Položaj zasebnega šolstva

Marjan Šimenc, Pedagoški inštitut

Minilo je že 11 let, odkar je bil leta 1996 zakonsko urejen položaj zasebnega šolstva, a tema je vseeno dovolj specifi?na, da bom svoj prispevek za?el s kratko splošno predstavitvijo zasebnega šolstva. V?asih je dobro obuditi spomin na stvari, ki jih sicer vsi poznamo, a je del vednosti ušel iz spomina.

Imena so razli?na: "javne šole" (public schools) in "neodvisne šole" (independent schools) v Veliki Britaniji, "svobodne šole" (Freie Schule) in alternativne šole v Nem?iji itn., v splošnem pa bi lahko rekli: termin zasebna, privatna šola (zasebne šole se v preteklosti niso rade imenovale zasebne, ker je bil izraz povezan s privilegiji) se uporablja za tiste šole, ki jih ni ustanovila država lokalna skupnost in zato uživajo relativno neodvisnost. Ta opredelitev je popolnoma formalna, vendar tudi kot taka ?isto ne drži. Neodvisne oziroma svobodne šole so namre? danes v Evropi bolj in bolj odvisne od državne finan?ne podpore, v marsi?em se zgledujejo po javnem šolskem sistemu in so pod nadzorom državnih inšpekcij. Razlike med javnimi in zasebnimi šolami so vedno bolj zabrisane, tako da analitiki šolskih sistemov pogosto dobijo ob?utek, da se je stroga lo?nica med obema podro?jem ohranila samo še v poimenovanju.

K temu naj takoj dodam: ko gre za podrobnosti, je zaradi raznolikosti šolskih sistemov med državami, v?asih pa že znotraj posamezne države, in zaradi sprememb pri urejanju podro?ja zasebnega šolstva vsaka hitra posplošitev o tem, kaj da zasebno šolstvo je, zelo tvegana. Nemara pojem zasebno šolstvo najlaže vpeljemo, ?e si namesto s krhko in negotovo za?etno opredelitvijo razlike med javnim in zasebnim šolstvom pomagamo z diahronim in sinhronim prerezom.

Zgodovinsko gledano je zasebno šolstvo ostanek, ki pri?a o nastanku javnega šolstva. V te sledove nastanka sodijo predvsem konfesionalne šole in pa šole tipa britanskih "public schools" (to so paradoksno javne šole pred javnim šolskim sistemom, danes pa imajo v Veliki Britaniji vlogo ekskluzivnih elitnih šol, ki svojim u?encem zagotovijo vplivna mesta na podro?ju ekonomije, kulture ali politike), se pravi tiste šole, ki izhajajo iz ?asa pred državnim posegom v šolstvo. Državna aktivnost na podro?ju šolstva je pripeljala do vzpostavitve mreže javnih šol, ki je pokrila vso državo, pa tudi do splošne šolske obveznosti. Ta proces se je v ve?ini evropskih držav kon?al šele v 19. stoletju. Status zasebnih šol je tako odvisen od zgodovine nastanka javnega šolskega sistema: ta je na za?etku naletel na že obstoje?i sistem izobraževanja, ki pravzaprav ni bil sistem - se pravi, da ni bil sistemati?no zgrajen za to, da bi pokril vso populacijo, ki v tistem trenutku z državnim dekretom postane šoloobvezna. Sledovi nastanka javnega šolskega sistema so se zaradi njene zavezanosti tradiciji in "mirnim revolucijam" najbolj ohranili v Angliji, kjer je sistem zasebnega šolstva najbolj nepregleden, njegove povezave z javnim šolstvom in oblike financiranja pa najbolj zapletene. Pozneje ko se je razvil javni sistem in slabše ko je razvit, ve? je zasebnega šolstva. Velja pa tudi obratno: ?e se javni šolski sistem ni mogel razviti, se je bolje razvilo zasebno šolstvo.

