Magnetogram: Predstavitev predlogov zakonodaje na podro?ju dolgotrajne oskrbe

Nekorigiran magnetogram (dobesedni zapis) posveta, ki je bil 5. maja 2011 v prostorih Državnega sveta RS.

           
Posvet se je za?el ob 10.10 uri.
Posvet je vodila Alenka Jakomin.

            ALENKA JAKOMIN: Spoštovane gospe, cenjeni gospodje, dobrodošli na današnjem posvetu. Danes bomo predstavili predloge zakonodaje na podro?ju dolgotrajne oskrbe. Prosim, ?e zasedete svoja mesta. Spoštovane gospe, cenjeni gospodje, dobrodošli na današnjem posvetu, na katerem bomo predstavili predloge zakonodaje na podro?ju dolgotrajne oskrbe. Kot vemo, se ta zakonodaja pripravlja in pri?akuje pravzaprav že kar nekaj let. Skratka, zakonodaja, ki naj bi urejala dolgotrajno pomo? in nego. Marca lani, vemo, da je bil zakonski predlog ministrstva javno predstavljen. Skupnost, ki je danes sklicala ta posvet, je imela kar nekaj pomislekov in ker so si želeli konstruktivnega in argumentiranega zakona z rešitvami, je bila ena izmed usmeritev tudi ta, da so pripravili svoj predlog zakona, ki je bil v javni obravnavi prvi? predstavljen lani decembra. Vmes so se zvrstile javne predstavitve po celi Sloveniji in danes tukaj nekako predstavljamo usklajenega z vsemi pripombami in dopolnitvami, ki so jih v javni obravnavi pridobili, na današnji predstavitvi.
Za organizacijo današnjega posveta se moramo posebej zahvaliti Državnemu svetu, ki je tudi omogo?il današnjo predstavitev. Zato k uvodnemu pozdravu vabim mag. Blaža Kav?i?a, predsednika Državnega sveta. Izvolite.

            MAG. BLAŽ KAV?I?: Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta, cenjene referentke in referenti, gospe in gospodje, izjemno me veseli, da danes v dvorani Državnega sveta poteka razprava o dolgo pri?akovanem sistemskem zakonu s podro?ja socialnega in zdravstvenega varstva, s katerim nameravamo v Republiki Sloveniji bolj ustrezno urediti podro?je oskrbe za vse tiste, ki potrebujejo dolgotrajno, organizirano pomo? in podporo drugih ljudi. Pri?akovati je, da bo nova zakonodaja podro?je uredila tako, da bodo storitve potekale na visoko kvalitetnem nivoju, ter zagotovila dostopno in zanesljivo oskrbo vsem tistim, ki jo potrebujejo. V Državnem svetu smo že ve?krat izpostavili, da s spremembami krepko zamujamo, sedanje stanje pa je že na meji stabilnega zagotavljanja nujnih storitev.
Demografsko neravnotežje, podnebne spremembe in ogroženost okolja, stopnjevanje nasilja, porast depresivnosti in najrazli?nejših odvisnosti, upadanje zaupanja ljudi v skupnost in v prihodnost, gospodarski pretresi, ?edalje ve?ji razkorak med bogato manjšino in revno ve?ino - vse to, zlasti pa neposredni demografski problemi- usmerjajo na?rtovalce socialnih politik, da vse ve? pozornosti namenjajo politiki nove solidarnosti, ki jo je treba razvijati, krepiti, raziskovati in miselno utemeljevati. Povsem jasno je, da le ?loveška solidarnost zmore najti humane rešitve za ?loveško sožitje v skupnosti z vsemi ljudmi od za?etka do konca njihovega življenja. V ta nov, bolj humano naravnan koncept do ?loveka, predvsem tistega, ki potrebuje dolgotrajno oskrbo, sodi tudi samo razumevanje potrebe po dolgotrajni oskrbi.
Spremenjenim razmeram se mora ustrezno prilagoditi tudi zakonodaja. Ta mora  spremembam slediti in jih regulirati v skladu s spremenjeno kulturo formalne in neformalne pomo?i ter pojavom raznovrstnih oblik in vzorcev zagotavljanja pomo?i. Ti v marsi?em presegajo stare obrazce organiziranja oskrbe, na?inov pristopanja k ?loveški stiski, statusa uporabnikov in samega bistva procesov pomo?i. Dolgotrajna oskrba v modernem smislu vsekakor ni le nadgradnja obstoje?ih sistemov socialne varnosti, socialnega in zdravstvenega varstva, temve? gre v konceptualnem smislu za  paradigmatski prelom in preboj, ki ustvarja nove obrazce solidarnosti, pomo?i in po drugi strani tudi strokovnosti. Uvajanje dolgotrajne oskrbe nenazadnje narekuje usklajeno zagotavljanje zdravstvenih in socialnih storitev, vzpostavitev polja medsebojnega sodelovanja, dialoga in usklajenega delovanja razli?nih strok.
?rnoglede napovedi družbenih in demografskih premikov izpred desetletij se danes uresni?ujejo, v prihodnjih petdesetih letih pa bodo spremembe še izrazitejše. Kako bo demografski dejavnik vplival na potrebo po dolgotrajni oskrbi, je odvisno od incidence kroni?nih bolezni in onemoglosti. Pesimisti?ni scenarij predpostavlja, da daljša življenjska doba pomeni tudi ve? let preživetih v bolezni in zato znatno višjo potrebo po dolgotrajni oskrbi. Optimisti?ni scenarij pa predvideva ve? pri?akovanih let zdravega življenja in s tem le zmerno pove?anje potrebe po dolgotrajni oskrbi. Vendar pa je tudi po optimisti?nem scenariju pri?akovan mo?an porast javnih stroškov dolgotrajne oskrbe. V središ?u razmisleka sodobnih razvitih družb sta zato predvsem dve vprašanji: prvi?, na kakšen na?in najti ustrezen odgovor skupnosti za vsakega posameznika, ki potrebuje dolgotrajno oskrbo, ter drugi?, kako ustvariti solidarnostni sistem financiranja, ki bo vzdržen tudi na dolgi rok. Najpomembnejša vprašanja so torej povezana z organizacijo razli?nih oblik storitev dolgotrajne oskrbe in z njihovim financiranjem. A zavedati se je treba, da tudi splošna pravica do oskrbe ne pomeni nujno tudi resni?ne izena?enosti vseh državljanov. Vendarle pravi?ni in solidarnostni sistemi financiranja lahko že v osnovi prepre?ijo, da bi potreba po zdravstvu ali oskrbi vodila v revš?ino in finan?no odvisnost.
Najbolj množi?no podro?je dolgotrajne oskrbe je tudi v Sloveniji predvsem starostna onemoglost. Ob sedanjem tempu staranja prebivalstva zelo zamujamo pri sprejemu novega sistema financiranja dolgotrajne oskrbe. Državni svet je v zadnjih letih organiziral množico posvetov s podro?ja socialnega varstva in varstva starejših, na katerih je bilo vedno znova izpostavljeno vprašanje sprejema Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Že leta 2006 smo z organizacijo posveta na temo individualiziranega financiranja storitev opozorili na problematiko zagotavljanja dolgotrajne oskrbe, tudi z vidika invalidskega varstva. Leta 2008 je bila na posvetu z naslovom "Sistemske spremembe na podro?ju institucionalnega varstva starejših", problematika in aktualnost sprejema zakona ponovno v središ?u pozornosti. Še istega leta je Državni svet na pobudo državnega svetnika Petra Požuna vladi oz. pristojnima ministrstvoma zastavil vprašanje o stanju in medresorski usklajenosti kon?ne verzije predloga zakona in odgovor vlade je bil, da bo kon?no besedilo predloga novega zakona obravnavan v za?etku decembra 2009. Na pobudo državnih svetnikov Borisa Šuštarši?a in Petra Požuna se je marca 2010 v tej dvorani odvijal delovni posvet s ciljem seznanitve zainteresirane strokovne javnosti s predlogom zakona ter seznanitve predlagatelja z morebitnimi dopolnili in pripombami. 
Spoštovani, podro?je dolgotrajne oskrbe je vsesplošno družbeno vprašanje, ki se dotika vsakega posameznika, v okviru javnih politik pa tako podro?ij socialnega in zdravstvenega varstva kot tudi vzdržnosti javnih financ. Zato je razumljivo, da mora biti predlog zakona predmet intenzivnega medresorskega usklajevanja. Ni pa sprejemljivo, da ti postopki trajajo tako dolgo in skoraj v  tajnosti. Z organizacijo današnjega posveta želimo soo?iti stališ?a do podro?ja, na katerem bomo kot država morali uvesti spremembe in za?rtati smer nadaljnjega razvoja, opredeliti možne oblike organiziranja dejavnosti in poiskati realno dostopne in stabilne vire financiranja. Želim in upam, da se bodo danes zbližala stališ?a predlagateljev in bo dan nov zagon pri uveljavljanju nujnih ?imprejšnjih sprememb na podro?ju dolgotrajne oskrbe. Hvala.

            ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa mag. Kav?i?u za te spodbudne uvodne besede. Danes bomo skupaj s predstavitvami in zaklju?no razpravo zapuš?ali te prostore predvidoma okoli 13. ure. Med vami kroži tudi lista prisotnosti, za katero vas prosim, da jo izpolnite z vašimi podatki. Šla bo po dvorani. Naj za za?etek predstavim današnje govorce. Gospod Davor Dominkuš, prvi na moji levi, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Gospod Boris Koprivnikar, predsednik Upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, doc. dr. Aleksander Kešeljevi? iz Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani in Senka Vrbica, ki jo še pri?akujemo, ravnokar prihaja, univerzitetna diplomirana pravnica iz Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij. Za za?etek bom besedo predala gospodu Davorju Dominkušu iz Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki bo predstavil Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, ki so ga pripravili lani pomladi na Ministrstvu za delo. Izvolite.

