Pozdravni nagovor mag. Kav?i?a na okrogli mizi"Kakšne pokrajine potrebujemo?"

Predsednik Državnega sveta mag. Blaž Kav?i?
Državni svet Republike Slovenije, 26. 1. 2010

Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta, spoštovani državni svetniki in vsa zainteresirana javnost, lepo pozdravljeni v dvorani Državnega sveta!

Klju?no na?elo za razumevanje vloge lokalne samouprave v sodobnih demokracijah izhaja iz na?ela subsidiarnosti. Na?elo subsidiarnosti je namre? u?inkovito sredstvo za ve?ravensko upravljanje, z reševanjem problemov na ravneh, ki so bližje državljanom, pa lahko u?inkovito prispevamo k višji stopnji demokrati?nega odlo?anja, k višji stopnji vklju?evanja in družbene participacije. Res je sicer, da nekateri problemi, kot so npr. podnebne spremembe ali sedanja finan?na kriza, zahtevajo reševanje in odlo?anje na najvišji, globalni ravni, a po drugi strani lahko celo vrsto problemov bistveno bolj u?inkovito rešujemo na regionalni in na lokalni ravni.

Z ustanavljanjem ob?in v poosamosvojitvenem ?asu smo naredili pomemben premik pri uresni?evanju ustavne pravice, ki prebivalcem Slovenije zagotavlja lokalno samoupravo v ob?inah in drugih lokalnih skupnostih. Vprašanje osebne ocene je, ali je bilo smotrno graditi na paradigmi majhne revne ob?ine kot entitete ki si je lahko izborila najboljše razvojne možnosti na osnovi državnega financiranja. Po skoraj dvajsetih letih samostojnosti vedno znova ugotavljamo, da proces ustanavljanja pokrajin, kot druge ravni lokalne samouprave, ne napreduje. Zakaj je temu tako? Koliko je pri tem bil odgovoren visok ?ustveni naboj, predvsem povezan s predvidenimi imeni pokrajin? Koliko premalo jasen funkcionalni in finan?ni diagram? Odsotnost spoznanja ali jasnega dogovora, da morejo in morajo tudi manjša zaokrožena funkcionalna podro?ja imeti jasno formulirano razvojno politiko vklju?no z viri financiranja? Ali pa morda ob?utek, da bi premo?ne pokrajine ogrozile vlogo drugih ravni? Zavedamo se, da je ustanovitev pokrajin za nadaljnjo decentralizacijo Slovenije in dekoncentracijo oblastnih funkcij nujna. Na to v Državnem svetu vseskozi opozarjamo. Predvsem pa je ustanovitev pokrajin po našem mnenju nujna z vidika nadaljnjega bolj uravnoteženega razvoja Slovenije, saj bodo?i regionalizem izhaja predvsem iz potrebe po bolj u?inkovitem uresni?evanju razvojnih politik. Zagotovo je pomemben mejnik nadgradnje lokalne samouprave sprejem ustavnih sprememb, ki omogo?ajo uveljavitev druge ravni lokalne samouprave, a le ob sodelovanju pozicije z opozicijo pri glasovanju v Državnem zboru.
Državni svet je ustavne spremembe podprl, pri ?emer so bila mnenja glede potrebne ve?ine (2/3 ve?ina glasov navzo?ih poslancev) za sprejem zakona o številu pokrajin deljena. Med drugim so nekateri razmišljali, da lahko to povzro?i sprejemanje kompromisnih rešitev in s tem popuš?anje, kar bi vodilo v ve?anje števila pokrajin. Kot lahko vidimo iz aktualnih razprav so bila naša opozorila povsem na mestu, saj lahko v tem trenutku ponovno ugotovimo, da je kamen najve?je spotike prav število pokrajin.

