Magnetogram posveta: Izvori slovenske ustave - 20 let po "pisateljski" ustavi

Nekorigiran magnetogram (dobesedni zapis) posveta, ki je bil 20. novembra 2008 v prostorih Državnega sveta RS.
Posvet je vodil državni svetnik Anton Peršak.

Posvet se je za?el ob 10. uri.

ANTON PERŠAK: Spoštovani gospodje in gospe, najprej vas vse lepo pozdravljam na posvetu v nekem zgodovinskem dogodku, ki po mojem prepri?anju predstavlja edinstven primer tudi v evropskem merilu. Gre za posvet ob 20-letnici nastanka in objave gradiva za slovensko Ustavo, ki ga popularno imenujemo tudi >pisateljska ustava<. Tako ga imenujemo zato, ker je pobuda za nastanek besedila ne glede na to, da sta pri nastajanju enakopravno sodelovali posebni delovni skupini dveh društev, vendarle prišla iz društva slovenskih pisateljev, ki je bilo potem tudi mati?no in nosilno ter zadeva javno predstavljanje in promocijo besedila. Posvet se tako posvojen naravi uvrš?ajo v niz sre?anj, ki so bila v okviru državnega sveta že organizirana z željo po dodatni refleksiji in vrednotenju posameznih dogodkov in dejstev iz novejše slovenske zgodovine. Kot vemo je bilo zlasti v prejšnjem mandatnem obdobju te vrste sre?anj kar precej in tudi dognanja do katerih so udeleženci teh sre?anj se dokopali, so prispevala k prevrednotenju obravnavanih tem. Jaz upam, verjamem, da bo tako tudi danes. Seveda pa se spodobi, da v za?etku nagovori in verjetno tudi pozdravi vse, ki ste si vzeli ?as in prišli na ta posvet. Predsednik Državnega sveta, ki podpira te vrste dejavnosti v okviru Državnega sveta, gospod Blaž Kav?i?.

MAG. BLAŽ KAV?I?: Hvala lepa. Spoštovana predsedujo?a, dr. Tine Hribar in kolega državni svetnik Tone Peršak. Spoštovane gospe in gospodje. Res mi je v veliko veselje in ?as, da vas lahko v svojem imenu in v imenu Državnega sveta Republike Slovenije vse skupaj lepo pozdravim na tem evidentnem posvetu o izvorih slovenske ustave z naslovom 20 let po pisateljski ustavi. Vsebinski nosilec tega posveta je slovenska Akademija znanosti in umetnosti. Prav vesel sem bil, ko sta me pred meseci obiskala dr. Tine Hribar in dr. Veljko Rus s predlogom za sodelovanje na tem posvetu, ki obravnava za slovensko nacio, eno najbolj pomembnih tem. Kaj bi Slovenija brez svojih pisateljev? Redko kateri državi so pisatelji igrali tako pomembno vlogo pri ustvarjanju suverene države kot v Sloveniji. Pisatelji so v okviru svojega društva, društva slovenskih pisateljev leta 1988 pripravili teze za ustavo Republike Slovenije oz. tako imenovano pisateljsko ustavo. To pa ni bil njihov prvi izdelek na poti slovenske suverenosti. Njihov pomemben prispevek na poti k samostojnosti Slovenije se je za?el že s pripravami na 57. številko nove revije, v letu 1986 in z njenim izidom, leta 1987. Eno leto kasneje je sledila pisateljska ustava kot rezultat prejšnjih dogodkov v Sloveniji pa tudi kot napoved kasnejših listin in dogodkov. Vsebina pisateljske ustave se odraža tudi v osamosvojitvenih dokumentih, ki so sledili npr. v majniški deklaraciji iz aprila 1989 v slovenski ustavi, ki je bila sprejeta leta 1991 ter drugih pomembnih osamosvojitvenih dokumentih. Vloga slovenskih pisateljev pri osamosvajanju Republike Slovenije v pripravah na njen temeljni dokument slovensko ustavo je izjemna. Izpostaviti je potrebno njihov pogum, saj so besedilo ustvarili v ?asu, ki je bil vse prej kot naklonjen spremembam kakršne so predlagali. Njihove ideje o neodvisni, demokrati?ni Sloveniji, njihova dejanja in njihovi pisni izdelki so sprožili neustavljiv niz dogodkov, ki so sledili uresni?itev sla vseh generacij naših prednikov v samostojnost in neodvisnost Republike Slovenije. Takšni dogodki koncem osemdesetih in za?etku devetdesetih let prejšnjega stoletja niso bili samoumevni. Slovenski narod je stoletja živel v prepri?anju da mu je usojeno bivati brez samostojnosti. Pomembnejšo odlo?itev o svojem obstoju pa prepuš?ati drugim, ve?jim, mo?nejšim. To prepri?anje ni bilo izmišljeno, ampak je nastalo iz zgodovinskih okoliš?in. Ve?ino zgodovine je slovenski narod živel razdeljen v ve?jih pokrajinah nekdanjem mnogo nacionalne monarhije. Dogodki izpred dvajsetih let so torej posebnega pomena za slovenski narod in slovenijo in teh se moramo vedno spominjati s ponosom. Pisateljska ustava je prvo slovensko moderno ustavno besedilo, ki izhaja iz ?lovekovega dostojanstva in temeljnega ustavnega na?ela delitve oblasti. Pisateljska ustava je eden izmed prvih kamnov v zgradbi slovenske samostojnosti in slovenske državnosti. Vsebovala je klasi?no na?ela demokrati?ne države, pavice ?loveka in državljana, socialnoekonomske pravice in razmerja ter ureditev države. Predstavlja pomemben temelj za veljavno ustavo, ki je bila sprejeta le tri leta kasneje. V Državnem svetu Republike Slovenije posebej veliko pozornost posve?amo pisateljski ustavi, ker so v njej podani tudi vsebinski temelji dvodomnosti slovenskega parlamentarnega sistema. Dr. Bu?ar je dokaj natan?no opredelil pojem senata, ki pa ga sicer ni opredeljeval v okvirih razmejevanja parlamenta po domovih, ampak predvsem v njegovi korporvativisti?ni vlogi nestrankarskega zastopstva. Zanimivo je, da mnogi razmisleki o izpopolnjevanju sodobnih parlamentarnih sistemov gredo v smeri iskanja umestitve vplivov nestrankarskih struktur. O takšni evoluciji je na zadnjem sre?anju evropski senat, samo nekaj dni nazaj, govorila npr. predsednica angleškega zgornjega doma. Tvorci slovenske pisateljske ustave pred dvajsetimi leti so torej postavili vsebinsko zasnovo, ki se v mnogih elementih tudi danes kaže kot zanimiva, kot napredna in kot relevantna. Zametki prve moderne ustave Republike Slovenije so nastali v društvu, te najbolj demokrati?ne oblike civilno-družbenega združevanja ljudi z ozirom na njihov interes in željo po udejstvovanju družbenem življenju, so imele na Slovenskem vedno zelo pomembno vlogo. Že v preteklosti smo se Slovenci združevali v društva, ki so imela tudi namen spodbujanja narodne in kulturne zavesti ter rodoljubja in še danes slavimo po številnih društvih v katerih se združuje in razvija civilna družba. Društvo pisateljev
Slovenije je v ?asu priprave pisateljske ustave združevalo pisatelje in razumnike, ki so bili med seboj ?loveško, ustvarjalnostno, nazorsko zelo razli?ni, vendar so bili odlo?ni o pripravi enotnega programa, enotnih tez za ustavo. To kaže na mo? tega društva in kasneje tudi vsega slovenskega naroda, da se poenoti v velikih stvareh, v tistih, ki so odlo?ujo?a, kjer gre za usodo in prihodnost slovenstva, naše države, našega jezika, naše pismenosti in kulture.
Pisateljska ustava je dragocena tudi kot dokaz razvoja stanja duha Slovencev. Preveva jo sodobna, a sertivna naravnanost, vera vase in spoštovanje do drugih.
Spoštovani, kot govorniki sledijo tisti, ki so bili zraven, ki so soustvarjali pisateljsko ustavo in ne delam si iluzij, da bi ta ?as znal opisati bolje od njih. Prisluhnimo jim, vsem, ki ste ustvarili ta, za Slovenijo izjemno dragoceni in pomembni dokument, se zahvaljujem, vam ?estitam, želim še naprej veliko tvornega dela, dobrih idej in takšnega poguma, kot ste ga pokazali v ?asu oblikovanja pisateljske ustave. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: Hvala gospodu predsedniku, ki je, kot ste videli, tudi sam prispeval k današnji razpravi tehtne besede. Spoštovani uvodni?arji, spoštovani udeleženci, ki se boste priglasili k besedi v okviru razprave po uvodnih nastopih, h katerim so povabljeni sodelavci oz. ustvarjalci besedila, ki nosi naslov >Gradivo za slovensko ustavo< in je v okviru ?asopisa za kritiko, znanost izšlo konec aprila 1988 in druge strokovnjake, ki so že tedaj in se še vedno intenzivno ukvarjajo z vprašanjem ustavnega prava. Enako pozdravljeni seveda vsi tisti, ki ste prišli z namenom poslušati današnjo razpravo.
Najprej naj omenim, ?eprav je bilo že omenjeno, da je pobuda za organizacijo tega sre?anja prišla iz vrst nekdanjih sodelavcev, zlasti dveh, ki sta danes ?lana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in ki sta zelo bistveno zaznamovala vsebino besedila, ki je po svoji naravi želelo biti vzorec slovenske Ustave, kakršna naj bi po mnenju sodelujo?ih bila in je nastalo kot odgovor in izraz nezadovoljstva z odzivom na ravnanje tedanje slovenske politike in na odzivanje na predlog sprememb in dopolnil Ustave SFRJ in na njena, po našem mnenju, premla?na stališ?a v razpravi o tem predlogu. Pobudo sta dala gospoda dr. Tine Hribar in dr. Veljko Rus, ki je bil pred leti tudi sam ?lan Državnega sveta.
Spoštovani, prej sem rekel, da nastanek in objava gradiva za slovensko ustavo predstavlja edinstven primer v evropskem merilu. Da je to res, me prepri?ujejo odzivi kolegov pisateljev in pesnikov, ki jih sre?ujem kot predsednik Slovenskega PEN-a in se vedno znova za?udijo, kadar pogovor nanese na to zanimivost iz novejše zgodovine Društva slovenskih pisateljev oz. slovenske kulture in seveda zgodovine nastajanja slovenske države.
Naj omenim še dogodek od predv?erajšnjim, ko je na debatnem ve?eru o položaju kulture v javnih ob?ilih danes, 17 let po osamosvojitvi, ki smo ga pripravili v slovenskem centru PEN, znana slovenska intelektualka mimogrede omenila, ?eš, da je bila pred 20. leti in tudi še kasneje pravzaprav nesre?na ob dejstvu, da so se pisanja ustave, kot je rekla, morali lotiti pesniki in pisatelji, ki naj za to seveda ne bi bili poklicani. To je izjavila v okviru debate o tem, da je v slovenski zgodovini in tudi še leta 1988 slovenska kultura v bistvu nadomeš?ala politiko, ki bi morala biti nacionalno utemeljena in neodvisna od zunanjih vplivov in da je danes ta kultura v zelo nezavidljivem položaju, ko je pa? politika, ki se je razvila iz pobud, kakršno je bilo tudi gradivo za slovensko ustavo, dopoveduje, da je v bistvu odigrala svojo zgodovinsko vlogo in da sedaj preprosto ni ve? pomembna in da naj se tudi ne vtika v javne zadeve, ki ne zadevajo najožjega podro?ja kulture, ker imamo danes za to stranke, parlament, vlado in tako naprej.
Tudi takšni odzivi na zgodovinski dogodek, tako tuji kot doma?i, opozarjajo, kot re?eno, na posebnost dogodka in prav o tem sem kot eden od udeležencev razmišljal, ko sem se pripravljal na nastop na tem posvetu, vendar takrat še nisem vedel, da bom posvet vodil, zato bom nekaj stavkov iz tistega, kar sem nameraval kasneje povedati, povedal kar sedaj in se mi ne bo treba kasneje še enkrat pojavljati.
Zato je mogo?e tudi v za?etku tega posveta, ko smo pri uvodnih opombah in pojasnilih smiselno obuditi spomin na to, zakaj in kako je t.i. pisateljska ustava nastala. To je najbrž danes že potrebno in bo tudi v prihodnje potrebno zato, ker bo s pove?evanjem ?asovne razdalje od teh dogodkov najbrž vedno bolj naraš?alo to za?udenje, ki sem ga prej omenil. Kako je sploh lahko prišlo do tega, da se je neka skupina pesnikov, pisateljev, filozofov in sociologov s pomo?jo nekaj pravnikov lotila tako zahtevnega dela, kot je pisanje vzorca ustave neke države. Izhajali smo namre? že takrat iz prepri?anja, da je tedaj veljavna Socialisti?na republika Slovenija tudi po tedaj veljavni ustavi SFRJ iz leta 1974 imela status države. ?lanica federacije Jugoslavije, nosilke suverenosti s pravico slovenskega naroda do samoodlo?be vred.
Naj na tem mestu ponovim trditev, ki je bila kot neke vrste pojasnilo ponujena že leta 1988. Trditev, da je gradivo za slovensko ustavo v bistvu fikcija. Po svojem nastanku pravzaprav enakovredno kateremu koli delu s podro?ja fikcije, naj bo romanu, pesmi, noveli, drami eseja. Skratka, nastanku gradiva so botrovale domišljija, drznost in v sebi sami utemeljena velikopoteznost pesnikov, pisateljev, filozofov, ki recimo radi spregledajo pozive, naj se vsakdo ukvarja samo s tistim, kar res pozna oz. deluje na podro?ju, za katerega se je šolal.
Rekel sem, da me danes zanima pisateljska ustava kot predmet zelo razli?nih pogledov. Mislim, da bo v prihodnosti razli?nost teh pogledov še bolj izrazita. Ta svoj zelo kratki vpogled želim izkoristiti tudi za to, da spomnim na vse tiste, ki so sodelovali. Ustavno komisijo društva smo sestavljali Milan Apih, Janez Menart, Tone Pav?ek, Dimitrij Rupel, Veno Taufer in jaz kot predsednik te komisije. Z nami so sodelovali tudi dr. Bu?ar, dr. Jambrek in mag. Krivic. Delovno skupino Slovenskega sociološkega društva, ki jo je vodil dr. Peter Jambrek pa še doktor in profesorji France Bu?ar, Tine Hribar, Mitja Kamuši?, Veljko Rus in Ivan Svetlik. Kar zadeva stroko in artikulacijo ?lenov vzorcev ustave, so seveda imeli glavno besedo ?lani skupine Sociološkega društva. Kar zadeva neke vrste idejno utemeljevanje, nekakšno risanje horizonta, do katerega naj bi segli s svojim vzorcem, tako glede zgodovine kot glede prihodnosti in vsaj delno tudi vsebino, smo pisatelji in pesniki enakopravno sodelovali. Gradivo za slovensko ustavo bo seveda deležno v prihodnosti zelo razli?nih sodb. Strokovnjaki za ustavno pravo ga bodo gotovo ocenjevali druga?e kot zgodovinarji, ki preu?ujejo nastanek in razvoj slovenske državnosti. A tudi ti zgodovinarji bi najbrž to dejanje ocenjevali precej druga?e, ?e bi besedilo s takšno vsebino nastalo na primer v okviru kakšne podtalne politi?ne skupine, ki bi se kasneje prelevila v politi?no stranko in ne v okviru Društva slovenskih pisateljev, torej v okviru združbe ljudi, ki vsaj po tedaj veljavnih teorijah in samoopredelitvah proizvajajo, kot re?eno, fikcijo. Kot fikcijo je gradivo razlagal tudi tedanji predsednik društva Rudi Šeligo, deloma tudi iz varnostnih razlogov, vsaj deloma tudi zares. Zakaj iz varnostnih razlogov? Treba je le vedeti, da smo takrat še živeli v obdobju, ko se pravzaprav ne bi pretirano ?udili, ?e bi bila ustava ob izidu recimo zaplenjena in tudi zato smo dobro razmislili tudi o naslovu in se naposled odlo?ili za gradivo za slovensko ustavo in recimo ne za naslov Ustava Republike Slovenije, kot smo pravzaprav želeli.
Klju?nega pomena so seveda vzgibi in motivi, ki so spo?eli in spodbudili zamisel o oblikovanju vzorca slovenske ustave, ki naj bi izhajal iz ideje o pravici do samoodlo?be s predpostavko o ustreznejšem demokrati?nem družbenem redu, spoštovanju ?lovekovih pravic, o druga?nem gospodarskem sistemu in tako naprej. Ti motivi so izhajali iz ob?utka ne samo ogroženosti, ampak tudi ob?utka neke vrste razžaljenosti in prizadetosti ob ignoranci, s katero se je takratna politika, tudi slovenska, odzivala na opozorila o pravi vsebini in težnjah, ki so jih izražali predlagani amandmaji k Ustavi SFRJ, oblikovani pozno jeseni 1986, objavljeni po novem letu 1987. Zato smo se tako vztrajno in lahko bi rekel srdito osredoto?ali na vprašanje ?lovekovih pravic, posameznikovih in kolektivnih, in zato so se ob nastajanju gradiva skušale udejanjati tudi nekatere filozofske ideje, ki so bile takrat seveda zelo tuje in nesprejemljive za nosilce tedanje oblasti.
Zelo na kratko, toliko, da se obudi spomin. Konec leta 1986 je bil oblikovan in v razpravo razposlan obširen predlog sprememb in dopolnil Ustave SFRJ. Klju?na usmeritev tega predloga je bila popolna centralizacija zvezne države kot odgovor na krizo, v kateri se je Jugoslavija znašla. Februarja 1987 je bila v okviru društva organizirana okrogla miza, v okviru katere je dr. Bu?ar zelo temeljito analiziral predlog amandmajev in opozoril na možne pogubne posledice sprejema takega predloga. Sledila je cela vrsta pisnih prispevkov v javnih ob?ilih o pravi vsebini in namerah, povezanih s predlogom amandmajev, ki smo jih pisali tudi nekateri ?lani društva in seveda tudi strokovnjaki. Pripravili smo dobro pripravljeno javno tribuno o ustavnih spremembah 16. marca 1987 in prispevke s te tribune je objavil v brošuri o ustavnih spremembah. To je ta knjižica. Želeli smo prepri?ati takratno slovensko politiko, naj zavrne predlog, ki bi dokon?no ukinil vsaj na?elno zagotovljenost državnost takrat še Socialisti?ne republike Slovenije in tedaj še priznano pravico do samoodlo?be, ki je bila zapisana v Ustavo 1974. Toda slovenska politika, znotraj tega je sicer potekalo zelo veliko razprav, se je odzvala v bistvu, po našem mnenju pa sploh, mla?no. In po našem mnenju ni izpolnila pri?akovanj. Tako, da je pravzaprav ogrožala obstoj naroda, predvsem pa prihodnost tega naroda, jezika, kulture, nacionalnega gospodarstva.
Zato smo se naposled odlo?ili za to nenavadno dejanje, da bomo javnosti predstavili jasno videnje slovenske ustave. Za sodelovanje smo se dogovorili z delovno skupino Slovenskega sociološkega društva za ustavna vprašanja, v okviru katerega so potekala podobna dogajanja, ravno tako analiza amandmajev, kritika teh amandmajev in razmislek, kako pravzaprav presekati tisto situacijo. Zelo hitro smo se dogovorili za to sodelovanje. Nastal je v nekakšnem zanosu in evforiji ob številnih ve?ernih sestankih, ki so se vlekli pozno v no? in potem je bilo treba do jutra še pripraviti ?istopise in tako naprej. Vse to je zelo nazorno s svojega zornega kota opisal v svoji spominski knjigi Slovencev v srboslaviji, pesnik Janez Menart, v svojem referatu pa še bolj natan?no tudi Tine Hribar.
Da bi se izognili o?itkom o rušenju sistema v imenu idej, nekriti?no prevzetih od politi?nega zahoda, mogo?e celo nevarnosti, da nas skušajo utišati, smo tudi nekoliko takti?no ne pa neiskreno zelo poudarjali navezavo na zgodovinsko izro?ilo OF. To ne pomeni, kot pravim, da se nismo sklicevali na to iskreno, smo pa toliko bolj poudarjali, da bi nekako otopili osti možnih kritik. Smo pa pri tem izbirali in izpostavljali zlasti tiste to?ke programa OF, ki so korespondirale zavzemanje za ?lovekove pravice, svoboš?ine, opozarjale na potrebo, da se slovenski narod spremeni kot aktivni subjekt in tako naprej. U?inki, mislim, da so bili. Leta 1988 smo bili nekateri sodelavci dodatno imenovani v ustavno komisijo tedanje skupš?ine in upam si trditi, da je vse to veliko pripomoglo k nekaterim spremembam tedanje ustave Republike Slovenije. Tudi k temu, pri izbrisu pridevnik socialisti?ne in tudi k temu, da se je s tistimi spremembami Ustave Republike Slovenije, mislim, da 1989, omogo?ilo ustanavljanje politi?nih organizacij, ki se sicer še niso smele imenovati stranke, da so te lahko sodelovale na volitvah in da so bile omogo?ene tudi nekatere spremembe v gospodarskem sistemu in tako.
Toliko kot nekakšen atmosferski uvod, ki je bil že predolg. Zato predlagam, da kar za?nemo s pravimi uvodni?arji in naj izkoristim ta privilegij, da vas prosim za uvode v neki razumni dolžini, recimo 10 minut, kakšno minuto ve?, ?eprav sem bil jaz daljši. Obljubim pa, da bom poslej samo še dajal besedo, morda koga opozoril, ?e bo res zelo dolg in tako naprej. Prosim tudi tiste, ki bi se želeli kasneje vklju?iti v razpravo, mislim, da so na klopeh eni listki za izpolniti, zato, da lahko naredimo vrsti red. Listke oddate tukaj.
Sedaj pa prosim dr. Tineta Hribarja, ki je tudi ob pripravi besedila skrbel za filozofsko podlago tega gradiva.

