1. del - Splošne strateške zastavitve NPK 2004-2007
Ko je bil leta 2004 sprejet Nacionalni program za kulturo, se je kon?al dolgoletni kulturni boj za to, kdo bo spisal Slovenski nacionalni kulturni program. Nacionalni program za kulturo se je tedaj zdel dober pragmati?en prijem v primerjavi z razpravami o nacionalnem kulturnem programu, ki so bredle globoko po ideologijah nacionalne biti in nacionalne identitete. Sprejet je bil zato z olajšanjem, ker je porinil na stran ideološka in estetska vprašanja, namesto tega pa se je oprl na vprašanja, ki so v pristojnosti zakonodajalca in državne/javne uprave. Se pravi, naloga programa za kulturo pred štirimi leti in zdaj je, da sprejme splošne strateške odlo?itve, ki naj bi izšle iz >splošne volje< ljudstva po njihovih predstavnikih, in seznam suhih administrativnih ukrepov, ki naj bi bili obvezujo?i v dolo?enem obdobju.
Pri novem krogu sestavljanja teh seznamov za obdobje 2008-2011 se moramo ozreti nazaj in najprej oceniti izkušnje in u?inke iz prejšnjega obdobja. Januarja 2007 smo v raziskovalnem poro?ilu, ki obravnava Nacionalni program za kulturo in izvajanje tega programa glede na poro?ili iz leta 2004 in 2005, presene?eno ugotovili, da ni mogo?e bolj ostro kritizirati izvajanja programa za kulturo, kot se že kritizirajo sami avtorji poro?il, uslužbenci ministrstva za kulturo v samo-evalvacijah. Z odkritosr?no samokritiko pojasnjujejo, zakaj niso mogli izpolniti nalog, ki jim jih nalaga program. Neizpolnjene so tako ostale naloge, ki so si jih v glavnem sami zastavili, s katerimi naj bi preverjali u?inke kulturne politike in za nazaj upravi?ili splošne strateške odlo?itve nacionalnega programa za kulturo. Mnogi splošni strateški cilji - povezovanje javne politike z gospodarstvom, vloga avtorskih pravic, kulturna vzgoja - zato delujejo v besedilu še bolj kot ideološki stereotipi. V kontekstu priprav na nacionalni program za kulturo bi se morali lotiti teh stereotipov, ?e naj program ne bi rabil le samo-reprodukciji politi?nega in administrativnega aparata.
Slovenija je zgled za nacionalni program dobila pri drugih evropskih državah (Nizozemska, denimo). S kratkoro?nimi programi naj bi države, ki so že vpeljale nacionalne programe, naredile splošne zastavitve kulturne politike pregledne, z vsakoletnimi poro?ili pa naj bi obvezale administracijo, da izvaja ukrepe po programu in spremlja u?inke svoje lastne politike. ?e tega administracija ne po?ne, potem ves program nima bistvenega smisla, razen kot samo-reprodukcija politi?nega in birokratskega aparata ali kot ritualno življenje civilnih posvetovalnih teles pri ministrstvu za kulturo, ki so vsa poro?ila o izvajanju nacionalnega programa za kulturo doslej >sprejeli s pripombami<.
Podobno kot je zgled nacionalnega programa za kulturo vzet iz nekaterih evropskih držav, je iz evropskih dokumentov prepisanih tudi ve?ina osnovnih prioritet iz programa. Kot se pri prepisovanju rado zgodi, skoz poro?ila o izvajanju programa za kulturo zazeva nepoznavanje tradicije evropskih kulturnih politik, ki bi ga pri takih vrstah dokumentov vendarle pri?akovali in na katere je nujno opozoriti pri pripravljanju strateškega dokumenta za naslednje štiriletno obdobje.