Prejšnja Vlada je v zakonodajni postopek predložila paket pokrajinske zakonodaje, ki,  predvsem zaradi predlaganih 14 pokrajin, ni dobil zadostne podpore oziroma je bil mandat Državnega zbora kon?an še pred kon?nim odlo?anjem. Državni svet, v katerem je kar 22 predstavnikov lokalnih interesov, se je sprva zavzel za manjše število pokrajin. Svetniki so menili, da bi s tem lahko dosegli višjo stopnjo dejanske, delujo?e in smiselne decentralizacije. Manj pokrajin bi po drugi strani pomenilo tudi ve?je in u?inkovitejše pokrajine, saj bi razpolagale z bistveno ve?jim finan?nim, razvojnim in kadrovskim potencialom in bi zato lahko u?inkoviteje prevzele ve?ji obseg nalog. Obstaja pa še tretji razlog, zakaj je smiselno ob ustanavljanju pokrajin slediti na?elu "manj je ve?". Ne smemo namre? prezreti konteksta ?ezmejnega sodelovanja z regijami sosednjih držav. Le gospodarsko mo?ne pokrajine bodo lahko enakovreden partner regijam v sosednjih državah. Bati se je namre?, da bi regije v sosedstvu ne imele interesa za sodelovanje z razvojno šibkimi in majhnimi slovenskimi pokrajinami, ali da bi postale v teh razmerjih preve? dominantne.
V Državnem svetu je ob razpravah o regionalizmu na koncu vendarle prevladala ocena, da je bil, glede na dosedanja prizadevanja za uskladitev razli?nih interesov, predlog štirinajstih pokrajin politi?no edini uresni?ljiv. Vendar pa, kot vemo, predlog ni bil sprejemljiv ne za strokovno javnost in na koncu tudi ne za politiko.

Poleg teritorialne komponente pokrajin je klju?nega pomena tudi vprašanje prenosa nalog z državne ravni na raven pokrajin. Državni svet podpira postopen prenos nalog ter uvedbo enotirnega upravnega sistema, ki je racionalnejši od dvotirnega. Do dvotirnega smo kriti?ni predvsem zato ker menimo, da bi slednji ob hkratnem delovanju pokrajinskih uprav in upravnih okrajev zagotovo pomenil podvajanje administrativnih struktur in s tem pove?eval javnofinan?ne izdatke. Enotirni upravni sistem lahko zagotovi racionalizacijo javne uprave in predstavlja višjo stopnjo decentralizacije v smislu prenosa nalog z državnih organov na organe lokalne samouprave. Zavedati se je tudi treba, da od na?ina prenosa nalog ni odvisna le stopnja decentralizacije, temve? tudi bodo?a u?inkovitost in fleksibilnost razvojnih politik v pokrajinah. Zagotovo je izvajanje razvojne politike lahko bistveno bolj u?inkovito in uspešno, v kolikor ima nosilec za to na razpolago tudi ustrezne administrativne in upravne vzvode.

V skladu z Ustavo in Evropsko listino lokalne samouprave imajo lokalne skupnosti, tako ob?ine kot pokrajine, pravico do lastnih dav?nih virov.
?e pokrajinam ne bomo zagotovili zadostnega obsega lastnih finan?nih virov za izvajanje razvojnih politik, se bo kaj lahko ponovila zgodba s prvega nivoja lokalne samouprave, ko so ob?ine v veliki meri odvisne od finan?ne izravnave. V tem primeru ne moremo govoriti o finan?ni avtonomiji in zagotavljanju lastnih virov ter od pokrajin ne moremo pri?akovati, da bodo sposobne prevzeti svoj del odgovornosti za regionalni razvoj. V Državnem svetu smo zato ve?krat poudarili, da morajo  biti viri financiranja pokrajin jasneje dolo?eni.

Ustavna dolo?ila o pokrajinah ne predvidevajo, da bodo imele pokrajine kakršnokoli vlogo v zakonodajnem procesu na državni ravni. V Državnem svetu menimo, da je Državni svet, ki je v tem trenutku edini zastopnik lokalnih interesov na institucionalni ravni, primeren organ za predstavljanje in usklajevanje interesov pokrajin na nivoju države. Prepri?ani smo, da bi bila takšna transformacija Državnega sveta pomemben in nujen kvalitativen sistemski premik.

Spoštovani, ob koncu naj poudarim, da bi morali v tem trenutku bistveno ve? pozornosti nameniti strokovnim razpravam, kakršna je današnja v Državnem svetu. V ozadju so namre? pomembni politi?no-sistemski in daljnosežni razvojni premiki, ki bodo imeli zelo pomembne posledice ne le za razvoj države, temve? bodo vplivali na življenje vsakega posameznika - državljana. Želim si, da bi današnji posvet doprinesel h kakovostni izmenjavi mnenj strokovne in zainteresirane javnosti, v razpravi pa tudi politike in civilne družbe na podro?ju nadaljnjega razvoja slovenskega regionalizma. Vsem skupaj naj zaželim uspešno delo.

Hvala.