DR. TINE HRIBAR: Najprej bi rad povedal, da je pravi pobudnik tega zborovanja akad. Veljko Rus. Jaz sem ga samo spremljal. Sam sem pripravil precej obsežno besedilo, skoraj 40 strani. Jasno je, da tega ne morem brati. Lahko bi prebral kve?jemu dobro desetino. Ker so pa vsi referenti navzo?i, ker smo imeli tudi relativno dolgo eksplikacijo, sem se odlo?il, da tudi iz tega skr?enega obsega izvzamem eno samo temo. Bom pojasnil, katero.
Naj pa ?isto na kratko povzamem samo po to?kah svoj referat. Najprej pokažem pot od prispevkov. Slovenski nacionalni program na za?etku leta 1987, iz katerega so nastale teze o slovenski ustavi, ki so bile objavljene aprila 1988. Na podlagi teh tez oz. za?etka sodelovanja med Novo revijo, Mladino in pa ?asopisom za kritiko, znanost, ki sta jo urejala Janez Janša in Igor Bav?ar in ki sta tudi objavila te teze (mi se jih pri Novi reviji nismo upali). Na podlagi tega je politika o?itno ocenila, da je prenevarno in so po dobrem mesecu Janeza Janšo zaprli, kot veste. Na podlagi tega je nastal t.i. bav?arjev odbor oz. odbor za varstvo ?lovekovih pravic na za?etku junija 1988. Ko se je ta iztekel, pa je na podlagi tega odbora nastal zbor za ustavo, ki ga je tudi vodil Igor Bav?ar, leta 1989. Tudi ustav imamo ve?. Najprej ta pisateljska ustava, o kateri danes govorimo, leta 1988. Potem aprila 1990 je izšla t.i. DEMOS-ova ustava. Bila je objavljena v ?asopisu Demokracija, se pravi v glasilu DEMOS-a. To je bilo po dogovoru z odborom za ustavo. To je bilo pred volitvami. Po volitvah pa je bila takoj ustanovljena podvinska skupina v okviru skupš?ine in smo dokon?ali podvinsko ustavo leta 1990. Potem je prišlo do osnutka ustave RS septembra 1990, potem se je pa za?ela kolobocija.
Sedaj sem ponovno pregledal vse te dokumente in sem kar nekaj stvari ugotovil. Vedno se za?ne s tem prvim stavkom: izhajajo?, zavedajo? se svetosti življenja in ?lovekovega dostojanstva. Prof. Bu?ar, ki je vodil to ustavno komisijo, tudi ni popustil in ko smo prišli do konca, je spet za?el s tem in se je to vleklo in vleklo. Proti so nastopili vsi vodilni politi?ni faktorji, ?e tako re?em, ?eprav iz popolnoma razli?nih razlogov. Najprej krš?anski demokrati iz ?isto prestižnih razlogov. Šlo je za katoliški dogmatizem oz. za prestižen inkerizem (?). O svetosti življenja lahko govorimo samo mi, samo cerkev, to je naša zadeva, drugi naj to pustijo pri miru. Skratka, ni jim šlo za stvar samo, ampak za prestiž, kdo bo na ?elu tega. To je bila ta smer. Potem na ?elu tega klerikalnega prestižnega klerikalizma je bil sedanji škof dr. Anton Stres, celjanski škof. Potem so tu liberalci, ki niso bili takrat in so še vedno do razpada bili v bistvu psevdoliberalci, v zadnji fazi sem jim rekel .(nerazlo?no)liberalci zaradi arogance in tako naprej. Oni so se bali, da iz tega, ker pa? niso razumeli odnosa med normativnim aktom, kot je preambula in pa normativnim delom ustave, so se bali, da iz tega neposredno izhaja prepoved splava, kar sploh ni šlo za to. Tretji faktor, ki ga pa doslej nisem upošteval, sem ga sedaj natan?no zasledil in preu?il, o vsepogubnih posledicah, je pravniški pozitivizem, na ?elu katerega je bil Matevž Krivic. Hotel sem tri zaporedne stvari, se pravi prestižni karikalizem (?), ludisti?ni liberalizem in pa pravniški pozitivizem zaporedoma pokazati v referatu.
Sedaj se bom omejil samo na pravniški pozitivizem, ker o tem sploh še nisem javno govoril. V bistvu sem ga dojel v celoti v vseh njegovih negativnih u?inkih, ne samo na preambulo, ampak na celotno ustavo, sedaj, ko sem ponovno pregledoval vse osnutke dokumentov in tako naprej. Rad bi še povedal, da pri razpravah nenehno za?enjamo znova o zavra?anju svetosti življenja, spotoma pa še ?loveka dostojanstvo, pri teh dokumentih, ki sem jih sedaj videl, vidim, da ni šlo samo za vsebino. Predvsem so hoteli zavle?i razpravo, ker je bil sprejem ustave neposredno vezan na osamosvojitev in so bili proti temu, proti ?imprejšnji osamosvojitvi spet vsi po vrsti: klerikalci zaradi pritiska emigracije, ki so najprej rekli, da o tem poro?a Janez Janša v knjigi Premiki, ker so rekli: najprej se moramo polastiti kapitala na slovenskem, potem bomo pa že po?asi izvedli osamosvojitev. Se pravi, svoj interes pred interes nacije postavili. Liberalci so bili tako izgubljena ?reda. V tej zvezi niso imeli posebne vloge. Spet pa ima veliko vlogo pravniški pozitivizem, ker je prvi? pod vodstvom Matevža Krivica, ki so se mu pridružili tudi liberalci in pa bivši komunisti. Pa?, ker so rekli, da ustave sploh ne potrebujemo oz. preambule v ustavi sploh ne potrebujemo. Dajmo kar za?eti s temi normativnimi ?leni, saj ni nobene razlike in tako naprej.
Ampak, glavni razlog, ki sem ga sedaj spet videl proti svetosti življenja, poleg bojazni pred razpravo, kar jih je povezalo z liberalci, je bil še eden. Strah, brž ko si omenil svetost življenja, kar se je potem v naslednjih letih pokazalo, pred obsodbo povojnih zlo?inov, povojnih pomorov. Tudi zaradi tega so bili proti svetosti življenja v preambuli.
Kot re?eno, vseh teh stvari tu ne morem omenjati. Podane so v tekstu, zato se bom lotil enega samega majhnega izseka v zvezi z pravniškim pozitivizmom, in sicer v zvezi z majhno sintagmo: temeljne ?lovekove pravice in državljanske svoboš?ine. Tako se glasi v pisateljski ustavi. Sam sem potem pristal na izbris besede državljanske. Bom povedal, zakaj je bilo to napa?no in kako se je to dogajalo. Za to zamenjavo, ki je neopravi?ljiva, se pravi da imamo sedaj samo temeljne ?lovekove  pravice in svoboš?ine, državljanske svoboš?ine so pa izpuš?ene, sem tudi sam kriv, saj sem že v Podvinu popustil pred nezaustavljivo zgovornostjo Matevža Krivica in pristal nanjo, tako da že v osnutku ni ve? govora o državljanskih svoboš?inah. Popustil sem, ker je kljub svoji nepopustljivi zagnanosti popustil vsaj deloma tudi Krivic, namre? pri sestavljanju podvinske ustave, ko je svoje nasprotovanje svetosti življenja brez hujšega natezanja umaknil v rubriko lo?eno mnenje. A ne bi smel, kajti beseda >državljanskost< je navzo?a že v deklaraciji o pravicah ?loveka in državljana z dne 26. avgusta 1789. Se pravi, v tem rusojevskem besedilu francoske revolucije je temeljna beseda .(nerazlo?no), obenem pa dokaz razlo?evanja med naravnim in pozitivnim pravom, med pravicami ?loveka kot ?loveka in pravicami ?loveka kot državljana. Državljanske svoboš?ine so pravice ?loveka kot državljana, ne pravice ?loveka kot ?loveka. Seveda so temeljne ?lovekove pravice, kakršna je pravica do življenja, v svoji naravnopravnosti, se pravi eti?nosti, pred pozitivno pravnimi temeljnimi državljanskimi svoboš?inami. Kakšna je pravica do svobodnega govora oz. združevanja? A predvsem na na?elni ravni, na fakti?ni ravni, kar je v izvorih totalitarizma posebej izpostavila Hana Arent (?), pa so državljanske svoboš?ine, saj so njihov politi?ni oz. ustavnopravni pogoj pred ?lovekovimi pravicami. ?e nimaš državljanstva in iz njega izvirajo?ih državljanskih svoboš?in, ?e si razseljena ali izbrisana oseba, ti ?lovekove pravice kot take kaj malo pomagajo. Odtod pomen moderne nacionalne države kot podeljevalke nacionalnosti, to je državnosti. In iz tega pomena izhajajo?a nepri?akovana posledica. Namre?, nacionalna država lahko obstaja brez državljanskih svoboš?in. Državljanskih svoboš?in pa ni brez nacionalne države. Druga?e re?eno: šele državljanske svoboš?ine so tiste politi?ne pravice, ki vzpostavljajo pravico do temeljnih naravnih ?lovekovih pravic. ?lovek, ki ni državljan, ?lovek brez državljanskih svoboš?in ne more na fakti?ni ravni uveljaviti pravic samega sebe kot ?loveka, se pravi pravic ?loveka kot ?loveka.
V nemških ustavnopravnih razpravah so zaradi dolgotrajnega vpliva pravniškega pozitivizma ta dejstva potisnjena nekoliko zadaj, v francoskih pa so povsem v ospredju. Celo marksistom, kakršen je Balibar (?), je jasno, da ni mogo?e mimo zahteve po pravici za ljudi brez pravic. Se pravi, po pravicah ljudi kot ljudi brez državljanskih pravic, brez svoboš?in. Takole pravi Balibar: >?lovekove pravice v splošnem še zdale? na najsplošnejši ravni ne pomenijo prvega povoja in temeljna za državljanske pravice, peljane v okviru dolo?ene nacionalne ljudske suverenosti tako, da bi vsaj teoreti?no ozna?evale univerzalno priznano mejo za vpliv politike na pravo. Prav narobe. V tej klju?ni izkušnji, v tem preizkusu resnice za histori?no institucijo politi?nega, kar so bili imperializmi in totalitarizmi 20. stoletja, se izkaže, da je res prav nasprotno. Pravica državljanov, pogoji za enako državljanstvo, kolikor so ti pogoji zagotovljeni, so podlaga za konceptualizacijo in razvoj ?lovekovih pravic, za za?etek najosnovnejših in najbolj temeljnih pravic, ki zadevajo golo življenje, jaz bi rekel sveto življenje. V resnici pa tega nikoli ni mogo?e lo?iti od drugih temeljnih potreb, ki sodijo na podro?je kulture, ne glede na to, ali gre za solidarnostne vezi med generacijami in poklici, ali za pravico do komunikacije in izražanja. Kadar so izni?ene pozitivne pravice državljana, na primer, kadar v kakšnem zgodovinskem kontekstu, v katerem sta državljanstvo in nacionalnost tesno povezana, posamezniki in skupine izgube nacionalnost ali pa se znajdejo v inferiornem položaju manjšine, ki je glede nacionalnosti diskriminirana. So ogrožene ali celo izni?ene temeljne t.i. naravne ali univerzalne pravice, in sicer zaradi najskrajnejših oblik nasilja, ki ustvarja morilsko diferenciacijo med podljudmi in ljudmi, ti pa se imajo po potrebi tudi za nadljudi. Tega ne smemo imeti za naklju?no posledico izjemnih okoliš?in, ampak za ireverzibilen pojav, ki se kaže v oblikah, ki so v vsakdanjiku sodobne politike ves ?as obnavljajo in zaradi katerih je nujno, da se demokracija prenovi.<
Bržkone bo na podlagi povedana tudi našim marksomanom, levi?arskim nasprotnikom slovenske nacionalne države postalo jasno, kaj takšno njihovo držo, vklju?no s Krivi?evo zahtevo in njegovim sklicevanjem na splošno sprejemljivost pomeni za ekstenco (?) ljudi brez pravice do pravic. Demokracije ni mogo?e prenoviti .. (nerazlo?no) ni mogo?a brez kontrafakti?nih. Zato za ve?ino obi?ajno ..(nerazlo?no) nesprejemljivih konceptov. Nekateri Baribarjevi . (nerazlo?no) so vprašljivi, toda ni? ni bolj problemati?no od sploš?itve ravni, iz katerih izhaja na eno samo raven, na raven pozitivnega prava. Ustavno pozitivisti?ni izbris že znanega in priznanega koncepta državljanskosti in s tem pravic kot državljanskih svoboš?in iz osnutka Ustave RS je bil vsekakor ustavnopravno nedopusten. Takšno pa je tudi njegova odsotnost v obstoje?i slovenski ustavi.
?e povzamem celoten referat, ki ga imate v pisni obliki. Tako partijski (?) politiki kot partijski (?) pravniki na ?elu z dr. Tonetom Jerovškom, so pisateljsko ustavo sprejeli s cinizmom in initološkim (?) omalovaževanjem. Za tem ob .. (nerazlo?no) prevedbi v osnutek ustave RS pa so se jim pridružili še cerkveni teologi. Njihov skupni napad je bil usmerjen predvsem na preambulo. Neposredno in zavestno na svetost življenja, nezavedno in zato posredno pa tudi na ?lovekovo dostojanstvo. Rezultat je preambula obstoje?e ustave, skupen pomanjkljivih, ustavnopravno nedomišljenih, protislovnih, o tem govorim ve? v samem tekstu, in z vidika znanstveno preverjenih zgodovinskih dejstev celo zavajajo?ih trditev. Obstoje?a ustava zato ni ustava sicer 19. stoletja, to tudi ustava 21. stoletja ni. Ostaja ustava na ravni 20. stoletja. Zamudili smo priložnost, ki jo je vsebovala pisateljska ustava, priložnost, da bi se Slovenci s svojo ustavo povzpeli na raven 21. stoletja. Bržkone je to presegalo naše zmožnosti, saj smo ve?ino energije porabili za ustavnopravne dosežke 19. in 20. stoletja, kajti nacionalna država, za vzpostavitev katere se nam je realna možnost približala šele konec 20. stoletja, iz evropskega vidika res spada v 19. stoletje. S svetovnega vidika kajti vrsta narodov še ?aka na svojo suverenost.
Prepoved oz. odprave smrtne kazni in prepoved prepovedi splava, še enkrat ponavljam, ne pravice do splava, eti?ne pravice do splava, ampak prepoved pravne prepovedi splava, ki jo vsebuje tudi naša ustav, pa sta ustavnopravni dosežek 20. stoletja. Tako kot ustavna sintagma dostojanstvo ?loveka v vrsti evropskih ustav in odložen tudi v odloženi ustavni pogodbi Evropske skupnosti. Zame pa ni nobenega dvoma, da bo v 21. stoletju ustavnopravno priznana in sprejeta tudi svetost življenja in to na globalni ravni. Hvala.

ANTON PERŠAK: Hvala. Ta posvet smo si zamislili na ta na?in, da bi vsakemu izmed takrat sodelujo?ih sledil nekdo, ki ni sodeloval in bi pa? svoj pogled lahko nekako soo?il, ker tisti, ki smo sodelovali, smo seveda nekoliko mogo?e tudi v nekem osebnem odnosu do tega  besedila. Tako je sedaj na vrsti tudi filozof, in sicer gospod Dejan Komelj kot recimo koreferent, ampak mišljeno je zgolj tehni?no, ne vsebinsko.

DEJAN KOMELJ: Najprej bi uvodoma nekoliko korigiral naslov. Verjetno sem jaz zakrivil napako pri oddaji naslova. Torej, naslov se glasi: Ustava in ustanovitveni položaj in ne ustavni položaj, ker prvo je pravna kategorija, drugo je pa filozofska.
Moje izvajanje se seveda navezuje na temo predhodnega referata, se opravi?ujem, sicer ga še nisem prebral, ampak nekako prihaja tudi do neke kolizije glede obravnave same teme. Seveda pa se pridružujem tej temi, da tu ne morem nastopiti kot oponent, ker je malo težko tudi filozofu oponirati ustavi, pa? pa lahko seveda tistemu, kar sem tu ozna?il kot ustanovitveni položaj.
Ustava pomeni državotvorni akt, in sicer kot dejanje in kot postava. Je zgodovinski dosežek, hkrati pa fiksira neko stanje, ki u?inkuje zgodovinsko v preteklost in prihodnost. Je torej ustanovitveno dejanje ?loveškega bivanja, kolikor ta po Aristotelovi opredelitvi iz politike prebiva v Polisu, kjer je ve? od živali in manj od boga in ga odlikuje sposobnost skupnega pogovora. Ustava je ustanovitveni dogovor, ki dolo?a, kaj je v ?loveški skupnosti dogovorjeno in kaj se bodo dogovarjali. V ustavo niso zapisani predpisi, marve? postavljena na?ela, na podlagi katerih je sploh mogo?e dolo?anje in sprejemanje podpisov. Da pa pridemo do na?el, v tem primeru ustavnih na?el, se moramo postaviti v ustanovitveni položaj. Ta kontekst tvorjenja ustave se je poseben zaostril recimo v zadnjem ?asu ob sprejemanju evropske ustave oz. ob zavrnitvi njenega osnutka.
Lahko se vprašamo, kako in ali je Evropska skupnost v ustanovitvenem položaju. Tega ni mogo?e neposredno razbrati iz politi?nih, družbenih, gospodarskih, kulturnih ali drugih razmer, ampak šele iz možnosti, da se te razmere zberejo v nek položaj, ki stremi k temi, da se ustanovi. Ta možnost pa je v kontekstu Evrope torej taka, da manjka, in sicer v na?inu, da se zgodovinsko vrši, vendar ne izvrši. V primerjavi s tem je bila slovenska t.i. pisateljska ustava sprejeta v neprimerno bolj neugodnih zgodovinskih okoliš?inah, ko se ni dobro vedelo, v kateri smeri se zgodovina vrši, pa se je izvršila. Torej, v primerjavi z evropsko, ki se vrši pa se ne izvrši. Kot zgodovinski zamudniki, v pogledu oblikovanja lastne države, smo se znašli v položaju predhodnikov, kar pomenljivo kaže pridevek pisateljska. To predhajanje je poglavitna karakteristika položaja, ki se ustanavlja. Kaj lahko glede tega re?emo z 20-letno distanco? Smo se v teh letih približali ali oddaljili ustanovitveni položaj? Dejstvo je, da smo na državotvorni ravni, prav na podlagi predhodne postavitve v ustanovitveni položaj, dosegli, lahko bi rekli, ve? kot v prejšnji zgodovini, da smo se postavili nad njo, po drugi strani pa lahko ravno tako konstaltiramo (?), da smo se oddaljili od ustanovitvenega položaja in da se gibljemo pod zgodovinsko možnostjo. To pa opredeljuje razumevanje naše državnosti navznoter in navzven, ki pa lahko vodi v nesporazume, v kolikor se oddaljimo v naš ustanovitveni položaj. Ti nesporazumi pa so bistveno opredeljevali naše poosamosvojitveno dogajanje na ravni razmerja države do vseh družbenih sistemov in podsistemov.
Torej, moja groba teza je, da nismo bili in še vedno nismo dovolj pogumni v zastopanju lastnih stališ? in da nismo sposobnosti ubijati protislovja v zastopanju naše evropskosti. Ta nam je namre? v enaki meri narekovala zgodovinske vrednosti kot zgodovinsko razvrednotenje v imenu istih vrednosti. Iz tega tudi sledi, da smo imeli sicer dovolj poguma za sprejetje lastne ustave, hkrati pa premalo pripravljenosti, v prvi vrsti politi?ne, da bi na tej osnovi dosledno zastopali svoje interese, ampak smo se namesto tega prilagajali razmeram. Bi se morali zaradi tega znova postaviti v ustanovitveni položaj.
Torej, shemati?no se tu sedaj javljata dva problema, glede na ta ustanovitveni položaj. Prvi?, ali smo v ?asu po osamosvojitvi zmogli svoje bivanje politi?no urejati v skladu z duhom slovenske ustave in ustanovitvenem položaju ali ne. To je prvo vprašanje. Drugo vprašanje. Ali je slovenska ustava, ki je bila pisana še pred vstopanjem v Evropsko skupnost, ki svoj ustavni akt še pogreša, torej, ali je slovenska ustava ustrezna našemu sedanjemu položaju v Evropi in globaliziranem svetu? Ali je njena na?elna podlaga preozko postavljena?
Glede prvega vprašanja. Pri prvem vprašanju bi lahko izlo?ili glede teh poosamosvojitvenih dogajanj, torej tega ?asa 20-ih let, recimo problem ?loveških pravic, ker se na slovenskem sre?ujemo z veliko težavami, ki jih prepogosto kar potla?imo ali pa priredimo kakšno okroglo mizo. ?e naštejem: zgodovinsko gledano ni razjasnjeno, kaj šele okvalificirano morilsko po?etje po koncu 2. svetovne vojne. Brez prave razlage se s tem tudi vedno znova odlagamo spravo, ki je že in vendar še ni nastopila. Razvoj demokrati?nih inštitucij po osamosvojitvi, skupaj s celotno politi?no sfero, ni bil dorasel tej nalogi. Je to v skladu z duhom slovenske ustave? Še ve?. Po osamosvojitvi se kopi?ijo še drugi problemi, ki, ?e se malo pošalimo, duh ustave spreminjajo v prikazen. Ne le nakopi?enje nerešenih pravnih primerov na sodiš?ih. Opraviti imamo z nerešenim problemom izbrisanih pa problemom dodeljevanja statusa azilantom, statusa t.i. ranljivih skupin, pod katere uvrš?amo najraznovrstnejše vrste šibkih, pravnim zanemarjanjem sumljivih kapitalskih prevzemov, problemom medijske svobode, primeri sodnega preganjanja pisateljskih del, glede na to, da so pisateljski sodelovali pri pisanju ustave, je to zanimiv razvoj, da se sedaj lahko v imenu ustave tako reko? obstoja pisatelje.
Torej, še bi lahko našteval naprej. Ti problemi so znani iz medijev, vendar se moramo vprašati, v kakšnem razmerju so sedaj s tem, kar razpolagamo kot lastno ustavo. Torej, lahko bi izpostavil tudi tisto, na kar smo ponosni, vendar to še prepogosto po?nemo z namenom, da bi se nam ne bi bilo treba dovolj resno spopadati z naštetimi in drugimi problemi.
Drugi problem. Slovenija seveda ne reprezentira svoje državnosti samo navznoter, marve? tudi navzven, pri ?emer ta prostor dolo?a tudi vzvratno. V ?asu evropskih permutacij, ki jih je simboli?no zaznamoval padec berlinskega zidu in nato še vedno potekajo?a izgradnja Evropske skupnosti, smo svojo državnost ne le uspešno uveljavili, marve? tudi reprezentirali. Nenazadnje, ko smo pol leta predsedovali Evropski skupnosti. Vendar se tudi tu kažejo razpoke in to ne majhne. Morda zadevajo prav našo ustavno postavljenost. Recimo, pogoj, da pristopimo k pogajanjem za vstop v Evropsko skupnost, je bila sicer majhna, a vseeno pokazalna sprememba ustave. Zaostreno so se te razpoke pokazale ob za?etku vojne v Iraku. Vse izrazitejša pa postajajo tudi spri?o poglabljajo?ih se ekonomskih navzkrižij in ekoloških brezpotij. Pa recimo o?itno kršenje pravic slovenske manjšine v Italiji ne naleti na kakršen koli evropski odmev. Recimo tudi to, kar se trenutno dogaja. Kaj pomeni ta situacija za nas v celoti? Kako dolo?a naš ustanovitveni položaj, ki ga opredeljuje ustavni akt? ?e je slednji pravna kategorija, je ustanovitveni položaj eksistencialno dolo?ilo, ki ima tudi svojo filozofsko relevantnost. Oznako ustanovitvenost recimo uporabi Huser v svoji filozofski tematizaciji evropskosti v znamenitem predavanju dunajskem iz 30-ih let.
Ustanovitvenost je zgodovinski na?in vzpostavljanja evropskosti, ki temelji na tem, da lahko svobodno opredeljujemo na?ela, po katerih se vzpostavlja družbena vez. Nasledek te ustanovitvenosti je recimo oblikovanje nacionalnih držav v novem veku, pa tudi oblikovanje Organizacije združenih narodov. Tu pa se, ne le, kar zadeva Slovence, marve? tudi druge evropske narode, javlja zgodovinski problem uveljavljanja svobode ustanovitvenosti, ki je v našem primeru bila potrjena šele pred dvema desetletjema in to v ?asu, ki naj bi ga zaznamoval konec nacionalne države. Iz tega izvira nemalo težav, ki so se pokazale v osamosvojitvenem obdobju in ki lahko spodmikajo naš ustanovitveni položaj. Ali se moramo v njem premakniti? Kam? Pod katerimi na?eli in v katerem na?elnem duhu? Ena majhna smer narekuje naslednje. Nakazan je ustanovitveni smisel evropskosti. O?itno ne moremo razumeti zgolj v razsvetljenskem modelu. Ta ustanovitvenost se veže na svobodno uporabo ?loveške pameti, ki ?loveka postavi v središ?e sveta. ?lovek to razume kot emancipacijo od vsakršnih omejitev okolja in je sam sebi edina pozitiviteta. Koliko se na to navezuje potem prej omenjena pozitivna sprava, torej bi veljalo razmisliti. Kriti?nost te naravnanosti se pokaže, ko se ?lovek razmejuje ne le ve? od drugih bitij, vklju?no z bogom, marve?, ko se pri?ne lo?evanje ?loveka od ?loveka in od njegovega humusa, vse do izni?evanja in uni?evanja.
Razsvetljenski model postane nevzdržen, ko ne vzdrži ve? ?lovekov odnos do sveta, zgodovinskega in naravnega, ko je potrebno, da se ?lovek zgane v svojem ustanovitvenem smislu in iz sebi lastnega razpoloženja preide v drug položaj. Premik se kaže v tem, da ?lovek svoj odnos zasnuje iz vesti prebivanja v svetu, da je prebivalec sveta ne pa njegov pridobitnik. ?e pogledamo razmere v svetu, se ta premik zdi utopisti?en, toda po drugi strani, ali razpolagamo s kakšno drugo osnovo, kako reševati svetovne probleme, ?e ne najprej vzamemo v zakup svetovnosti kot ustanovitvene dimenzije. Tudi pravo recimo je moralo, ko se je po 2. svetovni vojni soo?alo z nihilizom totalitarizma, iti v na?elna dopolnila, ?e ni hotelo, da bo samo nastopalo v službi totalitarizma in ga opravi?evalo, kolikor ga je že prej tudi upravi?evalo.
Ko smo Slovenci enkrat izkazali ustanovitveni položaj, se ne moremo ve? obnašati nerazpoloženi in indiferentni do njega, ne moremo stopati nazaj v zgodovinskem gibanju. Zdi pa se, da se to vendarle dogaja. Izkušnje Evrope in celotnega sveta v 20. in sedaj v 21. stoletju, ki smo jih Slovenci ne le delili, marve? so nas tudi do temeljna razdelile, so pokazale, do kakšnih družbenih deviacij lahko privedejo zgodovinske revolucije in restavracije, ?e se izmaknejo ustanovitvenemu položaju. Zato se mu ne izmikajmo, marve? ga vzdržujmo. Najlepša hvala.

ANTON PERŠAK: Hvala. Glede na to, da sem jaz svojo priložnost že izkoristil, sedaj vabim k nastopu dr. Mira Cerarja.

DR. MIRO CERAR: Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem prisotnim in hvala tudi za povabilo na ta posvet. Jaz sem izoblikoval nekaj tez, ki jih bom predstavil po nekem poljubnem zaporedju in upam, da bodo nekako izrazile to bistveno sporo?ilo, ki ga želim tu podati pod naslovom Pisateljska ustava in prevrednotenje ustavnopravnih vrednot. Namre?, seveda jedro vsakega takega projekta, takega zgodovinskega podviga, kot je bila naša najprej pisateljska in potem vsaka naslednja in na koncu slovenska ustava, ima neko svojo temeljno jedro. Bistvo tega so vrednote. Zato seveda, ?e smo želeli priti takrat do tega danes, smo dejansko morali v veliki meri prevrednotiti vrednote. Zato tudi morda ni niti malo ?udno, da se je ta velik izliv nekih ob?utenj, neke intuicije, nekih ?ustev, pojavil ravno pri kulturnikih, pri pisateljih pa tudi pri drugih intelektualcih, kajti kdo drug bi bil lahko bolj ob?utljiv ali senzibilen za to, da je treba pravzaprav vrednostni sistem, ki se je izkazal za problemati?nega, lažnega, tudi neu?inkovitega, bistveno spremeniti in ga vrniti v tiste tokove in dopolniti s tistimi novejšimi tokovi, ki ustrezajo duhu ?asa in slovenski družbi in zato seveda je ta vrednostna senzibilnost, kot re?eno, morala ravno izbruhniti med intelektualci, med kulturniki, torej še posebej tudi pisatelji.
Rekel bi, da seveda, ?e dovolite eno retrospektivno ugotovitev, hipoteti?no, da ?e bi pisateljsko sociološke ustave ne bilo, bi se jo morali Slovenci izmisliti prej ali slej. Rabili smo ta nastavek. Potrebno je bilo nekaj vrednostnega na novo koncipirati, tudi v obliki kasneje nekih tez in kasneje ?lenov, ki so peljali do neke ustave. To je bil nedvomno nek zelo velik prelomni dogodek v naši zgodovini in je prav, da ga na nek na?in tako ali druga?e vedno znova obeležimo.
Pisateljska ustava je pomenila neko idejo, zamisel o vzpostavitvi novega sistema ustavnih in seveda posledi?no tudi mnogih družbenih vrednost, predvsem tistih, ki jih ustava s svojo politi?no, tudi moralno in drugo konotacijo determinira oz. usmerja. Kot takšna je imela pisateljska ustava ve?plasten pomen. Jaz sem nekje zapisal v teh tezah, da na politi?ni in pravni ravni je pomenila težnjo po neki bistveni spremembi obstoje?ega realsocialisti?nega oz. komunisti?nega sistema na neki kolektivni emocionalni ravni, ?e to nekoliko idealno tipsko povzamem, je bila ta ustava predvsem dejanje velikega poguma in upornosti njenih avtorjev in podpornikov pa tudi izraz hrepenenja po emancipaciji naroda in posameznika v Sloveniji. In na duhovni ravni, kar se mi zdi zelo pomembno omeniti, je pa pomenila neko zavestno ali pa celo nezavedno težnjo po ve?ji svobodi ?loveškega duha. Ravno ta težnja po ve?ji svobodi duha je mogo?e najtežje dojemljiva povpre?nemu ?loveku. Zato se pri vsakem takem projektu pojavi nekaj, kar sem osebno takrat kot še relativno zelo mlad diplomirani pravnik, že asistent na fakulteti, doživljal tudi zelo živahno v kontaktu s študenti in z vsem tem dogajanjem v družbi. Namre?, kako bi sedaj prevrednotili te vrednote. Kar naenkrat se pojavijo neke teze o ne?em, kar je v tistem ?asu bilo pravzaprav zmotno, ozna?eno za celo prepovedano, nezaželeno, popolnoma zgrešeno. Tukaj se je za?el nek proces, ki je bil zelo težaven. Ena izmed mojih tez je tudi ta, da verjetno še sami avtorji teh tez oz. pisateljske ustave, vsaj mnogi izmed njih pa tudi podporniki, simpatizerji, takrat niso bili sposobni v celoti dojeti, kaj pravzaprav s tem pripravljajo, kaj so sprožili. Seveda, v neki idejni osnovi že, ampak v celoti mislim, da ne. V celoti še danes pravzaprav težko celotna družba reflektira nek tektonski družbeni premik. Kajti, v tistem ?asu sem dostikrat doživljal na ulici ali v kontaktu s študenti ali s prijatelji, sosedi, da so me spraševali zadeve, ki se nam zdijo danes samoumevne, takrat so bile pa dobesedno revolucionarne, radikalne. Zakaj ve? politi?nih strank? Kaj sploh so politi?ne stranke? Kaj je sedaj to delitev oblasti? Kaj je sedaj to privatna lastnina v smislu podjetij in podobno? Zakaj ne ve? delavski razred? Zakaj ne ve? samoupravljanje? Zakaj ne ve? socialisti?na demokracija in podobna idejna na?ela in usmeritve?
To je bil za ljudi zelo težaven proces. Dojeti, da je v to sploh treba iti in kaj to pomeni. Danes, ko sem nam zdi to samoumevno, pozabljamo na to, kako težaven proces je bil in seveda še nekaj, kar na nek na?in tudi govorim, ko se pogovarjam s študenti. Sedaj, ko smo sprejeli te nove vrednote v obliki teh na?el, ki jih tudi vsebuje sedanja ustava in seveda ustavnih institucij pa tudi že ustavnih obi?ajev in neke ustavne prakse, se nam seveda zelo hitro zgodi, da smo zgolj na neki nominalni ravni zelo soglasni, ko pa se pravzaprav spustimo v jedro, v samo vrednostno substanco teh kategorij, kot so demokracija, republika, delitev oblasti, neodvisnost sodstva, pravna in socialna država in podobno, lastnina, soupravljanje delavcev, podjetniška pobuda in podobno in s tem seveda navajam vse te nove vrednote, ki jih je pisateljska ustava uvedla v diskurz in kasneje v ustavni kontekst, ko se o vseh tem pogovarjamo, opažamo kaj. Da smo z ve?ino teh stvari pravzaprav danes ne najbolj zadovoljni. Kriti?ni smo, kar je bistvo seveda, da imamo tudi nek odziv javnosti, civilne družbe, posameznikov na deformacije, na pomanjkljivosti demokracije in pravne države in podobno.
Zato je sedaj vprašanje, ?e  želimo res pravzaprav sobivati, se moramo zavedati, da pravo, recimo tudi ustava, ni tisti zadnji mehanizem, ki bi nam o?uval demokracijo, pravno državo in vrednote, ki sem jih prej navedel. Zadnja instanca, zadnji mehanizem je naš vrednostni konsenz. Vedno gre na koncu za vrednote. Vsako ustavo se da spremeniti ali pa ignorirati. Zgodovina pozna dovolj primerov, ko ob lepo napisanih ustavah paralelno deluje diktatura, tiranija, celo totalitarni sistem. Zato je zelo pomembno, da pravzaprav danes ponovno, ko premišljamo te zadeve, ki so bile takrat tako pogumno sprožene kot neka zahteva in kot za?etek nekega procesa, da se pravzaprav poglobimo v pluse in minuse, v dobre in slabe strani vseh teh institucij, v katerih sobivamo, da torej razumemo, da demokracija ni nekaj samo dobrega. Da demokracija vsebuje tudi številne pomanjkljivosti, ki so samo izraz pomanjkljivosti ?loveka in ?loveškega sobivanja kolektiva, torej družbe. Da ?lovekove pravice, ?eprav so velika civilizacijska pridobitev, ki jo tudi jaz osebno zelo cenim, ne prinašajo samo pozitivnih vidikov, prinašajo tudi kakšne negativne, kot so recimo pretiran individualizem, kolikor jih prenapnemo in pozabimo na neko odgovornost, solidarnost, kohezivnost družbe. Kot recimo pretirana morda usmerjenost v materializem ali tekmovalnost. Zato je pomembno, da danes, ko pravzaprav te vrednote premišljamo, poznamo torej tako dobre in slabe plati, minuse in pluse in potem seveda se odlo?imo oz. prepoznamo, zakaj še vedno podpiramo, kar seveda tudi ve?ina Slovencev, sode? vsaj po javnih raziskavah mnenj, podpira usmeritev v demokracijo, pravno državo in podobno.
Torej, brez seveda te poglobitve, tega poznavanja bistvene narave tega vrednostnega sistema, podlage, smo pravzaprav zelo krhki, kajti kot vemo, ni malo ljudi, ki se zelo hitro prilagodijo navzven, torej konformno (?) nekemu sistemu, zna v njem sobivati, vendar v resnici ga niso ponotranjili in to je tisto, kar mnogi sociologi, filozofi in seveda drugi intelektualci poudarjajo. Vrednote je treba v dolo?eni meri tudi internalizirati, torej ponotranjiti in mislim, da tu lahko ugotovimo, da seveda ta proces še zdale? ni kon?an. Za?el se je verjetno že pred pisateljsko ustavo, na ustavnopravni ravni kot nek ustavnopravni diskurz, kar sem rekel, se je za?el z ravno pisateljsko ustavo, nadaljeval preko vseh tistih faz, ki sta jih omenila že uvodni?arja, torej gospod Peršak in gospod Hribar in seveda ta proces še vedno poteka. Mi smo še vedno v procesu izgrajevanja naše pravne in politi?ne kulture in zavesti, kar je samo nek izraz tega, kar dojemamo in kar znamo živeti skozi naš vrednostni sistem.
In kaj opažamo? Opažamo lahko, da pravzaprav vsaj v zadnjih desetih, petnajstih letih ali ve? po sprejetju nove ustave, se nam pravzaprav nek nivo politi?ne in pravne kulture, ?e se samo na ta segment osredoto?im, ni ravno dvignilo na nivo, ki bi ga želeli. Mislim, da je ta kultura prej nizka na momente, prevulgarna, nedostojna tega, kar smo si pravzaprav zadali tudi z novo ustavo in tu nas ?aka še veliko dela. Pravzaprav v tisti normalni meri, ki jo ta sistem terja, še nadalje vrednote prevrednotimo, da dosežemo tudi neko medsebojno spoštovanje na višji ravni, neko spoštovanje institucij, da ne mešamo ljudi z institucijami pa? pa razumemo, da so zakonodajna, izvršilna in druge veje oblasti oblasti, ki naj bi služile skupnemu dobremu in podobno.
?e zaklju?im, da ne bom predolg, ker veste sami, da je tu tematika neiz?rpna, bi rekel še tole za konec. Seveda ve?no vprašanje: ali je treba ljudi prilagoditi ustavi ali ustavo prilagoditi ljudem? Pravzaprav nikoli ne najdemo nekega dokon?nega odgovora. Že v socializmu smo se vedno spraševali, kako bomo ljudi prilagodili novi normativni ureditvi. Ko smo sprejeti pisateljsko ustavo, se je to vprašanje postavljalo. Kako spremeniti zavest, vrednotenje, da se bomo prilagodili tem novim usmeritvam? Enako se postavlja dandanes, kadar recimo ugotovimo, da je razkorak med normativnim in dejanskim prevelik.
Jaz bi rekel tako. To je že v sami naravi prava in družbe, da pravzaprav neka vrednostna postat (?), ki se potem izrazi v ustavnih normah, ni nikoli v celoti udejanjena v tej metodi .. (nerazlo?no), da je vedno neiz?rpana, vedno neko hrepenenje. Po drugi strani pa mora biti v tisti zadostni meri le realizirana, da lahko v nekem skupnem konsenzu ugotovimo, da smo s tem vsaj pretežno zadovoljni.
Zaklju?il bi mogo?e z dvema stavkoma, da preseganje starih vrednot in ponotranjenje novih je za povpre?nega ?loveka zahteven in kompleksen tako racionalni kot iracionalni proces, ki ga moramo na nek na?in le ocenjevati strpno, se pravi tolerantno, potrpežljivo in z empatijo. Zgodovina  kaže, da to niso enostavni procesi. Ne smemo pa tolerirati hinavš?ine, nena?elnega zunanjega konformizma in drugih negativnih vedenj posameznikov, ki pod videzom iskrene vrednostne prilagoditve ali preobrazbe skrivajo zgolj pridobitniške, oblastiželjne ali celo škodoželjne motive in namene. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: Hvala g. Cerarju in zdaj je na vrsti prof. dr. Marjan Pav?nik.

