Anton Peršak: V pri?akovanju novega nacionalnega programa za kulturo

Tone Peršak, državni svetnik za podro?je kulture in športa

Že pred nekaj tedni sem v Državnem svetu vložil pobudo oziroma predlog za organizacijo posveta z naslovom V pri?akovanju novega nacionalnega programa kulture, ki ga tudi prilagam in se hkrati zavezal, da bom pripravil posebno vabilo za sodelavce oziroma predstavnike stanovskih društev s podro?ja kulture, teoretike in praktike, predstavnike sindikata zaposlenih in predstavnike samozaposlenih na podro?ju kulture, ki naj bi na posvetu aktivno sodelovali. Stiska s ?asom in druge obveznosti so mi prepre?ile, da bi to res tudi že storil. A zdaj je gotovo skrajni ?as.

Ad 1. Kot je vidno že iz pobude vodstvu Državnega sveta, naj bi na posvetu ob pri?akovanju predloga novega Nacionalnega programa najprej premislili, kako je z uresni?evanjem še vedno veljavnega in doslej prvega sprejetega nacionalnega programa. Znano je, da resnih poro?il oziroma širših javnih obravnav poro?il o uresni?evanju Nacionalnega programa za kulturo, sprejetega pred malo manj kot štirimi leti, pravzaprav ni bilo, ?eprav jih sam akt zahteva in napoveduje. V analizah poro?il za leti 2004 in 2005 je izpostavljeno >pomanjkljivo poznavanje stanja na podro?ju kulture< oziroma >optimisti?no ocenjevanje kulturne porabe slovenskih gospodinjstev< ali z drugimi besedami precenjevanje dejanske naklonjenosti ve?inskega dela prebivalstva do kulture.

Analitiki poudarjajo, da se ministrstvo kot klju?ni izvajalec in nosilec NPK nekaterih nalog iz NPK sploh ni lotilo ali vsaj ne resno lotilo (npr. povezovanja kulture in gospodarstva ali tudi vprašanja dostopnosti kulturnih dobrin itd.). V drugih primerih ministrstvo ni ovrednotilo doseganja ciljev NPK in je preprosto zapisalo, da ne razpolaga s podatki, ki bi vrednotenje omogo?ali. Skratka, zdi se, kot da je ministrstvo samo nekako neresno obravnavalo NPK in mu ni posve?alo pretirane pozornosti oziroma, kot da je v bistvu delovalo mimo programa. Nesporno pa je, da je minister, ki je prevzel resor kmalu po uveljavitvi veljavnega NPK, sam ve?krat podcenjevalno spregovoril o tem programu in tako smo pravzaprav v ?udnem položaju, ker ugotavljamo, da ministrstvo ni docela resno jemalo veljavnega NPK, ker je o?itno menilo, da veljavni NPK ni ustrezen in zato dejansko ni mogo?e resno ocenjevati niti primernosti tega programa niti uresni?evanja programa.

Ad 2. Eno pomembnejših vprašanj, na katerega si je danes, zlasti ob pripravi predloga novega nacionalnega kulturnega programa, potrebno odgovoriti, je vprašanje o razmerju med konceptom t.i. nacionalne kulture in novim konceptom Evropske kulture, ki je bil razgrnjen na konferenci v Berlinu jeseni leta 2004 kot nadaljnji korak v procesu postopne integracije in oblikovanja evropske identitete (>a soul for Europe< ali >Europa eine Seele geben<). Projekt >evropska kultura< naj bi po prepri?anju pobudnika, J. Delorsa omogo?al oblikovanje kulturne identitete Evropejcev kot nujnega pogoja za uspešnost politi?nega projekta združene Evrope. Pri tem je tem težje, ker ne gre za vprašanje o estetskih razsežnostih ali o vsebini, temve? za vprašanje, ki je v bistvu politi?ne narave. Dileme, ali je neko kulturno dejanje, npr. nek novi roman ali gledališka predstava ali koncert pojav/dogodek nacionalnega pomena in zna?aja ali evropskega ali kar planetarnega, so v bistvu izmišljene. Je pa najbrž mogo?e vsaj do neke mere mogo?e razmišljati o tem, ali to ali ono kulturno dejanje izraža nacionalno ali kakšno drugo identiteto v smislu pripadnosti in usmerjenosti k dolo?enemu ob?instvu. ?e odmislimo politi?no razsežnost tega vprašanja in se otresemo nelagodnosti ob dejstvu, da politika ponovno poskuša instrumentalizirati kulturo in jo vpre?i v voz domnevno pozitivne politi?ne zamisli, ostaja vprašanje, ali je kultura ali, ožje, umetnost še znotraj Goethejeve paradigme, po kateri sleherno umetniško delo najprej pripada nacionalnemu kulturnemu krogu (izraža nacionalno identiteto) in si s svojo kakovostjo (lahko) zagotavlja tudi pripadnost korpusu svetovne kulture (npr. svetovne književnosti, ?e gre za literarno delo), ?e je seveda dovolj univerzalno. Vendar je, po njegovem mnenju, vedno oboje hkrati. Pogoj za to je seveda kakovost. Ta kakovost pa pomeni, da umetniško delo, ki doseže raven, s katero si zagotavlja uvrstitev v korpus svetovne kulture, hkrati neizogibno izraža identiteto kulturne (nacionalne) skupnosti, znotraj katere je nastalo ter hkrati presega to raven in vsebuje tudi univerzalne vrednote, ki naj bil veljale za vse ljudi  in ljudstva oziroma kulture. Goethejeva teorija seveda izhaja iz humanisti?nega pogleda na svet, ki izraža optimisti?nega duha 18. in 19. stoletja. ?e bi vztrajali ob takšnem razumevanju kulture, bi najbrž tudi evropsko kulturo lahko razumeli kot nekakšen antološki izbor dosežkov nacionalnih kultur, ki presegajo zgolj ožji, nacionalni pomen in izražajo nekaj ve? in ne le nacionalno identiteto. 

Zagovorniki globalizacije, ne oziraje se na to, da je globalizacija vendarle predvsem politi?ni in gospodarski projekt ali še posebej projekt multinacionalnega kapitala, se radi odrekajo pripadnosti nacionalni kulturi in zavra?ajo domnevno zavezo izražanja nacionalne identitete in enako pretesen jim je tudi okvir evropske identitete; njihova umetnost želi biti planetarna. Otresti se želi tudi zavezanosti estetskemu u?inku, zato skuša in mejo med umetnostjo in znanostjo, ?eš da umetnost 21. stoletja predstavlja renesan?no sintezo umetniškega in znanstvenega ob?utenja ter oblikovanja sveta. Po njihovem mnenju umetnost ni ve? in ne sme biti zavezana nekakšnemu nacionalnemu interesu ali celo dolžna proizvajati nacionalno identiteto, kolikor je to sploh mogo?e, temve? mora proizvajati dogodke, ki bodo s svojo vsebino in izrazitostjo v bistvu pretresali ob?instvo in ga fascinirali ne glede na to, kje se bodo dogajali in kakšno bo ob?instvo.

Ko se torej ministrstvo za kulturo oziroma v njegovem imenu ta ali ona ekipa pooblaš?encev loteva oblikovanja predloga novega NPK, mora premisliti temeljna vprašanja kulture za 21. stoletje in se odlo?iti tudi glede vprašanja, ali bo to še nacionalna kultura ali evropska ali globalna in kaj naj bi to pomenilo za nacijo in njeno potrebo po identiteti. Pa tudi vprašanje, ali je kultura v ožjem pomenu besede, torej umetnost, še zavezana vztrajati na polju estetskega ali ne?

Obenem pa ni mogo?e spregledati vprašanja, kaj pravzaprav pomeni to, da si v za?etku 21. stoletja zastavljamo vprašanje, ali (naj) kultura izraža ali celo proizvaja predvsem nacionalno identiteto ali naj se zaveže proizvajati evropsko identiteto? Z drugimi besedami: se vra?amo v ?ase, ko so raznih vrst oblastniki pri?akovali in postavljali kulturi, predvsem umetnosti naloge po svoji volji in podobi in vrednotili umetnost glede na to, v kolikšni meri je zadovoljevala njene interese in zahteve?

Ad 3. Kolikor se bodo predlagatelji NPK odlo?ili za predpostavko, da je kultura lahko tako reko? hkrati nacionalna in evropska, kar je glede na trenutno usmerjenost slovenske politike logi?no pri?akovati, se postavlja vprašanje o razmerju med nacionalno in zaželeno evropsko kulturo oziroma vprašanje, ali naj bi bila v Sloveniji nastajajo?a kultura evropska kultura še vedno zavezana predvsem nalogi proizvajati nacionalno identiteto, kot je to predstavljala slovenska politika v ?asu razprav o t.i. evropski ustavi ali naj bi v bistvu prešla na domnevno višjo raven in si prizadevala postati evropska kultura. Vprašanja morda na prvi pogled zveni ?udaško, pa vendar. Predlog nacionalnega kulturnega programa nastaja v okviru Ministrstva za kulturo in po nalogu ministra. Minister je politik vladajo?e koalicije, ki je, kot vemo, zelo zavezana ideji t.i. združene Evrope ter hkrati zadovoljna in, kot se zdi, v celoti zadovoljena, kar zadeva položaj Slovenije, slovenš?ine in slovenske kulture, kar minister poudari ob sleherni priložnosti, ki jo dobi. Zdaj je torej na vrsti naša obveznost do Evrope. Gre seveda za politi?ni projekt kot je pa? ministrstvo politi?ni organ znotraj vlade kot politi?nega organa. 

Ad 4. Glede na povedano se s še ve?jo ostrino kot doslej postavlja vprašanje socialnega položaja umetnikov in umetnosti v celoti v tem domnevno novem položaju. ?e je kultura v preteklosti tako reko? nadomeš?ala politiko in skrbela za vzpostavljanje in afirmacijo slovenskega naroda, in ?e smo še nedavno mislili, da je kultura proizvajalka nacionalne identitete, je bilo logi?no pri?akovati, da je Slovenija, naj bo kot jugoslovanska republika ali samostojna država, dolžna maksimalno materialno podpirati, tako reko? omogo?ati kulturo v neprimernih okoliš?inah premajhnega trga. Kolikor kultura ve? nima te naloge, ker je skrb za narod in državo dokon?no prevzela politika, se država nemara lahko vsaj deloma ali celo v celoti otrese skrbi za kulturo, kot to predlagajo najbolj neoliberalno usmerjeni reformisti v Sloveniji. Po drugi strani bi bilo mogo?e pri?akovati, še posebej glede na to, da tudi nekateri ekonomisti ugotavljajo, da je podro?je kulture tudi ekonomsko u?inkovito, in da presenetljivo veliko prispeva tudi k rasti doma?ega bruto proizvoda, da bi se za?eli tudi na tem podro?ju bolj brezkompromisno uveljavljati kriteriji in interesi globalizacije. To pa bi pomenilo, da bi bili ustvarjalci v celoti prepuš?eni kriterijem trga, kar bi najbrž povzro?ilo tudi to, da bi dolo?ene, z vidika globalizacije manj zanimive vrste umetnosti, izgubile svoj pomen (npr. poezija na podro?ju književnosti, najbrž tudi kiparstvo v primerjavi s slikarstvom in grafiko itd.); skratka tiste vrste umetnosti, ki so manj konkuren?ne, bi ostale brez podpore. 

Ad 5. Vprašanje o socialnem položaju samozaposlenih na podro?ju kulture pa se samo po sebi postavlja v povsem novi lu?i ob ugotovitvah o pomenu kulture za nacionalno gospodarstvo oziroma o višini prispevka tega podro?ja k celotnemu doma?emu bruto proizvodu. Vprašanja v zvezi s tem in odpor proti tradicionalnemu odrivanju kulture v sfero t.i. družbene režije, kar predpostavlja tudi odpor proti ma?ehovskemu odnosu vsakokratne ekipe na finan?nem ministrstvu do kulture, je na Slovenskem opaziti že ve? desetletij. Polemike v zvezi s tem so bile zelo živahne že konec osemdesetih let; torej že v ?asih pred osamosvojitvijo. Vedno znova je bilo potrebno dokazovati, da vlaganja prora?unskih sredstev v podro?je kulture pomeni vlaganja, ki pravzaprav predstavlja plemenitenje teh sredstev in zagotavlja rast osnove, iz katere ?rpa državni prora?un. Ne gre samo za to, da dejavnost na podro?ju kulture sproža številne procese, ki prispevajo k rasti doma?ega bruto proizvoda na kratki rok; gre še bolj za to, da visoko razvita kultura sproš?a potenciale, kot so ustvarjalnost, vedoželjnost in posledi?no znanje, domišljija in težnja po dokazovanju, ki vsi veliko ve? kot zgolj suhi kapital prispevajo k rasti produktivnosti, inovativnosti itd. Samo visoko kulturne družbe so tudi visoko produktivne družbe; vsaj na daljši rok.

Ad 6. Vprašanje o klju?nih ciljih novega Nacionalnega programa kulture in vprašanje o zmožnosti za doseganje teh ciljev se v lu?i že navedenih poudarkov postavlja z vso ostrino. 

Po eni strani je nedvomno, da ?im bolj razvita in ?im bolj neovirana, torej sproš?ena (?e lahko uporabimo pridevnik, s katerim je pred zadnjimi volitvami pridobivala volivce trenutno vodilna vladna stranka) ali po eni strani spodbujana, vendar po drugi strani ne usmerjana kultura bi torej mogla biti primerjalna prednost Slovenije. Kolikor si ogledamo najbolj razvite družbe, najbolj razvite z vidika celovitega koncepta ?lovekovega razvoja in ne samo z vidika industrijske razvitosti, lahko vidimo, da so te družbe praviloma dosegle tudi najvišjo raven kulturne razvitosti (seveda pri tem ne gre predvsem za razvitost oblik množi?ne kulture kot npr. v ZDA, ki vsemu razmahu znanosti navkljub, ostajajo predvsem industrijsko razvita družba) in imajo prav zato prednost, ker uspešno povezujejo znanje in ustvarjalnost. Najbrž bo videti pretenciozno, pa vendar je smiselno izraziti pri?akovanje, da se bo Slovenija po eni strani dokon?no odlo?ila za koncept trajnostnega razvoja in skladno s tem ob socialni varnosti in doslednem varovanju narave (ter okolja) postavila tudi razmah kulture. Pri tem je klju?nega pomena, da država razvija mehanizma spodbujanja in nikakor mehanizme usmerjanja kulture, in da torej omogo?a razmah vseh možnih smeri ter kot klju?ni kriterij postavi samo kakovost. Je pa smiselno, kar zadeva razvoj v celoti, to povezati s turizmom, razvojem univerz in znanja. Z drugimi besedami, kazalo bi razmisliti, ali ne bi bilo najbolj smiselno, da si Slovenija postavi cilj postati trajno kulturno središ?e Evrope.