            DAVOR DOMINKUŠ: Hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljeni v mojem imenu, imenu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in seveda tudi v imenu delovne skupine, ki je pripravljala Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, ki je bil predstavljen lansko leto oz. je bila v za?etku lanskega leta pripravljena in izvedena javna obravnava tega zakona. Preden za?nem, se seveda še posebej zahvaljujem predsedniku Državnega sveta mag. Blažu Kav?i?u za organizacijo tega posveta in za spodbudne uvodne besede, ki so nam bile napotek za današnje delo.
Jaz pravzaprav ne bom natan?no predstavljal besedila zakona, ampak bom v tej predstavitvi skušal povedati nekaj o osnovnih zna?ilnostih sistema, ki ga imamo sedaj, o klju?nih izhodiš?ih in ciljih predloga zakona in seveda o tistih odprtih dilemah, do katerih se bo treba opredeliti oz. jih razrešiti v zelo kratkem ?asu, zato, da bomo lahko to zgodbo, ki ima že zelo dolgo zgodovino, pripeljali uspešno do konca.
Prva pobuda za pripravo ustrezne zakonodaje je bila dana že davnega leta 2002. Takrat je bila ustanovljena tudi prva medresorska skupina, ki so jo sestavljali predstavniki Ministrstva za zdravje, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Temu je sledilo intenzivno delo. Pripravljenih je bilo že kar nekaj verzij zakona. Dve sta bili v javni obravnavi pa vendar ni prišlo do dokon?ne odlo?itve okoli tega, kakšno besedilo naj bi bilo posredovano v Državni zbor in tudi sprejeto v postopku v Državnem zboru. Zakaj se to ni zgodilo, bomo verjetno skušali pojasniti v tem današnjem posvetu, v tem razgovoru. Jaz bom skušal predstaviti nekaj možnih rešitev, ki smo si jih po obravnavi zakona lansko leto spomladi oz. v za?etku pomladi nekako zamislili na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve in jih bom danes tudi predlagali ali predstavili širši javnosti.
Kako za?eti to predstavitev? Seveda z definicijo dolgotrajne oskrbe. To, kar je pomembno, da je dolgotrajna oskrba integrirana dejavnost, zdravstvena in socialna, ki je namenjena osebam v vseh starostnih obdobjih, ki imajo pri opravljanju temeljnih oz. podpornih dnevnih opravil oz. aktivnosti težave in potrebujejo pomo? druge osebe pri tem. Te težave so pa lahko posledica bolezni, poškodbe, invalidnosti, starostne oslabelosti ali pa kakršnih koli drugih razlogov, ki seveda v daljšem ?asovnem obdobju pomenijo neko oviro, zaradi katere ljudje potrebujejo pomo?.
Že sedaj lahko govorimo, da imamo v Sloveniji na nek na?in zagotovljeno dolgotrajno oskrbo, ki pa ni zagotovljena v okviru enotnega, celovitega, povezanega sistema, ampak so to razli?ne storitve in prejemki, ki se zagotavljajo znotraj zdravstva, znotraj socialnega varstva, znotraj pokojninskega varstva in pa seveda znotraj sistemov skrbi za osebe z invalidnostjo oz. invalide in vojne invalide ter vojne veterane.
Kaj je zna?ilnost teh razli?nih sistemov? To, da seveda niso povezani med seboj, da zelo velikokrat ni koordinacije med službami in da je zaradi te nepovezanosti in nekoordiniranosti otežena dostopnost do storitev in to seveda nujno zmanjšuje tudi njihovo kakovost. Veljavni sistem je usmerjen predvsem v podporo in obravnavo v institucionalne oblike pomo?i in podpore osebam, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Skratka, v institucionalnem okvirju ljudje dobijo najbolj kakovostno, najbolj kompleksno povezano in celovito storitev. Zapostavljene ali premalo razvite pa so oblike pomo?i in storitev, ki potekajo v skupnosti oz. v doma?em okolju oz. na domu uporabnika. To, kar je seveda zna?ilnost in kar je pomembno za sedanji sistem, je to tudi, da so merila in postopki za ugotavljanje potreb in ugotavljanje upravi?enosti zelo razli?ni in da se seveda razli?no definirajo po posameznih predpisih oz. zakonih, ki posamezna podro?ja urejajo. Veljavna ureditev tudi ne omogo?a ustrezne pomo?i oz. oskrbe za nekatere skupine. Nekatere skupine so pa v dosti privilegiranem oz. boljšem položaju v primerjavi z ostalimi. Tudi podpora in skrb za formalne in neformalne izvajalce je zelo razli?na in to, kar je klju?no, kar je tudi mag. Kav?i? opozoril, sedanja ureditev nam ne zagotavljanja vzdržnega financiranja sistema dolgotrajne oskrbe glede na predvidene demografske spremembe.
Vi  veste, da se cel razvit svet, pravzaprav cel svet soo?a konec 20., v za?etku 21. stoletja z dramati?nimi demografskimi spremembami, da se zelo podaljšuje življenjska doba, kar je seveda absolutno dobro in je velik civilizacijski dosežek. Da pa to podaljševanje življenjske dobe sovpada z izrazitim upadom števila srednje in predvsem mlade generacije. Se pravi, to demografsko ravnovesje se obra?a, v bistvu ga ni ve? in se obra?a v smer predvsem starejših in skupina starejših od 65 let se zelo hitro pove?uje. To, kar je zelo pomembno, zelo hitro pa se pove?uje tudi skupina starejših od 80 let. Prav te osebe, ljudje, ki so starejši od 80 let, so tudi v najve?ji meri, v najve?jem obsegu uporabniki storitev dolgotrajne oskrbe oz. potrebujejo dolgotrajno oskrbo.
Na tej preglednici imate en prikaz, eno oceno, ki jo je pripravil Evrostat, staranja slovenskega prebivalstva v obdobju 2010 do 2060, kjer vidite, da se iz številke 330 38.000 starejših od 65 let v lanskem letu. Ta številka se do leta 2060 prakti?no podvoji. Število starejših od 80 let se pa prakti?no potroji. Skratka, ?e pogledamo tudi grafi?no, kako te zgodbe izgledajo. Delež starejših se mo?no pove?uje. Delež starejših nad 80 let se izrazito pove?uje in to seveda pomeni na nek na?in alarm za to, da se zakonodaja, ki ureja sisteme socialne zaš?ite, temu ustrezno prilagodi. To seveda ni samo dolgotrajna oskrba, kot je že opozoril mag. Kav?i?, ampak to so tudi drugi sistemi socialne zaš?ite, ki so povezani s staranjem prebivalstva, pokojninski sistem in pa seveda tudi sistem zdravstvenega varstva. Skratka, vse te tri sklope socialne zaš?ite bo treba  prihodnjih letih temeljito reformirati in prilagoditi tem demografskim spremembam. Seveda, za to, da bomo ohranili že doseženo, da bomo zagotovili kontinuiteto kakovosti obravnave in pomo?i in podpore starejšim in da seveda ne bomo poslabševali položaja starostnikov v družbi oz. starejših v družbi. To seveda pomeni, da bo treba oblikovati nek nov družbeni dogovor, oblikovati neke vrste novo pogodbo, ki bo zagotovila seveda vzdržen sistem in kjer bo treba nekatera izhodiš?a teh sistemov socialne zaš?ite postaviti na novih osnovah, za razliko od tega, kar smo imeli do sedaj.
Ko smo se s temi ugotovitvami soo?ali na ministrstvih, ki sem jih prej omenil oz. znotraj delovne skupine, smo razmišljali, kako pravzaprav zgodbo dolgotrajne oskrbe rešiti oz. kako zagotoviti ustrezna finan?na sredstva in seveda zagotoviti ustrezen sistem, ki bo ta kontinum obravnave, to kakovost in to pri?akovano pove?evanje deleža starejšega prebivalstva rešil. Izhajali smo pravzaprav iz tradicije sistemov socialne zaš?ite, ki veljajo v Sloveniji. Vi veste, da imamo neke vrste srednjeevropski model blaginjske politike, ki temelji na obveznih socialnih zavarovanjih. Obvezna socialna zavarovanja so seveda uvedena zato, da ublažijo nekatera družbena tveganja, ki se lahko ?loveku v njegovem življenjskem ciklu zgodijo. Sedaj imamo v našem sistemu socialna zavarovanja za tveganja, ki se nanašajo na socialno varnost v starosti, se pravi pokojninski sistem, na zdravstveno zaš?ito, na zaš?ito za primer bolezni in nesre?e pri delu, za tveganja na podro?ju starševstva in pa za tveganje brezposelnosti. Se pravi, imamo obvezno socialno zavarovanje, ki na teh podro?jih zagotavlja ljudem, da ?e so izpostavljeni pa? enemu od dogodkov, o katerih sem govoril, lahko ra?unajo, da bodo v nekem obdobju zaš?iteni, da bodo varno na krajši ali daljši rok prebrodili obdobje, ki so izpostavljeni takšnemu socialnemu tveganju.
Izhodiš?e novega zakona je bilo, da je potreba po dolgotrajni oskrbi novo socialno tveganje. Socialno tveganje, ki ga seveda v preteklosti ni bilo, ker nismo imeli tako velikega deleža starejšega prebivalstva, ker ni bilo realno za pri?akovati, da bo nekdo na stara leta potreboval neko pomo?, neko oskrbo, neko podporo pri teh temeljnih oz. podpornih življenjskih aktivnostih. Mogo?e samo za ilustracijo, to bi najbrž moral že prej povedati, ampak, kako dramati?no se te stvari spreminjajo. Letos bomo praznovali 20. obletnico naše samostojnosti. V teh 20-ih letih se je povpre?na življenjska doba za moške in ženske v Sloveniji podaljšala za ve? kot 6 let. Delež starejših se je iz manj kot 12 % dvignil krepko ?ez 16 %, delež starejših od 65 let. Delež starejših od 80 let se je bistveno pove?al in te dramati?ne spremembe nas v prihodnosti seveda še bolj izrazito ?akajo, posebej takrat, ko bo ta prag 65, 70 75, 80 let prestopila baby boom generacija, rojena po drugi svetovni vojni. ?e to kombiniramo z dejstvom, da je pa mladih ?edalje manj, da so družine druga?ne, kot so bile do sedaj, da bodo ljudje morali v principu bistveno dalj ?asa delati, da si bodo zagotovili svojo socialno varnost, potem lahko ugotovimo, da teh tradicionalnih mehanizmov, tradicionalnih modelov skrbi za osebe, ki potrebujejo podporo in pomo? pri dnevnih temeljnih opravilih, ne bo možno ve? izvajati in da bo treba celoten sistem bistveno reformirati.
Naša ideja, naš predlog je, da se seveda vpelje obvezno zavarovanja za dolgotrajno oskrbo in da se skozi zbiranje denarja preko tega zavarovanja, ki seveda temelji na solidarnosti, kar je bilo tudi že prej omenjeno, zagotavlja seveda primerne mehanizme za financiranje izdatkov, povezanih s to dolgotrajno oskrbo.
Se pravi, kaj so cilji novega zakona. Zagotoviti, uvesti novo solidarno financiranje podro?ja dolgotrajne oskrbe. S tem pove?ati socialno varnost in kakovost ljudi, ki potrebujejo pomo? in podporo pri življenjskih opravilih. Zagotoviti dostopen in kakovosten sistem vsemu prebivalstvu, sistem, ki temelji na kakovostnih in … (nerazlo?no) storitvah. Seveda pa ni zadosti, da zagotavljamo samo sistemske rešitve za pomo? in podporo. Treba je seveda zagotavljati okvir za to, da se spodbuja odgovornost posameznika in družine v zvezi s tem, v zvezi s preventivo, v zvezi z uporabo razli?nih rešitev in novih oblik, ki bodo zagotavljale ljudem varno starost oz. varno življenje tudi v poznih letih življenja.
Seveda je bila ideja tudi to, da se izena?ujejo pravice, da se v prvi vrsti da  poudarek na storitve in podporo v doma?em okolju. Se pravi, da se pride iz te prevladujo?e paradigme institucionalnega varstva v storitve na domu. Da se seveda povezujejo izvajalci v celovit, funkcionalno zaokrožen sistem, racionalen in da so tu sredstva transparentna in da se seveda spodbuja nekatera podro?ja, ki so bila do sedaj mogo?e v dolgotrajni oskrbi zelo zapostavljena. To je predvsem preventiva. To je rehabilitacija, ki je usmerjena v zmanjševanje odvisnosti od pomo?i in pa seveda uvajanje sodobnih tehnologij na podro?ju dolgotrajne oskrbe.
Ideja obveznega zavarovanja pomeni, da bili v to zavarovanje vklju?eni vsi, ki so na obmo?ju Republike Slovenije sedaj tudi obvezno zdravstveno zavarovani. Oblikovala bi se nova prispevna stopnja za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Kako bi bila sestavljena ta prispevna stopnja, bom mogo?e kasneje pojasnil v finan?nih posledicah, da se ne bom dvakrat ponavljal.
Kaj bi bile pravice po tem predlogu novega zakona? Pravice bi seveda vklju?evale nabor razli?nih storitev, ki so namenjene podpori pri temeljnih dnevnih aktivnostih, pri podpornih dnevnih aktivnostih, pri rehabilitaciji in u?enju v zvezi z dolgotrajno oskrbo. Potem bi bila pravica do osebnega pomo?nika, ki je nekoliko redefinirana, pravica do družinskega pomo?nika, ki ga imamo sedaj v sistemu socialnega varstva. Še vedno bi bilo možno dobiti denarno nadomestilo za dolgotrajno oskrbo in sistem zagotavljati neformalne storitve. To je nek odgovor na sedanji sistem dodatkov za pomo? in postrežbo, ki jih imamo. Možno bi bilo po predlogu zakona uvesti tudi kombinacijo prejemka oz. nadomestila in storitev. Ker smo se usmerili seveda v spodbujanje pomo?i in podpore v doma?em okolju, potem je uvedena tudi nova pravica, to je kritje stroškov za prilagoditev stanovanj. In seveda, ?e ho?emo biti u?inkoviti pri teh storitvah v doma?em okolju, je treba zagotoviti iz tega zavarovanja tudi dolo?eno število oz. nabor pripomo?kov, ki so povezani z izvajanjem dolgotrajne oskrbe.
Seveda bi tako novo zavarovanje potrebovalo tudi nosilca. Ta nosilec bi imel seveda celo vrsto nalog. Naša ideja je bila, da bi seveda se tukaj maksimalno racionalno obnašali in da bi bil nosilec pravzaprav isti, kot je nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja, s tem, da bi bilo seveda zbiranje sredstev, upravljanje s sredstvi, ?e tako temu re?em, in celotno odlo?anje o delitvi sredstev striktno lo?eno, da bi šlo za dve diferencirali, jasno lo?eni zavarovanji, ki bi seveda delovali po jasnih transparentnih pravilih in da tukaj ne bi bilo nekega prelivanja oz. možnosti zlorabe sredstev za kakšne namene, ki ne bi bili usmerjeni v pla?evanje storitev dolgotrajne oskrbe.
Zakon, tega nisem uvodoma povedal, je sestavljen pravzaprav iz dveh delov. Eden je ta, ki se nanaša na zavarovanje za dolgotrajno oskrbo in na uvedbo tega obveznega zavarovanja. Drug del je vsebinski del, ki se veže na pravice, na definiranje teh pravic, opisovanje merila, seveda tudi na postopke za vstop in koriš?enje teh pravic in tako naprej. Tu je seveda sedaj mišljeno s tem predlogom zakona, da bi se vsi ti razli?ni postopki, ki sedaj obstajajo in potekajo na razli?nih inštancah, združili, povezali med seboj in da bi seveda bili do uporabnika ?im bolj prijazni, ?im hitrejši in seveda tudi ?im bolj u?inkoviti. Že prej sem omenil, da imamo razli?ne storitve in dajatve v sistemu dolgotrajne oskrbe in zelo malokrat se zavedamo, da ?lovek, ki uveljavlja dolo?ene pravice, mora kaj nekaj inštanc obiskati, kar nekaj postopkov izpeljati zato, da do teh pravic pride. Eno so postopki, ki so povezani z dodatki s pomo?jo in postrežbo, ki te?ejo preko SPIZ-a, preko razli?nih drugih komisij. Potem so postopki, ki so vezani na razli?ne storitve, na kombinacije in tako naprej. Skratka, kar nekaj teh zadev sedaj te?e vzporedno, se podvaja in tako naprej.
Naš predlog je seveda, da bi se ti postopki združili, da bi klju?no vlogo pri vodenju postopkov imel koordinator, ki bi sodeloval z osebo, ki potrebuje storitve dolgotrajne oskrbe oz. pravice iz naslova dolgotrajne oskrbe in da bi seveda se enotno odlo?alo na podlagi enotnih kriterijev, usklajenih o potrebnem obsegu pomo?i in podpore in seveda o servisiranju tega, kar se ugotovi, da je za posamezno osebo potrebno.
Ideja je bila, da bi ta koordinator sodeloval s strokovno komisijo. V predlogu zakona, v tem, ki je bil lansko leto v javni obravnavi, smo predlagali, da bi ta strokovna komisija delovala v okviru nosilca zavarovanja. Na to je bilo kar nekaj pripomb. S temi pripombami smo se tudi strinjali. Naš novi predlog je, da bi seveda tudi na tem podro?ju skušali nekoliko urediti in racionalizirati in bi za podro?je odlo?anja o pravicah iz naslova invalidskega zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za dolgotrajno oskrbo in tudi nekaterih pravic, ki so povezane s posameznimi drugimi predpisi, ustanovil poseben izvedenski avtonomni organ, ki bi delal neodvisno od vseh inštitucij, ki so nosilci posameznih zavarovanj. Že sedaj imamo komisije, ki delujejo v okviru Zavoda za zdravstveno zavarovanje, komisije, ki delujejo v okviru pokojninskega zavoda, komisije, ki pokrivajo podro?je zaposlovanja in razli?nih invalidskih pravic. Naš predlog, naša ideja je, da bi se lahko vse te komisije združile, povezale med seboj, bistveno racionalizirale svoje delo in seveda u?inkoviteje peljale potem odlo?anje o teh razli?nih pravicah. Te komisije bi se vklju?ile tudi v postopke odlo?anja v  zvezi s pravicami do dolgotrajne oskrbe.
Še nekaj besed o oceni števila uporabnikov za dolgotrajno oskrbo in pa o predvidenih stroških. Epidemioloških raziskav na podro?ju potreb po dolgotrajni oskrbi je na svetu in v Evropi relativno malo. Dejstvo je, da so povsod v razvitem svetu relativno jasni podatki o tem, koliko je oseb, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo po 80. letu. V obdobju od rojstva pa do 80. leta so pa te številke zelo razli?ne. V literaturi, ?e jo pogledate, boste videli, da je pravzaprav neka enotna ugotovitev, da je po 80. letu približno 25 do 30 % ljudi, ki potrebujejo neko obliko storitve, pomo?i in podpore v podro?ju dolgotrajne oskrbe. Za te mlajše generacije seveda pa so zgodbe zelo razli?ne. Odvisne so seveda od razvitosti države, od stopnje razvitosti zdravstva, dostopnosti do nekih storitev in tako naprej.
Mi smo pri naših ocenah se naslonili na neko oceno, ki jo je pripravila v zvezi s tem Evropska komisija, ki je ocenila, da bi v Sloveniji potrebovale takšne ali pa druga?ne storitve, povezane s pomo?jo in podporo, približno 3 % prebivalstva, kar je 60.000 oseb Sloveniji, pri ?emer seveda niso definirali vstopnih pragov in trajanja. Mi smo potem ocenili, da bi glede na parametre za vstop v sistem dolgotrajne oskrbe, to pa je najmanj 3,5 ure pomo?i tedensko in pa pomo?, ki traja vsaj tri mesece oz. ve? kot tri mesecev, v našem sistemu lahko govorili o 44.000 potencialnih uporabniki, seveda ?e bi se zakon za?el izvajati že prihodnje leto. Po ocenah, ker gre pri nas za podvajanje pravic, ljudje prejemajo storitve in prejemke, imamo sedaj v sistemu nekje med 38 in 39.000 ljudi. Se pravi, da to pomeni nekih 5 do 6.000 ve? ljudi, ki bi jim zagotavljali storitve dolgotrajne oskrbe znotraj tega sistema. Je pa seveda treba poudariti, da se bodo te številke v prihodnjih letih dramati?no pove?evale. Tisto, kar sem že prej izpostavil. Število starostnikov nad 80 let se po tisti srednji projekciji Evrostata v obdobju 2010-2020 pove?uje za ve? kot 36.000 in ?e govorimo o tretjini takšnih, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, to pomeni, da bi rabili 12.000 novih, da bomo imeli potencialno v tem obdobju samo med starejšimi od 80 let 12.000 novih uporabnikov. V obdobju 30, 40, je ta številka 50.000 ljudi, ki bodo starejši od 80 let in tako naprej. Skratka, številke, ki nas ?akajo, so seveda zelo dramati?ne.
Mi smo pri finan?nih u?inkih novega zakona naredili neko projekcijo, ki je temeljila na ciljih nacionalnega programa socialnega varstva za obdobje 2006-2010 in smo nekako strukturirali potencialne prejemnike v tiste, ki bi bili vklju?eni v institucionalno oskrbo, v dnevne centre, v pomo? na domu, ki bi bili vklju?eni v sistem osebnih pomo?nikov in pa prejemke in smo prišli nekako do številke, da bi za izvajanje tako zamišljenega sistema dolgotrajne oskrbe, kot je bil predviden v predlogu tega zakona, potrebovali približno 300 milijonov javnih sredstev. Tem 300 milijonom javnih sredstev bi bilo potrebno dodati še približno 71 milijonov zasebnih vpla?il, se pravi pla?il iz žepa. Treba je opozoriti, da nov predlog zakona predvideva, da se hotelske storitve v institucionalnem varstvu in storitve nege in oskrbe lo?ijo in da so hotelske storitve v celoti predmet direktnega pla?ila uporabnikov in ne gredo ta pla?ila iz sistema dolgotrajne oskrbe. Približno enaka številka, kot je ocena javnofinan?nih izdatkov za dolgotrajno oskrbo, so tudi javna sredstva, ki jih imamo trenutno namenjena za ta podro?ja. Se pravi, ?e seštejemo izdatke zdravstvene blagajne, pokojninske blagajne, državnega prora?una in pa ob?inskih prora?unov, se zbere na nek na?in približno enaka vsota denarja, s tem, da ko smo razmišljali o novih finan?ni konstrukciji, ugotovili, da bi od teh 390 milijonov, ki jih imamo sedaj v sistemu, lahko v nov sistem prenesli samo del teh sredstev, približno 237 milijonov, zato ker bi bilo treba drug del denarja zagotavljati za storitve prihodnje oskrbe oz. jih namenjati tudi kot dopla?ila socialno šibkim osebam, ki ne bi mogli zagotoviti teh svojih pla?il direktno iz žepa. Tukaj pridemo do pravzaprav bistva zgodbe tega sistema dolgotrajne oskrbe. Se pravi, da nam v novem sistemu, na za?etku tega sistema, zmanjka približno 58 milijonov javnih sredstev in da bi morali kot uporabniki iz svojega žepa pla?ati približno 71 milijonov sredstev, za to, da bi zagotovili storitve v obsegu, kot so bile na?rtovane in kot so bile predlagane v tem  zakonu.
Že prej sem povedal, da zakon temelji na uvedbi obveznega zavarovanja in ideja je seveda ne uvedba nove prispevne stopnje in seveda novega prispevka, ampak uvedba nove prispevne stopnje, ki združuje že delež sredstev, ki se namenjajo znotraj prispevkov za pokojninsko zavarovanje in znotraj prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Tukaj sedaj pridemo do ene paradoksalne zgodbe, o katerih se bo treba zelo jasno pogovoriti in do katere se bo treba zelo jasno opredeliti. Vi veste, da prispevke v blagajne socialnih zavarovanj pla?ujejo zavarovane osebe, vendar po razli?nih deležih. Tisti, ki so zaposleni pri njih, en del prispevka za socialno zavarovanje pla?uje delodajalec in en del pla?ujejo eni sami od svojih bruto pla?. Pri upokojencih imamo pa v Sloveniji sistem t.i. neto pokojnin, kjer upokojenci v socialne blagajne prakti?no od svoje pokojnine ne vpla?ujejo ni?. Dobijo neto prejemek. Zavod za pokojninsko zavarovanje pla?uje v zdravstveno zavarovanje samo tisti del prispevka, ki ga sicer pla?ujejo delodajalci kot prispevek za zdravstveno zavarovanje. Se pravi, da smo v eni paradoksalni situaciji. Ljudje, ki so v principu najbolj pogosti uporabniki storitev dolgotrajne oskrbe, v sistem zavarovanj, ki jih imamo sedaj, pla?ujejo na nek na?in najmanj. Res je, da so pla?evali v preteklosti, dejstvo pa je, da so se zaradi teh spremenjenih demografskih zgodb stvari zelo mo?no spremenili in da bi, ?e bi vztrajali na takšnem sistemu, morala srednja generacija, ki je sedaj zaposlena, bistveno ve? participirati v sistem obveznega zavarovanja, da bi lahko zagotovili dolgoro?no vzdržen, finan?no vzdržen sistem financiranja. Vem, da imam samo še pet minut.
Bom poskušal biti kratek. Glavna zgodba je pravzaprav zgodba, kako, na kakšen na?in zagotoviti, da se v sistem financiranja dolgotrajne oskrbe vklju?i tudi to t.i. neaktivno prebivalstvo. Se pravi, predvsem so to upokojenci, upokojenci po razli?nih osnovah starosti, vsi drugi, ki jih je ta trenutek v Sloveniji že skoraj 600.000 in jih bo seveda v prihodnjih letih še toliko ve?. Se pravi, to razmerje med aktivno in neaktivno populacijo se bo pove?evalo in ?e bi obdržali sistem, ki ga imamo sedaj, bi to seveda pomenilo, da bi bila aktivna populacija ?edalje bolj obremenjena, da bi morala ?edalje ve? vpla?evati in to seveda na dolgi rok ni vzdržna rešitev. Tukaj imamo seveda problem, pred katerim so pravzaprav vse razvite svetovne evropske družbe. To je problem, kako zagotoviti pove?ana vpla?ila direktno s strani potencialnih uporabnikov. Seveda je možno to zagotavljati skozi uvedbo prostovoljnih zasebnih zavarovanj, možno je to zagotavljati skozi direktna pla?ila, možno je pa to zagotavljati tudi skozi zasebna zavarovanja, ki bi bila na nek na?in obvezna in bi seveda z velikim številom vklju?enih zagotovila, da bi se z relativno majhno premijo zagotovilo zadosti denarja za financiranje takih storitev. In to je pravzaprav naš predlog.
Naš predlog je, da bi se za dolgotrajno oskrbo uvedlo neke vrste obvezno pogodbeno zavarovanje, s katerim bi z veliko vklju?enostjo prebivalcev, ?e bi sedaj se v to zavarovanje vklju?ili vsi, ki so obvezno zdravstveno zavarovani, bi ob premiji 7 evrov na mesec prakti?no pokrili celoten izdatek za dolgotrajno oskrbo v tem trenutku.
Predlog te zgodbe bi bila seveda ta, da bi bili v tej strukturi ali pa v tej shemi zavarovanja vklju?eni tudi upokojenci, se pravi neaktivni. Bilo bi pa seveda treba zagotoviti sistem, ki bi bil ?im bolj pravi?en, solidaren, kjer bi bila seveda prispevna stopnja diferencirana in kjer bi se seveda za tiste socialno najbolj ogrožene zagotavljalo finan?ne vire iz sredstev prora?una oz. iz virov, ki ne bi direktno obremenjevali teh oseb.
Skratka, zgodba te dolgotrajne oskrbe je predvsem zgodba, kako zagotoviti finan?no, vzdržno, dolgoro?no zagotavljanje sredstev, tako da bo se to breme ?im bolj enakomerno na družbo razporedilo in da seveda ne bo preve? obremenilo aktivne generacije, da pa ne bo pomenilo prevelikega tveganja in prevelike obremenitve za starejše, ki so seveda najbolj izpostavljeni temu tveganju dolgotrajne oskrbe.
Na to temo bi lahko še precej dolgo govoril. Se opravi?ujem, ker sem šel malo ?ez ta ?asovni limit. Ra?unam na to, da bomo v obravnavi v debati lahko se k tem vprašanjem nazaj vrnili. Hvala lepa za vašo pozornost.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa gospodu Dominkušu. Zagotovo bo še priložnost za kakšno dodatno pojasnitev kasneje v razpravi. V nadaljevanju vabim k besedi gospoda Borisa Koprivnikarja, predsednika upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, ki bo predstavil predlog zakona o dolgotrajni oskrbi in negi, ki so ga pripravili v posebni delovni skupini znotraj skupnosti. Izvolite, gospod Koprivnikar.

BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala za besedo in lep pozdrav tudi v imenu Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Mi smo zelo veseli, da imamo danes priložnost spet govoriti o tej problematiki, kot je gospod Dominkuš povedal, ki je že prakti?no od leta 2002 predmet na?rtnega iskanja sistemske rešitve. Ob tem pa moramo vedeti, da je temeljni razlog za te spremembe, ki terjajo druga?no sistemsko ureditev, demografija. Ta pa je že v bistveno daljšem obdobju nazaj bila zelo natan?no predvidljiva. V primerjavi z drugimi državami ugotavljamo, da kar krepko zamujamo, ?e recimo samo pogledamo Nem?ijo, ki je leta 1995 sprejeta tovrstno zakonodajo in je v tem ?asu že dvakrat kar bistveno spremenila. Mi pa še kar iš?emo rešitve, ki bi nadomestile tiste, ki so bile postavljene tam nekje v 80-ih letih in so temeljile na popolnoma druga?nem okolju. Tudi mi ugotavljamo, da je sistem institucionalnega varstva, kot ga danes v Sloveniji poznamo, dobro organiziran in relativno cenovno  konkuren?en drugim mobilnim oblikam v doma?em okolju in tudi sami, ?eprav smo predstavniki institucij, zagovarjamo to, da je treba bistveno spremeniti strukturo storitev v korist tistih, ki se izvajajo doma?em okolju. Tudi mi poudarjamo to, da je bistvo sprememb ta, da se bo najhitreje ve?al delež starejših od 80 let in prav ti so uporabniki naših storitev. Tukaj se delež že, ne da se bo v prihodnje, ampak se že v zadnjih letih dramati?no pove?uje in to niso spremembe, ki jih na?rtujemo, ampak so spremembe, ki jih dejansko v zadnjih letih intenzivno ob?utimo tudi pri izvajanju naše dejavnosti. Cilji, ki jih imamo, na katerih temelji tako predlog skupnosti kot cilji, ki so bili predstavljeni s strani ministrstva, so prakti?no identi?ni. Razlika je v tem, da vidimo druga?ne rešitve oz. da ugotavljamo, da tisti predlog, ki je bil s strani ministrstva posredovan v obravnavo, ni dovolj drzen, da bi te cilje tudi realno omogo?al dose?i. Se pravi, samo besedilo zakona, sama ureditev sistema je druga?na in mi menimo, da morajo biti spremembe bistveno globlje, ne zgolj v sistemu financiranja v novih zavarovalniških stebrih, ampak morajo pose?i v sistem pove?anja fleksibilnosti celotne dejavnosti, ciljnega usmerjanja, nadzora. Skratka, samo izvajanje dejavnosti se mora korenito spremeniti. Dejavnost, kot je danes organizirana, na na?in, kot jo danes poznamo in kot jo danes financiramo, ne bo zdržala bistvenega pove?anja pritiskov, ?e bomo zgolj iskali nove finan?ne vire, ukrepe za racionalizacijo in ukrepe za pove?anje financiranja. Dejavnost bo v temelju izvajanja potrebno popolnoma spremeniti in jo ciljno usmeriti in bistveno bolj fleksibilizirati. To je temeljni problem, ki se ga moramo nekako lotiti, o katerem se na?eloma strinjamo v smislu pove?anja odgovornosti izvajalcev, avtonomije, strokovne in poslovne, vendar v praksi nismo pripravljeni narediti tega koraka, da bi nadzirali doseganje ciljev in se odmaknili od izvajanja postopkov, ki morajo biti prepuš?eni strokovnjakom in izvajalcem. To mora zakon prinesti in to je klju?no orožje, s katerim se bomo lahko soo?ili s pove?animi potrebami po storitvah za starejše.
Jaz se v demografijo ne bom ponovno spuš?al, ker je bila že povedana, in mislim, da bo tudi dr. Kešeljevi? nekaj ve? povedal o njenih u?inkih. Pa vendar, ponovno poudarjamo, da te spremembe, ki smo jih bili v 80-ih letih navajene, da se je struktura dolo?ene storitve spreminjala v kakšnem odstotku, dveh na leto. Sedaj pa ugotavljamo, da se nam struktura starejših v recimo treh letih spremeni za 25 %. Glede stališ?a uporabnikov so to tako dramati?ne spremembe, da dejansko zahtevajo takojšnje ukrepanje. Tudi vpliv izdatkov za zdravstveno oskrbo se bistveno pove?uje in mogo?e bi na tem mestu mogo?e povedal en pomislek. Mi smatramo, da demografske spremembe in pove?anje starejših ni zgolj socialno tveganje. Absolutno je to tako socialno kot tudi zdravstveno tveganje. In ta dva tveganja morata biti vedno enakovredno obravnavana in mi se že danes soo?amo s hudimi pritiski zdravstvene blagajne, ki se  želi umakniti iz obveznosti financiranja zdravstvenega dela dolgotrajne pomo?i in nege, kot jo mi imenujemo. Zaradi tega smo tudi v našem predlogu zakona striktno uporabili termin »pomo? in nega« oz. prvotno »oskrba in nega«, kajti to sta dve elementarni dejavnosti, ki sta nelo?ljivi in nelo?ljivo sestavljata del dolgotrajne oskrbe. Zato smatramo, da tveganje ni zgolj socialno, ampak je v enaki meri, ?e ne še ve?ji, tudi zdravstveno in tako mora biti tudi breme prerazporejeno. Izdatki za dolgotrajno oskrbo se bodo hitro pove?evali in moramo se vprašati, kje iskati dodatne vire. Kot je bilo predhodno povedano, v veliki meri se ti dodatni viri iš?ejo iz zasebnih virov, z dodatnimi pla?ili. Opozoril bi na dejstvo, da se smatra, da hotelski del, se pravi bivanje, hrana, stanovanje ali t.i. osnovna oskrba po predlogu ministrstva niso predmet dolgotrajne oskrbe, pa vendar že danes uporabniki storitev samo v domovih, samo v sistemih institucionalnega varstva prav za ta hotelski del, dodano s socialnim delom, prispevajo preko 120 milijonov evrov letno. ?e jih želimo obremeniti še z dodatnimi 70 milijoni evrov prispevka, potem enostavno ugotavljamo, da ta vir ni realen, kajti uporabniki so že danes obremenjeni do konca svoje pla?ilne sposobnosti in zaradi tega moramo te vire iskati drugje, tudi v racionalizaciji same dejavnosti.
Opozarjamo tudi na razlike, ki bodo mogo?e natan?neje predstavljene v ekonomski analizi, ampak ?e gledamo dolgotrajno oskrbo iz razli?nih vidikov, iz vidikov, kjer smo danes in kakšna je ta v zadnjem stolpcu delta, se pravi, sprememba obsega dejavnosti, sprememba obsega financiranja, ugotavljamo, da nas ta razlika, ki jo bomo morali v prihodnjih letih nadoknaditi, ?aka bistveno ve?ja kot druge evropske države, ali pa vsaj, je gledamo povpre?je petindvajseterice, zaradi tega, ker z reformami in spremembami sistema zamujamo. Zato bomo v prihodnje morali v krajšem ?asu prenesti še ve?je spremembe, kot bi jih sicer, ?e bi s sistemskimi spremembami za?eli bistveno hitreje.
Pove?anje vpliva oz. pove?anje financiranja glede na bruto doma?i proizvod bo v Slovenijo eno najvišjih v Evropi v prihodnjih letih. To je še dodatni argument, ki ga moramo v sistem vklju?iti
Ena temeljnih usmeritev spremembe zakonodaje za dolgotrajno oskrbo je prav prenos storitev iz institucionalnih v druge skupnostne oblike storitev. Mi imamo danes zelo pogosto situacijo, da nekdo, ki ni ve? sposoben samostojnega bivanja doma, odide v bivanje v institucijo. Na tak na?in presko?i celo paleto storitev, ki so sicer tudi v Sloveniji na voljo, vendar niso dovolj razvite ali pa niso cenovno konkuren?ne in takoj uporabi najtežjo obliko storitev z namestitvijo, se pravi oskrba in nega z namestitvijo, hkrati pa ugotavljamo, da so ambulantne storitve relativno slabo razvite po koli?ini, ?eprav vsebinsko obstajajo, dnevno varstvo in druge oblike ambulantne, da oskrba in nega na domu je organizirana, vendar je problem predvsem v okoljih, ki niso mestna, kjer so problemi logistike ve?ji. V zvezi s tem vidimo še ve?ji problem, da oskrba oz. pomo? na domu in nega na domu nista izvajani v enotni obliki, ampak pomo? na domu izvajajo socialni servisi, nego na domu pa izvajajo patronažne službe in tako imajo eden in drug ob?utek, da delajo delo drugega, hkrati pa zadeva ni tako racionalna, kot bi lahko bila. Za pomo? in nego na domu je nujno združitev teh dveh oblik storitev. Podpora samostojnemu bivanju v obliki pomo?i na daljavo, v obliki prilagoditev bivalnega okolja in razli?nih drugih oblikah, obstaja, vendar še vedno po obsegu v bistveno premajhni koli?ini. ?e pogledamo samo razvitost pomo?i na daljavo, je v Sloveniji trenutno uporabnikov, bom ocenil, okoli 300. Me bodo kolegice popravile, ki bolje poznajo podatke. Mislim, da sem povedal preveliko številko.
?e bi Slovenijo primerjali s številom uporabnikov pomo?i na daljavo v Avstriji, bi jih moralo biti 30.000. Pa vendar ta dejavnost v Sloveniji obstaja že 12 let. Se pravi, da je nekaj narobe ne s tem, da mi dejavnost predstavimo, ampak nekaj je narobe s tem, kako to dejavnost financiramo in kako to dejavnost potem tudi razvijamo. ?e v desetih, dvanajstih letih nismo dosegli nekaj 1.000 uporabnikov in jih je še vedno nekaj 100, potem je o?itno z organizacijo te dejavnosti nekaj narobe. Posebej pa opozarjamo tudi na dejstvo in tudi v predlogu ga rešujemo, da je treba bistveno ve?jo  pozornost nameniti svetovanju, u?enju in pripravi na starost, kajti prav s preventivnimi ukrepi, ki so lahko relativno poceni, lahko bistveno skrajšamo tisto dobo, tisti ?as, ko je uporabnik dejansko odvisen od tuje nege in pomo?i in tudi, ?e gledamo, kako preidemo v t.i. tretje ali govorimo že ?etrto življenjsko obdobje, ugotavljamo, da v to obdobje preidemo popolnoma nepripravljeni, ker nimamo organiziranih sistemov, ki bi nas pripravljali na starost, ki bi nas pripravljali na dileme, ki se bodo s starostjo in boleznijo pojavile in zaradi tega imamo tudi izvajalce kot sami uporabniki kasneje relativno velike težave pri izvajanju storitev in zaradi tega se tudi pojavljajo precejšnje neracionalnosti.
Zelo zgovoren je podatek spet v primerjavi z drugimi državami, ko ugotavljamo, da smo pri zagotavljanju kapacitet za oskrbo v instituciji v Sloveniji, je v ožjem smislu že preko 4,5 %. ?e pa štejemo vse institucije, tako za starejše kot tudi za odrasle s posebnimi potrebami, pa že 5 % pokritost glede na število starejših od 65 let, v tem delu zagotavljanja mest v institucijah dejansko dosegamo povpre?je zahodne Evrope. To število mest je popolnoma zadovoljivo in se potem sprašujemo, zakaj še vedno taka navidezna potreba po pove?evanju kapacitet v institucijah. Razlog je v prvem stolpcu. Razlog je v tem, da dejansko dosegamo 1,5 % pokritost z oskrbo na domu z mobilnimi storitvami v doma?em okolju, medtem ko se evropska povpre?ja gibljejo nekje med povpre?no 8 in 12 %. Nekateri ekstremi gredo tudi bistveno višje.
Skratka, klju? rešitve zagotavljanja dolgotrajne oskrbe v prihodnosti ni v pove?evanju kapacitet institucionalnega varstva, ampak je v bistvenem pove?evanju obsega storitev, ki se izvajajo v doma?em okolju. Seveda pa tudi mi smatramo, da so tiste obstoje?e institucije, ki danes izvajajo institucionalno varstvo, prve poklicane in dolžne razvijati tudi te oblike storitve, kjer imajo znanje, kjer imajo kader in zato moramo tudi sistem usmeriti tako, da bo spodbujal izvajalce k razvoju teh storitev.
?e se mi v današnjem sistemu sprašujemo, kaj je narobe, kaj je razlog za to, da te številke še vedno iz leta v leto obstajajo, da je premalo razvita storitev v doma?em okolju, da se razli?ne oblike storitev ne razvijajo sinhrono in dovolj prilagojeno dejanskim potrebam uporabnikov, moramo kot nekaj klju?nih problemov izpostaviti, da je naš sistem še vedno upravljan zelo birokratsko, zelo togo in da je po naši oceni odlo?no prereguliran. Na našem podro?ju obstaja cela vrsta predpisov, ki zelo podrobno ureja postopke, ki so predmet strokovne presoje. Hkrati pa imamo zelo slabo urejen sistem merjenja doseganja ciljev. Skratka, smo v sistemu, kjer birokratsko urejamo izvajanje postopkov, ne spremljamo pa klju?nih ciljev.
Klju?ni cilji po našem mnenju so pa zadovoljstvo uporabnikov, obseg storitev, u?inkovitost izvajanja storitev. Skratka, bolj pomembni od ciljev so postopki. Zaradi zapletenih postopkov in zapletenih predpisov se pogosto sre?ujemo z neusklajenimi normativnimi podlagami, s predpisi, ki so si med seboj v nasprotju. Ti zapleteni postopki nam prinašajo izredno togo kadrovsko politiko, ki dejansko dolo?a v strukturi in obsegu decidno vsakemu izvajalcu, koliko katerega kadra mora imeti zaposlenega in zaradi tega smo zelo omejeni pri prilagajanju dejanskim potrebam uporabnikov. Opozarjamo na to, da se že vrsto let vrtimo v za?aranem krogu, da je potrebno zagotoviti storitve, ki so izredno poceni, da so uporabniku dostopne. Da bi uporabniku zagotovili poceni storitve, morajo biti v javnem sistemu cene zelo nizke, da jih bo uporabnik lahko pla?al. Nizka cena v javnem sistemu seveda pomeni, da mi v tem javnem sistemu nimamo dovolj denarja, da bi šli v razvoj, vlaganja, v nove storitve in zaradi tega se iz leta v leto vrtimo v tem za?aranem krogu, ki se že kaže na tem, da že nekaj let stagnacije nekako postavlja celotno stabilnost izvajanja sistema pod vprašaj, in ?e pogledamo samo institucije, potem moramo pri?akovati, da bomo v prihodnjih letih morali intenzivno v ta sistem investirati, ker ga je potrebno modernizirati, ker ga je potrebno spremeniti in da bo potrebno tudi za modernizacijo tega sistema zagotoviti dodatna sredstva. Razvojnih virov, razvojnih aktivnosti je izredno malo in ugotavljamo v zadnjih desetih letih, da so investicije v razvojne aktivnosti strmo padale in ta razvoj bo treba tudi v prihodnje nadoknaditi.
Soo?amo se tudi z neusklajenostjo javne mreže in strukture storitev s potrebami uporabnikov, po eni strani teritorialno, kjer se po eni strani sre?ujemo s presežki, po drugi strani pa s primanjkljaji v istem sistemu in seveda tudi strukturno, ko imamo dejansko presežek institucionalnih kapacitet in veliko pomanjkanje kapacitet storitev v doma?em okolju. Velika birokratizacija tudi pomeni, da so postopki dolgi, da je odzivnost ustanoviteljev oz. koncidenta slaba in ti birokratski postopki nas tudi kot izvajalce pa tudi stroko pogosto postavljajo v vlogo, da so naši predlogi preslišani, da zakoni in postopki niso dovolj prakti?ni in imamo zaradi tega velike težave in velike neracionalnosti, ko jih v praksi tudi izvajamo. Posebej pa izpostavljamo tudi to, da se v zadnjem ?asu soo?amo z vedno ve?jimi pritiski Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki se ne po obsegu znotraj zdravstvene blagajne, ampak po strukturi financiranja glede naših storitev vztrajno umika. Se pravi, ?e gledamo obseg deleža, delež financiranja Zavoda za zdravstveno zavarovanje v strukturi naših storitev je v zadnjih nekaj letih padel za 5 %. Seveda se je zaradi pove?anja kapacitet strošek zdravstvene zavarovalnice za dolgotrajno nego v institucijah pove?al, vendar bistveno manj, kot se je pove?ala kapaciteta. To rešitev bomo morali najti tudi v prihodnje zaradi tega, ker se bodo kapacitete in potrebe še pove?evale.
?e enostavno pogledamo, kaj nam ta dejstva prinašajo, lahko ugotavljamo, da se povpraševanje pove?uje, stroški rastejo, razpoložljiva sredstva temu ne sledijo, so približno enaka in tudi opozarjamo, da so razpoložljivi kadrovski viri približno enaki. Torej, je formula zelo enostavna. ?e ho?emo pove?ati obseg storitev oz. število uporabnikov, ki jim bomo nudili storitve, je treba znižati kvaliteto teh storitev. Nam se deloma v praksi to že dogaja, ker s pomanjkanjem razvoja za kvaliteto stojimo. Ustavili smo razvoj in se bojimo, da bi se lahko trend v prihodnje obrnil celo v nasprotno smer. Da bi to prepre?ili, ker tega si seveda ne želimo, obstajajo orodja, da to prepre?imo, mi moramo izboljšati našo organizacijo, organizacijo celotne dejavnosti. Pove?ati moramo fleksibilnost. Uvesti moramo nove storitve in te storitve morajo biti popolnoma prilagojene uporabniku in bolj fleksibilne. Intenzivno se moramo ukvarjati z usposabljanjem tako zaposlenih v sistemu kot neformalnih izvajalcev oskrbe kot tudi samih uporabnikov. Mi moramo veliko ve? narediti na preventivi, na pogojih dela, na motivaciji. Še vedno ugotavljamo, da v sistemu izgubljamo precej denarja za nepotrebne stvari. Torej, lahko marsikaj naredimo tudi na kontroli stroškov.
Za konec ponovno poudarjam, v celotnem sistemu je eden od glavnih zaviralnih elementov prevelika formalizacija. Ta formalizacija nas veliko stane. Ta formalizacija izvajalce obra?a od potreb uporabnika k potrebam predpisovalca, zakonodajalca, države, in ta formalizacija bistveno zmanjšuje našo fleksibilnost, da se nismo sposobni dejansko hitro prilagajati potrebam uporabnikov.
V tej smeri tudi iš?emo možne rešitve za zagotovitev stabilnega poslovanja. Se pravi, organizacijske spremembe, izboljšanje upravljanja sistema in pa enotna kategorizacija in predvsem enotno izvajanje storitev in enotni viri financiranja. Danes se nam dogaja, da po eni strani zaradi pritiskov po zmanjšanju stroškov oskrbe, ki jo pla?a uporabnik, vedno bolj zmanjšujemo vire za izvajalce iz tega naslova oskrbe. Po drugi strani se soo?amo s pritiski za zmanjšanje stroškov zdravstvene nege, ker zdravstvena blagajna ne zmore teh pla?il in zelo pritiska na izvajalce in kr?i obseg storitev, ki jih koristi. Mi imamo pa pred seboj osebo, uporabnika, ki potrebuje celotno paleto storitev. Vedno ve?ji je delež storitev, ki jih nih?e ne prizna kot pla?ilo. ?e bo ta delež storitev postal prevelik, potem je pod vprašajem, ali smo sploh še sposobni uporabniku zagotoviti integralno, celovito storitev. In združevanje oskrbe in nege v enovito storitev, v enovito financiranje, je klju?ni pogoj, da bo sistem deloval stabilno, integralno in da bo vedno sposoben uporabniku ponuditi celovito rešitev.
Da bi lahko koncept zakona zasnovali tako, da bo ciljno usmerjen, ne postopkovno, smo se tudi vprašali, kaj so glavni cilji. Mi ugotavljamo, da socialno-varstvena in zdravstvena storitev mora biti kvalitetna, cenovno dostopna in na voljo takrat in tam, ko jo potrebuješ. To je klju?. ?e eden od teh dejavnikov manjka, potem ta storitev ni kvalitetna. Danes potrebuješ v Ljubljani dom in moraš iti v dom v Prekmurje, potem to ni kvalitetna storitev, ker ni dostopna tam in takrat, ko jo potrebuješ. Hkrati se tudi sprašujemo, kakšen je kvaliteten izvajalec, da mu damo ustrezne zakonske in sistemske podlage, da bo lahko te cilje dosegal. Mora imeti predvsem zadovoljnega uporabnika. Ta izvajalec mora biti poslovno uspešen, ker ?e ne posluje pozitivno, potem v poslovnem prometu ne more obstajati, ?eprav se pogosto delamo, da v sociali ekonomija ne velja. Mi moramo ravno tako pla?ati ra?une in imeti konec leta pozitiven izid.
Kar je pri izvajalcih pomembno in to pogosto zanemarjamo, izvajalec mora imeti stalen razvoj. Mora imeti stalni razvojni potencial. ?e te trije dejavniki hkrati niso izpolnjeni, potem ta izvajalec ni uspešen. Trenutno nas najbolj skrbi to, da smo prakti?no razvojni potencial obstoje?ih izvajalcev spravili na nulo in se ukvarjajo samo še z zadovoljstvom uporabnikov in poslovnim preživetjem. Treba je uvesti tudi razvojno komponento. Da bi to dosegli, je bistven prehod od predpisovanja postopkov do dolo?anja ciljev. Zato smo se tudi vprašali, kaj so konkretni cilji storitev in cilji izvajalcev. Da bi lahko cilje dosegli, potem moramo izvajalcem dati avtonomijo. Da pa bi izvajalci to avtonomijo lahko izvajali oz. da bi pri veliki avtonomiji izvajalcev lahko zagotovili, da ne bo prihajalo v sistemu do deviacij, potem moramo poja?ati nadzor. Ve?ja avtonomija nujno za seboj nosi tudi ve?ji nadzor, vendar ne nadzor na?ina izvajanja dejavnosti, ampak nadzor doseganja ciljev nadzor strokovni in nadzor eti?nosti dela izvajalcev.
Tisto, kar sem uvodoma opozoril, da nekako pogrešamo v predlogu ministrstva, v predlogu sistemskih sprememb, je, da vztraja še vedno na sistemu, da delajmo hitreje, ceneje, da iš?imo nove vire, da bodimo bolj racionalni. To enostavno v teh dramati?nih spremembah ne gre ve?. Poiskati moramo ?isto nove modele dela, ?isto nove na?ine organizacije. Edino na tak na?in se bomo pripravljeni soo?iti z vedno ve?jimi potrebami po naših storitvah.
Klju?ne sistemske spremembe, ki jih pri?akujemo, so sprememba statusa javnih zavodov, ki je zelo vprašljiva, zato, ker se vedno, ko govorimo o spremembi statusa javnih zavodov, avtomati?no za?ne govoriti o spremembi lastnine javnih zavodov, kar nima nobene neposredne povezave in temu tudi zelo nasprotujem. Vendar je dejstvo, da so javni zavodi, ki izvajajo dolgotrajno pomo? in nego, v statusni obliki javnih zavodov zelo nefleksibilni in slabo prilagodljivi, zato smatramo, da je ta sprememba nujna, da bodo poslovno bolj dinami?ni in bolj usmerjeni k potrebam uporabnikov in da bodo lahko v ve?ji meri prevzeli odgovornost za svoje poslovanje, lastno organizacijo, in da bodo tudi na?elno prevzeli odgovornost za svoje investicije in lasten razvoj. Hkrati pa potrebujemo sprejem zakonodaje o dolgotrajni oskrbi, ki bo pove?al vlogo uporabnikov, spremenil strukturo storitev in predvsem prinesel enotna izhodiš?a za izvajanje financiranja storitev v vseh treh elementih. Mi se še vedno soo?amo s problemi, da imamo v storitvah, za primerljive storitve v današnjem sistemu enormno velike razlike in smatramo, da bi zakonodaja za dolgotrajno oskrbo morala tudi te velike razlike v cenah primerljivih storitev odpraviti, ker vendar govorimo o javni službi in v javni službi ponujamo storitve v javni mreži. In v isti javni mreži primerljiva storitev za istega uporabnika ne more imeti razli?nih cen, ne more imeti razli?nega vrednotenja. Nam se pa to danes pojavlja kot pravilo in ne kot izjema.
Samo nekaj primerjav. Mislim, da bo o tem ve? govora tudi v predstavitvi ekonomskih izhodiš?. Kot klju?ne pomanjkljivosti predloga ministrstva ugotavljamo, da ta predlog dejansko ne prinaša odpravo paralelnih ureditev, kajti dolgotrajna oskrba in nega mora urejati podro?je za vse osebe, ki so dolgotrajno odvisne od pomo?i in nege, ne samo za dolo?ene skupine. Hkrati pa ta predlog ne prinaša garancije, da bodo vsi tisti, ki po razli?nih drugih zakonih danes so upravi?eni do storitev dolgotrajne pomo?i in nege, dejansko tudi sodijo v ta koncept. Jaz mislim, da je to zelo problemati?no podro?je, ker bi pomenilo izena?itev pravic in tudi izena?itev nivoja. To bomo pa težko dosegli, vendar je to nujno, da bi dosegli enovitost podro?ja dolgotrajne oskrbe. Ne govorimo samo o starih. Govorimo o celi vrsti skupin, ki so danes odvisne od tuje pomo?i in nege in vse te mora ta zakon dejansko tudi zajeti. Prej je bilo ve? govora o tem, kakšno je pri?akovano pove?anje kroga upravi?encev, kakšni so obstoje?i viri, kako se bodo združevali s pokojninsko-invalidsko, varstvenega, iz zasebnih virov.
