Magnetogram posveta: Predstavitev nacionalne kampanje "Kupujem slovensko"

Nekorigiran magnetogram (dobesedni zapis) posveta, ki je bila 3. novembra 2009 v prostorih Državnega sveta RS.
Posvet je moderiral Aljaž Seliškar. 

ALJAŽ SELIŠKAR: Spoštovani predsednik Državnega sveta Republike Slovenije, spoštovani predstavniki gospodarstva, spoštovani predstavniki strokovne javnosti in cenjeni novinarji! Lepo pozdravljeni na današnjem posvetu z naslovom Predstavitev nacionalne kampanje Kupujem slovensko, ki ga je pripravila Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij. Namen današnjega posveta je, da opozorimo na realna dejstva v agroživilski verigi, predstavimo  prehransko varnost Slovenije ter predstavimo pomembnosti in potrebnosti tovrstnih nacionalnih kampanj, ki jih izvajajo tudi druga nacionalna združenja.
Vse, ki bi se želeli pridružiti razpravi, v tej to?ki pozivam, da se med diskusijo prijavijo preko listi?ev, ki smo jih pustili na mizah pred vami, zato, da bomo lažje vodili razpravo v kasnejši to?ki.
Uvodno besedo predajam predsedniku Državnega sveta Republike Slovenije gospodu mag. Blažu Kav?i?u.

MAG. BLAŽ KAV?I?: Spoštovano delovno predsedstvo, spoštovani udeleženci današnjega posveta, spoštovani gostje, gospe in gospodje! Naj vas v imenu Državnega sveta Republike Slovenije in v svojem osebnem imenu najprej prav lepo pozdravim v dvorani Državnega sveta. Globalna kriza je neposredno prizadela tudi sektor kmetijstva in prehrambene industrije. V resnici pa je ta kriza zgolj pokazala na strukturne in sistemske probleme, ki jih povzro?a globalizacija. Vprašanja ekonomske, socialne, okoljske in zdravstvene stabilnosti posameznih sektorjev in nacionalnih gospodarstev so »vprašanja nekoga drugega«. To velja tudi za vprašanje trajnostnega razvoja. Svetovno gospodarsko in politi?no dogajanje pa krmili jasen profitni motiv multinacionalnih korporacij. Z njihovega zornega kota je bolj smotrno pridelovati, proizvajati, predelovati tam kjer je to ceneje, ne glede na okoljske in socialne posledice. To velja za elektroniko, tekstil, pa tudi pa kmetijske in prehrambene proizvode. V okviru EU je igrala do sedaj Skupna kmetijska politika nekakšno »protiglobalisti?no zaš?ito«. Kaj bo prineslo ukinjanje kvot bomo videli, za slovensko kmetijstvo in predelavo pa je bistveno da se država zave in podpre potrebo po vsaj podvojitvi samooskrbe – od 40 % na vsaj 80 %.
Slovenska prehrambena industrija se, tako kot proizvajalci prehrambenih izdelkov in živil drugod po svetu, soo?a z dejstvom, da se zaradi gospodarske krize, propada številnih podjetij in rasto?e brezposelnosti posledi?no ?edalje ve? Slovencev prehranjuje poceni. Kot ocenjujejo poznavalci se, generalno gledano, povpraševanje po hrani verjetno ne bo zmanjšalo, težave pa so možne v segmentu kakovostne in temu primerno dražje hrane, kakršna je v veliki meri tudi v Sloveniji pridelana in predelana hrana. Kako bodo v razmerah recesije in splošnega var?evanja reagirali potrošniki in ali se bodo vendarle odlo?ali v korist slovenskih prehrambenih izdelkov in živil, pa je zagotovo velik izziv za celotno slovensko živilsko-predelovalno verigo. Veseli me, da je le-ta z nacionalno kampanjo Kupujem slovensko pravo?asno in s pravilnimi argumenti nagovorila in še nagovarja slovenske potrošnike.
Nacionalna kampanja Kupujem slovensko sega že v ?as tik pred krizo, v ?as ko so  temeljne gradnike, te vsekakor izjemno pomembne, akcije oblikovale vrednote kot so kakovost, varnost, tradicija in okus. V ?asu krize, ki je sovpadla z drugo fazo kampanje, se je tem gradnikom pridružil še peti, to je socialni vidik, in sicer ohranitev delovnih mest, ki zajema problematiko zaposlovanja, ohranjanja slovenskega živilskega in kmetijskega trga in proizvodnje, zagotavljanja kvalitete in konkuren?nosti slovenskih proizvajalcev. Slovenski živilci zaposlujejo 17.000 delavcev, ki k skupnemu bruto doma?emu proizvodu prispevajo 3 %.
Glede na to, da je do sedaj h kampanji Kupujem slovensko pristopilo že 61 živilskih in kmetijskih podjetij in da je idejni pobudnik Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij v okviru Gospodarske zbornice Slovenije, torej družbeni segment, ki ga štejemo v civilno družbo, je tudi mogo?e zavrniti kakršne koli o?itke, da gre za državni protekcionizem slovenskih živilsko-predelovalnih podjetij. Uspeh akcije in posledi?no podporo slovenskemu agro-živilskemu gospodarstvu, bodo v kon?ni fazi izrekli le potrošniki z nakupom slovenske blagovne znamke, na podlagi izbire slovenske kakovosti, narejene pod slovenskimi standardi, znotraj slovenskih meja, s slovenskim znanjem in slovenskimi rokami, zavedajo? se tudi, da ima slovenski izdelek kratko oskrbovalno verigo in kratke transportne poti.
Vse to smo v Državnem svetu Republike Slovenije že ve?krat poudarili in svoja stališ?a posredovali Vladi. V naših predlogih za ?imprejšnji izhod iz gospodarske krize smo posebej izpostavili nujnost dopolnitve zakonodaje z ukrepi, ki bodo, podobno kot v drugih primerljivih evropskih državah, omogo?ali in spodbujali razvoj zadrug v kmetijstvu. Izpostavili smo potrebo po redefiniranju kmetijske politike v smeri spodbujanja sonaravnega kmetijstva in pove?evanja uporabe bližje pridelanih pridelkov in bližje proizvedenih prehrambenih izdelkov ter za u?inkovitejši nadzor nad uporabo fitofarmacevtskih izdelkov in nad kvaliteto hrane. Prav tako smo poudarili, da je posebno pozornost treba nameniti ureditvi cenovnih razmerij v verigi prehranskih izdelkov od pridelka do proizvoda na prodajni polici, ali, kot nekateri radi pravijo »od vil do vilic« ter v ve?ji meri upoštevati zadruge z lokalno pridelavo pri javnem naro?anju. Po našem mnenju je treba ?im prej sprejeti Zakon o promociji, ki bo slovenskim pridelovalcem in predelovalcem zagotavljal dolgoro?no in celovito promocijo slovenske hrane na doma?em in tujih trgih. V kmetijski in gospodarski politiki je po mnenju Državnega sveta potrebno zaradi trajnostnega razvoja celovito pospeševati lokalno samooskrbo s skrajševanjem transportnih poti od primarne pridelave do potrošnika in tako zagotavljati sledljivost in zdravo ter kakovostno hrano za potrošnika.       
Spoštovani, nacionalna kampanja Kupujem slovensko je zelo pomembna za slovensko javnost, ki jo na ta na?in opominjamo na možnost izbire ter na pomembnost potrošnje doma?ih, slovenskih izdelkov za rast in stabilnost doma?ega gospodarstva. Poleg tega moramo znati izpostaviti svojo lastno identiteto, da bi uspešno tekmovali na evropskem trgu in na ta na?in tudi na globalnem trgu dokazati mo? in vitalnost naših živilsko-predelovalnih podjetij. Prek uspešne živilske industrije bomo lahko najbolje podprli primarni sektor, torej kmetije in slovensko podeželje.
Želim Vam uspešen posvet in tudi uspešno nadaljevanje kampanje.Hvala.

            ALJAŽ SELIŠKAR: Predsedniku mag. Blaž Kav?i?u se zahvaljujem za uvod. Besedo pa sedaj predajam predsedniku UO Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij gospodu mag. Iztoku Briclju, ki bo predstavil vzroke za povod kampanje Kupujem slovensko, temelje, na katerih živilska in kmetijska podjetja gradijo kampanjo ter pri?akovanja podjetij in odzive njihovih potrošnikov.

