Nekorigiran magnetogram (dobesedni zapis) posveta, ki je bil 15. marca 2011 v prostorih Državnega sveta RS.
Posvet se je za?el ob 11.09 uri.
Posvet sta vodila dr. Zoltan Jan in dr. Božidar Flajšman.
DR. ZOLTAN JAN: Spoštovani obiskovalci, spoštovani državni svetniki, spoštovani predsednik Državnega sveta. Dovolite, da vas lepo pozdravim v svojem imenu. Sem Zoltan Jan, predstavnik interesov vzgoje in izobraževanja, prakti?no predstavnik vas. Tudi med drugim me je doletela ta ?ast, da sodelujem pri vodenju tega posveta, za katerega ste pokazali takšno zanimanje. Še posebna pozornost velja dr. Plutu, ki je bil tudi v prvem sklicu državni svetnik in se je tudi udeležil današnjega posveta. Posvet bo vodil tudi dr. Božidar Flajšman, ki vam ga verjetno ni potrebno predstavljati in ima tudi uvoden referat.
Ker je precejšnje zanimanje, bi se morali držati nekih osnovnih pravil. Referenti imajo na razpolago približno 10, dosti ve? ne, pa tudi naj vas potolažim, da po desetih minutah, ?e ni prav kaj pornografskega, provokativnega, potem pade pozornost. Bolje je, da se koncentriramo. Po referatu bi imeli lahko na razpolago tudi možnost eventualne replike, diskusije, polemi?ne pripombe. Tako so želeli organizatorji, zato vas prosim, ker se ne poznamo vsi med seboj, da bi se prijavili. Pred vhodom so prijavnice, tako da lahko ?itljivo izpolnite in si zagotovite možnost dostopa do mikrofona. To je eno.
Odmora, smo rekli, ne potrebujemo. Pred nami je precej dela. ?e povem eno misel, bi se morda pridružil najprej malo hudomušno tistim novinarjem, ki so napovedovali že pred dvemi dnevi to današnje sre?anje. Ko so mi prvi? sporo?ili to, o ?emer naj bi danes razpravljali, mi je prišla na misel tista diskusija 1972 in 1973, ko smo diskutirali o idejnosti pri pouku in je bilo treba razpravljati tudi o idejnosti pri pouku matematike. Pri fiziki bi še ?lovek razumel, kaj ima komunisti?na partija in levi?arstvo, medtem ko pri matematiki, pri vektorjih in integralih je pa vprašanje. Ta asociacija je tudi tukaj. Tema je aktualna iz vseh vidikov, ampak kaj ima tukaj pri likovnem pouku globalizacija, je pa drugo vprašanje in pravzaprav smo vsi radovedni, nestrpni in gotovo bomo imeli celo vrsto predlogov.
Ponavadi Državni svet omogo?a tudi izid prispevkov. O tem se bomo potem še dogovorili. Najprej dajem besedo mag. Blažu Kav?i?u, predsedniku Državnega sveta, in ga vabim za govornico.
MAG. BLAŽ KAV?I?: Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta, cenjene referentke in referenti, gospe in gospodje. Prisr?no pozdravljeni v dvorani Državnega sveta Republike Slovenije, drugega, skromnejšega, bolj prizemljenega doma slovenskega Parlamenta. Državni svetniki niso poklicni politiki, so pa kompetentni predstavniki interesnih skupin slovenske družbe, zastopniki civilne družbe in aktivni prenašalci civilno družbenih idej v okolje bolj formalne politike. Ta del svojega poslanstva Državni svet uresni?uje na 40 do 50 velikih posvetih letno o najpomembnejših vprašanjih delovanja družbe.
Trajnostni razvoj je ena od tem, ki v Državnem svetu zavzema tako kvantitativno kot kvalitativno posebno mesto, pa najsi gre za razprave o energetiki in obnovljivih virih, zeleni javno - finan?ni reformi, biotski raznovrstnosti, nizkooglji?ni družbi, prehranski samooskrbi ali npr. energetskih konceptih na lokalni ravni. Kar nekaj razprav smo v okviru posvetov namenili demistifikaciji koncepta napredka, kot smo mu v tehni?no in tehnološko pozitivisti?nem smislu pri?a zadnjih dvesto let.
V Državnem svetu se zavedamo, da je napo?il ?as za novo družbeno gospodarsko paradigmo in v tem kontekstu za novo razumevanje ?lovekovega razvoja in razvoja naše civilizacije, ki bo trajnosten, ali pa ga ne bo! Že ve?krat smo slišali, da nezadržno prehajamo na pot blaginje brez rasti, kar naj bi bila tako okoljska kot finan?na nujnost. Da bi lahko stopili na pot nove družbeno-gospodarske paradigme je zato v prvi vrsti potrebna redefinicija koncepta kakovosti življenja v smeri bolj celovitega dojemanja blagostanja materialno zmernih družb, kjer bi poleg BDP uporabljali bolj celostne kazalce ?lovekovega in ekosistemskega blagostanja ter kakovosti življenja. Novo razumevanje razvoja bi merilo naslednje koli?ine: ve?ji obseg in dostopnost javnih dobrin in storitev, kot so izobrazba, infrastruktura, javno zdravstvo in ekosistemske storitve, ter stopnjo odprave revš?ine. H konceptu trajnosti pa moramo dodati vsaj še dva elementa, in sicer 1) demokrati?ni politi?ni sistem/proces sprejemanja odlo?itev in 2) vrednostni sistem družbe, zasnovan na etiki. Demokracija in etika predstavljata pot za doseganje trajnostnega cilja.
Vse te spremembe pa so možne šele na podlagi temeljite preobrazbe kulturnih vzorcev in potrošniške kulture. Po nekaterih ocenah bo moral biti preskok v kulturnem in eti?nem pomenu celo bistveno bolj temeljit, kot bo prilagajanje na nove tehnologije ali vladne politike. Razviti svet zato dejavno iš?e rešitve na vprašanje, kako spremeniti navade ljudi, ne da bi ti ob?utili spremembe kot okrnjeno kvaliteto življenja. Spremenjen odnos do okolja je namre? pogoj, da stopimo kot civilizacija u?inkovito na pot trajnostnega razvoja in kulturno bogate družbe, pri ?emer gre za veliko ve? kot le za recikliranje steklenic ali podarjanje denarja v dobrodelne namene. Gre za razmišljanje in delovanje na popolnoma druga?en na?in.
Obstoje?i vrednostni, gospodarski in tehnološki sistem, obstoje?i vzorci globalizacije temeljnih globalnih razvojno-okoljskih nalog ne morejo rešiti. Za vrednostno kulturni premik, kot izhodiš?e kakršnih koli sprememb v smeri trajnostnega razvoja, sta samo znanje in tehnologija veliko premalo. Pravijo, da odlo?itev za trajnostni razvoj pred najtežjo nalogo postavlja prav razvite družbe, t.i. družbe znanja in izobilja. Tehnološke in družbene spremembe, ki so neizbežne, je ljudem, še posebej pa mladim, zato treba pojasniti z razli?nih dimenzij, da bodo sposobni razumeti vsestransko povezanost med naravnim, gospodarskim, družbenim in politi?nim sistemom ter soodvisnosti ljudi, ki živijo v razli?nih delih sveta. Le na ta na?in bodo lahko dejavno in tvorno reševali sedanja in prihodnja okoljska in družbena vprašanja ?loveštva. Brez razumevanja ne moremo pri?akovati aktivnega subjekta. Prav tako se trajnostni razvoj še zdale? ne nanaša le na porabo, onesnaževanje, zmanjševanje koli?ine odpadkov, transport, hrano, zmanjševanje stroškov, temve? predvsem na spodbujanje zavesti in vrednot. Kajti, ali sploh lahko kaj spremenimo, ?e nismo ozaveš?eni?
Spoštovani, prav pri širjenju prostora ozaveš?enosti o vprašanjih trajnostnega razvoja vidim velik pomen tako filozofije kot tudi umetnostne vzgoje. Prva v izobraževalnem procesu mladega ?loveka izziva k poglobljenemu razmisleku o najrazli?nejših vidikih življenja in doživljanja v spremenjenih ekološko-socialnih okoliš?inah, druga pa ga usmerja k empatiji, ?ustvenemu doživljanju resni?nosti in izražanju ?loveškega bitja, sposobnosti in pripravljenosti na realnost pogledati z zornega kota drugih. Na ta na?in lahko postanejo eti?ne premise trajnostnega razvoja vrednota za celo življenje. Izobraževalni proces tako v konceptu trajnostnega razvoja prevzema velik delež odgovornosti: z multidisciplinarnim pristopom povezuje spoznavno, ?ustveno vrednostno in akcijsko raven. A prav filozofija in umetnostna vzgoja sta, za razliko od drugih izobraževalnih vsebin tisti, ki u?encem lahko pustita posebej velik motivacijski pe?at za nadaljnje raziskovanje sveta in življenja in za življenje v skladu s trajnostnimi smernicami. Gre za zavedanje in spoštovanje eti?nih na?el in humanisti?nih zahtev, ki zadevajo ?lovekove pravice in ekološke vrednote ter u?enje, kako jih uporabiti kot osnovo demokrati?nega dogovarjanja in reševanja medosebnih konfliktov. Hvala.
DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa predsedniku Državnega sveta za ta uvodna razmišljanja. Prvi referat ima sopredsedujo?i dr. Božidar Flajšman, profesor likovne umetnosti in svetovalec v Državnem zboru Republike Slovenije. Njegov referat ima naslov »Likovna vzgoja in trajnostni razvoj«.
DR. BOŽIDAR FLAJŠMAN: Hvala. Prav lep pozdrav tudi z moje strani vsem skupaj. Posebej se bi rad zahvalil tudi predsedniku Državnega sveta mag. Blažu Kav?i?u, da je omogo?il ta posvet in seveda vsem ostalim svetnikom. Moram povedati, da na ta posvet so bila povabljena tudi pristojna ministrstva, predvsem Ministrstvo za šolstvo. Ne vem, ali so se udeležili ali ne. Bomo videli potem v razpravi.
Moj referat bo se omejil na likovno vzgojo. Uvodoma bi pa rad povedal, da na temo trajnostnega razvoja je bilo sprejetih že kar nekaj mednarodnih dokumentov. Tudi v Sloveniji smo sprejeli razli?ne dokumente na to temo, tudi v okviru vzgoje in izobraževanja. Pri tem vsem pa nekako bode v o?i, da likovne vzgoje ni prav zaznati v teh prizadevanjih oz. ni omenjena v teh prizadevanjih. Morebiti tudi zato, ker stroka ni ustrezno pojasnila, kakšen prispevek lahko da likovna vzgoja k trajnostni kulturi. Morda je pa razlog tudi v tem, da te stroke enostavno se nekako no?e ali ne želi poslušati. Kakorkoli že, vprašanje se glasi danes: kakšno vlogo ima lahko likovna vzgoja ali dejavnost ali umetnost pri uveljavljanju kulture trajnosti. Skušal bom se omejiti samo na tri odgovore. Kaj lahko ponudi likovna vzgoja, da bo prišlo do resnih premikov iz potrošniške družbe v družbo trajnostne kulture?
Pri likovni vzgoji oz. likovni dejavnosti gre predvsem za zgled kakovostne komunikacije s prostorom, okoljem ali naravo. Bom podrobneje v naslednjem posnetku pojasnil. Gre za to, da likovna dejavnost združuje znanje in ustvarjalnost. To je izjemno pomembno, bom tudi pojasnil, kajti menim, da samo znanje ne zadoš?a. In tretji?, omogo?a u?inkovit, prepri?ljiv prikaz in kriti?no presojo trajnostnih konceptov. Vemo, da se pojavljajo razli?ni koncepti, bolj radikalni, manj radikalni. Najbolj radikalen je, recimo, ko pravijo, da dilema je samo ena – ali razvoj ali okolje. To je seveda lažna dilema. Potrebno je oboje.
?e pogledamo prvi primer, zgled kakovostnega odnosa do prostora. Prvi dejavnik likovne dejavnosti. Najprej bi pojasnil, da eden poglavitnih problemov ozaveš?anje za trajnostni svet je ravno problem zgleda. To je tudi ena izmed najpomembnejših prvin vsake vzgoje. Vsakodnevna praksa nam kaže, da se velikokrat dogaja ravno nasproti kot so neka družbena na?ela ali kot imamo zapisano v zakonih. Likovna dejavnost pa dejansko komunicira z okoljem na na?in, ki je human. To okolje, prostor, preko svojih ?ustev pretvarja v neko snovno zadevo, ki se kaže v sliki ali kipu. Ta komunikacija je kot taka v naravni zvezi z nelikovnimi mediacijami, med ?lovekom, naravnim in kulturnim prostorom. Torej, lahko je zgled vsem ostalim ?lovekovim dejavnostim. Trajnostni razvoj je za razliko od likovne dejavnosti pa delovanje v realnem prostoru. V tem smislu lahko re?emo, da so ekološki problemi tudi neke vrste nesporazum ?loveka z okoljem, ker ne zna komunicirati, tako kot bi bilo potrebno.
Umetnost vselej temelji na iskanju nekega idealnega ravnovesja med naravo in ?lovekom. Ta transformacija naravnega prostora v likovni prostor pa je lahko tudi zelo angažirana, zelo angažirano po?etje, ki lahko zelo vpliva na ekološko zavest ljudi, zato ker tudi združuje znanje in ustvarjalnost.
Mi imamo danes opravka z ekološkimi problemi, kot je recimo onesnaževanje okolja. Mi to pri biologiji, pri kemiji, pri dolo?enih predmetih lahko se u?imo podatke, koliko je teh izpustov v okolje in se vse to lahko nau?imo. Likovna dejavnost pa to lahko spremeni v likovni dogodek, kot je recimo to naredila ameriška umetnica, ki je izrezala šablone s portreti ameriških predsednikov, izrezala tudi gesla, njihove misli o ekonomiji in ekologiji, dala to šablono na krožnika, na streho svoje hiše 14 dni in smog je izrisal na krožnik ta portret in ta gesla o ekonomiji in ekologiji.
Zakaj je to pomembno? ?e mi neko stvar doživimo, nam lahko postane neke vrste vrednota za celo življenje. Kot recimo se mi lahko nau?imo o konju, koliko ima kosti, kakšne so kosti in tako naprej. Druga stvar je pa, ?e mi recimo neko žival doživimo. Recimo, konja jezdimo, za?utimo tisti znoj, za?utimo tisto grivo. To nas na nek na?in lahko zaznamuje za celotno življenje in nam da neko vrednoto, katero se držimo celo življenje. Kot recimo, otroke lahko lažje nau?imo nekaj skozi igro. Tako lahko mladino, odrasle tudi skozi tovrstno likovno dejavnost. Znanja je enostavno premalo, sploh v teh ekoloških zadevah. Zakaj? Mi vemo, da je marsikaj narobe, pa vseeno delamo druga?e. Vemo, da kajenje škoduje, ampak vseeno kadimo. Mi vemo, da onesnažujemo, pa vseeno to po?nemo. Tukaj je lahko to doživljanje stvari zagotovo tisti element, ki to zadevo okrepi. Se pravi, trajnostno kulturo je treba propagirati z aktivno doživetim, ne pa z vsiljevanjem od zunaj.
Kakšne so prednosti vizualnega likovnega prevajanja trajnostnih, ekoloških, eti?nih vrednot ali sporo?il? Prednosti so v tem, da so ta sporo?ila lahko bolj prepri?ljiva, bolj jasna, bolj privla?na. Lahko so tudi šokantna. Lahko nas vržejo iz tira. To so zmožni umetniki narediti. Tukaj imate primer medveda, ki ska?e s palico ?ez avtocesto. Gre za resen problem. Prikaz na duhovit na?in. Seveda ne bomo v naravi videli medveda, ki ska?e ?ez avtocesto, ampak na ta na?in se lahko opozori dejansko na konkreten primer, kot imamo tukaj od Ljubljane do Postojne, ko bi moral biti neki ekodukt. Delal sem tudi raziskavo v šolah med 200 u?enci v Sloveniji. Pokazal sem jim to sliko in naj povedo, kaj to predstavlja. Vsi so ugotovili, da medved ska?e ?ez cesto, da ga ne bi avto povozil. In potem je bilo vprašanje: kaj bi bilo treba narediti? Vsi so odgovarjali: bolj po?asi voziti. Niti eden od 200 u?encev in u?enk ni povedal, da bi bilo treba zeleni most zgraditi. Zanimivo.
Se pravi, vizualizacija je sredstvo, ki oblikuje odnos do prostora. ?e pa ho?emo graditi ta kakovostni odnos do okolja, pa tukaj pride v poštev kvalitetni likovni pristop. Mi smo danes družba vizualizacije. Vizualno je dejansko prevladalo nad verbalnim. Soo?eni smo s poplavo teh vizualnih komunikacij. Dejansko se v bistvu komunicira predvsem interese kapitala. Seveda je pa ekologija postala moderna, družbeno spoštovana in se vgrajuje v te vizualne nagovore, ampak ne z namenom, da bi se bistveno kaj spremenilo, ampak zato, da se ne bi spremenilo, ampak spremenilo samo v tem smislu, da bi bil zaslužek še ve?ji. Skratka, del tega upora proti onesnaževanju se vgrajuje v vizualne komunikacije zato, da se pove?a dobi?ek in da se bistveno ne posega v sam sistem, ki povzro?a to onesnaževanje. Likovna vzgoja lahko omogo?a, da ljudje za?nejo oz. znajo, se nau?ijo prepoznavati te manipulacije, ki se danes dogajajo z vizualnimi komunikacijami.
Tukaj je še velik problem oblikovanja. To bi lahko bil poseben posvet, ker oblikovaje danes služi predvsem potrošniški kulturi, ne pa kulturi trajnostnega razvoja. Pokazal bi še sliko, staro nekaj ?ez 400 let flamskega slikarja Jana Broigla (?). Kot vemo, se umetniki razli?no odzivajo na izzive ?asa. Jan Broigel je leta 1606 naslikal to tihožitje z rožami in spodaj naslikal še nekaj kovancev, zlatnikov, denar in diamante. Imel je neko naro?ilo za kardinala in v pismu temu kardinalu je med drugim zapisal tudi stavek: »Vaši prevzvišenosti prepuš?am, da presodi, ali cvetje prekaša zlato in dragulje.« Skratka, ne gre za vprašanje, ali je denar lepo oblikovan oz. ti zlatniki ali so rože lepe. Gre tudi za vprašanje, da z denarjem res da lahko marsikaj kupimo, tudi naravne vire. Ne moremo pa kupiti naravnih procesov. To je tudi ena najve?jih dragocenosti, zaradi katere moramo do narave ?utiti neko prvinsko hvaležnost. Kajti, za sedaj ne obstaja nobeden umetni svet, ki bi lahko nadomestil življenjsko silo in naravni evolucijski proces. Gotovo se je treba zavesti, da so tovarne, ki omogo?ajo življenje na zemlji, naravni proces, rastline in živali. Normalno, da ?lovek posega v naravo zaradi svojih potreb. Zaskrbljujo?e pa je to, da s svojimi posegi za?enja uni?evati te naravne procese, kar se denimo kaže v teh podnebnih spremembah.
Skratka, živimo v ?asu, ko je ta logika po dobi?ku za vsako ceno prevladala. Posebej se to kaže v neoliberalizmu, kot je recimo zelo dobro prikazala Naomi Kline. To se kaže v bohotenju neizmernega egoizma in tudi v vse ve?jih ekoloških problemih. Sam menim, da bi bilo glede tega dobro poiskati zdravilo. Likovna vzgoja je pomembno zdravilo s številnimi u?inki, samo uporabiti ga je treba in upoštevati ga je treba, ne pa odrivati med pouk likovne vzgoje, med izbirne predmete ali pa ga celo brisati iz šolskih programov. Hvala.
DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa uvodni?arju dr. Božidarju Flajšmanu. Želi kdo kaj pripomniti k referatu? Sicer bo možnost tudi kasneje. Besedo bi predali profesorici na Pedagoški fakulteti v Ljubljani dr. Toni Tacol. Imela bo referat z naslovom »Hotenja in možnosti udejanjanja strategij, pou?evanja, u?enja pri pouku likovne vzgoje«.
DR. TONKA TACOL: Pri doseganju ciljev pri pouku likovne vzgoje se pogosto primerjavo z mednarodno ravnjo in z doseganjem širokim kompetenc u?enca. Ponavadi dolo?amo nove standarde znanja in jih seveda tudi spreminjamo. V okviru izobraževanja v likovni vzgoji se naslanjamo na trditve, da je izobraževanje univerzalna ?lovekova pravica, da je šolstvo pomemben in obvezni del izobraževanja posameznika, da sta kultura in umetnost bistvena elementa celovitega izobraževanja in da je likovna vzgoja obvezni del izobraževalnih programov. To so torej trditve, ki so nam nekje v izhodiš?e. Likovna vzgoja je torej bistvena sestavina sodobnega izobraževanja. V našem ?asu, se pravi v ?asu spreminjanja vrednot, globalizacije, druga?nosti, informacij, vse ve? informacij, vse ve?ja heterogenost u?encev v razredu.
Zakaj to trdimo? Zaradi tega, ker ima likovna vzgoja odlo?ilen pomen za u?en?ev celostni razvoj. Ker likovna vzgoja integrira fizi?ne, intelektualne in ustvarjalne sposobnosti. ?e to pogledamo podrobneje, likovno izobraževanje spodbuja kognitiven razvoj u?enca. Sposobnost opazovanja, predstavljivosti in seveda tudi vizualizacije. Osvojeno likovno znanje u?encev omogo?a zmožnost vrednotenja umetnosti nasploh, zmožnost vrednotenja likovno kulturne dediš?ine, kriti?no presojo estetske vrednosti uporabnih predmetov, likovnih stvaritev in drugih vizualnih medijev v ožjem in širšem okolju. Omogo?a tudi bogatenje izkušenj z lastno kulturo, onemogo?a pa pasivno prevzemanje globalne vizualne kulture.
