Magnetogram posveta: ?lovekove pravice in duševno zdravje

Nekorigiran magnetogram (dobesedni zapis) posveta, ki je bila 10. decembra 2009 v prostorih Državnega sveta RS.
Posvet je moderiral Sre?ko Brumen. 

SRE?KO BRUMEN: Dober dan. Spoštovane gospe, spoštovani gospodje. Dovolite mi, da vas v imenu nevladnih organizacij, ki delujejo na podro?ju duševnega zdravja, Društvo Altra, Ozara, Šent, Novi Paradoks, Vezi, Humana, prav prisr?no pozdravim in se vam zahvalil, da ste se odzvali vabilu na današnji posvet. Posebej bi še pozdravil predsednika Državnega sveta Republike Slovenije mag. Blaža Kav?i?a, ki bi se mu tudi najlepše zahvalil, da nam je omogo?il današnji posvet v prostorih Državnega sveta tu v parlamentu.
            Posebej bi še pozdravil državnega svetnika Borisa Šuštarši?a in Petra Požuna, prim. dr. Janeza Remškarja, Marjeto Ferlan Isteni? in gospoda Janeza Juga. Prav lepo bi se jim zahvalil za pripravljene uvodne referate za današnji posvet.          
            Pozdravil bi tudi vse referente, ki so pripravili strokovne referate in predstavnike medijev.
            Šest nevladnih organizacij s podro?ja duševnega zdravja smo se odlo?ili, da v mesecu decembru, ob dnevu ?lovekovih pravic ter ob naraš?ajo?em ob?utku brezizhodnosti v družbi, pripravimo akcijo osveš?anja širše javnosti o težavah, s katerimi se dnevno sre?ujejo ljudje s težavami v duševnem zdravju. Vse ve? je oseb, ki so zaradi gospodarske krize ostale brez službe, se sre?ujejo z duševnimi stiskami, njihovi bližnji pa so zaradi stisk in pretresov, ki se ob tem pojavljajo, ravno tako ogrožena skupina. Glede na to, da se z duševno boleznijo lahko sre?a prav vsak izmed nas, morda prav zaradi groze?e brezposelnosti in finan?nih stisk, smo današnji posvet namenili splošnemu opozarjanju na probleme in kršitve pravic, s katerimi se zaradi nerazumevanja narave njihovih težav vsakodnevno soo?ajo ljudje s težavami v duševnem zdravju.
            H kršitvi ?lovekovih pravic lahko prištevamo vse oblike diskriminacije, šikaniranj, ki temeljijo na stigmatizaciji duševne bolezni in duševnih bolnikov in posledi?no vodijo v socialno izklju?enost oseb s težavami v duševnem zdravju. V vsakodnevnem življenju se soo?ajo s težavami pri zaposlovanju ali pri ohranjanju zaposlitve, pri urejanju osnovnih bivalnih razmer, šolanju, izlo?anju iz procesov odlo?anja in iz družbe. Pogoste kršitve ?lovekovih pravic zaznavamo tudi pri postopkih zdravstvene obravnave. Zakon o duševnem zdravju na formalni ravni ureja postopke ob hospitalizaciji brez privolitve uporabnika. Vendar prav pri teh postopkih še vedno prihaja do kršitev osnovnih ?lovekovih pravic. Implementacija omenjenega zakona, predvsem pri razvoju služb zastopnika in koordinatorja obravnave skupnosti, je tako cilj, ki upamo, da bo predvidoma vsaj na sistemski ravni te kršitve odpravil v prihodnosti. Ko govorimo o kršitvah ?lovekovih pravic, ne moremo mimo kršitve do pravice do zdravljenja, ker vsem ljudem v Sloveniji ni enako dostopna pomo? glede na regionalni kraj bivanja, v krizah in drugih situacijah, ko se znajdejo v duševni stiski, ker na nekaterih podro?jih pa? ni zdravstvenih inštitucij, ki bo to omogo?ale. Prav tako pa je bam s težavami v duševnem zdravju zelo neenakomerno omogo?en dostop do služb in programov storitev duševnega zdravja v lokalni skupnosti. Dostop do storitev in programov javne službe je za potencialnega uporabnika najpomembnejši element pri presoji delovanja sistema. Zato je cilj izboljšati dostop do storitev in programov pomemben z vidika udejanjanja na?ela enakosti in tudi z vidika na?ela proste izbire.
            Upamo, da bo nacionalni program duševnega zdravja, ki je še v pripravi, vsaj delno upošteval predloge nevladnih organizacij in predvidel širitev mreže programov skupnostne skrbi v tej deficitarni regiji Republike Slovenije.
            Ljudje z osebno izkušnjo duševne bolezni in njihovi svojci ter nevladne organizacije iz tega podro?ja nimamo velikokrat možnosti svoje stališ?e javno predstaviti, predvsem ne v tako eminentnem okolju, kot je Državni svet. Zato se tukaj še enkrat zahvaljujemo Državnemu svetu RS za to možnost, hkrati pa se zahvaljujemo tudi Fundaciji invalidskih in humanitarnih organizacij, da je s svojim prispevkom omogo?ila današnji javni posvet in tudi izvedbo celotne kampanje nevladnih organizacij.
            Želim, da bi na današnjem posvetu zaokrožili problematiko, ki jo nevladne organizacije zaznavamo pri delu z osebami, ki imajo motnje v duševnem zdravju in njihovimi svojci in jo posredovali pristojnim državnim institucijam, ki naj bi jo skušale skupaj z nami razrešiti v dobro nas vseh.
            Sedaj bi pa dal besedo mag. Blažu Kav?i?u, predsedniku Državnega sveta RS, da odpre današnji posvet. Prosim.

            MAG. BLAŽ KAV?I?: Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta, cenjeni referenti, gospe in gospodje! ?lovekove pravice so postale velika tema, formalni konstitutivni del vrednotnega sistema ?loveštva 10. decembra 1948. leta, ko je bila sprejeta Splošna deklaracija ?lovekovih pravic. S tem so ?lovekove pravice postale univerzalna vrednota sodobnega sveta, nedeljiva in celovita komponenta družbe blaginje in ?lovekovega dostojanstva. Uresni?evanje ?lovekovih pravic je povezano z mirom in stabilnostjo, z demokracijo in socialno varnostjo, s splošnim gospodarskim, socialnim, kulturnim in politi?nim razvojem. A vendarle so ?lovekove pravice namenjene posamezniku! Pridobi jih z rojstvom in ne po volji kogar koli, tudi ne po volji države. Ta mora le zagotavljati pogoje za njihovo polno uresni?evanje, pogoje za uveljavljanje dostojanstva vsakega posameznika ter svetosti in enkratnosti njegovega življenja, strpnosti do druga?nosti ter pogoje za vzajemno spoštovanje raznolikosti. Raznolikosti, ki izhajajo iz prirojenih zna?ilnosti in raznolikosti, ki so posledica delovanja okolja, tudi kot posledica nesre? in bolezni. Zavedati se moramo, da je življenje že samo po sebi vrednota, že samo po sebi vredno življenja!
Zdravje je ?lovekova univerzalna vrednota in tudi pravica. Vendarle pa je ?lovekovo duševno zdravje nekaj posebnega. ?eprav lahko razli?ne oblike duševnih težav prizadenejo prav vsakega izmed nas, duševno bolezen obremenjujejo veliki predsodki o nevarnosti in nekompetentnosti duševno bolnih in posledi?no stigmatizaciji in celoviti družbeni diskriminaciji obolelih. To obolele in tudi njihove svojce postavlja na družbeno margino kljub temu, da število duševnih obolenj naraš?a. Ne samo v Sloveniji, ne samo v državah s tranzicijo, temve? tudi v zahodnoevropskih državah. Okoli milijon ljudi vsako leto stori samomor. Med 10 in 20 milijoni jih neuspešno poskusi kon?ati svoje življenje. 24 milijonov ljudi trpi za shizofrenijo. Okoli 70 milijonov ljudi je odvisnih od alkohola. Po oceni svetovne zdravstvene organizacije kar okoli 450 milijonov ljudi po svetu trpi za duševnimi ali nevrološkimi motnjami ali pa psihosocialnimi težavami, izvirajo?imi iz zlorabe drog in alkohola.
Obstajajo podatki, da ima vsaka ?etrta družina med svojimi ?lani posameznika, ki trpi za duševnimi motnjami. To število se ve?a s staranjem prebivalstva, naraš?a zaradi najrazli?nejših pritiskov iz okolja, vse ve?jih pri?akovanj družbe, nestabilnih gospodarskih in socialnih razmer, klimatskih sprememb in z njimi povezanih groženj ter negotove prihodnosti. Vse to bremeni ljudi in ustvarja stisko, ki lahko privede tudi do obolenj. Posledi?no gre za problem, ki pomembno vpliva na kakovost življenja posameznika, družine in celotne skupnosti, zato mu je treba posvetiti posebno celovito družbeno pozornost.
Pomemben korak na podro?ju varstva pravic in svoboš?in oseb z duševnimi motnjami, je bil storjen lani, ko je parlament sprejel Zakon o duševnem zdravju, na katerega smo ?akali dolgih 15 let. Zakon se je pri?el uporabljati letos avgusta. S tem se je Slovenija uvrstila med tiste države ?lanice EU, ki imajo to podro?je ustrezno zakonsko urejeno. Odpravljena je bila namre? pravna vrzel v zvezi s postopkom sprejema oseb v psihiatri?no bolnišnico proti njihovi volji, na katero je že leta 2003 opozorilo Ustavno sodiš?e, poleg tega pa v skladu z zahtevami mednarodnih konvencij o ?lovekovih pravicah in smernicami Svetovne zdravstvene organizacije ter EU vpeljal ustrezno varovanje pravic oseb tudi v drugih postopkih obravnave, še zlasti v primerih uporabe posebnih metod zdravljenja in varovalnih ukrepov. Pomembno je, da je zakon uvedel zastopstvo pravic oseb na podro?ju duševnega zdravja ter porazdelil skrb za osebe z dolgotrajnimi težavami med razli?ne strokovnjake, s ?imer je vzpostavil temelj za njihovo celostno obravnavo.
V Državnem svetu smo zakon podprli ob tem pa izrazili tudi potrebo, da bi v Sloveniji organizirali forenzi?no bolnišnico, s ?imer bi sistemsko uredili problematiko duševnih bolnikov z nevarnostjo povzro?itve kriminalnih dejanj, katerim bi sodiš?a namesto zaporne kazni izrekla ukrep obveznega psihiatri?nega zdravljenja. Zagotovili bi varnost tistim bolnikom, ki niso izvajali kriminalnih dejanj. Opozorili smo tudi na problematiko prisilne privedbe in poudarili, da naj bo takih primerov ?im manj ter naj se ob tem v najve?ji meri upošteva navodila psihiatri?ne stroke ter v ?im manjši meri uporablja represijo.
Prav tako smo opozorili, da je v Sloveniji en psihiater na 10.000 prebivalcev premalo. Oktobra letos smo v tej dvorani organizirali tudi delovni posvet o predlogu Nacionalnega programa duševnega zdravja, kjer je bil javno predstavljen predlog, prisotni s strani strokovne javnosti in civilne družbe pa so predstavnike vlade seznanili z dopolnili, predlogi, mnenji in pripombami na program.
Spoštovani, v Državnem svetu, kot drugem domu slovenskega parlamenta, zavzeto zastopamo interese strokovne civilne družbe in v skladu z duhom Deklaracije za duševno zdravje Evropske unije vklju?ujemo v procese soodlo?anja o zadevah javnega pomena tudi nevladne organizacije na podro?ju duševnega zdravja. Ob dnevu ?lovekovih pravic in svoboš?in želim izpostaviti nenadomestljivo vlogo civilne družbe za uresni?evanje ustavnih pravic prebivalk in prebivalcev Republike Slovenije. Njeno delovanje je eden od klju?nih pogojev za vsestransko uveljavljanje na?el pluralnosti in demokracije, a tudi za trajnostno naravnan družbeni razvoj, dvig ravni družbene blaginje, kakovosti življenja ter socialne varnosti.
Vsem skupaj naj ob tej priložnosti zaželim ustvarjalno izmenjavo mnenj in uspešna nadaljnja prizadevanja za enakopravnejšo in strpnejšo družbo. Hvala.
            SRE?KO BRUMEN: Hvala lepa. K besedi vabim gospoda Borisa Šuštarši?a, državnega svetnika, predstavnika interesov socialnega varstva. Prosim.

            BORIS ŠUŠTARŠI?: Gospe in gospodje, želim dober dan. V imenu Komisije Državnega sveta RS za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide vas vse skupaj lepo pozdravljam na današnjem posvetu ob dnevu ?lovekovih pravic in vam hkrati tudi izražam pripravljenost, da bo naša komisija po svoji pristojnosti se maksimalno potrudila, da obravnava vaše probleme in poskuša tudi artikulirati kakšne konkretne predloge in jih posredovati tako v obravnavo celotnemu Državnemu svetu, kakor tudi drugim pristojnim državnim organom. Lani samo na ta dan praznovali 60-letnico splošne deklaracije o ?lovekovih pravicah, o kateri je naš predsednik Državnega sveta ravnokar zelo obširno in tudi podrobno stvari pojasnil tudi z vidika ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju. Poleg te deklaracije je pa po mojem mnenju zelo pomembno, da je leta 2006 generalna skupš?ina OZN sprejela tudi Konvencijo o pravicah invalidov, ki je bila lani aprila ratificirana v Državnem zboru RS, pred dvema tednoma pa jo je podpisala Evropska skupnost, kar se je zgodilo prvi? v njeni zgodovini, saj doslej še ni formalno uspela nobene mednarodne listine OZN. Ker je konvencija pravno zavezujo?a, to pomeni, da bo odslej imela odlo?ujo? vpliv na državne politike do invalidov, hkrati pa tudi zelo pomembno vlogo pri uresni?evanju socialne varnosti ljudi s težavami v duševnem zdravju, kajti ko uveljavljajo pravice do invalidskega in socialnega varstva, tudi oni v celoti ali deloma vstopajo v sistem invalidskega varstva. Konvencija o pravicah invalidov predstavlja dogledno težnjo invalidov, da vsaka država izoblikuje svoj holisti?en in komplementaren odnos do invalidov, v katerem invalidi legalno uveljavljajo svoje pravice na podro?ju ?lovekovih svoboš?in,  hkrati pa tudi invalidi samo po svojih mo?eh uveljavljajo lastne aktivne socialne vloge, ki jih je država dolžna podpirati z ustreznimi ukrepi. Takšna civilizacijska ureditev je v dolo?eni meri prav tako v podporo humanitarnim organizacijam oz. organizacijam bolnikov, ki delujejo na podro?ju duševnega zdravja, kakor tudi obratno, vsi dosežki na podro?ju duševnega zdravja podobno podpirajo tiste invalide, ki se poleg svoje invalidnosti sre?ujejo še s problemi duševnega zdravja.
            Slovenija je po Ustavi pravna in socialna država, v kateri se zavedamo, da morata biti gospodarski in socialni razvoj usklajen. V Sloveniji zagotavljamo vsakemu državljanu enake ?lovekove pravice in temeljne svoboš?ine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politi?ne in druga prepri?anja, gmotno stanje, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katero koli drugo osebno okoliš?ino, kar je seveda zapisano v slovenski Ustavi. Zelo pomembno je, da je v letu 2008 bil sprejet tudi Zakon o duševnem zdravju. V javni razpravi pa je nacionalni program s podro?ja duševnega zdravja, za katerega se je treba vsekakor zavzemati, da se ?im prej sprejme.
V zvezi z implementacijo tega Zakona o duševnem zdravju je pomembno mnenje oz. moramo upoštevati tudi mnenje pravnih strokovnjakov, ki poudarjajo, da bo potrebno v praksi ta zakon podrobno preu?iti z vidika pravilnega izvajanja v skladu z 19. ?lenom Ustave RS, ki ureja varstvo osebne svobode ter 51. ?lenom te naše Ustave, ki ureja pravico do zdravstvenega varstva in opredeljuje, da nikogar ni mogo?e prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih dolo?a zakon.
Kot invalid, ki sem bil prisiljen od svojega otroštva, kljub prijaznemu pa v?asih tudi neprijaznemu družbenemu okolju, ustvarjalno sooblikovati svoj življenjski stil, s katerim sem dosegel skoraj vse dosegljive aktivne socialne vloge na družbenem polju in v osebnem življenju, pri?akujem ve?jo ob?utljivost za potrebe ljudi s težavami v duševnem zdravju, in sicer v vsakdanjem življenju, tako na podro?ju izobraževanja, zaposlovanja, vklju?evanja v socialno, kulturno, politi?no življenje, zagotavljanje primernih bivalnih pogojev ter seveda interesnega združevanja. Tako, kot invalidi, se namre? tudi ljudje s težavami v duševnem zdravju ne želijo ve? videti kot moteni ali ranljivi posamezniki, ki jih obvladujejo simptomi in diagnoze, ampak kot enakopravni državljani z razli?nimi vlogami, spretnostmi in kvalifikacijami.
Izražam prepri?anje, da mora v naši državi še posebno pozornost posve?ati uresni?evanju splošne deklaracije o ?lovekovih pravicah prav z vidika ljudi s težavami v duševnem zdravju, za katere interesne organizacije na podro?ju civilne družbe izvajajo celo vrsto zelo  koristnih socialnih in drugih programov in so tudi pobudnice današnjega posvetovanja. Iz zgodovine je znano, da so se ljudje v vsem svojem civilizacijskem razvoju sre?evali tudi z motnjami v duševnem zdravju. S?asoma so se nabirala nova in nova izkustvena spoznanja, znanost pa na?rtno raz?lenjuje vzroke za motnje duševnega zdravja. V zvezi s tem izražam pri?akovanje, da bodo tudi v slovenskem prostoru v ?im ve?jem obsegu dosegljivi sodobni dosežki t.i. biološke psihiatrije in t.i. vedenjske psihiatrije, kar naj vse prispeva k ve?anju kvalitete življenja ljudi s takšnimi ali druga?nimi težavami v duševnem zdravju. Želim vam uspešno delo. Hvala.