Mi smo izra?unali ve? o tem v ekonomski analizi, da enostavno ni realno, da bi pove?anje pravic in obsega storitev bilo, da ne obstaja realni vir sredstev za tako pove?anje obsega in storitev in tudi pravic. To je zelo problemati?no, ker se bomo potem spet soo?ili s situacijo, da bodo uporabniki imeli dolo?eno pravico. Izvajalci za nudenje te pravice ne bodo imeli zagotovljenih virov. Potem pa se bo ta pravica izvajala v okrnjeni obliki ali pa ne bo dostopna. Zato je klju?no, da se za zakonsko predvidene pravice tudi zagotovijo trdni viri in teh v predlogu ministrstva dejansko ne vidimo.
Veliko smo imeli pripomb, ki so bile tudi, kot mi je razumljeno, že deloma upoštevane ravno na to, da se v veliki meri v predlogu zakona ministrstva dopuš?a, da tistemu, ki izvaja financiranje dejavnosti, tudi v veliki meri odlo?a o obsegu pravic. Se pravi, da naj bi zavod za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, kot je bil predviden, dejansko relativno svobodno dolo?al, koliko pravic bo financiral. Enostavno to ni združljivo, kajti tisti, ki storitve pla?a, ima vedno interes, da je upravi?enost do teh storitev ?im manjša. Zato je treba to lo?iti in je treba ugotoviti, da tisti, ki izvaja financiranje, izvaja financiranje. Tisti, ki pa dolo?a obseg pravic, je pa lahko samo zakonodajalec ali pa neko drugo telo. Ugotavljamo tudi, da je ta storitev relativno zelo zdravstvena v tem sistemu in da je treba oja?ati socialne principe in da oja?anje socialnih principov izvajanja dolgotrajne oskrbe ne pomeni, da zmanjšujemo potrebnost in nujno zdravstvenih storitev v tej obliki. Finan?na nadomestila, ki jih zakon prinaša kot možnost izpla?ila v denarju, jih vidimo kot veliko možnost zlorabe starejših in se nam že danes pogosto v praksi dogaja, vendar se ti primeri ne rešujejo sistemsko. ?e si predstavljate, da imajo starejši na voljo, da dobijo denar, namesto da koristijo storitve, in da jim potem ni treba dopla?evati storitev v sistemu, potem bodo starejši, ki so pogosto nemo?ni, dementni, pogosto zelo omejeno sposobni presojati o lastnih koristih, pogosto žrtev interesov svojcev zato, da bodo pridobili premoženjsko korist, hkrati pa starejši ne bodo imeli dostopa do tistih storitev, ki jih nujno potrebujejo. Zato smatramo, da morajo odlo?ati o obliki storitev, ki jo bodo koristili sami, vendar ne na na?in, da se lahko vzame denar, ampak na na?in, da se lahko izbere razli?ne druge oblike financiranja storitev, vendar ne v denarju, na primer z vau?erjem in na podobne na?ine.
Sistem dostopa do storitev je bil v prvotnem predlogu ministrstva izredno zapleten, naš pa izredno enostaven in mislim, da se tukaj sre?ujemo z nekim kompromisnim predlogom, za katerega tudi mi smatramo, da je dober z nekim neodvisnim ekspertnim telesom in ugotavljamo, da predvsem predlog, ki je bil predstavljen s strani ministrstva, v veliki meri pove?uje direktno finan?no obremenitev uporabnika storitve. Ker uporabnik storitve te storitve v veliko ve?ji meri ne bo zmožen pla?ati, kot jo ni zmožen danes, potem bomo samo posledi?no naredili, da se bo zmanjšalo breme zdravstvene blagajne, pove?alo breme uporabnika, ki ga ne bo zmogel in posledi?no pove?alo obremenitev lokalnih skupnosti, ki bodo morale v bistveno ve?ji meri tudi dopla?evati uporabniku.
Naša izhodiš?a za pripravo predloga zakona so šla v smer spodbujanja preventive, v smer spodbujanja bivanja v doma?em okolju, tudi s pomo?jo tehnologije, ki bo v prihodnosti odigrala zelo pomembno vlogo. Zagotavljati želimo, da je novo podro?je oskrbe, socialne oskrbe in zdravstvene nege, to so namre? tri temeljna podro?ja, ki jih v predlogu zakona jasno opredeljujemo, vedno integralna in da se vedno lo?uje tudi na?in financiranja, vendar nikdar enovitost izvajanja teh treh storitev. Ne moremo soglašati tudi s tem, da po predlogu ministrstva t.i. hotelski del ali oskrbni del enostavno ni predmet materije dolgotrajne oskrbe. Predmet materije dolgotrajne oskrbe je vse, kar nekdo potrebuje, da lahko koristi te storitve. Torej, v primeru, ko je potrebna namestitev, je tudi namestitev predmet dolgotrajne oskrbe. Seveda je pa vprašanje, kdo to financira. Vendar ne moremo re?i, da to ni predmet dolgotrajne oskrbe, ker v kon?ni fazi je to vir za financiranje te storitve, uporabljamo zasebne vire in s tem moramo tudi ra?unati.
Bistveno je treba spremeniti razmerje namestitvenih, ambulantnih in mobilnih storitev v korist predvsem mobilnih in ambulantnih. Želeli smo, da se uvede nov sistem ocenjevanja sposobnosti samooskrbe in mislim, da smo tukaj pri predlogu ministrstva prakti?no na enakih pozicijah, in sicer, da se enotno oceni potrebe uporabnika po tuji pomo?i in negi, tako v socialnem kot zdravstvenem smislu in da je ta enovita ocena edina podlaga za dolo?anje stopnje odvisnosti in tudi za dolo?anje morebitnih opravi?enosti do drugih virov. Pogoj je, da je ocena, izvajanje, vrednotenje, spremljanje in tudi nadzor izvajanja storitev enovito. Danes pa se soo?amo, da moramo pri istem izvajalci za istega uporabnika popolnoma lo?ena sistema kategorizacije in dva popolnoma lo?ena sistema financiranja. Pogoji za vrednotenje morajo biti enaki za vse tipe izvajalcev, kajti danes se soo?amo z vprašanjem, da imamo za isto storitev razli?ni izvajalci priznane popolnoma razli?ne sisteme vrednotenja. Sistem dostopa do storitev mora biti bolj racionalen in pa uporaba obstoje?ih javnih in zasebnih virov je danes dejstvo. Mi smo pri naših predlogih temeljili na tem, da mora biti predlog možno realizirati z obstoje?imi viri, ker ne vidimo dejanske kratkoro?ne možnosti, da bi do novih virov tudi dejansko prišli. Ob tem pa poudarjam, da zelo podpiramo predloge, ki jih je predstavilo ministrstvo, da bi dodatno zagotovili vire za financiranje tega podro?ja, vendar mi enostavno ne moremo s sistemskimi spremembami za izvajanje dejavnosti ?akati še naslednjih nekaj let, da bodo dejansko ti viri zagotovljeni. Zagotovljenost teh virov ni pogoj za to, da mi že danes spremenimo organizacijo same dejavnosti, zato smo naš predlog temeljili na obstoje?ih virih.
Enotni nabor storitev je ena od klju?nih osnov in je nujna za izvedbo za enotno zakonsko ureditev, da lahko tako socialne kot zdravstvene storitve enotno vrednotimo. Mi moramo na tak na?in prepre?iti, da se nam ne dogaja ve?krat v prihodnosti to odmikanje, o katerem sem govoril, da se zmanjšuje financiranje socialnih potreb, pa re?ejo: saj to je zdravstveni problem. Po drugi strani se zmanjšuje financiranje zdravstvenih storitev in se govori: saj to je socialni problem. Enotna ureditev je pogoj za to, da se nam to odmikanje zmanjšuje.
Mi moramo preiti od financiranja opravil, kot imamo danes za posamezne storitve, do bolj pavšalnih oblik financiranja, ki morajo za uporabnika dejansko ugotoviti, kakšen obseg pomo?i potrebuje in v okviru financiranja za ta obseg pomo?i mora izvajalec zagotoviti tisto, kar je uporabniku potrebno. Mi pa danes dejansko prodajamo posamezne zelo podrobne storitve kot posamezne elemente za oblikovanje cen. To je sicer možno, vendar je zelo neracionalno in zelo nefleksibilno. Tudi debirokratizacija obra?unskih postopkov je možna samo na podlagi enovitega nabora, kar tudi daje podlago za fleksibilno oblikovanje kadrovskih normativov in pa enotno opredelitev neposrednih in posrednih aktivnosti razli?nih strok. Nam se še vedno tudi v  strokovnem smislu dogaja, da je dejavnost dolgotrajne pomo?i in nege strogo razparcelirana med razli?nimi strokovnimi pristopi, da to?no re?emo, zdravstvo dela samo to in to, sociala dela samo to in to in ni? si ne dovolimo posegati znotraj strok. Ta dejavnost se je v zadnjih letih oblikovala kot nova disciplina. Re?e se ji dolgotrajna oskrba ali dolgotrajna pomo? in nega, ?e že tako želite. V okviru te nove discipline bomo morali za?eti izobraževati tudi nov kader, ki bo interdisciplinaren. Za?eti pa moramo takoj s prepletanjem strok in to strogo deljenje med pristojnostmi sociale, ki ne sme posegati v nobeno zdravstveno negovalno storitev in nege, ki se ne sme ukvarjati z nobenim socialnim vprašanjem, to strogo delitev bo treba prese?i že z obstoje?im kadrom in v prihodnosti zgraditi kader, ki bo sposoben tega interdisciplinarnega pristopa.
Za zaklju?ek samo še nekaj klju?nih poudarkov stališ?a zakona. Sama opredelitev dejavnosti je dolgotrajna pomo? in nega. Mi smo po zadnjih pripombah, ki smo jih sprejeli iz javne razprave, veliko razglabljali tudi o tem, kako sploh opredeliti samo dejavnost, da bomo ?im bolj dosegli njen namen. Dejansko smo se potem odlo?ili, da predlagamo termin dolgotrajna pomo? in nega, kajti dejansko govorimo o pomo?i. Ne govorimo o sami oskrbi, ker mi naših stanovalcev ne oskrbujemo, razen v primeru, ko koristijo storitve z namestitvijo. V vseh ostalih primerih jim pa nudimo zgolj pomo?, ki je lahko pomo? v tistem oskrbno-socialnem smislu ali pa nego, ki je predvsem zdravstvena nega. Ni namen zakona, da zagotovimo oskrbo starejših, ampak je namen zakona, da jim zagotovimo pomo? in nego. Zato smo tudi to terminologijo v našem predlogu predlagali in jo tudi dajemo v razmislek, ker smatramo, da je to najboljše, do ?esar smo dejansko v tej skupini prišli.
Poudarili smo, da vklju?uje socialno-varstvene in zdravstvene storitve, da je namenjena tako ohranjanju kot razvijanju preostalih psihofizi?nih sposobnosti in socialne vklju?enosti oseb, ki so zaradi posledic bolezni, poškodb ali invalidnosti ali starosti dolgotrajno odvisne od pomo?i druge osebe pri opravljanju temeljnih opravil za zadovoljevanje temeljnih življenjskih potreb. To je klju?na definicija, ki opredeljuje, kaj je namen, podlaga za izvajanje dolgotrajne pomo?i in nege in komu je namenjena. V to definicijo je bilo vloženega veliko napora in smatramo, da kvalitetno zajame tisto, kar tudi kasneje materija celotnega zakona povzema, s tem, da smo še posebej opredelili, da je nujni del dejavnosti pomo?i in nege tudi izvajanje preventivnih ukrepov za prepre?evanje potreb po dolgotrajni pomo?i in negi. Torej, celotno dejavnost delimo nekako na dva dela. Eden je tisti, ki daje podlago za neposredno izvajanje neposredne pomo?i in nege znanemu uporabniku. Drugi del dejavnosti je pa tisti, ki opredeljuje vrsto aktivnosti, ki so namenjene širši javnosti ali potencialnim uporabnikom in se ne vežejo na neposredno izvajanje storitve neposrednemu uporabniku. Zato sta tudi dva odstavka v tej osnovni definiciji.
Klju? za ugotavljanje potrebe posameznega uporabnika je skrit v merilih za ocenjevanje sposobnosti samooskrbe, t.i. los lestvici, ki smo jo v tem sistemu povzeli. Mislim, da jo povzema tudi predlog ministrstva. Ta los lestvica, jaz se ne bom spuš?al sedaj v posamezne kriterije, pa vendar se sprašuje, kakšna je potreba po pomo?i uporabnika na podro?ju uživanja hrane, na podro?ju izlo?anja, zavzemanja položaja, na podro?ju samostojnega gibanja in proti vprašanjem proti koncu, kjer se sprašujemo, ali je uporabnik sposoben upoštevati pravila in zakonitosti, ali lahko na?rtuje dnevne aktivnosti, ali lahko sodeluje v dnevnih aktivnostih in tako naprej.
?e preletimo na kratko, katera vprašanja si postavljamo, ko ugotavljamo odvisnost uporabnikov od pomo?i in nege, bi lahko tako zelo lai?no rekli: prvi del vprašanj se nanaša v veliki meri na t.i. negovalni medicinski del. Kakšne oblike neposredne nege nekdo potrebuje? Tisti drugi del se nanaša bolj na socialni, oskrbni del, tisti del varovanja pa tudi na tisti del, ki zaradi bolezni demenc postaja vse bolj pomemben. Z odgovorom na ta vprašanja, ki so podlaga za kategorizacijo, je možno ugotoviti, kakšen obseg nekdo potrebuje. S tem se pa odmaknemo od vprašanja, da je razlog za pomo? bistven. Danes se nam dogaja, da je bistveno to, ali nekdo potrebuje pomo? zato, ker potrebuje nego, ker potrebuje previjanje rane recimo, ali potrebuje velik obseg pomo?i zato, ker je hudo dementen in dezorientiran in rabi velik obseg nadzora. Oboje je dejansko neposredna pomo? in nega in za oboje moramo imeti zagotovljene enotne podlage in tudi enotno vrednotenje.
Temeljne storitve smo po sistemu financiranja mi zelo enostavno razdelili na osnovno oskrbo, ki je strošek uporabnika, na socialno oskrbo, se pravi na socialne dejavnosti, ki so strošek prora?una Republike Slovenije, in pa na zdravstveno oskrbo, ki po našem predlogu, tako kot do danes, ostaja strošek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Mi tudi v našem predlogu nismo uvedli nove javne blagajne in novega sistema financiranja dolgotrajne pomo?i in nege. Da se razumemo, mi s tem ne zavra?amo tega poskusa, vendar želimo pokazati, da se tudi brez poseganja v obstoje?o temeljno sistemsko ureditev financiranja lahko uvede in enovito financira dejavnost dolgotrajne pomo?i in nege. To ni direktno pogojeno s tem, da se uvede novo sistemsko financiranje. Že na obstoje?em sistemu financiranja je to možno izvesti. Mi smo za to predvideli mehanizem splošnega dogovora za podro?je dolgotrajne pomo?i in nege, ki ministrstvo za socialno varstvo, zdravstveno varstvo, med vsemi izvajalci obveznih zavarovanj, iz katerih se to financira, trenutno so to obvezna zavarovanja za zdravstveno zavarovanje in pa pokojninsko in invalidsko zavarovanje. ?e pa se vzpostavi zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, potem bo pa zavarovanje za dolgotrajno oskrbo tisto, ki bo predstavnik obvezne zavarovalnice in pa med združenji izvajalci se dogovori osnove za izvajanje in financiranje dejavnosti. Tako zagotavljamo fleksibilnost, tako zagotavljamo, da iz razli?nih virov, ki ostajajo nedotaknjeni, preko splošnega dogovora dolo?imo enotne pogoje za izvajanje dejavnosti. Od tu naprej ne drobimo ve?, kdo kaj financira. To, mislimo, da je zelo eleganten in racionalen na?in, kako enovito urediti sistem financiranja.
Na kratko samo še o oblikah. Tri temeljne so oblike dejavnosti. Svetovanje in u?enje prinaša tisti del preventivnih ukrepov, ki naj bi zmanjševali odvisnost od tuje pomo?i in nege. Smatramo, da je nujno organizirano zagotoviti informiranje vseh, ki bodo mogo?e uporabniki storitev v prihodnje in da že dobra informacija zmanjšuje potrebo po kasnejšem kurativnem ukrepanju. Prva socialna pomo? se še naprej izvaja v skladu z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve, da moramo preventivne obiske, ki se izvajajo na podro?ju zdravstva, uvesti tudi na podro?ju dolgotrajne oskrbe, kajti tudi na starost se je potrebno pripraviti in da je te preventivne obiske treba združiti. Danes jih patronaža že izvaja. Treba jih je razširiti tudi na to celotno podro?je. In pa, da je treba sistemati?no uvesti programe izobraževanja, usposabljanja in samopomo?i, ki morajo soditi tudi v okvir socialne oskrbe in morajo pripravljati tako svojce kot starejše na starost. Na tej pripravi na starost naredimo odlo?no premalo in tukaj se skrivajo še precejšne rezerve.
Klju?ne oblike izvajanja storitev po zakonu so namenjene podpori samostojnemu bivanju v doma?em okolju. Tu je predvsem pomo? na daljavo. Se pravi v tistem najožjem smislu rde?i gumb, v širšem smislu t.i. tehnologije pametnih domov, ki omogo?ajo varno bivanje starejših doma in pa sistemati?no uvajanje telemedicine. Telemedicinski aparati so danes na voljo, uporabljajo se pa laboratorijsko. Treba je zagotoviti sistemski na?in, da se bodo za?eli široko uporabljati, ker imajo celo vrsto pozitivnih lastnosti. Treba je prilagajati bivalno okolje in to sodi v del podpore samostojnemu bivanju doma, organizirano razvijati pomo? na domu ali v oskrbovanem stanovanju, oskrbo s prehrano, dnevno varstvo. To so vse storitve, ki jih poznamo. In pa seveda osebno pomo? v skladu z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve in tudi sodi v del samostojnemu bivanju v doma?em okolju. Oblike z namestitvijo pa so dolgotrajna pomo? in nega v drugi družini. Dolgotrajna pomo? in nega v bivalni skupnosti. Institucionalno dolgotrajna pomo? in nega, ki sodi v okvir osnovne, socialne in zdravstvene oskrbe ter nujne namestitve, ki smatramo, da morajo biti tudi s tem zakonom uvedene, ker nekaterih nujnih primerov ne moremo obravnavati zgolj v zdravstvenem smislu, ampak so nujni tudi iz tega oskrbnega in socialnega smisla. V tem primeru je tudi znotraj sistema dolgotrajne pomo?i in nege treba zagotoviti sistem nujnih namestitev. In pa še, pri institucionalni dolgotrajni pomo?i in negi mi smatramo, da v ta okvir sodijo tako negovalni domovi, kot tudi negovalne bolnišnice. Ni bistveno, v katerem sistemu ti dejansko izvajaš svojo dejavnost ali kdo je tvoj ustanovitelj. Bistveno je, ali vsebina dejavnosti odgovarja sistemu dolgotrajne pomo?i in nege. Razlog, kdo je tvoj ustanovitelj, ne more biti razlog, da so pogoji za izvajanje primerljive dejavnosti razli?ni. Ampak, vprašati se moramo, kaj so uporabniki naših storitev, ne kaj so samo normativi za izvajanje te enotne dejavnosti. Izvajalci javnih storitev ostajajo prakti?no identi?ni, kot so danes, in so tudi enaki, kot so po predlogu Ministrstva za delo. Postopek dostopa do dolgotrajne oskrbe pa je bil v javni razpravi deležen precejšnjih pomislekov. Mi po eni strani smatramo, da je postopek, ki ga je predlagalo Ministrstvo za delo, odlo?no prezapleten. Po drugi strani pa smo na naš predlog tekom javne razprave dobili veliko kritik ravno v tem smislu, da ne more tisti, ki izvaja dejavnosti, tudi dejansko odlo?ati o vstopu uporabnika v sistem dolgotrajne oskrbe. ?eprav dejansko danes to delamo in to delamo brez ve?jih problemov in dobro, kajti nek dom sam odlo?i o uporabniku takrat, ko z njim sklene dogovor o izvajanju storitve. Da pa to lahko naredi, ima pa za to jasno predpisane standarde, normative, ima pogodbe, vse tisto, kar je potrebno, da mu dajo osnove za to, da se ga lahko tudi nadzira, ali je dostop do pravice izvede korektno. To je nekaj podobnega, kot danes, ko greš k zdravniku, preko zdravnika ti dobiš pravico do koriš?enja javnih storitev. Zdravnik je seveda nadziran. Zdravnik ima seveda pogodbo z zdravstveno zavarovalnico, vendar ne potrebuješ dovoljenja zdravstvene zavarovalnice, da gre k zdravniku. Ravno tako smatramo, da ne bi bilo potrebno dobiti dovoljenja za varovanje za dolgotrajno oskrbo, da bi lahko koristil storitve dolgotrajne oskrbe. Seveda je pa treba jasno predpisati pogoje. Kljub temu smo v zadnji verziji predlagali, da bi kon?no odlo?itev o tem, ali nekdo je upravi?en do storitve dolgotrajne pomo?i in nege, nam se zdi najbolj primerno, lahko sprejel center za socialno delo, ki ima razpleteno mrežo. ?e pa bo vzpostavljen sistem neodvisnih teles, ki bodo odlo?ala o dostopu do storitev dolgotrajne oskrbe, je pa seveda logi?no to tista služba, ki bo odlo?ala o tem, ali nekdo ima pravico dostopa ali ne. Tudi ?e ostane odlo?itev na strani centra, je treba centrom zagotoviti seveda ustrezno podporo in pa treba je zagotoviti, da bo podlaga za odlo?itev pripravljena strokovno s strani socialnega dela, s strani zdravstvene nege in s strani zdravnika, ki so tudi temeljni predstavniki, ki morajo odlo?ati o pravici dostopa do storitev.
Za zaklju?ek samo še to, kaj smatramo, da bi moralo biti financirano s strani države. Storitev socialne oskrbe pomeni tiste dejavnosti, ki jih že danes razli?ni izvajalci v razli?nih oblikah ponujamo v smislu socialnega dela, v smislu socialne vklju?enosti. Mi predlagamo, da bi država prevzela v celoti financiranje teh dejavnosti socialnega dela in da bi se v vseh oblikah izvajanja storitev, ne glede na to, ali je to institucionalna ali je mobilna ali je preventivna, država našla v tisti vlogi, ki bi skrbela za ta socialni vidik. Da pa bi za to zagotovili vire pa tudi predlagamo tisto sistemsko spremembo o statusu javnih zavodov, kar pomeni, da bi tista obveznost države, ki jo danes porablja za investiranje v institucionalno varstvo in bi ga sedaj prinesli na same izvajalce, dejansko država porabila za financiranje teh socialnih dejavnosti. Seveda je tukaj nujna pomo? storitev informacijske to?ke, svetovanje in  u?enje, preventivne dejavnosti, ki niso namenjene znanemu uporabniku in zato mora imeti tudi sistemski vir financiranja, izvajanja, ocene samooskrbe in racionalno izvajanje ocene sposobnosti samooskrbe bi bilo možno, tako kot je bilo re?eno, veliko bolj racionalno, ?e bi se združilo med zdravstvom, pokojninskim in invalidskim zavarovanjem in tudi dolgotrajno pomo?jo in nego. Na tak na?in bi lahko na enem mestu racionalno izvajali celotne te ocene in pa seveda dejavnosti javnih pooblastil, ki jih država prenese na druge izvajalce.
Toliko je na kratko en opis tega koncepta našega predloga zakona, naših pomislekov do vladnega in pa naših rešitev. Seveda pa mi s tem predlogom ne smatramo, da smo rešili vse dileme in smatramo, da je to ena pomembna materija za nadaljnjo razpravo pa tudi za zbliževanje stališ?. Smo pa trdno prepri?ani, da s sprejemom zakonodaje, ki bo dala enoten sistemski okvir za bistveno druga?no izvajanje od dejavnosti dolgotrajne pomo?i in nege, ne smemo ve? odlašati. Da smo v fazi, ko ti posegi morajo biti drzni, morajo biti nujni in z našim predlogom želimo tudi dokazati, da sistemska sprememba financiranja dolgotrajne oskrbe ni nujen pogoj za to, da bistveno izboljšamo organizacijo izvajanja same dejavnosti. To se nam zdi zelo pomembno.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa gospod Boris Koprivnikar. V nadaljevanju nam bo analizo ekonomskih  u?inkov obeh zakonskih predlogov, ki ste jih sedaj poskušali, predstavil doc. dr. Aleksander Kešeljevi? iz Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. Izvolite gospod Kešeljevi?.

DOC. DR. ALEKSANDER KEŠELJEVI?: Grem kar na prvo prosojnico. Se pravi, kako bo izgledala tale predstavitev. Ra?unam, da bom rabil približno 20 minut do pol ure. Analiza ob?utljivosti javnih finan?nih izdatkov za dolgotrajno oskrbo. Nekaj so že povedali moji predhodniki, tako da bom tukaj zelo kratek.
Ekonomski vidiki problematike dolgotrajne oskrbe, kaj mi kot ekonomisti, kje vidimo, da je najve?ja težava. O tem smo tudi že nekaj govorili pred kratkim. Potem pa ekonomska analiza ekonomskih u?inkov razli?nih zakonskih predlogov. Koliko mi ocenjujemo, da bi ta zakon stal in za koga bi imel najve?je posledice. Gremo kar na prvo to?ko.
Ta analiza ob?utljivosti javnofinan?nih izdatkov za dolgotrajno oskrbo. Mi smo tukaj primerjali po treh scenarijih. Prvi scenarij je bil t.i. ta scenarij, ki ga je Boris že tudi pokazal. To pomeni izklju?no vpliv demografskih dejavnikov na javnofinan?ne izdatke za dolgotrajno oskrbo. Izdatki za dolgotrajno oskrbo so javni pa zasebni. Zasebne puš?amo ob strani. Govorim samo o javnofinan?nih izdatkih. Se pravi, tukaj je izklju?en vpliv samo demografije. Tiste slike, ki ste jih prej videli, kako se stara prebivalstvo, kakšen u?inek bo to imelo na izdatke za dolgotrajno oskrbo po sedanji zakonodaji in vidite recimo, Slovenija, to pove?anje, ki ga vidite v zadnjem stolpcu, 1,9 odstotne to?ke ve? oz. 1,5 bomo leta 2050 namenili. Danes namenjamo približno okoli 0,8 %, se pravi okoli 280 milijonov. To je prvi faktor. Drugi faktor oz. to je še malo razlaga tistega, o ?emer govorim. Tu imate sicer razli?ne scenarije. Pri demografskih scenarijih je tako, da so izredno zanesljivi za razliko od ekonomskih scenarijev, ki so zelo nezanesljivi, kar smo lahko videli v zadnjih treh letih, so demografski scenariji zelo zanesljivi. Ni nobenih razlogov, da jim ne bi verjeli. Morate pa pri demografskih scenarijih biti previdni, ker pri demografskih scenarijih upoštevamo razli?ne projekcije. Obi?ajno upoštevamo stopnjo rodnosti, stopnjo smrtnosti pa kakšne so migracije. Glede na to lo?imo razli?ne scenarije, ki so tukaj obarvani z razli?nimi ?rtami. Recimo, visok scenarij pomeni visoka rodnost, visoka smrtnost, visoke migracije. Nizek scenarij pomeni nizka rodnost, nizka smrtnost, nizke migracije. Tisti, ki nas zanima, je tale z rde?o. To je t.i. srednja varianta, ki jo vedno uporabljamo. To je najbolj verjeten scenarij. Po tem najbolj verjetnem scenariju vidite, da se izdatki pove?ajo iz 1 % tam nekje ?ez 3 % do leta 2060. Pri teh scenarijih je tako. Obi?ajno ljudje, ki radi strašijo, uporabljajo tistega pesimisti?nega. Scenariji so razli?ni, morate vedeti, o katerem scenariju govorite.
Potem pa scenarij številka 2. Pri scenariju št. 2 smo šli pogledati pa primerjati vpliv deleža odvisnega prebivalstva na javne izdatke za dolgotrajno oskrbo. Se pravi, ni pomembna samo starost, ampak je pomemben predvsem delež odvisnega prebivalstva. V ?em je tukaj poanta? Ta scenarij je malo bolj optimisti?en, ker s starostjo avtomatsko ne pomeni, da ste bolj odvisni. Ste bolj odvisni, praviloma je to korelacija s starostjo dosti mo?na, ampak obi?ajno neke študije kažejo, da se zdravstveno stanje starejših relativno izboljšuje, glede na to, kaj je bilo v?asih. ?e re?ete, da je delež tistih, ki so odvisni, približno isti, število starejših se vam pa pove?uje, v bistvu gre za optimisti?en scenarij. Zaradi tega je to pove?anje tukaj nekoliko nižje do 2050 za 1 % za razliko od prej, ki je bil 1,5 %. To je nekoliko bolj optimisti?en scenarij.
Zadnji scenarij je vpliv dostopnosti neformalne in formalne oskrbe na javne izdatke. Se pravi, oskrbo v grobem razdelimo na formalno in neformalno. Formalna je v bistvu pomo? na domu ali pomo? v institucionalizirani obliki v domih starejših ob?anov. Neformalna oskrba je pa tista, ko vam nekdo pomaga doma. Seveda, neformalna oskrba vam javnih financ ne bremeni. Tukaj je bila narejena predpostavka scenarija, da se vsako leto zmanjša, da prehajajo ti iz neformalne oskrbe v formalno oskrbo. Se pravi, da vi zakonodajo spremenite tako, da re?ete enostavno: za 1 % bo manj tistih, ki koristijo neformalno oskrbo in za 1 % bo ve? tistih, ki koristijo formalno oskrbo. Ti, ki koristijo formalno oskrbo, smo pa razdelili na polovico. Pol, smo rekli, jih gre v dom, pol pa koristi pomo? na domu. V tem primeru, se pravi gre za zakonodajno spremembo, namišljeno seveda v tem primeru. Ne gre za demografski vpliv. Vidite, da se tole pove?a za 2,7 % to?ke. Tisto, kar boste opazili prakti?no povsod, po vseh teh številkah, ki sem jih sedaj pokazal, je slede?e, da v tej skupini držav, ki smo jih seveda tukaj primerjali, pa velja ve?inoma za vse države Evropske unije, da ima Slovenija vedno v najslabši poziciji. To pomeni pove?anje javnofinan?nih izdatkov za dolgotrajno oskrbo je vedno najve?je v Slovenije, ne glede na to, ali izberem nekoliko bolj ali manj optimisti?ni oz. pesimisti?ni scenarij. Se pravi, pove?anje je razli?no, od 1,5 do 27 %.
Prehajam na drugo to?ko. Tukaj so navedeni tisti ekonomski vidiki problematike dolgotrajne oskrbe. Se pravi dostopnost do dolgotrajne oskrbe. Tukaj vemo, približno imamo okoli 18.000 postelj, 90 izvajalcev, 60 je javnih, 30 je zasebnih. Trenutno nam to zadostuje. Ministrstvo s podeljevanjem koncesij v bistvu odgovori na pove?ano povpraševanje in trenutno ta ponudba zadostuje. Vprašanje je seveda, kaj bo v bodo?e ob takšnih demografskih trendih. O?itno te kapacitete, ki so danes, ne bodo zadostovale. Sedaj pa seveda vprašanje, v katero smer bomo šli. Ali bomo šli bolj v smer graditve novih domov, podeljevanje koncesij, ali bomo šli bolj na t.i. spodbujanje koriš?enja pomo?i na domu? Regionalna dostopnost na podro?ju institucionalnega varstva. Se pravi, imamo dolo?ene obmo?ne enote. ?e pogledate po obmo?nih enotah zavoda, kjer je v bistvu presežek povpraševanja. Recimo Ljubljana , Kranj, Maribor. Govorim o obmo?nih enotah Zavoda za zdravstveno zavarovanje. V nekaterih obmo?jih imamo pa seveda primanjkljaj. Se pravi, iz vidika regionalne dostopnosti obstajajo dolo?ene razlike, ?eprav bi lahko na koncu rekli, da je Slovenija tudi ena velika regija in da v bistvu te razdalje so minormne.
Naslednja stvar – dostopnost pomo?i na domu. Pri dostopnosti pomo?i na domu je zadeva slede?a. Dostopnost pomo?i na domu sodi v pristojnost ob?in, ki morajo to organizirati kot javno službo. Izvajajo jo lahko centri za socialno delo, bodisi domovi za starejše ob?ane. Približno je teh uporabnikov okoli 6.500. Že ta disproporc 6.500 pomo?i na domu in 18.500 ležiš? oz. postelj nam kaže, da je to razmerje približno 1:3. Kar se ti?e dostopnosti, nacionalni program predvideva, da bi približno 3 % ljudi, starejših od 65 let imeli pomo? na domu. Prakti?no v nobeni regiji v Sloveniji se temu nismo približali. Povsod smo pod cilji. Edino v dveh oz. treh regijah smo blizu tega zastavljenega cilja.
Kakovost storitev dolgotrajne oskrbe, se pravi raziskava, ki jo je naredil Eurobarometer, kaže, da so na splošno ljudje s kakovostjo uslug v domovih starejših ob?anov zadovoljni. Sistem, ki je bil postavljen pred toliko leti, enostavno relativno dobro funkcionira, kljub številnim težavah, ki se danes pojavljajo. Se pravi, mednarodno primerjalno gledano, ?e pogledate, v kolikšni meri so seveda ljudje zadovoljni s temi storitvami, so rezultati teh anket relativno dobri. Kakovost pa seveda ne ocenjujete samo z vidika uporabnika, ampak tudi z nekaterimi strukturnimi indikatorji. Koliko imate enoposteljnih sob, koliko imate dvoposteljnih sob, koliko imate tri ali ve?posteljnih sob, kaj je tisti standard, h kateremu težite? Neustrezna statusno pravna ureditev. Se pravi, problematika zavodov kot takšnih s temi problemi nefleksibilnosti, ki jih seveda omejujejo.
Potem pa zadnja dva vidika, ki bi se jim jaz mogo?e malo bolj posvetil. To so nezadostni finan?ni viri in neustrezna cenovna politika. Jaz se bom osredoto?il predvsem na cenovno politiko, ki je povezana z vsem od zgoraj. Se pravi, cenovna politika je povezana s tem, da imate premalo kapacitet v institucionalizirani obliki. Premalo domov. Zakaj? Ker je cena tako nizka v primerjavi s pomo?jo na domu, da ljudje enostavno, kljub temu, da ho?ejo biti doma, saj ljudje si želijo biti doma, ljudje želijo ?im dlje ?asa ostati doma, sami, ?e se le da, s pomo?jo svojcev. Zadnja varianta je seveda, da greste v dom. Pri nas je pa cenovna politika enostavno naravnana tako, da vas pa kar sili, da greste v dom, ker se vam bolj izpla?a iti v dom, kot da prejemate pomo? na domu. To je seveda ta disproporc oz. to, kar se mi zdi, da je potrebno spremeniti.
Nezadostni finan?ni viri. Pri nezadostnih finan?nih virih v bistvu koga lahko obremenite. Lahko obremenite uporabnika, lahko obremenite svojca ali družino, lahko obremenite ob?ino ali lahko obremenite državo. ?e pogledamo, koga lahko obremenite danes, boste, ?e pogledate, kakšna je struktura pokojnin, jaz imam tukaj podatke, recimo 45 % pokojnin je manjših od 500 evrov. 92 % pokojnin je manjših od 1.000 evrov. Zelo veliko prostora tukaj ni ve?. Tudi ?e pogledate odstotek, v kolikšni meri svojci plus uporabniki pla?ujejo storitve v domovih, boste videli, da je to v 75 % primerov. Se pravi, tudi ta medgeneracijska solidarnost, tudi svojce smo že obremenili v kar precejšnji meri. Potem pa seveda ostane tukaj še država, ki ima seveda tudi težave v javnih financah, še posebej danes. Obstajajo pa nekateri viri, ki so zanimivi in jaz mislim, da tukaj ni bilo narejenega nobenega razmisleka v tej smeri. Seveda, ta zadeva še zdale? ni enostavna. V Kataloniji so potrebovali 10, 15 let, da so si s tem približno vpeljali. O  ?em govorim? V Sloveniji imamo danes nekako tri sektorje. Imamo državo, ki je že mo?no zadolžena, tudi zaradi krize in zaradi vsega tega, kar se dogaja danes. Imate podjetja, ki so tudi mo?no zadolžena. Edini, ki niso mo?no zadolženi, primerjalno gledano glede na celo Evropo je prebivalstvo. Še ena zna?ilnost prebivalstva v Sloveniji obstaja, in sicer to, da izredno velik delež živi v lastniško zasebnih hišah in stanovanjih. Ta procent je okoli 87  %. Se pravi, ali smo sposobni, zadeva še zdale? ni enostavna, v bistvu aktivirati ta vir za to, da nam pomaga, ne samo pri tej problematiki dolgotrajne oskrbe, ampak še pri kateri koli drugi tematiki, tudi pri stanovanjski politiki. Tukaj je bila raziskava, ki jo je naredil Eurobarometer, ki vam jo kažem zaradi tega, ker mene je izrazito presenetila. Vprašanje je bilo, ?e boste postali odvisni, ?e boste potrebovali pomo? na domu in ne morete pla?ati za nego na domu iz svojega lastnega dohodka, ali ste pripravljeni svojo hišo oz. nepremi?nino prodati ali dati v najem v zameno za to, da dobite dohodek, s katerim boste lahko financirali dolgotrajno oskrbo. Verjetno, ?e bi vas vprašal, bi rekli v Sloveniji, da niti pod razno. Ampak ta raziskava kaže na levi strani, mogo?e se malo slabše vidi, prvi stolpec, temen, moder, pomeni, da se strinjajo s to trditvijo. Ta rde?i, da se ne strinjajo. Ta prva država na levi strani, kjer se prebivalstvo s tem neverjetno v visokem odstotku strinja, je Slovenija, kar je zelo ?udno. To pomeni, v najve?jem odstotku so ljudje pripravljeni v  Sloveniji o?itno to narediti. Jaz moram re?i, da je mene to zelo presenetilo. Jaz bi Slovenijo pri?akoval na drugem koncu. Ampak, je mogo?e poanta za razmislek. Mogo?e le ni tako, kot si predstavljamo zadevo. Kako bi ta finan?ni vir aktivirali? Jaz pravim, da imamo v Sloveniji dva naftna sklada. Prvi je bil družbeno premoženje, ki smo ga imeli in smo ga zapeljali tako, kot smo ga zapeljali. Druga je velik odstotek ljudi, ki živijo v zasebnih lastniških stanovanjih in hišah. Ali smo sposobni to narediti, seveda presega domet tega zakona. Gre bolj za razmislek v tej smeri.
Neustrezna cenovna politika na podro?ju dolgotrajne oskrbe. Pokazal bom par stvari. Strukturno razmerje med razli?nimi vrstami dolgotrajne oskrbe in potem primerjava cen po razli?nih inštitucijah za storitev dolgotrajne oskrbe. Gremo na prvo, ki jo je pokazal že Boris. Se pravi, gre za razmerje med razli?nimi vrstami oskrbe. To je oblika formalne oskrbe, se pravi oskrba na domu, oskrba v inštituciji. ?e pogledate katerokoli državo ali pa ve?ino držav, ki imajo obe storitvi organizirani, niso seveda vse države takšne, ki bi imele obe storitvi, boste videli, da je prakti?no v Sloveniji to razmerje 3:1. Ravno obratno od tega, kar je v ve?ini drugih držav, s katerimi se radi primerjamo, pa sem jaz pa? tukaj vzel Nem?ijo, Avstrijo, Švedsko, Veliko Britanijo, Francijo. To pomeni približno skupaj 6 % starejših od 65 let, 5 % starejših od 65 % let, ta številka se pogosto pojavlja, ampak to razmerje je 3:1. 6.500 pomo?i na domu, 18.500 recimo ležiš?.
Število vklju?enih porabnikov. To je pa? samo podatek o temu številu porabnikov pomo?i na domu, imate tam 6.500. Število uporabnikov v domovih 18.500. Skupaj 25.000. Razmerje približno 1:3. Ravno obratno kot povsod drugje. Zato nam pa to tako obremenjuje in pove?uje zahteve po gradnji in seveda po podeljevanju koncesij. ?e bi mi ta trend bili sposobni obrniti, bi bil tudi pritisk na  javne finance bistveno manjši. Še ljudje bi v bistvu imeli tisto, kar si želijo. To pomeni, da ostanejo doma.
Primerjava cen oskrbe pomo?i na domu po razli?nih inštitucijah. Najprej med javnim in zasebnim domom. Gre za oskrbo na dan. Gre za oskrbo ena v dvoposteljni sobi. Tole je enostavna razlika v ceni .. (nerazlo?no) tistim, ki so privatnikom, ki so zgradili domove, je pa? priznan ta strošek financiranja, ki so morali seveda to vložiti. Zaradi tega je cena nekoliko višja. Je pa seveda za isto storitev razli?na cena. Tisto, kar se pojavlja danes, je, da so postali zasebni domovi v dolo?eni meri ?akalnica za javni dom, kar je seveda za zasebnike, ker so cenovno nekoliko manj konkuren?ni. Ampak, tukaj ni tak problem. Ostaja pa razlika z vsebinsko isto storitev. Druga stvar je bistveno bolj problemati?na. To so stroški pomo?i na domu. Imate stroške pomo?i na domu na uro, stroški pomo?i na domu na dan. Potem imate pa potrjeno ceno pomo?i na domu pa potrjeno ceno pomo?i na domu na dan pa na uro. V ?em je razlika? Stroški pomo?i na domu 16 evrov pomeni, kakšna je cena za ene uro pomo?i na domu, ki je omejena na 20 ur tedensko oz. na 4 ure dnevno, kar pomeni, ?e pride nekdo k meni in recimo mi nudi oskrbo na domu, pla?am 16 evrov. Zakaj je ta potrjena cena pomo?i na domu? Ker mora ob?ina zagotoviti najmanj 50 % subvencijo, ki je lahko ve?ja, ampak najmanj takšna. To pomeni, da dejansko jaz pla?am 4,46 evra na uro kot uporabnik. Govorim o povpre?ju za Slovenijo in seveda, ?e sedaj primerjate spodnjo potrjeno ceno pomo?i na domu na dan 17 evrov, pa potrjena cena pomo?i na domu na uro, morate seveda vedeti, da je v domovih, ?e pogledate primerjavo, recimo, da je na dan isto, ampak v domu je 24-urna oskrba, tukaj je pa 4-urna. To je razlika. Še ena razlika obstaja. Zakaj te zadeve ne moremo tako primerjati? Vi, ?e imate storitev na domu, imate samo asisten?ni del. Nekdo pride in vam nudi neko asistenco. ?e ste pa vi v domu starejših ob?anov, pa nimate samo asisten?nega dela, ampak imate tudi materialne stroške, kar pomeni, ?e bi pa samo stroške dela primerjal, potem je pa to razmerje 1:13. Se pravi, 13-krat ceneje je v domu kot pri pomo?i doma. In to je tisto, kar najbolj bode v o?i. Za vsebinsko isto storitev, ?e to ceno nekako oluš?imo vsega tistega, da bi dobil primerljivo zadevo, potem je to razmerje 1:13.
To je primerjava cen zdravstvenih storitev. Zdravstvene storitve pri razli?nih izvajalcih. Povpre?na cena zdravstvene nege 1, 2 in 3 v domu starejših ob?anov je približno 14,90 evra. Nemedicinski oskrbni dan v zdraviliš?u je 42 evrov. Podaljšano bolnišni?no zdravljenje, podaljšano nad pa pod 48 dni za primerjavo. Gre za vsebinsko dokaj podobne storitve pa take razlike v ceni. Jaz moram tudi re?i, da ne razumem gradnje negovalnih bolnišnic v najboljši meri. Se pravi, 950 postelj, ki naj bi jih zagotovili. Namesto, da bi iskali rešitve z domovi starejših ob?anov, kjer jaz pla?am oskrbo, zdravstveni del mi pa pla?a zavarovanca, bomo mi sedaj zgradili objekte. Prvi? je to strošek in drugi? še storitev v celoti pla?a Zavod za zdravstveno zavarovanje, kar pomeni, da nam bo to še bolj obremenilo prora?un, ne pa manj. Kar pomeni, vsebinsko primerljive storitve imajo tudi tukaj, do neke mere so sicer razli?ne, ampak so mnogo bolj primerljive, kot so razli?ne po ceni. To je tisto, kar isto pravi predlagatelj, Skupnost socialnih zavodov za vsebinsko isto storitev naj bo približno enaka cena, ker druga?e imate lokacijsko neu?inkovitost, kar pomeni, ljudje se odlo?ajo na podlagi cenovnih signalov in se odlo?ajo tako, kot se odlo?ajo in potem ni? ?udnega, da je to razmerje 3:1 v obratni smeri, kot bi moralo biti.
To je primerjava pri javnih in zasebnih zavodih. Dvoposteljna soba. To je tisto, kar sem že pokazal. Ta razlika 4 evre se pa? ohranja, ne glede na to, katero oskrbo imate. Pa?, stroške .. (nerazlo?no), je ta razlika takšna.
Dva zakona. Nekaj so že moji predhodniki povedali. Se pravi, predlog zakona s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Potem je predlog zakona s strani Skupnosti zavodov socialnih zavodov Slovenije. Kaj je v bistvu bil namen? Namen je bil v bistvu slede?, da bi analizirali koristi in stroške posameznih zakonskih ureditev, da bi kon?no poskušali nekaj povedati, ovrednotiti, koliko dolo?ena zadeva stane, kakšna je sprememba za javne finance. Jaz mislim, da bi vsak zakon to moral imeti. Potem, ve?ja transparentnost sedanje in bodo?e porabe javnih sredstev, izbira najboljše zakonske ureditve iz vidika uporabnika in javnih sredstev. Kaj sedaj to pomeni zame, kaj pomeni za državo, kaj pomeni za ob?ine? Kdo bo sedaj ve? ali manj obremenjen? Se pravi, analiza posledic za razli?ne deležnike in doprinos, kar je pa najbolj pomembno, se mi zdi, to lahko pripomore k bolj kakovostni javni razpravi. Ve?, kot je konkuren?nih predlogov, boljša rešitev bi na?eloma na koncu morala biti.
Finan?ne posledice z…. (nerazlo?no) za uporabnika in državo. Jaz sem pogledal iz treh vidikov, kaj pomeni za uporabnika, kaj pomeni za javne finance, kjer sem pogledal samo delto, za koliko se bo spremenilo, nisem ocenjeval vrednosti programa, in iz vidika spremembe ustreznejše cenovne politike, ki je po mojem trenutno najve?ji problem. Prva tabela. Vzel sem štiri namišljene uporabnike, ker druga?e je kombinacij malo morje. Vsak od njih ima svoj lastni dohodek. To je bila seveda pa? neka predpostavka in dolo?eni od njih prejemajo dodatek za pomo? in postrežbo, ki je od 141 evrov do 412 evrov glede na zahtevnost in to skupaj tvori dohodek dolo?ene osebe. Te osebe so A, B, C in D. Zdravstveni del pla?uje Zavod za zdravstveno zavarovanje. Recimo, da je to pa? 1, 2 in 3 in to so tudi zneski, ki so tukaj napisani. Se pravi, 512, 365 pa 250. Se pravi, cena celotnega paketa dolgotrajne oskrbe, zdravstvo plus socialna oskrba, so tukaj v naslednjem stolpcu od 777 od 1.452. Kaj bo to sedaj zame pomenilo? ?e uvedem odbitek v višini 230 evrov. To je tisto, kar Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve predlaga, da bi vsak od nas pla?al odbitek v višini 230 evrov. Jaz moram re?i, da ne vem, od kod številka 230. Zakaj ni 20, zakaj ni 400, zakaj je to?no 230? Ampak, v tem primeru 230 imate v zadnjem stolpcu napisano, kakšna bi bila to stopnja obdav?itve mojega dohodka. Se pravi, 43 %, 28 %, 21 %, 17 %. Si vi predstavljate upokojence, ?e je 50 % pokojnin manjših od 500 evrov, kaj pomeni 230 evrov za njega? Kaj to pomeni za ob?ine? ?e on ne bo mogel pla?ati in ?e svojci ne bodo mogli pla?ati, bodo morale pla?ati ob?ine. Seveda bo pa Zavod za zdravstveno zavarovanje pla?al ustrezno manj. ?e pa se ukine še dodatek za pomo? in postrežbo, ker iz zakona ni povsem jasno, ali se ta ohranja, ker med javnimi viri ni naveden, potem je pa ta izguba dohodka, to je v bistvu dav?na stopnja, ki vam jo uvedejo. Potem je pa ta seveda še bistveno ve?ja.
Kakšne so posledice predloga? Jaz bom ocenjeval z vidika transakcijskih stroškov, denarnega nadomestila, uvedbe odbitkov, ukinitev dodatka za pomo? in postrežbo oz. brez te ukinitve in uvedba novega obveznega zavarovanja. Gre za tiste spremembe, ki bi se zgodile po novem zakonu. Mi smo šli ocenjevati, ?e bo ta, ki bo presojal, ko bo nekdo vstopal sem, povsem neodvisna komisija, ki bo sestavljena iz treh ?lanov, smo šli ra?unati transakcijske stroške, koliko bi to znašalo. Trenutno to opravljajo znotraj doma starejših ob?anov kot integralni del njihovih delovnih obveznosti. ?e bi zaradi tega zaposlili nove ljudi, to pomeni, da bi nas to stalo, približno smo izra?unali, koliko bi nas to stalo, približno okoli 7 milijonov plus stroški administracije, pridemo tam nekje do 15 milijonov.
Pri teh transakcijskih stroških smo upoštevali teritorialno pokritost komisij, ker zakon predvideva, da morajo biti komisije po vsem teritoriju. Trije ?lani komisije, pogledate, kakšna je njihova bruto pla?a. ?e bi se pa zgodile prerazporeditve, potem pa je o?itno že sedaj problem, da obstajajo neki prihranki, ki jih ne izkoriš?amo. Uvedba denarnega nadomestila v višini 40 % tiste cene pomo?i na domu, približno to pomeni, da bi bilo 40.000 novih upravi?encev do tega denarnega nadomestila. Vsi tisti, ki so zdravstveno zavarovani, teh je pa približno 90 % vseh tistih, ki koristijo storitve. Tukaj pridemo do zneska nekaj ?ez 50 milijonov. Uvedba odbitka, to je pa tisto, kar je mogo?e zelo zanimivo. Se pravi, leta, to je sedaj, sprememba v virih financiranja po pla?nikih. Kdo danes koliko pla?uje za institucionalno varstvo, se pravi za domove? Imate pla?ilo uporabnikov in svojcev 47 %, pla?ila in dopla?ila ob?in 8 %, pla?ila Zavoda za zdravstveno zavarovanje 34 %, skupaj 100 %, logi?no. ?e uvedemo odbitek v višini 230, se te zadeve kar dramati?no spremenijo. Bistveno obremenimo uporabnika za teh 230 evrov oz. njegove svojce. Recimo, da so oni sposobni to pla?ati, kar pomeni, da ob?ina ni potrebe, da ni? pla?a in pla?ilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje se bistveno zmanjšajo. Tukaj je glavna zgodba.
V ?em je problemati?nost odbitka? Ta problemati?nost odbitka, ni povsem jasno, okoli 230 evrov. Odbitek je izrazito degresiven, kar pomeni, da bo najbolj prizadel tiste, ki imajo najmanj, ker je pavšalni davek. Vsak pavšalni davek v tej smeri prizadene tiste, ki so najbolj revni. Mnogi starostniki bodo zaradi omejenosti svojih virov zaprosili za dodatno pomo? ob?ino, kar pomeni, da bodo ob?ine ve? obremenjene in na to lahko ob?ine sigurno ra?unajo. Na ta na?in zmanjšujem dostopnost do dolgotrajne oskrbe, ker je finan?no težje dostopna in to je eno izmed temeljnih na?el, kar Evropska komisija predlaga.
Dodatek za pomo? in postrežbo ni naveden med javnimi viri. Zgolj za informacijo, približno je to 76 milijonov evrov. Obvezno zavarovanje. Višina prispevka ni dore?ena. Recimo, da bi primerjalno gledano dosegli tam okoli 27 milijonov, da bi recimo iz tega naslova zbrali dolo?enih virov.
Glavni pomisleki tukaj so, da tisto, kar je nam pokazala zadeva z vidika uporabnika, bo država relativno na boljšem. Tukaj seveda nismo upoštevali demografske trende za naprej. Do neke mere seveda predlog zakona širi krog upravi?encev. Ampak, seveda, jaz bom sedaj obremenjen, ?e se uvede prispevek za obvezno dolgotrajno oskrbo, bom jaz obremenjen s prispevkom. Vprašanje, ?e je danes realno pove?evati prispevke glede na situacijo, ki je. Potem, posredno bom pa prizadet zaradi odbitka v višini 230 evrov, kar pomeni, da pride do pove?anja moje obremenitve posredno in neposredno. Tisto, kar se mi pa v bistvu dogaja tukaj, je pa, da so transakcijski stroški, ?e vzpostavljam novo blagajno in nov aparat, bodo transakcijski stroški precejšnji in logika je v osnovi napa?na, kar pomeni, da bi mi morali stremeti k temu, da je uporabnik ?im bližje izvajalcu, kljub dolo?enim pomislekom, ki so, ampak se da to z dolo?enimi pravili igre relativno dobro kontrolirati. Namesto, da se med uporabnika in seveda izvajalca uvaja neka nova stopnja odlo?anja, neka komisija, ki bo seveda odlo?ala. Jaz sem prepri?an, da teh ljudi ne bo zadosti, da bi to naredili v pravem ?asu. Vi se morate zavedati, vsako leto 25 % ljudi odide iz doma starejših ob?anov. 25 % jih pride notri. 25 % tistih, ki so v domu, potrebujejo novo presojo, ker se jim v bistvu status spremeni. Teh presoj je bistveno ve?, kot si mi predstavljamo. Najbolj enostavno je, da to po?nejo tam, kjer že danes po?nejo, se pravi pri izvajalcu. Zato je ta enotna vstopna to?ka, se mi zdi, še posebno pomembna. To je tudi teoretski nesmisel, saj v kon?ni fazi bivši sistem prav zaradi takih zadev v bistvu, kjer ni bilo neposrednega stika med kupcem in prodajalcem, v bistvu je to v neki meri teoretski nesmisel.
Se pravi, posledice neusklajenosti med uporabnikom in izvajalcem, slab .. (nerazlo?no) in potrebe uporabnika, manjšo dostopnost, vprašanje deležniškega koncepta, kako mo?no so vsi deležniki sodelovali pri pripravi tega zakona. O tem bodo verjetno oni znali povedati ve? sami.
Sedaj pa še nekaj o predlogu. Bom kar tole pokazal, ker se mi zdi pomembno. Se pravi, kako je danes organizirana. Imamo socialno oskrbo, zdravstveni del pa osnovno oskrbo. Danes osnovno oskrbo pla?uje oskrbovanec, zdravstveni del Zavod za zdravstveno zavarovanje, socialna oskrba pri pomo?i na domu država, socialno oskrbo na domu starejših ob?anov oskrbovanec. Se pravi, po predlogu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve bi socialno oskrbo in socialno oskrbo na domu in v domu starejših ob?anov na domu pla?eval oskrbovanec. Zdravstveni del bi bil ta odbitni znesek 230 evrov in seveda osnovno oskrbo pla?a oskrbovanec. Tisto, kar predlaga Skupnost socialnih zavodov, je, da naj socialno oskrbo v domovih starejših ob?anov in socialno oskrbo pri pomo?i na domu v obeh primerih pla?a držav, ker je tako edino prav. V zameno za to, se pravi, do neke mere bi se tukaj seveda obremenila država, v zameno za to naj se umakne iz investicijskega dela, teko?e investicijsko vzdrževanje. To je tisti predlog, ki bi tudi tukaj vzpostavil dolo?eno mero doslednosti. Še nekaj. V tem primeru bi celo oskrbovanec lahko pla?al nekoliko manj, ker ?e bi namesto oskrbovanca vstopila notri država in v tem primeru mi lahko naredimo nekolikšno cenovno korekcijo navzgor. To je tisto, kar smo prej govorili, da je cenovna politika neustrezna in tukaj se potem odpira nek prostor, da oskrbovanca lahko ?ez cenovno politiko, seveda nekoliko lahko omogo?a celo zmerno povišanje te cene. Se pravi, struktura ostane takšna, kot je. Seveda, to ne upošteva demografskih trendov, ki prihajajo. To bi pa seveda zahtevalo dolo?ena dodatna sredstva. Vprašanje, ali bomo znali s cenovno politiko v bistvu alokacijsko tako zapeljati zadevo. Sodobne tehnologije obstajajo, od telemonitoringa do ne vem ?esa, da ?im ve? ljudi ?im dlje ?asa ostane doma. To je bilo z moje strani vse.