Razvoj pozitivnih pogledov na množico vseživljenjskih vsebin je zelo pomemben. Poglede torej, ki se jih ne da odkriti z drugimi izobraževalnimi vsebinami, metodami in tudi ne s procesi. Likovno izobraževanje spodbuja tudi psihomotori?en razvoj u?enca. Ob uporabi razli?nih likovnih materialov in pripomo?kov razvija torej zmožnost ravnanja z njim, gotovost, samostojnost, zanesljivost, dovršenost. Likovno izobraževanje spodbuja tudi ?ustveno sfero u?enca, sposobnost refleksije in presojanja. Torej, likovno izobraževanje vpliva na kulturo medsebojnega razumevanja, torej moralno vedenje. Ustvarja dejavnost v okviru likovnega izobraževanja in je tudi u?inkovito sredstvo otrok in pa mladostnikov, tudi starejših. In ne samo tistih na primer s posebnimi potrebami. Lahko re?emo vseh. Pomagamo reševati probleme družbe, nasilja, kriminal. Spodbuja samozavest, prilagodljivost posameznika, plemeniti domišljijo in likovni spomin, refleksijo, ustvarjalnost, izrazne procese (npr. izvirnost), inovativne vizije. Spodbuja in omogo?a razumevanje med kulturami in družbami.
Likovna vzgoja in izobraževanje je pravzaprav dolgotrajen proces. ?e želimo rezultate, dosežke, je potrebno to za?eti že v predšolski dobi, nadaljevati v osnovni in srednji šoli. Seveda je za to potrebna torej izrazita sistemati?nost, nepretrganost in pa kakovost. In kako dose?i kakovostno izobraževanje in vzgajanje u?encev v šoli? Tukaj si lahko postavimo nekaj temeljnih vprašanj. Ali z nenehnim posodabljanjem vsebin programa likovne vzgoje, brez poudarka na posebnostih izobraževanja okolja, kot so na primer tradicija, vrednote, znanstvena spoznanja, kultura okolja, organizacija šolskega sistema? Ali tudi z združevanjem predmetov? Ali z motiviranimi in izobraženimi u?itelji, ki so spodobni sodobnih u?nih pristopov, upoštevanja likovno-razvojne stopnje u?enca, u?nega stila in likovno-izraznega stila u?enca in pa seveda znajo izpostaviti tudi samostojnost in aktivnost u?enca. In tudi vprašanje, ali z avtonomijo u?itelja, torej zavedanja odgovornosti za pouk, pri katerem u?enec samostojno raziskuje. Ali tudi z dobrimi materialnimi in prostorskimi pogoji? To je nekaj vprašanj, na katera smo lahko pri tem zelo pozorni.
V okviru teh vprašanj lahko strnemo ugotovitve rezultatov današnje likovne vzgoje glede na izsledke raziskav, ki so potekale ves ?as, ko se namenja likovni vzgoji samo ena ura na teden. Kakšni so torej rezultati? U?en?eva ustvarjalna dejavnost, torej spoznavanje posebnosti likovnega problema, zasnova ideje o njegovi rešitvi in pa seveda tudi rešitev z likovnim izražanjem, se nasilno prekinja v tem, da je samo ena ura na teden. Onemogo?ena je povezava med ?ustveno, spoznavno in spretnostno ravnijo. Onemogo?ena je aktivna raziskovalna dejavnost u?enca ob interakciji z u?iteljem. Posledi?no se likovna dejavnost realizira samo z likovnim izražanjem. Ni možno nadgrajevanje likovnega znanja na posameznih razvojnih stopnjah, posebej ne v srednji šoli, kjer se likovno izobraževanje kon?a že v 1. letniku. Ve?letno prizadevanje, da bi postal modul likovno snovanje tudi maturitetni predmet, je bilo zaman.
Rezultat teh trditev po raziskavah kaže, da so u?en?eve likovne izkušnje slabe in onemogo?ajo prepoznavanje likovnih problemov v življenjskih situacijah. Likovni in verbalni jezik, vemo, da sta nedeljivi sestavini. U?enec jih spoznava ob likovnem izražanju in zato je potreben dolo?en ?as. Slabi materialni in prostorski pogoji še vedno na šolah, posebej v okviru likovne dejavnosti. U?ilnice so brez kabinetov, ni namenske u?ilnice, neenakovreden in neenakopraven dostop do osnovnega u?nega sredstva za likovne vsebine, to je u?benikov, pomanjkanje drugih u?nih sredstev in onemogo?ena enotna enakovredna nabava likovnih materialov … (nerazlo?no). Premalo notranje motiviran u?itelj, je naslednje vprašanje. Torej, u?itelj za eno uro likovne vzgoje na teden pou?uje na ve? šolah oz. mora pou?evati za polno zaposlitev. Neenakovrednost predmeta likovne vzgoje z drugimi predmeti. Ozna?evanje likovne vzgoje s t.i. vzgojnim predmetom, neenake možnosti doseganja u?nih ciljev.
Dolgoro?na vizija trajnostnega u?enja pri pouku in likovni vzgoji je naslednja. Osvojitev klju?nih kompetenc u?enca za življenje v spreminjajo?em se svetu. Torej, razvijanje zmožnosti kriti?nega mišljenja, zmožnosti prepoznavanja in reševanja likovnih problemov v ožjem in širšem okolju, zmožnost ustvarjalnega izražanja in pa zmožnost sprejemanja odlo?itev. Zagotovitev enakih in enakopravnih možnosti za celostni pristop pri likovnem izobraževanju na vseh slovenskih šolah in na vseh stopnjah šolanja. Hvala.
DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa dr. Toni Tacol. Ker ni prijavljenih za diskusijo, nadaljuje dr. Jožef Muhovi?, redni profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Naslov njegovega referata je »Bi bilo v Sloveniji možno ministrstvo za razvoj inteligence?« Mimogrede naj v uvodu omenim, da parlament na Finskem ima odbor za prihodnost.
DR. JOŽEF MUHOVI?: Lepa hvala. Tudi jaz vas prav lepo pozdravljam. Gotovo se vam ne bo zdelo nenavadno, ?e napravim najprej eno opombo ?udaškemu naslovu. Leta 1979 je novoizvoljena vlada Venezuele imenovala Luisa Alberta Mashada (?) za ministra za razvoj inteligence. Sprva je bil v zvezi s tem dokaj unikatnim resorjem deležen posmeha. V približno štirih letih pa je z mednarodno verificiranimi uspehi svojega dela posmeh povsem zaustavil. Mashado je bil sicer sam filozof in sociolog po poklicu, se je pri težavni nalogi povezal z vodilnimi raziskovalci mišljenja in inteligence v tistem ?asu. Torej, njegova naloga je bil dvig splošne inteligence v venezuelski populaciji, tako kot se je glasila uradna dikcija. Še posebej intenzivno se je povezal z Eduardom de Bonom, ki ga tudi v Sloveniji prav dobro poznamo in po letu intenzivnih priprav in dodatnih dveh letih poskusnega dela s petdesetimi u?itelji se je odlo?il za izobraževalne programe venezuelskih osnovnih šol, to je v urnike deset, enajst, dvanajstletnikov vpeljati od 20 do 60 lekcij u?enja mišljenja. V nadaljevanju pa so bili ti programi vpeljani še v druge javne ustanove in celo v vojsko. Po podatkih, s katerimi razpolagam in so za leto 1985, je bilo v Venezueli takrat približno 100.000 usposobljenih u?iteljev u?enja mišljenja. Nenavadno.
Ta eksperiment je po mojem primer dolgovidne politike, ki je uvidela, da niti kvantiteta niti zasvojenost z nenehnim gospodarskim razvojem nista bistveni razvojni potencial, ampak mišljenje in seveda vse tisto, kar lahko naknadno samo od sebe iz njega izide. Še pred tem, to je leta 1975, je venezuelski ekonomist, pravnik in glasbenik Jose Antonio Abreu (?) sprožil neverjeten, danes svetovno znan program duhovnega in socialnega stabiliziranja venezuelskih otrok iz revnih in zanemarjenih velemestnih podro?ij s pomo?jo glasbe. Ta sistem se imenuje sistem – el sistema. Pred kakšnim mesecem dni so bile na prvem programu slovenske televizije tri zaporedne oddaje, ki so ta sistem dobro predstavile. Abreu je želel zmanjšati mizerijo otrok in mladostnikov v teh brezperspektivnih miljejih in jim s pomo?jo glasbe, ravno to je tisto, kar je nenavadno, na kar naši razvojnimi nikoli ne pomislijo, ponuditi neko življenjsko šanso. V obdobju naftne konjunkture, to je od 1975 do 1980, mu je uspelo prepri?ati, tudi to je nenavadno, venezuelsko ministrstvo za zdravstvo, da je pri?elo subvencionirati njegov glasbeno-socialni program. Nukleusi tega programa so bile razli?ne glasbene šole in razli?ni tipi simfoni?nih orkestrov. V teh glasbenih šolah so lahko otroci iz ulice od dveh let dalje pet dni na teden od druge do šeste ure popoldne imeli zastonj na razpolago instrumente, glasbene u?itelje in … (nerazlo?no) muzicirali skupaj. Ker ni bilo ra?unati na to, da bodo otroci iz takih okolij hodili v glasbeno šolo in popoldne doma sami vadili.
Otroci so se v okolju naklonjenosti, pozornosti in samopotrditve odli?no razvijali. Dvig njihovih mentalnih horizontov in življenjskih pri?akovanj pa je imel neverjeten vpliv tudi na življenje njihovih družin. Zgovorne so naslednje besede Joseja Abreua, ki jih lahko preberete tukaj. Ameriški u?itelj glasbe je na medmrežju to besedilo komentiral takole: »Tu je dežela, ki zna reševati svojo mladino, ki jo je tako lahko izgubiti. Jo znamo mi?« Da tudi mladina današnjega razvitega zahoda ni imuna pred osamljenostjo, apatijo in anonimnostjo in bi prav tako prišel prav kakšen orkestrski milje veselja, motivacije in ambicije, nazorno pri?a italijanski filozof Alberto Galimberti v znameniti knjigi Grozljivi gost, nihilizem in mladi. Za tiste, ki so knjigo prebrali, ni skrivnost, zakaj govorim o teh venezuelskih norih eksperimentih. Ne zato, ker bi mislil, da jih je mogo?e še kar z blatnimi škornji presaditi na son?no stran Alp. Tudi ne zato, ker bi bila Venezuela danes za Slovenijo kakšen gospodarski zgled, saj na švicarski lestvici konkuren?nosti gospodarstva, ki je bila pred kakšnim tednom objavljena, enostavno dobi zadnja mesta, skupaj s Slovenijo. Ampak zato, ker so v smislu trajnostnega razvoja tako zelo oddaljujeta od ve?inoma zgolj na?elnega sklicevanja na trajnostnost. Oba primera kažeta, da dobi zamisel o razvoju ?loveške družbe, pri katerem bi se izognili nevarnostim osredoto?enja na koli?inski in materialni razvoj inventivne in dolgoro?no u?inkovite rešitve samo v primeru, ko zmore država poleg plahega in rutinskega administriranja tudi pogub za uvidevanje bistvenega. Ne rešujejo nas namre? zgolj široki razgledi, ampak predvsem globoki uvidi. To je pa problem.
Dejstvo je, da so moderne in postmoderne družbe po dveh stoletjih izjemnega razvoja postale zasvojene z gospodarsko rastjo. Ta naj bi zaradi tehnološkega napredka in prevlade storitev nad proizvodnjo bile brezmejne. Gospodarska kriza pa nam pravkar demonstrira, da gre pri tem za iluzije. In da temeljni problem ne modernih, ne postmodernih družb ni, kako ustvariti vedno ve? produktov in storitev, ampak, kako ustvariti dovolj ?loveka vrednega dela za ?loveka. Zavest o tem je bolj ali manj jasno izražena v signalni ideji trajnostnega razvoja, ki tam, kjer ni ?ista frazeologija, poleg neljubih sprememb zahteva predvsem globoke uvide. Mi vsi prisegamo na spremembe, ampak se jih ne bi lotili, vsaj še ne danes.
Z drugimi besedami – trajnostni razvoj ni zlato tele, ki bi ga narekovali na sre?anjih takšne vrste, ampak naloga. Sodi v nalogo, ne v rešitev, kot bi rekel filozof Ludvik Widgenstein (?). Zastavili trajnostni razvoj kot nalogo, pa v prvi fazi ne pomeni praznote?nega administriranja, resolucij, statistike. Ni dovolj resetirati Slovenijo. Ni dovolj resetirati svet, da bi se potem oba zagnala po istem programu. Ampak, na nek na?in je treba razmišljati o spremembi operacijskega sistema v nas samih in v družbi. Za kaj takega pa seveda niso dovolj ne stari pogledi na stvari, ne stara tematizacija družbenih prioritet, ne stari vzorci mišljenja, ampak tako, kot oba venezuelska primera jasno pri?ata tako reko? izskok iz starih vzorcev.
Gotovo je popolnoma smešno in irelevantno misliti, da je ta izskok mogo?e izvesti po minhausensko (?). To pomeni, da samega sebe za lase izvle?eš iz te situacije. Jaz mislim, da je v tej situaciji potreben najprej, torej nobene revolucije, ampak kvas. Kvas je tisto aktivno vrenje, ki mora prežeti brezbrižno in težko testo ter ga dvigniti nad samega sebe. Bistvo kvasa ni v tem, da ga je v kruhu zelo veliko, ampak da opravi svojo nalogo vzhajanja. Vzhajanje idej, vzhajanje novih tematizacij, novih pogledov na sredstva, s katerimi lahko dosežemo cilj in predvsem motivov za tistega, ki mu pogubno stanje kratkoro?no ustreza, je motivacija vselej problem.
Postavljam to v tezo, ki je seveda ne bom mogel tukaj dokazati, ampak v tekstu, da je umetnost lahko ta kvas trajnostnega razvoja. Namre?, umetnost v svoji psihosomatski integriteti in integraciji. Res je, da kolikor je meni znano, danes noben pojem trajnostnega razvoja ali pa nobena predstava o njem ne temelji na umetnosti niti je obi?ajno ne zaobsega. Ampak, venezuelska primera sta pokazala, da na tak na?in nekaj bistvenih agensov bodo?ega razvoja izpuš?amo.
Samo še dva stavka, da zaklju?im. Lahko re?emo, ?e bi pojem trajnostnega razvoja do kraja oluš?ili, bi lahko rekli, da ni usmerjen proti ni?emur drugemu, kot proti narobe uporabljeni ?loveški svobodi. Svobodo, ki jo narobe uporabiš. Umetnost vpliva, to je bilo že re?eno od predhodnikov, na optimiranje humanosti in na ?lovekovo smotrno uporabo svobode, s tem pa tudi na delovanje fundamentalnih agensov vsakega, še posebej trajnostnega razvoja, kot oblike integriranega osebnega gospodarskega in kulturnega življenja. Možno je dokazati, da je umetnost na ve? podro?jih katalizator takega razvoja ali pa je vsaj lahko. Namre?, kot katalizator prvoosebnega izkustva, ki danes v virtualizaciji izginja, kot katalizator preciznega opazovanja, ker ni? ve? precizno ne opazujemo. Kot katalizator ?lovekovega odnosa do prostora in ?asa, ki se zdita, da stopata v ozadje v teh pogojih ponovljivosti dogodkov in globalizacije dogodkov. In lahko je tudi katalizator družbene konstruktivnosti namesto destruktivnosti oz. dekonstruktivnosti. Hvala lepa.
DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa prof. Jožefu Muhi?u. Trajnostna na?ela likovnega izobraževanja bo predstavil mag. ?rtomir Frelih. ?rtomir Frelih prihaja iz Pedagoške fakultete v Ljubljani.
MAG. ?RTOMIR FRELIH: Dober dan. Lepo pozdravljeni. Morda za uvod nekoliko lahkotnejše. Sre?ata se Zemlja in en drug planet pa pravi drug planet Zemlji: »Kaj pa si tako bleda in ?udna vsa danes?« Pa pravi: »Ali ne veš? ?loveka sem fasala!« »O, to je pa kar zoprna stvar. K sre?i ne traja dolgo!«
Ker upamo, da bi trajalo kar še nekaj ?asa, sem jaz primerjal tisto, kar sem našel v literaturi o trajnostnem razvoju in o na?elih likovnega izobraževanja in to dvoje nekako poskušal primerjati, tako da bi videli, ali likovna vzgoja lahko kaj pametnega ponudi oz. likovno izobraževanje.
?e gremo od širšega k ožjem, bi tako rekli, da je kultura v svojem jedru naravnana k ohranjanju dobrih pozitivnih izkušenj iz preteklosti. Umetnost kot taka tudi temelji na dobrih izkušnjah, vendar ima v sebi eno vrsto nagajivosti. Umetnosti je namre? prepuš?ena tista naloga, tista vloga, da lahko brez posebne škode v realnem življenju preizkuša nove modele in jih predlaga v uporabo v resni?nem svetu.
Likovno izobraževanje, kot pravi dr. Butina, za majhne otroke pomeni predvsem biološko potrebo, za otroke v obdobju odraš?anja, za srednješolce, pa neke vrste prehod iz biološke v kulturno potrebo. Prav to eksperimentiranje z likovnim prostorom jim omogo?a to, da se jim njihov prostorski koncept postopoma širi, da bolje razumevajo to, o ?emer se pravzaprav vse stvari dogajajo.
Danes imamo do teh potencialov likovnosti pravzaprav nekoliko skepti?en odnos. Tako je iz zornega kota današnjega ekonomista verjetno taka prazgodovinska slikarija prava izguba ?asa oz. prav neverjetno podjetje pra?loveka, ki je imel predvidoma velike težave z zagotavljanjem vsakdanjih virov preživetja pa si je vendar vzel ?as za tako nedonosno stvar, kot je risanje po stenah.
Bojim se, da tudi v današnjem ?asu mnogi likovno izobraževanje razumejo kot nekaj podobno nepotrebnega. Namre?, mnogokrat se vidi zgolj tista zunanja manifestacija likovnega delovanja otrok, ki najve?krat spominja na neke prosto?asne dejavnosti, nekaj ne zelo obvezujo?e, ne zelo zahtevne in pravzaprav takega tipa dejavnosti, ki bi jih zlahka pogrešali v tako resni instituciji, kot je šola.
Izobraževanje za trajnostni razvoj nekako prav izobraževanju oz. šoli vidi velike potenciale. Tako so Združeni narodi obdobje 2005-2014 proglasili za desetletje izobraževanja, kjer naj bi se pove?al dostop predvsem do alternativ. Namre?, važno je predvsem to, da se ta svet, ki se kaže kot edini možni pravzaprav, na nek na?in za?ne rahlo relativizirati, ker se izkazuje, da pravzaprav ?lovek nima takih težav s tem, kaj bi naredil. Velike težave pa ima s tem, da ugotavlja, kaj je s tem naredil, ko je nekaj naredil. To se pravi, na produkcijski strani nimamo težav, na verifikacijski strani pa kar precejšnje. Zadovoljevanje trenutnih potreb, tako, da ne bi s tem ogrožali prihajajo?ih generacij, je ena zanimiva težava, ki bi morda pokazala tudi na razlikovanje med poukom in igro. Namre?, ?e nemški filozof pravi, da je eden od predlaganih oz. takih spodbudnih konceptov izobraževanja otrokovo veselo pri?akovanje bodo?ega samega sebe, to pomeni, da gre za neko vrsto odlaganja u?inkov na prihodnost, je koncept zabave zgrajen ravno na tem, da u?inkuje takoj. Naša družba, ?e bi ji dal na razpolago, ali bomo pojedli torto takoj ali bomo malo po?akali, bi se odlo?ila verjetno za takoj.
Likovna vzgoja v svoji postopnosti nudi ve? takih zgledov, ki so trajnostno naravnani in so vgrajeni v same temelje njenega delovanja. Poglejmo si eno znano parolo … (nerazlo?no) Deroja (?): manj je ve?. To je parola, na kateri temelji pravzaprav celotno obdobje modernizma in tudi za druge zvrsti umetnosti kar precej dobro velja. Namre?, zdrav razum nam pravi: ve? je le ve?. ..Deroj (?) je pa recimo predlagal oz. pri nas dr. Butina razvije en lep sistem likovnih izrazil, za katere se izkaže, da niso najboljša tista, ki jih uporabljamo v najve?ji koli?ini. En moj kolega iz likovne akademije ima za to dober kulinari?ni primer. Likovno kompozicijo primerja z juho in pravi: ni najboljša juha tista, v katero damo ?im ve?je koli?ine vseh živil, ki so nam na razpolago, marve? tista, v katero damo odmerjene koli?ine pravih živil.
Poglejmo si dva primera takih juh tukaj. Na levi strani vidimo bogato sliko, na desni pa revno sliko. Bogato sliko je naslikal en ljubiteljski slikar in vidite, da je res bogata po oblikah, bo barvah, po barvnih izborih. Vsega je na njej kar preve?. Pa vendar desna slika, ki ima pravzaprav vsega ravno prav, nekako u?inkuje likovno mo?neje. In kaj je sedaj trajnostnega v tem primeru? Otrok izkuša to na svojih likovnih delih prakti?no. Material mu takoj odgovarja, kdaj je likovne energije, kdaj jo je malo in taka izkušnja je dobra podlaga, da jo potem prenesemo v druge modele, druge življenjske situacije. Morda je likovna vzgoja prav tisti predmet, ki skorajda edini omogo?a celoten proces izkušnje od konceptualizacije do realizacije do refleksije. Se pravi, da u?enec ne spoznava samo del?ka nekega procesa, ampak je tvoren od koncepta do evalvacije.
Eden od takih trajnostnih na?el, takih vidikov, je tudi vprašanje kompozicije po znanem reku, da kup kamenja še ni hiša. Vemo, da lahko sestavljamo preproste stvari na razli?ne na?ine in iz istega dobimo lahko zelo razli?ne realizacije. Torej, tudi to stalno izkušanje ravnanja v smislu komponiranja je nekaj takega, kar je likovna vzgoja morda res edinstveni predmet v tem šolskem kurikulu, kjer pravzaprav vsi u?enci uporabljajo ve? ali manj ista izrazila, rezultati so pa zelo razli?ni po vsebini in pa seveda zelo razli?ni tudi po kakovosti.
Potem nekaj, kar je v šolah zelo priljubljeno zadnje ?ase, je likovno recikliranje. Na levi strani vidimo en tak tipi?en šolski portret in odpadnih krp, plastik, žli?k in podobnih stvari. Pa? na svoji stopnji, kjer se razvija zavest o tem, da vse, kar smo porabili, ni treba takoj zavre?i, ampak da se da na nek na?in uporabiti še za druge stvari. Na desni strani pa vidimo precej manj komplicirano pa zaradi tega precej bolj kompleksno Picasovo realizacijo, kjer je špansko ljubezen do biciklizma in bikoborb izrazil tako, da je uporabil krmilo in sedež kolesa. Ne tako globinsko, pa vendar še kar pomembna je likovna motivika, ki je v zadnjem ?asu zelo prilagajana ekološkim temam, tako da se ozaveš?a tudi na tem podro?ju. Morda bolj o?em skrito, manj jasno podro?je je pa podro?je likovnega vrednotenja, ki bi ga lahko dali kar v podro?je empatije, torej vživaljanje v doživljanje drugega. Gre za to, da se na koncu likovna dela ovrednotijo in dejansko sprejemanje razli?nih predlogov, razumevanje za stališ?e drugega, so tiste vrline, ki nam nekako potem delajo življenje z drugimi bolj prijetno, bolj znosno.
Tudi v likovni umetnosti je okolje nastopilo kot vrednota, posebej izpostavljeno v umetnosti land-arta. Tukaj imamo dva taka primera. Podobno modeliranje z okoljem lahko izvajamo tudi v osnovni šoli. Tu imam en zanimiv primer, ko je na levi strani zgoraj posnetek ene vasice, na desni ena stolpnica, spodaj pa s pomo?jo fotomontaže združena ta dva ambienta. To delo nudi jasno dober poligon za vrednotenje, za doživljanje prostora kot vrednote.
Morda proti koncu še vprašanje notranje ali zunanje motivacije. Pri spremembah vedenja, ki se, kot se vsi strinjamo, pri tem trajnostnem razvoju bodo morale zgoditi, je najbolj naporno to, da ?lovek menja svoja stališ?a, da menja svoj na?in vedenja, torej da védenje postopoma spreminja v vedenje. Tukaj na pedagoškem podro?ju poznamo vlogo notranje in zunanje motivacije in vemo, da je notranja motivacija tista, ki jo ?lovek sam spozna in priznava. Ni težka, ni naporna, je prijetna, se ji po lastni volji uklonimo. Zunanja motivacija pa je motivacija prisile. Ravno, ko sem opazoval zadnje ?ase, kako so razli?ne evropske države pristopale k lo?enem zbiranju odpadkov, sem videl razli?ne variante, od takih, ki bolj gradijo na vzgoji, na osmišljanju in druge, ki se ve? pogovarjajo o kaznovanju, o nespoštovanju tega, tako da se naj vsak sam opredeli, ali živimo bolj v družbi notranje ali zunanje motivacije, kar se ekologije ti?e.
Te diase sem zbiral še pred ekološko katastrofo na Japonskem, tako da ta leva slika (ples okoli ognja) na atomski pogon danes mogo?e ni tako smešna, kot bi bila pred tednom dni. Ti zadnji posnetki so avtorja Benksija (?). To je po nekih klasifikacijah eden izmed sto najpomembnejših žive?ih umetnikov. Znan je pa po svoji anonimnosti. Skrbno ?uva lastno identiteto, deloma zaradi tega, ker so tar?e njegovih prikazov velikokrat angleški policaji. Pa?, skrbi za to, da ne pride v konflikt z državo, kadar ga preve? zasrbijo prsi ali jezik. Ena njegova duhovita reakcija je ta, da je po nekem neurju na tole drevo napisal »Take that«.
Jasno je, da dolgo ne bo mogo?e ve? skrivati problemov pod tole preprogo ali zaveso. Ljudje so pripravljeni sodelovati. Take malenkosti, kot je lo?eno zbiranje odpadkov, kaže, da so ljudje kar motivirani, notranje motivirani za to, da bi kaj prispevali. Morda je naloga aktualne politike, da še par takih usmeritev nekako pripravi, ker ljudje so se voljni ustrezno odzivati. Jasno pa, da tisto ve?je, kar je, kar nas še ?aka, pa zahteva nove paradigme. Zaenkrat stvar verjetno funkcionira še tako, da korporacije in družbe ne morejo delovati kaj dosti druga?e, kot delujejo. Torej, da je ve?ina škode narejena že, ko se produkt izdeluje, ne pa, ko se uporablja. Nam gospodinjstvom pa priporo?ajo, naj se lepše vedemo. Verjetno, da ve?je spremembe v na?inu vedenja bodo potrebno.
Kar se pa likovne kulture ti?e, pa jaz mislim, da bodo njeni alternativni predlogi lahko bolje spremljani v družbi, ?e bodo vidni. Namre?, ?e opazimo v zadnjem ?asu, je likovne umetnosti v medijih vedno manj, kot da bi se morda nekdo bal možnih divergentnih razlag njenih pripovedi. Hvala.
DR. ZOLTAN JAN: Se opravi?ujem. Predavanje je zanimivo, ampak moramo pustiti še drugim besedo in prostor. Dr. Barbara Sicherl Kafol je na vrsti. Govorila bo o glasbeni vzgoji kot povratni naložbi v ?loveka. Prihaja pa iz Pedagoške fakultete v Ljubljani.
DR. BARBARA SICHERL KAFOL: Hvala za besedo. Spoštovani, lep dan tudi v mojem imenu.
Dovolite najprej komentar k naslovu mojega prispevka. Ugotavljamo namre? dejstvo, da je danes marsikatera naložba vprašljiva, da ne re?em slaba in pogosto vodi v ste?aj. Smo pa? v ?asih, s katerimi nismo zadovoljni. Ob tem pa seveda lahko ugotavljamo, na naložba v znanje in umetnost vsekakor ni vprašljiva, saj povratno osmišlja življenje in mu daje dodano vrednost, ne le za preživetje, temve? tudi za ve?jo kakovost življenja in njegov trajnostni razvoj. ?e je cilj trajnostnega razvoja izboljšanje kvalitete življenja ljudi z ekonomskim, socialnim in okoljskim napredkom ter vsem tistim, kar smo danes že slišali, potem seveda ima umetnost v tem okviru pomembno in nepogrešljivo mesto.
Prednosti u?enja z in skozi umetnost bi v tako kratkem ?asu težko predstavila v vsej kompleksnosti, kljub temu, da so že moji predhodniki zelo kompleksno predstavili tematiko. Zato naj izpostavim le nekaj vidikov, ki naj hkrati služijo kot uvod v ogled posnetka, v katerem bo glasba spregovorila skozi svoj specifi?ni glasbeni jezik, s katerim se pri glasbeni vzgoji tudi najbolj avtenti?no sporazumevamo. Na posnetku si bomo ogledali odlomek iz delavnice za sodobno glasbo, ki je potekala pomladi 2009 in pomeni odli?en primer sodelovanja med izobraževalnimi ustanovami, umetnikom in kulturno ustanovo. Otroci, dijaki in študentje so v sodelovanju s skladateljem tako reko? iz prve roke skozi trimese?ni proces ustvarjanja odkrivali prvine sodobnega glasbenega jezika ter imeli priložnost za osebne premike na ravni vrednot, stališ? in interesa do glasbe. Prav v segmentu vklju?evanja umetnika v program vzgojno-izobraževalnega dela, v katerega so bili seveda vklju?eni tudi mentorji, se je udejanila tista dodana vrednost, ki odlikuje kakovostno povezovanje izobraževanja in kulture ter presega še preve? prevladujo?o prakso zgolj obiskov kulturnih prireditev. Prosim. Pogledali si bomo samo odlomek, ker smo zelo omejeni s ?asom. Samo za prvi vtis.
Dobili smo vtis, res samo vtis. Seveda, celotni dogodek, kot ste lahko prebrali, je bil predstavljen na koncertu slovenskih glasbenih dni in otroci so imeli priložnost predstaviti svoje delo, delo, ki ga je odlikovala ustvarjalnost in še marsikaj drugega. Njihove izjave kažejo, da se jih je glasba skozi proces dotaknila na ve? ravneh. Lahko bi rekli, da smo v smislu razvijanja vseživljenjskih kompetenc se jih je dotaknila seveda prvenstveno skozi kompetenco kulturne zavesti in izražanja, nenazadnje do kompetence do u?enja socialne kompetence, pa tudi samoiniciativnosti in podjetnosti in še bi lahko naštevali. Kakor si lahko preberete, so udeleženci razvijali samozaupanje, sprejemali ustvarjalne izzive, se vklju?evali v skupino, razvijali tolerantnost in še bi lahko naštevali. Torej, vse tisto, kar pomeni generi?no podlago vseh kompetenc. Pa tukaj lahko omenimo tudi matemati?no, digitalno in še katero.
Vzgoja v umetnosti in skozi umetnost se odvija v družbeno-socialnem kontekstu, v katerem zlasti izobraževalna in kulturna politika, poleg ostalih dejavnikov, pogojujeta uresni?itve v praksi. Veseli smo, da v Sloveniji že od leta 2005 dalje obstaja tesnejše sodelovanje med Ministrstvom za kulturo in Ministrstvom za šolstvo in šport z vrsto zakonskih podlag in ukrepov, med katerimi se prav danes odvija kulturni bazar tam ?ez cesto v Cankarjevem domu, kjer se predstavlja ve? kot 200 kulturnih ustanov in samostojnih kulturnih delavcev. Ob tem pa mednarodne raziskave, ki vklju?ujejo tudi Slovenijo, vendarle kriti?no ugotavljajo, da obstaja potreba po stalnem strokovnem izpopolnjevanju u?iteljev in kulturnih delavcev za izvajanje skupnih dejavnosti na umetnostnih podro?jih, da primanjkuje kakovostnih partnerstev na tem podro?ju, saj prevladujejo v glavnem obisku muzejev, galerij, gledališ?, koncertov. Da sodelovanje umetnikov pri izobraževanju u?iteljev najve?krat poteka v obliki delavnic in seminarjev, premalo pa so vklju?eni v sam neposredni vzgojno-izobraževalni proces dela. Da je v kurikulih zlasti na višji stopnji osnovne šole premajhno število ur umetnostnih predmetov v primerjavi z drugimi podro?ji (naravoslovjem, družboslovjem in tako naprej). Da razrednim u?iteljem primanjkuje samozavesti in usposobljenosti za pou?evanje umetnostnih predmetov in še bi lahko naštevali. Ugotovitve iz nedavne raziskave .. (nerazlo?no).
Ob navedenih ugotovitvah lahko izpostavim, da je današnja vloga umetnosti v družbeno-socialnem kontekstu v veliki meri podvržena, kakor smo danes že slišali, logiki vše?nosti in potrošniškega odnosa do glasbe in drugih umetnosti. Korakom na poti krepitve pomena trajnostnega razvoja, ki vklju?ujejo skrb za okolje, zato dodajam skrb za zvo?no in vizualno onesnaženost okolja. Globalnemu segrevanju pa globalno prekipevanje estetskega potrošništva s cenenostjo ponudbe in povpraševanja. Zaradi poplave zvo?nih smeti se le-teh ve?inoma niti ne zavedamo ve? in izgubljamo kriti?nost do prepoznavanja zvo?nih kvalitet. Prenasi?enost in komercializacija, kjer je vredno samo tisto, kar se dobro prodaja, je skregana z entiteto glasbene ustvarjalnosti in estetske recepcije. Zaradi vsakodnevnega poniževanja umetnosti ni ?udno, da se tudi vsak glasbeni analfabet, izraz povzemam po našem cenjenemu akademiku in skladatelju Lojzetu Lebi?u, ?uti poklican, da o glasbi sodi na ravni »mi je vše? – mi ni vše?«. Po Bordeuju (?) lahko govorimo o barbarskem okusu, ki vidi umetnost v službi razli?nih aspektov življenja, kot so na primer sprostitev, razvedrilo, zabava in tako naprej. ?e bi takšno miselnost prenesli na primer v znanost, ekonomijo, vojsko in druga podro?ja, si lahko jasno predstavljamo posledice. Pri glasbi sicer te posledice niso tako zmotne, krizne ali krvave, pa vendar, ali so zato tudi manj pomembne.
Na drugi strani ugotavljamo nizko raven kulturne pismenosti, ki na glasbenem podro?ju potrebuje izpeljavo ukrepov, sprejetih leta 2007 s strani Ministrstva za kulturo, Ministrstva za šolstvo in šport, Zavoda RS za šolstvo, v kateri je bilo izpostavljeno, da je potrebno vzpostaviti povezavo, boljšo povezavo med izobraževanjem in kulturo in predvsem izboljšati raven kulturne pismenosti. Glasbena pismenost, ki vklju?uje strategijo u?enja, razumevanje pojmov in sposobnosti delovanja interesov do razli?nih glasb, je še na nezadovoljivi ravni.
Ob tem je potrebno izpostaviti tudi avtonomnost glasbenega in drugih umetnostnih jezikov, saj v skladu s številnimi avtorji ugotavljam, da združevanjem umetnostnih podro?ij vodi v uni?enje njihovega bistva. Na drugi strani položaj glasbene vzgoje in drugih umetnostnih predmetov v kurikulu kaže, vsaj po mednarodnih raziskavah, da je zlasti v drugem triletju osnovne šole še relativno nizek. Kontinuiteta glasbenega splošnega izobraževanja se pretrga v srednji šoli, kjer je glasba v obveznem programu prisotna samo v prvem letniku. Tisti maturanti, ki se kasneje vpišejo na študij pedagoških usmeritev, med njimi predvsem razrednega pouka, imajo zato primanjkljaj v glasbeni predizobrazbi in pogosto tudi težave pri nadaljnjem študiju teh predmetov.
V kolikor bi se strinjali, da je za u?itelja otrok dober kdorkoli, bi to ne bilo zaskrbljujo?e. V obratnem primeru pa nas to dejstvo lahko skrbi. Glede na predstavljene prednosti ukvarjanja z glasbo se celostni in ne zgolj glasbeni razvoj otroka predpostavljam, da je problematika razvidna in potrebuje nadaljnjo diskusijo.
Danes smo že govorili tudi o usposobljenosti u?iteljev. Raziskave doma in po svetu ugotavljajo, da zlasti razrednim u?iteljem primanjkuje samozavesti in usposobljenosti za pou?evanje umetnostnih predmetov in imajo kljub pozitivnim stališ?em težave pri njihovem pou?evanju. Po drugi strani pa raziskave tudi kažejo, da višja strokovna izobrazba nujno ne pogojuje boljših rezultatov glasbenega pou?evanja in u?enja. Odlo?ujo?i dejavniki kakovostne glasbene vzgoje zato vklju?ujejo tako ustrezne strokovne kompetence u?iteljev, kakor tudi njihovo motivacijo in interes do glasbenega pou?evanja v povezavi s socialnimi komunikacijskimi in drugimi spretnostmi. Navedene spretnosti pomembno dolo?ajo lik u?itelja in v nekaterih državah jih že upoštevajo pri vstopnih pogojih za pedagoški študij.
Izzivi, ki se postavljajo pred nadaljnji trajnostni razvoj v smislu vsaj tega, v kolikor želimo, da podro?ja umetnostne vzgoje prispevajo k temu razvoju, potem je potrebno poglobljeno preu?evanje dejavnikov u?nega razvoja z vidika vseh podro?ij kulturno-umetnostne vzgoje. Poleg bralne kulture, ki je po raziskavi PIZ-a pokazala pomemben vpliv na u?no uspešnost, je potrebno tudi širše raziskati pomen umetnostnih predmetov in kulturne klime na šoli za kakovosten razvoj mladih. V skladu z izsledki raziskav se kaže potreba po kakovostnejšemu povezovanju izobraževalnih in kulturnih programov ter udejanjanju že dogovorjenih strategij v prakso. Raziskave o kulturni vzgoji v Sloveniji namre? kažejo, da je potrebno ve? pozornosti nameniti kakovostnemu sodelovanju med omenjenimi institucijami, saj rezultati kažejo, da je vklju?evanje kulturnih vsebin v šole odvisno predvsem od iniciativnosti in iznajdljivosti u?iteljev. Da šole pasivno sprejemajo kulturne vsebine in da obstaja enostranski odnos med izobraževalnimi in kulturnimi inštitucijami, ki ne temelji na partnerstvu. Potrebno je kakovostno izobraževanje bodo?ih in delujo?ih u?iteljev, ki vklju?uje celotno vertikalo izobraževanja. V smislu vseživljenjskega u?enja predpostavlja tudi stalno strokovno izpopolnjevanje tako pedagoških kot kulturnih delavcev ter boljše sodelovanje med njimi. Kulturna umetnostna vzgoja naj bi bila v ve?ji meri kot doslej implementirana v življenje in delo šole in naj bi dolo?ala njihovo filozofijo u?enja in pou?evanja na ravni medpredmetnosti in kroskulikularnosti. Vse navedeno potrebuje sistemsko podporo z ustreznim financiranjem, saj delovanje zgolj na osebno iniciativo ne more roditi trajnih rezultatov.
Pri tem smo že danes lahko veseli primerov odli?nosti in dobrih praks, s kateri i si trenutno intenzivno ukvarja tudi razširjena medpredmetna skupina za kulturno vzgojo s predstavniki obeh ministrstev, Zavoda za šolstvo, kulturnih delavcev in tako naprej, in je že pripravila nacionalne smernice za kulturno-umetnostno vzgojo v izobraževanju in v letošnjem letu napoveduje tudi izid publikacije s primeri dobrih praks.
Nenazadnje, zaklju?im z mislijo ….. hvala lepa.
DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa doc. dr. Barbari Sicherl Kafol. Mislim, da tukaj nekaj rezultatov je. Ta hip mi prihaja na misel recimo ansambel v Zavodu v Višnji Gori in tukaj imate potem kvaliteto, vzgojo in tudi vztrajnost. Naša šola je naravnana na ustvarjalnost. Pozabljamo pa, da je potrebna tudi vztrajnost pri vsaki stvari. In glasba je to?no tisto. ?e ho?eš, da nekaj nastane iz tistega instrumenta, potem je treba ponoviti, ponoviti.
Na podro?je glasbe posega tudi referat doc. dr. Branke Rotar Pance. Njen naslov je »Glasbena vzgoja vedno prispeva k trajnostnemu razvoju«.
DR. BRANKA ROTAR PANCE: Spoštovani. Najprej se lepo zahvalim za organizacijo tega posveta, kajti zdi se mi izredno pomembno, da v osrednji slovenski hiši spregovorimo o podro?jih, ki so tolikokrat nekje v ozadju naše zavesti, po deklaracijah mnogokrat izrabljene in zato sem zares sre?na, da imam danes to priliko. Zahvaljujem se tudi vsem predhodnim govornikom, ki so že odstirali posamezne segmente, dr. Muhovi?u za tuj primer dobre prakse.
Svoje razmišljanje sem usmerila predvsem v formalno izobraževanje, ?eprav vemo, da veliko glasbenega u?enja in življenja vsakdanjega poteka na neformalen na?in, na slu?ajnosten na?in in da v bistvu šola samo en del tega življenjskega cikla zaobjame, vendar v najpomembnejšem obdobju lahko vplivamo na otroke in mlade in na njihovo odprtost kasneje za vse kulturne, umetniške, glasbene dimenzije.
Vsem dobro znana definicija … Bruntlandtove (?), da trajnostni razvoj zadovoljuje potrebe sedanjega ?loveškega rodu, ne da bi ogrozili možnosti prihodnjih rodov, da zadovoljijo svoje potrebe, samodejno vklju?uje tudi kulturno podro?je. To stališ?e je podprto s razli?nimi deklaracijami, sprejetimi na najpomembnejših mednarodnih forumih in ravneh. Na primer, UNESCO-va splošna deklaracija o kulturni raznolikosti iz leta 2001 ali pa konvencija o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja iz leta 2005.
Glasba je s svojim zgodovinskim razvojem in raznolikostjo bistveni element bogate svetovne kulturne dediš?ine. Z edinstvenim in specifi?nim na?inom komuniciranja vzpostavlja odprt prostor za interkulturno komunikacijo. Posamezniku in skupnosti omogo?a, da skozi kreativne procese oblikuje svojo identiteto ter spodbuja in podpira socialno interakcijo. Glasbena produkcija, reprodukcija, percepcija in recepcija so bile v vseh ?asih in okoljih rezultat glasbenih izkustev, izobraževanja in vzgoje. Ker glasba s kreativnostjo kot specifi?no sposobnostjo pozitivno vpliva tudi na u?enje na splošno ter na posameznikove sposobnosti in vedenjske vzorce na drugih podro?jih delovanja, sem brez vsakega pomisleka svoj prispevek naslovila s tako suvereno trditvijo. Argumentirala bi jo lahko iz razli?nih vidikov, od antropoloških, filozofskih, zgodovinskih, umetnostnih, estetskih, kulturoloških, psiholoških, pedagoških, socioloških, ekonomskih, menedžerskih do nevroznanstvenih.
Kljub temu, da poznamo misli o mo?i in pomenu glasbe za ?loveka od anti?nih ?asov naprej ter da tudi v današnjem ?asu celo dnevno ?asopisje pogostokrat piše o tem, kako glasba pozitivno vpliva na delovanje ?loveških možganov, nas presene?a, da moramo vedno znova utemeljevati vlogo in pomen glasbe kot avtonomnega predmeta v šolskem sistemu.
Anti?ni filozofi so v umetnosti glasbi namenili posebno pozornost. Anti?ni nauk o etosu glasbe izpostavlja in razlaga mo?, ki jo ima glasba na ?loveka, na razvoj njegovega okusa za umetnost, na njegovo eti?no naravnanost in splošni duševni razvoj. Aristotel je menil, da ima glasbena vzgoja posebno nalogo, saj poleg izobraževanja daje tudi možnost sprostitve in duševnega pre?iš?evanja ter omogo?a tudi doseganje moralnih ciljev. Vsi našteti atributi veljajo še danes, ?eprav bi jo radi marsikje in marsikdaj tudi v šoli omejili le na sprostitev in zabavo.