SRE?KO BRUMEN: Hvala lepa. K besedi vabim gospoda Petra Požuna, državnega svetnika, predstavnika interesov zdravstva. Prosim.

            PETER POŽUN: Hvala, gospod predsedujo?i. Spoštovani predsednik, predstavniki vlade, dragi gostje! Kot je že predsednik Državnega sveta mag. Blaž Kav?i? povedal, smo kot parlamentarna institucija v sodelovanju z društvi, ki delujete na podro?ju duševnega zdravja krepko pospešili sprejem Zakona o duševnem zdravju. Zakon je tako postavil izhodiš?a za nadaljnje urejanje tega podro?ja in eden prvih pomembnih korakov sedaj pred nami predstavlja ravno sprejemanje predloga nacionalnega programa varovanja duševnega zdravja v Republiki Sloveniji. Ravno v zvezi s tem predlogom oz. dokumentom nacionalnega programa smo v Državnem svetu v mesecu oktobru organizirali delovni posvet, na katerega smo povabili vso zainteresirano strokovno javnost, predstavnike predlagateljev, pripravljavce ter predvsem pacientska združenja. Na delovnem posvetu v tej dvorani, ki je potekalo v izjemno prijaznem vzdušju, kar ni vedno navada, kadar se razpravlja o takih programih. Pridobili smo tudi pripombe na izvajanje Zakona o duševnem zdravju. Kljub nekaterim kriti?nim pripombam na ta zakon in potrebi po dopolnitvi zakona pa sem prepri?an, da je zakon prinesel veliko koristi na tem podro?ju. Na posvetu so predvsem izvajalci zdravstvene dejavnosti opozorili na neustrezno dolo?bo 58. ?lena zakona, ki dolo?a, da mora sprejemni zdravnik o sprejemu osebe v oddelek pod posebnim nadzorom obvestiti najbližjo osebo oz. zakonitega zastopnika v štirih urah od sprejema. O zadržanju osebe na sprejemnem oddelku pa obvestiti tudi pisno direktorja bolnišnice. Ta mora v skladu z naslednjim 59. ?lenom zakona o sprejemu pacienta v oddelek pod posebnim nadzorom takoj obvestiti pristojno sodiš?e. Tako je zakon sprejem v psihiatri?no bolnišnico spremenil v upravni postopek in dal prednost formi oz. postopku pred vsebino. S tem je seveda bistveno posegel v avtonomijo pacientov in pacientk ter jim dodelil pasivno vlogo namesto aktivne ter vzpostavil nezaupanje med pacientom in zdravnikom. Potrebno se je zavedati, da cilje destigmatizacije oseb z duševnimi motnjami ne moremo dose?i z intenziviranjem procedur za prepre?evanje destigmatizacije, ampak z aktivno vlogo vseh institucij, tako državnih kot tudi nevladnih, strokovnjakov in pacientskih združenj, ki delujejo na tem podro?ju.
            V zvezi z obveznostjo obveš?anja najbližje osebe zakonitega zastopnika je potrebno izpostaviti, da bo potrebno ta 58. ?len zakona uskladiti tudi z dolo?bami Zakona o varstvu osebnih podatkov, saj je podatek o hospitalizaciji varovan kot ob?utljiv osebni podatek. Posebno pozornost bomo morali posvetiti tudi 39. in 70. ?lenu glede podaljšanja zadržanja bolnika na oddelku pod posebnim nadzorom najmanj 14 dni pred potekom roka iz sklepa sodiš?a.
Na omenjenem posvetu o predlogu nacionalnega programa varovanja duševnega zdravja je bila izražena tudi potreba po ve?ji medsektorski naravnanosti programa in potreba po usklajenem na?rtovanju in povezovanju aktivnosti med posameznimi službami in izvajalci za zdravljenje oseb z duševnimi motnjami, pacienti, njihovimi svojci, stroko, da bi se lažje obvladovalo podro?je psihosocialne problematike. Razlog za skrb v duševnem zdravju prebivalcev Slovenije gre iskati tudi v slabi samopodobi prebivalcev. O tem je veliko pisal že prof. Trstenjak. Potrebno bi bilo pozitivno samopodobo za?eti graditi že iz temeljev. Ministrstvo za šolstvo in šport bi moralo preko svetovalnih služb, v vrtcih, šolah in drugih pedagoških ustanovah, nameniti ve?jo vlogo ozaveš?anju staršev, u?encev in u?iteljev o pomembnosti pozitivnih medsebojnih odnosov, o vzpostavljanju potrebne in kulturne komunikacije, o graditvi pozitivnega odnosa do življenja. To nalogo bi morale opravljati tudi socialne službe v podjetjih, lokalnih skupnostih in drugje. Preventivno varovanje duševnega zdravja se mora pri?eti že v otroštvu oz. najzgodnejši mladosti. Tu imajo seveda pomembno vlogo tudi svetovalni centri za otroke, mladostnike in starše. V tem smislu bo potrebno nacionalni program dopolniti s postavitvijo mreže centrov s kriznimi skupinami. Mreža služb oz. izvajalcev storitev pa bi morala biti bolj natan?no opredeljena ne samo s socialnimi službami in psihiatri?no stroko, temve? tudi s splošnimi zdravstvenimi službami ter v tem okviru okrepiti vlogo svetovalnih služb v vrtcih, šolah in domovih za starejše.
Nacionalni program bo moral natan?neje opredeliti tudi razvoj psihologije, psihoterapije in delovanje nevladnega sektorja, ki deluje na podro?ju duševnega zdravja. Ravno nevladni sektor je namre? v veliki meri prepuš?en sam sebi in svoji lastni iznajdljivosti za pridobivanje potrebnih sredstev. Ustrezno pa bo potrebno tudi vrednotiti rezultate dela nevladnih organizacij na tem podro?ju.
Kot predstavnik interesov zdravstva v okviru Državnega sveta bom storil vse, da se bo tako Zakon o duševnem zdravju, kakor tudi nacionalni program varovanja duševnega zdravja dopolnil in spremenil v tistih dolo?bah, ki  jih narekujejo vsakodnevni zapleti pri prakti?nem izvajanju. Prav tako bomo v Državnem svetu aktivno spremljali pripravo akcijskega programa za varovanje duševnega zdravja, ki pa bo moral vsebovati vse konkretne pripombe iz strokovnega podro?ja in nevladnega sektorja.
Hvala vam, da ste se odlo?ili z današnjim posvetom prispevati k obeležitvi svetovnega dneva ?lovekovih pravic. Hvala.

            SRE?KO BRUMEN: Hvala lepa. Na vabilo za današnji posvet so se nam odzvali tudi na Ministrstvu za zdravje, zato k besedi vabim gospoda prim. Janeza Remškarja, direktorja Direktorata za zdravstveno varstvo na Ministrstvu za zdravje.

            PRIM. JANEZ REMŠKAR: Dober dan, gospod predsedujo?i. Pozdrav predsedniku Državnega sveta gospodu Blažu Kav?i?u, predsedniku Odbora za zdravstvo, socialo, gospodu Šuštarši?u in seveda vsem prisotnim v dvorani, predstavnikom nevladnih organizacij, seveda tudi v imenu mojega ministra gospoda Boruta Miklav?i?a.
            Moram re?i, da sem se z veseljem odzval temu vabilu, ker tema je izredno pomembna. Sam sem bil soo?en, bom odkrit, tudi v družini sem soo?en s tem problemom, poleg tega sem se pa dajal, ?e smem tako re?i, tri leta in pol kot direktor direktorata po eni strani s pravniško stroko, po drugi strani zdravniško stroko, da smo nekako uskladili, usklajevanje je bilo pa izredno težko. Nekateri ste sledili, ste sodelovali, pomagali in se vam ob tej priliki tudi zahvaljujem.
Pri nas v naši državi imamo marsikaj normativno zelo dobro urejeno, vendar v izvedbeni fazi nam pa vse manjka. To je tudi ena ocena, ki smo jo dobili v zadnjem ?asu s strani Evropskega sodiš?a v primeru Šilih. To je vsem vam poznana zadeva. Kaj narediti? Zadeve so se na podro?ju zdravstva za?ele urejevati v letih 1970, ko smo za?eli z razli?nimi reformami. Moram priznati, predvsem na tem podro?ju v smislu finan?nih in organizacijskih sprememb. Marsikje tudi zelo na deklarativni ravni. V 90-ih letih so pa stopile v ospredje pravice bolnikov, ?lovekove pravice. Te pravice so številka ena tudi v tem trenutku na vseh sestankih, ki jih imam kot direktor direktorata v okviru zdravstva. Mirno lahko re?em, da na tem segmentu v Sloveniji zaostajamo. Sami naletite na težave, ki jih imamo na samem ministrstvu v tem trenutku z neposredno cehom, ki se navezujejo ravno na tisto, kar je najbolj pomembno v kontekstu ?lovekovih pravic, pravic bolnika, in sicer po aktivni participaciji državljanov v zdravstvenem sistemu. Težnja po možnosti ve?je izbire uporabnikov in seveda po drugi strani uveljavljanje temeljnega koncepta ?lovekovih pravic.
Moram re?i, da tukaj nastopajo problemi. Problemi nastopajo predvsem, kar se ti?e pacientov, bolnikov v izjemno asimetri?ni situaciji med bolnikom in zdravnikom oz. zdravstvenim osebjem. Zgodovina pa? pove, da je bilo to razmerje popolnoma asimetri?no. Bolnik se je v celoti prepustil zdravstvenemu osebju in na nek na?in je ta vloga prisotna v naši lepi Sloveniji  tudi še danes. Želimo pa, da se to spremeni. Ponovno poudarjam, ne samo na deklarativni ravni, tudi v življenju. Kljub vsemu temu, mislim, da že gremo v to smer, pa bo še vedno ostala dolo?ena asimetrija popolne enakovrednosti. Moramo vedeti, popolna enakovrednost je prakti?no nemogo?e dose?i. Mnogokrat se spotaknemo ob samem razumevanju bolezenskega procesa, patološkega procesa, razlage so izredno težke. Skratka, dolo?ena asimetrija bo ostala. Omenjeno je bilo že, da imamo v Sloveniji kar veliko število bolnikov z duševnimi motnjami. Po podatkih svetovne organizacije je prizadete 12 % populacije in zaradi tega Svetovna zdravstvena organizacija stalno opozarja na posebno pozornost, subtilnost na tem podro?ju.
V Sloveniji smo morda še toliko bolj okuženi, ker imamo na posebnem segmentu, to pomeni samomorilnosti izjemno velike težave in tu stopajo v ospredje ljudje, starejši od 65 let. Veste pa, da se izredno hitro staramo kot populacija in tega problema imamo iz dneva v dan ve?. Na drugi strani pa danes je verjetno osrednja tema stigmatizacija, diskriminacija. To sta izjemno pomembna dejavnika, ki ogrožata duševno zdravje, zato lahko ukrepi za njuno prepre?evanje zelo pripomorejo k vsem pobudam za izboljšanje duševnega zdravja. Stigma in s tem socialna izklju?enost sta veliko breme za osebe z duševno motnjo in njihove svojce. Zaradi stigmatizacije lahko osebe odlašajo z vklju?itvijo v zdravstveno oskrbo in tudi to je problem. Ampak, spet osebna izkušnja. Eno imamo v besedah. Danes se bomo vsi razumeli. Naj se pa vsak izmed nas ozre sam vase, kakšen ima odnos do duševnega bolnika, ko ga sre?a, ali se ga ustraši, ali se ga boji, kako razume to bolezen. Vsak od vas naj se to vpraša. In ?e bi se to za?eli spraševati vsi, bi se verjetno za?eli po?asi spreminjati. Lahko je biti meni sedaj deklarativen, ko govorim pred vami, ampak popolnoma druga situacija pa je, ko sem v kontaktu s takim bolnikom. Govorim iz osebne izkušnje. Družina je bila pravzaprav izolirana. Ob sosedih na intelektualnem nivoju so se nas bali. Vsak naj se zamisli in potem bomo s to stigmatizacijo mogo?e naredili kakšen korak naprej.
Na ministrstvu smo si prizadevali najti neko celovito rešitev, ki bi nam zagotovila dejansko dobro, ki je že sedaj, hospitalno obravnavo, ampak ne prekinitev, to, kar imamo sedaj, nadaljevanje terapije v doma?em okolju, v organizirani obliki in s tem zniževati ponovne hospitalizacije. Tako je zastavljeno. Kako nam bo uspelo? Glejte, tu smo spet vsi odgovorni. Nesporno to seveda pomeni dodatna finan?na sredstva in tako dalje. Nevladne organizacije ste tu, imate znanje, ste pripravljeni sodelovati na nas oz. na politiki in seveda odlo?itvah, je pa pomembno, kako bomo to spravili v življenje.
Kot sem že omenil, težave so bile izjemne. Moram re?i, da so padale tudi trde besede med menoj in posameznimi predstavniki stroke in prava. Pravniki so se hoteli vtikati popolnoma v vse, tudi v tisto zdravniško avtonomijo in obratno – zdravniki nismo hoteli dopustiti ni?. Skratka, tu je bila vrsta problemov. Ne bom govoril o tem, ker imam omejen ?as.
Rad bi pa poudaril nekaj, kar se mi zdi izjemno pomembno. Uvedli smo inštitut zastopnika pravic osebe na podro?ju duševnega zdravja. Uvedli smo ga. Kako ga bomo spravili v življenje, je spet naša naloga. Do tega zastopnika imajo pravico osebe v vseh postopkih obravnave v oddelku pod posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi. Torej, ta inštitut je v tujini mo?no razvit. Pri nas so se do uveljavitve zakona o duševnem zdravju z zastopništvom praviloma ukvarjale le nevladne organizacije. Vendar ta dejavnost ni bila razvita sistemsko in osebe zanjo niso bile posebej usposobljene. Pogosto se je pri nas zamenjevalo tudi inštitut zagovornika po uradni dolžnosti, kar je odvetnik. Skratka, to ne smemo mešati. Zastopnik v okviru Zakona o duševnem zdravju ne omogo?a, to pa opozarjam, nadzora in zagotavljanja varstva pravic oseb v vseh postopkih obravnave v mreži izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje. Osebe z duševnimi motnjami bodo imele pravico do zastopnika pravic osebe na podro?ju duševnega zdravja le v postopkih in obravnavah na oddelkih, kot sem omenil, s posebnim nadzorom ali pa, kot bom rekel, ko smo nekako prisiljeni v to obravnavo. Skupni imenovalec navedenih obravnav je, da se osebi praviloma omejuje nekatere temeljne ?lovekove pravice, zlasti pravico do prostega gibanja.  Zato je zakonodajalec osebam v teh situacijah poleg pravice, opozarjam, poleg pravice do zastopnika po pacientovih pravicah, govoril sem o odvetniku, ena plat. Drugo plat imamo – zastopnik po pacientovih pravicah. Sedaj imamo pa še zastopnika za bolnike z duševnim zdravjem, ki so prisilno hospitalizirani. Torej, vloga tega je pa kakšna. Sodelovanje v postopkih pridržanja v oddelkih pod posebnim nadzorom in v varovanih oddelkih oz. nadzorovani obravnavi, spremljanje sprejemov in premestitev. Zastopnik bo moral preverjati, ali se dosledno upoštevajo dolo?ila zakona o vodenju posebnih evidenc glede uporabe varovalnih ukrepov, posebnih metod. Torej, sedež bo v psihiatri?nih ustanovah, vendar imenovan bo pa s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Skratka, postavili smo ga intersektorsko, interdisciplinarno, spet namenoma, da bi ?im bolj, v naših glavah smo imeli tako idejo, zagotovili neodvisnost. Jasno, da bo ta zastopnik vezan na poklicno skrivnost in vse ostalo.
Zastopnik bo opravljal to delo nepoklicno, upravi?en do nagrade povrnitve stroškov, vsaj v za?etku smo si tako zamislili, kajti profesionalizacija ima seveda tudi druge slabe strani. Rad bi morda za zaklju?ek še opozoril, da zastopnika pravic na osebju podro?ja duševnega zdravja imenuje minister, pristojen za socialno varstvo. Zelo pomembno, spet zaradi interdisciplinarne povezanosti, na podlagi javnega poziva po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravje. Sedaj pa, predvidena oz. zahtevana izobrazba, najmanj visoka izobrazba, opravljen poseben izpit  za zastopnika, pet let delovnih izkušenj s podro?ja duševnega zdravja in seveda tisti, ki ni bil pravnomo?no obsojen na nepogojno kazen zapora. Na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. V tem ?asu že poteka izobraževanje kadrov, kandidatov za zastopnike, saj bodo ti morali imeti opravljen poseben izpit, in sicer iz poznavanja strateških dokumentov zakonodaje duševnega zdravja, ?lovekovih pravic, posebno znanje iz podro?ja stigmatizacije, kar je pomembno, temelji pojmi o duševnem zdravju, na?ina komuniciranja – izjemno pomembno, in seveda koncept samega zastopanja oz. varovanja osebnih podatkov.
Predvidoma bodo prvi zastopniki pravic oseb na podro?ju duševnega zdravja za?eli delovati januarja 2010, upam. V sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve bomo pozorno spremljali njihovo delovanje ter v skladu z ugotovitvami tudi pristopali k spremembam. Moram re?i tisto, kar je moj predgovornik govoril, smo se že pogovarjali s pravosodjem, kako to rešiti, ker je ta termin oz. ?asovne omejitve so dejansko problemati?ne. Ampak, to je bil takrat v tistem trenutku konsenz, kar se ti?e prava in medicine.
Spoštovani prisotni v dvorani, jaz se bom moral posloviti, žal imam ogromno zadolžitev. Želim vam uspešno delo. Vse tisto, kar boste danes zaklju?ili, želim, da na Ministrstvo za zdravje posredujete in seveda tudi na Ministrstvo za delo. Jaz verjamem, da bomo našli skupno pot, ki bo dobra za bolnike, za katere smo prevzeli skrb. Hvala za pozornost.

