( nekorigiran magnetogram )
26. junij 2007
Javna predstavitev mnenj se je pri?ela ob 10.07.
Vodil jo je državni svetnik dr. Jože Mencinger.
DR. JOŽE MENCINGER: Dober dan. Jaz naj vas najprej lepo pozdravim v imenu Državnega sveta, ki organizira to predstavitev razli?nih mnenj. Najprej pozdravljam predstavnike univerz, študentov, raziskovalnih inštitucij, sindikatov, potem poslance in državne svetnike, ki so tu. Najprej bi seveda pozdravil tudi dr. Dušana Lesjaka, državnega sekretarja, ki ga pa sedaj ne vidim. Ne vem, ali je kakšen predstavnik države, ?e ne, se bojim, da mnenje ne bo pretirano dvostransko, ampak enostransko.
Ravno sedaj sem že pozdravil, preden ste prišli, tako da velja za nazaj tudi. Zbrali smo se zato, da bi soo?ili razli?na stališ?a, in sicer na eni strani resolucijo o nacionalnem programu visokega šolstva Republike Slovenije za razdobje 2007-2010. Potem nekaj, kar je nasprotno temu, to je deklaracija visokošolskih in raziskovalnih partnerjev, pri ?emer je zelo jasno, da se ne moremo izogniti predloga ali predlogov zakona o visokem šolstvu, raziskovalni, razvojni dejavnosti pa tudi predloga komisije Državnega sveta, ki je bil namenjen temu, da se razprava umiri ter prenese na jesen, ker za nujne postopke pravzaprav ni nobenega razloga, ker nismo v vojni, obenem pa stvari tudi delujejo tako, kot delujejo, zato za neko nujnost ni posebnega razloga.
Kot moderator moram delovati nevtralno, kar seveda ne pomeni, da sem povsem nevtralen v svojem stališ?u do vsega dogajanja oziroma, da sem ravnodušen. Sedaj bi pa predlagal, glede na to, da imamo zelo veliko prijavljenih razpravljavcev, mislim, da je najbolj prav, da najprej glavni akterji povzamejo oziroma predstavijo stališ?a ministrstva na eni strani in pa seveda isto?asno, da tudi glavni poudarki deklaracije se povedo.
Jaz menim, da je to za?etno razpravo mogo?e omejiti na deset minut, medtem ko bi pa ostale razpravljavce omejil na sedem do osem minut iz zelo prakti?nega razloga. Ta dvorana mora biti prazna ob eni uri. Menim pa, da v sedmih minutah vsak lahko pove tisto, kar ho?e povedati.
Zato najprej prosim dr. Dušana Lesjaka, da predstavi stališ?a ministrstva in pa tudi glavne poudarke resolucije.
DR. DUŠAN LESJAK: Hvala lepa, lepo pozdravljeni. Zahvaljujem se Državnemu svetu za možnost predstaviti malce kronologije, stališ?a ministrstva in seveda klju?ne poudarke besedila, ki je pred nami. ?e dovolite, bi uvodoma za?el z nekaterimi uvodnimi pojasnili, predvsem z vidika nastajanja dokumenta, ki je pred nami. S svojim nastopom funkcije državnega sekretarja, izteka se ravno leto dni od tega, je bila ena izmed aktivnosti, ki mi jo je minister naro?il, tudi da dokon?no uskladim besedilo resolucije, ki je nastajala v okviru delovne skupine, ki jo je vodil moj predhodnik. Jaz sem se tega dela lotil s svojimi sodelavci in v jesenskem obdobju lanskega leta besedilo resolucije usklajeval naprej s študentsko organizacijo Slovenije. Imeli smo številne sestanke, kar nekaj dogovarjanja in uskladili smo besedilo resolucije do te mere, da je študentska organizacija menila, da je to besedilo resolucije usklajeno. Še posebej velja poudariti, da na njihovo eksplicitno zahtevo, da se besedilo resolucije, ki obravnava odložene šolnine, sistem financiranja visokega šolstva in tisti del, ki je nakazoval razmišljanje o potrebnosti šolnin, odstrani z besedila resolucije, kar smo tudi storili.
Takšno besedilo resolucije je obravnaval svet za študentska vprašanja, ki mu predseduje minister Zver. Iz zapisnikov izhaja, da je to besedilo resolucije usklajeno in hkrati v tem obdobju je potekalo tudi usklajevanje z rektorsko konferenco. Z rektorsko konferenco smo pri?eli usklajevati besedilo resolucije decembra lanskega leta. Na prvem sre?anju, ki je potekalo, ?e se pravilno spominjam, na rektoratu Univerze v Ljubljani, smo se uskladili o vseh to?kah besedila resolucije, razen treh, to je o pogojih habilitiranja, o financiranju visokega šolstva in o ustanavljanju univerz. Te tri to?ke smo si pustili za naše nadaljnje sre?anje, ki je bilo 15. januarja in je potekalo v prostorih ministrstva in tudi o besedilu teh treh to?k smo se na tem sestanku dogovorili in uskladili, o ?emer pri?ajo tudi zapisniki tega sre?anja. Za poudariti velja, da je na vseh sestankih usklajevanje besedila resolucije z rektorsko konferenco so prisostvovali tudi predstavniki ŠOS-a, tako da vsako spremembo, dopolnitev besedila resolucije smo vnesli šele takrat, ko je tudi predstavnik ŠOS-a s tem soglašal. Pozvali smo 30. januarja tudi sindikat za to, da posreduje pripombe in predloge k besedilu resolucije in da na osnovi posredovanih pripomb in predlogov bi po potrebi imeli tudi sestanek s sindikatom. Žal odziva na to ni bilo, vem pa, da so sindikalni poverjeniki besedilo resolucije poslali svojemu ?lanstvu in jih prosili za predloge in pripombe. Žal to do danes v našo hišo ni prišlo.
V obdobju, mislim, da je bil to februar in marec, smo usklajevali besedilo resolucije znotraj partnerstva za razvoj, konkretno s poslanci socialdemokratov, konkretno z dr. Lukši?em. ?e se dobro spominjam, smo imeli tri sestanke in smo tako dolgo sestanakovali in se pogovarjali, dokler nismo uskladili besedila resolucije tudi z njimi, o ?emer pri?a tudi zapis tega usklajevanja in seveda, ko je bila tudi ta aktivnost izpeljana, mislim, da je bilo to nekje konec aprila, v za?etku maja, besedilo resolucije dali v vladni postopek. Vlada je besedilo resolucije obravnavala, ga sprejela in posredovala Državnemu zboru v nadaljnjo obravnavo. Toliko o kronologiji usklajevanja besedila in tudi o tem, kako so visokošolski partnerji sodelovali pri nastajanju tega besedila, ki je pred vami.
?e zelo na kratko samo klju?ne poudarke resolucije, ki je pred nami, izpostavim, bi opozoril na stran 10, kjer so napisane glavne usmeritve in merljivi cilji. Mislim, da je to klju?no izhodiš?e besedila, ki je pred nami. ?e jih na kratko povzamem. Najprej gre za zagotovitev ustrezne usklajenosti in povezljivosti med visokošolskim prostorom na eni strani in raziskovalnim prostorom na drugi strani. Potem pospeševanje izmenjave znanja v trikotniku visoko šolstvo - znanost - gospodarstvo, katerega cilj je 80 mladih raziskovalcev letno za gospodarstvo. Tretji cilj se nanaša na uravnotežen vpis mladih med 19. in 26. letom v terciarno izobraževanje in cilj, ki se nanaša na to podro?je, je, da bi zagotovili vsaj 60 % delež prebivalstva, vklju?enega v terciarno izobraževanje ter pove?ati tudi delež odraslih v terciarno izobraževanje in tudi v vse oblike vseživljenjskega u?enja.
Naslednji cilj se nanaša na izboljševanje razmer za študij, možnosti za študij študentov s posebnimi potrebami in pove?evati število diplomantov glede na število vpisanih študentov. Gre za cilj deleža prebivalstva, starega 15 let ali ve?, ki bi se vklju?eval v visokošolsko izobraževanje iz sedanjih 15 na 25 % ter dose?i razmerje od sedanjih 57 na vsaj 75 % diplomantov glede na prvi vpis študentov v prvi letnik.
Peti cilj, izhajajo? iz Lizbonske strategije in tudi deleža, ki bi ga naj v visoko šolstvo in raziskovalno dejavnost v naslednjem obdobju namenjali tema dvema podro?jema in se nanaša na doseganje 3 % cilja za znanstveno-raziskovalno dejavnost in seveda tudi ustreznega deleža za visoko šolstvo, je cilj 5 % bruto doma?ega proizvoda in šesti cilj se nanaša na pove?evanje števila visokošolskih zavodov v Sloveniji in razvojem regionalne mreže pokritosti z ustreznimi programi in tudi visokošolskimi zavodi po vseh slovenskih regijah, katerega cilj je sedem do deset univerz oziroma visokošolskih in inovacijskih središ?, kar je povezano tudi z resolucijo o nacionalnih razvojnih programih in tudi z teh 7 gospodarskih in inovacijskih središ?.
Sedmi cilj se nanaša na spodbujanje internacionalizacije visokega šolstva tako na podro?ju raziskovanja kot tudi izobraževalne dejavnosti, kjer gre tudi za u?inkovito spodbujanje zagotavljanja kakovosti javnih in zasebnih visokošolskih zavodov, katerega cilj je, da bi dosegli še ve?jo uveljavitev vsaj ene od slovenskih univerz med najboljšimi evropskimi univerzami.
Osmi cilj se nanaša na razmišljanje in uvajanje razli?nih meril za raziskovalne dosežke na razli?nih študijskih in raziskovalnih podro?jih glede na posamezne stroke, seveda v skladu z mednarodno primerljivostjo, kjer gre za poleg splošnega sistema meril in uporabe posebnih meril za posamezna študijska podro?ja in deveti cilj, da bi v ve?ji meri kazalo odpirati habilitacijski prostor, kjer bi zagotovili ve?ji pretok znanja in sodelavcev iz gospodarstva v visoko šolstvo in iz visokošolske in raziskovalne sfere nazaj v gospodarstvo. Toliko uvodoma. Hvala lepa.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Sedaj pa vabim predstavnika pisca deklaracije, da na podoben na?in pove, v ?em je bistvo deklaracije. Prof. Svetlik.
PROF. DR. IVAN SVETLIK: Spoštovane poslanke, svetniki, svetnice, predstavniki vlade, kolegi. Naj uvodoma navedem naslednje. Res je bilo, da so se visokošolski partnerji vklju?evali v pripravo resolucije o visokem šolstvu in so pri tem aktivno sodelovali. Res je pa tudi bilo, da smo potem pri dodatnem usklajevanju kriti?ne to?ke v resoluciji nekako umikali iz resolucije s poudarkom, da se bo bodo ta vprašanja rešila v zakonu, ki naj bi na tej podlagi bil pripravljen. Seveda smo vsi sodelovali in pripravljali to v dobri veri, da se razumemo o tem, kaj je mišljeno s posameznimi za nas kriti?nimi postavkami, ki jih je resolucija vklju?ila oziroma ki jih vklju?uje.
Tukaj seveda ne morem mimo tega, da ne bi rekel, da se je s tekstom, ki je potem nastal na podlagi te resolucije, ki se imenuje neobstoje?i zakon ali predlog zakona, da se je izkazalo, da gre za zelo veliko nerazumevanje, za zelo velike razlike v pojmovanju tega, kaj pravzaprav osnovni koncepti pravzaprav pomenijo na eni strani za visokošolske partnerje, na drugi strani pa za pripravljavce in resolucijo oziroma pripravljavce novega zakona. Zaradi tega smo se potem visokošolski partnerji, javne univerze, sindikati, študentje odlo?ili, da moramo pravzaprav na tem mestu odreagirati na bolj usklajen na?in. Ugotavljali smo, da gre v temelju za razli?na razumevanja konceptov, od tega, kaj je univerza pa seveda naprej in seveda ugotovili smo tudi, da to razumevanje, ki je bilo izraženo skozi tekst novega zakona, tako reko? je v nasprotju, vsaj po našem mišljenju, s temeljnimi mednarodnimi dokumenti, ki jih sprejemajo združenja univerz, ki jih sprejemajo vlade evropskih držav na posameznih sre?anjih, vsaj naše razumevanje, naša interpretacija je takšna bila. Zato smo se odlo?ili pripraviti posebno deklaracijo visokošolskih partnerjev in opozoriti na ta temeljna nerazumevanja med nami, ki bi na nek na?in morala biti razrešena v resoluciji sami, ?e ho?emo, da bomo imeli potem res zakon, ki bo ustrezno vsem partnerjem reguliral to podro?je.
Prvi?, ta deklaracija naša vsebuje deset to?k. Jaz jih bom na kratko navedel zgolj zato, da osvetlim, kje so glavne kriti?ne to?ke. Prvi?, zdi se nam, da je bilo premalo upoštevamo samo partnerstvo pri nastajanju teh dokumentov. Na koncu koncev smo dobili potem oziroma je namera, da bi imeli enoten zakon za podro?je visokega šolstva in raziskovanja, pa smo ugotavljali, da raziskovalnih partnerjev tako reko? pri tem sploh ni bilo zraven. Raziskovalni partnerji so izrazito bili ob?utljivi na to vprašanje in so ga izpostavili.
Drugi?, nobene posebne opredelitve ni pa se nam zdi, da bi morala biti tudi skladno z mednarodnimi dokumenti, da je visoko šolstvo in znanost, da sta javno dobro, poudarek na javnem dobrem, ki na nek na?in izpade iz tega dokumenta.
Tretji?, videli smo lahko, da gre za izrazito razli?no pojmovanje avtonomije univerz, zlasti javnih univerz. Avtonomija je tukaj zreducirana na akademsko svobodo, vsi drugi vidiki avtonomije, ki jih je konec koncev že ustavno sodiš?e po sporih, ki so nastali v preteklosti okrog tega, interpretiralo druga?e. Vsi ti drugi vidiki so na nek na?in izpadli oziroma izgleda, da jih razli?no razumemo. Tisto, kar se ponuja, je zgolj avtonomija akademskega ustvarjanja in ni? ve? od tega.
?etrti?, gre za vprašanje pravnega statusa visokošolskih in raziskovalnih institucij, kjer ponovno ugotavljamo, da smo na to?ki, kjer sploh institucije univerze ve? ne razumemo vsi enako, kajti tisto, kar je bilo ponujeno, je bilo tako reko?, nekoliko izostreno re?eno, razformiranje univerz kot samostojnih pravnih oseb, v katere se lahko poljubno vklju?ijo dolo?eni ?lani in poljubno izstopajo, nosijo ven in notri projekte in denar in lastnino in tako naprej.
Naslednje je financiranje javnih in zasebnih oziroma soupravljanje študentov in zaposlenih bi moralo biti opredeljeno, kar so izrazito tudi študentje in sindikat opozorili pa je izpadlo iz tega dokumenta, lastništvo premi?nega in nepremi?nega premoženja, ki je nekako zapopadeno že v samem pojmovanju pravnega statusa se nam je zdelo vprašljivo. Potem pa seveda tudi financiranje javnih in zasebnih univerz, ki se popolnoma na razli?ne na?ine predvideva, zlasti seveda se pa tukaj odpira vprašanje razmerja potem med javnim in zasebnim sektorjem. Izpostavili smo tudi vprašanje dostopnosti visokega šolstva, kar je ena temeljnih zahtev vseh mednarodnih deklaracij danes, ki se nam zdi, da bi lahko bila ogrožena glede na postavke v sami resoluciji.
To?ka devet, kakovost visokega šolstva in znanstveno-raziskovalnega dela, kjer nismo zadovoljni z rešitvami, kot se danes ponujajo, ker menimo, da bi morali imeti zares avtonomno telo, ki bi presojalo kakovost tega, kar vsi visokošolski subjekti delajo, tako javne kot zasebne inštitucije in kjer bi bila pravzaprav glavna kriti?na to?ka razmerja med državo in visokošolskimi zavodi. Prva kriti?na to?ka je to najbrž, da se razmerje financiranja uredi, zato pa je seveda na drugi strani pomembno, da imamo neodvisna telesa, ki potem presojajo, ali visokošolski zavodi potem tudi dosegajo primerno kakovost in koli?ino svojega output-a za denar, ki ga prejmejo. To je klju?no, kar bi pravzaprav morali najbrž tudi zakonsko urediti.
Želimo pa seveda tudi biti aktivni in aktivnejši pri opredeljevanju nacionalnega ogrodja kvalifikacij. To je deset to?k, ki jih je ta deklaracija zaobsegla, bodo pa razpravljavci o posameznih to?kah še posebej potem razpravljali in jih dodatno osvetlili. Hvala lepa.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Z oziroma na to, da menim, da so neke gradacije, bi najprej pozval prof. dr. Kocjan?i?evo, da pove svoje mnenje v tem smislu, da rektorji imajo neko prednost.
PROF. DR. KOCJAN?I?: Hvala lepa. Spoštovani, še enkrat, resolucija, ki je pred nami, je izrazito ohlapna. Morda to ne bi bila tako velika zamera resoluciji, ?e bi naslednji akti, ki sledijo tej resoluciji, šli v smeri, s katero je nastajala ta resolucija, se pravi v nekem pogovoru med visokošolskimi partnerji in državo. Tam, kjer je resolucija pomanjkljiva, kjer je invalidna, je v tako mnogih segmentih, da nas je resolucija prisilila, da smo napisali dodaten dokument, ki smo ga imenovali deklaracija, s katero ste bili pravkar seznanjeni.
Z o?mi bralca, ki je pre?ital osnutek predloga novega zakona, je bilo jasno, da potrebujemo resolucijo, ki bo mnogo bolj trdna, ki bo mnogo bolj obvezujo?a in v kateri bomo raz?istili vse tiste dileme, ki smo jih ob nastajanju te resolucije izpustili. Izpustili v dobri veri, da bomo te dileme, ki smo jih izpuš?ali, reševali postopno s predstavniki našega ministrstva in da bomo prišli potem v nadaljnjih korakih do nekega splošnega dokumenta, neke splošne regulative visokošolskega in raziskovalnega dela in vendar se je zgodilo nekaj povsem obratnega. Doživeli smo, da tam, kjer nismo bili dore?eni v oblikovanju institucije, se je predlog osnutka zakona obrnil to?no v smer, ki jo ne moremo podpirati in ki se nam ne zdi sprejemljiva.
