Pozdravni nagovor predsednika Državnega sveta ob predavanju na temo Bene?ija in slovenstvo danes

Predavanje: Bene?ija in Slovenstvo danes - Nadiška, Terska in Rezijska dolina
Govor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kav?i?a
Državni svet Republike Slovenije, 30. marec 2010

Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta, cenjeni predavatelji - državni sekretar dr. Boris Jesih, profesor Viljem ?ernoja in gospa Luigia Negro, gospe in gospodje, naj vas vse skupaj prav lepo pozdravim v dvorani Državnega sveta Republike Slovenije!

Ko smo lani oktobra v preddverju te dvorane gostili imenitno razstavo dokumentov  o Slovencih ob Jadranu od leta 1797 do leta 2009, nam je profesorica Duša Krnel-Umek predstavila izsledke iz svoje monografije in slikovito razkrila korenine slovenskega naroda na podro?ju Severnega Jadrana ter njegovega zaledja, kamor štejemo tudi Bene?ijo. To gradivo je še posebej pomembno, ker je o zahodni meji do sedaj publicirano le malo znanstvene literature.

Slovenski živelj je ob obalah Jadrana kakor tudi v zaledju doživljal velike zgodovinske preizkušnje. Lahko re?emo, da so bile te preizkušnje v zadnjih dveh stoletjih izjemno neprijetne, polne nasilja in trpljenja ter posledi?no samozatajevanja in postopne izgube narodne identitete številnih staroselskih slovensko govore?ih prebivalcev. Temu so v veliki meri botrovali tudi svojevrstni "upravni triki", h katerim se je vseskozi iznajdljivo zatekala rimska uprava. Slovensko narodno ozemlje se je z navidez drobnimi upravnimi spremembami neprestano drobilo in posamezni deli so se združevali v enote, kjer so bili v ve?ini drugi narodi. Razbitje politi?nega in gospodarskega prostora na slovenskem etni?nem ozemlju, ki je z Rapallsko pogodbo ob koncu prve svetovne vojne pripadlo Italiji, je dokon?no odprlo pot triumfu veliko-italijanskega nacionalno ideološkega gibanja, ki je enega od najve?jih sovražnikov prepoznal v slovenski besedi in slovensko govore?em prebivalstvu.

'Doma?i' govorici se je odrekalo kakršnokoli zgodovinskost, govoriti slovensko je pomenilo nacionalno izdajo in celo barbarstvo! Temu je sledila sistemati?na raznarodovalna politika, zasmehovanje in dokon?no odrinjanje slovensko govore?ega prebivalstva na družbeno obrobje, nemalokrat celo fizi?no nasilje. Pomislimo na številne stare slovenske priimke, ki so bili dobesedno izbrisani, potuj?eni, popa?eni! Enako se je zgodilo s slovenskimi imeni krajev, hribov, rek in dolin. Po drugi svetovni vojni se je narodnostnemu in jezikovnemu razlikovanju pridalo še ideološko vzporednico. Nacionalni (samo)izbris je bil zaradi številnih odkritih ali prikritih pritiskov realna grožnja in le pogumnim ženam in možem, ki so v najhujših raznarodovalnih ?asih ohranili samozavest in ponos pripadnosti, ter zase zahtevali enako spoštovanje, kot so ga vredni vsi ljudje, se lahko zahvalimo, da slovenska beseda ni zamrla.

Tako tradicijo nadaljujeta tudi današnja predavatelja prof. Viljem ?erno in gospa Luigia Negro.  Tako kot neko? legendarni Ivan Trinko- Zamejski oba trdno verjameta v doma?o slovensko besedo, a hkrati gojita strpen dialog in sta posrednika med slovanskim in romanskim svetom. Naj se jima za to njuno prizadevanje zahvalimo tudi z aplavzom!

Z novimi politi?nimi razmerami po letu 1991 se je v Evropi spremenilo razmerje sil med državami, ki mejijo na Slovenijo. Leta 2004 so meje formalno dokon?no odpadle in skupni slovenski kulturni prostor je postal resni?nost. Dodaten argument za preseganje nezaupanja med narodi na obmo?ju Alpe-Jadran pa je tudi poudarjena povezovalna mo? jezikov in kultur v združeni Evropi, saj sta zaš?ita in krepitev narodnostnih skupnosti v evropskem interesu. To dejstvo je Evropska unija upoštevala v svoji temeljni listini, kjer je zapisala, da "Unija spoštuje kulturno, versko in jezikovno raznolikost". Poleg tega so narodnostne skupnosti pomemben pobudnik in graditelj mostov v ?ezmejnem sodelovanju, z njimi povezani konflikti pa negativno vplivajo na sosedske odnose.  

A meje žal ostajajo in so najbolj vidne v na?inu, na katerega države uresni?ujejo pravice manjšin. Sprejete mednarodne obveznosti preve?krat ostajajo le mrtva ?rka na papirju. Osimski sporazumi, sklenjeni sicer v druga?nem ?asu, v drugih okoliš?inah, vendar z dolo?bami, ki se nanašajo na položaj narodnih skupnosti, so temeljna podlaga kulturnega razvoja slovenske manjšine v Italiji. Odnos Italije do dokumentov Sveta Evrope o varstvu manjšin dokazuje njeno nedovzetnost na tem podro?ju: Evropsko listino o deželnih ali manjšinskih jezikih (iz leta 1992), ki naj bi nalagala bolj zahtevne obveze glede manjšin, je Italija podpisala zelo pozno, šele leta 2000.

Italija je pravice slovenske manjšine opredelila v t.i. zaš?itnem zakonu, ki ga, kot kažejo nekateri primeri, zlasti na ob?inskih ravneh, velikokrat izigravajo. Tu je še problem financiranja slovenskih organizacij, pa tudi šolstva, kjer se vsake toliko ?asa pojavijo vprašanja v zvezi z racionalizacijo, da ne omenjam drugih primerov.

Spoštovani, problematika življenja naših zamejcev je ena tistih, ki ji v Državnem svetu posve?amo veliko pozornosti. Potem ko nas je lani o razmerah seznanila senatorka Tamara Blažina in smo v Državnem svetu gostili pisatelja Borisa Pahorja, vas vabim, da danes prisluhnemo še našim cenjenim gostom iz Bene?ije.

Hvala.