Za primer lahko, prvi?, vzamemo drugo prioriteto >kulturna raznolikost<. Izraz je sicer modni evropski žargon, v resnici pa ima še z izrazom >demokratizacija< dolgo tradicijo in zelo jasen pomen v evropskem okviru. V veselih ?asih Jacka Langa so pod tem ciljem podpirali rockovske bende, zaporniške ?asopise, avantgardno umetnost ipd. Danes mislimo >raznolikost< sicer bolj kot kulture raznih etni?nih skupin in verskih skupnosti, kot vprašanje naglavnih rut, križev na šolskih stenah in minaretov na mestnih pejsažih, vendar tudi danes raznolikost pomeni vsaj tolerantnost do raznih umetnostnih izrazov, tradicionalne in moderne umetnosti. Poro?ili programa za kulturo pa, nevede ali namenoma, sploh ne omenjata >raznolikosti< v obi?ajnem pomenu in zato iz nacionalnega programa zbrišeta dobršen del ustvarjalnosti, ki ne sodi v >tradicionalno< ali elitno umetnost.
Pozaba še zelo sveže evropske zgodovine grozi z mra?nim kulturnim neokonzervatizmom. Poro?ili se v poglavju >Spodbujanje kulturne raznolikosti< skoraj izklju?no ukvarjata le z mednarodnimi podpornimi programi za slovenske projekte (kohezijski in regionalni sklad, Kultura 2000 in Media plus) in se le površno (skoz vprašanje etni?nih manjšin) dotakneta drugih ukrepov in kazalcev v okviru te prioritete. Mednarodni pozivi za sofinanciranje in uspešnost slovenskih predlogov na teh programih prav gotovo nimajo veliko opraviti s ciljem >kulturne raznolikosti<. Pri vprašanju etni?nih manjšinah pa celo prevlada misel, da bi morale etni?ne manjšine na Slovenskem iskati pomo? pri tujih virih financiranja in da bi jim ministrstvo pri tem pomagalo, ?e bi imelo dovolj zaposlenih.
U?inke konzervativne politike že poznamo z naših ulic in se ne moremo izgovarjati s svojim neznanjem. ?e se sprehodimo po Metelkovi, vidimo kulturni boj konzervatizma s specifi?no generacijsko skupino. Podobe s sprehoda bi zlahka zamenjali za podobe s kakšnega vojnega obmo?ja. Na tako brutalen na?in obra?unava slovenska kulturna politika, lokalna in državna, s tistimi mladostniki, ki zahtevajo pravico do politi?ne emancipacije in neodvisnega intelektualnega zorenja. Javna kulturna politika ne more proizvajati vrhunskih umetnikov, lahko pa vzpostavi pogoje za emancipacijske procese, z njimi pa bo prišla tudi inovativnost in kreativnost, o katerih veliko govorijo evropski in slovenski politiki.
Drugi?, za primer zastarelega razumevanja nekega kulturno-politi?nega ukrepa lahko vzamemo prioriteto >dostopnost kulturnih dobrin in storitev<. Slovenski kulturni administratorji še vedno razumejo to prioriteto kot >decentralizacijo< iz ?asov Andr?© Malrauxja. Podobno kot v njegovih ?asih štejejo predstave in obisk kulturnih prireditev po podeželju in po zaostalih regijah. Že v 70-letih je francoskim intelektualcem in administratorjev postalo jasno, da z vsiljevanjem nacionalne kulture ne bodo spodbudili ljubezni do umetnosti po delavskih predmestjih in po kme?kem podeželju, medtem ko slovenski administratorji še vedno vsiljujejo muze ljudstvu na vso silo. Še vedno se niso pozanimali po priro?nikih o kulturnih politikah, da je potrebno najprej odpraviti ekonomske ovire in socialno izklju?enost, da bi ljudje sploh lahko obiskovali kulturne prireditve in kupovali kulturne dobrine in da bi kdaj lahko vzljubili lepe umetnosti.
V kontekstu neoliberalnih ekonomskih politik je ekonomska in socialna izklju?enost postala še bolj aktualna kot kdajkoli prej. To bomo pokazali na primeru statisti?nih kazalcev porabe slovenskih gospodinjstev za kulturo. Porabo slovenskih gospodinjstev za kulturo meri Statisti?ni urad Republike Slovenije (SURS) skupaj z rekreacijo pod naslovom >Kultura in rekreacija<. Slika 1 spodaj prikazuje porabo slovenskih gospodinjstev za kulturo in rekreacijo, ki smo ji za primerjavo dodali še nekaj drugih kazalcev: poraba za stanovanje, obla?ila, knjige in alkoholne pija?e.