Poleg "zgodovinskih" zasebnih šol oziroma šol, katerih nastanek sega v "predzgodovino" javnega šolstva, pa sinhrona perspektiva pokaže tudi zasebne šole, ki so bile ustanovljene po nastanku javnih šol iz razli?nih nazorskih razlogov, posebnih izobraževalnih in vzgojnih metod, "novih, progresivnih, reformskih pedagogik" - tako da zanje lahko v dikciji nemške ustave re?emo, da bogatijo izobraževalno ponudbo javnega šolstva.

Zelo splošno re?eno, v Zahodni Evropi zasebno šolstvo pokriva povpre?no okrog 10% u?encev osnovnih in srednjih šol. Izraziti izjemi sta Nizozemska s približno 70-odstotnim deležem zasebnih šol in Belgija s 60%. Pri obeh pa ne gre za tipi?en model zasebnega šolstva, saj je delitev na zasebno in javno šolstvo v teh dveh državah posredni izraz notranje razdeljenosti obeh držav. V Belgiji razcepljenosti na Flamce, Valonce in Nemce (obstajata dve ministrstvi za šolstvo in kulturo, država je prakti?no federativno urejena ...), na Nizozemskem na protestante, katoli?ane in "nevtralne" - z lo?eno zdravstveno službo, politi?nimi organizacijami, sindikati ... Šole, ki se po svojih pedagoških na?elih bistveno razlikujejo od javnih šol (se pravi šole, ki se sklicujejo na posebne reformske oziroma alternativne pedagogike), se zaradi majhnega števila obi?ajno sploh ne navajajo v odstotkih, temve? absolutno. Veliko ve?ino zasebnega šolstva predstavljajo konfesionalne šole, predvsem katoliške, pri ?emer je treba poudariti, da so ve?inoma odprte tudi za nereligiozne dijake. Za Nem?ijo tako velja, da je sicer tri petine zasebnih šol katoliških, vendar jih obiskuje tudi 10-20% nekatoliških u?encev.

Zasebne šole obeh izvorov pa druži tole: ne naslavljajo se na u?enca kot u?enca oziroma na državljana kot državljana (ali morda celo na starše kot na starše), ampak navadno predpostavljajo neko specifi?no opredelitev: pripadnik te in te veroizpovedi, zagovornik posebnih vzgojnih na?el, pripadnik elitne družbene skupine. Te šole ne pokrivajo vse populacije, temve? svoje u?ence izbirajo, zato (lahko) delujejo lo?evalno.

 A hkrati je ta iz optike celote nezaželena lo?evalnost zasebnih šol tudi tista okoliš?ina, kjer se zasebne šole nekako ujamejo z deklariranim "duhom ?asa": ?e so mnoštvo vednosti, pluralnost življenjskih usmeritev, politi?ni in nazorski pluralizem, razlike in pravica do razlik priznani na vseh ravneh, zakaj ne bi tudi razli?ni u?enci imeli možnost obiskovati razli?ne šole?

 "Partikularni naslovnik" zasebnega šolstva kaže na odvisnost zasebnih šol od javnega šolskega sistema. ?e so zasebne šole primerne samo za nekatere, nekatere izmed njih pa celo samo za peš?ico, potem same v resnici predpostavljajo in na nek na?in celo zahtevajo mrežo šol, ki niso primerne za nikogar posebej oziroma ki so primerne za vse. ?e gledamo iz glediš?a celote, so zasebne šole odvisne od javnih, kajti javne sprejele vse tiste u?ence, ki se ne bodo odlo?ili za ni? posebnega. Še ve?: pogosto prav to, da zasebne šole ne sprejmejo vsakega u?enca, da u?ence lahko izbirajo oziroma izklju?ijo, postane razlog za izbiro zasebne šole in osnova za tisto specifi?no ozra?je v njih (etos šole), ki ga starši pogosto omenjajo, kadar jih sprašujejo, zakaj so otroka vpisali v zasebno šolo. Obisk zasebne šole ni ne za starše ne za u?ence nekaj samoumevnega, temve? plod premisleka in posebne odlo?itve; morda lahko celo postavimo tole analogijo: tako kot redneje obiskujemo jezikovni te?aj in se vestneje pripravljamo na ure, ?e smo ga sami pla?ali, kot ?e je zastonj, tako lahko zasebna šola že samo s tem, da je zasebna, izzove druga?en odnos u?encev in staršev.

