Magnetogram posveta: Ženske in zdravje

Nekorigiran magnetogram (dobesedni zapis) posveta, ki je bil 24. novembra 2009 v prostorih Državnega sveta RS.
Posvet je moderirala Barbara Moškri?. 

 

BARBARA MOŠKRI?: Dober dan. Moje ime je Barbara Moškri?. Jaz bom danes vaša moderatorka. Najprej vas lepo pozdravljam v imenu Slovenske zveze za zdravje, ki skupaj v soorganizaciji z Državnim svetom organizira tale nadaljevalni posvet Ženske in zdravje. Pa bi najprej povabila k uvodnemu nagovoru gospoda mag. Blaža Kav?i?a, predsednika Državnega sveta. Prosim.
                     
MAG. BLAŽ KAV?I?: Spoštovane udeleženke, udeleženci posveta, spoštovana predsedujo?a oziroma moderatorka. Zelo sem vesel, da vas lahko ponovno mnoge izmed vas prisr?no pozdravim v imenu Državnega sveta, v svojem osebnem imenu. Veseli me, da kot predsednik Državnega sveta, in z iskrenim spoštovanjem tudi kot moški, nagovorim ob jutrišnjem mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami. Biti ženska je biološka danost, ki nosi s seboj številna specifi?na tveganja. Eden izmed zelo pomembnih dejavnikov tveganja je tudi tveganje nasilja nad ženskami. Poleg bioloških danosti in zna?ilnosti je zdravje žensk odvisno predvsem od na?ina življenja zaradi družbene vloge, ki jo narekuje spol. Ta se razlikuje od družbe do družbe in usodno zaznamuje življenje žensk, s tem pa vpliva na njihovo zdravje. Zaradi razli?nih bioloških zna?ilnosti, reproduktivnih funkcij ter razli?nega na?ina življenja in izpostavljenosti dejavnikom tveganja, na podlagi spolnih in na tej osnovi tudi družbenih vlog, so za ženske in moške zna?ilni razli?ni vzorci bolezni. Na tej podlagi se razlikuje tudi dejavniki zdravja in dostopnost do zdravstvenih storitev. Ženske se soo?ajo s posebnimi zdravstvenimi potrebami in specifi?nimi zdravstvenimi okoliš?inami. Zavedamo se, da vsako leto zaradi posledic nose?nosti in poroda v svetu umre ve? kot pol milijona žensk. Mlade ženske predstavljajo ve? kot 70 odstotkov okuženih z virusom HIV v podsaharski Afriki. Vsaka peta ženska je žrtev spolnega napada pred petnajstim letom starosti. Nekatere bolezni denimo rak dojk, osteoporoza in prehranske motnje so zna?ilnejše za ženske, dolo?ene bolezni reproduktivnih organov na primer endometrioza in rak materni?nega vratu, prizadenejo izklju?no ženske. V zadnjih letih med ženskami zelo naraš?ajo sr?na obolenja. Kot kažejo podatki za Slovenijo, je ve?ji odstotek žensk kot moških izpostavljen nalezljivim boleznim, denimo gripi in plju?nici. Ženske prizadenejo tudi okužbe rodil in spolno prenosljivih bolezni, kjer obstaja še posebna nevarnost prenosa na otroke. Opazneje v ve?jem odstotku kot moške, žensko populacijo prizadene tetanus. Med ženskami je tudi ve? obolelosti zaradi razli?nih duševnih motenj, od motenj hranjenja in depresij in drugih oblik obolelosti. Pove?uje se delež žensk, ki trpijo zaradi slabih delovnih pogojev, stresa in izgorelosti na delovnem mestu. Sedanja gospodarska kriza oziroma to kar je iz tega nastalo – družbena kriza, je razmere še zaostrila. Vse mo?nejši je strah pred izgubo zaposlitve. Zelo zaskrbljuje duševno zdravje vseh tistih sodržavljank in sodržavljanov, ki so v teh težkih gospodarskih ?asih izgubili delo. Številni socialno ekonomski dejavniki negativno vplivajo na zdravje žensk. Ženske so že tradicionalno dvojno obremenjene in tej dvojnosti pla?anega dela na trgu, ter nepla?anega gospodinjskega dela ter nege doma, se ne morejo izogniti niti v bogatejših družbah. Potem je potrebno izpostaviti, da lahko v zasebnem sektorju ženska za isto delo zasluži celo 25 odstotkov manj kot moški, in ?eprav so ženske v Sloveniji višje izobražene kot moški, jih je na najbolj vplivnih in zahtevnih delovnih mestih malo. Naj bodo zato ženske pred zakonom še tako enakopravne z moškimi, so ekonomsko gledano še vedno šibkejši spol. Neugodne ekonomske razmere izstopajo v revnejših okoljih, kjer se revš?ina, spol in bolezen medsebojno tesno prepletajo. Zato se države bogatega severa in revnega juga soo?ajo s povsem razli?no problematiko. V bolj bogatih državah je smrtnost otrok in mlajših žensk zelo nizka in ve?ina smrti se zgodi po starosti 60 let. V revnejših državah je slika druga?na, povpre?na starost populacij nižja, smrtnost med otroci višja, in ve?ina smrti ženskega spola se pojavi med deklicami, najstnicami in mlajšimi odraslimi ženskami. Za Evropo študije sicer kažejo, da živijo ženske v povpre?ju od 6 do 8 let dlje kot moški, a raziskovalci ob tem podatku opozarjajo tudi na to, da ta leta niso nujno zdrava in da si ženske mnogokrat veliko težje zagotovijo kakovostno zdravstveno oskrbo zaradi neenakosti na podlagi spola, na podro?ju izobrazbe, osebnega dohodka in zaposlitve. Svetovna zdravstvena organizacija je v svojem najnovejšem poro?ilu opozorila, da družba ženskam v klju?nih trenutkih njihovega življenja ne stoji ob strani in jim ne ponuja dovolj kakovostne zdravstvene oskrbe. Poro?ilo govori o zdravju žensk kot o nujni prioriteti, saj izboljšanje zdravja žensk veliko pomeni ženskam, njihovim družinam, skupnosti in širši družbi. Zdravju žensk še vedno posve?amo premalo prostora v razvojnih programih kot tudi premalo pozornosti v zdravstvenih politikah. Premalo se zavedamo, da ima zdravstveno stanje žensk pomemben vpliv na celoten razvoj naroda. Poleg zdravstvenih organizacij je pri aktivnostih varovanja in krepitve zdravja žensk izrednega pomena tudi sodelovanje nevladnih organizacij. ?e ženske ne dobijo priložnosti razviti njihov celotni ?loveški potencial, vklju?no s potencialom zdravega in vsaj malo sre?nejšega življenja ali je družba kot celota resni?no zdrava, je pred kratkim javnost vprašala generalna direktorica svetovne zdravstvene organizacije dr. Margareth Chan. Spoštovani, spremembe v ekonomskem, socialnem in kulturnem okolju ter napredek v medicini so v zadnjem desetletju mo?no vplivali tudi na zdravstveno stanje populacije slovenskih žensk. Kakovostno in trajnostno zdravstveno varstvo temelji na stalnem prepoznavanju problemov in oblikovanju programov skrbi za zdrave ljudi, pri tem pa ima kategorija spola klju?no vlogo.
Posebno obliko nasilja nad ženskami predstavlja tudi nerazumevanje posebnih zdravstvenih potreb ženk in zanemarjanje skrbi zanjo. Zaradi ?edalje ve?jih pritiskov na podaljševanje delovne dobe, in zaostrovanje pogojev za upokojevanje za ženske, bo skrb za zdravje na delovnem mestu, zagotavljanje zdravega delovnega okolja in prilagajanje procesov dela zmožnostim delavk, moralo zagotovo postati osrednje vprašanje za prihodnost tudi v slovenski družbi. Naj vsem skupaj zaželim kakovostno izmenjavo mnenj in veliko uspehov pri nadaljnjih prizadevanjih za bolj zdravo in ženski prijaznejšo družbo. Hvala lepa.

BARBARA MOŠKRI?: Hvala. Sedaj pa bi k uvodnemu nagovoru povabila doc. dr. Mojco Dernovšek, ki je predsednica Slovenske zveze za zdravje. Prosim.

DOC. DR. MojcA Dernovšek: Hvala za besedo. Pozdravljeni tudi v mojem imenu. Zelo sem po?aš?ena pravzaprav, da lahko letos že drugi? skupaj z Državnim svetom organiziramo posvet z naslovom Ženske in zdravje. Ko sem pred približno dvema letoma prevzela vodenje Zveze društev Slovenske zveze za zdravje, sem seveda podedovala tudi letni na?rt in ta je vklju?eval organizacijo konference z naslovom Ženske in zdravje. Jaz sem zadevo vzela kot izziv in se odlo?ila, da bi poskušali narediti posvet oziroma konferenco, ki bi bila širša, kot so obi?ajno konference tega tipa, se pravi, da ne bi strokovnjaki predavali strokovnjakom in da ne bi zgolj prišlo do izmenjevanja strokovnih in znanstvenih spoznanj, ampak, da bi pravzaprav svoja spoznanja prenesli na širše podro?je. Skratka, želeli smo vzpostaviti širši dialog. Moja želja je bila, da se glas strokovnjakov in njihove izkušnje slišijo tudi v okolju, kjer se oblikujejo predlog, se pripravljajo rešitve in se seveda krešejo mnenja. Kot smo že danes slišali podro?je zdravja žensk, prepoznavajo kot pomembno ne samo razvite države, ampak tudi nerazvite. Namre?, moderna ženska ima številne vloge in zdravje je klju?no, ?e želimo, da moderna ženska te vloge izvaja in da ob njih, ob tem še živi kakovostno življenje. Ker so žal ženske tudi mnogo ve?krat žrtve nasilja tako doma kot na delovnem mestu, je ta posvet tudi namenjen obeležitvi svetovnega dneva boja nasilja pri ženskah. V imenu društev Slovenske zveze za zdravje se zahvaljujem Državnemu svetu Republike Slovenije. Vsem predavateljem želim uspešne in odmevne predstavitve in upam, da bo diskusija odprla nove vsebine in upam tudi, da bodo sklepi našega posveta dosegli svoj namen. Hvala lepa.

BARBARA MOŠKRI?: Sedaj pa bi za?eli z drugim delom našega posveta, ki vklju?uje referate. Vendar pa pred samim za?etkom bi vam podala nekaj pojasnil oziroma napotil. Okvirno naš posvet naj bi pa? trajal do 14.30 oziroma do 15. ure, odvisno od tega, koliko obsežna bo potem pa? razprava. Med samim posvetom ni predviden odmor, tako da za vse ostale je potrebno pa?, enostavno diskretno odidete in se vrnete nazaj. Med samimi predavanji oziroma med koncem enega in za?etkom drugega ni predvidena razprava. Razprava se pravi je namenjen zadnji del. Na mizah imate listi?e za prijavo k razpravi, tako da tisti, ki se mu utrne pa? misel, vprašanje ali karkoli drugega, to napiše in po kon?anem tem predavalnem delu bomo te listi?e pobrali vas poimensko pozvali k razpravi in nekako potem zadevo peljali naprej. Za repliciranje oziroma dodatne zadeve po prijavi ne potrebujete nadaljnjega prijavljanja, namen pa je, da po slišanem in po odpredavanem naredimo neke okvirne zaklju?ke, ki jih bomo pa? po kon?ani razpravi nekako dopolnili, dorekli in jih potem tudi skupaj sprejeli. Lanskoletna praksa je bila pa? taka, da so potem želeli poleg teh organizacij, ki smo jih sami izpostavili, da bi jih radi vabili oziroma obvestili o naših zaklju?kih, smo potem posredovali zaklju?ke tudi odboru za zdravje Državnega sveta. Zdaj ?e bodo izkazali interes bi se nekako te prakse držali tudi letos. No, ?e se potem s tem strinjate, bi potem nekako prišli na del z referati, tako, da bi kot prvo referentko povabila doc. dr. Lijano Zaletel-Kragelj, iz medicinske fakultete iz katedre za javno zdravje, ki vam bo predstavila predavanje stres pri ženskah v aktivnem obdobju. Prosim.

DOC. DR. Lijana Zaletel-Kragelj: Lepo pozdravljeni vsi skupaj. Jaz bi se najprej zahvalila organizatorjem za povabilo k sodelovanju na tem za nas tako pomembnem posvetu in si samo še želim, da se bodo ti posveti nadaljevali. Moja naloga je, da predstavim nekaj utrinkov rezultatov raziskovanja o stresu pri ženskah v rodnem obdobju v Sloveniji, pri katerem seveda nisem sama. Jaz prihajam iz katedre za javno zdravje medicinske fakultete v Ljubljani. Moji sodelavci pa prihajajo iz razli?nih ustanov, prof. dr. Majda Pahor je univerzitetna diplomirana sociologinja, ki je zelo pomemben ?len v našem raziskovanju, prihaja iz zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani, potem prof. Živa Antoli? iz ginekološke klinike Klini?nega centra v Ljubljani. Zraven nam je pa pomagal tudi prof. dr. Marjan Bilban, ki je specialist medicine dela, prometa in športa in prihaja deloma tudi iz naše katedre. Izhodiš?a za našo raziskovanje so bila naslednja: stres je seveda eden od najpomembnejših dejavnikov tveganja, to smo danes že slišali, je seveda tudi zelo pomemben za razvoj razli?nih bolezni, bolezenskih stanj, predvsem tukaj moramo našteti duševne motnje, vendar bolezni srca in ožilja seveda tudi so zelo pomemben del delovanja stresorjev. Naše razmišljanje je šlo naprej, namre? skozi telesno in duševno dimenzijo zdravja, stres odraža tudi druge dimenzije zdravja. O teh razli?nih dimenzijah redkokdaj govorimo, ker je naše delo, vsaj kar se zdravstvenih delavcev ti?e, usmerjeno predvsem v telesno, deloma tudi duševno dimenzijo, vendar socialna dimenzija vsekakor ne bi smela biti zanemarjena, in seveda stres deluje tudi obratno. Tudi preko socialne dimenzije na telesno in duševno dimenzijo zdravja. Tukaj morda glede na to, da nas je kar precej, kot vidim, iz zdravstvenega dela, velikokrat razmišljamo v smeri biomedicinskega modela zdravja. Na?in, na katerega smo pa skušali mi razmišljati, je pa povezan z drugim biopsihosocialnim modelom zdravja. Naša teza je bila, da stres lahko mo?no vpliva tudi na rodno zdravje, ki se ne kaže zgolj v telesni ali duševni dimenziji, temve? tudi v socialni in seveda predstavlja zaradi tega tudi enega od velikih javnozdravstvenih problemov današnjega ?asa. Samo na kratko kaj veliki javnozdravstveni problem so. Po našem profesorju Bojanu Pircu, enemu od pionirjev javnega zdravja v Sloveniji, so to pojavi, ki so zelo razširjeni oziroma se potencialno lahko hitro razširijo, njihov za?etek ali potek je povezan z družbenimi vplivi, predstavljajo velik delež umrljivosti prebivalstva, še posebej je to velik problem, kadar gre za prezgodnjo umrljivost, negativno vplivajo na potomstvo, z njimi so povezani veliki neposredni oziroma posredni stroški, in seveda kot glavna postavka, na njih je mogo?e vplivati z javnozdravstvenimi ukrepi. Torej širše, bolj z družbenimi ukrepi. Stres je zelo razširjen. Njegov za?etek in potek je zelo povezan z družbenimi vplivi. Ne predstavlja velikega deleža umrljivosti, ?e gledamo neposredno, ?e bi pa šli pogledat njegov vpliv posredno, bi se pa verjetno zgrozili. Absolutno negativno vpliva na potomstvo, to je pravzaprav tudi naša teza bila, z njim so povezani veliki neposredni in tudi posredni stroški in seveda na njega je mo? vplivati z javnozdravstvenimi ukrepi. Prvo vprašanje, ki se nam je porodilo, je bilo, kako je s tveganim stresnim vedenjem v populaciji odraslih prebivalcev Slovenije. Tvegano stresno vedenje smo opredelili kot stalno ali pogosto ob?utenje napetosti, stresa ali velikega pritiska brez ali z nezadostnimi mehanizmi obvladovanja. In iz tega vprašanja sta se porodili dve študiji. Ena na vzorcu splošne populacije odraslih prebivalcev Slovenije, v starosti od 25 do 64 let, malo kasneje bom povedala pa? od kod izvirajo podatki. Nadaljevanje te prve študije je bila pa študija na vzorcu populacije žensk v rodnem obdobju, res da nismo zajeli celotne populacije pa? glede na dane razmere, na dane podatke v starosti od 25 do 49 let. In ?e grem zdaj na prvo študijo. Podatki temeljijo na bazi podatkov, zdaj lahko že re?em, ne samo na eni sami raziskavi, ker od leta 2001, ko smo za?eli zbirati podatke po metodologiji CINDI health monitor svetovne zdravstvene organizacije, ta CINDI pomeni Countrywide Integrated Non-communicable Diseases Intervention, sta bili narejeni še dve raziskavi, leta 2004 in 2008, in zdajle v kratkem na?rtujemo, da bodo na voljo prvi podatki za obe drugi raziskavi za leto 2004 in leto 2008. Osnovni namen teh vseh raziskav, ki temeljijo na tem zelo, na tej zelo obširni bazi podatkov je bila od vsega za?etka identifikacija populacijskih skupin z visokim tveganjem za razli?na zdravju škodljiva vedenja. Kot vidite, opazovali smo nezdrave navade prehranjevanja, nezadostno telesno dejavnost, kajenje, škodljivo rabo alkohola, seveda tvegano stresno vedenje, potem negativno vedenje v cestnem prometu itn. In ta identifikacija naj bi služila kot podlaga za u?inkovito javnozdravstveno ukrepanje. Nekaj tega se je že uresni?ilo, vendar bistveno manj, kot smo na za?etku na?rtovali. Klju?na metodologija je torej metodologija tipa raziskav CINDI health monitor. Gre za poštno anketo in po letu 2001 je bilo povabljenih k sodelovanju skoraj 15.500 odraslih Slovencev, v starosti od 25 do 64 let, njihova odzivnost je bila vsaj v prvi raziskavi, lahko re?em zelo visoka, 64 odstotna, v nadaljnjih dveh raziskavah pa bistveno nižja. Tako, da je nadaljevanje teh raziskav na žalost zelo vprašljivo, ker v zadnjem letu v letu 2008 je, oziroma odzivnost v tej zadnji raziskavi je bila samo 49 odstotna. No v analizi, ki jo bom oziroma katere rezultate bom prikazala, je bilo upoštevanih nekaj ve? kot 9000 anket. Izvzeli smo jih pravzaprav tiste, v katere smo verjeli a ne, ki smo jim zaupali, namre? imeli smo nekaj podatkov, ki smo jih lahko primerjali z samim vzorcem, torej ?e se po spolu in po starosti vprašalniki niso ujemali smo take vprašalnike izlo?ili, torej zmanjšali možnost napak a ne. Namre? Janezov Novakov je veliko, in ?e ne specificiramo ko pošljemo vprašalnik ali bi želeli imeti Janeza Novaka starejšega ali mlajšega iz iste družine pa? potem ne, ?e odgovori napa?na oseba in mi lahko to preverimo, ne moremo takega vprašalnika upoštevati. No, tvegano stresno vedenje smo v tej prvi raziskavi povezovali s spolom, starostjo, izobrazbo, vrsto zaposlitve, družbenim slojem; tukaj bom samo to dodala, da gre za samoumeš?anje v družbeni sloj, ki ga nekateri na nek na?in celo deskriditirajo, ker pravijo moramo imeti objektivna merila, vendar drugi raziskovalci, predvsem socioloških raziskav, pravijo da samoumeš?anje v družbeni sloj je še kako pomembna spremenljivka oziroma še kako pomemben podatek. Namre? gre za subjektivno zaznavanje, ki v družbi, kam v družbi se neka oseba umeš?a. No potem smo povezovali z bivalnim okoljem in z geografskim obmo?jem. Tveganega stresnega vedenja v celotni opazovani skupini je bilo 24, oziroma nekaj nad 24 odstotkov, bistveno ve? med ženskami kot med moškimi. Med ženskami 27 odstotkov, med moškimi 21 odstotkov. Oproš?am se, ker je ta del v angleš?ini, ampak to je originalno, tako kot je bilo objavljeno v reviji Croatian medical journal lahko vidimo, da je stresnega vedenja tega tveganega stresnega vedenja bilo ve? med 30 do 49 letniki, še najve? v starostni skupini 40 do 49, z najnižjo in z najvišjo izobrazbo, med zaposlenimi v administrativnem oziroma kot administrativni delavci oziroma intelektualni delavci in pa iskalci zaposlitev, potem v najnižjem družbenem sloju v mestnem okolju, ni bilo pa bistvenih razlik med tremi velikimi geografskimi obmo?ji Slovenije. Potem smo seveda to informacijo, ki smo jo najprej analizirali s tako imenovano univariatno analizo, analizirali še kompleksno z multivariatno analizo, ta tabela je preve? zapletena, da bi vam jo razlagala. Tole pa je njen povzetek. Pokazalo se je, kar smo pravzaprav že z univariatno analizo videli, se je potem samo še potrdilo, torej najvišji obeti za tvegano stresno vedenje so bili zaznani v skupinah žensk, v skupini ljudi starih od 40 do 49 let, med najnižje in najvišje izobraženimi, med nezaposlenimi in zaposlenimi kot administrativnimi, intelektualnimi delavci, med pripadniki najnižjega družbenega sloja, med prebivalci mestnih, tukaj se je pa pokazalo tudi primestnih naselij, in med prebivalci vzhodnega dela Slovenije, kjer je tega pojava nekoliko ve?. Kaj je zdaj zanimivo, preden nadaljujem na drugo študijo. To osnovno analizo smo nadaljevali z oceno tveganja in razvrstili te naše respondente glede na velikost tveganja in iz te celotne skupine ven izvzeli 5 % tistih ljudi z najvišjimi vrednostmi ocenjenega tveganja, in med njimi smo potem ekstrahirali profile, torej smo skušali dobiti opis populacijskih skupin in to dveh. Tistih, ki so najbolj ogroženi in tistih, ki so najštevil?nejše med najbolj ogroženimi. Kaj je zanimivo? Med tistimi, ki so bili najbolj ogroženi, so bile prakti?no same ženske, samo en profil je bil moški profil, vse v starosti 40 do 49 let, zelo veliko med njimi iskalk službe, nekaj tudi delavk v administrativnem delu oziroma intelektualk, kar pa je še zanimivo, ti profili so bili zelo redki, torej niso primerni za javnozdravstveno delovanje, ker bi bilo takšno ukrepanje predrago. Med najpogostejšimi profili so pa same ženske, vse spet v starosti od 40 do 49 let, polovica profilov je z univerzitetno izobrazbo, vse delavke v administrativnem delu, intelektualke. Morda boste rekli ne pa kaj, te ženske stare od 40 do 49 let, pravzaprav te so že na koncu svojega rodnega obdobja. V drugi študiji smo razglabljali naprej in povezali tudi to, kaj se dogaja v tem starostnem obdobju in kako se to lahko prenaša na druge ženske. Ta druga študija, pravzaprav smo dobili idejo, da jo izvedemo, ko smo ugotovili, da je tveganega stresnega vedenja pri ženskah v rodnem obdobju še ve?, kot pri ženskah nasploh, in ko smo pogledali koliko ga je pri ženskah v rodnem obdobju, vidite skorajda 30 %, izven tega obdobja pa samo še 22, kar je približno toliko, kot pri moških. ?e primerjamo tiste spodnje rezultate s celotno skupino. Ob tem se nam je pa porodila oziroma utrnila še ena druga misel, kaj pa ?e je zdaj to, ?e lahko to povezujemo tudi z vzporednim problemom nizko rodnostjo v Sloveniji. Dejstvo je, da ima Slovenija eno najnižjih rodnosti v evropski regiji svetovne znanstvene organizacije in od leta 1983 do leta 2003 smo zabeležili padec, rahel trend naraš?anja pa po letu 2003, vendar res rahel trend naraš?anja. No in naslednji dve vprašanji, ki sta se nam potem porodili, kako je tvegano stresno vedenje porazdeljeno znotraj skupine žensk v rodnem obdobju in ali morda lahko tvegano stresno vedenje na nek na?in povezujemo tudi z rodnostjo in tem problemom rodnosti v Sloveniji. Metodologija seveda osnovna je enaka, gre za raziskavo CINDI health monitor tudi za leto 2001 v celotnem vzorcu je bilo od nekaj ve?, približno 15.500 vabljenih, 4942 žensk v rodnem obdobju in odzivnost pri njih je bila višja kot v povpre?ju, bila je 68 odstotna. V analizi smo upoštevali lahko 3181 anket. Tvegano stresno vedenje smo povezovali s starostjo, tokrat s starostjo, izobrazbo, vrsto zaposlitve, tudi z zakonskim stanom, družbenim slojem, in bivalnim okoljem. Geografsko regijo pa smo izpustili, ker v prejšnji raziskavi ni pokazala povezave med tveganim stresnim vedenjem. Pokazalo se je pravzaprav, da so bolj kot povpre?no tvegano stresno obremenjene vse starostne skupine žensk, razen najmlajše. Potem med izobrazbenimi skupinami tiste z najnižjo izobrazbeno strukturo, potem ženske, ki so težke delavke v industriji, lo?ene in vdove, ženske iz spodnjega družbenega sloja, no med bivalnimi skupnostmi pa tudi ni bilo bistvenih razlik, vsaj v tej univariatni analizi. Spet smo naredili potem kompleksno analizo in ?e gremo sedaj po vrsti. Kaj se je pokazalo pri starosti? Že prej sem rekla, da so razen najmlajše starostne skupine, ki smo jo potem vzeli za osnovo in za primerjavo oziroma na katero smo primerjali vse ostale starostne skupine, so pri vseh starostnih skupinah obeti višji, najvišji pa so v starostni skupini 40 do 44 let. Nekoliko manjša je potem v starostnih skupinah oziroma v vseh ostalih petletnih starostnih skupinah, ki smo jih še primerjali 30 do 40, 35 do 39 in 45 do 49. Zdaj razmišljale smo predvsem, naša sociologinja v skupini, kaj zdaj to lahko pomeni. V bistvu, zakaj bi lahko bila ta najmlajša starostna skupina žensk v rodnem obdobju najmanj tvegano stresno obremenjena. Vsi podatki, ki jih zbira naš statisti?ni urad, kaže da se odraslost odlaga na starost trideset let in ve?, rojevanje prvega otroka se pomika proti višjim starostim in v povpre?ju slovenska ženska danes rodi prvi? z nekaj ve? kot osemindvajsetimi leti. V primerjavi z leti 1990 in 1994 je to bistven premik, ko so ženske v povpre?ju rojevale prvi? pri štiriindvajsetih, malo ve? kot štiriindvajset letih. Ve?ina žensk se odlo?i za prvega otroka v starosti od 25 do 29 let. Odlo?itev za drugega otroka pa pade ponavadi po tridesetem letu. In ta starostna skupina od 30 do 34 let je zelo izpostavljena pritiskom kulturnih norm, treba je ustvariti družino. Isto?asno je pa tu pritisk profesionalne kariere, in ženske so, tudi me smo bile, v hudem precepu kaj, za kaj se odlo?iti. In stres pri tem nihanju bi lahko vplival na odlo?itev, a imeti enega otroka še poleg prvega ali pa sploh šele prvega otroka. Kaj pa je s starostno skupino 40 do 44 let, pa potem tudi s tistimi, ki so stare do 49 let. Gre za ponavadi visoko stresne službe z majhno stopnjo nadzora nad delovnim mestom in pa velikokrat spremembo zakonskega stanu. Kasneje bom pokazala pravzaprav, da podatki kažejo to tudi, mislim, da vsi vidimo, da se stopnja oziroma da se število lo?itev dviguje in število porok se zmanjšuje. In v bistvu ženske, ki doživljajo hude strese zaradi vseh teh razli?nih vplivov na delovnem mestu, spremembo družine, te svoje strese prenašajo lahko kot negativne izkušnje na svoje potomke preko izro?ila. In to je lahko zelo huda posledica. Pri izobrazbi se je pokazalo, da so najmanj stresno obremenjene ženske z dokon?ano osnovno izobrazbo, najbolj pa ženske z visoko ali ve?, višjo in z nedokon?ano osnovno šolo. Vzrok za stres je seveda zelo razli?en v tem razli?nih izobrazbenih skupinah, ne ta krivulja v obliki ?rke J, je tudi skladna z rezultati študije ?rnigoj Sadarjeve, ki razmišlja o tem a ne, da imajo, da pravzaprav najmanjšo podporo na delovnem mestu dobivajo najmanj in najbolj izobražene. Tukaj bi lahko marsikatera od nas, ki smo ve?inoma izobraženke, na svojih lastnih izkušnjah povedale kako to je v resnici. Ženske smo v Sloveniji namre? v povpre?ju nekoliko višje izobražene kot moški, vendar smo ponavadi na hierarhi?ni lestvici nižje kot moški in na žalost velikokrat tudi grožnja moškim na vodilnih mestih. Zaposlenost, najmanj so stresno obremenjene gospodinje oziroma študentke, najve? oziroma najbolj pa delavke, težke delavke v industriji. ?e gledamo prav to skupino, se je pokazalo tudi v študiji Truden Dobrinove, da je to najbolj ranljiva skupina za izgubo službe, in izguba službe je eden od pomembnih razlogov za stres in je pravzaprav tudi stalna grožnja marsikatere ženske v današnjem ?asu. ?e zraven dodamo še vse zna?ilnosti recesije, ki so tukaj, mislim da mi ni treba pripovedovati v podrobnosti. Kar se ti?e najbolj izobraženih žensk, najve?je stresne obremenitve predstavljajo za zaposlene najvišje izobražene ženske, visoko zahtevna delovna mesta z majhno stopnjo nadzora, se pravi da nismo tiste, ki odlo?amo kaj bomo delale na delovnem mestu, zraven pa ?e je pridružena še majhna socialna podpora torej slabi odnosi na delovnem mestu, je s tem mišljeno, je stres izjemno mo?en in številne študije dokazujejo, da je stres na delovnem mestu, ko nimaš nadzora nad svojim delovnim mestom eden najhujših stresov kar jih je. Dodatno, to smo danes tudi slišali, smo ženske obremenjene s skrbjo za gospodinjstvo. Naše študije v preteklosti kažejo, da ženske kar 28 oziroma ve? kot 28 ur na teden porabimo za gospodinjska dela, moški samo 7, za družino pa nekaj ve? kot 27 ur, moški pa nekaj manj kot 18 ur. Tukaj bi izpostavila še, da se je dogajalo v preteklosti, in verjetno se dogaja tudi še danes, da nekatere ženske morajo podpisovati izjave ob zaposlitvi, da ne bodo zanosile oziroma da ne bodo koristile porodniškega dopusta. Zakonski stan, kot najbolj varovalni stan se je pokazala izvenzakonska skupnost, kot najbolj obremenjujo?a pa seveda lo?itev. In najbolj stresno obremenjujo?e je seveda to stanje in Slovenija tako kot sem že prej rekla se soo?a z velikim spremembami v strukturi družine, poro?nost pada, divorcialiteta se pravi stopnja lo?enosti raste, raste pa tudi odstotek enostarševskih družin. Vse to nam kažejo podatki Statisti?nega urada Slovenije. Stanje po lo?itvi je stresno zaradi ve? razlogov, en je seveda finan?ni, matere ponavadi ostanejo skrbnice otrok, o?etje pa ne pla?ujejo alimentov, druga je pa stigmatizacija v nekaterih okoljih, v vaškem okolju je to lahko še vedno zelo stigmatizirajo?e stanje, pomemben faktor pa je tudi izguba partnerja, profesor Pahorjeva bi vam znala povedati ve? o odvisnosti od partnerskega odnosa. Moramo seveda pa tudi pripomniti, da vse lo?itve niso negativne. V Sloveniji imamo tudi visoko stopnjo alkoholizma, to kažejo druge študije, tudi naše, tudi iz tega CINDI health monitor nabora podatkov. Tako da ni vse negativno. ?e se pa zdaj še ozrem na to najmanj stresno obremenjujo?e, ta najmanj stresno obremenjujo? stan, ženske o?itno v trdni izvenzakonski skupnosti, ki je v Sloveniji tudi izena?ena z zakonsko, najbolj prosperirano verjetno zaradi tega ker se ?utimo, se ?utijo, jaz nisem jaz sem poro?ena, bolj neodvisne bolj samostojne tako da te skupnosti so zelo stresno ne obremenjujo?e. Družbeni sloj, tukaj se ne bom zadržala zaradi tega ker je to zelo kompleksna, zelo kompleksen dejavnik, gre za ve?plastno povezanost, znotraj tega je zajeta izobrazba, zaposlitev, spol, starost in še druge stvari. Dejstvo je, da bolj izobražene ženske kadar so zaposlene, to je pa zanimiva stvar, in to je kot je pokazala raziskava, nemška raziskava, ki je bila objavljena v za?etku letošnjega leta, vsaj za Nem?ijo to velja, da kadar so izobražene ženske nezaposlene težijo k odlaganju starševstva za potem ko bodo spet zaposlene, manj izobražene pa ne. Bivalno okolje sem že prej rekla nima velikega vpliva v tej populacijski skupini, ?eprav je najve?ja stresna obremenitev v primestnih skupnostih, verjetno predvsem zaradi dnevne migracije na delovno mesto. Posledice bi lahko bile in višja stresna obremenjenost bi lahko pomembno vplivala na rodno dinamiko, predvsem z aspekta socialnega zdravja te populacijske skupine in morda boste rekli to je demografski problem, ni samo demografski. Postaja tako, kot sem že rekla, eden najpomembnejših javnozdravstvenih problemov zaradi tega, ker bo vplivalo to na strukturo celotne družbe in s tem tudi na zdravje celotne slovenske populacije.
Za zaklju?ek, kaj lahko storimo. Danes je skrb za žensko zdravje predvsem uperjeno oziroma usmerjeno v dobro telesno zdravje žensk, z rednimi preventivnimi pregledi, še posebej dobro skrbijo za nose?nice, vendar bi bilo potrebno aktivnosti usmeriti tudi v duševno in socialno zdravje, kar pa je domena bolj javnozdravstvenikov in to multidisciplinarnih timov javnozdravstvenikov. Vzpostaviti bi morali in trajno upoštevati koncept svetovne zdravstvene organizacije Zdrava, zdravju naklonjena okolja. To je zelo široka stvar in bi lahko cel posvet temu posvetili. Gre za spodbujanje pozitivnih odnosov v razli?nih skupnostih, nagrajevanje, spodbujanje kreativnosti, vsekakor je pa potrebna širša skrb, vra?anje klasi?nih vrednot v družbo. Tukaj ne mislim ženske za štedilnike, ampak vrednote v smislu spodbujanja pove?anja socialnega kapitala. Hvala lepa.

BARBARA MOŠKRI?: Hvala lepa. Zdaj pa bi k referatu povabila izr. prof. Damirja Karpljuka, ki prihaja iz katedre za športno dejavnost posameznikov s posebnimi potrebami na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. Prosim.

IZR. PROF. Damir Karpljuka: En lep pozdrav. Naprej se zahvaljujem za povabilo in da predstavim tisto, s ?imer se tudi ukvarjam s kolegi na fakulteti za šport. Nekaj bo res govora o zdravju, o gibanju, pomenu gibanja in pa v sklepnem delu se bom dotaknil štirih razmeroma pogostih bolezni, s katerimi se sre?ujemo v tem prostoru in v neki povezavi gibanja, športa in pa te bolezni. Velikokrat med ljudmi kroži tole vprašanje, kako pa kaj vaše zdravje. Odgovori so razli?ni. Mnogi re?emo, hvala dobro, je v redu. ?e imamo kake težave pa lahko ljudje na razli?ne na?ine odreagiramo. Nekateri še prepotencirajo, kaj vse ga boli, ali pa želi del svoje bole?ine prenesti na drugega, ali pa se vživeti v bolezen nekoga in re?e: sej mene tudi to matra, zlasti tedaj ko imamo neke odnose z ljudmi, s katerimi se to pogovarjamo. Ko sem brskal po statistikah, sem dobil naslednje podatke, kjer pravijo, da ženske v Evropi v povpre?ju živijo šest let dlje kot moški. V besedilu je napisano, da to vodi tudi k razli?nim dodatnim težavam v starosti, kjer je pomo? drugih še bolj potrebna kot pa prej. Nadalje je bilo napisano, da so pri obeh spolih najpogostejši vzroki smrti bolezni srca in ožilja ter rak. Nekatere bolezni pa so zna?ilne predvsem za ženske. ?e je do sedaj veljalo, ali pa do še pred kratkim, da zaradi kajenja obolevajo in umirajo na raku za plju?ih le moški, se v zadnjih letih in v današnjem ?asu to spreminja. Marsikateri trendi prehajajo iz enega spola na drugega, in tisto kar je opaziti, tako z bežnim o?esom, lahko vidimo, da v lokalih, kjer se lahko kadi zunaj, ni neke bistvene razlike ali imamo moške ali pa ženske kadilke. Zdaj zagotovo je gibanje pomembno za vsakega izmed nas. Za otroka, šolarja, mladostnika, odraslega, starostnika, prav tako pa tudi za nose?o žensko, ki nosi v sebi bodo?o življenje, ki bo vstopilo v ta svet, in bo zopet prevzelo takšne ali pa druga?ne navade, ki ga bodo oblegale, ki mu jih bomo kot starši, vzgojitelji, u?itelji vcepljali, ali pa kaj bodo dobivali od raznoraznih vzornikov ali pa tudi od samih medijev in pa razli?nih reklam. Zakaj pa je sploh gibanje pomembno? Zagotovo za vse tiste stvari, ki jih ?lovek potrebuje, najosnovnejša opravila. Namre?, ?e se otrok ne bi kobacal, ?e se ne bi oglašal, ?e ne bi shodil, vprašanje v kaj bi se ljudje in na kakšen na?in bi se razvijali. Prav tako so pomembna vsakodnevna opravila, predvsem pa kar v mladih letih ali pa v zrelih letih ne razmišljamo, osnovne fiziološke potrebe. V starosti te še kako pridejo do izraza. Moje delo je povezano tudi z neko telesno, gibalno, športno aktivnostjo starejših oseb. In ko te ljudi vprašamo: pa zakaj vi hodite na telovadbo, zakaj se mi sre?ujemo enkrat na leto tam in tam, povejo vse tisto, kar bomo tudi kasneje videli, zabava, druženje in ne vem kaj, ampak to, da do konca ostanem samostojna ali pa samostojen. Preprosto povedano, kot je neko? mi rekla ena gospa, ?e grem sama na straniš?e, grem tudi sama s straniš?a ven, kot da nisem tja šla. To je tisto, kar je nekje osnovno. Dokler ?lovek nima težav o tem, niti ne razmišlja. Tako kot, ko sem na za?etku postavil vprašanje, kako pa kaj vaše zdravje, ?e je zdravje dobro, itak ne razmišljamo. Ne razmišljamo tudi recimo o nekih arhitektonskih ovirah. ?e pa bi se pred ta Državni svet pripeljali na vozi?ku pa bi razmišljali, kako bomo prišli gor. Ali imamo dvigalo ali neko klan?ino, da bomo pridemo v ta prostor, ali pa kako bomo prišli mogo?e ?ez skozi to ožino do govorniškega odra. Takrat se pa situacija spremeni. In seveda ne glede, ali imamo moške ali ženske, otroke, odrasle, športnike ali vrhunske športnike, elitne, imamo na eni strani pozitivne vplive športa, na drugi strani pa negativne. Ve?ina bo rekla dobro po?utje, zato tudi športam, zdravje, super si ga izboljšam. Rad se zabavam, zato hodim na neko telovadbo, recimo v športno društvo to in to. Tam se družim s svojimi prijatelji, sebi enakimi, uživam. Nekateri v športu vidijo možnosti in priložnost za zaslužek. Mnogi športniki obogatijo po parih letih za celo življenje. Nekateri ne glede, da so postali svetovni prvaki, olimpijski zmagovalci, so si izbrali pod narekovaji napa?en šport in jim to ne uspe. Verjetno veste, koga imam v mislih, našega metalca Simona Kozmusa, ki je tudi to pa? povedal, da ta šport ni tako donosen kot kateri drugi. In seveda medijska odmevnost, zlasti, ko je športnik ali športnica medijsko odmevna, niza uspehe, tedaj jo imamo vsi radi. Pred leti Jolanda ?eplak, ko je nizala uspehe, je bila kot neka naša ikona. Zapletlo se je tedaj, ko je rekla: grem živet v neko deželico, kjer ne bom rabila pla?evati davkov, zlasti ne tej državi, v kateri sem trenirala. Takrat smo rekli hop, kaj je pa zdaj to. Potem ko so Jolando ?eplak odkrili tudi na dopingu, so mediji obrnili zgodbo, ja. Nih?e se ni takrat vprašal, kaj je do tedaj naredila, kakšni so bili njeni uspehi. Ampak mediji, ki te dvignejo, te tudi pokopljejo. Na drugi strani, velikokrat se sprašujemo, ali je šport zdrav, ali je vrhunski šport zdrav. Tukaj lahko razli?no odgovorimo, lahko je, lahko ni. Vendar pa zagotovo, na katerem koli nivoju mi športamo, ali smo telesno dejavni, se lahko sre?amo s poškodbami, ve?jimi ali manjšimi. Imamo slabo po?utje, utrujenost, smo pretrenirani, zbolimo, lahko doživimo razli?na razo?aranja, ker nam ni uspelo, ali pa se podamo na neka polja, kjer kraljujejo druga?na pravila, kjer kraljuje farmakološka industrija in uspešno izogibanje razno raznim doping kontrolam. In zdaj ?e vzamemo, ali pa da bi se navezali na tisto, kar je kolegica govorila pred mano o stresu. Mnogi ljudje moški, ženske, otroci, gredo v šport zaradi takih ali pa druga?nih razlogov in razmišljamo dobro po?utje, zdravje, zabava in ne vem kaj. Kaj pa se zgodi z nami tedaj, ko postanemo sužnji tistega našega športa, ko sem ves stresen, zdaj pa moram iti, ko sem v stresu ali bom šel ali ne bom šel, ko hitim ali v neko športno društvo, v nek super fitnes ali pa na pot tovarištva in spominov, da bom tam tekel. Ampak sem ves napet, da to moram narediti. In veliko je športnikov, ali pa športnikov rekreativcev, ki so to svojo obvezo šport za vsako ceno vzeli dobesedno. In gredo preko svojih meja. Za te ljudi bi težko rekli, da je šport za njih zabava, druženje, nekaj, kar jim popestri in pa izboljša življenje. Ampak so verjetno neko drugo zadevo nadomestili s kr?em, ki jih vodi v ta njihov šport. Menim da, je lahko katerakoli oblika telesne dejavnosti uspešna, u?inkovita tedaj, ?e jo ne izvajam kot prisilo. ?e si re?em fino, zdaj pa mi paše, grem malo se sprehodit, grem pokolesarit, se dobim s kolegi pa gremo na nek izlet, pa gremo te?i, a gremo kolesarit ali se dobimo v ?etrtkih zve?er in igramo košarko ali pa nogomet in je super, in si želim da bom spet to po?el. ?e pa nimam zadovoljstva in pa užitka, s katerim se na nek na?in tudi z ljubeznijo vra?am, potem je vprašanje, ali je sploh smiselno se iti šport ali pa ne. In ko govorimo o zdravju, poskušamo tako kot delujemo sami in našim študentom, ki delajo s populacijami, ki imajo neke posebne potrebe, neka bolezenska stanja, da re?emo v redu, saj oni naj telovadijo. A vendar pa, ?e že ima neko zdravstveno stanje, ali pa neko diagnozo naj vsaj tako ostane. Ali pa naj se izboljša, ne pa da bi mi kot vaditelji ali pa vade?i sami si s športom svoje zdravstveno stanje še poslabšali.
Zdaj na kratko o štirih boleznih, s katerimi se tudi soo?amo, na podlagi katerih smo naredili tudi nekaj študij. Za?el bom s sladkorno boleznijo. Je precej pogosta v našem prostoru. V svojem delu sem spoznal kar nekaj diabetikov, ki se ukvarjajo s športom. Povedal bom tudi, na kakšen na?in se soo?ajo z boleznijo in pa samo aktivnostjo. Zdaj, ?e mi razmišljamo o temu, da na uspešno premagovanje vsakdana vplivajo dieta, zdravila in pa telesna aktivnost, potem seveda si re?emo v redu. Sladkorna bolezen je, imamo na grobo re?eno dve vrsti, tip ena in pa tip dva. Pa se bom ustavil na tipu ena, pa ne, kaj to je, ampak nek primer neke moje prijateljice, ki je za to boleznijo zbolela nekje po petindvajsetem letu. Do takrat je živela normalno življenje, bila športno aktivna tako kot vsak drug. Najprej je zbolela njena sestra, potem pa ona. Njeno življenje še vedno prežeto s športom, s humorjem, opravlja tako delo, kjer ni kan?ka, da bi rekla, oh mene pa neki matra. Ampakm ko pa se tako pogovarjava, pa re?e, vse bi bilo dobro, samo ?e ne bi bilo tega cukra. Ampak to pove recimo meni, ko se poznava. Podobno stvar mi je povedal nek slovenski triatlonec, ki ima tudi tip ena. Je rekel, sam ?e ne bi bilo cukra pa bi jaz normalno živel in športal. No pred leti pa se mi je zgodil en primer. Na govorilne ure je prišel en študent, nekje po kakih dveh letih se je za njim izgubila vsaka sled in potrka. Super ne, da si se oglasil. Ko sem mu dal roko, sem ?util en zadah. Ups, sem rekel, ura je bila nekje pol sedmih zve?er. Pri nas zraven fakultete imamo Slovan pa nek bife, in tam študentje tudi veliko razpravljajo o študiju, o življenju, se pripravljajo na izpite, na vaje, tudi na kake žure kdaj pa kdaj ne, in sem najprej pomislil. Lej ga no, zdajle si se pribijal cel popoldne tam in prideš na govorilne ure po dveh letih, super. Zdaj kot njegov profesor na ta na?in nisem mogel nastopit in sem rekel: lepo, da si se oglasil, res se dolgo nisva videla, verjetno si imel druge pomembnejše obveznosti. Je rekel, ja, za sladkorno sem zbolel ne. In takrat sem se sam po?util zelo v enem takem ?udnem položaju, da nisem razmišljal, da je lahko zadah po acetonu na hitro podoben temu, kot da je on dal kašno pivo ali dva v usta in želodec. Zdaj, zakaj to govorim. On je povedal, kako se je bolezen za?ela, žeja, ne vem kaj. Kako je pol leta razmišljal, ali bo sploh živel ali pa ne bo živel. Pa je pa? povedal, jaz sem mislil, da bom naredil samomor, ker takega življenja si nisem ve? predstavljal. Dobil je tip ena in je bil skoz odvisen od injekcij inzulina. Potem je pa rekel, sem se odlo?il, da grem v življenje s tem. In sem ga vprašal, ja kako se pa ti po?utiš, a si bolnik. Je rekel sam takrat, ?e imam nek prehlad, ?e imam neko poškodbo zaradi športa, ampak živim normalno življenje. Kmalu zatem je tudi diplomiral in od takrat se nisva ve? videla, vendar pa je to bil en tak spodbuden pokazatelj, kako lahko nekdo, pri svojih petindvajsetih letih to bolezen sprejme. Kontra stvar pa je bila izkušnja, ko je neko dekle, visoko izobraženo, tudi zbolelo za tipom ena, kjer pa je v športu videla zdravilo da ne bo ve? rabila jemat inzulina, da ne bo ve? sladkorni bolnik. Nekajkrat je padla v komo zaradi hipoglikemije, so jo pokrpali tam iz PSTja, peljali v bolnico in reševali. Ko so njej zdravniki, diabetolog povedal, da je ona sladkorni bolnik in da mora jemati inzulin, je prišla k meni, ker mi smo ravno napisali eno knjigo o teh zadevah, da bi ji povedal, ?e boš ti dobro športala, si zdrava in se boš pocajtala, ne rabiš inzulina, živiš normalno življenje. Ne vem, kako se z njo stvari odvijajo naprej, vendar pa vsaj v tistih ?asih ni izbrala pravo pot. Druga oblika je tip dva, ki se tudi vizualno razlikuje od tipa ena. Praviloma so nekoliko s pove?ano telesno maso, so debelejši in so tudi k temu nagnjeni, da mogo?e se ne bi dovolj gibali. Zdaj težava je v temu, ker že sama sladkorna bolezen prinese težave, debelost pa še dodatno. In mi si hote ali nehote damo nek nahrbtnik še dodatno, s katerim se moramo skozi svet prebijati. Poleg hipoglikemije je tudi hiperglikemija tista zadeva, s katero se sladkorni bolnik dnevno soo?a. In tisti, kateri delamo s takim ?lovekom na nekem športnem podro?ju, to moramo upoštevati. Da vemo, da on ve, kdaj ima previsok ali pa prenizek sladkor in da bo temu pravilno ukrepal. Sladkorni bolniki si tudi poleg ostalih postavljajo vprašanja tako kot katerikoli športnik, rekreativec, nekdo, ki se z neko gibalno dejavnostjo ukvarja. Prvo seveda so tveganja pri vadbi, ?e sem sladkorni bolnik. Seveda so, tako kot so tveganja pri vas, ki niste sladkorni bolniki. Dovolj je, da greste sedaj te?i ?ez Mostec po listju, spodaj je nekaj korenina, ki je niste videli, in ste naredili svoje. Padete in si zlomite nogo, zvijete jo. Kako naj vem, ?e je moj sladkor pred vadbo prenizek. Diabetik, ki je sprejel svojo bolezen, ki ve, da pride do razno raznih sprememb po?utja, vedenja, obnašanja, aha, bo zaznal, da je nekaj narobe. In bo tudi vedel, da ima nekaj s sabo, koš?ek kakršnegakoli sladkorja, da si bo potem lahko opomogel. Kaj lahko naredim, da bo vadba primerna. Ena od pomembnih stvari je tudi obutev, kaj imam jaz obuto. Namre? v?asih gredo na izlet, ali pa na planinski izlet ljudje in dobijo žulje. V redu, dobil sem žulje, dam obliž, pa se mi ne bo ni? zgodilo. Pri sladkornem bolniku pa ta stvar lahko postane zelo nevarna. Tudi na to ga bomo opozorili, ?e sam ne bo pozoren. Ali naj pijem teko?ino, vsekakor, tako kot vsak drug športnik. Zdaj tisto kar je pomembno, da vzame neke aktivnosti, ki so namenjene temu, da obremeni ve?ino mišic telesa, se pravi da gre na kolo, da hodi. Da ne dela nekih aktivnosti, ki so samo enostranske. Seveda dobro je, da po?ne karkoli, ampak seveda ?e lahko je pa smiselno, da so aktivnosti, ki aktivirajo ?im ve?je število mišic. Zagotovo pa, karkoli bo po?enjal, je njegov zdravnik, njegov diabetolog tisti, ki bo povedal kaj sme, na kakšen na?in in pa kje. In to bo on povedal tistemu, ?e ima vodeno vadbo in se potem bosta pogovorila. ?e dela sam, bo te stvari potem tudi sam upošteval. Vsakršna koli tveganja so. Vendar pa vse tisto, kar nam lahko neko gibanje dobrega prinese in ob temu, da svojo bolezen dobro poznamo, so ta tveganja minimalna. Tako da je smiselno, ?e imamo ali pa imajo sladkorno bolezen, ne glede ženske ali moški, da so telesno aktivni.
Druga pogosta bolezen je osteoporoza. Tudi s to se ukvarjamo pri nas, se pravi da imamo neko obliko telesne aktivnosti. Je bolezen, ki je tudi v slovenskem prostoru relativno dobro zasedena, preko 140 tiso? imamo bolnikov oziroma bolnic z osteoporozo, moških je nekoliko manj. Gre za to, da je kvaliteta kostne mase in pa njena gostota manjša. Približno je tako, kot ?e gledamo delavce, ko gradijo neke objekte, in najprej sestavljajo tisto mrežo, ki jo položijo, železno, oziroma jekleno, potem pa prelijejo ?ez beton. Zdaj brez betona bi nekaj ?asa ploš?a držala potem bi se pa sesula. Zdaj veliko se govori o temu, kaj so vzroki. Verjetno je tudi premalo gibanja telesne in športne dejavnosti eden od pomembnih vzrokov. Vprašanje, kaj je s prehrano bilo v ?asu odraš?anja in tudi neki hormonalni statusi, ki se spreminjajo skozi življenje. Zagotovo pa je tukaj nekaj dejavnikov, ki pa so pogosti gracilna konstitucija, zgodnja menopavza, ali je bilo v družini že kaj povezanega s to boleznijo, kajenje, pove?ano pitje alkohola, kave, premalo kalcija, vitamina C, telesna neaktivnost. Pri osteoporozi je zanimivo to, ker je taka tiha bolezen. Dolgo ?asa se nekaj plete, ko pa pride na dan, takrat pa je lahko že precej bole?e in pa tudi neprijetno. Poleg bole?in so težave, ker se lomijo tiste kosti, ki so zelo pomembne, vretenca, kolki, podlahtnice. Ena gospa je rekla, sem brisala posodo, pa je po?ila roka. Ena druga njene starosti pa je rekla, jaz pa vem, da nimam osteoporoze, pa  sem vprašal: kako pa to veste. Z kolesom sem padla, pa si nisem ni? zlomila. To je bila ta njena diagnoza, verjetno je bila tudi pravilna. Zdaj, to so nekje tri dolo?ila, na kaj je potrebno biti pozoren; koli?ina kostne mase, vrednost gostote kosti in pa kako hitro se ta kostna masa izgublja. Mi tudi povemo zelo na kratko, kako to poteka v treh fazah. In re?emo, ko imamo vadbo z ženskami, pa pravi, ja, nekaj me boli, pa pojdi k zdravniku. Ja, pa sem premlada, da me bo dala slikati kosti. Potem pa se pogovorimo, pa? pa boš samopla?nica, ?e te nekaj, da sumiš, da bo nekaj narobe. Se pravi, lahko se zgodi v tej prvi fazi, da ?utimo bole?ine, ki minejo in gremo dalje in to pozabimo. V drugi fazi bole?ine naraš?ajo, trajajo dlje ?asa, nekoliko se spreminjamo, in pride v tretjo faze, kjer v bistvu se vretenca sesedejo, so hude bole?ine. Zdaj mi imamo aktivnosti z ženskami, ki so nekje v prvi fazi ali pa preventivo. Se ne ukvarjamo s tistimi, ki so v drugi ali pa v tretji fazi. Se pravi v ta del ne posegamo. Zdaj samo odkrivanje je toliko pomembno, da vemo kaj se periodi?no dogaja. Se pravi, ?e gremo mi enkrat na leto na pregled in se kvaliteta zmanjšuje, to pomeni, da bolezen napreduje. Lansko leto sem govoril z eno gospo, iz neke firme farmacevtske, je predstavljala novo zdravilo, ki ?udovito te stvari izboljšuje. Jaz tega ne vem nisem preverjal, verjel sem ji na besedo, prav zaradi tega, ?e zdravila obstajajo, taka da so koristna in da lajšajo bole?ine in da izboljšujejo kostno maso, potem je to super. Ker pa je bilo to seveda v sklopu tudi nekega gibanja so nam te zadeve prišle prav. Zdaj poleg zdravil, takšnih ali druga?nih, je zagotovo telesna aktivnost tista, ki se priporo?a. Eno je, da poskušamo nekje na zunaj vplivati, morda celo tudi na to, da bo kost postala bolj trdna, po drugi strani, da izboljšamo prekrvavitev, po?utje in da je tisto splošno po?utje in pa vsak dan bolj uspešen in tudi bolj prijeten. Poskušamo pa se držati nekaterih na?el, da obremenimo tisti sistem, ki ga treniramo, ki ga želimo vaditi, na kaj želimo, da pove?ujemo obremenitev, se pravi, za?nemo hoditi na telovadbo in potem stopnjujemo obremenitve. Da ne prekinemo recimo hodimo dva,  tri mesece, potem pa re?emo, zdaj imam pa dovolj tega, bo že boljše. Potem so tudi take splošne zadeve, ?e je za?etna vrednost nižja kostna masa, bo napredek ve?ji, lahko, da bo in pa seveda vsak ima neko svojo mejo. Ljudje velikokrat pridejo in re?ejo, kdaj se mi bo pa kaj poznalo, da bo boljše. Pa re?em tako ?ez kako leto, dve in re?ejo: uf, kako je to dolgo. Tisti, ki pa delajo leto, dve ali pa tisti, ne vem ?e ste imeli kdaj težave s kako hrbtenico, križem, vas je nekaj uš?ipnilo in ste šli na fizioterapijo in ste delali tiste vaje. In potem, ?e ste vprašali fizioterapevtko, koliko ?asa pa to morem delati, ja skoz morate to delati, ja kdaj se bo pa poznalo, da bo malo boljše, pa re?e ?ez kako leto, eno leto. To govorim iz lastnih izkušenj, ko sem imel težave, nekje pri dvajsetih letih, nekaj s križem in sem ravno tako spraševal svojo fizioterapevtko, koliko ?asa, da se bo kaj popravilo. Ja, približno dve leti. Pri dvajsetih se mi je zdelo to ogromno, do dvaindvajsetega leta ?akati, kaj bo to. Celo življenje, vsako jutro iti na tla in delat vaje, ma kaki. Zdaj pa, ko to traja že ve? kot dvajset let, in so stvari relativno dobre, je to fino. In se seveda lahko ?lovek ukvarja z neko aktivnostjo in uporabi vse tisto, kar mu je ostalo. Seveda, pri taki vadbi je potrebno paziti na neke nepravilne gibe ali na neke sunkovite gibe ali pa neke doskoke. Tu smo dali neko klasi?no slikico vaje za trebušne mišice, ki se še vedno marsikje rada dela. Vpneš se za ribstol ali pa za neko, kjer se noge držijo in potem se dvigaš gor. To vajo se redko izvaja ali pa skoraj nikjer, razen v šolah, v vojski, policiji, ko imajo neka testiranja. Ne vem, koliko res na trebušne mišice ne deluje, ker imamo veliko lepših vaj, kjer ni potrebno se dvigovati, pa bomo lahko vplivali na razvoj trebušnih mišic, tako kot ena taka malenkost. In seveda paziti je treba tudi na padce, na ovire, ki si jih lahko sami postavimo ali pa ki nas pri?akajo a ne. Zato so sprehajalne palice ali pa palice za nordijsko hojo ali pa navadne planinske teleskopske palice dobrodošle, ko gremo nekam v naravo. Pa to ni pomembno samo ali imate osteoporozo ali je nimate, ampak tudi za vsakdanje življenje je to smiselno in pa potrebno. Vadba naj bo redna, naj bo skozi vse življenje in pa seveda tudi vam prilagojena.
Tretja bolezen, ki smo jo nekako namenili tukaj predstaviti, je astma, in kaj lahko v bistvu naredimo z nekim gibanjem ali pa s športom. Veliko je športnikov, vrhunskih, ki so astmatiki. Nekateri so bili res astmatiki, nekateri so uporabljali dolo?ena sredstva, ki jih astmatiki uporabljajo, da so izboljševali svoje rezultate. Mnogo let nazaj, ?e se spominjate enega teka?a na tiso? petsto metrov in pa pet tiso? metrov Steva Ovetta, v?asih sta tekla skupaj s Sebastjanom Kovom, on je na enem tekmovanju doživel astmati?ni napad, ko je tekel na pet tiso? metrov, nekje na tri pa pol se je zgrudil in je doživel to zadevo. Seveda, njega so proglasili kot astmatika in da je sistem izboljševal po?utje in zdravje in ne vem, kaj še vse. Druga verzija pa je bila ta, da so njegovi trenerji, zdravniki pogruntali, da ko mu bodo širili dihalne poti, bo lahko bil veliko hitrejši. Dobil je pa? diagnozo, da je astmatik, in je kot zdrav za?el te stvari jemati in si potem povzro?il te težave. Tako da v športu ne, tam kot sem omenil prej doping, je na razli?ne na?ine se ga športniki in pa vsi tisti, ki so okoli ga v njegovo delo vpeljujejo. Zdaj pri astmi pride do neke zožitve dihalnih poti, velikokrat se zgodi pri neki hiperventilaciji, ki je v športu zelo pogosta, da hitro dihamo, ali pa mrzel zrak. ?e nimamo astme pa gremo zdaj po mrzlem zraku, nam malo zate?e nam malo te?e iz nosa, ampak se tukaj kon?a. ?e pa smo astmatiki in gremo zdaj na mrzel zrak polaufat, pa da nismo prej nikakor poskrbeli, da do tega ne bi prišlo, potem lahko pride do težav. Zdaj astma se v razli?nih oblikah kaže in tudi, ko imamo take otroke ali pa odrasle, s katerimi športamo, je treba biti pozoren na to, kakšno obliko imajo, koliko pogosto se pojavlja zlasti pa na simptome, težko dihanje, kašelj, tiš?anje v prsih, piskajo?e dihanje. To je treba zlasti pri pouku športne vzgoje, naj bi bil u?itelj pozoren, da bi vedel. Seveda mi lahko govorimo, kaj naj bi u?itelj po?el, ?e pa nima te informacije, potem ne bo vedel, dokler se ne?esa ne zgodi. Pomembno je tudi to, ne samo, da bo znal pravilno ukrepati, ampak da otroka vpraša, ali si si vzel pumpico pred uro telovadbe ali ne, da bo znal reagirati takrat, ?e do napada pride. Zlasti tudi v odnosu do ostalih u?encev, ki to gledajo in ne vejo, kaj se je zgodilo. Ko pridemo še na zadnjo bolezen, bom tudi povedal primer, ki se mi je neko? zgodil na nekem športnem dnevu. Zdaj telovadba je lahko zunaj ali pa noter, in na astmatika prežijo številne pasti. Zlasti recimo otroci pridejo v telovadnico ali je niso imele ?istilke ?asa pobrisati ali je pa niso. In vsi otroci športajo, njega za?ne pa dušiti. In mi ne razmišljamo, da lahko tisti prah, ki ga tako pobereš, lahko nekoga tako ogrozi, da dobi napad. Ali pa en moj, kako bi mu rekel, kolega po cehu, se pravi da je športni pedagog ima otroka astmatika. Pa me je spraševal enkrat, ja pa kortikosteroide tamali dobiva pa še kosmat postaja pa to. To je bilo pred leti, ko se je lahko še v bifejih kadilo tudi noter. Midva sva bila pa? na kavi. Jaz takrat nisem hodil na kavo nikoli, ker pa? ne kadim in me je to motilo. In on veselo prižge, tisto kadi in midva debatirava. Skrbi ga za otroka. Pa sem rekel, ?akaj malo, pa ti doma kadiš, in je rekel ja, seveda, pa sem rekel: ja pol si pa vse povedal. Ja, zdaj telesni napor lahko sproži pa vse tisto, kar je ostalo, ampak mi se bomo tu zadržali. Zdaj, kaj naj bi v bistvu tukaj pazili. Samo da tole najdem, kar me zanima. Predzadnja pikica. Namre?, ?e bi me vprašali, kako naj on zdaj nekaj športa ali pa, kako naj jaz kot astmatik ali pa nekdo, ki imam neke težave, koliko smem biti aktiven. Tisto prvo, kar ne bomo zgrešili, da re?emo, je, ko boš lahko skozi nos dihal in bil aktiven, to je tista tvoja meja napora. Ko boš za?el dihati skozi usta, potem se ustavi. Seveda na za?etku to ne pomeni ni?. In tisti, ki hodite te?i, vidite, da na za?etku še dihamo skozi nos kasneje pa že ?ez usta, ?e malo pospešimo. Vendar pri astmatiku se tukaj zgodba ustavi. Poleg tega, da pred vadbo poskrbimo za to, kar naj bi si dali pumpico in seveda katerakoli zdravila jemljemo. In seveda skozi celo življenje, naj bi ta naša aktivnost bila. Tudi bolezen lahko na nek na?in ali se ublaži ali pa izzveni in smo lahko relativno dobro telesno aktivni. Tukaj je zlasti še pomembno, da upoštevamo tiste ob?utke, ko je nekaj narobe, da se ustavimo, ali pa ?e imate vi otoka v neki skupini, da ste pozorni, da je potrebno biti še bolj pazljiv, tudi ?e sam ne pove. Otroci re?ejo: ja, super, saj lahko delamo.
Kot zadnje v tem sklopu bi omenil še par stavkov od epilepsije. Pa prej sem nek športni dan. Ne vem, koliko je tega že nazaj, precej precej let, ko sem bil še v osnovni šoli in smo imeli nek športni dan na novomeškem stadionu, ker od tam prihajam, bil sem drugi ali pa tretji razred osnovne šole, lep son?en dan, tekmovanja, štafete, ne vem, se je vse še po?enjalo. In potem je bilo prizoriš?e skoka v daljino in je nekoga za?elo tam po mivki razmetavati. Smo gledali, eni so se za?eli smejati, smejali so se tudi nekateri u?itelji, tisti, ki so nas tja pripeljali. In tam, ne vem, koliko je to trajalo, meni se je zdelo celo ve?nost, se je umirilo. Fant je bil penast, malo mu je kri tekla, kot da bi se v jezik ugriznil in so ga odpeljali. Tisto, kar sem jaz pogrešal, da bi nam kdajkoli tedaj ali pa v tistem šolskem letu povedali, kaj se je sploh zgodilo. Sem vprašal doma in so mi rekli, da je imel verjetno epilepti?ni napad. Božjast, smo takrat temu govorili. Ampak reakcije nas otrok, enih ki smo bili osupli, enih ki so se smejali, gledali smo u?itelje, tam so se eni krohotali, zagotovo niso bile ustrezne. Verjetno se kaj takega danes ne bi zgodilo. Kaj je bil takrat vzrok, mogo?e visoka vro?ina ali pa karkoli, kar je s tem povezano. Ali pa primer, ki mi ga je pravila sodelavka, so bile še mlajša dekleta in so šle v disko klub, v?asih so bile tiste stroboskop lu?i, ?e veste kako to dela tako fino svetlobo, in delaš neke gibe pa ?eprav jih ne delaš. In je njeno prijateljico za?ela noga trzat, kot da bi želela ?evlje sezut, potem se je ta stvar stopnjevala in so jo ven odpeljali in je povedala, da ima epilepsijo in je na svetlobne dražljaje ob?utljiva. Seveda lahko raznorazni stresni dejavniki, bolezni, pospešeno dihanje, dolo?ena muzika, vse to lahko sproža te napade. Eni so veliki, ta fant je doživel ta grandmal, ki sem ga opisal, lahko so neke odsotnosti, nekaj se zamisli zato toliko in toliko ?asa in potem praviloma se ne spominja, funkcionira pa normalno naprej. Zdaj, ?e imamo mi epileptika, kogarkoli ali je to otrok ali odrasel, ki se ukvarja s športno aktivnostjo moramo vedeti, ?esa se bo izogibal poleg vsega tistega, da ne bo prišel iz gostilne na aktivnost. Bomo rekli, veš sej zdravila saj jemlješ, to poskušaš biti aktiven, ampak bomo razmišljali o temu, katere športne aktivnosti mu bomo dali, ve?ino njih katere bi mu odsvetovali, ali pa izjemoma, ?e si želi. Mi smo pred leti naredili eno študijo z eno, takrat je bila  najstnica, ki je delala en eksperiment na kolesu in to na cesti. Ker smo šli zavestno v to, nekaj smo imeli pulza in tako naprej, ampak je imela spremljavo. In na sre?o se nam ni zgodilo to, da bi doživela napad med samo aktivnostjo na cesti. To je pa? bil riziko, ki smo ga sprejeli in z njo in s starši, da smo stvari kon?ali. Pomembno je poleg tistega, da re?emo športna aktivnost ga bo okrepila in ne vem, kaj se bo zgodilo, da tudi epileptike vklju?ijo, tako u?itelji v šoli pri telovadbi ali pa da jih starši dajo v neka športna društva, prav zaradi vidika nekega druženja ali pa socializacije. In vse tisto bo pomembno potem za njegovo nadaljnje življenje. Ker poleg bolezni, katerekoli sem naštel, lahko bi govorili o mnogih, je izolacija, ko se sam in ko te družba izolira, mnogo hujša od katerekoli bolezni, ki nas je doletela. Hvala za pozornost.

BARBARA MOŠKRI?: Hvala lepa. Sedaj bi pa k razpravi povabila gospo Ireno Šimnovec iz Združenja Naravni za?etki, ki bo predstavila nove koncepte skrbi za porodnico, in sicer porodne spremljevalke - Doule.

Irena Šimnovec: Hvala lepa. Lepo vas pozdravljam v svojem imenu in imenu Združenja Naravni za?etki in v imenu bodo?ih spremljevalk pri porodu. Danes vam predstavljam nov koncept, vsaj za Slovenijo nov koncept. Novi koncept, ki skrbi za porodnice, porodne spremljevalke v tujini, je uveljavljeno ime doule. Spodaj je napisan naslov spletne strani www.mamazofa.org. To je naslov spletnega Združenja Naravni za?etki, kjer lahko dobite tudi ve? informacij o porodnih spremljevalkah. Združenje Naravni za?etki se s podro?jem rojevanja ukvarja že od leta 1996, in tako kot smo danes že slišali, vsekakor prej ali slej naletimo tudi na to vprašanje, kakšno mesto pa ima rojstvo in seveda ob tem, ?eprav si želimo da bi bilo to ?im dale? narazen, namre? rojstvo in smrt, kakšno mesto imata ta dva prehoda v družbi. Kakšen odnos ima družba. Jaz menim, da je to tisto ogledalo, v katerega se lahko družba pogleda. Da se tudi tukaj dobro vidi, kakšne so vrednote družbe. Bistveno vprašanje, ki bi ga tukaj sociologi, pa tudi verjetno antropologi zastavili je, kakšno vloge imajo akterji teh prehodov pri odlo?anju o poteku prehoda. Bistveno vprašanje se mi zdi, ali sta rojstvo in smrt tabu temi v družbi, ali sta prehoda marginalizirana, ali sta potisnjena v institucije, ali so to del našega vsakdanjega življenja. Ne bom odgovarjala na ta vprašanja. Menim, da imamo mi vsi, ki se ukvarjamo s temi podro?ji, da vemo odgovore. Penny Simkin je fizioterapevtka, je predavateljica, doula, avtorica knjig o doulah, o spremljanju pri porodu, je leta 1991 objavila raziskavo. To je bila raziskava in analiza dolgoro?nega vpliva prve porodne izkušnje na žensko. Vzela je skupino dvajsetih žensk in jih približno petnajstih letih oziroma po dvajsetih letih po prvi porodni izkušnji, je raziskovala, se pravi kakšen vpliv je imela ta porodna izkušnja na njih in na njihovo življenje. Zdaj ta sklep seveda ni presenetljiv, vsaj za nas, ki se ukvarjamo s tem podro?jem. Namre?, da porodna izkušnja, da imamo mo?an vpliv in potencial, da dolgoro?no pozitivno ali pa negativno vpliva na žensko. In da, kar je bistveno, kar je ugotovila, da nadzor in možnost odlo?anja nista pomembna le za ženskino zadovoljstvo s porodno izkušnjo, ampak tudi na njeno kasnejšo ?ustveno dobrobit. In še eno bistveno stvar, kar je preko te svoje raziskave ugotovila, namre? da pristop strokovnjakov mo?no vpliva na to, kako bo ženska vse življenje doživljala porodno izkušnjo. Kaj je Simkinovo presenetilo, je to, da so ženske, sedemnajst od njih, z velikim veseljem sodelovale pri raziskavi. Prav tako jo je presenetilo, da so se po teh petnajstih ali dvajsetih letih zelo podrobno spominjale detajlov iz tega bi rekla kratkega obdobja v primerjavi s petnajstimi, dvajsetimi leti, ki so medtem minila. Recimo ena anekdota, da je ena zapela pesmico, ki sta si jo izmislila s partnerjem po poti, ko sta se peljala v porodnišnico. Se pravi, tukaj ni nikakršnega dvoma, kako pomembno je to doživetje za žensko. Kar je ugotovila, je tudi, kakšen in zakaj je to trajen vpliv na žensko. Namre?, ženska je takrat med porodom zelo ranljiva. Zakaj? Njeni intimni deli telesa so izpostavljeni, ranljiva je v stanju, v katerem je, ženske takrat jih boli, jokajo, stokajo, se tresejo, skratka so v stanju, v katerem ne želijo biti izpostavljene. Ugotovila je, da ima trajen negativen vliv na žensko, ?e pristopajo k njej brez spoštovanja, ?e zavrnejo njen trud, da bi ohranila dostojanstvo in nadzor. In da je seveda obratno, da ima trajen pozitiven vpliv nanjo, ?e jo obravnavajo s prijaznostjo in spoštovanjem in ?e se po?uti soudeležena. In da zdaj naredimo preskok, na našo novo porodno skrb v Sloveniji. Kakšna možnost izbire pa imamo ženske v Sloveniji.
V Sloveniji žensk velika ve?ina, tam 99 % žensk, rojeva v porodnišnici, in lahko izbira med štirinajstimi porodnišnicami. V Sloveniji ni možnosti, da bi ženska izbrala babico, ki bi jo spremljala v nose?nosti, med porodom in po porodu. Se pravi, da bi bila ta skrb kontinuirana oziroma neprekinjena. Ta skrb je po znanstvenih dokazih, je za nose?nice z nizkim tveganjem najboljša možna skrb, vendar te izbire v Sloveniji ni. Ni možnosti, da bo izbrala strokovnjake, ki bodo prisotni pri porodu. Ženske izbiramo svojega frizerja, svojo frizerko, izbiramo trgovca, kjer bomo kupovale, izbiramo tudi našega splošnega zdravnika, zdravnico, ginekologa, ginekologinjo, a v tistem zelo pomembnem obdobju rojevanja pa nimamo možnosti vpliva na to, kdo bo takrat prisoten. In malo možnosti je, da jo bo babica spremljala stalno med porodom. Namre?, babice v slovenski porodnišnici imajo hkrati na skrbi ve? žensk. Se pravi, da je zelo malo možnosti, mogo?e v manjših porodnišnicah so te možnosti ve?je, da bo babica lahko ves ?as prisotna pri njej. Malo možnosti pa je tudi, da bo žensko spremljala ista babica ves ?as poroda, ker pa? babice so v službi v izmeni in po osmih urah odidejo. In ekipa se zamenja in dobi novo pomo? in podporo. Tu je ena od raziskav, narejenih jih je bilo kar veliko, namre? o pomenu in u?inkih stalne podpore med porodom. In sicer je bila tukaj narejena meta analiza dvanajstih raziskav, ta je iz leta 1999, so bile narejene tudi kasneje, in sicer so ugotovili, da stalna podpora med porodom zmanjšuje število carskih rezov za 51 % odstotkov, da skrajšuje ?as rojevanja za 25 %, zdaj za 35 % zmanjšuje uporabo lokalne anestezije, za 71 % zmanjšuje uporabo oksitocina, za 57 odstotkov zmanjšuje uporabo kleš? oziroma vakuuma. Tukaj so še ostali ugodni u?inki stalne podpore med porodom, u?inki na mater, ve?je zadovoljstvo v porodu, bolj pozitivne ocene njihovih dojen?kov, manj depresij in okrepi se njihova samopodoba. Pa u?inki na dojen?ka: dojen?ki ostajajo krajši ?as v porodnišnici, manj je primerov, ko bi potrebovali posebno nego, lažje se dojijo, in matere so bolj ljube?e do njih v obdobju po porodu. Tukaj je še ena raziskava iz Kohnove baze podatkov, ta je iz leta 2003. In sicer, no ?e se vrnem na prejšnjo raziskavo so ugotovili, da je ta stalna podpora, da naj bi bila na razpolago stalna neprekinjena podpora, na razpolago vsem ženskam. Tukaj pa so primerjali tiste, ki niso imele stalne podpore med porodom in porode, pri katerih so ženske imele podporo s strani zunanje osebe, se pravi, to ni bila oseba izmed porodnišni?nega osebja. V tej raziskavi pa so ugotovili, da so te ženske, ki so imele to stalno podporo, da je bilo 26 % manj možnosti, da rodijo s carskim rezom, 41 % manj možnosti, da rodijo z uporabo vakuuma ali kleš?, 80 odstotkov manj možnosti, da bi dobili analgezijo ali anestezijo. In pa 36 % je bilo manj primerov, da bi bile nezadovoljne s svojo porodno izkušnjo. In kot sem že rekla so zaklju?ili, da bi mogla imeti vsaka ženska stalno podporo med porodom, in da je ta podpora, ki jo dobijo od zunanjih oseb bolj u?inkovita, kot pa ?e je ta podpora znotraj porodnišni?nega osebja. ?e gremo malo v zgodovino, namre? skozi zgodovino so bile ženske v ?asu nose?nosti, poroda in po porodu, so bile deležne skrbi in podpore s strani drugih žensk. Antropologi so zbrali te podatke iz 128 neindustrializiranih okolij in so vsi potrjevali to, da ženske podpirajo ženske med porodom. S preselitvijo poroda v porodnišnico se je to spremenilo. Ta podpora se je prekinila. Namre? ta podpora žensk iz poznanega okolja. Se pravi, to so bile mame, sestre, prijateljice, tete, se pravi tiste najbližje iz okolja. V porodnišnicah se je po?asi, se je seveda pojavljala ta potreba po tej podpori. Tudi v Sloveniji se je temu sledilo in tako so se pojavili partnerji pri porodu. Pri nas mislim, da je bilo intenzivno tam potem bolj v 70. letih, danes je pa to že ve? kot 80 % partnerjev je prisotnih pri porodu. Je pa zelo razli?no od regije pa do regije. V Ljubljani, v ljubljanski porodnišnici, je ta prisotnost ve?ja od 90 procentov, recimo v Prekmurju pa, govorim podatke iz leta 2005, pa je bila ta prisotnost nekaj ve? kot 60 procentov. Tukaj danes pa govorim o podpori usposobljene in izkušene ženske, ki pa ni del osebja, porodnišni?nega osebja. To so te spremljevalke pri porodu oziroma v tujini se imenujejo doule. V tujini je ta metoda podpore in pomo?i poznana vsaj dvajset let. V za?etku 80-ih let se je pojavila v Združenih državah Amerike. Lo?ijo porodne in poporodne pomo?nice. Porodne so tiste, ki spremljajo ženske in partnerje seveda pri porodu. Ženska izbere svojo spremljevalko že v nose?nosti, se sre?a z njo vsaj enkrat, ponavadi dvakrat ali trikrat. Ta ženska ji je na razpolago med porodom, se pravi v tistem obdobju, ko naj bi se porod zgodil, in temu sledi še en obisk potem na domu, da se nekako ta ciklus zaklju?i. Poporodna pomo?nica pa skrbi za žensko in njeno družino po rojstvu otroka na njihovem domu, in sicer v obdobju nekaj tednov po porodu. Pomaga ženski, da skrbi za svoje zdravje, da podpira celotno družino, da se navadijo da sprejmejo nove vloge, ki jih prinese nov njihov družinski ?lan. Pomaga pri dojenju in pomaga vzpostaviti nek vodnik ali kako bi rekla vsakdanjega življenja, se pravi, kako si urediti gospodinjstvo, kako si urediti odnose v novi situaciji. Kar je zelo bistveno, da porodna pomo?nica ni zdravnica, ni medicinska sestra, ni niti babica, nima medicinske izobrazbe vsaj ne v tem smislu oziroma lahko jo ima, ni pa to pogoj za njeno delo. Predvsem ne daje medicinskih nasvetov, tukaj mislim, da bi lahko prihajalo do, ker se to podro?je zelo dotika medicinskega podro?ja, bi bilo tukaj lahko zelo tak teren, na katerem bi se ustvarjalo nezaupanje ravno do teh porodnih pomo?nic. Vendar je ta usmeritev zelo jasna, ne daje medicinski nasvetov, seveda pa to znanje ima. Prav tako pa ni zamenjava za partnerja pri porodu a ne. Porodna spremljevalka, doula, naj ne bi izrinila partnerja, njegove prisotnosti pri porodu. Ker ravno tako partner je nekako potisnjen v to novo vlogo, da spremlja pri porodu. V enih knjigah dajejo primerjavo, kot da sedaj igra, pripravlja, se trenira nogomet, dve uri pa pol potem pa gre odigrat kar eno zelo pomembno tekmo. Skratka, partnerju je podeljena zelo odgovorna in velika vloga, kateri marsikdo od njih temu ni kos. In tudi zakaj naj bi bil. Partner je bodo?i o?e, skrbi ga za partnerko, skrbi ga za otroka in ravno tako on potrebuje podporo. Vloga spremljevalke pa je, da tudi partnerja spodbudi in da mu pomaga, da lahko zavzame bolj aktivno vlogo in mesto pri porodu. Tukaj so zdaj kakšna je ta njena vloga pri porodu, to kar sem prej poudarila, da je ravno to kar ženska ne dobi od osebja v porodnišnici je namre? ta stalna prisotnost med porodom. Spremljevalka naj ne bi zapustila porodnice, naj bi bila z njo ves ?as tiste ure, ko porod traja, razen da opravi nujnosti. Spremljevalka prepozna porod kot enkratno življenjsko izkušnjo, neguje in varuje spomin, ki ga ima ženska na porod, prepoznava u?inke ?ustev na potek rojevanja in ponuja tehnike za ?im ve?je udobje med rojevanjem in spodbuja položaje, ki omogo?ajo napredovanje poroda. ?e pogledamo še iz druge plati, porodna spremljevalka nudi ?ustveno podporo, opogumlja, pomirja kar tudi nenehna fizi?na prisotnost že sama deluje, daje informacijsko podporo, predvsem seveda še v ?asu nose?nosti, ko pomaga nose?nici in partnerju, da zbirata podatke o poteku poroda, o možnostih, jima daje nemedicinske nasvete in ju usmerja na tiste osebe oziroma institucije, kjer naj bi primerne in ustrezne informacije dobila. Fizi?na podpora, so vsi možni ukrepi za ve?je udobje, izbira položajev v razli?nih porodnih dobah, prav tako lajša ženski porod z masažo, z dihalnimi tehnikami, s sproš?anjem in ostalimi nefarmakološkimi ukrepi za lajšanje bole?ine. Opravlja tudi zagovorništvo, se pravi, da pojasnjuje želje ženske bolnišni?nemu osebju, se pravi ne tisto, kar bi si ona predstavljala kot porod, temve? želje ženske in to kar sem že prej povedala, daje podporo partnerju. Kakšni so pogoji za porodne spremljevalke. Kot sem že rekla ni potrebno da ima zdravstveno izobrazbo, je navdušena nad delom z nose?nicami, porodnicami in novorojen?ki, ima željo da dela z ženskami in pari med tem pomembnim obdobjem v njihovem življenju, da je ?ustveno zrela, vzdržljiva in zanesljiva. Naj povem, da v Sloveniji smo za?eli z izobraževanjem za doule, smo šele nekako v prvih korakih. To izobraževanje je vodila Debra Pascali-Bonaro, to je najbolj poznana doula na svetu lahko re?em, ena prvih doul, ki zdaj izobražuje ostale doule po svetu. Udeležilo se nas je 28 tega izobraževanja. Vse te, ker smo ravno pri teh pogojih, kot zanimivost dam, da imajo vse vsaj srednjo izobrazbo, ve?inoma univerzitetno izobrazbo, vmes sta tudi dve doktorici in ena študentka babištva. Tukaj sem zbrala izjave, to je delo ene anonimne avtorice, tako da vam bo malo bolj razumljivo, kakšne so usmeritve porodne spremljevalke, in sicer kakšna naj bi bila njena podpora. Poslušanje, neobsojanje, ne pripovedovanje svoje zgodbe. Podpora ni dajanje nasvetov, je ponujen robec, dotik, objem, skrb. Tu smo, da bi ženskam pomagale odkriti, kaj ?utijo, ne da bi odgnale njihova ?ustva. Tu smo, da ženski pomagamo prepoznati njene možnosti, ne da ji odgovorimo, kako naj se odlo?i. Tu smo, da skupaj z žensko hodimo po poti, ne da pot prehodimo namesto nje. Tu smo, da ženski pomagamo odkriti njeno lastno mo?, ne da jo rešimo in jo puš?amo ranljivo. Tu smo, da pomagamo ženski odkriti, da si lahko sama pomaga, ne da ji prevzamemo to njeno odgovornost. In tu smo, da ženski pomagamo izbirati, ne da jo razbremenimo težkih odlo?itev.
Tukaj sem še pripravila pregled, kje v Evropi vse so doule že razširjene. Se pravi Avstrija, Anglija, Belgija, Ciper, ?eška, Danska, Estonija, Finska, Francija, Irska, Italija, Latvija, Luksemburg, Madžarska, Nem?ija, Nizozemska, Norveška (?eprav na zemljevidu ni ozna?ena, ampak tudi tam so), Portugalska, tudi Slovenijo smo dodali, Škotska, Španija, Švedska in Švica. Najbolj poznano združenje spremljevalk pri porodu in poporodnih doul je Združenje Donna Interntaional, to je ameriška organizacija, ki je nastala leta 1992. V to organizacijo je vklju?enih ve? kot 7500 doul in je najve?ja zveza na svetu. V okviru te organizacije tudi poteka to naše izobraževanje v Sloveniji. In še za zaklju?ek, nekaj misli, dve misli pravzaprav. Pri porodih ne gre le za rojevanje dojen?kov, pri porodu gre za rojevanje mater, mo?nih, kompetentnih, sposobnih mater, ki si zaupajo in poznajo svojo notranjo mo?, pravi Katz Rothmanova. In družina se rodi v porodni sobi, je izjavil Lint. Se vam zahvaljujem za pozornost.

