Magnetogram predavanja: Bene?ija in Slovenstvo danes

Nekorigiran magnetogram (dobesedni zapis) predavanja, ki je bilo 30. marca 2010 v prostorih Državnega sveta RS.
Pogovor je vodil Danijel Boži?.

DANIJEL BOŽI?: Spoštovane gospe in gospodje, dober dan. Lepo pozdravljeni. Pozdravljen gospod minister, akademik prof. dr. Boštjan Žekš, pozdravljene poslanke, poslanci, državni svetniki in pozdravljena stroka. Hvala lepa, da ste prišli na današnjo razpravo in pogovor. Tema je Bene?ija in kaj se dogaja danes v Bene?iji. Imamo sogovornike, ki jih verjetno poznate tako ali druga?e, osebno ali pa iz medijev. Luigia Negro je iz doline Rezije, je predsednica SKGZ-ja, Slovenske kulturno-gospodarske zveze za Bene?ijo oz. za Videmsko pokrajino. Imamo starosto beneških Slovencev z nami, prof. Viljema ?erna, ki ga verjetno tudi že poznate, ker je za njim 50 in ve? let dela. Z nami je uvodni?ar dr. Boris Jesih, državni sekretar za Slovence po svetu.
Prosim predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kav?i?a za uvodno besedo in pozdrav.

MAG. BLAŽ KAV?I?: Spoštovani predsedujo?i, spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta, cenjeni predavatelji, državni sekretar dr. Boris Jesih, prof. Viljem ?erno, gospa Luigia Negro, spoštovani gospod minister Žekš, gospe in gospodje.
Vse skupaj vas prijazno pozdravljam v dvorani Državnega sveta Republike Slovenije. Ko smo lani oktobra v preddverju te dvorane gostili imenitno razstavo dokumentov o Slovencih ob Jadranu od leta 1797 do leta 2009, nam je profesorica Duša Krnel Umek predstavila izsledke iz svoje monografije in slikovito razkrila korenine slovenskega naroda na podro?ju severnega Jadrana ter njegovega zaledja, kamor štejemo tudi Bene?ijo. To gradivo je še posebej pomembno, ker je o zahodni meji do sedaj publiciralo zelo malo znanstvene literature.
Slovenski živelj je ob obalah Jadrana kakor tudi v zaledju doživljal velike zgodovinske preizkušnje. Lahko re?emo, da so bile te preizkušnje v zadnjih dveh stoletjih izjemno neprijetne, polne nasilja in trpljenja ter posledi?no samozatajevanja in postopne izgube narodne identitete številnih staroselskih slovensko govore?ih prebivalcev. Temu so v veliki meri botrovali tudi svojevrstni upravni triki, h katerim se je vseskozi iznajdljivo zatekala rimska uprava. Slovensko narodno ozemlje se je z na videz drobnimi upravnimi spremembami neprestano drobilo in posamezni deli so se združevali v celote, kjer so bili v ve?ini drugi narodi. Razbitje politi?nega in gospodarskega prostora na slovenskem etni?nem ozemlju, ki je z Rapalsko pogodbo ob koncu 1. svetovne vojne pripadlo Italiji, je dokon?no odprlo pot triumfu velikoitalijanskega nacionalno ideološkega gibanja, ki je enega od najve?jih sovražnikov prepoznal v slovenski besedi in slovensko govore?em prebivalstvu. Doma?i govorici se je odrekalo kakršno koli zgodovinskost, govoriti slovensko je pomenilo nacionalno izdajo in celo barbarstvo. Temu je sledila sistemati?na raznarodovalna politika, zasmehovanje in dokon?no odrinjanje slovensko govore?ega prebivalstva na družbeno obrobje, nemalokrat celo fizi?no nasilje. Pomislimo na številne stare slovenske priimke, ki so bili dobesedno izbrisani, potuj?eni, popa?eni. Enako se je zgodilo s slovenskimi imeni krajev, hribov, rek in dolin.
Po 2. svetovni vojni se je narodnostnemu in jezikovnemu razlikovanju pridalo še ideološko vzporednico. Nacionalni samoizbris je bil zaradi številnih odkritih ali prikritih pritiskov realna grožnja in le pogumnim ženam in možem, ki so v najhujših raznarodovalnih ?asih ohranili samozavest in ponos pripadnosti in zase zahtevali enako spoštovanje kot so vredni vsi drugi, se lahko zahvalimo, da slovenska beseda ni zamrla.
Tako tradicijo nadaljujeta tudi naša predavatelja prof. Viljem ?erno in gospa Luigia Negro. Tako kot neko? legendarni Ivan Trinko-Zamejski oba trdno verjameta v doma?o, slovensko besedo, a hkrati gojita strpen dialog in sta posrednika med slovanskim in romanskim svetom. Naj se jima za to njuno prizadevanje zahvalimo z aplavzom…
Z novimi politi?nimi razmerami po letu 1991 se je v Evropi spremenilo razmerje sil med državami, ki mejijo na Slovenijo. Leta 2004 so meje formalno dokon?no odpadle in skupni slovenski prostor je postal resni?nost. Dodaten argument za preseganje nezaupanja med narodi na obmo?ju Alpe-Jadran pa je tudi poudarjena povezovalna mo? jezikov in kultur v združeni Evropi, saj sta zaš?ita in krepitev narodnostnih skupnosti v evropskem interesu. To dejstvo je Evropska unija upoštevala v svoji temeljni listini, kjer je zapisala, da unija spoštuje kulturno, versko in jezikovno raznolikost. Poleg tega so narodnostne skupnosti pomemben pobudnik in graditelj mostov ?ezmejnem sodelovanju, z njimi povezani konflikti pa negativno vplivajo na medsosedske odnose.
A meje žal ostajajo in so najbolj vidne v na?inu, na katerega države uresni?ujejo pravice manjšin. Sprejete mednarodne obveznosti preve?krat ostajajo le mrtva ?rka na papirju, osimski sporazumi, sklenjeni sicer v druga?nem ?asu, v drugih okoliš?inah, vendar z dolo?bami, ki se nanašajo na položaj narodnih skupnosti, so temeljna podlaga kulturnega razvoja slovenske manjšine v Italiji. Odnos Italije do dokumentov Sveta Evrope o varstvu manjšin dokazuje njeno nedovzetnost na tem podro?ju. Evropsko listino o deželnih ali manjšinskih jezikih iz leta 1992, ki nalaga bolj zahtevne obveze glede manjšin, je Italija podpisala zelo pozno, šele leta 2000. Italija je pravice slovenske manjšine opredelila v t.i. zaš?itnem zakonu, ki ga, kot kažejo nekateri primeri zlasti na ob?inskih ravneh, velikokrat izigravajo. Tu je še problem financiranja slovenskih organizacij, tudi šolstva, kjer se vsake toliko ?asa pojavijo vprašanja v zvezi z racionalizacijo, da ne omenjam drugih primerov.
Spoštovani, problematika življenja naših rojakov onstran državne meje je ena tistih, ki ji v Državnem svetu posve?amo veliko pozornosti. Po tem, ko nas je lani o razmerah seznanila senatorka italijanskega parlamenta Tamara Blažina in smo v Državnem svetu gostili pisatelja Borisa Pahorja, vas vabim, da skupaj danes prisluhnemo še našim cenjenim gostom iz Bene?ije. Hvala.

DANIJEL BOŽI?: Hvala lepa, gospod predsednik, za tak intenziven in globok uvod. Preden nadaljujemo bi povedal, da je skrajni trenutek za zaklju?ek ob 12. uri in 10 minut in da predlagam, da bi razpravljavci po tem uvodnem delu, ki bo trajal približno do 11.15, imeli na razpolago po 5 minut za mnenja, stališ?a, vprašanja in podobne zadeve. Da bi lahko ve? ljudi razpravljalo, da ne bi prišla do besedo samo 1 ali 2.
Besedo predajam gospodu državnemu sekretarju dr. Borisu Jesihu.

DR. BORIS JESIH: Hvala lepa. Lep pozdrav prav vsem. Dovolite mi, da se najprej zahvalim za povabilo, da povem, da je zame izredna ?ast in zadovoljstvo, da lahko danes nekaj svojih misli delim z vami, nekaj pogledov na položaj manjšin v Evropi, kot je že gospod predsednik nakazal v svojem uvodnem pozdravu, ki je tisti okvir, v katerem moramo danes predvsem gledati položaj manjšin, tudi naših. Lep pozdrav tudi obema gostoma iz one strani meje, ?eprav pravimo, da je ni, ampak smo se nekako navadili, da še zmeraj re?emo tako. Mogo?e ?ez 10 let ne bomo ve? uporabljali te besede, ampak vsaka stvar rabi nekaj ?asa, da izgine iz spomina. V?asih tudi desetletja.
Sodobni svet se vse bolj spreminja. Je vse bolj dinami?en, ni monoliten. V preteklem stoletju so se izoblikovali odnosi in razmerja, ki so druga?ni kot so bila še nekaj 10 let nazaj. Oblikovanje držav po 1. in tudi po 2. vojni nikakor ni bilo najbolj pravi?no za vse narode. Razlogi za to so bili razli?ni. V?asih enostavno ni bilo mogo?e uresni?iti na?ela »ena država, en narod«, drugi? pa je to bilo posledica tega, ker so posamezne nacije bile v dolo?enem zgodovinskem obdobju v dominantnem položaju. Kakorkoli že, to je pomeni, da so posamezni deli narodov ostali v drugih državah kot narodne manjšine. ?eprav bi to moralo biti samoumevno, je bila prej izjema kot pravilo, da je bil njihov položaj ustrezno urejen predvsem pa, da so obstajali politi?ni in drugi pogoji za njihov obstanek in razvoj. Odnosi in napetosti in nesodelovanja v mednarodni skupnosti k temu nikakor niso pripomogli.
?eprav ponavadi, ko govorimo o manjšinah, mislimo na manjše skupine ali pa zelo majhne skupine prebivalstva, se moramo zavedati, da je danes v Evropi vsaj 5. prebivalec pripadnik manjšine, bodisi avtohtone ali pa t.i. nove manjšine kot nekateri poimenujejo izseljenske skupnosti, ki so nastale kot posledica trga delovne sile. Današnji položaj in vlogo narodnih manjšin dolo?a nova evropska kultura, nove evropske vrednote, ki izhajajo iz teženj po integraciji, medkulturnem dialogu in spoštovanju kulturnih razli?nosti. Po tem, ko so bile etni?ne manjšine vse do konca 20. stoletja ostanek ne vedno najbolj pravi?nih zgodovinskih dosežkov in so vedno znova ponujale priložnosti za meddržavno politi?no obra?unavanje, je sedaj njihova vloga bistveno spremenjena oz. vsaj pogoji za to so vzpostavljeni, da bi bila lahko njihova vloga popolnoma druga?na. Pripadniki narodnih manjšin so v prednosti pred drugimi državljani, saj zaradi ve?jezi?nosti in vsakodnevnega življenja v multikulturnih okoljih dejansko lažje vzpostavljajo stike s prebivalci iz sosednjih regij in držav in s tem predstavljajo pomembno združevalno silo evropskih integracij. Seveda pa so nujen pogoj za takšno sodelovanje predvsem odprte meje, ustrezne spodbude in možnosti, predvsem pa zelo razvejano ?ezmejno sodelovanje.
V preteklosti smo ve?krat upravi?eno slišali negodovanje manjšincev zaradi ve?nega ponavljanja gesla o mostu med narodi. Mostovi so namre? zgolj funkcionalni objekti, preko katerih se hodi. Narodne manjšine se namre? zavedajo svoje pomembne vloge o obdobju ?edalje intenzivnejšega ?ezmejnega sodelovanja in povezovanja v evropskem prostoru in mednarodnih odnosih v svetovnem merilu. No?ejo pa biti zgolj sredstvo za lažje sporazumevanje velikih, temve? enakovreden partner.