?rta, ki prikazuje porabo za kulturo in rekreacijo, se med vsemi najhitreje vzpenja in nakazuje, da poraba strmo naraš?a, celo bolj kot poraba za stanovanje in obla?ila. Med statisti?nimi podatki pod skupino >kultura in rekreacija< smo lahko lo?ili samo nakup knjig kot porabo gospodinjstev, ki bi jo lahko imeli za kulturno. Na sliki vidimo, da se gibanje te ?rte spodaj ne ujema z gibanjem ?rte za kulturo in rekreacijo: ?rta, ki prikazuje porabo gospodinjstev za knjige, se spuš?a in dviga, nikakor pa ne sledi strmemu pove?evanju porabe, ki velja za celotno podro?je. Šport, avdiovizualne naprave ipd. so za gospodinjstva veliko bolj privla?ne potrošnje kakor pa kultura, zato je zmotna domneva, da poraba za kulturo raste vzporedno s porabo za šport in zabavo.
Na sliki vidimo, da se je poraba za stanovanja v zadnjih desetih letih pove?ala za trikrat. Rast osnovnih stroškov sili revnejše prebivalstvo, da se odpoveduje luksuznim dobrinam. Za primerjavo smo vzeli porabo gospodinjstev za alkohol, za katerega Slovencem naj ne bi bilo škoda denarja. Z revš?ino naj bi se poraba alkohola pove?evala tudi kot izhod v stiski, a statistika kaže, da Slovenci tol?ejo revš?ino trezni, saj je poraba alkohola v zadnjih letih upadla. Še vedno pa slovenska gospodinjstva porabijo za knjige pol manj kot za alkoholne pija?e. ?e ta poraba rahlo raste, je rast verjetno treba pripisati tistemu delu potrošnje, ki jo imenujemo >potrošnja s prisilo<, to je nakup šolskih u?benikov in delovnih zvezkov za šoloobvezne otroke.
S tem kratkim prispevkom smo poskušali pokazati, da pri pripravi programa za naslednje obdobje potrebno premisliti osnovne strateške odlo?itve. Ali bo Slovenija še naprej vodila avtarki?no politiko >nacionalne kulture< ali pa bo spodbujala emancipativno in ustvarjalno kulturo, ki je ne bo strah njenih svetovnih razsežnosti? Ali bo še naprej gluha za ekonomske probleme prebivalstva ali pa se bo spoprijela z ekonomsko in socialno izklju?enostjo? Ali bo Slovenija tekmovala s poceni in neizobraženo delovno silo v svetovni gospodarski tekmi ali pa bo dvigovala izobrazbeno raven vseh slojev prebivalstva, ne le elite? Preden se lotimo konkretnega programa za kulturo, bi si morali odgovoriti na ta osnovna vprašanja. Potem bi se bilo mogo?e zlahka spopasti z vsemi našimi komentarji in kritikami iz poro?ila Preobrazbe podro?ja kultur v okviru spreminjanja splošnih ekonomskih politik, v katerem smo analizirali izvajanje programa za kulturo v preteklem obdobju.
II. del - O prioritetah NPK 2004-2007
Slovenski jezik, njegova raba in razvoj
1. prioriteta: Slovenski jezik, njegova raba in razvoj
?e sledimo dikciji, s katero je jezikovna politika opisana v NPK, rabo jezika naj bi >uravnavala primerna jezikovna politika, ne z restriktivnostjo, temve? z ozaveš?anjem in spodbujanjem<. ?e v poro?ilu za leto 2004 še ni bilo toliko napisanega glede restriktivnih ukrepov, je v poro?ilu za 2005 prvi ukrep (>koordiniranje jezikovne politike<) poro?evalec razumel izklju?no kot poro?ilo o restriktivnih ukrepih, kršitvah, inšpekcijskem nadzoru in podobno. Poleg drugega ukrepa (>sprejetje zakona o javni rabi slovenskega jezika in skrb za njegovo udejanjanje<), so bili v prvih letih izvajanja NPK prav restriktivno-represivni ukrepi glavna skrb ministrstva na podro?ju izvajanja in koordiniranja jezikovne politike. Bati se je, da taka - ne spodbujevalna, marve? represivna in pokroviteljska -jezikovna politika sama spreminja slovenš?ino v manjvredno sporazumevanje.
Spodbujanje kulturne raznolikosti
2. prioriteta: Spodbujanje kulturne raznolikosti
>Spodbujanje kulturne raznolikosti< je druga prioriteta nacionalnega programa za kulturo, ki je definirana kot >pluralizem ustvarjanja in kulturnih dobrin< in >široka paleto ustvarjanja ne glede na zvrstnost, ciljno ob?instvo, estetski okus ali svetovni nazor<. Ko pa beremo poro?ili o izvajanju nacionalnega programa, se ta splošna na?ela zgubijo. Poro?ili pod poglavjem >Spodbujanje kulturne raznolikosti< se skoraj izklju?no ukvarjata z mednarodnimi podpornimi programi za slovenske projekte in se le površno dotakneta drugih ukrepov in kazalcev v okviru te prioritete. Edina slovenska programa, ki se pod to prioriteto omenjata v poro?ilu iz leta 2005, govorita o problematiki financiranja kulturnih dejavnosti etni?nih manjšin in o odpravljanju ovir za senzorno ovirane invalide, ?etudi je >kulturna raznolikost< veliko ve? kakor le izvajanje politi?ne korektnosti. Na?elo >kulturne raznolikosti< namre? izhaja tudi iz diferenciacije kulturne produkcije po njenih strukturnih zna?ilnostih, denimo institucionalna in neinstitucionalna kultura, tradicionalna in sodobna kultura, ali pa eksperimetalna in mladinska kultura, socio-kultura in podobno. V razdelku o kulturni raznolikosti tako ni niti besedice o neodvisno kulturni produkciji (ali vsaj o >izvajalcih javnih kulturnih programov oziroma projektov<, ?e uporabimo poimenovanje iz ZUJIK) ali pa mladinski kulturi, ki sta v Sloveniji pomembni ustvarjalni sili.
Dostopnost kulturnih dobrin in storitev
3. prioriteta: Zagotavljanje dostopnosti kulturnih dobrin in pogojev za ustvarjalnost in 8. prioriteta: Informatizacija v kulturi
V nacionalnem programu za kulturo sicer piše, da je cilj slovenske kulturne politike >zviševanje dostopnosti kulturnih dobrin in ustvarjalnosti<, vendar je edini ukrep, da bi bila kulturna ponudba bolj dostopna, spodbujanje geografske razpršitve kulturnih dejavnosti in regionalnega kulturnega razvoja. Prioriteta dostopnosti kulture se ne ozira 1. na ekonomsko dostopnost kulturnih blag in storitev ter 2. na posebne potrebe dolo?enih družbenih skupin (razen invalidov, ki jih program eksplicitno omenja). Dokument tudi ne omenja posledic pove?evanja revš?ine na participacijo v kulturi in morebitno odpravljanje teh u?inkov. V poro?ilu za leto 2005 je ob približno polovici predvidenih kazalcev zabeleženo le, da podatki >niso dostopni<, >niso na voljo<, ali pa da >na MK tega podatka nimajo<.
S problematiko dostopa do kulture je povezana osma prioriteta >Informatizacija v kulturi<. Cilj te prioritete je >pove?anje dostopnosti kulture, dostopnosti celovitih informacij o kulturi in zagotavljanje kvalitetnejšega strokovnega in znanstvenega vrednotenja kulture<. Ker ima skorajda polovica prebivalcev dostop do interneta, je razmišljanje o zagotavljanju dostopnosti preko svetovnega spleta upravi?eno, zlasti ker se bo odstotek uporabnikov verjetno hitro pove?eval. Vendar pa poro?ila o raznih projektih s tega podro?ja kažejo na fetišizacijo digitalizacije, saj gre za projekte katalogov informacij, ne pa za prenašanje kulturnih vsebin. Digitalni mediji bi lahko bili odli?na možnost za zagotavljanje dostopnosti do kulturnih vsebin, a teh možnosti - glede na aktualno strategijo kulturne politike - še nismo za?eli izkoriš?ati.
Kulturna vzgoja
4. prioriteta: Kulturna vzgoja kot ustvarjalna vzgoja
?etrta prioriteta ima resorsko in med-resorsko razsežnost. Medtem ko razsežnost, ki je v pristojnosti ministrstva za kulturo in javnih ali zasebnih zavodov, društev deluje dobro - z vzporednimi izobraževalnimi dejavnostmi za mlajše ob?instvo, delavnice za otroke, izobraževanje za umetniške poklice ipd., je med-resorsko sodelovanje šibko, predvsem na podro?ju šolstva, ki je za to podro?je najpomembnejše. Strategija spodbujanja kulturno-vzgojnih programov in projektov s sofinanciranjem je pozitivna, vendar je pomanjkljiva v to?ki, ko bi morala opredeliti dostopnost kulturno-vzgojnih programov in projektov vsem otrokom in mladostnikom. O odsotnosti dejavne politike na tem pri?a tudi podatek, da v splošnem delu poro?ili (splošne prioritete) ni enega samega podatka o uresni?evanju zastavljenih ukrepov glede na kazalce, ki so v tem primeru v NPK zelo konkretno in nedvoumno definirani. ?e so v poro?ilu za leto 2004 to kruto dejstvo poro?evalci še poskušali prikriti z navajanjem posrednih podatkov, so v poro?ilu za leto 2005 pri vseh kazalcih navedli le, da podatkov >ni na voljo<.
Podpora ustvarjalcem
5. prioriteta: Izobraževanje za poklice v kulturi in 7. prioriteta: Neposredna podpora ustvarjalcem
Peto prioriteto >Izobraževanje za poklice v kulturi< moramo obravnavati skupaj s sedmo prioriteto >Neposredna podpora ustvarjalcem<. Program izobraževanja za poklice v kulturi ima namre? smisel le, ?e vemo, kam z ljudmi s tako specialisti?no izobrazbo, zlasti tistimi, ki naj bi profesionalno delali v kulturi. Poro?ili skopo govorita o strukturi zaposlenih v javnih zavodih, vendar iz podatkov lahko zvemo, da je v javnih zavodih med zaposlenimi le peš?ica mladih ljudi in celo ti le za dolo?en ?as ali projektno. To predstavlja vsaj dve nevarnosti: prvi?, tako stanje ogroža prenos znanja s starejše na mlajšo generacijo, ki bo izginilo s staro generacijo, in, drugi?, ogrožena je zaposljivost formalno izšolanih mladih ljudi, ki nimajo ne virov za preživetje ne dostop do dela, za katerega so se izšolali.
Neusklajenost med novimi diplomanti in številom delovnih mest, ki so na voljo, se vidi v pove?evanju števila >samozaposlitev<. Primerjalni podatki kažejo, da število samozaposlitev v kulturi nekajkrat presega delež samozaposlenih v slovenskem gospodarstvu nasploh in da se od leta 2000 vztrajno ve?a število samozaposlenih v kulturi. Zanimanje za samozaposlitev v kulturi se je v Sloveniji pove?alo tudi zato, ker ministrstvo za kulturo tistim, ki dosegajo formalne pogoje (število objav, nastopov, nagrad ipd.), prizna prispevek za najnižjo pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Potem ko mladi diplomanti z umetniških akademij obupajo nad iskanjem službe, oddajo prošnjo za status svobodnega umetnika in za pravico do pla?ila za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. S tem dobijo vsaj osnovne pravice in ugodnosti, ki izhajajo iz dela, za preživetje pa tekmujejo na ponudbi ob?asnih del.
Podro?je kulture je obveljalo za izjemo v delovni zakonodaji, saj so mogo?e zaposlitve za dolo?en ?as tudi v primerih, ki jih delovna zakonodaja ne dopuš?a. Analiza fleksibilizacije zaposlitev v kulturi, ki smo jo raziskovalci Mirovnega inštituta opravili leta 2004 v okviru raziskave >Ekonomika kulture<, je pokazala, da se pri novih zaposlitvah pove?uje delež zaposlitev za dolo?en ?as, tako v gospodarstvu na sploh kakor tudi v kulturi. Poleg tega smo ugotovili, da delodajalci pri novih zaposlitvah ravnajo previdno in ve?ino delavcev najprej zaposlijo za dolo?en ?as in šele ?ez nekaj ?asa - glede na zakonsko dovoljene roke - te vrste zaposlitve v dolo?enem deležu spremenijo v zaposlitve za nedolo?en ?as.
Na ekonomsko krizo delavcev v kulturi pa kažejo tudi številni novi podporni programi, ki naj bi krizo ublažili. V sedmi prioriteti v podporo ustvarjalcem je veliko ukrepov, ki podpirajo ustvarjalce z raznimi štipendijami in z raznimi nadomestili iz naslova avtorskih pravic. Med njimi so delovne štipendije za pisce, ilustratorje ipd., >reziden?ne štipendije< za umetnike na podro?ju uprizoritvenih in intermedijskih umetnosti, glasbe ipd., razstavnine za vizualne umetnike. Že sama potreba po podeljevanju štipendij kaže na poostreni ekonomski položaj umetnikov in umetnic, ki se vse težje preživljajo neposredno s svojim delom. Poleg tega se delovne štipendije izpla?ujejo kot avtorski honorar, pri ?emer se celotni bruto znesek upošteva pri dolo?anju dohodninske osnove.
Nacionalni program za kulturo in obe poro?ili napovedujeta pravni režim avtorsko varovanih del kot pomemben ekonomski privilegij za avtorje. Imamo pa zelo redke podatke, kako je v resnici. Program za kulturo je sicer napovedoval spremljanje stanja na tem podro?ju, v poro?ilih pa nazadnje najdemo le kratke opombe, da podatki niso na voljo, razen v primerih, ko stroške nadomestil za razne pojavne oblike avtorskih pravic zagotavlja država (knjižni?no nadomestilo in razstavnina, denimo).
Kultura in gospodarski razvoj
6. prioriteta: Kultura kot kategorija razvoja: kultura kot generator gospodarskega razvoja, ?loveških virov, kvalitete življenja in socialne kohezivnosti
Kulturnim administratorjem manjkajo skoraj vsi podatki, ki bi lahko kakorkoli opisali kulturo kot kategorijo razvoja. Manjkajo podatki o izvenprora?unskih sredstvih za kulturo, število projektov o partnerstvu med državo in gospodarstvom, o številu novih delovnih mest, skratka, o skoraj vseh ukrepih (z delno izjemo ukrepa podpore programom in projektom za spodbujanje kulturnega turizma v poro?ilu za leto 2005) in kazalcih, zato je nadzor nad tem podro?jem za ministrstvo za kulturo izgubljen, prav tako tudi kolikor toliko smiselni posegi v to podro?je.
Velik problem še vedno ostajajo pomanjkljivi in za kulturno politiko ve?inoma neuporabni statisti?ni podatki, ki jih zbira Statisti?ni urad RS kot osrednja nacionalna institucija na podro?ju statistike. Negativne posledice so vidne v obeh dosedanjih poro?ilih o izvajanju NPK, zelo porazno stanje pa je prav na podro?ju povezovanja kulture in gospodarstva. Po drugi strani je potrebno povedati, da bi na dolo?enih podro?jih ministrstvo lahko prišlo do uporabnih podatkov tudi v sodelovanju z drugimi institucijami, ne le s Statisti?nim uradom RS. Dejstvo je, da je togost sistema SURS velika ovira za izvajanje nadzora nad NPK, a to vendarle ne sme biti izgovor za pomanjkanje kakršnih koli uporabnih podatkov o >kulturi kot kategoriji razvoja< v dosedanjih poro?ilih o izvajanju NPK.
Posodobitev javnega sektorja v kulturi
9. prioriteta: Posodobitev javnega sektorja v kulturi
Nacionalni program za kulturo ima za posodobitev javnega sektorja zelo konkreten cilj ali pilotni projekt. V programskem obdobju naj bi se vsaj dva javna zavoda preoblikovala v gospodarski družbi ali vsaj tri javni zavodi v ustanove. Poro?ilo za leto 2004 ugotavlja, da se kaj podobnega ni zgodilo. Nasprotno, v letu 2004 se je preoblikoval Cankarjev dom iz ob?inskega javnega zavoda v državni javni zavod, podobno kot že prej SNG Maribor in SNG Nova Gorica. Ve? institucij torej prehaja v državni javni sektor, kakor ga zapuš?a. Kakorkoli že, poro?ili nazorno pokažeta, da noben ukrep za posodobitev javnega sektorja v kulturi v prvih dveh letih izvajanja NPK ni bil uresni?en. Glede na obširno pojasnilo v uvodu tega razdelka v zadnjem poro?ilu je malo verjetno, da se bo karkoli glede tega spremenilo do konca programskega obdobja.
Sodelovanje z nevladnimi organizacijami
10. prioriteta: Sodelovanje z nevladnimi organizacijami
Poleg tega, da so producentke in izvajalke umetniških ali kulturnih programov, naj bi bile nevladne organizacije tudi partnerice pri pripravi predpisov, odlo?itev in vrednotenju ukrepov. Ko pogledamo splošno vklju?enost >civilne družbe< v procese odlo?anja ministrstva za kulturo, vidimo, da ministrstvo obravnava >civilno družbo< izrazito normativisti?no ter da ne lo?uje med nevladnimi organizacijami in civilno družbo. Pod prioriteto sodelovanja z nevladnimi organizacijami poro?ilo za leto 2004 navaja razna telesa, ki so dejansko sestavni del politi?nega aparata v civilni obleki. Najvišje civilno telo na ministrstvu za kulturo je Nacionalni svet za kulturo, ki ga sicer imenuje Državni zbor RS, vendar na predlog ministra za kulturo. V postopkih odlo?anja o financiranju kulturnih programov sodelujejo strokovne komisije, ki jih nastavlja minister sam. Ti predstavniki >civilne družbe< na ministrstvu so torej imenovani s strani ministra za kulturo in pod njegovim nadzorom. Splošno posvetovalno funkcijo naj bi imela tudi Kulturniška zbornica Slovenije, ki v praksi na žalost deluje samo v manjšem in za širša družbena vprašanja manj pomembnem delu svojih z zakonom dolo?enih pooblastil. Rezultat je, da >civilna družba< (v smislu državljanskih pobud, ki niso nujno institucionalizirane ali kako druga?e strogo formalizirane) skupaj z nevladnimi organizacijami (kolikor niso reprezentirane skozi Kulturniško zbornico) - strogo formalno gledano - nima dostopa do opravljanja nalog, ki ji jih predpisuje nacionalni program za kulturo. Pomanjkljivost ZUJIK se kaže tudi v tem, da v poglavju "Sodelovanje civilne družbe" ni predvidel možnost vpliva tistega dela civilne družbe, ki ga sestavljajo uporabniki kulturnih dobrin.
Tako kot pri mnogih drugih prioritetah, moramo tudi pri tej poudariti, da poro?ili docela ignorirata predvidene kazalce iz NPK. Poro?ili se bodisi izgovarjata, da ministrstvo kazalcev ne spremlja zaradi domnevne >nenatan?ne opredeljenosti< ali pa preprosto navedeta, da se kazalci >v navedeni obliki ne spremljajo<. V tem primeru gre za jasne in kvantificirane kazalce, ki se nanašajo na spremljanje ukrepov ministrstva za ve?jo vklju?enost nevladnih organizacij pri pripravi ukrepov ali predpisov ter njihovemu vrednotenju. V poro?ilu za leto 2004 ni naveden en sam ukrep ali predpis, ki ga je pripravilo ministrstvo in je povabilo nevladne organizacije k sodelovanju pri pripravi ukrepa ali predpisa. V poro?ilu za leto 2005 pa je naveden le osnutek Zakona o obveznem izvodu publikacij, ki je bil usklajen z nevladnimi organizacijami in, širše, civilno sfero, preden ga je potrdila vlada marca 2005. To je vsekakor zelo malo za dvoletno obdobje in to dejstvo nam veliko pove o odnosu ministrstva do nevladnih organizacij v kulturi.