Financiranja zasebnega šolstva je v Evropi in tudi drugje po svetu zelo razli?no. Britanske "public schools" so tako finan?no povsem neodvisne od državne pomo?i, država pa ima samo minimalen vsebinski nadzor nad njimi; res pa je, da tudi za te šole veljajo posebne državne uredbe, njihovo izvrševanje pa nadzoruje državna inšpekcijska služba. Kar v Angliji velja za elitne zasebne šole, je v Italiji opredeljevalo vse zasebno šolstvo, saj je ustavni ?len prepovedoval neposredno dotirati zasebne šole z državnim denarjem; podoben je bil tudi položaj zasebnih šol v ZDA. Toda to je skrajnost, ki je v Evropi izjema in ne pravilo: zasebne šole v evropskih državah so praviloma deležne podpore iz javnih sredstev, ki v Nem?iji krije ve?ino teko?ih stroškov, na Nizozemskem pa skoraj vse stroške.

Ob tehtanju argumentov v prid in proti državni podpori zasebnim šolam se izkaže, da je neka oblika in neka stopnja državnega financiranje zasebnega šolstva pravzaprav zaželena, in celo nujna. Najprej zato, ker zaradi visokih šolnin nesubvencionirane zasebne šole postanejo elitne šole, saj svoje otroke vanje lahko vpišejo le najbogatejši. In ?e država, tako kot ZRN, zasebnim šolam prepove izbiro u?encev na podlagi premoženjskega stanja staršev, potem mora sama nositi del finan?nega bremena. Potem zato, ker financiranje državi zagotovi dejanski vpliv na zasebno šolstvo, ki ji omogo?i, da šolski prostor oblikuje z minimalno preglednostjo in koherentnostjo, kar omogo?a horizontalno prehajanje z ene šole na drugo in vertikalno napredovanje u?encev iz osnovne šole v srednjo in naprej na univerzo. In zato, ker dosledno nefinanciranje zasebnega šolstva politi?nim strankam odpira vrata za njihov pohod na podro?je šolstva.

Pri obravnavi razmerja med javnim in zasebnim šolstvom ne gre le za iskanje razlik med njima. Razlike in podobnosti so sicer zanimive, še zlasti zaradi paradoksne logike, ki jo lahko opredelimo takole: država zasebno šolo tem laže prizna, ?im bolj je zasebna šola podobna javni, a bolj ko je zasebna šola podobna javni, manj razlogov je za njen obstoj. Bolj kot razlik med njima pa je zanimivo dejstvo, da si javno in zasebno šolstvo sopripadata ravno prek momentov, v katerih se razlikujeta.

Samo zasebno šolstvo ni le notranje raz?lenjeno in sestavljeno iz najrazli?nejših šol, bistveno je, da elementi prostora zasebnega šolstva lahko privzemajo najrazli?nejše funkcije - od prenašanja religioznih in filozofskih nazorov, vzgoje intelektualne, gospodarske in politi?ne elite (se pravi, da ohranja razredne razlike, pomaga k reprodukciji "kulturnega kapitala", krepi neenakost in razslojenost družbe), priprave na težko maturo, zasilnega izhoda za u?ence, za katere je javni sistem preve? selektiven, do uvajanja novih pedagoških metod na omejeni populaciji, hitrejšega odzivanja na nove potrebe družbe.

Privatizacija

Najprej nujno terminološko pojasnilo. Privatizacija na podro?ju šolstva lahko pomeni dvoje:

1. privatizacijo šolstva v pomenu podpore zasebnim šolam - videli smo, da je to v Evropi bolj pravilo kot izjema;
2. privatizacijo posameznih javnih šol in postopno odpravo javnega šolstva;
   v nadaljevanju bomo govorili o privatizaciji v tem drugem pomenu besede, seveda pa lahko z radikalizacijo privatizacije pod 1. to?ko preidemo od 1. to?ke k 2. to?ki.