MARJAN PAV?NIK: Dober dan. Dovolite, da vas, kot re?eno, najprej lepo pozdravim in se hkrati zahvalim akademikoma Rusu in Hribarju za vabilo na ta posvet. Tema mojega referata je >Materia consticionis<. O njej želim govoriti s stališ?a nekega histori?no razvojnega razumevanja ustave. Se pravi, kaj je pisateljska ustava sprožila, kje so bili njeni vplivi pozitivni in kako bi rekel, ve?ina vplivov je bila pozitivnih, hkrati pa je seveda treba ugotoviti, da nekatere možnosti, ki jih pisateljska ustava ponuja, niso bile izkoriš?ene, da so še vedno aktualne. Kot kriti?ni analitik moram pa seveda ugotoviti, da na enih, dveh mestih, treh, je pa pisateljska ustava bila šibka in je stvari usmerila, bi rekel, v smer, kjer je, bi rekel, ustavno pravno negativno delovala. Bom to v nadaljevanju omenil.
Ker ?asa nimam dovolj, pravzaprav je moj ?as, ?e bi se držal razporeda, kdaj naj govorim, že potekel, bom se hitro sprehodil skozi klju?ne probleme. Splošna ocena je lahko kratka. Pisateljska ustava je dragoceno dejanje, ki je tvornost oblikovalo pot do veljavne ustave. Nedvomno je, to se da dokazati, da je intenzivno vplivala na novo slovensko ustavo. Kot sem že prej nakazal, vpliv bi bil lahko še ve?ji, ?e pisateljska ustava nekaterih vplivov in nekaterih vidikov moderne ustavnosti ne bi spregledala. S tega stališ?a me presene?a, da je bilo skrajno šibko formulirano poglavje, ki se nanaša na sodstvo in še posebej na ustavno sodstvo. O tem je pravzaprav bolj malo povedanega, ?eprav se je v tistem ?asu že o tem kar precej vedelo. Na drugi strani je pa seveda treba ugotoviti, da veljavna Ustava ni izkoristila nekaterih zelo pomembnih nastavkov, ki pa jih pisateljska ustava ima. Problem socialne države je neizkoriš?en, problem volilnega praga ni bil ustrezno upoštevan, šele kasneje, spremembo ustave smo se temu do neke mere približevali in nenazadnje tudi problem parlamentarnega sistema je bil na ve? mestih v pisateljski ustavi bistveno boljše rešen, kot je prejšnjega v veljavni ustavi. Drugi?: ko berem pisateljsko ustavo, seveda vidim, da je v njej cela vrsta formulacij, ki so v bistvu kritika prej veljavne ureditve ne pa predlogi dekonstitucije ferienda (?), ?e recimo bereš poglavja, ki se nanašajo na odpoklic skupš?ine, to se samo po sebi razume, da se je to nanašalo na odpoklic prejšnje skupš?ine, ne pa da se to nanaša na odpoklic skupš?ine ali pa parlamenta, ki danes deluje, tako pa? država ne more delovati, ampak to je del histori?nega konteksta, ki ga je treba kot takega upoštevati.
Tretji?: pomembno je, da je pisateljska ustava odprla pot tudi do nekaterega drugega razumevanja Ustave, namre? do tega, da je Ustava tudi postopkovni akt. Moderna ustava ne totalizira oblike državne oblasti, ampak to oblast vzpostavlja tudi kot pravno formo, ki jo nato nosilci oblasti vsebinsko napolnjujejo. Pravna forma je tu zelo pomembna, ker omogo?a pravno igro, ta temelji na na?elu delitve oblasti, na sistemu zavor in ravnovesij, ker vse prepre?uje neko lastnost, h kateri je vsaka oblast nagnjena k temu, da, bi rekel, deli in vlada. Ustava kot postopkovni akt omogo?a, da v zadevah, ki jih imamo za legitimne, bi rekel Habermas (?), odlo?amo legalno, vendar pomembno je, da je druga plat legitimnosti, ki jo dosegamo prek legalnosti pa tudi strpnost do odlo?itev, ki jih sprejemamo. Tipi?en primer današnje nestrpnosti do odlo?itev, ki so bile legalno sprejete je zadeva izbrisanih, ki jo vsi dobro poznamo.
?etrti?: v pisateljski ustavi je ve? še vedno aktualnih predlogov, ki so pomembni >dekonstuticione ferenda<(?). Pisateljska ustava je predvidevala uvedbo parlamentarnega sistema, medtem, ko je potem v nadaljevanju podvinska sestava kot varjanto dopuš?ala tudi parlamentarno predsedniški sistem. Meni se zdi zelo pomembno, da je pisateljska ustava nekatere izpeljave izpeljala boljše kot veljavna ustava. Nesporno šibka to?ka veljavne ustave je imenovanje ministrov, ki je v pristojnosti Državnega zbora. Sporno je tudi institucija zasliševanja >hearinga<, da se mora minister pred imenovanjem predstaviti pristojni komisiji Državnega zbora in odgovarjati na njena vprašanja. Pisateljska ustava je bila tudi bolj življenjska in je bila bolj v skladu s klasi?nim parlamentarnim sistemom. Predvidevala je, da predsednika Vlade imenuje predsednik republike, ki nato naprej na predlog predsednika Vlade imenuje tudi ministre. To je nesporna ena od tistih izpeljav, ki jo kažejo ob ugodni priložnosti vklju?iti v veljavno Ustavo.
?as mi ne dopuš?a, da bi govoril še o drugih predlogih >dekonstuticione ferenda<, ampak ena, bi rekel, lepa poteza pisateljske ustave je, da omenja tudi senat, ki deluje ob zakonodajnem telesu. Te dileme so še danes aktualne in se mi zdi, da je tu pisateljska ustava odprla prostor, da je treba v naravni zakonodajnega telesa dopustiti, da pridejo do izraza tudi ne samo strankarski, ampak tudi drugi interesi. To je nesporno, še vedno aktualno in vsi v drugih prostorih.. (nerazlo?no) bistveno bolje veste, da je Državni svet pogosto predmet kritike. Dobra poteza pisateljske ustave je bila, da je predvidevala ali pa vsaj nakazovala pet odstotno klavzulo, ker krepi sorazmerno predstavništvo. Mi smo šele kasneje prišli po znanih zapletih, ki jih je politi?no sporna odlo?ba Ustavnega sodiš?a povzro?ila, prišli do štiri odstotne klavzule. Pet odstotna klavzula bi bila s stališ?a, bi rekel, nekega sorazmernega predstavništva boljša izpeljava.
Potem je tu to?ka pet, v kateri v referatu govorim. Odnos do suktivnih (?) pravnih vprašanj. Razumljivo je, ko gre za velike zgodovinske premike. Takrat je posluh za suktilna pravna vprašanja, kako bi rekel, manjši. No in s tega stališ?a je tudi pisateljska ustava do nekaterih suktivnih pravnih vprašanj ni imela pravega posluha. To velja tudi za nadaljnjo ustavno pot in tudi, ?e ho?ete še vedno za veljavno ustavo. Govorim o problemu, kaj je ustavna materija, kaj je zakonska materija, kaj je podzakonska materija. Ta vprašanja so do neke mere še vedno odprta, stališ?a zakonske materije je modro, da tudi tam, kjer ustava ne potuje na zakon, da z besedo dvema, usmeri kot neke vrste pravno na?elo, pot, v katero naj zakon gre.
Omenil sem že problem volilnega sistema, kjer je bila pisateljska ustava mo?nejša od veljavne ustave. V drugem delu bodo kolegi govorili o pravici do socialne varnosti in zdravja o lastninski pravici, ekonomskih razmerij in pravici delavcev do upravljanja podjetij. ?e na vse to gledamo s stališ?a socialne države, je bila pisateljska ustava mo?nejša od veljavne ustave.
En velik problem, ki ga pisateljska ustava pa tudi kasneje akti niso razrešili, je hierarhi?na mo? zakona. Ali imajo vsi zakoni enako pravno veljavo ali kaže izlo?iti nekatere zakone, ki so hierarhi?no mo?nejši? Seveda so razlike, ?e nek zakon, in mi take zakone imamo v veljavni ustavi, sprejema s kvalificirano ve?ino, v tem primeru ga lahko tudi samo s kvalificirano ve?ino spremeniš. Ampak problem recimo so organski zakoni, ki jih pozna francoska ustava. Pri nas se je problem pojavil nedolgo tega, ko smo na hitro dobili Kazenski zakonik. Ali je res dopustno, da se tako pomemben akt, kot je zakonik, sprejme tako reko? od danes na jutri. Verjetno bi bilo treba tukaj predvideti bolj kvalificirano proceduro, bolj kvalificirano ve?ino in s tem dose?i, da bi bili zakoni oblikovani bolj kakovostno.
Isto seveda velja za problem podzakonskih aktov. Tu bi se lahko zgledovali po nemškem temeljnem zakonu, ki izrecno zahteva, da mora parlament oblikovati nek podzakonski program, uredbodajalec, se pravi Vlada podrobneje izpeljuje. Pri nas je to delno rešeno z Zakonom o vladi, ampak po svoji naravi je to nesporno tvarina, ki bi sodila v Ustavo.
Kljub slovesnem trenutku naj seveda pod to?ko 6 vsaj na kratko omenim, da je na nekem podro?ju bila usmeritev pisateljske ustave ne najboljša. Merim na podro?je lokalne samouprave, o ?emer bo, si predstavljam, govoril v svojem referatu prof. Šmidovnik. Tukaj je bilo razumevanje lokalne samouprave razumevanje, ki je izhajalo iz nekega ?istega samoorganiziranja. Tu je bil o?itno vpliv samoupravnega socializma premo?an. Vsi vemo, do tega razpleta je sedaj že prišlo s spremembo 143. ?lena Ustave, da je tukaj delež države ravno tako pomemben in da mora hkrati tudi država biti tista, ki zagotavlja neko podro?je samoupravnosti in tu je država tista, ki to podro?je varuje in hkrati državni akt ima tu ve? možnosti, da sledi nekemu modelu lokalne samouprave, ki se je skozi stoletja v neki državi izoblikoval. Kot re?eno, nimam ?asa, da bi o tem podrobneje govoril. O tem bo govoril prof. Šmidovnik.
Na koncu se mi zdi en bistven pod to?ko 7 prispevek pisateljske ustave, da je odprla pot k novemu razumevanju Ustave v interpretativnem, ?e ho?ete, smislu, kerminevti?nem (?) smislu. Pisateljska ustava je podprla in s preambulo tudi odprla možnost novega razumevanja ustavnih besedil. Gre zlasti za tisto razumevanje, ki gradi na osrednjosti ?lovekovega dostojanstva in na ?loveku odgovornem ravnanju. Sam bi rekel do pokojnin, do soljudi, do narave in do prihodnjih rodov. Ustavno sodiš?e se je na nekatere od teh odtenkov že odzvalo. Govorimo o odtenkih. Nesporno pa je, da je tu še veliko ustvarjalnih možnosti. Bistveno se bodo te možnosti pove?ale šele tedaj, ko bo Ustavno sodiš?e radikalno razbremenjeno in hkrati tudi tedaj, ko bodo redna sodiš?a bolj pogosto zahtevala presojo ustavnosti zakonov. Do sedaj je bilo teh zadev bore malo, dobro pa vemo, da so lahko zahteve te vrste med najbolj pomembnimi, saj gre za vprašanja ustavnosti, ki nastajajo v konkretnih primerih in ob njih. Ustava kot interpretativni akt nam odpira še obilo možnosti in pisateljska ustava je tu lahko dragocena spodbuda. Hvala lepa za vašo pozornost.

ANTON PERŠAK: Hvala. Kot zadnji pred odmorom bo nastopil še prof. dr. Ivan Svetlik, ki ravnokar menja kožo, ?e bi tako rekel.

PROF. DR. IVAN SVETLIK: Hvala lepa. Sem tudi predmet tistih neustreznih rešitev, ki jih je prof. Pav?nik omenjal. Spoštovani, najprej bi rekel tole, da mi je na nek v posebno ?ast, da sem bil zraven, ?eprav moj prispevek mogo?e takrat ni bil tako zelo pomemben. Sedaj, ko gledam 20 let nazaj, se mi postavljajo seveda tista razmišljanja pa tudi morda tisti zapisi, ki so kot prispevek k pisateljski ustavi takrat nastajali nekoliko oddaljeni, mogo?e malo naivni v?asih, ampak vendarle v jedru se jim ne bi odrekel in se mi zdi, da smo takrat opravili neke premisleke, ki imajo še danes težo. Jaz v teh komentarjih se ne bi dale? spuš?al. Želel bi opozoriti predvsem na eno okoliš?ino, ki se mi zdi, da je botrovala takratnim premislekom tudi in zavzetosti za sprejemanje tega akta in ki bo seveda še posebej ovrednotena najbrž iz razli?nih strani, pa morda celo, ko jo bom izpostavil, bo izgledala sporno. Mislim, da smo v tistem ?asu konec 80-ih let bili vsi nekako pri?a prihajajo?emu valu idej, ideologije, prakse neoliberalizma, ki je na zahodu izjemno mo?no se že uveljavljal in ne glede na to, kakšno je mnenje danes o tem, moram re?i, da je obetal odpiranje polja svobode na vseh mogo?ih podro?jih (v politi?nem življenju, v socialnem življenju, v ekonomskem življenju in tako naprej) in je verjetno dal dolo?en prispevek v smislu poudarjanja ravno širjenja polja svobode in jaz bi v tem kontekstu razumel tudi tisto našo zavzetost takrat zlasti med sociologi za to, da je treba pravzaprav tudi v politi?nem življenju dobiti pravzaprav nek nov okvir, ki bo to polje svobode utemeljil na nek na?in in ga zagotovil. Šlo je za razli?ne nivoje te svobode, recimo tudi razprave o civilni družbi so takrat bile povezane s tem, o možnostih neprofitnega volonterskega sektorja v odnosu na tisto, kar je država dajala in podobno.
Hkrati se mi pa zdi, da je druga pomembna okoliš?ina bila pa to, da pravzaprav je ta idejni val, ta praksa, ki smo jo lahko gledali od zunaj na zahodu, vendarle bila soo?ena z neko dokaj trdno, še vedno relativno trdno, v  Sloveniji ekonomsko in socialno strukturo in da so premisleki seveda bili že takrat kriti?ni v tem smislu, da ne gre izgubiti vsega, kar se je akumuliralo kot neka praksa, kot neka civilizacijska pridobitev, ?e ho?ete. Iz tega ven seveda izhaja potem se, se mi zdi, zelo jasen zapis, ki je takrat prišel v tisti tekst pa tudi v poznejši tekst naše ustave, da ho?emo kot družba ostati socialno tržna družba. Se pravi, ta kombinacija obeh dimenzij se mi zdi, da je bila premišljeno napravljena in da se potem ohranja vseskozi pravzaprav v razli?nih variantah in seveda tudi v praksi pri nas.
To se mi zdi izjemno pomembno tudi iz vidika nadaljnjega dogajanja, nadaljnjega razvoja, kajti ?e bi takrat popustili v smeri prevelike liberalizacije, ki se je takrat kazala, bi najbrž tr?ili enako trdo na dno socialno, kot so nekatere druge tranzicijske države, ki so imele pa imajo še vedno mnogo ve?je probleme danes, tako v socialnem kot v ekonomskem pogledu za razliko od nas. Skratka, ohranili smo, kljub tem vplivom, veliko tega, kar se je takrat že bilo vzpostavilo kot socialna država. Ohranili smo sindikate, ki jih recimo v vzhodnoevropskih državah prakti?no niso mogli ohraniti in ki so vseskozi dajali potem protiutež pravzaprav tej liberalizaciji življenja v ekonomskem in socialnem pogledu in zato imamo danes eno ?isto druga?no izhodiš?e, ko se pogovarjamo z  Evropo, o t.i. varni fleksibilnosti, fleksibilni varnosti, ki se kaže v tem, da pravzaprav lahko balansiramo med enim in drugim, da vzpostavljamo to socialno ekonomsko ravnotežje.
Seveda pa je hkrati tudi treba re?i, da ravno ta okoliš?ina pa po moji sodbi ima tudi nekaj problemati?nih dimenzij. Ena od teh je prav gotovo to, na kar je najve?krat morda opozoril prof. Bu?ar v svojih razpravah in refleksiji tega dogajanja v tranzicijskem ?asu, namre? to, da so se prav zaradi tega ohranjali vseskozi neki stari obrazci socialnega, politi?nega življenja, ne glede na to, kaj je pravzaprav formalno bilo opredeljeno in formalno zapisano. ?e jaz samo na enega opozorim. Mislim, da je ravno iz teh razlogov ta t.i. tranzicija v ekonomskem življenju v smeri prestrukturiranja gospodarstva pravzaprav bila ena od tistih, ki se odvija pravzaprav prepo?asi in bi morala biti mnogo bolj radikalna. Ampak to ohranjanje tega, kar je že bilo pridobljeno, ustvarjeno do takrat, in velika zadržanost do bolj radikalnih premikov, je najbrž tisto, kar nas vseskozi spremlja in še danes pravzaprav imamo, sedaj, ko se ta kriza ponovno poglablja, se spet soo?amo s tem vprašanjem, da imamo zelo šibko podlago pravzaprav, da bi jo lahko prebredli, prav zaradi tega, ker je prestrukturiranje teklo izredno po?asi. Namesto tega, da bi res šli v to radikalno inovacijo, v nove tehnologije, v izboljšanje proizvodne strukture, v dvig kakovosti delovnih mest, smo pravzaprav ohranjali te delovno intenzivne proizvodnje, š?itili delovna mesta, za kar nam bo izstavljen ra?un slej kot prej in ga bo treba najbrž pla?ati tudi s socialnimi žrtvami.
Namesto tega, to se pa mi zdi izredno kriti?na dimenzija, ki bi jo rad izpostavil, se je pa kot neka kvazi inovacija uveljavilo tisto, kar bi jaz ozna?il za institucionalno podjetništvo. Namesto tistega pravega podjetništva, ki osvaja trge, ki uvaja nove proizvodne programe, se je veliko tega podjetništva izkazovalo in se izkazuje kot igra z vrednostnimi papirji, usmerjenost v pridobivanje lastnine, ki ga pa? omogo?a lastninjenje in tako naprej. To institucionalno podjetništvo je neke vrste kvazi podjetništvo, ki je mogo?e neke vrste naša inovacija, ki pa seveda dolgoro?no ne more  prinesti kakšnih velikih uspehov.
Še na eno stvar bi na koncu opozoril, in sicer na to, da ta gradualizem, ki se je pa? uveljavil s kombinacijo pristajanja na dediš?ino in postopnega spreminjanja, seveda nosi s seboj tudi dolo?ena vprašanja ali dolo?ene procese, ki jih pravzaprav moramo zelo natan?no spremljati zato, da ne bi prišlo do teh eksponencialnih sprememb, ki nas bi lahko presenetile. Pri tem mislim zlasti na to, da se je skozi deregulacijo, skozi uvajanje teh liberalnih oblik v ekonomski sferi, za?enjajo tudi procesi npr. socialne diferenciacije, procesi razgradnje že zgrajenih javnih služb in tako naprej, ki na prvi pogled ne izgledajo ni? posebnega. Vendar na dolo?eni to?ki seveda lahko postanejo izrazito problemati?ne za vzdrževanje pravzaprav dolo?enih ravni javnih storitev. Recimo zdravstveni sistem kot tak primer. Zato se mi zdi, da bi ravno iz tega stališ?a treba ta gradualizem bolj intenzivno spremljati iz vidika njegovih socialnih posledic. Danes recimo nimamo nekih natan?nih in dovolj dobrih študij, ki bi pokazale, koliko ljudi pravzaprav je v tem ?asu zares lahko, kljub vsem spremembam, doseglo višjo stopnjo kakovosti življenja kot v primerjavi z desetimi leti nazaj. Koliko jih živi bolje, ne samo v materialnem smislu, ampak tudi v smislu možnosti, ki jih imajo na drugih podro?jih. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: Hvala. Preden res gremo na odmor, bi dr. Tine Hribar rad rekel dva, tri stavke.

DR. TINE HRIBAR: Rad bi se zahvalil Državnemu svetu, da je to posvetovanje organiziral, zlasti predsedniku  Blažu Kav?i?u, ki je pobudo z odprtimi rokami sprejel. Ne bom za?enjal razprave, samo še en formalni predlog. Glede na to, kar so povedali kolegi Komelj, Cerar in pa akad. Pav?nik, mislim in to podpiram, zlasti obsežno je to razdelal prof. Pav?nik, da je potrebna prenova naše ustave, ker naša politika zapada v prevmatizem (?) na vseh podro?jih vej oblasti, od poslancev do Ustavnega sodiš?a. To je treba premakniti. Pred desetimi leti, ko smo imeli deseto obletnico pisateljske ustave, je takšno posvetovanje organiziralo Ustavno sodiš?e. Ne vem, koliko je danes ustavnih sodnikov tam, koliko je poslancev, koliko je predstavnikov vlade. Zato jaz predlagam, to sem že predlagal pa nisem uspel pri sprejemanju ustavne pogodbe Evropske unije, da se tisti, ki smo sodelovali pri pisanju teh ustav, zberemo in naredimo ?e že ne cel osnutek ustavne pogodbe pa vsaj glavne to?ke. To, kar so naredili Francozi, Nemci in celo Avstrijci. Tega nisem uspel, ampak sedaj bi pa lahko dal pobudo, da se zbere skupina. Mislim, da bi pozdravil delo take skupine od Državnega sveta pa tudi predsednika Parlamenta in Vlade. Glede na položaj Ustavnega sodiš?a mislim, da celo Ustavno sodiš?e, da bi formirali tako skupino oz. da bi jo odobril Parlament. Ni? se ne mudi, ker ne gre za kakšne konkretne spremembe konkretnih ?lenov, ampak, da bi si vzeli ?as kakšnih tri leta, tako, da bi dokon?ali to delo še v tej sestavi parlamentarni in da bi takrat tik pred iztekom ali pa eno leto pred iztekom predlagali svojo novo varianto. To bi bil velik pritisk na angažiranje vseh vej oblasti. Prvi? to. Drugi?, ?e opozicija ne bi hotela to podpreti in bi bojkotirala, bi bil to velik pritisk, bi šli celo lahko na referendum in bi morda dosegli potem dvotretjinsko ve?ino v novem parlamentu za sprejem tako na novo oblikovane Ustave. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: ?as za razmislek in seveda je treba malo poživiti, da ostanem pri tisti metafori . (nerazlo?no) v krvni obtok. ?ez petnajst minut predlagam, da se spet zberemo. Imamo še tri referate in potem razpravo.

Petnajstminutni odmor

ANTON PERŠAK: Spoštovani, predlagam, da nadaljujemo z razpravo. Medtem so mediji že tudi pobrali vse izjave, tako da bo poskrbljeno za poro?ila. Predlagam, imamo še tri referente, da referenti povedo svoje referate, potem pa imam tudi že dve prijavi za razpravo.
Najprej je na vrsti prof. dr. Veljko Rus, tudi kot pobudnik današnjega sre?anja.

PROF. DR. VELJKO RUS: Hvala lepa za besedo. Jaz sem pravzaprav na zelo nenavaden na?in sodeloval pri pisanju te pisateljske ustave. Bil sem namre? do januarja 1988 v Združenih državah Amerike in potem sem takoj po objavi in javni razpravi o tem dokumentu odšel v Vasenar avgusta meseca, tako da sem bil tu samo pol leta. Zaradi tega se smatram na nek na?in tudi krivega za vse ostale spremembe, ki so kasneje sledile in ki pravzaprav niso bile v skladu z mojimi stališ?i ali mojimi prepri?anji. Politi?no bi lahko rekel, stvari so šle veliko bolj v desno smer, kot sem si jaz želel in to je tudi razlog, da bom danes te stvari omenil, ker se mi zdi, da je prav, da se moja distanca, ki je kasneje prišla do izraza v tem, da nisem sodeloval v nekaterih akcijah, je bilo bistveno pravzaprav vezano že na razlike v vrednostnih orientacijah, ki so bile takrat implicitne, kasneje so bile pa vse bolj eksplicitne.
Da sem sploh pristal na to, da sodelujem, je bil pa razlog predvsem v tem, da jaz nisem vzel tega dokumenta kot pravni akt ali kot podlogo nekemu pravnemu aktu pa? pa kot poizkus nekaj bolj strukturirane, bolj eksplicitne vrednostne orientacije: kje smo in kam vodi celoten proces pravzaprav, ki se je za?el okoli Nove revije in okoli t.i. ustavnih sprememb?
Prva taka jasna razlika, ki sem jo postavil in o kateri je tudi kolega Svetlik govoril in za katere jaz domnevam, da je dejansko prevladovala pri nas družboslovcih ali sociologih relacija do nekaterih drugih skupin okoli tega gibanja, je bila ta, da smo si mi prizadevali, to je Svetlik z drugimi besedami povedal, ampak to je bilo osnovno moje doživetje, ker govorimo o vrednostni orientaciji, ne o nekem pravnem aktu ali pa sociološki študiji, je bila ta, da lahko govorimo o liberalizaciji socializma, ne pa o restavraciji kapitalizma. Jaz sem to tudi kasneje dokumentiral s svojimi ?lanki, ali je pot nazaj v kapitalizem sploh možna.
Tu gre pravzaprav za eno od bistvenih alternativ. Ker sem jaz skozi dosledno stal na stališ?u, da je vra?anje v kapitalizem pravzaprav napa?na pot, predraga pot, preve? tvegana pot in po drugi strani premalo zahtevna pot. Torej, neka razvojna perspektiva je bila vezana na kontinuiteto, in sicer kontinuiteto v smislu liberalizacije socializma. Medtem, ko tudi politi?ne stranke, vklju?no z Zvezo komunistov, to je bilo zame zanimivo doživetje, so v celoti sprejele tezo, da se vra?amo v kapitalizem. Kot anekdota je za mene bilo tako ve?je spoznanje, ko sem bil prvi? povabljen na razgovor na Ministrstvo za delo, ki ga je vodila ?lanica Zveze komunistov, je za?ela sestanek: >No, sedaj, ko se vra?amo v kapitalizem ..<, sem rekel: >Oh, oprostite, jaz tega nisem še slišal nikjer in tudi mene ni zraven, ker je to pravzaprav orientacija, ki predstavlja popolno diskontinuiteto.< Skratka, med to alternativo naprej v liberalni socializem ali nazaj v kapitalizem, jaz tukaj svoje stališ?e dosledno zagovarjam s prvo alternativo. Socializem smo mogo?e sociologi tudi nekoliko druga?e razumeli, kot so ga razumeli ljudje, ki so se manj profesionalno ukvarjali z družbenimi vprašanji. Prevladovalo je predvsem radikalno stališ?e, da je socializem družba enakih oz. kot se v družboslovju temu re?e, je družba, v kateri se skuša maksimalizirati egalitarizem na podro?ju dohodkovne politike oz. egalitarizem z vidika kon?ne enakosti, ne pa z vidika enakih možnosti. Za nas pravzaprav bistvo socializma torej ni bila javna lastnina in dominacija kolektivnih pravic nad individualnimi pravicami oz. ?lovekovimi pravicami, ampak tudi ni bila pravzaprav za nas socializem mo?na država, ki za svojim univerzalnim intervencionizmom blokira ekonomsko iniciativo, ampak je bistvu pravzaprav za nas socializem takrat pomenil predvsem svobodno delo oz. kot se je politi?no govorilo: osvoboditev dela. Namre?, gre pravzaprav bolj za vpliv anarhistov, saj s tega vidika so imeli pravzaprav vladajo?i krogi takrat prav, ki so nas zmerjali z anarholiberali. ?eprav pojem samoupravljanja ni ni? drugega kot pravzaprav ideja in jedro celotne filozofije tega filozofskega in sociološkega anarhizma. Skratka, tisto, kar bi nam lahko o?itali, je to, da smo neka bolj ali manj moderna varianta anarhizma, ki je po eni strani tudi bil sti?na to?ka med vladajo?o ekipo in pa med njeno opozicijo. Ravno zaradi tega so bili ti odnosi tako zaostreni. Ravno zaradi tega je prišlo tudi do ostrega sankcioniranja vseh teh ljudi, ki so se zavzemali za t.i. samoupravni socializem.
Skratka, zame ni bilo najve?je doživetje Marxa, ampak Marx je bil doživetje zame s tistimi literarnimi krilaticami, da v kapitalizmu dominiram mrtvo delo kot je kapital med živim delom. To je recimo, še kot dijaka mo?no vplivalo na mene, ampak kasnejše pa predvsem, pravzaprav ta anarhisti?na literatura, predvsem pa prodor, ki je proglašal t.i. tezo o suverenosti dela. Da je delo suvereno po svoji naravi, socialni, ker je najbolj združujo?i element, da je delo suvereno v vsem drugim procesom v intelektualni ravni, ker producira najve?jo koli?ino znanja in inovacij in da je delo suvereno tudi po svoji moralni vrednoti, ker pravzaprav omejuje prilaš?anje na rezultate lastnega dela. Tako, to je pravzaprav bila tista osnovna vez ali pa osnovni motiv, da sem se pridružil tej skupini, ki je delala na t.i. pisateljski ustavi. Ta liberalizem je v mojem prispevku prisoten tako reko? od prvega do zadnjega odstavka in moral bi opozoriti, da pri konceptu liberalizacije tedanje socialisti?ne družbe, nisem zastopal nek ekonomski liberalizem v današnjem smislu neoliberalizma, ampak lahko bi govoril bolj v smislu nekega personalizma, ki ga je pri nas neko? zastopal Kocbek. In tu je bila sti?na to?ka med mano in pa med literati in filozofi, ker personalizem (?) oz. liberalizem kot tisti, ki promovira celotno ekonomsko in politi?no dejavnost, zaš?iti osebnosti njegovi rasti in njegovi uveljavitvi, to je tista sti?na to?ka, kjer smo pravzaprav dejansko delovali povsem enotno in ta je tudi najtrajnejša, ker kulturna integracija in kulturno sorodnost je tista, ki se ohrani tudi, ko prideš do politi?nih in ekonomskih konfliktov, ker je to pa? najvišja stopnja integracije, ki ga jo lahko dosežete. Za ilustracijo sem za svojim tekstom poudarjal pa?, da je svoboda ve? kot enakost, torej enakost bratstvo in svoboda niso ekvivalentne kategorije, ampak enakost ne more onemogo?iti ali okrniti ali pa v imenu enakosti ne moremo omejevati svobodo posameznika ali tudi skupin, pa? pa lahko svoboda omejuje ali dopuš?a na?ela uveljavljanja svobode, da se neka stopnja enakosti zmanjšuje ali zvišuje. Skratka, svoboda ni podrejena enakosti. Enakost je podrejena svobodi. Potem, to?ka, kjer sem je predvsem na nek na?in sovpadel z že takrat precej jasnimi formuliranimi stališ?i dr. Mencingerja, je bilo predvsem to, da se poskuša uveljaviti v procesih privatizacije. Prikazovano aktivno notranje lastništvo vi za vi drugim trem možnim kombinacijam. Nadalje, da se delo ne more poimenovati v samo v svojih proizvodnjah ekonomski funkciji, ampak predvsem kot vir nekega kulturnega razvoja posameznika slojev, razredov oz. celotne populacije. Nadalje je pojem dela oz. liberalen koncept prišel do izraza tudi v mojih stališ?ih, ki so bile vezane predvsem na enake možnosti zaposlovanja. Tukaj je pravzaprav en del z moje zgodovine z zgodovino kolega svetnika identi?en, ker smo že oseminsedemdesetega leta iz skandinavskih držav prinesli t.i. koncepte aktivne politike zaposlovanja, v kateri ne gre za to, da država ostane, kot bi danes rekli >nani state<(?). Socialna država, kot država pestunja, niti ne gre seveda za samaritansko koncepcijo socialnega varstva, ampak predvsem za redistribucijo delovnih možnosti ali za pove?evanje enakih možnosti pri zaposlovanju in ne samo glede na dobo, ampak tudi glede na kvaliteto dela. Tisto, kar smo na nek na?in, tudi s to socialno politiko zaposlovanja, poskušali dose?i, je, da ne gre samo za odstotek prebivalstva, ki naj bi bil maksimalen vklju?en v delovno življenje, ampak da gre tudi za osebni razvoj, oz. predvsem za razvoj promocijskih sistemov na vseh podro?jih delovanja.
To?ka, kjer nisem siguren, ampak zdi se mi, da bi lahko rekel, da ni šlo samo za moja stališ?a, ampak tudi za stališ?a tistih kolegov, ki so se ukvarjali za industrijsko sociologijo, je bila ta, da gre za ne ukinitev samoupravljanja, ampak za njegovo funkcionalizacijo. Dejstvo je, da je bilo samoupravljanje od za?etka porabljeno niti ne kot zlorabljeno v vrednostni ali kulturni konfrontaciji med Titom in Stalinom oz. med Jugoslavijo in med Sovjetsko zvezo, ampak je šlo takrat v resnici za to, da se na nek na?in ta liberalni element vnese v vsakodnevno življenje neposrednih proizvajalcev. Jasno pa je, da, kot sem že omenil, od te zaš?itne funkcije samoupravljanja, ki je bil tako reko? na hitro vgrajen v družbo ali pa v delovne organizacije, prišlo do popolne zlorabe tega sistema in cela zgodovina pravzaprav našega dizidenstva, sociološkega, vklju?en z vsemi izklju?evanji iz univerz, je v bistvu slonela med tem, da smo mi sistem samoupravljanja vezli tako zares, kot, da bili anarhisti, ne pa tako simboli?no, kot ga je naša oblast in takrat se je med nami pravzaprav razširila ta krilatica. V 21. st. bo samo en narod, ki bo proti samoupravljanju in to je Slovenci, ker je Kardelj  cel samoupravljanja tako dale? idejo samoupravljanja zlorabil tako dale?, da je postala za ljudi popolnoma negativen simbol.
No, ?e zdaj poskušam omeniti, v ?em je pravzaprav bilo jedro te naše orientacije po tem, ko smo se vklju?ili v snovanje nove ustave, ki so ga sprožili literati oz. pisatelji, moram re?i, da je pravzaprav jedro ali pa Arhimedova to?ka vsega tega našega razmišljanja bila ena?ba med delom in lastnino. In sicer ena?ba, ki ima dve smeri po eni strani se z delom in samo z delom ali pa predvsem z delom, tu so bile razlike. Predvsem z delom legitimira lahko lastnino. Lastnina se ne more legitimirat druga?e kot z delom. Mi smo se zajeli kako radikalno je ta teza in v bistvu smo jo zagovarjali bolj z didednega (?) vidika kot pa z nekega pragmati?nega vidika, ker smo itak rekli stvar aplikacijo vseh teh naših tez, je stvar dolge prihodnosti, ne pa danega trenutka. Skratka, našli boste ne preverzijo (?). Delo je poglavitni vir prilaš?anja, torej ne edini in poglavitni vir prilaš?anja in zato legitimna osnova lastnine, torej delo kot vir ali pa kot osnova legitimnosti lastnine in po drugi strani druga teza je bila, lastnina je poglavitni vir za avtonomnost dela. Delo je lahko tudi osnovni instrument zlorabe ali zasluževanja in problem mestnega delavca je v resnici posledica tega, da lastninjenje ali pa prisvajanje ni vezano predvsem na delovni proces.
V drugi verziji, to je verzija, ki jo najdete v mojem tekstu oz. razpravah, potem je prišlo do nekoliko bolj ublažene verzije in sicer temeljne lastnine - je delo lastnina pa je jamstvo za samostojno delo. To je prišlo potem kot dikcija v samo pisateljsko ustavo, medtem ko leta 1993 v naši Ustavi pa te simbioze ali povezave med delom in lastnino ni ve?. Takrat pravzaprav nisem imel nobenega motiva ve?, da bi sodeloval. Nisem nasprotoval, ampak nisem imel motiva, da bi sodeloval v novo revijaški skupini, ker sem smatral, da gredo s tem stvari svojo pot. V ustavi 93. leta namre? najdete dva paragrafa, 66. in 67., ki sta sama po sebi dragocena, ampak pomenita pa vsebinsko ?isto nekaj drugega, kot prejšnji citati, ki sem jih omenil, in sicer 66. ?len: država ustvarja možnosti za zaposlovanja in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo. 67. ?len Zakon dolo?a na?in pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Predvsem ta 67. ?len sam po sebi je gotovo dragocen, ker omejuje privatno lastnino oz. nedotakljivost privatne lastnine postavlja pod oklepaj. Ne glede na to pa seveda z mojega stališ?a in stališ?a prejšnjih ena?b, prišlo do velike spremembe in sicer ne gre ve? za simbiozo med merjenjem lastnin, kot je bilo prej opredeljeno, ampak v bistvu do paternalizma države, ki se postavlja na stališ?e, da je njen aparat tisti, ki ne jam?i. Po eni strani nemoten razvoj delovnega sistem in po drugi strani zaš?ito lastnine. Torej gre v bistvu, da se prekine ali pa da ni ve? vzpostavljena vez med delom in lastnino, ampak vez med delom in državo in med lastnino in državo.
Skratka gre za, lahko bi rekli za perternalisti?no ena?ico regulacije dela in lastnine, perternalisti?no z vidika državne institucije. Jaz smatram, seveda po tem, da so stvari tekle svojo pot prav zaradi te prekinitve razmerja ali pa sovjestnosti med delom in pa lastnino v denacionalizaciji v lastninjenju in v podržavljanju družbenih dejavnosti. Denacionalizacija je postavila pravice dedi?u pred pravice delavcev, kar je bilo za mene ena od usodnih regresij v naši družbi. Lastninjenje, ?eprav lahko re?emo, da je bil Mencingerjev sistem eden od tistih, ki je rešil, kar se je rešiti dalo, je vendarle, pravzaprav ni uspel s tem, da bi notranje aktivno lastništvo prevladovalo nad zunanjimi oz. tržnimi vidiki, ?eprav pravzaprav takrat ni bilo trga kapitala in kot je minister poljski za privatizacijo rekel, mislim, da so tudi pri nas stvari tako potekale . in je rekel tako: >Privatizacija je proces, v katerem prodajalec ni znan. V katerem ni znana vrednost predmeta prodaje in kjer je kupec brez denarja.< To se zdaj recimo pri nekaterih >tajkunih< naravnost literarno, mislim, nazorno kaže, kako pravijo.
Skratka, bili smo v eni situaciji, ko smo kupovali in prodajali delnice, del certifikatov, da bi trg kapitala obstajal. No in tretja stvar pa pomanjkljiva simbioza med delom in lastnino, kot na?elom urejanja stvari ni prišlo seveda do izraza tudi v podržavljanju družbenih dejavnosti. To je pa po mojem mišljenju še danes nedokon?ana igra in upam, da se bo tu stroka in tudi umetnost igrala pomembnejšo vlogo kot doslej. Popolnoma nedopustno namre?, da je prišlo do tega, da so se vse družbene dejavnosti podržavile, ali pa lahko re?emo, vsi smo to vzeli kot prihodnji akt v nekem izrednem stanju, ki je vladalo recimo v za?etku devetdesetih let. Po dvajsetih letih je to popolnoma patološki primer in lahko re?em samo to, da se je danes bolj kot kdaj prej strinjam sam s sabo, saj sam s sabo ni tako težko, ampak v nekem ?asovnem zaporedju bi ponovil tisto, kar sem takrat napisal, Univerze propadajo profesorjem, bolnice zdravnikom in inštituti raziskovalcem.