?e se omejim recimo na en sam cilj iz resolucije, ki je zapisan pa tudi zapisan zelo ohlapno, to je pove?ati število visokošolskih inštitucij do leta 2010 na 7 do 10 univerz. Tukaj se seveda postavlja vprašanja, ki v resoluciji ni rešeno. Kaj pa potem sploh je univerza? V resoluciji se je zapisalo, da je univerza že vsaka visokošolska inštitucija, ki vklju?uje tri fakultete, ki imajo ista podro?ja. Mi smo vztrajali že pri pisanju resolucije na petih . (nerazlo?no) podro?jih. Naj vas samo spomnim, da se je leta 1919, ko se je ustanavljala ljubljanska univerza, je bilo pet fakultet tistih, ki so bile minimalen pogoj za ustanovitev univerze. Univerza, ki bi nastala kar tako, ki bi bila po svoji sestavi okrnjena in ki bi bila maloštevil?na, ne zagotavlja tega, kar je v resoluciji zapisano, in sicer avtonomije raziskovalca in avtonomije pedagoga. Ob zelo majhnih univerzah, ki so malo mo?ne, ki ne znajo zastopati institucionalne avtonomije univerze, se dogodi, da je avtonomija pedagoškega delavca oziroma avtonomija raziskovalca prava farsa. Seveda, nih?e ne bo posegal v avtonomijo raziskovalnega ali pedagoškega dela v bistvu tega dela, vendar lahko poseže ob taki razdrobljenosti, ob taki slabosti in ob takem pomanjkanju avtonomije institucije do tega, da se omejijo finan?na in prostorska sredstva za izvajanje normalnega pedagoškega oziroma raziskovalnega dela.
Majhne institucije, ki bi nastajale ob že obstoje?ih, v kolikor razumem to, da se z ustanavljanjem novih univerz ne namerava cepiti velikih univerz v manjše, bi bile tudi po svoji kvaliteti verjetno zelo vprašljive, predvsem pa bi si ob številnih novih institucijah, ki jim je zaupana vloga nosilcev znanja, nosilcev raziskovalnega dela, želeti to, da bi bil vzpostavljen pravi nadzor nad kvaliteto, tako pedagoškega kot raziskovalnega dela. V tem segmentu je resolucija ponovno pomanjkljiva. Mi dejansko želimo neodvisno telo, ki bo nadzorovalo kvaliteto pedagoškega in raziskovalnega dela, ki bo razvrš?alo univerze po kvaliteti, ki bo opravi?evalo naše poslanstvo pred davkopla?evalci in tega instrumenta v dosedanjem ohlapnem tekstu resolucije ni zaznati.
Institucija kot je univerza, ki je ne samo u?na ustanova, ampak je tisto mesto, kjer se ustvarja znanje in se ustvarjena znanja prenaša na nove generacije, mora imeti mo?, da se notranje samoorganizira. Potrebe po notranji samoorganizaciji so odvisne od števila študentov, števila u?iteljev, od števila raziskovalcev in od ambicij, ki jih ima dolo?ena visokošolska institucija. Zato je ta zahteva po notranji samoorganizaciji avtonomnih in visokošolskih institucij nujna.
?e grem iz tega zornega kota nazaj in se vprašam ponovno, ali je možno do 2010 ustanoviti toliko novih univerz, da bi bilo skupno število 7 do 10, potem ugotavljam, da to ni možno. Ni možno zato, ker nimamo dovolj kadra, zato ker nimamo dovolj materialnih sredstev, zato ker nimamo dovolj raziskovalcev, da podpiramo regionalizacijo visokega šolstva, vendar v kakšni smeri. Mi ga podpiramo v smeri nastajanja visokošolskih središ? po Sloveniji in nekatera od teh visokošolskih središ? bodo prav gotovo dobila notranjo mo?, da se ?ez leta razvijejo v univerzo. Univerza rabi raziskovalce, rabi raziskovalne laboratorije. Za ustanavljanje univerze ni dovolj imeti veliko voljo ustanoviti univerzo ali veliko željo posameznikov po dolo?enih univerzah. Za to potrebujemo mnogo ?asa, mnogo koncentracije svoje raziskovalne in pa pedagoške sile, da zraste prava kvalitetna univerza. ?e pa ustanavljamo univerze kar tako na pamet, se bojim, da bo najbolj prizadet študent, ki bo vstopal v proces na univerzi, ki ne bo dovolj zrela, da producira lastno znanje, bo imel manj od svojega študija in to mislim, da smo dolžni povedati študentom in v tej smeri tudi zapisati nekaj v resoluciji.
?e bi se dogovarjali za ustanavljanje ve? visokošolskih središ? po Sloveniji, kjer bi se združevala tudi potreba gospodarstva, potreba lokalnih skupnosti, kjer bi se združevala sredstva, ki prihajajo iz gospodarstva, skupaj z javnimi sredstvi, bi naredili verjetno zelo veliko dobrega. Mi bi na teh podro?jih vzgojili tudi tiste, ki bi lahko stopali naprej v univerze in na ta na?in seveda pripomogli, da se univerze, vsaj nekatere, s tradicijo razvijejo v elitne univerze. Imenovati neko univerzo elitno, ustanavljati jo samo z željo imeti elitno, je premalo. Za to je potreben ?as in potrebno je zelo veliko sredstev, ki jih moramo pa? selektivno usmeriti v dolo?eno podro?je.
Že v tem segmentu, izpostavila sem pa samo enega od ciljev resolucije, bi bilo potrebno veliko ve? diskusije in bi bilo potrebno veliko ve? medsebojnega in zelo natan?nega dogovora, bi bilo potrebno to napisati v sam dokument in pri tem bi morali sodelovati tako raziskovalci kot visokošolski u?itelji, kot študentje. Brez tega partnerstva, brez zelo poglobljene diskusije na to temo bi lahko napravili v kratkem ve? škode kot koristi. Hvala lepa.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Sedaj pa prosim prof. Ivana Rozmana iz mariborske univerze, nakar bi pa prof. dr. Majcen prišel kot naslednji govornik.
PROF. IVAN ROZMAN: Hvala lepa predsedujo?i. Spoštovane državne svetnice, svetniki, poslanke, poslanci, spoštovani prisotni. Moram re?i, da v resoluciji smo spregovorili tudi na zadnji seji senata Univerze v Mariboru, ki je bila v torek 19. januarja in smo nekako podprli deklaracijo, ki smo jo tudi sopodpisali oziroma sooblikovali tudi na naši univerzi. Seveda, o ?em je tekla diskusija tudi na senatu in zakaj mislimo, da bi resolucijo bilo potrebno dopolniti, saj nenazadnje vem, da so se oblikovale tudi že pripombe na samo resolucije. Vem, da teh pripomb je kar nekaj, mislim pa, da o teh stvareh ne bi sedaj želel detajlno govoriti, ker mislim, da tudi ni ?asa.
Že rektorica je rekla, da resolucija, takšna kot je, je sorazmerno vsebinsko šibek dokument, ?e sem jo prav razumel. Tudi po naši presoji je res tako, predvsem šibek dokument zaradi tega, zato, ker sem prepri?an, da na podlagi te resolucije lahko pridemo do dobrega evropsko primerljivega zakona o visokem šolstvu, pa bi tukaj vzel kljub temu za zgled pravilno interpretacijo finskega zakona, za katerega si upam trditi, da bi mi bili tudi v Sloveniji zelo zadovoljni pa tudi univerze ne bi imele bistvenih pripomb. Lahko pa pridemo do zakona, ki bi mu v Evropi zelo težko našli primerjavo in bi bil prav zadovoljen, da bi bil prav zadovoljen, da bi se zakon, ki bi bil kot nasledstvo te resolucije, da bi imel vsaj primerjavo s tremi evropskimi zakoni, predvsem iz tistih evropskih držav, ki imajo vsaj eno univerzo po shanghajski lestvici med prvih 500.
In sicer, zakaj mislimo, da ima ta resolucija najve?je pomanjkljivosti. Predvsem glede na to, da ne bi bilo kakšne nedvoumnosti in da bi potem zakon, ki sledi takšni resoluciji, se bi na nek na?in lahko oprl na resolucijo. Mislim, da bi ta resolucija kljub temu morala definirati v prvi vrsti avtonomijo in pa poslanstvo slovenskih univerz. ?e govorim o poslanstvu slovenskih univerz, ni treba ni? drugega vzeti, kot samo glasgowsko deklaracijo rektorske konference EUA, se pravi evropske rektorske konference, ki jasno govori, da univerze po eni strani pou?ujejo, ustvarjajo nova znanja in po tretji strani sooblikujejo ali pa so soodgovorne za razvoj družbe, znotraj katere te univerze delujejo.
Glede avtonomije moram re?i, da imamo zelo lep dokument, jasen dokument. International university association, se pravi organizacije UNESCA, ki jasno definira, kaj je avtonomija univerz, da izhaja iz 800-letne tradicije evropskih oziroma svetovnih univerz. Nikjer v nobenem zakonu ni re?eno, da avtonomija univerz se lahko vrši dekompozicija avtonomije na posamezne organizacijske enote in moram re?i, ?e bi temu sledili, bi unicum znotraj poslovanja avtonomije univerz znotraj svetovnega pogleda. Seveda, tudi avtonomijo bi v kon?ni fazi težko pripeljali do avtonomije posameznikov, ampak to je znano, saj ?e lahko gremo po besednjaku, na podlagi akademske svobode in mislim, da bi bilo treba tudi v resoluciji spregovoriti tudi nekoliko o akademski svobodi, predvsem o tistem delu akademske svobode, ki se po eni strani nanaša na svobodo ustvarjanja in po drugi strani se pa nanaša tudi na akademsko svobodo študentov, ker tudi ti imajo del akademske svobode, o ?emer dejansko v resoluciji ni spregovorjenega ni?.
Zakaj je avtonomija potrebna? Mislim, da zelo lep primer je bil izre?en na proslavi v nedeljo, ko je sam premier opisal primer Pu?nika, kaj se mu je zgodilo, da mu univerza v Ljubljani oziroma takrat je bila univerza v Ljubljani ali univerza Edvarda Kardelja v tistem trenutku, je izgubila njegovo diplomo, duplikata mu pa ni hotela izdati. Mislim, da na resni?no avtonomni univerzi se takšen dogodek ne more zgoditi in mislim, da je želja nas vseh, da se res na slovenski univerzi takšna sramota ve? ne bo zgodila nikjer oziroma takšna krivica res ne bo zgodila.
Nekaj je bilo re?eno glede financiranja. Res je, da na koncu pa? dajemo toliko kot pa? dajemo za visoko šolstvo pa da tukaj je želja, z Lizbonsko strategijo bi ta delež na nek na?in moral naraš?ati in potem sami pri nas vidimo predvsem ustanavljanje novih univerz, predvsem privatnih univerz, da se dejansko pove?a delež BDP, ki je namenjen za delovanje visokega šolstva. ?e delamo samo s prerazporejanjem državnega denarja po privatnih institucijah, se bojim, da nismo dosegli bistvenega cilja.
V resoluciji nikjer ni omenjeno visoko šolstvo kot javno dobro. To je izhajalo iz ministrskega komunikeja iz leta 2001. Do danes ga še nih?e ni priklical, kar z drugimi besedami pomeni, ?e to ni javno dobro, da se jemlje visoko šolstvo kot storitev. To je ameriški koncept, ki je sicer možen, vodi pa ?isto direktno k pla?evanju šolnin. Tako kot je visoko šolstvo v ZDA pla?ljivo, potem ?e je to storitev, sem prepri?an, da je tudi tukaj to pla?ljivo.
Ne vemo, kako je z lastnino. V tem trenutku smo univerze ve? ali manj lastnik premoženja oziroma eni imajo, kolikor vem, to še v urejanju, druge smo to, recimo naša univerza je te stvari uredila. Ali bodo sedaj univerze, tako kot so univerze tudi v tujini, po drugih uspešnih evropskih državah, lastnik svojega premoženja in imajo možnost, da iz tega lastništva ustvarjajo tudi prihodek. Normalna evropska univerza obi?ajno ustvarja celo okrog 40 % svojega lastnega prihodka na ra?un premoženja pa seveda tudi z drugimi aktivnostmi.
Mislim, da je resolucija tudi šibka v stvari, kot tudi vsak avtonomni sistem ima možnost deviacije. Lahko ga zanese nekam na pot, na kakšen na?in je kontrola univerz. Usmerjanje, tudi politike, lahko re?em državne politike, mislim, da je ta sistem, ?e ga gledamo vsaj tako, kot je to rešeno po tujini, po eni strani glede evalvacij, akreditacij in predvsem pa finan?ne politike in stimuliranje, finan?ne stimulacije dolo?ene politike, da bi tudi ta delež lahko bil nekoliko bolj obdelan v tej resoluciji.
O habilitacijah mislim, da je bilo tudi že govora. Tudi pri nas na univerzi smo mnogo prediskutirali, predvsem tudi glede teh habilitacij, vendar sem prepri?an, da bodo tudi še drugi o tem problemu kaj spregovorili, tako da o tem ne bi nekaj posebej govoril.
Bi pa spregovoril glede kontrole, o kateri bi rekel samo eno stvar, in sicer, kako dose?i prvih oziroma da se ena slovenska univerza uvrsti med prvih 500. V redu, lahko se uvrsti, ampak sem prepri?an, ?e naredimo analizo celotnega potenciala raziskovalnega, recimo, da ga združimo znotraj ene univerze v Sloveniji, sem prepri?an, da bomo zelo zadovoljni, ?e bomo lahko prišli med 100 do 150 mesta, okoli 25 to?k bi po shangajski lestvici lahko na tak na?in dosegli pa ne ve?, ker pa? tako ta lestvica je nastavljena. Glede na to, potem bomo šli ustanavljati nenormalno veliko število teh univerz, ker mislim, da se nam lahko zgodi, ne da jih bomo imeli sedem do deset, da jih bomo lahko imeli tudi 20 ali pa mogo?e še ve?. Kot primer Poljske vam povem, da po zadnjih podatkih jih imajo 384, v Romuniji 88, Slovaki so mi pa rekli do številke 26 smo še šteli, dalje pa enostavno ve? ne vemo. In da je najve?ja skrb v teh deželah, kako sedaj število univerz skupaj zmanjšati, da zopet pride do ene teže. Ker, ?e danes pogledamo evropski univerzitetni prostor, govori o avtonomnih mo?nih univerzah za mo?no Evropo in bistven problem je, kako se te univerze upreti konkurenci ameriških, kitajskih pa eventualno še ?ez nekaj let tudi indijskih univerz in tukaj v tej bitki, sem prepri?an, bodo uspešne res tiste mo?ne avtonomne univerze. Mogo?e mi konkurenco že nekoliko tam bolj ?utimo, ker smo bolj ob meji, predvsem ?utimo konkurenco avstrijskih univerz, predvsem graških (?) univerz in moram re?i, da že ?utimo, kaj pomeni bitka tudi za študenta, predvsem si pa upam trditi, da tudi državne univerze se morajo odpreti. Državne univerze, tudi slovenske, morajo biti odprte tudi za tuje študente pa ne samo iz Evrope, ampak tudi iz širše regije, ker le s tujimi študenti bomo lahko ustvarili tisto potrebno sinergijo, ki jo celoten družbeni razvoj potrebuje. Hvala lepa.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Prosim dr. Borisa Majcna, predstavnika inštitutov, nakar bi pa govoril dr. prof. Ivan Leban, ki je na nek na?in poznavalec evropskega univerzitetnega prostora, saj je ocenjevalec razli?nih univerz.
DR. BORIS MAJCEN: Spoštovani državni svetniki, svetnice, spoštovane poslanke in poslanci, študentje in kolegi, kolegice. Dovolite mi, da zelo na kratko dodam nekaj poudarkov o naših stališ?ih glede, se opravi?ujem, ampak skušam govoriti ?im bolj naglas glede resolucije o nacionalnem programu visokega šolstva Republike Slovenije za 2007-2010. Že sam naslov govori o visokem šolstvu. V sami resoluciji je raziskovalna dejavnost, raziskovalni zavodi so napisani dvakrat ali trikrat v to?kah o novem osnutku oziroma združenem zakonu o visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti Republike Slovenije, ki je v bistvu bil potem predstavljen v samem osnutku predloga zakona, še neobstoje?ega in pa v poglavju o inštitucijah o enotnem visokošolskem raziskovalnem prostoru v Sloveniji.
?e seveda pogledamo potem v sam osnutek, dejansko ugotovimo, da ko govorimo o javnih raziskovalnih zavodih, ki postanejo sedaj državni raziskovalni zavodi, dejansko govorimo o postopku, kako bomo te javne raziskovalne zavode preoblikovali v fakultete, v univerze, manjše združili v ve?je in jih skupaj potem spet seveda preoblikovali v fakultete oziroma univerzo. To pomeni po našem mnenju, da je v bistvu vloga in poslanstvo javnih raziskovalnih zavodov v tej družbi zelo ?udna oziroma neobstoje?a, da dosedanje delo javnih raziskovalnih zavodov ni bilo potrebno, ni bilo cenjeno, neuporabno. Kaj ho?em povedati? Povedati ho?em, da še vedno menimo, da so javni raziskovalni zavodi potrebni, da je njihova vloga in poslanstvo dolo?ena in se tudi upošteva in tudi deluje na tej osnovi, da je ta vloga in poslanstvo lepo opredeljena v resoluciji o nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu, ki je bil tudi že sprejet. To, kar ho?em povedati, je, da je ta resolucija o visokem šolstvu podlaga za nov osnutek skupnega združenega zakona o visokošolski in raziskovalni dejavnosti, potem mora biti najmanj, kar je, tudi resolucija o nacionalnem raziskovalnem razvojnem programu podlaga za nov osnutek zakona, kajti v tej resoluciji se pogovarjamo predvsem o visokem šolstvu ne pa o raziskovalnem programu. Hvala lepa.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala. Prof. Leban. Nato bi prosil predstavnika študentov kot naslednjega govornika.
PROF. LEBAN: Hvala lepa. Spoštovani zbor, svoje mnenje bi za?el z novicami, ki sem jih zbral prejšnji teden. Velika Britanija, izobraževanje, izobraževanje, izobraževanje. To so bile prioritete, ki jih je napovedal Tony Blair, ko je postal pred desetimi leti predsednik britanske vlade. ZDA - Bill Gates in Nely Brod (?) - ?lovekoljuba, ki sta že do sedaj podprla z dvemi milijardami dolarjev ameriško javno šolstvo, sta namenila še dodatnih 60 milijonov dolarjev, da bi imelo javno šolstvo tudi bistveno pozicijo v predsedniških volitvah. Belgija - štiri katoliške univerze. Bruselj - .. (nerazlo?no) se bodo v septembru letos za?eli dogovarjati o združitvi. Namen združitve je dose?i ve?jo mednarodno kompatitivnost in boljše sodelovanje. Italija - vlada je v aprilu letos odobrila ustanovitev skupne agencije za ocenjevanje kvalitete visokošolskih in raziskovalnih inštitucij. Agencija bo tudi dolo?ila kriterije za financiranje teh javnih inštitucij. Menijo, da bo agencija bila zmožna neodvisno, pošteno in resno oceniti izobraževanje znanstveno-raziskovalno delo v Italiji. Pakistan propagira gibanje z naslovom Izobraževanje za vse. Gre za obliko neformalnega u?enja v okviru akcijskega plana.
Kar se ti?e pa naše resolucije, pa tole. Strokovna izhodiš?a za ta nacionalni program je pripravil Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo. To je bilo narejeno že julija leta 2005 in zato moje prvo vprašanje. Zakaj se je s programom tako dolgo ?akalo? Zakaj se je vmesno stanje na univerzah testiralo s fiktivnim zakonom o visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti? Ta resolucija naj bi bila po napovedih sprejeta že poleti 2006 in simptomati?no vse odlo?itve o visokem šolstvu se po pravilu sprejemajo pred po?itnicami, tudi ta se bo. Drugo vprašanje. Zakaj se ne držimo rokov in ne delamo strokovno in sistematsko? Težava po mojem mnenju je v tem, da vlada oziroma ministrstvo nima ustrezne stalne strokovne službe, ki bi zbrala podatke in predstavila izsledke ter sprotno spremljala dogajanja tudi v svetu. Nimamo neodvisne, kar pomeni posebna postavka v prora?unu, agencija za visoko šolstvo. Zakaj imamo na primer agencijo za raziskovalno dejavnost s 53 zaposlenimi, nimamo pa ustrezno politi?no neodvisne agencije za dejavnost, ki po definiciji združuje tako raziskovanje kot izobraževanje? Seveda bi jo nujno potrebovali. Te primere na žalost vedno pripovedujemo. Norveška ima tako agencijo - Nokut. Za državo s 4 milijoni prebivalcev in petimi univerzami skrbi 40 strokovnjakov. Finska ima vzorno urejen informacijski sistem na ministrstvu, imenovan Kota, kjer so tudi javnost takoj dostopni vsi podatki, tudi v angleš?ini o visokem šolstvu.
Dejstvo je, da s sprejemom v OECD bomo morali te podatke nujno zbirati in dostavljati. Zakaj tega ne naredimo že danes? Namesto tega pa je ta resolucija bila narejena na osnovi svot analize. Pristojni pa so imeli na razpolago že dokumente, ki obstajajo. To so strokovna izhodiš?a za nacionalni program iz leta 1997, to je 140 strani raznih diagramov in podatkov, nato analizo gibanj v strukturi študentov in diplomantov terciarnega izobraževanja od leta 1981 do 2004. To je bila raziskava za pripravo strategije razvoja Slovenije. Naro?nik je bil UMAR. Seveda pa je potrebno povedati, da pa je bila narejena analiza o visokem šolstvu, kjer so jo naredili na uradu vlade za regionalni razvoj v dokumentih, ki se imenujejo operativni program razvoja ?loveških virov za obdobje 2007-2013 in nacionalni strateški referen?ni okvir 2007-2013. Verjamem, da je še nekaj takih analiz v obtoku. ?e ho?emo izboljšati stanje, ki je zapisano v IMD world competitive year book (?) za leto 2005. Za leto 2006 te knjige nimam. Torej, ta analiza je narejena na osnovi 314-ih meril. Slovenija namenja 6 % BDP za izobraževanje, kar nas po tem poro?ilu konkuren?nosti uvrš?a na peto mesto med šestdesetimi izbranimi državami na svetu, takoj za Dansko, Kanado, Izraelom in Islandijo. Najbolje ocenjeni vzgojno-izobraževalni programi so na Finskem, Irskem in Singapurju. Slovenija je na 56. mestu med 60. državami.
Pri univerzitetnem šolstvu pa so najbolje ocenjene Finska, Izrael in Islandija. Slovenija je na predzadnjem 59. mestu leta 2005, pred Indonezijo. Slovenija ima najmanjši delež nepismenih prebivalcev med 60 državami na svetu, kar je seveda odli?no, ima pa tudi najmanjši delež kvalificiranih inženirjev in najslabši prenos znanja med zavodi, visokošolskimi zavodi in gospodarstvom ter slabo ocenjen celoten vzgojno-izobraževalni sistem. Univerze pa po mnenju IMD ne izobražujejo za potrebe kompetitivne ekonomije, kar je verjetno slabo. Prav zato potrebujemo resen dokument o nacionalnem programu visokega šolstva, ki naj bo privzet s konsenzom vseh udeleženih partnerjev ter s konsenzom vse politike, kar je pa v Sloveniji verjetno težko, vendar vemo, da politiko živijo na kratek rok, podro?je izobraževanja, da bo za državo pomembno, je treba urejevali le dolgoro?no.
Konkretne vsebine nacionalnega programa se nisem lotil v detajle. Rad bi prej videl, kako se je uresni?eval prejšnji nacionalni program, v katerem je imel zapisanih kar nekaj smiselnih ciljev. Naj naštejem nekaj problemov, po novem se v Evropi re?e temu izzivi našega visokega šolstva, vendar je to vse, kar bom povedal, potrebno stroge strokovne obravnave tudi z zunanjimi strokovnjaki. Povedati je potrebno, da trenutno evalvirajo sisteme celotnega visokega šolstva na Slovaškem in Portugalskem. Tako analizo so pa za Irsko že storili.
Torej, izzivi našega visokega šolstva, ?e jih strnem. Sam celoten sistem visokega šolstva. Problem je stihijsko ustanavljanje novih visokošolskih organizacij. Zadnji tak visokošolski zavod bo ustanovil, je Kemijski inštitut, seveda metodologija za financiranje je bila dana kot predlog isti dan, kot je vlada potrdila ta visokošolski zavod. Potem status višješolskega študija v Sloveniji. Gre za 15.000 študentov višješolskega študija. Kam ti spadajo? Ali spadajo v sekundarno šolstvo ali v terciarno šolstvo kratek cikel. Potem je problem vseživljenjskega u?enja in tudi neformalnega u?enja. Že omenjeno razmerje državno-javno-zasebno. Izredni študij, šolnine, absolventski staž, obštudijske dejavnosti študentov, kvaliteta pedagoškega dela in na koncu usklajenost nacionalnega raziskovalnega programa in nacionalnega programa visokega šolstva. Pri tem pa morajo seveda sodelovati enakovredno vsi partnerji, tudi Svet vlade Republike Slovenije za študentska vprašanja in pa ministrstva, to je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, za šolstvo in šport, za delo, družino in socialne zadeve, za finance in za razvoj. Vsi pa pri tem, ?e ho?emo, da bo to resen dokument, ki se ga bomo nekako držali in ga ?ez leta 2010 vzeli pod drobnogled, si moramo vzeti malo ve? ?asa, Hvala lepa, ker ste me poslušali.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Prosim predstavnika študentov gospoda Urbana Dejaka, ki predstavlja študentsko organizacijo. ?e bi univerza postala profitna organizacija, bi postali repromaterial na univerzi. Upam, da ne boste. Naslednji bi pa prof. dr. Jože Vižintin, ki predstavlja inženirsko akademijo Slovenije.
URBAN DEJAK: Hvala lepa za besedo. Spoštovane svetnice, svetniki, predstavniki ministrstva ter ostala zainteresirana javnost, lepo pozdravljeni še v mojem imenu. Sem Urban Dejak, predstavnik študentske organizacije Slovenije. Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je že ve?krat poudarilo, da je sama resolucija usklajena z vsemi visokošolskimi partnerji, predvsem s Študentsko organizacijo Slovenije. Na tem mestu bi rad pripomnil oziroma poudaril, da temu na žalost ni tako. Maja leta 2006 smo na resolucijo poslali 15 strani amandmajev. Glavne to?ke, na katere smo opozorili, so bile: dostopnost ter kakovost visokega šolstva, študij brez šolnin, odobravanje visokega šolstva kot javnega dobra in javne odgovornosti, uvedba celovitega sistema zagotavljanja kakovosti namesto enozna?nega in nesmiselnega rangiranja, dosledna implementacija bolonjske reforme, zavzemanje za ohranitev študentskih pravic, se pravi ponavljanje (?) predpis, nikakor pa zahtevanje absolventskega staža, kot je zapisano v kratkem povzetku besedila pred samo resolucijo, zaposljivost, ve?je financiranje visokega šolstva iz prora?unskih sredstev, izboljšanje zdravstvene oskrbe študentov, partnersko sooblikovanje razvoja visokega šolstva in poudarek na socialni dimenziji visokega šolstva, ki ne sme biti podrejeno ekonomskim ciljem. Študentska organizacija Slovenije ni bila obveš?ena, katere pripombe so bile upoštevane. Šele jeseni, ko je gradivo prišlo na svet za visoko šolstvo, smo ugotovili, da sta bili le dve manjši pripombi s strani ŠOS upoštevani.
ŠOS je vztrajno zahteval usklajevanje resolucije, do katere je le prišlo v okviru druge delovne skupine, sveta vlade RS za študentska vprašanja. Na treh sestankih smo uspeli uskladiti le najbolj pere?e to?ke in smo ve?ino energije posvetili glavnim problemom. Zaradi tega je na žalost zmanjkalo ?asa za ostale, nikakor pa le malenkostne ali nepomembne probleme. Ker nismo prišli do skupnega jezika, se je napisala zelo široka dikcija, ki dopuš?a razli?ne interpretacije, kar pa osnutek zakona izrablja, kljub obljubam ministrstva, da temu ne bo tako. Pogrešali smo širšo javno razpravo, kjer bi vsi visokošolski partnerji lahko predstavili svoje poglede in stališ?a na resolucijo. Javna razprava je namre? potekala le preko spleta, s pozivom k pripombam, za katere smo visokošolski partnerji imeli le dva tedna ?asa. Ministrstvo med drugim trdi, da je bila resolucija ves ?as dostopna na internetu, vendar se je besedilo spreminjalo ?ez poletje in spletna stran ni bila sprotno osvežena. Izkazalo se je, da je parcialno usklajevanje resolucije bolj slabo iz dveh pogledov. Visokošolski partnerji nismo imeli priložnosti konstruktivne izmenjave stališ? med seboj, prav tako pa smo lahko usklajevali le posamezne to?ke resolucije. Ministrstvo ni opravljajo svoje temeljne naloge pri usklajevanju resolucije, saj ni vzpostavilo prostora, kjer bi visokošolski partnerji skupaj lahko izrazili svoje poglede na razvoj visokega šolstva. Hkrati ministrstvo za oblikovanje resolucije ni pripravilo celostnih strategij, analiz, dolgoro?nih projekcij, ki so nujne za ureditev tega podro?ja.
Svet za visoko šolstvo nikoli ni podrobno obravnaval resolucije. Prvi? je bilo ?lanom sveta predstavljeno besedilo resolucije s strani ministrstva na 12. redni seji 9. junija 2006. ?lani sveta so v predstavitvi ugotovili, da je potrebno podaljšati javno razpravo. Na 14. redni seji sveta so ?lani po predstavitvi sprejeli sklep, da na izredni seji sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo 20. oktobra 2006 podrobneje preu?ijo resolucijo nacionalnega programa visokega šolstva in oblikujejo predlog za pripravo novega zakona o visokem šolstvu, ki bo upošteval novo stanje v visokem šolstvu. Izredne seje niso nikoli izvedli.
Z vidika osnutka predloga zakona, resolucija premalo definira strateške cilje, v nekaterih podro?jih pa so strateški cilji v celoti izpuš?eni. Ravno zaradi vseh do sedaj navedenih razlogov si visokošolski partnerji želimo, da se razprava o resoluciji ponovno odre, saj lahko le na tak na?in za?rtamo prihodnost in vse strateške cilje slovenskega visokošolskega prostora. Kot prvo bi omenil regionalizacijo.
V Sloveniji imamo trenutno štiri univerze in 11 samostojnih visokošolskih zavodov, ki so razdrobljeni prakti?no po celoti Sloveniji. Tendence Vlade Republike Slovenije so, da bi se to število še pove?alo. Na tem mestu se nam postavlja vprašanje smiselnosti teh ukrepov. Kakšna bodo merila oziroma pogoji za ustanovitev le-teh? Kako se bo zagotavljala kakovost vseh, predvsem pa tudi novih visokošolskih zavodov? Kaj bo to pomenilo za slovensko družbo in njen razvoj? Kakšne so prednosti in slabosti želenih ukrepov? Trenutna situacija v slovenskem visokošolskem prostoru je, da imamo štiri univerze v štirih ve?jih slovenskih mestih, ki so smiselno geografsko umeš?ena v prostor. To pa ne pomeni, da te univerze producirajo kader samo za svojo okolico in za potrebe regijskega trga. Ravno tako ni smiselno odpirati nove univerze z istimi programi, kot jih že imajo sedanje univerze, saj bi to pomenilo razbitost in nepreglednost visokošolskih programov. Bolje bi bilo, da se v regiji oblikuje nova visokošolska institucija, ki bo po študijskih programih, ki jih izvaja, smiselno umeš?ena v regijo. Tu imamo lep primer Fakultete za pomorstvo in promet. Le-ti ne smejo biti zredicirani na zgolj pokrivanje regijskega gospodarstva, pa? pa morajo uresni?evati širši javni interes. Zagotoviti je potrebno dolgoro?no stabilnost že obstoje?ih in morebitnih novoustanovljenih visokošolskih institucij. Smiselnost ustanavljanja ve?jega števila univerz mora biti preu?ena in utemeljena na analizah, dolgoro?nih projekcijah in strategijah. V nasprotnem primeru, kjer študij izobražujejo ozko strokovno usmerjene diplomante, bi bila zaposljivost le v teh zelo rizi?na in vprašljiva. Samo študiji, ki nudijo celostno izobrazbo, omogo?ajo izpopolnjevanje posameznika na ve? podro?jih in prenos tega znanja na delovno mesto. Smernice in cilje, katere ministrstvo skuša vpeljati v Sloveniji, nikakor ne sledijo evropskim in prej naštetim ciljem ter potrebam celotne družbe.
Vsaka univerza mora biti prav tako vpeta v regijsko okolje, hkrati pa mora biti regijsko okolje primerno za univerzo. Ustanavljanje novih visokošolskih zavodov ali univerzitetnih centrov naj upošteva socialne, ekonomske, demografske ter etnografske specifi?nosti posamezne regije. V kolikor bi se že oblikovali novi visokošolski zavodi, bi se morali ustanavljati v krajih z ustrezno infrastrukturo ter kulturnim in širšim družbenim ozadjem.
Potrebno je poudariti, da se bodo?i diplomanti v univerzitetnem mestu nau?ijo in okusijo mnogo ve? kot samo univerzitetni študijski program. Visokošolska izobrazba mora nuditi poleg znanja tudi ustrezno stimulativno, intelektualno, socialno, kulturno okolje, zato, da se poleg strokovnega izobraževanja zagotovi ustrezna rast socialnega kapitala študenta. Z upoštevanjem novega zakonodajnega svežnja o pokrajinah, ki predvideva 24 pokrajin, ni usklajen s stroko, stroka predvideva 8 pokrajin, se lahko vprašamo, kakšni so cilji regionalizacije v Sloveniji. Je to decentralizacija oblasti ali rekoncentracija oblasti? V razli?nih raziskavah je nivo socialnega kapitala v Sloveniji izrazito nizek, saj gre za zelo mo?na vpetja v sorodstvena in prijateljska razmerja na lokalni ravni, ki pa se ne širijo navzven.
Razdrobitev visokošolskega sistema na regijska visokošolstva središ?a bi ta lokalno socialna mreža le še okrepila navznoter, kar bi pomenilo zmanjševanje regijskega zaupanja. Tukaj bi omenil . (nerazlo?no) sindrom, hkrati pa se znižuje nivo multikulturnosti. Pomembno se je zavedati, da za študenta, ki ne živi v doma?em mestu, študij predstavlja nov izziv, se pravi, da se nau?i samostojnega življenja, neodvisnosti od staršev in širi svojo socialno mrežo, hkrati pa se spodbuja nacionalna mobilnost, ki koristi celotni družbi.
Bolj kot vse to pa je pri ustanavljanju novih univerz in visokošolskih zavodov pomembna kakovost. Za zagotovitev kakovosti novih inštitucij je bistvenega pomena delujo? sistem zagotavljanja kakovosti in jasno definirani kriteriji kakovosti. Zgolj odprtje visokošolskega prostora lahko povzro?i vdor nekakovostnih institucij, usmerjenih zgolj v pridobitniško dejavnost. Hkrati pa odprtje visokošolskega prostora nikakor ne sme ogroziti kakovosti že obstoje?ih javnih univerz. Sistem zagotavljanja kakovosti mora obstajati kot varovalka našega visokošolskega prostora. Preden Slovenija odpre visokošolski prostor, mora postaviti jasne kriterije kakovosti in s tem zagotoviti možnost za nastanek ali prihod novih kakovostnih univerz. Zgolj ustanovitev ve?jega števila inštitucij samo po sebi ne pomeni konkurence, nikakor pa ne pomeni avtomati?nega zviševanja kakovosti. Visoko šolstvo je kompleksen sistem, katerega ni mogo?e ena?iti z drugimi gospodarskimi panogami. Princip in predpogoj za ustanavljanje konkuren?nosti v visokošolskem sistemu ve?inoma ne veljajo. Zato je nujna vzpostavitev neodvisne delujo?e in partnerske sestavljene agencije za zagotavljanje kakovosti, ki bo evalvirala ter akreditirala študijske programe in visokošolske zavode.
Merila za kakovost morajo biti sprejeta v organih partnerske sestave predstavnikov visokošolskih zavodov, se pravi vlade, študentov, delodajalcev in delojemalcev. Agencija mora imeti ustrezno lastno strokovno podporo, pripravljati strategije, povezane z razvojem visokega šolstva v Sloveniji in ustrezati merilom evropskega registra agencij zagotavljanja kakovosti. Ena od prednostnih nalog agencije mora biti svetovanje visokošolskim inštitucijam za dvig kakovosti. Da pa bo nacionalna agencija za zagotavljanje kakovosti lahko temeljito evalvirala študijske programe, je nujno potreben visok nivo same evalvacije. Visokošolske inštitucije morajo same evalvacije jemati kot njihov interes in ne kot nepotrebno obveznost. Nujno bi bilo potrebno uvesti tudi follow up zunanje evalvacije, kjer se bo v roku dveh let pregledalo, kako uspešna je bila visokošolska inštitucija pri vpeljevanju predlaganih sprememb za dvig kakovosti.
Nesmiselno je rangiranje univerz, ki pogosto temelji le na raziskovalne dejavnosti in ne ocenjuje kakovosti izobraževalnega procesa. Rangirne lestvice predstavljajo slabo osnovo za primerjavo študijskih programov. Nujno primerjanje in ozko ozna?evanje s študijskimi programi tujih univerz lahko omeji razvoj študijskih programov ter prepre?i ustvarjanje dodatne vrednosti. ?edalje mo?nejši je tudi trend promocije študijskih programov skozi sodobne medijske kanale, kar preglasi ostale vire informacij. Ob vpeljavi tržnih mehanizmov, konkuren?nosti, so visokošolske inštitucije primorane vlagati sredstva v drage promocijske kampanje in oblikovanje študijskih programov brez zagotavljanja kakovosti le-teh. Izbira študija je premo?no podrejena promocijskim dejavnostim. Zadostna informiranost o možnostih in pogojih študija ni zagotovljena. Manjka osnova za transparentno informiranje o kakovosti visokošolskih programov, saj ni neodvisnega delujo?ega sistema zagotavljanja kakovosti visokega šolstva. Prav tako so pomanjkljive informacije o doseženih kompetencah, ki omogo?ajo nadaljnje izobraževanje in zaposljivost po kon?anem študiju. Nujno je izboljšati kakovost študijskih programov z uvajanjem novih metod pou?evanja in u?enja ter spodbujanje samostojnega vodenega dela. Zaradi družbenega razvoja pa je nujno oblikovati postopen in kakovosten sistem vseživljenjskega u?enja.
Vse kaže, da je ustanovitev neodvisne agencije za zagotavljanje kakovosti nujno potrebna, saj na tem podro?ju mo?no zaostajamo za evropskimi državami. Nenazadnje pa bi rad poudaril, da je za razvoj visokega šolstva nujna vklju?enost študentov na vseh nivojih visokega šolstva s poudarkom na zasebnih visokošolskih inštitucijah in tudi v sistemu zagotavljanja kakovosti. Hvala lepa.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Jaz bi sedaj dodal dve organizacijski stvari. Nekateri, ki imate napisano, bi mogo?e lahko poslali svojo razpravo tudi na Državni svet, kjer bomo to zbrali, da se na nek na?in tudi lažje naredi opis te seje. Potem, vsa stvar je nekoliko krivi?na za tiste, ki pridejo pozneje, ker bom moral ?as krajšati. Vsakega bom po petih minutah govora opozoril, ker imamo še 15 razpravljavcev. Sedaj pa prosim prof. dr. Jožeta Vižintina, da predstavi svoje mnenje. Nato pa prosim dr. Tomaža Sajovca, predstavnika sindikatov, da pove.
PROF. DR. JOŽE VIŽINTIN: Hvala lepa gospod predsedujo?i. Spoštovane svetnice in svetniki, rektorji. Jaz bi, ker je bilo danes že veliko povedanega, pravzaprav skrajšal svojo diskusijo, ?eprav imam tudi napisano. Danes je bilo povedanega toliko, da bi bilo odve? prebrati celoten tekst. Inženirska akademija sicer ni bila povabljena od vsega za?etka k resoluciji, k diskusiji o resoluciji, vendar smo se mi vseeno pripravljali ve? kot leto dni in na osnovi teh priprav, katere smo zbrali vse podatke v približno 33 grafih, tako da imamo resni?no podatke, na katerih smo lahko sklepali o pozitivnih in negativnih straneh resolucije. Iz teh podatkov sledi oziroma mi smo mnenja, da bo resolucija v taki obliki, kot je sedaj predlagana, težko uresni?ljiva. Poleg tega, ?e mi dovolite, samo dve skrbi, ki jih je inženirska akademija želela posebej izpostaviti, in sicer: Slovenija ima trenutno štiri univerze, kar je malo pod evropskim povpre?jem. Namre?, evropsko povpre?je predvideva pet univerz na dva milijona ljudi. Resolucija prevzema, da bomo imeli od 7 do 10 univerz. ?e se bomo držali principa regijskih središ?, predvidevamo po naših ocenah 12 univerz. Poleg tega se predvideva še tako imenovana sredozemska univerza. Vse to je lepo, vendar tu se zastavlja eno osnovno vprašanje. Kako bomo zagotovili kakovost teh univerz? Kje bomo našli u?ni potencial, ki bo pokril vse te potrebe? Kje bomo našli denar, da bomo pokrili potrebe po raziskovalnem delu, po raziskovalni opremi v teh inštitucijah? ?e se bomo pa odlo?ili, da bomo mogo?e imeli samo dve do štiri univerze, raziskovalne univerze v Sloveniji, vse ostale univerze pa samo pedagoške univerze, je pa spet vprašljivo, ali je to potrebno za tako majhno državo kot je Slovenija.
Druga skrb, ki smo jo izpostavili in tudi kaže glede na podatke, je ta, da bo potrebno verjetno ?ez ?as univerze zapirati, ker ne bo študentov ali pa bomo za?eli medsebojno neusmiljeno konkurirati za pridobitev študentov in seveda glavna, po našem mnenju, glavni adut je lahko tudi eden od teh, da bomo zniževali kakovost in s tem pridobivali študenta za našo univerzo.
Drugo. Vemo, da Japonska, Finska, ukinjajo univerze, ki so jih prej ustanavljale, ker jih imajo preve?, ker so iz podobnih razlogov, ki sem jih prej povedal, pravzaprav to naredili.
Naslednja skrb, ki bi jo radi izpostavili, je ta, da pravzaprav nimamo kriterijev za ustanavljanje univerz. Mi v Angliji poznamo, da vsaka univerza, ki se na novo ustanovi, moramo imeti najmanj 4.000 vpisanih študentov in mora biti sposobna opravljati pedagoški proces do podeljevanja doktoratov. To so neki osnovni kriteriji. Ali je to pri nas možno? Ali imamo za to potreben potencial? Seveda, mi se strinjamo, da je potreben zakon, mi se strinjamo, da je potrebna resolucija. Strinjamo se tudi z navedbami v resoluciji, da so dolo?eni potrebni vsebinske prenove študijskih programov na sedanjih univerzah. Tudi se strinjamo, da volitve rednih profesorjev gredo v napa?no smer. Mi smo piramido obrnili. Namesto, da bi bila piramida ta prava, smo jo obrnili na glavo. To je res. Tudi sama reprodukcija na univerzah, mogo?e bi se dala druga?e regulirati. Mogo?e bi bilo potrebno mlade ljudi prej poslati v industrijo in potem ta boljše nazaj povabiti. To so vse stvari, ki se jih da regulirati na en dogovoren na?in in inženirska akademija, moram izraziti to pripravljenost, je pripravljena sodelovati in pomagati po najboljših mo?eh. Hvala lepa.
DR. JOŽE MENCINGER: Dr. Tomaž Sajovic. Naslednja bo pa gospa Helena Kamnar, predpostavljam, da nas bo vodila k materialni podlagi za družbeno nadgradnjo.
DR. TOMAŽ SAJOVIC: Vse lepo pozdravljam. Jaz bom skušal povedati samo nekaj morda bistvenih izhodiš?, o katerih bi pravzaprav vsi v Sloveniji morali razpravljati in to poglobljeno in tudi dalj ?asa.
Nam se zdi, da pravzaprav resolucija, taka kot je, ni dobra. To resolucijo bi bilo treba v marsikaterih to?kah narediti na novo in to skupaj z univerzami, u?itelji na univerzi, zaposlenimi na univerzi, študenti in družbenim okoljem. Torej, razprava bi morala potekati od spodaj navzgor.
Druga stvar. Univerza je avtonomna. Sedaj, definicij o tem je veliko, ampak predvsem univerze se ne sme podrejati niti državi niti gospodarstvu ampak le ?loveku v vseh njegovih družbenih razmerjih in njegovemu osvobajanju. Prepri?ani smo, da Slovenija potrebuje mo?ne univerze, na katerih se bo pravzaprav izvajala poglobljena interdisciplinarnost in tudi transdisciplinarnost. Pri tej stvari še mo?no šepamo, ampak podnebne spremembe nas pravzaprav u?ijo, da drobljene visokošolskega prostora ne pelje nikamor.
Posebej pomembno je, treba se je sklicevati na berlinski komunike in berganski (?) komunike, da je visoko šolstvo javna dobrina in javna odgovornost. Univerza v Sloveniji bi morala razviti poglobljeno družbeno kriti?nost in ne samo podrejenost gospodarstvu. ?e mi dovolite, bi samo navedel izjavo študentov sociologije z univerze v Strassbourghu, ki so zahtevali celo preklic reforme poenotenja visokega šolstva na evropski ravni, ampak zakaj, s katerega stališ?a. Zato, ker ta v nekaterih to?kah univerzo podreja tržnih zakonitostim, krepi u?inkovitost mehanizmov za uveljavljanje neenakosti, vzpostavlja hierarhijo znanja in raziskav v skladu s kriteriji rentabilnosti, oblikuje hierarhi?ne lestvice razli?nih smeri in s tem škoduje kakovosti izobraževanja, diskriminira študente glede na njihovo študijsko smer in upravi?uje ideologijo mobilnosti po zgledu podjetij. Pri tem je treba opozoriti na dve stvari. Delitev disciplin na univerzi na naravoslovne in družboslovne s humanistiko, je danes že popolnoma preživela stvar. Že vsaj 30 let resni znanstveniki, nobelovci, govorijo, da je treba obe te veliki disciplini v bistvu združiti.
Druga stvar je zaposljivost ljudi, študentov, diplomiranih v Sloveniji. Jaz sem prepri?an, da bi pravzaprav univerza na nek na?in morala dejavno ustvarjati delovna mesta. Delovna mesta ni mogo?e prepustiti samo nekemu trgu. Na kakšen na?in, o tem bi morali v Sloveniji resni?no poglobljeno razpravljati.
Imam samo še eno pripombo na to resolucijo. Za zaposlene na univerzi je pravzaprav na nek na?in nedopustno, da bi se pove?alo zaposlovanje znanstvenikov, raziskovalcev, asistentov, docentov za dolo?en ?as. S tem bi zaklju?il. Hvala lepa.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Prosim gospo Heleno Kamnar, nakar pa prosim dr. Dušana Radonji?a, dolgoletnega prorektorja mariborske univerze iz prakti?nih razlogov.
HELENA KAMNAR: Hvala lepa za besedo. Spoštovane svetnice in svetniki, spoštovani gostje. Kot je bilo že napovedano, bom govorila o finan?nem vidiku, ki je zajet v resoluciji. Po moji sodbi je ta vidik zajet premalo natan?no in premalo obsežno. Resolucija govori o financah na dveh mestih. Pod ciljem 4 - izboljšanje razmer za študij in pove?anje števila diplomantov glede na število vpisanih študentov in pod ciljem 5 - pove?ati sredstva za visokošolski študij in raziskave na 5 % BDP. ?e se najprej dotaknem prvega cilja, v katerem je bolj podrobno govora o finan?nem vidiku, potem lahko re?emo, da je v to?ki 4.1 pravzaprav zgolj povzetek obstoje?ega stanja in poskus navezave na naslednje elemente: vpis, dolžina študija, osip, dostopnost za vse. O teh zadevah, ki so pravzaprav klju?ne za zgraditev modela financiranja, resolucija ostaja na popolni površini in ne dore?e nobenega od vprašanj. To poglavje se preprosto zaklju?i tako, da je potrebno financiranje v povezavi s temi vprašanji preu?iti. ?e gremo naprej, torej tu ne dobimo odgovora, niti na drugih mestih v resoluciji, ali bomo imeli še naprej redni in izredni študij v smislu, kakšnega imamo danes, ali bomo imeli študij, ki bo pla?ljiv in študij, ki ne bo pla?ljiv, kakšni bodo pogoji za vpis v nepla?ljiv študij, kdo jih bo dolo?al, kakšne bodo šolnine, kakšen bo odnos do študija na drugi in na tretji stopnji v smislu financ. Ta vprašanja ostajajo zaenkrat popolnoma odprta in o?itno je, da se prepuš?ajo rešitvi v novem zakonu.
Kar se ti?e drugega poglavja, o katerem je govora v resoluciji. Torej pove?anje sredstev za visokošolski študij in raziskave na 5 % BDP, ugotavljam, da je pravzaprav terminološko v celi resoluciji zelo neeksaktno dolo?en cilj. Iz moje dosedanje prakse na tem podro?ju bi rekla, da zavestno, ker je potem zelo enostavno v prihodnosti se sklicevati, da ni bilo mišljeno eno, ampak da je bilo mišljeno drugo. Namre?, govori se o sredstvih za visoko šolstvo, govori se o sredstvih za visokošolsko dejavnost, govori se o sredstvih za terciarno izobraževanje, govori se o sredstvih za pedagoško dejavnost. Vsi ti razli?ni termini, ki se uporabljajo, so vedno na dolo?eni 1,3 % BDP, ki naj bi ga dosegli v letu 2010. Zgolj v prilogi resolucije ugotovite, kje smo danes in zaradi te terminološke zmede pravzaprav lahko z bežnim pogledom ugotovite, da smo že na ciljni to?ki, kar pa ni res, ker naša to?ka, iz katere startamo, je 0,76 % BDP. Cilj je pa 1,3 % BDP.
Kako bomo do tega cilja prišli? Po resoluciji na tak na?in, da bodo sredstva rasla z rastjo BDP oziroma ne manj kot 2,5 %. Po tej poti do cilja ne bomo prišli, razen ?e nismo cilja že dosegli. Torej, ukrepi, ki nas peljejo k ciljem, kakor so opredeljeni, zanesljivo ne bodo vodili do ciljev.
?e grem v povezave z drugimi to?kami v resoluciji, potem ugotavljam, da je za cilj postavljen pove?anje števila u?iteljev na študenta, izboljšanje opreme in prostorskih pogojev, povezovanje raziskovalnega in pedagoškega dela v ve?jem obsegu kot je prisotno danes in to zlasti na univerzah. ?e želimo te cilje dose?i, potem zopet pridem na izhodiš?e, da je moje razumevanje cilja oziroma startne to?ke, iz katere gremo proti cilju, 0,76 % BDP pravilna. Zaklju?ek je žal slab. Ukrepi, ki nas peljejo k temu cilju, nikoli ne bodo do cilja pripeljali, niti najmanj pa ne v letu 2010, ?e odmislim tudi dejstvo ustanavljanja novih institucij, ki bodo financirane iz istih sredstev. Hvala lepa.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Dr. Dušan Radonji?. Naslednji bo prof. Rudi Rizman.
DR. DUŠAN RADONJI?: Gospod predsedujo?i, spoštovani prisotni. Jaz bi se seveda svetu zelo rad zahvalil in seveda odboru za to, da so organizirali takšno razpravo, preprosto iz tega razloga, ker sem tudi v tem prostoru bil pri?a dolo?enim poskusom, da se v bistvu demokrati?na razprava zaustavi, ?eš, da je vse dogovorjeno. Nedavno tega je to bilo prav v tem prostoru. Jaz moram re?i, da sem kot ?lan delovne skupine za pripravo te resolucije svoj ?as natan?no sodeloval pri tem in vem, da smo na nek na?in vedno želeli, da pridemo do dokumenta, ki bo za nas vse sprejemljiv. Žal smo se vedno nekako vra?ali nazaj k problemom, ?eš, zakaj je tekst nekako druga?en, kot smo se dogovorili in tako dalje. Jaz moram re?i, da je pravzaprav en takšen nekako o?itek univerzam, ?eš da ne želimo dialoga, bil zelo evidenten ob osnutku novega zakona. Jaz moram re?i, da temu ni tako. Mi smo se vsem pobudam vlade, že od prej, vedno odzivali in skušali seveda biti tvorni in da skupaj na nek na?in dore?emo zadeve. Ampak, ni? ne pomaga v tem primeru, kajti o?itki seveda so bili pa? takšni in nasprotovanje razbiranju slovenskih univerz je seveda bilo že a priori sprejeto kot nekaj negativnega.
Jaz pa moram vendarle vse prisotne iz tega odbora in seveda sveta opozoriti na naslednje, da smo mi na nek na?in, univerze namre?, prišli v neko konfrontacijo z vlado že ob uredbi o financiranju. Seveda, poskusi, da gre mimo dogovarjanja z univerzami, so bili, vendar potem v kon?ni fazi temu res ni bilo tako, ampak poskusi so bili.
Jaz bi rad opozoril, kako se je odvijala zgodba na podro?ju vpisnih kvot lansko leto in letos in moram re?i, da je seveda moral intervenirati celo kabinet predsednika vlade, da naj vendarle pride do uskladitve z univerzami. Da o osnutku zakona o visokem šolstvu ne govorim, ki smo ga seveda na nek na?in zavrnili kot neustreznega in tako kot danes vse razprave pravzaprav to potrjujejo.
Moram re?i, da želimo zlasti na Univerzi v Mariboru dosti mo?nejše sodelovanje med fakultetami, dosti ve? poudarka interdisciplinarnim raziskovalnim programom, ki na nek na?in združujejo pravzaprav znanje, ki obstaja, združujejo podro?ja in jaz vidim tu in vsi skupaj vidimo eno kvaliteto v tem, zaradi tega je tudi naša univerza razvila kar precej tovrstdnih interdisciplinarnih programov in še jih nameravamo.
Univerze so vendarle najve?ja raziskovalna institucija. Mi ne moremo mimo tega, ker nenazadnje od fundamentalnih raziskav pa preko aplikativnih in pa seveda ostalih povezujemo v bistvu to teorijo s prakso in seveda aplikacija te teorije v prakso. Naj povsem na kratko zaklju?im. To, kar je naš rektor poudaril, da se je na senatu dogajalo, je to?no in imamo vrsto pripomb, ki smo jih poslali, takšne narave, kot je bilo danes tu poudarjeno, zaradi tega ne želimo, da bi naše univerze, ki imajo tradicionalno mo?ne in dobre rezultate na podro?ju raziskovanj in povezovanj s svetom, bile pravzaprav predmet na nek na?in razbijanja v manjše enote, ki v nobenem primeru ne morejo biti konkuren?ne. Vzemimo samo Latvijo, ki je iz svojih 16 univerz v zadnjem ?asu, ki je pa? po številu prebivalcev in tako naprej primerljiva, zadeve povzela povsem druga?e in pristopila k združevanju mo?i, to pomeni znanja. Hvala lepa.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Naslednji je prof. dr. Rudi Rizman, ki ima izkušnje kot predavatelj na mnogih univerzah. Isto?asno moram povedati, da se kolega Štrumajer odpoveduje razpravi pa še enkrat prosim, da tisti, ki imate kaj napisanega, da to pošljete na Državni svet, in sicer na naslov mateja.faletic@ds-rs.si. Hvala.
Naslednji je pa prof. dr. Peter Ma?ek.
PROF. DR. RUDI RIZMAN: Hvala lepa za besedo. Spoštovane, spoštovani. Dovolite, da spregovorim o tistem, kar v resoluciji ne piše, kar pravzaprav v njej mo?no pogrešam. Rekel bi, neka splošna taka ugotovitev, da v tem smislu resolucija prav gotovo odstopa od konceptov in strategij na tem podro?ju v tistih državah, s katerimi bi se morali primerjati, predvsem v Evropi, pa je ta priložnost, kot to dokazuje ta resolucija, na žalost v veliko škodo slovenski družbi, izpuš?ena. Resolucija namre? izhaja iz stare in za moderne družbe že presežene paradigme, v kateri je politika oziroma politi?na regulacija predpostavljena in je v hierarhi?nem razmerju do znanja in do organizacijske strukture univerze, raziskovalnih ustanov oziroma drugih ustanov na tem podro?ju. Pri tem, kot je bilo dostikrat danes opozorjeno, ni niti sledu o kakšnem partnerskem odnosu ali partnerski ponudbi. Mislim torej, da gre za nepotrebno izkazovanje arogance v tej resoluciji na tem ob?utljivem podro?ju. Aktualne družbe so danes pred velikimi izzivi, povezanimi predvsem v zvezi s prehodom iz industrijske družbe v družbo znanja, zato seveda imajo univerze v 21. stoletju številne vloge, predvsem seveda vloge, ki se nanašajo na spreminjanje pogojev, informacijske revolucije, nova tehnologija, ki omogo?a institucionalne in pedagoške inovacije in vse to nekako nam zastavlja vprašanje, kako se bodo univerze, skupaj z družbo spreminjale in kdo jih bo spreminjal. Ali se tem ne ra?una na univerze ali pa se jih v najboljšem primeru, odvisno od vsakokratne politi?ne volje, izklju?uje. Ni ?esa spreminjati oziroma lahko vsako tako nedomišljeno in v bistvu monopolizirano spreminjanje povzro?a trajne poškodbe na tako ob?utljivem organizmu, kot je to univerza.
V zvezi z razmerjem med družbo in univerzo oziroma znanjem je treba upoštevati naslednje. Univerze ne spreminjajo družbe oziroma družb. To delajo ljudje, ki pa jih za to usposabljajo univerze. Spomniti je treba, da so univerze, tako kot pri nas, tudi drugod po Evropi cepljene na razli?ne in že videne poskuse zunanje oziroma politi?ne intervencije v njihovo notranje življenje. Zato potrebujemo avtonomijo univerze, ne le zaradi nje same, temve? je to tudi v interesu družbe. Avtonomija univerze namre? prepre?uje, da bi univerze postale žrtve poljubnih politi?nih interesov in rigidne, v ni?emer upravi?ene in hipertrofirane kontrole. Avtonomijo, tako kot jo tukaj razumem, lahko branijo le take univerze in njihovi delavci, ki imajo zaupanje v same sebe in ki so se zanjo, torej za avtonomijo univerze, pripravljene izpostaviti. V tem smislu še zdale? ni mogo?e govoriti o kakšnem koncu zgodovine.
Bistvo univerzitetne avtonomije ali tudi njena definicija, kot je to lepo formuliral nek ugledni oxfordski znanstvenik, je v naslednjem: >Retori?ne forme, racionalno raziskovanje in razpravljanje so po vsem nekompatibilne z vsakokratno prevladujo?o politi?no in komercialno kulturo.< Važna in pomembna opozorila prihajajo tudi iz ameriških vrst. Spomnim lahko na rektorje oziroma predsednike takih univerz, kot so Princetone, Harvard, Jale in tako dalje, ki opozarjajo zadnje ?ase pred politizacijo in komercializacijo univerz, ki se pogosto skrivajo s sklicevanjem na trg in absolutizacijo trženja znanja. Zadnji rektor oxfordske univerze Jenkins je v tej zvezi prav tako podal neko zelo zanimivo in za nas aktualno in relevantno stališ?e: >Težko si je predstavljati katerokoli podro?je družbenega delovanja, kjer lahko politi?no reguliranje bolj škodi doseganju odli?nosti, kot je to ravno primer s pou?evanjem in raziskovanjem na univerzi.<
Kot sociolog bi rad na koncu še naslednjo absorvacijo. V zvezi s ponujeno strategijo in misterioznim zakonom sem zaskrbljen predvsem v zvezi z naslednjim dejstvom. Povsem razumljivo je, da je nesprejetna ali premalo odgovorna politika do univerz in sploh raziskovalnega podro?ja v tem ?asu sprožila in morala sprožiti obrambne reakcije iz obeh prizadetih podro?ij. Namesto, da bi se dragocene energije profesorjev, raziskovalcev, univerzitetnih vodstev nasploh in študentov, spreminjale oziroma evoluirale (?) v smeri modernizacije obstoje?ih univerz, to napoved sem tudi razumel kot tako v programu aktualne rektorice za ljubljansko univerzo, te energije tokrat in tudi sedaj trošimo za njihovo obrambo, za zavarovanje avtonomije univerz, kar je lahko podobno tudi Sizifovskemu po?etju. Seveda pa je povsem jasno, kdo je za?el za to družbo škodljivo igro in komu je potrebno pripisati odgovornost zanjo. Hvala za vašo pozornost.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Prof. dr. Peter Ma?ek, nato pa kolega Andrej Kr?ek.
PROF. DR. PETER MA?EK: Hvala za besedo. Spoštovane svetnice, svetniki, kolegice, kolegi. Bom kratek. Glede na to, da je bilo veliko stvari že povedanih, se bom omejil zgolj na dva formalna vidika, in sicer bi opozoril na to, da imam mi pravzaprav opravka z dvema resolucijama. ?e se spomnite, mi smo že sprejemali resolucijo o nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu, ki je bila potrjena tudi v parlamentu in sedaj smo pred sprejemom naslednje resolucije, ki govori pa? o visokem šolstvu.
Jaz opozarjam na to, da ?e greste primerjati oba dokumenta, je dokument, ki ga sedaj sprejemamo, v mnogih to?kah v neskladju s prvim ali pa gre pa? za neko evolucijo in jaz se sprašujem seveda, kakšno je razmerje v pravnem smislu med obema dokumentoma. Ali z drugim dokumentom mi pobijamo prvega. To bodo pa? pravniki povedali.
Mogo?e, ?e ilustriram, ?e boste šli skrbno brati oba dokumenta, boste videli, da je teh nesoglasij veliko ali pa novi dokument prinaša povsem nove rešitve, s tem, da so bile v prvotnem dokumentu že neke nakazane, posebej ko gre za podro?je visokega šolstva in raziskovanja. To je en vidik in priporo?am vsem, ki se bodo s tem kdaj ukvarjali, da naredijo to analizo, še posebej skupini, ki pripravlja sedanji dokument.
Ilustracija tega. ?e greste pogledati poglavje o inovativnosti, prenosu znanja z univerz, inštitutov v prakso, med novi dokument prepri?uje o tem, da so ta dokument pisali povsem drugi ljudje in so spregledali tisto, kar je v prvem dokumentu že zapisano. Mislim, da na dobri poti je to korak nazaj na tem podro?ju. Upam si odgovorno trditi, kljub temu, da smo ponudili nekaj kot pomo? na tem podro?ju, da je korak nazaj. Še to si upam trditi, da ljudje, ki so to pisali, vsaj v tem delu ne razumejo, zakaj pravzaprav potem gre. Ponovno poudarjam, ta pomo? je možna, imamo kar nekaj ljudi, ki se s tem podro?jem ukvarjajo in jaz bi prosil, da pa? ti, ki pripravljajo, da tisto, kar smo dajali v pripombe, vsaj to upoštevajo.
?e sem še bolj konkreten, bi na 10. strani v tej novi resoluciji bilo treba bolj natan?no povedati, kako bomo prenašali znanje v prakso. Se pravi, v skladu z Lizbonsko strategijo. Mi smo sedaj pred zadnjim dokument Evropske unije, to je Zelena knjiga, ki dosti jasno o tem govori. Najmanj, kar je, je uskladitev seveda s tem. Tukaj bom kon?al. Hvala lepa.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Kolega Andrej Kr?ek. Naslednja bo kolegica gospa Vanja Perovšek. Jaz seveda pozivam, ?e so kakšne replike za kakšno minuto. Na žalost je razprava precej neuravnotežena, ?e uporabim sodoben jezik, samo bolj ena stran, je pa sproš?ena.
ANDREJ KR?EK: Hvala lepa za besedo. Da predsedujo?ega razveselim, bom zelo kratek. Dal bi v bistvu eno opozorilo. Sem Andrej Kr?ek, ?lan predsedstva Študentske organizacije Slovenije. Danes smo slišali pa? dosti besed na temo avtonomije univerz. Študentje smo del univerz in spadamo in smo naravni partner v univerzah. Pod avtonomijo bi pa opozoril na eno drugo avtonomijo, to je avtonomijo študentskega organiziranja, ki prav tako ni omenjena v sami resoluciji, so pa jasne tendence nakazane v predlogu zakona, novega zakona, pa? tega famoznega zakona o visokem šolstvu in raziskovalno-razvojni dejavnosti.
Da lahko to v bistvu o tem kaj ve? povemo, moramo pogledati, kakšno je današnje stanje. Študentsko organiziranje danes ima neko avtonomijo. Študentska organizacija Slovenije je organizirana na podlagi zakona o skupnosti študentov, ki pa je nastal na 145. ?lenu ustave, to je samoupravna skupnost na podro?ju družbenih dejavnosti. Zelo podobno so na ta na?in recimo organizirane lokalne samouprave, še najbolj podobno pa verjetno manjšine oziroma manjšinska skupnost.
Študent si pa pridobi s statusom pravice do sodelovanja v takšni samoupravni skupnosti. Zakaj je le-ta pomembna? Predvsem mora biti neodvisna od vsakodnevne politike. Prav tako, ?e gremo bolj konkretno, od vlade, ministrstva in tudi univerz. V kon?ni fazi moramo študentje ravnati tukaj avtonomno, neodvisno, predvsem v korist študentov, da zagotovimo tiste najboljše pogoje, ki jih pa potem dobijo kasneje, ki jih potem rabimo tudi na sami univerzi za doseganje ?im boljših uspehov. Skozi avtonomno organiziranje lahko tudi kvalitetno, resno, objektivno izražamo stališ?a v prvi vrsti do študijske problematike, ki se ti?e neposredno študentov, hkrati pa tudi dostikrat zapostavljena vloga do širših družbenih pojavov, stališ?a v procesu, ki se pa dogajajo v sami družbi, ki so pa mogo?e danes na nekoliko nižjem nivoju, vsaj kar se ti?e strani študentov, ampak ?e se bo pa preve? posegalo v samo avtonomnost študentskega organiziranja, verjamem, da bo vse skupaj še na nižjem nivoju.
Pri tem bi tudi poudaril na nujnost partnerskega sodelovanja preko razli?nih organizacij, ki se trudimo, da študentom zagotovimo najboljše pogoje, tako na lokalnem nivoju, pomeni v dialogu do ministrstva, državnega zbora, kakor na nacionalnem nivoju in pa tudi na lokalnem nivoju, predvsem do komunikacij do univerz oziroma posameznih ?lanic. Na tem mestu bi kon?al. Povedal bi samo, ?e želimo izkoristiti potencial študentov pri širšem družbenem udejstvovanju, potem je avtonomna študentska organiziranost skorajda nujna in potrebna in želimo, da bo tudi v prihodnje takšna ostala. Hvala lepa.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Kolegica Vanja Perovšek, potem pa dr. Marjan Lah, ?e se še ukvarja z organizacijo raziskovalnega dela pa mednarodnimi sodelovanji Univerze v Ljubljani.
VANJA PEROVŠEK: Spoštovane svetnice in svetniki, dragi gosti in drage gostje. Najprej se vam zahvaljujem za tole priložnost. Sem Vanja Perkovšek, predstavnica ŠOS. Osvetlili želim nekaj pomislekov in poudarkom za nadaljnji razvoj visokega šolstva. Predlog resolucije o nacionalnem programu visokega šolstva predvideva ve?je premike v slovenskem visokem šolstvu. Med njimi je za postavljanje socialnih ciljev na ra?un ekonomskih, podrejanje visokega šolstva gospodarstvu, neregulirano odpiranje visokošolskega prostora, ustanavljanje novih univerz in obravnavanje znanja kot tržnega blaga.
V resoluciji je kot eden izmed merljivih ciljev naveden cilj 7 do 10 univerz oziroma visokošolskih in inovacijskih središ? v Sloveniji, od tega vsaj polovico zasebnih, kot predvideva vladni ukrep 28 iz okvirov gospodarskih in socialnih reform za pove?anje blaginje Slovenije. Vendar v resoluciji ni navedenih kakršnih koli analiz, na osnovi katerih bi bilo to število dolo?eno. Že sam obstoj poglavja 6.1 z naslovom Število univerz je pomenljiv in kaže na nivo obravnave visokega šolstva. Ali nameravamo v Sloveniji visokošolski prostor odpreti, potem pa vrata spet zapreti, ko bo to število doseženo? Resolucija ne obravnava možnih posledic nepremišljenega odpiranja visokošolskega prostora, niti ne predvideva uvajanja možnih varoval. Kot predpogoj uvajanja ve?jih sprememb na podro?ju širšega družbenega pomena, je nujno dokazati, da bodo rezultati res enaki na?rtovanim, da bodo spremembe rešile obstoje?e probleme brez uvajanja novih ve?jih in da sedanjega stanja res ni mogo?e spremeniti na manj radikalen na?in.
Resolucija ne ustreza nobenemu od naštetih kriterijev. Vlada Republike Slovenije in Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo teženj po stihijskem ustanavljanju zasebnih univerz ne skriva. Še bolj zaskrbljujo?e pa je dejstvo, da jih ne namerava regulirati. Regulacija je nevše?na beseda, pa vendar je zanimivo pogledati, kaj v sebi skriva opevala liberalizacija visokega šolstva. Liberalizacija za koga? Ve? svobode in izbire za študente, mogo?e za tiste, ki to lahko pla?ajo. Vsekakor ne za študente, ki si študija ne morejo privoš?iti pa tudi za tiste, ki ostanejo sredi študija brez visokošolske inštitucije, ki je poniknila v mo?virju podjetništva. Seveda govorimo predvsem o svobodi za ustanovitelje visokošolskih inštitucij in o fleksibilnosti brez varnosti za študente. Zakaj bi bil tržni model toliko boljši od javnega visokega šolstva? Kakovost naj bi se zaradi konkurence in šolnin kar ?udežno dvignila, tudi na javnih univerzah. Tako govori ena od manter neoliberalizma, ki se pojavlja tudi v resoluciji. Sicer bi bilo vmes žrtvovanih nekaj študentskih generacij, a komu mar, saj se je nujno odlo?iti in presekati. S ?im? Se z javnim visokim šolstvom res ne da ni?esar narediti? Je ?as za demontažo javnih univerz? Je vladni recept res pravi? Da konkurenca v visokem šolstvu ne dvigne kakovosti, kaže že situacija v paravisokem šolstvu, ki se tudi pri nas vse hitreje razraš?a.
Poleg razli?nih ponudnikov e-u?enja imamo tudi v Sloveniji ?edalje ve? razno raznih izobraževalnih programov, od katerih bi nekatere celo lahko uvrstili med visokošolske. Nekatere pa kot take že tržijo. Gre za izobraževanja, ki ponujajo razli?ne kvalifikacije, pa tudi takšna, ki ne pripeljejo do ni?esar dolo?enega, by-passi do diplom tujih univerz, evropskih diplom in podobno. Kakovost teh študijskih programov je velika neznanka, saj jih nih?e ne evalvira, praviloma nimajo niti sistemov, s katerimi bi študenti lahko vplivali na razvoj kakovosti. Med slabimi zgledi se tu sre?amo na eni strani z izobraževanji, kjer so predavatelji eni dobri, drugi slabi, iz vseh vetrov prakse, brez preverjanja pedagoške usposobljenosti. Študijski program pa je vse prej kot celovit.
Druga skrajnost so izobraževanja tudi ve?letna, kjer je glavni in edini predavatelj hkrati lastnik in vodja izobraževalne firme, obvezni mentor svojim študentom, prevajalec strokovne literature in še kaj drugega. Vsebine študijskega programa se spreminjajo iz leta v leto, glede na potrebe izvajalca, ne študentov. Dostopnost do informacij je minimalna, študenti pa kljub pla?evanju šolnine na kakovost ne morejo vplivati. Sistema, ki bi omogo?al izboljšave, namre? sploh ni, ali pa ga omenjeni edini predavatelj ne upošteva. Podobna situacija, kot je v paravisokem šolstvu, se lahko zgodi v zasebnem šolstvu in se tudi bo, ?e ga ne bomo regulirali. Nastala bo množica zanimivo zvene?ih študijskih programov, trenutno popularnih, predvsem pa takšnih, ki za izvajanje n e potrebujejo drage opreme. Visokošolske inštitucije bodo namesto razvijanja kakovosti ?edalje ve? vlagale v promocijo, v brošure in reklamne akcije.
Ni pa razumljivo, da vlada pospešuje liberalizacijo visokega šolstva po tem, ko se je odlo?ila, da neodvisne agencije za visoko šolstvo v Sloveniji ne potrebujemo. Sploh v razdrobljenem in ?edalje bolj raznolikem visokošolskem prostoru bi neodvisna agencija za visoko šolstvo omogo?ala vsaj nekaj transparentnosti, relevantne osnovne informacije o kakovosti študijskega programa za bodo?e študente, delodajalce in vse zainteresirane.
?e bi bil namen vlade res razvoj kakovostnega visokega šolstva, bi že sama predlagala, da morajo biti zasebne visokošolske institucije nepridobitne in tako vlagati v razvoj kakovosti, ne pa, da se zavzema za gospodarske družbe, tipa fakultete d.o.o. Zasebno visoko šolstvo ne izboljšuje kakovosti visokošolskega prostora, ima dolgoro?ne škodljive u?inke na družbo zaradi obravnavanja znanja kot tržnega blaga, lahko tudi zmanjšuje sredstva javnemu visokemu šolstvu. Ravno zato bi ga bilo potrebno regulirati, pa ne samo z akreditacijo. Zagotoviti je treba demokrati?no soupravljanje študentov in pedagoškega raziskovalnega ter drugega osebja tudi na zasebnih visokošolskih inštitucijah. Tako bi omogo?ili transparentnost, avtonomijo in uresni?evanje javnega interesa tudi na zasebnih visokošolskih institucijah. Neregulirana privatizacija omogo?a vdor profitnega privatnega interesa v uresni?evanje javnega interesa.
Nujno je vzpostaviti sistem varovalk na zakonski ravni, kajti le tako zagotovimo transparentnost sistema in izpeljavo družbene odgovornosti vseh visokošolskih akterjev. V nasprotnem primeru, proste prodaje in kupovanja izobraževalnih storitev na trgu je kot realen rezultat mo? pri?akovati visoko segregiran in stratificiran visokošolski izobraževalni sistem. Prav tako je treba študentom zagotoviti enake pravice na zasebnih in javnih visokošolskih institucijah, tudi pravico do dokon?anja študija, zato bi bilo treba ob akreditaciji novega študijskega programa dokazati, da ima institucija pogoje za delovanje skozi daljše ?asovno obdobje.
Zakaj se ministrstvo tako upira regulaciji zasebnih visokošolskih institucij? Lastnik in ustanovitelj zasebne visokošolske firme naj bi imel vso pravico, da je vse po njegovo. Od tu naj bi izhajala avtonomija zasebnih visokošolskih institucij. Država se v zasebne visokošolske firme pa? ne sme vtikati. Lahko si pa zada cilj, da bo pove?ala število zasebnih univerz. Kje je tu avtonomnost pedagoškega, raziskovalnega in drugega osebja? Kaj se zgodi s profesorjem, ki objavlja ?lanke, ki niso po godu lastnikov ali najve?jemu sponzorju? Mu naslednje leto še podaljšajo pogodbo? Kdo naj bi visoko šolstvo reguliral? Država? Ne zdi se, da je državna regulacija najboljša možnost. Glede na nestrokovno pripravljene vladne reforme za podro?je visokega šolstva, ukinitev javne agencije za visoko šolstvo, odsotnost analiz, bele knjige, celovite vizije dolgoro?nih strategij in projekcij ter teženj vlade po vmešavanje v upravljanje univerz. Ravno z omogo?anjem neregulirane privatizacije kaže država jasno zanemarjanje svojih dolžnosti enega primarnih nosilcev javnega interesa. Ob tem je mo?no zanemarjena tudi odgovornost države in ministrstva, da vzpostavi prostor za sodelovanje in usklajevanje vseh visokošolskih partnerjev z namenom razvoja visokega šolstva. Ob tem se o?itno pozablja na priporo?ilo Sveta Evrope o visokem šolstvu in raziskovanju kot javni odgovornosti, sprejeto 16. maja 2007 izrecno poudarja vlogo javnih avtoritet kot nosilcev zagotavljanja uresni?evanja pri?akovanj družbe do visokošolskih institucij v skladu z vrednotami demokrati?ne in enakopravne družbe. Vsekakor bi ministrstvo moralo prese?i sedanji odnos do visokega šolstva in opravljati svojo vlogo. Omogo?iti bi moralo visokošolskim partnerjem, da skupaj dosežejo dogovor o ustrezni regulaciji visokega šolstva. Poskrbeti bi morala še za javno agencijo za visoko šolstvo, ki bi za?ela strokovno pristopati k razvoju visokega šolstva. Omogo?anje in upoštevanje dogovora med visokošolskimi partnerji in spoštovanje demokrati?nih vrednot družbe. Vprašanje, ki se zastavlja, torej ni, zakaj bi zasebno visoko šolstvo regulirali, pa? pa, zakaj ga ne bi.
Resolucija kot temelji dokument za razvoj visokega šolstva v nadaljnjem obdobju in osnova za zakonodajo ne odgovarja na predstavljene izzive, prav tako ne predvideva naštetih varoval za uresni?evanje javnega interesa v visokem šolstvu, tako v zasebnem kot tudi javnem. Ne predvideva sistemskega omogo?anja razvoja visokega šolstva, .. (nerazlo?no) legitimnosti ne temeljijo na celostni viziji, strategijah, poglobljenih analizah in dolgoro?nih projekcijah, pa vendar imajo namen temeljito spremeniti visokošolski prostor že drugi? v obdobju enega samega leta.
Nepremišljenim spremembam nasprotujemo visokošolski partnerji in strokovna javnost, delujejo pa tako na študente kot tudi družbo v celoti. Hvala za vašo pozornost.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Prosim.
PRIMOŽ PRISTOVŠEK: Hvala lepa gospod predsedujo?i. Sem Primož Pristovšek, direktor Direktorata za visoko šolstvo in znanost na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.
Spoštovani zbor, gospod predsedujo?i je že pogrešal kakšno repliko, da bi bila razprava malo bolj uravnotežena. V tem trenutku sem se pa? moral oglasiti, ker je to že drugi pamflet, ki ga s strani šolstva poslušamo, branega s tega podija in ki se resolucijo po moji skromni oceni ne ti?e prav veliko. Študente bi pa? prijazno opomnil, da avtonomni status, ki ga študentje imajo, prinaša s seboj tudi dolo?eno odgovornost in odgovornost za svoje izjave in da so s svojimi trditvami marsikatero mejo malo prekora?ili in bi prosil za malo bolj kulturen dialog na tem podiju.
Na te trditve bom samo en stavek rekel. Študentje ste avtonomni tudi pri izbiri univerze oziroma visokošolskega zavoda in volite s svojimi nogami in ?e je neka privatna šola po vašem mnenju zani?, se pa? ne vpišete vanjo.
Sicer pa bi se zahvalil vsem razpravljavcem. Verjamem, da bodo poslanci sprejeli marsikatero od vaših dobrih pobud, jo vklju?ili v kon?ni tekst resolucije. Osebno bi pa še samo dejal, da morda govorci pri?akujemo preve? morda od te resolucije. Razpravljavci, ki so primerjali situacijo v drugih državah, ki so morda malo naprej od naše, niso pokazali, ali se je njihov razvoj za?el z neko mogo?no resolucijo, ki so jo zapisali in so ji potem dobesedno sledili. To se ni zgodilo nikjer. Resolucija je pomemben dokument, ima pa seveda omejeno mo? in še enkrat morda ne bi smeli toliko od nje pri?akovati, da bo kar spremenila svet. Tudi klimatskih sprememb ne moremo ustaviti tako, da napišemo krasno resolucijo o tem, kako je treba spremeniti klimatske spremembe. Treba je to predvsem tudi izvajati. Zato se pa? na ministrstvu po službeni dolžnosti moramo truditi in se želimo truditi. Zato tudi potrebujemo sodelovanje vseh partnerjev in tudi prosimo zanj in v sklopu tega bi samo še dodal, da minister ustanavlja delovno skupino, ki se bo ukvarjala z novim na?inom financiranja visokošolskih zavodov, h kateri bodo vabljeni vsi partnerji in tudi druge stvari se bodo še zgodile v kratkem, o katerih bo minister sam spregovoril. Lepo se zahvaljujem.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Dr. Leban.
DR. LEBAN: Spoštovani predsedujo?i, spoštovani prisotni. O predlagani resoluciji je bilo že precej povedanega, zato bi se osebno dotaknil par bolj konkretnih pomanjkljivosti, ki jih vidim, predvsem med povezovanjem raziskovalnega dela in visokošolskega oziroma posledi?no pri raziskovalnem s povezovanjem z gospodarstvom. V uvodu je omenjeno pove?anje števila u?iteljev na enako število študentov in odpiranje visokošolskega prostora. Tu je treba poudariti, kar je že gospa Kamnarjeva poudarila, obvezno pove?anje financiranja. Zavodi nimajo sredstev, da ob istih sredstvih vklju?ujejo, predvsem pa še eminentne tuje strokovnjake. ?e odpiramo visokošolski prostor za raziskovalce iz inštitutov, predvsem raziskovalce tudi iz gospodarstva, je treba vsaj obdržati kriterije kvalitete. V gospodarstvu se raziskovalci ukvarjajo z druga?nimi prioritetami kot so na akademskih institucijah in nekriti?no odpiranje prostora lahko vodi k manjšanju kvalitete. Predvsem pa, ?e ho?emo imeti tuje uveljavljene predavatelje na naših univerzah in ostalih visokošolskih zavodih in tudi tuje študente, je potrebno uvesti seveda, natan?no definirati, ob upoštevanju in uveljavljanju slovenskega jezika, tudi prožnejšo uporabo tujega jezika v pedagoškem procesu, druga?e so lahko tuje uveljavljeni strokovnjaki samo Slovenci, ki so pa? po šolanju ali pa po srednji šoli odšli v tujino in se sedaj samo vra?ajo.
Poudarjeno je, da je potrebno investirati v raziskovalno opremo. Poudaril bi, da bi morali lo?evati raziskovalno opremo kot raziskovalno, ki se uporablja pri raziskovalni dejavnosti in raziskovalno opremo, ki naj bi se uporabila pri pedagoškem procesu. Zakaj? Trenutno stanje je tako, da se raziskovalna oprema kupuje izklju?no samo za raziskovalne namene in ?e uporabimo to opremo prakti?no tudi za pedagoški proces, pomeni, da smo jo kupili za rezervo. Tega nam država po trenutnih standardih ne nudi. Tudi upravi?evanje porabe opreme je izklju?no vezano na uporabo na projektih. In še dodatek k temu: mi potrebujemo ve? opreme za študente, ker je pa? študentov ve? in v?asih tudi ne tako vrhunsko opremo, ki je zelo draga, potrebuje dolgotrajno uveljavljanje, tudi vsaka poškodba precej stane.
Pri SWOT analizi, ki poudarja nevarnosti. Ena od nevarnosti je, da ?e ne bomo ustanovili nove naravoslovno-tehni?ne univerze, elitne v tem obdobju, bomo mo?no zaostali za Evropo in posledi?no tudi za svetom. Tukaj bi dodal še eno to?ko, da ?e bomo nekriti?no drobili obstoje?e ustanove, bomo naredili še ve? škode. V resoluciji, v sprejetem nacionalnem razvojnem in raziskovalnem programu se omenja ustanovitev nove univerze, naravoslovno-tehni?ne. Tukaj sedaj se natan?no definira, da bi se ta ustanovila tako, da bi združili kadre iz inštitutov in iz gospodarstva in seveda ustanovili to univerzo. Vprašanje je, ali imamo, kar je bilo tudi že omenjeno, dovolj kvalitetnih kadrov, tako na raziskovalnih inštitutih in v gospodarstvu, da lahko ustanovimo novo univerzo in ali imamo dovolj sredstev, da ne samo zgradimo nove prostore za to univerzo, ampak da jo tudi ustrezno opremimo. Vemo, da so današnje fakultete in univerze slabo opremljene oziroma imajo iztrošeno opremo in elitna, predvsem naravoslovno-tehni?na univerza potrebuje zelo drago opremo.
Pri povezovanju z gospodarstvom, kar podpiramo, se omenja, da se bodo predvsem raziskave usmerjale v ciljno raziskovanje v povezavi z gospodarstvom, kar je pozdravno, ampak treba je vendar paziti, da tukaj ne zanemarimo osnovnih raziskav. Evropa ugotavlja, da je imela do sedaj zapostavljene bazi?ne raziskave in v sedmem (?) okvirnem programu dajejo ve? poudarka bazi?nim raziskavam oziroma temeljnim raziskavam. Tudi pri tehni?nih raziskavah bo potrebno poudarek dati tudi osnovnim raziskavam, ki bodo iskale rešitve seveda na usmerjenih podro?jih, ki jih pa? lahko država usmerja v bodo?nosti. V nasprotnem primeru, ?e gremo kratkoro?no slediti cilje, nam lahko samo sledenje aplikativnih raziskavam, ki lahko na hitro postanejo samo razvojne naloge bodo?nosti, pade kvaliteta tako in jih kot drugih raziskav in spet kvaliteta.
Pri govoru o enotnem zakonu o visokem šolstvu in raziskovalni-razvojni dejavnosti se pojavi ena zelo nelogi?na trditev oziroma predlog, da bi lahko vodja projekta, ko bi zapustil organizacijo, s seboj nesel sredstva in opremo. Prvi?, organizacijsko nimamo projektnih skupin znotraj organizacij, ampak imamo raziskovalne skupine. Projektno so lahko med institucijami. Vprašanje, ki se pojavlja. Kaj pa ostali raziskovalci? Tukaj je še pripomba. Ta rešitev ni v skladu z rešitvami, ki se pojavljajo v okviru evropskih projektov, kjer je vse vezano na institucijo, zato predlagamo, da se ohrani oprema in sredstva znotraj institucije. ?e se že dopuš?a, da se dogovorno lahko, ob soglasju seveda mati?ne organizacije in ministrstva, dolo?ena skupina oddvoji in gre tukaj za raziskovalno skupino ne pa projektno skupino.
Še zadnja pripomba glede na konkuren?nost gospodarstva in višjo gospodarsko rast. Tukaj, kot je prorektor z naše univerze prof. dr. Ma?ek že poudaril, so pripravljavci resolucije stopili korak nazaj. Tu se omenja, da je prednost podjetniških implementacij ideje avtorja pred zaš?ito intelektualne lastnine. Nasprotno. Cel svet poudarja pomen zaš?ite intelektualne lastnine in pri tem moramo slediti rešitvam, ki jih že imamo tudi v Sloveniji in so dokaj dobre. Mislim, da je taka trditev popolnoma skregana tudi z vsako logiko. Dober raziskovalec ni nujno dober podjetnik. Gre za to, da se lastnina zaš?iti in da jo potem univerza ?imprej prenese v gospodarstvu. Zato bi tukaj predlagali, da se javnim ustanovam, ne samo univerzam, dopusti ustanavljanje spin-off podjetij brez soglasja države, ki je dolgotrajno. Podjetniška ideja mora hitro priti v prakso, tukaj pa ?akamo po eno leto na soglasje, tako ali druga?no. Mislim, da tukaj država v odnosu do univerz ne bi bila ni? prikrajšana. Lahko se dolo?i, da se kot delež vnese samo intelektualna lastnina, ki bi pa? v tem podjetju zaživela. Nova podjetja, pa naj jih ustanavljajo študentje, zaposleni, prakti?no na za?etku nimajo velikih kapitalskih vložkov, da bi lahko to lastnino odkupili z enkratnim zneskom. To možnost bi bilo potrebno vsaj razmisliti, ?e ne že implementirati. Hvala.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Sedaj je bila pa replika, prijavljena na repliko. Nato bi pa prof. dr. Igor Lukši?, ki na nek na?in predstavlja partnerstvo za razvoj, ?e se ne motim, in ki naj bi dalo soglasje k resoluciji.
.......: Hvala lepa za besedo. Spoštovani državni svetniki, vsi ostali prisotni. Rad bi repliciral kolegu iz Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. V za?etku, ja, res, študenti smo avtonomni in smo odgovorni za svoje izjave, ampak mi smo za svoje izjave odgovorni samim kolegom študentom, ki so nas izvolili in ki so nam dali mandat, da v njihovem imenu govorimo tukaj, da zastopamo njihova stališ?a, žal pa nismo za to odgovorni Ministrstvu za visoko šolstvo. Prizadevamo si za sistemsko ureditev visokošolskega prostora, imamo ves ?as željo za sodelovanje pri ureditvi tega visokošolskega prostora, tako da pozdravljamo potezo ministrstva, ki je bilo re?eno, da bodo delovne skupine na podro?ju visokega šolstva. Ampak, ko pa za?nemo malo razmišljati, res, kot je rekel kolega pred menoj, študenti imajo izbiro. Lahko bodo izbirali med zasebnimi in javnimi fakultetami po dolo?enih predlogih, ki se skrivajo, ki naj ne bi obstajali ali pa obstajajo, ?eprav so dosegljivi na internetu, ampak kaj bo ta izbira pomenila. Se bo lahko vsak vpisal na zasebno fakulteto, ?e ne bo zadeva regulirana ali bo pa to povzro?ilo elitizacijo družbe, kamor se bo lahko dolo?en študent, ki bo seveda za to kompenzirali v dolo?eni finan?ni obliki, vpisali na zasebno fakulteto, drugi bodo pa žal prisiljeni se vpisati v javno, ki bo morda celo bolj kakovostna, ampak bodo na zasebni veliko hitreje dobili diplomo, kjer bomo pa? pla?ali. Ta razlika. Kaj se lahko vsak vpiše na zasebno fakulteto in kaj le to pomeni za njega in za prihodnost države in kakšne diplomante bodo te zasebne fakultete proizvajale, ?e se izrazimo po teh tržnih logikah, ki sicer, ne vem, zakaj se vedno bolj vidijo v visokošolskem prostoru, lahko to pomeni tudi konkurenco, pa ne kot dobro konkurenco, ampak ilegalno konkurenco, ki bo v bistvu nasprotovala kakovostnemu in sistemskemu urejanju visokošolskega prostora. Ampak, ko pa govorimo zakaj toliko o tej resoluciji. Resolucije so na?eloma vedno okvirne, govorijo o splošnih zadevah, kakor tudi ta, kot smo že ugotovili, bila usklajena s Študentsko organizacijo Slovenije, vendarle v dolo?enih okvirih. Nato pa, ko dobiš na mizo osnutek predloga zakona, kot trenutno uporablja Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ki posega tako korenito v spremembe slovenskega visokošolskega prostora kot si dopuš?a na podlagi te iste resolucije, za katero smo bili prepri?ani, da je usklajena in da smo približno vsaj na isti valovni frekvenci, pa ugotoviš, da je treba to resolucijo spremeniti, ker ?e ne bomo spremenili te resolucije, bomo pa morali spreminjati zakon in mislim, da je preventiva veliko boljša kot kurativa. Še enkrat pa bi rekel, da pozdravljam potezo ministrstva, da bo za?elo z delovnimi skupinami, kajti le s partnerskim dialogom in s sodelovanjem bomo lahko sistemsko rešili visokošolski prostor v Sloveniji. Hvala lepa.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala. Sedaj pa prof. dr. Igorja Lukši?a. Nato naj bi pa govoril kolega Andrej Simon Lukežnik, ?e sem prav prebral. Pa še replika. Po tem?
PROF. DR. IGOR LUKŠI?: Hvala za besedo predsedujo?i, rektorica, spoštovani kolegi. Jaz se opravi?ujem najprej, ker nisem mogel biti v za?etku razprave, sem imel govorilne ure pa sedaj se mi mudi na en zagovor doktorata, ampak so mi rekli, da je bil nek govor o partnerstvu za razvoj in o tem, da sem osebno dal nek pristanek na resolucijo v tej obliki kot je. Najprej naj razložim, zakaj gre v tem partnerstvu za razvoj oziroma za vlogo stranke, ki sem jo v teh pogajanjih zastopal.
Kadarkoli so zadeve usklajene s partnerji, med vlado in partnerji, takrat mi kot stranka ne zahtevamo posebnih usklajevanj. Tokrat izjemoma smo zahtevali, ker smo dobili namige, da niso stvari usklajene. Na prvih pogajanjih sem to tudi vprašal. Kolega z vladne strani je rekel, da ni res, da je zadeva usklajena. Potem so ugotovili, da je dejansko usklajena in v tem smislu bi lahko pogajanja takoj bila prekinjena. Ampak, ker sem poznal resolucijo, sem se ?udil, kako je možno, da univerza na to nima nobenih pripomb. Potem sem malo povprašal, zakaj ni imela nobenih pripomb univerza. Zaradi tega, kjer koli je imela pripombe in je bila zadeva konfliktna, so se dogovorili, da gre zadeva iz resolucije ven. Tako je resolucija postala nekako brezkrvna. Moje stališ?e je bilo prvo, seveda, poglejte, ?e imamo tako resolucijo, potem jo ali imamo ali jo pa nimamo. Zadeva je na nek na?in brezpredmetna. Ker seveda, govorim še vedno iz strankarskega stališ?a, mi smo takrat imeli še deset poslancev, nobene velike teže, torej, ?e se vladna koalicija odlo?i in gre naprej, zadeva ni grozljiva. Ampak kljub temu sem jaz imel nekaj pripomb in te bi rad tu sporo?il, ki vendarle še ostajajo. Nekatere so bile sprejete, vendarle ne bistveno, ampak v nekih detajlnih so izboljšale gradivo.
Tisto, kar je bila moja pripomba in jo sedaj tu ponavljam ravno zaradi tega, ker se je zopet razprava odprla, ker se je pokazalo, da to soglasje partnerjev z resolucijo enostavno ni zdržalo. Gre za to, da resolucija res da ni ne vem kako težak papir, dokument, ampak vendarle, zakaj imamo mi resolucijo. Resolucijo po moji predstavi imamo zato, da dosežemo neko soglasje za neko spremembo. Torej, ne zato, da koga prelisi?imo, da bi radi uvedli neko drugo spremembo. Mi delamo s to družbo, visoko šolstvo je tako pomembno podro?je, da enostavno ne more biti v zakupu ne te ne one vlade, ne tega ne onega ministra. Preve? dolgoro?ne posledice so tega. Torej, mi moramo delati skupaj, zlasti ko gre za visoko šolstvo, vsi akterji in moramo imeti resolucijo, znotraj katere bomo vsi našli neko predstavo o tem, kam ho?emo. Moramo oblikovati to energijo, da bomo res šli tja. Torej, to je po mojem mnenju resolucija in resolucija torej ne more biti samo neko kritje za neke poteze, ki bodo potem sledile. Resolucija mora biti usklajena z vladnimi ukrepi.
Tisto, kar manjka tej resoluciji, je najprej nek ?asovni okvir. Mi 2007 sprejemamo resolucijo za 2010. Tam recimo piše tudi, koliko bomo imeli doktorantov leta 2010. Ti doktoranti so danes že vpisani, jih samo preštejemo, to ni ve? plan, to ni predmet neke dolgoro?ne resolucije. Torej, ?e bi delali resolucijo danes, bi jo morali delati po mojem mnenju najmanj do 2015. To bi imelo smisel.
Potem, druga zadeva. Mi moramo pogledati, kaj smo do sedaj z resolucijami kot tem polisi mehanizmom, mehanizmom za politike, naredili. Tega ta resolucija ne prinaša. Kaj smo mi z resolucijo do 2002 do 2005 naredili? Sedaj govorim s stališ?a tega, kar bi morala vlada kot ta, ki vodi politiko, imeti interes, da mehanizem, s katerim vodi neko politiko in ki se ji re?e resolucija, naštela tako, da bo boljši za vodenje naslednjih politik. To bi bil lahko gotovo njihov interes. Tisto, kar se pa ti?e polija celotnega, je pa treba narediti analizo, zelo pomembno analizo, koliko univerza sodeluje pri produkciji, reprodukciji, spremembi družbene strukture v Sloveniji. Premalo je samo vle?i podatke o diplomantih in o tem, kdo je kje zaposlen, to primerjati z Evropo in ugotoviti, da je Slovenija recimo primerljiva z novo vstopajo?imi ali pa novo vstopljenimi državami v Evropsko unijo. To je premalo.
Kar bi rad še dodal zraven. Recimo, primer družboslovja. Resolucija je zelo bila pa še vedno je malo ostala neprijazna do družboslovja. V ?em je problem? Družboslovje kar tako ne producira preve? diplomantov. Kaj imamo mi problem v zadnjih desetih letih? Mi produciramo na slabih visokošolskih ustanovah slabe diplomante. Torej, ne družboslovja kar tako in te šole je ustanovila ali pa jih podpira država ali pa jih celo ustanavlja. Recimo, imate primer FDV-ju kot renomirani družboslovni fakulteti se vzame vpis in se ga da v neko fakulteto v Novo Gorico, kjer ni še ni?, ni še sploh ljudi, je deset nekih napisanih, ampak ni še fakultete. In potem imamo resolucijo, kjer govorimo, da je družboslovcev preve?. Govorim sedaj o pristopu in konsistentnosti. To enostavno ne more biti tako.
Torej, da ne bi sedaj ponavljal vseh zadev, ki sem jih tu že slišal in ki so bile verjetno povedane takrat, ko me ni bilo, bi rad še eno zadevo, ki je pa novejšega datuma, in sicer tale londonska listina. Tam notri je med cilji visokega šolstva napisano tudi to, ne samo sedaj gospodarstvo in tako naprej, ampak tudi dober državljan in dobra družba. Torej, univerza, visoko šolstvo dela za dobrega državljana in za dobro družbo. To je nekaj, kar je novo in kar bi bilo treba v Sloveniji premisliti. Jaz bom na tej to?ki kon?al, da ne bi šel v detajle. Upam, da se bo dejansko odprla razprava, ker je zelo pomembno, poglejte, sedaj, ko smo nekako zagreli to slovensko situacijo, da tudi politika spozna, da univerza, ?e se bo spremenila in mora se spremeniti, se lahko spreminja samo od znotraj. Od zunaj s strani politike jo je nemogo?e spreminjati, ker bo stopila skupaj, se zakr?ila in prepre?ila spremembe, ki so nujne. Prepre?ila jih ne bo univerza, ampak politika, ki misli, da se da univerzo spreminjati s kolom. Hvala.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Kolega Lukežnik. Nato kolegica Sanja Brus. Po pet minut, saj zaenkrat kar gre. Imamo še pet govornikov, pardon, se opravi?ujem.
ANDREJ SIMON LUKEŽNIK: Hvala lepa gospod predsedujo?i za besedo, spoštovani svetniki, akademske ekscelence, predstavniki Državnega zbora, politi?nih strank in ostali prisotni.
Moje je Andrej Simon Lunežnik. Sem prodekan za študentska vprašanja Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in mislim, da danes edini študent, ki lahko trdi zase, da govori tudi v imenu univerzitetne institucije.
Potrebno bo analizirati celotno resolucijo. Jaz sem se nekoliko lotil tega in bi rad izpostavil nekaj svojih osebnih vidikov na tekst resolucije, ki je sedaj v razpravi. Najprej bi želel, da se vklju?imo na cilj financiranja visokega šolstva. Resolucija predvideva pove?anje financiranja visokega šolstva na 5 % BDP, od tega 2,3 % iz prora?una in 2,7 % iz okolja. Meni se to zdi nekoliko nesmotrno, saj bi moralo biti visoko šolstvo financirano v ve?ji meri iz državnega prora?una, ker je to javna dobrina.
Drugo vprašanje, ko govorimo o okolju, kje bodo ta sredstva iz okolja prišla. Vemo dobro, gospodarstvo je možnost, možnost so evropski projekti, ampak dejstvo je, da se visoko šolstvo ne more prvenstveno financirati iz teh virov. Prvenstveno financiranje visokega šolstva, zlasti javnega, mora biti zagotovljeno iz državnega prora?una.
Naslednja stvar je cilj vlade, da bi se pove?alo število visokošolskih zavodov v Republiki Sloveniji. Sedaj je iz resolucije razvidno, da povpre?no število univerz je nekje 2,5 na milijon prebivalcev v Evropski uniji, kar pomeni, da bi Slovenija dosegla povpre?je, ?e bi imela 5 univerz na dva milijona prebivalcev. Torej, argumenti, ki sem jih slišal in ki sem jih prebral za takšno drasti?no pove?anje univerz, meni niso razumljivi. Eden izmed argumentov, ki jih navaja resolucija, je to, da bi se pove?ala konkuren?nost znotraj Slovenije s posameznimi študijskimi programi, vendar pa moram opozoriti na to, da se nahajamo v bolonjskem procesu. Naša univerza stremi k temu, da bo evropsko primerljiva, konkurirala s primerljivimi inštitucijami v Evropi in v svetu. Ne razumem torej, od kje je potreba umetno ustvarjati dodatno konkurenco v že tako majhnem visokošolskem prostoru kot je Slovenija. Jaz mislim, da bi to odneslo potrebne resurse, zelo drage resurse univerzam in s tem bi jih dejansko nekako onemogo?ali v tem finan?nem delu. ?e pogledamo, kolikšno število študentov bi lahko javne univerze izgubile na ra?un prevelikega števila zasebnih, se moramo vprašati, kako naj potem s temi razpoložljivimi sredstvi pri dodatnem upadanju študentske populacije zaradi nekih teh demografskih razlogov, kako naj potem res dosežemo vsaj dve univerzi evropsko primerljive standarde. Kako naj vsaj ena univerza, pri ?emer se sprašujem katera, doseže mesto med najboljšimi evropskimi univerzami? Moramo se namre? vprašati, kako bomo nastavili sistem visokega šolstva. Ali je to državno reguliran sistem, v katerem bo država odlo?ila, katera univerza bo sedaj najboljša, ali je vendarle potrebno univerzam samim pustiti to možnost, da se izkažejo s kvaliteto in so njihova izhodiš?a primerljiva? Z umetnim ustanavljanjem, zlasti nekakšne naravoslovno-tehni?ne univerze, se sprašujem, kako bi naj dosegli kakovost, ?e pa to ni produkt konkurence, motivacije znotraj visokega šolstva, ampak je to samo ideja ministrstva.
Tu me še zlasti nekako moti ena izmed izjav v resoluciji, da je cilj novega zakona, da dobijo visokošolski zavodi ve?jo avtonomijo pri izbiri in dolo?anju programov. Oprostite, imamo seveda visoko šolstvo, ki preverja piko in vejico v vsakem študijskem programu. Temu svetu znova in vsako leto znova dodajamo dolo?ene pristojnosti in s tem onemogo?amo, da bi univerza lahko startala na programe na trgu. ?e se vprašamo, kdo ima akreditirane programe izmed ve?jih univerz na tem svetu, najbolj kakovostnih univerz na tem svetu, ali ima MIT akreditiran program ali je dosegel kakovost na trgu. Jaz ne postavljam pod vprašaj pomen akreditacije v Republiki Sloveniji, ker je majhen prostor, ampak ta akreditacija se naj drži na nekatera osnovna na?ela, ne pa na ?isto vsako stvar. ?e moramo na senatu Univerze v Mariboru, konkretno vam povem, za vsako vlogo, kjer spremenimo vejico ali piko v sami vsebini študijskega programa, zaprositi za dovoljenje ali celo obvestiti svet za visoko šolstvo, ki naj bi v kon?ni fazi bil samo posvetovalni organ vlade ne pa nek organ odlo?anja, se sprašujem, kje je potem smisel tega, kar tukaj v resoluciji piše.
Potem, tukaj opažam tudi zaradi zmanjševanja administrativnih stroškov je zaželena tudi formalna povezava med manjšimi institucijami, z vklju?evanjem manjših raziskovalnih institucij ve?je, kar je kontradiktorno s tem, da bi število univerz pove?ali. Prosim,, da se resolucija toliko vsaj pogleda, da ne bo o?itnih kontradikcij. Hvala lepa.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Prosim za to repliko na repliko.
.........: Lepa hvala gospod predsedujo?i za besedo. Bom poskušal biti zelo kratek. Gospod študent se na žalost ni predstavil, tako da ne vem imena. Te njegove pripombe že dosti bolje razumem. Je omenil elitizacijo. Jaz si zelo želim elitizacije. Vsaka država si želi neke elite, ampak kaj pa elita pomeni. Zbor najboljših, ki si kupijo diplome. To se popolnoma strinjam z vami in glede tega, da si lahko nevarnosti, da bi si na privatnih univerzah lahko kupil diplomo ali pa celo na javnih, ?e že omenjamo to, tukaj bo prvi? ukrepal svet za visoko šolstvo z evalvacijami, ki se bodo za?ele letos in v naslednjem letu intenzivno izvajati, zato bomo tudi namenili ve? milijonov evrov sredstev iz evropskih skladov. Po drugi strani pa tudi delodajalci, ki bodo pa? opazili, da dolo?ene diplome niso vredne svojega imena in zato je ta vpliv gospodarstva na visoko šolstvo, ki se ga je kolegica tako bala, sploh ni tako negativen nujno.
Potem bom pa samo še omenil, gospodu Lukežniku bi samo na kratko odgovoril, saj sam itak ve odgovor, da seveda država ne dolo?a, katera univerza je najboljša. To dolo?i pa? svet s svojimi kriteriji in se mora pa? pokazati v mednarodnem okolju. ?e bi mi lahko to dolo?ili, bi že zdavnaj imeli samo najboljše univerze. Hvala lepa.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Kolegica. Potem pa Borut Verber, študent.
SANJA BRUS: Lep pozdrav. Moje ime je Sanja Brus. Sem predstavnica Študentske organizacije Slovenije. Na za?etku je gospod Lesjak za?el razlagati, kateri so cilji, omenjeni v resoluciji in kot smo slišali, jih je ve?ina usmerjenih predvsem v pokrivanje potreb gospodarstva. V prvi vrsti lahko v resoluciji beremo o Lizbonski strategiji, do?im bolonjski proces, ki je osrednji proces visokega šolstva, je porinjen v stran, sploh ni omenjen oziroma je omenjen zelo marginalno. Gre za zelo jasno strategijo, ki je usmerjena v gospodarstvo in le bežno omenja visoko šolstvo. Poleg dejstva, da resolucija ni bila pripravljena na osnovi strokovnih analiz, projekcij in strategij za prihodnost, da so dolo?ene vsebine problemati?ne, je resolucija problemati?na tudi iz tega vidika, ker je pomanjkljiva v dolo?enih strateških podro?jih. Ve?ina se jih nanaša na probleme, ki jih Slovenija doživlja ob vpeljavi bolonjskega procesa. Resolucija obravnava bolonjski proces kot podpoglavje, in sicer to je podpoglavje uvedba bolonjskih programov in to je podpoglavje v poglavju pospešiti in krepiti izmenjave znanja v trikotniku visoko šolstvo - znanost - gospodarstvo. To poglavje, ki se ukvarja s centralno temo visokega šolstva, z bolonjskim procesom, je dolgo dobro eno stran, torej je krajša kot sama bolonjska deklaracija, da ne omenjam še vseh ostalih dokumentov, recimo komunikejev in vsega, kar je bilo pisanega še poleg bolonjske deklaracije.
Naj omenim še to, da ta del, ki govori o bolonjskem procesu, je bil uveden po predlogu Študentske organizacije Slovenije lansko leto, ko je pa? imela možnost dati dolo?ene predloge.
?etudi se ne bi strinjali z rešitvami, ki jih ponuja bolonjski proces, le-ta odpira dolo?ena vprašanja, strateška vprašanja, ki zadevajo cel svet pa tudi Slovenijo. Zato se mi zdi smiselno, da si pogledamo ta vprašanja tudi iz naše perspektive. Ena stvar, ki je zelo površno omenjena v resoluciji, je mobilnost študentov in akademskega kadra. Navaja se zgolj en ukrep za pove?anje števila tujih študentov v Sloveniji in to je predvsem vpeljava študijskih programov, ki naj bi se izvajali tudi v angleš?ini. Od vseh ukrepov, ki bi še lahko bili poleg tega, je že samo ta ukrep problemati?en. Problemati?en je iz vidika ohranjanja nacionalne identitete in kulture pa tudi uvajanje sistema tutorjev. Eden od ciljev mobilnosti je, da študenti, ki pridejo v Slovenijo, spoznajo tudi slovensko kulturo. Jezik je temeljni del kulture. ?e mi uvajamo študijske programe v angleš?ini, ravno to omejujemo. Sigurno je smiselno do neke mere vpeljevati študijske programe v tujih jezikih, hkrati pa je treba zagotoviti tudi kakovost teh študijev. Ali lahko govorimo, da vsi profesorji na fakultetah govorijo par svetovnih jezikov zato, da bodo lahko kakovostno predavali v teh jezikih. Recimo Islandija ima zelo dober primer. ?eprav je zelo majhna država, imajo zelo specifi?en jezik. Cela populacija je 300.000 ljudi, izvaja programe izklju?no v islandš?ini, imajo sistem izobraževanja. Se pravi, študenti pridejo, se nau?ijo jezika in dejansko poslušajo v islandš?ini programe. Ob tem pa imajo tutorje, ki jim pomagajo se soo?iti s tem programom in razumeti vsebino. Tega tukaj ni.
Pa ostali ukrepi manjkajo. V prvi vrsti višanje kakovosti in privla?nosti študijskih programov, ki bi na ta na?in pritegnili tuje študente. Potem, ponujanje zanimivih vsebin za tuje študente, internacionalizacija vsebin, da ne govorimo o finan?ni podpori in o pogojih bivanja, ki naj bi bili zagotovljeni tem študentom. Velik problem je tudi dostopnost do informacij tako za tuje študente kot za naše študente.
Resolucija sploh ne govori o ukrepih, ki bi spodbudili mobilnost naših študentov v tujino. Kaj pa mobilnost akademskega kadra? To je eden bistvenih elementov, ki se jih sploh ne omenja.
Potem naslednja to?ka - nacionalno ogrodje kvalifikacij. Poglavje, ki se s tem ukvarja, zgolj razlaga, kaj je nacionalno ogrodje kvalifikacij, ne daje pa nekega konkretnega ukrepa. Slovenija bi morala že z za?etkom 2007 oblikovati delovno skupino, ki bi morala graditi nacionalno ogrodje kvalifikacij. To se še ni zgodilo.
Sploh ni dore?eno, kako naj se obravnavajo stare kvalifikacije ob prisotnosti novih. Ne omenja se bistvenih elementov nacionalnega ogrodja kvalifikacij, kot je recimo omogo?anje vseživljenjskega u?enja in napredovanje ob priznavanju predhodno pridobljenega znanja, se pravi recognition of . learning (?). To so bistveni elementi, zakaj se je sploh nacionalno ogrodje kvalifikacij oblikovalo v Evropi. Fleksibilnost izobraževalnih poti do visokošolskega sistema kot tudi znotraj visokega šolstva pa tudi transparentnost kvalifikacij na slovenskem in evropskem trgu dela. To je bil tudi eden od pomembnih elementov.
Kakšni so bili pa ukrepi, tu v resoluciji ni pisanih.
Šla bi na podro?je zagotavljanja kakovosti, ki je bilo že velikokrat omenjeno. Gospod Pristovšek je dal komentar na besedilo moje kolegice, ki je predvsem poudarjala nevarnosti, ki se lahko pojavijo ob vpeljavi privatnih inštitucij brez predhodne vpeljave sistema zagotavljanja kakovosti. To izražanje kriti?nega mišljenja se mi je zdelo popolnoma na mestu. Bile so samo projekcije, kaj se lahko zgodi pa tudi, kaj se že dogaja in da so to študenti izrazili kriti?no in bili potem disciplinirani in da so nekulturni, se mi zdi zanimivo. Mislim, da je to demagoška izjava, ki kaže na to, da se mogo?e študentov ne jemlje vedno ?isto kot enakovredne partnerje.
Tudi kar se ti?e podro?ja zagotavljanja kakovosti, se bom sedaj osredoto?ila zelo konkretno na resolucijo, se pravi ni neodvisne in na partnerskem odnosu temelje?e agencije za zagotavljanje kakovosti. Struktura take agencije ni predlagana. Naloge, kot so eksterna evalvacija, akreditacija pa svetovanje inštitucijam, kako naj oblikujejo sama evalvacijska poro?ila in sam evalvacijski sistem, ni predlagan. Resolucija pa predlaga par kriterijev za zagotavljanje kakovosti in ti so ve?inoma usmerjeni na primerjavo s tujimi inštitucijami in rangiranju. Se pravi, namesto, da bi se vzpostavil sistem zagotavljanja kakovosti, se moramo primerjati s tujimi inštitucijami. Kaj pa nam tuje inštitucije ponujajo? Ne moremo se primerjati direktno. Kot prvo je treba upoštevati druga?no okolje, v katerem inštitucije nastajajo. Drugo, da se samo primerjamo in kopiramo vsebine, ne pogledamo pa sistemov zagotavljanja kakovosti, ki obstajajo v tujini in ki so nam mogo?e lahko vzor kot dobre prakse, da jih potem povzamemo tudi v Sloveniji. Ena?enje z vsebinami je nesmiselno. Zakaj? Zato, ker ?e želimo tekmovati, ne bomo ponujali istega, kar ponuja že drugi, ampak moramo razvijati svoje vsebine, dati dodano vrednost. Samo na ta na?in bomo lahko pove?ali privla?nost slovenskega visokega šolstva.
Imela sem še par besed pa bom poskušala zelo na kratko zaklju?iti. Mislim, da je zelo problemati?na vpeljava bolonjske strukture v visoko šolstvo. Ni jasno, ali bomo šli na 3+2 ali 4+1, tudi sistem 4+0 se vpeljuje. Zakaj se sploh dela reforma, se pravi to, da se skrajša študijsko obdobje, da se pove?a interdisciplinarnost, se pravi možnost kombiniranja razli?nih študijskih podro?ij pa tudi, da bi se pove?ala zaposljivost po treh letih, ni izpostavljena. Se pravi, ti okviri, ki se prepuš?ajo interpretaciji vsake inštituciji po svoje, so vprašljivi, kaj se bo zgodilo s slovenskim visokošolskim prostorom in z njegovo transparentnostjo.
Želela sem še nekaj povedati o socialni dimenziji, ki krepi, ?e lahko dobim mogo?e še par minut. Samo to bom še povedala. Socialna dimenzija se je skozi bolonjski proces za?ela pojavljati tudi v visokem šolstvu. Za?ela se je leta 2001 s praškim komunikejem, kjer so študenti poudarjali pomembnost tega. Takrat se je za?elo pojavljati to razumevanje pomembnosti partnerskega odnosa v visokem šolstvu. Od takrat je socialna dimenzija iz ene vrstice v tistem praškem komunikeju zrasla v poglavje v bergenskem komunikeju in sedaj postavlja prioriteto evropskega visokega šolstva. V resoluciji je o tej socialni dimenziji povedanega malo. Predvsem so vpeljani ekonomski ukrepi, sploh se ne govori o drugih neekonomskih ukrepih, ki so zelo pomembni zato, da se dejansko doseže cilj procesa doseganja socialne dimenzije. Cilj pa je, da populacija, ki študija, se pravi, ki se vpisuje, študira in zaklju?uje študij, reflektira populacijo naše družbe. Mislim, da bi lahko v nadaljnjem dialogu ravno te ukrepe še nadalje razdelali in se glede njih dogovorili. Najlepše se vam zahvaljujem za besedo.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala. S kolegico se zelo strinjam, posebej kar se ti?e bolonjske reforme. Vabim naslednje, to je Boruta Verberja. Potem je pa Kristjan Jej?i? in potem še Janez Posedi, potem bo pa še moj kolega nekaj povedal.
BORUT VERBER: Pozdravljeni vsi, ki še vztrajate pri tej uri. Moje ime je Borut Verber. Sem v ve? vlogah, bi ?lovek lahko rekel. Sem kot predstavnik SVIZ-a, torej sindikata vzgoje, znanosti in kulture Slovenije, izobraževanja in sem hkrati tudi kot docent zaposlen na Univerzi v Mariboru, torej poznam tudi prakti?no plat tega, kar se dogaja v Sloveniji.
Rad bi podal nekaj pomislekov ali pa naših skrbi v zvezi s pojavom reklamiranja ali pa promoviranja zasebnega šolstva, hkrati potem pa tudi pregled, kaj se dejansko dogaja pri nas. ?e za?nem kar s stališ?em SVIZ-a. Skrbi nas za prihodnost javnega šolstva, saj jih predlagane spremembe postavljajo v neenakopraven položaj z zasebnimi šolami, ki jim sicer ne nasprotujemo. Se pravi, ne nasprotujemo zasebnim šolam, pod pogojem, da ne gre to na ra?un javnih šol. Kaj vidimo kot problem? Prvo se nam zdi zelo zanimivo, da kljub opevani gospodarski rasti se namesto vlaganj napoveduje kr?enje sredstev na ra?un javnega šolstva. Sedaj boste rekli, kaj govorim neumnosti, ?e so rekli, da bodo pove?ali na 5 %. Res je, ampak mi nikjer ne vidimo v teh 5 %, kaj od tega pa je res za javno šolstvo. Mi bi bili zelo veseli, ?e bi pisalo tam 2,5 damo za javno, 2,5 za zasebno pa smo že na boljšem kot sedaj, ko ni? ne vemo. Glede na to, kaj se dogaja, boste kmalu razumeli, zakaj imamo tako slabe ob?utke. Kljub opevani avtonomiji se spreminjajo strukture upravnih odborov in drugih organov, ki naj bi zagotovili ve?ji vpliv države v avtonomnih ustanovah, se pravi od najnižjih nivojev do univerz, raziskovalnih in pa visokošolskih ustanov. Kljub opevani konkurenci kot garanciji dviga kakovosti, se v neenakopraven položaj spravlja javno šolstvo in raziskovanje, na drugi strani pa se predlaga 100 % financiranje zasebnega šolstva. Kaj to pomeni neenakopraven položaj, vam je verjetno že jasno, bom pa še malo kasneje kakšno na to rekel.
Ni nam jasno, kako lahko, da v nekaterim drugih državah, ki jih imamo mi kot napredne, na primer Škotska, ukinjajo šolnine, pri nas pa se sedaj zelo zagrevamo, da jih uvedemo. Nekako nelogi?en je ta korak. Namesto, da bi se nau?ili na tistih, ki že imajo izkušnje s tem, še enkrat rinemo z glavo skozi zid in gremo tja, kamor verjetno ne bi radi šli.
Kakšni so sedaj ti že vidni rezultati? Mi pa? imamo podatke in informacije tudi iz osnovnega in srednjega šolstva in tam lahko ugotovite situacijo, kjer je ob financiranju programov s strani države kljub temu potrebno financiranje s strani staršev, ?eš je to nadstandard. ?e boste pa vprašali dijake in starše, boste pa ugotovili, da ta nadstandard v bistvu ni ni? drugega, mogo?e kakšna maša ve? ali kaj takega. Ne vem, ?e je to to, kar mi želimo.
Kakšne nevarnosti vidimo? Zasebno šolstvo bi naj temeljilo na dobi?ku, ?e gledamo iz ameriškega stališ?a in lepe rezultate si poglejte v Srbiji. Med najbogatejšimi ljudmi imate ravno lastnike takih izobraževalnih ustanov, po drugi strani imate pa zelo velike aktivnosti študentov v podporo temu, v obliki demonstracij sicer, ampak dobro. Recimo, da se nekako ne strinjajo s temi situacijami. Poglejte malo na internet in boste videli ponujene diplome. Vsak teden dobim eno ponudbo, ni problem, samo napiši kaj znaš, to bo takoj veljavna diploma, ni treba nobenega izpita, pla?aj in dobiš potrdilo. To je to. Kje je tukaj preverjanje? Kje je kakovost? Kdo sploh preverja te diplome? To so take realne stvari iz življenja.
Bojimo se tudi, ker pa? vidimo, to ob?utimo na sebi, torej imam izkušnje, ker sem pa? nadomeš?al kolege, ki so delali v zasebnih ustanovah in sem pa? predaval tudi v zasebnim ustanovah in sem ob?util to na lastni koži, to neavtonomnost pedagoškega in raziskovalnega in drugega osebja v zasebnem šolstvu. To se že sedaj izvaja. Ni sedaj to prihodnost ali se bo. To je že sedaj, ampak še na tistih nižjih nivojih teh bivših višjih šol in pa visoko strokovnih in nedefiniranih šol, ki kar ponujajo nekaj sem in tja.
Kaj se dogaja? Zaposluje se ljudi za dolo?en ?as, po možnosti z nižjo izobrazbo, potni stroški, malica se itak ne upošteva, ker to pa? ne paše v dogovor pri zasebnem šolstvu. ?e gledamo s strani tistega, ki je tam zaposlen, se hkrati, ?e je zaposlen za dolo?en ?as, zmanjša tudi njegov socialni položaj, hkrati tudi ugled, ker revež ne more niti stanovanja kupiti, ker ne more kredita dobiti, ker ima službo za dolo?en ?as. Hkrati se tudi njegov status spreminja, itak vemo, da u?itelji niso.
Potem bom pa samo še preletel ?ez alineje, zato, da ne bom razlagal. Predavatelji in študenti nimajo možnosti vpliva na kakovost, kot je že kolegica .. (nerazlo?no) na zasebnih šolah, vam lahko garantiram iz prve roke. Tudi ne vemo, kaj se bo zgodilo. Minister sicer obljublja, da bo to uredil. ?e je neka šola zasebna, propade. Študenti bodo pa? šli nekam drugam. Okej, super, ampak kdo jim bo to omogo?il, kje je to zapisano, kakšne imajo pravice, kakšne so dolžnosti tistega, ki je šolo razpustil oziroma ki jo je za?asno ustanovil, pobral denar in pobegnil. Torej, to niso hecne zadeve, to so kar grozne stvari, ki se dogajajo tudi v praksi. Po drugi strani pa pogledamo javno šolstvo, kjer imate vsako leto manj sredstev na razpolago, vsako leto imate manj študentov na osnovi tega naravnega upada rojstva, višje imate pogoje za habilitacijo, ker se pa? poskuša univerza sama sebe dvigniti na višji nivo. Najhujša stvar, ki jo pa vidimo, tisto, kar je že kolega omenil, omejujejo nam vpis rednih študentov, hkrati pa iste v istem kraju vpisujejo na zasebne šole. Povejte mi, kakšna konkurenca je to. Enemu zapreš, seveda temu, ki je pla?an in javen, drugemu pa v istem kraju omogo?iš, da šola pa? identi?en kader. Se pravi, tukaj ni nobene primerjave.
Najbolj me prizadane to nepodpiranje izvajanje bolonjskih programov. Vsi govorijo, ja, imamo že uvedeno, to boš delal, potem pa, ko se je treba vprašati, ?e je res kvalitetna razlika med navadnim in bolonjskim sistemov, kako bomo mi dobili materialne pogoje, da bomo lahko kaj takega izvedli, kako bomo dobili število študentov, primerljivo s številom u?iteljev, da bomo sploh lahko izvedli tiste posebne konzultacije. S strani države dobim odgovore, da denar imate, delajte, kar vam paše, to ni naš problem. Ampak vsako leto ga imamo manj in vsako leto so pa? neke omejitve.
Predlagam naslednje. Dovolite nam, da lahko sodelujemo v teh strateških vprašanjih, kot je javno šolstvo. Mi bomo res z veseljem sodelovali, ampak ne samo kot tisti, ki dajo samo na koncu neke pripombe na že narejeno, mi bi radi bili že na za?etku zraven. Torej, zelo bi bil vesel povabila v to vašo skupino, ki ste jo omenili, preden bo narejeno.
Predlagal bi, da se zgledujemo po državah, ki so napredne in ki so šle že ?ez to zadevo, ne pa, da gledamo kot primerjavo Gr?ijo in Srbijo, kjer še vedno trajajo protesti in lahko se tudi pri nas kaj takega zgodi, ?e bomo šli tako naprej.
Samo še za zasebno šolstvo povem, da mi nimamo ni? proti zasebnemu šolstvu pod pogojem, da ga uvedete v takih primerih, kjer res ponujajo nekaj, kar ne ponujajo javne šole in pa seveda pod pogoji, ki so primerljivi v javnem šolstvu, da boste s tem ohranili neko primerljivost in kvaliteto. Hvala lepa.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Kolega Janez Posedi.
JANEZ POSEDI: Spoštovani, dovolite, da se predstavim. Sem predsednik sindikata na veterinarski fakulteti. Omejil bi se izklju?no na sindikalno vprašanje, in sicer na to?ko 2 v tej resoluciji, ki govori o sistemizaciji in zaposlovanju visokošolskih u?iteljev. Naj preberem. Sistemizacija delovnih mest visokošolskih u?iteljev in na javnih zavodih je treba urediti prožno in ob tem poskrbeti za zmanjšanje samoreprodukcije akademskega osebja. Mi smo majhna fakulteta, veterinarjev od drugje v Sloveniji ne proizvajajo. ?e ne bomo poskrbeli za naš podmladek oziroma za naše kolege, ki bodo pomagali pri pedagoškem procesu, ne vem, kje jih bomo dobili. Posebej je treba poudariti nujnost pove?anja obsega zaposlitve za dolo?en ?as, za ve?ino akademskega osebja in ohraniti zaposlitev za nedolo?en ?as oziroma stalne zaposlitve samo za osebje z najvišjimi visokošolskimi raziskovalnimi nazivi. Nekaj je bilo govora o tem, da gre za resolucijo. Po našem mnenju danes že univerza temu sledi. Pove?uje se pritisk na fakultete, da se zaposluje kader, kot so asistenti, asistenti z magisteriji, z doktorati samo za dolo?en ?as. To bo povzro?ilo velike socialne probleme oziroma stiske pri teh ljudeh, razen ?e izvirajo iz družin, ki jim lahko to omogo?ijo. Tu bi nehal, ker ?e grem ?ez celo, bo predolgo. Hvala.
DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Še zadnjega razpravljavca, bilo nas je vseh skupaj 24.
PROF. DR. JANVIT GOLOB: Spoštovani vsi prisotni. Mi smo pozorno sledili vašim prispevkom, ki so obogatili ta prostor z mnogimi mislimi in idejami. Za nadaljnje dogodke je pa treba imeti pred seboj slede?e podatke. V ?etrtek 28. 6. je ob 10. uri sedma seja parlamentarnega odbora za visoko šolstvo in raziskovalno dejavnost. Ta je nujna, ob 12. uri je pa osma seja, kjer se bo razpravljalo in odlo?alo o resoluciji. Ali bo prevladala mo? argumenta, ali argument mo?i, je odvisno od poslancev koalicije, ki imajo ve?ino. Torej, se ne ve, ali bodo prispevki, ki ste jih danes povedali in jih bo tudi Državni svet zapisal v obliki izjave, imeli težo, da bi se iz tega naredil kompromisni predlog resolucije, ki ne bi šel skozi na silo, ampak bi zahteval še nekaj ?asa in seveda na kompromisno rešitev.
Samo en kratek odgovor še na pomembne misli, ki ste jih tukaj povedali. Eno je, da ?e agencija za raziskovalno dejavnost, mi potrebujemo tudi agencijo za visoko šolstvo, ki bo prvo, kar mora narediti, opraviti analizo stanja visokega šolstva v Sloveniji, preden gremo s kakšnimi hitrimi akcijami. Prof. Rizman kot eden vodilnih sociologov je sicer omenil, da konfliktna situacija troši veliko energije, je pa res, da konfliktne situacije sproš?ajo ogromno energije pa hkrati so konfliktne situacije generator nove kvalitete. Torej, se tudi teh razprav okrog tega ne bojmo, kajti iz tega se lahko rojeva nova kvaliteta. Seveda ima pa univerza sama nekaj mejnih situacij, ki ustvarjajo podlago za dezintegracijo. Prof. Lukši? je omenil, da en FDV v Novi Gorici še brez ustrezne podlage ustvarja tukaj zmedo. Prof. Leban je pa povedal, da nastajanje kemijskega inštituta kot parauniverzitetne institucije ali pa celo zametkov nove univerze ustvarja dodatno zmedo in mislim, da ima gospa rektorica dovolj instrumentov v roki, da ta kemijski inštitut povabi univerzo in iz njega naredi kemijsko-inženirsko šolo kot drugi del kemijske tehnologije oziroma kemije.
Da pa ponudimo nekaj, kar bi Državni svet lahko ustvaril, da se ne bi bilo treba ne politiki niti ne univerzi preve? prikloniti, da bi pripravili en uravnotežen kompromis z dovolj strokovnimi podlagami, je naš predlog slede?, da pripravimo oziroma da damo pripraviti prof. Lebanu, ki se je izkazal kot eden zelo dober poznavalec univerz in tudi slovenske situacije, novo resolucijo na petih straneh, ne pa na 58-ih, ki bi bil kot eden uravnotežen kompromis med politiko in univerzitetno ter raziskovalno sfero. Vi ste predstavnik države tukaj, ?e je to možno, da prevladajo argumenti znanja nad argumentom mo?i, sprejmite to ponudbo. Hvala lepa.
DR. JOŽE MENCINGER: Jaz se sedaj zahvaljujem vsem prisotnim, ki ste zdržali do konca te razprave. Jaz sam sicer ne razumem nikoli prav dobro, zakaj so strategije, resolucije in podobne stvari sploh potrebne, ker verjamem v zdravo pamet, na kateri se da pa? veliko narediti. Sedaj ne bi nekih zaklju?kov delal, ker sem že doživel, da so bili zaklju?ki narejeni že preden je karkoli prišlo, preden smo se o ?emerkoli zgovarjali, ampak zdi se mi, da približno lahko ugotovimo, da na nek na?in je bilo izraženo precej splošno nestrinjanje tako s postopki kot z vsebino resolucije. Isto?asno pa pripravljenost, da se stvari spremenijo, da ljudje, ki so bili tu prisotni, pri tem sodelujejo in so bili pri tem dani tudi specifi?ni predlogi, ki bi se jih dalo urediti. Še enkrat pa ponavljam, da sam velike potrebe po tem, da se kar naprej nekaj preureja, ne vidim, v glavnem se pa to po?ne, ampak vsi moramo nekaj pa? po?eti. Hvala še enkrat. Nasvidenje.
Javna predstavitev mnenj se je kon?ala ob 13.06 uri.