Vzgoja estetske senzibilnosti in spodbude za kriti?no vrednotenje so v sodobni družbi, ki jo preplavlja masovna kultura, potrebnejše in pomembnejše kot kdajkoli prej. Dostopnost glasbenih zvrsti v razli?nih medijih ter zvo?na prenasi?enost v okolju zahtevata druga?no sistemati?no skrb za kulturno rast na glasbenem podro?ju kot v preteklosti ter vedno bolj odpirata tudi vprašanje zvo?ne ekologije. Zvo?na prenasi?enost vodi v zvo?no adaptacijo, ki po Pe?jaku pomeni aktivno prilagoditev ?utnega organa dražljaju ter proces izlo?evanja objekta iz zavesti. Glasba je v številnih situacijah postavljena v vlogo zvo?ne kulise ali pa degradirana z vklju?evanjem v razli?ne klicne signale mobilne telefonije v reklame in druge oblike spodbujanja potrošništva. Svojstven izziv sodobne glasbene pedagogike je tudi v tem, da zna ljudi voditi k tišini, zbranosti, umiritvi ter nato znova h glasbi.
Globalizacija je povzro?ila, da avtohtoni jeziki izginjajo z veliko hitrostjo. Ali se ob tem dejstvu vprašamo tudi, kaj se dogaja z raznolikostjo glasbenih izražanj v posameznih kulturnih okoljih? Tudi na nacionalnih ravneh je glasba poleg jezikov utemeljiteljica kulture, zato je pomembno, da je vklju?ena v šolski sistem od vrtca do univerze, kot del obveznega ali izbirnega predmetnika ali pa kot ponudba interesnih in prosto?asnih dejavnosti. Pot identitete se gradi od bližnjega k oddaljenemu, od nacionalnega h globalnemu, kroži od v toku ?asa izpri?anih glasbenih umetnin do sodobne glasbene govorice, upoštevajo? pluralizem glasbenih zvrsti in žanrov.
Mnogokrat se tudi na glasbenem podro?ju razgledujemo naokrog in iš?emo sodobne modele u?enja in pou?evanja v drugih, predvsem zahodnih državah. Pri tem pa najve?krat nismo pozorni na njihove kontekste kulturnega, družbenega in socialnega razvoja ter želimo le prenašati modele v naš šolski prostor. Zavedati se moramo, da je za glasbeno izobraževanje v Evropi zna?ilna fascinantna razli?nost pristopov h glasbi, kar potrjujejo tudi izsledki nedavno zaklju?enega mednarodnega projekta MeNet. Zbrani podatki o glasbeni vzgoji v splošnem šolstvu iz dvajsetih evropskih držav omogo?ajo u?enje drug od drugega, spodbujajo nadaljnji razvoj, hkrati pa tudi izražajo kulturo spoštovanja raznolikosti glasbeno-pedagoških praks v njihovem kontekstu.
V projektu MeNet je bilo ugotovljeno, da se u?ni na?rti za glasbeno vzgojo razlikujejo glede na stopnjo opredeljenosti u?nih ciljev, vsebin in u?nih izidov. Lahko se pohvalimo, da je Slovenija ena izmed tistih evropskih držav, ki ima jasno opredeljeno filozofijo in doktrino glasbene vzgoje ter odprt u?ni na?rt, ki u?itelja spodbuja k avtonomni izbiri glasbenih vsebin. Tako, kot v ostalih evropskih državah, delo poteka v aktivnih oblikah u?enja na treh dejavnostnih podro?jih: izvajanja, poslušanja in ustvarjanja, ki spodbujajo razvoj glasbenih sposobnosti, spretnosti in znanj. Pri tem naštevanju poudarjam predvsem besedo razvoj. Ve?ina glasbenih ciljev je procesne narave in zahtevajo kontinuirano delo skozi daljše ?asovno obdobje, kar pa pomeni tudi vztrajnost, kar pomeni tudi neko kontinuirano delo, kar je naš predsedujo?i malo prej omenil. Se pravi, ?e nekaj procesno delam, tudi vase v tem ?asu nekaj vlagam, nalagam in zdi se mi izredno pomembno, da ta otrok v toku svojega šolanja akumulira ogromno razli?nih vsebin, da se zna z interpretacijo glasbenih vsebin zares približati razli?nim razpoloženjem in potem to tudi lahko kasneje prikli?e v svoj spomin na nadaljnji življenjski poti, kadar ga neka situacija privede v stanje, ki zbuja asociacijo.
Zato je zelo pomembno, da glasba ostaja kontinuirano prisotna v splošnoizobraževalnem predmetniku ter da glasbene dejavnosti vodijo ustrezno izobraženi u?itelji. Evropski problem je, da v za?etnih letih šolanja, ki so najpomembnejša za razvoj otrokovih glasbenih sposobnosti in spretnosti, glasbeni pouk izvajajo razredni u?itelji. Zaželeno bi bilo, da bi tako, kot na primer v Estoniji, že z najmlajšimi u?enci muzicirali, glasbeno ustvarjali ter poslušali glasbo u?itelji glasbe, umetniki, ki imajo tudi pedagoške kvalifikacije. Skratka, ljudje, ki omogo?ajo razvoj glasbenih sposobnosti in spretnosti. Problemati?na je tudi usmeritev v naši devetletni osnovni šoli, v kateri lahko razredni u?itelji pou?ujejo glasbeno vzgojo tudi še v drugem triletju. V tovrstnih primerih se u?itelj glasbe z u?enci sre?a šele v obdobju adolescence, ki ne omogo?a tolikšnega vpliva na razvoj elementarnih posluhov kot v zgodnejšem obdobju. Vedno znova opozarjamo tudi na nujnost kontinuirane prisotnosti glasbe v srednješolskih, predvsem v gimnazijskih programih, iz katerih izhajajo bodo?i razredni u?itelji, vzgojitelji, specialni pedagogi in drug pedagoški kader, ki kasneje izvaja v svojem pedagoškem procesu tudi glasbene dejavnosti. Trajnostni razvoj je namre? na glasbenem podro?ju nujno povezan s kontinuiranim delom.
V nekaterih državah, ki so glasbo integrirale v razli?na predmetna podro?ja in ji odvzele status samostojnega predmeta, že ugotavljajo veliko osiromašenost v razvoju glasbenih sposobnosti, spretnosti in znanj pri u?encih. To se je pokazalo v celotni vertikali izobraževanja, najbolj izrazito pa pri kandidatih za u?iteljski in vzgojiteljski poklic, ki dostikrat niso imeli razviti niti elementarnih glasbenih sposobnosti. Ker sami niso bili sposobni aktivnega muziciranja v razredih, so se zatekali k pretirani uporabi sodobnih tehnologij, ki nikoli ne morejo nadomestiti živega stika z glasbo in doživetje ob tem.
Aktivno muziciranje ni pomembno le z glasbenega vidika, temve? vklju?uje številne komponente, ki spodbujajo ?lovekov vsestranski razvoj. Petje, na primer, angažira celotno ?lovekovo bit in v polstvaritvi kaže tudi njegove celostne vidike doživljanja in izražanja razli?nih vsebin. Sporo?ila, ki jih pevci prejemajo pri glasbenih in besednih vsebinah, vklju?ujejo številne medpredmetne komponente, gradijo njihov duhovni svet ter vplivajo na oblikovanje in dojemanje vrednot. Skupinsko muziciranje krepi socialne stike med pevci, podpira inkluzivno vzgojo, spodbuja ?ustveno, socialno zorenje, medgeneracijski in medkulturni dialog.
Kot posebno slovensko vrednoto želim izpostaviti umeš?enost pevskih zborov v razširjeni program osnovne šole in zborovske dejavnosti številnih srednjih šol, ki svoje dosežke predstavljajo od lokalne ravni do mednarodnih prizoriš?. Vsi ti zbori pomenijo pomembno bazo, iz katere izhajajo ?lani naših vrhunskih akademskih in drugih odraslih pevskih zborov, ki so ambasadorji slovenske kulture na evropskih in svetovnih odrih.
Slovenija z razširjeno mrežo glasbenih šol omogo?a nadarjenim otrokom tudi intenzivno glasbeno izobraževanje. Nekateri izmed njih ga nato nadaljujejo na umetniških gimnazijah glasbene smeri in na univerzitetnih dodiplomskih programih prav tako razli?nih glasbenih smeri. Posamezniki in skupine vedno znova dokazujejo visoko kakovost slovenskega glasbenega šolstva z uspehi na koncertnih turnejah, na najzahtevnejših mednarodnih glasbenih tekmovanjih in zaposlovanje v najeminentnejših svetovnih orkestrih. Ravno v zadnjem mesecu smo doživeli dve izjemni uvrstitvi. Naš hornist Andrej Žust je edini Slovenec, ki je bil sedaj sprejet v berlinsko filharmonijo, ki predstavlja najeminentnejši orkester svetovnega ranga in kontrabasist Iztok Hrastnik, prav tako diplomant akademije za glasbo, je bil sprejet v orkester dunajske filharmonije. To pomeni, da ni vse tako slabo. To pomeni, da imamo visoko kulturo in da si želimo, ne da bi ne vem koliko ve? pridobili, ampak ohranili in razvijali naprej tisto, kar imamo. Tovrstni dosežki so premalo medijsko promovirani in odmevni, ?eprav v svetu predstavljajo Slovenijo kot državo vrhunske kulture in umetnosti. ?e razmišljamo, kadar športnik prestopi v mednarodni klub vrhunskega ranga, koliko dni o tem poslušamo. Vsi to vedo. ?e pa je novica, da je slovenski glasbenik sprejet v vrhunski orkester, kako hitro to lahko preide.
Ob tej priložnosti želim izpostaviti, da pravkar v parlamentu sprejeti nacionalni program visokega šolstva Republike Slovenije 2011-2020, poimenovan drzna Slovenija, popolnoma izklju?uje umetniško podro?je. Kljub argumentiranim in ve?krat posredovanim predlogom treh umetniških akademij ljubljanske univerze oz. njenega odbora za umetnost, da je potrebno slovenskim študentom umetniških smeri omogo?iti tretjestopenjski študij, se pravi specializacija ali pa morda umetniški doktorat, in tudi tujim glasbenikom omogo?iti, da študirajo v slovenskem prostoru na tretji stopnji, ni prišlo do sprejetja nobenega od predlaganih amandmajev. Strategija drzne Slovenije onemogo?a konkuren?nost slovenskih umetniških visokošolskih ustanov ter spodbuja beg najboljših umetnikov, ki se še želijo izobraževati in izpopolnjevati na tretji stopnji, na tuje visokošolske ustanove.
Kontinuiteta trajnostnega razvoja na tem podro?ju je s tovrstno politiko prekinjena za celo desetletje, kar je nedopustno. Ob 20-letnici samostojne države Slovenije je prav, da se postavimo pred zrcalo in se vprašamo, kakšen je naš odnos do lastne kulturne identitete in glasbene umetnosti kot njene nosilke ter kako razumemo naš doprinos k trajnostnemu razvoju na vseh podro?jih. Hvala lepa.
DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa dr. Branki Rotar Pance. Tisti program, ker sem tudi jaz malo vpleten, parlamentarne obravnave, ?e sem prav pou?en, še ni prestal. To je bilo na vladi. Imate še možnost, da se potem povežemo ali kakorkoli. Druga?e pa vemo, da Platon je pospremil tistega umetnika iz svoje idealne države in tisti je bil verjetno glasbenik. Potem prihajamo bolj na filozofsko podro?je. Na vrsti je dr. Luka Omladi? iz Filozofske fakultete v Ljubljani. Je predsednik Slovenskega filozofskega društva. Imel bo referat z naslovom »Okoljska etika«.
DR. LUKA OMLADI?: Lepo pozdravljeni. Moj razmislek bo v smeri, kaj lahko filozofija preko temeljne discipline etike in preko neke specifikacije te discipline raziskovalne specifikacije, okoljske etike pravzaprav prinese k pou?evanju trajnosti. ?e lahko v grdi internetš?ini uporabim ta izraz »disclaimer«. Pa?, govorim v svojem državljanskem imenu, ker bo šlo tukaj za neke konkretne predloge, so to moji, ne podprti z neko inštitucijo. Sem že slišal o?itke, da filozofija ne pride tako v ospredje zato, ker se filozofi o stvareh ne morejo sporazumeti. Pazite, to je lahko dobro, da se o stvareh ne sporazumemo. Bistvo filozofije je, da ima v svojih temeljnih konceptih razli?ne koncepte.
Moja poanta bo nekako v dveh to?kah. Naprej pokazati na na?elni ravni, zakaj je filozofija tukaj pa? v tem projektu koristna in drugi? o neki vsebinski ravni, kaj bi bile konkretne vsebine tega pouka.
Najprej na na?elni ravni. Jasno, filozofijo vidi javnost kot neko staro dostojanstveno disciplino, ki je pa? vredna vsega spoštovanja in tako naprej. Ko pa nastopijo pravi problemi pa gremo kam drugam. Dodaten zaplet pri tem je tudi pojem etika, ki se veliko pojavlja v javnosti zadnje ?ase, predvsem zadnje ?ase. Etika na eni strani je kot filozofska disciplina, po drugi strani pa seveda nima filozofija neke edine pravice uporabe tega imena. Recimo, ?e govorimo o okoljski etiki, je sam termin prvi? nastopil v geografiji in šele potem je filozofija sprejela kot svoje polje raziskovanja. Ampak vendarle, stvar gre sedaj v neko drugo smer, ne da bi pa? filozofija želela imeti kakršen koli privilegij glede uporabe besede etika. Dejstvo je, da pravzaprav govorimo o etiki v javnosti brez filozofov. To pa, ?e smem malo braniti svoje podro?je, ni najbolje. Že ?e pogledate ta u?benik Državljanska vzgoja in etika v enem delu pa? ni bilo filozofa zraven, ki bi sodeloval ali pa ena fronta, ki jo imam sedaj odprto, glede bioetike. Imate sedaj cel kup bioeti?nih komisij, v katerih so zdravniki, ampak filozofi ne pridejo zraven. Jaz ne trdim, da bi morali biti tukaj samo filozofi zraven, ampak vendarle, ker je etika med drugim tudi pa? temeljna filozofska disciplina, bi mi lahko pa? tukaj po mojem kaj pripomogli. Bom skušal demonstrirati potem kasneje.
Kaj na tej na?elni ravni bi lahko bil specifi?en prispevek iz filozofskega diskurza v tem govoru o trajnosti? Filozofija je pa? tista veda ali pa etika je tista veda, ki moralne vrednote preu?uje, jih na nek na?in argumentativno preizkuša, testira njihovo racionalnost na nek nedogmatski na?in, na tisto, kar je predgovornik rekel: ni nobenih zlatih telet. Rezultati tukaj so lahko tudi glede vrednot trajnosti zelo razli?ni. Filozofija, etika, v zgodovine pride v?asih tudi do nekih rezultatov, ki so nezaslišani, ki so sprejeti celo kot nemoralni. Veste, Sokrat je v svojem eti?nem diskurzu bil obtožen nemoralnosti in tako naprej. Ampak vendarle, filozofski diskurz o trajnostni etiki bi lahko s to svojo racionalnostjo, nedogmatskostjo, preu?ujo?nostjo na nek na?in pripomogel. Ta štos verjetno poznate, tega dogmatskega merjenja, kako ekološki ste. Ali menite, da je pa? trajnost zgolj nekaj, kar pomeni, da skrbimo za svoj planet ali radikalno ali pa? podzemno globoki v svoji ekološkosti in mislite, da je pa? popolna anhilacija (?) ?loveštva edini racionalen rezultat za rešitev našega planeta. To so neke dogmatske lahko trditve. Filozofija jih lahko premisli, lahko testira njihovo eti?nost. Razli?ni filozofi bodo pri razli?nih trditvah prišli do razli?nih rezultatov. Ampak celoten proces tega racionalnega testiranja pa mislim, da bo pa? to, kot je kolega rekel, pripomogel k tej zadevi.
To je ta na?elna poanta. Vloga filozofije je v tem, da racionalno nedogmatsko razumsko testira vse predpostavke.
Vsebinska poanta, kaj bi bila, po moji skromni izbiri. Pa? ta izbrana poglavja okoljske etike kot filozofske discipline, teh pet to?k. Tukaj prepoznavam, jaz osebno, kot najbolj pomembnih: globalna pravi?nost. Ko govorimo o trajnosti, na nek na?in sprejemamo to ?asovno dimenzijo morale. Moramo ravnati odgovorno do prihodnje generacije, ampak pri tem v?asih pozabljamo, da gre tukaj za globalno pravi?nost tudi v nekem prostorskem smislu. Kaj je naša eti?na odgovornost do tistih, ki živijo drugje? Zakaj recimo sprejemamo kot neko evidentno kršenje pravi?nosti, ?e recimo Kras ali pa Prekmurje brez vode, pa nekoliko manjše, ?e je Darfur brez vode. Tukaj se cel kup enih vprašanj prostorske eti?ne odgovornosti pojavlja. Kakšne so razmere, te distribucije razporeditve naravnih virov, njihovega izkoriš?anja in na drugi strani distribucije bogastva? Bogastvo, veste, da je globalno zelo razli?no distribuirano. Pa je pravi?no distribuirano? Kakšen je naš položaj do tega?
Druga to?ka. Okoljska pravi?nost. Cel kup vprašanj, povezanih s tem, kako pravzaprav prihaja do neke škode tudi s tem, da na nek na?in je ?lovek oškodovan preko tega, da nek drug ?lovek ali pa skupina ljudi pravzaprav degradira okolje. ?e ho?ete konkreten primer okoljske pravi?nosti. Zadnja zgodba v Zagorju, kjer so pa? Zagorjani prizadeti ne zaradi neposredne zlobnosti, tistega LaFarge-ja, ampak zaradi tega, ker La Farge škoduje okolju in okolje na nek na?in povzro?a to situacijo škode. Tukaj se pojavlja tudi vprašanje, resno filozofsko vprašanje okoljskih pravic. Kako definirati okoljske pravice? Kaj so okoljske pravice in seveda, ali je sploh smiselno govoriti o okoljskih pravicah? Ena zelo resna debata v tem polju sedaj poteka. Ali ni bolje glede okoljskih pravic vzeti tisti njihov negativ okoljske dolžnosti, ker jih je na nek na?in lažje definirati kot same pravice v dolo?enih primerih.
Tretja to?ka. Podnebne spremembe. Zadnje ?ase imamo cel kup filozofskih konferenc na to temo. Zakaj so podnebne spremembe tudi eti?no vprašanje? Zakaj je gradnja šoštanjske termoelektrarne ali pa ?esa takega ni samo ekonomsko, ni samo tehni?no vprašanje, ali je to tudi eti?no vprašanje? Ta problem se centrira okoli nekega problema razli?ne distribucije, neenakomerne distribucije. Na eni strani škod, ki jih bodo povzro?ile podnebne spremembe, na drugi strani odgovornosti za vzrok povzro?enih podnebnih sprememb. Darfur bo veliko bolj prizadet zaradi podnebnih sprememb, kot recimo Slovenija, zato, ker so pa? revni ljudje obi?ajno bolj prizadeti od bogatih pa tudi zaradi ostalih geografskih razlogov. Na drugi strani seveda tista populacija tam je zelo malo pripomogla k sami povzro?itvi podnebnih sprememb. Ta raznolikost distribucije je velik eti?ni problem.
Biodiverziteta. Ta biotska raznolikost, raznovrstnost, kar sedaj prihaja zelo v ospredje. Konec lanskega leta je bila spet konferenca v Nagoji. Kakšne so lahko eti?ne utemeljitve pomembnosti biodiverzitete za ?loveka? To ni samo po sebi umevno. Imate ta problem. V Grosupljem, kjer se doma?inom zdi absurdno, da morajo zaradi enega metulj?ka cesto drugje speljevati. To na nek na?in utemeljiti iz eti?nega vidika je velik izziv in tudi velika mo? v samem okoljskem procesu. Te utemeljitve so seveda lahko bolj konvencionalne od same pomembnosti biodiverzitete za ?loveka, ki se sedaj izrazito kaže zaradi opustošenja morskih populacij, živali, lahko so cele skupnosti prizadete v svojem preživetju. Po drugi strani pa manj konvencionalne, ki so vezane mogo?e na vprašanje: ali imajo tudi …. (nerazlo?no).
Trajnost. Zadnja najpomembnejša stvar. Spet, ?e se vrnem na tisto – problem trajnosti iz filozofskega vidika je, kako omisliti moralno odgovornost v neki ?asovni dimenziji. Kako misliti moralno odgovornost do nekoga, ki ga tukaj sploh še ni? Na kakšen na?in definirati moralno odgovornost do nekoga, ki pravzaprav ne obstaja? Kako racionalno utemeljiti obseg, vsebino, domet te odgovornosti in tako naprej? Hvala.
DR. ZOLTAN JAN: Dr. Luki Omladi?u, hvala lepa za ta izhodiš?a, ki so zanimiva, ampak zahtevajo o?itno ve? ?asa. Na vrsti je dr. Darko Štrajn, redni profesor, znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani. Naslov referata »Humanistika kot jedro vzgoje in izobraževanja«.
DR. DARKO ŠTRAJN: Kot pove sam naslov, bomo pogledali celo problematiko iz stališ?a humanistike, kar je zelo širok pojem, ki pokriva celo vrsto disciplin, v zadnjem ?asu vse bolj interdisciplinarnih in tako naprej in seveda vprašanje izobraževanja. Jaz mislim, da nasploh v zadnjem ?asu, sploh, odkar imamo to krizo, opažamo, tudi v dialogu s kolegi iz sveta in tako naprej, da je humanistika na nek na?in pod udarom. Cel kup je simptomov, ki na to kažejo. Na primer, iz Velike Britanije skoraj tedensko prihajajo sporo?ila po mailih o tem, kako se nekje zapira oddelek za filozofijo ali oddelek za ženske študije ali kaj podobnega. Razpisi evropski za humanisti?ne projekte ali pa recimo … (nerazlo?no) poletne šole in tako naprej. Postavljajo zahtevo po tem, da morajo projekti vsebovati nujno tudi seveda poanto povezave s poslovnim svetom, bussiness sfere in tako naprej.
Da ne govorimo o tej splošni atmosferi, kjer se pa? kratko malo govori o neki nekoristnosti družboslovja in humanistike. V zvezi s tem se seveda tudi dejansko prakti?no izvajajo na univerzi in tako naprej posegi v smislu zmanjševanja števila študentov in tako naprej. To je nek ob?utek, smo pod udarom na teh podro?jih. Kot vemo, humanistika je pa? tista, ki proizvaja pravzaprav interpretacije te splošne realnosti. Seveda filozofija, kot je prej predhodnik povedal, je pa pa? tista, ki to nekako artikulira na najbolj generalni ravni. Kljub vsemu ni bojazni, da bi humanistika kar izginila iz vzgoje in izobraževanja, ker je jasno, da za kulturo ima neko nosilno funkcijo. Spomnimo se na to, da že jezik, ki ga govorimo, pišemo, beremo in tako naprej, je neizbežno del kurikuluma. Poglejmo recimo, kakšno vznemirjenje zaradi tega, ker smo v Sloveniji eno mesto gor ali dol padli na tej bralni pismenosti in tako dalje. Skratka, v tem smislu se ni za bati. Potem pouk zgodovine, konec koncev glasbene vzgoje in tako dalje. Kakorkoli ga že v?asih reducirajo in tako naprej, bo seveda v kurikulumu preživel.
Torej, v ?em je torej problem. Danes je bil tudi že omenjen ta pojem paradigma. Vsa ta humanistika in umetnostna vzgoja in umetnost je vse zelo zaželeno. Seveda se vpisuje v to, ?emur jaz pravim kulturna ideologija, ki pravzaprav to umeš?a na tak na?in, da nevtralizira kriti?ne in ostale u?inke. In ne samo to. Ideologija ima seveda tudi še kakšen hujši u?inek, namre? to, da v realnosti proizvaja dolo?ene u?inke. ?e recimo govorimo o problematiki okusa, recimo to razlo?evanje med visokim in slabim okusom in tako dalje, pravzaprav tudi proizvaja nosilce tega okusa v množi?ni kulturi in tako naprej, kar seveda je samo neke vrste zrcaljenje drugih oblik razdeljenosti v družbi. Jasno, da je tista ekonomska najbolj pomembna in potem seveda politi?na dominacija in vse drugo.
Zelo na hitro re?eno. Bil je nek trenutek v ?asu 60-ih let, ko se je domnevno svet spremenil. Ena indikacija so bile tudi te prve ekološke demonstracije v Ljubljani, kjer se je pravzaprav nekaj nepojemljivega zgodilo. Takrat o ekologiji v Sloveniji sploh pojma ni imel. To se je zgodilo. Nek signal. Da ne govorimo seveda tudi o tem, da je ta sprememba sveta pravzaprav se zgodila že v nekem okviru, ki bi mu z Benjaminom rekel družba množi?ne kulture. V tem okviru se pa seveda marsikaj zgodi z umetnostjo in s tem, kako jo razumemo. Zelo na hitro ta primer. Tu vidimo Holbajnovo (?) sliko ambasadorja, zelo znana slika, na kateri sta naslikana francoski ambasador v Angliji Jean Dantevil in George Deselve (?), lavaurski škof in tako naprej. Slika je iz leta 1533. ?e na prvi pogled pogledamo, je seveda slika, ki pravzaprav uprizarja ta svet, ta sistem, v katerem pa? vlada nek red, kjer ima umetnost svoje mesto, geografija, potovanja in tako dalje in seveda subjekti, ki so nosilni za to. Skratka, ugledni subjekti in tako naprej. Tukaj je pa potem neka gesta, ki jo umetnik vnese. Na prejšnji sliki smo videli spodaj nek madež in tako dalje, potem moramo pa doživeti dolo?eno anamorfozo, ko sliko pogledamo od strani, se pokaže spodaj mrtvaška glava, kar seveda pomeni signal te minljivosti takega vladajo?ega sistema, v kakršnem se proizvajajo slike, ki portretirajo pomembne ljudi. To je seveda bila gesta umetnika v nekem obdobju, kjer je umetnost pravzaprav imela neke mogo?e malo druga?ne funkcije, kot sedaj.
Današnja umetnost je naredila kar nekaj korak naprej od tega. Nekaj je bilo že omenjeno. Je skratka množi?na in hkrati ne ve? samo klasi?no estetska. Umetnost se ne ukvarja ve? samo z lepoto, ampak ima stališ?a. Imela jih je tudi prej, ampak sedaj nastopa s temi svojimi stališ?i in sedaj je vprašanje, kaj s tako umetnostjo narediti v kurikulumu. Mislim, da tukaj je cel kup enih problemov. Vzemimo … (nerazlo?no), tisti pisoar. Skratka, ni mogo?e te umetniške geste dojemati in njen u?inek reproducirati naprej, tako da bomo rekli: okej, otroci, sedaj pa primimo vsak en pisoar pa ga razstavimo na ceste. Skratka, tukaj je dolo?en problem, kako te signale umetnosti pravzaprav prevesti v nekaj, kar se pravzaprav vpisuje v tega subjekta, ki ga v pedagoškem procesu proizvajamo. Namre?, naš namen je proizvesti neko subjektivnost, ki se potem vpiše v neke družbene vzorce in tako dalje, da razvijemo neke perceptivne sheme in tako naprej.
V tem smislu je po mojem pomembno pravzaprav upoštevati prispevek Michela Pesheja (?), ki je na podlagi Artiserjeve (?) teorije pokazal na dolo?ene mehanizme, ki delujejo v tem procesu proizvodnje subjektivnosti. Tisti glavni mehanizem je identifikacija. Peshe govori o treh plateh tega. Namre?, o identifikaciji, kontraidentifikaciji in dizidentifikaciji.
Jaz bom ostal samo na identifikaciji in kontraidentifikaciji. Namre?, kaj je identifikacija. Je pa? nek modus tega t.i. dobrega subjekta. Tistega, ki se svobodno strinja s tisto podobo, ki mu jo molimo pod nos. Se pravi, z vsem tem kanoniziranim pojmovanjem umetnosti in tako dalje, iz katerega pravzaprav izvirajo samo pozitivne vrednote in tako dalje. Medtem ko, v pedagoškem kontekstu bi rekel poredni subjekt ali pa truble maker, pa to zavra?a. Ne gre za to, da bi sedaj obrnil to razmerje. Namesto dobrega subjekta je treba porednega vzgajati. Gre za vprašanje tega, kakšne pravzaprav neke kognitivne sheme proizvedemo skozi prezentiranje umetnosti. Kaj pravzaprav naredimo z uporabo preko te humanisti?ne interpretacije? Vemo, da brez interpretacije danes umetnost pravzaprav ni? ne pomeni. Lahko ni? ne pomeni. Vedno se na nek na?in pomeni kažejo in tako dalje, ampak tisto, kar je v današnjem svetu pravzaprav problem, zaradi ?esar tudi ?utimo ta pritisk na humanistiko, je nepovratni efekt iz tistega leta 1968. Leto 1968 je spremenilo dolo?ene paradigme in te so se v vsem tem ?asu preko vseh teh izkušenj z neoliberalizmom, padcem komunizma in tako dalje, so prišle do tega, da so kon?no proizvedle svoje nasprotje. Šele sedaj uspeva tista visokošolska reforma, ki ji je spodrsnilo leta 1968 zaradi tistega odpora, ki se je takrat zgodil. Sedaj imamo na voljo druge mehanizme in jih lahko pravzaprav uveljavi.
Tukaj sem mogo?e malo pesimisti?en. Bom rekel, da je v tem sistemu, kot vidimo iz …. (nerazlo?no), nek obstoje?i sistem vedno proizvede razli?ne percepcije samega sebe. Pozvati, kot recimo neki kolegi pedagogi, prof. … (nerazlo?no) v Ameriki delajo, da poziva u?itelje, naj se postavijo na našo stran, je neka strategija, ki po mojem nima zelo veliko možnosti, ker u?itelji pa? se delijo po svojih dojemanjih sveta podobno kot splošna populacija. Torej, ne moremo pri?akovati, da bodo vsi u?itelji. Vendarle pa, kar se meni zdi, da je neka dolo?ena možnost, pa? iz obzorja naših strok, je pa? to, da skratka iš?emo te teoretsko utemeljene poti za artikulacijo tako identifikacijskih kot kontraidentifikacijskih shem dojemanja sveta.
Na koncu bi samo še to rekel. Že sam naslov trajnostni razvoj, je pravzaprav tisti, ki že vsebuje dolo?eno protislovje v sebi. Namre?, kaj pravzaprav pomeni trajnostni razvoj. Pomeni neko obljubo, da se bomo še naprej razvijali, še naprej vozili v avtomobilih, še naprej ne vem kaj, hkrati pa ne bo teh škodljivih posledic. Na ta na?in se pravzaprav reproducira še marsikaj drugega. Bi na hitro dal drug primer. Danes se vsi strinjamo s tem, da je treba imeti tudi mirovno vzgojo, da je treba v glave ljudi vdelati neko težnjo po svetovnem miru in tako dalje. Ampak seveda, mi imamo mirovno vzgojo, svet se pa oborožuje naprej. Trgovina z orožjem poteka tudi v novoustanovljenih državah in tako naprej. Ampak, bi pa spomnil, da je leta 1980 UNESCO imel svetovni kongres o razorožitveni vzgoji. Ko je UNESCO ta svetovni kongres opravil in tako dalje, sta kmalu za tem ZDA in Združeno kraljestvo izstopila iz UNESCA.
DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa dr. Štrajnu. Bi pripomnil samo to, da študentske nemire leta 1968 bi lahko povezali s padcem Degoula (?). Komunizem bi bilo treba še 20 let kasneje in usmerjeno izobraževanje tudi 20 let kasneje. Hvala lepa.
…… (nerazlo?no). Dr. Zdenko Kodelja je zadnji referent, potem je pa še cela vrsta diskutantov, zato sem tako siten.
DR. ZDENKO KODELJA: Jaz bom poskušal nekaj misli povedati, kako je trajnostni razvoj vsaj približno obravnavan znotraj filozofije in vzgoje. Kot je bilo danes že omenjeno, smo letos pravzaprav že v drugi polovici desetletja, ki so ga Združeni narodi razglasili za desetletje izobraževanja za trajnostni razvoj. S tem so po eni strani izkazali neko veliko zaskrbljenost zaradi obstoje?ega stanja, saj posledice recimo na?ina življenja prejšnjih in tudi sedanje generacije že resno ogrožajo ne samo našo sedanjost, ampak tudi prihodnost zanamcev.
Po drugi strani pa so s tem simbolnim dejanjem razglasitve izpri?ali neko razsvetljensko vero v izobraževanje, ki naj bi zagotovilo pogoje za trajnostni razvoj. Izmed razli?nih pojmovanj trajnostnega oz. vzdržnostnega razvoja je bila v mednarodnih in nato tudi v nacionalnih politi?nih dokumentih, ki se nanašajo na izobraževanje za trajnostni razvoj, v glavnem sprejeta dokaj splošna opredelitev, ki pravi, mislim, da je bila danes tudi že bolj ali manj citirana, da je to pa? tak razvoj, ki zadovoljuje potrebe sedanjih generacij, ne da bi ogrozil možnosti prihodnjih generacij, da bodo tudi te lahko zadovoljevale svoje potrebe. Iz te opredelitve je mogo?e razbrati denimo za zagovornike neke radikalne ekološke etike bržkone sporno, neko antropocenti?no gledanje na razvoj, katerega bistvo je, da skuša zgolj ?loveka obvarovati pred njim samim, predvsem pri njegovem uni?evanju okolja, s ?imer ogroža svoje lastno bivanje in možnosti za dobro življenje v sedanjosti in prihodnosti.
V središ?u je namre? še vedno ?lovek kot gospodar nad neživo in živo naravo, le da naj bi bil odslej bolj razumen in skrben gospodar kot doslej. Ne pa recimo narava sama, ki bi jo bilo treba varovati varno pred ?lovekom. Ne glede na to pa je sama ideja, po mojem mnenju, trajnostnega razvoja gotovo nek korak naprej od dosedanje prakse t.i. nebrzdanega razvoja. Poleg tega trajnostni razvoj seveda ne obsega le problematike ?lovekovega odnosa do okolja, ampak tudi vprašanja, kot je bilo že omenjeno, globalne pravi?nosti, globalne revš?ine, socialne vklju?enosti, ?lovekovih pravic in tako naprej in tako naprej.
Eden od pogojev ali pa osnovnih pogojev za udejanjanje tega trajnostnega razvoja naj bi bilo torej prav izobraževanje za trajnostni razvoj. ?eprav je bil koncept takšnega izobraževanja deležen razli?nih kritik, je analiza ameriškega filozofa Carena (?) dokaj prepri?ljivo pokazala, da je pozitivna sodba o tem konceptu, kakor je vsak skiciran v mednarodnih dokumentih in do dolo?ene mere konkretiziran recimo v britanskem modelu, vendarle upravi?ena. To pa seveda nikakor ne pomeni, da ni z njim in njegovo izvedbo nobenih težav. Iz Carenove analize se na primer zelo lepo vidi, da izobraževanju za trajnostni razvoj nekako še najbolje kaže v evropskih državah, vsaj v nekaterih evropskih državah. V ve?ini drugih držav pa njegov položaj še zdale? ni spodbuden. Tako na primer je zelo majhna pozornost posve?ena temu izobraževanju v ZDA. V mnogih državah obravnavajo recimo ali pa obstajajo bolje re?eno resne ovire za njegovo udejanjanje. Ponekod denimo recimo ženske zaradi kulturne tradicije so izklju?ene iz izobraževanja. Sploh nimajo dostopa do njega. Drugod pa je velik del recimo predvsem revne populacije, ne glede sicer na spol, preprosto izklju?en iz izobraževanja. Nima možnosti šolanja. V teh državah so zato zelo majhne možnosti širjenja te ideja o trajnostnem razvoju prek ali pa skozi izobraževanje. Pa tudi v državah, kjer takih ekstremnih ovir ni, seveda izobraževanje ni vsemogo?no. Izobraževanje je namre? kve?jemu nek nujni nikakor pa ne zadostni pogoj za rešitev problemov, povezanih s trajnostnim razvojem.
Nujno je, recimo zato, ker vedno se v nekem smislu lahko prepre?i, da bi na primer prispevali h globalnemu segrevanju, ne da bi vedeli, da to po?nemo. Nezadostno pa je zato, ker poznavanje negativnih u?inkov naših ravnanj, denimo na segrevanje ozra?ja, ni nikakršno jamstvo, da bomo mi ali naši potomci s takšnim ravnanjem prenehali. Recimo, Sokrat se je žal motil glede tega, da ni mogo?e, da bi kdo, ki ve, kaj je prav, delal, kar ni prav. Res je sicer, da nekdo lahko dela, kar ni prav, zato, ker sploh ne ve, da to dela, toda žal mu tudi vednost, da to po?ne, ne prepre?uje takšnega ravnanja. Prav to dejstvo zarisuje po mojem mnenju mejo upom, da je rešitev problemov, povezanih s trajnostnim razvojem, mogo?e najti v izobraževanju. Tega se je po mojem mnenju zelo treba zavedati, da ne bi v izobraževanju ali pa v izobraževanje polagali prevelikih upov in mu pozneje pripisovali neke krivde za nekaj, kar ni v njegovi mo?i, da bi spremenilo. Vendar niti to nezadostno jamstvo niti zavedanje, da kot posamezniki nimamo skoraj nikakršnega neposrednega vpliva na politi?ne odlo?itve, ki jih s tem v zvezi v skladu z lastnimi ekonomskimi in drugimi interesi sprejemajo recimo vlade posameznih držav, ne more biti razlog za dvom v koristnost in potrebnost tovrstnega izobraževanja.
?e zaradi ni?esar drugega, takšno izobraževanje lahko prispeva vsaj k ne?emu, kar lahko imenujemo okoljska pismenost. Recimo k razumevanju tega, kako so uni?evanje okolja, migracije, revš?ina in vojne povezani z dolo?enimi vrstami politike, proizvodnje in potrošnje, potem k razvijanju neke samorefleksije in kriti?nega mišljenja kot pogoja razlo?evanja med resnico in propagando, ki jo denimo širijo nekatere vlade in multinacionalke, da bi zanikale ali pa vzbudile dvom v dokaze o škodljivih vplivih njihove politike oz. delovanja in tako naprej.
Vse to je vsaj v neki osnovi ali pa v nekem zametku neka racionalna osnova za oblikovanje stališ? ali pa vrednostnih preferenc pa tudi življenjskih navad, tako pri otrocih kot pri odraslih, ki na nek na?in vsaj lahko podpirajo trajnostni razvoj. Pri nas, ?e se omejim za konec samo še na šolsko politiko, je treba pa? re?i, da je šolska politika sicer polagala, vsaj na deklarativni ravni, precejšnjo pozornost trajnostnemu razvoju. In tudi recimo v novi beli knjigi, ki nastaja, je trajnostni razvoj ena od poudarjenih tem. Pravzaprav so že leta 2007 bile sprejete smernice vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj od predšolske vzgoje do univerzitetnega izobraževanja in tako naprej in tako naprej. Prav tako se je poudarjalo, da gre za idejo, ki mora prežemati vse izobraževanje, formalno, neformalno, postati mora nekakšna nova paradigma, je bilo re?eno.
Kaj od tega je že uresni?eno, pravzaprav ne vem. A tudi, ?e je vse in bo bodo?e v tej smeri še veliko ve? narejenega, to po mojem mnenju ni in tudi ne bo dovolj, kajti veliko je takšnih problemov, ki terjajo takojšnje reševanje. Zato ni mogo?e ?akati, da bodo to namesto nas storili tisti, ki se sedaj izobražujejo in vzgajajo, kakorkoli že to imenujemo, za trajnostni razvoj.
Ob tem pa se je treba vprašati, ali smo se v imenu trajnostnega razvoja pripravljeni odre?i vsaj svojim razvadam, ?e že ne dosedanjemu pojmovanju dobrega življenja. In tudi, ?e smo se, koliko bo to sploh vplivalo na reševanje globalnih problemov. Resnici na ljubo, kratkoro?no gledano, po mojem mnenju, ne kaj dosti. Vendar, ?e ni? ne storimo, niti glede lastnega življenja niti glede nekega državljanskega pritiska na vlade in druge ustanove, katerih odlo?itve imajo veliko ve?ji vpliv na izboljšanje ali pa na poslabšanje obstoje?ega stanja, bomo prav zagotovo vedno bolj ?utili te posledice na lastni koži. Pa ne samo mi, tudi zanamci.
DR. ZOLTAN JAN: Najlepša hvala dr. Zdenku Kodelja. Ravno, ko se lepo ujamemo, gremo h koncu. Na vrsti so diskusijski referati, ki jih bo vodil dr. Božidar Flajšman. Mislim pa, da smo že sedaj dali dokaj zaokroženo podobo, pregledno od te splošne problematike do likovne umetnosti. Zastopa nas zelo jasno glasba in potem na splošnem pedagoškem in filozofskem nivoju, tako da mislim, da je neka zaokrožena problematika, ki bo lahko služila potem tudi kasneje pri razli?nih dejavnostih, vklju?no z obravnavo programa umetnosti, ki prihaja v parlament. Jaz se opravi?ujem, ker me ?aka ena druga obveznost, tako da vas bom moral zapustiti, ampak stvari se nadaljujejo. Hvala lepa.
DR. BOŽIDAR FLAJŠMAN: Na koncu smo ugotavljali, da bi šli vsi nazaj k naravi, samo ne peš. Bomo videli, kako bo to šlo. Kot prva je bila prijavljena mag. Adela Železnik. Prosil bi, v razpravi smo rekli, da bi bilo do pet minut. ?e bo pa kakšna replika, bi pa prosil minuto. Potem pa naj se pripravi dr. Dušan Plut pa dr. Milan Štrukelj, dr. Valentin Kalan, Ana Kav?i? Pucihar pa še nekaj je sedaj prijavljenih. Lahko pridete gor. Bi resni?no prosil, stvari, ki so bile, da se ne bi ponavljali in da bi se držali nekje do pet minut. Prosim, ?e lahko pridete gor na govornico.
ADELA ŽELEZNIK: Saj nisem ni? posebej pripravljala. Jaz sem pa? iz Moderne galerije. Tam vodim pedagoško dejavnost že zelo dolgo. Bi se strinjala z dr. Štrajnom, predvsem v tem segmentu, da dejansko kaj je vloga umetnosti, se pravi likovne, glasbene, tudi filozofije in ne samo to, da vzgajamo tega poslušnega subjekta, ki se lahko identificira, ampak predvsem tega bolj porednega. Skratka tega, ki zna razmišljati po svoje. Mislim, da je tukaj smisel in da se tukaj potem nekako vedno vrtimo v enih in istih okvirih, kako to narediti. Obenem bi pa dopolnila moje kolege od prej, da pomemben faktor pri dopolnjevanju umetnosti, tudi pri trajnostnem pogledu, je pa ta, da so tudi sodobni umetniki, ki so likovni ali ki so prav s to interdisciplinarnostjo skušali najti tukaj tudi en prostor?ek, kjer lahko prispevajo tudi k tem vprašanjem. Recimo, Malko Pelhan, Saša Sedla?ek. Se pravi, zelo kompleksna vprašanja in ravno umetnost je tista, ki jim daje pa? to svobodo, da ne rabijo nekih rezultatov, nekih zelo eksaktnih, pokazati recimo meritev, ki pa imajo mogo?e to možnost, da se nekako umeš?ajo v ta prostor vmes. Hvala lepa.
DR. BOŽIDAR FLAJŠMAN: Prosim Dušana Pluta.
