Jurij Krpan: Nacionalni kulturni program kot strateški dokument

Nacionalni program za kulturo (NPK) mora biti strateški dokument, v katerem so opredeljeni strateški cilji, ki naj jih zasledujejo tako odlo?evalci kot producenti in neposredni proizvajalci. V temu dokumentu morajo biti izpostavljene prioritete, ki bodo omogo?ale vzpostavljanje ukrepov, ki bodo za produkcijo umetnosti in kulture vzpostavljali pogoje za delovanje, primerljive evropskim standardom, uporabnikom umetniških in kulturnih storitev pa enakopraven in kvaliteten dostop do le-teh. NPK ni le strateški dokument in nujno zlo Ministrstva za kulturo, temve? vladni dokument, ki sovpada s klju?nimi razvojnimi dilemami vseh vladnih resorjev.

1. OKVIRNE PRIPOMBE

S stališ?a zakonodaje mora NPK vzpostaviti postopke za vzpostavljanje že ve?krat napisanega imperativa po vertikalnem pre?enju vseh vladnih resorjev in navezavo na vse strateške dokumente vlade. Sodelovanje med ministrstvi naj tako dobi status strateških povezav, ki mora prese?i zgolj na?elna sodelovanja in sodelovanja, kjer so umetniški in kulturni projekti zgolj dekoracija zaklju?enih projektov drugih resorjev. Zato se morajo te vertikalne povezave enakopravno in primerljivo uzakoniti tudi v zakonskih dokumentih drugih resorjev.

S stališ?a kulture kot identitete slovenskega naroda v okviru evropskih kultur, globalizacije in komercializacije naj NPK ne podleže defenzivni logiki in hermeti?nemu pojmovanju nacionalnega interesa, temve? naj bo inavgurativen in velikopotezen. Svojo vlogo naj vidi v razmerju do progresivnih evropskih kulturnih modelov in naj s sklicevanjem na primere dobrih praks vpeljuje progresivno razmišljanje tudi v druge vladne resorje, partnerje v velikih projektih in trajnostno naravnanih rešitvah.

V NPK naj bodo jasno za?rtane smernice k ukrepom, ki bodo dejansko vzpostavljali pogoje za ustanavljanje javno-zasebnih partnerstev. Smernice, ki bodo inavgurirale tak javni interes, da bo zanimiv za zasebne vlagatelje v kulturo.

S stališ?a infrastrukturnih pogojev, v katerih se izvajajo umetniške dejavnosti, smo v Sloveniji v globoki krizi. Vsaj kar se ti?e podro?ja vizualnih praks, moramo opozoriti na dejstvo, da v zadnjih šestdesetih letih ni bila zgrajena niti ena nova galerija. Primerljivo obupno stanje s stališ?a novogradenj je tudi na podro?ju uprizoritvenih in glasbenih dejavnosti. V pravkar iztekajo?em se NPK lahko med ukrepi za zvišanje ravni produkcije na podro?ju sodobne vizualne umetnosti najdemo ukrep ustanovitve muzeja sodobne umetnosti na Metelkovi, od katerega še danes ni ni? oziroma minus ni?, saj v njem tako reko? propada izjemna zbirka sodobne umetnosti 2000+. O galeriji za sodobne umetnosti (tipa Kunst Halle), v kateri bi organizirali razstave aktualnih umetniških projektov, pa je govora le v najožje zainteresirani javnosti.
Umetniki tako reko? nimajo ateljejev, prostorov za vadbo in delavnic. Programi 'Artist in Residence' (umetnik na delovnem obisku), ki je standardna ponudba vsega razvitega umetniškega sveta, v slovenskem prostoru še vedno nimajo mesta.

Akademije in šole za usposabljanje umetnikov so zastarele, slabo opremljene in zasedene s predavatelji, ki imajo doživljenjske mandate. Pretok gostujo?ih strokovnjakov je zanemarljiv, izobraževalni procesi pa so arhai?ni in vzgajajo diplomante, ki so popolnoma nepripravljeni na pogoje in okoliš?ine, v katerih se znajdejo po svojem študiju. V novem NPK je potrebno ustvariti prostor za bolj odprto razumevanje izobraževalnih procesov in legitimizirati tudi inštitucije, ki nimajo statusa od države ustanovljenih zavodov. Dostop do znanja je legitimna pravica slehernega ?loveka, zato mora biti stigmatiziranje novih ali zasebnih izobraževalnih inštitucij nezaželeno.

V finan?nem smislu kulturniki v nevladnem sektorju ustvarjamo v pogojih ekonomskega totalitarizma, kjer so vsi naši produkcijski napori po trajnostnih rešitvah in sinergijskih partnerstvih reducirani na ozko sledenje ra?unovodskim standardom za male obrtnike, vendar brez finan?no-likvidnostnih privilegijev, ki so za te obrtnike sami po sebi razumljivi. Zaradi toge finan?ne politike je prora?unsko leto skrajšano na šest do sedem mesecev, v katerem je ustvarjanje umetniških in kulturnih vsebin reducirano na zagotavljanje ustreznosti standardom za razdeljevanje prora?unskega denarja. V primerjavi s temi so vse umetniške vizije, trajnostne rešitve in veliki formati le pobožne sanje.