           MAG. IZTOK BRICELJ: Cenjeni predsednik Državnega sveta, spoštovane svetnice in svetniki, direktorji in predstavniki živilskih podjetij, spoštovani novinarji! Prav lepo pozdravljeni še v mojem imenu. Naša zbornica kmetijskih in živilskih podjetij deluje znotraj Gospodarske zbornice Slovenije. Skupno ?lanstvo je 293 ?lanov. Imamo upravni odbor, ki predstavlja 25 direktorjev. Tukaj sem vam na slajd dal osnovne podatke za leto 2008, in sicer število podjetij 532, ki delujejo znotraj zbornice. Zaposlenih 14.300. Prihodki od prodaje znašajo 2 mlrd evrov. Prihodki od izvoza skoraj 400 mio evrov. Izvozna usmerjenost 19,3 % oz. skoraj 20 ter dodana vrednost na zaposlenega 32.000 evrov. Mogo?e še ena primerjava, in sicer slovenske živilske industrije s tujo živilsko industrijo. Tukaj smo zapisali, da pred desetimi leti je bil delež izvoza proizvajalcev v EU je znašal 30 %. V zadnjih desetih letih se je ta delež iz uvoza (?) znižal iz 30 na 20 % in to je popolnoma enako tudi deležu izvoza, ki ga imajo slovenska živilska prehrambena podjetja. Toliko mogo?e o o?itku, da slovenska živilska podjetja niso dovolj internacionalizirana. Internacionalizirana so ravno toliko, kot so nam konkuren?na podjetja v EU.
Nenazadnje, treba je poudariti, tako kot za tujo živilsko, tudi za slovensko velja, da je doma?i trg klju?en oz. najpomembnejši. Tudi doma?a živilsko-predelovalna industrija je klju?nega pomena za državo z vidika samooskrbe, o kateri je že govoril predsednik Državnega sveta. Mogo?e še okoli slovenskega kmetijstva, ker gre za izjemno povezanost med t.i. primarom in pa živilske industrije. In sicer, vrednost proizvodnje je znašala 1,1 mlrd evrov in pa število zaposlenih oz. to so samozaposleni znaša 84.000 oseb.
Malo sem že govoril okoli te vertikalne povezanosti primara in pa živilsko-predelovalno industrijo, katera je izjemno pomembna. Tu smo zapisali celo, da ni uspešnega kmetijstva brez u?inkovite doma?e živilsko-predelovalne industrije in velja tudi obratno, da ni uspešne doma?e živilsko-predelovalne industrije brez u?inkovitega kmetijstva. Vertikalna povezanost nenazadnje je klju? konkuren?nosti, kar pa pomeni ve?jo sledljivost, krajša prehrambena veriga od polja do krožnika oz. od vil do vilic, kot je omenil že predsednik in pa prehrambena samozadostnost v kriznih ?asih.
Slovenska živilsko-predelovalna industrija je zelo trdoživa. Nenazadnje, preživeli smo že tri velike mejnike. Prvi mejnik je bil razpad jugoslovanskega tržiš?a leta 1991. Drugi mejnik je bil vstop v EU. Moram re?i, da se spomnim osebno nekih pogajanj, ki so takrat bila in pa zelo pesimisti?nih napovedi, kaj bo z živilsko industrijo, ko bomo vstopili v EU. Nenazadnje smo še vedno tukaj. Uspešno poslujemo. Zadnja prelomnica je pa svetovna gospodarska kriza, ki se je za?ela lansko leto v septembru.
Mogo?e malo okoli kampanje. Mi vsi živilci pri?akujemo, da se kon?no sprejme zakon o generi?ni promociji kmetijskih in živilskih proizvodov. Okoli tega zakona se je za?elo govoriti že v letu 1999, potem v letu 2003, 2005, 2007. Tukaj smo še malo pikic zapisali pa še napisali 3000, glede na to, da se zadeve tako vle?ejo. Ra?unamo, da bo sprejet letos do konca leta. Vsaj tako je obljubljeno. Šli smo se pa generi?no promocijo na nivoju sektorjev predelava mesa, mleka, jajc, sadje, zelenjava itn. V lanskem oz. predlanskem letu smo se pa lotili akcije Kupujmo slovensko. Nenazadnje smo to akcijo v celoti financirali tudi živilsko-predelovalna industrija sama. Zakaj smo šli v to akcijo? Predvsem zaradi razmer v slovenskem gospodarstvu, velikih sprememb na trgu z živili, trenda zmanjševanja samooskrbe, tudi za prihodnost naših potomcev in pa, kar sem zadnje zapisal, je pa predvsem v bistvu zaradi tega, ker imajo enako zadevo tudi nam konkuren?ne države, kot je Avstrija, Hrvaška, kar bo pa ve? kolegica kasneje okoli tega pojasnila.
Cilj nacionalne kampanje Kupujem slovensko je predvsem ohranjanje delovnih mest, tako v živilski industriji kot v primaru, osveš?anje potrošnikov o prednostih predvsem doma?ih, kakovostnih izdelkov, pospeševanje prodaje slovenskih živilskih izdelkov ter ve?ja u?inkovitost delovanja kompletne agroživilske verige. Sama blagovna znamka Kupuj slovensko, katero smo se v bistvu lotili, je v bistvu sestavljena iz štirih delov (kakovost, varnost, okus, tradicija). Kakovost pomeni predvsem izbor kakovostnih surovin po sodobnih postopkih tehnološke proizvodnje. Varnost – gre za upoštevanje vseh standardov sledljivosti. Tradicija – predvsem doma?nost, bogato izro?ilo. Okus – je izjemno pomembno, ki je prilagojen doma?emu potrošniku.
Mogo?e še malo okoli elementov, kako v bistvu posamezna živilska podjetja pristopajo k tej zadevi. Poznana je Eta, ki ima slogan Tradicija se nadaljuje. Žito – Grajske pekarne Vonj po domu. Pivovarna Laško Varimo ga z ljubeznijo že od leta 1825. Fructal V sodelovanju z naravo. Panvita Okus, življenje, vitalnost. Ljubljanske mlekarne Tradicija, skrb, zanesljivost in pa Mesnine dežele Kranjske Po starih receptih za nove rodove. Tale tabela se mi je zdela izjemno pomembna. Gre za analizo oz. anketo, ki je bila izdelana lansko leto. Gre za lojalnost do slovenskih proizvodov. Moram re?i, da smo bili izjemno presene?eni, kakšna lojalnost je še do proizvodov, ki so narejeni v Sloveniji pod slovenskimi standardi kakovosti. Mleko recimo, kakšna lojalnost je do doma?ega mleka, skoraj 85 %. Meso in mesni izdelki 83, mle?ni izdelki komplet 75, moka 74, pivo, da ne bi našteval dalje. Gre v bistvu za zelo visoko lojalnost slovenskim, doma?im proizvodom.
Tri ciljne skupine imamo pri akciji Kupujmo slovensko. Prvo smo mi, kmetijska in živilska podjetja, drugi potrošniki in tretji trgovci. Dosedanji rezultati: do sedaj smo vložili skoraj 200.000 evrov. Vklju?enih je 61 kmetijskih in živilskih podjetij. Na proizvodih imamo že logotip Kupujem slovensko, ki ga uporablja 24 podjetij. Kar 20 podjetij ima pa v bistvu tudi oznako S na izdelkih.
Kaj proizvajalci pri?akujemo od te kampanje? Predvsem, da izgradimo generi?no blagovno znamko Kupujem slovensko. Želimo sporo?iti potrošnikom, da so izdelki, ki so ozna?eni z blagovno znamko Kupujem slovensko, pridelani v Sloveniji s slovenskim znanjem in pod zahtevnimi standardi. Kon?ni cilj je predvsem ta, da zadovoljimo potrebe potrošnikov in jim ponudimo varno, kakovostno hrano, ki bo zadostila njihove potrebe željam in okusom. Hvala lepa.

            ALJAŽ SELIŠKAR: Hvala gospod Bricelj za vašo predstavitev. Sedaj pa vabim direktorico Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij gospo dr. Tatjano Zagorc, da predstavi trenutno stanje v živilsko-predelovalni industriji v Sloveniji, pove nekaj besed o podobnih kampanjah v drugih evropskih državah ter predstavi dolgoro?no strategijo in cilje kampanje Kupujem slovensko.