SRE?KO BRUMEN: Hvala lepa. Kadar govorimo kot nevladne organizacije, za nas velja, da je mati?no ministrstvo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Pomaga pri pripravi zakonodaje, strategije na podro?ju duševnega zdravja, socialnega varstva in nenazadnje tudi pri sofinanciranju naših programov.
Na oder vabim gospo Marjeto Ferlan Isteni?, sekretarko na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Prosim.

MARJETA FERLAN ISTENI?: Dober dan. Lepo pozdravljeni v imenu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Še posebej pozdravljam predsedujo?ega in seveda tudi predsednika Državnega sveta gospoda Blaža Kav?i?a in vse ostale gospe in gospode, ki ste danes prišli sem, da se slišimo v skupni besedi ob dnevu ?lovekovih pravic.
Mednarodni dan ?lovekovih pravic, ki ga obeležujemo 10. decembra, bodo tudi letos zaznamovala opozorila k razli?nim kršenjem ?lovekovih pravic. Gospodarska kriza ne sme biti izgovor za zmanjševanje ?lovekovih pravic na katerem koli podro?ju, še zlasti pa ne na socialnem podro?ju. Še posebej je potrebno zagotavljanje ?lovekovih pravic tistim skupinam, ki se najpogosteje znajdejo v stiskah. To so otroci, starejši, invalidi in osebe s težavami v duševnem zdravju. Gospodarska kriza je pustila sledi tudi na podro?ju duševnega zdravja vsega prebivalstva, zato upamo, da bodo tudi novi instituti,ki jih je sprejelo naše ministrstvo, pripomogli k zmanjševanju duševnih stisk. V letu 2008 je bil sprejet Zakon o duševnem zdravju, ki je pri?el veljati avgusta 2009. Novi zakon na novo ureja podro?je duševnega zdravja, ki prinaša številne novosti, tako v okviru zdravstvenega podro?ja kot tudi socialnega podro?ja. Tako bodo v skladu z veljavnim zakonom uvedeni novi instituti v pristojnosti Ministrstva za zdravje kot tudi Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Zakon o duševnem zdravju je nekakšen kompromis med zahtevo po zaš?iti pravic uporabnikov duševnega zdravja in ohranjanjem strokovne mo?i, med skupnostnim modelom duševnega zdravja in tradicionalnim obravnavanjem uporabnikov ter med medicinskim in socialnim pogledom na duševno stisko. Zakon prinaša številne nove rešitve. Obveznost odvetniške podpore uporabnikov v postopkih pred sodiš?em, institut zastopnika, nadzorovano obravnavo v skupnosti in koordinator nadzorovane obravnave v skupnosti ter obravnavo v skupnosti in koordinatorja obravnave v skupnosti.  Še enkrat poudarjam, da gre tukaj za dva lo?ena koordinatorja. Torej, koordinatorja obravnave v nadzorovani obravnavi in koordinatorja obravnave v skupnosti.
Še ena pomembna zadeva, ki jo zakon prinaša. To je pravna podlaga za nacionalni program duševnega zdravja, ki je trenutno  v pripravi. Vsi toplo upamo, da bo tudi nacionalni program zagledal svetlo lu? v pri?etku prihodnjega leta. V okviru našega ministrstva je poudarek predvsem na uvajanju novih institutov. Še posebej je pomembna vloga koordinatorja obravnave v skupnosti, ki vstopa v življenje uporabnikov po zaklju?enem zdravljenju. Koordinator obravnave v skupnosti bo uporabniku pomagal pri vklju?evanju v življenje v skupnosti in mu tako s pomo?jo razli?nih služb pomagal pri kvalitetnejšem življenju v skupnosti. 19 koordinatorjev, zaposlenih pri centrih za socialno delo, je v mesecu novembru 2009 že pri?elo s svojim poslanstvom. Za vse koordinatorje obravnave v skupnosti je organizirano tudi strokovno izobraževanje z mese?no supervizijo. V prihodnjih štirih letih pa je v mreži, ki bo pokrivala celotno Slovenijo, predvideno delovanje 30-ih koordinatorjev obravnave v skupnosti. Ker gre za strokovno zelo zahtevno delo, ki bo povezano s terenskim delom, z individualnimi razgovori, organizacijo multidisciplinarnih timov, urejanjem dokumentacije, spremljanjem oseb, bo v bližnji prihodnosti za pokrivanje potreb na terenu najverjetneje pove?ati število koordinatorjev. Te potrebe bomo na terenu spremljali skupaj s koordinatorji in nanje seveda tudi ustrezno reagirali. Zakon pa uvaja tudi zastopnike pravic oseb v duševnem zdravju. Tu gre za nov institut, ki ga bomo po?asi razvili in po?asi implementirali v družbo.
Pri pripravi Zakona o duševnem zdravju je bilo za obdobje prihodnjih štirih let predvideno delovanje osemnajstih zastopnikov na celotnem obmo?ju Slovenije. Ker gre za nov institut, se v praksi pojavljajo številna vprašanja, ki so povezana z dosegljivostjo, odprtostjo in na?inom delovanja zastopnikov pravic oseb. Gre za vprašanja, ki jih bo potrebno v ?im krajšem ?asu razrešiti, postaviti u?inkovito in odzivno mrežo, ki bo v korist vsem tistim, ki zastopnika potrebujejo. Pri postavitvi mreže pa se bo potrebno prilagajati tako glede na potrebe okolja, kot tudi razpoložljivosti finan?nih virov. Zastopniki, ki so že v procesu izobraževanja, bodo predvidoma pri?eli, popravljam prim. Remškarja, predvideno je v mesecu februarju 2010. Zastopnike bo imenoval in razreševal minister, pristojen za socialno varstvo na podlagi javnega poziva, ki ga izvede Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Zastopniki bodo imenovani za obdobje petih let, izbrani zastopniki pa bodo delovali v okviru obstoje?ih psihiatri?nih bolnišnic in bodo delovali regijsko.
Tako zastopniki kot tudi koordinatorji obravnave v skupnosti so novi instituti. To so novi profili, ki bodo v našo skupnost prinesli marsikaj novega, v?asih tudi kaj neželenega in nerešljivega. Zato pa smo tukaj mi, razli?ni strokovnjaki, ki bodo te napake odpravljali, popravljali in iskali nove, bolj ustrezne rešitve v korist uporabnikom, osebam v stiski. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je v sklopu nalog, ki jih prinaša Zakon o duševnem zdravju, že objavilo tri pravilnike.
Pravilnik o na?inu in vsebini obravnave v skupnosti ter vsebini, pogojih in na?inu opravljanja izpita za koordinatorja obravnave v skupnosti. Ta pravilnik je bil podlaga za izobraževanje koordinatorjev in za izpit, ki so jih vsi koordinatorji morali opraviti. V tem trenutku imamo izobraženih 30 koordinatorjev obravnave v skupnosti, ki so pripravljeni na delo.
Drugi pravilnik je pravilnik o kadrovskih, tehni?nih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na podro?ju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije. Ta pravilnik je zelo pomemben za delo v posebnih socialnovarstvenih zavodih in tistih domovih za starejše ob?ane, ki bodo imeli varovane oddelke. Ministrstvo pa svojega poslanstva ni pri?elo šele s sprejemom Zakona o duševnem zdravju. Nasprotno. Že ve? kot desetletje na razli?ne na?ine spremljamo podro?je duševnega zdravja, tako v okviru redne javne službe, kot tudi v okviru programov socialnega varstva. S sofinanciranjem programov socialnega varstva smo pri?eli že v za?etku 90-ih let. Tako smo pripomogli k širitvi mreže programov, ki jih v celoti izvajajo nevladne organizacije. Naj naštejem najpomembnejše. Paradoks, ki danes sodeluje pri organizaciji tega posveta. Altra, Ozara, Šent, Vezi in še številne druge manjše nevladne organizacije. Programi, ki so jih razvili, pa so slede?i. Stanovanjske skupine, dnevni centri, svetovalne pisarne, telefonsko svetovanje ljudem v duševni stiski, zagovorništvo ter drugi podporni programi. Poleg vseh teh navedenih programov pa ministrstvo sofinancira še številne druge manjše programe, ki so prav tako zelo pomembni za kvalitetnejše življenje ljudi v stiski. To so skupine za samopomo? ljudem s težavami v duševnem zdravju, skupine za svojce, socialna mreža in drugi razli?ni manjši programi. Višina namenjenih sredstev vseh programov s strani našega ministrstva znaša ve? kot 2 milijona evrov s strani prora?una. Sredstva so ve?inoma namenjena za stroške strokovnih delavcev, ki sodelujejo v teh programih. Tu pa so še številne ure prostovoljcev, ki prav tako prinašajo dodano vrednost k omenjenim programom.
Tukaj nekje bi se ustavila in še enkrat povzela. Veliko je bilo narejenega do sedaj, veliko truda je bilo vloženega. Pred nami je še veliko odprtega in verjamem, da bomo s skupnimi mo?mi poiskali rešitve tudi za tista vprašanja, ki so odprta in morda tudi težje rešljiva. Vse to pa bo možno le s skupnim sodelovanjem vseh pristojnih služb in z istim ciljem – v korist uporabnikom. V korist uporabnikom! Te besede naj ne veljajo samo danes ob dnevu ?lovekovih pravic, ko je dan, ko se izrekajo številne želje in obljube. Te besede naj veljajo tudi vnaprej in to za vse, ki potrebujejo pomo? pri uveljavljanju teh pravic. Ne glede na to, ali so to otroci, starejši, invalidi ali osebe s težavami v duševnem zdravju. Hvala lepa in uspešen dan še naprej.

SRE?KO BRUMEN: Hvala lepa. Naslednji je bil predviden gospod Janez Jug, direktor Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij pa mislim, da ga sedaj tukaj v dvorani ne vidim. ?e se nam bo pridružil kasneje, ga bomo prosili za nekaj besed.
Rad bi vas pozval, da ob koncu tega današnjega posveta je predvidena javna razprava in kdor bi se želel aktivno vklju?iti v to razpravo, bi vas prosil, da te listke, ki jih imate pred seboj, izpolnite in jih prinesete do mene.
Kot je že gospa Isteni? povedala, kaj nevladne organizacije po?nemo, pa bi sedaj na oder povabil gospod dr. Suzano Oreški, podpredsednico Društva Altra in predstavnico koordinacije nevladnih organizacij s podro?ja duševnega zdravja, da nam predstavi nekaj iz našega širokega dela. Hvala lepa.

