Nekorigiran magnetogram (dobesedni zapis) posveta, ki je bil 17. junija 2008 v prostorih Državnega sveta RS.
Posvet je vodil državni svetnik Rudi Cipot.
RUDOLF CIPOT: Spoštovane gospe in gospodje, dovolite mi, da vas v imenu Državnega sveta Republike Slovenije prav prisr?no pozdravim in izrazim zadovoljstvo, da ste se odzvali našemu vabilu na naš posvet. Posebej v naši sredini pozdravljam predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kav?i?a. Lepo pozdravljeni. Prosil bi vas, da nas ob tej priliki posveta, ki ga na to vsebino pripravljamo že tretje leto in to je ?etrti posvet, pozdravite v imenu Državnega sveta. Izvolite gospod magister.
MAG. BLAŽ KAV?I?: Hvala lepa gospod kolega predsedujo?i in gospe sopredsedujo?e. Dovolite, da vas v imenu Državnega sveta in v svojem osebnem imenu prijazno pozdravim. Državni svet Republike Slovenije si s svojim delovanjem, skladno z njegovo ustavno predvideno vlogo nenehno prizadeva dose?i spremembe tudi z ozaveš?anjem javnosti in opozarjanjem na težave, ki jih ima starejša populacija v današnjem, vedno bolj nasilnem svetu in zato so posveti (in današnji je že tretji na to temo), ki jih je pripravil Državni svet, priložnost, ki nam je vsem lahko koristna in daje tudi svoj prispevek k razvoju celotne družbe. V zadnjih letih prihajajo v javnost številna razkritja nasilja. Nasilje nad starejšimi v okviru družine, v okviru institucionalnega varstva in v družbi nasploh. Vse preve? pa je tudi primerov zamol?anega nasilja, obra?anja hrbta in zatiskanja o?i pred temi pojavi. Osveš?anje, izobraževanje, širjenje informacij o pomenu kakovostnega, zdravega in psihi?no ter fizi?no neobremenjenega starostnika, to bi moralo postati del našega vsakdanjika. V Sloveniji je s 1. marcem letošnjega leta pri?el veljati dolgo pri?akovani Zakon o prepre?evanju nasilja v družini. To je precej prelomen dogodek. Namre?, gre za prvi zakon v zgodovini Slovencev, ki jasno opredeljuje razli?ne vrste nasilja v družini. Na posebno mesto postavlja problematiko nasilja nad starejšimi, ki so poleg otrok, invalidov in oseb s posebnimi potrebami najbolj ranljivi. Seveda pa zakon ne more rešiti vseh problemov, ki so obi?ajno vzrok nasilju ali nasilje pospešujejo. Zakon je eno, kako pa bo zaživel v dejanskosti, pa je povsem drugo vprašanje. Vprašanje, s katerim se soo?ajo vse sodobne družbe. Vprašanje, na katerega je težko dajati nek hiter odgovor, vendar odgovor na to vprašanje daje dvig splošne ravni znanja. To je tista smer razvoja družbe, ki lahko tukaj daje boljše odgovore. Tudi nekateri filozofi vse bolj omenjajo temeljna ?loveška moralno eti?na na?ela. Eno najbolj preprostih in najbolj pogosto kršenih je ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storili tebi. To preprosto na?elo pa izgleda izredno težko udejaniti v sodobnih družbah.
?e so odnosi kvalitetni, je tudi probleme mogo?e reševati lažje in kvalitetneje in manj travmati?no prebolevati težave, izgubo, bolezen. Odnosi, ki temeljijo na toleranci, razumevanju, sprejemanju, zaš?iti in pomo?i, ti odnosi so klju?ni amortizer, da bi manj pogosto in manj izrazito prihajalo do konfliktov in nasilja. Takih odnosov pa se u?imo celo življenje in so del osebnostne rasti. Z njimi raste tudi družba, ki je skupnost posameznikov. Tudi sam se strinjam z opažanimi stališ?i, da bi se morale energije v družbi v prihodnosti usmerjati predvsem v zagotavljanje kakovostnega staranja in spodbujanje zdravega na?ina življenja tudi v tretjem življenjskem obdobju. Dobri medgeneracijski odnosi, spoštovanje, strpnost ter solidarnost ter sprejemanje starosti kot enakovredne ostalim življenjskim obdobjem so in bodo tudi v prihodnje klju? do boljšega odnosa do starejših. Starosti namre? ne smemo gledati kot bolezen, kot nenormalno stanje, je obdobje umiritve, priložnost za žetev tistega, kar smo v življenju ustvarjali. Na to pa pri tako hitrem tempu življenja in številnih obveznostih pogosto pozabimo. O starosti ne razmišljamo, ko smo mladi. Vemo pa, da žal šele starost s seboj prinaša tudi modrost življenja, pripravljenost na bolj poglobljeno refleksijo. Družba 21. stoletja se bistveno spreminja in spremembe postajajo vse hitrejše. ?edalje bolj števil?no starejše prebivalstvo ostaja odrinjeno na obrobje, socialno izklju?eno in diskriminirano. Sodobne komunikacijske tehnologije morda pogosto ta prepad samo še pove?ujejo. Diskriminacija se pojavlja tudi pri omejevanju možnosti zaposlovanja in izobraževanja v tretjem življenjskem obdobju pri zmanjšanih zmožnostih preživetja zaradi nizkih pokojnin in pri omejevanju osebnih pravic.
Evropske države in svetovna javnost tako zadnja leta med prednostne naloge uvrš?ajo prav podro?ja, povezana s staranjem prebivalstva. Temu sledi tudi Slovenija. Pa naj gre pri tem za zdravstveno in socialno politiko ali zgolj spremenjeno dojemanje položaja starejšega prebivalstva ter njegovih, ?edalje ve?jih in bolj specifi?nih potreb.
Spoštovani, vsem skupaj naj ob tej priložnosti zaželim kakovostno izmenjavo mnenj, veliko uspehov pri nadaljnjih prizadevanjih za enakopravnejšo in strpnejšo družbo. Državni svetniki bomo pri vaši diskusiji sodelovali, vas skrbno poskušali in izoblikovana stališ?a vgradili v naše nadaljnje delo. Hvala lepa.
RUDOLF CIPOT: Hvala predsedniku Državnega sveta in preden preidemo na vsebinski del, kjer se bomo predstavili referenti, bi prosil še za dve uvodni misli. In sicer najprej Matejo Kožuh Novak, predsednico Zveze društev upokojencev Slovenije in pa Borisa Šuštarši?a, državnega svetnika in pa predsednika Komisije za socialo, delo in družino.
MATEJA KOŽUH NOVAK: Dober dan želim. Zahvaljujem se vsem, ki ste danes prišli, kljub slabemu vremenu. Žal mi je, da nas ni ve?. Izjemno se zahvaljujem Državnemu svetu, ki vedno prisluhne našim potrebam in nam pomaga organizirati take posvete. Mislim, da je ta izjemno pomemben in da je nujen in da mora postati vsako leto tradicija, da se bomo sre?evali tukaj. Moram re?i, da sem tudi jaz, tako kot vi gospod predsednik, zelo vesela, da se je premaknilo s prihodom Jane Romih, najbrž že tudi kaj prej so delali zakon, ampak s prihodom Jane Romih na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, kot bo Angelca najbrž tudi kasneje povedala, ustanovljena tudi komisija, ki se bo sedaj stalno ukvarjala s problematiko nasilja nad starejšimi, ki je zelo prisotna pa skrita o?em. Kot veste, imamo tri vrste nasilja. Sedaj se kar soo?amo z nasiljem države nad upokojenci. Jaz lahko povem, da se je moja pokojnina, ki ni majhna, pove?ala v štirih letih za 3 %, vsi pa veste, kakšna je inflacija. Ravnokar sem prebrala v ?asopisu, da predsednik Vlade gospod Janša meni, da je revežev vedno manj. Vi, ki ste predstavniki nevladnih organizacij, boste povedali, ali je to res. Preprosti podatki kažejo, da ve? kot 100.000 upokojencev ima manjše pokojnine od 400 evrov. Vsi tisti, ki imate ve?je pokojnine ali pa pla?e, se vprašajte, ali bi lahko preživeli mesec s 100, 200, 300 evri. To je za moje pojme nasilje države na dolo?eno skupino prebivalstva in to nad tisto, ki je 35, 40 let vpla?evala za to, da bo imela spodobno pokojnino.
Tudi ?e govorimo o invalidih, predvsem o invalidih in o delavcih, ki so bili pred?asno upokojeni zato, ker so pa? delovna mesta izginila, jaz sem bila presene?ena zadnji?, ko sem gledala, da je povpre?na doba upokojevanja ?ez 30 let. Se pravi, da so tudi ti ljudje dolgo število let delali za te majhne pokojnine, ki jih imajo.
Izjemno sem vesela, ko vidim vsaj enega, vseh vas ne poznam, nekaj predstavnikov Državnega zbora. To nam na vsakem tem sestanku manjka. Ste trije. Zelo sem vas vesela zaradi tega, ker vi odlo?ate o naši usodi in upam, da se boste na naslednjih dveh sejah, ki so za nas izjemno pomembne, tudi odlo?ili pravilno. Draginjski dodatek, ki nam ga sedaj obljubljajo, je lepo, samo naj se vsak poslanec vpraša, ali to ?loveku kaj pomaga, razen tisti mesec, ko ga bo dobil. Ve? je kot ni?, strinjam se s tem, veseli smo, samo treba je stvari v razviti državi tako urediti, da ljudje ne bodo vsak mesec znova poniževani. Zato govorim o tem, ker je to del nasilja nad starejšimi.
V institucijah sem ravnokar prebrala, da so v EU ocenili, da je 30 % ljudi, ki živijo v domovih za starejše, izpostavljeni nasilju. Dvomim, da bi bilo pri nas kaj bolje, bi pri?akovala, da slabše, ?eprav je res, da je nivo domskega varstva pri nas precej visok in jaz mo?no upam, da je bolje. Še en podatek so dali, ravno letos so izvedli evrobarometer. 47 % prebivalcev EU meni, da so starejši prebivalci, kjer potrebujejo pomo?, izpostavljeni zlorabi, slabi negi in pa zapostavljanju. Jaz upam, zraven sem dobila tudi dokument, žal šele danes, v parlamentu je bila diskusija o nasilju nad starejšimi. Upam, da ga bo ministrstvo kmalu prevedlo, da nam bo vsem na voljo. Razpravljali so prav o nasilju nad starejšimi.
Še o nasilju doma. Tega bo najbrž najve?, je pa izjemno zahtevno podro?je zaradi tega, ker si ?lovek gradi odnos s svojimi otroci, vnuki celo življenje in pravzaprav takrat, ko najbolj rabi pomo?, žanje del tega odnosa. Ni pa sam ?lovek kriv, pa? pa je tudi družbena klima kriva in v družbi, kakršna je sedaj Slovenija, ko hitro rastejo socialne razlike med ljudmi, se mora nedvomno pojaviti ve? nasilja zaradi tega, ker so mladi ogroženi. Mladi ljudje težko zaslužijo, težko živijo in ?e težko živijo, seveda je prva pomo? pomo? staršev z denarjem. V naši raziskavi Starejši za starejše smo ugotovili, da ?etrtina starejših od 60 let živi z otroci in vnuki, da pa ve? kot polovica pomaga otrokom, tako s stanovanjem kot z denarjem in z delom in seveda manjše, kot so pokojnine, manj pomo?i je pri?akovati in ve? nasilja. Otroci, ki jim mama pomaga s svojo pokojnino. ?e bo mamina pokojnina se tako nižala, kot se sedaj, bodo seveda od mame zahtevali, ker to pri?akujejo. Vsi vemo, da otroci maj?keno ve? zahtevajo, kot si pripravljen dati.
Smo pa v naši raziskavi našli kar hude primere zlorabe. Sedaj se pojavlja že to, da otroci ne pustijo staršev v dom pa imajo zelo slabe pogoje življenjske, zaradi tega, ker bomo morali oni pla?evati. In to je nov problem, ki se nam pojavlja sedaj, ko rastejo pla?e v javnem sektorju. Prav je, da so narasle. Morale so narasti, samo to bo povzro?ilo dvig cen v domovih, kar bo pomenilo, da 80 % upokojencev ne bo moglo samih preskrbeti denarja za domove. Namre?, 80 % upokojencev ima manjše pokojnine kot 700 evrov. Maj?keno bolj zahtevna pomo? v domu pa je že ve? kot 700 evrov. To so hude zadeve.
Še nekaj bom rekla. Jaz mislim, da v državi imamo kar dobro zastavljene mehanizme. Imamo centre za socialno delo, ki se vedno odzovejo, ?e jih pokli?ejo. Ve? ali manj. Nekateri imamo tudi slabe izkušnje, ampak to je povsod v vsaki službi. Imamo policijo, ki se odzove. Ne?esa pa nimamo. Nimamo sodelovanja dovolj med vladnimi službami, predvsem pa vladne službe, javne službe bom rekla, saj so v ob?inah centri za socialno delo, predvsem pa premalo upoštevajo civilni sektor in tukaj lahko Zveza upokojencev, ki imamo seveda najboljšo mrežo v Sloveniji, izjemno veliko naredi. Mi smo sosedje, mi opažamo, kaj se dogaja. Bistveno lažje pridemo v domove. Seveda pa potrebujemo podporo strokovnjakov, ker reševati problemov mi ne moremo. Mi jih lahko zaznamo, mi lahko povemo, kje je problem. Moramo pa sodelovati s strokovnjaki zato, da se stvari pravilno rešujejo. Ravnokar gremo v našem projektu v eno intenzivno akcijo za vzpostavljanje lokalnih interdisciplinarnih koordinacij v sodelovanju z ministrstvom. Ministrstvo to podpira, da bi nekako naredili stalna delovna telesa v lokalni skupnosti, to je v ob?ini, v takih mestih, kot je Ljubljana v ?etrtnih skupnostih, ki bi se soo?ala s problematiko starejših, seveda tudi mlajših, ampak jaz pa? govorim za svojo populacijo in jo skušala interdisciplinarno reševati.
Še en podatek bi povedala. Jaz sem pred par leti vodila eno raziskavo patronažne službe v Ljubljani, kjer se je jasno pokazalo, da patronažne sestre, ki so takoj za sosedi tiste, ki prihajajo v domove, ker ne morejo same reševati kompleksnih problemov starejših, od tega bežijo. Nekako se pa ne znamo povezati med seboj, da bi rekli: poslušajte, naj pride nekdo iz ob?ine, nekdo iz centra za socialno delo, naj pride tudi nekdo iz šole, pride naj predstavnik upokojencev in center za socialno delo. Skupaj bomo lahko rešili problem, ki ga vsak posebej ne more.
Oproš?am se, ker sem bila predolga. Jaz želim, da bi danes zelo dobro delali. Angelca, naša neutrudna, je pripravila že predloge zaklju?kov. Res bi želela, da bi naredili naslednji korak, da bo ta zakon, ki je bil sprejet, za?el delovati na vseh podro?jih.
RUDOLF CIPOT: Zahvaljujem se gospe dr. Mateji Kožuh Novak, predsednici Zveze društev upokojencev Slovenije in za besedo prosim Borisa Šuštarši?a, predsednika naše komisije.
BORIS ŠUŠTARŠI?: Gospe in gospodje, lepo pozdravljeni. Dovolite mi, da vas pozdravim tudi v imenu Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide v Državnem svetu Republike Slovenije. Zamisel, ki smo jo gojili, ko se je v tem mandatu sprejela odlo?itev za to komisijo, je bila v tem, da bi obravnavali ljudi z vidika celotne socialne varnosti, torej da ne bi gledali samo na nekatere segmente, ampak da bi videli usodo ?loveka v celoti in ravno ta vaš posvet je zelo žlahtna tema s podro?ja zagotavljanja celovite socialne varnosti in se vam zelo zahvaljujem za to pobudo, kajti na ta na?in krepite vsebinske in strokovne zasnove za delo te komisije, ki seveda pripravlja predloge za sklepe, ki jih sprejema Državni svet Republike Slovenije.
Ker sta tako predsednik Državnega sveta Republike Slovenije gospod Kav?i? in gospa dr. Mateja Kožuh zelo natan?no že opredelila to temo in tudi aktualne relacije, ki dovolite, da bi izrekel samo eno misel, in sicer: po mojem mnenju v slovenski družbi imamo kar solidno sankcionirano fizi?no nasilje, medtem ko je psihi?no nasilje med ljudi slabo prepoznano, zakrito in tudi praviloma ni sankcionirano. Mislim, da v skupnem prizadevanju tako v Društvu upokojencev kakor tudi z Državnim svetom in seveda Državnim zborom menim, da lahko kaj ve? naredimo, da se te prikrite deviacije izboljšalo.
Na koncu mi dovolite izraziti vseeno željo, zelo bi bil vesel, da bi dali še kakšno pobudo za posvetovanje, kjer bi pa poskušali se osredoto?iti na temo, kaj storiti, da bi starejšim ljudem omogo?ili, da ohranijo svoje aktivne socialne vloge pozno v starost in da so pri tem tudi kreativni. Hvala lepa.
RUDOLF CIPOT: Hvala lepa Borisu Šuštarši?u. Sedaj smo iz?rpali uvodne misli in prehajamo na referate. V bistvu današnji posvet organizira Zveza društev upokojencev Slovenije v sodelovanju s strokovno službo Državnega sveta. Pri tem se moram posebej zahvaliti gospe Angelci Žiberna, ki je bila glavna pobudnica in pa organizatorka tega posveta in ji tudi prepuš?am besedo. Gospa Angelca, izvolite.
ANGELCA ŽIBERNA: Lepo pozdravljeni. Ob prehodu v tretje tiso?letje se vse ve? govori o ?lovekovih pravicah kot o prirojeni dediš?ini ?loveštva za vse ljudi. Razširjajo se pojmi pravic. Napisanih je ve? deklaracij in zakonskih na?el. Mineva 60 let, odkar smo podpisali deklaracijo o ?lovekovih pravicah. Na žalost pa danes govorimo o kršitvah teh pravic. Vse ve? je zlorab, nasilja, diskriminacije, revš?ine in krize vrednot. O nasilju nad starejšimi smo v Sloveniji kaj pozno spregovorili. Leta 2000 na posvetu Gerontološkega društva Slovenije. Sledili so posveti na nacionalnih lokalnih nivojih, ki jih je organiziralo Društvo upokojencev in druge nevladne organizacije. Sodelovali so tudi številni strokovnjaki. Odpirali smo vprašanja, toda še premalo. Na posvetih so bile sprejete usmeritve, ki nam dajejo mo? za nadaljnje delo. Ustanovljena je tudi neformalna koordinacija med nevladnimi organizacijami, ob?asni se širi pa tudi sodelovanje z vladnimi ustanovami.
Leta 2004 je Urad za enake možnosti pri slovenski Vladi pripravil raziskavo, v kateri je sodelovalo 42 centrov za socialno delo, 23 centrov patronažne službe in 187 društev upokojencev. S tem smo pridobili nekaj predlogov, stališ? in tudi podatkov. Mednarodna mreža za prepre?evanje nasilje je bila ustanovljena leta 1979 in sicer spodbuja mednarodne akcije, OZN pa je proglasila 15. junij za dan osveš?anja o nasilju, ki ga zaznamujemo tudi v Sloveniji vsako leto s posveti in drugimi aktivnostmi v slovenskem prostoru.
Kakšne oblike nasilja so najbolj prepoznavne pri starejših? Psihi?no in ?ustveno nasilje se izraža s sovražnim vedenjem do starejših, grožnjami, poniževanjem, omejevanjem njihovih potreb, potreb starejših, socialna izolacija, zaklepanje bolnika, omejitve obiskov, ki imajo za posledico trpljenje, zlasti ?e se temu pridruži še bolezen starega ?loveka. Kršenje ?lovekovih pravic in svoboš?in je pogosta oblika nasilja nad starejšimi, ki se kaže kot omejevanje pravic in svoboš?in starejših. Pravice do dostojanstva, osebnosti, pravice do odlo?anja o sebi in tako dalje. Telesno fizi?no nasilje je prepoznavno ne le po udarcih, poškodbah, temve? ima tudi še druge znake, kot so grožnje za uporabo sile, omejevanje pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih in fizioloških potreb, kot je voda, hrana, opustitev nujne nege, omejevanje dostopa do zdravstvenih storitev, prepoved ogrevanja prostorov, kar ima za posledico tudi telesne in druge bole?ine.