ALENKA JAKOMIN: Menda je zmanjkalo gradiva. Imate jih možnost sprintati iz spletne strani www.sssz-slo.si. Tisti, ki niste prejeli zakona, si ga lahko iz spletne strani skupnosti sprintate. Imamo še krajšo govorko, ki bo predstavila iz spoštovanja ustavnih pravic oskrbovancev pravzaprav vse to, kar smo sedaj poslušali iz vidika vseh treh njenih predhodnikov, in sicer Senka Vrbica, diplomirana pravnica iz informacijskega centra nevladnih organizacij, ki je tudi pomagala pri pripravi zakona skupnosti. Nekoliko bolj bo predstavila pravni vidik priprave tega predloga o dolgotrajni oskrbi in negi, predvsem iz upoštevanja vidikov, ki nam jih zagotavlja Ustava RS. Se pravi, za starejše, ki so v domovih. Izvolite gospa.

SENKA VRBICA: Hvala lepa. Malo slabši glas imam danes. Kratka bom. Mogo?e bi k temu, kar je bilo povedano doslej, dodala par poudarkov, in sicer to, kar je moj predhodnik povedal, je bila ena lepa predstavitev, ki bi morala biti postorjena v fazi mnogo prej. Mi imamo že od leta 2009 jeseni Resolucijo o normativni dejavnosti. Res je, da ni obvezujo?a in potem, kar ni obvezujo?e, se nas pa? ne ti?e dovolj. Ampak, resolucija je prvi poskus v državi, da se pripravljanje in sprejemanje predpisov za?ne dogajati druga?e. Ne govorim samo iz tega našega nevladnega stališ?a, sodelovanje javnosti v procesu priprave, ampak govorim tudi iz stališ?a vsebinske priprave. Nomotehni?ni vidik priprave zakonov je bil v preteklosti zelo zanemarjen. Medsebojna odvisnost in hierarhi?nost predpisov zanemarjena. Predvsem, kot veste, se ob vsakem pojavu nekega problema takoj plane z novim zakonom, kar ni nujno oz. sploh redko nujno prava rešitev. Zakone sprejemamo tudi s stališ?a pomanjkanja nadzorne funkcije, ker nadzor ni dovolj krepak, potem se sprejemajo pa? novi zakoni.
Zakaj sem rekla, da bi ta proces moral biti mnogo prej? Priprava zakona predvideva kakršnega koli najprej ugotovitev problema. Ministrstvo problem pozna in strokovne institucije ga poznajo in vsi so si verjetno že dlje ?asa edini, da problem obstaja. Ko problem obstaja, se za?ne razmišljati o možnih rešitvah in rešitev je vedno tako, kot se doma odlo?amo, vedno možno ve?. Potem se pa odlo?imo za najbolj optimalno. Ta resolucija predvideva proces ocene stanja, opredelitve problema in nadalje iskanje rešitev, postavitev ve? možnih rešitev in postavitev meril za ocenjevanje teh rešitev. To, kar je moj predhodnik sedaj povedal, je to?no za to?ko, ko imamo na mizi ve? variantnih rešitev in ovrednotimo in cenimo eno ali drugo, njene u?inke, njene u?inkovitosti in njeno splošno kvaliteto. Žal pa ?as te?e in smo tukaj, kjer imamo sicer hvalevredno na mizi sedaj vsaj dve ideji, ki jih lahko predstavimo tako široki publiki.
Mislim, da je v procesu priprave to manjkalo. Hkrati v tem procesu priprave je nujno, da je že v sami fazi ugotovitve problema in v to?ki, ko si re?emo: problem je treba reševati, nujno pritegniti vse strokovne inštitucije, vse deležnike problema v ta proces. Ta proces pa pri nas, te navade se še niso usedle in tega procesa pri nas praviloma ni, zato potem prihaja tako do nekih enozna?nih rezultatov. Poleg tega tudi, to je moja kritika, ni primerjalno-pravne analize, kolikor mi je znano pa?, jo ni oz. vsaj pridobiti je ni bilo možno. V predlogu ministrstva se sicer to oslanja na izkušnje Nem?ije, vendar stvari je treba širše pogledati. Sisteme je treba širše pogledati. Kolega pred menoj je omenil katalonski sistem, ki bi bil sigurno tudi interesanten.
Potem, ko se izbere najboljša varianta, potem sledijo presoje teh posledic, vseh njenih u?inkov, njene u?inkovitosti glede na zastavljene cilje in pa, tako kot je bilo sedaj storjeno, teh finan?nih posledic. To je z nekim zaostankom na tem širokem forumu se pa? po?ne tisto, kar bi moralo biti že storjeno in upam, da bo ta proces prispeval k odpiranju, da ne bo ostal pa? predlog enozna?en ministrstva, ker se zgodi rado, da imamo potem recimo lep zakon s številnimi napisanimi pravicami, ampak poglejte, iz moje prakse poznam recimo primer brezpla?ne pravne pomo?i, ki je bila prvotno dostopna prvi pravni nasvet. To je tisto: informiram se, kam naj grem. Je bila dostopna vsem. Potem so spremenili zakon in sedaj mora posameznik pa? na sodiš?e, tudi za eno samo vprašanje mora izpolniti štiri strani obrazcev zase in štiri strani obrazcev za svoje družinske ?lane. So relativno enostavni obrazci, samo preprosti ljudje se tega ustrašijo in s tako birokratsko oviro se je ta pomo? prakti?no zmanjšala na malo odstotkov.
Jaz sem sodelovala kot neke sorte pravna podpora oz. pravna logistika tega zakona. Zakon ni dolg, ne zaradi neznanja, ?eprav ima sigurno še pomanjkljivosti, ki se bodo pokazale ali pa nas pa? kdo na to opozori, ali ko še enkrat bereš, vidiš, da je še kje kakšna pomota, ampak zato, ker menim, da zakoni naj bi bili tista materija, ?e se nanašajo na odnos do uporabnikov, do ljudi, naj bi bili tudi za ljudi berljivi, naj bi bili jasni, kratki, sporo?ilno nedvoumni, zato, da jih tudi uporabniki lahko berejo. Priprava tega zakona je bila v tem trenutku dejansko tukaj nehvaležno opravilo, saj obstaja zelo negotovo širše pravno okolje. Imamo zakon o dejavnosti splošnega pomena, ki je šel že na Vlado. Se pravi, spreminja se struktura javnih zavodov. Imamo novi zakon o socialno-varstveni dejavnosti. Ni še nov, ampak je v trdnem besedilu že pripravljen. Zdravstvena reforma. Dejansko se govori, napovedi so o združitvi tega strokovnega telesa SPIZ – ZZZS. To so negotove okoliš?ine, zato smo poskušali biti skromni in se držati tistega, kar so predhodniki povedali, ciljev in že v sedanjem trenutku prerazporediti ne samo sredstva, na?ine izvajanja, reorganizirati se, zato, da bomo lahko u?inkovito že iz tega trenutka naprej delovali, zato smo se pa? odrekli neki širini, ki bi lahko tudi posegala na druga podro?ja, ker veste, da je to potem, ?e to terja še spremembo zdravstvene zakonodaje ali neke druge, tega se še ministrstva ogibajo, kaj šele kot zunanji pripravljavci.
Iskali smo optimalne rešitve, in sicer v tej smeri, da bi se izkoristili že in nadgradili že obstoje?i sistemi. Kot je bilo re?eno, naš prvotni predlog je zajemal kader in znanje, ki danes že v domovih za starejše obstaja, da bi ga izkoristili, vendar je bil deležen preve? kritik pa smo se temu pa? odrekli in mesto odlo?anja prenesli na drugo, ki se nam zdi, da je ljudem najbližja mreža. To so centri za socialno delo. Upoštevali smo trend, ki naj bi bil v državi in naj bi se pove?eval v bodo?e. To je prenos javnih pooblastil na inštitucije, ki to znajo delati in v zakonu ni potrebno vsega strokovno urediti, ker za to pravzaprav imamo zbornice, imamo skupnosti, ki imajo ta znanja, ki se s tem dnevno ukvarjajo in pravzaprav je to maksimalno za izkoristiti. Potreben je samo ustrezen nadzor. Jasno smo dolo?ili primarnost te storitve, ki naj bo za uporabnika enotna, kot je bilo že re?eno, zato, da se ne podvaja.
O financiranju je bilo že govora. Ta možnost, da je sicer postavljeno v zakonu strokovno telo, vendar bi se ga zlahka z  drugim zakonom priklju?ilo nekemu novemu telesu, ?e se bo tako vzpostavilo. Vsekakor smo želeli izkoristiti obstoje?e kapacitete z ne novimi obremenitvami, vendar bolj sinhrono za uporabnika.
Kar se ti?e pravic uporabnikov, osnovni cilj, tak malo bolj konkreten, kot je vidno tudi iz predhodnega, je bil ta, da se preusmeri pomo? in nega na dom, ker je to uporabniku najbolj prijazno. Vsi, ki ste se kdaj sre?evali že s temi situacijami, veste, da je odhod v dom težak, v institucijo, in da so vsi pa? najraje doma. Svojci pa o teh obveznostih, posebej danes v tej demografski strukturi, ko je pogosto nekdo že obremenjen s svojimi morda brezposelnimi otroki, vnuki in še z mamo, o?etom, ki ga je pa? treba oskrbovati, ste ali pa smo dejansko iz?rpani in potrebujemo pomo?, ki pa, vidite, je dejansko predraga. Potem ostane edina opcija dom in se iš?ejo in je pritisk na te prazne postelje. Bil je o?itek, vendar imate v zakonu samo enega ali dva ?lena na to temo. O tem ni treba pisati. To je temeljno na?elo, ki mu sledijo dolo?eni principi zakona. Ni potrebno, da je to bolj na široko napisano. To je logi?no in temeljno vodilo.
Tukaj o nadaljnjih pravicah se verjetno ne razlikujemo od namer in predloga Ministrstva za delo. Gre za maksimalno spoštovanje ?lovekovega dostojanstva in njegovih življenjskih navad in njegovih pravic, predvsem tudi pravice, da se odlo?a, ?e se lahko. Seveda ni ustrezno rešen na podro?ju starejših problem skupine dementnih, vendar se ga nismo v tem zakonu lotevali. Ostaja z zvezdico. Kakovostna, prilagojena pomo? in nega, varna in u?inkovita. Predvsem je problem lahko vsaki?, ko postavljamo nekaj v zakonu, je lahko problem u?inkovitost. Bolj rigidno postavimo, manj bo to u?inkovito za uporabnika. Pri zdravstvu recimo, ko komisija zavrne bolniško in se pritožiš. Fino. Imaš pravico do pritožbe, sistem dolo?a pritožbo, postopek pritožbe. Ampak, ti moraš iti delati, ker nimaš kritja, ker pa? nisi v bolniški. Kaj ti koristi ?ez en mesec, ko ti odlo?i ZZZS, da je bila tvoja pritožba utemeljena. Ti si delal. Ti si že oddelal. To ho?em opozoriti. Jaz ne bi tega znala rešiti ali pa ustreznih rešitev prikazati, samo ogibajmo se sistemom, ki ne bodo prinesli ni?, samo neko birokracijo. To, da pa? uporabnik dobi isto kvaliteto storitev za isto vrednost pri katerikoli inštituciji. To je bilo pa tudi eno temeljnih vodil. Jaz mislim, da s temi pravili so tudi ustavne pravice uporabnikov zaš?itene. ?e pa bodo pa? še kakšni predlogi, pripombe, pa upam, da boste pa? prebrali. Mi si želimo odziv in bomo pa? to spreminjali in izboljšali, kolikor bo potrebno. Hvala.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa gospa Vrbica. Sedaj pa še razprava za zaklju?ek. Govorci so še na razpolago za dodatna pojasnila. Vaša vprašanja. Prosim, ?e se predstavite z imenom in priimkom in z institucijo ali pa ustanovo, iz katere prihajate, ker se posvet snema. ?e še enkrat pogledate, kje se je zataknila tista lista prisotnosti, ki je prej krožila po dvorani. Izvolite.

BORIS ŠUŠTARŠI?: Hvala lepa. Dovolite, da vas tudi v imenu Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide lepo pozdravljam. Vse te danes predstavljeni referati bodo prav gotovo zelo koristili, ko bomo razpravljali o koristih starejših in seveda tudi invalidov. Oproš?am se ostalim trem referentom, ampak jaz bi se fokusiral samo na razpravo gospoda Koprivnikarja, katera je po moji oceni izjemno kvalitetna tako po teoreti?ni, še bolj pa po pragmati?ni plati in zaradi tega tudi izražam pripravljenost, v kolikor bo vaša skupnost samih zavodov podala tako iniciativo, da bomo prevzeli v Državnem svetu s svojimi ustavnimi pooblastili iniciativo in predlagali takšen zakon v sprejem Državnemu zboru.
Od vsebinskih stvari seveda se je odprlo zelo veliko aktualnih stvari. Bi pa samo dve  temeljni stvari omenil. Ena je tale tu, ko opredeljujete svet za dolgotrajno pomo? in nego. Prav gotovo je prav, da se tu dve inštituciji, ki izražata, ki s podro?ja civilne družbe subjektivne interese ljudi. Se pravi, tu prav gotovo po svojem imenu spadajo v navedbo tudi Zveza upokojencev Slovenije in Nacionalni svet invalidskih organizacij. Druga stvar je pa taka, da seveda je hvalevredno, da navajate tudi invalidnost, kot enega temeljev upravi?enosti do dolgotrajne pomo?i in nege. Vendarle pa moram opozoriti, da invalidi s svojo osebno asistenco so neke posebne specifi?nosti. Vladni zakon predvideva neko relacijo do tega podro?ja, ta zakon pa ne. Mi seveda bi vas kot iniciatorje tega zakona prosil, da se opredelite, ali boste gradili tudi relacijo do tega specifi?nega podro?ja, kar bi bilo verjetno racionalno tudi iz vidika razprave gospoda Koprivnikarja, ali pa se izjasnite, da je treba lo?eno obravnavati.
Na koncu mi dovolite še eno opazko. Meni se zdi zelo problemati?no vse te vizije predstavljati z vidika leta 2060. Izrekel bi mnenje, da vse te vizije, ki jih tu si domišljamo, edino, kar je resnica v njih, je to, da stanje leta 2060 zanesljivo ne bo tako, kot ga sedaj prikazujemo. Vse ostalo so pa pa? ugibanja. Da ne bi pa moje mnenje bilo kar tako, bi pa rekel, da do takrat, sem prepri?an, da bo seveda znanost na podro?ju medicinskih ved tako globoko posegla v biološke potenciale ?loveka, njegovega zdravja in tudi sposobnosti samooskrbe, da seveda takega stanja, kot ga sedaj tule smo v teh predstavitvah videli, zanesljivo ne bo. Hvala lepa. 

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa gospod Šuštarši?. Še kakšno vprašanje, dileme, mnenja? Glede na to, da je temeljni razkorak, kot smo slišali sedaj med obema predlogoma, pravzaprav na eni strani v organizacijskem vidiku, na drugi strani finan?nem vidiku v prihodnje financiranja te dejavnosti pomo?i in nege. Prosim, beseda je vaša.

