dr. Darko Štrajn - Novi duh ?asa

Dežele, ki jih je nekdanji državni sekretar ZDA Ronald Rumsfeld poimenoval >nova Evropa< in jim s tem napovedal pomembno vlogo v prihodnosti nasproti >zakrneli stari Evropi<, so se na svojski na?in razveselile rezultatov velikih gibanj, ki so jih vpeljala v demokracijo: pretežno so izkoristile vrsto demokrati?nih volitev po vstopu v Evropsko unijo za to, da so izrazile dvom v demokracijo, ?e že niso glasovale neposredno proti demokraciji. Kot da bi se hotela Rumsfeldu oddolžiti za komplimente, >Nova Evropa< ustvarja novo realnost. Gotovo se je spri?o tega treba zamisliti, kajti vse kaže, da vsa negotovost glede izida tranzicije iz enostrankarskega socializma v pluralisti?no predstavniško demokracijo šele zdaj prihaja do izraza. V deželah, ki so se uspele v?laniti v EU, za zdaj ni zagotovljena stabilizacija demokracije in tudi Fukuyama je že podvomil v konec zgodovine. Umetniške prakse navadno med prvimi zaznajo konture novih realnosti, simptome nevarnih družbenih razpletov, rekonfiguracij polja družbenih dogajanj, ki proizvajajo nove akterje ali odrejajo nova razmerja med njimi, skratka, zaslutijo porajajo?i se Zeitgeist.

Neko? ni bilo revolucije

V filmu z mednarodnim naslovom >12:08 vzhodno od Bukarešte< (v izvirniku: A fost sau n-a fost? - 2006) romunskega avtorja Corneliuja Porumboiuja lahko najdemo ilustracijo tega duha ?asa, ?igar obrisi se vse bolj jasno izrisujejo po tem, ko se je tranzicija srednjeevropskih nekdanjih socialisti?nih držav domnevno dopolnila z vstopom v Evropsko unijo. Tu ne bom na široko govoril o estetskih plateh filma, razen o tem, da nas film preseneti s podobami, ritmom montaže in splošno atmosfero, ki starejše gledalce morajo spomniti na valove družbeno kriti?nih filmov v nekdanjem socializmu v ?asu poznega modernizma, torej filmov iz ?eškoslovaške, Madžarske, Poljske in ne nazadnje iz nekdanje Jugoslavije z njenim ?rnim filmom. Navidezno, hoteno ali dejansko tehni?no nekoliko nepopolne filmske slike, posnete z nestabilno kamero, dokaj puš?obna ?rno bela ali barvna podoba, ustvarjena z ne preve? natan?no laboratorijsko obdelavo filmov, dogajanja postavljena v razpadajo?a, neurejena, tema?na okolja z igralci, ki so se zdeli kot naturš?iki, ?etudi to niso bili..., so v seštevku na podlagi premišljenih scenarijev in inherentega cinizma v dialogih, emitirali mo?na, refleksivna in duhovita sporo?ila. Kaj