Magnetogram posveta: Ali je Slovenija otrokom prijazna država?

Nekorigiran magnetogram (dobesedni zapis) posveta, ki je bil 20. novembra 2007 v prostorih Državnega sveta RS.

Posvet se je pri?el ob 16. uri.  Posvet je vodila Magdalena Tovornik.

MAGDALENA TOVORNIK: Pozdrav v imenu organizatorjev UNICEF Slovenije in Zveze prijateljev mladine Slovenije. Vsem udeležencem in udeleženkam današnjega posveta, vsem, ki ste se odzvali našemu vabilu in še posebej mladim, ki jim danes dajemo šanso, da spregovorijo naglas in da poslušamo njihov glas. Kaže, da je tema posveta aktualna in da so mnoga vprašanja v prostoru, ki terjajo odgovor in dogovor. Prepri?ana sem, da bomo skupaj uspešni.
V posebno zadovoljstvo mi je, da je med nami naš gostitelj predsednik Državnega sveta gospod Janez Sušnik, da je z nami Varuhinja ?lovekovih pravic gospa dr. Zdenka ?ebašek Travnik, generalna direktorica Direktorata za družino Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve gospa Majda Erzar, da so se našemu vabilu odzvali mnogi strokovnjaki in nevladne organizacije, ki jih bomo spoznali v razpravi. Odzvali so se torej ljudje, ki delujejo in želijo delovati v najve?jo korist otrok. Našemu vabilu se je na svoj na?in odzval tudi predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek. Dovolite mi, da preberem njegovo pismo.
Spoštovani, ob svetovnem dnevu otroka bi želel toplo pozdraviti udeleženke in udeležence današnjega posveta, ki na razli?nih podro?jih delujete v dobro naših otrok. Dragoceno je zavedanje, da smo vsi povezani na tem svetu, da smo si kljub druga?nosti vsi enaki v svojih potrebah in željah, da imamo vsi pravico do kvalitetnega življenja. Zato moramo skrbeti za soljudi, pomagati šibkejšim, bolnim, revnim, la?nim otrokom doma in po svetu. Vsakemu otroku moramo omogo?iti boljšo prihodnost ob spoštovanju otrokovega dostojanstva in ob varovanju blaginje vseh otrok.
Prizadevati si moramo za spodbujanje zdravega življenja otrok, zagotavljanje kvalitetnega izobraževanja ter za zaš?ito otrok pred diskriminacijo, izkoriš?anjem, nasiljem kot tudi nalezljivimi boleznimi. Zavedam se, da so na žalost tudi pri nas otroci, ki trpijo, ki so v težavnih situacijah. Zato je zelo pomembno, da tudi v Sloveniji na vsakem koraku pomagamo otrokom v stiskah, opozarjamo na kršitve otrokovih pravic, osveš?amo glede zagotavljanja in zaš?ite otrokovih pravic. Vsi lahko po svojih mo?eh v svojem okolju v vsakdanjem življenju s svojimi konkretnimi dejanji prispevamo k izboljšanju položaja otrok. Tako nekateri otroci ne bodo ve? žalostno gledali, v kakšnem zlobnem svetu krivic so se rodili. ?e želimo prihodnjim rodovom predati bolj pravi?en, vzdržen in human svet, moramo najprej za?eti pri sebi, spremeniti svoje navade in prepri?anja. Zavedati se moramo trpljenja velikega dela ?loveštva in pove?ati svojo ob?utljivost za stiske ljudi, ki skupaj z nami živijo v naši soseski, v naši državi, na tem planetu. Želim vam še naprej uspešno delo in prijetno druženje. Janez Drnovšek.
Spoštovani, sedaj vabim k pultu našega predsednika Državnega sveta, gospoda Janeza Sušnika za kratek nagovor. Izvolite.

JANEZ SUŠNIK:     Hvala lepa za besedo. Mag. Ho?evar, predsednik Zveze prijateljem mladine, gospa Zora Tomi?, predsednica društva UNICEF, Varuhinja ?lovekovih pravic in vsi ostali dobrodošli v Državnem svetu Republike Slovenije o tako pomembnem posvetu, kot je varstvo naših otrok. Vsi smo dolžni, da skrbimo za otroke, od staršev, vzgoje v šoli, ?e ho?ete tudi cerkvenih dostojanstvenikov, lokalnih skupnosti, oblasti. Mladost je treba spremljati. Otroci v naši državi, ker ni tako revna, ne bi smeli biti prikrajšani. Seveda je pa vse odvisno že od samega za?etka, kaj se dogaja v družini, kaj se dogaja v šoli in do tega moramo biti izredno pozorni. Ja sem trdno prepri?an, da bomo lahko s skupno mo?jo in seveda tudi s takimi posvetovanji, kot je danes, pod pokroviteljstvom UNICEF-a, ki dejansko veliko postori, da se take stvari ne bi dogajale, ker niso spodobne za mladost naših otrok, pri njihovih vzgoji, ker pravzaprav vzgoja je ena od tistih primernih prispevkov, da ne otroci niso zadržani ali pa nimajo probleme pri normalni oskrbi, pri bivanju pa pri šikaniranju in tako naprej. Cel kup stvari je, za katere želimo, da bi naši otroci res rasli v blaginji. To je naše skupno sporo?ilo.
V Državnem svetu pravzaprav veliko pozornost posvetimo civilni družbi. Veliko je posvetov v Državnem svetu. Ti posveti nam nekako služijo, da potem ali opozarjamo Vlado Republike Slovenije ali posamezna ministrstva, pa tudi zakonodajno pobudo, ?e je to potrebno, se Državni svet poglobi, da bi s svojim prispevkom dal to, kar pravzaprav najve? pri?akujemo.
Ravno prejšnji teden je Državni svet na svoji seji obravnaval zaklju?ke s posveta "Kako narediti to državo varno za otroke?", ki je bil namenjen soo?enju strokovne in ostale javnosti z naraš?anjem nasilja nad otroki v razli?nih okoljih. Udeleženci so se seznanili s pojavom nasilja nad otroki in skušali poiskati najprimernejše na?ine, kako lahko država in razli?ne institucije vzpostavijo u?inkovite mehanizme za prepre?evanje nasilja nad otroki, Državni svet pa je zaklju?ke tega posveta poslal Vladi Republike Slovenije. Današnji posvet je zato po mojem mnenju nadgradnja vseh prejšnjih in prepri?an sem, da bodo zaklju?ki današnjega posveta primerna podlaga za razvoj programov in na?rtov dela z otroki v Sloveniji.
Ob spremljanju svetovnih novic, posebej iz Afriških držav, se pogosto zavem, kako vesel sem, da so naši otroci in vnuki rojeni v Evropi, kjer ne trpijo lakote, ne umirajo za lahko ozdravljivimi boleznimi in imajo možnost izobraževanja. Vendar pa se mi poraja vprašanje, ali je ob vsej tej gospodarski blaginji za naše otroke resni?no dobro poskrbljeno. Slovenija je podpisnica Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, Evropske konvencije o uresni?evanju otrokovih pravic, prav tako so pravice otrok zaš?itene z ustavo, vendar pa v?asih samo napisano ni dovolj. Pogosto slišim, da so otroci prepuš?eni sami sebi, da starši nimajo ?asa zanje, najbolj žalostne pa so novice o številnih zlorabah otrok.
Danes živimo v družbi, kjer življenje poteka izredno hitro, kjer se naš delovni dan za?ne zgodaj zjutraj in traja do ve?era. "Otroci so naše najve?je bogastvo" pravi pregovor, zato se moramo zavedati, da moramo to svoje bogastvo tudi negovati. Vzeti si je potrebno ?as za pogovor z otroki, potrebno jim je prisluhniti, kaj si želijo, kako se lahko njihovo življenje izboljša, potrebno pa se je tudi zavedati, da imamo odrasli odgovornost, da svojim otrokom damo s svojim delom in življenjem zgled ter jim z vzgojo pomagamo zrasti v pokon?ne ljudi, na katere bomo ponosni.
Spoštovane gospe in gospodje, jaz bi želel, da ima ta posvet danes res uspešno delo, uspešno izmenjavo vseh teh pogledov, ki ima res kompleksni zna?aj in upam, da bomo skupaj za Slovenijo in v Sloveniji naredili še bolj prijazno našim otrokom tudi v bodo?e. Hvala lepa.

 
……..: Predsedniku Državnega sveta gospodu Janezu Sušniku se zahvaljujem za spodbudo in za dokaj tehten prispevek, ki bo v marsi?em dopolnil tudi naša zaklju?na razmišljanja in seveda tudi za gostoljubje in pomo? pri soorganizaciji tega našega skupnega posveta. Na vrsti je uvodni referat gospe Zore Tomi?, predsednice društva UNICEF.

