Magnetogram posveta: Finan?na kriza - pot v recesijo ali izziv za novo gospodarsko ureditev

Nekorigiran magnetogram (dobesedni zapis) posveta, ki je bil 12. novembra 2008 v prostorih Državnega sveta RS.
Posvet je vodil državni svetnik Borut Meh.

Posvet se je za?el od 12. uri.

BORUT MEH: Spoštovane gospe, gospodje, spoštovani gostje, dovolite, da na današnjem posvetu pozdravim najprej predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kav?i?a, vse gospe, vse gospode. Posvet brez dvoma je potreben v današnjem trenutku. Govorili bomo o finan?ni krizi. Govorili bomo o tem, ali je to pot v recesijo, ali je tudi priložnost za novo ureditev. Menim, da ni nikogar ve?, ki bi mislil, da se bomo finan?ni krizi izognili. Finan?na kriza je tu. Z njo se je soo?il tudi realni sektor. Mislim, da še ne vemo, s kakšno ostrino bo udarila in tudi to je eno od vprašanj, na katera naj bi danes odgovorili povabljeni razpravljavci. To je tudi vprašanje za vse vas, ki ste se v takem številu udeležili današnjega posveta, kajti v zaklju?nem delu pri?akujemo tudi vaše prispevke. Namen posveta je tudi, da interesna skupina delodajalcev v Državnem svetu, predvsem pa Komisija za ekonomske odnose, gospodarstvo pripravi stališ?a za Državni svet in ta stališ?a mislim, da bodo lahko tudi dobra popotnica Vladi, ki prihaja, katere delo ne bo enostavno. Priložnost je za to, da pozdravim med nami tudi kandidata za gospodarskega ministra dr. Mateja Lahovnika. Verjamem, da bo tudi on lahko prispeval k temu, da bodo mogo?e odgovore bolje nakazani, vsekakor pa do dokon?nih odgovorov danes ne moremo priti.
Preden za?nemo z delom, bi prosil predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kav?i?a, da nagovori vse prisotne. Prosim.

MAG. BLAŽ KAV?I?: Spoštovani udeleženci današnjega posveta, spoštovani referenti, razpravljavci in vsa zainteresirana javnost, v veliko ?ast mi je, da vas lahko pozdravim v Državnem svetu kot drugem domu slovenskega parlamentarnega sistema. Zahvaljujem se vsem, ki ste za današnji posvet pripravili strokovne prispevke, posebej se zahvaljujem tudi kolegoma državnima svetnikoma Borutu Mehu in mag. Stojanu Binderju za njuno delo pri pripravi posveta. Strinjali smo se v želji, da bi ta posvet imel težiš?e na konkretnih usmeritvah za soo?anje s krizo v Sloveniji in ne toliko o splošnih vidikih tega globalnega empiri?nega fenomena.
Kriza, o kateri bo govora danes, pretresa ves svet. Sedaj že vemo, kako in zakaj se je za?ela, kdo so njeni akterji in ?utimo njene posledice. Nekateri analitiki so zlom napovedovali že dlje ?asa npr. Emmmanuel Todd, ki je že leta 2002 svoje delo >Po imperiju< podnaslovil >Zlom ameriškega reda< in v njem prikazal gospodarske in sociološke trende in njihovo projekcijo. Ta projekcija se je uresni?ila podobno, kot se je uresni?ila projekcija razpada Sovjetske zveze pred približno dvajsetimi leti. Aktualno dogajanje je vendarle v marsi?em posebno in je presenetilo tudi države z zelo dolgo tradicijo tržne ekonomije. Kriza je nastopila v samem osr?ju kapitalisti?nega sistema, to je v finan?nem sektorju. Finan?ni sektor pa predstavlja "ožilje" po katerem se v kapitalizmu pretakajo finan?ni tokovi in ki oskrbujejo gospodarstvo. ?e ta doživi infarkt, se zožijo ali celo zaustavijo poti kroženja kapitala. Ko tok kapitala v realni sektor presahne, se ustavijo investicije in naložbe v projekte, ki bi lahko ustvarjale novo vrednost, zmanjša se povpraševanje in poraba in s tem posledi?no potrošnja in krog krize se sklene.
Vsemu temu smo pri?a tudi v tem trenutku. Izkazalo se je, da je investicijski balon, ki ga je omogo?al dostop do relativno poceni denarja, temeljil na slabih in nedomišljenih projektih ter predvsem špekulativnih interesih. Balon je preprosto po?il, upniško dolžniška razmerja pa so imela, zaradi lastniških povezav v globalnem ekonomskem sistemu, tudi globalen u?inek.
Kljub nesporni kriti?nosti sedanje situacije v svetu in v Sloveniji, pa smo lahko presene?eni nad vsiljevanjem dokaj neproduktivnih dilem. Ali naj sedaj podržavimo gospodarstvo? Ali je odpovedal kapitalizem oz. tržni sistem? V Državnem svetu smo pred meseci imeli posvet z naslovom >Kako gospodarno upravljati z lastniškimi deleži države v gospodarstvu?< Eminentni strokovnjaki so podali vrsto dobrih predlogov za oblikovanje razumnega modela. A ga še ni in zopet je pred nami dilema kaj storiti ob zagroženi prodaji pomembnega dela Mercatorja? Nekateri elementi koalicijske pogodbe bi lahko bili osnova za razumno rešitev tega in podobnih vprašanj, upam pa, da bodo tudi zaklju?ki našega prejšnjega posveta v pomo?.
V zvezi z dilemami o tržnem sistemu, kapitalizmu in socializmu pa na kratko. Tržni mehanizem je nenadomestljivo gibalo sodobnega gospodarstva. Problem je predvsem pri vmešavanju države. Vloga države mora biti, a transparentna in usmerjevalna. V primeru sekurizacije nekvalitetnih hipotekarnih vrednostnih papirjev v ZDA je bil poseg države v delovanje trga katastrofalen. Na drugi strani - pri hipertrofiji finan?nega sektorja, katerega instrumenti so se prakti?no osamosvojili in lo?ili od realnega sektorja, se >samoregulirali< z razvojem sofisticiranih tehnik, pa je država zatajila, ker ni odigrala vloge postavitve regulatorja in institucionalnih omejitev. Ali je šlo za zaroto, zablodo? Ve?ina državljanov ve?ine držav je bila grdo zmanipulirana.
Ena temeljnih zna?ilnosti delovanja tržnega gospodarstva so cikli?na gibanja recesije in konjunkture. V tem kontekstu so krize ena od bistvenih sistemskih sestavin kapitalizma. Kot je pokazal ?as, so v dolo?eni meri pozitivne, saj so priložnost za prestrukturiranje, za nov zagon, iz katerega lahko gospodarstvo izide bolj produktivno in bolj konkuren?no. Prav neizmerna prilagodljivost in zmožnost avtokorekcije je dosedaj omogo?ala kapitalizmu ve?stoletno ekonomsko prevlado in vsaj zaenkrat se lahko strinjamo s tistimi ekonomskimi teoretiki, ki pravijo, da je kapitalizem v tem trenutku najmanj slab od vseh do danes znanih ekonomskih sistemov.
O tem, da se kriza seli v realni sektor tudi v Sloveniji, ni ve? nobenega dvoma. To ne presene?a, saj je slovensko gospodarstvo eno najbolj izvozno orientiranih v EU, s približno 70 % deleža izvoza v BDP. Cene posojil naraš?ajo, dražji denar pa pomeni manj trošenja. Posledica bo nižja gospodarska rast. V primeru, da se bo kriza v realnem sektorju še poglobila, bi to lahko povzro?ilo veliko nezaposlenost in socialne probleme. Gre za realno nevarnost, saj ima v slovenskem gospodarstvu veliko težo predelovalna panoga, z velikim deležem delovno intenzivnih ter tehnološko srednje zahtevnih dejavnosti. V to skupino sodi tudi ve?ina slovenskih izvoznikov, podizvajalcev ve?jih svetovnih podjetij, ki jih je sedanja kriza že prizadela. Zmanjšujejo se naro?ila, posledi?no pa sledi zmanjšanje proizvodnje in odpuš?anja.
Umiritev konjunkture in visoke gospodarske rasti, ki smo ji bili pri?a v zadnjih letih, pa je vendarle tudi priložnost za prestrukturiranje slovenskega gospodarstva, ki v letih po osamosvojitvi ni bilo nikoli dokon?ano. Vendar pa finan?na kriza ne sme biti zgolj izgovor za odpuš?anje delavcev. Ob tem pa se zastavljajo tudi številna moralna vprašanja, med njimi zlasti, ali lahko banke in managerji negativne posledice slabih investicij in neracionalnega zadolževanja preprosto prenesejo na ramena vseh davkopla?evalcev. Gospodarski razvoj se bo tudi v Sloveniji, ki je v zadnjih letih beležila visoko gospodarsko rast, vsaj za?asno zagotovo upo?asnil. Sredstev za investicije bo malo, saj je tudi premoženje, ki se ga pripisuje podjetjem, ki so v fazi privatizacije, v veliki meri last bank in ostalih finan?nih institucij.
Požar na finan?nih trgih je z ukrepi, ki jih sprejemajo po vsem svetu, za zdaj sicer za prvo silo pogašen. Zaradi intervencij in finan?nih injekcij držav v ban?ni sektor ni sledila, vsaj zaenkrat ne, finan?na kriza z globalnim verižnim bankrotom. Je pa sedaj zagotovo ?as za sistemske ukrepe, saj globalni problemi zahtevajo globalne rešitve. V tem trenutku veliko pri?akujemo predvsem od vrhunskega sre?anja svetovnih voditeljev v Washingtonu ?ez tri dni. Evropska unija je že sprejela enotno platformo o reševanju sedanje krize in o novi ureditvi svetovnega finan?nega sistema, ki ga bo predstavila ZDA in drugim. Predvsem bo vztrajala, da nobena finan?na institucija ne sme ostati brez nadzora, ter da je treba okrepiti vlogo Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Eden klju?nih problemov je po mnenju EU prav dejstvo, da organi nadzora in regulacije niso delovali v takšnem obsegu, kot je to zahtevala realnost. Odgovorne institucije na globalni ravni niso imele zadostne mo?i, potreben pa bi bil mednarodno usklajen odziv na makroekonomske izzive. Po mnenju EU je potrebna predvsem ve?ja preglednost finan?nih trgov in sprejetje potrebnih ukrepov, tako da nobena finan?na institucija, trg ali jurisdikcija ne bi ostala neurejena in brez nadzora.
Še vedno pa v javnosti ostaja mo?na kriza zaupanja v delovanje finan?nega sistema. Tega, torej zaupanja, bo najtežje povrniti. V tem smislu je sedanja kriza tudi globoko psihološka.
Da bi okrepili zaupanje v trdnost finan?nega sistema, je Državni zbor kot odgovor na finan?no krizo v?eraj sprejel dva zakona in sicer novelo Zakona o ban?ništvu in novelo Zakona o javnih financah. Prvi je bil sprejet z namenom, da bi prepre?ili odlivanje vlog iz naših bank v tujino in neomejeno jam?il za ban?ne vloge, drugi pa omogo?il dodatno zadolževanje za financiranje kapitalskih naložb, odobravanje posojil in izdajanje državnih poroštev bankam in hranilnicam. Tako na globalni ravni, kot tudi v Sloveniji pa bo potrebno dose?i ve?. To, kar potrebujemo, je nova družbena paradigma! Osnova te nove družbene paradigme mora biti soglasje okrog temeljnih vrednot ?loveštva - svoboda in blagostanje, normativni algoritem pa moramo razumeti kot sredstvo in ne kot cilj. Pretirane razlike v pogojih življenja na globalni in na nacionalni ravni vodijo v nestabilno, celo eksplozivno stanje. Pretirana usmerjenost v trošenje materialnih dobrin vodi v uni?evanje med?loveških odnosov in okolja.
Spoštovani, danes bomo zagotovo slišali številna zanimiva strokovna mnenja in pobude, ki bodo podlaga za zaklju?ke in sklepe, ki jih bo Državni svet obravnaval na seji; želim si, da bi se katera izmed njih prelila tudi v obliko zakonodajne pobude. Vsem skupaj naj še enkrat zaželim uspešno delo.

BORUT MEH: Hvala predsedniku Državnega sveta za uvodni nagovor. Preden pri?nemo z delom na tem posvetu pa nekaj napotkov. Predvideno je, da bi posvet potekal v dveh delih, in sicer, da najprej poslušamo referente. Vsi referenti v bistvu so avtoritete na svojem podro?ju, vendar je zaokroženo, da naj bi najprej poslušali ta makropogled, potem bi pa dejansko se spustili tudi nekoliko bolj na konkreten nivo, na posamezne dejavnosti, na probleme, ki jih vidijo zbornice kot predstavniki podjetij, gospodarstva, kakor tudi razna združenja. Moram opravi?iti tudi dva govorca, in sicer dr.  Miro Kline je zbolel. Imeli smo namen, da bi on za?el ta posvet, in sicer, da bi odgovoril na vprašanje, v koliko je kriza tudi psihološki pojav. Žal nam je, da se ni mogel udeležiti. Prav tako je Ivo Boscarol nas obvestil, da je ostal v gužvi na cesti v Italiji. ?udim se samo, da ni šel z letalom, ampak tudi to priporo?ilo mu bomo poslali. Bomo pa med govorce vklju?ili gospoda Gašperja Marca iz Primorja Ajdovš?ine, finan?nika, tako da mislim, da ne bomo prikrajšani za nobeno razpravo.
Govorce prosim, da se nekje poskušajo uokviriti od 10 do 15 minut. Še enkrat pravim, nismo dajali posebnih naslovov. Same razprave so svojo vsebino našle že v samem sklicu tega posveta in še enkrat pravim, vsi, ki so danes tu kot govorci, pri?akujem dejansko avtoritativno lahko predstavili podro?ja, ki jih predstavljajo.
Današnji prvi govornik dr. Matej Lahovnik, še vedno poslanec v Državnem zboru in kandidat za gospodarskega ministra. Prosim.