Materialno in finan?no nasilje in zloraba je najpogostejša oblika pri starejših. Kar 84 % je teh pojavov. Mednje uvrš?amo odvzem pokojnine in drugih predmetov, vnov?enje ?ekov brez dovoljenja, ponarejanje podpisa na raznih dokumentih, pogodbah, prepisih premoženja in tako dalje. Pri tej obliki zlorabe so izpostavljeni starejši ljudje, predvsem ?e so gluhi, gibalno ovirani, slabovidni, depresivni ali v slabem zdravstvenem stanju. Verbalno nasilje je vse bolj prepoznavno kot sovražni govor. Izvaja se s strani negovalcev, ko starejši, bolni so deležni grobih besed, podcenjevanja, posmehovanja in ponižanja. Zanemarjanje in zavra?anje ali neizpolnjevanje obveznosti, ki jih imajo svojci ali skrbniki do starejših ljudi. Pri tem gre za omejevanje ali opustitev dostopa do nujnih življenjskih potreb, omejevanje gibanja, stikov s prijatelji, prostovoljci in tako dalje. Zapuš?enost starejših in bolnih ljudi je vse pogostejši pojav. Mnogi so tudi pozabljeni v bolnišnicah ali pa ve?inoma tudi v domovih, kajti svojci se zanje prenehajo zanimati. Vedno ve? je starejših, ki jih zapustijo v bolnišnicah ali pri nekaterih neznanih svojcih.
Starejši se sre?uje tudi z drugimi pojavi, kot je neenakost in diskriminacija. Neenaka obravnava v raznih postopkih, neupoštevanje potreb starejših, nedostopnost do raznih storitev in potrebš?in. Vse ve? je starejših, ki so zaradi težjih obolenj postali invalidi, odvisni in prikrajšani za razne storitve in ugodnosti, ki jih drugi invalidi s podobno prizadetostjo imajo. Na trgu delovne sile je vse ve? starejših delavcev z dolgotrajno brezposelnostjo in pri tem nastaja diskriminatorni odnos glede zaposlovanja, izobraževanja, prekvalificiranja, napredovanja in ohranjanja delovnih mest.
Potrebe starejših niso upoštevane še na drugih podro?jih, na primer dolge ?akalne dobe na zdravstvene storitve, prezgodnje odpuš?anje iz bolnišnic, manjkajo negovalni oddelki. Dolge ?akalne dobe za domsko oskrbo. Mnogim je pomo? na domu nedostopna. Mnogo manj bi bilo invalidov, ?e bi pravo?asno zdravili osebe po možganskih in sr?nih kapeh in drugih obolenjih, kajti dostop do fizioterapije je vse bolj vprašljiv, prav tako tudi do tehni?nih pripomo?kov.
Na?rtovalci stanovanjskih sosesk ne upoštevajo potreb starejših in invalidnih oseb, ki potrebujejo manjša prilagojena stanovanja, kar bi lahko tudi prispevalo k boljšemu medgeneracijskemu sožitju v življenju soseske. Omejene so možnosti dostopa do rekreacijskih kulturnih objektov, malih trgovin, do prijaznega prometa, saj je ukinjeno nad 400 malih trgovin v Sloveniji in prav toliko prometnih zvez, kar otežko?a starejšim prihod do uveljavljanja storitev. Informatika se naglo razvija, pri tem pa so starejši prikrajšani za mnogo potrebnih informacij. Tisti, ki imajo zdravstvene možnosti in materialne pogoje, se sicer vklju?uje v tehni?no izobraževanje, medtem ko bo ostala množica starejših še mnogo ?asa izven informativnega sistema. Upokojeni strokovnjaki nimajo možnosti sodelovanj v raziskavah, ne morejo voditi raznih projektov, ?eprav je njihovo znanje obogateno z izkušnjami.
V medijih se prikazuje starost enostransko. Omenijo se le negativne strani, prezrti pa so tudi kulturni, socialni, strokovni potenciali, ki jih starejši s prostovoljnim delom in znanjem vnašajo v družbeni razvoj in v pomo? mladim generacijam. Stanje nasilja v Sloveniji je naslednje: po podatkih Generalne policije uprave Slovenije se število žrtev kaznivih dejanj v starosti nad 64 let vsako leto pove?uje. V letu 2006 je bilo teh kaznivih dejanj 4.336 žrtev, v letu 2007 pa že 4.604, kar je za 368 primerov ve?. Najve? kaznivih dejanj je zoper premoženje. Sledijo dejanja zoper ?lovekove pravice in svoboš?ine, varnost in fizi?no nasilje. Zamol?anih oz. neprijavljenih primerov pa je morda še ve? kot dvakrat ve?, toda zanje ne vemo. Le za 20 % primerov so storilci znani, za ostale niso znani.
Kdo so najpogostejše žrtve? Med žrtvami je 83 % oseb, ki imajo zdravstvene težave ali so gibalno ovirane, odvisne od svojcev. Po starosti je najve? stari nad 75 let. Po spolu ni bistvenih razlik, le to, da so moški deležni materialnih zlorab, pri ženskah pa prevladuje psihi?no in telesno nasilje. Osebne lastnosti žrtev, kot so dejavniki tveganja, na primer odvisnost od žrtve svojcev, nizka izobrazba, negativna samopodoba, osamljenost, visoka starost, slabi medsebojni družinski odnosi, ob?utek krivde starejših, ker so v breme svojcev in jemljejo usodo kot starostno usodo.
Kakšna je pogostost zlorab in nasilja? Po podatkih o pogostosti zlorab in nasilja nad starejšimi je 24 % oseb z eno obliko nasilja, 17 % z dvema oblikama nasilja, 10 % s tremi oblikami, 49 % pa z ve? kot tremi oblikami nasilja. Se pravi, je lahko psihi?no, materialno in tako dalje.
Kdo so storilci kaznivih dejanj? V družini je najve? nasilja, ki ga povzro?ajo zakonci, otroci, vnuki, sorodniki, prijatelji in tudi sosedje. V institucijah pa so najpogostejši storilci negovalci, ki so zaradi neznanja, preobremenjenosti nesposobni obvladati situacije stikov s starejšimi, kar vodi tudi k nasilni komunikaciji ali nasilju. V domovih je nasilje tudi posledica bivanja stanovalcev v sobah z ve? posteljami, kar je tudi kršena njihova pravica do osebnosti.
Najpogostejši vzroki nasilja. Iz raznih naših razprav smo naslednje ugotovili. Družbena toleranca do nasilja in negativni pojavi v naši družbi nasploh. Pomanjkanje družbenih in moralnih vrednot. Družina se spreminja in ne zmore ohranjati vrednot oz. opravljati vzgojnih funkcij. Pomanjkljiva zakonodaja, saj starejše žrtve niso bile do sedaj zaš?itene. Revš?ina, brezposelnost, pohlep po materialnih dobrinah, stanovanjske stiske, ki utesnjujejo življenje ve? generacij v enem stanovanju, nizka izobrazba starejših in storilcev tudi, slaba samopodoba starejših, nizka osveš?enost in neinformiranost o svoji samozaš?iti, nemo? strokovnih institucij pri odkrivanju in ukrepanju, pomanjkljiva strokovna usposobljenost odgovornih služb. Slaba odzivnost socialnega okolja, soseš?ine, prijateljev pa tudi nevladnih organizacij, ki nimajo dovolj pooblastil. Slaba odzivnost državnih organov, preobremenjenost svojcev, negovalcev, veliko breme družine, skrb za starejše ni skladno s potrebami, še zlasti, ko ?lovek zboli, nastane najve?ji problem, kako sedaj, kam ga naj damo na zdravljenje ali terapijo ali podobno.
Vzroki za neukrepanje proti nasilju. Starejši ljudje ne prijavljajo pojavov, ker niso zaš?iteni, zanje ni varnih hiš ne druge zaš?ite. Prisoten je strah, da bo po prijavi še huje v družini. Socialne in zdravstvene službe menijo, da nimajo pooblastil. Zagovornica pri Uradu za enake možnosti le redko obravnava probleme starejših, Varuh ?lovekovih pravic pa se je v zadnjem ?asu aktivno vklju?il v to podro?je.
Kdaj bomo spregovorili o posledicah nasilja, zlorab, zanemarjanja, diskriminacije nad starejšimi? To je pomembno strokovno vprašanje, ki zadeva ve? strokovnih podro?ij, kajti od tu izhajajo mnoge posledice zdravstvene, socialne, psihofizi?ne in medsebojna nesoglasja se razvijajo. Zato potrebujemo strokovnjaki ve? znanja in tako tudi zahtevne obravnave o teh vprašanjih. ?e se izvaja nasilje v družini le na eno osebo, so pri tem prizadeti vsi družinski ?lani, zlasti še mladi. Zanimivi pa so primeri, ko se v zadnjem ?asu pojavljajo prav vnuki in vnukinje v bran dedkov in babic in oni prijavljajo krivi?na dejanja oz. nasilje.
Kaj lahko naredimo za prepre?evanje nasilja? ?lani nevladnih organizacij in prostovoljci živijo v kraju, poznajo življenje ve? generacij, zato lahko veliko storijo za prepre?evanje nasilja, informirajo starejše osebe o pojavih nasilja, jih osveš?ajo, kaj lahko storijo tudi za lastno varnost. Seznanjajo ob?ane o enakosti, nasilju, zlorabah, diskriminacijah, o pravicah in usmerjajo. Tja se lahko obrnemo tudi za pomo?. Odkrivajo probleme in o tem obveš?ajo odgovorne službe. Ustvarjajo v okolju pozitivno klimo varnosti življenja. Z raznimi akcijami, kot je življenje brez nasilja, spodbujajo razne programe in akcije v šolah, društvih, medijih, organizirajo posvete, razgovore, ustanavljajo svetovalnice, odpirajo telefonske pogovore, izdajajo publikacije, prirejajo oblike izobraževanja, širijo mrežo nevladnih organizacij in ustanavljajo lokalno koordinacijo, spodbujajo sodelovanje med nevladnimi in javnimi strokovnimi službami. Veliko lahko naredijo za pomo? žrtvam. Pogostokrat se znajdejo v vlogi svetovalcev, zagovornikov, spremljevalcev, zlasti v pomo? starejšim, bolnim in invalidom. Vplivajo na državne organe, lokalne skupnosti, ki naj bi odgovorneje reševale in ukrepale. Spodbuja raziskovanje, ki ga danes na žalost imamo zelo premalo na tem podro?ju o teh vprašanjih. Dajejo pobude tudi za dograjevanje zakonskih predpisov. Te naloge terjajo in zahtevajo veliko odgovornost, izobraževanje prostovoljcev, dobro organizacijo nevladnih organizacij, zato mora družba vsestransko podpirati delo nevladnih organizacij. Treba je sprejeti zakon o prostovoljstvu, na katerega ?akamo že pet let.
Društva upokojencev so se v zadnjem ?asu vklju?ila v projekt Starejši za starejše za višjo kakovost doma. Vklju?uje pa tudi naloge glede varnosti življenja. Spodbuja razli?ne aktivnosti, sodelujejo s svojci in tako marsikaj tudi postorijo za boljšo kakovost življenja. S tem, ko prostovoljci društev obiskujejo starejše ljudi, ugotavljajo, kaj potrebujejo. To je osnovna misel, osnovna naša naloga. Med 50.000 obiskanih v zadnjem ?asu je bilo kar 9.800 primerov, ko so morali naši prostovoljci intervenirati pri patronažni službi, pri centru za socialno delo, Rde?em križu, Karitasu in pri drugih službah, da bi lahko pomagali ljudem v težkih situacijah. Zelo koristno delo izvajajo tudi prostovoljci in pomagajo starejšim v domovih s podobnimi storitvami, kar je tudi velikega pomena.
Kaj bi morali storiti v prihodnje vsi skupaj? O pojavih nasilja in zlorab, diskriminaciji je treba ve? govoriti v najširši javnosti, v medijih spremeniti odnos, v svetih ob?in, nevladnih organizacijah in v državnih organih, kot je parlament in vlada, ter osveš?ati razne službe tudi o teh pojavih v najširši javnosti. Družina je prostor, kjer se izvaja najve? nasilja nad mladimi in starimi, zato je treba nameniti družini ve?jo družbeno in strokovno pozornost v smislu izobraževanja, svetovanja, terapevtske pomo?i, nudenja raznovrstnih storitev, še zlasti tedaj, ?e družine oskrbujejo bolne in starejše invalidne ljudi. Za u?inkovitejše izvajanje Zakona o prepre?evanju nasilja, ki je sprejet v tem zadnjem ?asu, je treba pripraviti podzakonske akte ?imprej, da lahko naše službe in prostovoljci delujejo v korist žrtvam. Želimo sodelovati pri vseh teh oblikovanih aktih za dopolnitev zakona. Starejši ljudje potrebujejo spremljevalce in zagovornika, tudi na lokalnem nivoju, ker le tako bodo lahko mo?nejši in varnejši pri prepre?evanju in odkrivanju nasilja. Uvesti je treba brezpla?ne telefonske svetovalne linije, omogo?iti dostop do centrov brezpla?ne pravne pomo?i, kar še danes ni. Spodbujati je treba raziskovalno dejavnost, pripraviti letne analize stanja o negativnih pojavih, izboljšati pretok informacij in strokovno sodelovanje med vsemi odgovornimi službami na lokalnem in nacionalnem nivoju. ?e bi lahko strnili naša prizadevanja, ugotavljamo, da je potrebno v Sloveniji imenovati oz. ustanoviti urad za vprašanja starejših, ki bi bil neodvisen in bi lahko reševal celovita vprašanja ?lovekovih potreb v starejšem obdobju in tudi aktivno staranje naših bodo?ih generacij. Pri?akujemo, da bomo starejši ljudje enakopravnejše obravnavani kot žrtve nasilja, da bo tudi zanje zagotovljena zaš?ita, kajti vse, kar zmoremo, storimo danes, jutri bo prepozno. Hvala.
RUDOLF CIPOT: Zahvaljujem se gospe Angelci Žiberna za kompleksen in zelo kompetenten oris stanja in tudi nakazane rešitve. Hkrati z veseljem ugotavljam, da so med nami tudi poslanci Državnega zbora in jih lepo pozdravljam. Nadaljujemo z razpravo, in sicer po vsebini. Prosim mag. Tejo Javornik Novak iz Direktorata za družino, da nam pove, kaj nam prinaša pravzaprav novi zakon. Izvolite.
MAG. TEJA JAVORNIK NOVAK: Spoštovani predsednik Državnega sveta, spoštovani poslanci, spoštovani predsedujo?i gospod svetnik in spoštovane udeleženke in udeleženci. Dolgo pri?akovani Zakon o prepre?evanju nasilja v družini, ki je stopil v veljavo v za?etku marca, jasno dolo?a vlogo, naloge, mrežo in sodelovanje razli?nih organov in organizacij, tako vladnih kot tudi nevladnih pri obravnavanju nasilja v družini in opredeljuje ukrepe za varstvo žrtve nasilja v družini. Poleg invalidov, starejših in oseb s posebnimi potrebami bodo tudi otroci kot najranljivejša družbena skupina najbolj zavarovani. Zakon vnaša posebno novost, in sicer široko pojmovanje družinskega okolja. Vsi, ki se ukvarjate s problematiko nasilja nad starejšimi, veste, da gre za specifi?en odnos med povzro?iteljem in žrtvijo, ki sta v nekem psihi?nem razmerju in ni nujno, da živita v isti družini oz. da živita v istem skupnem gospodinjstvu. Opredelitev nasilja je precej široko. To je ravnanje, ko ena oseba zlorablja svojo premo? nad drugo osebo. Lahko gre to za otroka, ki vrši nasilje nad svojim starejšim o?etom ali materjo in razli?nih razlogov.
Opredelitev narave nasilnega ravnanja gre ne glede na spol, starost ali katero koli osebno okoliš?ino. Zakon kot tak prinaša pomembno novost tudi v evropskem prostoru. Poleg treh oblik nasilja, ki jih je omenila že prej dr. Novakova, to so predvsem fizi?no, psihi?no in pa spolno nasilje, sta tu še dve kategoriji. To je ekonomsko nasilje, ki pravzaprav predstavlja, da lahko otrok svojemu starejšemu onemoglemu o?etu ali materi odvzema del njegove pokojnine ali njegovih prihodkov s tem namenom, da bo okoristil sebe. Peta oblika, ki je pravzaprav unikum v evropskem prostoru, pa je zanemarjanje dolžne skrbi. Zanemarjanje dolžne skrbi gre predvsem v smislu, ko starejši ?lovek, ki iz zdravstvenih ali starostnih razlogov ni ve? sposoben skrbeti zase, ni deležen skrbi svojega otroka. Zakon seveda zagotavlja posebno varstvo in skrb pred nasiljem tudi mladoletnim družinskim ?lanom. Tu jasno definira, da je otrok žrtev nasilja tudi, ?e je le pri?a. Vendar se zakon se posve?a zgolj žrtvi, temve? tudi povzro?itelju. Namre?, zavedati se moramo, da ?e se bomo ukvarjali samo z žrtvami, ne bomo izšli iz za?aranega kroga. Treba je delati tudi na spremembah vedenjskih vzorcev povzro?iteljev in spreminjati njihove vedenjske navade. Prav tako kot žrtev, tudi povzro?itelj nasilja, ki je pogosto že v svojem otroštvu izhajal iz družine, kjer je bilo nasilje neka obi?ajna komunikacija, potrebuje strokovno pomo?, da spremeni svoje vedenjske vzorce. Nasilnežu bo sodiš?e na predlog žrtve lahko tudi prepovedalo vstop v skupno stanovanje in ga bo po potrebi prepustilo v izklju?no rabo žrtvi. To je pomembno sporo?ilo vsem žrtvam v slovenskem prostoru, ne glede na to, ali so mlade, stare, so moški, ženske. Ta poudarek je pomembna novost s klju?nim sporo?ilom, da ni ve? žrtev tista, ki se bo morala na vsak na?in umikati iz stanovanja in oditi v varno hišo, v materinski dom ali kamor koli se zate?e, temve? se bo poslej moral umakniti povzro?itelj nasilja.
Centrom za socialno delo, ki jih je 62 v Sloveniji, se s tem zakonom nalaga kar nekaj nalog. Med drugim bodo morali voditi tudi lastno evidenco nasilja v družini, saj bodo le na ta na?in pravo?asno ukrepale. Težava doslej se je pojavljala, da center ni dobil informacij, da se v neki družini nahaja nasilje, ker so si sosedje raje zatiskali o?i in so rekli: jaz se v to zgodbo ne bom vpletal, naj sami rešijo zadevo in seveda center ni odreagiral. In ko smo potem v medijih spremljali prvo vprašanje direktorju centra ali strokovni delavki, je bilo: zakaj center ni ni? naredil. Ni vedel za nasilje. Zato smo za ta del odgovorni pravzaprav vsi državljani, ne glede na to, kje smo v službi, kaj smo po svojih funkcijah, vendar je klju?no, da opogumljamo žrtve. ?e vemo, da je nekdo žrtev nasilja, ga opogumljamo in mu povemo, kakšne so njegove pravice, ?e ta oseba ni z njimi seznanjena.
Pomembna prednost zakona je, da ne uvaja kazni. S tem se pravzaprav Slovenija približuje modernim demokrati?nim državam, ki pripisujejo velik pomen temeljnim ?lovekovim pravicam. Kazni ostajajo dolo?ene v Kazenskem zakoniku in seveda znotraj Zakona o kazenskem postopku. Sprejeti zakon se torej osredoto?a na širše podro?je civilnega prava in delovanje socialnih služb, ki lahko dolgoro?no rešijo tako težave žrtev nasilja, kot tudi, da se intenzivno ukvarjajo s povzro?iteljem nasilja.
Zakon posebej izpostavlja tudi pomen na?rtnega in usklajenega izvajanja vseh tistih dejavnosti državnih institucij, civilne družbe in prebivalstva, ki lahko kakor koli prispevajo k zmanjševanju nasilja v družini. S tem seveda zmanjšujejo možnost pojavnosti in zmanjšujejo nekaj, kar je zelo zna?ilno za ta slovenski prostor. Izrazito toleranco do nasilja.
Tri oblike nasilja, ki so nad starejšimi najpogostejše. Torej, zanemarjanje dolžne skrbi, psihi?no nasilje, kar so že moji predhodniki omenili in pa seveda ekonomsko nasilje. To so tri vrste, ki so zelo prikrite in jih je pravzaprav težko ugotoviti. Težko jih je videti na prvo oko, vendar bi rada omenila, da mreža društev upokojencev ima veliko prednost, ker je razvejana po vsej Sloveniji. Veliko lahko naredite za osveš?anje svojih ?lanov in ljudi v lokalnem okolju, da jih seznanite, da je njihova pravica živeti do konca življenja dostojno življenje.
Torej, naša skupna prizadevanja morajo iti in se nadgrajevati v smeri, da smo vsi odgovorni za družbo, v kateri živimo. Tu bi rada povedala, da ne gre za to, zakon je pa? sprejet. 10 let in še ve? je bilo vloženega truda zelo veliko s strani nevladnih organizacij, vendar veste, da mora biti vedno tudi dolo?ena politi?na volja in strokovne kompetence, da se nek zakon pripravi. Sedaj ga imamo. Od nas vseh je odvisno, kako bo ta zakon zaživel v praksi.
Rada pa bi ob zaklju?ku povedala samo še dve stvari. Ena od predhodnic je omenila tudi podzakonske akte. Petletni nacionalni program, ki ga pripravljamo na ministrstvu, bo služil pravzaprav kot pregled, kaj bo država oz. kaj bodo vladni in nevladni organi naredili v tem ?asu, katere akcije, kateri ukrepi bodo izpeljani in koliko sredstev bo za ta namen namenjenih. To je zelo pomembno, ker bo ve?ja transparentnost porabe javnih sredstev, medtem ko se bodo znotraj dvoletnih akcijskih na?rtov oblikovale konkretne akcije, kako bomo dosegli te cilje.
Skratka, na nas vseh je, da pomagamo, da zakon zaživi v praksi. Seveda, ?as bo pa pokazal, kaj so tiste slabosti oz. pomanjkljivosti, ki jih bo potrebno spremeniti. Klju?na naloga pa je osveš?anje vseh ljudi v Sloveniji. Hvala lepa.
RUDOLF CIPOT: Zahvaljujem se mag. Teji Javornik Novak za predstavitev zakona in vsebinsko navezavo na to prosim Janji Romih, da spregovori o vlogi Ministrstva za, družino in socialne zadeve pri prepre?evanju nasilja.
JANJA ROMIH: Spoštovani predsednik Državnega sveta, spoštovani poslanci, spoštovana predsednica ZDUS-a in ostali organizatorji današnjega posveta, spoštovani vsi prisotni.
V Sloveniji smo s ciljem prilagajanja družbe demografskim spremembam sprejeli ve? dokumentov, ki so že v preteklosti dolo?ali okvire razvoja na tem podro?ju. Zadnji med njimi je bila leta 2006 sprejeta strategija varstva starejših do leta 2010 pod naslovom Solidarnost, sožitje in kakovostno staranje prebivalstva. Strategija predstavlja odgovor Republike Slovenije na posledice, ki jih prinaša vse ve?ji delež starejšega prebivalstva v naši družbi. Predstavlja medresorski dokument, s pomo?jo katerega želimo ustvariti možnosti in pogoje za kakovostno in ustvarjalno staranje prebivalstva. Strategija predstavlja odgovor Republike Slovenije na posledice, ki jih prinaša vse ve?ji delež starejšega prebivalstva v naši družbi. Predstavlja medresorski dokument, s pomo?jo katerega želimo ustvariti možnosti in pogoje za kakovostno in ustvarjalno staranje ter pove?ati solidarnost in kakovost med?loveškega sožitja med generacijami. Za spremljanje uresni?evanja ciljev strategije ter za izvajanje usklajene politike je Vlada Republike Slovenije ustanovila tudi svet za solidarnost sožitja generacij in za kakovostno staranje prebivalstva, v katerem delujejo predstavniki izvajalcev storitev in programov za starejše, predstavniki znanstveno-raziskovalnega podro?ja, nevladnih organizacij in pristojnih vladnih resorjev. Glede na naše stališ?e, da bi morala imeti starejša generacija ve?ji vpliv pri oblikovanju politike, ki oblikuje kakovost njihovega življenja, svet vodi predstavnica ZDUS-a, gospa Rožca Šonc.
Strategija v svoji vsebini upošteva vso raznolikost današnje starejše populacije, ki se v svojih potrebah, željah in interesih spreminja in je danes veliko bolj aktivna. Podro?je socialnega varstva je eden od sklopov socialne politike, ki temelji na socialni pravi?nosti, solidarnosti ter na na?elih enake dostopnosti in proste izbire. Temeljno izhodiš?e ukrepov na podro?ju socialnega varstva je zagotavljanje dostojanstva in enakih možnosti ter prepre?evanja socialne izklju?enosti. Naši cilji so zato usmerjeni v pove?anje zagotavljanja dostopnosti, kvalitete in prilagojenosti socialnega varstva in storitev za starejše ter v razvijanje novih storitev in programov socialnega varstva. Republika Slovenija je z nacionalnim programom socialnega varstva od leta 2006-2010 opredelila strategijo razvoja razli?nih oblik pomo?i. ?e je bil v preteklosti dom za starostnike edina velika možnost in edina rešitev za stiske starejših, je danes seveda možnosti veliko ve?.
Zavedamo se, da bi bilo pritiskov na domove manj, ?e bi poleg institucionalnega varstva starejših v ve?ji meri zaživele tudi druge oblike socialnovarstvenih storitev. Zato so naše prioritetne naloge usmerjene k zagotavljanju ciljev resolucije socialnega varstva do leta 2010, ki nam nalaga dograjevanje mreže kapacitet dnevnega varstva, širjenje pomo?i na domu, spodbujanje izgradnje oskrbovanih stanovanj in še posebej gradnje prilagojenih stanovanj za starejše, širjenje mreže pomo?i na daljavo in zagotovitev ve?je dostopnosti storitve z uveljavitvijo enotnega državnega centra, kar je že v fazi realizacije ter iskanje dodatnih možnosti za oskrbo starejših v doma?i družini ali v drugi družini, kar pa je prakti?no zaživelo šele vzor?no.
S pove?anjem dostopnosti in koriš?enja omenjenih storitev bi bili bližje novim trendom razvitih evropskih držav, kjer široka paleta razli?nih socialnih storitev za starostnike omogo?a, da tretjino pomo?i nudijo razli?ne organizacije, medtem ko sta dve tretjini pomo?i opravljene v krogu lastne socialne mreže. Mnoge razvite dežele zadnja leta dejansko ne nudijo ve? toliko oskrbe v institucijah, pa? pa organizirajo oskrbo, ki starejšim omogo?a, da dlje ?asa ostanejo v krogu svoje družine oz. doma. Pri tem uporabljajo seveda tudi storitve na daljavo in pa storitve pomo?i na domu.
Naši cilji za izboljšanje kvalitete življenja starostnikov so zato usmerjeni predvsem v prizadevanje za rušenje stereotipov o starosti, o ustrezni pripravi na starost ter na doživljanje starosti v medgeneracijskem sožitju in pa pomo?i, v razvijanju socialnih storitev in programov, ki bodo omogo?ili starejšim, da ostanejo doma ali vsaj ?im dlje ?asa v svojem okolju. Da je v primeru, ?e se že selijo v domove, to le samo ena selitev, ne pa da za vsak primer, ko se mu zdravstveno stanje poslabša, se seli na drug oddelek, v drugo sobo. Vsi naši moderni koncepti že razmišljajo o tem, da je seveda soba, v kateri stanuje, njegovo novo domovanje in da je potrebno, da si tudi v njej z organizacijo svojega bivanja naredi to okolje ?im bolj podobno okolju, ki ga je imel doma.
Institucionalno varstvo mora upoštevati tudi željo po zasebnosti stanovalcev. ?aka nas tu še precej dela, predvsem v starejših domovih, kjer bo potrebno zmanjševati število postelj in ponuditi stanovalcem tudi ve? enoposteljnih sob, zagotavljanje ve? individualnosti, kar seveda pomeni, da si posameznih storitve in aktivnosti izbira sam.
Številni cilji, ki pomenijo boljšo kvaliteto obravnavanega podro?ja, te številne cilje bo nedvomno omogo?ila tudi uvedba dolgotrajne oskrbe ter sprejetje zakona o prostovoljstvu ter tudi uvedba enotnega standarda kakovosti.
Osnovni namen Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, ki ga ministrstvo pripravlja skupaj z Ministrstvom za zdravje in Ministrstvom za finance, je celovito urediti to podro?je, in sicer na na?in, da se integrirajo zdravstvene in socialne storitve, omogo?i enakomerna dostopnost na storitev na obmo?ju celotne države, zagotoviti trajen in stabilen finan?ni vir, pospeši izvajanje oskrbe v doma?em okolju ter vpelje ustrezno ureditev na podro?ju preventive, rehabilitacije in uporabe komunikacijskih in tehni?nih pripomo?kov. Upravi?enci do dolgotrajne oskrbe bodo osebe vseh starosti, ki bodo potrebovale pomo? pri opravljanju dnevnih opravil, ohranjanju preostalih psihofizi?nih sposobnosti ali zmanjšanju potrebe po pomo?i na najmanjšo možno raven v okviru možnosti pa tudi pri povrnitvi sposobnosti za življenje brez pomo?i druge osebe v obsegu najmanj sedem ur tedensko in za obdobje najmanj šestih mesecev. Zakon bo poleg dejavnosti dolgotrajne oskrbe urejal tudi zavarovanje za dolgotrajno oskrbo in strinjanje vseh resorjev je, da zavarovanje za dolgotrajno oskrbo predstavlja novo obliko obveznega in dopolnilnega socialnega zavarovanja. V dvoletnem prehodnem obdobju bo urejen postopen prehod iz sedanjega v nov sistem, pri tem pa bo zagotovljena tudi možnost ohranitve pridobljenih pravic, ki upravi?encem sedaj pripadajo po razli?nih sistemih. Pripravljen predlog zakona naj bi šel v javno razpravo konec tega meseca.
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa se zaveda tudi izjemnega pomena prostovoljnega dela, zato si je tudi v resolucijo o nacionalnem programu socialnega varstva kot eno izmed temeljnih usmeritev zadalo promocijo in razvoj prostovoljstva. Za dosego tega cilja so predvideni številni ukrepi, med katerimi je verjetno najpomembnejša priprava predloga zakona o prostovoljstvu. Pomembno je poudariti, da promocija in razvoj prostovoljstva ni domena enega ministrstva, pa? pa je potrebno medresorsko usklajeno povezovanje in sodelovanje vseh resorjev, ki jih prostovoljno delo zadeva, zato bo tako zastavljena tudi delovna skupina za pripravo zakona. Zakon zaradi aktivnosti države pri predsedovanju ni bilo možno uvrstiti v program Vlade za leto 2008. Ne glede na to pa bo ministrstvo v letošnjem letu nadaljevalo z aktivnostmi za pripravo predloga zakona. Pri tem naj še omenim, da se nam zdi osnutek zakona, ki smo ga prejeli s strani nevladnih organizacij, zelo dobra podlaga za oblikovanje ustrezne zakonske ureditve. Sicer pa ministrstvo promocijo in razvoj prostovoljstva v praksi izvaja že vrsto let, na podro?ju socialnega varstva. Prostovoljno delo pomeni pomembno dopolnitev strokovnemu delu, ki prispeva k izboljšanju kakovosti storitev in programov, zato ministrstvo spodbuja vklju?evanje prostovoljcev preko programov, ki jih financira na podlagi javnih razpisov.
Sofinanciranje vklju?uje tudi pomo? pri financiranju usposabljanja in izobraževanja prostovoljcev in stroškov organiziranja prostovoljnega dela in mentorstva.
Uvedba enotnega standarda kakovosti se nam zdi zelo pomemben cilj, s pomo?jo katerega bomo lahko zagotavljali enako obravnavo in kakovost storitev. Omogo?il bo primerljivost, dolo?il kriterije in merila za nadzor, merjenje in spremljanje procesov, vse pa seveda s ciljem stalnega izboljševanja procesov.
Vsi navedeni cilji ministrstva pa lahko bistveno dvignejo kvaliteto življenja starejših in zmanjšajo tudi možnost nasilja nad starejšimi. Danes so že bile predstavljene razli?ne oblike nasilja. Želela bi omeniti le še eno dimenzijo nasilja kot odlo?anje starejših brez njih samih. Ni potrebno, da gre zgolj za grobe oblike nasilja. O nasilju nad starostnikom v inštituciji lahko pravzaprav govorimo že, kadar gre za nasilno bujenje mimo njegove volje, kadar se mu vstopa v njegov prostor brez najave, brez trkanja, kadar mu strežejo hrano, ki jo ne more ali ne želi zaužiti in podobno. Precej težje je odkriti nasilje, kadar starostnik živi zunaj institucij. Zato imamo za prepre?evanje nasilja ali za blaženje posledic storjenega nasilja na voljo številne storitve in programe, kot so telefonska pomo? v stiski, pomo? na daljavo, varne hiše (prej so bile omenjene, da jih ni - imamo jih), medgeneracijska središ?a, lokalne koordinacije na terenu in pa seveda zelo razvejano mrežo nevladnih organizacij, ki lahko v sodelovanju s centri za socialo delo u?inkovito pristopi k reševanju omenjene tematike.
V zadnjih nekaj letih se je mo?no razširila mreža programov, namenjena medgeneracijskemu sodelovanju in socialnemu vklju?evanju starejših. Preko javnih razpisov za sofinanciranje dopolnilnih programov socialnega varstva se spodbuja razvoja mnogovrstnih oblik organiziranja medgeneracijskega prostovoljstva in medgeneracijskega druženja v skupinah za samopomo? kakor tudi programe pomo?i socialno ogroženim starostnikom, programe telefonskega svetovanja starejših ter programa za vklju?evanje starejših v aktivnosti pomo?i starejšim na domu. Ministrstvo je za programe medgeneracijskih in drugih skupin za samopomo? ter druge programe, ki v bivalnem okolju skrbijo za zmanjšanje socialne izklju?enosti starejših v letu 2008 namenilo preko 400.000 evrov. Potrebno je poudariti, da se starejši vklju?ujejo tudi v ostale programe socialnega varstva, odvisno od specifi?nih problemov, s katerimi se soo?ajo na primer v programe pomo?i za osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju in njihove svojce, programe urejanja socialnih stisk, povezanih z uživanjem alkohola. Programe, ki omogo?ajo neodvisno življenje invalidov in podobno.
Naš cilj je, da do leta 2010 preko javnih razpisov sofinanciramo širjenje sodobnih oblik medgeneracijskega druženja in prostovoljstva do 5 % starejših do 65 let. Za prihodnje leto pa predvidevamo tudi lo?en javni razpis, ki bo namenjen sofinanciranju programov za starejše. Za izboljšanje kakovosti življenja starejših nasploh in za ?im bolj usklajeno ukrepanje o pojavih nasilja, je zelo pomembno izobraževanje vseh pristojnih pa tudi ve?je vklju?evanje svojcev in lokalnega okolja. Zato smo ob sprejemu Zakona o prepre?evanju nasilja dali velik poudarek na sodelovanju pri ravnanju pristojnih v primerih nasilja nad starejšimi, tudi sodelovanje naših inštitucij in pa nevladnih organizacij, kar je bilo v razpravi tudi že omenjeno.
Gospa Angelca Žiberna je bila naša gostja na izobraževanju za regijske koordinatorke in strokovne delavce centrov za socialno delo, v septembru pa bomo skupaj s Skupnostjo socialno-varstvenih zavodov Slovenije pripravili seminar o nasilju nad starejšimi za strokovni kader v domovih za starejše.
Zahvaljujem se vam za to priložnost, da smo vam lahko predstavili naše nadaljnje aktivnosti in smo vam seveda tudi na voljo za dodatna pojasnila.
RUDOLF CIPOT: Zahvaljujem se Janji Romih in prosim gospoda Janeza Pezlja, Rde?i križ Slovenije, da nam predstavi nove oblike ranljivosti onkraj ekonomske logike.
JANEZ PEZELJ: Hvala gospod predsedujo?i. Prav prijazen vsem. Tukaj smo sedaj približno slabo urico. Jaz imam referat na petih straneh in ko gledam skorajda mi je zmanjkalo mesa oz. testa. O?itno vsi to problematiko dobro poznamo, ampak kljub temu bi rad par odstavkov vam predstavil. Namre?, na prvem podobnem sre?anju sem se nastopu v korist krajšega seminarja odpovedal. Na drugem sem prebral polovico, danes mi boste pa oprostili, ker bom nekoliko ve? prebral, ker sem si za to sre?anje vzel zelo veliko ?asa zato, da sem strnil v majhen del. Skratka, spoštovani gostje, predsednik Blaž Kav?i?, poslanci, ki redkokdaj tukaj sedijo. V ?ast in v veliko zadovoljstvo mi je, da vas lahko nagovorim ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad starejšimi. Predvsem me veseli zavzetost, ki jo vidim v našem skupnem iskanju konkretnih rešitev, kako ob?utno izboljšati kakovost življenja starostnikov med nami. ?as, v katerem živimo, nagrajuje najhitrejše. Mnogi med najhitrejšimi, ki sedijo v veliki dvorani Državnega zbora, tako hitijo, da jih danes ni tukaj. Tisti drugi, katerih korak ne uspe ve? slediti novemu tempu in noremu tempu, prepogosto ostajajo zadaj, s?asoma potisnjeni na rob družbe ali v kot sobe. Šibkost, ki jo prinese zadnje obdobje življenja, ko oko že spet nerazlo?no vidi, uho pa slabše sliši, ko so koraki spet okornejši in roke nemirne, nas dela neskon?no odvisne in neskon?no ranljive. Slovenska družba tega ne spoznava in ne prepoznava.
Vsak dan znova nam lahko tepta dostojanstvo, vsak nov dan le lahko le nova nema samote in lahko re?em tudi sramote. V?asih mine v joku in bole?ini, v?asih v neizpolnjeni želji po ?isto navadni ?aši vode. Popolna prepuš?enost drugemu je velika stvar in velika preizkušnja za vse. Gre za prepuš?enost drugemu. Za vsakega šibkega posameznika, ki se soo?a z bližino kon?nosti in nezmožnosti samostojnega življenja, za njegove skrbnike, katerih sr?nost se meri v njihovem spoštovanju, ustrežljivosti, ?love?nosti, empatij in nenazadnje za družbo, katere senzibilnost se meri v njeni skrbi za najšibkejše. Slovenska družba je tu na tem izpitu padla.
Aktualne demografske spremembe soo?ajo našo družbo z resnimi izzivi in zastavljajo zahtevna vprašanja o položaju starejših ljudi znotraj družbenega sistema, o kakovosti njihovega življenja, o njihovi blaginji ter o vzajemni odvisnosti ob komuniciranju med generacijami. V Sloveniji podro?ju starostnikov posve?amo v zadnjem ?asu nekaj ve? pozornosti. Uspeli smo celo pripraviti, kot smo slišali, predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, kako, drage moje in spoštovani, simboli?en naslov. Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi. Zaenkrat je vse, kar imamo od tega predloga, le dejstvo, da ga pripravljamo res dolgotrajno. Želim si, da bi ga tudi z našimi pritiski spremenili v izvršno dejstvo, pa ?e Slovenija predseduje EU ali ne.
Spoštovani, med vami je veliko dobrih ljudi, ki ljube?e skrbijo za starejše v krogu družine, sosedov in sorodnikov ali kot socialni delavci, patronažne sestre, družinski zdravniki in prostovoljci v razli?nih oblikah javnega servisa. Slišali smo, da imamo 62 centrov za socialno delo. Prav vse socialne delavke, na katere leti veliko kritike, so bistveno preobremenjene tudi z izpolnjevanjem razno raznih obrazcev in kot smo danes slišali, bodo imele dela še ve?.
Na Rde?em križu Slovenije z veseljem prepoznavamo vedno nove storitve in pomo?i, ki jih posamezniki in ustanove oblikujejo v skrbi za starostnike ter vneto iš?emo še boljših. Le pomo?i potrebnih je vsak dan ve? in ve? je razli?nih stisk, ki jih generira sodoben na?in življenja, saj aktualni družbeni pogoji samostojnost starejših le redko spodbujajo, ukrepov, ki bi dejavno vklju?evali starejše, pa je vedno premalo ali pa so gromozansko zbirokratizirani. Prav mimogrede smo pomislili na idejo, da bi se za?eli z zavarovalnicami pogovarjati in pogajati za sklenitev zavarovanja za nego na domu. Majhen razmislek, a vendarle.
Skratka, evropska nacionalna društva Rde?ega križa si prizadevamo izboljšati življenje starejših, skladno s strategijo mednarodne federacije Rde?ega križa in Rde?ega polmeseca, predvsem pa s pomo?jo humanosti svojih ljudi. Vedno apeliram samo na humanost naših ljudi. Temeljni cilji, ki jih s svojimi aktivnostmi in programi in ukrepi sledimo, so, nanizal sem jih približno devet, ne bi jih prebiral, ker so nekateri že to citirali, opozoril bi samo morda na res pristno tkanje vezi med generacijami s pomo?jo kakovostne mreže Rde?ega križa. Omenjam postaje prvih pomo?i, kjer se starostniki dobijo, merijo holesterol, pritisk in kot vemo najraje pa slišijo prijazno besedo in pogovor.
Spoštovani, zaznavanje, obravnavanje in prepre?evanje zlorab starejših tako predstavlja eno izmed posebnih nalog evropskih nacionalnih društev Rde?ega križa in Rde?ega polmeseca ter klju?no vpliva na na?rtovanje in izvajanje naše pomo?i. Aktualna družbena realnost nam žal kaže, da je biti star že sam po sebi velik razlog za pove?ano ogroženost zdravja, znatno socialno in ekonomsko negotovost in socialno izklju?enost. S staranjem prebivalstva se njihova ranljivost ve?a, zlorabe množijo in nasilje krepi.
Omenil sem že dragoceno skrb najbližjih, a je žal veliko tudi situacij, kjer se posamezniki ali institucije v odnosu do starejših ljudi postavijo v nadrejen položaj in zlorabijo pri?akovano zaupanje. Zato se mi zdi vedno znova poudarjati, da je vsaka oblika zlorabe, ki prizadene starejšo osebo ali katero koli ali prinese izgubo nasilje in da je vsak tak, ki to po?ne, nasilnež. Izkušnje kažejo, da nasilje nad starejšimi pogosteje ni enkratni dogodek, temve? je dalj ?asa trajajo?e, zato so njegove posledice še toliko bolj bole?e in ugodnejše (?).
V nadaljevanjih tudi sam omenjam vrste nasilja. Poudaril bi, da je tovrstno nasilje eklatantno kršenje ?lovekovih pravic. Nekatere teh kršitev pa so celo kriminalna dejanja in v glavnem ostanejo za stenami. Žalostno dejstvo je, da kar dve tretjini žrtev predstavljajo ženske in da imajo žrtve zlorab krajšo pri?akovano življenjsko dobo. Danes smo nekaj že slišali o oblikah nasilja, ki mu pravimo zanemarjanje. Glede na to, da kolegica pred menoj ni opozorila na vrsto teh zadev, bi opozorila samo še na neustrezno doziranje potrebnih zdravil, še posebej uspaval in pomirjeval in tudi tu ima naše zdravstvo pomembno vlogo.
Skratka, govoril bi tudi o posledicah velikega bremena in stresa, ki ga nega starejših in opešanih predstavlja. Razlogi so znani. Vedno je premalo ljudi, ki bi skrbno skrbeli za starejšega, zato so prepogosto najožji skrbniki podvrženi stresnim okoliš?inam in iz?rpanosti. Še vedno je premalo podpornih mehanizmov, ki bi posredovali pomo? pri skrbi, znanja in izkušnje. Zato vidim klju?no vlogo Rde?ega križa Slovenije in vseh nas ne le v angažiranem zagovarjanju pravic starejših oseb in opozarjanju na njihov položaj, ne le v pritiskih na politi?ne, finan?ne, upravljavske in administrativne mehanizme za doseganje kakovostnega in dostojanstvenega življenja starejših in da se vloga starejših v družbi ustrezneje prepozna, pa? pa v iskanju konkretnih poti, poti, kakršne iš?emo danes, poti, po katerih bo pomo? starejšim in njihovim skrbnikom še bližja, še dostopnejša lahko re?em toplejša, pravi?nejša in ustreznejša.
Na Rde?em križu se zavedamo, da moramo ve? storiti pri osveš?anju starejših in najširše javnosti s problematiko zlorab. Naj opozorim le na eno od oblik zlorabe starejših, o njih, to smo danes že slišali, prepogosto sebi?no, nepou?eno odlo?ajo drugi. Tisti, ki imajo, v?asih v šali re?emo: pet minut ?asa.
Na Rde?em križu Slovenije se zavedamo, da moramo ve? postoriti pri osveš?anju starejših in najširše javnosti s tematiko zlorab. To sem že poudaril, se opravi?ujem. Skratka, menim, da so tovrstna sre?anja pomembna in da so posveti nujno potrebni, ?eprav nekateri so prepri?ani, da so nepotrebni, ker prepri?ani prepri?ujemo prepri?ane, ampak ?e teh sre?anj ne bi bilo, potem niti glasu o takšnem nasilju, kot je to, ne bi prišlo na plan. Izdali bomo zbornik, kolegov novinarjev tukaj ne vidim, to je za slovensko raziskovalno novinarstvo tipi?no, ampak iz te sobe bomo šli zadovoljni, da smo naredili korak naprej.
Skratka, zavzemamo se za nenehno dopolnjevanje aktivnosti za skrbno spremljanje starejših ljudi v družbi, družini in domovih za ostarele za dosledno in odgovorno preverjanje, kaj se z njimi dogaja, za veliko tesnejše socialne stike in za odpiranje novih na?inov povezovanja družin. Le s trdnimi mrežami in mo?nimi zavezniki med družino, zdravstvenimi in socialnimi delavci ter drugimi nevladnimi organizacijami, lahko … (nerazlo?no) ostarele in nemo?ne ter skupaj z njimi prepre?ujemo zlorabe in kršenje ?lovekovih pravic starejših ljudi.
Spoštovani, poudaril bi še in opozoril na demografske vzorce. Spreminjajo?i se demografski vzorci izpostavljajo starejše ljudi novim tveganjem in novim tveganjem, to bi rad poudaril, in ustvarjajo nove oblike ranljivosti. Poiskati hitre in ustrezne odgovore najbolj pomo?i potrebnim in ranljivim starejšim je zato velik izziv za vsa nacionalna društva (ali Rde?ega križa, ali Karitasa, katerega koli že). Se?i moramo onkraj ekonomske logike, malce demagoško re?eno, v srca vsem nam. Zato je še kako pomembno, da se vsak po svoje in vsi skupaj trudimo, da so starejši v družbi priznani in sprejeti na na?in, da si lahko sami zagotavljajo svojo družbeno vlogo in pomen. Ne gre za ni? drugega kot za priznavanje pravic ljudi do enakih možnosti in obravnave na vseh podro?jih in v vseh obdobjih življenja, tudi takrat, ko starijo. Ne pozabimo, oblik ranljivosti, kot sem poudaril, onkraj ekonomske logike je bistveno ve?, kot vemo in smo pripravljeni priznati. Ho?emo ali no?emo priznati, kot sem dejal na za?etku tega referata, v tej slovenski družbi kot drugje zmagujejo in se nagrajuje najhitrejše. Ti pa so praviloma taki hitri in tako zaposleni, da pozabijo tudi na svoje starše. Ti so praviloma tako hitri, da se te svoje hitrosti zavedo šele tisti trenutek, ko so na pragu doma za ostarele in ugotovijo, da nimajo ve? prijateljev, znancev, pa? pa, da imajo samo kup?ek denarja, s katerim si ne morejo pomagati.
Spoštovani, od ?asa do ?asa vas prijazno vabim, upo?asnimo korak. Pogosteje ga usmerimo v najbližji dom starostnikov, bolnišnico ali pa, ?e imate to sre?o, k svoji materi, o?etu. Zakaj? Odgovor najdete tudi v tem mojem skrajšanem in v vaših referatih. Besede, ki smo jih slišali, ki ste jih oddali in ki so zapisane, naj ne umrejo v tem prostoru, pa? pa naj živijo naprej s slovenskimi mediji ali brez. ?e bomo ra?unali na druge, se bomo dobili ?ez leto dni in ugotovili eno in isto. Ampak prepri?an sem, gospa Mateja je rekla: nekoliko manj nas je, da nas je v tej dvorani vedno ve?, vse ve? tistih, ki delajo s srcem in z razumom in tudi znanja imamo dovolj. ?e pa bomo znali izkoristiti še znanje ljudi, o katerih danes govorimo, potem bomo naredili nekaj dobrega za to družbo. Hvala.
RUDOLF CIPOT: Zahvaljujem se gospodu Janezu Pezlju iz Rde?ega križa Slovenije za zanimivo razmišljanje okrog hitrosti, vendar ob tem mi dovolite, da kot predsedujo?i tudi dodam, da predvsem se moramo zavedati, da starejši na mlade prenašajo kompeten?ni profil in kompeten?ni profil ima pet dejavnikov. Znanje, res, da se hitro spreminja, vendar izkušnje, spretnosti, kontakti in pa predvsem izkušnje kot pomemben dejavnik, so štirje zelo glavni dejavniki kompeten?nega profila ?loveka in to starejši nosijo s seboj. ?e se družba zaveda, da od starejših lahko potegne tudi ustrezno tiho znanje in to od njih lahko potegne takrat, ko so starejši zdravi, zato je pri celi zgodbi tudi zelo pomembna vloga Ministrstva za zdravje, zato prosim gospoda dr. Roberta Medveda in dr. Jožeta Ramovša, da predstavita tudi vlogo Ministrstva za zdravje. Izvolite.
DR. ROBERT MEDVED: Hvala lepa za besedo. Najprej vas prav vse lepo pozdravljam v imenu prim. Remškarja, direktorja Direktorata za zdravstveno varstvo in dr. Žiberne, državnega sekretarja, ki se hkrati tudi opravi?ujeta, ker zaradi neodložljivih obveznosti danes ne moreta biti tukaj z nami.
Naj povem, da se na ministrstvu zavedamo, da gre za podro?je, ki ni dovolj v zavesti naše družbe, v zdravstvu pa se z nasiljem in zlorabo starejših sre?ujemo predvsem v patronažni službi in družinski medicini. Zdravniki so obveš?eni, da so zelo sumljivi pogosti padci starejših, zlasti na primer po stopnicah, kar je pogosto izgovor za poškodbe, ki so posledica nasilja. Kar se ti?e drugih vrst nasilja, ki jih današnji posvet omenja, je veliko takih, ki se v zdravstvu ne registrirajo in za katere nimamo natan?nih podatkov. Ministrstvo za zdravje pozdravlja to iniciativo in se je v okviru svojih pristojnosti pripravljeno vklju?iti v odkrivanje in prepre?evanje nasilja nad starostniki. Inštitut Antona Trstenjaka je v sodelovanju z ministrstvom v preteklih letih opravil veliko raziskovalnega dela na podro?ju nasilja nad starejšimi osebami in prišel do zelo koristnih ugotovitev, ki so na voljo. O tem vam bo kasneje v razpravi ve? povedal gospod Ramovš, direktor inštituta. Povem naj še, da predlog resolucije o nacionalnem planu zdravstvenega varstva za obdobje 2008-2013 predvideva izboljšanje zdravstvenega varstva starejših z izpolnitvijo in uravnoteženjem mreže zdravstvenega varstva, s ?imer bo zagotovljena enakomernejša dostopnost do zdravstvenih storitev tudi starejšim osebam. Predlog resolucije predvideva za vsako pokrajino vsaj eno negovalno enoto s paliativnim oddelkom in ustanovitev vsaj petih negovalnih bolnišnic na celotnem obmo?ju Slovenije. Predvidena je tudi širitev zdravstvene nege na domu. Zagotoviti pa bo potrebno predvsem dodatno izobraževanje o zna?ilnostih zdravega kot tudi bolnega starejšega ?loveka za vse zdravstvene delavce, kar je trenutno verjetno še dokaj pomanjkljivo. Hvala lepa za pozornost.
RUDOLF CIPOT: Hvala lepa. Sedaj prosim dr. Jožeta Ramovša.
DR. JOŽE RAMOVŠ: Lepo pozdravljeni in pozdravljeni. Par besed o zdravstvenem prispevku na tem podro?ju. Naj opomnim samo to, da Slovenija je imela na gerontološkem podro?ju med leti 1966 in 1986/88 gerontološko znanost zelo razvito, dr. Acento (?) pokojni lani je to vpeljal potem je pa malo stalo in na nek na?in Inštitut Antona Trstenjaka se je znanstveno pa tudi operativno tukaj vklju?il in po letu 2000 sta potem Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in pozneje tudi Ministrstvo za zdravje se zavzela, da se obnovi gerontološki inštitut in v tej vlogi na nek na?in kot servis obeh ministrstev tukaj te podatke podajam. Nasilje nad starejšimi se je za?elo v znanosti pojavljati bolj pogosto po letu 1999, to pa pomeni ob sklepu stoletja otroka in ob prehodu na stoletje starih ljudi. To leto je bilo namre? mednarodno leto starih ljudi in tudi pri nas so se za?ele pojavljati takoj po tem letu prvi dogodki. Recimo, mejni je bil na Oto?cu, gerontološko društvo je imelo posvet in zbornik, kjer je prišlo na dan veliko svetovnih in doma?ih podatkov, podobno kot danes tukaj. Inštitut je podobno se takrat za?el vklju?evati v raziskovanje, tako da leta 2002 smo opravili oz. publicirali prvo raziskavo malo temeljitejšo kvalitativno na konkretnih primerih, in sicer medgeneracijsko nasilje mlajših nad starejšimi, pa ne samo te torbice, ki jih trgajo zasvojenci mladi po ulicah starejšim gospem, ampak tudi drugi vidiki, vendar pa kvalitativno. To se pravi iz ljudi ven pa tudi obratno medgeneracijsko nasilje starejših nad mlajšimi, tudi kvalitativno. Namre?, že pri tej raziskavi se je pokazalo to, kar znanstveni podatki govorijo, da vzorci vedenja ne gredo iz otrok in mladine na starejši dve generaciji, srednjo in tretjo, ampak obratno. Da, ?e se nasilje pojavlja ve? med mladimi, kar je o?itno, da to pomeni, da smo srednja pa tretja generacija tako ravnali nekaj narobe, da socializiramo mlajšo generacijo k ve?jemu nasilju. To je bila recimo ena. Potem je v tem ?asu bila tudi raziskava o nasilju starejših oz. otrok v zrelih letih, ki so alkoholiki, nad ostarelimi starši. To je bila analiza primerov centrov za socialno delo najhujših v ljubljanskem okrožju, in sicer najhujši primer je bil, ko je alkoholik 50, 60-letnik, klošar skorajda, svojo mater ubil na boži?ni ve?er, ker je mislil, da je novo leto, in je prišel po penzijo. Enkrat na leto je hodil k bolni materi domov, ostareli, ki je bila polpokretna in ker je mislil, da je novo leto, da je penzija, je prišel domov. Je rekla mati: ni še penzije. In jo je ubil definitivno. Dvajset, trideset takih primerov analiza nasilju srednje generacije, odraslih otrok nad ostarelimi starši, in sicer izklju?no zaradi alkoholizma. Tega nasilja je veliko. Alkoholizem v družini je številka ena za težje nasilje.
Leta 2004 je bila ve?ja raziskava, ki je bila tudi objavljena, o nasilju pa zlorabah nad starejšimi ljudmi, ki je ven prinesla spoznanja ali pa bom omenil potem vsa spoznanja na kup?ku, da bo hitreje in leta 2006, spet je bila tematska številka precej posve?ena nasilju, to je bila pa analiza nasilja nad starejšimi v slovenskem dnevnem tisku, trije dnevniki: Delo, Dnevnik in Ve?er za šest mesecev (od jeseni 2005 do pomladi 2006), analiza podrobna, kaj so pisali o nasilju nad starejšimi. Rezultat, da ga sedaj omenim, je relativno porazen. Ve?ina ?lankov, dale? nad 90 %, so samo ?rna kronika in pravzaprav so bili v šestih mesecih v centralnih dnevnikih samo trije ?lanki, ki so se vsebinsko posve?ali nasilju nad starejšimi. To pomeni, da je tema v medijih, kar je bilo pravkar tudi povedano, na nek na?in slepa pega, kolikor pa je obravnavano, je pa obravnavano samo negativno kot alarm, kot analiza alarma, kar pa pomeni po današnjih spoznanjih ve?anje problematike.
Ves ?as pa v reviji, letos je XII. letnik, posredujemo slovenski strokovni javnosti, ne samo socialni pa zdravstveni, ampak celotni, tuja spoznanja in zunaj imate tole številko, kdor jo ho?e vzeti, tako kot primer, ker jo še imamo za cel zbor in smo jo prinesli enih 40, in sicer od strani 46 do 56 povzetka dveh velikih raziskav lansko leto ob mednarodnem letu enakih pravic, in sicer diskriminacija starejših v državah EU. Veliko delo, ki je tukaj povzeto na manj kot eni strani, v katerem so tudi seveda podatki raziskave v Sloveniji, evropske ne naše, kjer Slovenija je kar precej na ?astnem mestu. Ni slabo odnesla. In potem drugo delo: boj proti starostni diskriminaciji v državah EU, kjer je tudi na eni strani dobri v dveh stolpcih povzeto veliko delo evropsko, kjer tudi Slovenija, ne moremo re?i, da je slabša od stale Evrope, ki je bila raziskovana.
V povzetku nekaj znanstvenih spoznanj o nasilju, zlorabi pa diskriminaciji. Te tri pojme je dobro lo?iti med seboj. Prva zadeva je, da 75 % grobo, ve?ina raziskav to kaže, tri ?etrt nasilja nad starimi ljudmi je v doma?i družini. Torej sklep: ?e ho?emo nasilje množi?no prepre?evati, moramo iti v doma?o družino, to, kar so prej iz Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve tako fino poro?ali in je zakon sprejet. Upajmo, ?e ga bomo implicirali, da v enem doglednem ?asu, dogleden ?as za preventivo je pa 25 let vztrajnega dela. To se pa moramo zavedati, da preventive ni v petih letih, da je treba vztrajno dodajati 25 let, to se pravi odraš?anje ene generacije.
Drugo spoznanje: nasilja je najve? med bolnimi ljudmi. ?e je težja bolezen, zlasti duševna ali pa socialna bolezen pa tudi telesna onemoglost, ve? je nasilja. Med socialnimi boleznimi izstopa kot izzivalec nasilja zlasti to, da so stari ljudje sitni, zagrenjeni, ?rnogledi. Tega je pa ?edalje ve?, ker to je posledica današnjega ?asa in srednja generacija pa mlada, ki sta bolj razvajeni pa bolj avtonomni, se bolj zavedamo svojih pravic, manj smo pa usposobljeni za dialog pa za razumevanje drugih so?utno, bomo zelo verjetno sedanja generacija, povojna, ki se bo starala, bistveno bolj zahtevna, sitna, ?rnogleda, zagrenjena. To pa pomeni, da bo izzivalec nasilja polovico manjše generacije, ki je za nami, huda. Namre?, eno od spoznanj, tretje, ki bi ga omenil: danes se nasilje nikoli ne obravnava lo?eno med nasilnežem in žrtvijo, ampak obe strani. To pa pomeni, kako prepre?imo nasilje s strani nasilneža. Tukaj so zapori in pa vzgoja zelo daljnoro?na, kako pa nasilje prepre?ujemo s strani žrtve, tukaj pa kratkoro?no veliki uspehi. Mi smo sedaj dve leti imeli en projekt skupaj z Evropo, majhen, samoobramba starejših žensk pred nasiljem na cesti in v družini in se izredno obnese. V kratkih 10-ih urah dobijo starejše ženske, upokojenke toliko znanja, da znajo prepre?iti na cesti glavnino nasilja, to se pravi torbico, kako jo nosi, kakšno ima, kdaj hodi, kje hodi, kako se obnaša, kako reagira, ko ji torbico ho?e izpuliti, zlasti pa nasilje v družini, ki smo ga mi dodajali evropskemu projektu, kako s komunikacijo prepre?iš nasilje recimo nad pijanim partnerjem, sinom ali komerkoli, ki v družino pride. Tukaj so velike šanse.
Tretja stvar je nasilje v stresu. Veliki povzro?itelji nasilja v družinah in v ustanovah nad starejšimi, v javnih ustanovah, kot so domovi za stare, bolnice, negovalne bolnice, so negovalci. Vendar ne negovalci, ker bi bili slabi, ampak negovalci, ki so pod stresom in potem pride zahteven, siten ?lovek ali pa celo agresiven, imamo primere po domovih, ko odreagirajo na nek na?in res v obrambi, ko star ?lovek ugrizne negovalko v dojko kot pes. In seveda to je stres, ki potem popusti. Ra?unajte, negovalka, ki mora toliko na dan jih negovati. To je zelo stresno delo. Ni pa usposobljena niti eno uro za razumevanje starega ?loveka niti za komunikacijo s starim ?lovekom, kaj šele za komunikacijo s težavnim starim ?lovekom. Usposobljena je za menjati plenice, za negovati, ne pa za komunikacijo. To pa pomeni, ?e ho?emo nasilje prepre?evati, usposabljajmo to, kar je lansko leto deklaracija v Španiji v Leonu družinske ?lane usposabljati za razumevanje starega ?loveka, oskrbovalce. To je ta deklaracija v Leonu, ekonomska deklaracija dala v prioriteto prvi? in poklicne kadre pri oskrbi na domu, zlasti pa v institucionalnih ustanovah so najbolj obremenjene, usposabljati za boljše razumevanje starih ljudi in za komunikacijo z njimi, kadar so težavni.
Tukaj bom kon?al in bom rekel, da poleg Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in zdravstva, ki res mislim, da se trudita na gerontologiji, je odlo?ilno ministrstvo, verjetno bolj odlo?ilno kot ta dva za prihodnjih 25 let, resor za šolstvo, za vzgojo. Medgeneracijsko nasilje v naslednjih 25-ih ali pa 50-ih letih, tja do 50, ko se bo staralo prebivalstvo, lahko za?nemo prepre?evati z vzgojo, za dialog, za so?utje v družini v predšolskem obdobju, v vzgojnovarstvenih ustanovah, v osnovni šoli in vse tja do univerze za tretje življenjsko obdobje, seveda pa za nazaj: nasilje nad mladimi in prepre?evanje izzivanja nasilja. To se pravi, vse stopnje vzgoje in izobraževanja imata v naslednjih petih letih, ko je še odprta niša za prepre?evanje velikih kolapsov glede staranja prebivalstva, imate veliko nišo tukaj, da za?nete temeljit program, ki bo potem trajal 25 let. Dobro izkušnjo vam povem: tam, kjer delamo medgeneracijska središ?a, recimo Komenda sedaj, prvo leto smo delali samo z vodstvom vrtca in osnovne šole, vseh ob?inskih, seveda v skladu z ob?insko strategijo skrbi za starajo?o se družbo v ob?ini, drugo leto, to je letos, z vsemi vzgojiteljicami in z vsemi u?itelji, zelo skrbno pa ne veliko. Tri ure samo, ampak tiste tri ure pa temeljito. Naslednje leto, ko bo pa dom zgrajen, pa z vsemi u?enci. V to smer je treba peljati 25 let, tako da bi tukaj apeliral z vidika znanosti na sistemati?no in vztrajno delo. Prostovoljci so bili omenjeni. Prostovoljci so krasni prepre?evalci nasilja v ustanovah.
Pred dobrimi 20 leti smo za?eli usposabljati voditelje medgeneracijskih skupin za samopomo? po domovih. Takih skupin je v domovih 300 skoraj in eden evropskih znanstvenikov, ki je prišel na ogled, je rekel: ali veste, zakaj je tole važno, da hodijo prostovoljci enkrat na teden za eno uro pa imajo skupino v domu? Pa sem rekel: zmanjšujejo osamljenost starih ljudi, družabno življenje. Je rekel: ne! Glavna stvar je: ti ljudje so prepre?evalci notranjega nasilja nad starimi. Prvi? sem na to pomislil tam leta 1990, ko mi je nekdo iz tujine rekel. Glejte, moj prispevek bi bil, da apeliram, da vzgojo sem pripeljemo in da Državni svet, ki je eminenten, ZDUS, ki je to tudi organiziral in vsi drugi, ki smo tukaj, tudi znanost, ki jo jaz zastopam, naredimo neko povezavo zato, da bi naslednjih pet let zelo naredili eno pametno strategijo pa usmeritev prepre?evanja nasilja, zlasti z vzgojo, za so?utno dialoško sožitje proti tej sedanji vzgoji za samozadostno, monološko življenje od otroka do sedaj. Hvala lepa za pozornost.
RUDOLF CIPOT: Hvala lepa dr. Jožetu Ramovšu za zelo zanimivo podajanje teme. Na to vsebino se gotovo veže tudi razmišljanje dr. Volj?a in bi vas prosil. Glede na to, da je še nekaj razpravljavcev, predlagam, da se omejimo malo na pet minut, tako da bomo lažje prišli skozi, ker bi želel, da se tudi po teh bogatih referatih potem razvije ena plodna razprava.
DR. VOLJ?: Hvala lepa gospod predsedujo?i. Gospe in gospodje, gospod predsednik Državnega zbora, jaz sem si par to?k tukaj pripravil ob tem, ko sem poslušal vaše referate, tako da vam vnaprej zagotavljam, da ne bom dolg.
Ko razpravljamo o nasilju nad starejšimi ljudmi in o vseh njegovih oblikah, se spomnimo na to, da so obrazi tega nasilja pravzaprav enaki tudi v nasilju nad otroci in ženami, o katerih je bilo v naši družbi v našem ?asu kar nekaj govora. Tako da pravzaprav govorimo o enem nasilju, ki pa seveda vedno ima svoje žrtve, žrtve so pa tisti, ki v naši družbi predstavljajo šibkejšo plat naše družbe. ?e bi uspeli zmanjšati nasilje nad otroci in ženami, bi zagotovo bilo tudi manjše nasilje nad starejšimi. Obenem pa je nasilje sen?na plat naše družbe, ?eprav se mi tule, vsi, ki smo notri, od njega distanciramo, da obsojamo, ga skušamo zmanjšati, je vendarle del nas, ker se dogaja v naši slovenski družbi. Je torej znak negativne kulture, ki jo vsaka družba ima. Etika družbe v povezavi z nasiljem je gotovo tudi etika, ki na svoj na?in zadeva vsakogar med nami.
Sedaj pa drugo, kar bi rad povedal. Živimo v ?asu, ko dolgoživost družbe in posameznikov raste. Ta dolgoživost prinaša s seboj dobre in slabe strani. Mogo?e v navednicah slabe, ampak stvari, ki predstavljajo še nerešena in zapletena vprašanja. Po eni strani, ker sodelujem aktivno s Svetovno zdravstveno organizacijo, bi vas rad seznanil tudi z nekaterimi stališ?i, ki jih ta organizacija do te teme ima, do dolgoživosti še posebej.
Po eni strani propagira zdravo in aktivno življenje starih ljudi in ga opredeli takole. Zdravo in aktivno živi posameznik, starejši posameznik, ki je sposoben v družbi spoznavati vse možnosti, ki mu jih družba nudi za izboljšanje in vzdrževanje njegovega zdravja in ki je hkrati osebno sposoben, da te možnosti tudi uresni?i. To je ena stvar. Drugi kriterij zdravega in aktivnega življenja je, da ta posameznik aktivno živi z družbo. Tako, kot sem zadnji? nekje rekel, to ne pomeni, da bere ?asopise, gleda televizijo in kolne nad politiko. To ni aktivno sodelovanje v družbi. Ampak, da je vklju?en v razli?ne programe, tako da svoje sposobnosti in svoje znanje aktivno povezuje z družbo. In tretji pogoj, silno pomemben, da ima socialno in zdravstveno varnost. ?e to potegnemo skupaj, lahko ugotovimo nekaj: kdor na ta na?in zdravo in aktivno živi, je zagotovo varen pred nasiljem v starosti. Nasilje se pa, kot re?eno, izvaja nad tistimi starimi, ki so nebogljeni in revni. Revš?ina je zaveznica vsakršnega nasilja v vseh družbah in ?e menimo, ko se pogovarjamo o revš?ini v svetu, da je revš?ina omejena predvsem na revne države Afrike in tako dalje, se motimo. Raziskave Svetovne zdravstvene organizacije kažejo, da žepi revš?ine v razvitih družbah Evrope rastejo in naraš?ajo. Isto, kar se dogaja tudi pri nas v Sloveniji in na kar se ves ?as opozarja.
?eprav recimo, katero je to že posvetovanje danes, ?etrto. To je recimo ?etrto posvetovanje. O tem se govori in piše. Govorimo o nasilju nad ženami, nad otroci, hkrati pa govorimo: nasilje raste. Kaj to pomeni? Tu gre za neko diskrepanco, kar pomeni, da kot družba smo sicer sposobni registrirati pa se pogovarjati, ukrepati pa slabo. Nam nikakor ne gredo te stvari od rok. Zaradi tega se je treba vprašati, kako naprej. Nekaj tega je povedal že gospod Ramovš. Nekaj tega je bilo re?eno recimo tudi v poro?ilih s posameznih ministrstev, vendar pa mislim, ?e smo ?isto odkriti, mi to?no ne vemo, kako naj to delamo. Napisali smo zakon. Ja, zakon mora zaživeti, nujno mora zaživeti. Pomembna je strategija recimo, ki smo jo sprejeli. Pomembna je vzgoja v medgeneracijski solidarnosti, vzgoja otrok in tako dalje, kako bodo generacije med seboj živele. Na vseh teh podro?jih že delamo v Sloveniji. Predvsem pa, veste, gradimo nekaj, kar imenujemo sistem dolgotrajne oskrbe tistih nebogljenih, ki niso nujno samo stari ljudje, ampak pretežno stari pa so. Zaradi dolgoživosti jih bo vse ve? in ve?. Torej, ?e bomo uspeli zgraditi, ko bo zakon sprejet, vi ga pripravljate na ministrstvu, zakon o dolgotrajni oskrbi in ?e bomo vzpostavili u?inkovit sistem, ki bo dolgotrajno oskrbo v družini, družinskih ?lanov povezoval z zdravstveno oskrbo na lokalni skupnosti s socialnimi dejavnostmi, z rehabilitacijskimi dejavniki pa ?e ho?ete tudi duševno in duhovno oskrbo, potem bomo vrgli na družbo neko mrežo, ki bo sposobna zajeti ve? deviacij, kot jih imamo danes. Zaradi tega jaz osebno v zakonu o dolgotrajni oskrbi vidim eno rešitev, ki bi jo morale zagovarjati pravzaprav tudi vse politi?ne stranke, zlasti pa recimo tule vidim kolega Žnidarši?a, recimo stranka, ki je že po svoji naravi nekako povezana s temi stvarmi pa no?em nobenih politi?nih prosim, da ne boste to napa?no razumeli. Govorim samo, da je nujno potrebno.
S tem bom zaklju?il. Danes nas je tukaj, Rde?i križ je bil, ministrstva so bila, Inštitut Trstenjaka, potem vrsta organizacij, nekateri boste še govorili in tako naprej. Vsi imamo pred seboj eno željo, en cilj. Kako zmanjšati nasilje nad starimi? Ne drobimo te mo?i. Zakaj ne ustanovimo nekega partnerstva, zakaj te mo?i ne združimo in na ta na?in pridemo do ve?je družbene veljave, do ve?je u?inkovitosti in ?e ho?ete tudi do ve? sredstev, s katerimi je lažje izpolnjevati tako politiko. Predvsem pa bi morali skrbeti, da bi v slovenski družbi zavest o potrebi prepre?evanja nasilja nasploh bila ves ?as prisotna, ne samo da vzplamti recimo takrat, ko se takole sre?amo ali pa recimo mediji o tem kaj pišejo ali pa ne pišejo. Za kontinuiteto gre in potrebno je tudi poskrbeti za tako kontinuiteto, da bodo ministrstva potem, ko jim mine mandat, da nova ekipa, ko pride, da se ne bo za?ela spet jovo na novo z nekimi novimi programi in tako naprej, ampak da gre tu za neko nacionalno kontinuiteto, ker politizacija ne bi smela biti dovoljena. Vse to so tiste stvari, jaz mislim, ki bi jih morali nekako se zavedati pa peljati naprej in res naj zaklju?im s tem, kar je bilo danes že ve?krat re?eno. Glejte, izkušnje in pre?iš?eno znanje starih, starejših, je po upokojitvi pri nas z zakonom blokirano. Nenadoma vse, kar veste, kar znate, od dneva naprej, ko ste se upokojili, nima nobene družbene veljave ve?. Družba ne rabi tega ni?, mimo, konec, znajdi se, kakor veš in znaš. Hkrati pa imamo nizko rodnost. Kdo bo ?ez 30 let združil dovolj sredstev. Rezerva je samo v tej tretji generaciji. Sprostimo to znanje, sprostimo ta kapital, seveda tisti, ki to ho?ejo, da bodo lahko družbi še naprej dajali in zaradi tega bo tudi medgeneracijska solidarnost varnejša. Namre?, ?e bomo dovolili, da bo nasilje z revš?ino naraš?alo na eni strani, na drugi strani pa naraš?alo število in bogastvo dolo?enega števila v naši družbi, potem pred nami, gospe in gospodje, ni mirne in varne bodo?nosti. Hvala lepa.
RUDOLF CIPOT: Hvala lepa dr. Volj?u. Sedaj bi prosil za besedo mag. Bojano Cvahte, in sicer iz Urada varuha za ?lovekove pravice z vsebino: možnosti in aktivnosti Varuha ?lovekovih pravic na tem podro?ju.
MAG. BOJANA CVAHTE: Hvala lepa za besedo. Tudi jaz bi najprej pozdravila vse udeležence, zlasti tiste redke funkcionarje, ki so nam namenili trenutek svojega dragocenega ?asa in nas poslušajo. Posebej bi pozdravila tudi v imenu varuhinje ?lovekovih pravic dr. Zdenke ?ebašek Travnik, ki je, kot veste, namenila eno od svojih prioritet prav varovanju pravic starejših.
Ko sem se nekako pripravljala na tale moj prispevek, sem pomislila, da sem pravzaprav v predhodnih referatih, ki sem jih imela v zvezi z varovanjem pravic starejših, povedala že pravzaprav skoraj vse. Danes bi morda ?isto na kratko samo še poudarila recimo pristojnosti Varuha ?lovekovih pravic. Jaz mislim, da jih ni treba povedati, ker jih poznate vsi. Predstavila sem tudi že na?ine obravnavanja teh pobud, navedla zakone, konvencije, predpise, ki so zanj obvezujo?i. Predstavila sem probleme, s katerimi se Varuh vklju?uje pri obravnavi pravic starejših, poudarjala nujnost seznanjanja starejših z njihovimi pravicami, potrebo po promociji njihovih pravic. Govorila sem o ozaveš?anju, senzibilizaciji družbe glede pravic starejših, o medijih, ki se aktivirajo samo takrat, kadar zaznajo kako grdo zgodbo, da se v naši družbi premalo zavedamo posledic staranja prebivalstva, da premalo storimo za uveljavitev celovitega pristopa pri obravnavanju specifi?nih potreb in pravic starejših, da se ve?a težnja po zmanjševanju ugodnosti in storitev, namenjenih starejših, in zaznavamo v zdravstvu predvsem, ko nekatere storitve so že predrage za starejše.
Poudarila sem tudi že, da Varuh prejema manj pobud, kot bi pri?akoval, od starejših, še manj pa je tovrstnih pobud, ki bi se nanašale na nasilje nad starejšimi. Poudarila sem tudi že dilemo, kdaj pravzaprav lahko govorimo, da je nekdo starejši, ali je to kronološka starost, ali je to vitalnost, funkcionalna starost, osebno po?utje, pogostost razli?nega dojemanja nasilja in zlorab, še posebej, ko govorimo o nasilju nad starejšimi. Torej, ali nasilje zaznamo samo takrat, ko govorimo o fizi?nem, psihi?nem, ekonomskem nasilju, ali ko govorimo o zlorabi, zanemarjanju ali trpin?enju ali pa je nasilje tudi to, kar sam razumem kot nasilje nad starejšimi, torej oblike diskriminacije, ko dajemo starejšim mnogo manj priložnosti, da ostanejo v družbi aktivni in vplivni, ko jim kot družba ne omogo?imo, da ostalima dvema generacijama posredujejo svoje znanje in izkušnje, ko ob vedenju, da se ve?a število prebivalstva, starega nad 65 let, ne zagotovimo zadostnega števila domov, da vemo, da je premalo negovalnih bolnišnic, premalo dnevnih centrov, da so kapacitete seveda v teh domovih, ki že so, premajhne, da je premalo patronažnih sester, ki bi pa? starejše obiskovale, da je v institucijah zaposlenih premalo za delo s starejšimi usposobljenega osebja, da se še vedno nismo resno lotili problema zagovorništva, ki bi zadevalo tudi starejše, da poudarjam tudi to, kar je bilo danes že re?eno, da puš?amo ve?anje revš?ine in socialne izklju?enosti starejših in da seveda vsi skupaj premalo vemo in se premalo zavedamo vseh možnosti in oblik nasilja, ki se v naši družbi izvajajo nad starejšimi.
Varuh ugotavlja, da so tovrstni pojavi pri nas pogostejši, da so tudi oblike, kot sem že rekla, vedno bolj razli?ne. Ne govorimo samo v obliki nasilja, v obliki tatvin, ropov in drugih podobnih dejanj, ampak zelo pogosto govorimo o nasilju, ki je skrito za doma?imi ali pa celo institucionalnimi zidovi. Ni sporna ugotovitev, da je pa? treba z vsemi sredstvi, ki so nam na voljo, prepre?iti vsako nasilje, pa naj bo takšne ali druga?ne vrste. Najti je treba seveda tudi pot, da bomo takšno nasilje in prisile znali odpravljati in prepre?iti.
Ko sem nekako premišljala, kaj naj še povem v okviru tega mojega prispevka, sem se spomnila na mojo mamo, ki bo jutri praznovala 83. rojstni dan in sem se potem vprašala, kaj bi ta vitalna gospa naredila, ?e bi kdo nad njo izvajal nasilje. Prepri?ana sem, da bi obvestila policijo, sosede, šla k zdravniku, morda bi se obrnila na Varuha ali kaj podobnega, razen v primeru, ?e bi to nasilje nad njo izvajala jaz ali pa recimo njena dva vnuka. Potem bi zagotovo mol?ala, tiho trpela in prav gotovo usihala.
Kaj želim povedati s tem? To, da nasilje nad starejšimi res pogosto ostaja znotraj družine, da starejši mol?ijo, ker jih je bodisi sram govoriti o tem naglas. Morda mislijo, da so tudi sami krivi. Morda imajo svoje svojce tako radi, da o tem pa? ne bodo govorili in jih ne bodo izpostavljali. Morda mislijo, da jim pa tudi ne bomo verjeli, ker bomo mislili, da so stari, te?ni, da so že starostno spremenjeni, lažnivi, pa se v?asih vsi zmotimo. Med vsakodnevnim hitenjem, kot je bilo danes že ve?krat re?eno in preobremenjenostjo z delom, ne prepoznamo nasilja, zlorabe nad starejšimi. Morda se tudi sami ne zavedamo, da smo dostikrat tudi sami sitni, nestrpni, kar lahko starejši dojemajo kot nasilje.
Zato se zaposleni pri Varuhu zelo trudimo, da bi bili pri obravnavi starejših in njihovih problemov posebno pozorni in tanko?utni. Vsi strokovni delavci smo se zato tudi udeležili izobraževanja mediacije, da bi znali bolje poslušati in slišati, znali ravnati s starejšimi in res prepoznati fizi?no ali pa psihi?no ali pa materialno zlorabljenega starejšega in znali brati tudi med vrsticami. Varuh pri?akuje in zahteva tudi to od drugih institucij, ki se sre?ujejo s problemi starejših in zahteva, da bi imeli zaposleni, ker ugotavlja, da ni vedno tako, dovolj znanja in empatije, da bi lahko zaznali morda tudi skrito stisko ?loveka.
Naj se dotaknem še Zakona o prepre?evanju nasilja v družini, na katerega smo dali kot Varuh številne pripombe, na osnutek seveda. Nekatere so bile upoštevane, mnoge pa žal tudi ne. Mislimo, da je premalo konkretiziran postopek, naloge in odgovornosti posameznih strokovnjakov v ravnanju z žrtvijo in so premalo opredeljeni na?ini prepoznave in identifikacije žrtve. Menimo, da je zakon glede multidisciplinarnega in medinstitucionalnega pristopa do žrtve premalo precizen. Tudi na?in financiranja in delovanja teh timov ni dovolj opredeljen. Mislimo, da je urejanje posameznih postopkov in protokolov preve?krat in v preširokem obsegu prepuš?eno ministrom, ki naj bi to uredili s podzakonskimi akti, kar vemo, da še niso in smo menili, da bi ve?ino teh, vsaj v grobem lahko dolo?al že zakon. Med cilji zakona pogrešamo bolj jasno opredelitev spremljanja pojava nasilja. Kako bomo recimo vedeli, da se je pojav v resnici zmanjšal? V bistvu pogrešamo namero longitudinalnih raziskav, monitoringa in podobno. Manjka tudi zagotovilo glede dolgoro?nega financiranja programov nevladnih organizacij in s tem seveda zagotovilo stabilnejših pogojev delovanja, da naštejem le nekatere od teh naših pripomb, ki niso bile upoštevane seveda.
Naj za konec re?em še usmeritve Varuha pri prepre?evanju nasilja in zlorab. Tiste, ki jih morda že nisem omenila ali pa jih bom še enkrat ponovila. Skratka, mi se poskušamo ?im bolj aktivno vklju?evati v prepre?evanje tega pojava, tako da kontroliramo pristojne institucije, zahtevamo ni?elno toleranco do nasilja in obsojamo vsakršno takšno ravnanje. Skušamo promovirati pravice starejših, skušamo delovati v smislu ozaveš?anja in senzibiliziranju družbe, obveš?enosti starejših, na koga in kam naj se obrnejo po pomo?. Varuh ima seveda tudi pristojnosti, da nadzoruje te državne organe in organe lokalne samouprave in od njih zahteva takojšnja ukrepanja, jih ima možnost pa tudi sankcionirati vsaj na moralni ravni pa tudi možnost ima predlagati uvedbo disciplinskega postopka zoper državnega uradnika, ki seveda ne izpolnjuje svojih zahtev.
Mislim, da bodo organi, kot so policija, centri za socialno delo, zdravstvene institucije še povedali, predstavili svoje aktivnosti, tako da tega zaenkrat ne bi ponavljala.
Veliko tudi pri?akujem že od nekaj ?asa obljubljenega priro?nika o pravicah starejših, ki bo letos, upam, le izšel in to upamo v taki veliki nakladi, da bo našel pot prav do vsakega starejšega. Nikoli ni odve? poudariti nujnost usklajenega delovanja, in danes je bilo tudi že ve?krat tu poudarjeno, vseh institucij, vseh strokovnjakov, civilne družbe in posameznikov za prepre?evanje in predvsem za zaznavanje tega pojava. Najbolj pomembno danes pa se mi zdi, da na tem posvetu sprejmemo smernice in se dogovorimo o na?inih, kako starejše nau?iti nasilje prepoznati in pojasniti, kako naj se pred njim obvarujejo, jih seznaniti, na koga naj se obrnejo po pomo?, jih pou?iti, katere so tiste institucije, kako jim lahko pomagajo, kako so jim tudi dolžne pomagati in jih skratka seznanimo z vsemi mehanizmi, s katerimi bodo nasilje nad njimi znali sami ustaviti in prepre?iti in se torej nau?ili varovati in obvarovati lastno integriteto.
Naj moja sklepna misel pa? sledi pozivu, da se mora veliko spremeniti v naših glavah, v družbi, kjer mora prevladati zavest, da je vsakršno nasilje obsodbe vredno in da mora obveljati ni?elna toleranca do nasilja. Hvala lepa.
RUDOLF CIPOT: Hvala lepa. Lepo prosim še naslednje razpravljavce, da se dejansko malo poskušamo držati ?asovnih omejitev in ?e mi dovolite, glede na to, ker mora nas zapustiti poslanec gospod Žnidarši?, bi ga povabil k razpravi. Izvoli, prosim.