            DR. TATJANA ZAGORC: Spoštovani predsednik Državnega sveta, spoštovani svetniki in svetnice, spoštovani ?lani Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij, spoštovani novinarji! Preden povzamejo besedo naši direktorji, ki sodelujejo v sami kampanji in dodajo ta ?ustveni element, dovolite, da predstavim nekaj tehni?nih zadev okoli kampanje, ki bodo nekako služila kot izto?nica vsem ostalim govornikom.
Ko sem razmišljala, s ?im naj za?nem svojo prezentacijo, sem seveda pomislila nedvomno na tisto zrno, ki je vzkalilo v letu 2006. To je kampanja podjetja Farme Ihan, katere slogan se je takrat glasil Kupujte slovensko in je tudi nekako spodbudila naš upravni odbor, da za?nemo z nadaljevanjem tovrstne promocije, nacionalne promocije v letu 2007. Tekom današnjega dneva sem bila zelo vesela dejstva, da sem ob zajtrku imela na mizi ?isto slu?ajno dva izdelka, ki sta bila ozna?ena z logotipom naše kampanje Kupujem slovensko, tako da je akcija resni?no dosegla svoj namen, da pristane tudi na mizi potrošnika.
Kot re?eno, za?eli smo v letu 2007 z brainstormingi, s tem, kako umestiti kampanjo v ta slovenski prostor, ker smo se v tistem ?asu vsega bali. Bali smo se izre?i Kupujmo slovensko, nekako smo gradili to samozavest iz leta 2007 v leto 2008, ko smo v aprilu leta 2008 lansirali samo kampanjo. V tisti prvi fazi smo želeli predvsem opomniti in nekako na nek na?in tudi sprovocirati potrošnike, da razmišljajo o tem, kaj kupujejo, da o izdelkih razmislijo, od kod prihajajo in kadar lahko, da se seveda odlo?ijo za naš slovenski izdelek. Ta faza je bila klju?nega pomena za vse pristopnike v kampanjo in za vse ostale, ki sodelujemo v kampanji kot strokovna podpora. V tem ?asu, lahko re?em, da od leta 2008 do sedaj nam je ta samozavest in pomen kampanje se usidral v vsakodnevno delo. Sedaj se nahajamo v drugi fazi kampanje, kjer smo v tem ?asu razlagali predvsem pomen oznake Kupujem slovensko in pa graditev zavedanja o sami blagovni znamki, tudi na strani samih podjetij. Seveda predvidevamo v prihodnosti nadaljevanje same kampanje, kjer bo še bolj vklju?en v interakcijo izdelek in sam potrošnik. Tu potrebujemo trgovce in pa aktivnosti na njihovih prodajnih mestih.
Kot re?eno, kampanjo smo umestili v slovenski prostor ter opomnili potrošnike na možnost izbire in na pozitivne u?inke kupovanja slovenskih živil na celotno gospodarstvo iz vseh vidikov, katere je že v predhodni prezentaciji omenil predsednik. ?e se spomnite, smo za?eli našo pot s tiskanimi oglasi v medijih in nekako nevedo?, kakšna gospodarska kriza se bliža, že tudi takrat nagovarjali z vidika ohranjanja delovnih mest. mogo?e sredinski se nam je zdel v tistem trenutku kot temelj kupujem slovensko in gradim tudi delovna mesta.
Potrošnike smo nagovorili tudi z zloženko, ki je zaokrožila po slovenskih gospodinjstvih. Nenazadnje že v letu 2008, se pravi po štirih, petih mesecih od pri?etka kampanje, smo pripravili razstavo sodelujo?ih podpornikov v kampanji na samem sejmu v Gornji  Radgoni. Sejem je bil živ in takrat smo za?utili nekako tudi, da nas tudi stran potrošnikov potrebuje in da nas podpira v tej kampanji. Zgraditi zavedanje o blagovni znamki Kupujem slovensko, je seveda malo težje delo in jo pozicionirati kot neko generi?no blagovno znamko še težje. Mislim, da sami izdelki, ki so tudi danes prisotni na razstavi zunaj v preddverju, kažejo na to, da nam  uspeva, ampak dela je seveda še veliko.
Letos so Slovenijo preplavili plakati, ki so imeli dodaten slogan Dobro ostane dobro. Poudarjali so vse štiri gradnike, na katere je slovenska živilska industrija, vklju?no s primarno predelavo, lahko ponosna: kakovost, varnost, okus in pa tradicija. O kakovosti, seveda v razmerju s ceno, lahko govorimo in na dolgo razpravljamo. O varnosti ni mogo?e razpravljati. Varnost moramo zagotavljati za vse izdelke, ki so na prodajnih policah in se držati predpisov. Okus je nam svojstven in mislim, da slovenska agroživilska podjetja zagotavljajo tisti primeren okus, ki je primeren slovenskemu potrošniku. Ob tem se seveda lahko opiramo na bogato slovensko tradicijo.
Ob takih kampanjah se sprašujemo vsi skupaj o u?inkovitosti in mislim, da smo lahko zadovoljni s priklicom vsaj enega plakata, ki je bil umeš?en v slovenski prostor. 42 % mislim, da je kar zadovoljiva številka. Nadaljevali smo v letošnjem letu s ?lanki v tiskanih medijih. Tu smo seveda poudarjali lokalno oskrbo, da živila, da kmetijski pridelki ne potujejo gromozanskih razdalj, da so pridelani, predelani v Sloveniji. Zavedamo se, da se nahajajo na odprtem evropskem trgu, kjer seveda posežemo tudi po tujih izdelkih, ampak nenazadnje doma?i izdelki so tisti, na katere smo ponosni.
V letošnjem letu smo prav tako predstavili sedaj že seveda ozna?ene izdelke na kmetijskem sejmu v Gornji Radgoni. Podporniki so predstavljali in promovirali svoje izdelke v teku vseh sedmih oz. osmih dni poteka sejma. Izpeljali smo tudi nagradno igro, kjer smo spraševali, katera slovenska blagovna znamka si zasluži mesto v vsaki kuhinji in nekako so že imena podjetij nekako postala sinonim za blagovne znamke. Podelili smo glavno nagrado izžrebani nagrajenki in bili ponosni na to, da smo bili v mesecu juniju izbrani kot najodmevnejša akcija v tistem ?asu.
Predstavila bi rada nekaj primerov uporabe logotipa kampanje, ki bo, upam, tudi vas spremljal ob zajtrkih, kosilu in pa še kje v vašem vsakodnevnem delu in  uživanju. Opremljeni so tovornjaki, seveda izdelki, mleko razli?nih proizvajalcev, kmetijski pridelki podpornikov v kampanji, tudi mlinarski, mlevski proizvodi. ?e boste bolj pozorni, boste prav kmalu tudi na svojih izdelkih našteli kar nekaj teh primerov logotipa kampanje Kupujem slovensko.
Nenazadnje, današnji posvet v Državnem svetu je nekako dodatna odsko?na deska v tej drugi fazi kampanje. Mislim, da so gospodarske razmere takšne, da nam prisluhnejo vsa resorna ministrstva, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, inštitucije, ki delujejo v sklopu njih, o pomembnosti agroživilske verige in da takšno gospodarsko okolje, ki nam bo v pomo?, tudi zagotovijo. Tukaj mislim od ozna?evanja živil do zagotavljanja parametrov varnosti do drugih podpornih zakonov, o katerih se pogovarjamo že deset let (zakon o  generi?ni promociji in podobno). Vse to je pomembno za naše vsakodnevno poslovanje, ne samo kakovostni izdelki, ki jih dajemo na trg.
V tem ?asu se tudi piše strategija slovenskega kmetijstva. Bolj malo je slišati o strategiji živilstva s strani resornega ministrstva. Potrebno je vsekakor okrepiti branžno povezanost in pa podobne kolektivne akcije, ki potekajo tudi v drugih združenjih.
Nadaljevati s kampanjo Kupujem slovensko, kajti sedaj smo na tisti prelomni fazi, izdelki so ozna?eni, potrebno je ustvariti res interakcije s trgovci in pa potrošniki. Potrebujemo zakon o generi?ni promociji. Kaj naj re?em? Okoli nas so države, ki zakon v takšni ali druga?ni obliki imajo. Imajo bodisi agencijo ali enote na resornih ministrstvih, ki opravljajo generi?no promocijo za nacionalno identiteto. Vedno se pojavi primer Ame, ki nam je nekako za vzor. Tu gre za investicijo nekaj deset milijonov v promocijo avstrijskih izdelkov. Zavedamo se, da o desetih milijonih evrov mi ne moremo govoriti, ampak nenazadnje potrebujemo pa mo?no in pa dobro promocijo. Tudi Madžari imajo takšen center, ki skrbi za promocijo njihovih nacionalnih izdelkov, njihovih kvalitetnih izdelkov. Gotovo poznate akcijo sosedov Hrvatov, ki je nekako njihova kopija, seveda s  pridihom slovenskosti. Poznamo akcije, ki jih pelje Nem?ija. Tudi Italijani, ?eprav bi nekdo rekel, da njihova živila ne potrebujejo dodatne promocije, kajti Italija je že sinonim za kakovost, tradicijo, okus, ampak tudi v Italiji imajo mo?no agencijo, ki izvaja promocijske akcije. Nenazadnje tudi Francozi in vse velike nacije. Pred kratkim sem slišala, da so tudi Švedi za?eli s promocijo švedskega okusa.
Kaj pri?akujemo od prihodnosti? Seveda, nadaljevanje kampanje, umestitev v delovanje podjetij, na potrošnikove mize. Zato potrebujemo, da bomo to izvedli, na?rt, ki bo nekako ve? kot eno leto, na?rt vsaj za obdobje treh let. Mi se bomo trudili, da bomo h kampanji pridobili ?im ve? podpornikov, da bomo interaktivni, da bomo znali vklju?iti v kampanjo tudi trgovce in pa da bomo vsi skupaj gradili lojalnost do blagovne znamke Kupujem slovensko.
Kot re?eno, v pripravi je tretja faza kampanje za naslednje leto, tako da verjamem, da se bo o naši kampanji še slišali. Hvala.

ALJAŽ SELIŠKAR: Hvala gospa Zagorc. V tej to?ki bi še enkrat pozval cenjeno ob?instvo, da se prijavi k razpravi, kjer bi podali svoje mnenje, svoje komentarje na to temo. Seveda se to naredi preko listi?ev, ki so pri vas na mizah. Naša ekipa bo to pobrala in bomo v kasnejšem delu razprave to aktivirali.
Kot zadnjega govorca danes pa bi k besedi povabil še prof. dr. Janeza Hribarja, prodekana Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, da poda svoj strokovni pogled na nacionalno kampanjo, v kateri sodelujejo slovenska kmetijska in živilska podjetja ter spregovori besedo ali dve na temo kakovosti slovenske hrane. Izvolite.

