Igor Korši?: Program za kinematografijo je znan, le uresni?iti ga je treba

Govorim iz izhodiš?a nekoga, ki ima izkušnje tako iz filmske produkcije, šolstva, kot upravljanja filmskih ustanov. Predvsem pa imam vse prebogate izkušnje iz pisanja prispevkov k razpravam in nacionalnim programom.

Kar se kinematografije ti?e novega kulturnega programa ne potrebujemo. Nujno potrebujemo le  politi?no voljo, da bi samoumevno, že desetkrat zapisano, država enkrat kon?no udejanjilo.

Na splošno si upam trditi, da je program filmske kulture že dolgo jasen in znan. Izvaja se v nekaterih evropskih državah že od druge svetovne vojne (Francija), ponekod od šesdetsetih (Skandinavija), drugod od devetdestih let (Irska). Zato danes deluje ve? organizacijksih modelov, ki vsi tako ali druga?e regulirajo organiziranost in državne podpore, ki so za filmsko kulturo in gospodarstvo nujne.

Pri nas tako ureditev ponujal DSFU že v predlogu za obstoje?i Zakon o filmskem skladu, 1993. Potem je se je tisti predlog v procesu sprejemanja v parlamentu iz zakona o celostnem urejanju kinematografije spremenil v zakon o ohranjanju minimalne filmske produkcije, in tak ostal do danes. Skoraj enaki  cilji kot v prvotnem predlogu so zapisani v takoimenovanem Šeligovem predlogu. Šeliga sam je povedal, da jev svojem predlogu  povzel tisto, kar je našel na MK napisanega na to temo. To isto je prepisano - z dodatkom nekakšne, deloma tudi vprašljive kvantifikacije -  v sedaj veljavnem NPK. Gotovo se tudi nastajajo?e besedilo ne bo bistveno oddaljilo od že obstoje?ih. Vsi nerealizirani predlogi za ureditev slovenske kinematografije primerljivi z  preiskušenimi dobrimi praksami drugod.

Problem je, kot re?eno, edinole v tem, da se niti približno ne uresni?ujejo. Da vsi odgovorni že dolgo razburjeno zatrjujejo, da mi nismo niti Irska, niti Danska niti Finska, dsa smo mi majhni in revni, da imamo mi svoje na?ine za upravljanje kulture ...

Zakaj nismo primerljivi z nobeno od naštetih držav?  Domnevno zaradi angleš?ine in revš?ine. Mi ne govorimo angleško in mi smo revna država. Seveda ni? od tega ne drži. Irci nam odgovarjajo da je zaradi angleš?ine njihov filmski trg odprt, svojo filmsko reformo pa so za?eli, ko so bili najrevnejša ?lanica EU. ?lovek je kar želi biti. Mi želimo ostati majhni in revni.

Avtoriteta države je zaradi javnega interesa (bogate, cenene in u?inkovite) kinematografije klju?na. V naših razpravah v teh denimo mi je postalo jasno, da je javni interes konsenz o tem, kaj naš javni interes je. Doslej sem sam to imenoval politi?na volja.  In da javni interes ni nujno najboljši, se pravi najbolj koristen. Pri nas na primer, je javni interes alias politi?na volja prej, da kinematografije nimamo, kot da bi jo modernizirali.

Kako dose?i da bi pravi javni interes postal tudi konsenzualni javni interes? Kako dose?i da bi se pravi javni interes spremenil v politi?no voljo? To je za našo stroko, za našo panogo poglavitno vprašanje. Ker sem prepri?an da je obstoje?i javni interes kot konsenzualni interes nam ni v prid. ??Nam?¤ tukaj pomeni Republiko Slovenijo. Šele posledi?no gre lahko za interese filmske stroke, za interese gospodarske filmske panoge in filmske umetnosti.

?isto konkretno bi vlada morala prisiliti svoje ministrstvo za finance, televizije, distributerje in prikazovalce,  da bi pristali ali na ustrezno podporo iz prora?una, iz taks, ali pa iz dav?nih olajšav ali ustrezne kombinacije. Zaradi javnega interesa, ve?jega skupnega dobra, zaradi ve?jih skupnih koristi. Le te so ve?ji fiskalni dohodki, optimalna izraba filmske infrastrukture, rast sekundarnih ekonomskih in socialnih u?inkov od filmske gospodarske dejavnosti, (transport, turizem  in druge storitve, delovna mesta, promocija države), in ne najmanj ustrezno število doma?ih filmov ustrezne kakovosti, ki bi predstavljali ustrezen odstotek doma?ega in evropskega  filmskega tržiš?a.

Ministrstvo za finance, distributerji, prikazovalci in televizije sicer lagodneje živijo, ?e dejavne filmske politike ni. Distributerji najve? in najlaže zaslužijo z ameriškim produktom, prav tako prikazovalci in televizije. Edina težava, ki jo imajo slednje so kvote, ki jim jih prepisuje Direktiva Evropske komisije o televizijah brez meja. ?i bi to direktivo dosledno spoštovali bi se televizije za?ele zanimati tudi za slovenski film.

Tako kot je, država, s to ali on vlado pristaja na status quo preživetja, ki je bil zaradi nekaj sre?nih okoliš?in izsiljen leta 1993/1994. Takrat je namre? filmu grozilo iztrebljenje. Ta status quo pa pomeni zadostno financiranje slovenske kinematografije, da se omogo?i njeno preživetje (najmanj 3 filme za preživetje infrastrukture). Ko posnamemo ve? filmov jim zbijemo ceno. Skratka kinematografija ima toliko da ne bo crknila.

