Uvodni nagovor na posvetu: Trajnostni razvoj kot na?elo vzgoje in izobraževanja pri likovni in glasbeni vzgoji ter filozofiji
Ljubljana, Državni svet RS, 15. marec 2011
Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta, cenjene referentke in referenti, gospe in gospodje,
Prisr?no pozdravljeni v dvorani Državnega sveta Republike Slovenije, drugega, skromnejšega, bolj prizemljenega doma slovenskega Parlamenta. Državni svetniki niso poklicni politiki, so pa kompetentni predstavniki interesnih skupin slovenske družbe, zastopniki civilne družbe in aktivni prenašalci civilno družbenih idej v okolje bolj formalne politike.
Ta del svojega poslanstva Državni svet uresni?uje na 40 do 50 velikih posvetih letno o najpomembnejših vprašanjih delovanja družbe.
Trajnostni razvoj je ena od tem, ki v Državnem svetu zavzema tako kvantitativno kot kvalitativno posebno mesto, pa najsi gre za razprave o energetiki in obnovljivih virih, zeleni javno - finan?ni reformi, biotski raznovrstnosti, nizkooglji?ni družbi, prehranski samooskrbi ali npr. energetskih konceptih na lokalni ravni. Kar nekaj razprav smo v okviru posvetov namenili demistifikaciji koncepta napredka, kot smo mu v tehni?no in tehnološko pozitivisti?nem smislu pri?a zadnjih dvesto let.
V Državnem svetu se zavedamo, da je napo?il ?as za novo družbeno gospodarsko paradigmo in v tem kontekstu za novo razumevanje ?lovekovega razvoja in razvoja naše civilizacije, ki bo trajnosten, ali pa ga ne bo! Že ve?krat smo slišali, da nezadržno prehajamo na pot blaginje brez rasti, kar naj bi bila tako okoljska kot finan?na nujnost. Da bi lahko stopili na pot nove družbeno-gospodarske paradigme je zato v prvi vrsti potrebna redefinicija koncepta kakovosti življenja v smeri bolj celovitega dojemanja blagostanja materialno zmernih družb, kjer bi poleg BDP uporabljali bolj celostne kazalce ?lovekovega in ekosistemskega blagostanja ter kakovosti življenja. Novo razumevanje razvoja bi merilo naslednje koli?ine: ve?ji obseg in dostopnost javnih dobrin in storitev, kot so izobrazba, infrastruktura, javno zdravstvo in ekosistemske storitve, ter stopnjo odprave revš?ine.
H konceptu trajnosti pa moramo dodati vsaj še dva elementa, in sicer 1) demokrati?ni politi?ni sistem/proces sprejemanja odlo?itev in 2) vrednostni sistem družbe, zasnovan na etiki. Demokracija in etikapredstavljata pot za doseganje trajnostnega cilja.
Vse te spremembe pa so možne šele na podlagi temeljite preobrazbe kulturnih vzorcev in potrošniške kulture. Po nekaterih ocenah bo moral biti preskok v kulturnem in eti?nem pomenu celo bistveno bolj temeljit, kot bo prilagajanje na nove tehnologije ali vladne politike. Razviti svet zato dejavno iš?e rešitve na vprašanje, kako spremeniti navade ljudi, ne da bi ti ob?utili spremembe kot okrnjeno kvaliteto življenja.
Spremenjen odnos do okolja je namre? pogoj, da stopimo kot civilizacija u?inkovito na pot trajnostnega razvoja in kulturno bogate družbe, pri ?emer gre za veliko ve? kot le za recikliranje steklenic ali podarjanje denarja v dobrodelne namene. Gre za razmišljanje in delovanje na popolnoma druga?en na?in.
Obstoje?i vrednostni, gospodarski in tehnološki sistem, obstoje?i vzorci globalizacije temeljnih globalnih razvojno-okoljskih nalog ne morejo rešiti. Za vrednostno kulturni premik, kot izhodiš?e kakršnih koli sprememb v smeri trajnostnega razvoja, sta samo znanje in tehnologija veliko premalo. Pravijo, da odlo?itev za trajnostni razvoj pred najtežjo nalogo postavlja prav razvite družbe, t.i. družbe znanja in izobilja. Tehnološke in družbene spremembe, ki so neizbežne, je ljudem, še posebej pa mladim, zato treba pojasniti z razli?nih dimenzij, da bodo sposobni razumeti vsestransko povezanost med naravnim, gospodarskim, družbenim in politi?nim sistemom ter soodvisnosti ljudi, ki živijo v razli?nih delih sveta. Le na ta na?in bodo lahko dejavno in tvorno reševali sedanja in prihodnja okoljska in družbena vprašanja ?loveštva. Brez razumevanja ne moremo pri?akovati aktivnega subjekta. Prav tako se trajnostni razvoj še zdale? ne nanaša le na porabo, onesnaževanje, zmanjševanje koli?ine odpadkov, transport, hrano, zmanjševanje stroškov, temve? predvsem na spodbujanje zavesti in vrednot. Kajti, ali sploh lahko kaj spremenimo, ?e nismo ozaveš?eni?
Spoštovani,
prav pri širjenju prostora ozaveš?enosti o vprašanjih trajnostnega razvoja vidim velik pomen tako filozofije kot tudi umetnostne vzgoje. Prva v izobraževalnem procesu mladega ?loveka izziva k poglobljenemu razmisleku o najrazli?nejših vidikih življenja in doživljanja v spremenjenih ekološko-socialnih okoliš?inah, druga pa ga usmerja k empatiji, ?ustvenemu doživljanju resni?nosti in izražanju ?loveškega bitja, sposobnosti in pripravljenosti na realnost pogledati z zornega kota drugih. Na ta na?in lahko postanejo eti?ne premise trajnostnega razvoja vrednota za celo življenje. Izobraževalni proces tako v konceptu trajnostnega razvoja prevzema velik delež odgovornosti: z multidisciplinarnim pristopom povezuje spoznavno, ?ustveno vrednostno in akcijsko raven.
A prav filozofija in umetnostna vzgoja sta, za razliko od drugih izobraževalnih vsebin tisti, ki u?encem lahko pustita posebej velik motivacijski pe?at za nadaljnje raziskovanje sveta in življenja in za življenje v skladu s trajnostnimi smernicami. Gre za zavedanje in spoštovanje eti?nih na?el in humanisti?nih zahtev, ki zadevajo ?lovekove pravice in ekološke vrednote ter u?enje, kako jih uporabiti kot osnovo demokrati?nega dogovarjanja in premoš?anja razlik v osebnih pogledih.
Hvala.