PROF. DR. JANEZ HRIBAR: Hvala lepa. Spoštovani gospod predsednik Državnega sveta, cenjene gospe in gospodje! Nalogo, ki sem jo dobil, bom opravil pa? na svoj na?in in zato bi prosil, da ne zamerite kakšnega pogleda, ki ne bo prav vše?en, bo pa moj. Moram se vrniti vendarle v eno krajšo preteklost, ko je Slovenija pristopala v EU. Takrat je bilo narejenih ve?je število analiz o gospodarskem potencialu naše industrije. Živilska-predelovalna industrija je bila ocenjena zelo visoko. Za vsako analizo bližje EU pa vse slabše. Bili smo na za?etku takoj za farmacijo in smo se vprašali, zakaj. Zato, ker smo bili zelo dobro opremljeni, ker smo imeli znanje, smo znali narediti dober izdelek in se nismo še borili s trgovino. Bolj, ko smo se približevali, bolj, ko smo se odpirali in dokon?no popolnoma odprli in razprli, je postalo jasno, da nas nekaj najeda. Nesporno je to postalo tako, da nas najeda pasivni lastnik, ki je pogost v naši branži. Pasivni lastnik zato, ker ne skrbi za razvoj, ker mu je kapital edino izhodiš?e in profit, ki je na kratko roko pridobljen. Drugi, ki nas najeda, je trgovina. Ne zato, ker je živilo predrago, ampak zato, ker je delež v tej ceni nepošteno razdeljen. V tej borbi za konkuren?nost seveda ne more doma?i proizvajalec zdržati z majhnimi serijami živila v primerjavi z mo?no kartelno organizirano  živilsko industrijo v tujini. Kaj se s tem dogaja pravzaprav? Posledice so lahko zelo dolgoro?ne.
Moje mnenje je, da na ta na?in spreminjamo prehranske navade Slovencev. Izdelki, ki so ponujani po trgovinah, spreminjajo ne samo obrok, vnos živila kot koli?ine, ampak tudi tiste parametre, ki jih ne bi smeli. Mi v zadnjem obdobju nismo ni? napredovali v smislu bolj zdravega prehranjevanja. Jaz sem malo izjeme, kot vidite, ampak to v celoti ne velja. Sedaj se da tudi videti lepo, kaj zdrava prehrana naredi iz enega ?loveka. Ta sprememba seveda je dokazana. Poglejte, kako smo pa napredovali pri uravnoteženi prehrani. Kaj je med animalnimi živili in rastlinskimi živili izboljšanega? Prakti?no ni?. Pa ne zato napa?no gonjo, ki je, jesti manj mesa. Vegetarijanstvu vsa ?ast, ali zelo malo jih je, ki se znajo kakovostno prehranjevati samo z rastlinskimi živili. Zelo malo ljudi. Ogromno znanja je potrebno. Ta 2 % ljudi zasluži neko pozornost, ne pa take, kot jo ima. Dajmo se pripraviti za pošteno informacijo ljudem, ki se prehranjujejo raznovrstno. Manjše uživanje mesa seveda ne vodi v zdravo prehrano. Vodi pa ve?ja poraba rastlinskih živil. Tukaj je seveda klju? tudi do ve?je pridelave, do ve?je predelave in do boljše ponudbe slovenskih izdelkov.
Te prehranske navade niso kar tako. Gre za ponos živila, ki ima druga?no strukturo. Pri svežih vrtninah celo druga?no mikrobiološko sliko. Mi vnašamo mikroorganizme, pripeljane ohoho, nekaj ?isto drugega, kar je tukaj avtohtonega. Ne govorim o živilih, ki so pasterizirana in tako naprej, ampak o tisti sveži ponudbi, ki pa bi morala prihajati iz našega okolja, pa ne govorimo dovolj in ne poudarjamo te prednosti. Tukaj seveda moram takoj pristaviti mnenje o varnosti take hrane. Slovenci uživamo zelo dobro in varno hrano. Nobenega razloga ni, da bi tukaj imeli kakšne pomisleke. Ne bom hvalil, bom pa pohvalil tako VURS kot zdravstveno inšpekcijo. Bom pa zelo kriti?en do FURS-a, fitofarmacevtske uprave, ki je prepo?asna in doma?im proizvajalcem na podro?ju vrtninarstva, sadjarstva ne sledi tako, kot je to v konkuren?nih sosednjih državah. Prepo?asi se odziva na možnosti, ki jih Evropa zagotavlja konkurentom. Nas pa diskvalificira zaradi tega, ker smo pri teh vnosih prepo?asni. Ta varnost je zagotovljena in nimam nobenega pomisleka, da ne bi tukaj pozdravil akcije, ki jo zbornica vodi.
Moram pa re?i seveda, da je pomen poudarjanja Kupujem slovensko še drugje. Uživajmo hrano, pridelano v svojem okolju. Zakaj? Zato, ker je naša. Nih?e se ne upa s tem hvaliti. Naša je ta hrana, dragi moji. Ker je dobra in ker zaupam proizvajalcu. To moramo izpostaviti, da dosežemo neko višjo samozavest. Imamo cel kup primerov, ko cena sploh ni vprašanje. Slovenci smo pripravljeni za dražji izdelek, ?e je naš, dati ve? denarja. Smo pripravljeni in vemo, da je tudi hrana draga in mora biti draga. Mi ne moremo prispevati k temu, da bomo zmanjšali problem lakote v svetu. Tam, kjer so stoletja la?ni, bodo tudi še v bodo?e in tam, kjer hrano me?ejo v morje, jo bodo tudi še v bodo?e. To je neizbežno. To se ne spreminja. Spremeni pa se lahko to, da bomo dali vsem, ki živimo na tem majhnem koncu sveta, hrano po našem okusu, hrano, ki bo zagotovljeno varna. To pa pomeni ve? kot samo zdravstveno neopore?na, ampak bo ta hrana tako okusna in v  takem jedilniku, ki bo ohranjal tiste dobre prehranske navade, iz katerih raste naš um in zato opuš?anje mesa ne sme priti v poštev. ?lovek je postal pameten in možgani so se za?eli razvijati šele, ko je postal lovec, ko je za?el uživati tudi animalna živila. Tudi danes je tako. Brez animalnih živil bomo šli samo nazaj. Ne gre druga?e. Pred Homo sapiensem so hodili po štirih nogah in jedli samo sadje. Izumrli so. Ne da se preživeti samo s sadjem. Ne da se. Mi pa ne poskrbimo dovolj, ne dajo nam morda niti možnosti, da smo pogosteje predstavljeni v javnosti ali pa smo premalo agresivni. Tudi ta možnost je odprta. Zato sem mnenja, da je v bodo?e potrebno in novinarjem in medijem v celoti iti nasproti in poudarjati tisto, kar lahko ponujamo kot prednost. Moram re?i, da vse spoštovanje vsem managerjem, ki vodijo živilsko industrijo. Ne zato, ker so grozno uspešni, ampak zato, ker so dovolj iznajdljivi, ker so dovolj prilagodljivi in samo taki bodo tudi preživeli. Ne bo preživel ne najve?ji, ne najboljši, ne najmo?nejši, ne najpametnejši, ampak samo tisti, ki se bo lahko prilagodil. Naši obrati v celoti so v redu velikosti, ki to omogo?ajo in dopuš?ajo. Ob  dobrem vodenju, torej ob znanju, ki ga pa premoremo na vsak na?in, premoremo znanje, mi lahko pripravimo dober izdelek, mu damo dodano vrednost, lahko tudi preživimo in tudi dobro živimo.
?e v celoti ocenim kampanjo, potem moram re?i, da bi bila lahko bolj agresivna, da bi bila lahko morda tudi bolj usklajena. Tu mislim predvsem na Ministrstvo za zdravje. Da je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano tukaj v preteklosti, zadnjih podatkov nimam, ampak v preteklosti bilo naklonjeno živilstvu v smislu spodbud in pomo?i pri obnovi proizvodnje. To moramo skupaj po?eti s primarci, s proizvodnjo, z vsemi, ki so tukaj povezani. To je od kmetijske zbornice do inšpekcij in seveda stroke same.
Dovolite mi, da re?em, da znamo pridelati, znamo dobro predelati, znamo tudi se dobro prehranjevati in zato uživajmo hrano, pridelano v doma?em okolju. Hvala lepa.

ALJAŽ SELIŠKAR: Hvala gospod Hribar za vaše besede. Sedaj pa vse prisotne, ki ste se prijavili k razpravi, vabim, da podate svoj komentar. Najprej bi za?eli pri dveh predstavnicah podjetij, ki sta podpornika kampanje Kupujem slovensko že od samega za?etka. Gospa Aleša Kandus Ben?ina, predsednica podjetja Medex d.d. in pa Alenka Miklovi? Lipuš?ek, direktorica Mlekarn Planika.

ALEŠA KANDUS BEN?INA: Lep dober dan vsem prisotnim tudi v mojem imenu. Hvala lepa za gostoljubje predsedniku Državnega sveta gospodu Blažu Kav?i?u in seveda vsem prisotnim. V vseh podjetjih živilske industrije smo ponosni in podpiramo akcijo Kupujem slovensko. Zavedati se moramo, da v prehranjevalni verigi smo štirje igralci. To je kmet, ki hrano pridela, podjetje, ki hrano predela, trgovec, ki jo postavi na svojo polico in nazadnje potrošnik, ki to hrano zaužije. Šele, ko vsi štirje delujemo v enem dobrem povezanem sklopu, lahko naš potrošnik dobi hrano takšno, ki jo želi. Tukaj pa nastopa pa? nekaj težav, ki bi jih rada omenil, in sicer je to predvsem majhnost Slovenije. To je naša danost, je lepota v?asih tegoba. ?e si pogledamo in videli smo, da slovensko gospodarstvo, slovenska živilska industrija prav v ni?emer ne zaostaja za živilsko industrijo v tujini, ki izvozi približno 20 % celotne proizvodnje in tudi mi jo izvozimo 20 %, si pogledamo, da je naš trg velik 2 milijardi evrov. To predstavlja trenutno okoli 3 % BDP. Italijanski trg je velik 120 milijard evrov. 60-krat ve?ji je, kot je slovenski trg, pri tem, da italijanska podjetja izvozijo zgolj 17 milijard evrov pa kljub temu je italijanska hrana La vita e bella in pa tako znana po celem svetu. Se pravi, nismo v ni?emer slabši, kot so Italijani. Smo pa seveda omejeni s to 60-krat manjšo velikostjo trga. Zato je vsa proizvodnja v Sloveniji buti?na, ker dejansko smo v Sloveniji buti?ne firme. Slovenija je tudi izredno majhna in kot smo že ve?krat omenili, jemo izredno varno hrano. Jaz bom rekla, da naše inštitucije zelo dobro delujejo in v bistvu smo se do sedaj izognile vsem ve?jim prehranskim aferam. Videli smo že v letu 2007, ko so cene surovin nezadržno rasle, kako velika je težava, da smo zanemarili samooskrbo, da smo pustili, da so travniki prerasli polja, da imamo že skoraj 60 % gozdov. Sedaj, ko je globalizacija, se zopet vra?amo na to, kako pomembno je, da ima slovenski ?lovek, slovenski delavec delo in o vsem tem opozarjamo tudi v naši kampanji.
Rada bi povedala nekaj številk, in sicer, da smo leta 2003, pred vstopom v EU, uvozili za 549 mio evrov hrane, izvozili pa za 367 mio evrov. Se pravi, razlika je bila 182 mio evrov. Za toliko smo imeli ve?ji uvoz kot izvoz. Lani smo imeli uvoza 1.251 mio evrov in zgolj 568 evrov izvoza. Se pravi, je ta razlika, ta vrzel že skoraj 700 mio evrov. Mi smo v petih letih 350 % pove?ali vrzel med uvozom in izvozom. To mislim, da je zaskrbljujo?e.
?e pogledamo naslednji podatek, ki je izredno zaskrbljujo?. Slovenija je bila lani neto uvoznica vina. To, mislim, zelo malo vemo. Mi smo ve? vina uvozili, kot smo ga izvozili. Prvi? se je lani to zgodilo. 120 mio evrov mesa imamo razlike, da ve? uvozimo kot izvozimo. 110 mio evrov predelanega sadja in zelenjave in 110 mio evrov drugih živil. To so podatki, ki dejansko nas morajo skrbeti, kajti slovenska podjetja, ki smo vezana na slovenski trg, je to povezano z našim obstojem. Mi se bomo borili za vsako ceno, da obdržimo slovenskega potrošnika in da mu ponudimo najboljšo, najkakovostnejšo in najvarnejšo hrano. Tudi naše institucije lahko stopijo v vsako podjetje in dejansko pogledajo, kaj se v tem podjetju dogaja. Zdrav potrošnik, zdrav prebivalec, zdrav Slovenec je ena od osnovnih nalog vsake družbe. To pomeni in manj prispevkov v zdravstveno blagajno in tudi blaginja naroda, kajti le zdravi ljudje lahko ustvarjamo, lahko snujemo, lahko zagotavljamo prihodnost.
?e pogledamo eno od naših paradnih panog v prihodnosti, je to prav gotovo turizem. Vsak poslovnež, vsak turist, ko pride v Slovenijo, re?e: joj, kaj so pa vaše posebnosti tukaj, kakšno hrano pa uživate. ?e tu ne bomo negovali prekmurske gibanice, kranjske klobase, idrijskih žlikrofov, slovenskega medu in podobno, se bomo stopili s povpre?jem in dejansko mi našemu gostu ne bomo imeli ni?esar dati in ni?esar pokazati. Na žalost se je zataknilo pri promociji slovenske hrane, za katero se borimo že mnogo let. Na žalost je bila diskusija, mislim, da se nekako nismo mogli uskladiti, kdo bo v tej kampanji prispeval toliko, kdo manj. Nazadnje smo s tem, ko se ta kampanja ni za?ela, vsi izgubili. Avstrija je za?ela leta, preden se je uvrstila v EU, s kampanjo kupujmo avstrijsko blago oz. avstrijsko je naravno in varno. Prav ni? se jim ni spremenil delež prodaje doma?ih proizvodov po vstopu v EU. Naši rezultati, lahko vidimo, da so druga?ni. Na žalost sedaj tudi stanje v družbi ni naklonjeno dražji hrani, ker vidimo, da se vedno ve?ajo socialne razlike, a ravno zato je pomembno, da opozarjamo na to, da je hrana tista osnovna in primarna stvar, ki jo ?lovek potrebujemo. Gledamo na to, s kakšnimi avtomobili se vozimo, kakšne bencine tankamo, kakšno hrano pa zaužijemo, to nas pa ne zanima toliko.
Zato me žalosti, ko recimo eden izmed ve?jih diskontnih trgovcev se imenujejo kot slovenski trgovci, pa vemo, da na policah nimajo ni? slovenskega blaga. Žalosti me, ker v?asih z Ministrstvom za zdravje ne najdemo skupnega jezika, ker so stvari, ki jih moramo slovenska podjetja oz. predpisi, s katerimi lahko izobražujemo potrošnika, za nas ve?krat mnogo rigoroznejši kot so za izdelke, ki prihajajo iz tujine. Tu naj omenim, da se na evropski ravni sprejema seznam prehranskih trditev, ki se bodo lahko uporabljale na živilih. Irska je recimo poslala v Evropo 3.000 trditev v presojo, Slovenija pa devet. Mislim, da je to kar precejšnje nesorazmerje. Ker ves ta ?as pa lahko podjetja uporabljajo te trditve na izdelkih.
Prav tako na žalost se bom tukaj obregnila tudi v Zavod za varstvo potrošnikov,  ki s svojimi raziskavami ve?krat buri slovensko javnost, zadaj pa niso dejansko podprte raziskave, hkrati so pa tudi interpretacije rezultatov zelo posplošene in slabe. V bistvu dejansko smo v?asih, kakor je že dekan omenil, skoraj ?arovniki. Moramo se resni?no znajti na teh raznih ?ereh, ki jih imamo. Ampak dejansko želimo s to kampanjo povedati, da slovenska podjetja zaposlujemo slovenske delavce, proizvajamo varno hrano in slovenski ?lovek in slovenski potrošnik nam je center in osnova našega delovanja. Smo pošteni in taki bomo ostali tudi v prihodnje.
To je vse, kar bi vam želela povedati. Hvala lepa za možnost.