Bistvena informacija o tej rešitvi vseh težav s šolstvom je podatek, da se o njej veliko govori, je pa nikjer niso poskusili zares uresni?iti. Tudi sociološke in politološke teorije ve?inoma jasno artikulirajo interes družbe kot celote, da so vsi njeni ?lani izobraženi in da je izobraževalni sistem kvaliteten. Zanimivo je, da niti Milton Friedman, temeljna referenca ve?ine tekstov o privatizaciji šolstva, ne govori o privatizaciji javnih šol. Javne šole naj bi še naprej obstajale, vendar bi izgubile svoj privilegiran položaj (njegov predlog laže razumemo, ?e se spomnimo, da v ZDA, o katerih govori Friedman, zasebne šole ne dobivajo nobene neposredne državne podpore): sistem vav?erjev naj bi zasebne šole postavil v enakopraven položaj z javnimi, razbil državni monopol in ustvaril svobodni trg na podro?ju izobraževanja. Kot prepri?an "marketist" Friedman zatrjuje, da bo tudi na podro?ju izobraževanja trg prinesel bogatejšo ponudbo, cenejše storitve in ve?jo kvaliteto. Vse to se doseže tako, da se država umakne iz proizvodnega procesa in nudi le finan?na sredstva zanj.

Za zgled u?inkovitosti zasebnega šolstva daje Friedman cerkvene šole, ki so v nekaterih državah bile mnogo cenejše od javnih - pozabi pa dodati, da njihova u?inkovitost ne izhaja iz delovanja trga, ki je po teoriji liberalnih ekonomistov najboljša pot k znižanju proizvodnih stroškov in prilagoditvi proizvoda željam potrošnikov: cerkvene šole med sabo preprosto ne tekmujejo. Ni? bolje je ne bi odnesel pri današnjih alternativnih šolah, saj so prav one najostrejši kritiki prenašanja ekonomskega razmišljanja (ena izmed kritik javne šole je prav ta, da je preve? storilnostno usmerjena in da spodbuja tekmovalnost med u?enci) na podro?je šolstva.

"Na šole gledamo kot na proizvodnjo. Predstavljamo si, da je blago, ki vsako leto pošlje na tržiš?e dolo?eno število izobraženih u?encev, opremljenih s cenovnimi nalepkami (spri?evali)". To ni Friedmanov credo, ?eprav bi lahko bil, pa? pa opis degradacije šolstva v sodobnem svetu v knjigi o pedagogiki Rudolfa Steinerja. Industrializirana šola, industrija znanja, investicije v to panogo, "education as a service to the customer"... - brž ko za?nemo o šolstvu govoriti kot o neki veji gospodarstva, seveda v obdobju recesije besednjak obogatimo tudi z govorom o racionalizaciji, zmanjšanju proizvodnih stroškov, ravnatelju kot managerju, vse to pa v šoli privede do degradacije med?loveških odnosov, ki so, vsaj v osnovni šoli, pogoj za uspešno u?enje. Tako samo prenašanje ekonomije na podro?je šolstva privede do odtujenosti in osamljenosti, proti katerim pa smo se - vsaj v besedah - ravno hoteli boriti.