ZORA TOMI?: Spoštovani, ni slu?ajno, da smo izbrali prav 20. november, svetovni dan otroka, za naš posvet, ki smo ga poimenovali Ali je Slovenija otrokom prijazna država? Ta dan ozna?uje pomembna mejnika v odnosu mednarodne skupnosti do otroka. Sprejeti sta bili Deklaracija o otrokovih pravicah in Konvencija o otrokovih pravicah. Združeni narodi so prej 18. leti s sprejetjem Konvencije o otrokovih pravicah poslali v svet pomembno sporo?ilo, ki so ga leto kasneje dopolnili še s svetovno Deklaracijo o obstanku, zaš?iti in razvoju otrok ter na?rtom ukrepov za njeno izvajanje ter leta 2002 Deklaracijo z akcijskim na?rtom za ustvarjanje sveta po meri otrok. V vseh teh dokumentih so prepoznani otroci kot nosilci temeljnih pravic, države pa se obvezujejo, da bodo na?rtno udejanjale te pravice in mednarodne dogovore v dobro otrok, da bodo aktivne pri izboljševanju življenjskih pogojev otrok, ne le pri zaš?iti otrok, temve? tudi pri zagotavljanj pogojev za njihov razvoj. Najve?ja korist otrok naj bi bila upoštevana na vseh ravneh, od države do lokalnih skupnosti in družine. Prav tako naj bi bile otrokom zagotovljene možnosti, da izrazijo svoje mnenje in aktivno sodelujejo v življenju v skupnosti.
Dejstvo, da je otrok osebnost z vsemi pravicami ?loveka, ne le oseba, ki potrebuje posebno zaš?ito zaradi mladosti in okoliš?in, v katerih živi, osebnost, ki ima posebne pravice, ne le do preživetja in zaš?ite, temve? tudi do svojega razvoja ter soodlo?anja o sebi in sodelovanja v skupnem življenju terja druga?en odnos do otroka, kakor tudi posebne aktivnosti razli?nih družbenih subjektov. Država je zavezana, da ustvarja pogoje za zdravo rast in razvoj otrok, da ukrepa v njihovo najve?jo korist, da daje pri vseh odlo?itvah otroku prednost ter da razvija za otroka mednarodno solidarnost. Konvencija ni obi?ajen katalog pravic otroka, temve? je popis obveznosti, ki jih morajo države uresni?evati v odnosu do otroka, kar seveda ne izklju?uje vloge, pomena in odgovornosti družine. Na vprašanje, ali je Slovenija otrokom prijazna država, ni enozna?nega odgovora. Vprašanje terja številne odgovore. Je država prijazna do vseh otrok? Ali na vseh podro?jih njegovega življenja? Ali vsi odgovorni v državi opravljajo svoje naloge v najve?jo korist otrok? Ali se povezujejo in dopolnjujejo v programih in aktivnostih za otroka? Ali imajo vsi otroci dejansko možnosti razvoja? Kako lahko otroci sodelujejo v skupnem življenju? Se sliši in upošteva njihov glas? Kako so  zaš?itene njihove pravice? Kako prepre?ujemo krivice? Ali morda razpršitev odgovornosti v zvezi z uresni?evanjem otrokovih pravic ne vodi k izgubi otroka kot celovite osebnosti? Namen našega posveta je torej prispevati k temu, da sporo?ila, zapisana v mednarodnih dokumentih, ki so bila aktualna v?eraj, danes in bodo jutri, uresni?ujemo vsi, vsak dan in na vseh podro?jih družbenega življenja.
Od države in njenih organov, lokalnih skupnosti do nevladnih organizacij, medijev in javnosti ter družine kot temeljne socialne skupnosti, ki odlo?ilno vpliva na položaj otroka. Nadalje, da še okrepimo družbeno odgovornost do vseh otrok, tudi tistih s posebnimi potrebami in v posebnih socialnih okoliš?inah, tudi otrok migrantov, da damo pobude in razvijemo nove pristope in vsebine, ki bodo prispevale k nediskriminaciji teh otrok in k njihovi socialni vklju?enosti. In še, da v povezanem in usklajenem delovanju vseh odgovornih v državi, skladno z njihovo družbeno in strokovno odgovornostjo aktiviramo vse potrebne potenciale, ki lahko prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja otrok in zagotovimo pripravo enotnega akcijskega na?rta za uresni?evanje programa za otroke in mladino 2006-2016, ki ga je sprejela Vlada v preteklem letu. Združeni narodi spremljajo in preverjajo napredek, ki ga dosegajo države pri uresni?evanju obeh mednarodnih dokumentov, Konvencijo o otrokovih pravicah ter Deklaracije in Akcijskega na?rta za uresni?evanje Svet po meri otrok. Države so zavezane, da vsakih pet let poro?ajo o ukrepih, ki so jih sprejele za uresni?itev obeh dokumentov. Slovenija je do sedaj izdelala in poslala že dve poro?ili o uresni?evanju Konvencije in dve poro?ili o uresni?evanju obeh deklaracij. V za?etnem poro?ilu naše države o uresni?evanju Konvencije je med drugimi ukrepi napovedala ukrep, ki ga po mnenju in opozorilu odbora Združenih narodov za otrokove pravice ob drugem rednem poro?ilu ni uresni?ila. Citiram: »Država pogodbenica naj vzpostavi u?inkovite mehanizme za usklajevanje izvajanja konvencije.« Lahko le ugotovimo, da še danes nimamo na državni ravni organa, ki bi imel najširšo koordinativno vlogo in pristojnosti medresorskega usklajevanja pri celovitem uresni?evanju Konvencije o otrokovih pravicah in Deklaracije. Tudi v Državnem zboru nimamo primerne oblike povezovanja poslancev in poslank v zvezi z uresni?evanjem Konvencije in Deklaracije za uresni?evanje sveta po meri otrok. Nadalje beremo, citiram: »Država pogodbenica naj vpelje funkcijo namestnika varuha ali posebnega varuha, ki se bo ukvarjal samo s pravicami otrok. Tudi to priporo?ilo še ni realizirano. Nadalje: »Država pogodbenica naj okrepi svoje sodelovanje z nevladnimi organizacijami ter nevladne organizacije in druge sektorje civilne družbe sistemati?no vklju?uje v vse faze izvajanja in finan?no pomaga ob hkratnem polnem spoštovanju njihove neodvisnosti.« Tudi pri tem moramo ugotoviti, da se tudi nevladne organizacije, ki razvijajo dejavnosti za otroke in z otroki, niso povezale tako, da bi s svojim delovanjem še bolj obogatile življenje otrok in da bi bila Slovenija še bolj prijazna država po meri otrok. V UNICEF Slovenija smo prepri?ani, da lahko usklajeno delovanje državnih in upravnih organov, lokalnih skupnosti in nevladnih organizacij bistveno prispeva k še ve?ji kakovosti življenja otrok v naši državi. Zato predlagamo, da Vlada oblikuje interresorni organ, ki bo spremljal in spodbujal uresni?evanje Konvencije o otrokovih pravicah in drugih mednarodnih dokumentov in bo na podlagi vladnega programa za otroke in mladino 2006-2016 pripravil celovit akcijski program za otroke.
Nadalje, da se v Državnem zboru oblikuje zainteresirana skupina poslancev in poslank, ki bo spremljala uresni?evanje Konvencije in drugih mednarodnih dokumentov skozi zakonodajne aktivnosti zbora in v okviru posameznih delovnih podro?ij zbora; da se realizirajo priporo?ila odbora o otrokovih pravicah in pretekle pobude nevladnih organizacij v zvezi z oblikovanjem posebnega namestnika ali samostojnega varuha, varuhinje za otroke pravice in kon?no, da se povežemo, delovno povežemo nevladne organizacije, ki uresni?ujejo in razvijajo programe za otroke ali z otroki. UNICEF Slovenija se bo še naprej, skladno s svojim poslanstvom, vklju?eval v aktivnosti v korist vseh otrok v državi. Hvala.

…………………..: Vabim predsednika Zveze prijateljev mladine, da pride h govorniškemu odru.

……………………..: Najprej bi se gospe Zori Tomi?, predsednici društva UNICEF Slovenije zahvalil za njen iz?rpen prispevek, zelo dokumentiran in marsikaj od tega bomo morali na koncu posebej poudariti kot zaklju?ek današnjega posveta.