ALJAŽ SELIŠKAR: Hvala gospa Kandus Ben?ina. Mogo?e kakšno mnenje, kakšen komentar? Sedaj bi pa povabil še gospo Alenko Miklovi? Lipuš?ek – Mlekarne Planika. Izvolite.

ALENKA MIKLOVI? LIPUŠ?EK: Dober dan. Lepo pozdravljeni predsednik Državnega sveta, vsi ostali prisotni, tudi v mojem imenu. Prihajam iz Kobarida. Verjetno ste že vsi slišali za našo malo mlekarno. Smo peta mlekarna po velikosti v slovenskem merilu. Rada bi pa povedala na našem primeru, kako nam je uspelo, da smo sploh ostali in zakaj smo se sploh vklju?ili v to kampanjo Kupujem slovensko. Za?eli smo, kot sem povedala, takrat deveta mlekarna v Sloveniji in nemalokdo, ko smo šli po trgovinah, je rekel: »Kaj vas je pa sploh treba, saj vas je že dovolj! Na policah naših trgovin je že tako in tako preve? slovenskih proizvodov.« Toda, trmasti, kot smo, ker rastemo tam v tistih hribih, se nismo dali in smo vztrajali. Zavedali smo se, da ?e bo mlekarna ostala, da bo ostala obdelana tudi naša lepa Soška dolina, da bodo ostale kmetije ohranjene na našem koncu in zato smo rekli, da moramo narediti nekaj, da bomo razpoznavni tudi v slovenskem merilu. Takrat smo bili premajhni, da bi se podali v tujino. Zato smo rekli, da moramo slovenskemu potrošniku predstaviti, kaj znamo narediti iz tega mleka, ki ga namolzejo naši kmetje v teh naših hribih. In smo se lotili. Ni bilo lahko, verjemite. Toda vztrajali smo in z našo vztrajnostjo smo prodrli v vse slovenske trgovine, na vse slovenske police. Borili smo se, ?eprav bi ?lovek v?asih rekel: bom pa pustil, bom pa omagal. Zavedali smo se, da ni samo teh 60 delovnih mest, ki jih imamo v naši mlekarni, odvisno od našega dela, da je odvisno 200 in ve? kmetij, ki oddaja mleko v našo mlekarno, na ta na?in, da bo ta mlekarna ostala tam, kjer smo, ostala obdelana dolina, da bodo turisti, ko bodo šli skozi dolino, rekli: »Še zmeraj vidimo So?o, ne samo grmovja, ki raste do ceste.« In zakaj smo se potem odlo?ili, da za?nemo s to našo tipi?no proizvodnjo? Vedeli smo, da imamo znanje, da imamo dobro surovino, pridelano na naraven na?in, kar lahko trdim za celo Slovenijo. Slovenija, ?e vzamemo na splošno, je ena lepa ekološka deželica. Primerjajmo jo z razvitih svetom, z razvitejšim svetom, z ve?jimi, intenzivnejšimi kmetijskimi deželami. Saj je vse skupaj ena ekološka pridelava. Potem smo to  znanje, to surovino, dobro surovino vgradili v naše proizvode. Jaz trdim, to trdijo tudi moji sodelavci in naši kupci, da hrana je tista, na katero mora biti Slovenija ponosna. To je naš slovenski ponos. Jaz sem že ve?krat poudarila dejstvo, da žeblje lahko naredijo tudi na Kitajskem, pa bo še vedno žebelj. Take hrane, kot jo delamo v Sloveniji, ne bo mogel nobeden Kitajec, pa ne mislim ni? slabega s tem, ampak nobeden se ne bo mogel prilagoditi našim okusom, našim potrebam in zagotoviti tako kvalitetne hrane. Moji predhodniki so že poudarjali, da je važno, da so kratke poti, kratke distribucijske poti od pridelave v predelavo in nato do kon?nega potrošnika. Samo ta slaba cesta danes me je ovirala, da sem vozila v Ljubljano skoraj tri ure iz Kobarida. Pomislite, koliko ?asa se lahko prevažajo ti izdelki s kratkim rokom po celi Evropi. Ali ni to dobro, da lahko re?emo, da je danes pridelano, jutri pa že na policah naših potrošnikov. Tudi to, mislim, da moramo stalno poudarjati.
Kar se ti?e same kvalitete, že moji predhodniki so rekli, da je res poskrbljeno, da je ta hrana varna. Zavedamo se, da ?e bi naredili eno samo napako, nas jutri na slovenskih policah ni ve?. In to je prav. skrbeti moramo za zdravo hrano, za dobre potrošnike in se konec koncev zavedati, da vsi skupaj tvorimo en sklenjen krog, od kmeta, do predelovalca, do trgovca in do potrošnika, ki posega po teh proizvodih.
Jaz mislim, da nam bo vsem skupaj, ?e bomo nadaljevali to akcijo tako, kot smo si jo zastavili, da bomo poskušali prepri?ati slovenske potrošnike, da je ta hrana varna in dobra, da bomo uspeli. Poslušala sem po poti komentarje po radiu na Valu 202 in zelo vše? mi je bil en komentar neke starejše gospe, ki je rekla: »Veste, posegam po slovenskih proizvodih. Kar je bolje, je pa le bolje.« Tako poudarjam tudi jaz. Hvala lepa za pozornost.

ALJAŽ SELIŠKAR: Hvala gospa Miklovi? Lipuš?ek. Mogo?e kakšno mnenje na podano? Kakšen komentar? Vprašanja mogo?e? ?e jih ni, bi se vam zahvalil v imenu Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij za vašo udeležbo. Ker vemo, da se jeziki lažje razvežejo bolj osebno in v bolj prijetni družbi, vas vabim na prigrizek v preddverje, kjer vas ?akajo slovenske kulinari?ne dobrote. Najlepša hvala.