U?inkovitost obstoje?ega zasebnega šolstva torej ni primeren zgled za prednosti zasebnega šolstva nasploh, zato Friedman daje napa?en zgled oziroma daje zgled tam, kjer ga ne bi smel dati. Ne da ga pa tam, kjer bi ga lahko: ?e trg zagotovi, da dobri uspevajo in slabi propadejo, bi to lahko preveril na trgu danes obstoje?ih zasebnih šol. In na njem ni opaziti intenzivne dinamike nastajanja novih kvalitetnih šol in propadanja nekvalitetnih, kot ga napoveduje njegova teorija. Seveda drži, da bi se z druga?nim odnosom do zasebnega šolstva razmere temeljito spremenile, vendar se ne bi spremenile šole, ki danes tvorijo jedro zasebnega šolstva: te šole pa ne spodbujajo konkurence, še ve?, skušajo si ustvariti stalen krog odjemalcev, to zna?ilnost pa bodo poskušale ohraniti tudi pozneje. ?e jim Friedmanov predlog to možnost odvzema, je naperjen proti ve?jemu delu zasebnega šolstva, kakršnega poznamo danes.

Friedmanovo implicitno predpostavko, da je zasebno šolstvo profitna dejavnost, zanikajo empiri?ne raziskave. Estelle James tako ob analizi japonskega sistema zasebnega šolstva ugotavlja, da je specifika šolskega podro?ja prav v tem, da so šole neprofitne ustanove. Ustanovitev nove šole tako kot ustanovitev novega podjetja vsebuje tri elemente podjetništva:
- organizacijsko delo;
- tveganje;
- osnovni kapital.

Ti realni stroški so na drugih podro?jih nagrajeni z dostopom do dobi?ka, v šolstvu pa tega dobi?ka ni, zato se pojavi vprašanje, zakaj potem ustanoviti zasebno šolo? Po navadi šolo (in druge neprofitne organizacije) ustanovijo ideološke organizacije (religiozne skupine, politi?ne stranke, sindikati), ki imajo šolo za pomembno institucijo pri formiranju ljudi - prek nje ve?ajo vpliv in množijo privržence. Religiozne skupine zlahka spodbudijo za?etno povpraševanje (minimalizacija tveganja), ponudbo pa organizirajo z uporabo lastnih virov kapitala, dela in organizacijskih sposobnosti. Japonska je tu izjema: šole ustanavljajo zasebni podjetniki in podjetja, vendar pa spet ne zaradi dobi?ka. Razlog je lahko vertikalna integracija: univerza ustanovi lastno srednjo šolo, ki pripravlja njene bodo?e študente. Ali pa ugled: vlaganje na podro?ju šolstva je za posameznika, ki je bil poslovno uspešen, ena od zanesljivejših poti do ugleda in slave. Šolstvo je v tem primeru na?in vlaganja dobi?ka, ne pa pot za njegovo pridobivanje.

Monetaristi predlagajo, naj država sama ne ustanavlja šol, temve? naj šolanje samo financira, za pokrivanje potreb pa naj se potegujejo ponudniki iz zasebnega sektorja.

Javni sektor je neu?inkovit in drag, zato naj njegovo delo prevzema zasebni sektor. Najboljših ponudnikov pa naj ne izbira država, temve? naj to namesto nje naredijo starši, ki so dobili bon, vav?er, za izobraževanje svojega otroka. Uporabili ga bodo pri ponudniku, ki bo za ta denar ponudil najve?. ?e naj bo sistem vav?erjev res u?inkovit, mora biti izpolnjenih nekaj pogojev. Obstajati mora:
a) ve? tekmujo?ih izvajalcev;
b) porabniki, ki so dobro obveš?eni o cenah, stroških in kakovosti storitev;
c) preprosto merjenja kakovosti;
d) poceni storitve;
e) porabniki, ki storitve potrebujejo pogosto;
f) potrebe, ki se dejansko zadovoljujejo - niso le ob?utene in zaželene;
g) razlike v preferencah, ki legitimne;
h) u?enci, ki so pripravljeni hoditi dale? v šole.

Že zelo površen premislek pokaže, da ob osnovni šoli ti pogoji niso izpolnjeni. Pri majhnih otrocih je bližina šole brž?as poglavitni dejavnik pri izbiri šole.

Lieberman v svoji natan?ni analizi akcije "izbira med javnimi šolami" v ZDA s skrbjo za popolnostjo navaja naslednje razloge, zakaj u?enci ne potujejo v boljšo, a bolj oddaljeno osnovno šolo:
a) stroški transporta (ne le finan?ni, tudi ?asovni);
b) težja komunikacija staršev z u?itelji;
c) u?enec se težje udeležuje popoldanskih aktivnosti na šoli (krožkov...);
d) v nujnem primeru (nesre?e, bolezni...) pride otrok težje domov;
e) starši imajo zaradi oddaljenosti manjši vpliv na politiko šole;
f) družbeni stroški: otrok v šoli težje naveže prijateljstva, ker se popoldan ne more družiti s sošolci, pa tudi sicer otroke v šoli slabo pozna.

Ker je šolstvo neprofitno, tudi ni velike izbire ponudnikov. Pa tudi ?e bi osnovne šole prinašale dobi?ek, bi bil ta v primerjavi s stroški ustanovitve šole verjetno majhen. Poleg tega kvalitete šole sploh ni tako lahko meriti, lahko bi celo rekli, da kvalitetne šole nasploh ni, so le šole, ki so v danih okoliš?inah najbolj primerne za dolo?ene u?ence. To je vsaj trditev, ki jo najdemo za ve?ino argumentov, ki zagovarjajo zasebno šolstvo kot tako. Tudi v tej to?ki torej kaže, da vpeljava vav?erjev pravzaprav ni univerzalizacija današnjega zasebnega šolstva, temve? mu nasprotuje.

Verjetno pa imajo prav tisti, ki trdijo, da je odlo?ilen drugi pogoj. Kaj se namre? zgodi, ?e na podro?je šolstva vpeljemo na?elo trga. Ene šole bodo imele preveliko povpraševanje u?encev, druge premajhno. Šole, ki bodo preve? iskane, se bodo bodisi širile bodisi bodo vpeljale neko obliko selekcije u?encev. Vendar je eden izmed razlogov za preoblikovanje šolstva s pomo?jo vav?erjev prav "gigantskost" današnjih šol - šole z velikim številom u?encev in u?iteljev, nepreglednim upravnim aparatom in majhnim vplivom posameznika na celoto so ravno šole, ki bi se jih z vav?erji radi znebili. ?e možnost širitve šole odpade, ostane le še selekcija bodisi po znanju in sposobnostih bodisi z dodatno šolnino ali pa kombinacija obeh. Dobre šole tako postanejo nekakšne elitne šole: sprejemajo samo u?ence premožnih staršev (šole za elitne starše u?encev) ali pa samo najsposobnejše u?ence (šole za elitne u?ence), danes pa so si teoretiki šolstva skoraj edini: elitne šole prinesejo ve? problemov, kot jih rešijo.

Seveda elitne šole ne prinesejo težave same na sebi, pa? pa zaradi šol, ki niso elitne. Kaj bi se namre? zgodilo s šolami s premajhnim številom vpisanih u?encev? Te se bodo poboljšale ali pa šle v ste?aj, pravijo zagovorniki vav?erjev. Težava je v tem, da lahko "u?iteljevo u?inkovitost merimo le glede na okoliš?ine, v katerih dela". ?e so raziskave v šolstvu v zadnjih 40 letih kaj dokazale, so dokazale "povezavo med družbeno-ekonomskim statusom otrok, ki jih sprejema dolo?ena šola, in njihovim uspehom na javnih preverjanjih znanj". U?encem revnih (morda tudi brezposelnih) staršev, ki so navadno tudi slabše izobraženi in težje spremljajo izobraževanje svojih otrok, bodo ostale šole z manj denarja in s slabšimi u?enci. Take šole bodo po?asi delale v vedno slabših gmotnih razmerah, zato jih bodo zapuš?ali tudi boljši u?itelji. V interesu šol z velikim številom prijavljenih seveda ne bo, da se slabše šole zaprejo. ?e ho?ejo same izvajati selekcijo, potem se mora med šolami vzpostaviti delitev dela: nekdo mora poskrbeti tudi za manj sposobne u?ence in za vse tiste, ki ne morejo pla?evati dodatne šolnine. Kon?ni rezultat torej ni trg vedno boljših šol, na katerem postopno propadejo vse slabe šole, temve? dualni sistem dobrih šole za sposobne ali finan?no dobro podprte u?ence in šol za vse ostale - ostanek se bo pa? moral sprijazniti s šolami, ki mu bodo na voljo. Tisti, ki poudarjajo pravico do izbire, zamol?ijo, da na koncu ne bodo izbrali ne starši ne u?enci, temve? sam trg in posamezne šole na njem.