imajo ti indeksi ?asov nekdanjih socializmov opraviti v filmu posnetem sedemnajst let po koncu socializma? Film pravzaprav upodablja vso vprašljivost nedvomnega uspeha vstaje proti socializmu glede na kasnejše rezultate, o katerih film pripoveduje s sebi lastnimi sredstvi, torej z implicitno retrogradno tehniko. Film je zgodba o intervjuju na lokalni televiziji v provincialnem mestu vzhodno od Bukarešte. Lastnik televizije in voditelj oddaje v eni osebi po imenu Jderescu s sogovornikoma, upokojencem Piscocijem in zapitim profesorjem zgodovine Manescujem, skuša odgovoriti na vprašanje ali se je v njihovem kraju 22. decembra 1989 zgodila revolucija? Pri tem se v zatikajo?em se pogovoru med udeleženci intervjuja in med telefonskimi intervencijami ob?instva v vse bolj bizarni atmosferi  postavi kot odlo?ilno vprašanje to, ali je v mestu kdo na ta dan zares demonstriral pred dvanajsto uro in osem minut ali pa so demonstracije bile šele po tem? Ob omenjeni uri je namre? televizija državljanom Romunije prikazala helikopter, s katerimi je Ceau??escu s soprogo zapustil prizoriš?e burnega prvega dejanja romunske revolucije proti socializmu. Manescu v intervjuju vztraja, da so on sam in še dva u?itelja z njegove šole že kake ?etrt ure pred dvanajsto demonstrirali pred sedežem lokalne oblasti in partije. Upokojenec Piscoci prostodušno prizna, da je bil odšel demonstrirat šele po klju?nem trenutku tako kot še mnogi drugi. ?e izpustimo vrsto zabavnih pripetljajev med intervjujem, se vse skupaj zaplete zato, ker Manescu ne more dokazati, da je zares bil na kraju, kjer naj bi se odvila revolucija. Njegova kolega, ki naj bi bila skupaj z njim, sta v vmesnem ?asu umrla, dve drugi možni pri?i (vratar in uslužbenec Sicuritate), ki se v oddajo oglasita po telefonu, sta vsaka po svoje dvomljivi. Izid pogovora je konfuzen; izkaže se, da ni mogo?e vedeti ali je v zadevnem mestu res bila revolucija ali ne. ?e je revolucija vendarle bila, se je zdelo, da je šlo predvsem za izvir konfuzne retorike, ki za nazaj na prizoriš?u zgodovine proizvaja prazna mesta za legitimizacijo akterjev, za katere je vprašljivo ali so kaj revolucionarnega po?eli, in ?e so, je vprašljivo ali so sploh vedeli kaj so po?enjali..., z izjemo glasu po telefonu (nekdanjega uslužbenca tajne službe), ki ne dopuš?a dvoma o svojem dobrem imenu in po sedemnajstih letih govori kot kapitalist in ugleden državljan.