ANTON PERŠAK: Hvala. Zdaj pa kar vabim prof. dr. Mencingerja.

PROF. DR. JOŽE MENCINGER: Dober dan. Jaz najprej se ne morem pohvalit, da sem sodeloval pri kakršni koli pisateljski ustavi oz. kakršni koli skupini. Zmeraj sem bil bolj individualec. Za razliko od prof. Rusa pa moram re?i, da sem namre? verjel v kapitalizem, ampak verjel sem v kapitalizem, kakršnega smo imeli - socialno-tržno gospodarstvo. Ve? ali manj je jasno, da ustave govorijo o lastnini in ?e greste v skrajnosti, potem je ena skrajnost francoska ustava in za njo kapitalizem, druga skrajnost je ustava Sovjetske (?) zveze in za njo socializem. No, potem smo pa seveda imeli ustave, ki lastnine sploh ne omenjajo, kot je ameriška ustava, kjer sledi ta svetost lastnine, kjer je nekaj povsem samoumevnega. O tem govorim o tistem prvem delu in seveda zaklju?ujem s tem, da tudi naša ustava ima nekaj o tem in sicer je to približno na ravni ustav, ki so nastale po 1. svetovni vojni, ko so bile pravzaprav neke omejitve, kar se lastnine ti?e, pa?, da se to uporablja v družbeno korist. 67. ?len je tipi?no takšen, vendar pa seveda to ni pretirano oprijemljivo.
V 2. delu se pravzaprav ukvarjam z zadregami, ki so nastajale v osemdesetih letih v Jugoslaviji. Jugoslavija je bila do nekje v osemdesetih let zelo sposobna spreminjati sistem, nekako v osemdesetih letih se pa ni ni? ve? dalo in ?e se spominjate, takrat v zgodnjih osemdesetih letih je nastala Kraigherjeva komisija, ki pa seveda ni mogla priti dale?, ker seveda ni šla od temeljev sistema, to je pa bil socializem oz. družbena lastnina in pa samoupravljanje. ?eprav je treba re?i, ?e gremo nazaj, jaz mislim, da sta bila tako družbena kot samoupravljanje zelo velika dosežka, ki nam jih je >o?krnl<(?), ?eprav nas je zdaj v?asih sram, da smo tako imeli. ?e drugega ne, omogo?ila sta decentralizirano upravljanje v družbi in to je bila ena velika prednost, ki je pravzaprav Slovenija imela. Bilo je pa povsem jasno, da so se pojavljale zadrege, ker na eni strani so hoteli spremeniti sistem in na drugi strani ga niso hoteli spremeniti. Ampak, kakor gledam, je osnovni premik naredila neka komisija, ki se je imenovala Mikuli?eva komisija in lahko bi rekli: Jugoslavija je kapitalizem uvedla v letu 1988, ne da bi vedeli, da ga je v resnici uvedla. Ampak v tistem ?asu je bilo re?eno, da tisti, ki da kapital, odlo?a. To pa pomeni, da uvedeš kapitalizem, ?eprav seveda se tako direktno o tem ni govorilo. Smo pa pisali o tem v tistem ?asu in moram re?i jaz v tem svojem tekstu sem del teksta vzel kar iz let a1988, ko sem pa? pisal o teh stvareh kot nekak kritik.
Prišlo je razdobje uveljavljanja tega kapitalizma v praksi. To razdobje ve? ali man poznate iz razdobja privatizacije in pozneje šele. Ve? ali manj je bilo takrat splošno sprejeto, tako, kot je že prej Veljko rekel, od komunistov in vseh, da je kapitalizem treba uvesti in da imamo sedaj kapitalizem, ni? ve? nimamo socializma. Razlogi za to naj bi bila u?inkovitost, potem pravi?nost, ?eprav seveda je jasno pravi?nost najbolj vprašljiva stvar in pa privatna lastnina naj bi bila pa? nek temelj demokrati?ne ureditve.
Poznate tudi spore, ki so nastali v letu 1990 in 1991. jaz moram re?i, da sem bolj ali manj šele ex post ugotovil, za kaj je pri teh sporih šlo. Šlo je bolj ali manj za politi?ne spore in šlo je za to: na eni strani smo bili tisti, ki smo na nek na?in tiste pridobitve samoupravljanja pa družbeno lastnino hoteli uporabiti v privatizaciji, zato smo bili za t.i. decentralizirano privatizacijo, kjer država dolo?i pravila, privatizirajo se pa podjetja in na drugi strani za idejo, da je treba vse o samoupravljanju in družbeni lastnini pozabiti in za?eti vse znova in vse naj se državi in država naj pa? izvede privatizacijo kakor koli.
To je bila pravzaprav srž na nek na?in spora, ki se je kazal v tistih ?asih in ki ga je razrešil po mojem mnenju relativno dobro zakon iz leta 1992. Ta je temeljil na neki decentralizirani privatizaciji. Isto?asno je pa imel razdelitveno privatizacijo. S to razdelitveno privatizacijo je pa nastalo nekaj problemov, ki pa do izraza pridejo sedaj, tudi pri tajkunstvu in tako naprej. Za kaj je šlo? Razdelitev certifikatov je bila pravzaprav uvedba kazinov kapitalizma. Se pravi, sedaj se razdeli. S tem smo dobili lastnike premoženja, ne pa lastnike podjetij in problem je bil, to je bilo povsem jasno, da tu ne moremo dobiti drugega kot lastnike premoženja, ker seveda, ?e si ti eden od 1.000 delni?arjev Petrola, te seveda zanima, kaj boš ven dobil, ampak ljudje se za?nejo zanimati predvsem za to, kako bodo neko premoženje dobili brez nekega pretiranega dela. Se pravi, gre za neke vrste igralništvo. Problem je nastal, da smo ti kazino kapitaliste imeli tudi na višji ravni. Se pravi, PID-i so bili tipi?no kazino kapitalisti. Zbirali so certifikate in so bili dostikrat celo sovražniki podjetij in nekaj podobnega je s KAD-om in SOD-om. Jaz sem ob?util to v primeru Istra Emeco, kjer so lastniki se postavili proti firmi in na stran bank in podjetje kot tako jih ni zanimalo. Bila sta dva velika lastnika. Ta problem je pravzaprav nastal že s certifikatsko privatizacijo. O tem pravzaprav pa pišem v tistem tretjem delu in jaz mislim, da to ni seveda samo slovenski problem. To je svetovni problem in velik del krize je nastal prav zaradi tega, ker nimamo ve? lastnikov podjetij. So, seveda razni gospodi Boscaroll-i in tako naprej, kjer je tipi?en lastnik podjetja in ne lastnik premoženja. Druga?e pa imamo ve? ali manj lastnike premoženja, ki jih usoda podjetij ne zanima. Zanima jih samo delež v podjetju. Zanima jih, kako se mogo?e ustvari dobi?ek. To so vse te razni investicijski skladi in podobne stvari, ki podjetje kupi že z namenom, da ga bo prodal. Sploh nima nobenega namena, da se bi s podjetjem ukvarjal. In seveda na to se navezuje jasno odnos do delavcev, ki postanejo delovna sila in ?e sem jaz lastnik nekje v Novi Zelandiji, mi je prav vseeno, kaj se s t.i. delovno silo dogaja nekje na drugem koncu sveta. Tu na nek na?in se vidi ta prehod iz enega v drug sistem, za katerega jaz mislim, da je bil pa? nujen. Se mi zdi, da prejšnji sistem ni mogel obstati, da je ta povzro?il te probleme. Toliko.

ANTON PERŠAK: Kot zadnji izmed uvodni?arjev bo nastopil prof. dr. Janez Šmidovnik. Pri?akujem, da se bo osredoto?il na vprašanje lokalne samouprave in tako naprej.

PROF. DR. JANEZ ŠMIDOVNIK: Ne bom govoril o lokalni samoupravi, ampak bom govoril o Ustavi, o prozai?nih vprašanji v zvezi z našo Ustavo, kar se deloma navezuje tudi na pisateljsko ustavo, ki je sicer predmet tega posvetovanja, ampak tako bolj simboli?no kot pa dejansko. To, o ?emer mislim govoriti, je predvsem to, kako se je naša aktualna ustava obnašala v tej svojem 17-letnem oz. kmalu bo 20-letnem življenju, in sicer znotraj teh dilem o svoji absolutnosti, ker so ena stališ?a, da je Ustava absolutna, sveta in nedotakljiva in je vsako njeno premikanje, vsako njeno spreminjanje tako reko? nevarno in ogroža celo našo državo in pa po drugi strani med zahtevami življenja, teko?ega življenja, ki pa vendar prihaja zmeraj, ponovno do tega, da je pa tudi Ustavo treba prilagajati razmeram, kajti v tej Ustavi so vendarle, življenje dokazuje, se neprestano dogaja, da se ugotavlja, da Ustava nima nekih rešitev za nekaj, za kar bi jih morala imeti ali pa, da so te rešitve neadekvatne in je potem to se dogajalo tudi seveda z našo Ustavo. Sedem ustavnih zakonov smo doživeli v tem ?asu. Enajst ustavnih ?lenov je bilo spremenjenih oz. dopolnjenih, vse v predpisanem postopku, vse tudi z resnimi družbenimi konfrontacijami, kjer so v?asih padale tudi zelo težke besede.
Recimo, kar pri prvi spremembi, ki je prišla leta 1997, ko je šlo za 68. ?len. To je ?len, ki govori o pravicah tujcev do nepremi?nin v Sloveniji. Tukaj smo zapisali v Ustavo tako absolutno prepoved, ki je bolj spominjala na socialisti?no ureditev kot pa na kapitalisti?no. Namre?, prakti?no je bilo nemogo?e priti do nepremi?nin v Sloveniji tujcu, razen z dedovanjem. To se pravi, popolnoma nekaj tujega tržnemu gospodarstvu, v katerega smo razglašali, da gremo in je bilo potem zelo jasno, se je pokazalo, da moramo to spremeniti in takrat so bile zapisane besede: za?enjamo uni?evati državo, ki smo jo komaj zgradili. Vra?amo se v socializem, vra?amo se na Balkan, vra?amo se v Jugoslavijo. Te besede so bile seveda mo?no pretirane. Do spremembe 68. ?lena je prišlo. Prvi?, s tem prvim ustavnim zakonom leta 1997, potem pa še enkrat v zvezi s t.i. evropskimi ?leni, ker je bilo konec koncev treba vsaj za ?lane Evropske skupnosti, za državljane teh držav treba stvar odpreti, tako da je to podobno .. (nerazlo?no) v skladu s tržnim gospodarstvom.
Torej, to je bil prvi kamen?ek, kjer se je ta Ustava za?ela nekoliko prilagajati oz. po drugem gledanju pa tudi rušiti, ?e ho?ete tako gledati na to stvar. ?ez tri leta je sledila sprememba, ki se je tikala volilnega sistema. Tu ni bilo kakšnih posebnih ve?jih problemov. Šlo je enostavno za to, da smo kon?ali en velik spor glede tega, kakšen volilni sistem imamo. Gotovo se še spomnite, da smo imeli takrat referendum, da smo imeli par ustavnih sporov in sodb tudi in se potem navsezadnje ni vedelo, kaj velja. Potem je pa v politiko prišlo do soglasja, da se z ustavnim zakonom, se pravi s spremembo Ustave uveljavi proporcionalni volilni sistem, ki ga imamo še sedaj in je tak, kakršen je, sicer nekoliko kompliciran, vendar velja.
Nato pa je nastopilo razdobje leta 2001, ko se je hotelo napraviti v Ustavi ve?je ustavne premike. Drnovškova vlada je predlagala precejšnji ustavno-revizijski paket, v katerem so bili nekako štiri kompleksi vprašanj. Najprej sestava vlade. Ta sestava vlade, o kateri vsi veliko vemo in sedaj ponovno doživljamo, kako stvari te?ejo in kako pravzaprav so deloma tudi vprašljive in problemati?ne. Potem je bilo ve?no vprašanje volitve sodnikov v Državnem zboru. Potem je bilo vprašanje referenduma in pa vprašanje lokalne samouprave. Pa upravno revizijski projekt je bil, lahko re?em, zelo domišljen, zelo dobro pripravljen, doživet tako reko?. Drnovškova vlada je doživela vse tegobe te ureditve, ki jo imamo pravzaprav še sedaj, ko velja to, da se mora mandatar ponovno, torej po tem, ko je že izvoljen, ponovno vra?ati v parlament s svojo ekipo, ki je tam izvoljena ali pa ni izvoljena, kar pomeni veliko zamudo ?asa, po drugi strani seveda pa postavlja celo vrsto politi?nih vprašanj, kaj pomeni sedaj taka vlada, ki je imenovana v parlamentu, komu odgovarjajo ministri, ki so tam izvoljeni in vsekakor pomeni vrsto tehni?nih vprašanj in pa vrsto idejno-politi?nih, ?e ho?ete, in pa državno-pravnih vprašanj. Zelo druga?na je ta ureditev in tudi gotovo, da vpliva na ta tim, vladni tim, ki ni tak, kot je pa vladni tim v parlamentarnih državah, ki je enoten in ki ima svoj vrh v predsedniku in ki z njim razpolaga tako, kot recimo v tovarni, tim uprave, tega upravnega organa. Mora biti pa? tak, da je sposoben in jasno odgovoren.
Pri nas pa to sedaj zamegljuje vprašanje odnosov med oblastmi, ne glede na to sedaj, katera oblast je mo?nejša, ali izvršilna ali je zakonodajna. Dejstvo je, da ima tu naša zakonodajna oblast neke nesistemske pravice do vlade, kar meša to konstrukcijo, predvsem pa odgovornost vlade.
Ta predlog ni bil sprejet, vendar pa mislim, da je še vedno aktualen, ni pere?, aktualen je pa še vedno. Najmanj, kar je, je aktualen zaradi tega, ker je neroden, ker je dolgotrajen. To smo sedaj doživljali in doživljamo, ko je isto?asno s sestavo vlade tekla velika tako reko? družbena drama, ki pomeni krizo finan?nega kraka svetovnega ban?nega sistema in tako naprej. Mi se naprej po?asi ukvarjamo s sestavo vlade, kot da je ?asa neizmerno in dovolj in da pri tem ni treba neke posebne operativne vlade.
Zavrnjeni so bili predlogi, ki se ti?ejo sodiš?a. Se pravi, imenovanje sodnikov v parlamentu, kar je tudi vprašanje, ki postavlja .. (nerazlo?no) do neke mere problemati?no, in sicer za vse vrste sodnikov, od ustavnih sodnikov pa do sodnikov rednih sodiš?. Ni treba, da grem v podrobnosti. Vsekakor tudi to je bilo zavrnjeno. Državni zbor si ni pustil vzeti iz rok te svoje pravice. Teoretiki vidijo v tem, v glavah naših parlamentarcev, ne glede na to, da so vedno novi in novi, ampak da je tukaj notri v teh glavah neko pa? prepri?anje, da imajo oni to pravico in oni te pravice ne bodo dali. Kot re?eno, je to ista miselnost, kot je bila v socializmu, v sistemu enotnosti oblasti, kjer se je pa? gledalo na državni sistem tako, da je vrh v parlamentu, da ta parlament voli vse druge organe. Vsi izhajajo iz njega, vsi njemu odgovarjajo in to je še vedno, ?e se podre ta shema, ta shema ni v skladu z našim parlamentarnim sistemom pa tudi ne s kakšno slovensko tradicijo, torej z ni?emer takim, ampak vendar je pa tako mo?na vedno v novih prihajajo?ih glavah v parlamentu, zato mislim, da še nekaj ?asa ne bo mogla biti odpravljena. Neko? pa, to lahko prerokujem, bo morala tudi ta se najbrž posloviti iz našega ustavnega sistema.
Potem je bilo vprašanje referenduma postavljeno. Tudi tukaj pri referendumu je bila cela vrsta vprašanj, od tega, kdo lahko predlaga, vprašanje veljavnosti kvoruma .. (nerazlo?no) in pa zlasti vprašanje, katera vprašanja ne morejo iti na zakonodajni referendum. Tudi ta referendum oz. ta predlog glede referenduma ni bil sprejet in je še danes aktualen. Kaj je najbolj aktualnega v tem referendumu? Najbolj aktualnega in pere?ega mislim, torej bolj pere?ega, kot je recimo vprašanje sestave vlade, je to, da imamo sedaj v Ustavi, zaradi tega, ker ta predlog ni bil sprejet, imamo eno luknjo, veliko luknjo, usodno luknjo. Namre?, nimamo dolo?be notri, katera vprašanja ne gredo, ne smejo iti na referendum. To je recimo vprašanje davkov, ukrepov, kjer gre za neke hitre potrebne državne ukrepe zaradi nesre?, varnosti ali obrambe države, zlasti pa za izvrševanje ratificiranih mednarodnih pogodb. Teh zakonov se torej normalno v ve?ini sistemov ne sme dati na referendum.
Zakaj govorim o tem? Ta referendum ravno nam grozi. Saj slišite, da je nekaj strank pri nas, ki že vnaprej grozijo, da bomo razpisali referendum za potrditev pogodbe s Hrvaško za pristop Hrvaške Evropski skupnosti. Tu jih ?akamo v zasedi in takrat bi mi z referendumom lahko prepre?ili, da ne bi postali ?lani Evropske skupnosti. Težko si predstavljam, kakšno sramoto bi doživela Slovenije že samo, ?e pride do ideje za ta referendum, ampak te ideje nih?e ne more prepre?iti in tega referenduma po sedanji ustavni ureditvi nih?e ne more prepre?iti in skoraj je ?isto jasno, da bi ta referendum, ?e bi bil razpisan, da bi tudi uspel, kar bi bila še dodatna blamaža za Slovenijo, ne samo na strani Hrvaške, ampak na strani cele Evrope, kajti kaj takega se tam še ni zgodilo in od tam bi mi dobili eno velikansko ?rno piko. Hrvaška bi pa ne glede na to prišla v Evropsko skupnost tako ali druga?e. Na nek na?in prav gotovo. Vendar, kot re?eno, ta luknja ostaja in ta luknja nam grozi. Zanimivo je, da koalicijska pogodba omenja to, da bo referendum treba amandmirati in tudi našteva, katera vprašanja v zvezi z referendumom (npr. kvorum, predlagateljsko pravico za referendum), ne omenja pa tega vprašanja, namre?, katera vprašanja ne smejo na referendum. Tega, kot re?eno, naša politika nima v evidenci, je pa, kot pravim, pere?e in bi stroka morala imeti v evidenci.
S tem stvar zaklju?ujem in ?e povzamem samo v par besedah. Prej ali slej bomo seveda morali amandmirati prav gotovo to Ustavo, v dolo?bah, ki se ti?ejo sestave vlade pa tudi personalni problem, kdo imenuje sodnike in seveda, kot re?eno, predvsem pa referendum pa morda še kaj, kar nimam v evidenci. Omenja se tudi nekaj dolo?b, ki naj bi pomenile razbremenitev Ustavnega sodiš?a. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: Hvala. Neka pravila lepega vedenja terjajo, da vprašam uvodni?arje, ali je med vami kakšna replika ali kaj podobnega. Aha, dr. Cerar.