DR. SUZANA OREŠKI: Pozdravljeni vsi skupaj. Jaz imam pripomo?ek power point. Prihajam iz Društva Altra, kjer sem redno zaposlena. Mislim, da bo sedaj deseto leto. Pred tem sem pa kot študentka in prostovoljka sodelovala v prizadevanjih Altre ter tudi ostalih organizacij, kot je bil prvi projekt zagovorništva na PIC-u (?). Danes imam lepo ?ast, ki so mi jo zaupali moji kolegi iz ostalih nevladnih organizacij. To so Novi Paradoks, Ozara, Šent, Humana, Vezi ter seveda tudi moji kolegi iz Altre, da predstavim, kako se je vse skupaj v Sloveniji pri?elo z nevladnimi organizacijami, za katere menim, da smo resni?no veliko doprinesle k razvoju skupnostnih programov na podro?ju duševnega zdravja.
Za?etki razvoja segajo pravzaprav konec 80-ih let, ko se je pri?elo radikalno in t.i. antipsihiatri?no gibanje, ki ga je pri?ela skupina ljudi v Odboru za družbeno zaš?ito norosti. Tisto obdobje je tipi?no obdobje, temu tudi pravimo, da je šlo za neko vrsto kolektivnega zagovorništva, kar pomeni, da se je zelo javno in družbeno opozarjalo na kršenje temeljnih ?lovekovih pravic in svoboš?in v t.i. totalnih institucijah tipa socialnovarstvenih zavodov in psihiatri?nih bolnišnic. Na primer,  iz tega obdobja sem si pomagala z nekaj ?lanki, ker sem lani tudi analizirala medijske prispevke na to temo in ugotovila, da so tudi mediji zelo pomembni nosilci in agenti takšnih oblik javnih in družbenih prizadevanj. Na primer, en tak primer je, ko se je tisto obdobje pojavljalo v ?asopisih, da je Odbor za družbeno zaš?ito norosti nosilec akcij in pobud za demokratizacijo slovenske psihiatrije ter za odpiranje vprašanj duševnega zdravja, ustanovljen leta 1988. Odbor je s svojimi projekti oral ledino v Sloveniji. Tam so ljudje, ki se trudijo za zaš?ito norosti, proti marginalizaciji druga?nih in šibkih, za destigmatizacijo ponižanih proti zapiranju … (nerazlo?no). Naj opozorim, da ?etudi to gibanje ni bilo prijetno za psihiatri?ne kroge in tudi ne za našo stroko, socialno stroko, je gibanje primerljivo z gibanji, ki so se pojavljala že v drugi polovici 20. stoletja v Evropi in tovrstna gibanja so potrebna, da se lahko v družbi naredijo neki premiki. V Sloveniji smo lahko ponosni, da smo imeli neko manjše obdobje zelo glasno gibanje. Sicer se kasneje Odbor za družbeno zaš?ito norosti, naj poudarim, da so v takratnem odboru tudi delovali ljudje, ki so danes zaposleni v drugih nevladnih organizacijah. To so mag. Nace Kova?, tudi Igor Hrast, ki je bil svoj ?as predsednik Ozare, je bil nekaj ?asa aktiven. Dr. Vesna Švab, ki je sedaj na Šentu aktivna, da ne govorim o dr. Vitu Flakerju in Katedri za duševno zdravje, ki so pravzaprav bili tudi pobudniki. Skratka, cela vrsta akademikov, strokovnjakov, simpatizerjev. Ne smemo pozabiti dr. Tanje Lamovec, prve zagovornice in velike upornice na tem podro?ju. Cel kup enih ljudi se je zelo angažiralo, da bi se uveljavile ?lovekove pravice in temeljne svoboš?ine za ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju in njihove svojce. Kasneje se seveda ustanovi Šent. Potem se ustanovi tudi Ozara. Ustanovi se Paradoks, potem Novi paradoks, tudi Vezi in Humana. Iz tega obdobja je tudi primer društva Šent, ki se je ravno tako, sicer na svoj na?in, morda malo manj radikalen, prizadevalo in si še vedno prizadeva za uveljavljanje pravic ljudi s težavami v duševnem zdravju, na primer ?lanek iz leta 1994 Proti diskriminaciji se je treba bojevati tudi z zakonodajo, kar pomeni, da smo že v tistem obdobju v prvi polovici 90-ih let si prizadevali za uveljavljanje zakonodaje na podro?ju duševnega zdravja, kajti ta je temelj, da se lahko zagotovijo neke storitve v skupnosti in si lahko samo predstavljate, kako naporno je bilo za moje kolege, ko so šli delati prvo stanovanjsko skupino, imenovano Mavri?na druš?ina in tudi druge projekte v družbenem okolju, ki ni sprejemalo tovrstnih oblik pomo?i, ki ni razumelo še pravzaprav, kaj pomeni psihosocialni model in kaj pomenijo skupnostne službe. Mislim, da jim gre vse priznanje. Tudi Ozara, na primer, se je v tem obdobju prizadevala in sodelovala tudi z mediji, kajti mediji so pomembni akterji in nosilci širšega javnega ozaveš?anja. Na primer, se zavedajo, da je treba duševnim bolnikom, teh pa je vse ve?, pomagati tudi pri odpustitvi iz psihiatri?ne bolnišnice. To so prizadevanja, ki vpeljujejo skupnostno skrb, kar so že moji predhodniki govorili, gospa Marjeta Ferlan Isteni? in gospod Remškar iz Ministrstva za zdravje, da moramo skrbeti za kontinuirano obravnavo po odpustu iz psihiatri?nih bolnišnic, da ljudem pripadajo storitve v skupnosti. Torej, kot sem že omenila, 90. leta so bila radikalna pa tudi cveto?a za porast nevladnih organizacij. K temu je seveda tudi prispeval nov status Slovenije. Slovenija se je osamosvojila, odprla prostor civilni družbi, si prizadevala demokratizacijo na vseh družbenih ravneh in v tem smislu so tudi seveda ministrstva pri?ela, predvsem naše ministrstvo, mati?no Ministrstvo za delo, družino in socialne zadev, objavljati projekte in programe, na katere smo pri?eli konkurirati oz. pridobivati sredstva. Tako se je na primer Odbor za družbeno zaš?ito norosti preimenoval v Altro – Odbor za novosti v duševnem zdravju, Šent, Ozara, Novi paradoks, ki nastane in Društva Paradoks. Društvo Paradoks je bila prva uporabniška organizacija v Sloveniji, ki jo je organizirala in vodila dr. Tanja Lamovec, pa me popravite, kajti tukaj je mnogo ljudi, ki tudi poznajo zgodovino. Paradoks, mislim, da je bilo to prvo društvo, govorim Paradoks, ki je imel uporabniško organiziran krizni center. Temeljilo je na samopomo?i in solidarnosti. Potem tudi Mir sre?e, ki mislim, da ve? ne funkcionira, ki ga je tudi vodil uporabnik in danes imamo Mostove. Se pravi, imamo v Sloveniji tudi neka uporabniška združenja. Jaz si želim, da bi društvo Mostovi uspelo obdržati svoj status, ker rabimo tudi neko ?isto uporabniško iniciativo, kar pomeni, da jo vodijo ljudje s težavami v duševnem zdravju sami. Potem imamo tudi Vezi, ki deluje predvsem na Primorskem, ter Humano, Združenje svojcev. Tudi na to smo lahko zelo ponosni. Smo kon?no pridobili Združenje svojcev, ki si prizadeva za pravice svojcev, za odpiranje vprašanj in dileme, ki na tem podro?ju še ostajajo. Skratka, vse te organizacije, ki sem jih sedaj naštela, razen teh uporabniških združenj, pa tudi mislim, da Mostovi so tudi aktivni v koordinaciji nevladnih organizacij. Koordinacija nevladnih organizacij je neformalno združenje, v katerem sodelujemo naštete pa tudi še druge organizacije, ampak danes govorim predvsem o organizacijah na podro?ju duševnega zdravja. Ta pobuda oz. ta neformalna skupina se je ustanovila pred nekaj leti z namenom prispevanja k razvoju razli?nih tem s podro?ja duševnega zdravja v skupnosti, predvsem pa takrat zaradi aktualnega sprejemanja Zakona o duševnem zdravju. Na ta zakon smo iz naših vrst pisali veliko tekstov. Imeli smo veliko pripomb, veliko želja, potreb, kaj naj bi vse ta zakon vseboval. Ravno tako smo potem, ko smo ugotovili, da nam to dobro gre, da se znamo organizirati, da imamo tudi precej znanja, precej idej, ker izhajamo tudi iz potreb uporabnikov, ki k nam hodijo, kar pomeni, da še vedno delamo na terenu, tudi mi, ki smo danes tukaj aktivni, torej Sre?o, ki tukaj lepo moderira in jaz, ki predavam in ostali še vedno delamo s ciljno skupino. Ko zapustimo take prostore, se vrnemo v naše organizacije in delamo z ljudmi in delamo še marsikaj drugega. Skratka, v tej koordinaciji nevladnih mislim, da smo posamezniki, ki smo zelo zavezani in prizadevni k temu, da bi se v Sloveniji dejansko skupnostna skrb razvijala, da bi ne ostali samo pri tem zakonu, ampak da bi tudi spremljali, kako se to uveljavlja v praksi in na osnovi tega še naprej razvijali modele, ki so potrebni.
Sedaj sem skozi ta govor povedala, na ?em naša strokovna izhodiš?a temeljijo. Vsa naša prizadevanja, programi, storitve, metode dela temeljijo na širših konceptih duševnega zdravja v skupnosti. Ta znanja smo ve? ali manj osvojili na Fakulteti za socialno delo oz. takratni Visoki šoli za socialno delo, ki je tudi pri?ela s tovrstnimi programi. To tudi pomeni, da smo teorijo nekako s pomo?jo programov in projektov, ki jih je razpisalo naše mati?no ministrstvo, za?eli uvajati v prakso. Še vedno vztrajamo oz. smo zavezani k psihosocialnemu modelu, k skupnostni skrbi, k temu, da bi naša ljuba Slovenija šla morda kdaj v prihodnosti v deinstitucionalizacijo ali v socialno psihiatrijo. Uporablja se tudi izraz postpsihiatrija. Naši programi temeljijo na konceptih normalizacije, vklju?evanja in okrevanja, kar pomeni, da v naših službah strokovni delavci niso nagnjeni k temu, da bi diagnosticirali, iskali motnje, neke deficite, ampak da bi nekako uporabnike, ki so vklju?eni v naše programe, nau?ili, da se kljub nekim težavam na podro?ju duševnega zdravja da živeti. U?imo jih, da se opremijo s spretnostmi in veš?inami, ki so pomembne za življenje, za vsakodnevno življenje v skupnosti. Naši programi, metode dela temeljijo tudi na individualnem pristopu. Trudimo se izvajati in delati individualne na?rte. Izvajamo storitve v lokalnem okolju. Veliko ?asa preživimo na terenu. Skrbimo za to, da so naše storitve dolgotrajne in kontinuirane, predvsem pa si želimo po vseh teh letih prizadevanj, ugotavljamo, da je ?edalje ve?ja vklju?enost uporabnikov v naše programe, da smo kadrovsko podhranjeni in da ve? ne zmoremo pokrivati tudi lukenj oz. da ljudje potrebujejo mobilne službe, raznolike mobilne službe, na primer krizne time. To so timi, ki gredo na dom in pomagajo olajšati stiske. Ugotavljamo, da potrebujemo intervencijske time. To pomeni, da gre neka ekipa na teren k posamezniku, ki prvi? doživlja psihozo. To ni enako urgentni službi. Potrebujemo sertivne time. To so ponovno timi, ki delajo s posamezniki, ki imajo ve? potreb oz. ve? diagnoz, dvojne diagnoze, ki jim je morda pridružena kakšna odvisnost. Skratka, ljudje, ki nekako potrebujejo ve? pomo?i za življenje v skupnosti in takšni tudi potrebujejo ve? storitev, ve? podpore.
Prizadevamo si za ve? programov zaposlovanja, ve? delovnih mest, fleksibilnih, raznolikih delovnih mest za posameznike s  težavami v duševnem zdravju. Delujemo tudi na podro?ju preventive ter seveda s programi promocije in programi destigmatizacije. To so vsi programi, ki tudi javno ozaveš?ajo o razli?nih kršitvah pravic, seveda tudi o tem, da še vedno veljajo predsodki, kljub temu, da smo se tako razvili in da imamo neke skupnostne službe v družbi, še vedno veljajo predsodki do posameznikov s težavami v duševnem zdravju in njihovih svojcev in v ta namen smo tudi v okviru te kampanje, katere del je ta posvet, pripravili še posebno spletno stran, na katero vas vabim pa bom na koncu povedala link, kjer boste dobili vse informacije o kampanji in o prizadevanjih, ki bodo potekala do 31. 12.
Programi in storitve. Uspeli smo v  vseh teh letih stabilizirati tri temeljne programe. Skupni programi nevladnih organizacij na podro?ju duševnega zdravja so, to je že omenila predhodnica Marjeta Ferlan Isteni?, stanovanjske skupine, dnevni centri, svetovalno-informativne pisarne, programi zaposlovanja, ki so financirani tudi iz Zavoda za zaposlovanje oz. nekatere organizacije so se tako dobro znašle, da so že odprle invalidska podjetja in tako dalje, in tukaj so seveda tudi dopolnilni programi. To so vsi programi, ki so spremljevalni programi, programi raznih razstav, raznih dogodkov, hepeningov in tako dalje.
Sedaj bi pa zelo na hitro povedala, kaj so ti trije programi, ker vidim, da je v publiki precej ljudi, ki to že poznajo pa ne bi preve? dolgovezila. Stanovanjske skupine so sodobne oblike organizirane skrbi za ljudi s težavami v duševnem zdravju izven institucij. Predstavljajo možnost, da se ljudje vra?ajo v obi?ajno skupnost, v obi?ajna stanovanja v obi?ajnih soseskah. Pri tem pa imajo na voljo vrsto podpornih mehanizmov. Strokovni delavci jih vsakodnevno obiskujejo. Nudijo pomo? pri u?enju vsakodnevnih potrebnih spretnosti. To so zelo preproste zadeve, ki pa jih ljudje ne osvojijo takoj. Predstavljajte si nekoga, ki je bil precej let hospitaliziran oz. v socialnovarstvenem zavodu. Ljudje se morajo nau?iti, da je potrebno pla?evati položnice, nakupi v trgovinah, kako skuhati, skrbeti za gospodinjstvo, za razvoj socialne mreže, na?rtovanje nekih dnevnih opravil, razmišljanje o tem, da bi se morda zaposlili ali nadaljevali šolanje. Obi?ajno gre za obi?ajne potrebe in želje.
Pri dnevnih centrih gre ga raznolike oblike aktivnega preživljanja prostega ?asa, tudi ponovno za u?enje socialnih spretnosti in veš?in. Tu se izvajajo tudi raznolike dejavnosti in aktivnosti s športnega, kulturnega, ekspresivnega in družabnega podro?ja, kot so na primer kiparske, slikarske delavnice, te?aji jezikov, skupine za samopomo?, rekreacije, telovadbe, razbremenilni razgovori in tako dalje. Nekatera društva s pomo?jo sponzorjev in donacij tudi nudijo brezpla?ne vstopnice za ogled razli?nih prireditev, tudi izven teh dejavnosti. Prirejajo razli?ne sobotne izlete, zimske in letne tabore in tako naprej.
Potem so tukaj svetovalno-informativne pisarne, ki nudijo strokovne storitve, kar pomeni, da vklju?ujejo svetovanje, telefonsko in osebno, tudi informiranje o mreži služb na podro?ju duševnega zdravja. Na te svetovalne informativne pisarne se obra?ajo ljudje, ko iš?ejo prve informacije, ko se ljudje prvi? soo?ajo s težavami na podro?ju duševnega zdravja, s prvimi psihozami ali drugimi stiskami. Ve?krat ne vedo, kaj storiti in te pisarne so nekako priložnost, da dobijo informacije, kar nevladne organizacije nudijo, kaj se na tem podro?ju morda narediti, preusmeriti tudi drugam, vklju?ijo potem v nadaljevanju v osebne svetovalne razgovore, v vodene skupine za samopomo?. Izvajajo tudi psihosocialno zagovorništvo. Te storitve izvaja tako v pisarni kot na terenu oz. v življenjskem okolju posameznika. To pomeni v njegovem doma?em okolju, pri njem doma. Tukaj sem skušala prikazati razpredelnico, kako smo regijsko pokriti. To je razpredelnica, ki izhaja iz dveh elaboratov, ki sta bila narejena za potrebe nacionalnega programa duševnega zdravja. Pa vendar ne bi šla toliko v številke, ker ko sem danes zjutraj to ponovno gledala, mi neke te statisti?ne številke niso šle v to, kar poznam. Prosim vas, da se na te številke ne oprete, ampak bi rada samo prikazala, da smo razpršeni po Sloveniji. Še vedno so tukaj deficitarna podro?ja, na primer pomurska regija še ni dovolj pokrita, koroška regija ni dovolj pokrita, fantasti?no je pokrita osrednjeslovenska regija. Na primer, obalno-kraška tudi ne tako, goriška, ampak, mislim, da je tudi v nacionalnem interesu države, da nevladne organizacije razprši po deficitarnih podro?jih s programi, ki jih že izvajamo. Upam pa, da bomo tudi imeli priložnost se prijavljati še na kakšne razpise, ki imajo še vedno status razvojno-eksperimentalnih. ?e se spomnite, sem na za?etku omenila, da so še vedno potrebe po kriznih timih, zgodnjih intervencijskih timih in tako dalje. To so trije programi, stanovanjske, dnevni centri, svetovalne pisarne. V njih delamo vsakodnevno. Naše metode dela so individualne. Temeljijo na individualnem pristopu, na skupinskem pristopu, bodisi, da se dela skupino v stanovanjskih skupinah ali s svojci oz. bližnjimi ali skupinsko v skupinah za samopomo?. Individualno pomeni, da si sam s ?lovekom, da se z  njim pogovoriš individualno. Skupnostne metode dela pa so vse tiste akcije in pobude, ki jih morda kakšne nevladne organizacije delajo v skupnosti, skupaj z ob?inami. To so pobude za promocijo, za predstavitev programov in tako dalje.
Kadrovska struktura v teh naših nevladnih organizacijah s podro?ja duševnega zdravja, niso vklju?eni samo simpatizerji in ?lani, ampak smo redno zaposleni, smo strokovni delavci po 69. ?lenu Zakona o socialnem varstvu. Vodje programov moramo imeti opravljen strokovni izpit. V vseh teh letih in razvoju, se pravi od 90-ih let dalje smo dolo?eni posamezniki tudi tukaj našli nekako svojo profesionalno pot. Nekateri imajo tudi že akademsko izobrazbo, so tudi magistri in tako dalje, tako da se je ta nevladni sektor dobesedno iz tistih prvih pobud in gibanj radikalnih in tako dalje, prerasel v zelo profesionalno organizacije, ki nudijo vsakodnevno, vsak dan delamo, nekateri so organizirani tudi ?ez vikende, nekateri so organizirani tudi v no?nih dežurstvih in tako dalje. Pomagamo si s prostovoljci, ker je dela tako veliko, da ne zmoremo sami. Tukaj želim poudariti, da smo se razvili v zelo profesionalne službe in da še potrebujemo posluh države, posluh obeh ministrstev in tudi mogo?e kakšnih drugih financerjev, da nam pomaga pri naših prizadevanjih. Tukaj so tudi programi zaposlovanja, ki so namenjeni osebam, ki imajo status invalida. To so ti statusi, ki jih dolo?a Zavod za zaposlovanje in se preko njih vklju?ujejo v razli?ne oblike zaposlitvene rehabilitacije. Teh je kar nekaj. Ve? ali manj imamo vse nevladne organizacije program socialne vklju?enosti, medtem ko so se nekatere nevladne organizacije tako dobro znašle, da so razvile na primer tudi podjetje. Tako imamo Dobrovito plus, ki je nastala v okviru Šenta. Imamo Šentplavž. Imamo Dlan. Vsi ste spremljali tudi dogajanje s posestvom Razori. Potem ima tudi Ozara neka svoja invalidska podjetja. Prizadevanja so iz tega ven zelo o?itna. Vidi se, da se trudimo se in seveda so tukaj programi združenj svojcev. Svojci so se zadnja leta v Sloveniji zelo organizirali. Bili so zelo aktivni pri sprejemanju Zakona o duševnem zdravju. Tudi nasploh so zelo aktivni pri izobraževanju ostalih svojcev. Nudijo razli?ne oblike pomo?i svojcem, ki se soo?ajo s temi stiskami in imajo doma bližnje s težavami v duševnem zdravju. Nudijo aktivnosti, ki svojce opogumijo, jim olajšajo stiske. Informacije, kako živeti z bližnjimi, ki imajo duševno motnjo. Organizirajo razli?na predavanja in delavnice, na katere vabijo razli?ne goste, strokovnjake in svojce. Pou?ujejo o duševnih motnjah, njihovem zdravljenju ter temah, ki krepijo medosebne odnose in so na splošno uporabne za duševno blagostanje. Na primer, ena izmed takšnih aktivnosti je program vseživljenjsko  u?enje za krepitev duševnega zdravja posameznikov in celovito u?enje, obvladovanje stresnih situacij s svojci, ki imajo v družini osebo s psihiatri?no diagnozo.
Prej sem omenila tudi dopolnilne in spremljevalne programe. To so programi, ki niso tako redno financirani v smislu enoletnih ali petletnih pogodb, pa vendarle so nujni programi, ki potekajo vzporedno s tem, ko nudimo vsak dan storitve, ko pomagamo ljudem, brez ozaveš?anja javnosti ne gre, brez promocije naših programov ne gre, kajti potem ne dobimo niti sponzorstva in donatorska sredstva pa tudi naši financerji v?asih mislijo, da ni? ne delamo, ?e se ne pojavljamo kaj dosti. Potem so tukaj tudi spremljevalni programi. Vse to, kar delamo v delovnih in strokovnih krogih, kar nas seveda dodatno obremenjuje, a hkrati verjamemo, da bomo s tovrstnimi pobudami še dodatno uredili podro?je. Iz tega je nastala ta koordinacija nevladih organizacij, ki je zaenkrat neformalna oblika. Veljalo bo razmišljati, da bo formaliziramo. Seveda je tukaj še organizacija razli?nih posvetov, okroglih miz, strokovnih sre?anj. Redke nevladne organizacije imamo za te namene zaposlene ljudi, public relations, ljudi, ki se ukvarjajo samo s tem podro?jem. Na primer, za ta posvet smo organizirali vse sami, pripravili adreme za novinarje, pripravili sporo?ila  za javnost in tako dalje. Nimamo sredstev, da bi si še dodatno privoš?ili te zadeve.
Bi pa nekaj o problemih spregovorila. Nekako menimo v koordinaciji nevladnih organizacij, da bo potrebno za?eti pripravljati pobude, nekaj v tej smeri je že šlo, da se naš finan?ni status tudi nekako uredi v smislu, ?e nas primerjate s primerljivimi poklici na podro?ju socialnega varstva v javnih zavodih, potem zagotovo lahko v imenu vseh nevladnih organizacij trdim, da mi nimamo dodatkov na nazive, nimamo dodatkov na delo, ki ga s ciljno skupino in tako dalje, ne bom tukaj zašla. Smo še vedno projektno financirani, kar je dobro. Ministrstvo je zelo dobro uredilo petletne pogodbe, kar pomeni, da si pet let miren, ker imaš zaposlitev. Enoletne pogodbe so še vedno aktualne, pa vendar imajo ti programi tudi možnost vstopa v petletno financiranje. Malo nas bremeni, ker izgleda sedaj, ko smo se tudi profesionalizirali, ker smo dokazali, da naše storitve nudijo pomo? ljudem s težavami v duševnem zdravju, da je potrebno seveda te storitve in pomo?, ki jo nudimo, tudi evalvirati. Vsled tega so nastali potem še dodatni pritiski evalvacij. Imam ob?utek, da postajamo tudi birokrati. Skratka, na tem mestu potem velja tudi omeniti pravice ljudi. Mislim, da si zelo prizadevamo za uveljavljanje pravic ljudi s težavami v duševnem zdravju in njihovih svojcev, kar pomeni, s tem, ko mi vsakodnevno nudimo storitve, ugotavljamo na primer, da je ve? ali manj v vseh stanovanjskih skupinah v nevladnih organizacijah potreba oz. so ?akalne liste. Ljudje želijo v stanovanjske skupine, vendar jih ne moremo nameš?ati, ker kapacitet ni. Opažamo ?edalje ve?jo vklju?enost v dnevne centre. Dnevni centri so tudi ponekod kadrovsko podhranjeni, tako da bi želeli to še okrepiti, ker ljudje so zadovoljni v dnevnih centrih. Menijo, da nekateri skupini ljudi to paše, radi pridejo, jim je dobro, menijo, da so rehabilitirani, medtem ko druga skupina je skupina uporabnikov, ki je ne bo nikdar mo? vklju?iti v obstoje?e programe. Za te uporabnike bi veljalo razmišljati o druga?nih oblikah pomo?i in to so vsi tisti mobilni timi, ki sem jih že na za?etku omenila. Velja tudi razmišljati o neposrednem financiranju, o ceni potreb, kateremu sledi paket storitev. To niso samo trendi, ki so v tujini uveljavljeni, ampak so pravzaprav potrebe ljudi, ki so vklju?eni v naše programe in mi to zaznavamo in vsled tega si še vedno prizadevamo in dajemo neke pobude.
Tukaj so tudi potrebe  po neodvisni zastopniški službi, kljub temu, da smo bili pri?a zelo prizadevnemu govoru gospoda Remškarja iz Ministrstva za zdravje. Ni mu lahko koordinirati vse te stroke in psihiatre in akademike. Tudi ni lahko predstavnici iz ministrstva slediti vsem tem potrebam. Kljub temu, da je zakon tak, kot je, je zastopnika omejil na pet alinej. Zastopnik ne bo imel toliko pravic, kot  pravzaprav naj bi mu pripadale po širši strategiji duševnega zdravja v skupnosti in glede na to, tudi ?e gremo gledati primerljivo zakonodajo s tega podro?ja, nekako nevladne organizacije tudi menimo, da ljudje potrebujejo pomo? pri uveljavljanju pravic in ena izmed temeljnih pravic je tudi pravica do dostojnega življenja. Kaj pa to pomeni? Pravica, da živiš izven institucije, da imaš neko bivalno okolje, ki je urejeno, da imaš nek prihodek, s katerim lahko živiš, da si lahko privoš?iš vsakodnevne potrebe, kot so isti v mesto na en dober ?aj ali sadno kupo. Zakaj pa ne? Da ne rabiš tukaj odštevati svojega budgeta, da se lahko zaposliš, da lahko razvijaš socialno mrežo in tako dalje. To so vse pravice, ki tudi gredo v zakup pravice dostojnega življenja.
Omenila sem, da je ta posvet del širše kampanje. Ta kampanja na temo ?lovekovih pravic se je za?ela v ponedeljek z otvoritvijo koncerta skupine No problem Orcestra, ki jo je organiziral, glavni organizator je bil Novi Paradoks. Nadaljevanje današnji posvet. Do konca decembra bo, se pripravlja spot, ki se bo vrtel na nacionalni in komercialni televiziji. Tema je destigmatizacija. Tam se bo prav govorilo direktno o predsodkih. Postavljeni bodo tudi plakati. Morda tudi kakšna tiskovna. Mogo?e v januarju, ker sedaj je že prazni?ni ?as in se bomo vsi po?asi pri?eli pripravljati na te praznike.
V ta namen vseh teh dogodkov pa smo oblikovali in pripravili internet stran, kjer boste dobili vse informacije o kampanji, o delovanju nevladnih organizacij, o kontaktih nevladnih organizacij. ?e je tukaj kaj novinarjev prisotnih, so tam tudi kontakti za press. Vabim vas na ta link pa si prosim ga napišite. Od v?eraj deluje. Rabi še nekoliko kozmeti?nih popravkov, ampak to je to.
Zahvaljujem se za posluh. Seveda pa morda ni prezgodaj, vam želim lepe praznike. Naj bodo v prazni?nem duhu. Hvala. 

SRE?KO BRUMEN: Ko smo pripravljali vsebino današnjega posveta, smo želeli povabili predstavnike oblasti, predstavnike ministrstev, izvršne oblasti. Hkrati pa smo želeli slišati tudi glas ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju dnevno, s katerimi živijo, s katerimi se soo?ajo, tudi s kršitvami ?lovekovih pravic. Prav vesel sem, da lahko danes povabim gospoda Jožeta Podlesnika Joca, predstavnika Sveta uporabnikov Šent, da nam nekaj pove o svojih izkušnjah. Prosim.

JOŽE PODLESNIK JOC: En lep pozdrav vsem prisotnim, gospe in gospodje. Moji predhodniki so veliko povedali po vseh teh plateh, strokovnih in ne vem kakšnih. Jaz skoraj nimam ve? za povedati. Lahko preberem, da naše pravice se kljub številnim spremembam na podro?ju zakonodaje še vedno kršijo oz. so kršene. Kršene so pravice do dela. Vemo, kateri smo upokojeni bili pri 30-ih in smo invalidski upokojenci, obenem nam pa država prepoveduje delati. Kako naj potem živimo? Jaz živim v stanovanjski skupnosti pa mi ostane 40 evrov. To sem že ve?krat povedal. Malo težko je. Jaz sem že parkrat bil na televiziji pa sem omenil, da za ta denar lahko grem dvakrat na kavo pa eno malico kupim pa zmanjka. Krši se 25. ?len splošne deklaracije o ?lovekovih pravicah. Ve?ina uporabnikov zaradi stigme in diskriminacije ne more dose?i take življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vklju?no s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami. Sedaj smo pa tam! Tam smo nekje na obrobju, še posebej tisti, ki smo brez partnerjev ali pa, ki nimamo enega ?loveka, ki bi nas razumel takrat, ko smo v krizi ali pa, ko gremo skozi življenje. Saj mi smo bolni kratek ?as. Mi nismo bolni par let. Jaz sem bil recimo pred dvema mesecema notri pa ne vem, ?e sem bil 14 dni bolan po petnajstih letih. Se pravi, to je v meni. S tem moram živeti, akceptirati to in s tem živeti.
Sem bil pa zelo vesel ene besede gospe Marjete Isteni? Ferlan, da je to za nas tudi ta zastopnik pa nov zakon o duševnem zdravju, bodo?i nacionalni program, da je to za nas uporabnike in to me veseli, da slišim od ene osebe in upam, da se bo to tudi uresni?ilo.
Bi pa še nekaj povedal, kar se mi je pa sedaj naredilo. 5. ?len deklaracije o ?lovekovih pravicah pravi, da nih?e ne sme biti podvržen ne?loveškemu ali ponižujo?emu ravnanju ali kaznovanju. Kljub temu se tudi v javnih institucijah krši ta deklaracija. Na lastni koži sem doživel kršenje omenjenega ?lena. V sprejemni pisarni psihiatri?ne bolnišnice sem bil deležen prave fizi?ne torture s strani medicinskih tehnikov. Imel sem ob?utek, da sem kriminalec. Nobene prošnje niso pomagale za bolj obzirno obnašanje. Ostaja ve?na dilema, kako ?im bolj prijazno opraviti s to prisilno hospitalizacijo. Mislim, da nam ne bodo nobeni zakoni pomagali, ?e ne bomo osvestili te naše ljube tehnike oz. zdravnike. Imamo recimo pogovor v sprejemni pisarni. Poteka na lep na?in. Potem pa pride totalno nasprotje, ko ti no?eš podpisati, da se strinjaš za prisilno hospitalizacijo. Prideta dva nabildana fanta in te pospremita notri. Ta pospremitev je roko na hrbet, tiš?anje ob tla. Meni osebno so o?ala dol padla. Jaz sem se najbolj bal, da mi ne bodo o?ala pohodili. Ker 300 evrov jaz ne dobim kar tako. Moram presneto delati. Delam tudi na ?rno pa mi ni ni? hudo to povedati.
V 21. stoletju pa imamo še kar privezovanje na posteljo in lahko si samo mislite, kako se ?lovek ob tem po?uti. V?asih so bile mreže, vidim tukaj nekaj naših starih soborcev, ki vemo, kaj je mreža. Za ene, ki sem se z njimi pogovarjal okoli tega, kaj je mreža, so rekli, joj, saj vemo, kako je v mreži. Sem rekel, da je meni mreža  veliko bolj, kakor pa sedaj, ko te privežejo kot Jezusa Kristusa tamle na posteljo in se ne moreš niti popraskati ne. Obravnavajo takrat kot ?loveka, ki ne more ni?, rit ti obriše, pedenajo te kot 90 let starega ?loveka ali pa otroka pri treh mesecih. V Ljubljani pa tudi kje drugje ne poznajo pojma varovane sobe, kjer bi se pacient pod nadzorom lahko umiril. Vemo, kaj je varovana soba. To je soba, oble?ena v peno. ?loveka se da notri. Kamera ga snema ali pa skozi lino se vsake toliko ?asa pogleda in ni treba nobenih prisilnih dejanj proti ?loveški integriteti. Tako mislim tudi glede mreže. Prej še nisem kon?al glede mreže. Ta mreža, Evropa nam je dala malo misliti glede mrež in potem se to po hitrem postopku. Poznamo gospoda Slavka Ziherla, ki je bil velik pristaš tega, da se to ?imprej umakne. Kje smo sedaj? Pridemo notri. ?e nam ni kaj vše?, ?e se upiramo, smo prav hitro privezani. Kako je biti pa privezan, lahko ena sestra re?e: »Ja, saj to ni ni?.« Samo, eno je tri minute, eno je pa tri, štiri dni.
Še enkrat bi ponovil. Obstaja ve?na dilema, kako ?im bolj opraviti s to našo prisilno hospitalizacijo. Upam, da nam bo zastopnik v veliko pomo?, da bo na naši strani, saj itak je že po naturi po naši strani. Samo, v tisti borbi, v tistem no?nem okolju, ponavadi je takrat no?, zbudimo dežurnega zdravnika in potem se gremo, ali si za notri, ali nisi za notri in potem pregovarjanje. Potem je pa? fizi?na tortura, to, kar sem prej omenil. Hvala.