Iz nekaterih dokumentov je mogo?e zaslediti podatek, da je odstotek BDP v Sloveniji, namenjen kulturi, pod dva odstotka (1,9 %) kar nas napelje na razmišljanje o regresiji, ki jo je podro?je kulture doživelo v zadnjih petnajstih letih, saj je bilo še leta 1992 za kulturo namenjenih 2,5 % BDP. Ker se giblje evropsko priporo?ilo o vlaganju v kulturo med 2,5 in 3 % BDP, apeliramo na pristojne, da se v novem NPK opredelijo ukrepi za doseganje tega standarda.

Pojmovanje socialnih transferjev za samozaposlene še danes ne presega logike humanitarne pomo?i za neprilagojene subjekte slovenske družbe. Ob pomanjkanju natan?nih navodil o pravicah in dolžnostih do inštrumentov za zagotavljanje socialne varnosti so samozaposleni šikanirani s strani storitveno in ekonomisti?no naravnanih služb. ?eprav po dolžnostih izena?eni s samostojnimi podjetniki, samozaposleni praviloma niso upravi?eni do ban?nih posojil, prakti?no onemogo?eni pa so jim tudi bolniški dopusti, regresi, ...

NKP mora prepoznati vlogo in pomen že vzpostavljenih podpornih sistemov za produkcijo umetniške prakse (servisiranje, informiranje in svetovanje kulturnim producentom), omogo?iti njihovo delovanje in vzpostavljanje novih. Pravo?asna in natan?na informacija (pa naj bo povezana le s pridobivanjem finan?nih sredstev, pravno-formalnimi vprašanji ali najosnovnejšo administracijo) je za celoten kulturni sektor odlo?ilna, saj mu omogo?a lažje delovanje in hkrati vzpodbuja sinergije med pristojnimi vladnimi službami in kulturnimi producenti.

2. SODOBNA UMETNOST KOT STRATEŠKI CILJ

V smislu napredne razvojne naravnanosti naj v novem NPK dobi sodobna umetniška produkcija ve?ji pomen. V mislih imamo tiste umetniške dejavnosti, ki so s svojo vsebinsko, strukturno in oblikovno sodobnostjo primerljive v mednarodnem prostoru in zato ustvarjalnost iz Slovenije v tujini reprezentirajo strokovno legitimno in ne v okviru preživetih multikulturnih izhodiš?ih. Glede na to, da je v zadnjih petih letih mednarodna dejavnost umetnikov in producentov tudi dokumentirana in statisti?no ovrednotena, lahko govorimo o dejavnosti, ki Slovenijo v mednarodnem prostoru dela najbolj prepoznavno. S tem v mislih želimo poudariti delovanje umetnikov in producentov v nevladnem sektorju, ki kljub svoji propulzivnosti in uspešnosti delujejo v nerazumljivo slabih pogojih. ?e izhajamo iz 56. ?lena Zakona o uresni?evanju javnega interesa v kulturi, kjer piše, da morajo biti pogoji za ustvarjanje producentov javnih zavodov in zasebnih zavodov primerljivi, potem ugotovimo absolutno nesorazmerje. ?e primerjamo število produkcij z vloženim denarjem, je razmerje skoraj 1 : 10 v korist javnih zavodov, kar postavlja nevladni sektor v hudo podrejen položaj. Nov NPK naj zato opredeli mehanizme enakopravnega dostopa do primerljivih prora?unskih sredstev.

S stališ?a strateške pomembnosti, ki jo za razvojno naravnanost celotne družbe pomeni produkcija sodobne umetnosti, naj opozorimo še na dejstvo, da je dejavnost sodobnih umetnosti v celoti izpadla iz programov financiranja iz evropskih strukturnih skladov. Nerazumljiva je enostranskost, plitkost in površnost razdeljevanja sredstev, iz strukturnih skladov, ki prepoznava interese v vseh kategorijah gospodarstva (ki tako ali tako ustvarja denar za svoje preživetje), ne prepozna pa strateškega kulturnega potenciala, ki je najmo?nejši prav tam, kjer je gospodarstvo iz Slovenije najšibkejše, v mednarodnem prostoru. Da sta arhitektura in oblikovanje naravnost stigmatizirana je za stanje duha v naši deželi verjetno simptomati?no dejstvo.

Prav tako je nerazumljivo branje Resolucije o nacionalnih razvojnih projektih 2007-2023, v kateri ni, razen muzeja Krasa, na?rtovan noben kulturni projekt, da o sodobni umetnostni produkciji, ki je najbolj razvojno naravnana med vsemi oblikami umetniških produkcij, ni ne duha ne sluha. Kot da živa kultura in umetnost v Sloveniji sploh ne obstajata.

3. JAVNA RAZPRAVA

Predlagamo, da gre pred sprejemanjem novega NPK v državnem zboru napisan osnutek v javno razpravo, ki naj traja najmanj tri (3) mesece. Ministrstvo za kulturo naj samo organizira javna sre?anja z zainteresirano javnostjo in naj v duhu odgovornega predlagatelja zagotovi mehanizme, s katerimi bo doseglo ?im ve? strokovnjakov, neposrednih ustvarjalcev in drugih zainteresiranih za ta strateško pomemben dokument.

Igor Korši?, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev