveda tudi po strokovni plati pomagali, ker na vas ta medresorska vladna usklajevanja moraš priti tudi strokovno podkovan, ?e ne si lahko zelo hitro brez vseh argumentov in si tako reko? samo kot peto kolo.
Za konec še to, da nacionalni program o športu, zakon o športu in zakon o društvih, ki ga je dala Vlada v program in naj bi v drugi polovici leta šel v delo. Kdo ga bo delal in  na kakšen na?in, je še stvar dogovora. Nevladniki imajo nekaj. Bi se pa tudi o tem zakonu, o katerem smo danes velikokrat slišali, danes vprašal oz. ?udim se, da ni nobenega zmotil 27. ?len. Tam piše, da je treba vsako društvo, ki ima nad dolo?enim zneskom, vemo, da je majhen, imeti revizijo, ki stane od 12.000 evrov naprej. ?e imam pa jaz d.o.o., imam pa lahko 5 milijonov evrov pa mi ni treba nobene revizije. Hvala.

BOGOMIR VNU?EC: Hvala. Gospod Janko Rožman je še želel besedo.

JANKO ROŽMAN: Ravno ta tema, ko je kolega predgovornik omenil, prostovoljstvo. Podobno verjetno, kot je športna sfera, delujem tudi na Zvezi prijateljev mladine in smo v lanskem letu, tudi prejšnja leta, nabirali poro?ila in seveda seštevali ure in so te številke bile grozne. Nismo verjeli in smo ponovno preverjati in na koncu vidiš, da so te številke zelo velike. Torej, zahvala vsem prostovoljcem. Ampak isto?asno pa verjetno naš tudi športni argument, ?e bi mi te podatke zbrali, ?e seveda to potem kaj velja za oblastnike, da pokažemo v vrednosti ur, koli?inski in tudi potem vrednosti ure, kaj to dejansko pomeni.
Za?el bi s tisto anekdoto, ki je baje resni?na. Ne poznate jo verjetno. Govori o konju, ki je verjetno pojedel preve? sena. Ravno so ga nau?ili, da ne bo ve? jedel in hudi?, ravno takrat je crknil. Podobno se tudi sedaj dogaja. Od Portoroža dalje, ker vidim, da ste mojih let, pardon, tisti, ki ste mlajši, smo strogo rekli: rekreacija – vrhunski šport pol-pol, šolski šport tu nekje vmes. Zgodba se je do danes spremenila, precej spremenila. Sedaj celo šolski šport vklju?ujemo v to našo dejavnost. Govorim tudi o tem, ker sem na šoli in ker sem v društvu. To je društvo Partizan in Krajevna skupnost Bakovci. Neko? je bil zelo poznani Mito Trefalt in take aktivnosti. To so potem po vaseh neke spodbude za neke dogodke. Mi pa seveda smo krajevna skupnost v Murski Soboti, kjer imamo take becirke po prekmursko in smo takrat uspeli v sodelovanju društev, takrat je bilo 18 društev, 9 športnih, sedaj nekaj manj, ampak smo še vedno tu na taki številki pa nas je skupaj 1.600. Takih zgodb je veliko po Sloveniji. Tudi to so neki argumenti, kjer verjetno mi vsi delamo in odgovarjamo, ker ta odgovornost dejansko ni bila nikjer zapisana pa tudi sedaj verjetno ne bo v novih dokumentih napisana. Torej, želim povedati, da je povezovanje takrat, kot je bilo res materialno stanje bolj slabo, šola Partizan, vrtec in krajevna skupnost, ?e  vsak kupi eno žogo, imamo potem tri žoge po doma?e. To se nam je potem nekako obrestovalo. Seveda, potem je zakonodaja pa? rekla svoje.
Po mojem bi bilo zanimivo tudi to, ?e govorimo, da nevladnih organizacij, razno raznih, skoraj okrog 18.000. Potem se pa sliši morda kje ta naš ljubi glas ali pa smo res po naravi taki, da se sedaj tukaj malo pogovarjamo. Vidim, da se mi poznamo že dolgo in da potem to gre nekako skozi. Ko pa je zakon sprejet, pravilnik sprejet, potem pa seveda bentimo. Do nadaljnje spremembe zakonodaje je dolga pot. Skoraj je mi ve? ne bi do?akali.
Predlagam, da ?e boš nek odziv na terenu uspel narediti, da bi le dali možnost bazi, kot radi re?emo, da naj nekaj o tem povedo. Pa potem seveda naj zakonodajalec odgovori na naše pripombe, predloge, zakaj je upošteval levo, zakaj je upošteval desno, zakaj pa tistega ni upošteval. Mislim, da je to  demokrati?na neka taka pot, kjer bi lahko mi na nek na?in verjetno uspeli neko stvar tudi izboljšati. Predvsem pa, po mojem, bi bilo dobro, da spregovorimo še o tej lokalni skupnosti. Verjamem, kot je prej rekel kolega Peršak, da nekatere krajevne skupnosti pa lokalne skupnosti veliko naredijo. Je tudi dejansko veliko potreb. Ampak, ?e govorim o športu, to, kar smo danes slišali, bolj ali manj že tako vemo, ne zaradi predavateljev, zaradi tistih, ki bi naj spodbujali in financirali neko akcijo po tem športnem kartonu kolegov u?iteljev. To mi merilo že skoraj 100 let, ampak od takrat dalje se ni ni? kaj bistveno spremenilo. Ugotovljeno ugotovljenega je dejansko premalo. ?e nas tu kaj ne predrami, potem je sedaj pravi ?as. Jaz smatram, osebno gledam, da nekaj te infrastrukture in pogojev je kar zadovoljivo, ?e koristimo šolske in še kakšne druge objekte, da so pa pomembne tematike verjetno vsebine, programi. Vem, da Športna unija ima, tudi kdo drug ima, in da bi se ti programi lahko dopolnjevali, da bi se malo mrežili in bi se imeli radi, ne pa, da bi se mogo?e strogo lo?evali. V teh ?asih verjetno je to nekako nujno potrebno.
Toliko sem imel. Na koncu koncev naj bo ta novi zakon in podzakonski akti tako napisani, da si lahko vsakdo malo kaj ven vzame in da bomo vsi zadovoljni. Hvala.

BOGOMIR VNU?EC: Iz?rpali smo razpravljavce. Bi še kdo želel besedo? Izvolite. Jože Senica.

JOŽE SENICA: Jaz sem Jože Senica, Sokolsko društvo Brežice. Mene je spodbudila ta razprava gospoda iz Trži?a, in sicer glede nacionaliziranja ponovno telovadnih dvoran, ki so bile v?asih sokolske ali pa, ki jih je kdo drug naredil. Mi smo eden od teh, ki smo tudi izgubili neko posestvo, ki je bilo darovano sokolskemu društvu, smo bili vpisani v knjigo in smo nekako to izgubili, brežiški stadion. Tam je bilo ve? lastnikov, ampak kljub temu smo bili zapisani. Z ozirom na to, da je bila Športna unija Slovenije dejansko lastnica tega, bi bilo prav, da bi tudi mi zapisali, da bi se centralno, ker baje lastništvo, ?e je vzeto ali nacionalizirano ali pa na nek drug na?in ukradeno, kakorkoli bi lahko rekel, da bi se centralno rešilo na nekem primeru, kjer bi drugi lahko realizirali. Nas so razlastili. Mi smo se celo z ob?ino, z našim ustanoviteljem pogovarjali o tem, da bi menjali, ker je bil tam sokolski dom, in smo rekli: mi bomo pustili to ob?ini, v ta sokolski dom smo celo vložili denar, veste, da so bile v?asih telovadnice meš?anskih šol, kjer so obi?ajno telovadila društva in Sokolsko društvo Brežice je v?asih telovadilo v njem. To so bile tiste dimenzije, ki so bile naprej definirane, 10 x 15. Mi smo temu dodali še osem metrov po celi tej širini pa smo napravili mehko dosko?iš?e in podobno. Potem je pa ob?ina, ki je denar rabila, pa so prodali tisto. Sedaj smo mi ob razlastitev tistega. Vrgli so nas iz te strani ven in se mi zdi, da bi bilo prav, ker smo se danes dobili, mi nismo osamljeni primer, verjetno jih je ve? po  Sloveniji. Poznam že sam ene tri, štiri telovadnice, ki stojijo in so sedaj notri skladiš?a. V glavnem, ob?ina jih je razlastila pa druge stvari notri dajejo. Hrastnik je eden takšnih. Nekaj je takih. Eni, ki jih niso vzdrževali, so jih podrli pa spet niso od nikogar in podobno.
Jaz predlagam, da bi centralno to s strani Športne unije Slovenije se to rešilo na nekem primeru in bi potem mi v okolici potem realizirali, ker baje, da je lastnina sedaj v tej organizaciji kapitalisti?ni svetinja (?), da je ne more nih?e oteti (?). Sem pa res posebno hvaležen, da nas je naša republika gostila tukaj v tem prostoru, kjer smo se lahko pogovorili. Vsem udeležencem ?estitam, da ste napravili ta dolg korak. Hvala lepa.

BOGOMIR VNU?EC: Hvala lepa. S tem bi jaz, ?e dovolite, zaklju?il razpravo. K naboru pobud, ki ste jih prejeli, bomo dodali še to zadnjo glede prostovoljstva. Te pobude bomo potem posredovali Državnemu svetu, ki bo posredoval formalno naprej na Vlado in na druge inštitucije.
Posnetek tega dogodka bo tudi na tretjem televizijskem kanalu, ki prenaša delo parlamenta in Vlade in tudi našega Državnega sveta. Kdaj, to?no ne vem. Bomo pa obvestili Športno unijo, da bo obvestila ostale, kdor si bo pa? hotel pogledati. Najlepša hvala za obisk in za udeležbo in nasvidenje še kdaj drugi? na kakšnem športnem dogodku. Hvala. S tem zaklju?ujem ta posvet.