FRANC ŽNIDARŠI?: Lepa hvala, gospod predsedujo?i, spoštovani prisotni. Težko je biti pameten takrat, ko je že vse povedano, ampak rad bi iste misli nekako povezal na druga?en na?in. Moram povedati, da bi bilo še najbolje, ?e bi napisali, da bomo preu?evali vzroke za nasilje nad starejšimi, tako kot je rekel dr. Volj?, vzroke za nasilje kot tako. Potem bi seveda prej ali slej lahko posamezne vzroke odpravili in seveda s tem zmanjšali pojave nasilja v naši družbi in seveda tudi nad starejšimi. Mislim, da vemo za nekatere vzroke, ki jih je mogo?e zelo hitro na?eti z našim skupnim delom in jih odpravljati. Sam menim, da je eden glavnih vzrokov za pojav nasilja slab materialni položaj ne samo starejših, lahko tudi družine, lahko tudi mlajših v tej družini, kjer se praviloma v veliki ve?ini pojavlja nasilje proti starejšim.
Naslednja zadeva je premajhna splošna in specialna vklju?enost starejših na vseh podro?jih družbe in njihovo ne samo osamljenost, ampak tudi prakti?no potiskanje na rob oz. v kot, kjer naj po?akajo tak ali druga?en konec, pozabljeni od boga, države, pogosto od družbe in kar je najhujše, pogosto tudi od svojih lastnih ljudi v družini. V tem smislu moram re?i, da je tukaj mogo?e marsikaj narediti, zlasti ko se spomnim, da je nekdo danes opozoril na to, da se o starejših odlo?a brez njih. Ja, seveda, je potem tako, kakor je, kajti mlajši, to je znanstveno dokazano, o starosti, o pokojnini, o težavah, bolezni, ne razmišljajo, dokler jih ne zadane, to pa je praviloma še dale? in so za to pripravljeni sprejemati odlo?itve, ki niso dobre za ta podro?ja in dam takoj primer. Mene je ena gospa vprašala, ?e bom kandidiral. Sem rekel: bom! Pa je rekla: Ali se vam ne zdi, da ste malo prestari za to re?? Odkrito povem, da se niti približno ne ?utim starega, ?eprav bo kmalu 70. Pa vendar. Kaj ho?em povedati? Starost se seli v kasnejša obdobja, 80 in naprej. Do takrat ra?unam, da bomo ?ili in zdravi soodlo?ali o naši skupni usodi. To govorim tudi zaradi tega, kar je dr. Volj? omenil, znanje z upokojitvijo kar naenkrat ni ni? ve? vredno. Ne samo z upokojitvijo, dr. Volj?, jaz sem prišel za poslanca in je takoj ratalo ni? vredno mojih 35 let aktivnega dela na podro?ju zdravstva in me tam poskušajo pameti u?iti tisti, ki o tem ne vedo ni? ali pa zelo malo in sprejemajo odlo?itve za podro?je zdravstva, kjer zagotovo vem ve? o njih in ker sem na lastni koži skusil vse tisto hudo, kar je znotraj tega sistema, ko gre za po?utje bolnika, ki ga koristi in moram re?i, da se slabo po?utim, da je tako. Ponujena življenjska izkušnja s tega podro?ja ni ni? vredna, ?e se najde en kup soldatov, ki glasujejo in pametujejo tam o stvareh, o katerih ne vedo kaj dosti.
V tem smislu moram re?i, da je potem eden izmed vzrokov tudi za nasilje kakršnokoli tudi vzgojenost nas vseh in tukaj so kratkoro?ni ukrepi možni tako, da bi starejše nau?ili na hitro, kot je opozoril dr. Ramovš, kako se varovati, spoznati in poskušati upreti nasilju nad samim seboj na eni strani, dolgoro?no pa je treba za?eti pri vrtcu in nau?iti ljudi s starimi zrasti in živeti tako, da jim bo nasilje poslednje, na kar bi pomislili, ko gre za odnose v družini, družbi in seveda državi kot celoti.
Pri tem bi rad opozoril tudi na problem dolgotrajne nege, o kateri je bilo skoraj vse povedano, pa vendar. Zadržati bolnika, ki potrebuje dolgotrajno nego, ki je nepokreten pa potrebuje medicinsko in zdravstveno oskrbo, ni mogo?e dlje ?asa ohraniti v družini. To vam povem zaradi tega, ker je na nekem seminarju bilo povedano, da je povsem prirodno, da se s strani družine, ki mora skrbeti za takega bolnika starejšega ali mlajšega, v nekaj mesecih razvije najprej prikrito potem pa odkrito sovraštvo. Ne zaradi tega, ker se ne bi ljubili, ampak to je dejstvo. Praviloma se razvije. Zaradi tega v okviru dolgotrajne nege ne ra?unajte na nego v družini. To je iluzija, ki jo morate pozabiti, ki jo morate sprejeti kot tako in odklanjati tovrstno razmišljanje, predvsem zaradi tega, ker družina nima sposobnih ljudi, da bi znali dolgotrajno skrbeti za tega ?loveka in ta ne bi za?util, da je to zanj pretežko, za tistega, ki dela in da to ne dela rad. To lahko delajo profesionalci, gospod dr. Ramovš je omenil, da medicinske sestre nimajo dovolj znanja pa so v tej stroki vzgojene, da to znajo, da prenesejo rane, preveze, gnoj, kri in vse tisto, kar zraven spada pri nekomu, ki je težko pokreten. Tako, da je pomembno in ?e govorimo sedaj o tej dolgotrajni negi, predolgo pripravljamo zakon, ki bo rešil vprašanje, ?eprav mi neko? na vprašanje, kaj to je, nih?e ni znal to to?no povedati. Kaj je dolgotrajno za koga? Za nekoga je dolgotrajno tri dni, ?e se nih?e ne spomni, da nekaj rabi, za nekoga pa ni dolgotrajno leto dni, ?e je zanj poskrbljeno tako, kot bi moralo biti in kot bi vsi mi radi. Mislim, da bi bilo dobro, da bi in urad za starejše še ustanovili v naši družbi, da bi obnovili Inštitut za gerontologijo, ?eprav moram re?i, da velik del problema pokriva Inštitut dr. Antona Trstenjaka in tako naprej, ampak vendarle mislim, da smo pozabili, da se staramo in da bodo ti problemi naraš?ali.
Na drugi strani bi bilo dobro, da bi sprejeli zakonodajo, denimo zakon o ugotavljanju vzrokov za nasilje v družbi in jih permanentno vedno na daljši rok iskali in postopoma odpravljali. Mi smo sprejeli Zakon o pacientovih pravicah, ki govori o tem, kako naj se nekdo pritoži, ?e pravic nima, ne dobi pravo?asno ali pa sploh ne. Namesto, da bi v zakonu o pacientovih pravicah napisali, kako bodo ljudje lažje in prej uresni?ili te pravice in podobno je tudi na tem podro?ju. Ni dovolj, da mi sprejmemo zakon o nasilju v družini, ne da bi se spopadli z vzroki za nastanek nasilja in jih poskušali odpraviti, kajti tudi recimo tako imenovana in opevana prožnost delovne sile je na primer eden izmed vzrokov za pove?anje nasilja v družini s strani mladih do starejših. 70 % vseh novih zaposlitev, mi se bahamo, kako smo zmanjšali brezposelnost, je za dolo?en ?as in ne more vzeti kredita, ne more dobiti stanovanja in ho?e, da se ?imprej reši svojih staršev ali starih, da bi podedovali ali pa težko živijo skupaj v tej d ružini, ne morejo najeti kredita za svoje stanovanje in tako naprej, da ne naštevam. Tega je strašno veliko. Sam sem za to, da bi starejši vedeli, da morajo biti zraven, ko se odlo?a, ne zato, da bi DESUS, kot je nekdo omenil, dobil glasove, ampak da bi izvolili v vse odlo?ujo?e družbene sfere svoje ljudi, tiste, za katere je mogo?e iz tega, kar so do takrat storili, verjeti, da bodo razumeli položaj starejših in za njih zastavili svoje najboljše, kar imajo v glavi, zato, da bi ohranili njihov položaj, ki si ga zaslužijo, zato, ker so pa? naredili nekaj za to družbo, ki bo podedovala vse od njih. Ni? ne bodo vzeli s seboj. Vzgojili in pla?ali so šolanje naših naslednikov in poskrbeli, da so živeli boljše kot mnogi izmed nas, ko smo bili majhni. Pa moramo zato ohraniti rešpekt, odgovornost in seveda razumevanje. Hvala.
RUDOLF CIPOT: K besedi vabim strokovno sodelavko generalne policije gospo Tatjano Muši?, da predstavi naloge in izkušnje policije na podro?ju nasilja.
TATJANA MUŠI?: Hvala lepa. Lep pozdrav tudi v mojem imenu. ?e bi bilo po mojem, bi se tile referati kon?ali tik pred menoj, ker mislim, da nimam ve? kaj povedati, kar so sedaj še ne bi slišali. Ampak, žal mi je edino, da ni tehni?ne možnosti, da bi vam pokazala to predstavitev, ki sem jo pripravila v power pointu. Mislim, da bi bila vam tudi vše?, da je vam tudi lahko žal. Bila je lepa zato, ker je bilo zelo malo teksta pa veliko lepih fotografij, ampak na žalost jo bom uporabila drugi?. Bom samo preletela, kar sem pripravila, kar polovico teh slajdov, teh fotografij s tekstom sem izlo?ila že vmes. Aha, ?e imam samo pet minut. Aha, sedaj sem demantirana. Lahko bi, ?e … moja krivda, okej.
RUDOLF CIPOT: ?e želite, se lahko zamenjamo tudi ta ?as, ko se montira. Zakaj pa ne, ?e je zanimivo. Bi? Prosim, da pomagate montirate in bi prosil gospo Dubravko Hrovati?, da nam predstavi naloge Centra za socialno delo za zaš?ito žrtev in delo s storilci.
DUBRAVKA HROVATI?: Dober dan. Hvala za besedo. V veliko ?ast mi je, da predstavil naloge centra za socialno delo, ker vsi prihajate iz nekih inštitucij, kjer se direktno ne sre?ujete z nasiljem v družini, na centrih se pa sre?ujemo z nasiljem v družini prav direktno, nad nasiljem nad otroki, nad nasiljem nad starejšimi, z vsemi oblikami nasilja. Jaz sem regijska koordinatorica za obravnavo nasilja v družini za Dolenjsko in Belo Krajino in prihajam iz Novega mesta.
Predstavila vam bom, kako se je ministrstvo lotilo in kako pripravlja navodila za vse centre za socialno delo, kako implicirati Zakon o prepre?evanju nasilja v družini v vsakodnevno delo. Centri smo tudi do sedaj imeli osrednjo vlogo pri prepre?evanju nasilja, pri zaš?iti žrtve ter pri delu s povzro?iteljem nasilja. Zakon pa sedaj dolo?a tudi naloge drugih institucij, kaj so one dolžne narediti, ko izvedo, da je ena oseba žrtev nasilja v družini. To je predvsem dolo?eno v šestem ?lenu, ki govori o dolžnosti prijavljanja nasilja, ker do sedaj smo prijavljali nasilje le, ?e so bile žrtve nasilja mladoletni otroci. Sedaj so vse institucije, ker se sre?ajo z nasiljem v družini, dolžne to nasilje prijaviti na center, izjemoma le, ?e žrtev izrecno nasprotuje temu prijavljanju.
Kaj je potem, ko to informacijo dobi center? Kaj je dolžen narediti. V teh strokovnih izhodiš?ih za delo z odraslimi žrtvami nasilja piše, da je center dolžan preveriti informacijo, kar pomeni zbrati vse informacije o tem, kdo je žrtev, kdo je tisti, ki je povzro?itelj nasilja, kaj je tisto, kar je ogrožujo?e za žrtev, koliko ?asa traja nasilje, vrsto nasilja, kakšni so viri za reševanje tega nasilja, kakšne so ogrožujo?e situacije, kakšna je podpora socialnega okolja, kakšna je zgodovina iskanja pomo?i. Te informacije center pridobi tako iz svojih evidenc, kot tudi iz evidenc drugih organov in tu je zelo pomembno sodelovanje z drugimi institucijami. To sodelovanje z drugimi institucijami je dolo?eno v 10. ?lenu novega zakona, kjer pravi, da so vse inštitucije dolžne sodelovati in odzvati se na vabilo centra za sodelovanje v multidisciplinarnem timu. ?e omenim eno izjavo ene 70 let stare gospe, ki je bila žrtev nasilja svojega sina, katerega je posvojila in je rekla, ko smo jo vprašali, kako to, da sedaj tako sodeluje. Vrsto let je to nasilje bilo in ko je policija opravila intervencijo, nikoli potem ve? ni klicala naprej. Kar naenkrat v lanskem letu, ko je bila pripravljena za sodelovanje, je rekla: sedaj, ko ste vi poprijeli, sedaj bom pa še jaz. In kaj pomeni sedaj to: ko ste vi poprijeli? To je pomenilo, da je policija izrekla prepoved približevanja povzro?itelju nasilja, da je center za socialno delo sklical multidisciplinarni tim, na katerega so bili vabljeni tako policist, tako gospod iz ob?ine, ki je pokrival družbene dejavnosti, tako patronažna sestra, tako psihiater, tako žrtev sama. Torej, to so tudi sedaj v teh smernicah zadeve z odraslimi žrtvami nasilja navodila centra, kaj je to multidisciplinarni tim, kakšna je njegova sestava.
Torej, multidisciplinarni tim na centrih sestavimo iz strokovnjakov centra, najmanj treh in za vsak konkreten primer in povabimo k sodelovanju zunanje strokovnjake, za katere mislimo mi ali žrtev sama, da je potrebno jih vklju?iti za u?inkovito reševanje. Torej, klju?nega pomena pri izdelavi na?rta pomo?i je žrtev sama in to, kako ona vidi svojo rešitev in kako ona želi, v katero smer želi, da druge institucije delujejo. To je zelo pomembno že iz tega izhodiš?a, kot smo prej videli, da o žrtvah samih ne moremo odlo?ati mi namesto njih, ampak one morajo biti aktivne in soodlo?ati o tem, v katero smer bomo iskali pomo?, ker do sedaj smo strokovnjaki odlo?ali, kaj bomo naredili. Zato je žrtev sama ali pa njen zagovornik pomemben ?lan tega multidisciplinarnega tima. Tako navodilo imamo vsi centri, naj bi na ta na?in formirali time.
Torej, naloga tima je, da naredita na?rt pomo?i. Na?rt pomo?i, sestavine na?rta te pomo?i so torej ocena virov za reševanje dolo?ene težave in situacije, v kateri se je znašla žrtev. Potem je sprejem zakonskih ukrepov, ki jih omogo?a dosedanja zakonodaja in ki smo predvsem zapisani v tej novi zakonodaji, to so ti varstveni ukrepi, ali pa prepoved približevanja pa razli?ne ovadbe. Potem je v dolo?enih primerih potrebno omogo?iti, da se umakne žrtev iz okolja, torej umik v varne hiše ali v druge oblike izven doma?ega varstva ali pa vklju?itev v dolo?ene storitve, ki jih centri za socialno delo ponujajo. Pri tem so zelo dragoceni sodelavci v teh multidisciplinarnih timih, nevladne organizacije in civilna iniciativa, ki imajo še dolo?ne oblike pomo?i, katere center ne more izvesti, ker niti nima teh programov razvitih in nevladne organizacije so zelo uspešne v programih, ki jih ponujajo žrtvam za rešitev svoje situacije.
Center za socialno delo na podlagi informacij, ki jih ima, na podlagi tega, kar je žrtev sama sposobna, torej na podlagi psihofizi?nega stanja žrtve, na podlagi vedenj povzro?itelja nasilja in na podlagi podpore mreže socialne, naredi neko oceno ogroženosti in na podlagi te ocene ogroženosti izbere na?in ukrepanja. Torej, kakšni na?ini ukrepanja so potrebno. In ko je psihofizi?no stanje žrtve takšno, da ona je sposobna oceniti tveganje in je sposobna poiskati pomo?, takrat je delo centra enostavneje, ker je v bistvu usmerjeno samo v koordiniranje teh razli?nih inštitucij, kdo bo kako pomagal. Veliko težje je takrat, ko žrtev je v takem psihofizi?nem stanju zaradi dolgotrajnega nasilja, da niti ni sposobna sama oceniti situacijo, v kateri se nahaja in ni sposobna narediti potrebne korake za zaš?ito. Ukrepi za zaš?ito otrok potekajo po uradni dolžnosti. Torej ni potrebno dati posebno ovadbo, da bi vse inštitucije za?ele z zaš?ito otroka. Ko pa je odrasel žrtev nasilja, je pa zelo pomembna njegova lastna iniciativa. Zato je zelo pomembno, kako znamo mi motivirati žrtev, da sama sprejme dolo?ene ukrepe za lastno zaš?ito. To, kar vprašamo na centrih, je to dragoceno delo, ki so ga opravili prostovoljci v tem programu stari – starim, ki ga je imelo društvo upokojencev, ko je gospa Angelca predstavila rezultate, koliko nasilja je bilo odkritega. Vendar to, kar opažamo, je to, da je ta informacija o tem, da je žrtev prepoznala, da je žrtev nasilja, je treba dopolniti to informacijo še s tem, kaj se bo zgodilo, ko bo ta informacija prišla do dolo?enih institucij. Torej, kaj bo center za socialno delo naredil, kaj bo policija naredila. Dopolniti to informacijo, ki jo prostovoljci dajejo na terenu žrtvam nasilja. Kaj se bo pa zgodilo potem? Sedaj obstaja neko takšno splošno prepri?anje: dovolj je, da poveste na centru, da ste žrtev, pa bo center že vse uredil. Tukaj je malo težje ra?unati na to, da bo nekdo drug namesto odrasle žrtve nasilja lahko kaj naredil. Motivirati pa jo, da skupaj naredimo nekaj, da poiš?emo pot za zaš?ito, je pa prava pot. Najtežje pa v primerih, ko žrtev ni sposobna sama poskrbeti za svoje pravice in takrat center ima pooblastila, ki mu jih daje Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih o postavitvi skrbnika za poseben primer ali pa celo dolžnost, da poda predlog za odvzem opravilne sposobnosti in za trajnejšo zaš?ito za postavitev trajnega skrbnika, vendar te ukrepe center sam brez pomo?i zdravstva in sodstva ne more speljati. To so najtežji primeri, ko je treba posegati tudi v avtonomnost žrtve in v njene pravice, ko ni sposobna sama zaš?ititi sebe.
Na kratko bi to bilo, ?e bi bilo kakšno vprašanje, sem pa na voljo. Hvala.
RUDOLF CIPOT: Hvala lepa. Sedaj prosim, gospa Tatjana.
TATJANA MUŠI?: Nisem ve? prepri?ana, da so bile te fotografije res tako lepe, ampak sedaj so že. Bodo pa zagotovo pripomogle oz. pomagale pa meni, da bom bistveno skrajšala, zato ker teksta vseeno ni veliko in mi ne bo treba niti obrazlagati, ?e se bo to sproti videlo na tabli. Tako, da korist od tega bo.
Za?ela sem s tem; je starost v Sloveniji kot v raju ali je to nevarno obdobje? Prvi odgovor, kot dobra novica: da je življenje, glede na policijske podatke, po 60. letu na splošno v Sloveniji varnejše kot v srednjem starostnem obdobju. V primerjavi z mlajšimi ljudmi so starostniki redkeje žrtve fizi?nega nasilja, žrtve spolnega nasilja, žrtve kaznivih dejanj zoper premoženje in žrtve fizi?nega ali psihi?nega nasilja v družini. Govorim seveda o nasilju, ki je v policiji sinonim za kazniva dejanja. Kaznivo dejanje pa seveda ni sinonim za nasilje. Kot kaznivo dejanje je opredeljena hujša oblika nasilja, tako da zagotovo sam ta pojem kaznivo dejanje ne obsega vse problematike, vsega tega, o ?emer smo govorili. Ampak glede na policijske podatke in seveda policijske zadolžitve in delo lahko govorim samo o kaznivih dejanjih.
Rekla sem, da je življenje vsaj po policijskih statisti?nih podatkih varnejše, kljub temu pa je jasno, da obstojajo nekatere izjeme, da obstajajo nekatere rizi?ne skupine, nekatere ogrožene skupine, ki pa zagotovo, ne glede na to, da policijski podatki tega ne dokazujejo, ki pa zagotovo živijo v bistveno slabših pogojih oz. so bistveno bolj izpostavljene nasilju. To so zelo stari ljudje. Prebrala sem, da v veliko državah uporabljajo termin ?etrto starostno obdobje in starostniki, ki so odvisni od nege in oskrbe. In zato sem tu skrajšala v ?etrto starostno obdobje. Tu so zagotovo izpostavljeni ve?im oblikam, ve?im nevarnostim, ve?im oblikam nasilja, so lahko finan?no oškodovani in to so lahko žrtve neznancev, ki izkoristijo oz. ustvarijo pogoje zaupljivosti med obema, na primer tudi pri nas se to dogaja, se lažno predstavijo za sorodnike, imajo neke informacije o tem, da poznajo nekoga in jih je nekdo poslal in so zelo dobri. Seveda ljudje smo takšni, to ni nujno samo specifika tega življenjskega obdobja, tega ?etrtega življenjskega obdobja, ampak na splošno je naša zna?ilnost ta, da smo zaupljivi do ljudi, ki jih poznamo. Poznamo pa nekoga zelo hitro. V?asih je dovolj, da vemo ime ali pa da imamo skupnega znanca. Seveda, take situacije izkoriš?ajo in zlorabljajo tudi sorodniki in znanci, kar jim je pa seveda še lažje glede na poznavanje in zaupanje, ki velja med njimi. Potem so zlorabe oz. zanemarjanje starostnikov v oskrbi in to v družinski oskrbi ali v domski oskrbi se tveganje za zlorabo oz. zanemarjanje oz. za nasilje pove?a.
Oskrba pove?a tudi možnosti za konflikte, ki so lahko sprožilec nasilja. Oskrba v doma?em okolju lahko ustvari pogoje za nenamerno oz. namerno zanemarjanje oz. nasilje in da je na tem podro?ju nizka stopnja nadzora, govorim o oskrbi kot taki, institucionalni ali individualni ali doma?i, da je nizka stopnja nadzora, mislim, da je dejstvo.
Isto?asno še k prejšnjemu slajdu, tudi zavodska oskrba seveda pove?a možnosti za nasilje in samo še eno pripombo: mogo?e smo ali pa zagotovo, vsaj moje mnenje in videnje je takšno, smo tudi premalo selektivni pri izbiranju kadra za oskrbo, v kon?ni fazi tako domsko kot mogo?e tudi smo premalo selektivni pri izbiranju prostovoljcev. Ne vem sicer, ampak nisem opazila, da bi bili za te zaposlitve kakšni posebni pogoji. Obi?ajno vidim, da je dovolj, to je opomba tudi za prostovoljce, da bi nekdo to rad delal in da ima to kategorijo ljudi rad. Mislim, da sta ta dva pogoja tudi tista, ki sta dovolj za delo z otroki. Ampak samo seveda upoštevajte, da sem s policije, samo še taka pripomba kot previdnost, da pomo? ljudem je tudi idealno skrivališ?e za ljudi, ki imajo druge interese. Mislim, da tudi ta previdnost ne bi bila odve?. Doma?a oskrba je seveda lahko velik riziko za nasilje, za zanemarjanje starostnikov. To je idealna situacija, zato ker se dogaja med štirimi stenami in kot sem prej omenila, nadzora skorajda ni. Potencialne žrtve so slabotne, ranljive, same niso sposobne se postaviti zase oz. se braniti, zaupljiv odnos med ljudmi, fizi?en kontakt, ki pove?uje možnost nasilja.
Isto?asno je tudi težavno razlikovanje posledic nasilja ali posledic bolezni oz. starostnih sprememb. Majhna možnost, da bo žrtev sama prijavila nasilno vedenje oz. ravnanje in zanemarjanje ali policiji ali drugim inštitucijam in seveda omejitve, ki jih imajo druge inštitucije pri pomanjkanju informacij, potem v nadaljnjih postopkih, saj ?e ni konkretnih informacij, ?e ni dokazov in ?e žrtev ne sodeluje, kar se seveda neredko zgodi, tudi takrat, ko so prijave dale tretje osebe, takrat obi?ajno kake možnosti za kako konkretno ukrepanje ni.
Tu sem samo strnila nekaj ugotovitev. Starejši ljudje, ljudje, ki spadajo v tretje življenjsko obdobje, živijo v Sloveniji na splošno dokaj varno, posebno pozornost pa je potrebno usmeriti posameznim tveganim situacijam. V doma?i oskrbi mislim, da bi moral biti nadzor ve?ji in da bi morale biti razli?ne oblike tudi preventivnega družbenega ravnanja oz. ukrepanje, zloraba s slabimi nameni ali brez slabih namenov, namerna oz. nenamerna ali namerna, seveda podpora, svetovanje in po potrebi ukrepanje, sploh pri namernih zlorabah. Zloraba ostarelih ljudi je problem nas vseh, družbe in kazensko-pravni, ker sam kazensko-pravni tega ne bo rešil.
Za zaklju?ek: prepre?evanje, odkrivanje, prijavljanje. Dolgoro?no in seveda za prepre?evanje, tako kot smo že do sedaj slišali, dolgoro?no delo z ljudmi, kratkoro?no pa seveda seznanjanje starostnikov in vseh, ki imajo z njimi kontakte, ki prihajajo lahko z njimi v kontakt, ki lahko to vidijo in seveda tudi povedo, lahko ukrepajo. Prvi ukrep je, da o tem ne mol?imo in mislim, da je prav, da se vsi potrudimo, ne samo mi, ki smo tu, da to jemljemo resno, ker v kon?ni fazi delamo to zase. ?e bomo pametni pa ?e bomo imeli malo sre?e, bomo vse to tudi do?akali. Eden prej, eden pozneje. Za konec ne bom kaj posebej razlagala, ker bi bile potrebne daljše obrazložitve, ampak samo, da vas spomnim. Samomori so, ?e vidite tole, aha, srednja kolona, to so vsi samomori, ki se zgodijo v Sloveniji letno. Srednja kolona je starost nad 64 let. V kon?ni fazi ti primeri, recimo 2007 116 primerov, vidite, koliko so moški bistveno bolj ogroženi oz. bistveno ve?krat vidijo izhod v takem ravnanju. Teh primerov recimo nimamo, kot sem govorila, v policijskih evidencah, verjamem pa, da to ni samo tista odgovorna odlo?itev, jaz no?em ve?, sem bolan. Mislim, da ve?ina ljudi tudi, ki so bolni, ne storijo samomora. Tu so še posebne specifi?ne situacije in verjamem, da bi, ne vem, sedaj lahko ugibam, polovico, tri ?etrt, 90 % teh ljudi bi lahko živelo še leta in bi potem lahko umrli, tako kot umre vsak.
Mogo?e še na hitro, ne, tu bi bila potrebna daljša obrazložitev. Nasilje v družini, samo število. Prva kolona so osumljenci. To pomeni ljudje, starejši od 64 let, ki so sami storilci nasilnih ravnanj v družini. Seveda, 64 leta niso tista, da ne bi mogli biti tudi sami nasilneži. Vendar vseeno se mi bolj pogovarjamo sedaj o številu žrtev, starejših od 64 let. Recimo leta 2007 156 kaznivih dejanj. Približno 60 % med temi žrtvami letno so ženske, 40 % moški in v kon?ni fazi, ?e bi šli gledati število, tu spodaj vidite celotno število žrtev kaznivih dejanj, kaznivih dejanj znotraj družine. Od tega je 156 žrtev, starejših od 64 let. ?e bi šli tudi mogo?e gledati število, procente in tako dalje populacije, bi videli, da ta številka je bistveno premajhna in jaz verjamem, no, saj v resnici je tudi ta številka bistveno premajhna. Mislim, da ?e bomo delali dobro, se bo še kar nekaj let to število, obe števili se bosta dvigovali, bodo te številke vedno ve?je, dokler se ne bodo lepega dne ali pa lepo leto ustavile in za?ele padati. Do takrat morajo naraš?ati, ker moramo vedno ve? odkriti. Hvala lepa.
RUDOLF CIPOT: Hvala lepa. Posvet smo pripeljali do zadnje vsebinske to?ke. To je SOS telefon, in sicer pomen telefonske mreže klicev v sili in prosim Majo Plaz, da predstavi vsebino.
MAJA PLAZ: Lep pozdrav vsem skupaj in zahvaljujem se tudi organizatorjem današnjega posveta za povabilo. Nikakor ni hvaležno biti zadnja govorka na tako dolgem posvetu. Mislim, da vsi referati so bili zelo zanimivi. Povedanega je bilo zelo veliko, tako da jaz bi se v svoji predstavitvi omejila pravzaprav v glavnem na izkušnje našega društva SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja in na nekaj na?el za uspešno in kakovostno soo?anje z nasiljem nad starejšimi.
Nasilje nad starejšimi je verjetno ena najbolj kontroverznih tem, ko govorimo o nasilju v družini. Veliko ljudi ne želi slišati ni?esar o njem, zanika njegov obstoj, predvsem pa ne vedo, kako naj ravnajo, ko se z njim sre?ajo. Naj torej omenim nekaj naših izkušenj. V vseh programih našega društva tako na SOS telefonu kot v zato?iš?u za ženske in otroke, žrtve nasilja, kot tudi v skupino za samopomo? za ženske, ki preživljajo nasilje, se zatekajo tudi starejše osebe, predvsem gre za ženske. Ugotavljamo, da se na nas obra?ajo predvsem tisti starejših, ki doživljajo nasilje s strani svojih odraslih otrok in starejše ženske, ki doživljajo nasilje v partnerskih odnosih. V nekaterih primerih je pri uporabnicah in uporabnikih naših programov šlo recimo za materialno ali finan?no nasilje in zlorabe, ko so starše odrasli otroci prisilili, da jim dajejo denar, prepišejo nanje svoje imetje in podobno. Pomagali smo na primer v primeru dolgoletnega psihi?nega nasilja nad ostarelim staršem s strani otroka, ki je kasneje preraslo v fizi?no nasilje in se je oseba morala zaradi ogrožene varnosti tudi umakniti iz lastnega stanovanja. V naše zato?iš?e se je pred ?asom umaknila tudi uporabnica, gospa, ki je bila stara ve? kot 70 let, ki je zbrala mo? in pogum za umik pred nasiljem takrat, ko je roko nad njo dvignil še vnuk. Prej je doživljala nasilje s strani moža, potem nasilje s strani sina in kasneje tudi vnuka.
Žrtve, ki iš?ejo pomo? v našem društvu, še vedno poro?ajo o tem, da jim okolica ne verjame, kar je seveda hud udarec zanje potem, ko so zbrale dovolj mo?i, da se odlo?ijo, da se vendarle nekomu zaupajo. Ena od velikih ovir za prekinitev nasilja je seveda sram, ki ga ob?utijo, na to pa se seveda zanašajo tudi tisti, ki nasilje povzro?ajo. Starejše je sram, ko so osebe, ki povzro?ajo nasilje, njihovi otroci. Tako so pogoste izjave na primer: tega svojemu otroku ne morem narediti, nikoli ne bom prijavil ali prijavila nasilja, sam sem tudi sam oz. sama kriva za to, kar se mi dogaja. Strah pred še hujšim nasiljem in prepri?anje, da nikoli ne bo bolje, da je položaj brezizhoden, spada tudi med hude ovire za odlo?itev, da starejše osebe zapustijo odnos, v katerem doživljajo nasilje. Tudi v naših programih poznamo primere, ko otroci poskušajo proglasiti svoje starše za neprištevne, da bi se jih na ta na?in znebili in prišli do njihovega imetja.
Starejše ženske pred nasiljem v družini v?asih poskušajo pobegniti na ta na?in, da si poiš?ejo delo na ?rno, da recimo pospravljajo pri tujih družinah in se na ta na?in vsaj za nekaj ?asa odmaknejo iz nasilnega okolja. Seveda pa povzro?itelji nasilja obi?ajno poskušajo take odhode od doma prepre?iti, da bi ohranili kontrolo nad njimi in seveda, da bi si zagotovili, da bo žrtev še naprej finan?no odvisna od njih. Pogosti so primeri zanemarjanja s strani bližnjih oseb. Recimo v enem primeru smo s pristankom uporabnika podali prijavo na pristojni center za socialno delo, vendar je v kon?ni fazi, verjetno zaradi strahu in sramu, ob posredovanju centra svoje trditve zanikal.
Dejstvo, ki ga opažamo pri uporabnikih in uporabnicah je tudi to, da so izjemno nezaupljivi do vseh, ki bi jim lahko nudili pomo? in kasneje v pogovorih dostikrat pridemo do ugotovitve, da je to pravzaprav zaradi tega, ker so imeli v preteklosti slabe izkušnje s tem, ko so komu povedali, kaj se jim dogaja. Starejše osebe, ki doživljajo nasilje, so pogosto izolirane od okolice, imajo duševne težave, so v?asih mote?e za okolico, veljajo za ?udne v narekovajih in tako v?asih okolica celo na nek na?in »razume« osebo, ki povzro?a nasilje, ?eš, saj z vašo mamo so pa res take težave, še dobro, da sploh še skrbite zanjo. In tako povzro?itelj oz. povzro?iteljica nasilja dobi potrditev, da to, kar izvaja, torej nasilje, da s tem ni ni? narobe, dobi pravzaprav neko dovoljenje za nasilje. Tako kot pri drugih oblikah nasilja v družini tudi pri nasilju nad starejšimi opažamo, da je toleranca do nasilja še vedno izjemno visoka in da se okolica nerada vpleta v družinske zadeve.
V drugem delu bi vam pa želela na kratko predstaviti nekaj na?el za uspešno in kakovostno soo?anje z nasiljem nad starejšimi. Kot prvo bi omenila spoštovanje in dostojanstvo starejših. Pomembno je graditi pozitivno samopodobo starejših v družbi, presegati stereotipe, v bivalnem okolju razvijati prijazno klimo, vklju?evati starejše v soodlo?anje o njihovem stanju, statusu in potrebnih zdravstvenih in negovalnih ukrepih, zagotoviti upoštevanje njihovih potreb in želja ter individualnost njihove osebnosti, posebej kadar živijo v domovih za starejše ob?ane in ob?anke.
Individualno doživljanje nasilja je izjemno pomembno na?elo. Namre?, odnos do starejših mora biti zaradi njihove poudarjene ob?utljivosti in ranljivosti subtilen, komunikacija pa pretanjena, prilagojena njihovim vrednotam, pogledom in duhovnosti. Nasilja nikoli ne smemo minimalizirati, gradirati oz. soditi po lastnih izkušnjah. Aktivno in subtilno poslušanje starejših, ko se nam zaupajo, je tudi izjemno pomembno. Vzemimo si ?as, ne hitimo k cilju in ne preslišimo sporo?il v njihovi pripovedi.
Iskanje podporne socialne mreže. Pogosto je to zelo težko, saj se najve? nasilja dogaja ravno v njihovem ožjem bivanjskem krogu, najsi bo doma ali v domu za starejše ob?ane in ob?anke. Brez stikov z drugimi, brez prijateljske podpore, brez institucionalnega zaledja, torej centrov za socialno delo, društvo upokojencev, patronažna služba, je nevarnost za zlorabo mo?i mnogo ve?ja. Pomembno je torej iskati alternativne socialne mreže kot poskus postavitve drugega doma tako v ?ustvenem kot v duhovnem smislu. Starejši so mo?nejši, ?e ?utijo, da so sprejeti, razumljeni in spoštovani.
Ukrepajmo! ?e ob zaznavi nasilja nad starejšimi ne ukrepamo, je vse znanje in senzibilnost brez vrednosti. Pomembno je, da starejšo osebo usmerimo k nekomu iz njegove socialne mreže, ali je to drug sorodnik, sorodnica, zdravnik, patronažna sestra, skratka oseba, ki ji lahko zaupa. Poskušajmo vzpostaviti stik z nekom iz socialne mreže, obvestimo center za socialno delo. Pomembno je timsko delo, še posebej, ?e skupaj s starejšo osebo razmišljamo o možnosti umika v varen prostor. Naše izkušnje kažejo, da ženske, ki se umaknejo pred nasiljem v zato?iš?e, se obi?ajno vrnejo nazaj v okolje.
Upam, da bo današnji posvet prispeval vsaj droben kamen?ek v tem mozaiku sestavljanja u?inkovite pomo?i, ko se sre?ujemo z nasiljem nad starejšimi. Hvala lepa.
RUDOLF CIPOT: S temi besedami mislim, da smo iz?rpali vse referate. Jaz bi dal to bogato razpravo, ki je ve? kot samo kamen?ek v mozaiku, mislim, da so bile vsebine zelo bogate in da bo tudi naša komisija, ki bo pripravila zaklju?ke, imela zadosti gradiva, da bodo lahko zaklju?ki tako vsebinsko polni in primerni tudi današnjemu posvetu. Jaz sem vesel, da ste s tako pozornostjo pa v takem številu tako dolgo vztrajali, da smo si za to pomembno podro?je vzeli ?as, vreden ?as.
Prosim vas, ?e želi kateri izmed prisotnih še dodati kakšno svojo misel k tej bogati razpravi. Izvolite.
Jaz bi predlagal, zaradi tega, ker se snema, da pridete za govorniški oder.
………………….: Lepo pozdravljeni. Prihajam iz UKC v Ljubljani. Kot socialna delavka, zaposlena v bolnišnici, bi rada opozorila še na tiste, o katerih danes ni bilo govora. Dnevno se namre? socialni delavci sre?ujemo s tistimi, ki ne morejo ve? skrbeti za svoje pravice in koristi, tako s pacienti, tako z njihovimi svojci. Pravzaprav je tukaj mogo?e prilika, da opozorim tudi na nekatere sistemske pomanjkljivosti, ki jih pravzaprav v naši državi ?utimo socialni delavci in tisti, s katerimi se sre?ujemo. Nimamo ustreznih institucij ali storitev za varstvo mlajših, tistih, ki rabijo popolno zdravstveno in socialno oskrbo pod 65 let in velikokrat so le ti v breme svojih ostarelim staršem. Mama, ki pravi: 80 let sem stara, ne morem ve? skrbeti za svojega sina, ki potrebuje popolno oskrbo. Ali se zgodi, da imamo 19-letnega otroka po poškodbi glave. ?ez eno leto po vseh zdravstvenih inštitucijah re?ejo, ko je odpust: kam z njim? Ali je dom za starejše ustrezna ustanova? Vsi pa vemo, da domovi za starejše jih zadnje ?ase ne sprejemajo, ker je pravzaprav velika obremenitev in povpraševanje po starejših. Za mlajše pravzaprav nimamo. Nimamo akta nujne socialne oskrbe. Ljudem dovolimo ali pa j im pa? omogo?imo, da živijo na cesti kot klošarji, kot brezdomci. Pride v bolnišnico, odvisen od tuje pomo?i, uredi si bivanje na centru za socialno delo, uredi se mu zdravstveno zavarovanje, osnovno, prostovoljno in pa? vse to, da lahko za?ne uveljavljati vse pravice, ki jih ima kot državljan možnost uveljavljati, ampak potem se zgodi, da je par mesecev na socialni oskrbi, ker nimamo ustreznih, v domu starejših je 58-letnih premlad, v varstveno delavnem centru pa prestar.
Še ena kategorija je: pacienti, ki se kolonizirajo z bolnišni?nimi okužbami. Samo nekaj domov ali pa nekaj izjem, kjer jih lahko sprejemajo iz bolnišnice, vsi ostali pa pravzaprav nimamo dogovorjenih strokovnih kriterij, kako. Ko se bo uveljavljalo in dogovarjalo, lepo prosim, ne pozabimo tudi na te, ker ti pa ne morejo sami govoriti in nekako zase poskrbeti. Zato dajmo mi kot družba. Hvala lepa.
RUDOLF CIPOT: Ana Cajnko.
ANA CAJNKO: Pozdravljam vse in sem zelo premišljevala, ?e bi sploh kaj rekla, ker je bilo že toliko vsega povedanega. Ampak spodbudila me je gospa pred menoj, in sicer rada bi rekla samo par besed o eni od marginalnih skupin, ki pa ni nujno, da spada ravno med najstarejše. Namre?, pred dvema letoma približno smo za?eli v okviru Slovenske filantropije s projektom Prostovoljska pomo? osebam z demenco in njihovim svojcem. Ti njihovi svojci smo dodali po poti, ko so se nabrale dolo?ene izkušnje. Hotela bi re?i samo to, da je to kategorija ljudi, ki je naredila za to družbo prav toliko, kot vsi drugi, da so pa ti izpostavljeni ravno tisti vrsti nasilja, ki je najbolj prikrito in težko dokazljivo, da so odvisni popolnoma od skrbi in nege drugih. Naši prostovoljci, tako kot, se bom samo naslonila na predhodna izvajanja, naši prostovoljci pri filantropiji so tisti, ki jim delajo družbo, pomagajo ohranjati sposobnosti, predvsem pa dvigniti kvaliteto življenja. Ker pa je prebivalstvo premalo ozaveš?eno o tem obolenju in ve?ina zdravih in ?ilih misli, da je to obolenje drugih ne pa njih, da se to njim ne more zgoditi, zelo, zelo težko dobivamo prostovoljce, potem jih usposobimo, še to je velika ovira, da domovom, vodstvom domov je prepuš?eno, ali nas spustijo v domove ali ne, ali so pripravljeni se vklju?iti v projekt ali ne. Dr. Volj? me je spodbudil tudi z eno tako zadevo, z enim takim stavkom: jaz mislim, ker ne dobimo sredstev na našem projektu, ker vsi mislijo, da je to stvar nekoga drugega, ker delamo absolutno prostovoljno in smo neuki v vseh teh vlogah, projektih. To delajo cele ekipe, tako kandidirajo na nek projekt, mi smo pa? na za?etku in še nismo tega uki. Skratka, delamo naprej in vztrajamo, dr. Volj? je pa rekel tako: strnimo svoje mo?i in na to se zanašamo. Mi smo dobro leto delali na povezavah, pisali na vse mogo?e konce, predstavljali naš projekt tudi v domove, predvsem smo se pa zadnje ?ase usmerili v to in tu prosim vse tiste, ki imate kakšno besedo pri tem, da podpremo predvsem tiste, ki se trudijo, tu gre za institucionalno varstvo predvsem, tam smo za?eli, ki se trudijo kaj spremeniti za te ljudi na boljše. Oni ne znajo povedati, kaj rabijo. Znajo povedati na 1.000 na?inov, samo pri teh normativih, pri tako obremenjenem in tudi neizobraženem kadru je to skoraj nemogo?e. Podpreti bi bilo treba prostovoljstvo tudi s te strani, da se ?imprej sprejme zakon o prostovoljstvu. Mi smo prakti?no še vedno ilegalci.
Je še mnogo drobnih stvar, samo šla sem na oder tudi s tem namenom, ker mislim v bližnjih dneh poklicati koga izmed vas, ki je imel pred tem prispevke. Hvala.
RUDOLF CIPOT: Še kdo želi? Izvolite.
…………………..: Vsi lepo pozdravljeni. Sem še aktivna in delam na Zavodu za pokojninsko zavarovanje in se bi oglasila zaradi vprašanja, ki me že vrsto let moti pri delu oz. medsebojni nepovezanosti. Namre?, z vsemi izvajanji se popolnoma strinjam, glede telesne prizadetosti in duševne prizadetosti, ampak glede duševnih prizadetosti in pa demence imamo pa posamezne primere, ki me zelo motijo. Namre?, pri priznavanju pravice do dodatka za pomo? in postrežbo imamo tudi kategorijo, ki jo ponavadi pri priznavanju dodatka za pomo? in postrežbo imamo varstvo zaradi opravilne nesposobnosti oz. potreben je stalni nadzor. Pa?, otroci gredo s starši k psihiatru in povedo, od kdaj je moten, ne zna skrbeti zase, je begav, ne pozna datuma in psihiater vpraša, kateri dan je. Namenoma o?e in mati povedo, da drugega, in da psihiater mnenje, da je motena osebnost in rabi stalni nadzor. S tem pride na pokojninsko zavarovanje in naša invalidska komisija da mnenje, da je potreben stalni nadzor in se mu prizna pravica do dodatka za pomo? in postrežbo. Tudi tukaj je vse v redu, samo na žalost gredo pa nekateri posamezniki, otroci, s tem na center za socialno delo in na podlagi tega izvida, naj mi oprostijo, ?e je druga?e, pride obi?ajno do skrbnika za posebne primere, in sicer, da ni sposoben sprejemati pošte in ravnati z denarjem. Taka oseba, ki je malo namišljena bila prej, da ni opravilno sposobna oz. da rabi tujo pomo?, dobi sorodnik odlo?bo, da je skrbnik in seveda gre denar in pa pošta v roke otroku, ne glede na starost, ne glede na otrokovo izobrazbo in ta starejša oseba ostane tako reko? brez denarja in pa tudi seveda brez ustrezne nege.
Še hujši je pa posamezni primer, ko gre za družinskega pomo?nika, ki je ta oseba, ki naj bi rabila stalni nadzor, dobila družinskega pomo?nika. Ta družinski pomo?nik je pa študent v Ljubljani in tudi prejema to pla?o ta študent, je zavarovan, skrbi ali pa ne skrbi pa ožje sorodstvo. To so posamezni primeri. Kako to odpraviti? Do teh primerov smo lahko vsi malo kriti?ni oz. tudi vsem nam se lahko zgodi, kajti vsi smo na tem, da bi radi pridobili ve? denarja in se tudi malo zlažemo pred psihiatrom, da tega ne znamo, v dobri veri, da nam ho?ejo ožji sorodniki pomagati, potem se zgodi pa ravno obratno.
Zelo bi potrdila vsa izvajanja in se popolnoma z vsem strinjam. Nekaj se mi zdi pa na novo to, da smo kriti?ni do tega, da na domu zdravniki in pa v domovih dajejo ostarelim osebam preve? pomirjeval za mirovanje in podobno. Mislim, da je to res in kako se bomo borili proti temu.
RUDOLF CIPOT: Še želi kdo? Izvolite.
…………………..: Dober dan. Pozdravljam vse navzo?e v tej dvorani. Jaz sem upokojena diplomirana pravnica. Malo sem sodelovala v okviru ZDUS pri dajanju pripomb k osnutku tega zakona in tako nekako sodelujem prostovoljno na tem podro?ju.
Imam tri pripombe. Gospa Javornik iz Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je povedala, da protokoli oz. protokol ali kakšen drug podzakonski akt ne bo pripravljen za izvajanje tega zakona o prepre?evanju nasilja v družini. Jaz sem razo?arana, moram re?i, nad tem. Pri?akovala sem, da se bomo o tem protokolu že danes pogovarjali in sedaj sem pa slišala, da ga sploh ne bo. Namre?, mislim, da je potreben zaradi koordinacije dela med vsemi subjekti, ki so zadolženi po tem zakonu, da prepre?ujejo, odkrivajo in potem tudi nekje delujejo z ukrepi za prepre?evanje tega nasilja. Ta koordinacija med temi subjekti je nujno potrebna zato, ker se dogaja, da se nalogam izogibajo. ?e je prevzet, jaz nisem odgovoren za to, nimam kompetenc in tega sodelovanja med temi subjekti vladnimi, nevladnimi organizacijami in civilnimi iniciativami in drugimi ni. To je ena stvar.
Druga stvar. Bom svoj osebni primer povedala. Kar precej pla?ujem za mojo mamo v upokojenskem domu. Precej svoje pokojnine dam za oskrbo v domu in se mi zdi smiselno, da bi se uvedla kakšna dav?na olajšava za to. Otroci moji so že preskrbljeni, ampak sedaj moram pa za mamo skrbeti.
Neka moja prijateljica, ki je še aktivna, podjetnica, me je prosila, da naj še enkrat opozorim na to, da le za?nemo razmišljati pa sem ji povedala, da se že razmišlja o tem, ker tudi Evropska unija je že dala pobudo. Namre?, da bi se omogo?ilo mlajšim upokojencem še naprej aktivno biti aktivni, in sicer tako na podoben na?in, kot so sedaj študentski servisi, bi upokojenci ustanovili kakšen tak servis in omogo?ili recimo upokojencem, da priložnostno delajo. Za državo bi bila to neka olajšava. Namre?, upokojenci imajo že zdravstveno in socialno zavarovanje, teh prispevkov državi ne bi bilo potrebno pla?evati. Marsikdo pa bi recimo potreboval denar za toplice ali pa bi si želel iti na kakšno potovanje pa nima denarja in mogo?e bi kakšen teden se angažiral, na podoben princip, kot študentski servisi in bi si omogo?il recimo tako potovanje.
To je vse, kar sem hotela povedati.
RUDOLF CIPOT: Hvala lepa. Moram re?i, da smo v Državnem svetu že dali pobudo o dav?nih olajšavah za vzdrževanega ostarelega ?lana družine, vendar zakon je potreben posebne prenove in mislim, da se bo to takrat tudi lahko vgradilo v dav?ne olajšave. Vemo pa, kdo najbolj temu nasprotuje, kdo bi pa to vsekakor podprl. Sigurno Ministrstvo za finance ima pomisleke v zvezi s tem, vendar mi bomo sigurno v Državnem svetu, kolikor sem slišal, pripravljenost je bila velika, o tej pobudi pravzaprav, z enako vsebino, da bomo vztrajali naprej.
…………………..: Samo kratko pripombo, da ne bo nesporazum še naprej. Izgleda, da je šlo za nesporazum. Ta navodila, ti protokoli, podzakonski akti, ki so zadolžitev na podlagi Zakona o prepre?evanju nasilja v družini, so v delu dobesedno. Ustanovljena je medresorska delovna skupina, ki jih bo uskladila. Trenutno pa vsa ministrstva, ki so zadolžena, pripravljajo tista podobna navodila svoja. Potem bodo še krovna, ki bodo usklajena in konkretno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je osnutek že pripravilo. Rok, ki je pa po zakonu dolo?en, je pa eno leto, to je 1. marec 2009. Brez skrbi. Ta navodila bodo pripravljena oz. navodila o sodelovanju.
RUDOLF CIPOT: Sodeluje tudi civilna iniciativa in nevladne organizacije.
…………………: Tako pravim. Medresorska delovna skupina, kjer je tudi civilna družba, so tudi predstavniki društev, inštitucij, pa verjamem, da se bo to glede na te udeležence debata razširila. Jaz sem predstavnik za naše ministrstvo in za policijo in bomo tudi mi znotraj debatirali o tem. Verjamem, da bodo drugi tudi.
RUDOLF CIPOT: Gospa Dubravka Hrovati? želi.
DUBRAVKA HROVATI?: /govori iz klopi/ ….. da so v teku navodila in pravzaprav navodila za delo centrov, ki jih je pripravilo ministrstvo, so že skoraj tik pred tem, da jih bodo poslali na vse centre. Medresorska je pa to, kar gospa Tatjana govori. Torej, vsako ministrstvo za svoje podro?je, potem pa še medresorska navodila. To je že v teku. Gospa Angelca je bila na usposabljanju, ko smo ga imeli za centre za socialno delo.
RUDOLF CIPOT: Hvala lepa za pojasnilo. Jaz mislim, da smo posvet po?asi pripeljali koncu. Še moji obe sopredsedujo?i sta si zelo skrbno zapisovali vse lepe misli, vse pobude, vse predloge in jaz bi najprej gospe Rožci Šonc dal besedo, potem pa gospe Angelci Žiberna, ki je pravzaprav idejni o?e tega posveta. Jaz mislim, da je posvet resni?no pokazal na prave stvari in da bo tudi koristna podlaga za obravnavo tako na naši komisiji našega Državnega sveta, kot vsebinsko tudi na Državnem svetu, kot tudi, glede na to, da bomo kot komisija pripravili iz?rpne zaklju?ke s tega posveta, ga posredovali vsem institucijam, tako vladnim kot nevladnim, pa naj bo v uporabo pri kreiranju nadaljnje politike na tem, zelo pomembnem, podro?ju.
Sedaj pa, moji sopredsedujo?i, najprej gospa Rožca, potem pa gospa Angelca.
ROŽCA ŠONC: Predsednik me je malo prehitel. Prej, preden bi predstavila zaklju?ke, sem želela še na dve stvari opozoriti. Gospa Janja Romih je prej povedala, da je Slovenija pred dvema letoma sprejela strategijo varstva starejših, ki v svojem daljšem naslovu nosi tudi solidarnost, sožitje in kakovostno staranje prebivalstva. Malo manj kot pred letom dni je bil ustanovljen tudi svet pri naši vladi, ki naj bi spremljal izvajanje sprejete strategije in koordiniral delo na izvajanju strategije. Strategija gradi solidarnost in sožitje na medgeneracijskem sodelovanju in v strategijah napisala kar precej ciljev in vrsto aktivnosti, ki naj bi posledi?no vplivale na zmanjšanje nasilja do starejših. Izbrala sem samo par klju?nih zadev, ki so bile tudi danes med razpravo omenjene. Namre?, da je potrebno veliko usklajenega in izobraževanja in usklajevanja med ministrstvi in ostalih dejavnikov, ki so zadolženi za podro?je nasilja nad starejšimi. V strategiji je napisano: usmeritev raziskovanja in znanosti na podro?ju staranja, starosti in sožitja med generacijami. Sistemati?na skrb za razvoj, zbiranje in distribucijo novih gerentoloških znanj ter znanj o medgeneracijskem sožitju, seznanjanje mlade generacije z zna?ilnostmi staranja ter .. (nerazlo?no) za kvaliteto medgeneracijskega sožitja, izboljšati pogoje za enakomernejšo porazdelitev skrbi za starejše družinske ?lane nad vse vitalne ?lane družine ter okrepiti medgeneracijsko solidarnost v družini z izobraževanjem in javno promocijo. Zakaj to posebej izpostavljam? V za?etku tega meseca je svet dobil osnutek poro?ila vseh resorjev in ministrstev z akcijskimi na?rti in poglejte, v vzgoji in šolstvu so roki za izdelavo in pripravo gradiv, ki naj bi vplivali v naprej vštete vsebine, postavljeni celo nekateri v drugo srednjero?no obdobje. Sprašujem se, prej smo slišali, ne vem, nekdo je rekel, da je potrebna ena cela generacija petindvajsetih let. ?e stvari že sedaj odlašamo za eno srednjero?no obdobje, se sprašujem, kdaj bomo potem prišli do teh vsebin.
Dr. Medved je sicer naštel kar nekaj stvari, ki naj bi v resoluciji bile navedene, kjer so tudi zajeti starejši, vendar moram re?i, da ?e je na internetu zadnja verzija resolucije, moram ugotoviti, da v poglavju Zdravje populacijskih skupin starejših nimate naštetih. Ravno tako v osnutku resolucije, ki je bila v razpravi, tistih štirih ciljev, mislim, da so samo štirje, ki so v strategiji napisani za podro?je starejših, niso bili zajeti. Opravi?ujem se, ?e morda res ni zadnja verzija resolucije, jaz jih tudi v?eraj nisem našla. Zakaj to posebej poudarjam? Zato, ker je resni?no potreba, da se ustanovi urad za starejše, ki bo skrbel za to, da bo usklajenost posameznih zakonov in resolucij in strategij resni?no usklajena, ne da bo vsako ministrstvo za sebe pripravljalo nekaj, potem bomo pa ugotavljali, kaj ni usklajenega.
Gospod Šuštarši? je v svojem izvajanju prej omenil, da bi bil vesel, ?e bi eden od zaklju?kov bil tudi ta, da bi omogo?ili, da bi tudi starejši tudi še kaj aktivnega naredili. Tudi jaz se strinjam. Tudi predgovornica je tudi omenjala to. Vendar strategija aktivnega staranja je že tudi kar nekaj ?asa v izdelavi, tako kot zakon o dolgotrajni negi, pa vendar v tistem delu osnutka, ki smo ga dobili, o možnosti dela, upokojenih ni, ?eprav v strategiji je eden od ciljev napisan, in sicer sistemsko urediti pla?ano ob?asno in za?asno delo upokojencev. Mislim, da je resni?no potreba po usklajenem sodelovanju med ministrstvu in upam, da bi urad za starejše dobro delal. Hvala lepa.
RUDOLF CIPOT: Hvala. Izvolite gospa Angelca.
ANGELCA ŽIBERNA: Ta posvet se snema. Posnetek boste dobili vsi, ki si to želite, predvsem pa tisti, ki zadevajo naše vsebine in tudi njihovo podro?je. Tu mislim na ministrstva in na Inštitut Antona Trstenjaka in tako dalje. Ne bi sedaj ?itala vseh naših zaklju?kov, ker je to pretežko. Mi bodo to pripravili, vsem poslali, boste lahko dali pripombe na to. Zdi se mi, da je ta posvet zato pomemben, ker je nek zaklju?ek tudi že prejšnjih posvetov, da sedaj moramo za?eti z nekaterimi posebnimi nalogami. Vsi smo se spraševali, ?igavi so starejši ljudje in kdo naj zanje skrbi, ali mi, ki živimo ali kdo. Vsi smo odgovorni, ste dali mnogi poudarek, se pravi, da bo treba mnogo ve? osvestiti vse generacije in da smo soodgovorni za pojave, za prepre?evanje, za ukrepanje in ustvarjanje pogojev za življenje brez nasilja. To smo vse generacije, bi bilo treba veliko poudarka dati. Veliko je bilo tudi govora o pravo?asnem ukrepanju. To je mogo?e tudi eden izmed vzrokov in ne preu?ujemo dovolj vzroke, zakaj ne ukrepamo dovolj hitro in dovolj jasno. Družina, smo jo vsi imenovali, da je prostor, kateremu je treba pomagati in da je vzgoja res, kot ste poudarili, na prvem mestu, od družine, vrtca, šol, medijev in tako dalje, nenazadnje tudi politi?nih strank, tudi to sovpada zraven. Kako se mi vedemo kot starejši, kadar razpravljamo o problemu in kako tudi vplivamo na druge? Kako vrednotimo starejšo generacijo? Dali ste poudarek, da je treba družini pomagati, zlasti, kadar imamo bolnike in stare ljudi in imamo oskrbo na domu, kar ni dovolj. To je samo en del?ek. Ni pa zdravstvene nege. Ni pa drugih pomo?i. Zakon o podaljšani negi ne mislite, da je samo za nas, ki smo starejši, ampak to je za vse generacije. Mi moramo to poudarjati, kajti nikoli ne vemo, kdaj bo moj sin ali pa vnuk star 14 let potreboval pomo?. Se pravi, da je širša poanta dana na zakonu o podaljšani oskrbi, zato menimo, da je treba to napraviti, eno veliko promocijo medgeneracijske solidarnosti za to podro?je nege in zdravja.
Poudarek je bil dan tudi na podzakonskih aktih. Mislim, da bodo v izdelavi kmalu, bomo lahko tudi o njih razpravljali, tako da mislim, da bomo lahko u?inkovito tudi predstavili naši najširši javnosti, zlasti nevladnim organizacijam. Veste, je treba ?im ve? svetovalnic, ?im ve? telefonskih mrež, ?im ve? publikacij, nekdo je omenil tudi priro?nik, gospa magistra, pravica starejših, tudi to moramo pripraviti v okviru te nove zakonodaje, moramo pripraviti, da bi se ljudje zavedali, kaj so njihove pravice, njihove soodgovornosti in da lahko potem tudi druga?e ukrepajo in živijo.
Kadre ste omenjali. Tudi temu bomo posvetili posebno pozornost, kajti res je, da za otroke in za razna podro?ja imamo dolo?ene kriterije, razen za starejše pa mislimo, da je vse dobro, kar pride in kar še lahko nekaj postori. To je veliko vprašanje. V tem je tudi velik cilj, da smo v?asih nevedni in da se tudi nasilje izvaja zaradi neznanja.
Omogo?iti starejšim odlo?anje. Veliko besed je bilo o tem. Res je. Upokojitev daje preklic vsega, kar si bil neko? in je treba napraviti neko strategijo, še posebno, poleg tistega, kar je že v strategiji napisano, da bo treba omogo?iti starejšim in delo in priznanje za delo in tudi marsikaj drugega, da odlo?amo lahko o sebi, da ne bo odlo?ala res samo stroka pa res samo naši najmlajši potomci, ampak da imamo tudi pravico do smrti odlo?ati o svojem življenju. To je temeljna pravica. Mislim, da bo treba tudi ?lovekove pravice in temeljne svoboš?ine še ponovno prevajati in jih dati v javnost. Ljudje tega ne ?itajo, ljudje tega ne vedo. Tudi recimo sedaj, ko je izšla zloženka v zdravstvu o pravicah bolnikov, dobili smo 20 izvodov, nas je pa 500.000. Skratka, treba bo ve? publikacij, ve? informacij. Medijem bomo poskušali tudi eno tako novinarsko konferenco pripraviti, kaj naj bi tudi oni nam pomagali v tej promociji, kajti oni so res pravo okno v svet in v družino. Naravnost pa je bil klic raznih storitev v zdravstvu. Klic je bil. Zadovoljna sem, ker so tu kaj trije zdravniki oz. še ve? je takih strokovnjakov tu, tudi pozdravljam strokovnjakinjo iz klini?nega centra. Veliko je nerešenih vprašanj. Premajhna je pozornost na ministrstvih za to naše javno mnenje, javne pritiske. Gre za negovalne bolnišnice, gre za patronažno službo, ki se vsak dan bolj omejuje. Zdravstvene nege na domu ni. Gospe so povedale, kaj je potrebno še storiti za mlajše invalide, kam jih dati, kaj graditi še, kako pomagati. Namre?, gre za kvaliteto življenja, ne gre za materialna sredstva, ne gre za tanke, ne vem zakaj. O teh je toliko na televiziji in o teh materialnih stvareh, o potrebah ?loveka pa zelo malo. Prosim tudi gospoda dr. Medveda, da bi se še posebej z vami sestali, da bi lahko napravili ene dobre zaklju?ke in usmeritve, koordinacijo med vsemi, ki smo tukaj udeleženi. To se bomo pa dogovorili z našim ministrstvom. Mi imamo že pri nevladnih vzpostavljeno koordinacijo, bomo razširili in bomo tudi v naših zaklju?kih posredovali in tudi bolj to?no opredelili. Toliko je misli, katerim bomo dali poudarek v zaklju?kih. Se strinjate?
RUDOLF CIPOT: S tem smo posvet pripeljali do konca. Še enkrat hvala za vašo pozornost, za vašo u?inkovito pripravljeno sodelovati v razpravi, ki je bila bogata in bo verjetno tudi pravo napotilo vsem inštitucijam in pa predvsem vladi, kako naj na tem podro?ju ukrepa.