SRE?KO BRUMEN: Hvala lepa, Joc. Sedaj vsi, ki kakor koli sodelujemo pri pripravi in implementaciji zakonodaje. Mislim, da je kar lep primer, o ?em in o kom odlo?amo pri tem, kar pa? pripravljamo.
Pozval bi gospoda Zdenka Šibava, predsednika Odbora svojcev oseb s težavami v duševnem zdravju Slovenije, da nam še s strani svojcev poda svoje videnje današnje teme.

ZDENKO ŠIBAV: Hvala lepa. Lep pozdrav vsem. Vidim, da je tukaj še gospa iz Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in gospod Šuštarši?. Želel sem, da bi bil še kdo drug, ker sem že doživljal pred nekaj leti, da na koncu smo ostali ?isto sami in smo govorili sami sebi. Vemo, da je zaklju?ek poslan po mailu ali po pošti nekaj drugega, kot ?e se to sliši, kot primer Joca sedaj.
Odbor svojcev je nastal pred nekaj leti in ga sestavljamo ?lani razli?nih nevladnih organizacij in predsedujo?i se menja. Nastal je ?isto z namenom, da bi tudi svojci pravzaprav pripomogli k zadevam in stanju v naši družbi. Namre?, takrat, ko je to nastajalo, ni bilo še zakonov, ni bilo še ni?. Postopek vsakega svojca, tisti, ki smo tu, vemo, kako se to za?ne, ko bolezen udari nekoga in najprej nerazumevanje, potem žalost, nato sram in stigma in potem se po?asi to odpira in smo za?eli razmišljati, da to je pa? del vseh nas in da moramo iti naprej in stanje v družbi izboljšati. Odbor svojcev je sodeloval izjemno dobro pri sestavi prejšnjega zakona. Zastopal nas je Edo Belak, ki se je izjemno trudil za prenesti vsa naša mnenja in tudi sedaj sodeluje pri sestavi nacionalnega programa. Zastopnik je bil eden izmed temeljnih zadev, …(nerazlo?no) v osnutek, iz osnutka in v osnutek. Naša izrecna zahteva je bila, da ta zastopnik mora ostati. Nacionalni program mora biti vnešen v zakon, da je obveza zakonska, da se ga tudi v dolo?enem obdobju sestavi. To tudi sedaj poteka. Odbor je dal nekaj temeljnih pripomb na osnutek nacionalnega programa. Pomembno se mi zdi, da povemo samo dve zadevi, in sicer o akcijskem na?rtu, da je izklju?no sestavni del in da je nujno predvideti v nacionalnem programu predvideti vklju?itev svojcev in nevladnih organizacij v proces psihosocialnega vklju?evanja in pa tudi ustrezne službe v lokalnih  skupnostih. Jaz si ne predstavlja brez tega, kako bi šlo, ker tisti, ki imajo svojce, je en pogled, so tudi taki, ki jih nimajo in jih nadomeš?ajo nevladne organizacije, ki so veliko naredile in je tudi prav. Dostikrat smo bili v odboru svojcev kriti?ni tudi do nevladnih organizacij oz. do tistih delov, iz katerih izhajam. Ampak, ve?ina zadev je bila pravzaprav kritika na nezmožnost ureditve stvari zaradi preprostega premajhnega financiranja dolo?enih programov.
Poleg tega imamo tudi Zakon o pacientovih pravicah. ?e je kdo prebral medijev izpred dveh dni, zastopnik na Goriškem, je na prvi strani dal izjavo in na prvo stran je napisano, Zakon o pacientovih pravicah je na papirju, ne deluje in ne more iti tako naprej. Ministrstvo za zdravje je imenovalo dolo?ene komisije na drugi stopnji, ki se niso do danes niti še konstituirale. To so žal dejstva. O ostalih postopkih, o katerih je predhodnik govoril, ne bom, ker se mi zdi, da bi izgubljali ?as. Ker sem zadnji, pravzaprav po eni strani je lepo, da ne ponavljal, bom poskušal, kar se da, na kratko povedati, kar sem imel namen.
Ta trenutek je v obravnavi osnutek še enega zakona, ki je zelo pomemben za vse paciente in seveda tudi za nas, ki imamo stike s tem oz. v duševnem zdravju. Zagotovo je to Zakon o zdravstveni dejavnosti. Najbrž bi moral biti najprej ta sprejet in potem vsi drugi, vendar tako pa? je. Na to mi ne moremo vplivati. Bi pa rad tudi od tukaj, kot tudi ?lan gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva, rad povedal nekaj v zvezi s tem. Namre?, ta zakon naj bi pravzaprav poskrbel za popolno privatizacijo zdravstvenih domov in bolnišnic ter na prvem in sekundarnem delu, na terciarnem ne. To je ena stvar. Druga stvar. S tem se razgrajuje sistem javnih zdravstvenih domov, kar ni najboljše in seveda tudi bolnišnic na sekundarni ravni. Koncesionarji sami po sebi najbrž niso vse samo negativna zadeva, vendar vsi skupaj ugotavljamo in poskušamo to dopovedati, da taka razgradnja v tem trenutku absolutno ne bi bila za nobenega pacienta v tej družbi, še najmanj pa v našem delu.
Pri tem modelu, ki je predviden, bi bili iz upravljanja izlo?eni uporabniki zdravstvenih storitev in izvajalci, kar je v nasprotju z usmeritvijo svetovne zdravstvene organizacije. To mešanje obstoja, sigurno konflikt interesov in mislim, da bi morali pravzaprav tudi tukaj nekaj re?i. Zakon ni odpravil oz. ta predlog ni odpravil konflikt interesov stanovske pri zbornici. Namre?, mi smo vsi pri?a primeru nekaj dni nazaj, Nekrepa, ki sicer z nami direktne zveze nima, ampak zbornica je stanovsko združenje, ceh, ki š?iti samega sebe. Zato smo se združevali vsak na svojem podro?ju in ne more biti zbornica tista, ki tudi ocenjuje delo, dobro ali slabo, nekoga drugega. Ko sem to poslušal po televiziji, sem imel ves ?as v mislih, kaj bi se zgodilo, ?e bi namesto tega fantka bil nekdo s težavami v duševnem zdravju, brez staršev, brez svojcev, brez ne vem koga in brez predstavnikov nevladne organizacije. To v tej družbi današnjega dne, pred vstopom v leto 2010, ni sprejemljivo.
Zagotovo, da je želja vseh nas, da bi poleg vseh teh pravic, deklarativnih, ki jih imamo in napisanih pa da bi jih tudi sprovajali in živeli, bi rad uporabil besede pokojnega dr. Maruši?a, ki je neko? rekel: »Bolezen je pa? bolezen. Kakšna razlika je med sladkorno boleznijo in težavo v duševnem zdravju? Zakaj mi tega v naših glavah ne moremo razumeti to?no tako?« To je moja želja.  In ?e bi ta želja bila v vseh glavah, uresni?ena, in to razumevanje, potem bi bilo lažje premostiti tisti del, ki ga je Joc krasno povedal. Kdo lahko se danes z duševno motnjo zaposli? Izjemno malo in še to, ?e ima posebno nekega prijatelja oz. nekoga. Pa dobi tudi za ta del sredstva, pokritje dolo?enih sredstev s strani ministrstev. To je dejstvo in ta del bi jaz rad najbolj poudaril.
Naj zaklju?im s sloganom, ki ga je gospa Isteni?eva uporabila: »Za uporabnika.« Hvala, ker ste me poslušali.

SRE?KO BRUMEN: Hvala lepa. S tem se je kon?al del našega posveta z referati. Sedaj imamo še 45 minut ?asa še za javno obravnavo. Glede na to, da nekih prijav zagovor nisem dobil, bi vas samo pozval, kdor želi še, se pa? kar na oder ali pa tudi ne.

……………..: /govori iz klopi/

SRE?KO BRUMEN: Hvala lepa. Sedaj bi pozval gospoda Boruta Sommereggerja, predsednika Društva Novi Paradoks.

            BORUT SOMMEREGGER: Sedaj sem se zato javil, da prijatelja Zdenka, kje pa je, aha, da ga najprej potolažim. ?e boste uporabljali mikrofon, se vas bo slišalo tukaj in danes to razpravo spremljajo po vsej hiši, v vseh pisarnah in verjemite mi, da poslušajo  politiki, znajo tudi s so?utjem. Ena od njih se nam je tudi pridružila in mi povedala, kako tiho je v pisarnah in kako prizadeto poslušajo recimo izpoved Joca. Verjetno je parola današnjega dneva in izpoved današnjega posveta, vsaj zame, to, kar je povedal naš prijatelj Joc. Treba je še enkrat poudariti zaklju?ne misli gospe Isteni?. To, kar delamo, delamo za uporabnika. Osebno mislim v teh kratkih letih, odkar sem se pridružil tej socialni sceni, da nevladniki ogromno delate in ste spravili zgodbo naprej, aha, sedaj je prišel Zdenko, ker imam malo primerjave z drugimi državami. Slovenija pri teh zgodbah ni na repu. Verjetno gre zasluga tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Dva naša zagovornika sta med nami. Boste hudi, ?e re?em hvala gospe Isteni?evi in hvala gospodu Gabrijanu. Ne? Sem že povedal in to je treba povedati. Blažilne so izjave tudi prim. Remškarja. Navsezadnje ne podcenjujmo, da nam je dal Blaž Kav?i? danes to tribuno in se mu za to zahvaljujem.
Meni, ki sem soorganizator, mislim, da se je izpla?alo, zaradi današnje izjave, zaradi nastopa Joca. Izpla?alo se je nekoliko truda vložiti v vso to kampanjo, ki še te?e, tudi zaradi tega, da smo pokazali oblastem, da humanitarci znamo stati skupaj in da so tisti ?asi, ko je varoval vsak svoj vrti?ek, že zdavnaj za nami. … (nerazlo?no), na žalost, je treba povedati, ker je vedno ve? takih, ki rabijo našo pomo?. Zato hvala vsem tem, ki ste nam pomagali in hvala predstavnikom oblasti. Joc, zato smo tukaj.

SRE?KO BRUMEN: K besedi pozivam gospo Zvezdano Lorbek.