BARBARA MOŠKRI?: Hvala lepa. Sedaj bi pa k referatu povabila mag. Dunjo Obersnel Kveder, ki prihaja iz Slovenske filantropije, Centra za promocijo zdravja. Gospa nam bo predstavila spolne in reproduktivne pravice v lu?i obletnic mednarodnih konvencij.  Prosim.

MAG. Dunja Obersnel Kveder: Hvala lepa. Pozdravljeni. Bom zdaj še tole poskusila najti. Rada bi vam ponovno povedala, že velikokrat sem najbrž o tem govorila, o spolnih in reproduktivnih pravicah, zakaj sem se pravzaprav vprašala o tem. V svoji dolgoletni karieri sem se ukvarjala z zdravjem žensk. In neprestano sem se spraševala, kako dose?i, da bodo ženske bolj zdrave, da bodo živele kakovostno življenje. V za?etku sem za?ela tako kot mnogo zdravstvenih delavk z zdravljenjem in s svetovanjem in videla sem, da je zelo veliko problemov in da bi zdravje žensk bilo lahko bistveno boljše. Potem sem nadaljevala z raziskavami in sem tudi tukaj videla, kako so ti problemi zelo kompleksni, vpeti v neko družbeno okolje in je zdravje žensk, seveda ne samo pomembno, da je telesno, ampak more biti tudi duševno in socialno. In sem potem poskušala iz tega socialno, ali pa javnozravstvenega vidika nekaj narediti za boljše zdravje žensk. Na koncu sem pristala v zagovorništvu zdravja žensk, ki jim temu re?emo bolj sodobno, na podro?ju zagovorništva spolnih in reproduktivnih pravic. Ker se mi zdi, da je v tem, da tako ženske, kot strokovnjakinje in strokovnjake, kot politike moramo osveš?ati o tem, kako pomembno je zdravje in življenje žensk in to mislim, da je tudi morda ena od poti, ki bi lahko bile pravzaprav najbolj uspešne, ne v tem kratkoro?nem smislu, ampak v dolgoro?nem pa vsekakor. ?eprav sem v?asih, moram re?i tudi malo izgubljam upanje, zato ker se v teh pravicah tudi že zelo zelo dolgo pogovarjamo. In to je tisto, kar bi tudi vam danes rada pokazala. Kako dolgo se pogovarjamo, ne. Spolne in reproduktivne pravice zadevajo spolnost, partnerstvo, starševstvo, materinstvo in so seveda tesno povezane s spolnim in reproduktivnim zdravjem in pa enakosti spolov. Mene je zelo navdušil za to podro?je ?lovekovih pravic, torej za zagovorništvo spolnih in reproduktivnih pravic Mahmoud Fathalla, ki je bil dolgoletni vodja programa za raziskovanje reprodukcije ?loveka kot se je to reklo, svetovne zdravstvene organizacije in tukaj so njegove besede, ki so si me globoko vtisnile in me motivirale za to moje delo. Da ?lovekove pravice niso nekaj novega, da obstajajo v srcih ljudi odkar obstajamo in da je zdajšnja generacija ta naša generacija, ki je v neki odrasli, zreli vstopila v 21. stoletje, torej ta generacija pravzaprav pa vendarle prva, ki si je drznila predstavljati svet, v katerem lahko vsi ljudje uresni?ujejo svoje ?lovekove pravice. In da smo mi tisti, ki smo zdaj prevzeli pobudo in pomagali pri oblikovanju takega sveta. Zelo pogosto se re?e, da je 21. stoletje stoletje uresni?evanja ?lovekovih pravic. Kot sem že prej rekla, torej se pa to zagovorništvo in ta borba za spolne in reproduktivne pravice odvija po svetu in tudi pri nas že dvajset let. Da smo letos praznovali petnajst letnico akcijskega na?rta Kairske mednarodne konference za prebivalstvo in razvoj, ki je imela en zelo vizionarski pogled na to kako izboljšati zdravje ljudi. Pa tudi petnajst let bo minilo od akcijskega na?rta Svetovne konference o ženskah, ki je bila v Pekingu 1995 leta, kjer so tudi zastavili zelo ambiciozne na?rte kako pomagati, da se bodo uresni?evale ?lovekove pravice, spolne in reproduktivne pravice. Minilo je že deset let od milenijskih razvojnih ciljev, kjer so tudi zapisane te pravice, zelo konkretno, tudi kvantificirane, da se dajo meriti, da bi te cilje dosegli. Ena najve?ja nevladna organizacija na tem podro?ju je 1996 leta napisala listino spolnih in reproduktivnih pravic, o katerih bom tudi kasneje govorila, zato da bi pomagala tako ljudem, prebivalcem, splošni javnosti kot strokovni javnosti, da bi se te spolne in reproduktivne pravice ?im bolj uveljavljale in da bi prišli seveda do teh zaželenih rezultatov boljšega zdravja in kakovosti življenja vseh ljudi na svetu. Tudi v Sloveniji so se razvile v zadnjih desetih letih, petnajstih, tudi kar nekaj nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s podro?jem spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic. No ?e grem malo nazaj, lahko ugotovimo, da se je za?elo z gibanjem za ?lovekove pravice, da to gibanje sprva ni upoštevalo potreb in razlik med spoloma, ker je delovalo v javni sferi, v kateri prevladujejo moški, in seveda ni upoštevalo zasebne sfere spolnosti in reprodukcije, kjer prevladujejo ženske. To gibanje temelji na izredno mo?nih mednarodnih pogodbah, ki so zelo zavezujo?e, kot so tele naštete, predvsem tudi Konvencija o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Konvencija o eliminaciji vseh oblik diskriminacije žensk, Konvencija o otrokovih pravicah. Kot veste smo seveda v Sloveniji tudi podpisniki teh konvencij in smo tudi zavezani, da na nekaj let delamo in nacionalno, uradno poro?ilo in nevladno tako imenovano sen?no poro?ilo, da bi vendarle prišli spet do tega cilja ?im prej, na en pravi na?in. Te pravice so se za?ele že 66. leta, so se te pogodbe oblikovale in so se zavezale države po svetu, da je pa? potrebno ?lovekove pravice uresni?evati. Torej, te mednarodne pogodbe so zelo obvezujo?e. Zahtevajo od držav, da spoštujejo ?lovekove pravice in to na ta na?in, da omogo?ajo ljudem uresni?evanje njihovih pravic, na primer da omogo?ajo mladostnikom dostop do kontracepcije, pa vendarle veste koliko kršitev na tem podro?ju, se dogaja po svetu pa tudi pri nas. Družba in država je dolžna zavarovati te pravice in delovati proti kršiteljem teh pravic. Recimo, najbolj znan primer so ti ukrepi, ki naj bi zmanjševali nasilje nad ženskami. Države so tudi dolžne izvrševati in oblikovati zakonske predpise in potem seveda tudi izvajati zakonske, finan?ne in sodne postopke, kot na primer omogo?iti prostorske in kadrovske zmogljivosti za ustrezno reproduktivno zdravstveno varstvo. Najbrž niso to neke zahteve, ki bi bile popolnoma nemogo?e, ampak vendarle, kot vam bom poskušala kasneje pokazati, so stvari še dale? od nekega idealnega stanja. Prelomnica v gibanju za ?lovekove pravice je nedvomno bila Kairska konferenca o prebivalstvu in razvoju, kjer so vse države ?lanice 168 se mi zdi je številka, dale soglasje da so spolne in reproduktivne pravice sestavni del ?lovekovih pravic. No in sledila je tudi kot sem že prej omenila Konferenca o ženskah v Pekingu in generalna skupš?ina Združenih narodov leta 2000, ki je sprejela milenijske razvojne cilje. Tukaj spet naštevam kar nekaj zelo pomembnih dokumentov, ki govorijo o teh pravicah, o na?inih, kako jih uresni?evati in seveda tudi o tem, kako spremljati uresni?evanje teh pravic in dosegati ta kon?ni cilj boljšega zdravja in kvalitetnejšega življenja. Kot sem prej rekla je bil ta Kairski akcijski na?rt zelo vizionaren, predvsem je imel neko vizijo, kako priti do tega, kako so spolne in reproduktivne pravice pomembne, saj temeljijo na priznanju osnovne pravice vsakega posameznika, da ima zadovoljujo?e in varno spolno življenje, da se lahko svobodno in odgovorno odlo?a o rojstvu otroka, kdaj se bo za to odlo?il, ?e sploh in kolikokrat bo to storil, da ima tudi informacije na voljo in sredstva, kot so kontracepcijska sredstva ali reproduktivno zdravstveno varstvo. V tej viziji je bilo seveda jasno zapisano, da so ?lovekove pravice v središ?u ?lovekovega razvoja in da uresni?evanje teh pravic temelji na principih enakosti med spoloma in da vklju?uje tudi pravico do spolnega zdravja, kar je bilo prvi? dosežen tako zelo širok konsenz na tem tako težko dosegljivem cilju, ker, kot vemo, je spolnost v naših razli?nih kulturah zelo razli?no obravnavana, velikokrat tabuizirana in tako naprej. In kar pomeni to, da imaš pravico do spolnega zdravja, pomeni da imaš pravico do ve?je kakovosti življenja in boljših medosebnih odnosov in ne samo pravico do svetovanja in zdravljenja spolno prenosnih bolezni in drugih boleznih povezanih z reproduktivnimi procesi. ?e pogledamo, kaj se danes dogaja, vidimo, da smo še vedno na zelo ozkem pojmovanju spolnega in reproduktivnega zdravja in da so te širši, ve?ji cilji še pred nami. Tudi ta listina spolnih in reproduktivnih pravic, ki je jo je izdelala mednarodna zveza za na?rtovano starševstvo že 1996 leta in jo potem še popravila leta 2000, vsebuje dvanajst pravic, ki so prvi? deklarativno napisane, da tudi lažje vidimo, kaj je tisto bistvo spolnih in reproduktivnih pravic in kako se uresni?ujejo. Kljub vsem tem prizadevanjem se še vedno kršijo spolne in reproduktivne pravice tako v državah v razvoju, tako v razvitih državah in tudi v Sloveniji seveda. Najpogostejša kršitev po Fathalli, o tem je on veliko pisal, je pravica do osebne svobode in varnosti. Zelo znano je to, da so bile za te demografske cilje za zmanjšanje rodnosti v državah, kjer je prišlo do populacijske eksplozije, da je država seveda vsiljevala ljudem koliko otrok imajo lahko, poznana je Kitajska pa tudi v drugih državah kot je Indija in nekatere države Latinske Amerike in Afrike, kjer je bilo to najtežje. In seveda, to je res kršitev temeljne ?lovekove pravice pa tudi to, da je velikokrat prisotno to vsiljeno materinstvo in splav in tudi vsiljen prvi odnos. Tukaj ga nisem še izpostavila sicer, ampak že to, da mlade v nekaterih okoljih zelo mlade ženske, deklice pravzaprav, otroke silijo v nose?nost, v poroko in tako naprej. Ampak tudi v razvitem svetu mi pa? re?emo, da je pravica kršena, ?e mladostnice nimajo prostega dostopa do na?ina in sredstev za na?rtovanje družine oziroma uravnavanja rodnosti. V nekaterih okoljih pa? ženske nimajo ni? drugega na izbiro kot da rojevajo, in to je nedvomno kršitev. Da ne omenjam seveda škodljive prakse, ki so vsem jasne, da je to res kršitev ?lovekovih pravic, kot je nasilje nad ženskami, o katerem se najve? govori od vseh teh spolnih in reproduktivnih pravic. Potem torej tudi pohabljanje ženskih spolovil, ki je v nekaterih delih sveta zelo izrazito prisotno in se potem tudi seli iz teh afriških držav tudi v bolj razvite države, predvsem v zvezi z migracijami, ko te ljudje prehajajo, to je predvsem v Franciji, Angliji in nekaterih skandinavskih državah, kjer se potem te škodljive prakse nadaljujejo tudi v drugem okolju in o vsiljenih porokah, kot sem že prej govorila. Potem seveda druga najbolj kršena pravica je pravica do življenja, kot ji re?emo, danes zelo veliko žensk umre zaradi rojevanja. Povpre?na maternalna umrljivost na svetu je štiristo na tiso? živorojenih otrok pri tem, da so razlike seveda ogromne, da jih je v Subsaharski Afriki celo devetsto na sto tiso?, medtem ko v razvitih državah pet na sto tiso?. Ampak sem sodi tudi umrljivost, prezgodnja umrljivost zaradi odsotnosti dostopa do zdravstvenega varstva, informacij in svetovanja, kamor nedvomno sodi rak rodil, ki je velik problem tako v razvitem kot v nerazvitem svetu. No in sem sodi tudi infanticid ženskega ploda, ki pa se zdaj vendarle bolj malo uporablja, ker imamo pa? le bolj sodobne metode za uravnavanje rodnosti kot se je dogajalo dvajset let nazaj na Kitajskem v zelo veliki meri. Kot sem že rekla spolne in reproduktivne pravice so kršene tako v nerazvitem kot v razvitem svetu in bolj ko je država razvita, bolj je to kršenje skrito, kar je še toliko bolj zaskrbljujo?e. Kaj se dogaja v Sloveniji. Zdaj ?e bi vas najprej vprašala, najbrž ste sami taki, saj nas je zelo malo še ostalo, sami taki ki vendarle veste da so tudi v Sloveniji kršitve spolnih in reproduktivnih pravic. ?e pa to vprašaš tudi neko kar dovolj dobro obveš?eno javnost, pa bi sigurno dobila odgovor, in sem to tudi ve?krat poskusila, da pri nas pravzaprav ni problem kršitev, da mi imamo tukaj popolnoma urejene stvari. ?e pogledamo to malo bolj podrobno, pa jih najdemo kar precej. Meni se zdi seveda pravica do življenje tista najbolj pomembna pravica, in gotovo sem sodi tudi maternalna umrljivost, in žal je v Sloveniji že nekaj let, deset let in ve? maternalna umrljivost visoka in naraš?ajo?a, vsaj do nedavnega kolikor imamo podatkov, saj je ugotavljanje maternalne umrljivosti malo bolj zapletena stvar in vedno pridemo do podatkov z nekaj letno zamudo. Ampak v vsem tem obdobju, torej ?e gledamo nazaj je bila maternalna umrljivost samo v za?etku 90. let nekje v povpre?ju v Evropi, takrat smo jo dosegli, nekaj let je to trajalo in kasneje se je ta maternalna umrljivost za?ela pove?evati, in je do nedavnega bila dva do trikrat ve?ja kot v Evropi, ?e re?emo da je v Evropi v povpre?ju pet na sto tiso?, pa tudi ?e re?emo da jih je ve?, bomo statistiki rekli, da je to v?asih zelo težko ugotoviti. Pa vendarle vsaka, torej umrljivost v razvitem svetu nad 10 in to v Sloveniji še vedno je, je visoka maternalna umrljivost za razvit zdravstveni sistem, kot ga imamo mi. Vzroki so 60 % zaradi motenj v duševnem zdravju, 40 % pa zaradi nose?nostnih in poporodnih zapletov. Seveda, ukrepi so zelo zahtevni in morajo izhajati iz analiz in tukaj smo še vedno zelo šibki. Poleg tega je v Sloveniji pomembna tudi pozna, tako kot v vseh razvitih državah, ker imamo tako razvit zdravstveni sistem, da ker je maternalna umrljivost definirana, da je to umrljivost zaradi rojevanja do 6 tednov po porodu, seveda je tudi, ?e pride do nekih zapletov, zaradi katerih ženska umre, jo lahko toliko ?asa zdravimo in zadržujemo pri življenju, da mine teh 6 tednov in da umre v drugem ali tretjem mesecu, in zato se zdaj vedno bolj pogosto govori o pozni maternalni umrljivosti v razvitem svetu, zato da vendarle vidimo, kako je to še vedno problem tudi v razvitih državah. Že prej sem rekla, da je tudi ta prezgodnja umrljivost žensk zaradi neustreznega dostopa do zdravstvenega varstva, do programov, do informacij, do svetovanja tudi ena zelo pomembna kršitev spolnih in reproduktivnih pravic. Še vedno ne ustrezajo, ne delujejo adekvatno presejalni testi, ki imajo velik, ki lahko v veliki meri zmanjšujejo tako pojavljanje dolo?enih bolezni kot tudi umrljivost zaradi teh bolezni, predvsem bolezni raka, in da so seveda tudi posebno ogrožene skupine mladih, revnih, manjšin, da tudi pri nas, da gremo malo bolj hitro skozi, je ob?asno kršenje pravice do svobodne odlo?itve, kot je recimo vsiljen spolni odnos in spolno nasilje, to je popolnoma in mislim vsem nam jasno da to pride. Še vedno se dogaja da se opuš?a zavestna in svobodna privolitev za postopke in posege, vedno manj je tega ampak vendarle še vedno in kar bi bilo stvar, ki bi jo lahko šteli kot eno tako je to, da še zmeraj kar nekaj ženskam odstranijo maternico, ne da bi jih natan?no obvestili zakaj in kako, ne da bi jih vprašali ali dovolijo ali ne, ampak se to pa? skrije za neko zdravstveno odlo?itev. Še vedno tudi obstajajo pritiski na reproduktivne odlo?itve, na vsiljevanje ob?utka strahu, sramu in krivde, predvsem v zvezi s spolnostjo. Še vedno se zelo rado govori, ni dolgo tega par let nazaj, so tudi na ginekološki sekciji govorili o tem, kdaj so mladi zreli za spolno življenje, kdaj je tisto. In to je tisto, ?e potem se v teh stvareh za?ne pogovarjat tudi o teh odlo?itvah je to dejansko tudi pritisk na njihove reproduktivne odlo?itve, za za?etek spolnega življenja, na odlo?anje za otroke. O omejenem dostopu mislim da nima smisla govorit, da imajo sigurno omejen dostop do zdravstvenega varstva predvsem posebne skupine žensk revne in Romke, kot slišim tudi v Ljubljani težko izberejo ženske svojega osebnega ginekologa, je to lahko kar precejšen problem v dolo?enih okoljih. Še vedno se dogaja in diskriminacija pri zakonodaji in pri pravni praksi obravnavanja sil nasilja. O tem vejo povedat kolegice, ki se ukvarjajo z nasiljem v družini, zelo veliko. Tudi smo rekli že danes, da je še vedno diskriminacija nose?nic pri zaposlovanju, da se morajo razne izjave podpisovati, in nenazadnje je kršena pravica do informacij in izobrazbe o spolnem, reproduktivnem zdravju in pravicah v izobraževalnem procesu, v kurikulumih šolskih še vedno ni spolne vzgoje oziroma je ta spolna vzgoja prepuš?ena nekim izbirnim vsebinam in dolo?enim skupinam, ki niso pod kontrolo, kaj je tisto, kar oni mislijo, da je dobro za dolo?eno populacijo, za šolajo?o mladino. Še vedno so tudi nekatere ženske soo?ajo z pomanjkljivimi informacijami o prednosti in pomanjkljivosti kontracepcijskih metod. Neplodnost. Zdaj se je nekoliko pove?alo število poskusov oploditve in vitro pri neplodnih parih pa vendarle je to še vedno zelo bole?, posebno za ljudi, ki imajo težave z zanositvijo. Dogaja se predvsem na tem podro?ju zdravstvenega varstva, na primarni ravni, se je dogajalo v preteklosti kar nekaj nepravilnosti, od tega da so skušali primarno zdravstveno raven tako organizirati, da bi ne mogle ženske ve? izbirati osebnega ginekologa. Zdaj so te stvari potihnile, mislim pa da dokler ne bo sprejeta nova zakonodaja, oba dva zakona, ni ?isto jasno ?e ne bodo tukaj prišle še kakšne druge omejitve. Ne bom šla tukaj še v podrobnosti, ampak, kot vidite, je teh kršitve tudi v Sloveniji kar nekaj. Zdaj bi samo še na kratko povedala o tem, da je iz vsega tega upam kar sem povedala jasno, da so kršitve spolnih in reproduktivnih pravic prisotne, da pravzaprav ta vizija, ki jo je prinesel akcijski na?rt Kairske konference, kako tudi v globalnem smislu izboljšati zdravje in pove?ati kakovost življenja ljudi ni imelo, torej se ni izpolnilo v celoti kot je bilo pri?akovati. Za to so Združeni narodi leta 2000 naredili neke nove cilje, ki so jih bolj konktretizirali, ki so jih tudi kvantificirali, zato, da se jih meri, in vsake toliko ?asa, tudi v letošnjem oziroma v lanskem letu, je bilo veliko govora o teh ciljih, kako so se uresni?ili, torej v celotnem svetu gledano te cilji so tukaj napisani, kateri so. ?e pogledamo, sigurno za nas predvsem sta pomembna še tretji cilj, kjer je pa? ta enakost spolov in mo? žensk še vedno ni dosežena v takem smislu, da še vedno imamo problem, to sem se pa zmotila, z izboljšanjem zdravja žensk v zvezi z rojevanjem, zmanjšanje umrljivosti otrok je tukaj, se opravi?ujem, to je ta cilj sem se zmotila. In tudi torej ti cilji zagotoviti globalno partnerstvo, je pri nas zelo pomembno, ker smo pa? razvita država, ?lanica Evropske unije in moramo tudi dati svoj doprinos h globalnemu zdravju. Kar je pomanjkljivost teh ciljev bila na za?etku in zelo hitro ugotovljena, je to da niso imeli cilje, ni bil vklju?en cilj za izboljšanje spolnega in reproduktivnega zdravja zlasti za mlade, ampak so to zelo hitro ugotovili posebno zato, ker se raven na podro?ju izboljšanja zdravja žensk ni dogajala v ni? in se še vedno ni? ne dogaja. Za to je bil leta 2006 še dodan cilj in to je dosega univerzalnega dostopa do reproduktivnega zdravja do leta 2015. Torej, ?e lansko leto, ko je bila ocena, kaj se je na teh ciljih dogajalo, kako in kakšen je bil napredek, je bilo generalno sporo?ilo, da je napredek premajhen, ne glede na to, da je bil bistveno skr?en od tega kar je vseboval Kairski na?rt in ker so bili ti cilji narejeni bistveno bolje glede merljivosti, so lahko toliko lažje izmerili, in so ugotovili, da je bil najboljši napredek pri izboljšanju zdravja otrok, in kar seveda ni pravzaprav presenetljivo, ker so otroci vendarle to bogastvo, ki se ga vse države zelo zavedajo kako pomembno, plus še drugi razlogi, ki so politi?ni. In pa torej tukaj, naslednji cilj, to je ta raven teh bolezni aidsa, malarije in tuberkuloze, so nekako vzdržujemo na neki ravni, pa vendarle še vedno malo manj kot štiri milijone otrok mlajših od pet let na leto umre zaradi plju?nice in diareje. Nobenega napredka pa ni bilko v devetih letih pri zdravju žensk in novorojen?kov. Še vedno je toliko maternalnih smrti, kot smo rekli, štiristo na sto tiso?, zelo malo se je zmanjšalo število mladostniških porodov, in nekoliko se je pove?alo število nose?nic, ki so imele en predporodni obisk, še vedno pa je bilo ve? skoraj polovica žensk, ki pred porodom sploh niso prišle do zdravstvenega varstva. Pove?ala pa se je tudi uporaba kontracepcije. Nekoliko je bil izboljšan dostop do pitne vode in osnovne higiene in izboljšan dostop do cenovno dosegljivih zdravil. Seveda je jasno, kateri so tisti ukrepi, ki lahko vplivajo na izboljšanje spolnega in reproduktivnega zdravja, preko seveda tega uresni?evanja spolnih in reproduktivnih pravic, in to je sprejemljivo, cenovno dosegljivo in dostopno svetovanje glede kontracepcije in širok izbor sredstev, obravnava varne nose?nosti, poroda in spodbujanje dojenja, o tem smo že danes govorili, prepre?evanje in zdravljenje oziroma obravnava ženske in moške neplodnosti, varnega in zakonitega splava in zapletov zaradi nevarnega splava, okužbe rodil in spolno prenosnih bolezni, ter bolezenskih stanj kot je rak rodil, povešene maternice in poporodni fistul, ter pa informiranje in izobraževanje v zvezi z zdravo spolnostjo ter zagotavljanje mladim prijaznega reproduktivnega zdravstvenega varstva s spodbujanjem enakosti spolov, obojestranskega spoštovanja in odgovornega starševstva ter izkoreninjanje škodljivih praks kot je obrezovanje oziroma pohabljanje ženskih spolovil, zgodnjih porok in nasilja. Za zaklju?ek bi izpostavila še to, da imamo v Sloveniji kar nekaj nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s podro?jem spolnega in reproduktivnega zdravja in tudi vsi se do neke mere ukvarjajo z zagovorništvom spolnih in reproduktivnih pravic, morda sem kakšno izpustila, nenamerno, se opravi?ujem. Kar nekaj je podro?ij, mislim, da so to bistvena podro?ja, s katerimi se te nevladne organizacije ukvarjajo, od spolnega in reproduktivnega zdravja mladostnic, do promocije varnega materinstva, prepre?evanje spolno prenosnih okužb, spolnega in reproduktivnega zdravja neplodnih parov, prepre?evanje nasilja nad ženskami, prepre?evanje raka dojk in raka materni?nega vratu, promocijo duševnega zdravja in zagovorništva enakosti med spoloma. Žal pa ugotavljam, da te nevladne organizacije vendarle nismo dovolj povezane, ker je po mojem mnenju edino skupni nastop tisti, ki lahko pomaga, da bi se to zagovorništvo spolnih in reproduktivnih pravic okrepilo. Mislim, da je nujno potrebno, ker pravic ni mogo?e obdržati za vedno. Za pridobljene pravice se je treba stalno boriti in to lahko samo tako dosežemo, da neprestano informiramo in osveš?amo ženske in moške o njihovih pravicah, da vklju?imo ženske v vse družbene procese odlo?anja in da, kot sem dejala že prej, sodelujemo, tako na nacionalni ravni in se povezujemo, kot na mednarodni ravni. Kot veste, je veliko teh priložnosti in raznih akcij, ki se tudi znotraj Evropske unije dogajajo, kot je na primer današnji dan boja proti nasilju nad ženskami, kjer se tudi lahko povezujemo na mednarodni ravni. Samo kot informacijo, na slovenski filantropiji smo naredili eno zloženko spolnih in reproduktivnih pravic, ki na zelo osnovni na?in informira, kaj so spolne in reproduktivne pravice. Dosegljiva je ta zloženka na internetni strani slovenske filantropije, kogar zanima seveda, lahko pa tudi mene kontaktira in ?e rabi za kakršno koli promocijo svojega delovanja in zagovorništva spolnih in reproduktivnih pravic. Hvala lepa.

BARBARA MOŠKRI?: Hvala lepa. Naslednjo pa vabim na oder asist. dr. Suzano Oreški iz društva Altra, odbora za novosti v duševnem zdravju, ki nam bo predstavila predavanje z naslovom Socialno varstvo žensk. Prosim.

ASIST. DR. Suzana Oreški: Lepo pozdravljeni. Dober dan. Prihajam iz društva Altra, ki se sicer ukvarja s podro?jem duševnega zdravja. Za današnji posvet pa so me prosili, ?e lahko nekaj pripravim na temo socialnega varstva žensk. Pa bi za uvod se malo poigrala, kakšna je povpre?na ženska v Sloveniji oziroma kakšen je statisti?en portret ženske v Sloveniji. Torej ženska v Sloveniji ima danes nekje v povpre?ju 43 let, moški tam približno 39 let, kar pomeni da so ženske starejše od moških za 3,4 leta. Od 2.053.740 prebivalcev je žensk bilo 50,1 %, moških 49,9 %. Ženske v Sloveniji živijo 9,1 leto dlje kot moški in tudi umirajo starejše kot moški. V obdobju umrljivosti so v povpre?ju stare nekje 78,2 leti, kar tudi pomeni, da se s starostjo tudi pove?ajo neke težave na podro?ju zdravja, duševnega zdravja in s tem tudi seveda morajo biti neki ukrepi v državi, ki poskrbijo za socialno varstvo starejših žensk, upokojenk, invalidskih upokojenk itd. Zdaj je bilo že veliko slišanega o reproduktivni vlogi žensk, najbrž je gospa tudi omenila te podatke, ob rojstvu prvega, kaj reproduktvina vloga je pomembna za državni naraš?aj. Fino je, da se poskrbi za porast Slovencev in tako naprej. Skratka, ob rojstvu prvega otroka je ženska v povpre?ju stara 28 let, na primer podatek za leto 2007 pravi, da je tretjina žensk v letu 2007 prvi? postala mati, ko so imele 30 let. In za primerjavo je podatek, pred petnajstimi leti so imele 23 let. In to naj bi bila tudi najvišja starost žensk ob rojstvu prvega otroka po drugi svetovni vojni pri nas. Zdaj pa seveda je zaskrbljujo?e, ?e ženske rojevajo v tem obdobju, zdaj širši družbeno ekonomski trendi tudi vplivajo na to, da ženske rojevajo kasneje, najbrž so k temu tudi pripomogle spremenjene vrednote, spremenjeni življenjski stili, ve?ja družbena pri?akovanja do žensk, ženske se tudi z emancipacijo v Sloveniji niso razbremenile nekaterih vlog, ostajajo trojno obremenjene, kar pomeni, da hodijo v službo, skrbijo za dom, skrbijo za stare starše, za dementne matere itd. Vsekakor tudi glede na položaj v Sloveniji ta moment in na brezposelnost, veliko žensk tudi ostaja brezposelnih, ni urejena stanovanjska politika in neka socialna varnost v širšem smislu, da bi se odlo?ale za naraš?aj v zgodnejšem obdobju sovjega življenja, torej nekje pri 23 letih. Izobrazbena struktura povpre?ne ženske v Sloveniji je dobra, zavidanja vredna. Pa poglejmo, skoraj 95 % žensk ima dokon?ano najmanj srednjo šolo, v primerjavi z moškimi, ki imajo v 89 %. Dve tretjini vseh prebivalk, naj bi imelo kon?ano tudi višje šolsko in visokošolsko izobrazbo. Pred desetimi leti je to bilo malo, nekje okrog 40 %. V letu 2007 in 2008 naj bi bilo med študenti skoraj 60 % žensk. Torej je izobrazbena struktura, to so podatki, ki se nahajajo na Statisti?nem uradu Republike Slovenije in so tudi dostopni preko spleta. Kljub izobrazbenimi strukturami so razlike med pla?ami žensk in moških v minus ženskam, kar pomeni, da so za 5 % manj, na bruto uro, pla?ane manj kot moški. In zdaj glede na to, da je tudi v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva najve? zaposlenih žensk, je razlika med pla?ami med ženskimi in moškimi nekje v 30 %. Seveda, zdaj ko sem gledala to statistiko, sem se tudi vprašala, zdaj najbrž so razlike v pla?ah tudi zato, ker moški na podro?ju socialnega varstva zasedejo direktorska delovna mesta. Vsi centri za socialno delo so ve? ali manj zaposleni direktorji, medtem ko so pridne mravljice, saj so seveda tudi direktorji pridni, so ženske. Na podro?ju zdravstvenega varstva, ne vem, je najbrž odstotek zdravnic tudi nekako ekvivalenten z moškim, ampak to bodo bolj predstavnice zdravstva znale bolj natan?no povedati. Skratka, to je neko povpre?je, sem ga zelo na hitro pogledala na tem statisti?nem uradu. Zdaj pa stopnja brezposelnosti. Torej, slovenska ženska se trudi dokon?ati šolanje, si prizadeva za neko izobrazbo pa vendarle je po podatkih v Sloveniji stopnja brezposelnosti za ženske ve?ja kot za moške. Novejši podatki, to so najbolj sveži podatki, iz te enake internetne strani Statisti?nega urada, pa naj bi v januarju 2009 se nekje delež brezposelnih žensk znižal iz 5,2 %, kot je bil v preteklem letu, na 4,7 %. Seveda to ni velika razlika. Zdaj ta statistika se najbrž pridobiva tudi na ta na?in, ker vemo, da v sklopu socialne varnosti in socialnega varstva država zagotavlja razli?ne ukrepe tudi s programi aktivnega zaposlovanja. To so programi, ki potekajo preko Zavoda za zaposlovanje in to so pravzaprav zaposlitve, ki so za dolo?en ?as, morda tudi programi usposablja za tri mesece, za pol leta, javna dela in nekako, ko greš gledat statistiko za eno obdobje, potem bi bil mogo?e tolikšen delež žensk zaposlenih, ker to so zaposlitve, potem pa ne ve?, ker jim pote?e program usposabljanja in obi?ajno tudi delodajalci težko zaposlujejo, ker nimajo prihodkov oziroma država nima nekih tovrstnih regulacij oziroma se trudi delati, pa ne gre to najbolje. Najmanj žensk med zaposlenimi je seveda bilo med dejavnostmi gradbeništva in rudarstva, to so tudi poklici, kjer ni toliko žensk, najve? žensk pa zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu. Revš?ina, v preteklem letu naj bi bila precejšna, to je 12,3 %, s tem da je zaskrbljujo?e, da so ponovno izstopale ženske, stare nad 65 let, najbrž zato tudi, ker ženske živijo dlje pa potem to gre v statistiko in upokojene ženske. To se pravi ženske, ki so starostno upokojene, sem sodijo tudi tiste, ki so invalidsko upokojene. V najslabšem položaju so bile tiste ženske, ki so živele same, to naj bi bila nekje po teh podatkih 45 % stopnja tveganja revš?ine. Seveda pa ta podatek tudi velja za moške, ki so živeli sami, so bili v bistvu ogroženi, revni. To pomeni, pokazatelji revš?ine so takšni, da si ljudje z prihodkom, ki ga imajo, ki je zelo nizek, tam nekje, mislim, da dvesto, tristo evrov na mesec, ne morejo zagotoviti osnovnih virov za preživetje, kar pomeni, da zelo težko pla?ajo položnice, da zelo težko kupujejo osnovne dobrine v trgovinah, da zelo težko si kupijo kaj za oble?i in tako dalje. Pa gremo pogledat naprej. Torej, to so moji viri, iz katerih sem izhajala. Pri tej statistiki, zdaj smo vsi videli tak portret statisti?en ženske in stanja v Sloveniji, zdaj bomo pa prišli na socialno varnost in socialno varstvo prav za te kategorije žensk, katere sem opisala. Ko govorimo o socialni varnosti in o socialnem varstvu, moramo vedeti, da sta to dva razli?na pojma. Socialna varnost je namre? širši pojem, ki obsega vsa zavarovanja za razli?ne primere, to so pravzaprav pravice, ki izhajajo iz dela. Ko smo zaposleni, nam pripadejo v primerih bolezni, porodniških, nezaposlenosti, starosti, poškodb, materinstvu, tudi zavarovanja. Država z razli?nimi ukrepi na zdravstvenem in socialnem, delovnem, pravnem, stanovanjskem in izobraževalnem podro?ju omogo?a ljudem socialno varnost. Izhajajo iz naslov dela, iz pravic delavcev v primerih, kot sem jih naštela, ko si ne morejo zagotoviti sami, to pomeni ko zbolite, imate pravico do bolniškega dopusta in v tem smislu tudi do bolniškega nadomestila, in vam pripada nek dohodek. Ko greste ženske na porodniško, v primeru, ko ste zaposlene, vam pripada porodniški dopust in tudi denarno nadomestilo. Socialno varstvo je ožji pojem in obsega ukrepe države za posameznike, ki so v bistvu ogroženi in si zaradi razli?nih razlogov ne morejo zagotoviti socialnega varstva. Ožje podro?je, ki ureja socialno varstvo, je Zakon o socialnem varstvu in pravi, da socialnovarstvena dejavnost obsega prepre?evanje in reševanje socialne problematike posamezniku, družini in skupin prebivalstva. V to podro?je sodijo tudi posameznice, ki so ženske, ki so iz razli?nih razlogov potisnjene na rob družbe, oziroma si zaradi invalidnosti, nizkih pokojnin itd, starosti ne zmorejo same privoš?iti nekih pomo?i in Zakon o socialnem varstvu regulira tovrstne pomo?i, in sicer pravice po Zakonu o socialnem varstvu obsegajo pravice, da lahko to izvajajo centri za socialno delo kot javne službe, potem so tudi socialnovarstveni zavodi. Potem je tukaj tudi mreža drugih izvajalcev, kot so nevladne organizacije, ki so prevzele precejšnji del storitev za posameznice, ki so tudi nekako ogrožene, ko je njihova socialna varnost ogrožena, ter seveda tudi bolnišnice, ki prevzemajo pa bolj ta zdravstveni del. Zdaj posameznica, ki se znajde v neki življenjski stiski, pa bom potem predstavila štiri primere, pa bom šla konkretno ?ez primere, kaj lahko posameznica dobi, gre na center za socialno delo, kjer ji v okviru prve socialne pomo?i povedo, kakšne oblike pomo?i ji v državi pripadajo. To je kot nekakšna info to?ka, kot nek turisti?ni info storitev, kjer se socialna delavka ali socialni delavec oziroma tisti referent tam pogovori z osebo in ji na osnovi njene stiske skuša prikazati nek zemljevid, kako lahko poiš?e pomo?. Tovrstno pomo? izvajamo tudi v nekaterih nevladnih organizacijah na podro?ju duševnega zdravja, sicer bolj za ožje podro?je, ko imajo ljudje težave v duševnem zdravju, so v duševni stiski. Osebna pomo? je nadgradnja prve socialne pomo?i, kar pomeni, da lahko že obsega svetovanja, vodenja svetovanja z namenom konkretnega reševanja stiske, potem gre tudi za storitev pomo?i družini na domu in za dom, pa bom kasneje opisala na primeru. Nova storitev, ki jo bodo zdaj z Zakonom o duševnem zdravju izvajali centri za socialno delo, je storitev koordinirane obravnave v skupnosti, kar pomeni, da bo lahko ženska, ki bo imela težave v duševnem zdravju in bo hospitalizirana v psihiatri?ni bolnišnici, imela pravico do organizirane obravnave v skupnosti. Kar pomeni, da jo bo v bolnišnici obiskal koordinator skupnostne obravnave in z njo naredil nek na?rt obravnave v skupnosti, ki bo zajemal vse življenjske sklope, to se pravi pogledal bo, ali ima vse te transferje, ki ji država namenja v takšnih situacijah, pogledal bo, kdo v njeni socialni mreži ji lahko nudi pomo?, ali je to mož ali je to stara mama, ali so to znanci, ?e nima sorodnikov, je to lahko kdo od nevladnih organizacij oziroma kdo v mreži izvajalk ji lahko nudi pomo? po odpustitvi iz psihiatri?ne bolnišnice itd. Ta koordinator se bo povezoval tudi z ostalimi izvajalci na terenu. Seveda je tukaj tudi socialno varstvo obsega storitve institucionalnega varstva in druge organizirane oblike. Te storitve naj bi prišle v upoštevanje sploh zdaj v obdobju, ko si Slovenija prizadeva razviti skupnostne službe, kar tudi pomeni da tudi to so socialnovarstveni zavodi in domovi starejših so zelo polni, zelo zasedeni in iš?emo neke mehanizme kako bi ljudje tudi ostajali doma, ne šli v zavode, ne v domove - ti so tudi polni, kar pomeni, da se država trudi na podro?ju socialne varnosti in varstva zagotoviti neke izvajalce in sisteme v mreži služb, ki bi posameznicam oziroma posameznikom prišli nasproti, in da bi ti ljudje tudi ?im dlje, trendi so tudi, da ljudje živijo v skupnostih, ne v zavodih, in da se nekako izvajanje teh servisov približa njihovim potrebam. Precejšni del smo tudi tukaj prevzele nevladne organizacije. Jaz upam, da bodo tudi v bodo?e nam tudi namenili ve? virov v smislu financ in ?loveških virov, da bomo lahko vse te ideje, cilje in na?rte okoli skupnostne skrbi lahko izvajale in to pripada tudi ženskam. Glede na to da ženske v naši državi dosegajo višjo starost in da tudi so socialno ogrožene itd. Sistem socialnega varstva predvideva tudi denarne pomo?i, in sicer dajatve in tudi neke ukrepe, to so takšni neljubi ukrepi, ki jih je v?asih potrebno izvajati, kot je ukrep odvzem opravilne sposobnosti, na primer posameznici, ki zaradi težkih zdravstvenih težav, ki jo spremlja duševna bolezen, ni zmožna poskrbeti dovolj dobro zase, oziroma se ravno zaradi težav, ki jih ima v duševnem zdravju ogroža, mogo?e v ?asu manije zapravlja prekomerno denar, posoja svoje kartice ljudem, ki jim ne gre zaupati, poznamo primere, ko je gospa, ki je bila zelo dobro situirana, tudi razgledana znanstvenica, tudi zelo veliko prispevala k temu podro?ju, imela tudi neke nepremi?nine in stanovanje v eni izmed takih faz prodala osebi, ki jo je pravzaprav zlorabil. In v teh primerih govorimo o zlorabah in v?asih je res smotrno kakšen tak ukrep izvesti. ?e pogledam spet te statisti?ne podatke, junija 2008, je bilo v Sloveniji izpla?anih denarne, socialne pomo?i v višini oziroma ženskam 21668 ženskam, kar predstavlja dobrih 55c % vseh upravi?encev, ki jim je bila dodeljena ta pomo?. Tukaj gre za socialne pomo?i, kot je denarna socialna pomo? za primer brezposelnosti, gre tudi za izredne socialne pomo?i, ko državljankam pripada približno nekje, mislim da je praksa do dvakrat na leto, gre tudi, v tem znesku ni bilo podrobno predstavljeno kaj vse, ampak nekako iz prakse, menim, da gre morda tudi za socialno pomo?, ki je namenjena otrokom, to so otroški dodatki. Zdaj obi?ajno, ko so ženske oziroma posamezniki na robu preživetja, država razen teh transferjev zagotavlja tudi druge oblike, to so paketi hrane, obleke in to zagotavljajo zelo dobro. V praksi to te?e Rde?i križ, Karitas in druge nevladne organizacije, kot so na primer zavetiš?a za brezdomne, v katerih so tudi ženske, kjer dobijo topel obrok hrane, lahko tudi preno?ijo, se stuširajo itn. Seveda na cesti se brezdomkam dogajajo tudi strašne zlorabe, diskriminacija, prihaja tudi do nasilja, posilstev. Tudi neke bivalne enote in socialna stanovanja so namenjena ljudem z najnižjim, se pravi ljudem, ki so res potisnjeni na rob družbe, vendar so bivalne enote na primer v Ljubljani. To ureja Stanovanjski sklad. Povpraševanje po bivalnih enotah naraš?a, imajo dolo?eno kvoto na leto, tako da je tudi težko notri priti, in se potem posameznice, ki so na takšnem robu preživetja nekako znajdejo. Znajdejo se pa tako, da so na cesti, ali so v zavetiš?u za nek dolo?en ?as, gredo po topli obrok enkrat na dan v takšno zavetiš?e ali gredo v te cerkvene organizacije, skratka, nek nivo mislim, da se država tudi obdržat, da ljudje ravno ne bi, bom kar rekla, pomrli na cesti, ampak mislim, da je to glede na stanje, ki trenutno je in na te statisti?ne podatke, mene kar skrbi, kako se bo to vse odvijalo. Pa vidimo, da so neke oblike, neka socialna varnost in varstvo se zagotavlja, ampak kljub temu je še premalo. Zdaj bom pa povedala štiri primere in bom za?ela s Špelo. Špela je kon?ala študij in iš?e zaposlitev. Vemo tudi, da so socialne delavke, to so primeri iz prakse, ki jih poznam, tudi iz življenja ljudi, ki se dogajajo, fakulteta za socialno delo ima precej študentov na leto, in teh je tudi najve? med brezposelnimi. To se pravi, Špela je pridna. Prihaja iz Koroškega konca, prišla je v Ljubljano z namenom da dokon?a študij. Že v ?asu študija je živela v študentskem domu, zelo pridna, prizadevna študentka, kasneje vpiše tudi podiplomski študij bolj z namenom, da ohrani status, ker ji status omogo?a, da se lahko preživlja. V ?asu študija v Ljubljani je pridna, dela ob?asna dela, da lahko študira. Od svojcev ne gre pri?akovati pomo?i, ker ji tega ne morejo zagotoviti, na primer mama je starostno upokojena, o?e invalidsko, ima tudi starejše brate in sestre, vendar imajo ti svoje družine in ji tudi ne morejo pomagati. In ta Špela je pridna, in dela naprej in opravlja priložnostna dela. In zdaj, mislim da pred tremi leti, se je spremenila politika na podro?ju pripravništva. V?asih smo pripravništva lahko opravljali v sklopu javnih del, zdaj pa je prišlo do nekih druga?nih sistemov, tako da ta Špela, ali Meta, ali Mojca saj ni važno, ne more opravljati pripravništva, ki pa je obvezno da lahko opravi strokovni izpit. S strokovnim izpitom lažje pridobi službo. Oziroma lahko opravlja pripravništvo, vendar ta Špela nekako ne bi opravljala brezpla?nega pripravništva, ker se mora preživljati. Medtem, ko mogo?e neka druga Špela pa prihaja iz druga?nih teh življenjskih okoliš?in in statusa pa živi pri starših, pa imajo starši podjetje pa ji celo kupijo stanovanje in jo kreditirajo do njenega tridesetega leta. In ona lahko si privoš?i opravljati pripravništvo brezpla?no. Zdaj je pa razlika, prva Špela je pridna in prizadevna, vse naredi in zelo zaželena, takšne sodelavce imamo radi, druga pa seveda tudi ni zdaj neko povpre?je, ampak govorim zdaj iz nekih izkušenj iz prakse iz tega, kako spremljam ljudi in sem se te primere spomnila. Ta Špela tudi živi v podnajemniškem stanovanju, ima najeto sobo in v bistvu je tudi na pragu, ?e se vrnem zdaj na prag preživetja, koliko dela, študira in pla?uje tudi za podnajemniško stanovanje, nekako ta Špela do svojega tridesetega leta v nekem precejšnem stresu. In kako se naj ta ista Špela odlo?a za rojstvo otroka v pogojih, ki jih ima. Gremo naprej. Kon?no seveda preko programov in državnih ukrepov aktivne politike zaposlovanja dobi nekakšen denar, centri za socialno delo jo težko vzamejo na pripravništvo, ker nimajo sredstev, nevladne organizacije tudi, pa vendarle nekako odkrijemo neke vire preko programov aktivne politike zaposlovanja. To je za nekaj mesecev. Potem se neki avtorski honorarji. Ampak to je reševanje situacije ad hoc, to ni da je oseba mirna, da lahko res neko kvalitetno življenje živi. Skratka, nekako te isti Špeli se nekje do njenega osemindvajsetega, devetindvajsetega leta odpre, preko tega pripravništva, ki ga kljub vsemu opravlja, nekako uspe spoznati potencialne, bolj resne oziroma takšne delodajalce, ki imajo denar in jo zaposlijo. Njena povpre?na neto pla?a, z visoko izobrazbo, mlada raziskovalka je med sedemsto in osemsto evrov. Živi v Ljubljani s sostanovalci. Potem po dvanajstih mesecih zanosi, nena?rtovano, je bolj v ospredju, da bi gradila na karieri in si še naprej prizadevala pa tako naprej, ampak se zgodi, in je vesela, sre?na, s partnerjem sta zadovoljna in se preseli nazaj na Severovzhod Slovenije. Zdaj pa poglejmo, kaj tej Špeli pripada, zdaj ko je rodila. Po tem sistemu socialne varnosti, po pravilniku o postopkih za uveljavljanje pravic za družinskih prejemkov in zavarovanja za starševsko varstvo, ima pravico do starševskega dodatka. To je porodniški dopust, glede na njeno neto pla?o znaša 670 evrov. Ima pravico do pomo?i ob rojstvu otroka, to je bodisi enkratni denarni prejemek, ali kot ena zvrst zavitka. Odlo?i se za denarni prejemek, 269 evrov. Ima pravico do otroškega dodatka 20 evrov, zaprosi tudi za enkratno denarno pomo? po zakonu o socialnem varstvu. To so njeni prihodki na mesec, ?e bi živela s temi prihodki v Ljubljani s partnerjem ne bi preživela. Živi sedaj pri partnerju v hiši, kjer so spodaj njegovi starši, kar pomeni olajšanje, vendar to naj ne bi bil trend, mladih ljudi, sposobnih, ki si prizadevajo nekaj ustvariti in prispevati k družbi. ?e bi ta Špela imela ve? otrok oziroma mogo?e jih bo imela ve?, ve? kot 4, ima tudi pravico do dodatka za veliko družino. Nisem uspela pridobiti zneska, koliko je to. Ima tudi pravico do dodatka za nego otroka, ?e bi bil otrok s posebnimi potrebami. Ima tudi pravico do delnega pla?ila za izgubljeni dohodek, ?e bi nekje v vmesnem obdobju izgubila službo, to tudi nisem šla to?no preverjati v praksi. To se pravi, imamo primer Špele, ki je mlada, prva iskalka zaposlitve, glede na tiste prve statisti?ne podatke koliko je brezposelnih žensk v Sloveniji, kakšno socialno varnost ji, kako ji država pride nasproti s svojimi ukrepi.
Drugi primer Meta, je starostno upokojena ima 66 let. Živi doma z možem, imata svoje stanovanje, ampak mož je delno nepokreten. Ta Meta ima tudi sina, ki ima shizofrenijo, osebnostno motnjo in je tudi slep, dolgotrajno hospitaliziran v psihiatri?ni bolnišnici. Ker imajo nekaj nepremi?nin, kar pomeni dva stanovanja, se odlo?ijo, da zaenkrat vsi skupaj še ne bi šli v nobeno institucionalno obliko, kar pomeni, da sina ne bi dali v socialno varstveni zavod, z možem pa zaenkrat še ne bi šla v dom starejših, pa tudi malce težko prideta, ker je precej zasedenih mest, kar pomeni, da je treba ?akati. Kaj sedaj država namenja ljudem, ki želijo doma še neko, kljub temu, da ima veliko dela ta Meta, da skrbi za moža in sina, ocenjuje da bi rada še živela doma. Ho?e to do konca to neko kakovost življenja, ?e sploh temu lahko tako re?emo, želi biti doma, pa tam ima sosedo, pa zjutraj z njo tudi ?aj spije, pa gre na kakšen sprehod, pa jo tudi kdo obiš?e, pa tako, pa rada skuha pa poskrbi in po?ne stvari, kot jih po?ne že celo življenje. Ne bi še šla ona v dom. Kakšno socialno varnost Meta dobi. Ona ima dajatve, pripada ji starostna pokojnina, pa ne velika. Mož ima invalidsko pokojnino, invalidnino ter dodatek za pomo? in postrežbo. In imata skupno blagajno in s to skupno blagajno, ki verjemite mi ni velika, nekako živita iz meseca v mesec. Sin ima invalidsko pokojnino, invalidnino ker je slep, dodatek za pomo? in postrežbo ter varstveni dodatek. Vendar živi na drugem naslovu, kar je dobro. Da ne skrbi še za njega, ker imamo popolnoma specifi?ne, druga?ne potrebe, star je tudi nekje 40 let in je fino da tudi nekdo drug za njega prevzame skrb. Storitve, ki Meti olajšajo to njeno skrb za svoja dva moška, za sina in za partnerja pa so, njej pripada pomo? v gospodinjstvu, ki jo izvaja zavod za oskrbo na domu, nekajkrat na teden, ne veliko, kar pomeni, da je sem ter tja nekdo pospravi, seveda je Meta tudi gospodinja že svojih 30 let in ima rada nek svoj ritem in je potrebno tudi to spoštovati. In te nekako pomagajo tudi pri negi pri možu, vendar to ni veliko. Nevladna organizacija pomaga pri izvajanju storitev pri skrbi za sina. Te nevladni organizaciji uspe z Meto, to je bilo nekaj mesecev, dose?i konsenz, da Meta pri?enja zaupati in spusti stvari z rok, da bo za sina poskrbljeno druga?e, da ona naj prihaja kot mati, ne kot izvajalka nekih pomo?i na domu. In Meta pri?ne zaupati, vidi da je to možno, da je za sina poskrbljeno, da k sinu hodi tudi izvajalka pomo?i na domu, da sina spremljajo na kontrolo k zdravniku, da gre za nek sistem organizacije. Seveda tudi Meta nase prevzame skrb, Meta še vedno želi, da ima sin isto frizerko, ki ga pride na dom postižit, pa mu nohte tudi tako kot ona to organizira za moža in se seveda v dolo?enih segmentih tudi ne vpletamo v to skrb, ker Meta ocenjuje, da to ona zna bolje. Meti pripada tudi podpora v smislu svetovanja, emotivne podpore, sem pa tja jo zelo sesuje, takrat rabi suport, rabi biti slišana, razumljena in tako dalje. To je zdaj socialna varnost za to upokojenko, ki skrbi doma za moža, ki nepokreten in za sina, ki ima tudi težave v duševnem zdravju.
Tretji primer - Ton?ka. Ton?ka je invalidsko upokojena. Njena zgodba gre takole. Ton?ka 18 let zaposlena kot delavka, poro?ena. Mož tudi redno zaposlen, živijo v socialnem stanovanju. Pri 30 letih rodi tretjega otroka, ima poporodno psihozo, ki preide v shizofrenijo. V psihiatri?ni bolnišnici je na zdravljenju skoraj vso leto, seveda z vmesnimi odhodi domov, se ne ozdravi, se bori s to svojo stisko, mož se bori in to gre tako neka takšna pot, preden ljudje sprejmejo da gre za duševno motnjo, da se tudi z duševno motnjo lahko živi, da se tudi s tem da za prvo prepoznavanje krize, sprejemanje terapije, prepoznavanje mogo?e stranskih u?inkov, dogovor s psihiatrom, to je kar ena takšna pot. V tem ?asu center za socialno delo druga dva šoloobvezna otroka namesti v rejniško družino. Mož zaradi skrbi, da bodo namestili še tretjega otroka, ki je novorojen?ek v rejniško družino, opusti službo, oziroma neredno odhaja na delovno mesto. Ta družina nima na primer svojcev, ki bi jim prisko?ili na pomo? v tem obdobju. Ton?ka seveda trpi, kljub temu, da ima shizofrenijo, so njena ?ustva popolnoma ustrezna, trpi in se zelo obremenjuje, kaj bo zdaj s tretjim otrokom, in si želi biti doma in ne uspeva ji biti doma, ker se ukvarja s svojimi simptomi, glasovi, motnjami, mož prevzema skrb in nekakšen kaos in družina je zelo obremenjena in še mož ostane brez službe. To se pravi, imamo brezposelno Ton?ko in imamo moža, ki je tudi brezposeln oziroma ona ima nekaj ?asa ni brezposelna, se opravi?ujem, ona ima podaljšan bolniški stalež, vendar so prihodki zelo minimalni in mož ostane brezposeln. Dobi denarno nadomestilo, nekaj denarne pomo?i, država tukaj pride nasproti s temi tudi nekimi storitvami, kar pomeni, da v okviru Centra za socialno delo preko pomo?i družini na dom, skušajo pomagati tej družini, vklju?i se tudi Zavod za oskrbo na domu, ki nudi neke te gospodinjske pomo?i, servis, Center za socialno delo tudi zaprosi nevladno organizacijo s podro?ja duševnega zdravja za pomo? in ta nevladna organizacija se izklju?no pri?ne delati z gospo Ton?ko, kar pomeni, da ji pride nasproti v tem smislu okrepitve njenih mo?i, virov, to pomeni, da jo pripravlja na življenje s shizofrenijo, da jo pou?i da se s tem da živeti, da jo vabi v organizirane programe dnevnega centra, da jo obiš?e v tej za?etni fazi sodelovanja skoraj vsak drugi dan, po kakšno uro, se z njo pogovarja, jo krepi, jo pelje ven na sprehod, razbremeni moža, govori tudi z možem, skratka, gredo v neko tako edukativno, emotivno, soportivno vlogo krepitve, da se s tem da živet in nam nekako uspe, tam nekje v roku dveh let, da se vzpostavi neka stabilnost, da se gospa Ton?ka stabilizira, pri?ne zaupati, odkrije, da lahko s tem živi, da njene spretnosti z duševno boleznijo niso odšle, kar pomeni, da ?e je od 18 leta delala kot delavka in pri tem imela stanovanje urejeno, lahko to še vedno po?ne in zmore, in to so bili takšni mali koraki na poti skrbi zanjo. Tako in v tem ?asu kar poteka, ker je dolgotrajno na bolniški se tudi invalidsko upokoji, otroški dodatki v smislu socialne varnosti oziroma varstva zanjo še vedno potekajo, ima tudi izredno socialno pomo?, neke pakete hrane, oblek od Karitas in Rde?ega križa ter pomo? pri subvencioniranju najemnine, ker stanovanje, v katerem z možem živita, je socialno stanovanje. Vendar to približno, ti denarni transferji zanjo, glede na to, da je imela nizko pla?o, znašajo približno 300 evrov na mesec plus otroški dodatki morda do 400 in živi zdaj tri ?lansko družino in ni enostavno. Položnice so visoke, seveda je vedno znova in znova v stiski, tudi je obremenjena s tem, pravi da je bila vedno pridna, vestna in natan?na delavka, zakaj je morala zboleti, ona bi rada skrbela za družino in ni ji vseeno kaj je z otroci v rejniški družini. In potem, seveda tudi mož si ne upa v službo, ker skrbi za ženo in otroka, boji se, da ?e bo šel v službo, da bo, on je nekje v tej fazi, bil zelo krasen družinski pomo?nik, seveda ne v tem primeru, kot predvideva zakon, ker za to ni bil pla?an, tudi svojci ne morejo biti družinski pomo?niki osebam, ki imajo težave v duševnem zdravju, lahko so samo za osebe, ki so druga?e hendikepirane, torej duševno prizadete, invalidi itd. Jaz mislim tukaj, da se zelo velika krivica dogaja, ker za to gospo, namre?, so predvidevali, da bi šla v socialno varstveni zavod, pa je nekako mož vztrajal, da ne. Da je potrebno še v tej fazi, kakršnakoli že je, z vso to podporo se je tudi uspela v nekih obdobjih v življenju. Ima vzpone in padce, ko ima vzpone krasno funkcionira, to pomeni, da skrbi za otrok, ki zdaj hodi v šolo, je odli?njak mimogrede, eden izmed zelo uspešnih otrok, so zelo ponosni na njega in je tudi vir radosti za to žensko, in to jo krepi da vztraja. To tudi pomeni, da lahko skuha, to tudi pomeni, da da oprati perilo, to tudi pomeni, da zna poskrbeti zase, da se stušira in tako dalje, medtem ko v fazi najhujši fazi tega ni bila zmožna, in seveda, ko so jo videle delavke iz Centra za socialno delo, so menile, da je to za v zavod in nam je uspelo, da ni šla. Potem je bilo pa v enem, seveda skrb za otroka tudi v smislu socialne varnosti poteka tako, da je tukaj zveza prijateljev mladine, pa so tu razna letovanja, pa so tu neke druge tovrstne variante, ki otrokom, ki so iz socialno ogroženih družin, pripadajo. Potem pa se je v naši državi za?el odvijati pilotski projekt individualnega financiranja storitev. To pomeni, da sem gospo Ton?ko, ker sem jo poznala, tudi vklju?ila v projekt in gospa Ton?ka je v okviru tega projekta, na osnovi ocene njenih potreb, ki so vklju?evali življenjske stroške in storitve, se pravi, koliko potrebuje družina na mesec oziroma ona zaradi težav v duševnem zdravju, ki jih ima storitev na domu, to so ocenili in prišlo je do neposrednega financiranja. Ta družina je v obdobju tega pilotskega projekta zaživela, kar pomeni, da si je lahko z neposrednim financiranjem kupila storitve, ki ji pripadajo, to pomeni tudi, da je mož dobil neko pla?ilo za storitve, ki jih je zanjo opravljal, ker noben drug mehanizem v državi mu tega ne omogo?a, ker ona ima težave ima duševno bolezen in ni hendikepirana. Tako, da je to, jaz upam, da bo država podaljšala pilotski projekt oziroma ljudi, ki so vklju?eni, mislim, da je približno 40 ljudi vklju?enih v ta projekt, tudi ohranila, da ne bodo tega ukinili, ker nekateri ljudje so napredovali, izboljšali so si kvaliteto življenja, za njih je bilo v smislu socialne varnosti poskrbljeno tako, kot je primer Ton?ke.
Zdaj bi pa za zaklju?ek še primer Petre. Petra je povpre?na državljanka, ?e se spomnite prve prestavitve ima približno 45 let, je poro?ena in dva otroka in moža, so kar situirani v primerjavi s temi zgodbami, hiša je ravno odpla?ana, kredit za avto gre tudi h koncu, en otrok je na fakulteti, drugi kon?uje osnovno šolo, nimajo nobenih težav z njimi, moža sicer ni? ne vidi, ker dela cele dneve, ker ima neko podjetje, zato so tudi kar situirani. Ona ima državno službo, sicer ni ne vem kako zadovoljna, ampak niti ne razmišlja. Je varna služba, zve?er zaspita. Zgodba s Petro pa gre tako. Ko kon?a nekje ob 16. uri službo na poti domov se najprej ustavi pri moževi materi, ki ima demenco. Odlo?ajo se, da zaenkrat ne bo šla v dom starejših oziroma ?akajo ?ez eno leto. Mislijo, da se bo sprostil za dom starejših, pa tudi mož, družina zelo so povezani, pa jim je hudo, pa mama ne bi šla v dom pa razmišljajo, ali bi jo vzeli raje k sebi, nekako menijo, da jo bodo težko vzeli k sebi, kdo jo bo zdaj ?uval, ker gre kdaj v?asih kar v spodnjem perilu ven, pa v drugih momentih misli, da je druga svetovna vojna. Skratka, potrebuje storitve pa so glede na to, da so kar situirani, uspeli zagotoviti tudi nek denar, da imajo pomo?. To pomeni, da razen tega, da imajo socialni servis, ki ga lahko pla?aš, imajo tudi neke sestri?ne, pa pomagajo pa ljudem tudi dajo nekaj denarja. Ampak kljub temu je gospa Petra obremenjena, ji ni vseeno, je sr?no povezana s svojimi družinskimi ?lani. Potem gre naprej in se ustavi še pri svojem o?etu, ki ima raka v za?etnem stadiju, ampak vseeno želi biti z njim do konca. Želi mu pomagati, želi biti ob njem, zaveda se, da morda lahko umre. In pravzaprav je skrb za bližnje, s katerimi smo sr?no povezani, še dodatno bolj obremenjujo?a za svojce. Te želijo biti z njimi do konca in to ni ni? posebnega, tudi to ni samo slovenska folklora, ampak mislim, da je to nekaj povsem univerzalnega. Petra potem v obeh primerih ostaja izvajalka pomo?i nekje na domu, tolažiteljica, negovalka in to izvaja že nekaj let. Njeno zdravje, njena kakovost življenja, kdaj bodo prvi znaki preobremenjenosti, so že, bo šla mogo?e k splošnemu zdravniku, ker težko zaspi, dobila kaj za spanje, ima druge težave, preventivno delovanje, saj niti ne utegne razmišljati o tem. Kam bo šla še na neko skupino za samopomo?, kjer bo lahko se pocartala, ko ji bolj paše, da se dobi s sosedo zve?er na kavi, pa na kakšnem cigaretu pa po?veka, pa je to za njo neko cartanje, ?e ji uspe sploh do svoje znanke priti ne, ko zve?er pade dol. In v tem primeru, se sprašujem, kaj in kako država za aktivne državljanke, ki izvajajo ne samo štiri stebre, ne držijo samo štiri steber doma, ampak še peti steber, tako imenovani državni steber, ko izvajajo storitve še dodatno, pa zato ni nekih pla?il. Jaz sem strašna zagovornica neposrednega financiranja storitev, kar pomeni, da bi tudi v tem primeru, ?e bi šli gledat, ?e bi šli prera?unat vse storitve, ki jih ta Petra, aktivna državljanka, ki spada v profil statisti?nega portreta Slovenke, mislim, da bi pridobili kar precej izjemne stroške, in bi videli, koliko pravzaprav država prihrani, ko izvaja vso to nego, tolažiteljstvo itd. To bi bila predstavitev socialne varnosti in ožje podro?je socialnega varstva na teh štirih primerih. Izjemoma sem vzela ti štiri primere, ker zajemajo mlade, prve iskalke zaposlitev, žensko, ki je na poti, da si nekaj ustvari. Vzela sem gospo, ki starostno upokojena, takšna kot statisti?ni podatki kažejo, da smo ženske starejše v Sloveniji, da dosegamo višjo starost, vzela sem žensko, ki je rodila, ki je pridna v smislu izvajanja reproduktivne vloge in je rodila pri tridesetih letih, pa je žal imela poporodno psihozo, ki je prešla v shizofrenijo, kaj in kako je tukaj država pride nasproti in vezla sem primer, kako sem jo poimenovala, Petre, ki nima ni? od tega ampak je dodatno obremenjena z drugimi obveznostmi in mislim, da bi ta Petra lahko spadala tudi v tisto statistiko, ki pravi, da so ljudje dandanašnji preobremenjeni, da imajo stres, anksioznost, tesnobe itd. To se pravi, kdaj, kako lahko tukaj, moje vprašanje, zagotovimo ženskam, da se jih nekje razbremeni, da se zagotovi neka socialna varnost. Potem pa še en štos za konec, pravijo, da ?e bi moški imeli mese?no perilo, da bi si najbrž zagotovili te dni v mesecu dopust in brezpla?ne pripomo?ke, ki se rabijo. Tako da bi, danes je posvet za ženske, mogo?e malo bolj emancipiran pristop, ampak vendarle mislim, da si ga lahko privoš?im, na takšnem posvetu. Hvala lepa za posluh, jaz sem kon?ala.

BARBARA MOŠKRI?: Hvala lepa. Zdaj bi pa povabila k referatu mag. Tea Smonker iz sekcije za varne hiše, materinske domove in sorodne organizacije v Sloveniji, ki bo predstavila referat z naslovom Predstavitev poteka skrbi za zdravje v varnih hišah, materinskih domovih in sorodnih organizacijah. Prosim.

mag. Tea SMONKER: Še enkrat lepo pozdravljeni vsi skupaj. Jaz bom rekla za za?etek, da bom bistveno krajša, kot je bila pred menoj kolegica, in sicer je bil zame to svojevrsten izziv, da pripravim svoj prispevek, ?eprav sem tukaj v vlogi strokovne delavke, ki dela na socialni zbornici Slovenije, sodelujem pa tudi kot strokovna delavka v sekciji za varne hiše, materinske domove in sorodne organizacije v Sloveniji. Kako sem videla svoj prispevek, bolj v tem smislu, da nekako pogledam še malo druga?e na en drug na?in na zdravje, mogo?e manj obremenjeno, ker nisem zdravnica, ker nisem psihiatrinja, ker nisem pravnica, ampak sem socialna delavka bolj s psihosocialnega, življenjskega, vsakdanjega vidika. Zdaj, glede na to, da na podro?ju nasilja v družini tudi ni veliko raziskav o zdravju, ?eprav, ko sem gledala po spletni strani, sem našla eno med njimi, ampak vseeno sem pa? rekla, da bom pogledala po podatkih, ki jih lahko postrežejo varne hiše in materinski domovi sami. Zdaj bilo je malo ?asa, zavedam se, da je bila analiza narejena zelo na hitro teh vprašalnikov, vsekakor sem pa tudi osebno zainteresirana kot strokovna delavka pri sekciji, da bi razvijala to podro?je in bi naslednje leto naredili kakšno bolj poglobljeno analizo. Preden bi za?ela, bi na kratko želela predstaviti vlogo sekcije za varne hiše, materinske domove in sorodne organizacije, ki že kar nekaj let deluje pri socialni zbornici Slovenije, v bistvu gre za to, da se v njej združujejo razli?ne strokovne delavke, kar iz dvajset organizacij iz cele Slovenije, in sicer materinski domovi, varne hiše, krizna centra in pa dve sorodni organizaciji. Zdaj v za?etku je bila to delovna skupina, sedaj pa je postala sekcija, ki ima svoje uradne cilje tudi dolo?ene formalisti?no sicer, ampak po svoje je to tudi prav, da so zapisani. In sicer gre za aktivno sodelovanje pri spreminjanju zakonodaje na podro?ju nasilja v družini. Tukaj, ?e sem odkrita, bo treba še veliko energije v to podro?je vložiti, potem drugi cilj so skupni cilji pred vplivnimi skupinami, se pravi zastopati se pred vplivnimi skupinami, potem spodbujanje, to je mišljeno tudi v Sloveniji ali pa v Evropski uniji, spodbujanje kvalitetnega strokovnega dela v nepristransko pomo? upravi?encem ter in organiziranje in razvijanje razli?nih oblik psihosocialnih pomo?i ženskam in otrokom v socialni stiski in žrtvam nasilja. V bistvu gre za to, da se nasilje, joj, se opravi?ujem, to je tukaj napak v tekstu, nasilje v družini se obravnava kot pomemben zdravstveni problem, ker žrtve utrpijo tudi kratkotrajne in dolgotrajne fizi?ne posledice, kar pomeni, da je ogroženo njihovo telesno in duševno zdravje. Ti ženske so nameš?ene potem lahko tudi v razli?ne programe, in sicer v Sloveniji je pomembna mreža programov, kjer gre za krizne namestitve, to so trije krizni centri za žrtve nasilja, kjer se lahko do 21 dni nameš?ene. Potem so daljše namestitve zaradi izpostavljenosti nasilju, gre za 13 varnih hiš, kjer lahko bivajo od treh mesecev pa do enega leta. Potem so daljše namestitve zaradi hujše, socialne, ekonomske ogroženosti in drugih stisk, to je osem materinskih domov, kjer imajo možnost namestitve do enega leta. Krizna namestitev za starejše ženske v materinski dom za 21 dni, to se uveljavlja predvsem v Postojni in to v zadnjem letu ter programi za svetovanje in psihosocialno podporo. To so pa mišljene predvsem druge sorodne organizacije, jaz se tukaj v tem delu nisem osredoto?ila na krizne centre za pomo? otrokom, ker sem se osredoto?ila samo na ?lanice sekcije in na te organizacije, ki delujejo v sekciji.
?e se vrnemo na sam problem nasilja v družini, je to pomemben zdravstveni problem, res mi je zelo neugodno, ker so nerodne ?rke, a se vidi. Žrtve utrpijo psihi?ne in fizi?ne posledice, ogroženo je njihovo telesno in duševno zdravje. ?e pogledamo na telesno in duševno zdravje, ki so ga potem tudi ocenjevale uporabnice v tem vprašalniku, gre za to, da sta neposredno povezana. Gre za neke vrsto psihosomatsko odvisnost. ?e poskrbimo za zdravje telesa na svoj na?in, se pravi ?isto s temi osnovnimi stvarmi, z zdravo prehrano, z gibanjem, s tem, da ?e je potrebno uživamo zdravila, hodimo redno na zdravniške preglede, in tudi za duševno uravnovešenost, za sprostitev, za razbremenitev, vzpostavimo psihosomatsko ravnotežje in s tem tudi zdravje. V bistvu gre pri vzdrževanju zdravja za cikli?en proces in za vzdrževanje teh vsakdanjih navad, kot sem jih že omenila. Pomembni pa so tudi, ?e smo zaposleni, ustrezi delovni pogoji, dobri odnosi na delovnem mestu, danes sicer živimo v ?asih, ko smo zelo so ?asi sprememb, stresa, razli?nih pritiskov, je zelo pomembno, kako si organiziramo svoje delo in da ne podležemo tem stresnim situacijam oziroma da znamo iz njih tudi izstopiti. Pomembno je, da znamo delovati v konfliktnih situacijah, da znamo reševati konflikte. Ni pomembno, da smo brez konfliktov, ampak da jih znamo ustvarjalno reševati. Potem je pomembno dovolj telesnega gibanja in sproš?anja telesna, higiena in redna skrb za zdravje.
Pri nasilju v družini gre za psihosocialne in telesne posledice za zdravje. V hujših primerih gre celo za hude telesne poškodbe, gre za celo raztrganine, zlome, ki povzro?ajo potem dolgotrajne kroni?ne posledice psihi?nega, telesnega in spolnega nasilja. Kot posledice tega so tudi razna vnetja sklepov, bole?ine v vratu in hrbtu, migrene, spolno prenosljive bolezni, kroni?ne bole?ine v medenici ter težave z želodcem, prebavo in ?revesjem. Ko se te ženske vklju?ijo v programe, ki sem jih predstavila, imajo pogosto slabše psihosocialno in telesno stanje. Ponavadi se pri?nejo zdraviti, ali pa nadaljujejo z zdravljenjem. Se pravi, so že obiskovale razli?ne specialiste, zdravnike, nekatere pa tudi ne. Gre v bistvu za podporo in na podro?ju zdravljenja in za psihosocialno podporo. In seveda tudi z razli?nimi aktivnostmi pri izvajanju programov za krepitev zdravja, kot bomo kasneje videli. V bistvu sem jaz te anketne vprašalnike poslala v varne hiše in materinske domove ter v dva krizna centra in v dve sorodni organizaciji. V bistvu ga je izpolnjevalo 16 ?lanic sekcije in 70 žensk, ki so tudi uporabnice teh programov. V te programe so bile vklju?ene od enega tedna do 11 mesecev, namen te analize je bil ugotoviti, kako skrbijo za svoje zdravje ženske v teh organizacijah in pridobiti mnenje delavk v teh programih, za izboljšanje njihovega zdravja. Spremenljivke so bile ocena svojega zdravja, potem pomo? služb za izboljšanje zdravja, oblike aktivnosti za krepitev zdravja, predlogi za izboljšanje žensk v prihodnje. Starost teh žensk v programih je bila od 18 do 72 let, njihova izobrazba je bila razli?na, kot sem dejala so bile vklju?ene od 1 tedna do 11 mesecev, in sicer 42 % jih je kon?alo osnovno šolo, 33 % poklicno, 22 % pa srednjo šolo in le 3 % fakulteto. Druga?e pa je izpolnilo ta vprašalnik tudi 16 izvajalk. Ko so govorile o telesnem in duševnem zdravju, so se ocenile vsaka na svoj na?in glede na svoje sposobnosti. Ene so bolj objektivne, ene manj, tukaj pa? velja zaupat kolikor se pa? da. Zato sem rekla, da je to zaenkrat zelo hiter vpogled ni pa to poglobljena analiza, ki bi bila merjena iz razli?nih zornih kotov, tudi z dejanskih rezultatov, ki se pridobijo z evalvacijo individualnih na?rtov, spremljanje mo?i in programov, ampak je zgolj ta njihov osebni vidik, oziroma osebno stališ?e kako vidijo svojo skrb za zdravje. In sicer so dejale, da gre za telesno zdravje, so se ocenile z oceno ena, to je najmanj samo 7 % zanimivo, potem z oceno dve 8 %, z oceno tri, to je nekako srednje dobro, 29 %, z oceno štiri 39 % in z oceno pet 17 %. Potem, ko so ocenjevale duševno zdravje, so se ocenile z oceno ena 3 %, z oceno dva 22 %, z oceno tri 37 %, z oceno štiri 28 % ter z oceno pet 10 %. Tukaj lahko vidimo, da sta obe vrst zdravja dokaj dobro ocenjeni. Na vprašanje, katerih služb so se posluževale za izboljšanje zdravja, so po pomembnosti, se pravi najve?krat so obiskale zdravstveni dom, nato je sledila ginekološka ambulanta, nato pa razli?ni specialisti: na primer metadonska ambulanta, potem fizioterapevt, psihiater, psiholog, internist, ortoped. In potem v naslednjem vprašanju so bile vprašane, katere aktivnosti za krepitev zdravja se izvajajo v programih. Tukaj so najpogosteje, je bilo pa tudi zelo razli?no, ker v razli?nih programih zelo razli?ne aktivnosti tudi za krepitev zdravja uporabljajo, na primer v nekaterih varnih hišah imajo ve? tematskih pogovorov o zdravju in prehrani, pa potem mogo?e bolj socialne igre, ali pa mogo?e samo o kuhanju, ?isto osnovni higieni. V materinskih domovih imajo mogo?e ve? delavnic za zdravo življenje, potem rekreativno vadbo zunaj programov in tudi tabore za ženske in otroke. V bistvu potem sem jim postavila še eno vprašanje, kako imajo namen z udeležbo v programu skrbeti za izboljšanje zdravja v prihodnje in so izrazile, da želijo pridobiti športne pripomo?ke, in sicer s kakšno dobrodelno akcijo, da bi si opremile kakšen prostor v materinskem domu ali varni hiši, da bi imele svojo telovadnico ali pa prostor za vadbo. Tudi tako razmišljajo, ker predvsem v varnih hišah so tudi, gre za varovano okolje in potem se ženske težko gibljejo zunaj tega prostora, posebej ?e so v takih kriznih situacijah, ko so izpostavljene. Svoje zdravje bodo spremljale tudi s spremljanjem zdravstvenega stanja, potem z opuš?anjem razli?nih navad, tukaj je bilo mišljeno kajenje, pitje kave, v?asih tudi pitje alkohola, potem skrbele bodo za gibanje v naravi, d ase bodo udeležile razli?nih oblik rekreacije, in pa udeležba na razli?nih tematskih predavanjih za zdravo življenje. Ko sem pregledala še odgovore strokovnih delavk, kaj one predlagajo, kakšne bi bile spremembe oziroma predlogi za izboljšanje na regiji, ali pa na ravni države, so želele oziroma hotele dati glas na tem mestu, da bi pa? spomnile razli?ne organizacije, da bi se hitrejše odzivale predvsem zdravstvene službe, razli?ni specialisti, da bi bila ženskam omogo?ena brezpla?na psihoterapija, potem, da bi bila brezpla?na udeležba na organiziranih rekreativnih vadbah po Sloveniji, tudi v bazenih tudi v fitnes centrih, potem na teh te?ajih borilnih veš?in. Potem je bila dana tudi pripomba za izboljšanje služb za žrtve nasilja v Pomurju, da bi tam želeli bolj organiziran pristop, ker s e morajo voziti v Maribor in Ormož, in jim to zelo otežuje hitro in uspešno reševanje situacij. Potem, da bi bilo organiziranih ve? informativnih delavnic v oskrbi za zdravje, tukaj je bilo mišljeno tudi v zdravstvenih domovih, potem informiranje tudi žensk o preventivnih programih o skrbi za zdravje, ne samo o prepre?evanju oziroma zdravljenju, in pa ve? denarja za dopolnilne programe za krepitev zdravja. Težko si privoš?ijo kakršnekoli delavnice, ali pa šole poletne, ker pa? je zdaj ?as, ko je ?as var?evanja in ?as krize. Zdaj ?e bi povzela te glavne ugotovitve so, da najve?ji del teh žensk, ki so izpolnile ta vprašalnik, vzdržuje srednje dobro svoje zdravje v programih, se zavedajo da je potrebno nekaj narediti za to, da ni dovolj samo da ostane pri besedah, se pa najve?krat ukvarjajo s temi razli?nimi rekreativnimi aktivnostmi, sprehodi v naravo, telovadbo, samoorganiziranje razli?nih skupin za sprostitev, potem se vklju?ujejo v razli?ne aktivnosti za krepitev telesnega in duševnega zdravja, potem v bistvu bi bil tukaj tudi predlog, da se sistemsko krepi zavest o pomenu vzdrževanja zdravja. Že pri vseh ženskah, ki vstopajo v te varne hiše, materinske domove, in tudi že prej ko odraš?ajo, ko so dekleta, žene. Ter uvedba novih dopolnilnih aktivnosti v programih za krepitev zdravja. tukaj pa še vse drugo, kar ni bilo omenjeno. To je zdaj zelo na hitro o tem vprašalniku. Jaz se zahvaljujem za pozornost in se še enkrat opravi?ujem za tale tekst.