Odmor

            CIRIL SMRKOLJ: Bomo kar za?eli. En lep pozdrav. Tale uvod je bil tako hiter in precizen, da ve?ina nas ni niti razmišljala o kakšni posebni razpravi. Seveda, ?e gledamo samo akcijo Kupujmo slovensko, bi lahko mirno rekel tudi kot predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, da smo za?eli sila pozno v Sloveniji. V vseh, tudi sosednjih, državah, so se te akcije pri?ele že pred leti. Da smo v ?asu, ko bi lahko vse premalo naredili na nacionalni prepoznavnosti slovenske hrane. Da nismo sledili recimo sosedom Avstrijcem, Madžarom, Italijanom, kjer so s svojimi zastavami jasno opredelili, kaj je njihovo in so ti izdelki seveda bili desetletja in desetletja tudi v Uniji prepoznavni na policah. S tem so seveda privzgojili potrošnikom dolo?eno obliko že pristopa, da ve?inoma posegajo po nacionalnih prehranskih proizvodih in pridelkih. Tu v Sloveniji je predvsem tudi zaradi tradicije jugoslovanskega trga v samostojni državi Republiki Sloveniji res prišlo do zelo pomembne ali pa bi moralo priti do zelo pomembne akcije, kako izobraziti in tudi vzgojiti slovenskega potrošnika. To je seveda interes nas kmetom, to je interes živilsko-predelovalne industrije in tudi verjetno interes trgovcev, kateri imajo na svojih policah predvsem slovensko ponudbo hrane. Tistim trgovcem, ki imajo pa ponudbo hrane iz cele Evrope ali pa tudi iz drugih kontinentov, tu interesa ni in zato je recimo v tem trenutku, ko govorimo kupujmo slovensko, zelo pomembno, da bi tudi inštrumentarij nacionalni zakonski bil dovolj jasen v tem delu, da je res vsa ponudba hrane na policah jasno ozna?ena, izvor, država, poreklo in pa vsebina. Poglejte, jaz sem pri svojih šestdesetih letih, o?ala še malo skrivam, v trgovini tudi z o?ali ne moreš nekaj malenkostnega prebrati, da bi lahko rekel, da je razumno. Mi smo recimo v Kmetijsko-gozdarski zbornici tudi malo sledili, kako je trgovina to vse lepo postavila. Tako je postavila, da sploh ne veš, kje je slovensko mleko, kje je mleko iz sosednjih držav in tako naprej. Imeli smo idejo in dali predlog, malo smo bili okrcani s strani Trgovinske zbornice, kaj si mislimo, še posebej s strani nekaterih velikih veletrgovcev v slovenskem prostoru, kaj si mislimo, ko smo dali predlog, da bi bila v interesu predvsem potrošnika jasno na policah slovensko mleko, potem je lahko mleko iz sosednje Avstrije, sosednje Italije in drugi izdelki in tako naprej. Da bi s tako diferenciacijo malo lažje potrošniku omogo?ili, da ?e želi, da kupuje slovensko, da se lažje v sami zmedi ponudbe, ki na policah je, znajde. Zelo pomembna zadeva. Tukaj je še ogromno teh elementov in jaz celo ocenjujem, da bi morala biti tudi iz tega posveta dana pobuda, da se ve? družb, tudi mi kot zbornica, vklju?imo v akcijo Gospodarske zbornice Slovenije Kupujmo slovensko in da re?emo: vsi skupaj dajmo narediti nekaj ve? za porabo v tem trenutku, ne bom rekel samo slovenske hrane, tudi slovenskih drugih izdelkov, ki vsekakor bi pomenilo v tem kriznem trenutku, da se pridela doma, proda doma, da nekako so ta pota krajša in seveda je u?inek ali pa dobi?ek v kon?ni fazi za vse v reproverigi razumen, v fazi za potrošnika pa ta hrana recimo cenejša. Druga?e iz te krize izhoda ni. ?e gledamo države v svetu, ki so v tem trenutku v najve?jih težavah, tudi gospodarskih, njihovi ekonomisti vse bolj opozarjajo, da so se prilagodili multinacionalnim interesom, multinacionalnemu kaputalu in seveda ta kapital generira nekatere segmente ekonomije in predvsem potrošniki, revnejši sloji, trpijo. Nekatere študije zelo jasno nakazujejo nekatere multinacionalke v predelavi hrane, da imajo monopole v dolo?enih obmo?jih in da pod dolo?enimi nerazumnimi pogoji prodajajo na teh trgih, predvsem revnih trgih. Slovenija je v tem trenutku tudi kot potrošniška družba izredno skromna družba. Mi imamo relativno majhen procent prebivalstva, potrošnikov, ki bi imeli ve?jo kupno mo?. Seveda tudi v tem delu bi morala taka akcija pomeniti, da je tudi ta hrana, slovenska ponudba hrane, da je kvalitetna, da je varna in da je tudi poceni. Mi se v zbornici še najbolj tega zavedamo, ker se velikokrat prezrejo ukrepi kmetijske politike, ki jih država Republika Slovenije in pa tudi EU izvaja za podro?je kmetijstva, kajti ti ukrepi so bili nastavljeni z Rimsko pogodbo leta 1957 in so bili jasno zdefinirani v pove?evanju storilnosti v kmetijstvu na eni strani, na drugi strani zagotavljanju normalne oskrbe na trgih, na tretji strani in tretji pomemben element pa je zagotavljanje kvalitetne hrane. Takrat se je govorilo še o kvalitetni hrani, ne varne toliko. Kasneje je bil ta dodaten dodan in pa zagotavljanje na eni strani poceni hrane za potrošnika in na drugi strani v verigi pridelave v kmetijstvu zagotavljanje ustreznega socialnega standarda tudi kmeta ali podeželja. Ti elementi bi morali biti tudi vodilo, nekateri sicer so v akciji sami Kupujmo slovensko jasno navedeni. Ti elementi bi morali biti tudi vodilo tako organizatorju te akcije, kot tudi države Republike Slovenije, da resno z ukrepi pristopi in pomaga pove?ati ponudbo v Sloveniji pridelane hrane, tudi pove?ati ponudbo. Prof. Hribarja ni, je šel pritisk meriti. ?e pogledamo, kako nam ta samooskrba pada. To je katastrofalno iz vidika poseljenosti slovenskega podeželja. Tudi iz vidika socialnega standarda slovenskega kmeta in tudi ob zmanjšani samooskrbi smo kot država v kriznih trenutkih preve? odvisni od ponudbe iz teh evropskih ali pa tudi tretjih trgov. Spomnite se samo krize na podro?ju žit v letu 2008, kaj je svetovna ponudba žit v tistem letu povzro?ila tako v cenah hrane in tudi za ljudi, tudi v cenah krmil za živali. Tu bi morali seveda to akcijo v bistvu združiti z nekim relativno nacionalnim konsenzom, da ta akcija ne pomaga samo kmetu, ne pomaga samo živilsko-predelovalni industriji, da v bistvu postavlja mogo?e ta dva segmenta malo bolj konkuren?na v borbi za ponudbo hrane iz evropskega prostora in predvsem tretjega prostora, da pa akcija vsekakor zagotavlja, tudi z jasno opredeljeno kvaliteto in nadzorom, res kvalitetno ponudbo hrane za slovenskega potrošnika.
Ko smo v teh globalizacijskih procesih, ?e mene nekdo vpraša kot predsednika Kmetijsko-gozdarske zbornice, kaj naj Unija naredi v tem trenutku na podro?ju mleka, presežkov mesa in podobnih zadev. Predvsem bi morala za?eti skrbeti za ?im ve?jo regionalno samooskrbo, za regionalno pridelavo hrane. Ta regionalna predelava hrane, ?e re?emo, da je Slovenija ena regija in ni? ve? ni, ?e bi tukaj pove?ali procent, je en cel kup pozitivnih u?inkov tako na gospodarstvo regije, tako na socialni standard regije in tudi v kon?ni fazi na izredno kvaliteto v regiji pridelanih pridelkov, izdelkov, ker je tudi nadzor v eni regiji možen. Nadzori hrane iz drugih kontinentov so pa sumljivi in vprašljivi. Dokler bodo v Evropi veljali dolo?eni prehranski ali pa varnostni standardi tako v pridelavi hrane, katere moramo mi kmetje izpolnjevati, kot v predelavi hrane in drugih živil. Ti standardi, dokler so ostrejši, ko so na drugih kontinentih, celinah, vam enostavno povem, evropsko in tudi slovensko živilsko-predelovalna industrija in kmetje ne moremo biti konkuren?no ponudbi hrane iz teh kontinentov, še posebej, ker te revne države zaradi teh notranjih potreb izredno subvencionirajo prodajo te hrane na evropski trg in tukaj bo morala Unija verjetno svojo politiko spremeniti. Za tako politiko, ki se v tem trenutku pelje v slovenskem prostoru, ko propadajo kmetije, ker kmetije, ki se ukvarjajo z mlekom, je boljše, da so že zaprle kot niso zaprle, še posebej velike. Živilsko-predelovalna industrija ne more biti konkuren?na. Kaj se s tem dogaja? Uni?ujemo en ustrezen nacionalni proizvodni potencial in dajemo prostor za hrano, živila iz dobesedno drugih držav EU, kjer imajo ogromne probleme s presežki ali pa za hrano iz tretjih kontinentov. Nacionalna politika bi se tukaj morala zganiti in tudi videti in najti instrumente ustrezne regulacije. Kot bivši minister sem popolnoma zgrožen, ko mi danes minister re?e: oprosti Ciril, saj ti dobro veš. In jaz res dobro vem. Nima mehanizma. Treba bo iskati mehanizme. Ne vem, ?e ste slediti sedanjemu italijanskemu ministru. Šel je na mejo. Pregledovali so kamione. Ugotavljali so, da je na fakturi mleko, v kamionu pa sir. Gremo nazaj v Litvo, Latvijo. V hladilnik, ki ga je on demonstriral, ko je bilo en cel kup prehranskih proizvodov z deklaracijami, kot da so proizvedeni v Italiji, z originalno italijansko surovino, pa niso bili, so bili celo ponaredki, sumljivi in tudi nevarni potrošniku. Tu se moramo mi tudi v tej akciji zganiti in za?eti opozarjati širšo javnost tudi na te nevarnosti, ki jih ta široka ponudba hrane na slovenskih policah povzro?a. Službe, nadzorne službe, inšpekcijske službe bi morale tukaj rigorozno slediti tem trendom. So podatki, kaj vse v Slovenijo prihaja in v ekstremnim primerih bolj pospešeno jemati vzorce in ugotoviti tudi dolo?ene nevarnosti celo za potrošnika.
Ko smo v dolo?enem obdobju malo širši vzorec pri zelenjavi naredili. Takrat je bilo vzetih 70 vzorcev dolo?enega leta 1997. Ugotovilo se je, da niti eden vzorec zelenjave, ki je bil pridelan v Sloveniji, ni vseboval ostankov prepovedanih snovi. Niti takšnih niti druga?nih. Povedati moram tudi korektno, da tudi iz zelenjave, ki je prišla takrat iz tujine, danes pride iz sosednjih držav, ki skoraj niso tujina, je imelo ostanke, vendar v dolo?enih še mejah, ki so bile dovoljene. Ampak, situacija se je v dolo?enih državah, tudi kar se ti?e onesnaževanja okolja, kmetijskih zemljiš?, voda, grozovito poslabšala. ?e sami spremljate te parametre prepovedanih substanc v mililitru vode, EU gre kar navzgor. ?e smo bili v?asih na 0,01, smo sedaj na 0,03, potem bomo pa že kar na 0,1 po?asi. Boste videli. Sem bi morali usmeriti našo pozornost. Generalno, tako kot je …. (nerazlo?no) prej rekel, kvalitetna hrana za mlade generacije je izredno pomembna in tudi za starostnike je kvaliteten obrok še kako pomemben. Ob tej akciji gre tudi za pohvaliti te akcije, ki jih Unija in tudi ministrstvo pelje: šolsko jabolko, šolsko mleko in podobne zadeve. Vendar, to bi morali v vseh teh javnih inštitucijah, ki imajo potrebo za prehrano, uvesti in na drugi strani precizno skrbeti, da je slovenska ponudba prednostna. Ne da v konkurenci desetih ponudnikov Slovenci izpademo ven in pride mleko, kruh, sir in še ne vem kaj iz sosednjih držav. Na ta na?in bi se ta nacionalni paket po?asi zoževal in bi v širšem pomenu lahko pomenil en po?asen izhod iz krize v eden delu, dolgoro?no bi pa to lahko pomenilo tudi ve?je blagostanje v kompletni verigi, od kmeta do potrošnika.
Še enkrat pa ?estitam za projekt in, kot sem rekel, zbornica je pripravljena, da sodelujemo. Javno boste morali objaviti pogoje, kako postaneš ?lan pa bomo o tem odlo?ali. Lep dan želim.