DR. MIRO CERAR: Dovolite, se opravi?ujem, ne zdi se mi najbolj spodobno, da takoj nastopim, ampak bom v minutki kon?al. Namre?, dr. Tine Hribar je podal zelo pomemben in na nek na?in prodoren oz. tudi ob?utljiv predlog pa bi ga samo na kratko prekomentiral. Namre?, predlagal je, da bi se nekako ustanovila neka skupina, ki bi prevetrila naše ustavno besedilo in pripravila izboljšale in podobno. Samo eno stvar bi v zvezi s tem povedal. Jaz seveda menim, da je dobro, da se vsake toliko ?asa celotna Ustava da pod neko lupo, da se jo pogleda iz multidisciplinarnega stališ?a, se pravi, ne samo pravniki, ampak tudi druge stroke, od zgodovinarjev, filozofov, sociologov, politologov in tako dalje. Mislim, da je zelo dobro, da tudi pripravijo možne alternative pogleda na bodo?o ustavnost prognoze itd., tako, da v principu ne nasprotujem ni?emer takemu, da bi se neka taka zadeva ustanovila. Morda celo v neki koordinaciji politikov, ki bi bila lahko seveda hvaležna za neke ugotovitve. Bi bil pa zelo previden, kar ne pomeni, da sem proti, ampak zelo previden, ko bi ta zadeva prešla v fazo kakršnihkoli predlogov, osnutkov, delovnih predlogov, karkoli. Za spremembo Ustave, kajti izkušnja kaže, da kljub temu, da potrebujemo spremembo Ustave, dr. Šmidovnik  jih je ravnokar nekatera navedel, in še se da tukaj dodati, pa se dostikrat izkaže, da z najboljšim namenom predlagana sprememba teksta, se lahko v neki politi?ni diskusiji, ob nekem politi?nem prepletanju interesov, ki so dostikrat žal kratkoro?ni in zelo ozki, izkaže na koncu v neki rešitvi, ki pridejo v Ustavo, pa ni najboljša. Imamo primer vsaj dveh takih ustavnih sprememb, ki smo jih sprejeli, ki jih pravniki ozna?ujemo za bolj kozmeti?ne.
Ob vseh teh pomembnih temah, recimo struktura delovanja vlade, sodstvo itd., kar je ravnokar bilo omenjeno, smo vse to obdelali na stran in sprejeli dve spremembi. Spremembo 14. ?lena in recimo tista pravica potem, mislim, da v ?lenu 56., pravica do pokojnine, ki sta v bistvu prazni oz. celo lahko malce problemati?ni. Samo na to bi opozoril, hvala lepa.

ANTON PERŠAK: Še kdo? ?e ne, potem imam tri prijave za razpravo doslej in bi najprej povabil kar dr. Draga Zajca.

DR. DRAGO ZAJC: Hvala lepa. Jaz bi rad dodal morda nekaj misli samo ob teh ekspozejih, ki sem jih imel danes priložnost slišati, in sicer bolj morda z nekega politološkega stališ?a. Morda je politologija tu nekoliko manj zastopana, ampak to ne pomeni, da morda politologi nismo vendarle vsaj malo biti s kom v kontaktu in kaj sodelovali tudi v tistem obdobju, ko so se prvi teksti naše ustave oblikovali.
Najprej bi rad rekel, da imamo Slovenci v zadnjih dvajsetih letih res izredno dinami?en ustavnopravni razvoj in ?e po tem razvoju sodimo naš zgodovinski in celoten politi?en razvoj, potem bi rekel, da smo ravno v tem obdobju in s temi dokumenti, ki so bili pripravljeni in potem tudi sprejeti, da smo naredili en fantasti?en preskok iz nekega položaja, ko smo bili pravzaprav nek nezgodovinski narod, lahko bi celo rekli prehlajeni predmet zgodovine, smo prišli v status dejansko naroda s svojo lastno državo in prav zanimivo je, na kakšen na?in je do tega prišlo, kakšen premik je naredila ta pisateljska ustava. Sam naziv kaže, da pravzaprav mi nekako nismo imeli nekega pravega poguma ali pa dejansko nismo imeli neke pravne politi?ne elite, ki bi se ukvarjala s pravimi politi?nimi vprašanji obstoja in razvoja. Zato so se pa? tega lotevali že tradicionalno pri nas ravno pisatelji. Pred njimi menda tudi nekateri pesniki. Mi smo tudi v teh oblikah svoje politi?ne program že prej izražali. Torej, nesamostojnost, pomanjkanje politi?ne elite in neke vrste odpovedovanje pravi politiki v povojnem obdobju, v obdobju po 2. svetovni vojni, je bila neka zna?ilnost za nas. Nova ustava, ki je potem nasledila to prejšnjo, je izhajala iz te pisateljske ustave, je prenehala s tem zamudništvom.
To, kar mislim še re?i, se tu navezujem na neko misel, torej, še nekaj. Omenjena je bila pisateljska ustava kot v nekih elementih bolj moderna, sodobna v primerjavi z aktualno sedanjo veljavno slovensko ustavo. Nedvomno je res, zlasti, kar se ti?e, kar je bilo tudi sedaj re?eno, kar se ti?e oblikovanja vlade. Drugo vprašanje je še vprašanje dvodomnosti. Oblikovanje vlade je po sedanji ustavi nedvomno in to vidimo, kako je komplicirano, jaz sem pregledal ravno sedaj, nedavno, trajalo je od 45 dni pa do 108 dni - ?as, ki je potekel od volitev do kon?nega formiranja celotne vlade pri nas. Ta ?as je v drugih državah nesporno veliko krajši in bolj razumno organiziran tudi. Pri nas pa? traja malo dlje. Morda bi rekel, da ni napaka, da se kandidati za ministre takole predstavljajo preko medijev. To se mi zdi celo dobro.
Skratka, nekatere naše posebnosti, ki morda štrlijo, niso  ?isto v skladu, pa na drugi strani niso ?isto nekoristne. Samo toliko bi rad povedal. Seveda je pa nekoristno, ?e ne drugega pa to, da se potem naš predsednik vlade recimo ne more odpovedati nekemu ministru ali ministrici, s katerim ima, v preteklosti sta bila dva, ni mogel sodelovati in je bilo potem treba klicati celoten Državni zbor na pomo?, da se jim odvoli. To so pa res malo nenavadne rešitve. Še kaj drugega bi verjetno kazalo ob tem re?i, morda tudi to, da naš Državni zbor, tako, kot je bil sestavljen števil?no, da je eden najmanjših parlamentov. ?e pogledamo po Evropi, imajo nekatere pokrajine v kakšnih državah ve?je, bolj števil?ne parlamente in tu se sedaj re?e: ja, to odgovarja številu prebivalstva. To ni ?isto res. Mislim, da se pri nas vidi to pri obremenjenosti naših poslancev, ker so nekateri v najmanj treh, tudi po štirih, celo petih delovnih telesih. Tako velikih strokovnjakov pa nima nobena država na svetu. Ne vem, ?e je bog stresel darove po svetu tako malo lahkomiselno, dvomim, da jih je ravno v Slovenijo toliko natresel, da bi lahko vsak poslanec se lahko spoznal na štiri podro?ja in to zelo dobro, da bi lahko tam oblikoval politike, tako kot jih kvalitetno oblikujejo v drugih parlamentih, ki so pa? nekoliko ve?ji. Ne govorim o tistih, ki imajo 200 poslancev ali 460, ampak pa? nekoliko ve?ji, kjer bi lahko prišli do bolj kvalitetnih politik in to ni stvar, k temu lahko sicer tudi drugi dom prispeva seveda, ampak ni stvar pa v tem, da je nekaj racionalno, ?e porabi manj denarja. ?e porabiš manj denarja, je lahko veliko bolj neracionalno, kakor pa, ?e imaš kvalitetno politiko potem na razpolago.
Hotel sem re?i, se navezati na tisto misel, koliko so naše nove ustavnopravne vrednote ponotranjene. Ali so dovolj na ravni drugih družbenih elit, tudi na ravni državljanov? Nedvomno smo vsi zelo kriti?ni, tudi tu je bilo re?eno, da naša splošna politi?na kultura, potem ustavnopravna kultura, potem bi lahko omenil še parlamentarna kultura, ni ravno na taki ravni, kot bi si jo mi želeli, neprestano ugotavljamo posebnosti in nenavadnosti. Ogromno se ukvarjamo s tem, kako se spet nekaj pri nas ne dogaja najbolje, kako smo nekako nesposobni, da bi dosegali boljše rezultate. Seveda lahko re?emo, se lahko vprašamo tudi, ali so naše politi?ne stranke dovolj dobri prenašalci politi?nih interesov, ali politi?ne stranke dosegajo, so sposobne se sporazumevati o skupnih interesih in tako naprej in ali se potem naše politike dejansko lahko uresni?ujejo v praksi. Ali se nam ne dogaja morda, kar je bilo omenjeno, da se ponavljajo nekakšni nemoderni vzorci politi?nega obnašanja, da se oblast enostavno spreminja v lastnino? Tudi oblast se spreminja lahko v lastnino, seveda. Vse to se morda tudi nam dogaja, enkrat bolj morda manj, ?e gledamo celotno 20-letno obdobje, ampak vendarle v?asih dobim jaz ob?utek, da se ukvarjamo nekoliko preve? tudi sami s seboj, ob vseh pomanjkljivostih, ki jih ugotavljamo. Namre?, ?e pogledamo širše okolje, primerjajmo se z drugimi državami, vendarle tranzicijskimi državami ali postsocialisti?nimi državami, pa ne samo z onimi, tudi z državami na drugi strani. Nikakor ne moremo re?i, da so gospodarsko in politi?no države, ki smo jih smatrali za gospodarsko in politi?no stabilne, da so to kar za vedno in da še vedno so take, kot smo mi mislile, da so bile. Obstojajo velike nestabilnosti, povzro?ene zaradi notranjih in zunanjih razlogov. Novi vzorci recimo oblikovanja koalicij, ki so bili prej sploh nepojemljivi v Evropi, v Nem?iji sami.
Skratka, dogaja se ogromno sprememb, ki ne gredo vedno v isti smeri naprej kot nekaj vedno boljšega in ne moremo re?i, da smo mi sedaj druga?ni od vseh teh drugih. Tudi drugje se ukvarjajo z velikimi problemi delovanja politi?nega sistema, gospodarskega sistema in tako naprej.
Še nekaj. Ustavnopravni razvoj je pri nas v teh 20-ih letih seveda odprl nove dimenzije tudi vklju?evanja Slovenije v Evropsko unijo. Slovenija se in Slovenci se z državo vklju?ujemo. Postali smo država ?lanica EU in EU nam ponuja seveda tudi nove možnosti pri oblikovanju evropskih politik na ve? na?inov. Volimo evropske poslance, sodeluje Državni zbor, Državni svet preko Vlade v nekih institucijah EU, kjer se dogovarjajo o teh skupnih politikah. Te rešitve vklju?evanja seveda niso optimalne, vendar tudi nobena nadnacionalna organizacija ni optimalna, tudi EU ni. Je pa res, da bi morali te možnosti veliko bolje ponotranjiti in na nek na?in bi morali tudi te zadeve tudi nekako ponotranjiti. Skratka, morali bi se po?utiti, da imamo veliko ve?je možnosti kot pa, ?e bi ostali samo izolirani od drugega sveta. Ampak na tem podro?ju ne storimo kaj dosti. Ne zanima nas, ?e re?emo, da se ne zanimamo, da imamo premajhen vpliv na nacionalno politiko. Dajmo se vprašati, ali vsaj približno delamo nekaj, da bi imeli malo ve? vpliva na te druge politike, ki se dogajajo nad obi?ajnimi sferami na ravni EU. O?itno je, da mi naših zadev še nismo dovolj predstavili na evropski ravni, ravno tako te EU zadeve niso postale, ?e gledamo na neke podatke o tem, kako naša delovna telesa sodelujejo pri sprejemanju, potrjevanju stališ? Slovenije, ki gredo potem naprej na EU, tu ne moremo biti zadovoljni. V tem smislu bi jaz našo Ustavo in vse njene spremembe dojemal bolj kot neke vrste priložnost, ki ni izkoriš?ena. Na vsak na?in se pa strinjam, da bi morali narediti en tak intelektualni napor v tem smislu, kot ga je predlagal tudi prof. Hribar. Hvala.

ANTON PERŠAK: Hvala. ?e smem, bi rekel samo en stavek. Mislim, da ta težava s tem aktivnim razmerjem ne samo politik, ampak tudi prebivalstev do EU, je navzo?a ?isto v vseh državah ?lanicah. Jaz sem bil ravno sedaj na eni konferenci, kjer so se nenavadno trudili in iskali rešitve, kako spraviti EU v zavest ljudi. To, kar je g. Komelj rekel, da preprosto EU nima te ustanovitvene ravni, tudi v zavesti prebivalstva ne. To je strahoten primanjkljaj na ravni celotne Unije, ne samo seveda Slovenije. To je sedaj tako mimogrede.
Prijavil se je k razpravi, kot je rekel kratko, gospod Vladislav Stres.

VLADISLAV STRES: Hvala. Skratka, sem edini predstavnik t.i. civilne družbe. Tu nobenega politika in tako naprej, tako, sami veste, da je moje sporo?ilo, da je osnovni problem problem komunikacije. Skratka, komunikacija rodi rezultate in rodi tudi skupne razmisleke. V tej državi pa? komunikacije ni, vsaj ne veliko. To je bolj v bistvu kost pa kosti bom poskušal nametati zelo na hitro, da bi se pa? zamislili. Ni tako hudo ?rno.
Skratka, prva zadeva, ki bi jo omenil. Zelo se mi je vtisnila vaša razprava, gospod Veljko Rus, skratka, da bi morala biti posledica lastnine posledica dela. Že pred 20-mi let sem pa trpel, ker se je delo napa?no pojmovalo. Pojem delo je napa?en. V menjalnih razmerah mora biti delo takšno, da je priznano in da ga prizna trg. Torej je delo za drugega v menjalnem procesu. Zato bi moral biti termin malce druga?en, morda priznano delo ali pa tržno priznano delo ali kaj podobnega, torej kvalitetno delo. Delo je lahko tudi nekvalitetno. ?e delo ne priznava trga, pomeni pa?, tako kot se je s socializmom zgodilo: izbris.
Še druga zadeva. Želim si, da bi bilo nekaj takega v Ustavi, kot ste predlagali. Skratka, druga zadeva, gospod Pav?nik je zelo lepo omenil, da bi morala biti za dolo?ene zakone kvalificirana ve?ina oz. ve?ja ve?ina. Jaz se s tem zelo strinjam. Zakon o upravnem postopku je zakon, ki je pokrovka delovanja vseh upravnih organov. Pri nas se ga je zadnje leto zminiralo. Niti ve? ni potrebno opravljati strokovnega izpita za delo v upravi in tako naprej. Pa?, minira se ga. Inšpektorat se je uni?il. Par ljudi je odšlo iz upravne inšpekcije in tako naprej.
Skratka, s tem se strinjam. Se pa ne strinjam z njegovo trditvijo glede lokalne samouprave. Je pa? po 18-ih letih dokazljivo, lahko re?emo, da lokalna samouprava ni zaživela po tej ustavni dikciji, kakor ste jo pa? razumeli in kakor je zapisana. Skratka, mi smo še vedno centralizirani in organizirani. Subsidiarnost ni aktualna. Zato je pa? Kranj spalno naselje pa vsi hodijo v Ljubljani, zato ker pa? ni decentralizacije.
Potem glede sodnikov, ki jih pa? potrjuje parlament. Mislim, da je tukaj Šmidovnik zelo lepo povedal, da tako ne gre. Res bi jih moral potrjevati sodni svet ali kaj podobnega, ampak bi jih moral tudi odstavljati, v kolikor ne delajo v skladu s cilji kvalitetnega dela sodne veje oblasti. Vsaka oblast bi morala imeti nadzor - notranji in zunanji. Zato trdim, da bi moralo biti tudi v Ustavi, to, kar sem Bu?arju pred davnimi ?asi tudi predlagal pa je bil en dan navdušen, naslednji dan pa me je pa? povozil, da bi, torej, preden se je Ustava sprejemala, je bil ta razgovor z njim, da bi pa? to vladavino ljudstva dejansko operacionalizirali. Ker, ?e smo res publika, torej, da je javna zadeva republika, potem pomeni, da priljubljenost oblasti, ki je tu in tam tudi po 30 %. Ali je to sploh ustavno? Ne, ni, ampak nobeden se o tem sploh ne zanima, nobenega to sploh ne zanima, ampak takoj, ko je priljubljenost oblasti pod 30 % ali pod 50 % bom rajši rekel, je jasno, da je treba sprožiti nek referendum in da bi to morala biti tudi ustavna norma in da se oblast zaveda, da ima nek me? nad sabo, tako kot ima vsak, ki hodi v službo ali kakor koli. In ta me? nad seboj pomeni pa tisto gonjo: zakaj imajo gazele lepe dolge noge? Zaradi levov, je moj aforizem. Skratka, vsak bi moral imeti nekaj nad seboj. Tudi sodna veja oblasti, sem prej že omenil. ?e nekdo slabo dela, ?e založi arhiv o Elanu v neki skrinji ali kakorkoli omari, mora biti posledica. Kakorkoli.
Skratka, do sedaj, saj so možnosti, da se pred?asno zamenja oblast, ampak te so, vidimo, neuporabljene in nerabne. Skratka, ne da se jih ravno uporabiti. To je pa? moj protest. Zaradi tega, ker ni nadzora oblasti oz. je neka kolizija znotraj Ustave, je aktualno krnjenje osnovnih ustavnih pravic. To pomeni, da ve?krat pride do sajenja rožic. Pride do tega, kar je predhodnik povedal, da se oblast tu in tam olastnini in podobno.
Zanimivo je, da je ta Ustava, kakršna je, živa materija. Torej, potrebujemo nov poseg, amandmaje pisateljev k ustavi in vseh ostalih, kar je bilo že povedano. Vedeti pa moramo, da ima Ustava pomanjkljivosti, ampak, da je Ustava dobra. V njej so svetovne vrednote tudi, ampak se izigrava. Torej, imamo dva momenta. Po eni strani imamo pomanjkljivosti, ki ste jih lepo povedali nekatere, na drugi strani izigravanje. Glede tega bi samo omenil, ta dilema: ustavo prilagoditi ljudem ali ljudi ustavi? Da je to stalna dilema. To ni dilema. Kakšna dilema? ?e je ta referendum za odstavitev pa? možen, ?e smo demokracija, mora biti seveda ustava prilagojena ljudem. Skratka, Ustava kot skupni javni interes postavlja dolgoro?ne vrednote. So številne vrednote številnih demokrati?nih ustav in preraš?ajo v svetovne. Tu pa naletimo na dve oviri. Miselno - ljudje se premalo zavedamo soodvisnosti sveta. To je bilo danes že malce povedano tudi v ?udoviti vaši pripombi glede tega, da je premalo ponotranjeno. Tako ni splošno znano dejstvo, da zakon o termodinamiki ohraniti zgolj predelovanja energij iz ene oblike v drugo. To trditev dokazuje, da je svet soodvisen. Spomnite se zakona o termodinamiki, ?e ga poznate. Še bolj jasno pa trditev dokazuje sodobna kvantna mehanika. Pa?, kvant je povezan z vsem.
Ho?em vam re?i, vi tudi to veste, ali ne, da smo med seboj povezani in Kjotski sporazum je ?udovit preboj v to smer. Mi smo med seboj povezani. Odpadki enega ogrožajo korist oz. kvaliteto drugega. Revš?ina in žalost enega je breme okolja. Seveda, potem mu je pa treba socialno pomagati, ko se zruši ali pa mu je treba pogreb narediti. Skratka, drug problem je na ?ustvenem, vrednostnem nivoju. V vrednote Ustave se sploh ne verjame. Do tega sem prišel iz izkušenj. Ne pri vseh, ne izklju?ujem vseh, saj je najpogosteje poudarjena vrednota denar, mo?, vpliv, nikakor pa ne sožitje, ki jo soodvisnost zahteva. Na nivoju prakse je pa? tako. V Sloveniji glede na ustavo naj vlada ljudstvo. Sodna veja oblasti med ljudstvom uživa recimo 5 % podporo pohvale za svoje delo. Svoj položaj v tripartitni deteljici oblasti je zlorabila. To se seveda ne nanaša na vse sektorje. To je lahko posledica slabe organizacije, slabe promocije in tako naprej. Ampak, enostavno sploh nobenega ne zanima, da imajo tako slabo podporo. To sploh ni dejstvo, ki bi se obravnavalo. Sodni postopki pa se ne vle?ejo zaradi pripada zadev, ?e primerjamo Slovenijo z Anglijo, ampak predvsem zaradi postopkovnih zapletov in tako naprej, ker tudi osebno stvari poznam, ?eprav ne dovolj, da bi to rekel merodajno sedaj.
Jaz kot aktivni državljan sem recimo pred mesecem dni pisal na Državni svet pa nisem dobil odgovora. Pa ni samo to. To je splošen problem.