            ANDREJA PETERNEL: Dober dan. Sem Andreja Peternel, predstavnica Zbornice zveze zdravstvene nege Slovenije. Jaz bi komentirala mogo?e samo predstavljen predlog, ki ga je pripravila Skupnost socialnih zavodov Slovenije. Po mnenju ?lanov zbornice zveze menimo, da pravzaprav sam predlog je napisan zelo posplošeno in ne sledi ciljem razvoja dolgotrajne oskrbe v Sloveniji, ki je bila z nekimi usmeritvami že postavljena na za?etku, da bi s sistemsko ureditvijo tega podro?ja, se pravi s predlogom, ki ga skupnost predlaga, ne bi pravzaprav zagotovili ve?je socialne varnosti državljanov, ki bi potencialno ali pa ki bi potrebovali storitve dolgotrajne oskrbe. Kljub temu, da je bilo tudi danes v razpravi gospoda Koprivnikarja in pa vseh pripravljavcev tega drugega predloga zakona zelo velikokrat poudarjena ta interdisciplinarnost, koordiniranost, vendar pa sam zakon oz. vsebina zakona, ?e sem dobro razumela, so bili popravki glede na javno razpravo že vneseni. Jaz nisem iz današnje razprave zaznala, da bi se v popravljenem zakonu pravzaprav ta integracija kaj bolj okrepila in v predlogu jo prav gotovo ni zaznati in je sam zakon zelo socialno usmerjen oz. spodbuja samo socialne storitve. Se pravi, da je dolgotrajna oskrba namenjena tako osebam, ki potrebujejo zdravstvene kot pa socialne storitve in naj poudarim, ?e je v primerjavi z zakonom, ki ga je pripravilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ni namenjen ta zakon samo eni skupini prebivalstva,. ?e sem prav si zapomnila, je bilo tudi s strani gospoda Dominkuša poudarjeno, da je pa ve?inski del starejše prebivalstvo, druga?e pa je predlog zakona, ki ga je pripravilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, prakti?no namenjen vsem državljanom, pri katerih bo prepoznana potreba po dolgotrajni oskrbi.
Predlagatelj, se pravi drugega predloga uvrš?a zakon prvenstveno v socialnovarstveno podro?je, hkrati pa predvideva financiranje storitev in s tem brez jasnega sodelovanja zdravstvenih strokovnjakov, tudi iz blagajne obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Poudarila oz. želela bi izpostaviti sam naslov predloga zakona. Zakon za dolgotrajno pomo? in nego, mislim, da smo v slovenskem prostoru sprejeli termin dolgotrajne oskrbe in da ta termin izhaja pravzaprav iz drugih definicij, tako OECD, svetovne zdravstvene organizacije in pa tudi definicij, ki so jih postavile druge države, ki imajo dolgotrajno oskrbo že razvito, tako da se nam je zdel najbolj primeren in da dolgotrajna oskrba, dejansko že sam izraz pomeni integracijo storitev socialnega varstva pa tudi storitev zdravstvene nege oz. drugih zdravstvenih storitev, ki naj bi bile z zakonom o dolgotrajni oskrbi potrebne oz. prepoznane. To so predvsem storitve rehabilitacije in tudi ne vklju?uje predlog zakona, ki ga skupnost predlaga, terminologije, ki za podro?je dolgotrajne pomo?i osebam pri temeljnih življenjskih aktivnostih in pa tudi pri podpornih opravilih, ne odraža potreb po temeljnih življenjski aktivnosti in pa podpornih opravilih. Mislim, da je dolgotrajno oskrbo opredelilo v Sloveniji že ve? dokumentov. Nenazadnje že v letu 2005 – Strategija varstva starejših do 2010, potem tudi Resolucija o planu zdravstvenega varstva do leta 2013, strokovne podlage za vpeljavo prehodne in dolgotrajne oskrbe in v vseh teh dokumentih, ki so bili sprejeti tudi na državni ravni, se uporablja izraz dolgotrajna oskrba, zato mislim, da vpeljevanje nekega novega termina v slovenski prostor ni ustrezen.
Sama dolgotrajna oskrba je vsekakor po definiciji integrirana dejavnost, kar vsi poudarjajo. Povedala sem, da vklju?uje oboje. Se pravi, opredeljuje tako lai?no kot pa tudi formalno ali strokovno podro?je dela, za katerega na primer je, se pravi, zdravstvena nega pa jasno opredeljuje strokovno podro?je dela, za katerega pa je nosilka dejavnosti diplomirana medicinska sestra. Zato pod samo nego, kar vklju?uje sam naslov, nikakor ne moremo razumeti, da se bo tukaj izvajala strokovna oskrba z vidika zdravstvenega varstva, to je zdravstvena nega, ampak se bo izvajala izklju?no samo lai?na nega. To opredeljuje tudi sama evropska direktiva.
Predlog zakona nikjer ne opredeljuje natan?no dejavnost dolgotrajne oskrbe. Omenja zgolj temeljne življenjske potrebe in vse definicije, kar jih je, pa vklju?ujejo tako temeljne življenjske aktivnosti. Mi v samem predlogu zakona pravzaprav se nismo mogli jasno opredeliti oz. nismo zaznali ali pa ne razumeli, kako naj bi potekalo samo financiranje in pa tudi storitev dolgotrajne oskrbe in tudi sama integracija teh glavnih podro?ij dolgotrajne oskrbe, to je zdravstva in sociale. Menimo, da ne ponuja sam predlog zakona sprememb, ki bi lahko vplivale na izboljšanje dostopnosti do storitev dolgotrajne oskrbe. Se pravi, u?inkovitejšega prepoznavanja potreb pri potencialnih uporabnikih in hkrati tudi enakosti. Menimo, da ne ponuja izboljšav pri storitvah, ki so že nenazadnje sedaj del sistema na podro?ju zdravstvenega in socialnega varstva. To so na primer preventivni obiski patronažnega varstva, ki jih prakti?no izvajajo že od same postavitve tega podro?ja dela in pa tudi prva socialna pomo? se že izvaja, tudi varstvo v družini, storitve, ki jih socialne službe že izvajajo. Potem so tukaj info to?ke. Te informacije tako posredujejo centri za socialno delo kot tudi službe, se pravi patronažno varstvo oz. patronažne medicinske sestre v okviru svoje dejavnosti. Seveda pa zakon prinaša par novosti. To so bivalne skupnosti, prilagoditev okolja za izvajanje dolgotrajne oskrbe, ki pa so iz našega vidika napisane dokaj nedore?eno, ?eprav je bilo v zadnjem predavanju oz. predstavitvi povedano, da so tukaj neka osnovna izhodiš?a, ampak po našem mnenju morajo tudi ta izhodiš?a biti zelo jasna, da lahko potem na njih izdelujemo nadgradnjo.
Predlagatelj izpostavlja v predlogu zakona na?elo primarnosti za ene dolgotrajne oskrbe na domu. Tudi danes skozi to razpravo je bilo zelo velikokrat omenjeno, da pravzaprav je poudarjeno, da je namen oz. cilj dolgotrajne oskrbe tudi izvajanje teh storitev v doma?em okolju oz. zadržati uporabnika teh storitev ?im dlje ?asa v doma?em okolju, vendar pa sama organiziranost in sama razprava pa je tekla zgolj o neki reorganiziranosti institucionalnega varstva.
Ali ima uporabnik pravico le do storitev ali tudi do denarnega nadomestila? Tudi to je bilo naše vprašanje. Menimo, da ima pravico do obeh oblik, vendar seveda pa je vprašanje, kako bomo to na primer denarno nadomestilo, kako se z zakonskimi podlagami nenazadnje uredi. V prvem zakonu oz. predlogu, ki ga Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve predvideva, je to nadomestilo predvideno, kar menimo, da je tudi za uporabnika veliko bolj ugodno.
S predlogom zakona je predlagatelj verjetno poskušal dati okvirne podlage in usmeritve za izvajanje dejavnosti, ki se dodatno uredi s podzakonskimi akti. Žal so usmeritve tako nejasne in nesprejemljive, da predlog zakona ni mogo?e brati in razumeti tudi iz tega vidika. Storitve dolgotrajne oskrbe so v ve?ini financirane iz javnih sredstev, predlagatelj pa samemu pla?niku ne namenja tako reko? nobenih pravic. Dejavnost dolgotrajne oskrbe, ki bi po predlogu zakona strokovno vodila, organizirala in nadzirala skupnost socialnih zavodov, ki pa za to nima podeljenih nobenih pooblastil. Poudarila bi iz vidika nadzora, kar je bilo danes tudi povedano, sam predlog zakona ne predvideva ustreznega oz. u?inkovitega nadzora, hkrati pa iz vidika nadzora predvideva zgolj socialno inšpekcijo, ki pa ne more pravzaprav nadzorovati izvajalcev zdravstvenih storitev.
?e bi mogo?e povzela vse te naše pripombe, ki smo jih posredovali, jaz se ne bom v posamezne ?lene spuš?ala, lahko re?em, da zakon ne prinaša nobenih novosti in z dolo?enimi predlogi, ki jih predlagatelj poda v predlogu zakona, celo zavira njen razvoj dolgotrajne oskrbe. Na podlagi vseh pripomb in pa poznavanja predloga zakona, ki ga je pripravilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, menimo tudi, da Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, da ta predlog, ki ga je pripravila skupnost, da je premalo dodelan, da potrebuje še veliko razprave, predvsem pa vklju?itev ali pa zagotovitev te interdisciplinarnosti oz. vklju?itev vseh potencialnih izvajalcev, ki bodo dolgotrajno oskrbo izvajali. Hvala lepa.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa za te iz?rpne pripombe. Vabim še druge k razpravi ali pa mogo?e še kakšen odgovor.

………………….: Bom zelo kratek v komentarjih. Pripombe vaše smo dobili. V veliki meri so tudi upoštevane, ?e za?nem od zadaj. Ravno pri nadzoru smo predlagali, da ta strokovni del prevzame zbornica, ker je kot strokovno telo tisto, ki je za to predvideno. Bi pa na kratko na par klju?nih stvari opozoril. Opredeljevanje zdravstvene nege v zakonu ni materija in v sedanjih zakonih, ravno tako v Zakonu o socialnem varstvu sedaj piše, da domovi izvajajo tudi zdravstveno nego. Zakon o zdravstveni dejavnosti piše, da se zdravstvena nega izvaja tudi v institucionalnem varstvu in v Zakonu za zdravstveno zavarovanje piše, da je financiranje iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Kaj pa je zdravstvena nega? Pa ni predmet tega zakona, ker s tem bi se pa spuš?ali v strokovne opredelitve notri. V predlogu ministrstva je bil eden izmed naših pomislekov ravno to, da je zdravstvena nega omenjena kot zdravstvena nega samo na enem mestu in to v povezavi s paliativno oskrbo, sicer pa kot termin v zakonu sploh ni navedena.

            Kar se ti?e dolgotrajne oskrbe, se strinjam, debata okoli terminologije je seveda odprta, vendar mi smo se vprašali, dolgotrajna oskrba, supply, mi pa prevajamo termin long term care  - nega. Zaradi tega smo ta termin dali v razpravo. Se strinjam, ?e je v strateških dokumentih tak kot termin sprejet, potem seveda se bomo tudi mi njemu prilagodili. Ne vztrajamo slepo na temu zakonu, ki ga ponujamo kot predlog v diskusijo in diskusija bo še trajala. Samo tiste najbolj bistvene zadeve vendar ne bi hotel dati vtis, da bi avditorij razumel, da mi ne smatramo zdravstvene nege kot klju?nega elementa dolgotrajne pomo?i in nege. Kot takega smo ga celo opredelili, vendar pa hkrati tudi smatramo, da stroka mora biti toliko avtonomna, da se o vsebini zdravstvene nege ne odlo?a na tem nivoju tega zakona, ampak tam, kjer se ureja, kaj je vsebina zdravstvene nege. V tem zakonu, kot v obstoje?i zakonodaji, zgolj opredeljujemo, da je del dolgotrajne pomo?i in nege ali pa dolgotrajne oskrbe, ?e želite.

ALENKA JAKOMIN: Še gospod Dominkuš?

DAVOR DOMINKUŠ: Jaz bi mogo?e komentiral ne to, kar so razpravljavci povedali v tej debati, ampak to, kar je bilo predstavljeno s strani pripravljavcev zakona na strani Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Jaz moram naprej povedati, da smo mi seveda pripravljeni v okviru ministrstva in delovne skupine, da se resno pogovorimo o teh predlogih. Konec koncev smo tudi že posredovali naše pripombe delovni skupini oz. so se ve?krat že dobili neposredno s predstavniki skupnosti. Ne moremo pa nikakor pristati na površno ali pa na ignorantsko branje predloga zakona, ki je bil v javni obravnavi lansko leto. Dejstvo je, da smo od tistega predloga zakona kar nekaj stvari spremenili. Dejstvo je pa, da je v tistem zakonu zapisanih cela kopica stvari, ki jih pripravljavec zakona, alternativnega zakona, ?e temu tako re?em, ni hotel razumeti niti prebrati. Zakon je imel zelo obširen uvod na skoraj 35 straneh z obširnimi finan?nimi posledicami, s primerjavo štirih sistemov. Iz zakona je popolnoma jasno, da se sredstva za dodatek za pomo? in postrežbo v celoti prenašajo v nov sistem obveznega zavarovanja, da se denarno nadomestilo uvaja kot nadomestek za izpla?ilo dodatkov za pomo? in postrežbo. Iz zakona je popolnoma jasno, da je sistem, ki smo ga uvedli z odbitnim zneskom tak, da seveda druga?e strukturira porabo oz. financiranje dolgotrajne oskrbe v tem smislu, da se bodo tisti, ki bodo potrebovali manjši obseg storitev oz. manjši obseg pomo?i in oskrbe, odlo?ali za prejemek in neformalno oskrbo in tisti, ki bodo potrebovali ve?ji obseg storitev, se bodo odlo?ali za storitve in formalno oskrbo. Iz tega vidika je seveda po naši oceni zadeva dostopnejša in omogo?a druga?no strukturiranje uporabnikov. Enako velja tudi za sofinanciranje dodatnih izdatkov, ki bi nastali za socialno šibke. Jaz sem že uvodoma povedal, da imam sedaj v sistemu okoli 295 mio sredstev in da prenašamo iz obstoje?ega sistema v ta nov na?rtovani sistem samo 237 milijonov. Razlika ostaja za sofinanciranje prehodne oskrbe in za sofinanciranje odbitnega zneska socialno šibkim oz. najbolj ogroženim. Te zadeve so bile natan?no preu?ene in prera?unane.
Skratka, z vidika tveganja tega, da bi bili socialno šibki izklju?eni iz tega sistema novega predlaganega, ocenjujemo, da so te ocene pretirane. Dejstvo pa je, da si želimo vzpostaviti sistem, ki bi obremenitev za posameznika še dodatno zmanjšal. Zato tudi ta predlog, ki naj bi šel v smer popolne opustitve koncepta dopla?il skozi odbitni  znesek in uvedbo obveznega pogodbenega zavarovanja, ki bi s široko zavarovanostjo in zmanjšanjem obremenitev posameznikov zagotovil ?im bolj dostopen in  u?inkovit sistem. Da ne bo izgledalo, da sem polemi?en ali pa, da ho?em biti kriti?en. Rad bi samo to povedal, da seveda smo zainteresirani o tem, da se pogovarjamo s kolegi, ki so pripravili to alternativo predvsem v tem vsebinskem delu, kar se nam zdi, da so tam nekatere rešitve, ki bi bile u?inkovite, primerne. Ne moremo pa seveda sprejeti nekih pavšalnih ugotovitev, ki enostavno ne zdržijo resne presoje.

ALENKA JAKOMIN: Hvala gospod Dominkuš. Še gospa tukaj v prvi vrsti.

            MARTINA HORVAT: Lep pozdrav vsem skupaj. Sem Martina Horvat, predsednica sekcije patronažnih medicinskih sester pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije. Vesela sem, da se že ?etrti? v teh prostorih sestajamo in se pogovarjamo o tako pomembni temi, ker se pri svojem delu na terenu vsak dan  sre?ujem z vsem tem, o ?emer smo danes tukaj govorili, zelo živo, zelo realno in takrat vidimo, da so marsikatere stvari samo na papirju in ?e se bodo pripravljale na tak na?in, kot se pripravlja ta zakon, bodo na papirju tudi ostale. Namre?, bi za?ela kar s tem, da je gospa Vrbica povedala, da se pa? po tem predlogu resolucije o normativni dejavnosti naj bi na za?etku pripravilo nekaj zakonov, usedli skupaj vsi deležniki. Leta 2002 se morda res nismo. Leta 2005 pa sta obe ministrstvi imenovali delovno skupino, v kateri smo bili predstavniki ne samo zdravstva in sociale, ampak tudi Ministrstva za finance, UMAR-ja in vsi deležniki, kot je gospa lepo rekla, in smo pripravili zelo kakovostne, strokovne in organizacijske podlage za vpeljavo zakona o dolgotrajni oskrbi. Leta 2006 smo z delom zaklju?ili. Mislim, da obsega okoli 150 strani res integriranega pristopa in od takrat naprej lahko re?em, da jih vidim in zaslutim samo še v predlogu zakona Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Povsod v vseh drugih predlogih so se pa nekako izgubile.
Negovalne bolnišnice in telemedicina so namenjen predhodni oskrbi, ne dolgotrajni oskrbi in zato ne moremo biti predmet zakona o dolgotrajni oskrbi, ker spadajo na sekundarni nivo zdravstvene dejavnosti. Že gospod mag. Kav?i? je lepo povedal, da mora biti ta zakon predmet intenzivnega medresorskega usklajevanja in da mora biti usklajeno zagotavljanje zdravstvenih in socialnih storitev, ampak vedno je to samo deklarativno v sami realizaciji in pripravi zakonov. Ne strinjam se z gospodom Koprivnikarjem, ki pravi, da ne more zakon opredeljevati zdravstvene nege. Tudi tega nih?e od nas ne zahteva, ker imamo zdravstveno nego jasno, opredeljeno v svojih dokumentih. Ne moremo pa sprejemati v bistvu tega, da pripravljajo in pišejo zakone, ki vklju?ujejo tudi podro?je zdravstvene nege ljudje, ki namre? to podro?je ne poznajo dovolj dobro. Saj se tudi ne morem strinjati s trditvijo, da nimamo v Sloveniji sistemov, ki bi nas pripravljali na starost in staranje. Zanima me, na kakšni osnovi oz. na osnovi kakšne raziskave in podatkov pripravljavci sklepajo, se namre? svetovanje, u?enje in priprava, ne samo na starost, tudi na rojstvo, tudi na smrt nenazadnje. Del vsakega obiska patronažne medicinske sestre je vsak obisk patronažne medicinske sestre tudi obisk družine, v kateri živijo ljudje razli?nih starosti.
Ko govorimo o vstopnih to?kah in nadgradnji sistema, ki je po tem predlogu Skupnosti socialnih zavodov cenejša, kot postavljati neke nove oblike in ko govorimo spet o vstopnih to?kah, imam zelo slab ob?utek, ko se govori spet samo o nadgradnji enih oblik, se pravi socialno varstvenih storitev. ?e govorimo o integraciji in enakovrednosti, moramo omogo?iti nadgradnjo tudi sistemom, ki že obstojajo na podro?ju zdravstvene dejavnosti, se pravi, da bomo imeli ve? enotnih skupnih in vstopnih to?k, ker potem bomo res lahko udejanili to, da bomo skupaj delali za uporabnika. Glejte, ne glede na to, kaj kdo od nas tukaj misli in za koš?ek te poga?e se bori, imamo uporabnika, ki je en ?lovek in zelo žalostno mi je vsak dan znova spremljati, kako se v postelji tega ?loveka, ta dva resorja, ki sta še pred dvajsetimi leti delala z roko v roki, in imela organizirane oblike gospodinjske pomo?i na domu, ki se je nadgradila takrat, ko bi bilo potrebno z zdravstveno nego. Na njegovih ple?ih tega uporabnika se v bistvu bije vojna dveh resorjev, ker se ne znamo uskladiti. Jaz apeliram na vse tukaj prisotne in na vse tiste, ki lahko vplivajo, da kon?no omogo?ijo varno in kakovostno obravnavo našim uporabnikom. Hvala.

            ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa. ?e ni ve? vprašanj, mnenj, pripomb, bi po?asi zaklju?ili z današnjo razpravo. Vsem skupaj se za udeležbo na posvetu zahvaljujemo. Mogo?e še nekaj zaklju?kov s strani pobudnikov tega posveta.

            .........................: Za zaklju?ek bi mogo?e samo še toliko povedal. Gradivo, ki je bilo pred dvorano, je na žalost pošlo. Na naši spletni strani je zadnja verzija zakona, kot ga mi predlagamo, tudi pripravljena. V tej zadnji verziji zakona, ki je pripravljena, je upoštevan velik del tistih pripomb, ki smo jih v javni razpravi govorili. Tudi te recimo, o katerih smo sedaj govorili. Deloma seveda ne. Pripravljamo celovit dokument, v katerem se bomo do vsake pripombe, ki smo jo prejeli, tudi opredelili. Stališ?a, kaj je bilo upoštevano, kaj ne in zakaj ne. Ugotavljamo, da v veliki meri primerjava predloga zakona Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in našega izhaja oz. dileme izhajajo iz tega, da isto stvar razli?no beremo in razli?no razumemo. S tem namenom so tovrstni posveti in to sodelovanje, ki še sledi, seveda dobrodošli, da bomo enako razumeli isto zadevo. Mi si tako re?emo: ?e zakon prebereš in ?e dva isto zadevo razumeta razli?no, potem jo je treba zapisati druga?e, da bo enoumna. Kajti, razli?no razumevanje zakona enostavno ni preve? dobrodošlo, ker v praksi prinaša cel kup težav. Mi še enkrat poudarjamo, da je naš predlog konstruktiven v smislu iskanja druge alternativne rešitve, izboljšanja in se zavedamo, da s tem dialog ni zaklju?en, ampak predvsem za?eti in vas še enkrat vse pozivam za konstruktivne predloge, kritike, da smo zanje odprti in seveda tudi upamo, tako kot smo to že vzpostavili, na konstruktivno sodelovanje predvsem z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve, da bi na nek na?in prišli do predloga, ki bo s stališ?a politike, izvajalcev, predvsem pa s stališ?a porabnikov, dejansko prinesel neko novo dodatno kvaliteto.

            ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa. Zaklju?ujemo današnji posvet in vam še naprej želimo lep popoldan.

Posvet se je zaklju?il ob 13.15 uri.