V okviru Sveta Evrope je, kot smo že danes slišali, nastala vrsta dokumentov, ki urejajo položaj in zaš?ito narodnih manjšin. Naj omenim že omenjeno okvirno konvencijo in evropsko listino. Poleg tega imamo pa tudi veliko priporo?il. Vendar se moramo zavedati, da je vsako še tako idealno pravno zaš?ito potrebno realizirati tudi v praksi. Žal smo videli v številnih primerih in o tem bomo verjetno slišali tudi kaj ve? v nadaljevanju, da lahko traja tudi ve? desetletij preden manjšinske pravice zaživijo tudi v praksi. Zato je treba manjšinsko politiko ustrezno oblikovati tako reko? vsak dan znova, saj so manjšine prav zaradi svoje majhnosti in podvrženosti procesom asimilacije bolj ranljive kot ve?inski narodi. Na to dejstvo Svet Evrope in tudi Evropska unija še posebej opozarja tako stare kot nove ?lanice. Ni slu?ajno, da je eden bistvenih kriterijev, ki so odlo?ilni za polnopravno ?lanstvo v EU, tudi ustrezno urejen položaj narodnih manjšin. Ali pa je takšen položaj tudi v resnici ustrezno urejen, je še vedno marsikje in marsikdaj odprto vprašanje. ?e samo pogledamo položaj slovenskih manjšin v sosednjih državah, hitro ugotovimo, da pot do zagotovitve in uresni?itve ni bila lahka in da je to proces, ki ni nikoli v celoti zaklju?en.
Za ustrezen položaj manjšin smo odgovorni vsi, v prvi vrsti pa so to vendarle države, v katerih manjšine živijo. Šele nato mednarodna skupnost, t.i. države mati?nega naroda pa tudi manjšine same. Sam sem trdno prepri?an, da ?e bi marsikatera od starih ?lanic Evropske unije danes poskušala na novo stopiti v Evropsko unijo, bi imela velike probleme prav na podro?ju poglavja varstva manjšin, saj je standard manjšinskih pravic pri njih zelo nizek ali ga pa sploh ni. Manjšine so vse preve?krat priro?en simbol za dokazovanje demokrati?ne odprtosti ali poudarjenega humanizma oz. spoštovanja kulturne raznolikosti, ki pa se vse preve?krat  zaustavi zgolj na simbolih, na simboli?nih gestah. Premalo je dejanj, ko gre za ohranjanje vitalnih interesov manjšine, ki se dotikajo prav vseh vidikov življenja, od ekonomske mo?i, družbenega standarda, socialnih pogojev, možnosti združevanja, politi?nega organiziranja in do raznih oblik avtonomije. Vendar kot na vseh drugih podro?jih nobena priložnost ni uresni?ljiva sama po sebi.

Manjšine so bile v preteklosti vse preve?krat namišljena ovira pred dobrim sodelovanjem med posameznimi državami. In trdno sem prepri?an, kot sem že omenil na za?etku, da so danes ustvarjeni pogoji, da lahko manjšine postanejo prednost v odnosih med državami in to tista odlo?ilna, jaz temu re?em komparativna prednost, ki lahko omogo?i napredek in razvoj za vse prebivalce na podro?ju, kjer manjšine živijo. Zato moramo vedno poudarjati dejstvo, da morajo biti narodne manjšine glavni pobudniki ?ezmejnega sodelovanja, kulturnega, gospodarskega in drugega.
Slovenija, v tem, da je sama vzpostavila visoke standarde manjšinske zaš?ite, je bila vedno ob?utljiva na neustrezen položaj njenih manjšin, saj te živijo prav v vseh sosednjih državah. Njihov položaj pa ni vedno najbolje urejen in nekatere pravice še danes niso uresni?ene. To dejstvo je zato pomemben sestavni del slovenske zunanje politike. Vez s slovenskimi manjšinami v sosednjih državah je za nas izredno pomembna, kar dokazuje tudi to, da je v tej vladi, v tem mandatu ?lan vlade minister, ki je posebej zadolžen za to podro?je.

Kljub, bom rekel, optimisti?nim napovedim, kako se spreminjajo pogledi Evrope, kako se spreminjajo pogledi posameznih držav na manjšine, sem trdno prepri?an, da bi bilo potrebno v prihodnosti razmisliti o pravno sankcioniranih normah kot je to na drugih podro?jih, pomembnih za razvoj celotne Evropske unije. Te norme bi države ?lanice bolj obvezale k uresni?evanju lastnih in splošno sprejetih dolo?il na podro?ju varstva manjšin. Jaz enostavno to predlagam. ?e pla?amo kazen za to, ker smo packi na podro?ju varstva okolja, jaz mislim, da bi lahko bila vsaka država tudi sankcionirana, ?e ne bi uresni?evala manjšinskih pravic. Mislim, da je to v?asih veliko bolj u?inkovito kot razne deklaracije in na?ela. Mogo?e je tu priložnost tudi za našo državo, za Slovenijo, da na tem podro?ju prevzame iniciativo v Evropskem parlamentu. Mi imamo danes tam odli?no ekipo, ki se zelo spozna na manjšinska vprašanja in mogo?e je to priložnost, da se Slovenija, kot se je že v preteklosti, prav na mednarodne podro?ju pri oblikovanju standardov manjšinske zaš?ite, že uveljavila, izkazala. Mogo?e je tudi sedaj priložnost.
?e po?asi preidem k današnji temi. Vem, da bodo tisti, ki bodo govorili za mano, povedali veliko ve? o tem. Kljub temu nekaj. Italijanska republika je potrebovala desetletja, da je sprejela notranjo manjšinsko zakonodajo. Prav vklju?itev Slovencev, ki živijo v Videmski pokrajini, vanjo je bil eden od izgovorov ali ovir, da je to tako dolgo trajalo. Vendar samo sprejetje zakona, kot smo že slišali, ne pomeni, da bo uresni?evanje manjšinskih pravic samoumevno. Imamo vsakoletne probleme s financiranjem manjšine, imamo probleme z racionalizacijo, poznamo zakonske predloge, ki ho?ejo ponovno, kljub že sprejetim normam, kr?iti, to je znani zakon, ki ho?e razvrednotiti slovensko nare?je v Reziji. Vse to nas lahko skrbi. Jutri bo na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti posvet ob izidu knjige o t.i. skritih manjšinah. Lahko bi rekli tudi pozabljenih. V?asih slišimo, da so Slovenci v Videmski pokrajini v preteklosti bili pozabljeni, tako s strani Slovencev na Tržaškem in Goriškem kot tudi s strani Slovenije. Temu v celoti nikakor ne bi mogli pritrditi. Toda kan?ek resnice je tudi v tem. Danes tega nikakor ne moremo ve? trditi. Mimogrede, škoda, da organizatorji v današnji pogovor niso vklju?ili tudi Slovencev iz Kanalske doline, saj bi tako imeli celotno sliko položaja Slovencev v Videmski pokrajini. Ampak verjetno bo za to še zadosti priložnosti.
Lahko zatrdimo, da danes, ko govorimo o sodelovanju s slovensko manjšino v Italiji, vse njene dele obravnavamo enakovredno. Lahko bi rekli, da v naši politiki posebno pozornost namenjamo prav najbolj izpostavljenim delom, kar Slovenci v Videmski pokrajini nedvomno so. Dovolite, da izpostavim samo nekatera temeljna vprašanja, povezana s Slovenci v Videmski pokrajini. V prvi vrsti je to sklop vprašanj, povezan z jezikovno oskrbo. Napredek na podro?ju šolstva je izjemnega pomena, pri tem pa je potrebno posebej izpostaviti ustanovitev Inštituta za slovensko kulturo v Špetru, ki je namenjen mladim, ki obiskujejo ali so zaklju?ili dvojezi?no izobraževanje. Oba tiskana medija, Novi Matajur in Dom, kot tudi Trinkov koledar dobro opravljajo poslanstvo pisane besede v slovenskem jeziku. Zelo slabo pa je stanje na podro?ju pokritosti z elektronskimi mediji, ki se bo še dodatno zakompliciralo s prehodom na digitalno prenašanje signala. Po ve?letnem prizadevanju je bila ustanovljena zadnja triletka osnovne šole v Špetru, ki deluje v okviru dvojezi?nega šolskega centra v Videmski pokrajini. Prav te dni se tudi na tem podro?ju sre?ujemo z novimi problemi, saj šolsko poslopje ni varno in bo treba najti ustrezno rešitev za šolarje. Kako je šola pomembna, kažejo tudi raziskave, saj raziskave med nekdanjimi u?enci dvojezi?ne šole ugotavljajo, da so ti ostali vezani na slovenski jezik in nare?je. Ve?ina še pozna osnove knjižnega jezika, žal pa v Bene?iji ostaja tudi prepri?anje, da je slovenš?ina manj vredna od ostalih jezikov. Varovanje nare?ij je zahtevno, saj so ta podvržena vplivom mo?nejših jezikov, izgubi besed, izrazov ipd. Še posebej v Bene?iji, Reziji in tudi v Kanalski dolini je knjižna slovenš?ina že redkost. Negativen odnos do nare?ij kažejo tudi nekateri lokalni politiki. Pogosti so poskusi, ki bi prepre?ili povezavo nare?ij s slovenš?ino, s ?imer bi priznavali prisotnosti slovenš?ine v tej pokrajini.
Pri tem ne morem mimo tega, da ne bi omenil velikega uspeha na podro?ju ?ezmejnega sodelovanja, ki se je zgodil letos. Namre? Slovencem v Videmski pokrajini je v povezavi z drugimi uspelo pridobiti izredno pomemben projekt Jezik, ki bo nedvomno bistveno vplival in bo ogromna spodbuda pri ohranjanju narodne identitete. V povezavi s projektom Jezik se že nekaj ?asa govori o ideji o vzpostavitvi t.i. multikulturnega centra. ?eprav trenutne gospodarske in druge razmere temu v tem trenutku niso najbolj naklonjene, sem prepri?an, da je to ideja, ki bo s skupnimi mo?mi v bodo?nosti verjetno tista, ki jo bo treba uresni?iti. Prav s projektom Jezik bo to veliko lažje.
Nekaj se je zgodilo tudi na podro?ju dvojezi?nih dokumentov. Na Videmskem imamo 18 ob?in, ki so pristopile k izvajanju zaš?itnega zakona. Še vedno ne vem, mogo?e se motim, ne obstaja pisarna, kot obstaja v Trstu, Gorici, oz. urad za stike z ob?ani slovenske narodnosti. Mislim, da v ?edadu še ne deluje. Ne, ne še. Prav tako se ta negativen odnos nekaterih lokalnih politikov do nare?ja, do slovenske kulture odraža tudi v spremembi napisov na cestnih krajevnih tablah, ki jih je še v devetdesetih letih dal postaviti župan Luigi Paletti. Tako table z Ravanca, pisano s c, postajajo table, kjer piše Ravanza z z in podobno.
Lahko bi govoril še dolgo. Vsekakor bi moral govoriti o beneškem gledališ?u. Mi smo se lansko leto veliko ukvarjali s slovenskim stalnim gledališ?em v Trstu, zelo malo pa z beneškim gledališ?em. Mislim, da je to zgodba, ki si zasluži posebno predavanje. Da si Marjan Bevk, ki hodi s slovenske strani u?it mlade gledališke umetnosti, zasluži posebno pohvalo. Prav tako si pa zaslužijo tudi posebno pohvalo vsi prebivalci in tudi funkcionarji, lokalni dejavniki v obmejnih ob?inah, brez katerih bi beneški Slovenci veliko težje ohranjali svojo narodno identiteto. Moram sam re?i, da prej, ko se nisem toliko ukvarjal s tem, nisem tega poznal. Moral re?i, da je ta vez res tako iskrena in tako trdna, da jo je treba doživeti. Da tisti, ki tega ne doživi, tega ne more razumeti.
Vse to, kar smo slišali danes, je dobro, nekaj je bilo slabega. Mislim pa, da je osnovni problem tisti, ki se v Bene?iji vle?e že 100 let. Problem, ki ga bo treba zaustaviti, mogo?e ne samo z manjšinsko zaš?ito. Gre za problem izseljevanja, za problem praznjenja prostora, za problem tega, da se Bene?ija prazni tudi demografsko. Problem tega, da veliko ljudi, ki odhajajo v mesta, prihaja živeti domov samo v soboto in nedeljo in so ?ez teden utopljeni v morju tujejezi?nega sveta in so v bistvu, zelo grda beseda, manjšinci samo ?ez vikend. Mislim, da je to eden ve?jih problemov, ki ga bo treba rešiti, ?e ho?emo, da bodo ljudje v tem prostoru obstali. Saj manjšine kljub vsem pravicam, možnostim ni brez njenih pripadnikov. Hvala lepa za pozornost.

DANIJEL BOŽI?: Hvala lepa, dr. Boris Jesih. Treba je morda imeti v mislih oz. se zavedati tega, da je Bene?ija za razliko od goriškega in tržaškega konca pod Kraljevino Italijo že od leta 1866, da gre za bistveno druga?no zgodovino, druga?ne okoliš?ine. In da se takšni kot je Viljem ?erno in Luigia Negro borijo za to, da ohranijo jaz in ohranijo lastno bit, ker potuj?en ali poturica, kot so rekli tistim, ki so prihajali na konjih k nam, tisti ni imel biti. Se pravi, gre za preživetje jaz in skozi preživetje jaza tudi potem skozi družbo, skozi jezik, skozi kulturo. In tu z nami je prof. Viljem ?erno. Jaz sem zlobno napisal tudi letnico njegovega rojstva, tako da veste, da ima že ?ez 70 let. V vabilu so bile nekatere stvari navedene. Posebej bi poudaril:

• da sta s prof. Pavlom Merkujem pripravila slikanico za otroke in pod vsako risbico je beseda v terskem nare?ju, veste, tersko nare?je spada pod beneško-kraško govorno skupino,
• da je zelo pomemben zbornik Terska dolina, ki je izjemno obsežen in je prava enciklopedija in bo še ?ez 100 in ve? let verjetno zaklad vsega znanstvenega in strokovnega za prou?evanje tega podro?ja,
• da sta skupaj z Renzom Caligarom, Furlanom, duhovnikom, župnikom v Bardu prevedla za 3 knjige mašnih besedil v tersko nare?je, da ta duhovnik tudi zelo lepo govori knjižno in doma? jezik,
• da so po potresu v cerkvah v Bardu-Zavrhu dali slovenske napise na križev pot in vgradili kamnite ploš?e v slovenskem jeziku in da so jih dali noter tako, da jih ne more kdorkoli, ki bo prišel mimo in se s tem ne bo strinjam, sneti dol, ampak bo treba s kompresorji ali pa s kladivi to tol?i zelo vztrajno, da bi odstranili te slovenske besede, ki so nove glede na to, da je bilo vse uni?eno,
• da je zapel na letošnji Primorski poje, na 41. reviji, na kateri letos nastopa 217 zborov z obeh strani meje, oktet iz Barda, se pravi iz Terske doline, govorim zaradi tega, ker je bilo treba delati leta in leta, da so prišli tako dale? ali pa smo.

In zdaj predajam besedo prof. Viljemu ?ernu, enemu bolj gandijevskemu ?loveku, ki pa je ogromno dosegel skozi svoje delovanje v 50 in ve? letih.

