Uvod in izhodiš?a
V Koordinacijskem odboru seniorskih organizacij Slovenije (KOSOS), in v drugih telesih in organizacijah s podobnim ali istim "seniorskim" poslanstvom, smo se v preteklem letu (2006) skupaj in tudi z nekaterimi zainteresiranimi, ve?krat pogovarjali o položaju in možnosti odzivanja seniorjev in njihovih asociacij (NeVladnih seniorskih Organizacij - NVsO) glede na:
- Stalno ponavljajo?e evropske in doma?e ocene ter kritike obstoje?ega in predvsem prihodnjega stanja pokojninskega javnega zavarovanja, socialne varnosti sedanjih in bodo?ih upokojencev in razdelitvi dav?nih ter drugih bremen v zvezi s tem; o potrebi po daljšem vztrajanju v zaposlenosti ( 55- 64 ali do 67 in do napovedanih 70 let); o skorajšnjih javno-finan?nih težavah (2012, 2020) in drugih nujno potrebnih rešitvah. Skoraj ni dneva v katerem se ne bi mediji lotili tega problema. Obiskovalci iz evropskih institucij in tudi iz MDS ter OECD pa to že skoraj obredno ponavljajo, z utemeljenimi namigi o prihodnji vzdržnosti javnih financ in potrebnem prilagajanju in reformah.
- Tako so postale doma?e razmere skoraj sovražne za upokojence ali seniorje, saj mladi in "resni ekonomisti" predlagajo radikalne spremembe, brez ustreznih politi?nih priprav; uporablja se množica tujih izkušenj, podatkov in izkazanih dejstev ter ocen (Lisbona, Evropska komisija, OZN, OECD, IMF ipd.), oblikujejo se izbrani doma?i modeli podatkov in še ?akamo na nove. Reformni ukrepi sedanje vlade zamujajo napovedujejo pa precejšnje spremembe. Dolo?amo in iš?emo države in modele, ki so primerni za vzor za ta segment razvojne politike in tudi odlagamo rešitve s trditvijo, da so reforme že "prijele" in da že delujejo. Vseživljensko u?enje ima podobne težave, posebej ko govorimo o generaciji 50+.
- Vsi pa zanemarjajo položaj in možnosti nevladnih seniorskih organizacij (NVsO). Te in vanje vklju?eni ali nevklju?eni seniorji so postali pretežno "pacienti" raznih uradov, raziskovalcev in ponudnikov tržnih in netržnih storitev zanje, kar je dokaj protisloven položaj, ?e ne že paradoks. NVsO-ji in seniorji so tako v praksi bolj objekti, kot subjekti reševanja nastale in pri?akovanih rešitev, klub temu, da so najbolj množi?na socialna skupina v državi. Vprašanje je, zakaj tako hitimo v pokoj in kako, da se stalno odpira vprašanje vseživljenskega u?enja, ki je sicer sestavina na novo definirane varne prožnosti. Samo ob predpostavki produktivne uporabe znanja in veš?in ima u?enje tudi ekonomski smisel. U?enje za dušo, kot družnje in duševna rekreacija je seveda potrebno, vendar ima ekonomsko manjši pomen.
- Opozarjanja na položaj seniorjev in njihovih NVsO-jev so pogosto celo šizofrena. Delali naj bi ve? in dalje ter bolje, se po potrebi še reaktivirali, vseživljensko izobraževali, osvajali nova in dodatna ICT znanja ter jezike, sami financirali svoje širokopasovne priklju?ke in ra?unalniško opremo, pla?evali kotizacije in potne stroške za izobraževanja, se dodatno navadili na flexicurity in ostali zdravi, da bomo po potrebi poklicani. Vmes pa živeli v svojih gospodinjstvih in ?akali na poziv.
- Torej naj bi bili tudi rezervna armada za naše delodajalce in naj bi ob že znanem sedanjem strukturnem in nastajajo?em splošnim pomanjkanju delavcev na konkretnih podro?jih in za vsak slu?aj polnili še dodatne zavarovalniške in druge stebre. Ob tem naj bi se udejanili še kot varuške in donatorji svojim otrokom in vnukom ter utegnili še odgovarjati na o?itke resnih (ne ve? mladih) ekonomistov in drugih analitikov v Evropski komisiji, ki napovedano krizo za vzdržnost pokojninskega zavarovanja, reforme socialnih držav in vse to obešajo kar sedanjim seniorjem in upokojencem.
- Taka in podobna opozorila najve?krat nimajo ustreznega strokovnega odgovora, tako ne v medijih, kot tam kjer se o tem politi?no odlo?a. V pestrosti razvojnih ukrepov in politik (vizije, resolucije, strategije, nacionalni in podobni programi ter projekti, evropske in svetovne usmeritve in opozorila) je že na vladni ravni težko koordinirati aktivnosti in še za to potrebuje vlada posebno službo in pripravlja posebno Uredbo. Usklajevanje novih konkretnih tudi razvojnih politik, ki zadevajo položaj seniorjev je torej tudi pred NVsO-ji in tudi pred politi?no organiziranimi seniorskimi skupinami.
- Sledi tudi dejstvo, da so med drugim napovedane reforme sedaj po skoraj treh letih obti?ale na pomanjkanju dovolj trdnih strukturiranih in ustreznih podatkov predvsem o generaciji 50+, njenem stanju in statusu, premoženjih in prihodkih, delovni pripravljenosti in podobnem. Tudi vklju?evanja v potrebna dodatna raziskovanja v Uniji in širše niso bila uspešna in nekatere reformne naloga za podro?je oskrbe s podatki in izkazanimi dejstvi so obstale na pol poti.
Izdelkov in dokumentov ter, ki bi povezano pojasnjevali stanje v generaciji 50 +, ki jo kmalu vklju?evala polovico prebivalstva nimamo. (Imajo jih naše sosede in še kdo in gotovo so potrebni tudi zaradi analitskih potreb tujih investitorjev, ne samo za doma?e razvoje politike.
Izbor iz povedanega in po slabih izkušnjah iz preteklih sodelovanj, ko smo za našo vladno seniorsko strategijo imeli kot posamezniki in NVsO- ji na voljo za pripravo pripomb 2 dni in tri no?i, brez možnosti medsebojnih usklajevanj in ko je bilo vse že v vladni proceduri je jasno, da je treba nekaj storiti in se strokovno organizirati in vsebinsko pripraviti. In se izobraziti ali nau?iti tudi za tako delo z vladnimi organi.
Mislimo, da je treba zaradi tega in potrebnega dialoga urediti nekatere zadeve in se vprašati (?udno vprašanje) ali so naši ljudje zaposleni in drugi in delodajalci dobro vsebinsko pripravljeni na vseživljensko u?enje svojih zaposlenih? Ali imamo cilje strategije in vizije in ?e so prave in kako jih je možno izvesti brez sodelovanja NVsO-jev in drugih nevladnih organizacij?
Oblik in ciljev ter vsebin izobraževanja in šolanja je veliko
Ni težav s tem, da se ljudje ne bi u?ili, tretja univerza je s svojimi uspehi izrazit primer, kako se starostniki ali seniorji odlo?ajo za izobraževanja. Jeziki in umetnostna zgodovina ter podobno, pa v ve?ini primerov niso izobrazba za poklic ali za zaposlovanje in ostajanje na delu za deficitarne poklice. Manjkajo nekateri tehniki in inženirji, medicinsko osebje in sestre. gradbeniki, varilci, zmanjkuje kmetijcev, ni gozdarjev in podobno. Potrebe po delavcih vidi zasebni sektor druga?e, javna uprava pa pretirava z formalnimi zahtevami, saj na njioh lahko naslonimo tudi pla?e in pla?ne razrede.
Vpis v srednje šole upada, prav tako v devetletke, torej je redka in resna priložnost, da naredimo po novem vse finsko - vse preusmerimo v šolanje, tako mladino kot odrasle. Ali smo tega sposobni ne vemo. Ankete in ravnanja še naprej kažejo predvidljive disproporce in v?asih ?udna ter neprijetna "rangiranja" naše države.
Med najpomembnejšimi so zaostanki na prilagajanju prožne zaposlitvene zakonodaje, ki je pogoj za ostala prožna ravnanja zaposlenih in zaposlovalcev in okvir za vseživljensko u?enje. V ospredje pa nasprotno prihaja pla?ani ?as prisotnosti na delu, prazniki, pla?ane malice in vemo, da prihodnost glede ne demografske spremembe ni najboljša. Zaenkrat sta dinami?nost in prožnost doseženi v pospešenem odhajanju v pokoj in pri obrambi ali celo pove?evanju tudi monopolnih pravic nekaterih socialnih skupnosti, ki se dobro znajdejo predvsem na zaprtem trgu doma?ih storitev.
Nekateri primeri
Države s podobnimi težavami, a bolj razvite od nas rešujejo težave na razli?ne na?ine.
Moderne tehni?no podprte komunikacije in u?enje za njih in z njimi
V nalogi Status Seniorjev (IER), v delu projekta "Starejši pomagajo starejšim" (ZDUS, Slovenska filantropija), pri delu nevladnih seniorskih organizacij (NVsO) in drugih NVO-jev in tudi v življenju ljudi zlasti tudi seniorjev so med najpomembnejšimi zadevami komunikacije in pridobivanje potrebnih ter predvsem njim prilagojenih potrebnih ali zaželjenih sporo?il. S sporo?ili pridobivamo novice ali informacije, ki nam ko smo jih "konzumirali", pove?ujejo znanje in popolnoma ali delno zadovoljijo pred tem izkazano potrebo po novem znanju.
Omrežna izobraževanja so pogosto zahtevna in preve? nekontrolirana, vendar so lahko dobra ali sedaj nujna osnova za pri?akovane premike. V tako razumljenem svetu ljudi zavestnih bitij komunicirajo med seboj tisti, ki si imajo kaj povedati, bolje pa tako družbo dolo?ajo vsebine, ki jih udeleženci izmenjujejo med seboj . Seveda so tudi ravnanja na tej osnovi pravo dolo?ilo za informacijsko družbo in ne stroji ali internet ali samo ?isto e-poslovanje. Tako je treba razumeti in v?asih dopolniti tudi strategije razvoja informacijske družbe ali varovanja starejših pri nas, ki pogosto dolo?ajo starejše kot posebno skupino ljudi, ki jim je treba pomagati na višjo tehni?no raven komuniciranja, a se ne na?in komuniciranja kot vsebine ne prilagajajo realnim potrebam in možnostim te skupine ljudi.
Posebno vprašanje je, ?e se bo ostajanje na delu do dopolnjenega 70 leta resni?no stimuliralo tudi na na?in pomo?i starostnikom na domu. Kako se bodo starejši potrebni takih pomo?i in veš?in že danes vklju?evali v taka moderna poslovanja in upravljanja. In kako bodo preživeli trenutek prehoda v pokoj in ?akali na nov poziv.
Potrebe po znanju v generaciji 50+ in nova definicija aktivnega prebivalstva
Osebne potrebe in potreba delodajalca po uporabnih sporo?ilih in znanju naj bo merilo in ne sama komunikacija tudi za seniorje. Predvsem pa naj bo ICT tudi eden od medgeneracijskih mostov takoj danes in tudi za ?as, ko bo aktivno prebivalstvo vsaj za razviti svet definirano druga?e. Danes je ta skupina dolo?ena med 15 in 65 letom. Prihodnost pa bo ali je že druga?na aktivni bomo med 19 in 70 letom. Vstopanje v delo pred 19 letom (sekundarna izobrazba za poklic) bo manj pogosta in izstopanje iz formalnega dela pa je že danes zaželeno tudi v EU z dokon?anim 70-tim letom. Ves ?as nas bo spremljala dinami?no razvijajo?a se informacijsko komunikacijska tehnologija in pri?akovano zlivanje ve?ine medijev; informatizacija industrijskih opravil že hitro sledi informatizacija administrativnih opravil, tako v zasebnem kot v javnem sektorju. Potrebe po znanju se bodo hitro spreminjale, ICT pa nam lahko bistveno pomaga. In seniorje ne smejo ostati izven te možnosti.
Na voljo so nam komunikacijska omrežja (oži?ena ali brezži?na). Tehnologija tu sama ni ve? ve?ji problem, problem je njeno sprotno razumevanja in osvajanje, posebej za seniorje in skupine, ki generacijsko niso zrasle z njo. Digitalna lo?nica ne nastaja z odhodom v pokoj, pa? pa veliko prej, že ne delovnem mestu, z upokojitvijo pa sama ureditev najve?krat zaradi nesmiselnega administrativnega radikalnega konca sodelovanja z delodajalcem, to lo?nico še hitro poglobi. Tako ostane vprašanje vsebin in smisla ter smeri u?enja.
Vsebine in funkcionalna nepismenost ter generacija 50+
Nov problem so pridobljene in shranjene vsebine v e-dokumentih, katerih število eksplozivno naraš?a in potrebe po njihovem kasnejšem preu?evanju tudi. Seniorji imajo tu precej težav, verjetno ve? kot ostala slovenska populacija.
?e bomo razumeli vsebine in ?e jih ne bo preve? (prelivanje preko roba posode, ali redundanca oz. abundanca), se bomo sre?ali še z oceno naše slovenske funkcionalne nepismenosti, kjer se mednarodno tudi nismo dobro odrezali . Tu smo med slabimi - okrog 60 % anketiranih prebivalcev ni izpolnilo pri?akovanj v 2003. Prav gotovo je profil udeležencev te raziskave glede na njihovo starost (50+) še nekoliko manj funkcionalno pismen. Pri?akovanja pa velika - e-poslovanja z javno upravo in podobno so za prebivalstvo še problem za upokojence in starejše pa še ve?ji.
Znanje in pragmati?no ravnanje
Kaj bomo naredili s tem novim ali obnovljenim znanjem in kako se bomo pragmati?no ravnali na tej osnovi je navidezno naš osebni problem. Vendar, ?e smo še v poklicu, je zanemarjanje pozornosti na tem podro?ju lahko velika težava. Seveda na koncu agregatno nosi posledice tudi družba, ki pri?akuje vseživljensko u?enje v dolgoživem življenju in celo samorganiziran flexiurity. Neustrezna zakonodaja pred in po upokojitvijo in usodne upokojitvena lo?nica brez ustrezne "prehodnice" še pospeši razlike. Izobraževanje za dinami?ne prehode ?ez digitalno in upokojenko lo?nico je torej nujna zadeva.
Materialni in drugi viri za vseživljensko u?enje
Ljudje hitro izgubijo strokovno in poklicno delovno kondicijo, ?e smo jih tako lahko izlo?ili iz obnavljanja znanja in že prej tudi pri 50 desetih letih "odrezali" od materialnih virov za izobraževanje. Avtorju tega sestavka ni jasno - kako naj gradimo varno prilagodljivost ali flexiurity, ?e ne vložimo veliko ve? pozornosti in pomo?i v osvajanje in ohranjanje omenjenih tehni?nih veš?in in organizacijskih in znanj v generacijo 50 + in jo brez tega pripravljamo za naslednjih delovnih 20 let, ?e ne bodo ustrezno vklju?eni vsaj v tako delo že danes.
Strategija informacijske družbe,
ki je v interni razpravi v vladi, kriti?no obravnava vse segmente te po evropsko definirane družbe, omeni, da je treba posebej pomagati starejšim, ženskam in vsem ostalim tako imenovanim socialnim manjšinam. Ne pove to?no kako in s ?im. Ne verjamemo, da je ali širokopasovno priklju?evanje resni?no tako pomembno, da bo nujno kon?ano 2015 (pozno kaj) in ali ne bi bilo bolje primerno vzgajati uporabnikov, ki pa so - kako protislovno?, že svetovni prvaki v pošiljanju in sprejemanju 121 e-sporo?il dnevno. Skrbi nas ?udno dejstvo, da smo tako s takimi vodi pred ZDA, ki pa so bile vsaj do sedaj vedno prve v inf. družbi. Verjetno so ZDA in druge države (J.Koreja) o?itno so prve pri uspešnem pragmati?nem vidiku sporo?anja in razumevanja informacijske družbe. Zato moti predvsem naš doma?i pristop v omenjeni strategiji razvoja inf. družbe, ki za ideal jemlje evropsko dogajanje in administrativni okvir in kon?a na meji Evrope tako teritorialno, kot konceptualno. Seveda moti tudi podatek, da so starejši v omrežja(interne vklju?eni z 15 %. Kaj narediti s tem in kako, ali imamo materialne osnove za reševanje te lo?nice?
Splošne in konkretne vsebine izobraževanja in seniorji
Važne so torej vsebine in izkazane potrebe po znanju in sporo?ilih potrebnih za zadovoljevanje teh potreb, ki so pravi razlogi za komuniciranje. V omrežje vsaj zaradi racionalnosti naložimo najvažnejša za seniorje pomembna gradiva in sporo?ila na ustrezne uporabi prijazne spletne strani, kjer lahko motiviran posameznik najde zaželeno in tudi sam prispeva svoje. Tu lahko ustvarimo tudi možnost, da uporabnika osebno preko mreže (e-naslov) obvestimo, da je nov dokument na voljo, kar je neke vrste e-abonma.
To po?nejo že skoraj vsi tudi za veliko manjšo kot je sedanja seniorska ali upokojenska populacija. Skoraj vse klasi?ne oblika tiskov vzporedno prehajajo v digitalne oblike in v take mreže. Poleg tujih, tudi skoraj vsi naši dnevni ?asopisi in njihova posebna sporo?ila. Vidno in zvok se mešata in menjata ter povezujeta in vse se zliva v ogromen komunikacijski ocean.
Kot kaže, bodo papir in drugi mediji še ostali, dokumente ali sporo?ila lahko tiskamo sami, doma v klubu, v društvu, shranjeni so v mreži in na voljo vsem.
?e koga ne zanimajo samo seniorske vsebine, je v omrežju na voljo vse ostalo, saj se poklicna kondicija in drugi in potrebna znanja tudi nahajajo v mreži in ob možnih dinami?nih spremembah poklicne zaposlitvene zakonodaje še kako potrebna.
Veliko nevladnih organizacij že ima redna glasila, ki izhajajo v spletni obliki in je njihova uporaba podobna. Moj razmislek velja za možnosti skupnega e-komuniciranja v okviru in med NVsO (Nevladne seniorske organizacije). Ideje je ena od možnih rešitev. Varianta je izhajanje v dveh alternativah v e-obliki in klasi?na papirna. Sledenje je tu nekoliko bolj konzervativno, vendar s tako s tako publikacijo že lahko stopam v novi svet "linkov" in povezav na vladne in druge dokumente in v tuje zbirke podatkov. V gospodinjstvih, zlasti v mlajših, ve?jih in kolektivnih je kar nekaj ?lanov (50% gospodinjstev ima priklju?ek na mrežo), ki lahko pomagajo pri dodatnem omrežnem iskanju, na osnovi dolo?anja problema in vprašanj v "klasi?nem" dokumentu.
Zaklju?ek
Spremembe delovne, pokojninske in zdravstvene zakonodaje, upoštevanje premoženj in ne samo prihodkov zaposlenih in strukturirano tudi generacije 50 + bo sprožilo prave razloge za spremembe in razvoj vseživljenjskega u?enja. Ker bodo ob napovedi zmanjševani javnofina?ni prihodki in odhodki in drugi viri bo odlo?itev za samoizobraževanje samofinaciranje in certifikacijo teh znanj in veš?in dokaj pomembno.
- Infrastrukturne korake in naložbe naj naredi država, zlasti za opremljanje seniorskih gospodinjstev z ustrezno prilagojeno ICT opremo in standardnim znanjem, ter z investiranjem in podporo v dodatne seniorske vsebine
- Delovna zakonodaja naj se preoblikuje na trajnih osnovah v obliki, ki omogo?a razmislek in ukrepanje posameznikov in skupin za pravo?asno odlo?anje o svojih lastnih korakih za svoje vseživljensko izobraževanje za vsaj 10 let naprej.
- Varna prožnost naj velja na bolj trajnih osnovah in okvirih, kjer bo zakonsko zagotovljeno možno pla?evanje starejših tako, da zaradi tega ne bodo izgubili pokojnine.
- Razmisliti o tem, da se omogo?i vsaj za nekatere poklice sporazumno vsaj 1 pla?an ali nepla?an delovni dan delovne prisotnosti v prejšnjem ali drugem podjetju, kar naj omogo?i vzdrževanje delovne kondicije in veš?in za kake nove potrebe.
- Država, zbornice in drugi naj ustrezno obveš?ajo o potrebah in možnostih ter zagotovijo zaposlenim lastno odlo?anje o vseživljnskem u?enju.
- Skupni omrežno podprt za vse odprt Evidence Based Aginig naj vsebuje dovolj podatkov in izkazanih tudi razli?nih dejstev za lastno odlo?anje o svojem uporabljenem še v formalno delu usmerjenem u?enju.
- Vloga NVsO in drugih NVO naj se ustrezno dolo?i in se razdeli delo med vsemi sektorji (zasebni, javni, nevladni, gospodinjstva).