            ALJAŽ SELIŠKAR: Najlepša hvala za podano mnenje. Sedaj bi pa povabil na oder gospoda Franca Bogovi?a, Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Državnega zbora Republike Slovenije.

            FRANC BOGOVI?: Lep dober dan vsem zbranim, ki še vztrajate tu pa tudi tistim, ki ste uspeli danes priti na to predstavitev, katero, mislim, da lahko vsi z velikim veseljem pozdravimo. Zahvala tudi Državnemu svetu za to organizacijo. Sam pa sem imel to priložnost, da sem se z vodstvom zbornice že dvakrat, trikrat sestal tu v prostorih Državnega zbora kakor tudi na Žitu pa tudi na kakšnem drugem sre?anju, in smo govorili o tej akciji Kupujem slovensko. Z eno besedo, mislim, da vam gre iskrena ?estitka in na koncu tudi zahvala, da ste se v okviru zbornice, v okviru teh podjetij, ki ste se odlo?ili za to akcijo, odlo?ili za neko pravo provokativno potezo, s katero želite od teh na?elnih besed, ki jih obi?ajno politika pa še kdo drug tudi veliko deli, da stopite na pota aktivnosti, ki že rojevajo sadove. Sam sem v okviru Odbora DZ za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano tudi na seji predlagal, da smo obravnavali dva dokumenta, ki jih je sprejel evropski odbor za kmetijstvo in podeželje kot zaklju?ek svojega dela v prejšnjem sestavu evropskega parlamenta in to sta bila resolucija o kakovosti hrane in pa o cenah. Dva dokumenta, v katerih se je zelo jasno pokazalo v okviru razprave na tem odboru z zaklju?ki, ki apelirajo tako na Evropsko komisijo, kakor tudi na nacionalne vlade, da na podro?ju hrane, prehranske varnosti nekaj storijo, da se ne bo nadaljeval trend, ki je v Evropi ve? kot opazen in tudi širom po svetu. To je ta trend, da so ti globalizacijski pritiski naredili to, da je na koncu ta oskrba s hrano vedno bolj mrežena med razli?nimi kontinenti, državami na eni strani. Na drugi strani pa, da se pojavljajo tudi te paradoksi, kjer se tudi v verigi zelo nepravi?no, po ocenah parlamenta, delijo te deleži, kola? od nekih produktov. Tako je apel, ki je šel na koncu tako komisiji kakor tudi nacionalnim vladam, šel v tej smeri, da naj zelo intenzivno razmislijo o tem, ali ni mo? prepoznati ta dejstva in tudi narediti dolo?ene ukrepe, ki bi šli v to smer, da se dejansko pospešuje lokalno pridelano hrano, da se pomaga pri organizaciji te prodaje na eni strani in da se  poiš?e instrumente, s katerimi se bo to zgodilo. Mislim, da imamo na tem podro?ju v Sloveniji še veliko za postoriti. Sam sem bil slu?ajno na ?isto drugo temo na enih Odmevih, kjer je eden od priznanih slovenskih, vsaj glede na toliko, kolikor se pojavlja po teh diskusijah, sicer ima lahko vsak svoje mnenje o tem, koliko je priznan ali pa so stališ?a v redu, en ekonomist, ki je izrazil, da je njegov nacionalni interes, da je na slovenskih policah poceni hrana. Tu mislim, da imamo mi elementarni problem v naši družbi, ki smo ga skozi desetletja prilagajanja na nek nov tržni red, na neko sveto resnico, ki smo jo želeli peljati v naš prostor, tudi v ve?inskem javnem mnenju mogo?e celo to dosegli, da je dejansko se tako pojmuje tudi predelava hrane, oskrba s hrano in da je tu ta akcija mogo?e res en pameten pristop, da ovržemo to tezo. Zagotovo bomo deležni razli?nih diskusij. Mislim pa, da so te diskusije potrebne, nujne, kajti v nasprotnem primeru se bomo za?eli kdaj kasneje zopet spraševati, tako kot smo se leta 2007, ali smo še varni pri oskrbi s hrano in ali se celo lahko zgodi, da bo ta zemeljska obla nekega dne premajhna za toliko število ljudi in pa takšne prehranske navade, ki se po svetu po?asi tudi spreminjajo in za seboj potegnejo tudi ve?jo porabo dolo?enih živil in konec koncev se je videlo, kako se je to odrazilo tudi s ceno.
Jaz mislim, kakor je bilo danes re?eno, da je treba opozarjati naše restriktivne organe, od inšpekcije naprej, da imajo podoben pristop, vendar tako do doma?e kot uvožene hrane. Bojim pa se, da je to premalo in da je treba iti na ta pota proaktivnosti, ki ste jo vi ubrali. Vesel sem, da je en sektor, en segment te verige, ki jo je potrebno vedno jemati kot celoto in le takrat bomo uspešni, da je ta korak naredil in smo sedaj na potezi ostali in da se tej zavedi pridružimo in da to postane neko gibanje, iz katerega pri?akujem zbornico, pri?akujem Zadružno zvezo in da se v tem delu najprej ti, ne vem, danes sem iz medijev zaznal, da imate drugo leto aktivnosti tudi v smeri vklju?evanja slovenske trgovine v tem delu, kar mislim, da je nujno potrebno. Kajti brez dobre ponudbe, brez tega, da bo slovenski potrošnik vedel, kje lahko dobi takšno kakovost, zagotovo in tudi z nekim zagotovilom, ki ga rabi, tega ne bomo dosegli. Tu je na potezi zagotovo še politika, da postori na podro?ju promocije. ?e gledamo iznajdljivost ali pa branje zakonodaje v kateri drugi državi, so verjetno bolj kreativni, kot smo mi in si najdejo neke poti. Moram pa re?i, da bi res priporo?al tisto resolucijo, kjer je bilo zelo jasno napisano. Podprimo te napotke, da se te poti skrajšajo in da bi se našlo neko orodje, kjer  bi se te skrajšane poti tudi našlo. Moram re?i, da sem sam tudi opravil veliko aktivnosti. Preden sem postal poslanec, sem bil župan deset let in v okviru posavske razvojne agencije, kjer deluje .. (nerazlo?no) program, sta dva programa, s katerima želimo nekaj narediti. Kaj nam bo uspelo, ne vem, ampak temu cenjenemu skupu se mi zdi prav, da to predstavim. Nosilec tega programa je kme?ka zadruga iz Sevnice s številnimi partnerji. Program gre v to smer, da se ciljno v ?asu izvajanja tega programa stopi v šole, stopi v javne ustanove, govori o hrani, govori o navadah, o kvaliteti hrane, da se ta zadeva nadgradi z dolo?enimi pravilniki, kjer bi se za dolo?ene artikle še dolo?ili neki parametri kakovosti. Na koncu pa želimo tudi narediti mrežo, kjer se je ta zadruga odlo?ila, da bo to naredila v svojih trgovinah, ki jih ima v tem prostoru, kjer se bodo police ozna?ile kot neko lokalno pridelano hrano v nekem okolju.
Moj pogled na to zadevo. Ko bo imel potrošnik nekje v prvih dvajsetih, tridesetih slovenskih mestih prostor, kamor bo lahko prišel in bodo vse take lokalne mreže pa taki prodajalci, kot ste vi, ko pokrivate neko podro?je in da bomo lahko tja stopili skupaj in povedali, kakšno hrano imamo tam notri, kakšne kakovosti je in da bo potrošnik dobil ob?utek, da stoji prodajalec za tisto kvaliteto in vemo vsi, da ne smemo zavoziti tega zaupanja.
Še enkrat iskrene ?estitke za vse aktivnosti, ki ste jih sedaj naredili.  Mislim, da ste to ledino prebili. Sedaj pri?akujem odgovorno vklju?evanje ostalih in da bi ta akcija na koncu dosegla svoj namen. Ta namen bo pa takrat, ko bo slovenski kmet lahko prideloval hrano, ko jo bo predelovalna industrija predelala in ko bo potrošnik v veliki meri, kot tudi že danes, zaupal še naprej slovenski hrani pa da bomo nenazadnje dali zanjo 5 ali 10 % ve? zato, ker je boljša, ne zato, ker je cenejša. Hvala.

            ALJAŽ SELIŠKAR: Najlepša hvala gospodu Bogovi?u. Sedaj bi pa besedo predal gospodu Matjažu Ko?arju, direktorju Direktorata za varno hrano na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Izvolite.