PROF. VILJEM ?ERNO: Najprej ?ista in najtoplejša zahvala vsem, ki ste prišli, ker oba ?utiva, da smo pri vas sprejeti, da nam ho?ete dobro in želite, da ohranjamo naše življenje. Veliko je bilo že povedanega. Povedano je bilo, da smo že od daljnih let pod Italijo in Italija ni priznavala, da ima v svojem okvirju Slovence. Želela je na vse mogo?e na?ine ?im prej izbrisati to tuje rodstvo. Skrbela je, kako ?im prej poitalijan?iti tele doline in tele kraje. Delala je na tem, delala je, da se iz cerkve izvrže slovenska pridiga in slovenska molitev in slovensko petje, da se niti besedica ne izre?e v šoli, ki je bila samo italijanska, ker to je bila kletev. So tudi ?loveku, otroku, ki je doma govoril v svojem jeziku, dajali globe. In to je šlo leta in leta. Zavedali so se po 180 letih, da še vztrajamo, da še govorimo svojo materino besedo in to jih je peklo. Okoli 1900 so se zavedli, da je treba nekaj ukreniti. Napisali so, da morajo tudi jezik odvzeti na kakšen na?in in ga nadomestiti z drugim jezikom. Pisali so, da mora naše nare?je ostati samo nebogljeno, kmetsko nare?je, nikdar pisana beseda. Ker pisana beseda povezuje ljudi. Lahko bi vam citiral tudi v italijanš?ini, kako so to napisali. Naprej je šlo do 1. svetovne vojne. Ko so se zavedli, da v 1. svetovni vojni po dolo?enih dolinah naši duhovniki molijo v slovenš?ini, so jih premestili, so jih poslali v druge kraje ali jih v?asih tudi zaprli. Po naslednjih ?asih, po 2. svetovni vojni smo prišli ponovno pod Italijo. V tistem obdobju, ko so govorili, da v 1. svetovni vojni po naših dolinah ni bilo dezerterja, so se pa zavedali, da so se naši Bene?ani povezali skupaj s prijatelji iz Bovca, iz Tolmina, iz Kobarida, so se za?eli zavzemati za svojo rodno besedo in so organizirali svojo rezistenco, svoje odporništvo. Vendar takoj za tem so skušali ?im prej izni?iti to prisotnost, to željo po svobodi, to voljo po svojem jeziku. Organizirali so že leta 1950 otroške vrtce v vsaki vasi. Tem otroškim vrtcem, kratica je ONAIR, to je po italijansko povedano Organizzazione Nazionale Italia Redenta, to se pravi italijanska ustanova za osvobojeno, redentno Italijo. Ko pa so jih rekli, ?e trdite, da so ti ljudje pod Italijo od leta 1866. leta, od ?esa se je osvobodila (redenta), so dostavili samo en c in je postalo ONAIRC, kar pomeni Opera Nazionale Assistenza Italiana per la Regioni di Compire, to je za obmejne kraje. Nadaljevali so po tisti isti obliki, kar pomeni, da so vzeli otroka pri 3. letu, ko je komaj za?el nekaj govoriti, ker imamo samo ustno izro?ilo, in ga celodnevno zadrževali v otroškem vrtcu. Ko so ga vra?alo nazaj, je znal samo italijansko. Tudi tako italijansko, ki je moralo biti visoko, navdušeno patriotizma, ker so mu vse povsod darovali samo italijanske trobojnice. Sama njegova rodna mati je morala z njim govoriti v italijanš?ini. To se pravi, želeli so nas izni?iti. To jim ni bilo dovolj, ker so se zavedali, da imamo tako ali tako dobre, inteligentne ljudi, so organizirali še eno drugo ustanovo. To je kratica IART, IART pomeni Individuazione Assistenza Ragazzi do Tatti, to je preveriti, kakšne otroke, ki so zelo inteligentni, da bi jih potem izu?ili in jih na nek na?in v bistvu spremenili v nasprotnike lastnemu jeziku in lastni kulturi. Delno so uspeli oz. veliko so uspeli. Ker pa se je pri vsem tem še ohranjevala misel svobode, tista svoboda od rezistence, so organizirali še posebno strukturo, ki je morala izni?iti vse te misli, misli po neki svobodi. Organizirala je Gladio, to je tajna služba, ki je v bistvu nadaljevala dela fašizma in ga organizirala na tak na?in, da vsak doma?in, ki se je izkazal za Slovenca ali ki je branil samo nare?je, ni ve? dobil delovnega mesta, ker je bil nevaren in se je bil skoraj primoran izseliti. Pri tem so organizirali tudi drugo strukturo, zelo fino, pravim vam po kraticah, to je ISPEG, to pomeni Infiltrazione-Sabotaggio-Pubblicita-Evasione-Guerriglia. To se pravi vsakega, v?asih doma?ega ?loveka, ki so ga pla?evali, naj se vklju?i v notranjost ustanove življenja naših krajev, naj potem organizira dolo?eno propagando, naj nasprotno govori, naj izni?uje ljubezen do svojega rodnega jezika, potem pa naj še dela napade na tiste ljudi, ki vztrajajo. Veliko takih ljudi ni moglo ve? živeti v svojem kraju in so odšli. So odšli po svetu, so odšli v Belgijo, so odšli v Francijo, so šli v Švico, nekateri so se vrnili tudi tja v Nem?ijo. Tako da so se naši kraji po?asi za?eli prazniti. Poleg tega smo mi imeli vojaške služnosti. Vojaška služnost pomeni, da so bili vsi naši kraji kontrolirani s strani vojske. Ni se smelo slikati, ni se smelo fotografirati, ni se smelo niti priti na obisk, ker so imeli nekateri prijatelji, ki so prišli iz vaših krajev k nam na izlet, takoj za sabo karabinjerje, orožnike, ki so jim zavzeli eviden?no tablico in jih zaprosili, kam gredo, h komu gredo in odsvetovali, naj se le vrnejo nazaj, ker se spla?a. Naši ljudje, ki so po svetu nekaj zaslužili, so si hoteli tudi popraviti dom, lastno hišo. Niso smeli. Ker so imeli na njihovih vojaških specialkah zabeleženo, kakšna je hiša. In niti v gozdu niso smeli posekati kakršnega koli drevesa, ker je bilo na specialkah zaznamovano tisto drevo. Nekateri … vam povem slu?aj v Muzcih. Gospa, ki je preživela 1. svetovno vojno, 2. svetovno vojno, vse težave življenja… ko je posejala spomladi krompir, je hotela jeseni tudi odkopati ta svoj krompir, ni gledala, ?e na stolpu visi rde?a zastava. Šla je odkopavat krompir na svojo njivo, tja, kjer je delala. Ampak prišel je oficir in jo je javil sodstvu. Sre?a, da je bil ta sodnik toliko moder, da jo je oprostil. Takšno je bilo vzdušje. Neverjetno, nemogo?e. Ljudje niso imeli alternative, samo da odidejo. Na oni strani pa smo imeli tudi težko mejo. Mejo, ki ni bila kar tako. Imam pa, vam lahko potrdim, prijatelje, bodisi iz Tolminske, iz Kobarida, ki so razumeli to našo situacijo in so si želeli pridi na pomo?. Dali so vsakršno koli pomo?. Ko smo za?eli zaživeti z enim samih kulturnim društvom, to je bilo Društvo Ivan Trinko, smo zbrali vse ljudi dobre volje, tako da je k nam prišel duhovnik in je prišel ?lovek, ki je volil druga?e, vendar se je ?util, da mora delati nekaj za lastno zemljo. Združeni smo nekaj dosegli. Dosegli smo, da smo recimo ohranili petje. Prvi, ki je organiziral pevski zbor, je bil Dorino Marki?, ki je umrl, ampak ker je bilo na vaškem prazniku predvideno, da bodo zapeli eno slovensko pesem, eno furlansko, eno italijansko, je vodja Gladia, lahko vam povem tudi, to je bil ta, klical se je Spezonia Aldo… in so prišli iz Podbonesca z avtobusom, potegnili z odra tega duhovnika in razpršili to možnost delovanja. Zraven so še samemu duhovniku, ki je bil Furlan rekli, da ?e ne bo prenehal s tem delovanjem, ga bodo odposlali pro? v par dneh. To so bile situacije in vzdušje. Mi smo pri vsem tem nadaljevali, iskali smo sodelovanje z vsemi, takrat je bilo v Italiji veliko strank. S temi strankami smo jih hoteli prepri?ati, da se gre za kulturo, da se gre za dostojanstvo, da se gre za ?loveka. In oni ubijajo ?loveka. Torej ne morejo ve? govoriti, da so v idealnih mislih spoštljivi do so?loveka.
Mi smo enaki državljani kot drugi, a imamo nekaj ve?. Poleg tega, da smo se nau?ili njihovega jezika, mi poznamo še naš jezik. Zakaj oni ne dopuš?ajo, da se ta naša kultura vklju?i v šolo? Naša je bila odrinjena. Tisto, ki so nam jo oni ukazovali, smo morali poznati, ?e ne nismo imeli prihodnosti. In v tem smo skušali ustvariti neko našo prisotnost. Za?eli smo najprej na pobo?ju Matajurja s sre?anjem med sosednjimi narodi. Ti sosednji narodi so naši Slovenci, Slovenci iz Kobarida, iz Tolmina, Slovenci iz Tržaške, Slovenci iz Koroške. Somaševali so naši duhovniki v 4 jezikih. To je bil velik razmah. Pozneje smo prenesli to manifestacijo nedale? od Stare Gore. Ker se kraj imenuje Kamenica, smo jo imenovali tudi Kamenica. To so bili naši taboru, bi ?lovek rekel. Hoteli smo se predstaviti s svojim obrazom, povedati, da mi nismo proti nikomur, da želimo biti to, kar smo podedovali. Pri tem so nas toliko oškodovali, da so metali žeblje na poti, toliko, da veliko teh prijateljev, ki so prihajali iz Kobarida, iz Tolmina, iz Trsta, ni moglo nazaj, ker so jim nekje po?ile gume. Pozneje smo si zamislili, in tu imam tudi dragega prijatelja, ki je pomagal, da moramo vklju?iti še Cerkev na Slovenskem. Zato ker so izrinili slovenš?ino iz cerkve. Sam duhovnik je povedal, da 6 dni govore v doma?em jeziku, 7. dan morajo pa poslušati mašo v drugem, tujem jeziku. To je neskladje. In smo dosegli s škofom Battistijem, da nam je to dovolil. Dal je možnost sodelovanju z vaš?ani, da se pride do slovenske besede v cerkvi. Prvi, ki je pomagal. Sre?ati smo se imeli možnost v Starem selu v Kobaridu in nadaljevale so se potem dolo?ene iniciative, ki so pripomogle k nekemu ponosu. In ta ponos je prinesel to, kar imamo danes. Ob tem nismo sami izklju?evali, da bi se tudi politi?no predstavili. Organizirali smo to, ?emur sedaj vi re?ete ali re?emo ob?anske liste. Ker takrat, veste, se je bilo treba opredeliti, ali si na tej listi, na tej drugi listi. Mi smo izbrali svojo listo. In sami smo za?eli zmagovati najprej v Grmeku, to je Liesa, potem pa po drugih dolinah oz. ob?inah. Ker ti naši neprijatelji niso ve? imeli ve?ine… poprej, veste, so dali na razpolago toliko denarja tem našim, županom teh dolin, da jih je s posebnim avionom peljal dol, do predsednika republike, da izglasujejo, da povedo o italijanstvu teh naših dolin. Zdaj pa s tem ne bi uspeli, ker smo imeli tudi mi našo prisotnost in smo se za?eli vsaj dogovarjati. Iz tega dogovora smo za?eli graditi nekaj novega. To zgodbico vam lahko povem. Leta 1970 je poslanec Albin Škrk iz Trsta z drugimi jasno pripravil  predlog zaš?itnega zakona. Ta predlog so jasno pripravili v Trstu, vklju?ili so tudi Videmsko pokrajino. Zdaj so mi naro?ili: »Poslušaj, ne moremo iz vrha, nastani mora od spodaj, z vaše strani«. Dali so mi nalogo, naj predstavim ta predlog zaš?itnega zakona v Špetru Slovenu. Ra?unal sem, da nas ne bo veliko, 20 ljudi, vendar povemo, da smo to zahtevali. Ampak ko sem po šoli prišel v Špeter Slovenu, je bila dvorana nabito polna. ?lovek ostane, obstane, jaz pa sem bil primoran, da grem tja za mizo in predlagam, povem, kaj vsebuje ta predlog zaš?itnega zakona. To sem storil. Prav vodja Gladia, ta Špekonja je najprej zaprosil za besedo. In mi re?e: »No, lepo, gospod profesor, lepo ste vse obrazložili, lepo povedali. Eno napaka ste pa storili. Pri nas Slovencev ni. Torej koga boste š?itili?« Zdaj je šel odgovor na mojo stran in rekel sem mu: »Se strinjam, mi smo italijanski državljani, mi govorimo italijansko kot ga govorite vi, mi pla?ujemo vse davke Italiji, torej smo italijanski državljani. Ampak imamo nekaj ve?. Naš jezik. In to lahko preverimo. ?e smo, kot re?ete vi, da tu ni Slovencev, od naših krajev, od Rezije, Kanalske doline, Terskih dolin, Nadiških dolin re?emo vsi, ?e smo žejni: dajte nam malo vode. In vsi bi nam dali. Torej, ?e gremo v ?edad, ki je od Špetra oddaljen 4 km, vprašamo, ker so Italijani, mi tako ali tako nismo Italijani ali pa smo Italijani kot vi trdite, vprašamo: dajte nam malo vode. Nam ne bodo ali nam bodo dali? Bomo videli. Potem gremo …(nerazlo?no) gor, gremo v Kobarid. Gor so …(nerazlo?no), ne morejo razumeti, kar jih vprašamo, jasno, nam ne bodo dali, kar smo vprašali. Dali nam bodo tile iz ?edada. Ko pa bi nam ni? ne dali, ker niso razumeli ali ne bi razumeli ni?esar«. V tem se je on recimo dobil v slabem, ker mi smo na konkretnih primerih dokazali, da naša govorica ni italijanska, ni furlanska. Ker oni so vse te zadeve skušali pomešati. Povedati, da mi govorimo bastardno  nare?je, nejasno nare?je. Ko smo dosegli zaš?itni zakon, to isto sedaj ponovno delajo. Ker imamo mi na naši strani spet tisto premo?. Trdijo, da govorimo nadiško, natisoniano, da govorimo po naše, terš?ino in rezijanš?ino, ki pa nima ni?esar opraviti s slovenskim nare?jem ali pa s slovensko govorico. Govorijo, da mi udarjamo notri s tem, da sloveniziramo naše kraje. Pri tem smo imeli ve?krat spopade. Rekli smo jim: »Poslušajte, kako, kje pa se u?i slovenš?ina pri nas razen v tej dvojezi?ni šoli, ki smo jo mi dosegli? Saj se povsod vsiljuje samo italijanš?ina. Tisti jezik, ki uni?uje naš jezik, našo dušo je italijanš?ina, ne slovenš?ina.« Oni sami nimajo argumentov proti. Ker pa so fašisti, dejansko vam povem prav tako, so nacionalisti, za?no potem mešati pogovor in gredo na to, da nismo imeli nikdar nobenih dezerterjev po naših krajih. Ampak to ni? ne pomeni. So šli na 1. svetovno vojno, so rekli: »Pri nas ni bilo dezerterjev«. »Res je«, sem rekel. »Ampak ?e se ne bi vrnili iz Avstro-Ogrske, bi bili dezerterji. Zaradi tega so vaši predlogi nespametni, so nepošteni in ?e ste dobri ljudje, spoštujte, kar italijanska ustava jasno predvideva, spoštujte zakone, spoštujte so?loveka, nau?ite se tudi našega jezika. Mi poznamo furlanš?ino, mi poznamo italijanš?ino in, ?e so nas v šoli nau?ili, še kakšen drug jezik«. Oni pa znajo samo njihovo italijanš?ino, ki je zelo borna in niti niso tako izu?eni, da bi nas lahko tako prekrili. Morda sem bil prehitel ali pa pretrd, ne vem.

DANIJEL BOŽI?: Hvala lepa. Mislim, da smo ?uli veliko novega, predvsem pa druga?e povedanega kot vidimo iz državnega ozemlja Slovenije. Morda v ilustracijo še, da ni dolgo tega, ko so recimo Boža Zuanello iz Tr?muna, ki je vodil proces in so zapeli po slovensko, 1986. leta orožniki odgnali v Videm in ga zaprli zaradi tega, ker je kršil zakon iz leta 1933, fašisti?en zakon, ki danes v Republiki Italiji še vedno velja. V tistem ?asu, kmalu po tem so vdrli Paskvalu Gujonu v cerkev. Umrl je star 94 let pred približno 5, 6 leti. Se pravi, ostarelemu duhovniku so vdrli v cerkev, mu razbili strop z …(nerazlo?no), ker to je bil Gladio, ker so iskali orožje, ki naj bi ga skrival, da bi se uprl, da bo napadel Italijo in da bo pa? sloveniziral ta obmo?ja. To so tragedijo in zato, ko pridemo v Bene?ijo, se ne re?e »dober dan«, »a veš«, »a štekaš«. Treba je govoriti zelo vztrajno in ?im bolj po doma?e in ?im bolj v nare?ju, v katerem koli, ker, ?e ne, se bojijo. In danes je ta strah še vedno zelo, zelo prisoten in velik. Oni ga pa? obvladujejo tako, kot pravi prof. ?erno, vendar to so hude zadeve in je treba razumeti, zato se potem zgodi, ko pridejo ljudje z ljubljanske televizije ali pa ne vem ob kje in re?ejo: »Ni Slovencev«. Seveda jih ni, ?e se obnašaš, kot da si prišel v slovensko mesto, ne pa v nek prostor, ki je izjemno ob?utljiv, pod strahovitim pritiskom desetletja. Italija je samo malenkost druga?na, v biti je pa enaka kot je bila v ?asu iredentizma. Urad za zaš?ito in za bonifikacijo vzhodnih meja Kraljevine Italije ni mrtva zadeva. In tudi osimski sporazumi v slovenš?ini rešujejo zadeve, v izvirniku pa ne rešujejo in Italija še vedno tretira Primorsko kot za?asno odstopljena ozemlja.
Sedaj bi prosil mlajšo kolegico, ki tudi orje ledino z vsemi tistimi damami, ko so ohranile vso kulturo, jezik in pesmi, od …(nerazlo?no) in vseh teh pupic tam, v tistem koncu, v Reziji. Pripeljala je do tega, da imajo danes tudi malo slovenš?ine oz. malo rezijanš?ine v šoli, ampak v javni šoli, ne ve? skrito, zasebno itn. Je tista, ki sedaj nekako od Kanalske doline, tja ?ez Videm vodi organizacijo SKGZ in ima vpogled v cel prostor. Prosim, Luigia. Malo si morala po?akati, ampak ženske so vedno na vrsti zadnje, zato da jim lahko damo ve? ?asa. Oprosti. Hvala.

LUIGIA NEGRO: Hvala. Dober dam vsem vam in hvala, da ste si vzeli ?as. 2 besedi pa po rezijansko …(v rezijanš?ini). Hvala. Mislim, da ni bilo težko razumeti, verjetno je skoraj vse jasno. Se opravi?ujem, jaz ne govorim lepo v knjižnem jeziku, torej se opravi?ujem za napake, ki jih bom naredila. Najprej bi se rada tudi zahvalila Viljemu ?ernu za vse to, kar so on in drugi naredili tudi za nas. Med vožnjo, ko sva prišla, mi je povedal, kako je bilo, ko je bil on u?enec, ko je hodil v šolo v Gorici v slovensko šolo. In ko je prišel domov, ko je šel k maši. Duhovnik mu nekako ni hotel dati obhajila. Mislite kako je to za otroka. Duhovnik je ta oseba, vsaj pri nas je bilo tako, ki je bila ta prva, glavna oseba v vasi. Torej, to, kar je živel on, vse to, kar je on in kar so drugi na naši strani naredili tudi za nas, moramo veliko pohvaliti in se zahvaliti. Tudi pri nas se moramo npr. zahvaliti slovenski organizaciji in Slovencem, ?e imamo npr. kulturni dom na Ravanci, ?e imamo eno podjetje Diamir in predvsem tudi zakone, zaš?itne zakone, ki veljajo tudi za nas.
Profesor Viljem ?erno je nekako predstavil, kako je bilo. Jaz bi rada bolj tako pogledala, kako bi želeli, kako gledamo naprej. To bi rada dodala vsaj kar se ti?e bolj tako Rezije, da bi razumeli bolj, zakaj se dobimo v taki situaciji kot je danes. Je že lepo povedal profesor ?erno, dodam samo to, da npr. v Reziji, da je rezijanš?ina slovensko nare?je. To je prvi? povedal jezikoslovec Fran Ramovš in to je bilo v tridesetih letih, torej pred drugo svetovno vojno. Do druge svetovne vojne, kako je bilo pri nas. Rezija je bila uboga, dolina kot ostale, tudi Bene?ija. Naši ljudje so bili skoraj vsi, predvsem iz Solbice in z Osojan (dveh vasic v Reziji) brusa?i in so predvsem hodili v Slovenijo. Torej stiki z recimo slovenskim svetom nekako so bili preko brusa?ev. In stari se še spomnijo, kako so naši brusa?i peli slovenske ljudske pesmi v gostilnah. To je trajalo do druge svetovne vojne. Z drugo svetovno vojno in predvsem hladno vojno se je to vse ustavilo, zaprlo. In je bil za Kaninom, to, kar smo znali osebno, v družini moram re?i, ker je bil tudi moj ded, oba deda sta bila brusa?a, torej sta imela stike. Recimo takrat zame, za nas so bili dobri ljudje za Kaninom. ?eprav predvsem v cerkvi je bilo to, da so bili za Kaninom komunisti, je bil komunizem, torej vse slabo je bilo za Kaninom. In ta re? je vplivala in še danes nekako vpliva, ?eprav je Republika Slovenija postala samostojna že skoraj 20 let nazaj. In to, kar je bilo, to, kar je povedal Viljem ?erno, ta propaganda, ki je bila proti, posledice so še aktualne. In zaradi tega, kot sem rekla prej, da je rezijanš?ina slovensko nare?je… V šoli nas tega nikoli niso u?ili, ker so bili taki ?asi, da je bilo vse to, kar je bilo za Kaninom, to, kar je bilo slovensko, je bilo tabu. Se ni smelo niti govoriti. Potem hvala bogu imamo državne zakone. Ta prvi zakon, ki skrbi za vse manjšine v Italije, je iz leta 1999, državni zakon za našo manjšino pa je iz leta 2001. Ta propaganda pri nas proti, ?e je bila do takrat, ampak ne tako mo?na, ko je bila v Bene?iji bolj verjetno, ker je bila prisotna bolj tako, kulturni operaterji so bili bolj mo?ni recimo. Pri nas smo govorili rusko. Torej smo bili bolj tako v miru. Od kar pa velja v Italiji ta zakon 38, se je tudi pri nas za?ela mo?na propaganda. Pri nas se je za?elo to leta 2003, 2004. Proti vsemu temu, kar je bilo slovensko, torej jaz sem bila ena taka oseba, ker sem delala na sedežu v Zvezi slovenskih kulturnih društev na Solbici tako, kakor še danes. En primer, da sem kriva. Krivi so bili tudi ob?inski svetniki, ki so vprašali, da bi pri nas tudi veljala zakon 482 in zakon 38. Tudi tisti so postali krivi in ostali, ki so bili okoli nas. Torej je bila in je nekako še danes ta propaganda, ki je vse proti temu, kar je slovensko. Tudi rezijanš?ina ni slovensko nare?je in nimamo ni? skupnega s slovenskim narodom, slovenskim jezikom itn. Tudi zame je bilo nekako eno presene?enje, ker moram re?i, da sem dobila take osebe, s katerimi sem sodelovala in prav osebno mi je bilo zelo žal in nisem niti razumela, zakaj, ker sem rekla ve?krat: jezikoslovci to povedo, da je rezijanš?ina slovensko nare?je. ?e se želimo nau?iti, moramo vprašati jezikoslovce in jezikoslovci to povedo, da je to, tisti pa, ki so proti, pravijo nasprotno. Torej to sem razumela, da nismo ve? na kulturnem nivoju, to je spet nekaj drugega, biti proti in konec. In žal mi je, ker nam to ne pomaga, ker Rezija tako kot Terska dolina in Bene?ija ni bogata. Nimamo veliko prilik, nimamo veliko možnosti predvsem za naše mlade, tega nimamo. In take polemike nam ne pomagajo. To je eno.
Za drugo, za nare?je, zdaj se veliko govori, se pravi da, tako kot je povedal profesor ?erno, da je otekel sloveniziranje…, torej da, ?e se bomo nau?ili knjižnega jezika, bomo izgubili nare?je. To pa ni res. Kot Rezijanka povem, ker sem imela to možnost, da sem se malo nau?ila tudi knjižnega jezika, da to ni res. Nasprotno, edini jezik, ki nam bo pomagal ohraniti tudi nare?je, je prav slovenski knjižni jezik. Ker seveda je bolj mo?an, bolj bomo živeli v slovenskem kontekstu, bolj bomo ohranili tudi nare?je. Bolj bomo živeli v italijanskem kontekstu, ve? nare?ja in kulture bomo izgubili. In vam dam samo en primer. Pri nas so nas krš?ansko u?ili…ne vem, kako bi se to povedalo, verouk že v italijanš?ini, še do moje babice so u?ili, do leta 20, 30 tako so še u?ili v nare?ju, potem je bila samo italijanš?ina in latinš?ina. Jaz pa sem se nau?ila o?enaš v nare?ju. In veste kako sem se nau?ila? Ne zato, ker me je nau?il duhovnik, ker ne bi znal, ker je bil in je ali so Furlani ali Italijani. Nau?ila sem se zato ker, ko imamo obiske iz Slovenije in si gremo pogledat cerkev na Ravenci, v cerkvi na Ravenci je obešen stari o?enaš, napisan v nare?ju. In vsakokrat me vpraša, ali bom lahko prebrala o?enaš v nare?ju. In zato sem se nau?ila, to je samo en primer, o?enaš. Ostali Rezijani, tudi tisti, ki se borijo proti rezijanš?ini moram držati, mislim, da niti ne vedo, da je obešena v cerkvi. Torej to je samo en primer kako. ?e bomo, ne samo v Reziji tudi v Bene?iji, ve? bomo imeli stikov s Slovenci, slovenskim jezikom, bomo znali knjižni jezik in bomo ohranili tudi nare?je in tudi naše navade in nekako našo dušo. Mislim, v tem smo tudi pri nas, ne vidimo to v Reziji in smo nekako to odkrili, nekako tudi z obiski, ki jih imamo iz Slovenije. Jaz sem to za?ela pred skoraj dvajsetimi leti in sem videla, kako je, ?e imamo stike s Slovenci, ve? bomo ohranili te naše kulture. In mislite, prva leta, ko sem s tem za?ela, govorim o letu 1991, 1992, 1993, ko smo imeli prve obiske, ker sem jaz sprejela skupine iz Slovenije, sem se ?udila, da je tako zanimanje za nas, za našo kulturo, za naš jezik, ker do takrat sem jaz imela bolj stike s Furlani, z Italijani in ni bilo nobenega zanimanja za to, ker sem bila iz Rezije ali zato, ker sem govorila v nare?ju. Torej zame je bilo to eno presene?enje, da so ljudje, ki me poslušajo, ko govorim v nare?ju, da me razumejo, ko govorim v nare?ju. In torej ta projekt Spoznati Rezijo, s katerim smo tako sprejeli v Rezijo veliko skupin iz Slovenije, nam je dal to in nam daje to še danes. Možnost, da bi na eni strani ohranili to, kar imamo mi, na drugi strani pa se nau?ili tudi knjižnega jezika. In to je v Reziji edina možnost, ker Rezija je zaprta proti Bovški dolini. Je odprla proti Furlanom, proti Italijanom. Vsak dan imamo stike s Furlani, z Italijani. In ljudje prihajajo iz Slovenije ali iz Tržaškega, iz Goriškega in da imamo to priliko v Reziji, da govorimo v nare?ju in se u?imo v knjižnem jeziku, je za nas zelo pomembno. In nenazadnje je to tudi ena, za mlade zdaj govorim, za mlade, ki želijo gledati naprej, ena perspektiva tudi za nas. Kot sem rekla prej, Rezija je uboga, tako kot Terska dolina. Manjka nam tudi možnosti, kaj bi naredili, da bi imeli naši mladi eno bodo?nost v dolini. Recimo ena od teh je turizem iz Slovenije. Zato mislim, tudi za šole, zdaj kako je pouk v šolah. V Bene?iji, v Špetru imamo in to, veste, lepo dvojezi?no šolo, v ostalih šolah v Terski dolini, v Reziji, tudi v Kanalski dolini je ena ali (ne vem ?e) dve uri na teden. Pri nas je ostala ena ura na teden in to ni samo za jezik, 21, 22 ur je jezik, glasba, petje, torej tako na splošno. Nekaj je. Lepo je, da šola to organizira. Za?eli smo mi kot društvo, po tem, ko smo v Italiji imeli zakon 482, je to nekako prevzela šola in to je prav, da to šola organizira, ker je šola u?ila nasprotno do takrat oz. da je treba znat lepo italijansko, ni treba znati nare?ja, ker ti potem ne pomaga za tvojo bodo?nost itn. Torej je šola, ki to organizira in to je prav, je pa še zelo malo ur. Lepo bi bilo, kot sem povedala tudi v Sežani, ko smo imeli ta lep ve?er, ?e želimo ohraniti, kot sem rekla prej, nare?je in ?e želimo vrasti, mislim, da bi bila ena pot, da bi bil tudi v naših šolah tak na?in u?enja, kot je v Špetru oz. dvojezi?en, ker to pomeni, da bi imeli u?iteljice, ki znajo slovensko, ki bi nas razumele, nam pomagale. Zdaj imamo samo italijanske ali furlanske u?iteljice, ne morejo nam pomagati, ker ne razumejo. Torej jaz upam tako, ?e želim gledati naprej tudi utopi?no. Prav bi bilo, ?e bi imeli take šole po naših dolinah, tako kot predvideva zakon 48, vsekakor ni ni? novega, ni? posebnega, ampak mislim to, da bi nam res veliko pomagalo.
Drugi problem je povedal gospod Jesih, da imamo ta demografski problem. To je res. Problem ni ve? tako, kot je bilo do potresa, tudi v 80. letih, da je bilo mo?no izseljevanje. Pri nas je ta problem, da se rodi malo otrok tako, ?e želimo biti… To je ta nekako glavni problem. Npr. v Reziji imamo vsako leto okoli 20, 25 ljudi, ki umrejo, rodijo se pa 4, 5. In to je ta glavni problem. Kaj delati, da bi malo delali na tem? Mislim za naše, moramo držati mlade pri nas, ?e želimo to in mlade, kako jih bomo ustavili? ?e bodo imeli hišo in delo in predvsem perspektive. Torej to. Vem, da naše vasi so polne praznih hiš, pa te hišo niso na razpolago. Ker tudi pri nas prihaja, ne vem, samo avgusta 2 tedna, ampak te hiše niso na razpolago. Važno bi bilo, ?e bi bila na deželni ravni ta politika, da bi naredila take hiše, pri nas se kli?ejo ater, ne vem, kako bi bilo v slovenš?ini – ljudska stanovanja, za gorsko obmo?je. To mislim, da bi veliko pomagalo. Imamo en primer pri nas na Solbici. Solbica je zadnja vas v Reziji pod Kaninom. Takrat, ko smo bili še na ob?ini mi, smo vprašali to ustanovo, da bi zgradila 4 stanovanja. In so in naselili so 3 mlade družine, ki živijo. Torej to je samo en majhen primer, ampak take re?i mislim, da bi nam pomagale. In seveda delo, delo in perspektive za naše mlade. Ne vem, ?e sem šla preve?… Ne? Tako na splošno.

          DANIJEL BOŽI?: Boste sigurno še kaj rekla oz. verjetno vsi trije. Morda mimogrede, lansko leto v tem ?asu je bila Luigia osebnost Primorske, je bila razglašena za osebnost Primorske. Treba je vedeti, da najve? nasprotnikov Slovenstvu,  rezijanš?ini je v Reziji, ne pa izven. Drugi samo pomagajo z Videmske pokrajine. Tako, da… morda bi kakšno besedo tudi o tem rekla in glede na to da ste tukaj izjemno ugledni in pomembni ljudje Republike Slovenije in tudi mo?ni predstavniki civilne družbe. Iz Rezije ne moreš nikamor drugam, kakor samo globoko v Italijo in potem seveda ?ez Jesenice v Slovenijo ali pa dol proti ?edadu in na oni konec, vse na okoli in podobno velja tudi za Tersko dolino. Vse na okoli, se pravi rabiš 2 uri, da prideš v Slovenijo. Pot iz Barda in pot iz, ne vem, Ravnic ali pa vseeno kakor koli, ki gre ?ez U?jo, je kolovoz in Italija se vsa ta desetletja trudi, da ohrani propadajo? kolovoz. Moraš biti hraber, da greš z osebnim avtomobilom iz Žage ?ez U?jo v Rezijo. Se pravi, spodobilo bi se, da mi morda namignili, ker veste, na vrhu je križiš?e in eno gre potem dol v Tersko dolino, drugo gre v njihovo Rezijansko, da bi morda le po kakšnih kanalih spodbudili Italijo, ker z naše strani je to lepo urejeno, da bi vsaj vzdrževali pot in tam, kjer so plazine pa tam, kjer se drevje ruši ipd., da bi to vzdrževali, da bi se lahko ljudje med sabo pretakali. Ker je tudi to en na?in, da držiš nek prostor zaprt.
Torej osebnost Primorske… Doživela je hude napade. Ni? se ji ne pozna, da so jo temeljito obdelali. Še kar dobro zgleda. Je pa pela pri Rožah Majavih. To je bila zelo dobra dekliška skupina, ki je potem dozorela, bila je vse manj dekliška. Plesala je pri plesni skupini, tako da ni kulturnica in narodnostna delavka samo kot funkcionarka, ampak kot tista, ki je neposredno ustvarila in soustvarila.
Ne bi vam… morda samo eno zadeve, ker mislim, da je prof. ?erno to dolžan povedati. Od Kanalske doline, tja dol do ?edada in skoraj do Brd imate 5 slovenskih duhovnikov. Najmlajši jih ima kakšno ?ez 70. To je tudi hud problem tega prostora. ?e govorimo, da nimajo enega slovenskega u?itelja in vzgojiteljice v vrtcu v Reziji, da nimajo duhovnika že 70, 80 let, ki bi znal po njihovo, kaj šele knjižno, je tudi drugod ta problem. V Brdu in po slovensko Furlan po doma?e drži mašo v doma?em nare?ju. Del?ke, samo del?ke maše pa kakšno pesem.

PROF. VILJEM ?ERNO: Vemo, da je cerkev šola. Poleg da pomo? ob koncu tedna. Znamo tudi in sami naši poprejšnji duhovniki so napisali, da slovenska cerkev v Bene?iji no?e postati italijanska šola. Zaradi tega smo mi kot ustanove svoje?asno zaprosili najprej, naj pripravi semeniš?e tudi duhovnike, ki bi znali vsaj ?itati sveto mašo v slovenš?ini. In nekaj molitev v doma?em jeziku in ?e je mogo?e še petje. Saj to ni težko. Dosegli smo svoje?asno s pomo?jo furlanske cerkve, to je Glessi Furlane, ki nam je dala eno roko, da bi prišli do, bi rekli, podškofa, vikarja za Slovence v Videmski škofiji. Toda do uresni?itve ni prišlo, je bi moral ta skrbeti ravno za slovensko manjšino, ampak lahko tudi za furlansko. To se pravi, ustvariti eno vzdušje, ki je naklonjeno doma?emu jeziku. Kakor se nau?ijo druge jezike, se da nau?iti tudi slovenski jezik pa ?e se želi, tudi doma?i jezik. Moj župnik se je potrudil in nam je odprl vrata cerkve. Ob nedeljah imamo vsaj eno berilo in navadil je tudi petje v slovenskem jeziku, kar je prijetno. Jasno, v za?etku je bilo tudi do njega težko nasprotovanje in skrbeli so, iskali oblike, kako bi ga premestili. Vztrajal je in je še z nami. V Nadiških dolinah pa, ko so odšli naši duhovniki, je zelo težka re?. Tudi Furlani bi se lahko navadili našega jezika. To ni nemogo?e. Problem je dose?i neko prijaznost, neko naklonjenost in ustvariti neko druga?no vzdušje. To se po?asi le ustvarja. Tudi Slovenija v svoji demokraciji druga?e vpliva na to sosednjo stran. Jasno je, da je to dolgotrajno delo. Edina dva duhovnika, ki še vztrajata, sta gospod Mario Garjup v Kanalski dolini, v Ukvah in pa Matev?i?, ki upravlja tudi Višarje. V Nadiških dolinah je samo gospod Božo Zuanella, vendar tudi njega so toliko ustrahovali, ker je napisal Mra?na leta Bene?ije na podlagi dokumentov, ki so jih oni sami napisali. On ni iskal in preiskoval, je samo prepisal skoraj v boljši obliki dolo?ene situacije, ki so se odvijale po Bene?iji. Ker pa je povedal neko resnico in družinski ?lani te resnice niso prenesli, zaradi tega so jih ovadili. Kon?alo se je tako, da so se na nek na?in dogovorili in so pla?ali samo 1 €. Samo ta ustanova je ta € uokvirila in ga postavila na svoj sedež kot, da so priznali krivdo. Jasno je, duhovniki niso hoteli, da bi nadaljevali te borbe. Rekli so: »Prenehajmo jo«. Niso pa se odrekli resnici. Tista je, tista ostane. Problem je ostalo, druga miselnost, ki še živi. Živi ta, da je treba pri nas ?im prej zravnati to, kar še ohranjamo in kar se še živi. To je bistvo.

DANIJEL BOŽI?: No, pa še monsignor Qualizza je v Vidmu kot na semeniš?u. Telegrafsko morda, to je bila MAS, Decima MAS, posebna enota italijanske armade v 2. svetovni vojni, to so bili pomorski diverzanti, ki so si z razpadom Italije  dejansko ustvarili republiki Salo, ki jo je ustanovil potem Mussolini, ko so ga osvobodili Nemci. In ta X MAS se potem preoblikuje, da ne komplicirano, se spopada tukaj po Primorskem z IX. Korpusom itn. To so bili verjetno najbolj zagrizena veja fašistov, ker niso bili niti pod kontrolo italijanske vojske še, ko je Italija kot država obstaja kot kraljevina. No in potem se oni preoblikujejo v ta Gladio in branijo, so oboroženi in se borijo proti temu, da bi slu?ajno Slovani, Slovenci sedaj to njihovo milo republiko s 60 mio prebivalci pokon?ali. Dobivali so apanažo, denar, to je bila dejansko rezervna vojska, pla?ana od države. Ta je tista, ki je bila klju? in je še vedno klju? tudi danes. Ti so tožili, to je bil ta polkovnik, ki je vodil X MAS, to so bili njegovi otroci (oliveri), ki so potem tožili, da, ker je žaljena ?ast njihovega o?eta, Italijanstva in borca za Italijansko. Pa? Italijani znajo te stvari prilagoditi. Nam je lahko, tistim, ki pa tam živijo, je za druga?e in težko.
?as je za misli, za razpravo. Prosim gospoda Milana Štruca, ki se je prvi prijavil. 5 minut smo rekli, da je nekako maksimum. Raje manj kot ve?.

MAG. MILAN ŠTRUC: Najprej vse priznanje Državnemu svetu, ki je uvrstil to temo na današnji posvet. Predvsem zato, ker, kot smo videli, bistveno premalo poznamo to podro?je Slovenije in ker je že toliko ?asa pravzaprav pod tujo oblastjo. Želim pa poudariti, da pravzaprav Rezija ni tako ob robu tega našega slovenskega prostora. Letos smo namre? dobili po ve? kot 150 letih knjigo, ki jo je napisal slavni ruski raziskovalec Venelin. Lotil se je raziskave slovenske zgodovine zato, ker je smatral, da je ta premalo raziskana in je že pred ve? kot 150 leti napisal knjigo z naslovom »Starodavni in današnji Slovenci«. Ta knjiga, v ruskem besedilu seveda, je v lasti naše Slovenske akademije znanosti in umetnosti že dolgo let, vendar žal do sedaj tega prevoda nismo dobili. Se je pa skupina nekih entuziastov sama lotila tega prevoda in letos smo k sre?i prišli do te knjige. Skratka v tej raziskavi Venelin, ruski raziskovalec ugotavlja, da so stiki med Grki, starimi Grki in Slovenci potekali že bistveno prej kot po naših podatkih in da so stari Grki imenovali Slovence »Reti«, ker so povezovali besedo retorika, reti, sloviti, Slovan, slovo itd. To se pravi, da so pravzaprav ta celoten del preprosto imenovali »Rete«. To seveda ne pomeni le to, da so imeli Slovenci in Grki že takrat pomembne stike v daljni preteklosti, ampak pravzaprav ruši eno splošno teorijo, ki prevladuje v znanosti in tudi v šolstvu pri nas: da je prišlo v 6. oz. 7. stoletju do neke naselitve na to obmo?je iz nekih mo?virij izza Karpatov, polno komarjev itd. V tistem ?asu naj bi se Slovenci iz tega mo?virja preselili na to sedanje obmo?je. To seveda ni podkrepljeno z nobenimi dokazi. Gre za en mit, ki ga seveda mi pomembno in permanentno ponavljamo in ponavljamo. In tudi šole u?ijo samo o tem, o tej preselitvi. Seveda pa gre za pomembno vprašanje. Ali smo staroselci ali smo neki kasnejši naselitveni narod tukaj, na tem obmo?ju, ki smo izrinili neke druge kulturne narode? Kar seveda dale? ni res. To priselitveno teorijo zavra?ajo tudi novejše raziskave markerjev, DNK-jev ipn. Na tem podro?ju je pomembno raziskavo naredil naš zdomec v Kanadi, kanadski Slovenec gospod Škulj. Bil je direktor enega mednarodnega inštituta in je delal raziskavo preseljevanja narodov po markerjih, po DNK kazalnikih in je seveda ugotovil, da v 6. stoletju tu ni bilo nobene preselitve, absolutno nobene preselitve. Da preselitve tudi še ni bilo kakšnih 1000 let prej. Skratka gre za 2 teoriji. Gre za teorijo kontinuitete, skratka permanentne naselitve ali preselitveno teorijo. Morda bo kdaj tudi prilika, da se v Državnem svetu ti dve teoriji, ki sta pravzaprav tako lo?eni, da se ena in druga stran med seboj sploh no?eta pogovarjati, da se bosta mogo?e kdaj ti dve teoriji dejansko soo?ili.
Zakaj sem hotel to posebej poudariti? Gre za to, da po Venelinu in tudi kasneje, kar ima dodatne dokaze, on se je tega lotil z zelo dolgo študijo, bil je tukaj, na tem podro?ju precej ?asa, preiskal in preštudiral je grško in vso drugo literaturo in potem napisal to knjigo… Iz tega pa sledi seveda, da Rezija še zdale? ni na nekem obrobju Slovenije, ni na obrobju Slovenije, ampak je neposredno v centru stare slovenske zgodovine. Mislim, da moramo to iz današnjega posveta vzeti s seboj. Hvala lepa.

DANIJEL BOŽI?: Hvala lepa, gospod Štruc. Naslednja je na vrsti Irena Levi?nik. Upam, da sem pravilno prebral. Hvala.

IRENA LEVI?NIK: Dober dan. Hvala za vabilo. Jaz nisem ne politik, ne strokovnjak, ampak ?isto navaden državljan, ki je k sre?i slušatelj Univerze za tretje življenjsko obdobje. Rada bi povedala, da tudi mi ugotavljamo, da je pravzaprav veliko premalo znanja, vedenja, informacij o življenju naših rojakov v sosednjih državah. Mi smo pred 7 leti, približno pred 7 leti za?eli razpravljati o tej tematiki in smo se pravzaprav v 2 šolskih letih zelo, zelo podrobno seznanili z življenjem naših sorojakov v Italiji. Po enem ali 2 letih ni bil noben problem, da smo na predlog naše profesorice s 1500-tolarskim prednaro?ilom omogo?ili izdajo te knjige, ki ste jo že omenili. Vsi jo poznamo do obisti, ker smo se v teh 2 študijskih letih tako navdušili in postali zainteresirani za življenje naših sorojakov. Ampak ugotovili smo, da je to pravzaprav bolj teoreti?no znanje in da to ni dovolj. Zato v okviru našega programa vsako leto ni noben problem organizirati obisk naših rojakov v sosednjih državah in moram povedati, da je za to, za nas vedno nepopisno doživetje. Sre?anje z njimi, pogovor z njimi, bivanje 2-3 ure skupaj. In enako doživljamo, kadar oni pridejo k nam. Zato mislim, da bi bilo izjemno pomembno, da v civilni družbi organiziramo ve? teh ?loveških stikov. Eno je teorija, eno je vedenje, eno je znanje, ampak ?loveški stiki. Na tej strani, mislim za nas in za njih so izjemno pomembni. Zato plediram, da v civilni družbi tej plati življenja, tega sožitja, teh sre?anj tudi na tej emocionalni ravni organiziramo ?im ve? in mislim, da bomo ogromno prispevali tako za našo obogatitev kot tudi za njihovo. Hvala lepa.

DANIJEL BOŽI?: Hvala lepa, gospa Irena Levi?nik. Naslednji je gospod Jože Miheli?, Triglavski narodni park.

JOŽE MIHELI?: Spoštovani. Najprej hvala lepa za Vaše zgodovinsko predavanje, Vam za izredno lepo rezijanš?ino… Torej Triglavski narodni park, kot je bilo malo prej re?eno, vzdržuje relativno dobre stike z naravnim parkom Julijsko predgorje ali Prealpi Julie po italijansko, ki je za moj okus eden najlepših parkov v Alpah sploh, ?e ne morda celo najlepši. Torej sam sem imel sre?o, da sem te kraje spoznal že dosti prej in zato, ker mojega brata, tisti, ki zahajate v gore, poznate predvsem po njegovih vodnikih, naj bo pa prispevek en skromen vodnik.
Danes obiskati te kraje, kar je zagotovo z vidika Slovenstva izredno pomembno, ni ve? težko in tudi ne tako dale?. Že z avtom je ?udovita krožna pot iz kraja Nabili, to je Rezjuta, preko Centa, skozi Tersko dolino na U?jo in potem preko planine Krnice dol v Rezijo in preko Ravence nazaj. To pot lahko opravite tudi s kolesom. ?udovita je za gornike ta visoka rezijanska pot, ki obkroži dolino. Ali pa za tiste malo manj ambiciozne recimo vzpon na razgledni kucelj v masivu Muzcev, kamor sem pred leti vodil na dekanov dan en avtobus s Filozofske fakultete. Vra?ali smo se skozi dolino ?rnega potoka in doživeli ?udovit dan. Obenem lahko obiš?ete izredno lepo urejene, skromne, vendar lepe centre, informacijska središ?a. Osrednjega na Ravanci, potem malo pod U?jo Ciklame in spodaj Nabili center, v katerem sem imel celo svojo fotografsko razstavo, na njegovem odprtju.
Triglavski park v glavnem po dveh linijah sodeluje s tem parkom, in sicer že dolgo ?asa v okviru ?ezmejnega projekta Era, na vseh nivojih, od lokalnega prebivalstva. Jaz tukaj delam predvsem na stiku s šolami, s katerimi se vsako leto sre?amo nekje pri nas, v Terski dolini ali v Reziji ali pa nekje v sosednjem avstrijskem parku v Nockbergih. Ta tri sre?anja so vsako leto in tako naši otroci iz okolice narodnega parka spoznavajo te kraje in seveda tudi njihovi u?itelji.
Druga stvar je Unescov program MAB (Man and the biosphere). Triglavski narodni park oz. Julijske Alpe so bile uvrš?ene na ta seznam leta 2003 in na ta na?in mi mejimo, ne kot park, ampak kot to obmo?je MAB, na sam naravni park v Reziji. To je za nas izredno pomembno, za projekt, ki smo ga za?eli lani in ga zdaj nadaljujemo. In ?e se prav spomnim, pred nekaj leti je tudi zadnja oddaja v ciklu oddaj Gore in ljudje, ki jih je takrat snemala Marjetka Kerši?-Svetel, teh oddaj se verjetno spominjate, bila posve?ena prav Terski dolini. Jaz sem imel sre?o, da me je takrat dr. Stanko Klinar predlagal, da sem pa? sodeloval v tej oddaji, ker je bil on nekaj bolan. No in v tisti oddaji so bili zelo lepo predstavljeni u?beniki, ki so nastali pred leti v doma?em jeziku, potem kraška jama v spodnjem delu Terske doline in pa seveda greben Muzcev, ki deli obe dolini.
Kraji so izredno slikoviti, vredni obiska, predvsem pa so vredni obiska tamkajšnji ljudje. Tam sem organiziral nekaj fotografskih delavnic, kar 3 že na Ta lipi poti, potem na planini Kot in na Skutniku pa na Dnevu parka v Ven?onu oz. Pušji vasi, s kar lepo udeležbo in ?e se boste morda želeli preko nas povezati na ta na?in, dobrodošli. Hvala lepa.

DANIJEL BOŽI?: Hvala lepa, gospod Jože Miheli?. Gotovo bi Luigia se marsikaj povedala, tudi prof. ?erno, vendar smo omejeni s ?asom, zato je dobrodošlo, da morda še kdo kaj doda tako, kot je sedaj gospod Miheli?. Na vrsti je gospod Borut Sommeregger, Koroška in to avstrijska Koroška.

DR. BORUT J. SOMMEREGGER: Spoštovani gospod predsednik, ?e že osebno pripombo… hvala, Danijel. Zjutraj me je žena zbudila, me potrepljala in rekla: »V radiu javljajo, da se niso razpustil«. Tako da sem danes v celem kosu pred vami. Jaz sem si napisal nekaj, kar je zame mogo?e važno. Kot za nekoga, ki je zrasel ob prof. ?ernu in se hodil tudi u?iti v Bene?ijo. Kaj bi se lahko mi nau?ili od njih? Recimo prva to?ka: neverjetna enotnost beneških Slovencev kljub razli?nosti v mišljenju. Enotnost ne pomeni unifikacija. Ali ne, profesor? Kadar koli so nastopali, kadar koli smo se sre?ali Korošci, Bene?ani, Rezijani, smo jih ob?udovali in jim tudi zavidali enotnost, ki je mogo?e eden od temeljev njihovih uspehov in renesanse. To za nas in hvala. Povedati je treba tudi to, da mi manjšinci v?asih pozabimo re?i hvala. Hvala, gospod minister, hvala, gospod državni sekretar. Mislim, da to pot podpirajo. In uradna Slovenija. To ne s prisilo. Zabeležil sem si reakcije teh dveh gospodov v Kanalski dolini, ko sem bil en teden pozneje na obisku. Skrbita za obrobne kraje z velikim ?utom in natankostjo nepou?evanja. Tudi to je v?asih važno za nas, obrobne Slovence (zamejcev ni ve?), da prihajajo k nam ljudje, ki nas ne pou?ujejo. Ampak opazujejo in podpirajo. To je treba povedati tudi tej publiki. Da sta v tej Vladi na funkcijah dve osebnosti, ki to s tanko?utnostjo opravljata. Minister pred nami in državni sekretar na podiju. Da je na delu v Državnem svetu bodisi kot predsednik komisije za zunanje stike, bodisi predsednik sam, ki te stvari podpirajo.
Zdaj imam pa kar eno prošnjo. Veste, kot manjšinec moraš vedno kaj tudi potarnati. Danijel Boži? je rekel: infrastruktura. Ali je še med nami državni svetnik Otoni?ar, sorodnik aktualnega ministra za okolje? Lepo prosim, povejte ministru, da, kadar primorski poslanci govorijo o cestah, o Tolminu, Kobaridu in ?ez Žago, to ni ena od številnih cest v Sloveniji. To so življenjske potrebe, da bomo vsakodnevno imeli povezave, ki morajo biti sodobne pa ?etudi bodo Italijani v za?etku zavirali. Koliko ?asa pa se je bilo treba tepsti za Pavli?evo sedlo? To se je že rajnki Tito z rajnkim Krajskijem za?el pogajati. In danes, ko je ta drugi tok, se vidi, kako je to važno.
Sem že prekora?il? Ne? Hvala za današnjo prireditev, hvala vama.

DANIJEL BOŽI?: Hvala, gospod Borut Sommeregger. Naslednji je mag. Bogo Šest. Prosim. Nas še ne preganjajo, tako da ni treba, da smo nervozni. Hvala.

MAG. BOGO ŠEST: Hvala lepa. Lep pozdrav, gospa Luigia, lep pozdrav, profesor Viljem. Pred ?asom smo se sre?ali. Zakaj za?enjam s tem, da smo se sre?ali v Špetru Slovenu? Ker sem bil takrat prvi? v tistih krajih. Bolj seveda poznam slovensko Koroško izpred 35 let, ker sem pomagal pri slovenskem atletskem klub SAK-u in tam prvi? doživljal, kaj pomeni sre?ati se s svojimi nasprotniki, ki te divje gledajo, ki te ho?ejo uni?iti, ki me?ejo nate kamne in morali smo seveda imeti policijsko zaš?ito, ko smo odhajali iz nogometnih igriš? in kulturnih prireditev. No, to doživetje, ki pa sem ga imel pri vas… seveda sem prišel kot predstavnik Civilne iniciative za Primorsko, navdušen, da bomo pomagali, da bomo nekaj naredili in s tega sre?anja grem seveda zmeden, ker me je zmedlo to, kar sem ugotovil. Da nam ljudje preprosto težko verjamejo. Tukaj so si nekateri vzeli iz vedrega neba in ponujajo knjižnice, ponujajo ono, tretje, karkoli že. Sedaj smo ugotovili, da se moramo ustaviti, se najprej dogovoriti, kaj želijo in na koncu, da ne bom sedaj predolg, sem prišel do prepri?anja, da je potrebno te kraje pri?eti kar se da subtilno gospodarsko razvijati, kar je že nek svoj ?as bilo.
Ustavil se bom seveda na turizmu. Zakaj na turizmu? Imam seveda izkušnjo s svojim vnukom, ki hodi sedaj v srednjo šolo in mi enkrat mimogrede pove, da gre na izlet v Bene?ijo. Sedaj jaz postanem pozoren. Kaj boste pa tam po?eli? Pojma ni imel, zakaj gre tja, kako gre tja… skratka ga tukaj niso niti malo ne nau?ili, ne obvestili in to pomeni pomanjkljivost naših šolskih programov, kadar pošljejo seveda otroke, ali pa informacij, ustreznih, ki jih tja vodijo. Zakaj se ustavljam na turizmu? Zato, ker me je prav pretreslo, ko mi je eden od vaših kolegov tam (Fabio Bonini) rekel: »Poslušajte, pridite k nam, da se sliši slovenska beseda v naših gostilnah!« In ?e vzamete to zelo dobesedno, kaj pomeni, to pomeni pravzaprav za?etek. In naj navežem na to, da bomo mi kot civilna iniciativa za to poskrbeli. Ne vem, letos bomo pripeljali tja mogo?e enih 10 avtobusov, ampak mi nismo turisti?na organizacija, da se bi imeli ?as na tak na?in ukvarjati s tem. Ampak mislim pa na Turisti?no zvezo Slovenijo in seveda posebej na Direktorat za turizem. To vodita dva mladca, ki seveda rada potujeta – od Kitajske pa do Aljaske, ampak ne zaideta pa v našo bližino. Niti ne na Koroško, niti ne v Bene?ijo, niti ne, da bi se spomnili na naše rojake na Madžarskem, v Porabju. Skratka jaz predlagam, da ti 2 organizaciji pod vodstvom ali pa pod spodbudo vašega ministrstva, gospod Žekš, to seveda ni vaša naloga kot minister, ampak naj oni vendarle vklju?ijo v turisti?ne programe organizirane obiske teh krajev. Kaj to pomeni? Seveda v dogovoru z beneškimi Slovenci. ker boš pa ti naenkrat tja pripeljal 200 avtobusov – saj nimajo kapacitet. Skratka na nek na?in zadevo za?eti spodbujati. Poleg tega bi seveda moralo Ministrstvo za gospodarstvo (ob tem našem izjemno popularnem Lahovniku, ki se ukvarja predvsem s Šoštanjem in temi zgodbami, ne ukvarja pa se z razvojem gospodarstva v našem zamejstvu, skratka takoj ?ez mejo… to ga o?itno ne briga, niti ne Vlade, niti nikogar v tej Sloveniji) pri?eti s posameznimi, tudi obrtniškimi, ?e je potrebno na tem nivoju, gospodarskimi dejavnostmi, da mladi (to, kar je prej poudarila gospa Luigia) ostajajo v teh krajih. Potem se bo po mojem mnenju zadeva po?asi za?ela razvijati.
Toliko samo, ker nimam preve? ?asa, bi pa predlagal, da se enkrat organizira en, ne bom temu rekel simpozij ali kaj tako pompoznega ali pomembnega, v okviru gospodarske zbornice, v okviru obrtne zbornice nek razgovor, nek temeljni sestanek s temi našimi rojaki na oni strani meje, kako spodbujati gospodarsko življenje, kako s tem za?eti. V?asih je to bilo razvito. Tako na Koroškem kot v teh koncih. Danes pa ni ve?. Hvala.

DANIJEL BOŽI?: Hvala lepa, gospod Bogo Šest. Nekaj misli, nekaj pobud. Zdaj pa tudi še beseda gospodu dr. Borisu Jesih, državnemu sekretarju. Prosim. Preden damo besedo še gospodu Rastislavu Revnu.

DR. BORIS JESIH: Mogo?e ravno to, kar je sedaj gospod Bogo Šest povedal. Obe iniciativi smo mi že povzeli in smo že v stiku s turisti?no organizacijo Slovenije. Ravno na to, kar ste Vi na?eli.
Druga stvar se mi zdi pa še bolj pomembna. Pred mesecem in pol smo organizirali posvet (Vi ste rekli ne simpozij, posvet, mi tudi nismo organizirali simpozija) na temo gospodarskega sodelovanja tudi na pobudo gospodarskih subjektov v vseh sosednjih državah. Ravno te dni se oblikuje omizje, ki se bo posebej ukvarjalo z intenziviranjem gospodarskih stikov in z aktivnim vklju?evanjem v gospodarsko sodelovanje Slovenije s sosednjimi državami in vklju?evanjem manjšinskih organizacij vanje. V tem omizju so predstavniki ve?ine ministrstev, ki so za to v Sloveniji kompetentna, tudi predstavniki Ministrstva za gospodarstvo. Tako da mogo?e premalo v javnosti, vendar se na tem podro?ju zadnje ?ase zelo intenzivno in veliko dogaja. Hvala.

DANIJEL BOŽI?: Hvala lepa. Imam nova stekla na o?alih… mislim, da je Ton?i Sivec iz Kanalske doline tamle zadaj, ?e prav vidim. Pripomba državnega sekretarja je bila, da manjka Kanalska dolina. Jaz mislim, da ne manjka zaradi tega, ker je tema preobsežna in Kanalska dolina je prav gotovo v planu. Ker spada v skupno jezikovno podro?je z Ziljsko dolino in spada pod ziljsko govorno skupino, bi bilo verjetno dobro, da v letošnjem letu poskušati še iz dveh koncev, se pravi iz italijanskega konca (Trbiž, Vol?ja …(nerazlo?no) itn.) in iz druge strani (Ziljska dolina). Pa da morda nadaljujemo s temi zadevami in s temi razmišljanji. Ker po tem, kar se dogaja danes, je ve? kot potrebno, da se o teh stvareh pogovarjamo.
Naslednji in poslednji uradno najavljeni govornik je Rastislav Reven, državni svetnik.

RASTISLAV JOŽE REVEN: Hvala. Lep pozdrav vsem. Sem na slabem glasu pa bom poskusil ?im krajše povedati. Namre? glasba in pa slovenski jezik. To bi rad poudaril. Namre? ko se je za?ela v Sloveniji vrteti glasba v rezijanš?ini, je to v meni povzro?ilo veliko, veliko zanimanje za te kraje. Tudi oddaje o kulturi izven slovenskih meja, ki smo jih videli na naši televiziji, pove?ujejo to zanimanje. Kako važno je, da se kultura širi preko glasbe, bom povedal iz enim primerom o gospodu Ettoru. Gospod Ettor je bil ?isti Italijan. Vendar je imel izredno rad Avsenike. Na podlagi pesmi, ploš?, ki jih je dobil, se je iz Avsenikovih pesmi nau?il perfektno slovensko. Ko smo ga povabili na ?ipkarski festival v Idrijo, smo ga povabili tudi popoldne v gostilno za zabavo. In kaj sem ugotovil? Da gospod Ettor kot ?istokrvni Italijan zna vsa Avsenikova besedila oz. pesmi v detajle, natan?no, mi pa jih nismo znali. Mene je bilo sram, moram priznati. Ampak kaj ho?em tu povedati? Da so ambasadorji slovenskega jezika tudi naši kulturniki. So oddaje, ki nas bodo povezale tako z našimi rojaki v Italiji kot z rojaki na avstrijskem Koroškem.
Zato bi predlagal in izkoriš?am tole prednost oz. to priložnost, da predlagam ministru, da da svojo besedo na naši televiziji oz. radiu, naj se uvede ena oddaja »5 minut za naša nare?ja«, kjer naj bodo predstavljena vsa nare?ja, tako slovenska kot, predvsem pa, v prvi vrsti zamejska nare?ja. Kaj je bilo danes najlepše? Se opravi?ujem, ampak najlepše mi je bilo, ko sem poslušal v rezijanš?ini. Tudi za to se zahvaljujem. Upam pa, da bomo nadaljevali s temi stiki, da bomo poglabljali tako gospodarske stike, kot je bilo prej re?eno, ker, kdor ima gospodarski status, ima nekaj ve?, kot tudi osebne stike. To lahko re?em tudi iz naslednjega primera. Leta nazaj smo se spoznali s Slovenci iz Tržaške, kjer je par toliko in toliko govoril slovensko – danes govorita teko?e slovensko. Zakaj? Zaradi neprestanih stikov z nami, ki živimo tukaj, v Sloveniji. In mislim, da je to negovanje osebnih stikov izredno važno razen tega pa kultura. Naj se prenaša prek meja zato, da bomo širili ta naš slovenski prostor v smislu zahvale našim prednikom in vsem tistim prednikom izven teh krajev, ki so ohranili svojo kleno naravo, da so ohranili svoja slovenska nare?ja pa tudi, ?e niso gravitikalno pravilno. Hvala lepa.

DANIJEL BOŽI?: Hvala lepa. Dragocena pobuda, velikokrat izre?ena. Bog ne daj, da bi slenganje ljubljanske televizije nadomestili z lepimi slovenskimi nare?ji. Ves dan bi skoraj poslušali slovenska nare?ja. Gospod minister Žekš, akademik, bodite usmiljeni do vseh tistih, ki ne obvladamo ljubljanskega slenga in ki bi radi slišali slovensko besedo. Bodite milostni do nas, ko so podnapisi pod govorom Porabcev, pod govorom Rezijanov, Terske doline, pod angleškimi, nemškimi, srbskimi pa pogosto ne. Spoštujmo slovenski jezik in ga ne podnaslavljajmo.
Mislim, da smo prišli do neke to?ke, ko sem dolžen pozvati, ?e bi še kdo morda izrekel kakšno misel. Prosim. Izvolite. Samo pohitite… Jaz jim bom dal ta mikrofon, naj povedo, kar ho?ejo.

PROF. VILJEM ?ERNO: …(v rezijanš?ini).

DANIJEL BOŽI?: Dobro ste razumeli in vidite, da ni treba nobenih podnapisov. Izvoli.

LUIGIA NEGRO: …(v rezijanš?ini)

DANIJEL BOŽI?: Tako. Najlepša hvala predsedniku, gospodu mag. Blažu Kav?i?, da nam pusti imeti take stvari. Hvala lepa državnemu sekretarju, kako bi rekel, tudi nekako mojemu sošolcu, ?eprav je bil starejši od mene in me je bolj u?il, kot pa da smo bili sošolci, da je bil tako prijazen, da je prišel. Hvala lepa akademiku prof. Žekšu, da si je vzel ?as, da je poslušal, kaj mora narediti. In hvala lepa posebej profesorju ?ernu, pa ne zato, ker je danes prišel, za to, kar je naredil. Hvala mu za to in hvala njej zato, da je tukaj, za to, da imamo osebnost Primorske tukaj z nami in za vse, kar bo še naredila za te prostore. Hvala vsem in nasvidenje. In ne zamerite, ?e je bilo kaj narobe, ker upam, da je bilo kaj preve? prav. Hvala.