ZVEZDANA LORBEK: Hvala za besedo. Glede na to, da sem ?isti laik glede teh pravnih in strokovnih razprav tukaj. Sem uporabnica programa dnevnih centrov Ozara. Rada bi povedala to, da sem zelo sre?na, da ?lovekove pravice so, da jih tudi po svojih zmožnostih poznam. Predvsem pa to, da lahko poiš?eš pomo?, da te informacije o svojih pravicah pridobiš in seveda potem tudi poiš?eš pomo?, da te pravice uveljavljaš, ker velikokrat tega sam ne zmoreš. To, kar je bilo danes povedano, ker sem bila tudi uporabnica bivalne skupnosti, bi mogo?e na kratko povzela v nekaj to?kah samo iz moje osebne zgodbe, kjer so vse te stvari notri, ampak ?isto iz prakse. Za?elo se je dejansko na samem za?etku. Jaz sem namre? bila rojena v krvoskrunstvu in to mladoletni materi in seveda podatkov, kdo je o?e, ni bilo. Ko sem postala polnoletna, sem šla takoj na vse takrat meni znane urade to iskati. Ni se mi sanjalo, da je to pravica, da to lahko uveljaviš. Iskala sem sama, ?isto lai?no. Podatka pa ni bilo. Seveda sem tega dragega o?eta, ki sem ga tako pogrešala, iskala 21 let. Pravno si nisem znala prav ni? pomagati. Sorodniki so mol?ali. Moram re?i, da sem kar precej trpela, ker se mi je zdelo, da mi manjka polovica življenja, ker z mano tudi ni živela mama. Sem pa? živela pri stari mami. O?eta sem potem našla na dan njegovega pogreba in res je bila informacija iz same ožje družine, ki so ves ?as tako lepo skrivali, potem pa ni bilo možno, ker je pa? umrl od moje tete prvi mož in ta oseba je bil moj o?e, kar se navezuje na duševno zdravje. Najina mama je potem zbolela za to poporodno duševno depresijo. Dve leti se je zdravila. Ker je bila mladoletna, so šli pa? postopki dejansko pravno tudi mimo nje. Ni me sram priznati, da tako je pa? mamino življenje bilo, da je opravila še veliko splavov. Jaz zanje nisem vedela, ker je ona živela v tujini. Ampak o mojih psihosomatskih težavah se je to pisalo. Ni bilo važno, ?e sem bila na avtobusu, ?e sem bila v šoli, ?e sem bila v službi. Meni se je pisalo, na moj ra?un. Namre?, itak socialna fobija, generalizirana anksiozna depresivna motnja, hudi glavoboli, zastoj dihanja in nezavesti. Ko govorimo o ?lovekovih pravicah, so mi želele pomagati tudi sodelavke tako, da so me želele dvakrat poro?iti. So rekle: »Poskusimo z mlajšim.« Oseba, ki ga nisem poznala, je žal naredil samomor. In glejte. Ta sodelavka, ki je mene prodajala temu, je potem bila zelo huda name, da sem jaz krivega njegovega samomora. Poznala sem pa njegovo ime. Tudi drugi poizkus, da me poro?ijo s starejšim gospodom, se ni dobro izšel, saj sem morala tudi tam bežati. Iz teh svojih duševnih motenj, ki jih sama nisem razumela, nisem imela nobene osebe, še manj institucije, sem rekla, da je potem najbolje umreti, ?e je ?lovek tako napoti, tisti stari mami, ki mi je bila edina oseba, pa konec koncev tudi družbi. Tako sem dejansko pa? pri 15-ih in potem tudi pri 27-ih letih zaradi totalne nepotrebnosti brezizhodne neuspešno poskušala. Potem sem naredila tudi to, ?eprav sem trgovka bila po poklicu, od 27. do 29. leta, za dve leti sem enostavno iz svoje osebne notranje nemo?i prenehala govoriti. Štiri stavke v službi, štiri stavke doma. Pa je minilo dve leti. Glavoboli so bili takšni, antibiotik ni pomagal. Nih?e si ni znal z mano pomagati. Prišli so samo do nedefiniranih, nedokon?anih diagnoz in seveda pomagaj si sam, ?e si znaš. Ves ?as sem hodila še vseeno v službo in 2001 pridobila tretjo kategorijo invalidnosti, 8 ur dela zmožna. Kaj to pomeni, tudi sama nisem razumela. Jaz sem prinesla v službo dokument in so rekli, okej, saj veš, kje imaš metle. Pojdi dela. V naslednjih šestih mesecih, ko sem s to odlo?bo še delala, kar sploh ni bilo namen, sem seveda imela nekaj poškodb. Na tisto so pa rekli: »?e misliš tako, potem pa pojdi.« Ampak jaz sem morala zopet iti do ene uradne osebe, ki mi je razložila, kaj pomeni sedaj ta odlo?ba. Ali jaz moram iti delati, ker ne morem delati? V sosedskih odnosih je bilo tudi to, da smo imeli eno zelo agresivno osebo, ki je mene imela zelo rada. To pa zaradi tega, ker me je pa? uspešno pretepala. Bežala sem na policijo in so rekli, da to ni prav, ampak dejstvo je, vi se morate tudi znati braniti. Saj ne vem, kdaj vas bo ona udarila, da bom jaz tam stal. Ni šlo druga?e. Lepega dne, ko je bilo prehudo, je policija prišla. Potem je ta gospa naredila pravo filmsko sceno. Ko je ona oba policista obvladala, so rekli: »Veste, vi, ki ste te prijave delali. Mi vemo sedaj, da je ta gospa nevarna.« Ko se mi je zaradi tega zdravja in posledi?no tudi zaradi fizi?nega, ko sem izgubila službo oz. odlo?bo tretje kategorije, najprej status doma na ?akanju za prerazporeditev. V teh petih letih je bilo pa tako, ker jaz znanja o svojih pravicah, kaj šele o nekih pravnih zadevah, nisem imela, še danes jih nimam, ampak si vsaj znam poiskati pomo?, so menili, da je 70 % ..(nerazlo?no) kar dovolj, ne glede na to, da zakon glasi druga?e. Ko zatem nisem mogla pla?ati ve? stanovanja, vseh stroškov, sem posledi?no dobila odpoved stanovanja. Zatem se nisem imela kam dati. Našla sem eno sobo in sem šla iskati brezpla?no pravno pomo?. Bila je tudi tukaj ta pravica kršena, ampak jaz danes vem, jaz bi jo morala vedeti in morala bi jo uporabljati. Za svoje zdravje moram sama skrbeti, za preventivo. Morala bi si poiskati na?ine in poti, kako to uveljavljati. Lahko povem, da mi ne gre najbolje. Namre?, nikakor ne pridem do nobene napotnice, ?eprav bi kot bolnik, ki sem za osebno zdravnico težek bolnik, ker venomer nekaj ho?em, ker nimam diagnoz, imam pa zdravstvene težave. Slišali ste že za diagnozo – medicinsko nepojasnjena stanja. Tukaj bi morda pomagal en preventivni pregled, da se ?ekira, kaj z mano je, kaj z  mano ni. Ampak, to so drage stvari. Sama lahko sanjam, da si jih bom privoš?ila. Zdravnica pa je mnenja, da tega ne potrebujem. Enako se je potem zgodilo, ko sem dobila redno odpoved delovnega razmerja. Vemo, kakšne so tukaj naprej poti. Ampak sama s svojim razmišljanjem teh misli nisem bila sposobna urediti. Bila sem takrat v bivalni skupnosti in so mi mentorji pomagali. Ves ?as se navezujem na to, kar je bilo danes povedano. ?e bi rekla še to. V bivalni skupnosti je bil eno obdobje dveh mesecev strašno hude krize za vse nas štiri oz. osem nas je bilo iz golega dejstva. Premalo svojega lastnega zdravja, potem pa še biti okupiran z ožjo sostanovalko. Veste, kaj se nam je zgodilo? Naša cimra je pri 35-ih letih, kar sem pozneje brala, da zakon tako pravi, da imaš pravico se odpovedati zdravljenju, ?eprav je to bilo tudi avtomatsko v njenem primeru 100 % smrt. To umiranje je trajalo dva meseca. Nam je šlo v živo, do kosti in ?ez, ampak nobena od nas ostalih ni vedela, za kaj gre. Nismo znale pomagati. … (nerazlo?no) si ga ne bi nikoli ve? upala privoš?iti, ker enostavno je vsem preve? pobralo zdravja. Seveda pa sem dobila tam vso potrebno pomo? te skupnosti in sem do tega svojega današnjega stanja prišla tudi s to pomo?jo. Ker sem na borzi, sem sama tudi prosila, sem nekaj brala o zaposlitveni rehabilitaciji. In sem takoj dobila, naj se javim na inštitut. Prve tri mesece, seveda v mojem primeru brezpla?no, ker sem prejemnik nadomestila iz zdravstvenega zavarovanja, bolj sem se trudila, manj je šlo. Poskusila sem, ker sem hotela sama dobiti informacijo, kaj z menoj je. Sedem let nisem bila v službi, jaz sem sedaj mo?na, lahko delam, lahko službo iš?em, lahko službo pridobim. Ampak, ko so moji miši?ni kr?i, ko je to šlo naprej, ko sem jaz padla iz stola v nezavest, so rekli: »Veste, za naprej ne bomo niti poskusili. Odlo?bo bo dobila borza in boste videli, kaj bo naprej.« Sedaj me je strah, ?e bom s strani borze kaj kaznovana, glede na to, da moje fizi?no in duševno zdravje ni zneslo tega, da bi se jaz lahko vklju?ila nazaj v delovno razmerje. V ozarinem projektu Spovedi, ki je bil tudi širše, saj ste verjetno zaslediti, tudi tja so me prijavili oz. so me povabili in sem seveda sodelovala. Nismo imeli prej niti pogovorov pa nisem niti to?no vedela, za kaj gre. Ampak, mogo?e imam malo poklicne norme, da pa? rada govorim, ko besedo dobim, sem nanj bila dobro pripravljena. Ampak, ko je tista novinarka oz. tista gospa vprašala: »Samo ena to?ka vašega življenja me zanima. V samostanu ste bili, pa vas niso sprejeli. Kaj pa je to bilo?« Jaz sem res odšla v samostan. Pustila sem službo. Šla sem v samostan, sprejeta pa nisem bila. Prva to?ka – nezakonski otrok. Moralno opore?no. Druga to?ka – preve? zakompliciran ?lovek. To ne bo šlo in tako nisem ostala.
Naj samo zaklju?im s pozitivnima to?kama. Danes sem tudi v Karitasu prostovoljka. Torej, zopet totalni laik. Vendar se sre?ujem z ljudmi. Ko dam ta paket hrane ali obla?ilo, ko katerega so upravi?eni. Ljudje se pa vendarle obra?ajo z vsemi svojimi težavami in vprašanji tudi name in moram povedati, kljub temu, da je to naporno, ko slišimo s strani ministrstev, da se ljudje trudijo na vseh podro?jih, dejansko to nekako privede tudi do ene samopomo?i.
Kratko bi še omenila, sedaj, ko je bila v torej oddaja Preverjeno in je bil zadnji prispevek ravno o tej prisilni hospitalizaciji. Tega našega Iztoka jaz poznam. Seveda, on ni glasbeni deejay poklicno, je pa umetnik. To, kar on ustvarja iz voš?ene mase, res meji na umetnost in tudi zelo ljubiteljski fotograf je. Namre?, ko se dva, tri mesece nisva slišala, se je lepega popoldneva pojavil pri menim doma in je rekel: »O?e se je spomnil, da jaz rabim malo po?itka v bolnici.« To so bile pa? njegove besede. Njega je vzela policija. Bil je prisilno hospitaliziran. Od tam je pobegnil. Vmes se je spomnil name, ker domov ni mogel. Je prišel, je povedal, je rekel: »Imaš telefon? Kli?eš policijo, bilokaj? Ampak, ?e jaz lahko prej varno hišo za moške kli?em, bi pa to prosil.« Ko je to naredil, so klicali nazaj in preverjali podatke. Pa dovolj besed iz prakse. Hvala za posluh.

SRE?KO BRUMEN: Hvala lepa za to iz?rpno poro?ilo. Jaz bi vas samo opozoril, da imamo še 30 minut ?asa in da je kar nekaj prijavnic k razpravi. Prosil bi vas, ?e lahko svoje izvajanje omejite najve? na pet minut. Hvala.
K besedi vabim gospo Miro Kršin, da nam pove nekaj svojih izkušenj.

            MIRA KRŠIN: Jaz bom zelo kratka. 17. decembra letos bo 17 let, da mi je h?i utrpela prometno nesre?o. Njena diagnoza je bila posttravmatski možganski sindrom. Do danes nima uveljavljenih pravic. Do danes nima nobenih možnosti, da se izbori zase. Je univerzitetno diplomirana ekonomistka in ni bila stara niti 24 let, ko je bila razsuta v centru Ljubljane. Ne po svoji krivdi. Takrat je bila redna absolventka z znanjem treh jezikov, z znanjem, ki ga je pridobila v tujini. Stanje, ki se dogaja moji h?eri, je nedopustno, ker je igra zakulisnih igric pravnega reda v tej državi, zavarovalnic in zdravstva. To je trikotnik, ki ga ne morem niti jaz kot prizadevna mati rešiti. Bila sem pri Varuhu ?lovekovih pravic. Napotena sem, da prinesem vso enormno zdravniško dokumentacijo. Prva dokumentacija datira od datuma nesre?e, to je 17. december 1992. Do danes moja h?i ni statusno rešena. Marsikateri zdravnik v psihiatri?ni bolnišnici, omenjena je bila dr. Švabova kot zelo v redu, sem ji pisala pismo s prošnjo. Delno mi je hotela ugoditi, vendar gospe Švabove na psihiatriji v Ljubljani ni ve?. To veste, vi, ki vodite to.
?esa sva žrtvi, skupaj s h?ero? Statusa nima, pla?e nima, dela ni zmožna pri visoki izobrazbi. Ne morem pohvaliti niti center za socialno delo Ljubljana – Bežigrad. Moji h?eri je bilo zelo težko oddati prvo prošnjo za socialno pomo?, ker se ji to zdi miloš?ina in ji hudo ?ustveno pada, ravno tako meni kot materi. Na tem podro?ju se vrtimo med brezumnim ravnanjem dveh sodnic zaradi odškodninske zahteve, ker moja h?i ni povzro?ila prometno nesre?o. Policijski zapisnik je izginil in tako se lovimo že 17 let. Kot voš?ilnico lansko leto, sodnice ne bom imenovala, to bo prišlo ob drugi priliki, kot voš?ilnico za 40-letnico svojega življenja je dobila od sodnice dvakrat, enkrat telegram, enkrat pismo: »Prosim, da se zglasite na centru za socialno delo zaradi dolo?itve skrbnika« oz. to se je na današnji dan sprevrglo v drugo inštitucijo odvzema opravilne sposobnosti. Ne vem, kako je nekdo prišel na tisto brezumno idejo, da bi h?eri, ker jaz vem, kaj je procesna sposobnost, vem, kaj je opravilna sposobnost in tako naprej. Sedaj, ko sem vprašala, kdo je dal pobudo za to zadevo. Vsi se otepajo. Moje je, da povem. Hotela sem pokazati slike, kako je izgledala h?i pred nesre?o, kako je izgledala tri mesece po nesre?i, kako je pisala pred nesre?o, kakšne so bile njene diplomske naloge in razmišljanja in kako piše danes. Ali veš, kje je lu?? Ali veste, kam me peljete? Ali je to prav? Zato pravim ministrstvu, zakon je sprejet. Moja h?i dolgo ni imela potrebe, da bi bila hospitalizirana. Pod strašansko torturo sodnice je sedaj v dveh letih, toliko let po nesre?i, šestkrat prisilno hospitalizirana. Moje je bilo, da se vam izpovem. Hotela sem pokazati, kaj lahko naredi en moment, kaj lahko naredi zdravstvo, kaj lahko naredi otepanje od problema, da bi se zagrizel s prave strani. Tu ni stigme. To ni nobena stigma. To je neko dejstvo, to je življenje, ko je prikrajšano za normalo.

SRE?KO BRUMEN: Hvala lepa. K besedi vabim gospoda Stojana Ljuboja.

STOJAN LJUBOJA: Pozdravljeni gospod predsedujo?i, novi predsednik Novega Paradoksa. Me veseli, da smo dobili še eno tako ustanovo. Še ve? bi jih lahko bilo. Samo država izgleda, da nas bremza. Po?utim se, da smo mi duševni bolniki na robu, da za vse drugo nekako se pobriga država, nas duševne bolnike pa tako na stranskem tiru držijo. Zelo sem vesel, kar so povedali predstavniki vlade, da so te skupine, da bodo nam, duševnim bolnikom, pomagale, zdravniki in osebje. Upam, da se bo to popravilo. ?e se za 30 % to popravi, bo že velik uspeh. Pohvalil bom psihiatrijo v Ljubljani, ker jo poznam že 27 let, ko sem prvi? zbolel. Moja diagnoza je mani?na depresija in se zavedam tega, da ne bom nikoli popolnoma se pozdravil. Vedno in redno pijem ta zdravila, alkohola sploh ne. Tudi, ko sem bil zdrav, sem treniral šport, tako da mi alkohol sploh ni v redu. Kadil nisem. Šele v 27. letu na sprejemnem oddelku psihiatrije v Polju so mi nudili cigarete in sem kar tako od njih dobil in sem se tako navadil. Imam h?ero, staro 22 let. Kon?ala je fakulteto za varnostne vede. Sedaj piše diplomo. Jaz sem vesel, kadar naredi kakšen izpit. Z njo sem vedno, držim skupaj. Edino ona je moje upanje v življenju, da sem jaz sploh še med živimi, odkrito re?em. Žena me je zapustila leta 2000. Je rekla, da pa? ne more živeti ve? z menoj. Ko jaz grem v bolnico, da ona tudi pretrpi, stresi in tako naprej. Sporazumno sva se lo?ila, brez odvetnikov zato, ker odvetniki delajo samo za denar. Od leta 1995 do 2002 nisem bil hospitaliziran. Redno sem hodil svoji najboljši psihiatrinji Virginiji Novak Grubi? in hvala ji. Vsak mesec imam kontrolo, tablete in tako naprej. Vedno me vpraša: »Gospod, kako ste?« »Gre nekako!« »Dobro izgledate! Ali ste našli kakšno službo, da bi lahko delali?« V?asih sem našel, v?asih pa ne. »Majhna penzija je. Komaj shajate!« Kupil sem garsonjero. Žena me je izpla?ala pa sem kupil garsonjero v Hotelu Lipa. Imam 348 evrov pokojnine. Skoraj 150 evrov pridejo stroški.
Tukaj ne vidim nobenega psihiatra iz bolnice Polje. Ali obstaja tu kakšen psihiater, da bi me podprl v eni stvari? Saj sem rekel, da mi duševni bolniki živimo na robu, pod stresom smo vedno. Ali bom zdržal od prvega do prvega? 20 let sem delal v Iskri kot mehanik, umerjevalec in samostojni serviser na vojaških napravah. Dali so me na borzo dela in potem sem se upokojil. Dobil sem 318 evrov penzije. Drugi imajo tri leta delovne dobe pa isto imajo tako penzijo. Naj imajo, ampak jaz mislim, da je to premalo denarja za nas. ?lovek se bolje po?uti, ?e ima v žepu 50 evrov ali 1 evro. Ne more si privoš?iti morja. Odkar sem se lo?il, od leta 2000, nisem videl niti morja niti izletov niti ni?. V Altro hodim volonterski. Ob sredah je ples, ob petkih pa u?im folkloro. To delam zastonj. Ljudem ho?em pomagati. Oni meni pomagajo. Mi štrajka ne moremo narediti, kot delavski sindikati pa ho?ejo 600 evrov najnižjo pla?o. Jaz sem za to, da imajo 1.000 evrov, ne samo 600 evrov, ?e bi se dalo, ampak ?e bi tudi nam se dalo vsaj 600 evrov, da bi manj razmišljali, kako bomo živeli. Od leta 2002 ve?krat hodim v Polje. Vsaka ?ast. Bolnica je ?ista, v redu, hrana dobra. Jaz vem, kaj mi paše od injekcij in to zahtevam na tri, štiri dni. Imam tablete. V redu. Dva, tri tedna in grem domov. Pred devetimi meseci sem bil v bolnici 17 dni. Ra?un je prišel 5.650 evrov. Bil sem pred dvema meseca spet dva tedna. Ra?un je prišel 5.100 evrov. To, da sem brez denarja, me tla?i dol. Kaj jem? Konzerve, mleko, kruh. Slabo se prehranjujem. Nimam si od koga sposoditi denarja, ker ve, da nimam od kod vrniti pa tudi gledam, da si ne izposojam. Da bi bolniki ?im manj šli v bolnico, ker bolnica stane. Zamislite, 15 dni – 5.100 evrov. Saj bom šel v bolnico. Že sedaj vem, da bom spet šel v bolnico. Ko se mi stanje poslabša, grem takoj dr. Novaki. Ona me takoj dr. Roku Tav?arju, vsaka ?ast. V?asih oni malo pomešajo zdravila. Saj vedo uporabniki. Oni malo premešajo ta zdravila, kot poskusni smo zaj?ki. ?e se to ne obnese, pa dajo kakšno drugo zdravilo. Malo te pozdravi, da lahko doma sam živiš. Pa pojdi, ali ne, ker bolnica veliko stane.
Naj drugi povedo sedaj. Ekonomsko bi se izpla?alo, po mojem mnenju, da bi nam dali to podporo, vsaj 20 % nas ne bi hodilo tako pogosto v bolnico Polje. Naj vam povem še to. V tem letu sta se dva, ki sem jih poznal, obesila v Psihiatri?ni bolnici Polje. Hvala lepa.
Opravi?il bi se še. Materinski jezik sem pozabil, slovenskega se pa nisem nau?il. Oprostite mi.

SRE?KO BRUMEN: Hvala. K besedi vabim gospoda Edo Belaka, predsednika Šenta.

EDO BELAK: Hvala lepa, gospod predsednik. Lep pozdrav vsem skupaj. Jaz ne bom tako dolg, ampak bi rekel tole. Zanimive zgodbe, ki bi jim lahko jaz dodal še 100 takšnih ali pa še 500 takšnih, nešteto, ker delam veliko z uporabniki in jih poslušam. Bi vam pa eno sporo?ilo dal iz tega, da te zgodbe zaklju?imo. Veliko možnost in veliko mo?i imate v sebi, da tudi sami nekaj naredite. Ne se samo zanašati na nevladni sektor, na vlado, na ne vem koga, na ministrstva, ampak poskušajte sami. Jaz imam ogromno primerov in ogromno prakse, da se ljudje znajdejo, da naredijo, seveda z našo pomo?jo.
Jaz sem hotel samo dve stvari izpostaviti na tem mestu, in sicer, da je ta današnji skup resni?no bil potreben in mislim, da bo še ve?krat potreben. Slišali smo spodbudne besede iz ministrstev. Vidimo tudi, da se Zakon o duševnem zdravju resni?no in zelo hitro uresni?uje. ?akamo še na nacionalni program duševnega zdravja. Ta bo tudi, jaz mislim, vsaj s tem sodelovanjem, ki smo ga vzpostavili, nevladne organizacije, civilna iniciativa in pa vladne institucije, bo tudi kmalu zaživel. Jaz bi mogo?e samo to rekel, da neke nestrpnosti se pojavljajo iz strokovnih krogov glede Zakona o duševnem zdravju. Jaz sem to že ve?krat izpostavil. Mislim, da je zelo pomembno, da pustimo, zakon je za?el veljati avgusta 2009, uspešno smo vpeljali koordinatorja. Uspešno korakamo k temu, da bomo imeli tudi zastopnike. Pustimo, da zakon ima svoj odziv in pri uporabnikih in pri svojcih in pri stroki in da potem za?nemo korigirati. Mislim, da neke informacije so, da bi se moralo to popraviti, ono popraviti. Pustimo, da to zaživi. Mi smo namre? za?eli popravljati, ko sploh še ni zaživelo. To je apel stroki in ta apel smo mi ponavljali iz dneva v dan, da mi ponujamo sodelovanje. Civilna iniciativa, nevladne organizacije ponujamo sodelovanje. Samo v svojstvu sodelovanja, v soustvarjanju ne?esa, bomo lahko u?inkoviti, bomo lahko izpeljali nekaj, kar bo potem resni?no živelo. To je ena zadeva. Prosil bi predsedujo?ega, da damo to v zaklju?ek. Ne bodimo nestrpni. Bodimo tisto, kar krasi demokrati?no in pa socialno družbo, bodimo so?utni. Bodimo strpni do so?loveka, potem bo ta zakon z vsemi popravki, ki jih bo doživel in ki jih bo moral doživeti, bo krasen zakon in bo tudi v življenju uporaben. To je pomembno. Uporaben za uporabnika, tako, kot je rekla gospa Marjeta. To je zelo pomembno tudi v poslanici tega zbora.
Drugo bi pa mogo?e samo vas informiral, da smo mi v lanskem letu tudi ustanovili nacionalni forum humanitarnih organizacij, ki dobro deluje in da ta nacionalni forum humanitarnih organizacij Slovenije se zavzema za ?im bolj usklajeno in ?im bolj koordinirano sodelovanje humanitarnih organizacij na podro?ju Republike Slovenije. Izredno pomembno poslanstvo. Iz tega naslova bi pa moral nasloviti kritiko našim politikom, nekaj jih je tu, in sicer, mi smo dali iz tega naslova nacionalnega foruma iniciativo, da se Zakon o humanitarnih organizacijah dopolni, da se spremeni in da se posodobi. Žal od februarja, ko smo imeli sestanek z vlado, s predstavniki vlade, nismo dobili nobenega odgovora. Mi smo v oktobru, kjer smo v zaklju?ku napisali, naj ne bi bilo pravilo in pa delovanje demokrati?ne družbe ali pa mogo?e te naše politike v sedanjem ?asu, da ne bi odgovarjali na pisma, da ne bi odgovarjali in da ne bi izvajali tistega, kar obljubimo. To bi prosil tudi, da se da v zaklju?ke.
Da pa ne bi izzvenela samo kot kritika, jaz bi pohvalil vse sodelujo?e. Resni?no smo naredili v Sloveniji od lanskega avgusta po sprejetju Zakona o duševnem zdravju korak naprej. Kolegica Suzana je prikazala, kaj je pa že nevladni sektor od leta 1994 naredil. Jaz se lahko tudi pohvalim, da sem že od leta 1995 zraven, ?eprav takrat se še ni toliko slišalo o tem. Rekel bi samo to, da bodimo strpni en do drugega, sodelujmo, soustvarjajmo. V tem smislu je ta skup tudi izredno pomemben. Poslušajo nas v vseh teh sobanah in pisarnah tega zbora in mislim, da naše sporo?ilo ne bo ostalo brez odmeva. Hvala lepa.

SRE?KO BRUMEN: Hvala. K besedi vabim gospo Suzano Vriški. Prosim.

SUZANA OREŠKI: Jaz bi samo nekaj dodala. Ob tako lepih zaklju?kih mi je kar malo nerodno. Ampak, prej je gospa iz Ministrstva za javno upravo povedala, da je tudi Ministrstvo za javno upravo zainteresirano za financiranje nevladnih organizacij, ?e sem prav razumela, in jih tudi financirate. Ob tem sem se spomnila, da sem ve?krat omenila, da nas financira samo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, vendar bi poudarila, da nas financira tudi Mestna ob?ina Ljubljana ter tudi FIHO fundacija in tudi nekatere druge manjše slovenske ob?ine pri nameš?anju ljudi v stanovanjske skupine. Seveda pa nekatere nevladne organizacije znajo pridobivati tudi sredstva iz tujine, tako da je to to. Ne bi rada bila kregana, obi?ajno se je treba zahvaliti vsem financerjem. ?e sem kogar koli izpustila, se opravi?ujem. Hvala.

SRE?KO BRUMEN: Besedo ima gospod Boris Šuštarši?.

BORIS ŠUŠTARŠI?: Hvala lepa. Ravnokar je pravzaprav to temo na?ela dr. Oreškova. Jaz mislim, da gre v zaklju?ke tudi zelo jasno stališ?e, da je treba naprej krepiti financiranje teh civilnodružbenih organizacij, ki delajo na podro?ju duševnega zdravja. Rad bi poudaril, da to ni kar samo po sebi umevno, da bo tako stabilno teklo naprej. Trenutno je v Državnem zboru, gre h koncu novela Zakona o igrah na sre?o in ta ima tako rešitev, ki meni spodbuja, kot poznavalcu, zelo resen dvom, da ne bo tu prišlo do motenj sedanjega, stabilnega, zanesljivega financiranja preko FIHO. Mislim, da zaklju?ki morajo tukaj biti jasni v zahtevi, da se ohranja stabilnost financiranja iz dosedanjih virov v dosedanjem obsegu.

SRE?KO BRUMEN: Hvala. Zaklju?ke bomo skupaj pripravili, tako da vsekakor mislim, da bo to notri.
Sedaj pa še gospa Leposava Jovani?.

            LEPOSAVA JOVANI?: Prav z veseljem pozdravljam polno dvorano. Povedali ste zelo veliko in zelo lepih in dobrih stvari in sem vam hvaležna. Tudi jaz bom govorila o ?lovekovih pravicah in duševnem zdravju. Za?ela bom pri za?etku. Za?etek je zanositev. Vemo, kako so v?asih rekli, kako se je treba obnašati do nose?e matere. Namre?, spoznam se na vzgojo otrok zelo dobro, zato o tem smem govoriti. Jaz bi samo tole rekla. Verjamem, da današnji starši mnogo bolje vzgajajo svoje otroke, kot so nas v 20. stoletju. Ampak, v 20. stoletju je bilo zelo pogosto slišati te besede: iz tebe ne bo nikoli ni?. To je bilo za otroka grozno. Druga stvar, ki jo še danes slišim od mater, od gospa, jaz sem šolana za govorca, pa mi re?ejo matere, ki so navajene, takole: »Glej, da boš ja tiho pa da boš ja ?im manj govorila.« Jaz sem šolana za govorca, ampak vam povem, kako to vpliva. Takrat, ko sem to prvi? slišala, me je popolnoma potolklo. Kaj sem pa sedaj narobe naredila? Kako pa to vpliva na otroka, ki je majhen? Potem sem pa videla, da te matere mene prosijo, najdi mi enega psihiatra. Zakaj pa? Ja, moj otrok, odrasla h?i in sin, ima take in druga?ne težave. ?e je ta mati tako vzgajala svojega otroka, da mu je zbila samozavest, majhnemu, kako naj ima ta ?lovek svojo samozavest, kako mora biti samozavesten, ko je odrasel. Tega je sedaj  zelo veliko. Verjamem, da se bo v bodo?e to popravilo. Jaz upam.
Kaznovanje. Zelo veliko govorimo o kaznovanju. Jaz bom pa povedala nekaj, kar sem pred kratkim prebrala. Kako so vzgajali Gandhijevega vnuka? ?e sem kaj ušpi?il, so mi starši rekli: »Tebe ne bomo kaznovali, ampak sebe, ker smo mi tebe narobe vzgojili.« In je rekel: »Jaz sem se popravil, ker nisem hotel, da bi se moji starši kaznovali pa bili cel dan la?ni.« Mi o takih re?eh nikoli ne razmišljamo. Tudi jaz nisem, dokler nisem to prebrala. Se mi pa grdo zdi recimo otroke maltretirati. Jaz se ukvarjam z Zemljo in z življenjem na Zemlji. Na Zemlji ni treba biti ni? foušen, ker je za vse vsega dovolj, samo prav mora biti razporejeno in vsak ?lovek je unikat in mu je treba pustiti živeti sebe. Jaz sem geografinja, zgodovinarka, poznam svet, ampak pri nas je mo?na faušarija, ki ni potrebna. Ravno tako pa mislim, da je potrebno, da mi za?nemo otroke sprejemati takšne, kot so in jih ne kaznovati, ampak na nek druga?en na?in to oblikovati, ker kaznovanje ni potrebno. Se pravi,  nau?imo se živeti sebe. Moram povedati, da sem nekaterim to povedala in so rekli, da je to to. O tem je treba tudi razmisliti. Da ti kar naprej nekdo stoji nad glavo in govori, da ne smeš tega, onega, tretjega. To je grozno. Tisti, ki so to doživeli, to vedo, zato pa imajo odrasli težave.
Za starejše pa razmišljamo, ampak pri nas se to zelo veliko dogaja, da jih nekam vklju?imo. In Slovenci so genialci. To je genialen narod. Imel je 250 let obvezno šolstvo, nima nepismenih. To se ve na zahodu, mi smo pa pozabili. Izmislijo si ?uda. Razmišljajmo, da bi starejše ljudi nekam vklju?ili z njihovim znanjem in prakso. Vse to se dogaja, vendar se o tem še vedno razmišlja.
S tem bi kon?ala in najlepša hvala, da sem to lahko povedal.

SRE?KO BRUMEN: Hvala lepa. Še gospa Nada Šimenc.

NADA ŠIMENC: Nisem se mislila oglasiti, ampak se bom. Vsi pravimo, da je ?lovekova pravica tudi dostojno življenje. Vsi bolniki, ki so zaradi bolezni invalidsko upokojeni, naj si bo to duševni bolnik ali kakšen drug bolnik, mislim, da bi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, jaz dam kot pobudnik. Vemo, da se pokojnina ra?una od osnove. ?e ta osnova ne dosega tiste osnove, je dolo?en cenzus, od katere osnove se dolo?i pokojnina. Od te osnove je potem tudi procent, koliko procentov. Mislim, da je skrajni ?as, da se ta znesek, ki ga dolo?a Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, da se ta višina dvigne in da se dvigne tudi procent za izra?un pokojnine. S tem se bodo te minimalne pokojnine lahko dvignile.

SRE?KO BRUMEN: Hvala lepa. ?e ni ve? prijavljenih, bi se vam zahvalil za dobro udeležbo na triurnem posvetu. Velika ve?ina nas je ostala, iz ?esar lahko sklepamo, da nikoli ni dovolj povedanega o težavah v duševnem zdravju in tudi o kršitvah teh pravic. Mogo?e lahko kar napovemo podobne dogodke glede na potrebo in glede na interes.
Z ozirom na zelo ob?utljivo in iz razli?nih vidikov orisano problematiko s podro?ja ?lovekovih pravic in duševnega zdravja bi predlaga, da danes ne oblikujemo sklepov oz. zaklju?kov tega posveta, temve? oblikujemo delovno skupino, ki bo v roku štirinajstih dni pripravila zaklju?ke današnjega posveta.
Dovolite mi, da v imenu organizatorjev predlagam delovno skupino, ki bo na osnovi uvodnih referatov, referatov in razprave ob zaklju?ku pripravila zaklju?ke današnjega posveta, ki jih bomo posredovali Državnemu svetu v sprejem in tako vsem tistim institucijam, ki jih konkretna problematika zadeva. To so vsekakor Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in še koga bomo našli.
V delovno skupino bi predlagal naslednje ?lane. Kot predstavnika Državnega sveta gospoda Borisa Šuštarši?a in Petra Požuna in kot predstavnika soorganizatorjev nevladnih organizacij bi bili to dr. Suzana Oreški, gospod Edo Belak in Sre?ko Brumen.
?e se s to komisijo strinjate in v kolikor ni pripomb na predlagano delovno skupino, bi se vam vsem skupaj še enkrat zahvalil za sodelovanje, posebej še predsedniku Državnega sveta Republike Slovenije za pozdravni nagovor, državnima svetnikoma, direktorju Direktorata za zdravstveno varstvo, državni sekretarki na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, vsem referatom, predvsem pa vsem, ki ste z nami delili svojo osebno izkušnjo in nam s tem duševne bolezni in težave, ki izhajajo iz nje in s tem nam dejansko prikazali tisto realnost, s katero se dnevno soo?ate in na osnovi tega bomo lahko tudi gradili vnaprej boljše programe nevladnega sektorja in hkrati mogo?e tudi bolj prijazno zakonodajo. Hvala.

……………….: (govori iz klopi) Naj mi kdo pove iz tega Državnega sveta, ali bo kaj v tem smislu ukrenil, da se nam duševnim bolnikov na robu preživetja dvigne ta … (nerazlo?no), da bomo bolj razbremenili … (nerazlo?no) in da bomo …… (nerazlo?no). Dvakrat letno dobivam po 220 evrov.

SRE?KO BRUMEN: Gospod Stojan, jaz se bojim, da to presega okvire današnjega posveta. Bomo pa vsekakor vam pomagali, da naredimo vse, kar se da narediti v vašem primeru. To bomo napisali kot enega izmed sklepov današnje seje. Hvala lepa.

……………..: (govori iz klopi)

SRE?KO BRUMEN: Potem bi pa kar prosil, da predlagate imena.