Po moje imamo pisanje programov za kulturo za nekakšne obred, belo krizantemo, mašo, proslavo, verbalno meglo, ki nas slepi, da se tu nekaj želi spremeniti, celo izboljšati.  Razen novih kupov papirja in besed v prazno, pa se vedno znova ne zgodi ni?. Prepri?an sem, da nas ve?ina, ki sodelujemo v tem procesu, že danes dobro ve, da se ne bo zgodilo ni?. Morda celo predvidevamo, da se nekaj bo dogajalo. Vendar se bo  dogajalo  se bo vse kaj drugega kot tisto, kar bo zapisano v programu.

Prejšnje MK je vedelo kaj je s filmom treba storiti, pa baje ni imelo dovolj teže v vladi, da bi to uresni?ilo. Zdajšnje  MK tudi ve približno kaj je potrebno storiti, nemudoma se je vrglo v reformo, vendar je presene?eno odkrilo, da so  soliden zakon o filmskem inštitutu popolnoma predvidljivo  zaustavili na ministrstvu za finance. Potrebna je namre? državna prisila, politi?na volja, kar pomeni lobiranja in pogajanja z zainteresiranimi in prizadetimi stranmi.

Eno najbolj spekatkularno uspešnih reform kulture udejanil nekdanji irski minister za kulturo Michel D. Higgins leta 1994. Najprej so imeli so imeli fazo intenzivne javne razprave. Predlog, ne programa ampak zakona, je pripravljala komisija treh motiviranih (producent, režiser, kulturni manager) iz branže. Trojica  je imela kratek rok treh  mesecev. Izhajali so iz vnaprej pripravljene študije o stanju irske  kinematografije. Ta tuja študija je pokazala, da en dolar podpore za film vrne ve? kot en dolar podpore za takrat na Irskem podpirano kemi?no industrijo. Nastali irski filmski zakon je predvsem zakon o dav?ni olajšavi. Ta zakon je v treh letih pove?al proizvodnjo filma za 3500 %, dal nad 30.000 zaposlenih v industriji, kar je ustrezalo 7000 polnih zaposlitev.

Pri obilici avtorskih predlogov programov pri nas, ki nekako po slogu ne odstopajo preve? od Kardelja, nimamo posluha za resne, sistemati?ne, kvantitativne, primerjalne analize. ?e take že nastanejo jih obiu?ajno  izvedejo tujci. Za film je pred leti neka tuja agencija naredila preprosto SWOT analizo, ki je dala zanimive rezultate. Potem je nekdo bivših s filmskega sklada za nekaj deset tiso? evrov naro?il analizo pri neki francoski agenciji. Rezultati so bili predvidljivi in zanimivi, ampak pri nas se jih nekako sramujemo in jih najrajši skrijemo. Kot pred leti, ko je Svet Evrope izvedel analizo delovanja kulturnega sektorja pri nas. Ugotovitve, da je ta sektor obupno neu?inkovit in okoren, so takrat na MK za javnost uspeli predstaviti kot navdušenje Sveta Evrope nad urejenostjo naše kulture.

Menim so naši nacionalni programi, krovni zakoni,  ZUJIKi in podobno, naša zabloda, ki ima verjetno korenine v stari komunisti?ni praksi petletk ali celo v metodah zavla?evanja zadev v K.u.K.  Usodne so namre? razlike med kulturnimi panogami. Verjetno bi bilo bolje  reševati vsako posebej s posebnim zakonom.  ZUJIK je kompromis,  ki na posamezno panogo deluje enako slabo,  kot zveni njegov akronim nešemu ušesu.  

Kaj naj bo v novem programu za kulturo zapisano kar se kinematografije ti?e? Izhodiš?e  mora biti nesprejemljivost našega,  danes že hudega zamudništva na tem podro?ju. Cilje najdemo pri zglednih državah, na Finskem, na Danskem, v Franciji, na Irskem, v Avstriji ..

- imamo 1,5 % tržnega deleža v kinematografih (Danska, Finska 25 %),
- prodamo plus minus 1 vstopnico na Slovenca na leto, povpre?je EU je 3,
- nimamo evropskega filma v naših kinih
- imamo neprimerno strukturo kinematografov, kjer kapitalsko podobna multikina tekmujejo z  istim programom
- imamo povpre?no ceno slovenskega filma en milijon €. Povpre?je v EU je 3,5 mio (Slovenija  je, kot se sicer radi hvalimo, po gospodarski mo?i zelo blizu povpre?ja EU),
- nimamo filmske komisije,  Slovenija se ne promovira za snemanje tujih filmov.
- imamo slabo izkoriš?eno VIBO in zaprti studio v Piranu
- sorazmerno neu?inkovito ?rpamo evropska sredstva za razvoj, usposabljanje in  produkcijo
- imamo nepopolno filmsko šola,
- imamo filmski sklad z ekipo šestih zaposlenih , ki komaj, pogosto z velikimi težavami,  razdeli denar, nikakor pa ne more voditi dejavne filmske politike. (Norveška bo imela nad  100 zaposlenih v svojem na?rtovanem inštitutu).

Predvsem pa naj se zapiše, kdo bo kaj naredil in kdaj. In kakšne bodo sankcije, ?e ne bo.

Igor Korši?, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev