Irena Trenc - Frelih: Zaš?ita avtorskih pravic ustvarjalcev na podro?ju leposlovja in humanistike

Prispevek s posveta Zaš?ita avtorskih pravic pisateljev, prevajalcev, lektorjev in drugih ustvarjalcev na podro?ju leposlovja in humanistike, 11. september 2008
Avtorica: Irena Trenc – Frelih, Društvo slovenskih književnih prevajalcev

Spoštovane, spoštovani,

Ste v zadnjem ?asu, še zlasti v bombasti?nih javnih predvolilnih debatah in obljubah zasledili skrb za kulturo? Ali kulturne ustvarjalce? Ali skrb za slovensko besedo, za bralno kulturo?

Niste. Parlamentarne stranke so – ene bolj, druge manj – v svoje predvolilne programe sicer uvrstile tudi poglavja o kulturi, a ?e jih pogledate malce bliže, boste opazili, da se obljube ponavljajo, kot da je sestavljavcem zmanjkalo navdiha – ali pa se jim ni zdelo pomembno poglobljeno predelati stanja v slovenski kulturi in predvideti izboljšave. Predvsem pa – o teh programih se nikomur ne zdi potrebno razpravljati v javnosti, slišati njene odzive, predloge, izvedljive na?rte, kar  žalostno kaže na splošni odnos do kulture, ki v marsikaterih o?eh velja za "zajedalko" že tako majhnih razpoložljivih finan?nih sredstev. Ta odnos pa odseva tudi iz neurejenosti ali neizvajanja regulativ in normativov.

Danes govorim kot predstavnica slovenskih književnih prevajalcev. Po zakonu o avtorskih pravicah je prevajalec avtor, edini lastnik materialnih in moralnih pravic svojega dela. Do tu vse lepo in prav. A ko vzamete v roke razli?ne pogodbe, ki jih prevajalcem izstavljajo slovenske založbe, vam postane jasno, da si marsikatera po svoje tolma?i avtorske pravice, oziroma jih poskuša zvito zaobiti in si zagotoviti ?im ve?ji delež pravic brez dolžnega, vloženemu delu in kakovosti primernega ter pravi?nega pla?ila. Društvo slovenskih književnih prevajalcev je v želji, da bi uredilo zadeve na tem podro?ju, že pred poldrugim letom pripravilo izhodiš?a za pogovore s slovenskimi založniki v obliki vzorca korektne založniške pogodbe. Ta temelji na vzor?nih pogodbah nekaterih držav EU, ki imajo te zadeve do potankosti dogovorjene in urejene. Priznati je treba, da so založniki pokazali pripravljenost na pogovore, a ti te?ejo tako po?asi, da kakih dokon?nih sklepov še ni nikjer videti. (Zavedamo se, da založniki niso vsi enako finan?no »mo?ni«, in zato prepuš?amo višino honorarjev in naklad medsebojnim pogajanjem ob pogoju, da se sklenjene pogodbe držijo dogovorjenih pravil in meril!)

Honorarji so seveda najbolj nevralgi?na to?ka. To, da se nenehno objektivno nižajo, vedo že vrabci na strehi. Neko? (v ?asih Kulturne skupnosti) je izhodiš?ni honorar po Samoupravnem sporazumu temeljil na dogovorjenem odstotku povpre?nega mese?nega osebnega dohodka – kar se mi še danes ne zdi slabo, predvsem pa omogo?a sistemati?no prilagajanje višanju drugih dohodkov ali rasti življenjskih stroškov.  Za izhodiš?e dogovarjanja z založniki smo predlagali tarifnik, ki  ga predpisuje Ministrstvo za kulturo za subvencionirana dela. Založnikom seveda ni vše?. Potrebnih bo še veliko dogovarjanj

Še hujše pa je, da ve?ina založnikov celo za subvencionirana dela prevajalcem ne izpla?a predpisanega honorarja, temve? nižjega (po delnih podatkih ankete, ki jo je letos poleti izpeljalo DSKP, je predpisani honorar za subvencionirano delo dobil le en prevajalec. Od svojih ?lanov smo izvedeli (žal avtorji ne želijo biti imenovani, ker se bojijo za delo), da so morali pri nekaj založbah podpisati fiktivno pogodbo za predpisani honorar, potem pa še ono drugo za »dejanski« honorar.

?e se zadeve kolikor toliko urejajo za prevajalce »zaposlene v kulturi« (vrata v to kategorijo pa so vedno bolj priprta), ostaja status samozaposlenih neurejen oziroma deluje po na?elu "znajdi se sam". Da o obdav?enosti honorarjev in znižanih priznanih materialnih stroških sploh ne govorimo.

Enako zaskrbljujo?a je kakovost izhajajo?ih knjig. Nekatere založbe v hlastanju za dobi?kom nižajo proizvodne stroške na ra?un kakovosti besedil: izlo?ajo lektorje in korektorje ter najemajo prevajalce brez izkušenj in potrebnega znanja (ker ti manj stanejo), posledica vsega tega pa so knjižni zmazki, ki smo jim vse pogosteje pri?a na našem knjižnem trgu. In ker gre najve?krat za lažjo literaturo, ki jo prebirajo v glavnem mladi (?e sploh še berejo), si lahko predstavljamo, kakšne jezikovne zglede dobivajo in kakšno je posledi?no njihovo znanje maternega jezika.

Dobili smo Agencijo za knjigo, v katero vsi gledamo z upanjem, da bo znala urediti razmere na knjižnem trgu. Pri?akujemo in predlagamo, da se nemudoma loti urejanja naslednjih pere?ih vprašanj:

• vzpostavi jasen in pravi?en sistem financiranja izdaje knjig,
• vzpostavi u?inkovit nadzor nad porabo namenskega denarja za izdajo knjig,
• vzpostavi poenoten izhodiš?ni sistem dolo?anja honorarjev, ki bo obvezujo? in sprejemljiv za vse založbe in vse ustvarjalce v procesu nastajanja knjige,
• vzpostavi nadzor nad spoštovanjem avtorskih pravic in sankcioniranje najbolj v nebo vpijo?ih kršitev pogodbenih obveznosti (preverja založniške pogodbe vseh avtorjev v procesu nastajanja knjige in njihovo izvajanje),
• skrbi za vklju?evanje in povezavo s sorodnimi evropskimi organizacijami ter ?rpanje evropskih finan?nih virov,
• v skrbi za lepo slovenš?ino uvede strog nadzor nad kakovostjo slovenskega jezika v objavljenih knjigah in vzpostavi sistem sankcioniranja tistih založb, ki kakovostnih meril in postopkov ne bodo spoštovale.

Sankcije naj bodo v vsakem primeru zelo jasne in preproste: kršitelji ne bodo imeli pravice do subvencij, dokler ne uredijo pomanjkljivosti.