DR. MATEJ LAHOVNIK: Hvala lepa. Ko smo bili še sredi poletja še letos in smo nekateri opozarjali, da se ugodne gospodarske razmere zelo hitro ohlajajo oz. da se situacija poslabšuje, so bili nekateri še zelo skepti?ni. Res pa je, da so se kasneje zadeve odvile veliko hitreje, predvsem deloma tudi zaradi samih odgovorov na krizo, ki se je za?ela paradoksalno v najpremožnejši državi na svetu, v ZDA, ki je hkrati tudi najve?ja neto dolžnica. Jaz še danes mislim, da je prav neustrezen odgovor, vsaj v za?etni fazi, ko vemo, da država se ni zmenila, ko je potonila Leman and brothers (?) oz. jih je samo deloma reševala s tem, da so pokrili depozite, obveznic pa ne in se je ta virus potem zelo hitro razširil, jasno, tudi v ves ostali ban?ni in finan?ni sektor.
Govoriti sedaj o teh globalnih razlogih, verjetno nima smisla, ?eprav se bomo verjetno vsi strinjali, da je razlog po eni strani preveliko verovanje v samoregulativo trga in udeležencev na tem trgu, kar je priznal tudi Alan Grenspean (?), da je bil prevelik vernik trga, svobodnega trga, ?e želite, in da je tudi sam ocenjeval, da prevelika regulativa prej škodi kot koristi. Vemo, da je imelo to za posledico, da se je pa? dogajalo s tem podrejenim dolgom marsikaj in da pravzaprav danes ne vemo,  kje je tako borzno dno kot kakšne so razsežnosti te krize. Mislim, da je v?eraj American Express, se pravi v tem delu, ki se nanaša na pravzaprav fizi?no osebo oz. na obveznosti ameriškega prebivalstva, ki izhajajo iz naslova ban?nih kreditnih kartic, da je tudi American Express spremenil svoj status, tako da bo upravi?en po novem tudi do finan?ne pomo?i.
Tako, da ?e smo imeli ban?no krizo, ki se je odražala na trgu kapitala, je verjetno samo še vprašanje, kaj nas ?aka v prihodnosti, ko se bo pokazalo, da je verjetno tudi velik del prebivalstva pla?ilno nesposoben pokriti tiste obveznosti, ki jih je sprejel.
Tisto, s ?imer sem želel za?eti, je, da pravzaprav mi danes ne vemo, kakšna je ta kriza oz. kakšne razsežnosti ima. ?e so nekateri na za?etku ocenjevali, da je tiste .. (?) oblike in da bo trajalo recimo nekaj mesecev, šest, sedem mesecev ta recesija, se danes že ve?ina strinja, da v najboljšem primeru tista U krivulja, ki traja recimo nekje dve tri, leta, drugi so že skepti?ni in se bojijo tistega japonskega scenarija L krivulje, ki je pomenila po velikem zlomu nepremi?ninskega in pa delniškega trga seveda celo desetletno recesijo. Verjetno danes nih?e ne pozna popolnega odgovora in je to pravzaprav eno od velikih vprašanj. Tisto, kar sam mislim, je, da je situacija v veliki meri tudi podobna tisti iz 30-ih let prejšnjega stoletja s to razliko, da so lahko posledice sedaj še veliko bolj globalne, ker smo tudi nekako globalno bolj  povezani. Ne bi preve? šli v te vzroke.
?e pogledamo, kako so se države tega lotile po tistih za?etnih, po mojem precejšnjih napakah, posebej v ZDA, ko mi še danes, odkrito re?eno, ni jasno, ali so bile namerne ali slu?ajne. Nenazadnje ne bi bilo ni? nenavadnega, ?e najve?jemu neto dolžniku tudi ne bi odgovarjal vsaj nek prvotno znižanje obveznosti tudi preko zniževanja premoženja in podobno. Na vsak na?in je ta kriza dobila velike razsežnosti in mislim, da so ti ukrepi, ki so šli v sanacijo najprej finan?nega sistema, podobno verjetno tudi okrog tega se bomo strinjali, podobni tistim, ki jih je sprejela Slovenija v za?etku 90-ih let, kjer so najprej poskušali seveda sanirati banke, finan?ni sistem kot tak, in ti ukrepi seveda so na nek na?in saj stabilizirali zadevo na nekih nivojih, tukaj, kjer smo sedaj.
Tisto, kar me na nek na?in skrbi, je, da ?e pogledamo reakcijo na te finan?ne intervencije, potem se boste zopet spomnili, da na za?etku, ko so reševali Bears Turns (?) s 30 milijardami dolarjev finan?ne injekcije, so se recimo finan?ni trgi odzvali zelo pozitivno, precejšnja rast je temu sledila. Ko so ?ez poletje sanirali Freddy Mack in Ferry Mai (?), se pravi najve?ja hipotekarna, na nek na?in najbolj invalida, bom rekel v tem trenutku, V ZDA, je bila tudi pozitivna reakcija borze, ki je trajala nekaj ?asa. Ko so kasneje izvedli finan?no implementacijo te sanacije, pravzaprav borza sploh ni ve? reagirala. Vsi ukrepi, ki so temu sledili, vse finan?ne injekcije, vklju?no s tisto 700 mlrd dolarjev težko, ki je bila nekaj ?asa predmet obravnave v ameriškem senatu, pa je imela za posledico, da so se finan?ni trgi kljub temu še zniževali. Se pravi, tudi te finan?ne injekcije, zniževanje obrestnih mer ni ve?, da re?em po doma?e zagrabilo, ni bilo dovolj. To je postalo o?itno, da je kriza precej globlja in mene je spominjala, mogo?e bo prof. Mencinger v nadaljevanju, v 30-ih letih takrat že, ko so se gospodarstva ujela v likvidnostno past, kjer enostavno zniževanje obrestnih mer, finan?ne injekcije niso ve? pomagale, da bi se lahko ponovno zagnala gospodarska aktivnost. Se pravi, ti monetarni ukrepi so služili predvsem temu, da se finan?ni sistem ni sesul. Niso pa ve? omogo?ali zagona realnega sektorja in danes smo v situaciji, kjer vidimo dnevno, da je recimo tipi?en primer, da se likvidnostni presežki zadržujejo pri evropski centralni banki, na medban?nem trgu pa seveda ta denarni tok ne ste?e. Podobna situacija je tudi v Sloveniji. Zato mislim, da je ta ukrep, ki so ga izvedle nekatere države, mi v Državnem zboru pa smo to tudi deloma po precejšnji razpravi storili v?eraj, pravilen. Ta poroštva medban?nemu sektorju, katerih namen je pravzaprav edino ta, da se spodbudi ponovno zaupanje, ker dejansko ena banka ne ve, kaj ima druga banka v bilanci, da bi na ta na?in vendarle spodbudili ta medban?ni trg, ki je pa po mojem edini smiseln in tudi racionalen ukrep v tem trenutku.
?e pogledamo ožje vprašanje Slovenije, da ne bom predolg, ?e pogledamo Slovenijo in vidimo, kje smo mi v primerjavi s tem, kaj se v tujini dogaja, potem je dejstvo, da smo storili, kar se ti?e teh finan?nih ukrepov, tisto, kar je storila na nek na?in tudi tujina, ?eprav so naše banke v precej boljši kondiciji, nimajo toliko tega .. (nerazlo?no) kot re?emo zastrupljenega premoženja, precej boljše bilance. Jih pa seveda zelo hromi tudi to nezaupanje, ki je finan?ni panogi tudi pri nas zelo prisotno, predvsem, ker ne morejo dobiti ustreznih posojil tudi iz tujine. Jaz ne poznam, da bi se v zadnjem obdobju, v zadnjem mesecu dni oblikoval nek resen sindikat in bi dal posojilo kateri koli finan?ni ustanovi v Sloveniji. ?e je temu tako, me boste popravili.
Situacija je po eni strani s tega vidika boljša. Najve?ja prednost Slovenije je, ?e karikiram, da o?itno nismo upoštevali tistih nasvetov iz svetovne banke, mednarodnega denarnega sklada, ko so nam vsa leta govorili, da so naše banke premalo internacionalizirane, da premalo uporabljajo izvedene finan?ne instrumente. Skratka, da smo premalo finan?no poglobljeni. To je pa? v tem trenutku kakorkoli najve?ja prednost Slovenije. Samo zamislimo si, kaj bi se zgodilo, da bi imeli še ve? teh izvedenih finan?nih instrumentov tudi v financah slovenskih bank. ?e pogledamo sicer makroekonomsko situacijo, lahko vidimo dobro, ?e primerjamo javni dolg formalno, imamo res trenutno tam okrog 24 % BDP, kar je, ?e vemo, da je povpre?je EU nekje 58, 59 %, se pravi, smo tukaj v relativno boljši kondiciji.
Druga stvar, ko govorimo o primanjkljaju celotnega sektorja države, potem je vsaj statisti?no nekje okrog nule, pozitivna ali negativna, se lahko kregamo z Vlado, ali verjamemo Ra?unskemu sodiš?u ali njim, ampak jaz mislim, da bolj resen problem, ki ga imamo, je ta, da imamo neko tudi pla?no reformo v javnem sektorju, ki je pustila za okrog pol milijarde evrov luknje in tudi o tem se da diskutirati in ?e se seveda to upošteva, potem smo pa pravzaprav že krepko v minusu. Se pravi, ?e re?emo pol milijarde, potem lahko zelo hitro izra?unate, da je to nekje okrog 1,2 % BDP že zaradi te reforme pa bom še nekaj ve? o tem v nadaljevanju rekel.
Skrbi me primanjkljaj na teko?em ra?unu pla?ilne bilance, ki naj bi bil za lansko leto okrog 4,9 %, pa mi pravijo, da po revidiranih podatkih je okoli 4 %. Problem so seveda tudi izdatki od kapitala, ki so posledica po eni strani višanja obrestnih mer in pa seveda ve?jega zunanjega dolga zaradi pospešenega zadolževanja v tujini. Bruto zunanji dolg Slovenije že znaša okrog 102 % BDP, kar je spet, ?e gledate povpre?je evroobmo?ja, bo rekel ni problem, ker tam je okrog 192 %, ampak v tem ?asu zviševanja obrestnih mer seveda tudi vpliva na teko?i ra?un, da je primanjkljaj takšen, kakršen je. Zaradi uvedbe evra in jaz v tem trenutku mislim, da imamo v Sloveniji sre?o, ker imamo evro, sicer bi se nam dogajalo to, kar se dogaja, mislim, vsaj tako je moje mnenje, kar se dogaja na Madžarskem, kjer imajo velike težave. Vidimo, kaj je s forintom. Jaz sem samo opazoval za mesec oktober, so se obrestne mere dvignile iz 8,5 % na 11,5 %, kar že spominja na tiste stare ?ase, kjer smo bili neko? mi ali pa na to, kar se dogaja v Latviji, kjer imajo, ko govorimo o teko?em ra?unu pla?ilne bilance, precej hujše težave, tudi zaradi druga?nega na?ina tranzicije, ki so ga ubrali.
Tisto, ko sem dejal, dejstvo je, da se je obseg posojil neban?nemu sektorju v obdobju 2004-2007 skoraj podvojil in to je, kakor koli obra?amo, da še vedno nismo tako zadolženi, nek moment, ki ga je treba upoštevati. Tisto, kar me bolj skrbi, je, da ne neto finan?na pozicija države, ki jo definiramo kot razmerje med terjatvami, ki jih ima država in bom rekel tisti zasebni sektor do tujine v primerjavi z lastniškimi in dolžniškimi obveznostmi, da se je mo?no poslabšala in ?e smo imeli še v letu 2003 presežek, smo imeli že 2004 primanjkljaj, ki je lani znašal že po mojih podatkih celo 22 % BDP. Tisto,  na kar bi posebej opozoril, ?e pogledamo Slovenijo je, da so razmere zaenkrat še, vsaj navidezno, stabilne, da ?e pa pogledamo konkretne kazalce, pa vidimo, da se je kazalec zaupanja v industrijo, ki ga spremlja Statisti?ni urad Republike Slovenije, že v oktobru mesecu dramati?no poslabšal in da je na najnižji ravni od leta 1999, da so tudi zaloge temu primerno na najnižji ravni v zadnjih sedmih letih in da tisti ekonomisti vemo, da ?e gledaš, kaj se dogaja z zalogami, je to nek znak, v kakšni situaciji je gospodarstvo oz. kaj pri?akujejo podjetja.
Tisto, na kar bi bilo sedaj treba opozoriti oz. pravzaprav je vprašanje, kaj sedaj v tej situaciji lahko Slovenija naredi. Prva stvar, za katero sam mislim, da je klju?na in sam sem bil kriti?en, da mogo?e v koalicijski pogodbi o tem nismo dovolj eksaktno govorili oz. da bi morala biti krajša in poudarek predvsem na teh ukrepih je bilo razbremenitev gospodarstva. V tem trenutku si pa? slovenskega država, slovenska ekonomska politika, kakor koli obrnemo, ne more privoš?iti, da bi se lahko zanesla in rekla: gospodarstvo, realni rektor, znajdi se. Ra?unamo, da boste preveslali, previharili te viharne ?ase, potem pa bomo videli. Jaz mislim, da je tukaj prvo vprašanje, na kakšen na?in to narediti. Ena izmed možnosti so investicijske olajšave, vrnitev splošne investicijske olajšave, olajšave za v tehnološki razvoj, ki smo jih že imeli, s katerimi bi lahko spodbudili tudi malo investicijsko aktivnost, za katero se bojim, da bo zelo zamrla v naslednjem letu.
Podobno kot v ZDA v 30-ih letih pa tudi to, kar se sedaj dogaja v sedanjem ?asu, je klju?ni problem veliko nezaupanje. Seveda ne samo v finan?nem sektorju, ampak tudi v realnem sektorju, ki se odraža v pomanjkanju investicij. Investicije se odlagajo, gospodarstveniki boste sami povedali, deloma zato, ker ni kreditov, deloma zato, ker je enostavno velika negotovost. Deloma zato seveda, dodatno je vprašanje, kaj se bo zgodilo, ?e se bo zmanjšala tudi potrošnja. Vsi vemo, kakšen je, žal mi je, da ni kolega Kline pred menoj nastopil, ki je govoril o teh psiholoških momentih krize. Seveda, ko nekdo vidi, da so odpustili soseda ali pa, da se pove?uje število brezposelnih, se ljudje pa? ustrašijo in temu prilagodijo svoje nakupno obnašanje. Za celoten sektor, ki je zelo ob?utljiv na poslovne cikle v Sloveniji, pa vemo samo, ?e pogledamo dva najve?ja izvoznika, Revoz in Gorenje, da sta izrazito ob?utljiva, da ne govorimo o nekaterih drugih. Potem je to dodaten problem.
Prva stvar, ki se mi zdi pomembna, je razbremenitev gospodarstva. Sedaj, na kakšen na?in, ali je to dovolj samo z nekimi investicijskimi olajšavami, je seveda lahko vprašanje diskutabilno, ker olajšave lahko izkoriš?a tisti, ki ima dobi?ek. Tisti, ki ga pa nimajo, je pa verjetno tudi to, ali pa ga ne na?rtujejo in verjetno to ne bo veliko pomagalo. Ali je tu potrebno razmišljati o razbremenitvi, ne vem, o druga?nem obra?unavanju prispevkov, o za?asni kakršni koli spremembi sistema? To so dileme in jaz danes nimam odgovorov. Brez konkretnih izra?unov bo to težko re?i. V vsakem primeru je pa razbremenitev gospodarstva tisto, kar mislim, da je tudi zaveza nove vlade, da bo to izpeljala.
Druga stvar, ki se mi zdi klju?na, je aktivna politika zaposlovanja. Mi že sedaj imamo v 6. ?lenu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti opcijo, da zavodi za zaposlovanje bodisi sami bodisi v sodelovanju z nevladnimi in neprofitnimi organizacijami organizirajo ustrezna dela na podro?ju od sociale, kulture, zdravstva. V bistvu je na nek na?in možnost izvedbe teh javnih del. To se sedaj ni uporabljalo, ker na nek na?in tudi ni bilo takšne potrebe. Mi smo imeli po zadnjih podatkih, mislim, da okrog 59.000 brezposelnih, 60.000, v veliki meri deloma tudi težko zaposljivih in nezaposljivih in je bila situacija bistveno druga?na kot pa bo v prihodnjih mesecih se zgodila. Tu bo potrebno verjetno povsem redefinirati tudi vlogo Zavoda za zaposlovanje v smislu neke agencije, ki bo pa? skrbela tudi za pospeševanje zaposlitev na tem podro?ju.
Tretja stvar, ki bi jo bil sam, pa ne zato, da bi sedaj rekel: sedaj smo vsi kenezijanci, ker jaz tudi v?asih se nisem opredeljeval kot prevelik vernik trga in konkurence v smislu klasi?nih ekonomistov in podobno, ker se mi zdi, da vedno je srednja pot neka eklekti?na, pametna, je dejstvo, da bo vseeno država morala o tem malo kenezijanskem slogu razmisliti, ali lahko pospeši gospodarsko rast s klju?nimi infrastrukturnimi projekti, kjer se sam bojim, da bomo naleteli na eno stvar. Tisto znano slovensko, da mi že objekte težko umestimo v prostor.
Mi imamo na podro?ju gradbeništva vemo kakšne izkušnje. Nekaj projektov je od izgradnje železnic do tretje razvojne osi do drugega bloka JE Krško, kjer je koalicija, pa sem sam temu nasprotoval, zapisala, da bomo imeli celo referendum na tem podro?ju, kar je jasno, kakšna zgodba bo potem to in na kakšen na?in se odlo?i takšna investicija do šestega bloka v TE Šoštanj. Se pravi na podro?ju energetike, predvsem infrastrukture, nekaj projektov, za katere se bojim, da se zopet znajdemo v teh slovenskih pretirano birokratskih postopkih. Tukaj bo naloga vlade, da to pospeši, ker je ?as enostavno tak, da je to zagotovo potrebno.
Ko govorim o tem, kje vzeti denar tudi za razbremenitev gospodarstva, jaz odkrito povem, da Slovenija ima boljši izgovor kot kadarkoli, da zmanjša delež izdatkov za obrambo. Jaz mislim, da je ta delež, ki ga sedaj namenjamo, še vedno previsok, ni najmanjši, tudi glede . (nerazlo?no). Mislim, da Madžarska da okoli 1,2 % BDP, mi pa še vedno 1,6 do 1,7. Nobenega razloga ni, da Slovenija v sedanji situaciji pospešuje povpraševanje po proizvodih iz tujine. ?e bi mi imeli svojo obrambno industrijo, tako kot jo ima ZDA, bi bila situacija druga?na. Tako pa ne vidim nobenega razloga, da teh sredstev ne prelijemo v povpraševanje, ?e jih imamo, po doma?ih proizvodih.
Ena stvar, ki bi jo rad še rekel pa bom s tem zaklju?il, da ne bom predolg, je vprašanje sedaj tudi javnega sektorja oz. razmerja do gospodarstva. Ta pla?na reforma, ki jo je ta vlada naredila, jaz nikoli ne razumem. Po mojih podatkih je vlada porabila dodatno pol milijarde evrov za pla?e v javnem sektorju zato, da so vsi sedaj nezadovoljni, ?e prav gledam. To je bil najslabše investiran denar. Jaz ne vem, kaj se je dogajalo. O?itno tudi na strani vlade niso imeli izra?unov, niso vedeli, v kaj se podajajo, ali pa so vedeli in jih to ni skrbelo. Jaz, ?e gledam te indekse, pa imam novelirane napovedi UMAR-ja - za leto 2009 je rast pla? v javnem sektorju 11,3 %. V letu 2010 10,9 oz. 9,5. Realno je to v letu 2009 7 %, v letu 2010 6 %. Tukaj bo sprožilo takoj, se bojimo, tudi pritisk na gospodarstvo. Seveda, vprašanje je, ali lahko gospodarstvo v tem trenutku to prenese. Notri je klavzula, da se dolo?ene zadeve vsaj preložijo v tej situaciji. Mi smo obljubili, da bomo vse delali v socialnem dialogu, ampak verjetno bo tudi na tej to?ki socialni dialog na preizkušnji. ?e bomo za vsako ceno vztrajali na nekaterih teh to?kah, ki so zelo težko izvedljive, se bojim, da se celotna zgodba ne bo dobro kon?ala.
Rekel bi še to, da sem skrbno gledal tudi zadnje poro?ilo Evropske komisije, ki je bilo glede finan?ne krize in ukrepov. Tam so denimo poleg nekaterih ukrepov, kjer so pisali, da bo Evropska investicijska banka namenila 30 milijard evrov za investicije za podporo malih in srednjim podjetjem in podobno, kar pravzaprav ni veliko, ?e gledate bilan?no, dve bilan?ni vsoti NLB recimo za celotno podro?je EU. Ampak tisto, kar je bilo zanimivo, je pa bil nek stavek, da maastrichkih meril, da v tem trenutku ne razmišljajo o spremembi maastrichkih meril. Meni je padlo to posebej v o?i, ker ?e o tem ne bi razmišljal ali tega ne bi dopuš?al, potem ne bi pisal in sedaj ta maastricha merila 3 % dovoljeni primanjkljaj v BDP na letni ravni bodo, vsaj moja ocena ali pa pri?akovanje je tudi na ravni EU oz. evroobmo?ja precej morali razrahljati, ker ?e upoštevamo samo situacijo, ki jo imamo v Sloveniji pa pravimo, da smo v dobri, recimo v boljšem položaju sploh kot nekatere vzhodnoevropske države, druge, ki so šle po druga?ni poti, vidimo, da smo že s pla?no reformo v javnem sektorju prakti?no na polovici teh meril pa ?e prištejemo še tiste dodatke za rekreacijo oz. za solidarnostni dodatek za pokojnine, smo na 1,5 % BDP v minusu, brez da bi kateri koli minister en sam ukrep povedal, ki ga dodatno želi glede na na?rte. To pomeni, da smo mi na polovici in v kakšni situaciji je potem Nem?ija in ostali, si lahko predstavljamo.
Bi pa s tem zaklju?il, da me vsaj to veseli, kar sem gledal v zadnjem The Economist, ko so pisali o razvijajo?ih se državah, ki je najve?ja kriza, vidim, da so drugje še v veliko težji situaciji kot mi, predvsem zato, ker je prvi? ve?ina držav ali pa pravzaprav vse, ki so v težki situaciji, niso v evroobmo?ju, so veliko bolj ranljive kot mala obmo?ja in drugi?: veliko bolj so bili odprti, preve? odprti tujim investicijam, preve? so imeli internacionaliziranih bank z izvedenimi finan?nimi instrumenti in podobno in tam so primanjkljaji na teko?em ra?unu pla?ilne bilance veliko hujši.
Seveda pa v Sloveniji recimo samo pomislite, ker je bilo to vprašanje tudi na Državnem svetu, glede Telekoma. Mislim, da je tudi Državni svet o tem govoril. Kaj bi bilo, ?e bi mi nekaj mesecev nazaj prodali Telekom islandskemu Skiptiju, državi, ki je dale? pod vodo, kjer pravzaprav govorijo o tem, ali bodo sploh preživeli, tudi v fizi?nem smislu mnogi pa bi imeli recimo v bilanci delnice Skiptija, po možnosti sedaj, upam, da to ni bil namen, da bi prodali celo za islandske krone, ?e se malo pošalim, ampak situacija bi bila resni?no zelo paradoksalna in zelo narobe in to nam mora dati verjetno misliti tudi za naprej, ker vse države sedaj po?nejo tisto, kar so o?itali Sloveniji še nekaj mesecev nazaj, da je najve?ji problem. To je pa državni intervencionizem, finan?ne pomo?i, vstop države k lastniški funkciji nazaj v gospodarstvo. Jaz seveda ne pravim, da je to na?in, da to država mora delati, bomo pa pred podobnimi dilemami tudi v prihodnosti. Danes, mimogrede, slišim, da Slovenska odškodninska družba prodaja 10 % delež Telekoma zaradi likvidnostnih težav. Še en mesec nazaj pa so želeli pol milijarde evrov nameniti za popla?ilo materialne vojne škode za ?as med 2. svetovno vojno in pristojni na ministrstvih so trdili, da to ni problem. Situacija je zapletena, ampak mislim, da ?e bomo iskali prave rešitve, lahko Slovenija iz nje izide mo?nejša z nekim zdravim gospodarskim temeljem, pri ?emer bo osnovna dilema zopet, ali dati poudarek samo horizontalnim ukrepom, da so jih vsi enako deležni, celotno gospodarstvo ali tudi parcialno pogledati, kaj se bo dogajalo v posameznih podjetjih v prihodnosti. Hvala.

BORUT MEH: Hvala dr. Lahovniku. Verjamem, da se strinjate z mano, da je bilo primerno, da ga nismo prekinjali. Res pa prosim v nadaljevanju referente, ?e se lahko omejijo na ?as od 10 do 15 minut, da ne bomo na koncu vsi preve? utrujeni. Naslednji je mag. Dušan Semoli?, državni svetnik, predsednik Zveze svobodnih sindikatov. Mislim, da to krizo bomo ob?utili v realnem sektorju, predvsem pa, ?e re?em vsi zaposleni in vsi državljani. Prosim.

MAG. DUŠAN SEMOLI?: Hvala lepa. Lepo pozdravljeni. Sam bi rad izrekel samo nekaj misli glede na temo in glede na delitev vlog med nami, ki smo nekako vabljeni, da spregovorimo. Tudi jaz bi za?el z gospodi iz svetovne banke in mednarodnega monetarnega fonda. Namre?, ti gospodje so dobesedno vsako leto hodili k nam v Slovenijo in nas rotili, podu?evali, da naj za božjo voljo ne pritiskamo na pla?e, na socialne pravice, mimogrede so pa vedno tudi rekli, da je eden izmed glavnih problemov, ki grozi Sloveniji in svetu, premo?na vloga sindikatov, ?eš to je tisto, kar grozi, da bo porušilo svetovni gospodarski red in še kaj so dodali zelo odkrito iz o?i v o?i. Seveda se je pokazalo, da so gospodje drugim, nam, zelo radi delili lekcije, pozabili pa na svoje obnašanje, pri ?emer seveda so gradili, temu se sedaj že re?e, kazino kapitalizem - hazard, pohlep in še kaj). To je prevladalo v obnašanju teh gospodov in je pljuskalo tudi sem. Toda, ko govorimo o teh gospodih, se da kakšno misel tudi pripeljati na ta naš slovenski prostor. To prelivanje bogastva, na eni strani milijone ljudi, ki prejemajo za garanje na dan en dolar in na drugi strani tisti, ki niso vedeli, kam bi z denarjem. Posledi?no dogme sedaj padajo. Tiste dogme, za katere marsikdo pred nekaj meseci ni mogel niti pomisliti, da se bo postavilo pod vprašaj. Prosti trg je bil nedotakljiv, alfa in omega. Kar je dobro za kapital, je bilo dobro za ljudi. To je bila resnica, ki smo jo poslušali dobesedno dnevno. In seveda finan?ne  inštitucije so samostojne. To je bil sveti gral. Povsem nedotakljivo podro?je. Sedaj se seveda stvari dogajajo druga?e, kar je dobro. Nadzor nad finan?nimi inštitucijami je izgleda tukaj. Dogovorjeno je, prevladuje. Mislim, da je to dobra stvar.
Res pa je, da ostaja nekaj, kar je aktualno, kar se dogaja, kar pa mislim, da ni dobro ali vsaj poduk za naprej. Ko so bili dobi?ki, bog ne daj, da bi kdo posegel po teh dobi?kih. Dobi?ki so privat, privat je nedotakljiva stvar tistih, ki imajo kapital. Sedaj, ko so izgube, ko se stvar sesuva, sedaj se gremo pa socializacijo teh dobi?kov. Vsi pomagamo, da bi to rešili. Jaz vem, gre za medsebojno prepletanje. Jaz ne smem re?i pa srce mi kdaj re?e: prav mu je gospodu, naj se sesujejo, bodo že videli. Ampak, smo vpeti žal v neko medsebojno odvisnost. To je to prekletstvo tega trenutka, da po tej poti ne moremo iti. Lahko pa re?em, da je to krivi?no in da tudi sedaj, ?e smo pozorni na dogajanje v državah, kaj se rešuje v prvi vrsti, ban?ne sisteme. Takoj bo nekdo rekel: seveda, je ožilje. Saj jaz tudi vem, ampak manjka skrb držav, da bi hkrati reševali podjetja, da bi reševali ljudi, da bi pomagali ljudem, ki izgubljajo delo. Tu je prevelik razkorak, tudi v Sloveniji. V?eraj 8 milijard poroštev, danes 12 milijard. Noben problem. Saj verjetno ga res ni, ampak ?e bi jaz ali pa kdo drug postavil kaj drugega, 101 problem, da ne bi prišli do tega cilja.
Opozarjam na dogajanje na nekaterih delih, na katerega moramo biti v Sloveniji ob?utljivi. Pokojninski skladi. Namre?, mi imamo pokojninski sistem, ki  se dobršnem delu navezuje na pokojninske sklade. Spomnimo se diskusije o pomembnosti prvega stebra, obveznega zavarovanja, medgeneracijske solidarnosti in diskusij nekaterih, da moramo na ra?un tega prevaliti odgovornost na ljudi in na drugi steber, tretji steber in tako naprej. Mora biti poduk. V Argentini so celo nacionalizirali pokojninske sklade. Podobno se razmišlja in se dela tudi v Ameriki. To so preveliki riziki.
To govorim zaradi tega, da bi nekako prispeval k utrditvi prepri?anja, ne da sem sedaj proti pokojninskem skladu ali še ?em, saj, ?e imajo ljudje, tudi v deset skladov naj vlagajo denar, ampak govorim o sistemu v tej državi. Dajmo ohranjati, dajmo krepiti blagajno SPIZ-a. Ta blagajna je preživela dve svetovni vojni, inflacijo, razpad držav, ideologij. Saj so problemi, samo so lažje rešljivi, lažje bomo obvladali, kot ?e bi vse gradili na drugem oz. tretjem stebru.
Odpuš?anje delavk in delavcev. Res je, treba je priznati, nekatere gospodarske panoge, kot je del, kar se navezuje na avtomobilsko industrijo, v gradbeništvu in še kaj, je objektivno pod udarom. Tu ne smem jaz re?i, da delodajalci v pretežni meri zlorabljajo stisko zato, da me?ejo ljudi na cesto. Kar se kje dogaja in nekaterih delodajalcem kar prav pride ta trenutek, da pa? so?asno zaradi slabih poslovnih odlo?itev izkoriš?ajo to krizo in se zgovarjajo. V gradbeništvu, v avtomobilski industriji in še kje, bo kdo od vas dodal, so resni?no  veliki problemi.
Meni ni prav nobena tolažba, ?e v tem trenutku odpuš?ajo v glavnem delavke in delavce za dolo?en ?as ali pa zmanjkuje dela preko delavcev, preko agencij. To zame ni tolažba, ker so to tudi ljudje s stiskami, upanji in hrepenenji. Vem pa, da bomo posledice tega pa ?utili vsi, kajti zmanjševanje zaposlenih ljudi objektivno prispeva k manj prispevkov v pokojninsko in zdravstveno blagajno in bo nastal seveda primanjkljaj, objektivno pritisk na zniževanje standardov in potem bo edina rešitev spet privatizacija z vsemi posledicami, katere seveda mi pa? poznamo. Zaradi tega seveda jaz sem za to, da tudi na dav?nem podro?ju nekaj storimo. Moram pa re?i, da sem sila previden, kajti v ve?ini primerov, ko je šlo za neke dav?ne spremembe, kljub dobrim nameram, so na koncu imeli korist samo tisti, ki so se ukvarjali z dobi?ki, da so bili dobi?ki ve?ji. Kajti pri prispevkih sem jaz previden. Kar tako re?em, mogo?e prenagljeno, ampak: ja, sem proti temu, da bi znižali prispevke. Za zdravstvo, pokojninsko takoj re?em ne, ker vem, kam to pelje. Jaz moram biti realen tukaj. Kaj šele kaj drugega? Verjetno, da je. Jaz se strinjam. Pri vojski, pa nisem pacifist, se bi dalo verjetno res kaj prišparati. Veliki denarji so tam.
Kar se ti?e delovnih mest. V?eraj sem dobil poro?ilo iz dublinske fondacije, ki spremlja dogajanje v evropskih državah. Za Slovenijo je pomembno sporo?ilo, dobro se zavedati, struktura novih delovnih mest, ki nastajajo v Sloveniji, ni dobra. Res ni dobra.  Tudi zaposlovanje temu sledi. Najve? delovnih mest je v spodnjih razredih, tistih najcenejših in pa tistih najvišjih. V sredi tega ni. Tukaj smo na repu po zaposlovanju in to je lahko naš problem. Ve?plasten problem okoli zaposlovanja glede krize.
Jaz se ne bom poigraval s številkami, koliko bo brezposelnih konec leta, 30, 40, 50, ker mislim, da nih?e ne more natan?no to vedeti. Temu se izognem. Vem pa, ker se sam pogovarjam z direktorji, predsedniki uprav, da mnogi imajo vrsto dobrih predlogov, kjer bi lahko država predvsem pomagala, lajšala stisko v krizi. En predlog bom podal. Ni moj. Bil sem v mariborski livarni in predsednik uprave je direktno rekel: monopolisti energetiki zahtevajo pla?ilo ra?unov na 15 dni. Glede na stroške vhodne in izhodne, je to izjemno veliko breme za podjetje preko 1.050 ljudi glede na krizo, ki je tukaj. Rekel je: ?e bi država, kjer gre za monopoliste, kjer država pa? direktno obvladuje te sisteme, namesto 15 v ?asu krize priznala 30-dnevni rok, je to pomemben prispevek za funkcioniranje nekega sistema nekega velikega podjetja. Jaz se ne opredeljujem kar tako, zame je bil prepri?ljiv, tako da se tudi tukaj temu eminentnemu zboru upam to ponoviti, ker ho?em preprosto re?i, da so kdaj potrebni navidez majhni koraki za državo pa vendarle za podjetja, ki se ukvarjajo s temi problemi, pa vendarle lahko jih precej olajša.
Naj zaklju?im. Jaz vem, toliko realen sem, da ta globalna kriza ne bo odvisna v glavnem od nas, vse spoštovanje pameti in znanju (?). Mi smo tukaj, da se ukvarjamo s posledicami problemov te krize in tudi vemo, da je lahko ta kriza izziv za to, da naredimo kaj mnogo boljšega, da pridemo ven boljši. Jaz se tega dobro zavedam. Ampak, ne glede na to, mislim, da je priložnost, upoštevaje vlado, ki sedaj nastaja, da bi sprejeli nov socialni sporazum. Namre?, koalicijska pogodba, jaz imam vedno neko distanco, to je stvar politike in se niti ne petljam v to, ker vem, da k sre?i ni vse dobro zapisano, pa tudi vem, da se k sre?i da tudi marsikaj po svoje narediti. Ampak socialni sporazum, kjer je volja, mora biti volja socialnih partnerjev, delodajalcev, sindikatov, politike, pa je nadaljnji korak, ki je zelo pomemben, da bi se dogovorili skupaj. Kaj bomo skupaj naredili za to, da bi recimo tudi posledice te krize zmanjšali pa da bi šli hitreje v nek razvoj in da bi navsezadnje ljudje živeli bolje? Hvala lepa.