Zdi se, da posplošena pravica do izbire ve?a izbiro, a resnica je prav obratna. Brž ko je pravica do izbire splošna, ni ve? pravica, ampak dolžnost. Tudi starši, ki sicer ne bi izbirali, so zdaj prisiljeni izbirati, ?e no?ejo škoditi svojim otrokom. Z vpeljavo pravice do izbire staršem izbira ni omogo?ena, temve? so se prave izbire že zgodile, namre? izbira, da vsak mora izbirati, izbira okoliš?in, v katerih bo izbiral, in izbira parametrov, ki bodo dolo?ali njegovo izbiro. Kot smo že zapisali: starši bodo nemara izbirali, izbrale bodo pa šole. Tako da posplošena pravica do izbire ne pripelje nujno do stanja, v katerem so vsi na boljšem, tudi starši, ki so manj spretni pri izbiri, in tudi otroci, ki so pristali skupaj z drugimi manj uspešnimi otroki v slabih šolah.

Sklep

Kakšna je razlika med današnjim stanjem in stanjem pred petnajstimi leti, ko se je za?elo urejati položaj zasebnih šol?

1. Danes je urejena zakonodaja, ki omogo?a pregledno vzpostavljanje zasebnih šol. Zasebne šole dobijo javno finan?no podporo, ki dosega 85% sredstev, namenjenih primerljivim javnim šolam. Posledi?no pa so omejene njihove šolnine, in javna podpora je pogojena s tem, da obstoj zasebne šole ne ogroža obstoja edine javne šole v danem okolišu.

2. Tako urejeno stanja je prispevalo k temu, da danes ni ve? mogo?a razprava v smislu: zasebne šole - da ali ne. Splošno sprejeto je postalo, da ima v sodobnih državah zasebno šolstvo domovinsko pravico.

3. Tudi ni ve? razpravljanja v smislu: ali zasebno šolstvo finan?no podpirati ali ne. Tako kot po svetu je tudi pri nas javno sofinanciranje pogoj kvalitetnega zasebnega šolstva. Tako da danes lahko re?emo, da se je zasebno šolstvo v Sloveniji ustalilo. In da je po?asi tudi ve? razumevanja za to, da odlika zasebnih šol ni v tem, da so preprosta kopija javnih.

4. Nov pa je danes govor, ki opozarja na "monopol javnega šolstva" in poudarja, kako je treba tržne mehanizme uvajati tudi na podro?ju vzgoje in izobraževanja. To se dogaja v trenutku, ko se zaradi demografskih trendov govori tudi o odpuš?anju u?iteljev in zapiranju šol. V obdobju kr?enja obsega javnih financ, ki se obeta, je v prihodnosti verjeten tudi pritisk na finance javnih šol oziroma na kvaliteto dela v njih. Že sedaj pa so nekatere javne šole za zagotovitev spodobnih pogojev dela prisiljene same iskati dodatna finan?na sredstva.

Naj sklenem. Obdobje uvajanja zasebnega šolstva je kon?ano. In za?enja se obdobje, v katerem bo v ospredju ohranjanje kvalitetne mreže javnih šol. Ne samo zato, ker so javne šole še posebej ranljive, saj imajo samo enega financerja, zasebne pa tako reko? dva. Tudi zato, ker zasebne šole predpostavljajo obstoj mreže javnih šol - ta je pogoj, da bodo lahko same v polnosti realizirale svoje poslanstvo.