            MATJAŽ KO?AR: Hvala lepa, spoštovani gospod predsednik, delovno predsedstvo, gospe in gospodje! Dovolite zelo na kratko, da podam nekaj stališ? in mnenj glede na temo, ki je danes aktualna tukaj in ki bo in mora biti aktualna tudi jutri in tudi v obdobju, ki nam sledi. Vsekakor v okviru ministrstva pozdravljamo akcijo, ki je na nek na?in dejansko pomembna iz tega globljega nacionalnega smisla. Potrebno je vedeti, da kot birokracija, kot država, kot institucija, kot ministrstvo se seveda ne moremo podpisati pod naslov kot vodilo zaradi jasnih pravil igre. Seveda pa se podpisujemo skozi druge projekte, ki vodijo do tega istega cilja kupovati slovensko. Nenazadnje je ministrstvo odgovorno za slovensko krajino, kakor je bilo že re?eno, iz zornega kota pridelave hrane, ekosocialnih vzvodov in nenazadnje seveda pridemo do kon?ne to?ke, tako da lahko tukaj javno re?em, da je ministrstvo vsekakor zelo zainteresirano za to, da ta projekt uspe. Kako pa na nek na?in tudi mi pristopamo k doseganju teh ciljev? Seveda skozi zakon, ki je bil že ve?krat danes omenjen in ki je na nek na?in kar pomemben segment v t.i. birokratskem upravnem smislu. Gre za zakon o promociji. Na nek na?in bi izkoristil tudi priložnost, kajti pravzaprav jutri za?enjamo s pogovori s socialnimi partnerji, da vas na nek na?in tudi javno pozovem, da zelo aktivno sodelujete pri tem dokon?nem oblikovanju zakona. Kajti, sam zakon je na nek na?in v svoji konstrukciji zastavljen. Kakšni pa so tisti detajli? Kakšne so tiste pomembne to?ke, ki bodo, upam, pripeljale h kon?nemu cilju, pa je odvisno predvsem tudi od vas kot partnerjev oz. tistih, ki se boste skozi ta zakon vsekakor tudi našli. Zelo pomembno je, da se v ta zakon oz. v to verigo, ki je bila omenjena, od vil do vilic, ampak ne sedaj skozi zorni kot varnosti hrane, ampak predvsem v zagotavljanje pogojev za delovanje vklju?ijo dejansko vsi partnerji, od kmetijskega pridelovalca, predelovalca. Žal tukaj ni trgovine. Nenazadnje, je pa nekdo, ki ima velik interes, seveda tudi potrošnik. Ena izmed aktivnosti je seveda tudi ta akcija, ki na nek na?in poteka.
Ko govorimo o trgovini, danes je bila na nek na?in izpostavljena, sem prepri?an, da obstajajo mehanizmi in vzvodi, kako prodreti tudi v ta segment. Bile so omenjene prakse iz tujine in pravzaprav ni treba dale? pogledati, da dobimo nek model, nek vzorec in zakaj bi odkrivali toplo vodo takrat tam, kjer ni potrebno. Na ministrstvu si želimo, da pravzaprav ta zakon ne bi bil birokratski, ampak da bi s svojimi vzvodi, ki jih vsak zakon prinaša, dosegel tudi svoj cilj. Zato pa je zelo pomembno tudi vaše sodelovanje in iskanje tistih modelov, ki bi na nek na?in pripeljali do kon?nega rezultata in te kon?ne rezultate v sosednjih državah enostavno vidimo. Ne glede na to, da smo buti?na država in lahko re?emo, da je naša produkcija in produkt buti?en in buti?en proizvod ponavadi pomeni kvaliteto, in tega se zavedamo, je pravzaprav to kvaliteto potrebno spromovirati in tu mislim, da smo na nek na?in na dobri poti. Nikoli ni prepozno. Tudi s tem reklom se strinjamo. Mogo?e ravno ta t.i. krizni ?as je tudi ?as, ko bo potrebno najti res zelo z ob?utkom te najboljše vzvode, kako samo idejo nekako spraviti v stvarnost in ta osnutek zakona seveda to predvideva.
Mogo?e še beseda, dve h komentarju o sami varnosti hrane, ki je bila izpostavljena. Dejansko govorimo o štirih segmentih, ki so bili izpostavljeni. Ko govorimo o varnosti, tukaj pa res lahko suvereno govorim, da zaradi mehanizmov kontrole, ne samo lastne slovenske kontrole in pa inštitucij, lahko relativno suvereno trdimo, da smo inštitucije na tem segmentu naredile vse tisto, kar je bilo potrebno v slovenskem prostoru vi za vi evropskega prostora in nenazadnje tudi vi za vi prostora tretjih držav, ker tudi tretje države zahtevajo svoje podatke in povratne informacije. Mogo?e zanimiv podatek, da je v letošnjem letu evropska inšpekcija kar devetkrat v devetih misijah pregledala sistem delovanja državnih služb in te službe seveda uspešno v okviru možnosti na tem segmentu tudi delujejo, tako da zagotavljamo ta t.i. minimalni nivo, ki ga EU zahteva. Možnosti pa seveda so na vseh drugih elementih.
Izpostavljeno je bilo tudi vprašanje, zakaj slovenski potrošnik, predvsem inštitucije, ko govorimo nenazadnje tudi o prora?unskih uporabnikih, šole, vrtci, javni zavodi, domovi za ostarele, zakaj pravzaprav ne koristijo teh možnosti. Iz birokratskega zornega kota smo s spremembo zakona o javnem naro?anju to že zagotovili in dosegli, tako da ni edini in izklju?ujo?i kriterij zgolj cena pri naro?anju. Vemo, da sedaj t.i. managerji lahko uporabljajo element kakovosti. Seveda lahko uporabljajo tudi element kratkih verig, pridelano v neki regiji, v nekem okolju in da ne govorimo in filozofiramo o pozitivnih posledicah teh aktivnosti tudi skozi aktivnosti, ki potekajo sedaj, lahko tudi govorimo o emisijah CO2 in tako naprej. Seveda, cilji so povsem jasni in tudi prof. Hribar je o tem dosti govoril. Mislim, da imamo mehanizme in vzvode. Potrebno jih je dejansko realizirati in na nek na?in smo tik pred tem, govorim sedaj o zakonu, da jih tudi po tej birokratski poti spravimo v realnost. Hvala lepa.

            ALJAŽ SELIŠKAR: Zahvaljujem se gospodu Ko?arju. Mogo?e še kakšen sogovornik? Prosim.

            MAG. BLAŽ KAV?I?: Glede na to, da je danes zelo racionalna diskusija, da so stvari tekle zelo hitro, zelo veliko kvalitetnih prispevkov, morda je nekaj prisotnih iz samega rešpekta do kakovosti predavanj v tistem odmoru zapustilo. Morda bi dodal neko misel. V Državnem svetu se zavedamo, da je kmetijstvo in prehrana postalo in nekega obrobnega sektorja nek strateški sektor. Zato je to zelo pogosto predmet našega zanimanja, naših posvetov in tudi dela naših komisij. Tisti del, ki bi ga tu želel dodati, pa je, da med štirimi segmenti, ki jih je gospa Kandus opisala, pridelovalci, predelovalci, trgovec, kupec, težko ra?unamo na neko kar vnaprej dano sodelovanje. Namre?, tu se pojavlja še trženje. Kupce je treba prepri?ati. S kupcem je treba nekaj narediti. Zadeva, ki nam v Sloveniji v?asih manjka, zavedati se moramo, da živimo v obdobju konceptualnega marketinga. ?e prakti?no ponazorim, zakaj nam bo otro?i?ek ušel v Mc Donalds in popil Coca Colo in pojedel hamburger in ne bo hotel slišati za to, da bi pojedel kakšen zdrav proizvod blagovne znamke Babica Jerca in Dedek Jaka, ki se je recimo razvila v nekem loškem pogorju, se moramo vprašati: kje smo z vprašanji sodobnega marketinga. Ena knjiga, ki je že pred leti izšla in je zelo relevantna na to temo, je od znane publicistke Naomi Kline. Imenuje se No Logo. Pa ni treba cele prebrati. Že v prvih poglavjih je razloženo, kako se ta korporativni biznis in kako se marketing razvija v današnjem obdobju in v zadnjih desetletjih. Na tej osnovi se moramo seveda zavedati, da moramo biti spretni pri prodaji. Zopet je bil tu naveden podatek, da imamo v slovenskem poslu pridelave, predelave in trgovine ponovno za osvojiti doma?i trg. Mislim, da je to eno izmed jasnih sporo?il tega posveta. Ponovno moramo osvojiti doma?i trg, pa ne, da bi se želeli zapirati. Jaz nisem eden tistih, ki bi stavil na zapiranje v nacionalne meje in tudi ne v meje EU, ampak enostavno, kakovost naših proizvodov zasluži višjo stopnjo zastopanosti in višje obsege prodaje na slovenskem trgu.  Tukaj pa ni planiranja. Mislim, da si nih?e od nas ne želi vrnitve centralno planskega gospodarstva. Se pravi, je na podro?ju trženja in marketinga in sodelovanja potrebno narediti nekaj ve?. Tu smo skratka v?asih malo nerodni. Ko se vprašamo, kako na našem slovenskem tržiš?u delujejo svetovne blagovne znamke. Kako deluje Coca Cola? Ali res bistveno bolje od recimo napitkov, ki jih lahko dobimo na našem trgu? Pa tudi ?e te blagovne znamke ne bi navedel. Bistvo sodobnih uspešnih proizvodov ni v vsebini proizvoda, ampak je v konceptu, v marketingu, v ugledu. Se pravi, ta naša akcija Kupujem slovensko se mi zdi zelo posre?ena, ker daje neko kvalitetno generi?no podporo. Ampak, ob tej generi?ni podpori seveda je pa treba se zavedati velike potrebe po komercialni prodornosti posameznih blagovnih znamk. Ker nobena slovenska firma po moji presoji nima velikih šans, da se prebije v konkurenco mednarodno delujo?ih korporacij, kjer so razmerja milijarde in milijarde, je pa prva prioritetna naloga, da osvojimo višji odstotek doma?ega tržiš?a. Tu se mi zdi, da so še velike možnosti uspešnega razvoja. Zato mislim, da bi bilo dobro, da se, tu je tudi kar nekaj relevantnih predstavnikov slovenskega gospodarstva, da se bolj intenzivno zavemo, da je treba prvi? podpreti to generi?no akcijo Kupujem slovensko, drugi? pa na nanjo nasloniti kakovostne marketinške na?rte posameznih blagovnih znamk in proizvodov na ?isto komercialni osnovi.
Želim vam vsem skupaj res veliko uspeha pri vašem nadaljnjem delu in upam, da se v kratkem zopet vidimo v Državnem svetu. Z veseljem vam bomo pomagali. Hvala lepa.

            ALJAŽ SELIŠKAR: Najlepša hvala gospodu Kav?i?u. Še mogo?e kakšno mnenje? ?e ne, zaklju?ujem razpravo. Vabim vas, da se nam pridružite zunaj na prigrizku. Hvala.