BORUT MEH: Hvala mag. Semoli?u. Zdaj pa besedo prof. dr. Jožetu Mencingerju, državnemu svetniku. Prosim.

PROF. DR. JOŽE MENCINGER: Dober dan. Hvala lepa. ?e bi jaz v petih stvareh govoril, poskušal bom biti kratek, najprej o svetu, potem vzhodni Evropi, Slovenije, kaj lahko naredimo in kaj pravzaprav lahko pri?akujemo znotraj EU.
O krizi je bilo zelo veliko napisanega. Jaz bi lahko imel sedaj nekakšno zadoš?enje, da sem bil zmeraj doma?ijski fiziokrat oz. v zadnjem ?asu sem postal pravi idiot v nekaterih ?asopisih, vendar pa raje ne bi imel tega zadoš?enja. Jasno je, kaj je v svetu, zakaj je svetu nastajalo. V svetu je kriza nastajala zaradi ustvarjanja virtualnega bogastva, pri ?emer so tisti, ki so ga ustvarjali, dobivalo pravo bogastvo. Omenim naj finan?ni sektor in zelo jasno je, da je velik del finan?nega delovanja enostavno treba prepovedati ali pa proglasiti za igre na sre?o. Zelo jasno je, ?emu je finan?ni sektor namenjen v svetu. Namenjen je, da prihranke ?im ceneje prenaša k investitorjem. To je osnovna funkcija finan?nega sistema in dokler temu ne bo tako, toliko ?asa ne bo rešitve, sicer bodo reševali samo sedanjo paniko, potem si bomo pa zmislili nove finan?ne inovacije in bo potem se stvar nadaljevala, kot se je v preteklosti. Je pa sedaj res ena možnost, da se to naredi.
Ta drug problem, ki je povezan s tem. V svetu nimamo ni? ve? lastnikov podjetij. Imamo predvsem lastnike premoženja, ki jim je do podjetja povsem malo mar ali pa jim ni ni? mar. Na žalost smo lastnike premoženja naredili tudi s certifikati in mi, ?eprav nismo tako nevarni lastniki premoženja, so se pa sedaj lastniki premoženja zelo nevarni pojavili. To podjetjem ni (?), samo gledajo, kakšno je premoženje in kateri del premoženja se da prodati. To so .(nerazlo?no) skladi.
Tretji velik problem, ki je nastal: delavci so postali delovna sila in ta delovna sila je lahko seveda zelo globalna, ?e mi  tu ni vše?, grem pa na nek drug del sveta in EU namesto, da bi svoje multinacionalke, ki so hodile na Kitajsko, omejevala s tem, da bi morale spoštovati nekakšne standarde tudi tam,  tega niso naredile. Industrija je bila znotraj EU propadla.
Kar se ti?e vzhodnoevropskih držav, ki so sedaj v najve?jih težavah, kakorkoli gledamo, potem lahko re?emo, da so trije osnovni razlogi. Eno je bila liberalizacija, znotraj katere se je prakti?no uni?ila vsa industrija v vzhodni Evropi z izjemo tiste, ki so jo prodali tujcem.
Tu smo pa prišli do drugega problema, to so pa tuje investicije. Vsi so vedno verjeli, kako so tuje investicije neskon?no koristne, ampak tuja investicija na dolgo razdobje pomeni odliv kapitala in ta odliv je v vzhodni Evropi že dosegel 6 % BDP. To se pravi, ti rabiš vsaj 6 % rast zato, da nadomestiš tisto, kar pla?uješ v obliki profitov. Tretji je bil prehitra rast, ta rast je pa temeljila v glavnem na tujem var?evanju. To je zelo jasno, ?e gledate sedaj države v vzhodni Evropi, kjer so razmerja med krediti in depoziti recimo do 290 %. To je ta problem. Sedaj bi lahko rekli, da je vsaj pet vzhodnoevropskih držav popolnoma bankrotiranih. To so vse tri baltske države, ki so popolnoma uni?ile industrije. Države so prazne. V desetih letih se je izselilo 15 % prebivalstva. Sedaj pa pravijo, naj pove?ajo konkuren?nost. S ?im pa naj pove?ajo konkuren?nost, saj nimajo ni? ve?. Se pravi, tole je bankrotirano.
Nekaj podobnega je Bolgarija in v podobni situaciji je tudi Romunija, medtem ko je pa? Madžarska že sedaj šla, kamor je šla.
?e gremo v Slovenijo. Slovenija je imela druga?en razvoj. Ekonomska politika, predvsem Banka Slovenije, je od samega za?etka omogo?ala neko normalno rast, ki ni ve? kot 4 %, obenem pa mora biti uravnotežena. To pa pomeni, da ni velikih deficitov ne znotraj in da ni deficita zunaj na teko?em ra?unu. To je šlo približno nekje do leta 2004 in to je nekaj povsem normalnega. Res smo pa sformirali tudi lastnike premoženja namesto lastnike podjetij.
Po letu 2004 smo pa mi zašli na krivo pot pa sedaj ne bom ni? o vladi govoril takšnega. Temu so bile krive zelo razli?ne stvari. Eno oglaševanje - investiranje v sklade. Tu se je država zadolževala, pa ne govorim za javni sektor, govorim kot celota, ?e smo v letu 2004 imeli še ta neto javno finan?no pozicijo, imeli izravnano, imeli smo ni?lo, imamo sedaj približno 8 mlrd neto dolga. To se pravi, da smo glede tega v slabi poziciji. Res je, da je to približno pri nas 22 % BDP, medtem ko je v tistih državah, ki sem jih prej omenil, preko 100 % BDP in kakršno koli razmišljanje, da bodo te države lahko to vrnile, je to brez veze. Ne more pove?ati uvoza, ne more postati konkuren?en in tako naprej.
Menim, da smo leta 2004 zašli na krivo pot s prehitro rastjo. 7 % rast je za Slovenijo prehitra. Toliko doma?ih prihrankov mi ne moremo imeti, ampak je te prihranke nujno .. (nerazlo?no) v tujini in ta velika rast pravzaprav ni bila tudi pretirano koristna.
?e pogledamo banke. Pri nas so . (nerazlo?no) banke ostale pretežno v doma?i lasti. Smo edina vzhodnoevropska država (v vseh drugih vzhodnoevropskih državah je 99 % v tuji lasti ban?en sistem). Sedaj pa v tej krizi in ta ban?ni sistem je v vzhodni Evropi imel t.i. roe (?), to se pravi dobi?ek na kapital se je gibal približno 25 %, kar je bilo še enkrat ve?, kot pa so dobili v doma?i deželi. Sedaj, ko je prišlo do krize, so te banke nenadoma izpostavljene. Izpostavljene so v vzhodni Evropi in kaj po?nejo njihove lastnice. Njihove lastnice postopoma ?rpajo še tiste finance iz vzhodne Evrope, ki jih pa? doslej niso mogle iz?rpati. Tu se seveda vprašamo, kaj pa potem neka centralna banka ali pa država sploh naredi, ?e so vse banke v doma?i lasti. Ali lahko jaz dam ganaracijo za depozite v teh bankah, ?e pa je v tuji lasti? Ali jih lahko nacionaliziram ali dokapitaliziram? Ne morem. Lahko dajem garancije za to, da bodo pa? posojale denar. Tudi to je vprašljivo. To je povezano s tem, kar pravzaprav mi po?nemo.
Nedvomno je to, da smo sedaj prišli v recesijo. Recesija na žalost pri nas prihaja preko realnega sektorja, ne toliko preko finan?nega sektorja, ker tu pri finan?nem sektorju smo bili kolikor toliko pametni in meni se zdi, da je to, kar prihaja, zelo podobno tistemu, kar smo enkrat že preživeli, to so pa zgodnja 90. leta. Tu se bom jaz spet postavil v vlogo doma?ijskega fiziokrata in bom rekel, da mora država poskušati reševati vsako podjetje. Propad vsakega podjetja pomeni, da ga ni? ve? nimaš in socialni stroški propada so najbrž bistveno ve?ji, kot je pa možna državna pomo?. Kako se to naredi znotraj Evrope, je težko re?i, ker vsak bo potem govoril, kako smo na enotnem trgu in pa seveda po mojem je treba tudi pove?ati lastninsko odgovornost. Lastnina je bila proglašena za nekaj svetega, vendar ni bila zmeraj povsem sveta. Vsak lastnik ima tudi neko odgovornost do družbe, v kateri je in to je pa? treba na nek na?in pove?ati.
Mi smo sedaj v EU. K sre?i imamo tudi evro. Na nek na?in nam zmanjšuje tisto, kar bi sicer imeli, se pravi te?ajna tveganja. Te?ajnih tveganj nimamo, ?eprav moram re?i, da sem se prvi? bal za svoj depozit, ko sem prišel v evro. Prej se nikoli nisem bal za depozite, je pa res, da v mladih letih depozitov enostavno nisem imel, sedaj jih pa imam. To je mogo?e edini razlog.
Kaj pravzaprav lahko od EU pri?akujemo? Jaz mislim, da ne veliko. EU je ve? ali manj zelo zmedeno reagirala na krizo in zmedeno je reagirala v za?etni fazi, so za?eli ponavljati tiste neumnosti iz Lizbonske strategije o družbi znanja in podobne nesmisle, ki so približno toliko vredni kot so bile nekdanje jugoslovanske resolucije. ?e berete te strani dokumentov EU, na vsaki strani najdete en stavek, ta drugo je pa ve? ali manj brez veze pisanje. To se je nehalo ve? ali manj, ta Lizbonska strategija, ki temelji na povsem zgrešenih idejah. Ideja je, da bomo v Evropi ustvarjali znanje, ki ga bomo drugim po svetu prodajali. To je popolno nesmiselno. V Shanghaju vsaj toliko znanja, kot v Bruslju in znanje je vsaj toliko mobilno, kot je mobilen kapital in ta ideja, kako bomo to delali, je v celoti zgrešena. Potem je jasno, da je EU ve? ali manj opustila pak stabilnosti, ne glede na to, kaj ponavlja. V Evropi so vedno zmožni in to je zelo velika prednost EU. Evropa je zmeraj zmožna na nek na?in spregledati lastna pravila, kadar do tega pride. V skrajni sili pa? spremenijo definicijo deficita pa se to na nek na?in uredi. Na nek na?in je EU sedaj opustila tudi vse to omejevanje ali zaš?ito konkurence. Tipi?en primer je pri bankah. Zamislite si, da bi neka država posredovala v ban?nem sistemu, tako kot sedaj posredujejo. Sedaj je pa? vse to dovoljeno, veliko teh omejitev pa? v?asih ni bilo dovoljeno.
Jaz od EU pravzaprav zelo veliko ne pri?akujem. Kar nam ostane, nam ostane to, da se zanašamo na to, kar lahko sami naredimo. Jaz pri tem še vedno mislim, da edina možnost je pa? možnost, da se zaš?iti vsak gospodarski subjekt, ker ?e ga ni? ve? ni, potem ga ni? ve? ni. Socialni stroški so pa v?asih ve?ji, kot pa ne. Hvala lepa.

BORUT MEH: Hvala kolegu dr. Mencingerju. Vabim k besedi gospoda Antona Žuni?a iz Factor Banke, sicer nekdanjega državnega sekretarja in pa finan?nika. Prosim.

ANTON ŽUNI?: Lepo pozdravljeni. V teh desetih, petnajstih minutah bom poskušal s pomo?jo tudi teh slajdov, ?e bo kaj prišlo gor, na kratko poudariti en vidik, ki je bolj mikro kot makro usmerjen, ne zato, ker sem slu?ajno v najmanjši banki v Sloveniji v službi, ampak zato, ker sem se v bistvu pravzaprav s tem tudi ve? ali manj ve?ino svojega dela ukvarjal. Bil sem res eno obdobje državni sekretar, ker sem se pa spet ukvarjal pretežko z pripravami na evro in na ERM2 (?), tudi tam smo sicer morali veliko tega ban?nega znanja  uporabljati, velik vidik tveganja je bil tam prisoten in ?e ne bi tistih vseh tveganj upoštevali, potem bi verjetno predpostavke, ki so bile tam potrebne, zelo težko kasneje na nek na?in popravljali.
Kako se je kasneje to odvijalo vse skupaj ta makroekonomski vidik, so predhodni govorniki že dosti dobro povedali. Moj namen je seveda, da o tej finan?ni krizi iz mikroekonomskega vidika poudarim, da je povezana z korporativnim upravljanjem. Tu je zelo pomembno spet to, da govorimo o odnosih med lastniki, zaposlenimi, strankami podjetij, govorimo o kupcih, prodajalcih, o tržnih subjektih. Tu so zelo pomembna odgovornost lastnikov in gre za to, da znotraj posamezne korporacije, predvsem bom omenjal banko, je pomembno, da je potrebno v bistvu poleg te logike samega ban?ništva upoštevati tudi to, da je potrebno to odgovornost deliti tako, kot na primer en primer iz neke ekonomske teorije sem enkrat prebral, da nekdo, ki recimo od staršev da otroku eno pala?inko, ima dva otroka. Kako bosta to pala?inko razdelila? Ali tako, da bosta glasovala, kdo bo pa? rezal in hkrati delil ali pa je možno tudi tako, da re?e starš: eden bo rezal to pala?inko, drugi se bo pa odlo?il, kdo bo vzel kateri kos. In to je dejansko, ta korporativna logika, take razne metode medsebojnega sodelovanja, je možno preseliti tudi v upravljanje recimo ene banke, kjer seveda vsi udeleženci sodelujejo, vsak v skladu s svojo funkcijo. Te endogene zadeve v ban?ništvu pomenijo neupoštevanje nekih pravil upravljanja. Jaz se strinjam s tem, da smo v Sloveniji tukaj bili nadpovpre?no dobri v zadnjih 15-ih letih ali pa še ve?, da smo na podro?ju ban?ništva imeli precej dobro utrjen regulatorni mehanizem, ki so ga upoštevali ne samo regulatorji, ampak je bil tudi dosti posre?eno preseljen v same banke in tukaj seveda ni bilo govora o kakšnem velikem popuš?anju, politi?nim pritiskom s strani managementa, vsaj v nekem pretežnem obdobju zadnjih 15-ih let.
Iz makroekonomskega vidika pa je povezana ta kriza z izjemno prevelikim deležem finan?nega sektorja v BDP glede na ostale dejavnosti, recimo glede na energetiko, glede na tehnologijo in glede na surovinski sektor in se manifestira oz. se kaže kot velik delež bilance glede na prvotni namen posameznega ekonomskega subjekta. Tu dam recimo primer General Motors, ki ima prav gotovo najve?ji delež bilance v vrednostnih papirjih in seveda ne glede na to, da proizvaja zelo dobre avtomobile, da je bil do nedavnega avtomobilist številka ena, pred Toyoto, je seveda danes v velikih težavah, zato ker je bila njegova bilanca kot taka in potem tudi  finan?ni tokovi od tega so bili odvisni pretežno od trga vrednostnih papirjev in še najmanj od tistega proizvodnega dela.
Tukaj seveda se veliko govori o dežurnih krivcih in o analizi posledic. Tu ni moj namen danes, da bi o tem diskutiral, tako da bi se mogo?e usmeril na upravljanje tveganj kot tako v banki, in sicer dejstvo je, da upravljanje tveganj v ban?ništvu omogo?a hitrejše izvajanje poslovnih procesov, hitrejše sprejemanje odlo?itev, racionalnejšo uporabo kapitala in seveda nižje stroške. V bistvu gre za nižje stroške finan?nega posredovanja, o katerih je govoril prof. Mencinger in dejansko je banka v osnovi en diverzifikator tveganja oz. je dejansko tovarna za izvajanje te diverzifikacije tveganj iz enega segmenta na tisti realni del proizvodnje, da recimo ne stoji denar nekje v sefih oz. ne stoji zablokiran, ali pa seveda, da se ne napihuje nekje v obliki balonov, ki jih potem prej kot slej vidimo. Gre za to, da mora banka seveda ne samo videti trenutno situacijo, ne samo gledati bilanc skozi neke preseke in seveda videti, da nekdo, ki ima danes velik kapital in je relativno nizko zadolžen, takšen bi recimo po teh kazalcih lahko bil bistveno bolj upravi?en do nekega ban?nega kredita. ?e seveda ban?nik ne upošteva vidik tveganj, to pa pomeni, da mora vgraditi v tveganja tudi to cikli?no naravo gospodarstva oz. posameznega podjetja oz. dejavnosti, v kateri je  in iz tega vidika, ?e bi se vsi ban?niki enako obnašali, bi prišlo pa? do enega normalno množi?nega pojava, ki bi odseval v tem, da bi vsi imeli dovolj visoke rezerve v bankah in bi s tem imeli ta zgodnji vidik . (nerazlo?no) sistema, zgodnji vidik hitre odzivnosti tako naštelan oz. skalibriran, da bi v samem konceptu imeli tudi pri vsaki posamezni naložbi dovolj visoke rezervacije in ?e bi to vsi imeli v svetu, vse banke, potem bi prav gotovo do krize precej z  manjšo verjetnostjo prihajalo. Gre seveda za to, zakaj je kljub temu do takega popuš?anja prišlo, predvsem v državah, od katerih smo se najve? pravzaprav u?ili, kako je treba ban?ništvo delati.
Tukaj gre za dejansko pri kreditnem tveganju v banki, da stranka ne bo izpolnila nekih pogodbenih obveznosti. Treba je seveda se vprašati, kako je s postopkom obnašanja stranke pred podpisom pogodbe, po podpisu pogodbe. Treba je iti zelo globoko v analizo, ne samo v te uradne statisti?ne in ra?unovodske kazalce, ampak je potrebno pogledat ves ta vidik bolj dolgoro?no pri posameznem podjetju in ugotoviti, kakšne rezervacije je treba imeti tudi vnaprej. Kaj se je zgodilo po letu 2002, 2003, 2004 v svetu, je to, da smo uvedli neke mednarodne ra?unovodske standarde, ki veljajo tudi za banke in na enak na?in kot za podjetja. To je bilo narobe. Mednarodni ra?unovodski standardi bi morali biti pri bankah implementirani druga?e. Morali bi pri bankah upoštevati tudi dejstvo, da sistem rezervacij bi moral biti vgrajen v sam sistem odlo?anja, tako kot je bil prej, s tem seveda, da je pomenil ta sistem rezervacij nek razvoj banke in tudi nek razvoj, gledano tako, kaj je s samim sistemom rajtingov. Recimo, razne zunanje informacije . (nerazlo?no) so zgolj pripomo?ek. One ne smejo vplivati odlo?ilno. Zgodilo se je pa to, da je potem Basel 2, ki je bil ena bolj t.i. napredna metoda od Basla 1, bistveno porušil ta endogeni na?in obnašanja banke. Skratka, veliko je stavil na to, da imajo rejting agencije tisto osnovno informacijo in da tisti pa?, ki je zunanji opazovalec, ve veliko ve? o posameznem ekonomskem subjektu kot recimo ena banka, ki mora temeljito pregledati, preden da kredit. Prej je veljalo tako, da so vsi na trgu, ?e so kupovali obveznico nekega podjetja, poskušali na nek na?in izvrtati oz. ugotoviti, katera banka mu je dala kredit, pod kakšnimi pogoji. Šele na tak na?in dejansko izvedeli nekaj ve? o tem podjetju kot pa samo iz trga oz. iz trga vrednostnih papirjev.
Tu gre za en dinami?ni koncept. Govoril sem na za?etku o tem, da ne gre za statiko. Ti razni kazalci, ki jih spremljajo pri podjetju, dobi?ek, kapitalna sredstva, koli?nik likvidnosti, prihodek, kapitalna sredstva, koli?nik likvidnosti, prihodek na sredstva (?). Vsi ti kazalci pomenijo neko stabilnost v ?asu. Se pravi, ?e nekdo, ki ima boniteto od a) do e) po sistemu Banke Slovenije, nekdo, ki je v e), je skoraj jasno, da ne bo mogel ve? vrniti svojega kredita, nekdo, ki je pa v a), je pa velika verjetnost, da bo do konca svojo pogodbo izpolnil. ?e so ti kazalci seveda boljši, potem je velika verjetnost oz. velika verjetnost, da bo dolo?eno podjetje oz. skupina podjetij, ki spadajo v to skupino bonitetno najvišjo, tudi poravnala vse svoje obveznosti. To je seveda statisti?no dejstvo in to je veljalo, vendar pa ne smemo na to gledati stati?no, temve? dinami?no v ?im daljšem možnem obdobju. Na primer, obi?ajno to tudi lahko gledamo za obdobje nekega ban?nega portfelja desetih ali celo ve? let in iz tega ven ugotovimo šele potem neke zakonitosti, ki upoštevajo tudi v dobršni meri možnosti ekonomskih ciklov. Ta razna razporejanja (?) z mednarodnimi rejting agencijami so zgolj pripomo?ek, in sicer gre za to, da so zunanje rajting agencije lahko ena dodatna referen?na to?ka, ki je zelo koristna, ne more pa biti najpomembnejša.
To, kar sedaj trdim, trdili že pred desetimi leti. Te moje matrice so stare že nekaj let. Takrat smo opozarjali na to, da Basel 2 ne upošteva dva vidika pomembna. Prvi vidik je, da ne upošteva rezervacij v ban?ništvu. To se je dobesedno koncept kar odpravil in drugi vidik, ki je bil zelo pomemben, je, da se ne upošteva t.i. dolgoro?ne strukturne likvidnosti v ban?ništvu, ki odseva pravzaprav, kar se v njihovih aktivah dogaja, ne samo trenutno, ne samo glede na trg, ampak tudi iz neke dolgoro?ne perspektive.
Seveda danes v tem trenutku je glavno vprašanje, do kod financirati zaloge podjetij, ne glede na to, v kakšni fazi krize smo, ampak s tem si sedaj ban?niki najbolj belimo glavo.
Samo še z eno sliko ponazorim, kako to izgleda. Neko podjetje in njegove obveznosti. Spodaj so obveznosti in knjigovodska vrednost teh obveznosti. Ta je seveda stalnica. Celo raste, s tem, ko se razmere na trgih poslabšujejo, in sicer raste zaradi tega, ker se pa? pove?ujejo stroški financiranja teh obveznosti, po drugi strani pa raste tudi zaradi tega, ker se obi?ajno cash flow oz. denarni tok tega podjetja v takem obdobju pravzaprav mora potem nadomestiti z dodatnim zadolževanjem. Hkrati se pa dogaja ena obratna zadeva, da pa vrednost te aktive, to so pravi podatki iz obdobja prejšnjega desetletja, kjer se dejansko ta aktiva zmanjša dol tako nizko, da dostikrat pride do nule z obveznostmi oz. pride celo manj. Se pravi, kapital je takrat enak ni? in ?e bi tukaj kapital zelo velik, seveda nas to ne sme v ni?emer preve? zavajati. Problem je pa ta, da ?e vsi tako delajo, da gredo na nek trg, na nek segment trga, recimo ?e vsi financirajo neko stanovanjsko izgradnjo v obdobju, ko najbolj gre, zakaj bi pa ravno jaz bil oz. zakaj pa ravno naša banka bila tista, ki se ne bi tega v obdobju najve?je konjunkture udeležila. Ravno tako bi nas proglasili za nore.
Neka podobna slika, kako tržne signale tolma?iti. Ne bi šel sedaj v preveliko globino. Druga možnost je razporejanje s cenami nafte. Recimo obdobja, ko cena nafte zraste, so zelo povezana z nekim ?asovnim zamikom, najve? let do dveh s številom bankrotov v svetu, kar je seveda dokaz, da imamo veliko ekonomskih signalov tudi vnaprej, ki se jih spla?a upoštevati. To je bilo recimo dejstvo, da je trg signaliziral naftno krizo v letu 1998, ki je potem povzro?ila ste?aje. Leta 1999 je bila najve?ja v zadnjih  desetih letih takrat.
Vzroke za naftno krizo imamo tudi dosti dobro nekje razložene, tako da sedaj  potegniti veliko vzporednic. Kar je problem, je to, da nikoli ni ponovitev cikla oz. krize na enak na?in in se ne da nekako na pamet nau?iti, kako pa ven iz krize. Baltski indeks. Neka zadeva, ki je zelo zanimiva. Letos aprila je bil na višku, ko so vsi govorili že o finan?ni krizi, so pa eni drugi tolma?ili, da se kaže na takem indeksu, kot je baltski indeks. Ta namre? izraža ceno ladijskih prevozov suhega tovora, ki pomen, da en zelo indikator za to, kakšno je stanje v ekonomiji. Ve? kot 85 % celotnega transporta v svetu gre preko morja, preko ladij, zato je to zelo priro?en indeks. Še aprila letos je bilo tolma?enje tako, da je pa to znak, da res ni še ta prave krize v svetu in takrat je bil indeks vreden 11.450, danes je pa vreden 839 ta indeks. Se pravi, dejansko tudi taki, ki so še vedno nekako nakazovali na to, da pa vendar ne bo take krize, danes ve? nimajo ve? nekih mo?nih argumentov. Tukaj gre še za razporejanje tega indeksa s ceno bakra, kar je v tem trenutku nepomembno.
Podjetje mora upoštevati tudi dav?ni vidik tveganj. O tem sedaj ne bi govoril. Potem so tukaj še valutna tveganja, ki so zelo zanimiva, ki jih je treba na podoben na?in upoštevati kot tista, ki sem jih prej omenjal. Se pravi, dejansko gre pri podjetju za to, da jih mora eliminirat in ne špekulirati. Pri banki pa zato, da pa? pomaga podjetju na ta na?in, da se tudi to tveganje nekako razprši. Pri obrestnem tveganju gre pa zato, da se pri podjetju spet, enako kot pri valutnem, to tveganje v maksimalni možni meri odpravi tako, da se podjetja pri tem  zaš?itijo. Tu seveda banke niso v ni?emer z nekimi izvedenimi finan?nimi instrumenti, kar se ti?e samega obrestnega tveganja, prispevale k manj transparentni vlogi na trgu. Skratka, obrestne mere so šle gor premosorazmerno s tem, kako je trg padel.
Ban?na bilanca izgleda približno tako iz mojega vidika. Skratka, na dolgi rok mora biti neto likvidna aktiva dovolj pozitivna in sam kapital banke je treba meriti tudi na ta na?in, ne samo preko nekih formalnih zunanjih predpisanih shem. Vsaka banka ima portfelj in zgodovino svojega porfelja, svojo lastno in je seveda iz tega vidika lahko zelo razli?na zgodba. Tako, kot je rekel Tolstoj v uvodu Ane Karenine: vse družine, ki so sre?ne, so si zelo podobne, medtem ko nesre?na družina ima pa vsaka svojo zgodbo na svoj na?in. Tukaj je treba samo to paziti recimo pri nelikvidni aktivi so se ti CDO-ji hitro pokazali kot ta del, medtem ko so na prvi pogled izgledali, da pašejo tukaj gor na likviden del premoženja banke, kar se je izkazalo narobe, vendar banka kot taka bi z mehanizmom vsaka posamezna pravilnega . (nerazlo?no) management to pravo?asno ugotovila.
Odgovor je v rezervacijah, kot sem za?el s temi rezeracijami, skratka, vsak interni model za upravljanje mora upoštevati in zasledovati tak donos banke, ki je tveganju prilagojen. Skratka, vsak posel pravzaprav zahteva tudi takoj vnaprej neke rezervacije in tako kot pri vsaki družini, ki naj bi imela rezerve vsaj za eno leto do dve, vsako podjetje tudi rezerve, mora pa banka na tem podro?ju še toliko bolj pomembno to upoštevati in seveda upoštevati, da je sistem teh rezervacij u?inkovit stabilizator te strukturne likvidnosti.
Vloga regulacije in regulatorja je nekaj, kar je zelo pomembno, vendar ga ni za precenjevati. S pojmom regulacije moramo na prvem mestu po mojem mnenju upoštevati u?inkovitost subjektov, ki so regulirani oz. v tem primeru bank. To se pravzaprav povsem zanemarja. ?im pomislimo na regulacijo, vedno gledamo na dve zadevi, in sicer na nadzor in na kontrolo. Ta je nujna, ampak mora biti podrejena u?inkovitosti. U?inkovitost merimo s tveganje. (nerazlo?no) donosnost na na?in, kot sem prej opredelil. Od tega koncepta smo se v zadnjih letih precej oddaljili. Gre za proces usmerjanja, katerega cilj je zmanjšanje informacijske nesorazmernosti. Informacijska nesorazmernost ali informacijska asimetrija je pa v tem, da se v bistvu zanemarja te medsebojne povezave vhodno-izhodno finan?nih tokov in blagovnih tokov in kapitalskih naložb med podjetji, med bankami in pa zgodovina sprememb teh vseh tokov in vzrokov  glede u?inkovitosti ekonomskih subjektov zaradi tega. Zato bi morali recimo po mojem mnenju, en tak predlog je bil, ki smo ga že pred leti tudi prodajali, da bi naredili eno input-output tabelo, kjer bi uporabili vse podatke podjetij, bank, lahko držav, in bi na osnovi zgodovine teh podatkov potem lažje in pravo?asno identificirali nastajanje balonov. Gre za zgodnje ugotavljanje recimo nastajanja nekih balonov, ki bi delovali informacijsko. V tem smislu regulator ne bi deloval prepre?evalno, ne vem, ne smete kupovati stanovanja, ne smete graditi, ampak bi samo imel neko dodatno informacijo, ki bi pomenila zgodnjo identifikacijo.
Pri zaostrovanju odgovornosti danes, kakšne so priložnosti za nadaljevanje oz. za izhod iz krize. Tu bo prav gotovo ve? vlaganj v t.i. ?loveški faktor oz. kapital in javne dobrine. Je ena priložnost tudi to, da bomo imeli možnost sedaj ve? o tem ne samo razmišljati, ampak tudi, da bodo prosti prihranki lažje bili transformirani v ene take bolj dolgoro?ne in javno-infrastrukturne zadeve. Javne dobrine nasploh bodo postale pomembnejše na lestvici vrednost tudi, ne samo ta ozko ekonomski vidik.
Katere dejavnosti bodo bolj u?inkovite v ?asu krize? Treba je iz ban?nega vidika gledati tisti, ki so cenovno malo elasti?ni, njihova elasti?nost povpraševanja, ki je majhna, in pa taki, ki imajo kvaliteto proizvoda boljšo in pa boljše prodajne mreže in poti. Zelo velik poudarek je na etiki, u?inkovitosti. Pri tem se tveganje . (nerazlo?no) izraža tudi skozi ra?unovodsko izražene rezultate. Slovenija ima ugoden geostrateški položaj. Tradicionalno je tukaj bila prevladujo?a menjalna aktivnost in iz tega vidika imamo dovolj odziven management, da se bomo tudi v tem primeru po mojem mnenju dosti hitro odzvali ob izgubi jugoslovanskega trga, so se naša podjetja dosti hitro preorientirala na druge trge in tudi v ban?nih aktivah je recimo strošek sanacije bil potem dejansko kasneje v naslednjih letih pokrit.

BORUT MEH: Ali lahko prosim, da po?asi zaklju?ite.

ANTON ŽUNI?: Konec.

BORUT MEH: Najlepša hvala gospodu Žuni?u. Sedaj pa prehajamo mogo?e na malo bolj konkreten del. Prvi je mag. Žiga Debeljak, predsednik uprave Mercator d.d. Mislim, da resni?no zanimiv referent.

MAG. ŽIGA DEBELJAK: Spoštovane gospe in gospodje, lepo pozdravljeni. Hvala za povabilo na ta posvet, ki je zagotovo zelo aktualen. Jaz bi v naslednjih desetih minutah poskušal predstaviti poglede slovenskega trgovskega sektorja na u?inke spremenjenih gospodarskih okoliš?in, v katerih smo se znašli pa tudi na odzive slovenskih trgovskih podjetij na finan?no krizo in recesijo, ki zagotovo prihaja. Poudaril bi, da se ta vsebinska izhodiš?a nanašajo na celoten sektor slovenske trgovine in so bila pripravljena  skupaj s Trgovinsko zbornico Slovenije.
V tri kratke sklope sem oblikoval tole prezentacijo. Najprej, kakšni so vplivi spremenjenih gospodarskih okoliš?in na sektor trgovine. Nato, kakšni so odzivi trgovskih podjetij na te spremenjene gospodarske okoliš?ine. Na koncu naj omenimo, da je hierarhija prioritet ukrepov države zato, da bi v ?im ve?ji meri  omilila pri?akovane negativne spremembe v gospodarskih okoliš?inah za slovensko gospodarstvo.
Najprej, kakšni so vplivi. Vplive finan?ne krize in pri?akovane recesije na trgovski sektor lahko strnemo v tri sklope. Na prvem mestu imamo spremembe v zaupanju potrošnikov. Do teh zagotovo prihaja. Ali so psihološko pogojene ali so pogojene že z dejansko zmanjšano realno kupno mo?jo gospodinjstev, je v tem trenutku nemogo?e zanesljivo ocenjevati. Zaupanje potrošnikov pada in to je zna?ilno za celotno EU in tudi za Slovenijo. To pa ima za posledice tako na obseg kot tudi strukturo potrošnje.  Najprej ima zmanjšano zaupanje posledico na zmanjšanje povpraševanja po trajnih in luksuznih dobrinah. V nadaljevanju se pa to seveda preseli tudi na ostale vrste dobrin.
Drugi vpliv, v katerim se soo?ajo trgovska podjetja, je zagotovo otežen dostop do dolgoro?nih virov financiranja. Danes banke prakti?no ne morejo spremljati razvoja podjetij. Dolgoro?ne vire financiranja je izredno težko dobiti ali pa so stroški takšnega financiranja visoki. To je še posebej izrazito za srednje velika in mala podjetja. Na splošno pa so tudi cene financiranja zaradi znanih razlogov se izjemno povišale in seveda vse to onemogo?a nadaljnjo rast, predvsem pa investicijsko aktivnost.
Tretji sklop, ki se mi pa zdi tudi izjemno pomemben, se pa nanaša na pla?ilno nedisciplino v ?asih, ko prihaja do monetarne restrikcije, do ?esar zagotovo že prihaja, se bo pa še bolj poglobilo, se za?ne pove?evati tudi pla?ilna nedisciplina v celotni verigi in v celotnem sistemu in je to seveda tudi po eni strani odraz psihologije podjetij, da poskušajo pridobiti ?im ve? finan?nih rezerv, po drugi strani pa tudi morda posledica tega, da so se že kakšna podjetja znašla v mogo?e malo manj ugodni finan?ni situaciji.
Prvo to?ko bi rad ponazoril z nekaj grafi. To je raziskava agencije Acy Nielsen (?), ki redno meri stopnjo zaupanja potrošnikov v vseh državah EU in to je stopnja zaupanja v prvi polovici letošnjega leta. Zgoraj ti rde?i in zeleni trikotniki pa kažejo, kje se je že zaupanje pomembno spremenilo. Tule niti ni moj namen, da bi gledali posamezne države. Pomembno je, da prakti?no že v prvi polovici letošnjega leta se je stopnja zaupanja potrošnikov v vsem razvitem svetu pomembno znižala. Naslednji graf pa bo prikazal še Slovenijo. Tu gre pa pa? za indeks zaupanja trgovinske dejavnosti, torej ne potrošnikov, ampak trgovskih podjetij in s to modro ?rto sem ponazoril gibanje indeksa zaupanja evropske trgovine, rde?a je pa slovenska trgovina. Kaj vidimo? Vidimo, da v bistvu že ve? kot eno leto, pravzaprav od zadnjega kvartala lanskega leta, stopnja zaupanja  trgovine v EU zelo hitro pada in je dosegla v septembru 2008 najnižjo stopnjo v zadnjih petih letih. Torej, zaupanje evropske trgovine je najnižje v zadnjih petih letih. V Sloveniji imamo od tri do šestmese?ni zamik pri trendih, lahko pa vidite, da je stopnja zaupanja slovenske trgovine za?ela tudi zelo hitro padati in pravzaprav sledi trendom, ki so zna?ilni za EU. Za trgovino je klju?no zaupanje potrošnikov in ko zaupanje potrošnikov pada, kar je zna?ilno za vse dežele, za?ne padati tudi zaupanje trgovinskega sektorja, posledi?no pa seveda to vpliva na celotno verigo predelovalnih in drugih dejavnosti.
Pokazal bi še nekaj klju?nih izsledkov ankete, ki jo je trgovinska zbornica izvedla v novembru, prakti?no pred enim tednom, o tem, kako slovenska trgovska podjetja gledajo na te spremenjene okoliš?ine poslovanja in tu je bilo vprašanje, kakšne so spremembe v obsegu prodaje v prihodkih trgovine v zadnjem trimese?ju in vidite, da so zelo mešani odgovori. Približno tretjina že ob?uti zmanjšanje prihodkov, pri tretjini ni sprememb v prihodkih, pri tretjini pa so prihodki ve?ji, kot so bili v enakem obdobju lanskega leta. Seveda, tak odgovor je tudi pri?akovan, ker se seveda zmanjšano zaupanje najprej pozna na luksuznih in trajnih dobrinah, šele kasneje so pa posledice tudi pri normalnih in nujnih dobrinah.
Pomemben se mi zdi tudi odgovor na vprašanje, kako banke podpirajo trgovska podjetja in v novembru je že skoraj tretjina podjetij odgovorila, da jim banke ne stojijo ve? ob strani na takšen na?in, kot so jim stala še pred tem obdobjem.
Pa zelo pomembno in na to ne smemo pozabiti, ve? kot 40 % anketirancev meni, da bo poslabšana finan?na disciplina oz. pove?anje finan?ne nediscipline prva vidna posledica finan?ne krize in prihajajo?e recesije in verjetno še se vsi spomnimo, kako smo se v Sloveniji borili s sistemsko finan?no nedisciplino še pred petimi, desetimi leti, tako da je zagotovo treba tudi temu posvetiti ustrezno pozornost, ker se te stvari zelo težko izkoreninijo, ?e se spet zarastejo v celoten sistem.
Kar se ti?e odzivov trgovskih podjetij. Kako se bomo vsi skupaj odzivali na te spremenjene okoliš?ine? Na prvem mestu je prilagoditev ponudbe spremembam v povpraševanju. Redka podjetja so na kratek rok sposobna spremeniti svoj produktni splet, so pa seveda sposobna zmanjšati obseg prihodkov in so v to tudi pravzaprav prisiljena. To pomeni kr?enje prodajnih aktivnosti. Zelo pomembna to?ka, ki bo zelo izrazita, je omejitev investicijskih aktivnosti. Prakti?no vsa podjetja, predvsem zaradi omejenega dostopa do dolgoro?nih virov financiranja, pomembno zmanjšujejo obseg investicij v prihodnjem letu in seveda to vse še pospešuje negativna recesijska gospodarska gibanja. Stroškovna racionalizacija, to je zagotovo naloga celotnega gospodarstva, ne samo trgovskih podjetij, ampak manjše trošenje, tudi s strani podjetij, spet zmanjšuje celotno potrošnjo in negativno vpliva na gospodarsko rast. Omenil bi tudi že na?rtovano omejevanje novega zaposlovanja. Tu bi dal pomemben poudarek. Trgovina naslednje leto ne na?rtuje zmanjševanja zaposlenosti. Torej, trgovina zaenkrat meni, da ne bo potrebno zmanjševanje števila zaposlenih, zagotovo je pa novozaposlovanje mo?no omejeno oz. v velikih primerih ga sploh ne bo.
To?ka 5. Ta je pa tudi zelo pomembna, še zlasti zaradi strahu pred pove?ano finan?no nedisciplino, ki bi bila sistemske narave, se pa trgovska podjetja intenzivno ukvarjajo z obvladovanjem kreditnih tveganj oz. tveganj neizpolnitve, še zlasti podjetja v veleprodajnem segmentu. Vsi skupaj se pa seveda ukvarjamo s finan?nimi tveganji, povezanimi z obrestmi in pla?ilno-sposobnostnimi tveganji.
?isto na kratko na koncu, kaj so verjetno prioritetni sklopi ukrepov na ravni države, tako za premostitev finan?ne krize kot tudi za omilitev recesije v prihodnje. Na prvem mestu je zagotovo revitalizacija ban?nega sektorja. Slovenska podjetja so fleksibilna, se znajo vesti v krizi. V preteklosti je bilo to tudi ve?krat dokazano, ampak ?e nimajo za seboj podpore ban?nega sistema, ki je v Sloveniji bistven vir financiranja podjetij, potem tudi prilagoditev in prestrukturiranja ne bodo mogla izvesti.
Ukrepi, ki jih je Državni zbor sprejel v?eraj, so zagotovo pozitivni, tako na strani jamstev za depozite, kot še zlasti na podro?ju izdaje poroštev, ki bodo slovenskim bankam omogo?ile zadolževanje na medban?nem trgu. Ta je pravzaprav zamrl zaradi zmanjšanega zaupanja, slovenski ban?ni sistem kot celota je pa zelo odvisen od mednarodnega ban?nega trga. Je pa vprašanje, ali so ta poroštva v tem trenutku ukrep, ki bo u?inkovit. Ali ni tudi tu že stvar pravzaprav predale? in bodo potrebni še bolj neposredni posegi centralne banke oz. države v spodbujanje likvidnosti na slovenskem ban?nem trgu, ampak o tem bodo verjetno tisti, ki so za to pristojni, tudi ukrepali. Ampak revitalizacija ban?nega sektorja je klju?na za to, da se bo  gospodarstvo lahko spopadlo z recesijskimi gibanji, ki so pred nami in zato je operacionalizacija ukrepov, ki so bili v?eraj sprejeti pa morebitno oblikovanje še novih ukrepov, klju?no za to, da se omilijo negativni vplivi recesije v bodo?e. Slovenski ban?ni sistem je zagotovo trden, je zagotovo solventen, ampak v tem trenutku zaradi razmer na svetovnih finan?nih trgih ni sposoben podpirati razvojnega vidika gospodarstva, kar je pa klju?no za omilitev recesije. 
Drugi?. Zagotovo bodo potrebni smiselni ukrepi makroekonomske politike. V kateri smeri bodo, bo seveda stvar odlo?itev vlade in drugih teles, ali bodo bolj kenezijanski ali manj, to tudi ni naš namen, da o tem govorimo. Sem pa seveda tu napisal dve to?ki, ki se mi zdita pomembni. Upoštevati moramo namre?, da je ve?ina slovenske gospodarske rasti odvisna na eni strani od izvoznega povpraševanja in na drugi strani od investicij in ?e želimo stimulirati gospodarsko rast, se moramo seveda lotiti teh dveh klju?nih gonil slovenske rasti. Zato bodo verjetno potrebni ukrepi za pove?anje mednarodne konkuren?nosti gospodarstva, verjetno razbremenitev gospodarstva predvsem s kakšnimi dav?nimi ali druga?nimi olajšavami in na drugi strani spodbujanje investicij. Investicije so pa tiste v zasebnem sektorju. Te se verjetno spodbujajo na eni strani z revitaliziranim ban?nim sistemom, ki bo podjetjem zagotovil dolgoro?ne vire za razvoj investicije ali pa po drugi strani z investicijskimi olajšavami, ki bodo stimulirale nove investicije.
Pomemben del so pa tudi investicije države oz. javnega sektorja in zato bo verjetno država morala tudi v prihodnje izvajati infrastrukturne projekte zato, da tudi z ustrezno ravnijo investicij vzdržuje neko osnovno raven gospodarske rasti.
To?ka tri se mi zdi tudi izjemno pomembna. Ni zanemarljiva. To je vzpostavljanje konstruktivnega socialnega dialoga. V ?asih, ki prihajajo, bo zagotovo potreben en konstruktiven dialog tako med delodajalci, delojemalci kot državo, ker vseh teh ukrepov pod to?ko 2 zagotovo ne bo mogo?e izvesti brez enega širšega družbenega konsenza.
?isto na koncu sem dal pa še eno to?ko, ki morda ne izgleda prav relevantna, se mi zdi pa pomembna. Vsi mnenjski nosilci v državi bi morali tudi spodbujati pozitivno klimo. Psihologija zagotovo je pomembna. Slovensko gospodarstvo je sposobno. Ban?ni sistem in država, v primerjavi s kakimi drugimi evropskimi državami, sta v relativno dobri kondiciji in ni razlogov za kakšno paniko ali za zelo ?rne scenarije. Zaradi tega je pomembno, da vsi skupaj pozitivno gledamo na okoliš?ine in pogoje, ki prihajajo, poiš?emo v njih tudi kakšne priložnost, se pa ob tem zavedamo, da ukrepi države bodo potrebni in da so zlasti na podro?ju revitalizacije ban?nega sistema nujni potrebni danes in takoj, ker bo s tem država najve? naredila za to, da bodo u?inki recesije za slovensko gospodarstvo ?im manjši. Hvala lepa. Upam, da sem se držal ?asovnega okvira.

MAG. STOJAN BINDER: Hvala lepa mag. Debeljaku za iz?rpno razmišljanje v zvezi s konkretnimi problemi, ki se pojavljajo predvsem v trgovini pa tudi v realnem sektorju. Najavljam naslednjega razpravljavca, in sicer kolega Boruta Meha, državnega svetnika, tudi predsednika Interesne skupine delodajalcev. Izvoli.

BORUT MEH: Hvala za besedo. Še enkrat lep pozdrav. Spoštovane gospel, gospodje, brez dvoma je kriza, s katero smo se soo?ili, v dolo?eni meri tudi klofuta liberalizmu, mislim, da tudi v dolo?eni meri klofuta globalizaciji. Seveda so pa implikacije ali posledice te krize izjemno velike. ?e gledamo, odrazijo se tudi v znižanju zaposlenih. UMAR napoveduje, da naj bi bilo 13.500 ve? prijav na Zavodu za zaposlovanje, nekateri govorijo, da v bodo?nosti bo izgubilo delo 40 do 60 tiso?ih delavcev. Seveda se mi zdi, da v tej situaciji ni pametno licitirati s številkami in govoriti, katera številka je prava. Bolj pomembno je, da se poglobimo v to krizo.
Delodajalci se zavedamo, da je vrh gospodarskega cikla že mo?no za nami. 6,8-odstotna gospodarska rast, 4,9-odstotna stopnja brezposelnosti in kar 3,5-odstotna rast števila zaposlenih so številke, ki so še posebej zaznamovale zadnje obdobje konjunkture in mislim, da se jih bomo vsi zelo radi spominjali. V Sloveniji se bo zmanjšana gospodarska aktivnost razli?no odrazila po posameznih dejavnostih, tako ?asovno kot po obsegu. Predvsem v delovno intenzivnih panogah bo potrebno zmanjševati obseg delovne sile. Panoge, ki so izvozno usmerjene, delovno intenzivne panoge, kot so avtomobilska industrija, gradbeništvo, tekstilna industrija in tako naprej, panoge, ki delujejo na doma?em trgu, to je ve?ina storitvenih podjetij, bo recesija gotovo manj oplazila.
Podjetja že izkoriš?ajo in sprejemajo ukrepe ter se prilagajajo, vendar so ukrepi odvisni od obsega krize, ki jih bo prizadela. Tega obsega danes še ne poznamo. Na podro?ju delovnih razmerij gre danes predvsem za ukrepe zmanjševanja števila zaposlenih, v obliki nepodaljševanja pogodb za dolo?en ?as, odpovedi pogodb tujcem ter za prilagajanje delovnega ?asa, na primer v smislu zmanjševanja števila izmen in podobno. Zavedati pa se moramo, da se je v preteklih dveh letih število pogodb za dolo?en ?as pove?alo ravno zaradi izjemno visoke gospodarske aktivnosti.
V takšnih razmerah se vedno bolj kaže potreba po uvajanju na?el varne prožnosti. ?e je bila ta varna prožnost v obdobju konjunkture bogokletna, bo morala sedaj dobiti domovinsko pravico v okviru socialnega dialoga. Danes mnogo kateri vpraša, kaj to sploh je varna prožnost? Odgovor je lahko kratek. To je ureditev trga dela, ki omogo?a lažje pove?evanje, kakor tudi zmanjševanje števila zaposlenih. To je ureditev, ki postavlja delo kot vrednoto, ne pa, da je cilj imeti delovno mesto, spodbuja mobilnost zaposlenih, vse pa je podprto tudi z instrumenti socialne varnosti, ki jih v kriznih ?asih iz virov oblikovanih v tako imenovanih debelih letih, zagotavlja država. Zato je pomembno imeti tudi agencije za zaposlovanje, zato je pomembno spodbujati prerazporejanje delovnega ?asa, dopuš?ati delno zaposlitev, sprejeti ukrepe, ki bodo stimulirali zaposlovanje starejših in dav?no spodbuditi delo na domu pa tudi delo na daljavo.
Država bi morala v tem trenutku omogo?iti pogoje za dostop do finan?nih virov in pogoje za nemoteno poslovanje podjetij. Država mora predvsem kreirati ugodne, mednarodno konkuren?ne pogoje poslovanja za podjetja, obvladovati inflacijo, umiriti cene komunalnih storitev in energentov, ter zagotavljati gospodarstvu dostop do kreditov preko nižjih obrestnih mer. Ne pa, da smo danes soo?eni z razmerami, ko Banka Slovenije kot vrhovna institucija neguje ban?no nedotakljivost, govori o tem, da slovenske banke niso okužene z virusom slabih naložb, ob tem pa se pridružuje vsem v zahtevah po visokih jamstvih ter posebnih regulatorjih za zaš?ito ban?nega in tudi finan?nega sistema. To lahko nakazuje tudi na drugo, da bi nekateri želeli krizo izkoristiti in kovati iz nje dobi?ke.
Eden od vzrokov današnje globalne krize je prav gotovo neobrzdani pohlep finan?nega sektorja, ki se je preselili tudi v realni sektor in našel v njem domovinsko pravico. Dobi?ki 15 %, 20 % so normalni. Preko 20 so bili ocenjeni kot dobri in to je tisto, kar kaže na ta pohlep. O 5, 6 % dobi?kih se danes že nih?e ni bil pripravljen pogovarjati. Nekateri so bili prepri?ani, da bodo dobre rezultate ustvarjali predvsem z investicijskim ban?ništvom, ki je na koncu pogorelo in tako je tudi moralo biti. Vedno pride streznitev. Zato bo potrebno obrzdati tudi ban?ni sektor. Danes se posojila podaljšujejo podjetjem za izjemno kratka obdobja, stroški odobritev so enormno visoki in se pove?ujejo. Seveda, ko to pogledamo še v lu?i stalnega podaljševanja, potem so ti stroški nekajkrat višji, kot so bili v preteklosti. Obrestna marža naraš?a in kar normalno se nam zdi, da morajo banke poslovati z dobi?kom. Kaj se dogaja v realnem sektorju, ni tako pomembno. Tudi podjetja v pretežno državni lasti, ki delujejo na monopolnih podro?jih infrastrukture, še vedno napovedujejo dobre rezultate, napovedujejo visoka izpla?ila boži?nic, medtem ko se drugje ubadamo s tem, kako zapolniti kapacitete, zagotoviti delo delavcem in predvsem kje najti vire za financiranje obratnih sredstev. O investicijah pa je tako ali tako ne govoriti.
Kaj pa konkuren?nost med sektorji? Naš finan?ni sektor, si upam trditi,  je še vedno manj konkuren?en, ve?ina podjetij predelovalne industrije pa konkurira in mora konkurirati na globalnem trgu in kakšni so rezultati v številkah? Iz izkaza uspeha bank je razvidno, da so leta 2006 te poslovale z neto dobi?kom 303 milijone evrov, lani 2007 pa s 412 milijoni evrov, kar 36 % ve? kot v letu prej! Dobi?ek bank do konec septembra letos sicer zaostaja za primerljivim lanskim, vendar samo za 15,7 %. V predelovalnih dejavnostih je bil dobi?ek leta 2006 851,7 milijonov evrov, lani 967 milijona evrov, kar pomeni pove?anje 15,4 %. V predelovalnih dejavnostih je bilo po podatkih Statisti?nega urada lani zaposlenih nekaj ve? kot 222 delavcev, v ban?nem sektorju pa 12 tiso?. ?isti dobi?ek na zaposlenega je bil lani v predelovalnih dejavnostih 5.478 evra, v ban?nem sektorju pa kar 34.333 evrov, torej 6-krat ve?ji. Ali je res, da smo v realnem sektorju toliko slabši?
Navajeni smo bili re?i, da je kapital plaha ptica. Danes imam ob?utek, da so nekatera vodstva finan?nih institucij jata plahih ptic v zavetju centralne banke in bojim se, da se ne bodo ukrepi za ohranitev finan?nega sistema na mednarodnem nivoju sprevrgli v mednarodni diktat velikih, po vzoru protiteroristi?ne borbe.
Delodajalci pri?akujemo, da na vladni strani ?im prej dobimo kompetentnega sogovornika, ki bo jasno predstavil svoj celovit koncept ter sprejel svojo vlogo v socialnem dialogu. Pri?akujemo partnerski odnos, tako s sindikati kot z vlado. Delodajalci pri?akujemo tudi takojšnji pristop k pogajanjem za novi socialni sporazum, ki je v današnjih pogojih klju?en. O tem je govoril tudi gospod Semoli?. Obstoje?i socialni sporazum je nastal v razmerah visoke gospodarske konjunkture in nizke inflacije. Rabimo sporazum, ki bo trajal vsaj mandat nove vlade in ne bo prepisal dikcij zakonov, o katerih se ve? kot leto dni nismo mogli uskladiti. Rabimo kratek sporazum (ne rabimo sporazum, ki je debel kot knjiga) z jasnimi sporo?ili in zavezami, predvsem pa sporazum, katerega dolo?ila bodo sledljiva pa tudi merljiva. Od države pri?akujemo ukrepe v smeri dav?ne razbremenitve gospodarstva in posameznika, bolj prožno delovno zakonodajo, ustrezno vodenje proti-monopolne politike in spodbujanje konkurence v nemenjalnem sektorju.  
Splošni kazalnik gospodarske rasti je izredno nizek. Dejansko je prej o tem govoril tudi dr. Lahovnik,  da obeti, pri?akovanja našega gospodarstva so na najnižjem nivoju v zadnjem desetletju. Delodajalci in sindikati se bomo zato morali v novem socialnem sporazumu opredeliti tudi do pla?ne politike. Strinjamo se, da morajo pla?e ohranjati svojo realno vrednost, vendar rasti v okvirih, ki jih dopuš?a rast produktivnosti. Osnova dolo?anju pla?ne politike so in naj ostanejo kolektivne pogodbe, ki se dolo?ajo z bipartitnim dialogom med delodajalci in sindikati. Strinjamo se, da je prav, da je minimalna pla?a dolo?ena z zakonom, vendar vse njene spremembe so lahko sprejete samo s konsenzom vseh socialnih partnerjev.
Sistem socialnih transferjev mora kon?no postati transparenten, poenoten in predvsem je potreben nadzor nad njim. Delo mora postati vrednota, ki jo bo mogo?e ustrezno tudi pla?ati. In še nekaj naj re?em za konec. V naši državi vedno, ko je bila kriza, smo znali stopiti skupaj, prebroditi krizo in ne vem zakaj ne bi bilo tako tudi v tem primeru. Hvala.

MAG. STOJAN BINDER: Najlepša hvala kolegu Borutu Mehu.  Z ozirom na to, da je preteklo že približno dve uri od našega za?etka našega dela, bi predlagal desetminutno pavzo, da malo raztegnemo noge, osvežimo misel in nadaljujemo potem z delom po programu. Prosim.

(desetminutni odmor)

BORUT MEH: Spoštovane gospe, gospodje, prosim, da nadaljujemo z drugim delom današnjega posveta. Obvestil bi vas rad, da imamo še šest prijavljenih razpravljavcev, tako da resni?no apeliram na vse referente, da poskušajo držati ta ?asovni okvir deset do petnajst minut. Upoštevati moramo tudi ?asovne stiske, zato prosim mag. Sama Hribarja Mili?a, da prevzame besedo.

MAG. SAMO HRIBAR MILI?: Spoštovane gospe in gospodje, v?eraj sem bil na Koroškem s koroškimi podjetniki in managerji in tam smo se malo bolj razgovorili ob novici, da so v Ameriki objavili informacijo, da pri?akujejo letošnje predboži?ne nakupe za približno tretjino do polovico manjše. Pa je bilo najprej eno vprašanje: ja, pa kaj nas sedaj to zanima v Sloveniji, ?e bodo pa Ameri?ani pol manj denarja zapravili za predboži?ne nakupe. Pri nas je eden izmed znanih koroških managerjev umiril, prizemljiv in je rekel, da je pred leti podobno razmišljal, ko je bral oz. ko so mediji objavili, kako bo šla legendarna ladjedelnica v Gdansku v ste?aj. >Ja, pa kaj pa jaz imam? To je tudi eno kovinsko podjetje z ladjedelnico v Gdansku!< Naslednji dan so pa prišli iz Nem?ije pa so mu povedali, da odpovedujejo naro?ila. Tako približno je tudi s svetovno finan?no in gospodarsko krizo. ?e sami ne vemo, kako bo na napoved, da bodo v Ameriki predboži?ni nakupi za toliko in toliko nižji vplivali na slovensko gospodarstvo. Ker že ?e neposredno pogledamo, kaj vse v Sloveniji izvažamo recimo na ameriške veleblagovnice. Od hrane, rob?kov, tekstilnih izdelkov, plastike in tako naprej, nenazadnje do finan?nih storitev to neposredno, ampak preko nemškega izvoza, preko italijanskega izvoza, ?e ho?ete, preko nizozemskega in tako naprej, je verjetno, vsaj posredno, sleherno slovensko podjetje tako ali druga?e povezano s tem, kar se dogaja na ameriškem trgu. Zato seveda lahko z veliko realnostjo pri?akujemo, da se bo finan?na kriza kot cunami zalezla in zarila v slovensko gospodarstvo mnogo bolj, kot se pa neposredno v slovenskem gospodarstvu trenutno odraža finan?na kriza sama.
Se pravi, problem Slovenije in naše globalne vpetosti v prvi vrsti ni zaradi tega, ker imamo ban?ni sistem, zaradi konzervativnosti v preteklem obdobju, relativno zdrav in nekontaminiran, ampak je naš problem predvsem zaradi tega, ker smo gospodarsko in predvsem industrijsko tako mo?no internacionalizirani, da se nas sleherno upadanje povpraševanja na katerem koli prakti?no trgu, tudi tam, kjer mi neposredno ni? ne izvažamo, neposredno dotika. Žal to ?utijo v številnih slovenskih gospodarskih subjektih. Mnogo hitreje, kot pa to uspejo beležiti take ali druga?na analize in ocene, ki jih delamo. Ocena, ki je bila narejena pred mesecem dni v Sloveniji o tem, kakšna so pri?akovanja, optimizem, naro?ila in tako naprej v slovenskem gospodarstvu, je popolnoma neuporabna. Tisto, kar je bilo pred 14 dnevi, je že zelo dvomljivo. Zato ker se prav v teh dneh soo?amo z katastrofalno druga?no situacijo. Recimo, BMW, Bosch, Siemens in taki svetovni brendi ne vedo in ne povedo, koliko bodo pri nas in seveda pri vseh drugih partnerjih v tem prostoru, s katerim oni delajo, delajo pa s celotnim svetom, v letu 2009 naro?ili.
Kot pravimo, noben bog ne ve, kje se bo torej to povpraševanje ustavilo, zaustavilo, dvignilo in tako naprej in to je tisto, kar potem naredi to, kar se pa neposredno dogaja v slovenskem gospodarskem prostoru, da zaradi tega slovenske banke še toliko bolj po?asi in konzervativno, preu?ujejo, kaj se dogaja v slovenskem gospodarskem prostoru in toliko težje potem gredo v korak s pri?akovanji gospodarstva, da jih spremljajo pri njihovih finan?nih poslih.
Bom nekaj izdal, zato, ker gospe, ki je odšla, ni ve? tukaj. Najbrž ne veste, katera gospa je to bila, ampak ena gospa je pravkar odšla iz te dvorane zaradi tega, ker so jo poklicali v kar precej veliko slovensko podjetje, da se jim je en ban?ni aranžma porušil. Tisto, kar mi slišimo tako, kako naše banke spremljajo slovensko gospodarstvo, dragi moji, to je na papirju. Seveda, ?e smo v ?evljih ban?nika, se bomo tudi mi tako obnašali, ker konec koncev, tako kot je rekel Arhar pred dnevi na televiziji, konec koncev on z mojim denarjem pa z vašim upravlja in pri?akujem od njega, da bo ?im bolj konzervativno on s tem denarjem upravljal, da bo ta denar, ti naši prihranki ljudem ostali. Vendar pa na drugi strani to pomeni, da je en velik gospodarski sistem. Takih gospodarskih sistemov in podjetnikov je pa v Sloveniji na tiso?e. V tem trenutku zaradi te nestabilnosti teh pretrganih tokov ne more normalno poslovati. To je prva nevarnost.
Druga velika nevarnost pa je, da bomo v reševanju te krize, finan?ne in gospodarske, pozabili, da smo pred to krizo vedeli, na to opozarjali in se tudi pripravljali, da nas ?akajo številne druge doma?e naloge, ki niso ni? manj pomembne, kakor so problemi, povezani s finan?no krizo. Naša dodana vrednost je izjemno nizka. Inflacija je še vedno tukaj in samo ?aka. Sedaj trenutno je malo umirjena zaradi energetskega primeža, ki je malo popustil, ampak ?e se bo jutri spet kje zgodilo pa prej je gospod Žuni? prikazoval, kako je sedaj s tem . (nerazlo?no), se pravi ti pritiski se lahko jutri spet zgodijo pa bomo spet imeli normalno veliko inflacijo.
Kako vlagamo mi v raziskave in razvoj? Seveda, cilji se zdijo sholasti?ni, ampak dejstvo je, da Slovenija tudi zaradi tega, ker premalo vlagamo v svoje raziskave in razvoj, ni dovolj konkuren?na bila že prej, v teh pogojih bo pa še druga?e. Manjka nam tudi nekaj u?inkovite razvojne politike. Na podro?ju davkov smo veliko že slišali in veliko še bomo, vendar smo tukaj zelo nekonkuren?ni. Kitajska globalizacija prav tako še vedno grozi, ni? manj kot pred štirimi meseci, ko smo se o tem na veliko pogovarjali. Ko v Dublinu (?) ugotavljajo, kako nekvalitetna je struktura delovnih mest v Sloveniji. Zakaj pa je struktura novih delovnih mest v Sloveniji tako nekvalitetna? Zakaj se pa mi ne vprašamo, kaj pa bi mi naredili, da bi v Slovenijo privabili bolj kvalitetna delovna mesta? Kaj pa je narobe v našem prostoru? Vsekakor mislim, da potrebujemo poleg finan?ne konsolidacije slovenskega finan?nega, ban?nega sektorja, tudi neposredno pomo? našim podjetjem. Zelo podpiram tisto, kar je bilo danes že re?eno, da je potrebno ugotoviti, kako je s cenami v monopolnem sektorju in s pla?ilnimi pogoji, ki jih diktirajo monopolni sektorji v slovenskem gospodarstvu. Tisto, kar je kolega Dušan Semoli? iz sindikatov povedal kot predlog Mariborski livarni, mislim, da se ti?e vsega slovenskega gospodarstva in da to moramo nekako tudi zahtevati. Ampak ravno v teh dneh beremo in spremljamo, kaj se dogaja s podražitvami v komunalnem sektorju. To seveda bo imelo vpliv potem na vse ostale sektorje in na koncu seveda bo znižalo našo konkuren?no sposobnost.
Ne bi vas ve? s svojimi razmišljanji zadrževal, ker mislim, da sem tudi ?as že nekako presegel. Prepri?an sem, da bodo naslednji dnevi, tedni prinesli še veliko priložnosti za to, da tudi sam povem, saj sem tudi že nekaj o tem tudi javno napisal, je bilo lepo objavljeno, kaj in kako predlagamo na Gospodarski zbornici za to, da bomo zagotovili konsolidacijo finan?nega sektorja in ohranili konkuren?nost slovenskega gospodarstva.

Samo minuto bi še vzel o tem, kako naj to dosežemo. Mislim, da je klju?no, da v Sloveniji v tem trenutku, ko gre za to, kako naj to dosežemo, kot je rekel že prej kolega Borut Meh, stopimo skupaj, da s socialnim dialogom, s kolektivnim dogovarjanjem, za mizo v dvoranah, kot je ta ali pa še kje drugje, poiš?emo rešitve, si nato?imo tudi ?istega vina, mogo?e z malo ve? ?asovne možnosti predstavitve svojih pogledov in rezultatov, ne pa, da bi v slabostih, ki so pretežno objektivno, seveda so tudi tukaj subjektivne slabosti, iskali priložnosti za to, da nasprotnika, tekmeca, konkurenta spravimo v kot, ga s tem naredimo za poraženca, ampak od take zmage tudi sami ne bomo imeli ni?. Hvala lepa.

BORUT MEH: Hvala generalnemu direktorju Gospodarske zbornice. Sedaj pa res vabim predsednico uprave Vegrada Hildo Tovšak, da nam poskuša orisati, kakšna je situacija v sektorju, ki je eden prvih ob?util krizo. Prosim.

HILDA TOVŠAK: Vsem skupaj lep dober dan. Hvala za povabilo, da bom lahko kot prva v Vegradu tudi predo?ila, kako imam jaz pogled na to situacijo, ki je pred nami. Seveda je nam vsem tistim, ki se približujemo proti koncu, sedaj težko nastopiti, ker nas niso prej uskladili in najbrž ni prav, da se ponavljamo, zato bom poskušala seveda, kar imam pripravljeno, sem že odložila v mapo in bom poskušala povedati tisto, kar mislim, da še ni bilo povedano.
Najprej se z vsemi mojimi predhodniki, ki so govorili, zelo strinjam. To se pravi, da situacija, v kateri smo, investicij ni, padajo, gospod kolega direktor iz Mercatorja je povedal, kaj najprej naredi, ?e se zmanjša prodaja. Tu pravi tukaj je. Kaj sedaj narediti? Strinjam se, da je nujno potrebno iz tega kr?a, v katerega je zašla tudi naša država, ker nismo v pravem kr?u, da je treba ta kr? nekako ?imprej premagati in da ga prebolimo. Kaj pomeni ta kr?? Kr? pomeni, da bomo izgubili delovna mesta, vse bomo že dobili zastonj. Slišimo nekoga, ki nastopi in re?e: 70 % bodo padle neke cene in seveda v takšni situaciji najmanj, kar se zgodi, ljudje ?akajo. Mi direktorji pa ?akati ne moremo. Mi pa smo zadolženi, sicer se prilagajamo, vsaj jaz v Vegradu, smo se takoj za?eli pravzaprav, kje je tisti optimum dela, ki ga še lahko opravimo, ampak to za seboj potegne pa? dolo?ene ukrepe.
Kaj lahko naredimo v gradbeništvu? Eno je, kaj bomo naredili v Vegradu. Absolutno je, to se pravi se potruditi, pridobiti delo, ki ga lahko dobimo doma in v tujini. Tukaj že naletimo na prvi problem. Ne govorim o lastnih investicijah. Govorim o investicijah, ki jih razpisuje država, infrastruktura in tako. Tukaj potrebujemo kvalitetne ban?ne garancije in banke v zadnjem ?asu že spreminjajo pogoje. To se pravi, najmanj, kar bi pri?akovali, da nam ne spreminjajo pogojev, ?e smo že rekli, da smo v tej situaciji. Se pravi, absoluten dialog, ki bo moral biti vzpostavljen med gospodarstvom in ban?nim sektorjem, seveda, o vsem tem pa to, kar ste že ve?krat povedali, nujno potrebno je, da se ?imprej nastavi vlada, da ta vlada, ki nastavi ljudi, tudi tistim pove, ali bodo zamenjali ali ne bodo zamenjali in da normalno pravzaprav, sedaj so vsi v nekem ?akanju. Edini v ?akanju pa nismo mi v gospodarstvu, ker moramo vsak dan delati kvadratne metre, ker moramo vsak dan prodajati, kjer moramo vsak dan pla?evati in ker moramo izpla?evati pla?e.
Jaz bi se lotila še enega problema, kako reagirati v tej situaciji. Glejte, jaz zelo odgovorno jemljem in re?em: tudi tu se bo pokazal kvaliteten management, ali znamo na to situacijo tudi reagirati ali samo jokati. ?esa se najprej lotiš? ?esa sem se najprej lotila? Zniževanja stroškov. Kaj je potrebno? Kaj ni potrebno? ?e ni ve? rasti, ?e se zmanjša obseg proizvodnje, režeš stroške. Ko režeš stroške, jaz ne govorim o nobenem odpuš?anju, ker do tega še nismo prišli. Govorim o rezanju stroškov, o preglednosti, kaj je potrebno, kaj ni potrebno, naletiš lahko tudi na zelo neprijetne zadeve. Naletiš na to, to niso priljubljene metode in tukaj bomo potrebovali kar neko mo?no mero nekega dialoga tudi z vsemi izven, ker v podjetju, imam ob?utek, imamo podporo. Tu jaz ne vidim problema. Ampak, ali bo tu tudi sindikat, ker vsako rezanje pa? za seboj prinese negativne posledice in kadarkoli komu kaj vzameš, je slabe volje. Tukaj imaš novinarje in vidite, kako so me prej iz POP TV iskali, ali res odpuš?amo, kako odpuš?amo in tako naprej. Ja, seveda bomo odpuš?ali, ?e bo manjši obseg proizvodnje. Kaj od mene pri?akujete, da bom jaz zaposlovala? Kaj pa vam je? Ja, bomo, ampak glejte, seveda, najprej bomo naredili vse, da se obseg dela ohrani, ?e pa obsega dela ni, se je pa temu treba ustrezno prilagoditi.
Glejte, kar se mi pa kot direktorici zdi tudi dobro, je pa to, da se bomo tudi pravzaprav malo prešteli. V gradbeništvu je bilo v zadnjem letu prakti?no skoraj že nemogo?e, ker je bila takšna konjunktura, nih?e od slovenskih fantov in deklet ni bil ve? pripravljen teh del opravljati in pravzaprav imamo, vsaj, kar se pri nas ti?e, dve tretjini tujcev. Glejte, jaz vidim tu tudi eno dobro izhodiš?e, namre? ti so predvsem iz bivše Jugoslavije, predvsem iz Bosne, Srbije in Kosova, vidim tudi neko priložnost, da nadaljujemo z deli tam, kjer so pravzaprav ti delavci iz teh republik in se bo treba pa? tudi tam potruditi in na nek na?in lahko tudi tam te ljudi zaposlimo. Mi prakti?no tudi to še delamo.
Kaj se mi pa zdi najve?, kar bi lahko se pa? v tem naredilo, je pa tudi to, da država le naj pristopi v spodbujanju investicij, seveda tistih, ki jih potrebujemo. Tu mislim predvsem na železniško infrastrukturo in dokon?anje avtocestnega programa in pa predvsem mislim, da v stanovanjski gradnji, o kateri bi bilo dobro, da nekaj re?e tudi naša država. Glejte, dejstvo je, da v Sloveniji stanovanj primanjkuje in to je tudi ena izmed priložnosti, ki jo vidim tudi za gradbeništvo.
Ker vidim, da ste že vsi nervozni, imam ob?utek, da me Borut Meh že reže tukaj dol, da me že reže, se bom zahvalila in bom rekla takole. Vsaka kriza je priložnost za o?iš?enje in iz vsake krize lahko izidemo mo?nejši. Ampak, problem bo, ?e bo kdorkoli v tej krizi ostal sam. To se pravi, ?e bo realni sektor ostal sam brez finan?nega in brez državnega, bo tukaj hudo. Zato apeliram na vse, da poskušajo, da se povežemo, da si pomagamo, seveda na neki realni osnovi, predvsem pa, da nismo sumni?avi, da se ne uni?ujemo in da re?emo bobu bob. Tu je veliko odvisno tudi od sindikatov, od vseh sindikatov, še najmanj pri nas, ker je veliko tujcev, ampak preprosto recesija prinaša tudi bole?ine. Hvala lepa.

BORUT MEH: Hvala lepa gospe Hildi Tovšak za res konkretno razpravo. Sedaj bi povabil k besedi predsednika uprave Nove kreditne banke Maribor gospoda Matjaža Kova?i?a. Nekako veliko smo govorili o bankah, o problemih, ki jih imamo mi z bankami, tudi banke jih imajo z nami in jaz bom sam rekel gospodu Kova?i?u: hvala, saj ni bilo pri?akovati, da ga bomo tu hvalili, da se je udeležil tega in da nam bo tudi on osvetlil svoj vidik. Prosim.

MATJAŽ KOVA?I?: Hvala lepa. Prej sem res ravno že pomislil, kako to, da ste me povabili, glede na prejšnji govor, ampak malo za hec. Jaz bi se najprej opravi?il. Pripravil sem eno prezentacijo, ki upam, da je primerna za Državni svet. Ni ?isto ban?na, kar pomeni, da vas nisem preve? moril s stotinami grafov, ampak upam pa, da vam bom uspel poanto, ki sem jo želel pa? predstaviti, tudi povedati. Na koncu bo pravzaprav sledila. Tu bom poskušal ?imprej iti skozi. Namre?, govorimo o finan?ni krizi. Vedno se je iz realnega sektorja pravzaprav v bankah pojavljala kriza. Prvi? po letu 1929 imamo obratno pa še tam je bila omejena samo na ZDA. Namre?, ta domino u?inek, ki se je pojavil v finan?nem sektorju, je krhanje likvidnosti finan?nih posrednikov zaradi slabih oziroma nelikvidnih naložb v finan?nem sektorju, zaradi tega, ker se je pa? zidala neka pravzaprav piramida izvedenih instrumentov, ki ni imela pokritja v realnem toku in seveda potem se je ta zrušila zaradi nelikvidnosti oziroma zmanjšanja likvidnosti celega sektorja, je seveda u?inek seveda jasno kot z lopato padel na realni sektor. Eskalacija te problematike, takoj je prišlo do te, ker si niso ve? zagotavljali likvidnosti. To je zelo pomembno iz tega razloga, ker bomo videli potem na grafih, denarnih mas, ki so jih zagotavljale centralne banke, zakaj je ta likvidnost bila izgubljena. Likvidnost je pa seveda prenehala pritekati s strani centralnih bank zaradi tega, ker so finan?ni posredniki izgubili solventno sposobnost. Namre?, v sistemu ban?ništva in centralnih bank pravzaprav ti dodatno likvidnost ?rpaš oziroma pove?uješ denarno maso zaradi zaloge instrumentov, ki jo nudiš pravzaprav posredniki med seboj in pa posredniki do centralnih bank in s tem pravzaprav denarno maso pove?uješ. Zato, da pa ti to zmoreš narediti, pa moraš biti kot banka solventen. Torej, moraš imeti na razpolago premoženje, ki je sposobno za zastavo in to so pa banke v tem ?asu izgubile na zahodu oz. predvsem seveda v Ameriki.
Kreditna zamrznitev pomeni izselitev nelikvidnosti (?), to kar seveda direktorji, ki tu sedijo, zelo dobro vedo. Glavni problem, ki ga jaz vidim, ni toliko, da je kriza pravzaprav nastala oziroma kako jo bomo reševali, ker moje trdno prepri?anje je ta spodnji stavek, da obstajajo ukrepi, ki to omilijo, ?e smo za njih zreli. Namre?, ta kriza bo prinesla veliko preizkušnjo zrelosti med sabo. Je seveda to, da pa dimenzije ne znamo oceniti. Ni ga junaka v tem trenutku na svetu, ki bi znal povedati, koliko je ta izguba, ki jo je treba pokriti, ker pravzaprav kriza je pokriti izgubo. Nekdo je pa? investiral v to, kar je prineslo izgubo.
Sedaj pa vzroki. Iluzija, da delujemo v neskon?nem sistemu, je iluzija sodobne ekonomije, ki, jaz se bankir, ne me tako vzeti ?isto za heretika, ampak dejstvo je, da seveda sodobni ekonomisti konstantno razpravljajo o tem, kako zidati te ekonomske sisteme, predvsem v financah, dejstvo pa je, da Zemlja je takšna, kot je. Tako velika je, toliko zemlje ima, toliko vode ima in toliko ima naravnih bogastev. Dr. Mencinger je pa mislim, da prek kakšnimi desetimi leti enkrat rekel: vse ostalo so pa pla?e. Naravna bogastva plus pla?e - to je svetovna ekonomija in to drži. Tudi seveda sofisticiranih sistemov ti ne moreš zidati do neskon?nosti. Tu je kar nekaj gradbincev, ki bodo meni znali povedati, da seveda 1.500-nadstropne stavbe še ne znamo sezidati. Mogo?e jo bomo enkrat, ampak neskon?ne stavbe pa sigurno nikoli ne bomo znali sezidati.
Je pa to povzro?ila politika poceni denarja, ki je podpirala širitve podjetij na vzhodno Evropo .. (nerazlo?no), Rusijo, Azijo, zaradi tega, ker je bila povpre?na rast teh gospodarstev, to so letne stopnje rasti, nisem dal v razvitih gospodarstvih, ker so bistveno tu spodaj, so pa nekaj participirale na tem in seveda ta gospodarstva, ki so imela visoko rast, so bila atraktivna za te investicije. Zaradi teh visokih rasti so pa seveda postajale in visokih donosov na kapital, ki so jih nudili ti novi trgi, so se pa pojavljale v bistvu zahteve, pa? klasi?en pohlep, v osnovnih zahodnih gospodarstvih visoke donosnosti, predvsem v terciarnem sektorju, ki je spodbudil ta razvoj teh inovativnih finan?nih produktov, ker tudi teh ne smemo metati vse v isti koš. Nekateri inovativni instrumenti so relativno smiselni zaradi tega, ker imajo pokritje v denarnem toku. To so pa? bili ti produkti recimo zapakiranja tistega, kar nobeden ne pla?uje pa prodati naprej, kot da je to super naložba. To so bili ti MBS-i - .. Securities. Pa potem je še en kup teh OS-ov, jih imenujemo, ker so . (nerazlo?no), v glavnem razni O-ji. Do takrat pa so v bistvu zagotavljale likvidnost centralne banke, ?e pogledamo malo bolj dolgoro?no, skozi bistveno hitrejšo rast denarnih mas . (nerazlo?no) evroobmo?ja, Velika Britanija, kot je bila . (nerazlo?no) realnega sektorja. Nujno je, da na koncu prideš do poka. Tukaj so za zadnjih deset let rasti denarnih agregatov in ?e boste pogledali dobro, boste videli, da pravzaprav imamo rasti denarnega agregata vedno višjo kot je pa rasti bruto produkta. Posebej je to vidno na Veliki Britaniji, ki je imela tudi najve?jo izpostavljenost ban?nega sektorja glede na družben produkt. Sledil je kar zanimiv evro. ZDA pa so malo specifi?ne, ?eprav so tudi bistveno nad svojo rastjo, imeli rast denarne mase, predvsem zaradi tega, ker so v vmesnem ?asu nekje tukaj pravzaprav za?ele z zniževanjem te?aja dolarja in pa izvozom dolo?enih svojih sredstev iz ban?nega sektorja v Evropo in Veliko Britanijo, ki so sedaj precej prizadeti sektorji. Iz tega vidika relativne paritete, ni bilo potrebno pove?ati tolikšnega volumna same denarne mase.
Mogo?e ni zanemarljivo pa premalo poudarjeno, da imamo v svetu pravzaprav en problem na tem podro?ju, ki se ga ne zavedamo, ker o njem ne govorimo. Namre? FED je federal reserves samo po imenu. Druga?e pa z ZDA nima ni? drugega, razen da kongres imenuje predsednika, ki ga pa sicer lastniki lahko odstavijo. Lastniki FED-a so pa ve?ina lastniki najve?jih ameriških investicijskih bank. Velika Britanija - je pa centralna banka del vlade Velike Britanije. Vsi ostali sistemi na svetu pa imajo centralno banko znotraj državnega sistema, kar pomeni, da vsi plusi in vsi minusi so od države konec koncev. Tudi v Veliki Britaniji, v Ameriki pa ne. Na tisto, kar sem prej povedal okoli tega, kako deluje ta sistem zaloge pri centralni banki, pridemo pravzaprav do enega dosti neugodnega položaja, ko pravzaprav tisti, ki so tudi lastniki v bistvu centralne banke, te centralni banki razlagajo, kateri instrumenti so primerni za zalog, obenem pa imajo seveda pa so vse svetovno priznane rating agencije v lasti razli?nih ameriških finan?nih inštitucij, ki dolo?ajo kreditni rating, ki jih potem seveda lahko ne daješ. Tu je eden velik moralni hazard, ki se dandanes zrcali v seveda krizi, ki jo bomo vsi ob?utili, ho?emo-no?emo, ali smo to vedeli ali pa nismo vedeli.
Kreditni kr? - dosti smo govorili. Cene so se dvignile. To je pa? ta del, preko katerega ne moremo in se ga moramo ustrezno lotiti. To pomeni: finan?na kriza v nasprotju z drugimi krizami, ki smo jim bili pri?a, bo udarila po celotnem gospodarstvu, v nasprotju z drugimi, ki so samo dolo?en del in ?e so težave v gospodarstvu, bodo imela težave gospodinjstva in ?e imata ta dva težave, bomo imele težave banke, še ve?je, kot smo jih imeli na za?etku in država. To seveda vodi v poslabšanje javno-finan?nega položaja.
To so napovedi za drugo leto. Amerika: 0.7 minus. Evro -0.5. . (nerazlo?no) 65. Jaz mislim, ?e bomo 2.5 plusa, smo veseli. Tukaj vidite tudi ta del od 2.7 - ta padec v EU. To so delniški indeksi v lanskem letu. Od 1. 11. lanskega leta do letos do 1. 11. in ta dramati?en padec tu na koncu.
Jaz mislim, verjetno skupno stališ?e, da moramo vsi prispevati svoj del truda in žrtev za rešitev nastale situacije. Vseh se bo kriza dotaknila, prav vseh, bolj ali manj seveda. To smo do sedaj naredili. Samo hitro bom šel skozi. ZDA 700 mlrd, Velika Britanija 85 mlrd funtov, evroobmo?je približno 2.700 mlrd evrov. To si nobenem od nas verjetno ne more ve? predstavljati. To je samo še številka na papirju. Ker predstavljamo si tam nad 10.000 evrov, 100.000 mogo?e še, ker smo kdaj hišo kupovali. Dvig garancije: Rusija 150 mlrd dolarjev. Stalna intervencija ECB-ja FED-a z nekaj 100 mlrd evrov pa dolarjev (razli?ne valute pa? dnevno na denarnih trgih) pa ve?kratna skupna intervencija najve?jih svetovnih centralnih bank, ki pravzaprav pokrivajo skoraj 70 % denarnih sistemov na svetu je bilo potrebnih za približno stabiliziranje tedenskega denarnega trga. Tu so obrestne mere, kaj se je dogajalo. Najbolj odlo?en je bil FED seveda pri tem zniževanju, ampak morali so tudi druge obrestne mere padati. Objavljene so bile sistemske banke. 50 jih je v Evropi oz. v evroobmo?ju približno pa FED je v tem njihovem zakonu za sanacijo bank, ga jaz imenujem seveda, je objavil devet nacionalnih pa nekaj regionalnih bank, ki bodo deležne te pomo?i. Enkrat pred kakšnim mesecem in pol sem rekel v enem krogu bankirjev, da bi mogo?e centralna banka Slovenije ponudila svojo ekipo za sanacijo ameriških bank, ker so to dobro naredili Sloveniji pa so se vsi smejali, ampak jaz še vedno mislim, da bi jim lahko naredili, ker je popolnoma isti sistem: izlo?itev in tako naprej. To so pa valute in to?no se vidi poceni dolar, dragi funt in dragi evro in seveda sprememba, ki se je zgodila v zadnjem obdobju. To so Republika Slovenije. To so mi malo spremenili v?eraj, ker predv?erajšnjim sem pisal to zadevo in mislim, da je dobro to, kar dela Slovenija oz. vsaj ukrepi so pravi. Samo bo pa potrebno še nekaj dela v naslednjih dveh letih.
Kaj so pa naše dolžnosti? Pametujemo lahko prej vsi, pa kaj, pa zakaj je bilo dobro ali pa slabo. Naša dolžnost, jaz mislim, da prvo, kar je, ne smemo tiš?ati glavo v pesek in moramo jasno opredeliti, kaj so vplivi in posledice na banke. S tem se moramo soo?iti. Drugo, kar je, resni?no moramo zavarovati premoženje, ki ga imamo naloženega, ker mi delamo s tujim denarjem. Tudi to je potrebno razumeti s strani naših klientov. Osnovna stvar je pa, da moramo imeti konstantno likvidnost za to, da se ne poruši zaupanje in tega ima slovenski sistem ve? kot zadosti. Skoraj nobena banka ne koristi pri OECD-ju še nobenega inštrumentarija, kamoli izrednega inštrumenta. Sprejeti obvezno, to moramo banke, za omilitev krize v realnem sektorju, z ustreznim financiranjem le-tega. ?e mi tega ne bomo naredili, bomo samo zadnji propadli. Sedaj bom grdo rekel. Ne mislim tega, da bodo propadli, ampak to je dejstvo. To pa pomeni, da seveda moramo velike napore vložiti v to, da bomo pridobili dolgoro?en vir, ki bo to zagotavljal in tukaj se bo verjetno pojavljalo tudi eno zavedanje, da mogo?e pa res ni slabo, da smo Slovenci vseeno še lastniki svojih bank. To, da moramo podporo dajati realnem sektorju, po mojem osebnem mnenju, moramo dose?i soglasje tako s svojimi lastniki, svojimi nadzorniki, da je potrebno v naslednjih dveh, treh letih zagotavljali podporo realnemu sektorju tudi za ceno nižjih dobi?kov v ban?nem sektorju zaradi pove?anja . (nerazlo?nost), ki jih bomo morali izvajati, ker ?e ne bomo imeli živih klientov ?ez tri letak, potem tudi nas ne bo.
Najpomembnejše je ohraniti zdrave gospodarske enote v ?asu po krizi. Tisti, ki ima produkt, tisti, ki ima trg, tistemu moramo tudi za ceno, da nas bo bolelo, pomagati v tem trenutku. Gospod Semoli? je prej našo mariborsko firmo omenil, livarno, recimo ona je en tipi?ni primer, verjetno bodo kakšni njeni konkurenti propadli, ampak zaradi tega, ?e jo bomo mi podpirali, bo potem, ko se bo za?el trg spet sproš?ati, imela ve?jo priložnost, samo do takrat mora preživeti.
Predolg sem bil, vem, nisem tega želel. Nekaj pa vseeno pozitivnega moramo Slovenci vedeti o sebi. Sloveniji je najbolj finan?no zdrava pa najmanj zadolžena država tega prostora in zavedajmo se tega in ne bodimo nesamozavestni. Mi imamo potencial za vso potrebno ukrepanje, ?e ho?emo zaš?ititi svoje gospodarstvo. Krizo je važno, da preživimo. Spopad s krizo mora pa biti res, ne pa zgolj na nekih visokih nivojih in v dejanskem delovanju moramo biti aktivni. To je tudi pomembno, upam vsaj, da se bo to v ekonomiji, da pojemo tisto, kar tudi naredimo. Hvala lepa.

BORUT MEH: Hvala predsedniku uprave Nove kreditne banke Maribor. Sedaj pa vabim k besedim dr. Viljema Pšeny?nega iz Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije.

DR. VILJEM PŠENI?NY: Lep dober dan, spoštovane dame, gospodje, svetnice, svetniki in seveda vsi drugi. Jaz sem sicer pripravil eno prezentacijo, ki ste jo tudi dobili razmnoženo, ampak glede na diskusijo, ki se je razvila v zadnje pol ure, tri ?etrt ure, mislim, da je bolj prav, da povem nekaj stvari, ki ležijo na duši dodatno k temu, kar sem pravzaprav pripravil naprej. Mogo?e prva zadeva, kjer bi se navezal na gospoda Kova?i?a, da je treba ?uvati seveda vse tisto, kjer so produkti, kjer je realna stvar v ozadju podjetja, to, kar je že dr. Mencinger rekel v za?etku, in seveda med našimi podjetji, tistimi, ki so med malimi, mikro v obrtnih dejavnostih, je seveda tega zdravega dela seveda zelo veliko, saj je pretežni del financiranja teh malih vendarle lastniški in ta podjetja dejansko niso zadolžena. Iz tega seveda sledi en klicaj velik, ki sem ga dal tudi na prvo stran te moje prezentacije, in sicer, da obrtniki in mali podjetniki zagotovo ne v Ameriki, ne v Sloveniji, ne v Evropi niti kje drugje niso povzro?ili krize.
Zato seveda naj prenesem poziv tudi upravnega odbora Obrtne-podjetniške zbornice, ki se je v?eraj o teh stvareh pogovarjal, ko je bilo zelo jasno re?eno, da tudi ne bi bilo prav, ?e že krize nismo povzro?ili, da bi pretežen del posledic krize nosili prav najmanjši gospodarski subjekti.
Jaz osebno sem šel takoj po v?erajšnji seji gledat analizo 5.000 najhitreje rasto?ih malih podjetij, ki smo jo letos v zbornici naredili in ugotovil, da se veliki ve?ini teh 5.000 najhitreje rasto?ih, ki so mimogrede ustvarili preko 60 % vsega prirasta delovnih mest v zadnjih petih letih v Sloveniji in skoraj petino prirasta BDP-ja v zadnjih petih letih v Sloveniji, da teh 5.000 podjetij, velika ve?ina njih ne  bo ogroženih in to ravno zaradi financiranja in zaradi tega, ker delajo produkte, ki so prodrljivi, ki so merljivi. To seveda ne pomeni, da niso potrebni ukrepi za to, da teh 5.000 podjetij po nasvetu, ki ga je dal prej ravno pred menoj gospod Kova?i?, da teh 5.000 podjetij ne bi ?uvali, da jih ne bi tudi ustrezno motivirali in prihranili za tiste ?ase po krizi, ko bo treba seveda spet nekaj podobnega narediti, kot je bilo v za?etku 90-ih letih, da bo iz malih podjetij nastalo kar nekaj tudi resnejših srednjih in velikih. Morda tokrat za spremembo v drugih dejavnostih, kot se je to zgodilo v za?etku 90-ih let, kjer smo seveda predvsem šli v hitro rasto?a nepremi?ninska, finan?na in druga storitvena podjetja. Morda je sedaj ?as, da pride seveda tudi ta realna stvar na vrsto.
To je seveda nekaj, kar mislim, da je zelo dober poudarek tega današnjega sre?anja in da kaže na tem naprej delati. Rad bi seveda ob tem morda od vsega, kar sem pripravil, opozoril še na dve stvari. V Evropi se sprejema v tem ?asu akt za mala podjetja, kar je fino. Seveda, eden od papirjev, o katerih je bilo danes izza tega govorniškega pulta tudi že re?eno, da jih imamo v Evropi veliko in da je dovolj, da prebereš samo en stavek na strani pa veš, za kaj v tistem papirju gre. Ta akt za mala podjetja seveda je nekaj podobnega, saj je združil v deset temeljnih na?el tisto, kar naj bi Evropa za mala podjetja v naslednjem obdobju storila. ?e iz teh deset na?el zadevo zreduciramo, saj to imate v prosojnicah, samo na eno na?elo, pomislimo na male najprej, potem naj to v teh kriznih ?asih ne pomeni, da poskušajmo na male prevaliti vsa bremena te krize. Skratka, pomislimo na male najprej takrat, kadar se odlo?amo o kreditih, takrat, kadar razmišljamo o tem, ali bo neka dejavnost obstala ali ne bo obstala in takrat seveda razmišljajmo o tem, da iz malega je velika verjetnost, da bo v prihodnosti še kaj lahko nastalo, medtem ko velika podjetja seveda bodo, vsaj nekatera, ki so resni?no bila tudi doslej na robu, bodo pa seveda res težko preživela. Skratka, na akt za mala podjetja opozarjam zaradi tega, ker je njegova implementacija seveda prepuš?ena vsaki državi posebej in ?e je Slovenija vendarle v 90-ih letih uspela tudi s prispevkov malih in srednjih podjetij in obrtnega sektorja na nek na?in premostiti krizo ob razpadu Jugoslavije, potem jaz mislim, da je tu za razmisliti o tem, kaj vse pravzaprav lahko naredimo pri uresni?enju tega akta v najkrajšem ?asu tudi v slovenski zakonodaji pri sprejemanju predpisov pri nas.
Ena sama zadeva je takšna, na katero bi še rad opozoril in s tem mislim, da sem že kar v tisti petnajstminutni okvir prišel. To je vprašanje ukrepov, ki lahko v tem trenutku prispevajo, jaz bom seveda govoril o mikro in malih podjetjih, mislim pa, da je seveda popolnoma isto v tem primeru, velja tudi za srednja in velika. Mi smo se v?eraj veliko pogovarjali o tem, kako pravzaprav je fino, da so bile v preteklih letih ukinjene investicije oz. olajšave za investicije. Kako je fino, da je bila v preteklih letih ukinjena možnost, da pa? ?lovek zbira ra?un?ke za stanovanjske olajšave pri dohodnini in podobno, kajti sedaj bodo vsi ti ukrepi lahko pomembno spodbudili aktivnost tako posameznikov kot seveda tudi gospodarskih subjektov, samo prav dolgo ne smemo ?akati z njihovim sprejetjem. ?e bi vse to tudi imeli sedaj, res ne vem, kaj bi lahko še dodatnega poleg olajšav omenili. Dve leti nazaj mi je minister Bajuk prav iz tega pulta, ko je bila ena okrogla miza v Državnem svetu, rekel: >Zakaj bi pa mi stimulirali investicije, saj vendar je taka gospodarska rast?< Seveda se mi nismo strinjali z njim in moram re?i, da se je težko strinjati s takim argumentom, ampak resnica je pa vendarle ta, da bodo te olajšave sedaj zagotovo prav prišle in vse tiste, ki na to lahko vplivate, seveda tudi na gospoda Lahovnika to naslavljam, naj vplivajo, da bo Državni zbor naslednji teden o olajšavah spregovoril in da jih bo seveda tudi ?im prej vrnil.
Poleg tega bi v zvezi s temi olajšavami, jaz sem tam napisal cel kup stvari, kaj vse okoli teh olajšav je treba še narediti. To ne bom ponavljal. Tisti, ki vas to zanima, boste pogledali. Ampak tisto, kar bi rad za konec in za zaklju?ek tega malo druga?nega prispevka rekel je slede?e. Predv?erajšnjim sem se sre?al z študenti in potem smo se tudi pogovarjali o krizi in so me vprašali, kaj to pomeni, da se finan?na kriza seli v realni sektor. Dajte nam to enostavno razložiti. Zdrava kme?ka pamet, kako to izgleda. Sem rekel: >To je pa ?isto preprosto. Finan?na kriza pomeni, da so v krizi veliki finan?ni subjekti, banke, skladi, skratka tisti, ki se ukvarjajo in da so prizadeti tisti, ki imajo premoženje, ki imajo delnice. Kaj pa pomeni kriza v realnem sektorju, to pa pomeni, da so prizadeti mali gospodarski subjekti, obrtniki, tisti, ki pravzaprav vsak dan morajo nekaj proizvesti, nekaj prodati za to, da lahko od tega živijo.< Jaz sem pa potem manj razumel kot prej. Hvala lepa.

BORUT MEH: Hvala dr. Pšeny?nemu. Sedaj imamo pa še zadnjega najavljenega govorca. To je gospod Gašper Marc iz Primorja Ajdovš?ina. Prosim.

GAŠPER MARC: Spoštovani predsednik Državnega sveta, spoštovani svetniki in svetnice ter ostali prisotni, vsi skupaj lepo pozdravljeni.
Za uvod sem pripravil citat gospoda Johna Maynarda Keynesa, ki ga vsi poznate. V bistvu je avtor znanega dela Splošne teorije zaposlenosti, denarja in obresti. To in druga Keynesova dela, tudi njegova dejavnost kot svetovalec vladam ter mednarodnim inštitucijam, so bila v preteklosti podlaga za poskuse držav, da bi obvladale nestabilno obnašanje zasebnega sektorja. Po ?etrt stoletja, odkar so vlade spoznale, da državna intervencija prinaša tudi resno tveganje v obliki vse dražje države in inflacije ter se ji odrekle, pa v zadnjem ?asu kenezijanska intervencija postaja znova aktualna in pritegne veliko zanimanja. Vsem skupaj je postalo jasno, da so trgi v kakšnem smiselnem ?asovnem okviru ne uravnavajo sami od sebe. Sistem deregulacije ni dovolj, je odpovedal.
V nadaljevanju bi vam rad na kratko predstavil glavne razloge za razvoj finan?ne krize ter gradbeništvo kot dejavnost in njegov pomen v povezavi z gospodarsko rastjo, vpliv gospodarske krize na gradbeništvo ter na koncu bi zaklju?il z vprašanjem kako naprej.
Glavni razlogi za razvoj in izbruh finan?ne krize. O tem smo slišali že veliko od mojih predhodnikov, zato se ne bi ponavljal. Zelo hitro bi šel skozi. Glavni razlogi in neposredni razlogi so v bistvu ve?ja dostopnost posojil, visoka rast nepremi?nin in tako naprej. Ampak sam izvor finan?ne krize je torej v zlomu nepremi?ninskega balona v ZDA, ki bo po ocenah analitikov njen konec povezan s koncem korekcije cen nepremi?nin. V mislih imam ZDA. Padanje cen nepremi?nin, ki mu na medletni ravni sledimo že od januarja lani, se nadaljuje. Cene so bile julija letos za 18,8 % nižje kot ob svojem vrhu julija 2006. Se pravi, v ZDA je v bistvu korekcija na trgu nepremi?nin, ki je bila opravljena v bistvu do danes, znašala 18,8 %.
V naslednjem grafu je v bistvu prikazan dolgoro?en trend rasti cen nepremi?nin v ZDA. Vidimo, da so se v bistvu v zadnjih desetih letih nepremi?nine enormno pove?ale. Zrasle so skoraj za v bistvu 10 %. Kot drugi razlog, ki je povzro?il samo finan?no krizo, je seveda velika likvidnost v svetu, ki je tudi lepo ponazorjena s tem grafom. V bistvu so ZDA v zadnjih desetih letih doživele izredno mo?en trend liberalizacije kapitalskih trgov.
Tukaj imamo še ostale neposredne razloge, ki so jih moji predhodniki že omenili. Za nastanek finan?ne krize, res je problemati?na vloga samih rating (?) agencij, slabosti v nadzoru nekaterih delov finan?nega sistema ter agresiven model upravljanja. Ampak, glavni mejnik situacije, v kateri smo, pa je 17. september, in sicer predvsem iz vidika finan?ne stabilnosti. Kajti vemo, da je 17. septembra v bistvu propadla banka Lemon Brothers, ki je bila simbol trdnosti in stabilnosti. Propad same banke je demantiral številne teorije. Ena izmed teh teorij je tudi too big to fail, se pravi prevelik, da bi padel, in pa tudi demantiral sam moralni hazard.
?e se podam na moje podro?je, se pravi gradbeništvo, bi za boljše razumevanje in samo težo gradbene dejavnosti predstavil gospodarsko rast in rast dodane vrednosti v gradbeništvu, in sicer gradbeništvo kot dejavnost ima velike multiplikacijske u?inke in prav zato je gradbeništvo primerno za spodbujanje celotne gospodarske rasti. V zadnjem desetletju smo v Sloveniji z investicijami v gradbeništvo bistveno pripomogli h gospodarski rasti, tudi do petino skupne rasti, gledano skozi vidik multiplikacije pa ve? kot tretjino. Gradbeništvo pa je pomembno tudi iz vidika zaposlovanja, saj je trenutno zaposlenih v gradbeništvu 89.179 ljudi.
Z naslednjim slajdom, na katerem je navedena gospodarska rast, bi rad prikazal, ali smo zaradi finan?ne krize že v recesiji oz. na poti v recesijo. Navedeni podatki so verjetno tukaj že vsem znani. Po podatkih UMAR-ja se je v prvi polovici letošnjega leta medletna gospodarska rast pri?ela umirjati, a je pri 5,5 % v prvi polovici leta še ostala na visoki ravni. Po visoki 6,8 % gospodarski rasti v letu 2007 pri?akujemo 4,8 % rast. V letu 2009 pri?akujemo umiritev gospodarske rasti na 3,1. Klju?na dejavnika upo?asnitve bosta ob?utno zmanjšanje rasti investicij, se pravi, investicijske dejavnosti, in ob upo?asnjevanju rasti izvoza. V letu 2010 pri?akujemo pospešitev gospodarske rasti na 4 %, kar bo ob izboljšanju razmer v mednarodnem okolju rezultat višje rasti izvoza in investicij. Seveda, v gradbeništvu se bo rast dodane vrednosti v letu 2009 izrazito zmanjšala na 1 % in ostala na razmeroma nizki ravni tudi v letu 2010 - 3,5 %. Glavni razlog za nižjo rast so investicije v infrastrukturo, zlasti cestno, ki se bodo po ve?kratni rasti prihodnje leto prvi? znižale, upo?asnila pa se bo tudi gradnja stavb.
Dogodki, ki so se zgodili v septembru, so kazali na vedno ve?ji razsežnost finan?ne krize. To pove?uje tveganje, da se bo zaradi nadaljnjega poslabšanja pogojev, financiranja in manjše razpoložljivosti posojil gospodarska rast v naših glavnih trgovinskih partnericah letos in prihodnja leta upo?asnila, še bolj od trenutnih predpostavk, iz katerih izhajamo pri tem napovedovanju.
Podatki niti niso za gradbeniško stroko preve? optimisti?ni, saj vidimo, da v bistvu dodana vrednost v gradbeništvu bo padala.
Na naslednjem slajdu bi rad prikazal vpliv finan?ne krize na gradbeno dejavnost. Finan?na kriza zaradi visokih obrestnih mer onemogo?a ali  upo?asnjuje uresni?evanje investicij številnih projektov, obenem pa zmanjšuje kupno mo? ekonomskih subjektov. Glavni razlog so torej visoke obrestne mere in zaostreni pogoji dostopa do finan?nih virov. Naj poudarimo, da so gradbeni, še posebej nepremi?ninski projekti zelo odvisni od zunanjih virov, se pravi od virov financiranja s strani bank. Že sedanja raven obresti ter morebitni nadaljnji dvig obrestnih mer in s tem višji strošek servisiranja, lahko vpliva na tiste sektorje gospodarstva v Sloveniji, ki so odvisni od tujih virov financiranja. Seveda v ta sektor uvrš?amo tudi gradbeništvo in tudi trgovino na debelo ter tudi druge poslovne dejavnosti.
V naslednjem grafu je razvidno, da je neposredna posledica finan?ne krize naraš?anje nezaupanja med finan?nimi subjekti, ki se najbolj odraža v dvigu medban?nih obrestnih mer ter ve?ji razliki med temi obrestnimi merami in  obrestnimi merami centralnih bank. Res je, da se je v zadnjem ?asu tudi Evropska centralna banka aktivno vklju?ila v zniževanje obrestnih mer, ampak je ta razlika kljub temu še vedno velika. Nezaupanje se kaže tudi v tem, da naše banke dajejo ve? depozitov, kot jih prejemajo. Gospod minister Bajuk je predv?erajšnjim omenil, da naj bi naše banke dnevno še vedno v depozite namenile 700 mio evrov presežkov raje kot v posojila. V kolikor se bo ravnanje bank nadaljevalo, bodo še v?eraj sprejeti ukrepi v Državnem zboru brez u?inka.
V nadaljevanju bi rad prikazal še vplive finan?ne krize na gradbeništvo. Naraš?ajo?i vpliv obrestnih mer zahteva višjo stopnjo donosnosti za investicije, saj je tveganje bistveno ve?je. Se pravi, številni projekti bodo postali nesprejemljivi. V kolikor se bo zaradi inflacijskih pritiskov pove?ala obrestna mera, bo kreditno povpraševanje nižje in to bo ohlajalo povpraševanje. Prav tako na povpraševalni strani negativno delujejo pri?akovanja glede višje inflacije in recesije, ki obi?ajno znižuje realne dohodke prebivalstva. Opažamo pa, da se špekulativni kapital po?asi umika iz trga nepremi?nin, ker vidijo, da ne bodo dosegli nadpovpre?nih donosov ter zaradi zaostrovanja finan?nih pogojev. Na trgu bodo torej ostala podjetja, katera osnovna dejavnost je nepremi?ninska dejavnost ter gradnja za trg.
Kako naprej? Menim, da smo vsi seznanjeni, da je državni zbor dolo?il ukrep za pomo? finan?nim institucijam in popolno jamstvo var?evalcem. Vsekakor pa mora država poskrbeti, da so ti ukrepi jasni in hitro sprejeti v praksi, kajti le tako bodo dosegli svoj namen in u?inek. Z omenjenimi ukrepi v finan?ne sektorju se mora ponovno vzpostaviti zaupanje glede vlog var?evalcev in glede medban?nega poslovanja in na ta na?in zagotoviti nemoteno poslovanje v realnem sektorju ter nadaljevati gradbeni ciklus in hitro med modernizirati železniško infrastrukturo ter preostale še nerealizirane projekte, ki bodo pove?evali razvitost in produktivnost slovenskega gospodarstva. Država se mora zavedati, da ne gre le za reševanje finan?nega sektorja ampak tudi realnega. Vsekakor je potrebno zagotoviti realnemu sektorju dostopnost do sprejemljivih finan?nih virov z ustrezno ro?nostjo in ustrezno obrestno mero, ki bodo zagotovile obstoj in razvoj samega realnega sektorja, obenem pa mora država ukrepati tudi na fiskalnem podro?ju v smislu investicijskih olajšav in zmanjševanju ostalih dav?nih obremenitev. Hvala.

BORUT MEH: Hvala gospodu Gašperju Marcu. S tem smo iz?rpali, bom rekel, ta del referentov. Imamo šest prijav za razpravo. Jaz prosim razpravljavce, da se poskušajo omejiti na tri do pet minut in dejansko povedati samo tista sporo?ila, ki so bistvena za današnji posvet tudi za oblikovanje zaklju?kov. Najprej bi povabil znanega poslovneža pa tudi podpredsednika ZdruženjA delodajalcev Slovenije Petra Tevža.

PETER TEVŽ: Hvala za besedo gospod predsednik, svetnice in svetniki. Kratko sporo?ilo. Povpraševanje je >name of the game<, kako ohraniti povpraševanje na ne preveliki krivulji padca. Jasno nam je, da je bilo povpraševanje doslej previsoko. Od povpraševanja do števila delovnih mest je zelo blizu. Kako ustaviti padanje povpraševanja do nivoja, da bomo lahko rekli, da smo naredili bolje in da nismo dovolili, da je povpraševanje in s tem število delovnih mest padlo bolj kot je nujno potrebno. Kratkoro?ni ukrepi. Podjetjem, ki so na trgu, predvsem, ki so na svetovnem trgu, na globalnem trgu, omogo?iti normalne kreditne pogoje oz. garancije za kreditne limite, da bodo lahko normalno pla?evali svoje obveznosti. Drugo. Omogo?it zavarovalnicam, ki zavarujejo terjatve, da se ne bodo umikale s trga zaradi prevelikega tveganja, ki ni bistveno ve?je kot je bilo doslej. Tretje. Problem, ki ga ima procesna industrija, energetsko odvisno oz. industrija, ki porabi veliko energije, je potrebno na cenovnem podro?ju, predvsem elektri?ne energije in energije plina, podaljšati pla?ilne roke in se temeljito zagledat v ceno teh dveh energentov in na akumulativnost podjetij, ki to prodajajo izvozno usmerjeni industriji. Na tem sektorju lahko Vlada zelo hitro naredi dokaj u?inkovite ukrepe. ?e morda parafraziram idejo ekonomista Samuelsona (?) izpred mnogih desetletji, ko je postavil zelo znano dilemo ali ve? masla, ali ve? topov in ?e to malo parafraziram z sedanjimi dogodki oz. sedanjo krizo, ki nam vsem grozi na zelo široki fronti, potem se delimo, se ljudje delijo na tiste, ki viharju, ki prihaja, zabijajo kline in poskusijo utrditi tisto, kar imajo, svoje šotore, hiše in tako naprej in na tiste, ki gradijo jadrnice, ki bodo zajele veter v jadra in odplule morda novim izzivom naproti, seveda, se ne moremo opredelit in povedat, kdo je pametnejši, boljši in na katero stran se nekdo postavi, ampak verjetno imajo oboji prav. Vem samo nekaj, da bo ta veter zelo mo?an in da bo zelo dolgo vlekel. Hvala lepa.

BORUT MEH: Hvala gospodu Tevžu. Nekaj pri?akovanj je bilo re?enih na temo energetike, zato sem vesel, da je z nami dr. Milan Medved, predsednik Energetske zbornice. Prosim.

DR. MILAN MEDVED: Hvala lepa predsedujo?i. Gospe, gospodje, ampak ve? kot tri minut ti bom pa vzel. Vseeno, malo mi je pravzaprav kar žal, da nismo prej bili povabljeni, da bi pripravili nekaj prosojnic. Pa vseeno, ugotovil sem, da bi lahko pravzaprav kar vaše finan?ne prosojnice vzeli. Zbrisali finan?ni sektor pa energetski sektor, napisali pa ?isto vse. Drži. Zato teh stvari nekaterih sploh ne bom ponavljal. Bi pa vseeno rekel, da je kar nekaj vzporednic, ko lahko re?emo, da so te zablode iz finan?nega sektorja, ki so prihajale iz sveta, tudi iz Evropske unije, na veliko šarile tudi po energetiki. Med drugim tudi evropski energetiki in med drugim tudi slovenski. In eno kratko anketo bi naredil, kaj pravite? Ali je energetika monopolna dejavnost? Ali ni? Ali je, ali kdo misli, da ni? No in potem, pravzaprav si vi predstavljate, da smo zadnjih nekaj let se mo?no borili, da to nebi dali tujemu kapitalu. Jaz kar kurjo kožo dobim, ko se spomnim, da bi to mogo?e lahko bilo uresni?eno. A na sre?o ni. In danes sem slišal kar nekaj govorcev, ki so govorili: >Hvala Bogu, da so slovenske banke ostale ne tako globalno internacionalizirane.< In za energetiko popolnoma to velja. Poglejte, nekaj zablod med njimi, da je v ve?ji u?inkovitosti privatizirane energetske dejavnosti, to nikakor ne drži. Jaz sicer nisem ekonomist pa ne znam tega razložit, ampak dejstva to govorijo. Poglejte, kam so zbezljale cene elektri?ne energije v zadnjih petih letih. V nebo. In privatizacija in liberalizacija evropskega trga elektri?ne energije je prinesla samo višje cene in ni? drugega. Ker cena elektrike ni odvisna od števila ponudnikov na trgu, ampak od ponudbe in povpraševanja. Mi smo se pa v Evropi odlo?ili, da bomo vse, kar ne diši v elektrarnah, zaprli in odlo?ili, da seveda tudi najprej, da brez ruskega plina ne bo šlo. No in potem, ko smo vse privatizirali in liberalizirali, so pa za?eli prihajati Rusi z visokimi cenami plina in željo, da bi elektrarne v Evropi postavljali, potem so pa tisti, ki so delali privatizacijo in liberalizacijo evropski energetiki rekli: "Ne, to pa ni, dobro, ker bomo preve? odvisni od njih." Da, ve?jo u?inkovitost privatiziranja energetske dejavnosti ni dejstvo. Poglejte. Škoda, da se nismo, ali pa da se Ameri?ani niso nau?ili na primeru Enrona, tega kar se je potem finan?nemu sektorju zgodilo. Okrog leta 2000 je propadla najve?ja ameriška in tudi ena najve?jih svetovnih firm energetskih družb Enron, ki je propadel samo zato, ker se je šel virtualno trgovanje. Sam sebi pa svojim h?eram je medsebojno prodajal elektriko in na koncu so ugotovili, da njegove trgovalne koli?ine so bile samo 10 % pokrite z lasno proizvodnjo. Vse ostalo je bilo navidezno trgovanje. Nekateri sistem, po mojem trdnem prepri?anju, nikoli ne bojo povsem liberalizirani. Mi seveda lahko vzpostavimo konkurenco in tudi nismo proti prihodu privat kapitala. Pa je vseeno to, ali je to slovenski ali tuji v energetski prostor. Ampak, dajmo jim  travnik, naj kupijo zelenico in naj na njej zgradijo novo elektrarno, ne pa, da pridejo v projekt, ki je že kon?an in ki je tudi dobro zastavljen.
Torej, cena na trgu ni odvisna od števila ponudnikov, ampak od ponudbe in povpraševanja, zato jaz mislim, da cena elektri?ne energije mora bit zdržna za oba. Za ponudnika, proizvajalca, dobavitelja in za odjemalca. ?e ne, to evropsko gospodarstvo pa seveda slovensko ne bo preneslo cenovnega pritiska, da o gospodinjstvih sploh ne govorimo. Energetika originalno nikoli ni bila delana za ustvarjanje extra dobi?kov, pa se to?no to zdaj dogaja. Energetika je bila izdelana za varno, zanesljivo in po sprejemljivih cenah dosegljivo elektri?no energijo. Ali si predstavljate, da celo iz Co2 lahko ?lovek danes zasluži. Kdorkoli. trgovalna shema Co2, se je namre? povsem izrodila in ti lahko kupiš in prodaš Co2 takrat, ko ti želiš. Proizvajalec tega ne more narediti, on mora kupiti in porabiti takrat, ko potrebuje. Evropske banke, nekatere imajo bolje organizirane energetske oddelke, v katerih je po ve? sto ljudi kot pa marsikatera energetska družba in trgujejo samo z izvedenimi finan?nimi inštrumenti. Jaz ne vem, ?e sem prav to povedal, ampak s tem se da v energetiki tudi zaslužit.
Seveda pa, še nekaj, zadnjo pa pridem do konca. Zato smatram, da tudi ohranimo, v energetiki bo moralo biti nekaj regulative. Mora biti. Ker ?e bi evropske države bile še vedno lastnice EON-a, RVJ-a in nekaterih ve?jih firm,  cena elektrike nikoli nebi prišla ?ez magi?nih 40 evrov še že, namre? 40 evrov za megavat na uro je tista meja, pri kateri se spla?a investirat v nove obrate. Zdaj je pa cena ?ez 50, ?ez 60, ?ez 70, ?ez 80 in 85 in ve? evrov za letne pogodbe. In ?e bi to bilo v domnevni državi, nikoli ne bi pustili. Ta akumulacija, ki se pa ustvarja v teh privatiziranih energetskih družbah pa odhaja iz sektorja, ker se jim ne spla?a ve? investirat, pa saj je to povsem logi?no. Manj, ko imam proizvodnje, manj, ko imam ponudbe, višje cene bom lahko nastavljal. In zato bi ne smeli biti zavedeni. Prosim. Javno zasebno partnerstvo, v katerem je veliko govora, za energetiko ni primerno. Energetika je naravni monopol in se strinjam z vami. Energetika je monopol, ki mora biti do neke mere reguliran. Da bomo imeli javno zasebno partnerstvo, v katerem bo javni del pokrival stroške proizvodne ekologije, odnose s sindikati in na koncu tudi mogo?e jedrsko varnost ali pa neko in pa celo skrbel za zanesljivo in varno oskrbo, ki tudi stane, zasebni del bi pa naj trgoval in partipiciral na rezultatih tega energetskega dela. Jaz mislim, da to ni prava politika in da temu se je treba tudi v prihodnje upirati. In na koncu cena elektri?ne energije v Sloveniji je v veliki meri odvisna od uvoženih cen. Mi smo se v letih 2000, 2001 spraševali, ker je v Italiji že takrat bila cena 70, 80 evrov za megavatno uro. Kdaj se bo zgodilo, da bodo cene v Italiji padle na evropski nivo. Pa poglejte, kaj se je zgodilo. Cene Evrope so se dvignile na italijanski nivo, zato trdno podpiram tudi idejo dr. Lahovnika iz današnjega dopoldneva. Mi moramo v energetiki graditi naprej in mi smo vam dali eno analizo, ki je bila tudi . (nerazlo?no) o njej ne bom sploh govoril, razen o zadnji to?ki. Da bi bilo za energetski sektor in tudi za gospodarsko pogubno, ?e bi zaradi krize zastale investicije v nove proizvodne vire. Ker mi vsi skupaj bomo za nadaljevanje razvoja na zdravih temeljih potrebovali kakovostno infrastrukturo in zadostne vire in energijo. In blok 6 v Šoštanju in pa 2. blok nuklearke sta to gotovo garant. Pa ne sprašujmo to na referendumih. Hvala.

BORUT MEH: Dobro. Hvala dr. Medvedu. Kar uspešno je vse povedal, kar je želel. Zdaj pa vabim kolega, državnega svetnika, dr. Janvita Goloba.

DR. JANVIT GOLOB: Pozdravljeni gostje, gosti, državna svetnica, državni svetniki. Lepo, da smo v Državnem svetu, ki je dom civilne družbe, odzval trenutku ?asa in sklicali konferenco, na kateri si pripovedujete zelo pomembne stvari. ?e bo kriza nadaljevala svojo pot, je Državni svet pravi dom za nadaljevanje tovrstnih posvetov, pripravo skupne pameti, ki jo bomo seveda posredovali centru realne mo?i, zakonodajne, izvršne. Jaz sem predstavnik inženirjev, tako kot je Peter Tevž se malo zmotil. Samuelson je bil elektroinženir. Potem pa je postal ekonomist. Ampak vsekakor je iz te sredino možno ?utiti tako Keinsad (?) kot Friedmana (?). Pred ?asom je bila država slab gospodar in skorajda nepomembna v tem prostem trgu. Danes kli?ete nazaj državi, naj pomaga pri tej stvari, pri tej spremembi pogojev, ki so nastali. Vlada se ravno pripravlja. Za slovensko državo je ena dobra velika firma v Nem?iji, so seveda ministri zelo pomemben faktor. To so šefi sektorjev. Napovedovalo se je, da bodo to vrhunski strokovnjaki, seveda tudi managerji. V nekateri primerih to so, v drugih primerih vidimo, da se marsikateri spoznajo v dveh dneh na pet stvari, pa so lahko ministri za to, pa za ono. Ampak taka je pa? politika. Jaz upam, da bo imel mandatar sre?no roko pri tej izbiri. In seveda pri tej izbiri posameznih ministrov. Tukaj je prišlo do ene ocene, da so zunanje ministrstvo, notranje ministrstvo in obrambno ministrstvo državotvorna ministrstva. Te so v imperialnih ?asih brez dvoma. Ko je treba z notranjem ministrstvom držati represijo, z zunanjim ne vem kakšna dogovarjanja, z obrambnim pa orožje. Poslušajte, državotvorna ministrstva so danes Ministrstvo za gospodarstvo, Ministrstvo za finance ter Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, morda še za okolje. In to je treba spremeniti. Tukaj je treba dati najboljše kadre, da bodo jutri poskrbeli za to, kar je gospod iz banke apeliral, da je treba oz. to je gospod Mili? povedal, da je naša dodana vrednost premajhna. Gospod iz banke je jasno nakazal, da je treba rešiti tiste gospodarske subjekte za ?ase po krizi, da ni dvoma, kje so državotvorna ministrstva. Torej pri?akujemo tam tudi najbolj kvalitetne in najbolj kompetentne ljudi. Ko smo ostali, da je treba gospodarske enote treba ohranit za ?as po krizi, ste zelo lepo omenjali trg, kapital, ?e jih bo banka servisirala. Pri podjetjih je pomembno, da imajo sodobno tehnologijo, zavešeno ekologijo, da so ustrezni kadri in ki ustvarjajo dodano vrednost. Vidite,  kadri pa v naši mali ekonomiji, kot je slovenska, seveda imamo mo?no javno RR sfero. Na Štefanu je 400 doktorjev znanosti. Na Kemijskem inštitutu ogromno. Univerze imajo kadrov ogromno, nekateri avanturisti širijo te univerzitetni prostor preko vseh meja. To upam, da bo sedanja Vlada znala pravo?asno ustavit. Vendar to javno RR sfero je treba znati na izredno pameten na?in mobilizirati v državno dodano vrednost storitev in proizvodov, ki jih država proizvaja. Zadnji? je minister Gaspari na okrogli mizi zelo povedal: "Pojdimo na tri procente." Vendar ne ob sedanjih inštitutskih razvadah in navadah, ki ne servisirajo tako nastajanje dodane vrednosti. Seveda to ni mogo?e, ker je ADRS s svojimi metodami distribucije, to je agencija za raziskovalno in razvojno dejavnost svojimi metodam distribucije denarja svojim sistemom vrednotenja, pravzaprav naravna na odkup ?lankov strani države. Medtem, ko je Tia (?), škoda da ni bodo?ega ministra Lahovnika tukaj, ker to bo sodilo pod njegov resor, prakti?no ena sirotišnica. Taki bi pa morala celotni tehnološki. (nerazlo?no) kadrovska in finan?na in to je sirotišnica, ki bi mogla servisirati tiste veje, ki jih je naštel gospod iz banke.
Zdaj pa, s ?em pognati ta gospodarski razvoj. Ceste so kon?ane. To kar je rekel gospod Tevž, lepo, kako ta stavek si velja zapomniti in s tem >name of the game< je povpraševanje. Glejte, treba je pognati gradbeništvo, kot je kolega iz Ajdovš?ine lepo povedal, .... (nerazlo?no) gospodarstva. Tu se bojo kon?ale avtoceste, pripraviti se je treba na gradnjo železnice, kjer je vezanih 10 milijard bodo?ih investicijskih sredstev. Našli bomo ta za?etek gradnje pri?akali popolnoma nepripravljeni in v notranjih sporih med državo in gradbenimi podjetji in še vsemu temu, kar ste zasledovali v zadnjem ?asu. Drugi takšen sektor je seveda energetika. Ne samo elektro pa termoelektrarne. Tukaj imamo tudi vprašanje bencina in goriv. Minister Lahovnik bodo?i je povedal, da se je za sistem pla? porabil na hitro 500 milijonov evrov, za stvar, s katero ni noben zadovoljen. 500 milijonov evrov bi bil lep investicijski vložek Slovenije v rafinerijo, ki jo nimamo. Seveda je rafinerija eno drugo vprašanje, postavljena je ali proizvajalcu nafte ali k distributerju goriv, v našem primeru Petrolu. Petrol je država v državi. 60 milijonov dobi?ka, ki jih dobi na ra?un maloprodaje pred vsem. 20 procentov dražjih ?okolad, bonbonov, kave in vsega, kar tam kupite, bi moral narod preko ustreznih mehanizmov predelati v kakšno bolj kvalitetno stvar, kot samo v razdelitev profitov pa dobi?kov pa visoki pla?i Kižanovskega (?), ki je v bistvu trgovec, ne pa naftna družba. Seveda mora država tam prevzeti svojo inciativo.
Gospa Mariji?(?), pozorno poslušate? To je tudi vaša zgodba. To bi lahko še celo vrsto tukaj povedali. Jaz vam želim vsem veliko uspešno delo. Na sre?o je Slovenija tako že dozorela, da nam razni ..... (nerazlo?no) ne morejo ve? soliti pamet. Doma?a pamet je dovolj, da se sami znajdemo in si nalijemo ?istega vina. Hvala lepa.

BORUT MEH: Hvala. Imamo sam še dva razpravljavca, in sicer je prvi že spet kolega državni svetnik Rastislav Reven.

RASTISLAV JOŽE REVEN: Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem. Za?el bom s kratko zgodbico. Gresta dva skozi pragozd, prvi pade v živo blato. Kaj mu ostane? ?e dobi vejo, se bo ven potegnil, ?e ne amen. Drugi je pa toliko pameten, da si predhodno ureže dobro palico. In se je s palico rešil take jame. In kaj je blato? Kriza. Gospodarska kriza. In kaj je palica? Inovacije. In o temu bi rad rekel. Ko je gospod Maks Tajnikar v za?etku 90-ih za?el z idejo evke in sleuke (?). Evke (?) to je rizi?ni kapital, ki bi bil namenjen predvsem razvoju in pospeševanju inovacij, je zadeva kaj hitro padla v vodo. Zakaj? Zato, ker je bil to ?as lastninjenja in je bilo treba podjetja ?im prej potla?iti dol, da so jih ?im cenejši kupili. In zato je bilo treba vstaviti inovacije. Vse nove ideje je bilo treba ustaviti na nek na?in. No, tisti, ki so bili zelo energi?ni in so rekli: "Ne, ne bomo pa? v javnem podjetju, državnem podjetju ali pa o lastninjenjem dela, bomo šli na lastno." Inovacija rabi denar. Denarja ni bilo, pa ?e je že bil denar potem je prišlo drugo vprašanje, kako plasirati tole. Kajti, ?e si hotel preko najboljšega soseda, kolega iz Mercatorja do vas priti na tržiš?e, je bilo isto kot, ?e bi šel v sandalih na Monte Blanc. Nemogo?e. Malo sem zloben, ampak je v vsem resnica, lahko vse dokažem. No in potem se pojavlja spet druga struktura. Lastnikov, ki ?akajo samo, da proizvodna podjetja prodajo njihove nepremi?nine.
Ko sem zadnji? na televiziji pogledal kratek oddelek iz Mehana, sem se prijel za glavo. Sem rekel: >Pa kaj ti ljudje delajo s tehnologijo iz 60-ih let?< Saj tako podjetje ne more prosperirati v sedanjem sistemu. Nikakor ne. To se pravi, da je bil koncept tovarne druga?en, kot tisto proizvajati (?). Kaj je to povezano z današnjo krizo? Jaz se bojim, kot podjetnik govorim, ne kot svetnik, to sem pozabil prej povedat. Kot podjetnik se predvsem bojim, da tale kriza, ki je sedaj finan?na, bo predvsem krinka za to, da se bodo nekateri za nos krili: >Ja, saj je bila kriza in ni? nismo mogli narediti.< Žal mi je, da ni tukaj bodo?ega ministra za gospodarstvo. Kajti, bi rekel, za?nite ponovno s projektom Euka in Sleuka (?). Kajti Slovenci rabimo podporo naši zdravi pameti. Jaz sem se v tem krogu precej gibal in lahko eno kratko zadevo povem. In ko smo imeli inovatorji na obrtnem sejmu v Celju, razpravo o inovacijah, o tem kako plasirati vse to, sem jaz enostavno povedal, to je bilo še pred ?asom, ko smo se trudili, da bomo prišli v Evropo. Sem rekel: "Poglejte, ?e bi mi imeli zdaj zdravilo za AIDS in zdravilo proti norim kravam, bi nas Evropa prosila, da gremo noter." Ker bi imeli našo pamet, ki bi jo znali prodajati. In tukaj smo ve?krat slišali: "Ja, je povezava podjetij, je verižna povezava z Ameriškim trgom." Ja, seveda. Samo, ?e bi mi imeli danes razvitih dovolj inovacijskih izdelkov, je možnost, da s takim izdelkom prodremo. Mogo?e 1, 2 ali 3 procente. Ampak bi prodrli, ker nov izdelek pomeni novo nišo.
Drugo, kar je pa, je inovatorje, tiste, ki so bili podjetniki, je pa pla?ilna disciplina. Velika podjetja, ?e so že trgovci to pa? kupili ali pa podjetja to nabavila, so pa dali 6, 7 mese?ni pla?ilni rok. Kje lahko en mali podjetnik to preživi? Ni šanse. In marsikateri je obupal in pustil. Vem celo za primer, ko si je podjetnik vzel življenje. Žalostno. Pri?akujem od nove Vlade in upam, da se bo ta moj glas ..(?) da se bo ustanovil, kot sem že omenil, rizi?ni kapital za inovacije, da bo z dejavnostjo Vlada ustvarila primerno sfero za inovacije, za novitete, vendar, da se ne bi ta rizi?ni kapital delil po tem, kdo je v kateri stranki. Ampak po tem, kako dobra je ideja. Najlepša hvala.

BORUT MEH: Najlepša hvala svetniku. Zdaj imamo samo še enega razpravljavca in potem bi 5 minut še dali kolegu Binderju, da bi le poskušal mogo?e zaokrožiti današnji posvet. ?e smo rekli, finan?na kriza je tista, ki nas vse pesti in sili vse pore našega življenja, potem sem kar vesel, da je eden iz tega finan?nega podro?ja, tisti, ki bo imel zadnji prispevek. To je gospod Cibil Svilan.

SIBIL SVILAN: Predsedujo?i, spoštovani, lep pozdrav v imenu banke in najprej bi pozdravil organizacijo tega posveta, ker mislim, da je potrebno, da se v teh ?asih pogovarjamo in zakaj? Zato, ker sem prepri?an po vsem tem, kar je bilo danes povedano in tudi sicer, da gre za konec nekega obdobja, za novo situacijo. Kako iz te situacije naprej? Lahko mogo?e se vprašamo z naslednjim vprašanjem. Kako bomo gledali na situacijo ?ez deset let? Leta 2018? Ali kot na destrukcijo (?) ali kot na transformacijo ali kot na priložnost? Finan?na kriza je po moji osebni oceni samo vrh ledene gore. Ta kriza je v bistvu kriza vrednot, zaupanja in pa na?ina dosedanjega opravljanja tveganja. O tem je že prej govoril kolega Žuni?. Poleg tega, ta kriza kolera s problemi razvoja, ki jih vsi dobro poznamo, kot so energetika, okolje, demografija itn. Skladno s tem smo prepri?ani, da je treba na stvari gledati nekoliko druga?e, kot smo gledali do zdaj. Del tega, zato ne bi ponavljal danes zelo dobro povedani s strani gospoda Kova?i?a, ostalih sogovornikov. Ker je bilo to predvidljivo, ta kriza je bila predvidljiva, dr. Mencinger je ve?krat opozarjal na te zadeve, da je virtualni svet prevelik v primerjavi z realnim. SID banka tudi v preteklosti že ustrezno preoblikovala in organizirala, pa ne bom rekel, da smo bili preroški, ampak razmišljali smo v to smer, kako se postaviti nasproti novim izzivom. Te zadeve pomenijo tudi novo ocenjevanje tveganj, nov na?in gledanja na celoto. Ne samo z ekonomskega vidika, ampak tudi drugih vidikov.
In ravno moj predhodni sogovornik je povedal, kakšni so tisti temelji, na katere bi bilo smiselno gledati v novem obdobju. SID Banka je vedno financirala realne blagovne tokove in te so prinesli Sloveniji uspeh. Danes je povpraševanje po storitvah ogromno, tako na podro?ju zavarovanja, kot financiranja. Nimamo vseh kapacitet, da bi jih zadovoljili. Ampak, pripravili smo se na to kako in tudi prve linije so šle že bankam preko katerih posredujemo zlasti mala in srednja podjetja, v katerem je bilo govora, ker ocenjujem, da so ravno ta podjetja tista kriti?na to?ka, v kateri se lahko zgodi prelom te krize. Mi se bomo odzvali tudi z novimi, drugimi programi. Treba je biti jasen in realen. Trg denarja ne deluje, trg kapitala ne deluje. Zelo prakti?no povedano. To, kar je v?eraj sprejel Državni zbor, torej garancije za delovanje bank, je samo izena?itev pogojev za delovanje teh bank na mednarodnih trgih, brez te garancije te banke, vklju?no z nami ne morejo sploh ve? nastopati na mednarodnem trgu. Mi smo bili do zdaj edina banka, ki je v bistvu imela to podporo, edina spodbujevalna razvojna banka. In smo poskusili našo akumulacijo oz. tisto kar smo mi dobili, kanalizirati v ustrezno razvojno perspektivo. Jutri ne bo ve? tekmovanja med bankami na svetovnem trgu, ampak gre za tekmovanje med državami. In tu so razmere popolnoma druga?ne, kot samo en primer, kako moramo gledati druga?e na to situacijo.
Da ne bom predolg, ker smo že predolgi, bi omenil samo tri podro?ja, za katera mi ocenjujemo, da so nujna, da se bi lahko pospešilo stvari poleg tega, da je kratkoro?no seveda treba stvari stabilizirat. Gre za to, kako razvoj in rast storiti (?) v srednjero?no obdobje. Prvo, mislim, da smo si vsi na jasnem, da smo v Sloveniji tako majhni, da preživeti samo v Sloveniji ne moremo. 70 % izvoza nam pove, da ve?ina naših podjetij preživi na tujih trgih. Torej osnova za to, da bomo preživeli tudi v tej krizi je iskanje novih trgov. Novih trgov, tam, kjer ta kriza ni tako mo?na. Kot vemo, je to prva kriza v zadnjih letih, ki se je za?ela v razvitih državah. V nekaterih drugih državah so potenciali za rast še vedno veliki. In SID banka bo skušala tu z ustreznimi ukrepi podpreti vsako slovensko gospodarstvo oz. vsako slovensko firmo, ki bo z novimi produkti ali pa tudi obstoje?imi, skušala priti na nove trge. Drugo. Na?in, kako financirati v bodo?em, ne bo enak, kot je bil v preteklosti. Treba je gledati na drugi na?in. Kreditna tveganja bo treba ocenjevati druga?e, tudi tveganja so sama druga. Celovito ocenjevanje teh tveganj zahteva nove metode in to bo potrebovalo precej ?asa. Tudi tu se je SID banka pripravila in že ocenjujemo stvari z vseh vidikov. Okoljevarstvenega, energetskega in ostalih stvari. Torej tudi novi na?ini financiranja ne morejo biti samo refinanciranje obstoje?ih. In nenazadnje, mislim, da je zelo pomembno, da razmejimo med tem, kaj je javni interes in kaj je privatni interes. Tako podjetji, posamezniku kot seveda banki, ki bomo imeli pravzaprav od danes naprej vsi državno garancijo. Namre?, samo v razliki med tem bomo lahko razlikovali tudi v odgovornosti in ta kot sem omenil prej je tud ena kot osnov, zakaj je ta kriza nastala.
Za zaklju?ek mogo?e samo to. Odgovornost je šla tako dale?, da so pri jam?enju družb v zahodni Evropi omogo?ili neodgovornost. Verjetno ve?ina od nas ve, kaj mislim. Pravni red je tako napisan, da pravzaprav družbe ne odgovarjajo za to, kar je bilo narejeno in kar se je zgodilo v virtualnem svetu finan?nega dela. Torej, veliko je nalog tudi doma, ne samo povezanih s krizo, ampak tudi sicer. In prepri?an sem, da je Slovenija tako uspešna, kot do zdaj, tudi zdaj v stanju sprejet skupne odlo?itve o tem kako naprej. Zato bi pozval ta cenjeni zbor, da se še naprej pogovarjamo in skupaj sprejmemo odlo?itve o tem kako in v katero smer. Zakaj? Zato da bomo leta 2018 lahko pogledali nazaj kot na priložnost in uspešno nadaljnjo razvojno pot Slovenije. Hvala lepa.

BORUT MEH: Hvala za razpravo. Sedaj pa prosim kolega Stojana Binderja, predsednika komisije za gospodarstvo, da le poskuša v kratkem zaobjet današnjo razpravo. Seveda bo to samo poskus. Kon?no delo bo na Državnem svetu. Prosim.

MAG. STOJAN BINDER: Hvala lepa za besedo. Spoštovane kolegice, kolegi, novinarji. ?e je kdo izmed nas informacijo v prvih dneh nepremi?ninske krize na ameriškem trgu spremljal s kan?kom privoš?ljivosti, se je moral že v naslednjem trenutku pošteno zamisliti nad neslutenimi posledicami prodirajo?e krize v evropski finan?ni sektor, ki je z vso mo?jo udarila tudi v gospodarski sektor, ta kriza pa v vedno ve?jem obsegu vpliva tudi na socialno podro?je. Prepri?an sem, da bo na koncu tudi v Sloveniji najvišjo ceno te v Ameriki sproducirane krize pla?alo gospodarstvo in prebivalstvo. To, kar v tem trenutku najbolj potrebujemo, je ponovna vzpostavitev zaupanja, tako gospodarstva kot prebivalstva v ban?ni sistem. Odlo?itev Vlade Republike Slovenije, da je predlagala parlamentu sprejem sprememb Zakona o javnih financah in Zakona o ban?ništvu, je v tem kontekstu še kako pozitivna. Vendar je ta ukrep mnogo premalo za dolgoro?no sanacijo razmer v gospodarstvu, do katerih je že prišlo, predvsem pa do stanja, do katerega bo še prišlo. Nastalo stanje je zanesljivo prilika, da redefiniramo odnose in vrednote v naši družbi, da na novo definiramo nacionalne interese, se opredelimo v razvojnih perspektivah, saj tako stanje, kot je bilo pred krizo, ne bo nikoli ve?. Ni pri?akovati hitrega okrevanja stanja na trgu, zato moramo ra?unati z mnogimi, še do v?eraj nepredvidenimi ste?aji, pove?anjem brezposelnosti. Delo in znanje morata ponovno postati vrednota. Kriza nas je doletela prakti?no v ?asu brezvladja, zato velja pozdraviti odlo?itev novega premiera, da bo nova vlada pri?ela z delom takoj po izvolitvi v parlamentu, saj za ?akanje ni ?asa. Gospodarstvo in prebivalstvo upravi?eno pri?akujejo hitro in u?inkovito sprejemanje odlo?itev za ublažitev posledic finan?ne krize in posledi?no recesije. Gospodarstvo danes ?uti krizo predvsem v pomanjkanju finan?nih virov za financiranje obratnih sredstev, opreme in drugih stalnih sredstev ter pomanjkanju naro?il vseh vrst. S podporo ban?nega sistema je država že naredila prvi korak v pravo smer, pri?akujemo pa tudi ukrepe tudi v smeri dav?nega razbremenjevanja na vseh podro?jih, konkretno podporo podjetjem pri razvojnem prestrukturiranju, država pa bi morala ostati eden glavnih investitorjev v infrastrukturo nacionalnega pomena.
Pove?ani brezposelnosti se ne bo dalo izogniti, zato bi bilo že  ob tej ceni dela smiselno ponovno razmisliti o spremembi delovno-pravne zakonodaje, predvsem v smeri bolje pla?anega dela in slabše pla?anega nedela. Toga zaposlovalna zakonodaja je pa že tako predmet polemike iz obdobja do nastale finan?ne krize. Slovenski managment se je vedno izkazal tudi v najbolj kriznih razmerah. Razpad Jugoslavije in izguba velikega dela trga je bila za nas dragocena izkušnja in dobra šola in veliko smo se nau?ili. Tudi v tistem ?asu nismo ostali sami. Banke so nam sledile in podpirale z veliko mero zaupanja. Delavci so verjeli v svoja podjetja in nas, ki smo ta podjetja vodili. Naj bo tako tudi to pot v tej krizi, ?eprav je problem ve?ji, saj je globalen. Gospodarstveniki pri?akujemo, da bomo tudi v tej preizkušnji strnili vrste vsi: politika, vsi družbeni in gospodarski podsistemi ter aktivirali svoje znanje, sposobnosti, inovativnost in s tem v najve?ji možni meri omilili negativne posledice finan?ne krize in recesije, ki že pomembno vpliva na naše delo in življenje.
Zaklju?il bi z mislijo: optimizem velja, kaj nam pa ostane drugega. Hvala lepa.

BORUT MEH: Hvala gospodu Binderju. Hvala tudi vam za potrpežljivost. Mislim, da bo Državni svet imel kar veliko dela, da bo oblikoval kvalitetna stališ?a, da bo lahko dal tudi sugestije, ?e re?emo novo nastopajo?i Vladi, za delo, seveda teža bo pa ravno na Vladi in upam, da bo Vlada dejansko dobro opravila svoje delo. Še toliko bolje ga bo, ?e bo poslušala tudi nas, ki predstavljamo civilno družbo. Hvala.