DR. DUŠAN PLUT: Hvala lepa za besedo. Kar precej stvari bi bilo smiselno predebatirati. Glede na ?as se bom osredoto?il samo na nekaj zadev. Najprej bi želel opozoriti na to, kar je bilo že delno v razpravi povedano, jaz bi pa mogo?e še malo nadaljeval glede samega pojma, Darko, glede trajnostnega razvoja. Trajnostni razvoj je izgubil tisto svojo osnovno poslanstvo. Namre?, pojem trajnostnega razvoja izhaja iz naravoslovja in ni imel ?asovne dimenzije, ampak je imel dimenzijo opozorila mednarodne organizacije za varstvo narave, da je potrebno ?lovekovo dejavnost uskladiti z naravno zmogljivostjo našega planeta. In to je seveda bistveno drugo poslanstvo, kot je sedaj pojem trajnostnega razvoja, ki se pojavlja tudi v politi?nih, gospodarskih krogih. Na to bi želel posebej opozoriti. Namre?, da je svet kapitala izkoristil pojem trajnostnega in ga interpretira kot možnost neomejnega, trajnega razvoja gospodarstva, potem pa doda iz vidika zagotavljanja eksisten?nih pogojev za prihodnje generacije, kar je seveda v medsebojnem nasprotju. Ta deformacija se potem kaže v vseh politi?nih dokumentih in žal tudi v izobraževalnih dokumentih. Zakaj? Zato, ker prvotna definicija, jaz bi rekel rajši sonaravnega razvoja ali pa vzdržnega ali kakorkoli. Mogo?e je sonaravni nam Slovencem ta pojem zelo blizu, ker to?no vemo, kaj pomeni. Se pravi, prilagajanja naravnim zakonitostim, zmogljivostim okolja.
Ker se je ta deformacija zgodila, mi je zelo težko sedaj razpravljati o tem, kakšno naj bi bilo poslanstvo trajnostnega razvoja v vzgoji in izobraževanju. Dejansko pomeni sonaravna trajnostna paradigma absolutno antitezo dosedanjemu razvojnemu modelu in kolonizacijskemu na?inu razmišljanja, rasti svetovnega prebivalstva in rasti okoljskih pritiskov. Se pravi, da gre za paradigmati?no popolnoma druga?no izhodiš?e, kar pa pomeni, da je izredno pomembna vloga t.i. kulturoloških pionirjev. In tu vidim temeljno poslanstvo filozofije in umetnosti kot kulturoloških pionirjev, ki v tem trenutku lahko ogromno prispevajo k radikalizaciji razmerja med ?lovekom in naravo. Zavestno uporabljam pojem narava, ne okolje, ker želim to ekocentri?nost, ki je za to druga?no interpretacijo trajnostnega razvoja popolnoma nekako izšla iz tistega klju?nega našega razumevanja. To poslanstvo lahko umetnost in filozofijo na polju vzgoje in izobraževanja opravi samo v primeru, ?e ima možnost posredovati ta spoznanja u?encem. Mi smo zopet pri vprašanju ur, pa naj zveni v tem trenutku to še tako banalno. Kako dati to sporo?ilno noto estetike, slike, zvoka, ideje, filozofije, etike, ki jo prinaša filozofija? Kako dati to spoznanje, ?e za to v procesu vzgoje in izobraževanja ni ?asa?
Naj zaklju?im, ker se vsaj približno želim držati tega ?asa, temeljno je seveda tudi vprašanje, kdo naj posreduje to novo sonaravno paradigmo? Sedaj pa tudi kriti?no do geografije, do likovne umetnosti, glasbene umetnosti, filozofije. Ali so u?itelji geografije, likovne umetnosti, glasbene vzgoje, filozofije usposobljeni in ali imajo dovolj znanja za to, da posredujejo ta spoznanja, druga?na paradigmati?na spoznanja u?encem? Moram re?i, da na podro?ju geografije nisem ?isto prepri?an o tem. Za ostalo pa prepustim sodbo vam. Torej, potrebno bi bilo v prvi fazi opraviti dodatno »trajnostno sonaravno izobraževanje« u?iteljev. Ali nam sedanji sistem to omogo?a? Ne mislim tukaj, da gre za indoktrinacijo, ampak za to, da se pa? tem u?iteljem ponudi drug na?in razmišljanja. Potem se bodo pa na osnovi svojega vrednostnega sistema odlo?ili, kaj in kako. Hvala lepa.
DR. BOŽIDAR FLAJŠMAN: Hvala Dušanu Plutu. Upam, da bo ta posvet tudi pripomogel nekaj k temu ozaveš?anju u?iteljev. Nenazadnje bo izšel tudi zbornik tega, tako da tiste, ki sedaj prihajate razpravljati, opozarjam, da bodo imeli možnost v zborniku tudi širše zapisati stvari.
Naslednji je prijavljen dr. Milan Štrukelj.
DR. MILAN ŠTRUKELJ: Najprej bi se rad zahvalil mag. Blažu Kav?i?u, da je v tem visokem zgornjem domu našega parlamenta odprl tako pomembno temo, kot je vzgoja. ?estitam tudi mojim predgovornikom s podro?ja filozofije in umetnosti, da so izkoristili in dobili to priložnost, da svoje predmete kot vzgojne predmete predstavijo kot eno izmed možnosti, da se na tem podro?ju kaj naredi. Kar pa zadeva naslov tega posveta, pa mi je moj predhodnik dr. Plut že nakazal pomislek, ki sem ga hotel izraziti. Namre?, ko sem doma bral program tega posveta, mi ni bilo jasno, o ?em je govora. Trajnostni razvoj ?esa? Mislim, da je v svetu, kjer živimo, izpadlo tisto, kar je zadaj: trajnostni razvoj gospodarstva. Ampak, sploh ne gre za trajnostni razvoj gospodarstva, sploh ne gre za trajnostni razvoj, ampak tisto, kar jaz predlagam, je, da bi se družba, sedanji ?as, ta generacija in prihodnje, zavzele za celovit resni?ni napredek ?loveka in družbe. Za to namre? gre. Zato je potrebna vzgoja.
Tisto, kar me je pri dosedanjih uglednih in vsega spoštovanja vrednih predavateljih moti, da so slej kot prej v glavnem govorili o izobraževanju. Govora je bilo celo, da tudi v teh umetnostnih in filozofskih predmetih je poudarek na izobraževanju. Moj prispevek, ?e bo objavljen, se za?enja z rekom, da vedeti še ne pomeni biti moder. Strinjam se s prof. dr. Kodeljem, ki je izrazil pomisleke, da bo izobraževanje lahko rešilo problem. Zato govorim o tem in zato bom razširil temo iz umetnostnih in filozofskih predmetov na vso šolo, na vse vzgajanje, ker v tem vidim klju? za rešitev ne samo narave, ampak tudi, ker je kriza tudi osebna in je v stiski tudi celotna družba. Pri tem ho?em izpostaviti, kaj pa res vzgaja in zakaj dosedanja šola, dosedanja vzgoja ni bila uspešna. ?e izhajamo iz položaja, v katerem danes ?lovek je, v katerem je danes družba, v katerem je danes narava, da ne govorimo o posameznih segmentih, kot so politika, ekonomija, finance in tako naprej.
Na tej sliki ho?e povedati, kaj je cilj vzgoje in izobraževanju, po mojem razvita osebnost. Se pravi, razvite ?lovekove zmožnosti. To od resne, ?ustvene, umske, predvsem zna?ajske, pri ?emer jaz razumem ?lovekov odnos do sebe, do drugih, do družbe, do narave, do življenja sploh. Tukaj je tudi problem odnosa do narave klju?nega pomena v vzgoji zna?aja, da ne govorimo potem o osebnih zmožnostih, o medsebojnih zmožnostih. Tisto, kar jaz mislim, kar je po mojem sopomenka razvite osebnosti, je to zrela osebnost, je to zdrava osebnost, je to ustvarjalna osebnost, predvsem pa pozitivno naravnana. Je to ustvarjalni zna?aj in lahko temu re?ete tudi modrost.
Dejavnike osebnostnega razvoja lahko razdelimo na družbeno-zgodovinske razmere in osebne življenjske razmere. Pri teh, ?e se omejim samo na zadnji, je tukaj najbolj pomembno zgodnje otroštvo, starševstvo in šolanje in na to se bom omejil. Namre?, znanost v možganih je ugotovila nekaj frapantnih stvari, ?eprav sem študiral medicino, o tem nisem imel do sedaj dosti pojma. ?lovekovi možgani, ko se otrok rodi, so sestavljeni iz treh delov: iz plazilskih, iz sesalskih in razumskih. Funkcije posameznih ne bom našteval, ker nimam ?asa, ampak tisto, kar je bistveno za ta naš problem je, da otrokovi razumski možgani za?nejo zoreti šele po rojstvu in traja pet, šest let pa potem še nekaj let v šoli, da se razumski možgani razvijejo, dozorijo. Od tega je odvisno, koliko smo v stanju zavirati svoje plazilske in sesalske možgane. Se pravi, živalske nagone, ?ustvene izbruhe. Poanta teh ugotovitev znanosti v možganih je ne samo ta. Kako se in ?e se razumski možgani pri otroku razvijejo, je odvisno od pogojev, v katerih majhen otrok živi in to od prvega dneva rojstva, ?e ne že v nose?nosti. In sicer, ne neki vzgojni ukrepi, prijemi, nauki, saj to je dokaz, da se ti nauki niso do sedaj nikjer prijeli pa ne glede, iz kakšnih ideologij so izhajali, ampak odnos staršev, predvsem mame, do otroka, ?ustveni odnos, življenjske razmere skratka, v katerih otrok živi. To ga usmerja.
Do istih spoznanj je prišla tudi globinska psihologija in psihoterapija, da so prva leta, zgodnje otroštvo bistveno za ?lovekov kasnejši razvoj in za njegovo usmeritev. Kako se otroku godi prve tedne, prve mesece, s tem se vzpostavi odnos, dober ali slab, do sveta in iz tega vse izhaja. Sestavine sre?nega in dobrega starševstva sem na kratko nakazal, se pravi odnos, ?ustveno vzdušje, vsakodnevna doživetja, potešitev otrokovih potreb, za kar pa je potrebna osebnostna zrelost staršev. Osebnostno zrelost staršev pa naj bi zagotovila naša šola, saj vendar v šolo hodimo devet, trinajst, dvajset ali še ve? let in v tem ?asu bi morali ti bodo?i starši osebnostno dozoreti, da bi lahko vzgajali svoje otroke v osebnostnem razvoju.
Poanta. Kaj pa šoli res vzgaja? Ne ti lepi nauki. Vzgaja na?in upravljanja šole. ?e ravnatelj, ?e u?itelji niso samostojni, avtonomni, potem ne morejo vzgajati avtonomnega, samostojnega, svobodnega u?enca. Organizacija šole, položaj u?itelja, medsebojni odnosi, vzdušje, skratka, cela vrsta dejavnikov je, ki v resnici vzgajajo. In tukaj se bojim, da bela knjiga in u?ni na?rt, da se teh dejavnikov sploh ne bo dotaknil.
Zaklju?ujem, da bi do teh spoznanj morala priti naša vlada, da bi se zavedala pomena otroštva, starševstva, šolstva in da bi tem sektorjem posvetila glavno skrb, ?e v resnici ho?e priti do boljše družbe, boljših razmer in upam, da bo moj prispevek objavljen, ker imam tudi nekaj konkretnih problemov, ki so podobni tistim, ki so se dogajali v Venezueli. Hvala lepa.
DR. BOŽIDAR FLAJŠMAN: Hvala lepa. Sedaj pa prosim dr. Valentina Kalana. Pripravi pa naj se gospa Ana Kav?i? Pucihar in Marija Pepelnak Arneli?.
DR. VALENTIN KALAN: Hvala za povabilo. Hvala za besedo. Jaz bi samo rad rekel, da govorim iz Oddelka za filozofijo, kjer tudi izobražujemo filozofe in bi rekel, da je pred filozofijo ?edalje ve? nalog, kot je kolega prof. Plut omenil. Govori se, pravimo teorija vrednost in to je predmet etika. Rabimo recimo argumentacijo, retori?no veš?ino, diskusijo. To je logika formalna in podobna. Rabimo državljansko vzgojo in etiko, je nekdo omenil. Vse to je res. Filozofija ima že od nekdaj neko mesto v tem, kar bi rekli uravnotežena vzgoja. Uravnotežena pa je uravnotežiti naravoslovne, tehni?ne, jezikovne, geografske in druge predmete.
Samo to bi rekel glede na?elnih zadev glede pomena filozofije za sistem izobraževanja. Eno je to, da je izobraževanje nekakšen del kulture, ki posreduje med družino in svetom. Se pravi, otrok, ko vstopi v svet, rabi en velik vmesni svet, ki ga vzgaja in izobražuje za to, da se znajde v svetu. To je najširši kontekst. Toda, svet je širok pojem in potem pride umetnostna vzgoja, glasbena vzgoja in danes je bilo tu slišati vrsto res lepih referatov, tudi s citati filozofov od Platona in tako dalje naprej.
Sedaj bom pa govoril zelo za svoj poklic. Filozofija in predmetnik. Mislim, da je danes sicer tema druga, da je v parlamentu problem izobraževanja v glasbeni in likovni vzgoji, a tudi filozofija ima neko nenavadno pozicijo, mislim ogroženo pozicijo v šoli. Samo v dveh stavkih. Ob prehodu na davnem ?asu od šestdnevnega na petdnevni teden, se je zmanjšalo število ur iz tri na dve na teden samo v ?etrtem letniku. Kompenzirano je to z izbirnimi predmeti, ki so v istem letniku, za razliko od glasbene vzgoje, kjer imamo glasbo recimo v prvem letniku, drugem, in izbirni v tretjem in ?etrtem. Se pravi, je velika redukcija filozofije. Filozofi se ne morejo zaposliti, ker z dvema urama na teden, prede napolniš 20 ur, rabiš gimnazijo velikega tipa, namesto, da bi vsaka gimnazija imela enega filozofa, ?e sem malo kriti?en, ?e ima vsaka fara enega župnika pa vsaka gimnazija premore pa? enega filozofa, saj bi ga morala. V nasprotnem primeru se dogaja poseg drugih strok v filozofijo. Logiko so prevzeli matematiki, etiko pa obravnava kdorkoli, ki mu pade na pamet. Recimo, jaz nimam ni? proti verski vzgoji, toda etika ne zadeva teologov. Teologi naj pou?ujejo religijo in tako dalje. Skratka, jaz upam, da ta proces s tem zaklju?ujem, da je ta posvet za?etek enega procesa, kjer bo mogo?e tudi filozofiji dati bolj uravnotežen položaj v gimnazijah, klasi?nih ali neklasi?nih. Hvala.
DR. BOŽIDAR FLAJŠMAN: Hvala dr. Valentinu Kalanu. Naslednja je Ana Kav?i? Pucihar.
ANA KAV?I? PUCIHAR: Lepo pozdravljeni, spoštovani referenti, spoštovani udeleženci posveta. Sem Ana Kav?i? Pucihar, akademska glasbenica, flavtistka specialistka in profesorica flavte. Pou?ujem flavto na Glasbeni šoli v Škofji Loki. Poleg tega pa sem tudi mama treh otrok in odtod moje izhodiš?e. Dovolite, da najprej izrazim svoje zadovoljstvo, da je tudi ta izredno pomembna tema predmet posveta v Državnem svetu. Vedno ve? se nas zaveda, da je negovanje podro?ja umetnosti klju?nega pomena za uravnotežen in osmišljen razvoj posameznikovega življenja. ?loveška družba je kot organizem. Za svoj optimalen razvoj potrebuje poleg mišic, gospodarstva, tudi druge organe in sisteme: srce, razum in ?ustva, sicer zboli. Današnja družba je polna neravnovesij, ni kaj posebej zdrava. Starši želimo našim otrokom najboljše. Želimo si, da bi se naši otroci razvili v celovite, zadovoljne in izpolnjene osebnosti. Za dosego tega cilja pa ni dovolj le dobra želja, temve? aktivno prizadevanje otrok, staršev in institucij, v katere otroke vklju?ujemo.
V Sloveniji imamo izjemno dobro razvit in razvejan sistem glasbenega šolstva, ki omogo?a, da za simboli?en denarni prispevek staršev njihov otrok lahko pride do odli?ne glasbene izobrazbe, ?e se lahko navežem nazaj na Andreja Žusta pa še na našega kontrabasista. Ostali otroci glasbo izven doma?ega okolja spoznavajo pretežno pod vodstvom pedagoških delavcev, v okviru vrtca in šole. Pedagoški delavci vzgojno-izobraževalnih institucij torej na svojih ple?ih nosijo ogromno odgovornost, saj kvaliteta njihovega izvajanja umetniških vsebin, kurikuluma vrtca in šole mo?no zaznamuje pretežni del otroške populacije. Celovito usposobljenost pedagoških delavcev na podro?ju umetnosti je torej klju?nega pomena za razvoj kulturno-umetniške zavesti mladih Slovencev. V tej lu?i težko razumem dejstvo, da je Pedagoška fakulteta v Ljubljani študijskim letom 2009/2010 ob uvedbi bolonjskega na?ina študija ukinila sprejemni preizkus glasbenih sposobnosti za bodo?e študente predšolske vzgoje, torej za bodo?e vzgojitelje naših otrok.
Pozorno spremljam delo v javnih vrtcih in šolah na glasbeno-umetniškem podro?ju. Kulturna raven izvajanja umetniških vsebin v nekaterih javnih vrtcih je izjemno visoka. Pedagoške delavke znajo otroka voditi v kulturno-umetniškem doživljanju okolja in ga spodbujati k vedno bolj artikuliranemu izražanju umetnostnih vsebin. Pretanjeno znajo širiti otroško zavest o bogastvu naše kulturne dediš?ine. Ukinitev preizkusa glasbenih sposobnosti bodo?ih vzgojiteljev in vzgojiteljih po mojem ne more voditi k nadaljnjemu razvijanju kulturno-umetniške ravni javnih vrtcev.
Še težje razumem dejstvo, da je Pedagoška fakulteta v Ljubljani že leta 1997 ukinila preizkus glasbenih sposobnosti za bodo?e študente razrednega pouka, torej za bodo?e u?itelje razrednega pouka. Pedagoška fakulteta v Kopru pa teh sprejemnih preizkusov nikoli ni izvajala. Vrhunski strokovnjaki, ki na teh fakultetah pou?ujejo glasbene predmete, moramo potiti krvavi pot, da iz deleža študentov, ki imajo slabo razvit glasbeni posluh, iztisnejo minimalne standarde za uspešno opravljanje izpitov iz glasbenih predmetov. Kakšna bo kasnejša kvaliteta pou?evanja glasbene vzgoje takšnih študentov. Pedagoška fakulteta v Mariboru preizkuse glasbenih sposobnosti izvaja še dandanašnji, tako za bodo?e študente predšolske vzgoje, kot tudi za bodo?e študente razrednega pouka. Odli?en in celovit kurikulum za podro?je glasbene vzgoje v devetletni osnovni šoli med splošne cilje šteje vzbujati veselje in pozitivna ?ustva do glasbe, razvijati merila vrednotenja ter razvijati glasbene sposobnosti u?encev. Kako lahko te cilje kurikuluma izvaja u?itelj razrednega pouka, ki nima glasbenega posluha oz. je njegov glasbeni posluh slabo razvit? Koliko veselja lahko preda u?encem za podro?je, ki ga sam ne obvlada dobro?
Kot u?iteljica flavte na glasbeni šoli posredno spremljam kvaliteto izvajanja glasbenega pouka na osnovnih šolah v zadnjih dvanajstih letih. Žal je kvaliteta izvajanja glasbenih vsebin pri nekaterih u?iteljih alarmantno nizka. Vzbujati veselje in pozitivna ?ustva do glasbe sta v takih primerih svetlobna leta oddaljena cilja. Glasbeni pouk je tako sprevržen v memoriranje fotografskih podatkov, dale? od aktivnih oblik in metod dela, ki sta v specialno didakti?nih priporo?ilih v drugem triletju osnovne šole, dale? od dopolnjevanja polnovrednega kulturnega vzdušja in oblikovanja zdravega zvo?nega okolja, ki sta zapisana v kurikulumu.
Števil?no ocenjevanje v 4. razredu zadeve še dodatno poslabšuje. Kako lahko glasbeno izvajanje u?enca ocenjuje u?itelj, ki je sam brez glasbenega posluha oz. je njegov glasbeni posluh slabo razvit? Kakšne vsebine bo torej tak u?itelj zmožen kompetentno ocenjevati? Tudi to je danes slika pou?evanja glasbene vzgoje na naših osnovnih šolah.
O pritožbah staršev in u?iteljev v takih primerih ni vredno izgubljati besed, ker so pritožbe brez oprijemljivega, še manj pa brez pozitivnega u?inka. Le redki u?itelji razrednega pouka premorejo toliko samokritike, da pou?evanje glasbene vzgoje prepustijo profesorju glasbe, ki pou?uje na šoli. Preve?krat se zgodi, da zaradi doseganja dolo?ene kvote pedagoških ur razredni u?itelj pa? pou?uje tudi glasbeno vzgojo, ?eprav bi bilo glede na njegove sposobnosti in v dobro u?encev bolje, da tega ne bi po?el. Na nekaterih šolah se znajo u?itelji med seboj odli?no uskladiti v cilju nudenja kvalitetnega glasbenega pouka. V veliko veselje mi je spremljati delo nekaterih u?iteljev razrednega pouka, nekaterih vzgojiteljic predšolskih otrok in profesorjev glasbe, ki svoje pedagoško poslanstvo na podro?ju umetniških vsebin jemljejo sr?no in zavzeto.
V smeri, ki je zastavljena sedaj, bodo takšni glasbeno kompetentni in zavzeti pedagoški delavci zgolj sre?en slu?aj, ki se bo našim otrokom morda kdaj pripetil tekom šolanja v javni šoli. Kdo razen staršev samih bo torej naše otroke v prihodnje glasbeno korektno nau?il zapeti Zdravljico, našo himno, enega od simbolov slovenskega naroda? Bodo?i vzgojitelji v vrtcih po novem niso ve? dolžni imeti glasbenega posluha. U?itelji razrednega pouka že dlje ?asa tudi ne. Se pravi, naj u?enci po?akajo do približno dvanajstega leta, ko jih bo pri pouku glasbene vzgoje v 6. razredu osnovne šole prevzel profesor glasbe in skušal nadoknaditi zamujeno. Je to omejevanje do dostopa naše kulturne dediš?ine zgolj slu?ajno ali se za tem skriva skrbno na?rtovana strategija razkrajanja naše slovenske kulture in s tem naše slovenske identitete? Razmisleka vreden je na?in, ki se ga poslužuje nek slovenski zasebni vrtec. Za izvajanje kvalitetne glasbene dejavnosti v vrtcu sodeluje z neko zasebno glasbeno šolo, za primerno ceno seveda. Ceno pla?ajo starši, seveda. Je mogo?e to za?rtani cilj, h kateremu vodijo spremembe v visokem šolstvu? Peš?ica visoko kvalitetnega in glasbeno kompetentnega pedagoškega kadra v zasebnem sektorju naj pou?uje peš?ico otrok, kateri starši jim to lahko finan?no omogo?ijo. Hvala lepa.
DR. BOŽIDAR FLAJŠMAN: Hvala. Jaz bi vseeno še enkrat prosil. Bodimo recimo tudi ekološki pa se skušajmo držati teh pet minut. Gospa Marija Pepelnak Arneri? je prijavljena. Potem je pa prijavljena Brina Jež in Barbara Prin?i?.
MARIJA PEPELNAK ARNERI?: K temu prispevku me je spodbudil dr. Muhovi?. Rada bi le povedala, da nekateri razvojniki pa le pomislimo na potenciale glasbe in smo prepoznali glasbeno vzgojo kot prostor in priložnost, kljub temu, da je zelo malo ur, da u?enci lahko sprejmejo kot vrednoto nekaj nematerialnega, doseganje zadovoljitve nekaterih potreb brez trošenja materialnih dobrin in so ustvarili model glasbene ustvarjalnosti, zlasti sicer za prepre?evanje nasilnega vedenja, ki pa nudi zlasti u?enje socialnih kompetenc, poslušanja, komuniciranja, ustreznega reševanja konfliktov, izražanja ?ustev na sprejemljiv na?in, spodbujanja ustvarjalnosti in seveda dostop do umetniškega ustvarjanja. Preko tega u?enja strpnosti, sprejemanja druga?nosti, zlasti pa nova spoznanja o samem sebi, ki omogo?ajo, da bi se lahko mladostniki v smislu vedenja, ki zagotavlja trajnostni razvoj, vedno odlo?ali prav. Hvala lepa.
DR. BOŽIDAR FLAJŠMAN: Hvala. Gospa Brina Jež, potem Barbara Prin?i? in Kristina Rožman.
BRINA JEŽ: Dober dan. Naj najprej vse lepo pozdravim. Jaz sem Brina Jež Brezavš?ek, ena izmed prvih glasbenih ustvarjalk kot skladateljica in tudi pedagoginja na Pedagoški fakulteti, kjer se ukvarjal tudi z vsemi temi problematikami, ki smo jih danes slišali. Danes bi nekako izhajala bolj s stališ?a skladateljice in bi rada opozorila na nekakšno precejšnjo dihotomijo, ki se vedno bolj zarezuje v to podobo nekega ustvarjalca umetnika. Namre?, v svojem ustvarjalnem procesu umetnik si nekako zgradi nek poseben svet, ki je verjetno sestavljen iz neke tanjše paj?evine, kot pa so te strukture, ki se ti?ejo bodisi politike, bodisi torej delovanja na taki pedagoški inštituciji, kot je Pedagoška fakulteta.
Preden o tem nekoliko jamram, pa tega ne vzemite tako, bi pa želela samo izpostaviti eno zadevo, in sicer to, da kot vidimo, so pravzaprav ustvarjali, bolj se spoznam na skladatelje, skladateljice, pravzaprav zelo intenzivno posegli tako na podro?je vzgoje in izobraževanja kot tudi na podro?je splošnega socialnega življenja družbenega in so nekje ene zadeve reševali. Zakaj? Umetnik, ?e resni?no si zgradi svojo osebnost, je nekako tudi globoko eti?en in moralen. Ni vedno tako. Ampak, nekje živi v tej idealni predstavi, da takšen je. Iz te svoje predstave si tudi želi delovati tako na vzgojne procese kot v politiki in družbi. Samo, do ?esa prihajamo. Prihajamo do te dihotomije, ki sem jo izpostavila na za?etku. Družba, vedno bolj, kot se razvija, razvija vedno ve? struktur in vedno ve? ljudi, ki izgubljajo stik s to primarno življenjsko silo, ki jo pravzaprav umetnik skozi svoje življenje in delo raziskuje. Umetnik, ?e želi potem posegati v te procese, naleti na nekakšen zid teh struktur, ki jih mnogo težje premaguje, obi?ajno kot nekdo, ki je vzgajan v teh strukturah in te strukture dalje pelje. Mi smo se znašli v eni veliki krizi, ko ne vemo, kaj in kako. Strah nas je. Videli smo Japonsko, videli smo Ameriko. Skratka, svet se nam nekje pod rokami sesipa. In kaj se dogaja? Mi se sedaj združujemo. Ho?emo vse mo?i zbrati skupaj. In kot umetnik, ki je nekje na neki poziciji, najlepše je za umetnika, tudi on sprejema to vlogo in tudi drugi ga tako obravnavajo, da se ga omenja kot skladatelja, kot slikarja v u?nem na?rtu in se potem pogleda, kaj je on ustvaril in kakšne stile, kakšne na?ine je potem razvil v svojem umetniškem delu. Ne mara se pa umetnika videti kot nekoga, ki bi posegel v družbeno prakso, ki bi dal te rešitve. Kot smo videli, so pa te rešitve umetnika, ki ima stik in ima razumevanje in obenem je tudi mo?no vezan na svoj ?ustveni svet. Za umetnost je zna?ilno, ?e umetnik ho?e biti dober, ne more razvijati samo ?ustvenega sveta, ampak gre to v tesni povezavi z intelektualnim razvojem. Ni dobrega umetnika, ki ni zelo visoko tudi na intelektualni stopnji.
Umetnik ima neke rešitve, ki so verjetno eksistencialnega pomena. Za rešitev te situacije, v kateri smo se znašli. Samo, ker je vedno postavljen na piedestal v knjigi, kjer se ga omenja kot neko abstrakcijo, nima te mo?i, da bi dejansko posegal v reševanje tega sveta, tega vzgojnega procesa, te bodo?nosti naših otrok. Naj samo omenim, da v glasbi imamo recimo dva skladatelja, ki sta najbolj za?rtala te vzgojne procese. To je Kodej, ki je uspel res ve?ino otrok nau?iti glasbenega branja, not in uživanja v glasbi in je bil to nek stranski produkt njegovega delovanja skladateljskega. Druga osebnost je Karl Orf, ki si je izmislil ta orfoinštrumentarij oz. ga prilagodil za šolske potrebe. Sedaj so milijarde ljudi, ki se ukvarjajo z Orfom, milijarde ljudi, ki se ukvarjajo s Kodejevo metodo teh zadev. Ravno tako je tudi na socialnem. Venezuelske smo imeli že v zgodovini. Vivaldija, ki je ustanovil to šolo za dekleta, ki niso imele nekje finan?ne osnove in bi se lahko morda poro?ile in kon?ale na cesti. Skratka, neka negotova usoda jih je ?akala. Jih je potegnil ven iz tega, jih izobrazil. Ravno tako so bile zmožne, kot fantje, visokega umetniškega nivoja, ki je ustrezal tudi tako sufisticiranemu na?inu Vivaldijeve kompozicije.
Te strukture se sedaj itak rušijo, te globlje strukture, in v bistvu te strukture se morajo približati tisti umetniški strukturi, ki je ve?na in fina. Potem bo lahko umetnik v bistvu tudi veliko prispeval k tej družbi, ker mislim, ?e se umetnika povabi, da bi nekaj naredil na nekem dolo?enem podro?ju, se bo vsak odzval. Zakaj? Ker si je zgradil ta visoko moralni eti?ni svet. ?e v resnici tako deluje, je to drugo vprašanje. Tukaj ga ne bomo obsojali, ?e ne zmore. Ampak, on v tem svetu živi in iz tega sveta ?rpa. On ima vedno tisto povezavo z resni?nim življenje, ker je to njegova osnovna okupacija, da to življenje preu?uje. Mislim, da bi morali nekoliko razmišljati o tem, da se nam ne zdi nek norec, ki ni takšen, kot smo mi, ker ni v teh strukturah, temve?, da se ga resni?no povabi. Morda bo pa nek del svoje dejavnosti posvetil tudi bodisi pedagoškim procesom bodisi drugim idejam v smislu politike in navsezadnje verjetno je ?as, da pride tudi do ve?jega združevanja, tudi znanosti in umetnosti. Ko pridemo zelo visoko, so stvari tako zelo podobne. Hvala lepa.
DR. BOŽIDAR FLAJŠMAN: Še pet je prijavljenih. Gospa Barbara Prin?i? in Kristina Rožman.
BARBARA PRIN?I?: Dober dan. Barbara Prin?i? je moje ime. Jaz sem prišla iz Društva oblikovalcev Slovenije, u?im pa tudi na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. In sicer sem industrijska oblikovalka in se za razliko od predhodnikov vra?am v to materialno plat. Namre?, oblikovanje je, danes smo že ugotovili, da so v trajnostnem razvoju ene discipline malo bolj slabo zastopanje, oblikovanje je v tujini v trajnostnem razvoju mo?no zastopano, saj … (nerazlo?no) sustainable design knjig in literature ogromno. V Sloveniji je situacija žal malo druga?na zaradi tega, ker je razvoj izdelkov zelo šibek. Mi pa delamo prav na tem, razvijamo izdelke. V našem okolju je oblikovanje šibko zastopano zaradi tega, ker je razvoj šibek in smatramo prvi?, da je to hiba slovenske gospodarske situacije v tem trenutku. Drugo, kar je, je pa oblikovanje v mo?ni korelaciji s trajnostnim razvojem, zaradi tega, ker pravzaprav ustvarjamo materialno kulturo, ustvarjamo izdelke, ki ?rpajo surovine, ki so proizvedeni, se pravi, obremenjujejo okolje, ki v fazi distribucije obremenjujejo okolje, v fazi potrošnje in potem na koncu pravzaprav vsak izdelek postane odpadek, zato prevzemamo odgovornost tudi nase.
Ampak, problem, ki ga opažamo, je, da je o oblikovanju zelo malo govora skozi celotno izobraževalno obdobje. Govori se o oblikovanju izdelkov v vrtcu pa mogo?e še prvi, drugi razred osnovne šole, potem se pa to po?asi neha. Zaradi tega je Zbornica za arhitekturo in prostor pred letom dni, še malo ve?, za?ela s projektom arhitektura, oblikovanje in otroci in mi sedaj izvajamo, jaz osebno, s študentkami tudi delavnice po osnovnih šolah in lahko vam povem, da se dogaja to?no to, kar si želimo. Na nižji stopnji gre za izbruh inovativnosti, ne samo kreativnosti, tudi inovativnosti skozi oblikovanje izdelkov in to je nekaj, kar se ?ez 20 let, danes, ko opažamo, pripisuje pomanjkanju slovenske nacije, se pravi pomanjkanje inovativnosti, s tem, da bi poudarila, da je inovativnost, inovacija bistvo oblikovanja in ne samo tehnološka inovacija, tudi tista mehka inovacija, kjer smo sploh šibki. Zaradi tega je naša teza oz. se oblikovalska stroka zavzema, da bi se predmet v osnovnih šolah spremenil v likovno vzgojo in oblikovanje, zato, ker se je tudi šola preimenovala v šolo za likovno umetnost in oblikovanje.
Gre pa za to, da bi na nižjih stopnjah vplivali in izobraževali na podro?ju inovativnosti in kreativnosti, na višjih stopnjah bi se pa to znanje lahko povezovalo s trajnostnim razvojem o vedenju, kaj so izdelki, kako nastajajo izdelki, kako vplivajo na potrošnjo, kako izbirati in selekcionirati izdelke, kaj je pomen blagovnih znamk. Namre?, ker naš izobraževalni sistem, in to so tudi kritike, ki jim zadnje ?ase lahko sledimo v medijih, je pravzaprav veliko u?enja za znanje, mogo?e pa premalo u?enja za življenje. Iz tega ven je naša želja, da vplivamo in apeliramo na tiste, ki sodelujete pri beli knjigi, da razmišljate tudi, kako vklopiti to v proces v belo knjigo. Namre?, že zadnjih deset let je v poslovnem svetu zelo znan ta design thinking aproach. In verjetno ne zaman. Hvala lepa.
DR. BOŽIDAR FLAJŠMAN: Hvala. Oblikovanje je eden izmed velikih problemov. Ameriški teoretik oblikovanja Victor Margulin je veliko o tem pisal. Eno njegovih osnovnih sporo?il je, da oblikovanje v prihodnjih letih ne more biti dominantno usmerjeno za oblikovanje za potrošniško družbo, ampak za vse kaj drugega in ima zelo tehtne ?lanke, veliko knjig je že izdal. Zdi se mi, da sama tema oblikovanja bi si zaslužila tudi še ekstra posvet. Hvala.
Naslednja je Kristina Rožman.
KRISTINA ROŽMAN: Živjo. Jaz sem študentka likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti. Porajalo se mi je par vprašanj in imam neko osebno stališ?e, katerega bi rada tukaj delila. Kar se ti?e samega sistema, je meni osnovna šola, srednje šolstvo omogo?alo, predvsem v osnovni šoli, da sem se samopotrjevala. Predvsem mi je bila to glasba, likovna umetnost in pa športna vzgoja. ?e me spomin ne vara, je bilo tega po dve uri, razen športne vzgoje je bilo tri ure. Tukaj vidim, da sem ogromno od tega osebnostno pridobila, osebnostno rasla in se sprašujem, zakaj bi se sedaj to, kar je meni šolski sistem dobrega nudil, poleg tudi ostalih stvari, zakaj bi se to za?elo sedaj zmanjševati, likvidirati, kakorkoli.
Zanima me tudi, kdo so pravzaprav ljudje, ki pišejo belo knjigo in zakaj se o tem ve? ne ve, zakaj nismo o tem ve? obveš?eni, tudi naši strokovni delavci, kateri bi bili po mojem mnenju kompetentni za soustvarjanje te bele knjige. To je to.
Kaj bomo pravzaprav generacijam naprej mi ponudili? Ali jim bodo ponudili ve? stisk, negotovosti, zmedenosti, zaradi tega, ker se ne bodo mogli najti v kakšnih predmetih, pa bodo nasilno bili prisiljeni zgolj ene predmete .. (nerazlo?no) in se truditi in vztrajati, se u?iti enormne koli?ine ur, da bodo dosegli tisto majhno vrednost, ki jo bodo drugi z lahkoto dosegli? Hvala.
DR. BOŽIDAR FLAJŠMAN: Hvala. Mogo?e bomo kakšen odgovor dobili na ta vprašanja, ker vidim, da se je tudi prijavil gospod Marjan Prevodnik iz Zavoda za šolstvo, ampak je bolj na koncu. Sedaj je gospa Katja Valen?ak. Vidim pa, da se je tudi pridružil mag. Sašo Rukola, ki je pred kratkim izdal knjigo Poziv k odgovornosti, ki govori ravno o problematiki oblikovanja in družbene odgovornosti. Mogo?e bo tudi on kaj spregovoril.
KATJA VALEN?AK: Lep pozdrav vsem skupaj. Tukaj sem v imenu predstavnice vrtca Kozje oz. osnovne šole, hkrati pa raziskujem, ker pišem tudi doktorsko dizertacijo Sodobniki slovenskega personalizma. Mi je sicer žal, ker dr. Kalana, ki je somentor, ni ve? med nami, prof. Tothova pa je želela prisostvovati tem predavanju, pa je na žalost niso uvrstili. Bom kratka.
Ko sem se prijavila na ta posvet, sem poslala Manci Koširjevi eno prezentacijo Trstenjakovih vrednot, vrlin in vse, kar je že on raziskoval. Sicer je petnajstletnica njegove smrti, ampak, verjemite mi, vse, kar ste tukaj govorili, je tudi on že v svojih knjigah napisal. Zato sem prav vesela, da skupaj z medpredmetnim povezovanjem in vsem, kar smo danes tukaj slišali, lahko uspemo in tudi nekoliko dobro umestimo, zastavimo belo knjigo, takšno, kakršna bo. Samo ne pozabite na ?loveka, na njegov odnos do narave. Kajti, vse, kar bomo naredili, bomo naredili z zgledom. Zgled pa je temeljna odlika dobrega, sr?nega vzgojitelja, ki vodi otroka skozi življenje. Za zgled jemljite vse, kar ste tukaj slišali in pa kar še boste. Upajmo, da nas bodo slišali tudi na Ministrstvu za šolstvo in šport in da bodo umestili vse te vsebine, ki so že v kurikulu v vrtcu in nekoliko tudi v u?nih ciljih, na?rtih za u?itelje, vse od vrtca pa do univerze.
Potrebujemo pa resni?no, tukaj vas podpiram dr. Plut, dokvalifikacije za u?itelje, ker so bosi na tem podro?ju. Potrebujemo tudi dober odnos, tako, kot ste omenili dr. Štrukelj, vzgojitelj, starši, otrok, in pa, tako, kot je dr. Kalan rekel, potrebujemo dobro zastavljene tudi te predmete s strani filozofije. Toliko z moje strani. Hvala vam.
DR. BOŽIDAR FLAJŠMAN: Hvala. Sedaj pa gospa Petra Puhar Kejžar, Atelje Puhart iz Kranja, potem pa Bogomir Novak iz Pedagoškega inštituta.
PETRA PUHAR KEJŽAR: Dober dan. Lep pozdrav. Prihajam iz enega manjšega družinskega podjetja, ateljeja, ki smo ga posvetili izvenšolskemu likovnemu izobraževanju. Toliko o tem, zakaj sem danes tukaj. Jaz sem po?aš?ena, da sem v tem visokem hramu slovenske politike in sem vesela te pobude, ki je o?itno prišla od zgoraj, da tako re?em. Upam pa, da ne bomo pri tem tudi ostali. Res me zanima, kaj pravzaprav bo sledilo temu posvetu. Kot sem dojela iz vseh teh razprav danes, se mi zdi, da smo tukaj zbrani samo podobno misle?i. Najbrž upam, da ne gre samo za to, da ustvarjamo eno sinergijo, da s tem pove?ujemo energijo, ki jo imamo in to svojo filozofijo, da je ne bomo odnesli nazaj domov pa sami širili, tako kot smo prej slišali, da ta naš sistem sloni preve? samo na neki samoiniciativi dolo?enih posameznikov, ampak da je ta poziv k temu posvetu namenjen ?emu širšemu, globljemu in dolgotrajnemu.
Jaz bi par stvari kriti?nih povedala. Je pa premalo ?asa, da bi samo cvetke sadili. Iz mojih izkušenj v teh letih, odkar se s to likovno dejavnostjo ukvarjamo, moja opažanja so naslednja. Da smo v odnosu do izobraževanja tipi?no slovenski, da smo ozki, da smo neambiciozni ali pa, kot smo slišali danes, nedrzni. To se mi zdi sploh zelo tipi?na lastnost Slovenceljnev, bi rekla Makarovi?eva, da smo nepronicljivi. Se pravi, da imamo zelo slabo razvito empacijo. Da smo nekomunikativni, da smo nezmožni artikulirati tisto, kar želimo, da smo brezciljni v tem smislu, da ne vemo, kaj je poanta tega izobraževanja. Skratka, dejansko smo narod samomorilcev, da re?em tako ?rno, kot kontrast beli knjigi. Sedaj bi to še malo pojasnila. Mislim, da je treba kon?no res že presko?iti. Dajmo že ratati ambiciozni in drzni in presko?imo od tiste zastarele filozofije, kakršno je na primer Karl Marx napisal: o, kakšno sre?o imajo nekateri, ki imajo tako sre?o, da se ukvarjajo, da lahko živijo od svojih prosto?asnih dejavnosti. To je ta filozofija, ki je še vedno prisotna na vseh podro?jih. Dajmo že za boga presko?iti na to filozofijo, ki jo je zapisal veliki kipar August Roden (?), da se je treba truditi, da bi ?lovek s to svojo tipi?no lastnostjo, z ustvarjalnostjo, da bi vsak ?lovek konec koncev enkrat opravljal neko delo, pri katerem bi razvijal svojo ustvarjalnost in bi ga to osre?evalo. Vsi ti predmeti, pri katerih u?imo, vsi ti umetniški predmeti imajo bistveno vlogo pri tem.
Naj še par besed re?em o tem, kaj sem mislila s to besedo ozki. Na sam predmet, se mi zdi, gledamo zelo ozko. Jaz imam namre? veliko izkušenj tudi z drugimi u?itelji, sodelujem z osnovnimi šolami, sodelujem s kulturnimi dnevi in tako dalje, tako da ne govorim samo o vtisih iz mojega ateljeja. Pri teh predmetih smo tako ozki, da v glavnem se zreducira na to, da u?imo neke spretnosti, neke tehnike, pa kakšen je sistem barv in tako naprej, da ne naštevamo naprej, saj vsi vemo, za kaj gre. Namesto, da bi komunicirali, da gre za kulturen predmet, da gre za vse to, kar smo danes slišali, da gre za humanizem, da gre za t.i. estetsko inteligenco, kot jo imenuje zame eden najboljših filozofov s tega podro?ja Piero Feruci iz Italije. Gre za estetsko inteligenco. Se pravi, gre za kulturo do sebe, do drugih, gre za humanizem, gre za to, kaj nas pravzaprav osre?uje. Osre?uje nas to, da celo življenje iš?eš lepe stvari. To se mi zdi ena bistvena ?loveška lastnost. To je tista lastnost, ki nas razlikuje od drugih živih bitij. Osnovno poslanstvo tega so prav ti umetniški predmeti, predmeti, ki u?ijo likovno, glasbeno oblikovanje in tako dalje.
Druga ozkost se mi zdi pa pri vseh predmetih. Jaz trdim, da se da pri vseh predmetih podajati te stvari, o katerih sem sedaj govorila. Na primer, matematika. Jaz sama sem jo doživela pa mnogo mojih prijateljev, ko se pogovarjamo, smo jo doživeli kot en bau bau, kot en nadpredmet, ki nikogar ni osre?eval, razen mogo?e 3 % u?encev. Jaz pa trdim, da se tudi matematiko in vse druge predmete da nau?iti na podoben na?in, kot se recimo v idealnih razmerah u?i likovna vzgoja. Matematika je lahko zabavna, lahko je igriva, razvija ustvarjalnost, razvija veselje in koristi na vseh podro?jih. Ampak, profesorji, moram re?i, da tega ne znajo tako prikazati.
Potem je pa še tretja poanta ozkosti. Je pa v tem, da gledamo na to, to smo tudi danes že slišali, kot da gre za neko elito. Se pravi, 5 % ljudi je težkih genialcev, ampak mislim, da zanje je dobro poskrbljeno, smo slišali tudi danes primere. Razmere še nikoli v zgodovini niso bile tako dobre za študij in zato, da nek genialec najde mesto na tem svetu. Problem je celotna populacija. In za celotno populacijo imamo v smislu kulture, ki je rešitev za trajnostni razvoj, v osnovnem šolstvu in v srednjem šolstvu katastrofalne pogoje. To je tisto, kar sem hotela povedati. Hvala lepa.
DR. BOŽIDAR FLAJŠMAN: Hvala. Sedaj imamo še tri prijavljene. Prvi je Bogomir Novak iz Pedagoškega inštituta. Potem je gospa Beatriz Tomši? ?erkez iz Pedagoške fakultete in Marjan Prevodnik iz Zavoda za šolstvo.
BOGOMIR NOVAK: Dober dan. Kljub temu, da smo že prenasi?eni z informacijami, sem vseeno želel nekaj specifi?nega povedati, kar morda še ni bilo. … (nerazlo?no) vse to, kar je moja predgovornica povedala. Strinjam se z ve?ino teh stališ?, ki so bila izražena. Poudaril bi pa, da bodo prišle misli bolj do izraza. Zakaj se je v Sloveniji tako samoumevno uveljavil izraz trajnostni razvoj, ki je po mojem ob?utku preve? nevtralen? Sprejel bi od dr. Pluta sonavarni vzdržen razvoj. Ta vzdržnost me navaja nazaj na anti?no etiko, kjer so lepo govorili o tem, kako se vrlina izraža v svobodnem življenju, ne pa takole, kot pri nas manipuliramo in korumpiramo te uboge vrednote, ki niso niti sled tistih prvotnih vrlin, ker te so bile vsaj usklajene s ?lovekovo naravo in z naravo izven nas, kar je star pedagoški ideal, k ?emur naj bi se vrnila tudi šola. O tem je bilo danes že nekaj govora, o konceptu šole, kako se te trije predmeti, likovna, glasbena vzgoja in tudi filozofija, vklapljajo v vse to glede na to integrativnost in uravnoteženost. Gre za to, kot ste že pred menoj poudarili, da se te trije sklopi predmetov malo uravnotežijo. Ne privilegirati enkrat naravoslovje, potem družboslovje. Sedaj imamo deficit tehnologov recimo. To je zelo težko narediti, dosti težje, kot re?i. Zato pri?akujem bodo?i pogovor o tem, kako se na vseh predmetnih ravneh ta vzdržni razvoj manifestira. Ne samo na treh inteligencah, kot so likovna, glasbena in verbalna, ki jo filozofi zelo poudarjamo. Tudi jaz sem to v osnovni orientaciji.
Podprl bi, ?eprav malo za šalo, malo zares, ampak ideja glede na to, da se že ves ?as gibljemo na robu pameti v Sloveniji in kot je moja predgovornica govorila o tem, kakšne lastnosti .. (nerazlo?no) ozkosr?ne, nam vse pripadajo zaradi tega. Ali ne bi tudi mi ustanovili ministrstvo za kooperacijo med inteligentnostmi. Ne samo med tremi, ampak med vsemi. Deficit je v mišljenju. Kdo razvija sistemsko mišljenje? Mi smo razparcelirani strokovnjaki, vsak zase nekaj trobi. Levica ve, kaj trdi desnica, slišnost je zelo slaba v medijih, kar se vidi pri akceptiranju mnenj. Malokdo se navezuje na prejšnjega in ga dograjuje, zato mislim, da bi recimo za šalo rabili nek organ, ki bi skrbel za konsenz, za medsebojno razumevanje in sporazumevanje. Tu potrošimo najve? denarja. To nas bo drago stalo. Zato bi podprl to idejo, ?e ne ministrstvo, pa nek organ. Bomo še govorili o trajnostnem razvoju glede na to, da smo že.
Še to sem hotel opozoriti, da ta tema ni tako modna muha, ko nam voda v grlo te?e. Te?i nam je za?ela že v 70-ih letih, ko je diagnosticiral rimski klub in je govoril o rasti ni?. Danes se neoliberali ustrašijo te besede. Raje prilagodijo trajnostni razvoj kot permanentno gospodarstvo. Recimo, ta evropska strategija za 10 let, tudi inovativno gospodarstvo poudarja. Ni? od tega, kar mi sedaj razpravljamo. Nobenih takšnih vrednot nima. Mislim, da tudi vsi evropskih strokovnjaki niso ubrani na isto temo, kar bi bilo pa v bodo?e priporo?ljivo. Hvala lepa.
DR. BOŽIDAR FLAJŠMAN: Gospa Beatriz Tomši?, nato Marjan Prevodnik in še Tadeja Zgaga.
BEATRIZ TOMŠI?: Lepa hvala in lep pozdrav vsem. Jaz moram re?i, da danes sem se spominjala mojih zgodb, ko sem prišla v Sloveniji 20 let nazaj iz Latinske Amerike, ko me je bilo sram takšnih poskusov, kot jih je danes dr. Muhovi? predstavil. Spominjam se, kako fino v Sloveniji delajo scenografije s pravimi vrati. Mi smo jih delali iz stiroporja. Moram re?i, da kljub vsemu pa konec koncev, ker sem tukaj, me razveseli dejstvo, kar je tudi kolegica povedala, razmerja niso nikoli tako dobra, kot so danes, ker nimamo ve? sredstev. To bo nekaj, kar bo terjalo, da se bomo vsepovsod za?eli obnašati druga?e.
Kar se ti?e trajnostnega razvoja, pa bi vam tudi nekako prenesla sliko iz drugega dela sveta. V drugem delu sveta, v tistem manj razvitem, ne govorijo o trajnostnem razvoju na enak na?in, kot govorimo tukaj. Oni pravijo: no, to je strategija tistih, ki so itak že razviti in oni pa seveda sedaj nam govorijo, da se moramo ukvarjati s trajnostnim razvojem. Mi nimamo druge možnosti. Mi se moramo še razvijati in do tega še nismo prišli. Se mi zdi, kar se tukaj imponira, je mogo?e ne toliko to, da gledamo zelo razparcelirano, ampak da bi bilo enkrat treba za?eti v tej božji Sloveniji gledati stvari malo bolj globalno, ampak globalno iz nekih resni?nih stališ?. Kljub temu, da se sama ukvarjam z likovno vzgojo, bi rekla, da se mi zdi, da tisto, kar nam manjka in tisto, kar smo tudi tukaj imeli, je bilo veliko razparceliranja in govorimo, ali je likovna vzgoja, ali je oblikovanje. Govorimo o tem, ali visoka umetnost je ljudska umetnost. Mene te stvari še vedno nekako šokirajo. Ali obstajajo, ?e pogledamo naše u?ne na?rte in kurikulume, obstaja zahod ali obstaja vzhod? Kaj pa to pomeni? Ali je recimo, tako kot je v u?nih na?rtih za srednjo šolo, za izobrazbo dijaka, ki enkrat v življenju sliši nekaj o likovni umetnosti, na primer pomembno, da se ukvarja samo z zahodom in samo s krš?anstvom? To je, kar imamo danes. Tak je naš kurikulum danes in to je to, kar se razvija v šolah. Jaz pa pogrešam, da ne govorimo o ustvarjalnosti na splošno. Eno statistiko vam bom povedala, ki je mene izredno šokirala kot pedagoga. Nekje sem zasledila, da 70 % delovnih mest otrok, ki so sedaj v vrtcu, še ne obstajajo. Torej, pomeni, da mi pripravljamo naše otroke za nekaj, za kar sploh se nam ne svita, kaj pomeni. V tem smislu se mi zdi, recimo, ?e bi hoteli nekaj dobrega, bi morali iskati na podro?ju ustvarjalnosti, kar pomeni razli?ne procese (analize, sinteze, kriti?nost). Dejavnost je tako pomembna pri matematiki, kot pri likovni vzgoji, ki je tako povezuje likovno, glasbeno, matematiko. Se pravi, potrebno je nekako narediti en preskok v videnju sveta in da ta preskok dejansko pride v kurikul, ne samo v osnovni šoli, ampak tudi do našega visokega šolstva, ne ?ez 20 let. To bomo morali narediti danes, ker druga?e izgubljamo preve? ?asa. Hvala lepa.
DR. BOŽIDAR FLAJŠMAN: Hvala. Mislim, da je tisto znano geslo misli globalno, deluj lokalno še vedno zelo aktualno glede na povedano. Gospod Marjan Prevodnik, Zavod za šolstvo, in potem Tadeja Zgaga, Društvo živo modro.
MARJAN PREVODNIK: Spoštovani, dober dan tudi v mojem imenu. Pravijo sicer, da so predstavnice nežnejšega spola vedno za romane, moški pa za kratke zgodbe. Jaz se bom seveda skušati držati tega na?ela, pregovora ali reka, kakorkoli že je. Rad bi predstavil kot odmev na to, kar se je dalo imenitnega slišati danes v treh to?kah. Prva to?ka je v bistvu informacija. Druga je klic v sili. Tretja je pa pobuda.
Prva to?ka. Tema, kot je današnja, ki je izpisana na zaslonu zadaj, je bila lansko leto osrednja tema mednarodnega kongresa likovno-umetnostnih pedagogov na Finskem. Od tam obstaja vrsta referatov. Knjiga povzetkov. Množica ljudi iz celega sveta, ne samo iz Evrope, je že o tem razmišljala in tudi zapisala. Toplo priporo?am.
Drugi?. Klic v sili. Vsaj štirikrat ali petkrat se je dalo iz besed prejšnjih razpravljavcev ?utiti to, da je izobraževanje tisto klju?no, ?eprav vsega ne da. Da je potem še družina, življenje, aktualna scena in tako dalje. Ampak jaz bi o izobraževanju nekaj povedal, in sicer bolj o vlogi likovnosti v srednjem šolstvu, kajti za glasbo in likovno vzgojo je sorazmerno solidno poskrbljeno na nivoju osnovne šole, ?eprav tudi tukaj so še manjki v številu ur. Za srednje šole imamo pa problem. Leta 1996 smo imeli v Cankarjevem domu vsedržavni posvet o vlogi likovnosti v srednji šoli, da bi jo vklju?ili in tako dalje. Potem so postopki stekli in danes je tako, da imajo vsi dijaki v starosti 15 let v Sloveniji od 35 do 70 ur likovne umetnosti. Bom rekel še bolj precizno. Likovnega snovanja, neposrednega dela z materialom. Drugo so potem, imeniten produkt, tudi reforme predprejšnje likovne gimnazije likovne smeri, ki pa? morajo biti kot nek dodaten kakovostni segment. To, kar bi rad poudaril, je pa to, da, pa? mi je dovoljeno re?i tudi za glasbo, za splošne gimnazijce in pa za ve?ino dijakov iz srednjih poklicnih in pa strokovnih šol ni možnosti, da bi imeli umetnostno udejstvovanje v teh dveh disciplinah, kaj šele drugi, ?e bi tako rekel. Naslavljam ta klic v sili kar na gospoda predsedujo?ega, ?e je kakšna možnost, da bi tudi v parlamentu kot v najvišjem organu naše države, sprožili debato v tej smeri. Namre?, da se za srednješolce vendarle iz vseh možnih oprijemališ? pri?ne neka razprava, kako priti do tega, da bi imeli umetnostno vzgojo. Jaz sicer lahko poudarim ve? za likovno. Kajti, danes je tako, da splošni gimnazijci nimajo možnosti, da bi zaklju?ili oz. dokazali neko zrelost še z likovno umetnostjo ali pa z glasbo. Ne gre. Imajo bolj dijaki posebnih umetniških šol. Tukaj bi kazalo te vrzeli zapolniti. Sedaj imamo vse argumente, vse, kar se da še dodatnega. V mojih rokah je ene 80 dag elaborata, ki je bil narejen pred desetimi leti v korist tega, da bi likovno umetnost predlagali tudi kot maturitetni predmet. Žal takrat v državi ni bilo sogovornikov. Mi imamo pa tukaj ?rno na belem ali belo na ?rnem, ?e radi tako beremo, skoraj tretjina ?lanic takratne univerze je takrat podprla, pisno tukaj notri, deset šol, deset posameznikov in podprto z mednarodnimi u?nimi na?rt. Torej, za vse to možnosti so. Tega pa dejansko danes nimamo udejanjeno. Tukaj bom kar zaklju?il, ker bi lahko govorili še in še.
Dodal bi samo še tretjo to?ko kot pobudo. Tema trajnostni razvoj v umetnosti ali bolj specifi?no v naših treh predmetih, o katerih smo danes govorili, se da zelo elegantno predlagati preko strokovnih združenj kot kros kurikularne vsebine. To so vsebine, o katerih morajo razpravljati, pou?evati in delovati pri vseh predmetih, vsebinah in dejavnostih od vrtca pa tja do srednje šole. Toliko namre? znaša moj domet. Hvala lepa.
DR. BOŽIDAR FLAJŠMAN: Hvala za te misli. Jaz bi mogo?e samo en kratek komentar dal. Vsaj moja izkušnja je taka, da strokovni argumenti so ponavadi premalo. Potrebna je tudi neka podpora javnosti. Tukaj, mislim, danes nismo govorili, ampak vloga medijev je tukaj izjemna. Žal se mi danes soo?amo z mediji, ki v glavnem ali ignorirajo ali pa senzacionalisti?no ali zavajujo?e poro?ajo o stvareh, tudi o stanju okolja in tako dalje. To me malo skrbi, ampak treba se je boriti.
Sedaj pa imamo še Tadejo Zgaga, Društvo živo modro, in Igor Pucer, Osnovna šola Antona Ukmarja Koper.
TADEJA ZGAGA: Lepo pozdravljeni. V bistvu sem profesorica umetnostne zgodovine. Maj?keno nostalgi?ne misli na temo kreativnosti, kajti zaradi ukinjanja nekaterih šolskih programov pa tudi manjšanja ur v kurikulumu, sem ostala brez službe pred leti že. Zato mi ne zamerite. Trema je prisotna že dolgo ?asa. Se opravi?ujem, nisem bila v taki poziciji.
Na pamet mi je padla parabola o talentih. Talenti so bili v?asih na srednjem vzhodu monetarna enota. Ena zgodba gre tako, da je o?e dal sinu oz. trem sinovom vsakemu po par talentov in ?ez nekaj ?asa jih je malo izprašal, kaj je s temi talenti kot monetarno enoto. Dva sta jih vnov?ila in iz tega potem jih oplemenitila. Tretji je bil pa maj?keno cagav in ga je prišparal in ni bil pohvaljen. Kot pa? moja izkušnja kaže, ta rapidni transfer podatkov v modernem kurikulumu ni v skladu z razvojem, se pravi kultuvacije pravzaprav talenta. Etos modernega pou?evanja ne opogumlja kakšnega razširjenega in poglobljenega razmerja v smislu u?itelj-u?enec. Nasprotno. Po mojih izkušnjah gre v smer neosebnega. To je eden od razlogov, zakaj mladi ne najdejo inspiracije v starejših in po eni strani še dobro, da imamo atlete in zabavno industrijo. Ne mislim resno. Ampak, skratka, s tem nekim malo mo?nejšim nabojem. Apatija je pa? grob za razvoj talenta. Vrline, se pravi sposobnosti mobilizira le premišljeno zastavljanje relevantnih, ustreznih vprašanj in izzivov mladim. Torej, tudi vrline brez ustreznih izzivov ne preživijo oz. nimajo nekega ustrezne platforme. Zaradi tega pomanjkanja rezultirajo tudi v zmanjšani motivaciji in udeležbi ter razpršeni pozornosti predvsem. Srce te kreativne modrosti, ?e se lahko tako izrazim, je v vsakem od nas. U?iteljeva naloga je, da ga osvobodi v njem samem najprej in potem tudi v u?encu in da zagotovi pogoje za negovanje le-teh.
Talent pa potrebuje predvsem mir in ?as za svoj razvoj. Kreativnost kot taka ne more in tudi ne zna nikoli biti tako merljiva v tem našem uveljavljenem to?kovanju ali pa tekmovalnem smislu. To ni šport.
S tem bi zaklju?ila, da v bistvu tudi globalno ekonomijo naše informacijske dobe, dobe znanja, v bistvu poganja ?loveška kreativnost. V tem smislu najdem povezavo med trajnostno t.i. naravnano družbo. Zaklju?ila bi pa misli s še hujšim terminom pravi?ne družbe, ki se mi zdi tista, zame je to tista, kjer ima kreativnost in talentiranost pa tudi hendikepiranost, to pustimo za drugi? mogo?e, možnost za participacijo, za nadgradnjo dolo?enih konkretnih sposobnosti, ki so v šolski kulturi lahko aktivirane ali pa ne. So lahko tudi zatrte. Kjer bi bilo to možno, se mi zdi tudi življenje bolj smiselno ali pa bogatejše. Hvala.
DR. BOŽIDAR FLAJŠMAN: Hvala. Še zadnji prijavljeni Igor Pucer, OŠ Antona Ukmarja Koper.
IGOR PUCER: Lepo pozdravljeni. Sem u?itelj na že omenjeni šoli, tako da skrajšam tole predstavljanje. Jaz bi izhajal pravzaprav v bistvu iz repliciranja prof. Prevodniku samo v eni stvari. Namre?, v osnovni šoli je dokaj dobro poskrbljeno za likovno vzgojo. Pravzaprav se lahko strinjam, ?e izhajam iz lastne prakse, mi ni? ne manjka. Ravnateljica ima kar precejšen posluh. Morda sem si tudi sam to izboril. Ra?unalniška tehnologija je maksimalna. Vse imam. Ampak neko?, že kar dolgo je tega, smo bili pa malce prikrajšani za nekaj ur pouka oz. za kakšno uro pouka in se mi zdi prava škoda, da smo pristali na to, da smo izgubili nekaj, kar smo že imeli. Mi smo to že imeli in ostali brez, danes pa tukaj ugotavljamo in mislim, da se vsi po malem strinjamo, da smo družba, ki je malce zašla v eno krizo. Pustimo samo tisto gospodarsko, ekonomsko, ne vem še kakšno. Ampak, mislim, da se nam nekaj vra?a kot bumerang, pravkar. Zašli smo tudi v duhovno krizo. Ta bi se pa dala prepre?evati prav s tem, da bi ne manjkalo tisto, kar smo neko? že imeli. Mislim, da so sedanje generacije na svoj na?in oropane tistega, kar bi naj ti predmeti dajali. Prej sem tudi slišal, ne vem, kje je že kaj, se s tem ne strinjam. Saj ne iš?emo talentov in ne u?imo, ne vzgajamo bodo?ih umetnikov. Kje pa. Dale? od tega. Saj smo lahko svobodni in mislim, da smo, kolikor znamo biti. Smo lahko tudi avtonomni in resni?no lahko vzgajamo oz. ?e se vrnem nazaj, ne iš?imo teh talentov, ampak nekje po tem, kar nam na?rt nalaga in po lastni vesti, lahko delamo.
Sedaj sem se malo zapletel. Izgubil sem tisto rde?o nit. Nisem hotel lista s seboj jemati, ker sem si mislim, da bom lažje tako. Vendarle smo lahko svobodni pri tem. Imeti pa moramo to možnost, da otroku damo, da se izkopljejo iz te duhovne krize, ker edino tako bomo premagali tudi tisto, ?e je treba ekološke krize in tako naprej. Najprej je problem duhovna kriza in tukaj mislim, da so te sodobne, novejše generacije malce okradene tega. Hvala lepa.
DR. BOŽIDAR FLAJŠMAN: Hvala tudi zadnjemu razpravljavcu. Mislim, da smo danes nekako iz?rpali tole zadevo. Bi mogo?e, glede na to, da je zadnji razpravljavec dejal, da gre za duhovno krizo. Vsekakor gre za duhovno krizo. To smo tudi na vabilu napisali, da okolje oz. narava sama po sebi ni problem. Problem je ?lovek in njegov odnos do narave. Opozoril bi samo še na to, da, kot je bilo že prej re?eno, da danes sicer o tem ni bilo govora. Tu je vloga medijev izjemno pomembna. Žal danes v današnjem svetu povzro?ajo z na?inom poro?anja in o tem, kaj se poro?a, se v glavnem povzro?a brezbrižnost. Vse, kar se dogaja, katastrofe, tudi ta zadnja Japonska, žalostna zgodba, ali karkoli drugega, jemljejo kot nekaj samoumevnega. Pa?, na to se ve? niti ne odzivamo, do onesnaženja okolja, na socialne krivice. Pa?, tako je.
Jaz upam, globoko upam, da smo danes s tem posvetom vsaj malo premaknili to zadevo. Danes smo slišali, da lahko filozofija, umetnost, likovna vzgoja, glasba pomembno prispeva k temu, da se bo, kot je dejal uvodni razpravljavec dr. Muhovi?, nek kvas se za?el dogajati in da se bo nekaj prispevalo k temu, da bo ta kvas za?el nastajati.
Mislim, da smo se vsi sodelujo?i danes trudili v tem smislu. Zato se vam želim zahvaliti za današnjo udeležbo in aktivno sodelovanje. Za konec pa samo še informacija, da je bil današnji posvet v celoti posnet s kamero in zvokom in bo od danes zve?er, so me obvestili, po 20. ali 22. uri že objavljen na spletnih straneh Državnega sveta, tako si bo lahko to vsakdo tudi ogledal in tudi na spletni strani skledar.tv.
Druga stvar. Kot je bilo re?eno, Državni svet bo izdal tudi zbornik teh prispevkov današnjih in upam dejansko, da bo to nekaj premaknilo. Rok za oddajo prispevkov je pa striktno 30. marec. Hvala vsem.
Posvet se kon?al ob 14.51 uri.
