Organski sistemi in participacije
Organski sistemi se bistveno razlikujejo od mehanskih po tem, da so samoregulativni. Medtem ko delujejo mehanski sistemi po na?elu zunanjega vzroka in so pognani v gibanje po zunanjem impulzu (deus ex machina), so organski sistemi samogibni in delujejo po na?elu notranjih vzgibov (spontano).
?e prevedemo splošne sistemske teze iz zgornjega odstavka v sociološki jezik, potem moramo najprej poudariti, da so socialni sistemi živi sistemi in kot taki tudi samoregulativni (Bertalanfi).
Participacija je samo ena izmed lastnosti oziroma manifestacij samoregulirane narave organskih sistemov. Participacija potemtakem ni pravica, še manj privilegij, ampak eksisten?na nuja slehernega organskega sistema.
Organski sistem je lahko nasilno degradiran v mehanski v primeru ?e mrtvi?i (mortificira) individualno ali kolektivno participacijo ?lanov, ki delujejo znotraj njega. Ko je enkrat omrtvi?ena spontana participacija posameznikov oziroma skupin, je zagon mehaniziranega sistema mogo? le od zunaj in sicer od vladajo?e elite, ki poganja pasivne množice.
Hierarhi?ni sistemi in participacija
Tradicionalni hierarhi?ni sistemi kot sta vojska in cerkev, pa tudi moderni industrijski sistemi, so primer sistemskega onemogo?anja spontane participacije. Namesto te uveljavljajo prisilno ali pa manipulirano participacijo. Ti dve nista produkt zlonamerne dejavnosti elite, ki ?lane utesnjuje v vlogo izvajalcev, ampak strukturna posledica hierarhi?ne ureditve. Njeno >nenaravno naravo< najbolje pojasnjujejo sado-mazohisti?ni odnosi med ?lani hierarhi?ne organizacije. V njej namre? prevlada vertikalnih odnosov sili posameznika, da je mazohist do nadrejenih in sadist do podrejenih.
Kljub prevladi sadomazohisti?nih odnosov pa so hierarhi?ni sistemi izredno stabilni, kar nam potrjujejo tudi stoletja dolgo življenje hierarhi?nih organizacij, kot so cerkev in vojska. Skrivnost njihove sprejemljivosti za ?lane je v ugodnostih, ki jih nudi posamezniku tako imenovana >neodgovorna participacija< (Crosier). Posameznik ne tolerira hierarhi?ne organizacije samo zaradi tega ker lahko svoj mazohizem kompenzira s sadizmom navzdol, ampak tudi zaradi tega ker je sistemsko omejen na programirano participacijo, se pravi na izvajanje ukazov (nalog, planov itd.), za katere nosijo odgovornost nadrejeni. Odtod >neodgovorna participacija< kot privilegij.
Nehierarhi?ni sistemi in participacija
Participacija pa je problemati?na tudi v nehierarhi?nih sistemih, ?e je mo? v njih asimetri?no porazdeljena. Mulder je s tem v zvezi eksperimentalno dokazal, da se z bolj intenzivno participacijo razlike v mo?i med ?lani organizacije pove?ujejo, ?e so že v izhodiš?u velike in zmanjšujejo, ?e so v izhodiš?u majhne. Participacija ima potemtakem emancipativno funkcijo šele tedaj, ?e poteka v nehierarhi?ni organizaciji v kateri je družbena mo? dokaj enosmerno porazdeljena med posamezne ?lane in socio-profesionalne skupine. Pri tem je najbolj pomembno ravnovesje med znanjem (strokovnjakov) in mo?jo (managerjev). Znanje samo po sebi namre? ni mo?, ampak (pre)pogosto najbolj bole?a oblika nemo?i in sicer v situacijah, ko so nosilci znanja degradirani v neavtonomne izvajalce. Kot izvajalci ne pripravljajo strokovne alternative, ampak že sprejete (neformalne sklepe) naknadno utemeljujejo.
Stalno prisotna težava s katero se nehierarhi?ne in egalitarne organizacije sre?ujejo pa je vzdrževanje visoke stopnje integracije, ki je pogoj za njihovo u?inkovitost. Spontana participacija, ki dopuš?a osebno integriteto posameznika in s tem omogo?a njegovo ustvarjalnost, še ne rešuje problemov, ki so povezani s socialno integracijo in z uspešnostjo organizacije. Takšne organizacije so pogosto tako imenovane >loosely coupled anarchies< (March), ki dopuš?ajo sicer visoko stopnjo individualne kreativnosti hkrati pa so obsojeni na nizko stopnjo organizacijske u?inkovitosti. Nizko stopnjo koordinacije vzdržujejo s centripetalnim usmerjanjem ?lanov, na podlagi intenzivnega informiranja o projektih, programih in na podlagi identificiranja ?lanov s poslanstvom organizacije.
Javno-privatno partnerstvo (PPP) in participacija
Javno privatno partnerstvo (PPP ali Public-Private Partnership) je bilo pred dvajsetimi leti zasnovano kot pretežno neoliberalni model za katerega je bila zna?ilna enostranska komercializacija in privatizacija javnega sektorja. Pod imenom Novi Javni Management je šlo predvsem za to, da se med privatnim in javnim sektorjem uveljavijo tržni odnosi. V zadnjem desetletju pa se med njima vse bolj pogosto poudarja partnerstvo. Partnerstvo je lahko opredeljeno zgolj kot pogodbeno razmerje ali pa kot kolaboracija med njima Za kolaboracijo je zna?ilno da so sredstva skupna, skupno je tudi oblikovanje in izvajanje projektov in da je skupno tudi tveganje.
Meje participacije se širijo prav zaradi partnerske narave PPP, saj le ta temelji na bolj izena?eni distribuciji mo?i, se pravi na poliarhiji, v >katero se strokovnjaki laže vklju?ujejo< (Coghil in Woodward, 2005,92). Še bolj se širi prostor za participacijo v primerih, ko gre za partnerstvo med javnim organom in nevladnimi, neprofitnimi ali volunterskimi organizacijami. V teh primerih so partnerski odnosi tudi manj odvisni od tržnih razmer.
Osnovna prednost, ki je v partnerskem preraš?anju planske hierarhije in tržne stihije, je hkrati tudi osnovna slabost PPP, saj v rudimentarni obliki ohranja vse zgoraj omenjene anarhoidne in hierarhi?ne planske zna?ilnosti regulacije. Za preseganje teh težav je potreben tretji neodvisni mediator, ki je obi?ajno agencija, fundacija ali ustanova. ?e deluje kot neodvisen mediator krepi pluralisti?no omrežje v katerem prevladuje poliarhi?na distribucija mo?i. ?e pa mediator ni samostojen, ?e je samo leva roka vladnega organa, se razraš?a kolonizacija nevladnih organizacij kar politizira odnose v pogodbenih organizacijah in mrtvi?i odnose med izvajalci in uporabniki.
Kolonizacija v obratni smeri pospešuje možnost uveljavljanja privatnih interesov na ra?un javnih in s tem tudi možnost za širjenje korupcije. Protiutež kolonizatorskim in koruptivnim težnjam ni samo ohranjanje neodvisnega statusa in vzpostavljanje jasnih pogodbenih odnosov, ampak predvsem utrjevanje koalicij med izvajalci in uporabniki. ?e pa izvajalci ohranijo profesionalno avtonomijo in ?e imajo uporabniki možnost u?inkovite evalvacije storitev, so možnosti koloniziranja in tudi korupcije znatno omejene.
Participacija v Sloveniji
?e merimo demokracijo z mo?jo civilne družbe in ne s številom in mo?jo parlamentarnih strank, potem lahko re?emo, da Slovenija nima razvite demokracije.. Mednarodne raziskave namre? kažejo na to, da je bilo v letu 1990 v Sloveniji ob?utno manj ljudi v?lanjenih v volunterske organizacije kot v ve?ini od 32 držav, ki so bile takrat zajete v raziskavo. (Rus,Toš 2005). Deset let kasneje se je stanje bistveno zboljšalo, saj se je delež ?lanov v prostovoljnih organizacijah pove?al kar za dvakrat ali trikrat, v primerjavi z drugimi državami pa se je Slovenija povzpela iz dna na povpre?no raven. Pri tem je treba poudariti, da se je ?lanstvo pove?alo v 13 od 15 razli?nih tipov prostovoljnih organizacijah. Izjemo predstavljajo le politi?ne stranke in sindikati, v katerih v tem desetletju ne beležimo rasti ?lanstva. To nas seveda pripelje do sklepa, da se je v omenjenem desetletju dogajalo dvoje: depolitizacija življenja in socializacija, ki se kaže v porastu ?lanstva tako v egocentri?nih kot tudi v alocentri?nih prostovoljnih organizacijah (tistih ki niso omejene zgolj na zadovoljevanje potreb svojih ?lanov):
Primerjave z drugimi deželami pa nam razkrivajo tudi to, da je slovenska civilna družba bolj tradicionalna kot so druge. V Sloveniji je namre? nadpovpre?no število ?lanov v sindikatih in organizacijah lokalnih skupnosti kot v drugih zahodnih evropskih državah, manj ?lanov v okoljevarstvenih, ženskih in mirovnih gibanjih (?eprav še vedno ve? kot v drugih vzhodno-evropskih državah):
?e tem podatkom dodamo še dejstvo, da so v vodstvih ve?ine volunterskih organizacij predstavniki parlamentarnih strank, da gre torej še vedno za kolonizacijo volunterskih organizacij po politikih, potem lahko re?emo, da naša civilna družba še ni ustrezna protiutež in ustrezno mo?en partner parlamentarni demokraciji. To dejstvo najbrž prispeva tudi da so v primerjavi z drugimi evropskimi deželami aspiracije po neposredni participaciji v odlo?anju v Sloveniji nadpovpre?ne, aspiracije glede posredne participacije pa podpovpre?ne. V spolitiziranem ozra?ju svoboda govora verjetno nima dovolj u?inkovite vloge.
Prav tako si ne obetamo ustreznega širjenja participativne demokracije s strani institucionalne strukture, saj so analize nekaterih zakonov, ki usodno opredeljujejo razmerje med državo in civilno družbo pokazale, da zakonodajne rešitve zagotavljajo povsem dominantno vlogo ustanoviteljem, se pravi državi, medtem ko je vloga izvajalcev (strokovnjakov) in uporabnikov bolj ali manj marginalizirana (Rus 2001). To velja zlasti za podro?ja družbenih dejavnosti, ki so tudi s kasnejšimi zakonskimi dopolnitvami poskrbela za še ve?jo dominacijo ustanoviteljev nad drugimi deležniki.
Janša je s kadrovskimi zasedbami nadzornih svetov v ve?jih gospodarskih organizacijah samo nadgradil politi?no kolonizacijo, ki so jo izpeljale prejšnje levosredinske koalicije.