Ta filmska metafora seveda prestopa meje Romunije in nakazuje razmerja politi?nih razpravljanj v vseh tranzicijskih državah. ?e je jasno, da se je v letih prelomov sicer zgodilo nekaj odlo?ilnega, pa je v vseh deželah opazen boj za opredelitev takratnih dogajanj. Akterji družbenih dogajanj, ki se prikazujejo v razli?nih diskurzivnih naravnanostih, nenehno reinterpretirajo dogajanja zadnjih let socializma v vsaki od tranzicijskih dežel na specifi?ne na?ine. Njihove opredelitve se nanašajo na dokaj raznolika konkretna dogajanja, pri vseh pa je v zadnjem ?asu mogo?e opaziti, da so vse bolj ideologizirane in odprto namerno in brutalno demagoške izjave izre?ene v nacionalisti?nih okvirih ter so ozna?ene z vzponom populisti?nih politi?nih praks.

Brisanje zgodovine

V lu?i navedene filmske refleksije bi v slovenskem dogajanju v letih 1988 - 1991 najbrž našli ve? klju?nih trenutkov, ki bi bili razlog za današnja nasprotujo?a si stališ?a o tem, kaj da se je >zares zgodilo<. Vzemimo 8. maj 1989, ko je spri?o odhoda ?etverice na služenje zaporne kazni na Kongresnem trgu bila sklicana izredna seja RK ZSMS. Na koncu izredne seje je Tone Pav?ek prebral po dolžini skromno besedilo Majniške deklaracije. Nemara se je od tega trenutka naprej za?enjal razcep v gibanjih civilne družbe, ki se je dopolnjeval v politiki (pa tudi v drugih sferah) in najbolj vidno v oblikovanju oblasti v obdobju vse do danes. Spomnimo se, da so gibanja civilne družbe v grobem bila sestavljena iz vrste skupin, ki so poudarjale predvsem demokratizacijo in vrste skupin, ki so kasneje, ko je že bil ustvarjen prostor za svobodnejši javni govor, vse bolj odkrito delovale za nacionalno samostojnost. Omenjena izredna seja RK ZSMS je ozna?ila trenutek, ko so že dalj ?asa skoraj od za?etka osemdesetih let dejavna nova družbena gibanja, ki jim je ZSMS nudila okvir legalnosti, sprejela zahtevo po samostojni Sloveniji kot v tistem ?asu perspektivni okvir demokratizacije. ?e bi glede na to zdaj rekel, da je bila obema platema takratnega dokaj enotnega, ?etudi pluralisti?nega družbenega gibanja jasno, da drugo brez drugega ne bi mogli uspeti, se verjetno sogovorniki predvsem iz vrst sedanje vladajo?e koalicije s tem ne bi strinjali. Niti ne poenostavljamo preve?, ?e re?emo, da se je razumniško in politi?no jedro sedanje vladne sestave v vseh letih po sesutju koalicije Demos, definiralo, ne samo kot odcepljeni del širšega gibanja za demokracijo in samostojnost, ampak je vse bolj ustvarjalo svojo lastno >izmišljeno tradicijo< -, kot da bi bila desno obarvana opozicija edina osamosvojitvena in demokrati?na formacija. V letih po osamosvojitvi, ko je bila v opoziciji, je ta politi?na opcija nenehno odštevala širok spekter gibanj civilne družbe iz ena?be demokratizacije in osamosvojitve, pri ?emer je še z vpisom Liberalne demokracije v obrazec >kontinuitete starih sil< pravzaprav odštela skoraj vsa gibanja, ki so se angažirala že takrat, ko je nasprotovanje enostrankarskemu sistemu bilo še nevarno, kon?ni izid pa povsem nepredvidljiv. Vsa ta zgodovina je v retoriki desne opcije izni?ena, je kratkomalo ni, je skupaj z vsem obdobjem socializma zgolj nekakšna luknja v ?asu. Zato ni ?udno, da so ob zgolj še formalno antikomunisti?ni retoriki sedanje oblasti, kot poglavitni sovražniki nenehno ozna?evani prav tisti govorci in drugi reprezentanti gibanj civilne družbe iz osemdesetih let, ki so se kasneje razvrstili po spektru parlamentarne in zunajparlamentarne sredine in levice. Vrsto let je potemtakem nastajal mit o tem, da v Sloveniji pravzaprav ni bilo zaresne družbene spremembe, v oblikujo?i se demokraciji samostojne Slovenije pa naj bi kar naprej vladali >isti ljudje<, torej >drugi ljudje kot mi<. Na vprašanje ali je v Sloveniji sploh bila revolucija proti socializmu, je torej ta politi?na opcija vse bolj odgovarjala, da ne. To je torej pomenilo, da prava revolucija šele mora priti. V obrazcu nove oblasti je demokracija predvsem mehanizem osvojitve oblasti, civilno družba pa je bila redefinirana do popolne praznine pomena. V prvih letih koalicij, ki jih je vodila LDS, ta žargon še ni bil u?inkovit. S?asoma pa se je obrazec razširil in dopolnil s populisti?no retoriko, ki je dejstva pomešala s fantazmami, neizpolnjena pri?akovanja >navadnih ljudi< s poenostavljenimi razlagami in le-te je plasirala skozi tabloide v vse bolj deintelektualizirano javnost. Kon?no je slovenska desnica dodatno pridobila, ker se nasprotna stran, med drugim, ni znala odzvati na populizem, deloma pa je z nekaterimi svojimi ravnanji soomogo?ila u?inkovitost take opozicije.

V zelo kondenzirani obliki smo torej povzeli slovensko verzijo oblikovanja polja javnega razpravljanja, ki je s?asoma proizvedlo temeljni ideološki obrazec za postavitev revolucionarne oblasti - ne glede na to ali sama sebe tako imenuje ali ne. Strukturno podobne evolucije in ideološke formule bi brez dvoma našli tudi v ve?ini drugih dežel >nove Evrope<, kjer se, kot smo že nakazali, odvijajo procesi reduciranja demokracije, krepitve družbenih nasprotij, naraš?anje nacionalizma in nestrpnosti, kar povezuje formula populisti?ne politike. Tu se ne moremo spuš?ati v kompleksnejša razmišljanja na podlagi nekaterih novejših analiz globalizma, finan?nega kapitalizma, neoliberalizma in u?inkov globalnih soo?enj v obliki vojne proti terorizmu, ki nedvomno pomenijo širši okvir tudi slovenskih družbenih dogajanj. Prav gotovo pa je v ta širši okvir mogo?e vpisati razlage o tem, zakaj so konkretno raznolika gibanja v novi Evropi pravzaprav privedla k zelo podobnim izidom, katerih skupna zna?ilnost je to, da smo po na prvi pogled že nepovratno vzpostavljeni demokraciji, pri?e oženju demokracije z vsemi sestavnimi kot so: razbitje civilne družbe, postopna razgradnja elementov socialne države, redukcija avtonomije ustanov javnega sektorja, neposredni in posredni nadzor nad mediji in razvoj zna?ilnih družbenih fenomenov kot so apoliti?nost, antiintelektualizem ter spekter pojavov nestrpnosti.

Ni dvoma, da se vsaka politika dogajanjem hkrati prilagaja in jih ustvarja. To še zlasti velja za obdobje takoimenovane tranzicije, ki jo je Slovenija dokazljivo izpeljala veliko bolje kot vse druge nekdanje socialisti?ne države. Toda tako kot povsod, je tudi v Sloveniji nastal kapitalisti?ni sistem, v katerem je manjšina neizbežno veliko bolj obogatela kot ve?ina. Lahko bi na dolgo in široko razpravljali o tem koliko so slovenske vladne koalicije do leta 2004 našle optimalne formule za postavitev sistemskih okvirov ali koliko so bile uspešne pri izpeljavi reform, vendar pa bi težko spodbijali to, da v formuli gradualizma niso iskale tudi rešitve problemov družbene kohezije. V jedru tega iskanja je bila ohranjena vizija avtonomnosti družbenih akterjev, kar lahko štejemo za element resno mišljenega liberalizma. Drugo vprašanje pa je kakšne u?inke so politike na razli?nih podro?jih (od gospodarstva in finan?nega sistema do socialnega skrbstva, zdravstva, izobraževanja, kulture in znanosti) v kontekstu razli?nih notranjih in zunanjih tenzij ter pritiskov zares proizvedle. Vsekakor je jasno, da se tako v Sloveniji kot povsod drugje v novi Evropi ni uresni?ila naivna utopija sinteze najboljšega iz dveh svetov: nekdanjega socializma in nekdanjega kapitalizma države blaginje. Pri tem niso zanemarljivi vplivi razvoja informacijske družbe pri poglavitnih agensih javne sfere, v medijih. ?e namre? na eni strani razvoj novih tehnologij in mo?no razširjenih novih kanalov komunikacije in sploh vsakršnih vsebin perspektivno omogo?ata nesluteno demokratizacijo javne sfere, pa so za zdaj mnogi u?inki tudi nasprotni in se kažejo predvsem v padanju profesionalnih standardov novinarskega poklica in v zniževanju socialnega položaja novinarjev na drugi strani. V Sloveniji je te nezaželene u?inke okrepila še privatizacija medijev, ki jo je nova oblast uspešno umrežila v svoj sistem obvladovanja in jo skombinirala s kontrolo javne RTV. Predpostavka nekdanje opozicije o tem, da so na oblasti >napa?ni ljudje<, se je ujela z razo?aranji nad demokracijo, ki so bila posledice kombinacije tudi vrste neizbežno nekonsistneih politik prejšnjih vlad in splošnih okoliš?in. To kombinacijo je bilo mogo?e interpretirati populisti?no in med drugim obtožiti politi?ne nasprotnike vsega mogo?ega, ne nazadnje predvsem korupcije, ki je ni bilo treba dokazati. Drug pomemben element formule za osvojitev oblasti pa je bila nakazana legalizacija nestrpnosti proti manjšinskim skupinam, torej mobilizacija nezadovoljstva na podlagi >obrambe pred druga?nostjo<. Na žalost je v razumniških krogih ta politika dobila tudi podporo v slovenskih variacijah znanih rasisti?nih sofizmov, ki ?lovekove pravic pri manjšinah konfrontira s konstrukcijo ?lovekovih pravic ve?ine. Druga ina?ica je raba logi?ne pasti petitio principii, ki je bila uporabljena proti obtožbam z leve o fašistoidnosti dolo?enih stališ? desnice, ?eš kako more kdo zmerjati s fašisti narod, ki je toliko pretrpel pod nacifašisti?no okupacijo. Ni da bi govorili o tem, da ima v Sloveniji popolno domovinsko pravico razglašanje za nestrpneže tistih, ki odkrito opozarjajo na pojave nestrpnosti.  Vstop Slovenije v vrste držav nove Evrope je jasno pokazal še na vlogo mednarodnega neokonservativizma, pri ?emer niti ni bistveno ali je bila pomo? s te strani tudi neposredna.

Kohezivnost konformizma

Naj bo kakorkoli že, vsa naivna pri?akovanja o tem, da se bo kljub predvolilni retoriki zmagovita politi?na opcija vrnila k izhodiš?nemu konsenzu slovenske demokracije, da bo nadaljevala trend modernizacije ipd., so se povsem jasno izjalovila. Izrekla je sicer nekaj pozivov k miti?ni enotnosti, a povem jasno smo empiri?no videli delovanje pravila, po katerem je enotnost mogo?a na podlagi izklju?evanja. ?e v letih, ko je bila v opoziciji, ta politi?na opcija ni imela razvidnih ekonomskih in politi?nih konceptov, je o?itno, da jih nima tudi zdaj, ko je na oblasti, ?e izvzamemo nerazglašeni koncept ustvarjanja nekakšne nove >aristokracije<, se pravi krepitve bogatega sloja. Nadomestek koncepta je znamenita formula o >zamenjavi ljudi< v državnem aparatu, v javnih ustanovah in v oblastem dosegljivih gospodarskih strukturah. Da bi te zamenjave bile sploh izvedljive, so napisali vrsto >novel zakonov<, ki so zagotovile absolutne ve?ine predstavnikov vlade v svetih javnih zavodov, nadzornih odborov in potem povsem politi?no motivirane namestitve svojih kadrov na vodilnih položajih. Zanimivo je, da je bila ena prvih >žrtev< zelo brutalnega oblastnega posega za najširšo javnost ne zelo zaznavna Slovenska kinoteka, kjer so oblasti razbile skupino mladih navdušencev, ki so Slovenijo še pod vodstvom pokojnega Silvana Furlana postavili na svetovni zemljevid filmske arhivistike. Ista logika se je nadalje razvila v medijih, izobraževanju, znanosti itn. Glede ve?jih avtonomnih sistemov, kakršne so zlasti univerze, so ukrepanja vlade ve?stopenjska, ob?asno previdnejša, a cilj ni ni? manj jasen. >Obvladovanje< je veliko višja prioriteta kot kvaliteta dela teh ustanov. Kot vemo že iz ?asa enostrankarskega sistema, so bile takrat vsaj relativno avtonomne ustanove s podro?ja izobraževanja, kulture in znanosti, ki so se jim s?asoma pridružili še mediji, izvori idej za oblikovanje gibanj civilne družbe. ?e k podrejanju avtonomnih ustanov prištejemo še zelo problemati?no odstranjevanje lo?nic med tremi vejami oblasti, zdrsa z demokrati?ne poti ni treba posebej dokazovati. Gre torej za veliko ve? kot samo za menjavo ljudi, gre za zamenjavo obrazca ravnanja z ljudmi, za podrejanje strok in ljudi, za ne nazadnje zanemarjanje ?lovekovega dostojanstva na strani podrejenih in na strani gospodujo?ih.

Klju?no vprašanje pri tem pa je ali razvijajo?a se hierarhi?na avtoritarna shema oblasti, ki obvladuje obsežna podro?ja družbene reprodukcije, lahko dobro deluje? Kako razli?nim ustanovam vsiljeni direktorji, ravnatelji, upravniki, menedžerji, predsedniki uprav ipd. lahko uspešno delujejo, ?e so v glavnem odgovorni nadrejenim instancam. ?e ni? drugega, gre za zastarelo shemo upravljanja družbe, kjer, ?e se izrazimo v izvirnem jeziku, accountability ni koncipirana ve?smerno, torej predvsem kot odgovornost navzgor, odgovornost zastopnikom oblasti. Ker gre za na?elo dominacije nad družbo, ne pa za sodobni governance, je jasno, da gre za sistem discipliniranja in ustrahovanja, kar gotovo ne more biti najbolj produktivno. Toda eno je gotovo: tako oblastno delovanje v kombinaciji z ustrahovanimi mediji je lahko u?inkovito in koristno za samo oblast vsaj dokler se ne za?nejo kazati slabi rezultati, ki pa lahko pospešijo iracionalnost v aparatih ustanov in tudi na samem vrhu oblasti. Na drugi strani se v še ne izkristaliziranem konceptu >sproš?anja< Slovenije nakazuje smer obsežnih privatizacij. Praksa vrste zahodnih držav, ki so izvajale neokonservativno revolucijo, za?enši v osemdesetih letih 20. stoletja, je pokazala, da države ali javnih služb na posameznih podro?jih (zdravstvo, izobraževanje, promet, deli infrastrukture ipd.) kratkomalo ni mogo?e nadomestiti z zasebništvom. V tem pogledu je Velika Britanija najbolj znan zgled, pri ?emer so hude posledice demontaže javnega sektorja postale širše vidne šele po mnogih letih, pa ne mlajšim državljanom, ker se kratkomalo višjega družbenega standarda sploh ne spominjajo. Pri tem je treba opozoriti, da so britanski mediji sicer bili izpostavljeni dolo?enim subtilnim pritiskom vlade Margaret Thatcher, ampak še zdale? ne tako o?itnim kot so danes v Sloveniji. Pretiravanje z na?elom zasebništva neizbežno vodi v atomizacijo družbe in zmanjševanje možnosti za državljansko participacijo. Posledica je tudi višja družbena konfliktnost, ki jo dopolnjuje ve?ji vpliv cerkve v sferi kulture in sociale kot domnevno blažilo.

Kar se je zares zgodilo leta 1989 je v vsem tem nujno predmet pozabe ali vsaj zamegljevanja. Socialisti?ni režim, ki nikakor ni bil vseskozi isti, enako represiven in totalitaren, v katerem so na koncu popustile spone individualnega konformizma, še posebej odlo?ilno tudi pri uradnikih podrejenih oblasti, pa? mora biti pozabljen skupaj z razlogi, zaradi katerih smo ga opustili. Postmoderna avtoritarnost se v bistvenih potezah ne razlikuje od socialisti?ne, ?etudi je zasnovana na druga?nem ekonomskem sistemu. Še posebej pa je po preteku ?asa, v katerem mladi ljudje zrastejo do roba odraslosti, treba pozabiti še na vse elemente iz nekdanjega socialisti?nega sistema, za katere se je nekaj ?asa zdelo, da jih bo mogo?e prevesti v formulo socialne države. Opuš?anje te formule pomeni ustvarjanje kohezivnosti na podlagi konformizma, sestoje?ega iz apoliti?nosti, tradicionalisti?ne identitete, reproduciranja obrazcev predpisane uspešnosti po narcisti?nih klišejih in, ne nazadnje, poglabljanje kulture strahu. Tu pa se nova Evropa že bliža stari Evropi, na za?etku omenjeni romunski film postane univerzalno razumljiv.