BARBARA MOŠKRI?: Hvala. Zdaj pa k referatu vabim gospo Mihaelo Lovše, predsednico mreženja nevladnih organizacij za ženske, ki zastopa slovensko zvezo za toba?no kontrolo. Predstavila pa bo referat z naslovom Vpliv medijev na kajenje žensk. Prosim.

Mihaela Lovše: Lepo pozdravljeni. Prihajam iz slovenske zveze za toba?no kontrolo, zveza deluje sedaj v vsebinski mreži nevladnih organizacij za zdravje, 29 nevladnih organizacij je vklju?enih in kako izvajamo promocijo v teh vodilnih dejavnikih tveganja v Evropski uniji. Torej vodilni dejavniki tveganja za bolezni in pa smrti. Bi potem na koncu vam razložila, lahko pa tudi nekaj teh letakov smo dali v preddverje, tudi tukaj si jih lahko vzamete in vidite en del naše promocije. Vloga medijev pri promociji in zmanjševanju rabe tobaka pri ženskah. Morda bi tukaj povedala, da je tobak še vedno tisti vodilni vzrok smrti v Evropi in pa tudi najve? možnosti je, da ta vzrok prepre?imo s preventivnim delovanjem. Mogo?e na za?etku nekaj podatkov za Evropo, število moških kadilcev se zmanjšuje, na splošno naraš?a število ženskih kadilk, druga?e velja za Slovenijo, se pravi toba?na kontrola deluje, oziroma preventiva tudi pri nas. Tudi zakon o omejevanju porabe toba?nih izdelkov je doprinesel, da je pod 20 % kadilk med ženskami. Razlogi za za?etek in vzdrževanje kajenja so seveda razli?ni, tudi med moškimi in ženskami. Mogo?e bi še to povedala, v lanskem letu je na svetovni konferenci o raku v Ženevi, direktorica svetovne organizacije povedala, da so mediji veliko vlogo opravili pri opuš?anju kajenja, tudi v slovenskem prostoru se je to poznalo. Torej, pod 22 % vseh kadilcev, tako majhna številka je na ra?un pomo?i medijev. Se pravi, dve tretjini dela oziroma pomo?i medijev pa se pri?akuje v delu primarne preventive, da sploh ne bi za?eli kaditi, predvsem mladi, dekleta, kot vidite 13 do 15 let je kriti?no starost, mogo?e bi povedala podatke. Podatki so, torej drugje nismo zasledili, nacionalni inštitut za rak, ameriški je izdelal to podro?je, oziroma je raziskoval podro?je vloge medijev pri zmanjševanju rabe tobaka in tudi promociji. Kako je pri ženskah bomo videli, mogo?e še nekaj osnovnih podatkov za Evropo. Zaradi kajenja še vedno umre v povpre?ju 650 tiso? Evropejcev, preko 13 milijonov trpi zaradi resnih kroni?nih bolezni, bi povzela besede direktorice svetovne zdravstvene organizacije z lanskega leta, ?e ne bomo na podro?ju preventive naredili ve?, predvsem izobraževanje zdaj pri nas v Sloveniji v ospredju, ampak v svetu lahko pri?akujemo 1 bilijon smrti v 21. stoletju, torej ?e ne bomo ukrepali sedaj. V Evropi pa glede statistik v nekaterih državah ?lanicah EU se število ženskih kadilk ve?a, ali za?enjajo recimo dekleta kaditi že pri enajstem letu. Tukaj vidite podatek za Slovenijo, torej pod 30 % mladih kadilcev, nekaj se je tudi znižal ta procent med mladimi, po sprejetju zakonodaje oziroma novele. Vendar med fanti in dekleti v starosti 15, 16 let ni statisti?nih razlik. Kako uporabiti mo?an vpliv medijev za omejevanje porabe tobaka med ženskami, mogo?e kakšen je obseg vpliva medijev na odnos do tobaka med ženskami. Nisem omenila v tem viru, evropska zveza za prepre?evanje kajenja je izdala publikacijo, ki jo mi dvakrat mese?no tudi, ki jo lahko vidite na naših spletnih straneh, mislim da je zdaj že kar v celoti dana. Torej, posebej je tudi oglaševanje omenjeno, kaj želi toba?na industrija dose?i in pa tudi zna?ilnosti posameznega spola. Toba?ne multinacionalke so speljale obširne raziskave ženskih kadilskih vzorcev v primerjavi z moškimi kadilskimi vzorci in so tudi namerno prilagodile obliko izdelkov, da bi vplivali na žensko ciljno skupino. Statisti?no povedano je bolj verjetno, da bodo ženske kadile lahke, v narekovaju ožje in daljše cigarete, pravzaprav ženske bolj kot moški, uporabljajo nikotin kot sredstvo za zmanjševanje stresa, za zmanjševanje depresije, za zmanjševanje telesne teže. Morda še podatek, ugotovljeno je bilo, da je povezava med kajenjem in depresijo ve?krat izražena med ženskami kot med moškimi. Tudi veliko študij kaže, da so marketinške strategije za ženske znamke oja?ale povezavo kajenja z dolo?enimi atributi, kot na primer sprostitev, glamur, uspeh in suha postava, bomo videli kasneje na reklamah cigaret Virginia Slim. Mogo?e dokument British American Tobacco, iz leta 2000, v tem dokumentu je bilo zapisano, da moški in ženska kadita in zelo razli?nih razlogov, da je pri moških glavni vidik kajenja povezan z zadovoljstvom recimo u?inek pridobitve nikotina, medtem ko ženske kadijo bolj zaradi ?utnega užitka, okus, uživanje in še temu je dodano dejstvo, da ženske bolj kadijo v ?ustveno stresnih situacijah, predvsem zato, da bi se pomirile, medtem ko moški kadijo bolj iz dolgo?asja in iz?rpanosti. Tudi ta vir je zaklju?il, da so ženske bolj motivirane za kajenje, bolj kadijo iz razlogov negotovosti in kažejo ve? nevroti?nih lastnosti, tako opažamo razli?ne motivacije za pojave kajenja, torej informacije, ki so uporabne za oblikovanje izdelkov in marketinške strategije. Trg ženskih kadilk obstaja memorandum, tu vas prosim za pomo?. No, v tem memorandumu trg ženskih kadilk, tudi tega si lahko pogledate na spletnih straneh, na naših spletnih straneh, je spoznati da so ženske, ki delajo tudi zvestejše kadilke kakor tiste, ki so gospodinje, kar kaže na to, da uporabljajo cigarete kot obliko lajšanja stresa, vse to je toba?na industrija s pridom uporabila. Kot glavne vzroke za kajenje žensk je navedla slede?e: nadzor teže, ženskost, suhost, pritisk vrstnikov in sprejemanje v družbo, nevroti?nost, zdravje, spreminjanje okusov, družbena sprejemljivost, kozmetika, užitek kajenja, samozavest in ?ustveno dojemanje. Kot sem omenila je toba?na industrija izpeljala obširne raziskave o kadilskih vzorcih žensk, njihovih potrebah, željah glede proizvodov, namerno temu prilagodilo obliko izdelka, da bi promovirala kajenje med ženskami. Proizvajalci cigaret so se seveda odzvali na spreminjajo?e trende žensk s tem, da so se osredoto?ili na družbene in zdravstvene skrbi, prav tako pa so promovirali splošne znamke, ki so kazale tudi zna?ilnosti ženskega stila. Mogo?e še nadzor teže. Podoba kavboja v reklamah za Marlboro Reds, predstavlja tipi?nega ameriškega moškega idola, divji, svobodomiseln v ozadju pa velika dežela. To bomo videli kasneje na slikici. Toda industrija je prav tako uspešno izkoristila marketing proizvodov, ki je usmerjen proti obremenjevanju mladih žensk za njihovo težo. To je še en pokazatelj pomembnosti ženskih kadilk za ekonomijo toba?nih družb. Celotna znamke so bile usmerjene popolnoma proti ženskim kadilkam, posebno mladim ženskam, da bi pove?ali število kadilcev. Philip Morris je leta 1968 postavil na trg znamko Viginia Slims, jo usmeril proti mladim poslovnim ženskam, s tem da so v imenu znamke uporabili besedo slim - tanek, je marketing ženske v dvajsetih predstavil kot suho, vitke postave in tako mo?no vplival na žensko preobremenjenost z nadzorom teže. Seveda je bila pomembnost elementa nadzora teže pri nadaljevanju kajenja upoštevana v dokumentih industrije. Mogo?e bi še samo za mladino, torej oglaševanje tobaka spodbuja mladino, da naj za?ne s kajenjem, in služi za to, da naredi kajenje družbeno sprejemljivo med odraslimi in med otroki. Oglaševanje industrije je tako posledi?no izkoristilo poglede, kulturo mladih, mladosten videz, modna in trendovska sporo?ila neodvisna in malce uporniška narava. In ko mladi stopijo na trg in postanejo redni kadilci, se tudi njihove ?ustvene potrebe spremenijo in za?utijo željo po znamkah, ki so druga?ne, ki jim pomagajo izraziti njihovo neodvisnost in individualnost. Torej bi lahko rekli, da je kajenje med mladimi izjava stilske podobe, ki ima potencial da vpliva na verodostojnost, tako da mladi izbirajo tiste znamke ali pa takšne znamke, ki jim bodo zagotovile prepoznavnost znotraj njihove vrstniške skupine. Morda bi povedala, kako toba?na industrija nova?i kadilce, za vsakega umrlega, to je znano, mora pridobiti novega da vzdržuje marketinški nivo. Da so cigarete eden izmed najbolj oglaševanih izdelkov v Ameriki, pa tudi v Evropi velja samo popolna prepoved reklamiranja, samo to je zadovoljivo. Ker toba?na industrija vedno najde svojo nišo, ogromno denarja porabi za reklamo. V letu 2005 tukaj vidite, je bilo v te namene porabljenih 13,5 milijard dolarjev v Ameriki, kar znese 37 milijonov na dan. Direktorica svetovne zdravstvene organizacije je lani povedala, da porabi za oglaševanje letno okoli 45 milijard dolarjev. In bomo tudi kasneje videli, v štirih filmih od treh se pojavi oglaševanje, indirektno oglaševanje cigaret. Oglas in pa posebne promocije so pogosto prisotni neposredno na prodajnih mestih, še posebno v trafikah. Irska je tista, ki je vedno nam vzor, je tudi ima z zakonom dolo?eno prodajo toba?nih izdelkov samo v specializiranih trgovinah in tam ni reklam, torej reklame so prepovedane. ?e ho?e že kdo kupiti cigarete, imajo na posebnem karton?ku navedene znamke cigaret in tako si lahko izberejo. Vpliv na mlade, kot sem povedala, da so zelo dovzetni, da so najbolj dovzetni v najstniškem obdobju. Pri oglaševanju prevladujejo tri teme. Užitek, okus, svežina. Blaženje strahov povezanih z nevarnostjo kajenja ter ustvarjanje povezav med kajenjem in splošno zaželenimi vrednotami, neodvisnost, družbeni uspeh, spolna privla?nost in pa vitkost. Pa vas bom prosila, ?e bi po tem na koncu mi pomagali, da bi slikice pogledali. Zelo pogosto se pojavi, tako kot sem tudi povedala, kajenje v filmih v štirih od treh filmov so reklame za tobak, kadijo filmski igralci, ki so zato posebej pla?ani. Bomo tudi videli, koliko dobi recimo Sharon Stone za to, da nastopi v filmu, ali pa Sylvester Stallone, koliko dobita finan?nih sredstev od toba?ne industrije za to, da kadita v filmih. So tesne povezave v ..... (nerazlo?no).  Mogo?e še ta podatek, ki ga verjetno že poznate. Šestnajstkrat ve? možnosti ima mlad, da bo ostal reden kadilec, ?e gleda filme s kadilsko vsebino, kjer mladi, lepi, zdravi filmski igralci kadijo, tako se podoba usidra v možganih. Tudi tu so razlike glede na spol. No oglas za cigarete Virginia Slim vidite, da odklanja hrano lepotica v zameno za cigaret, cigaret ima v roki, ne vem ?e vidite. In tu je tudi navedeno, ?e bi vladala svetu, potem kalorije ne bi bile pomembne. Krasen oglas. Virginia Slim naslednji oglas, krasna, lepa, zdrava, z gladko kožo, s cigareto. Pa še eno oglas Ustvarili smo Virginia Slim posebej za ženske, ker so ženske nežne, lepe, ljubke in sploh druga?ne od moških. Pa še en, ?e nimaš takšnega videza kot ga imam jaz, bi lahko izgubila nekaj kilogramov. Z nekoliko debelušnim prikupnim obrazom se ne moreš prebiti, kajenje lahko pomaga ali kadiš dobro. Okusi kajenje, da se ne zrediš, v nasprotnem boš nemo?na. Poskrbi zase, sicer lahko naletiš na žensko, ki bo takšnega videza, kot sem jaz, ki bo poskrbela za tvojega moškega itn. Kako so se pa mladi, bomo tudi kasneje videli, zoperstavili eni takšni reklami, mladi v tem društvu Mladi in tobak, bomo videli. No povedali smo indirektne reklame pri nas v ospredju, samo Indija je uspela dose?i prikazovanje filmov, kjer ni kajenja. Tesne povezave sem omenila med prikazovanjem tobaka v filmih in za?etkom kajenja pri mladih. Razli?ni vplivi so na dekleta in fante. No, Sharone Stone v filmu prvinski nagon in tako naprej, ?e lahko prosim. Kampanja za omejevanje tobaka v množi?nih medijih, dejstvo je, da imamo množi?ne medije, ki lahko spremenijo odnos do tobaka, kako naj vplivamo na internet recimo, in kako bi omejili število novih kadilk in pove?ali število oseb, ki prenehajo kaditi. Kako recimo youtube, mladi se iz tega društva Mladi in tobak poskušajo s podro?jem facebook, s podro?jem youtube pa še drugih množi?nih medijev za mlade. Medijske kampanje so pa koristne, povezane s osveš?anjem v samih skupnostih, kjer so ženske, ženski kolektivi, šole ali krajevne skupnosti in pomen medijske kampanje v nacionalni mreži za zdravje pa še ene slikice bi mogle tukaj zraven biti. A so še? No, to, kar vidite zraven reklame Marilyn Monroe s cigareto, še kaj, so pa mladi naredili, kar pepelnik s cigareti so dali Marilyn Monroe v usta, in spodaj so napisali, koliko sredstev dobi, a vidite mogo?e, v filmih, pa tudi jaz tukaj ne vidim, nimam tega letaka s sabo, v  glavnem vrtoglave vsote. Menda ni filmskega igralca, ki bi odklonil takšno sodelovanje. Tukaj spletne strani, vsak teden elektronske novice dobivajo ?lani mreže, za podro?je zdravja v Evropi, v svetu in pa tudi v Sloveniji. Trije te podatke izbirajo, kolegica, ki je na praksi trenutno v delu evropskega parlamenta tukaj pri nas v Sloveniji in pa še v pisarni mlada sociologinja in tudi jaz. Kako promocijo delamo, torej pomen medijske kampanje v nacionalni mreži NVO za zdravje, dve takšni mreži sta v Sloveniji, naša in Zveza joga društev izvaja tudi v smislu primarne preventive, boljšega zdravja, tako kot mi in zakaj se mi zdi pomembno, da povem naslednje stavke je, ?e vas je še kaj tukaj iz nevladnih organizacij, vas vljudno vabim, da se priklju?ite tej vsebinski mreži NVO za zdravje, kajti en del je tudi sofinanciranje za kvalitetnejše vzpostavitve sofinanciranja za kvalitetnejše delo v programih promocije zdravja, ta poteka, kot sem omenila, v segmentu javnega zdravja v RS in EU. Imamo možnost, da v naslednjem letu dosežemo takšno financiranje se pravi nevladnih organizacij, ki delujejo na podro?ju zdravja. Dosegli bomo samo, ?e bomo stopili skupaj, ?e bomo povezani. To je edina možnost, tako kot smo dosegli zakonodajo preko 500 nevladnih organizacij, se je priklju?ilo v tem smislu s podporo, da bi manj Slovencev umrlo zaradi tobaka in jih manj za?elo kaditi. Dejstvo je tudi, da smo povezani Slovenska zveza za toba?no kontrolo s štirimi pa? najve?jimi evropskimi koalicijami na podro?ju zdravja, ki tudi pošiljajo informacije, modele dobrih praks. Skratka, pomagajo na podro?ju zviševanja oziroma širjenja informacij in pa zmanjševanja ne samo rabe tobaka, ?e smo že pri tobaku, ampak vseh dejavnikov, vodilnih dejavnikov tveganja na podro?ju bolezni predvsem v EU. ?e želite še kaj ve? informacij, tale knjižica. ki sem jo omenila in pa tale letak, je zunaj. Dobrodošli ste, poglejte naše spletne strani, da bo mogo?e malo bolj razumljivo tudi, kako poteka promocija te naše mreže v smislu boljšega zdravja pri nas. Hvala lepa.

BARBARA MOŠKRI?: Hvala lepa. K referatu vabim še našo zadnjo predstaviteljico Majo Vali?, ki prihaja iz društva Dam, ki je društvo za pomo? osebam za depresijo ali anksiozno motnjo. Predstavila pa bo referat z naslovom Primer dobre prakse pri uravnavanju depresije in anksioznosti. Prosim.

Maja Vali?: Dober dan. Danes je bilo že nekajkrat omenjeno duševno zdravje. Jaz pa prihajam iz društva, ki se ukvarja z duševnim zdravjem, ki pa je enako pomembno kot naše telesno zdravje. Skrb za naše telesno zdravje nam omogo?a dobro telesno po?utje in skrb za naše telo je velikega pomena za naše dobro psihi?no po?utje. Omogo?a nam, da se lažje soo?amo z vsakodnevnimi obremenitvami, ki so nam naložene ali pa si jih naložimo same. Brez dobrega duševnega zdravja smo onemogo?ene ali vsaj omenjene v svojih idejah, željah in lastnemu napredku, to pa vpliva tudi na odnose v naši družini in odnose izven nje. Kljub temu, da se o depresiji veliko govori, o anksioznih motnjah mogo?e malo manj, vam bom opisala njihove osnovne zna?ilnosti, saj so depresija in anksiozne motnje najpogostejše duševne motnje v razvitem svetu. Svetovna zdravstvena organizacija je za leto 2005 ocenila, da v evropski regiji v kateri živi 870 milijonov ljudi, od tega 100 milijonov ljudi trpi za anksioznimi motnjami ali depresijo. Napovedi strokovnjakov pa kažejo, da bo depresija do leta 2020 postala najpogostejši vzrok bolezni v razvitem svetu. Torej je pomembno poznati zna?ilnosti, mogo?e jih boste kdaj prepoznali pri komu od svojih bližnjih in jim ponudili pomo? ali nasvet. Kaj je depresija? Depresija je bolezen, ki se izraža v simptomih kot so žalost, izgubljenost, pomanjkanje zanimanja, pomanjkanje energije, izguba zmožnosti. Pridruži se še pomanjkanje zaupanja, nizka samopodoba, ob?utek krivde, misli o smrti in samomoru, zmanjšana koncentracija ter motnja spanja in teka. ?eprav so depresivni ob?utki pogosti, še posebno v poslabšanem življenju, je depresivna motnja diagnosticirana le, ko simptomi dosežejo prag in trajajo vsaj dva tedna. Najpogosteje se pojavlja epizodno, lahko se ponavlja ali pa je kroni?na. Bolj pogosta pa je pri nas ženskah, prizadene lahko pa posameznika, v katerikoli življenjski dobi, incidenca pa je najvišja prav v srednjih letih. In kaj je anksioznost? Anksioznost ali tesnoba je v bistvu del normalnega našega ?ustvovanja. Je neprijetno ?ustvo, ki ga ponavadi spremljajo fiziološke in vedenjske spremembe, podobne spremembam, ki spremljajo obi?ajen odziv na stres. Tesnoba se lahko pojavi postopoma ali nenadno, ?e je tesnoba tako mo?na, da nas ovira pri vsakodnevnih dejavnostih in nam povzro?a trpljenje, ?e vztraja tudi, ?e nevarnosti ni ve? in ?e tesnobe ne moremo nadzirati oziroma ?e ona nadzira nas, potem gre za bolezensko tesnobo ali za anksiozno motnjo. Osnovni simptom je torej tesnoba, pojavi pa se lahko tudi strah, panika, psihi?na napetost, razdražljivost in motena koncentracija. Med telesnimi znaki so najpogostejši razbijanje srca, težko dihanje, potenje, vrtoglavica, ?utimo bole?ine v trebuhu, glavobol in slabost. Pojavi se nespe?nost in izogibanje krajem ali dejavnostim, ki v nas vzbujajo tesnobo. V nas se prepletajo misli, da smo nesposobni, da ne moremo obvladati položaja, da se nam bo zmešalo. Vendar pa moramo vedeti, da so vse to nerealne misli. Anksiozne motnje so skupen izraz za ve? razli?nih oblik motenj. Prva je generalizirana anksiozna motnja, ki se izraža v pretirani skrbi in zaskrbljenosti zaradi stvari, ki so za nas pomembne in nam predstavljajo vrednoto, to je na primer lastno zdravje, zdravje bližnjih, šolski uspeh ali služba. Oseba, ki trpi za to motnjo, preceni nevarnost in podceni možnost reševanja težav, in se nenehno ukvarja s skrbi in z dvomi. Pani?na motnja, o njej govorimo, ko oseba doživi vsaj dva pani?na napada, sledi pa jim vsaj en mesec skrbi pred novim napadom, izgubo nadzora ali zdravega razuma. Za pani?ne napade je zna?ilen zelo izrazit strah. Pogosto imajo osebe ob?utek, da so na pragu smrti in imajo izrazite telesne simptome. Poleg potenja, omotice in vrtoglavice osebe velikokrat ob?utijo bole?ine v prsih, ki lahko spominja na pravi sr?ni napad. Napad se pojavi nenadoma in brez opozorila. Fobi?ne motnje nas vodijo do izogibanja in tesnoben reakcije na dolo?ene razmere. Poznamo agorafobijo, to je strah pred oddaljenostjo od varnega kraja na primer kino, avtobus, danes na primer v nakupovalnih središ?ih, kjer ni možnosti hitrega pobega iz situacije. Sledi klavstrofobija, tipi?en primer je dvigalo, torej strah pred tesnimi prostori, pa socialna fobija, strah pred izvajanjem dolo?enih dejavnosti v družbenem okolju, na primer strah pred javnim nastopanjem, hranjenje v javnosti in tu so še nam vsem poznane fobije pred pajki ali ka?ami. Posttravmatska stresna motnja se lahko pojavi pri osebah, ki prestanejo ali so pri?a ekstremno travmatskim dogodkom, med katerimi ob?utijo mo?an strah, nemo? ali grozo, na primer v prometni nesre?i. Zadnja je obsesivno-kompulzivna motnja, pri kateri vztrajne vsiljene misli, ki jih imenujmo obsesije, osebo prisilijo v ponavljajo?a se nesmiselna dejanja oziroma kompulzije. Ta dejanja so pogosto nesmiselni rituali. Na primer preverjanje ali imamo klju?e še v žepu, ali smo zaprli okna, vrata, pretirano umivanje rok ali pa urejanje stvari v dolo?en vzorec. Med vsemi sta najpogostejši generalizirana anksiozna motnja in pani?na motnja. Polovico oseb z diagnozo generalizirane anksiozne motnje in pani?ne motnje kasneje razvijejo depresijo, obe motnji skupaj pa je veliko težje zdraviti kot eno samo. Depresija in anksiozne motnje lahko prizadenejo vsakogar ne glede na družbeni status, starost, spol ali izobrazbo. Dokazano pa je, da ženske prizadene od 2 do 3 krat pogosteje kot moške. Podatki za Slovenijo kažejo, da je bilo v letu 2006 med duševnimi motnjami gledano na vse starosten skupine skupaj pri obeh spolih med najpogostejšimi vzroki za prve obiske na primarni ravni zdravstvenega varstva depresija, sledijo pa ji anksiozne motnje. Depresija je reakcija na hud stres in anksiozne motnje pa so bile v letu 2006 tudi najpogostejši vzrok za bolniški stalež med vsemi duševnimi motnjami, in v obeh primerih ženske zasedamo prvo mesto. Razloge, da je pri ženskah bistveno ve? depresije in anksioznih motenj pa lahko najdemo v kombinaciji razli?nih dejavnikov. To so hormonske in biološke spremembe, na primer ?as menstruacije, nose?nosti, poroda in menopavze, zdravljenje s hormonskimi tabletami, kombinacija stresa, nezadostne socialne podpore, skrb za otroke in dom ter mladostne ali kasnejše psihi?ne in fizi?ne zlorabe. Ženske veliko prej poiš?ejo pomo? kot moški, in mogo?e je del dejstva, da so omenjene motnje pogostejše pri ženskah potrebno gledati tudi z vidika iskanja pomo?i. Dejansko ima verjetno ve? moških depresijo in anksiozne motnje kot kaže statistika, vendar ni prepoznana in se na primer izraža v alkoholizmu in nasilništvu. Krivda pa je verjetno tudi v ostanku tradicionalnega mišljenja, da mora biti moški mo?an in nezlomljiv in da ne sme pokazati svojih ?ustev. Na splošno velja, da so ženske tiste, ki znajo poiskati pomo?. Ne le za sebe, ampak tudi za družinske ?lane in za prijatelje, sodelavce. To pa je razvidno tudi iz spletnega foruma našega društva, kjer nasvete in pomo? še vedno iš?e ve? žensk kot moških, vendar se razmerje v zadnjih štirih letih zelo spremenilo s strani obiska moške populacije. Ocenjujemo, da je to predvsem posledica medijev, ki vedno ve? tem posve?ajo dušenim motnjam in to v pozitivni lu?i. S tem pa zmanjšujejo stigmatizacijo duševnih bolezni. Veliko vlogo pri širjenju pozitivnih informacij o duševnih motnjah in tudi o pomo?i, pa imajo slovenska društva s podro?ja duševnega zdravja. In med ta društva spada tudi naše društvo, ki je namenjeno predvsem osebam z depresijo in anksioznimi motnjami. Posebnost našega društva je, da je to prvo društvo, ki smo ga ustanovili posamezniki, ki smo se sami soo?ili z depresijo ali anksioznimi motnjami. Naš za?etni cilj je bil pomagati sebi in drugim, danes pa so naši cilji veliko širši in posegajo tudi na podro?je javnega duševnega zdravja. Osnovna naloga našega društva je širjenje informacij in znanja o naših motnjah, ker iz lastne izkušnje vemo kako pomembno je znanje pri sprejemanju, zdravljenju in obvladovanju naše motnje. Pri tem nam je v pomo? spletni portal www.nebojse.si, ki ponuja obširne razlage in na?ine zdravljenja depresije in anksioznih motenj. Objavljamo poljudne in strokovne ?lanke, ki jih pridobim iz razli?nih virov, ki se kakorkoli dotikajo omenjenih motenj in tudi stresa, objavljamo pa tudi ?lanke o zdravem na?inu življenja s katerim lahko dosežemo izboljšanje svojega duševnega stanja. Skrbimo, da se vsi ti omenjeni podatki nenehno dopolnjujejo in to tako s strani administratorjev društva kot s strani uporabnikov, ki društvu posredujejo zanimive informacije, ki jih sami zasledijo. Tisti, ki imajo konkretna vprašanja, pa se lahko obrnejo tudi na naše strokovnjakinje, ki na portalu odgovarjajo na vprašanja. In z vsem tem želimo dose?i cilj, zastavljeni cilj, in sicer informacijsko bazo s podro?ja depresije in anksioznih motenj. Jedro spletnega portala predstavlja forum, ki je v bistvu internetna skupina za samopomo? in je dostopna vsem, ki potrebujejo pogovor in podporo tistim, ki iš?ejo informacije in pomo? za svoje bližnje. Forum moderirajo ?lani, prostovoljci, ki so s pomo?jo te?ajev pridobili potrebno osnovno znanje, ki ga potrebujejo za nudenje pomo?i, vsi pa imajo seveda osebno izkušnjo in to je za delovanje v našem društvu tudi skoraj pogoj. Dobra stran spletne podpore je, da uporabnik lahko sede k ra?unalniku in vanj prenese svoje stiske takrat, ko to potrebuje in želi. In ker je anonimen, ima ob?utek svobode, ko na forum zapiše svojo zgodbo in stisko v zameno dobi razumevanje, podporo in empatijo ostalih uporabnikov. To pa jim daje ob?utek sprejetosti in enakopravnosti. V nadaljnjem dopisovanju z ostalimi uporabniki po?asi preide do spremembe mišljenja o lastni nemo?i in marsikateri obupan uporabnik, ki je sprva popolnoma zavra?al možnost iskanja ustrezne pomo?i poiš?e pomo?. Kar nekaj pa se jih potem po dolo?enem ?asu sodelovanja na forumu ali celo po nasvetu osebnega zdravnika ali terapevta, udeleži tudi naših skupin za samopomo?. Pomen skupine za samopomo? je, da opravlja ve?ino funkcij, ki jih sicer daje posameznikova socialna mreža kot so prijatelji, sorodniki, znanci, na katere se lahko posameznik v vsakdanjem življenju obrne po pomo?. Uporabniki psihiatrije pa pogosto izgubijo ve?ji del svoje socialne mreže in se umaknejo zaprejo vase, ker imajo ob?utek, da jih ljudje ne razumejo in ne sprejemajo, za to na tem podro?ju ?utijo primanjkljaj. Skupina za samopomo? pa jim pomaga ta primanjkljaj nadomestiti, ker je poleg ?ustvene opore in razumevanja nudi predvsem ob?utek varnosti, da bodo v ?asu krize imeli oporo. Tudi te skupine vodijo ?lani prostovoljci, njihovo znanje temelji na lastnih izkušnjah, znanju pridobljenem na predavanjih, seminarjih in konferencah s tega podro?ja. Delo naših skupin pa poteka na podlagi izmenjave izkušenj o problemih in na?inih spoprijemanja s problemi, torej gre za u?enje iz lastnih in tujih izkušenj. Pri zadnji evalvaciji samopomo?nih skupin, je ve?ina uporabnikov izrazila mnenje, da si je z sodelovanjem na skupinah za samopomo? izboljšala po?utje, pove?ala samostojnost in samopodobo. Za lažje soo?anje in obvladovanje motnje organiziramo tako imenovane psiho edukacijske delavnice, kjer udeleženci pridobijo ustrezna znanja s podro?ja simptomatike, zdravljenja in obvladovanja depresije in anksioznih motenj. Spoznajo pa tudi nekatere socialne veš?ine, ki jih lahko koristno uporabijo v vsakdanjem življenju. Imamo tudi delavnico sproš?anja, ta je zelo obiskana, katere cilj je u?enje tehnik, ki posamezniku omogo?ajo obvladati svoje telesne simptome, kajti sproš?anje pove?a dostopnost informacij v spomin, vpliva na fleksibilnost misli in s tem omogo?a, da v stresnih situacijah lažje najdemo alternative za negativne ali katastrofi?ne misli. Poleg izobraževanja pa imamo seveda tudi zabavni program, se sre?ujemo ob piknikih, novoletnih sre?anjih, izletih, na štirinajst dni pa imamo organiziran tudi bowling. Z vsemi temi dejavnostmi, ki sem jih naštela, si je v bistvu mogo?e lajšati težave, kar dokazuje tudi visok obisk našega društva. V samopomo?nih skupinah v Sloveniji sodeluje do sto uporabnikov. Spletni forum je dale? najbolj obiskan, na njih je prijavljeno približno 1973 uporabnikov, ki so ustvarili do sedaj 125134 sporo?il in to v dveh letih. Samo v oktobru se je na novo registriralo 116 ?lanov. Povpre?no število ogledov strani pa je dnevno 19728. V društvu nas aktivno sodeluje 23 oseb prostovoljcev, od tega sta le dva moška, eden je moderator in ima lastno izkušnjo, eden pa je spletni ustvarjalec in administrator. To pa potrjuje že prej povedano, da smo ženske aktivnejše pri iskanju in nudenju pomo?i. Tako depresija kot anksiozne motnje so obvladljive ob lastno vloženem delu in ob pomo?i strokovnjaka. Odvisno pa je od nas samih, ali se bomo prepustili in ?akali da mine samo od sebe, krivili druge da nas ne razumejo, ali pa se bomo aktivno lotili reševanja svojih težav in svoje motnje. Na koncu pa nas ?aka nagrada ne le dobro po?utje in staro stanje, temve? tudi ob?utek, da smo mo?nejši, boljši in da smo pripravljeni in opremljeni za soo?anje s problemi, ki jih sre?ujemo skozi življenje. ?isto na koncu pa moram povedati, da se naš primer dobre prakse vsako leto soo?a s pomanjkanjem sredstev. Opažamo, da imamo precej težav na razpisih, saj jih naš primer dobre prakse ne prepri?a, kljub temu, da imamo vedno ve? dejavnosti in vedno ve? udeležencev. Vedeti morate, da dejavnost za samopomo? zahteva veliko angažiranost vseh udeležencev in zelo bi bili veseli, ?e bi nas prepoznali tisti, ki bi nam lahko ponudili podporo. Hvala lepa.

BARBARA MOŠKRI?: S tem je del z referati zaklju?en. Zdaj bi vprašala se želi kdo prijavit za razpravo? V redu. Potem bi Vam jaz nekako predstavila osnutke zaklju?kov našega posveta. Prosila bi da, jih dopolnite, komentirate ali kako druga?e in na koncu bomo pa? imeli glasovanje ali se s predlaganim strinjate. Jaz bi vam najprej to rekla da nas zelo veseli, da smo imeli možnost skupaj z državnim svetom organizirati današnji posvet in s tem obeležiti jutrišnji dan, svetovni dan boja proti nasilju nad ženskami. In glede na vsebino referatov in pa razprave, ki je v bistvu ni bilo a ne, predlagam naslednje zaklju?ke posveta.
Menimo, da bi v Sloveniji, na nacionalne politike zdravstvenega, socialnega varstva ter duševnega zdravja omogo?ale ukrepe za:

• pove?anje zavedanja o pomenu zdravja žensk in s tem povezano varovanje in krepitev le-tega,
• pove?anje pomena zgodnjega prepoznavanja težav v zdravju,
• omogo?anje u?inkovitega, kakovostnega in takojšnjega zdravljenja zdravstvenih težav,
• omogo?anje pogojev za rehabilitacijo,
• omogo?anje dolgotrajne oskrbe,
• prepre?evanje nasilja naj bo poleg zakonov in podzakonskih aktov podprto tudi s protokolom ukrepanja, s katerim naj bi olajšali razumevanje dolo?il v upravnih aktih,
• prepre?evanje in omejevanje zlorabe in zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi med ženskami.

Bi kdo predlogom še kaj dodal, jih komentiral? Ne? Se s predlaganim strinjate? Potem ugotavljam, da je bil predlog oziroma sklep soglasno sprejet. Predlagam, da naše zaklju?ke, tako kot prejšnje leto, posredujemo Komisiji Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, Uradu za enake možnosti, Ministrstvu za zdravje, Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvu za šolstvo, Inštitutu za varovanje zdravja Republike Slovenije, ZZZS-ju in pa Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Omenjeni povzetki, oziroma sklepi bodo pa objavljeni tudi na spletni strani Slovenske zveze za zdravje. Bi vi na seznam obveš?anj dodali še koga, ki ga nismo navedli? V redu, potem, aha. Se še kdo javi?

.........……: Lahko samo nekaj vprašam? Mene pa zanima ali je lanski posvet, ki je bil bistveno bolj obiskan dobil kakšne sadove? Mi zmeraj nekaj pošiljamo, ampak kaj iz tega je. To mene zanima.

BARBARA MOŠKRI?: No na to vprašanje vam bo lahko kolegica dr. Drnovškov odgovorila, ki je potem tudi nadaljevala sodelovanje z Državnim svetom glede teh naših zaklju?kov, ki smo jih posredovali.

DOC. DR. MojcA Dernovšek: Ja skratka. Ti sklepi, ki smo jih, vsaj kolikor imam pa? jaz izkušnjo no, je obravnaval Odbor za zdravstvo Državnega sveta Republike Slovenije, in glede na to, da je bila na isti seji z obravnavanim Zakonom o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za trajno oskrbo in mi smo imeli tudi enega od svojih sklepov v podporo temu zakonu, ker te ženske so le ve?krat udeležene skrbnice, je pravzaprav na tej seji, se je potem izkazalo, da pravzaprav jo civilna iniciativa zelo podpira, prav Zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. To je bilo edino, kar vam jaz lahko neposrednega povem, kaj se je recimo na tisti seji takrat dogajalo. Da je pa? še dodatna podpora se izkazala s strani, ki jo pa? sam referent, ki je govoril o zakonu pa? takrat ni imel. Je pa res, da izmenjevanje izkušenj, ki je bilo plod lanskoletnega sre?anja, je zelo pripomoglo k dolo?enim vsebinam nacionalnega programa za duševno zdravje. Namre?, dolo?enih stvari potem enostavno nismo ve? želeli izpustiti. ?eprav mogo?e so lahko tudi širše gledano, bi lahko rekli, da mogo?e ?isto ne spadajo v podro?je duševnega zdravja, ampak toliko vam lahko povem. Ampak eno leto je relativno kratko obdobje. Meni je edino samo žal, mi smo imeli 500 vabil zunaj, da danes pravzaprav ni bilo ve? ljudi, s katerimi bi lahko izmenjali dolo?ena mnenja pa tudi mogo?e dobili ideje, kam še vse pravzaprav plasirat neke dolo?ene iniciative.

.......……: Lahko še enkrat vprašam nekaj? Jaz namre?, ?e se mi sami med sabo pogovarjamo, mi vsi smo prepri?ani. Prepri?ujemo prepri?ane pravzaprav. Ampak, ?e ho?emo kaj spremeniti, jaz mislim, da tukaj morajo biti sogovorniki tudi recimo zdravstveni strokovnjaki, potem predstavniki Ministrstva za zdravje, ki lani so bili, predstavniki Ministrstva za šolstvo. Glejte, saj šola mladih se za?ne že v srednjih šolah in tako naprej. Potem bi pa ?lovek tukaj pri?akoval varuhinjo ?lovekovih pravic, tukaj bi pri?akoval zastopnike bolnikovih pravic, tukaj bi ?lovek pri?akoval medije brez katerih ne gre, tako, da jaz pravim, sre?ujemo se vedno isti ljudje, ne zamerite, jaz vem, da smo mi itak o tem prepri?ani, ampak ali tudi ti ljudje mislijo, da smo ženske v Sloveniji v tako krasni situaciji, da jih ni ali jih niso povabljeni in ne pridejo.

........……: Torej, vse ti institucije, ki ste jih omenili, so bile povabljene, z dolo?enimi ljudmi sem bila jaz tudi osebno v kontaktu, ampak a veste, zgodi se, kar se pa? zgodi. In meni je žal, da danes te referate ni imelo priložnost poslušati malo ve? ljudi. Tako, da jaz bi vam kve?jemu svetovala prepri?anim, skratka, da mi, ki smo prepri?ani pa motivirani pa pravzaprav tudi sami, ker smo bili udeleženi na tem posvetu, da poskušamo te sklepe, ki smo jih zdaj tukaj sprejeli, posredovati tudi po svojih lastnih linijah na dolo?ena mesta, kjer pa? mi smatramo, da bi tak sklep tega posveta lahko naletel na odprta ušesa. Pa da bi nam mogo?e kakšno možnost pove?al, da naša prizadevanja ne bodo tja v en dan. Drugega vam jaz skoraj ne morem re?i. Meni je žal veste, ker lani so se v debati javljali ljudje in so bili iz razli?nih ministrstev, tudi iz razli?nih nevladnih organizacij, ampak letos pa ne vem, kaj je narobe. Mogo?e pa gripa veste, namre? ljudje ne hodijo niti v kino ve?, zato ker se bojijo gripe. Tako da ne vem, ?e bi primerjal kino pa naš posvet ne, pa možnost gripe, pa ?e še v kino ne gredo, kje bodo šli sem.

…….......: A smem predlagati? Jaz mislim, da se še vedno lahko naredi sporo?ilo za javnost na spletni strani zveze, obvesti novinarje. Še vedno se lahko sklepe pošlje omenjenim organom z high importance mail, z oznako, še vedno se jih lahko kontaktira naknadno, ampak to zdaj v roku parih dni. In potem se spremlja kakšno mnenje, pa mislim da bo po teh mailing listah, da ljudje se kar odzovejo. Je pa to, mislim, da tudi neko obdobje, ko imamo vsi precej dela. Da ta november, december, zdaj to ni izgovor, spremljam zadeve kako gredo. Da se še dodatno najbrž pritisniti na te klju?ne akterje. Saj jaz tudi hodim na te zadeve in se mi zdi, da se eni in isti sre?ujemo, ampak je treba imeti to kondicijo vztrajanja. To je treba vedno znova vzdrževati, vedno znova biti nadležen v tem smislu informiranja, sporo?anja in osveš?anja. Glede na tom da je to tudi na tem mestu, jaz menim, da vi snemate, pa da so potem tudi neke kasete pa tako pa se potem napiše.

.....……: A lahko dobimo lanske posnetke? Lanski posvet je bil res zelo dober.

BARBARA MOŠKRI?: Jaz sem v bistvu, ko sem vabila novinarje, sem dobila v bistvu do zdaj dve povratni informaciji, in sicer Ve?er se je opravi?il in so prosili oziroma izrazili željo, da bi pripravili serijo ?lankov, ki bi naj povzeli nekako besedila teh prezentacij. Kaj konkretno in v kakšnem obsegu so si oni to zamislili, nismo ?isto definirali, smo pa v pogovorih. Recimo ena varianta je ta. Drugi medij, ki pa je izkazal interes, pa je ta priloga Moje zdravje od Dnevnika. Kaj konkretno bo spet tam objavljeno, ne vem, ampak smo jim pa ponudili, da jih lahko povežemo s predavatelji, pa potem ali jim oni priskrbijo pa? ne vem neko izjavo ali naredijo intervju ali kakorkoli. Definitivno se pa strinjam, da ?e se formulira izjava za javnost, lahko uporabimo enako mailing listo novinarjev in jih pa? obvestimo. Škoditi ne more, kaj bomo pa tukaj dosegli, je pa zdaj ?isto preuranjeno obljubiti, razmišljati. Ker re?e marsikdo marsikaj. Potem je pa odvisno od uredniške politike, ali bo zadeva šla v medije ali ne. Ker morate razumeti, da v kon?ni fazi to niso pla?ane objave in potem, ?e nekdo tekmuje s tabo, morda na stranski tir porinjen. Definitivno pa bi nadaljevali nadležnost, ki jo je kolegica omenila pri tem drezanju novinarjev. ?e se strinjate. Mi imamo še od lani vaše mailing podatke, tako da, ?e bi se karkoli potem na to temo dogajalo ali pa da bomo spret povabljeni. Tudi letos smo izrazili, da bi sodelovali na teh Odboru za zdravstvo Državnega sveta in ko bomo vedeli kaj ve? na to temo vas lahko obveš?amo.

...……: Jaz imam še eno vprašanje. Ali se vam zdi smiselno ob naslednjem letu osorej narediti enako sre?anje?
.....……: Jaz predlagam druga?no sre?anje. Bolj kot eno okroglo mizo, na katero bi striktno povabili te ljudi, kratka predstavitev problemov tem ljudem, ki so za to odgovorni. Nekoga iz Ministrstva za zdravje iz Ministrstva za socialne zadeve pa varuhinjo ?lovekovih pravic itn. Ker glejte, mi se pogovarjamo tukaj, ?e ne bo teh gospodov in gospa, ki imajo škarje, se bomo mi lahko še 10 let pogovarjali in mi v tem krogu ne moremo drugega narediti. Samo kaj novega zvemo, jaz zdaj to poslušam že leta, zelo malo novega zvem, ne zamerite. To ni kritika v slabem smislu. Oni se nam morajo pridružiti.

...........……: Damo potem v enega izmed sklepov, da naslednje leto skušamo organizirati okroglo mizo na temo ženske in zdravje, kamor se povabi klju?ne akterje?

............……: Mogo?e bi jaz predlagala samo, ?isto iz svojega videnja letos. Maj?keno tesen rok je bil vabila in prijave, drugo leto ko bo zveza vabila te klju?ne akterje ali pa odlo?evalce pripravite potem zelo zelo dobro osebno za vsakega vabilo, saj so telefoni ali maili, kdaj pa ima ?as, potem bodo pa prišli.

............……: Da bi bil vsaj dogovorjen termin z vsemi, ki bi nastopali.

BARBARA MOŠKRI?: Kaj pa, ?e bi kot neke vrste povzetek tega posveta poskušali se povezati s TV Slovenija, da oni organizirajo okroglo mizo, pa se pa? v neki zasedbi, ki bi jo morda lahko dorekli, povabi te ljudi tja. Ne morda jih tukaj, ker je pa? samo ustanova, brez neke medijske podpore ne zanima kot take, verjetno pa TV Slovenija težje re?ejo ne. Samo potem približno rabimo imeti koncept, kako si to predstavljamo, koliko ljudi želimo poklicati, da bo debata dovolj enakopravna.

…...........…: Jaz mislim, da bi bilo najbolj varno, tako kot kolegica je predlagala, da dejansko naredimo okroglo mizo. To pomeni, da direktno izpostavimo in imamo tudi dejansko možnost postavljati vprašanja. Ne samo predstavit svoje videnje na temo, ampak dejansko lahko potem postavimo tudi vprašanja. Recimo jaz mislim da bi bil to dober naslednji korak glede na to da smo sedaj za?eli tematiko. Zakaj ?ez eno leto? Zato, ker meni se zdi še ena aktivnost v tem okviru prepre?evanja nasilja nad ženskami, pa? še ena obeležitev, da bi bila preve?, samo v napoto. Tako, da ne vem. Jaz mislim, da je najbolj važno to predstaviti. Najbolj sigurno in s pravimi sogovorniki.

BARBARA MOŠKRI?: Kateri pa so po vašem mnenju ali izkušnjah pametni sogovorniki?

….........…: Glejte. Prvi? morajo poznati zelo dobro problem in drugi? morajo biti dobri govorniki. Jaz mislim, da sta to dva pogoja, ki morata biti izpolnjena pa še ?as morajo imeti seveda.

.........……: To pa je tudi najtežje. ?e so dobri govorci in poznajo stvar.

..........……: Mogo?e bi še na eno stvar opozorila, da se nastopi z jasnimi argumenti. Da bodo motivirani.

……..........: Pa ne preve? argumentov, ne, tiste, ki so dobro obdelani.

...........……: Pa glejte to je tako pozno, konec novembra je preve? stvari je naenkrat zdaj, to je tako polno.

..........……: Ampak to je zaradi 25. novembra. Glejte, tu ni kaj, novo leto tudi praznujemo za novo leto. Saj to je namen.

.......……: Ampak, saj imate prav, ?e toliko prej pošljejo vabila, potem pa ja.

.......……: Glejte, ko se organizira eno stvar že tretje ali ?etrto leto, potem se ljudje navadijo, da takrat pa tam nekje nekaj bo.

.......……: Mogo?e pa le en napovednik prej, da se spomnijo. Pa malo bombardirat. 

.......……: Veste, stojim ne zato, ker se ne bi hotela sesti pa tudi ?e bi hotela, se ne bi mogla, toliko me hrbet boli, da lažje stojim.

.......……: Telesna aktivnost, ste slišali.

BARBARA MOŠKRI?: Gospod Skledar, Vas lahko držimo vas za besedo, da boste poleg posnetka letošnjega posveta predvajali še ponovitev lanskoletnega.

MILAN SKLEDAR: Ja, jaz imam zdaj tudi svojo strokovno TV, ni se še pripravilo kdaj. Zaenkrat bo na tem omrežju, pa na omrežju Telemach.

BARBARA MOŠKRI?: ?e vam ne bo odve?, ko se bo ta distribucijska mreža razširila, bi vas potem  poprosili še za kakšno ponovitev.

MILAN SKLEDAR: Vse smo pripravili, se mi zdi. V?eraj smo ga. So bile zanimive debate, res, vse.

BARBARA MOŠKRI?: Ker pri nas so se letos kar sami ponudili predavatelji, pa je bila slabša udeležba, lansko leto, ko je bilo pa premierno, smo jih morali pa kar prositi. Kdo pa ste, kaj pa boste.

…........…: Ali lahko samo še enkrat poveste spletni naslov, kjer bodo ti zaklju?ki objavljeni?

BARBARA MOŠKRI?: Ja. Te zaklju?ki bodo objavljeni na www.skledar.tv, potem naj bi bile objavljene na spletni strani Državnega sveta, boste videli pod aktualno, medijske objave, pa na spletni strani slovenske zveze za zdravje, mislim da je zvezazazdravje.si. No, sedaj bom pa jaz posnela tudi prezentacije in jih nesem kolegici, ki je vodila logistiko s strani Državnega sveta in pri?akujem potem povratne informacije kaj so prej, gospod Požun in tako naprej kot odgovor recimo komentirali. ?e ni drugih stvari, bi jaz potem na tem mestu ta posvet zaklju?ila. Lepa hvala za vašo pozornost in udeležbo in upam, da se ponovno vidimo naslednje leto. Hvala.