ANTON PERŠAK: Prosil bi, da bi se osredoto?ili na temo.

VLADISLAV STRES: Govorim o tem, da enostavno praksa ne izvaja Zakona o upravnem postopku, ne izvaja za vse. Tu in tam spregledajo. Ne izvaja pa? ustavnih pravic, ki jih državljani imamo.
Kje pa je izhod? Nujno moramo spremeniti odnos do ustavnih na?el. To je moj predlog. Tovrstno razmišljanje o soodvisnosti, kot sem prej povedal, zahteva brisanje meja med levimi in desnimi. To se nam vsiljuje. Potem samo orožje razdeliš. Levi, desni, akcija. Ampak to nima nikakršne razvojne potence v sebi in to se danes dogaja in temu bomo danes pri?a, v kratkem verjetno, tako da boste tudi razumeli, kaj sem sploh povedal.
Razmišljanje o soodvisnosti zahteva graditev družbe konsenza. Trenutno pa Slovenija tone v drugo smer: obtoževanja, oteževanja že tako nezavidljivega položaja. Oblast, preden je sploh prevzela oblast, je že v razli?nih napadih. Skratka, tovrstno razmišljanje zahteva tudi uveljavljanje solidarnosti v smeri, da se krizi pomaga predvsem revnim in odvzame del navideznega bogastva bogatim, to, kar ste govorili o teh virtualnih PID-ih in podobno. Odvzame se povsem legalno za svoje napa?ne poslovne odlo?itve oz. probleme. Naj odgovarjajo z delom svojega premoženja. Recimo, ban?ni sektor. Kako, da so banke lahko delniške družbe? ?lovek božji. Morale bi biti komanditne družbe pa družbe z neomejeno odgovornostjo. Pika. Zakaj naj prora?unska sredstva uporabljamo za sanacijo? Sedaj teh 12 milijard, ?eprav to govorim sedaj spet na pamet, ker ni ?isto tako. Njihovih napa?nih odlo?itev. Pomo? bogatih s strani države je lahko pogojna. Delitev stroškov. Tovrstno razmišljanje zahteva, da se namesto jastogov in najemanja lastnih letal za reprezentanco, financirano iz prora?una, pogleda na sosednji krožnik mezdnih delavcev, zdravstveno moralno iz?rpanih.
Možnosti sta torej dve. Pot konsenza ali nemiri in iskanje krivcev? Navijam za prvo možnost, torej za sodelovanje. Sem tudi doniral te svoje ideje danes. Lep dan. Vladislav Stres.

ANTON PERŠAK: K besedi se je prijavil tudi gospod Marjan Lekše.

MARJAN LEKŠE: Jaz bi se rad zahvalil za besedo. Pred tem spoštovanim zborom pa bi najprej povedal, kdo sem. Z mnogimi se poznamo, ker smo profesionalno sodelovali. Sem novinar, ki sem nekaj desetletij spremljal, od krajevne skupnosti do najvišjih državnih in politi?nih ter gospodarskih organov, predsedstva, Gospodarske zbornice Slovenije, partije, Vlado, parlament, Državni svet, statistiko, Bajtov inštitut in tako naprej. Poslušal sem približno 10.000 eminentnih vrhunskih slovenskih intelektualcev v teh telesih, napisal približno 3.000 ?lankov. Dobil sem pet nagrad in priznanj in tako naprej. To povem samo formalno, da se nekako predstavim.
V zadnjih dveh letih sem v pokoju in sem preu?il pravzaprav veliko literature pa bi nekaj o tem povedal, kar paše v ta kontekst. Pravzaprav bi rad nekaj povedal o ustavnih na?elih in o ustavnih kategorijah in mnogi so pravzaprav zgradili bistvo vsega dogajanja v Sloveniji in današnje razprave. Rad bi pa povedal, da sem ugotovil danes zjutraj slu?ajno tudi, kje smo mi, kaj se dogaja v Sloveniji. Povedal bom nekaj o strokah in vedah. Šopenhagen (?) je že leta 1818 napisal delo Svet kot volja in kot predstave. Njega uvrš?ajo filozofi kot raziskovalce voluntarizma. Jaz ugotavljam, kar je rekel 20 let nazaj nekdanji direktor Statisti?nega urada Slovenije, sem bil presene?en, ima pa prav, da stroke ni in jaz danes ugotavljam, da je zgolj, pa verjetno se boste vsi strinjali, ker tudi absolutne resnice pravijo, da ni, da imamo samo višjo in manjšo stopnjo voluntarizma. To je dejstvo. Strokovnjakarstvo je korist, ni pa absolutna zadeva.
Spoštujem vsakega strokovnjaka, ampak mislim, da je bolje govoriti o poznavalcih. Brez strokovnjakov pa itak ne moremo preživeti, ker oni so pravzaprav tudi veliki poznavalci.
Glede ved in strok bi povedal še tole, da sem ugotovil pa smatram, da imam prav, to niti ni moja ocena, da vsako pravno ali življenjsko odlo?itev je treba s treh zornih kotov oceniti, ali je pravilna ali ne, pravi samo del lingvistike, kajti lingvistika je, kot je napisal Ranko Bugars (?), ki v svoji knjigi Lingvistika i ?ovjek, je najbližja ?loveku, pravo je pa kot jezikovno izražanje samo del lingvistike in pravo mora striktno, strogo upoštevati lingvisti?na pravila, ki so dosti znana. Potem pa moramo dejansko in pravno odlo?itev še korigirati oz. verificirati s pomo?jo logi?nih pravil, kar zelo lepo Egon Schneider v Logiki za pravnike razlage štiri ta najvišja pravila in tako naprej. Potem imamo pa še dragoceno filozofijo, ki je veda modrosti, veda, ki raziskuje modrost in življenje in potem, ko iz teh treh zornih kotov vsako odlo?itev analiziramo, torej sedanjo, preteklo ali prihodnjo, pridemo do najbližje resnice, do najboljših odlo?itev. Smatram pa, da mora biti Slovenija v tem ?asu proaktivna, kajti svet vidimo, da drsi takole po?asi, verjetno malo hitreje, kot so pa ekonomisti predvideli, v neko krizo. Upajmo, da ne bo zelo velika. Povedal bom primer. Izvedel sem od enega, ki potuje po svetu, od enega kolega novinarskega, danes je pa priznani strokovnjak, ki potuje po svetu, v Azijo in tako naprej, Vietnam pa za drugo leto napovedano 9 % rast gospodarsko in bo zgradil v naslednjih letih šest mednarodnih velikih letališ?. To so neke tržne niše, ki jih mimogrede lahko ugotoviš in potem napotiš svojega poslovnega, ali ambasadorja ali ekonomskega svetnika, veleposlanika, pa lahko kontaktiraš s temi razvojnimi možnostmi, predstavniki.
Kaj so temelji ustavnega in državnega sistema? Jaz smatram, da je to jezik z jezikovnim izražanjem, ki mora biti konsistentno. Potem je ?lovek in ?loveško dostojanstvo, ?lovekova svoboda in potem lastnina. Mi se moramo kon?no opredeliti, da lastnina, ki je pošteno pridobljena, tudi eminenten temelj sistema. Gospod Mencinger je govoril o sovražnikih podjetjih. Zelo slikovito je to povedal. Jaz bom pa rekel, sem ugotovil, da obstajajo tudi sovražniki ?lovekovih pravic. Se oproš?am, samo tako je, ker to ni prišlo dovolj v ?loveško zavest.
Ta zbor je zelo profiliral dolo?ene stvari, ampak jaz sem za to, da mi prednostne naloge postavimo in to se mi zdi klju?no, nek vrstni red, torej ekonomsko podro?je, da se preživi. Gospod Mencinger je že 15 let nazaj povedal, da preživel bo tisti, ki bo izdeloval take produkte, da se bodo lahko prodali na trgu. Tudi ta moj predgovornik je to povedal. To so klju?ne stvari in tudi gospod je to rekel, kar sem si jaz že prej napisal. Seveda, mi moramo naše dokumente izpopolniti, to ni problem, zakon ali ustava, ampak poglejte: zakaj je nastala svetovna kriza? Svetovna kriza je nastala zato, ker ni bil zadosten nadzor tega trga na celini ?ez lužo tega nepremi?ninskega trga, tega hipotekarnega trga, na kar so pa, poslušajte, to je meni nepojemljivo, da pravzaprav so potem te izdelke, inštrumente zavili v celofan, ?e citiram gospoda Mencingerja, ki je v Delu napisal, kako so lahko potem evropski finan?niki in ban?niki kupovali te v ta celofan papir zavite te finan?ne instrumente. To pomeni, da tudi tu pri teh kupcih ni bilo nadzora ustreznega, ali ne. Kajti, moraš se poglobiti, kaj se skriva v nekem tem finan?nem instrumentu.

ANTON PERŠAK: Gospod Lekše, lahko tudi vas prosim, ?e bi se nekako na temo osredoto?ili, druga?e bomo za?eli razpravo popolnoma o drugi temi na novo.

MARJAN LEKŠE: Mojega predgovornika ste narobe opozorili, mene tudi, mnogi so se oddaljili in filozofirali tu o stvareh, ki nimajo nobene zveze z današnjo temo. Jaz to zavra?am, ker sem svoboden državljan v svobodni državi, v svobodnem parlamentu in to si dovolim. Oprostite.
Bom prešel na zaklju?ek. Tega si ne dovolim in opozarjam vse sogovornike, da ne morejo govoriti na ta na?in, kot je bilo danes govorjeno. Tudi ta pristop mi ni vše?, kar je eden od mojih sogovornikov zelo fino povedal. Ne smemo misliti, da smo mi najboljši. Enako ne smemo misliti, da pravzaprav lahko govorimo v štartni poziciji. Nobene razprave ne sme biti izpostavljeno, to, kar je bilo tu izpostavljeno, poslušajte, ustavna kategorija. Mi ne moremo govoriti o povpre?nih ljudeh. Se opravi?ujem, kajti tisti, ki to govori o povpre?nih ljudeh, se bojim, da je podpovpre?en. Se bojim. Tu sem to slišal, ampak mladi smo, jaz tudi sem zelo mlad, se po?utim mladega. Brez zamere, ampak jaz povem direktno in se lahko drug od drugega u?imo.
Jezikovno izražanje kot ustavna kategorija, jezikovno izražanje in jezik je najmo?nejše orožje. Zadnja je beseda. Najmo?nejša je beseda in ni? drugega ne gre, tu ste sami omenjali, Ustava je pisana beseda. In tukaj gospod, spoštovani prof. govoril, da pravzaprav brez težave je  bilo sprejeto za manj pomembna vprašanja brez posebne ustavnopravne teže je bilo dodano, da so državljani enaki pred zakonom in tudi ne glede na invalidnost. Jaz moram povedati, da se bojim, da nekateri invalidno uporabljajo jezik, da se invalidno jezikovno izražajo. To ugotavljam zlasti v sodni veji oblasti. Moram to poudariti. Jaz sem pokrival ve?ino zakonodajne in izvršilne oblasti. Ti dve veji v zadnjih desetih letih, sem se pa dobro seznanil s sodno vejo oblasti. Smatram, da mora biti ona deležna najve?je kritike, kajti govori se o avtoriteti. To so celo sami priznali naši eminentni predstavniki sodne veje oblasti, ki so napisali izvrstna dela, so govorili o avtoriteti sodne veje oblasti. Pravzaprav, vsi moramo imeti avtoriteto, vsi, zlasti državljan s svojim dostojanstvom, s svojimi ?lovekovimi pravicami. Avtoriteta pa ni ni? drugega kot premo? samo zaradi položaja. To ni ni? drugega, samo premo? zaradi položaja. Oprostite, legalno sprejeta odlo?itev še ni legalna, ?e je napa?na ta odlo?itev in tako naprej. Vedno je igra med formo in vsebino in to igro moraš pa? presekati.
V jezikovnem izražanju so klju?ne prese?ne misli. Jaz bom tole ponazoril pravzaprav takole. Zakaj moramo spreminjati Ustavo? Zakaj se je današnji zbor tu zbral? Zaradi tega, ker pravzaprav, ?e gradiš na napa?nih podatkih ali na napa?nih predpostavkah, na premalo domišljenih predpostavkah, se ti neka hipoteza pa? za?ne rahljati ali se ti celo zruši. Jaz smatram, sedaj bom nehal, pravzaprav jaz pozdravljam vse. Sem direkten in tudi še naprej bom. Dobil sem pet nagrad in priznanj in želim to povedati.
Podpiram vse, kar je bilo danes tu izre?enega, vendarle moramo narediti vrstni red, vrstni red prednostnih nalog, tako, kot se je v?asih delalo tudi za ?asa partije, ko sem tudi pokrival. Pa še to bom povedal in bom dokon?al. Samoupravljanje je eminentna ustavna kategorija, ki velja tudi danes. Samoupravljanje in samovodenje, kajti kako bo eksistiral in preživel brezposelni delavec, ki se bo namnožil v 1.000, 100.000, milijone, kot samo vodenjem. Razumete? In sre?al sem profesorja, ki ima tri fakultete, 14 dni nazaj, 10 dni nazaj. Je rekel: >Prav imate. Napišite prispevek pa bom sedaj tu povedal.< Torej, ta ?lovek s tremi fakultetami se strinja, da samoupravljanje je samovodenje. Nobeden ?lovek ne more preživeti, ?e sam sebe ne vodi. Seveda je pa treba sožitje in da skupno delujemo. Zato trdim, da pravzaprav moramo vzeti v zavest, brez podcenjevanja kogar koli, da pravzaprav smo to, kar sem že povedal in kar nam Ustava omogo?a, svobodni državljani v svobodni državi.
Moj predlog je, poleg tega, kar je bilo izre?enega, dva predloga sta bila, ob tem, kar je bilo re?eno za popravljanje papirjev, torej naše spoštovanje Ustave, ki je dragocena pridobitev, da mi poskušamo tudi zagotoviti nadzor oblasti, vseh treh vej oblasti. Tu pa spet ne gre druga?e, kot z jezikovnim pravilnim konsistentnim izražanjem. Kajti, jaz sem tu slišal stvari, ki niso konsistentne. Nekateri so predlagali  modele, ki so neuporabni, se oproš?am, ali pa orodja. Mi moramo imeti uporabne modele. Eden klju?nih pa je .

ANTON PERŠAK: Prosim, ?e lahko zaklju?ite.

MARJAN LEKŠE: Saj, gospod Peršak, jaz bi že reagiral, ko ste tega gospoda opozoril pa mi ni bilo vše? in tudi to mi ni vše?, druge prej niste.

ANTON PERŠAK: Glejte, gospod Lekše, še niti enkrat niste omenili današnje teme: izvori slovenske ustave.

MARJAN LEKŠE: Oprostite, me ne zanima, kajti jaz govorim, vi morate vedeti, se zahvaljujem za pripombo pa me pozorno poslušajte. Mi moramo vedeti, kaj je namen in kaj je naklep. Mi moramo vedeti, da namen je cilj, morate pa vedeti, kaj je naklep. Vi, ki ste sprejemali Ustavo, vam ?estitam. Ste odli?no delo naredili, vendarle se morate zavedati vseh posledic, to je pa naklep, ?e niste v Ustavo oz. v nadaljnje aktivnosti zagotovili nadzor izvajanja Ustave. Za to gre.
?e ni nadzornih mehanizmov, imamo svetovno krizo. Imaš krizo, ne vem, v Zbiljskem gaju, kjer ste udeleženi in tako naprej in za to gre. Se zahvaljujem in upam, da sem bil jasen. ?e pa kaj ni jasno, bom pa razložil. Hvala.

ANTON PERŠAK: Kot zadnja je prijavljena in je tudi prosila, da bo zadnja spregovorila, upam, da o temi, gospa Leposava Jovani?.

LEPOSAVA JOVANI?: Hvala za besedo. Vse lepo pozdravljam in se opravi?ujem. Ko sem dobila vabilo, sem mislila govoriti nekaj drugega. Sedaj je pa takole lepo vse povedano in te referate sem si tudi malo ogledala in moram povedati, da mi zelo ugajajo in so krasni toliko, kolikor se jaz spoznam na Ustavo. Moram pa re?i, da se na Ustavo dosti dobro spoznam, ker sem po stroki geografinja in zgodovinarka in svoje ?ase sem morala tudi u?iti Ustavo, tako da se na to dosti spoznam. Pa bi rekla recimo, vse ste povedali, torej, Ustava dolo?a temeljne ?lovekove pravice. Vse druge države so imele svojo državo, slovensko državo mi sedaj ustvarjamo in tako je bilo tudi re?eno v za?etku. Se pravi, jaz bi rekla, da bi prej dala na prvo mesto ?lovekove dolžnosti in pravice državotvornosti. Pravica do dela naj bi bila in bivalnega prostora. Sedaj, ali je to v Ustavi napisano ali ne, nisem našla. Naj se pa predstavim, kdo sem. Jaz sem geografinja, zgodovinarka Leposava Jovani?. Ukvarjam se s planetom Zemljo in življenjem na njej. Sem naravovarstvenica. Še tole bi dodala. Kar se ti?e pravic, vi premislite. Kapitalisti delodajalci imajo pravico delavca odpustiti ali pla?ati ali pa ne pla?ati, ne pla?ati njegovega dela. Delavec delojemalec, kakšno pravico ima pa ta. Ga vržejo iz službe. Kaj ?e? Pla?ati mora davek, od katerega mora država živeti in tako naprej.
Ena stvar, ki me je najbolj prizadela, je pa naslednja in zaradi katere sem tudi prišla. Izvolite pogledati, prosim. Poglejte, to je poštna nakaznica, ja, vi to zgodbo poznate, ampak ko sem se zanimala, so mi rekli: zakaj je povsod po Sloveniji napis v angleš?ini najprej, potem pa v slovenš?ini. Slovenija ni podjarmljena dežela, ampak je prostovoljno pristopila k EU. Povsod po Sloveniji mora biti najprej napis v slovenš?ini, potem pa v katerem koli tujem jeziku. Jaz sem pol sveta prepotovala. Prva stvar, za katero sem se zanimala, je bil jezik dežele. Na tem delam že ne vem koliko ?asa pa ni?, nobenega rezultata. Zato sem rekla, da to povem. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: Hvala. To opozorilo je seveda gotovo na mestu, kar zadeva jezik. Zahvaljujem se vsem razpravljavcem in seveda še pred tem uvodni?arjem.
Tako, kot vedno, bomo pripravili magnetogram, dali tudi v pregled zato, ker namen tega je tudi, da se potem to strne v obliki ene publikacije, ki potem služi lahko za nadaljnjo uporabo, še zlasti, ?e bi res prišlo tudi do takega podjetja, ?e lahko tako re?em, kot ga je predlagal dr. Hribar. Jaz se vam še enkrat lepo zahvaljujem. Upam, da bo seveda razprava o slovenski Ustavi ostala živa, še posebej glede na to, da je današnje stanje, ne mislim prav danes, ampak sedanje stanje v Sloveniji tudi iz tega vidika bilo ozna?eno kot relativno neprimerno in je najbrž, kot re?eno, ta razmislek o tem, kako tudi na ustavnopravnem podro?ju narediti nekaj, zelo potreben. Hvala in vabljeni na naslednje razprave.