Najprej bi izrazil svoje veliko zadovoljstvo in svojih sodelavcev, da v tako eminentni družbi pripravljamo in izvajamo ta posvet, torej skupaj z UNICEF Slovenije v Državnem svetu, tudi z njihovo pomo?jo in s pomo?jo tudi njihovega predsednika. Je osemnajst let po mnogih merilih polnoletno državljanstvo, ko praznujemo Konvencijo o otrokovih pravicah. To je seveda tudi priložnost, da pogledamo tudi, kaj smo v preteklosti v teh osemnajstih letih in še pred tem storili sami, zlasti pa, da se ozremo na nacionalni program za otroke in mladino naše države od leta 2006-2016. Najprej bi rad kot izhodiš?e navedel neke aktivnosti, s katerimi se je ukvarjala Zveza prijateljev mladine Slovenije v zadnjih 54-ih letih. Smo skupaj s tiso?erimi prostovoljci, kar je naš vrednostni predznak, nenehno bogatili možnosti za kakovostno življenje otrok, za njihovo izobraževanje, zdravstveno zaš?ito, socialno varstvo in za pomo? najbolj ranljivim skupinam med njimi. Sodelovali smo z družinami, šolami, vrtci in seveda z otroki z namenom, da bi bila njihova pozitivna izkušnja, ki jo dobijo v rani mladosti, dobra popotnica za življenje in prijeten spomin na mladost. Ve se, da smo soustanovitelji prvih svetovalnih centrov za otroke in mladostnike, prvih vrtcev in programov za predšolske otroke, da smo vzpostavili široko zaledje po?itniških domov, kjer so otroci preživljali in še danes preživljajo po?itnice, se zabavali in u?ili plavanja in pametno preživljali prosti ?as. Šola v naravi je ravno tako pobuda Zveze prijateljev mladine. Ta je postala že sestavni del u?no-vzgojni procesov in programa. Posebna zgodba o uspehu in pri krepitvi naše bralne kulture je bralna zna?ka z dolgoletno tradicijo. Potem so tukaj še mladi raziskovalci, mladi zgodovinarji, Evropa v šoli, Zeleni nahrbtnik in tudi bogata založniška dejavnost nas odlikuje. ?e vas spomnim samo na knjigo Naš mal?ek in vrsta drugih priro?nikov, ki spremljajo mlade starše na pot svoje starševske funkcije. Seveda smo vso pozornost posve?ali družinski politiki in starševstvu. Zlasti je bogat program na podro?ju humanitarnih dejavnosti, med katerimi naj omenim le nekatere, kot je Pomežik soncu, Snežinka upanja, Vsi smo bili otroci, Modra linija RTV Slovenije in še mnoge druge aktivnosti, ki so marsikateremu otroku polepšale mladost. Tom telefon je eden izmed prvih telefonov, ki daje možnost za pogovor in odgovor in tudi priložnost za razreševanje stisk. Otroški parlamenti so že sami po sebi šola demokracije in ena najresnejših predparlamentarnih oblik demokrati?nega državljanstva. Eden zadnjih takih ve?jih uspehov, ki smo jih dosegli skupaj z državnimi organi in institucijami, je hiša zavetja, ki je posegla v najbolj grobo strukturo odnosov znotraj družine in s katero smo marsikaterega otroka ali pa predvsem mal?ka obvarovali pred najhujšim. Skratka, z mnogimi prizadevanji smo skušali kot humanitarna, prostovoljna, nepoliti?na organizacija, zagotoviti ?im ve? za ?im lepše otroštvo in tudi za posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim in drugim oblikam izkoriš?anja in zlorabljanja otrok. ?e poskušam po vsem tem odgovoriti na vprašanje, ali je Slovenija otrok prijazna država, lahko odgovorim, da je, vendar žal ne vsem. Kaj bi bilo potrebno storiti, da bi bila ?im ve?jemu številu? Na prvo mesto bi skladno s programom za otroke in mladino od leta 2006-2016 postavili aktivnosti in boj proti fizi?nemu kaznovanju in poniževanju otrok z jasnim sporo?ilom vsem, da je takšno ravnanje nesprejemljivo in da takšne vzgojne metode seveda sodijo zgolj še v muzej. Kaznovanje in ponižanje ni nesprejemljivo le zaradi moralnih in eti?nih razlogov, temve? tudi zato, ker tak stil in ta izkušnja ne pripomore k oblikovanju samostojne, razvijajo?e in zdrave osebnosti. Žal je nasilja nad otroki in tudi med njimi samimi vedno ve?. To nas sili v produkt odnosov in v razumevanje položaja otroka. Ne nastaja samo po sebi. Žal statistike kažejo, da se število kaznivih dejanj v zvezi s tem pove?uje. Strokovnjaki sicer opozarjajo, da gre za napa?no interpretacijo in da smo postali bolj senzibilna družba in da se prej odzovemo na ta nasilja in tega objektivno ni ve?. Je mogo?e na ta na?in polemizirati. Naš Tom telefon med mnogimi klici zazna tudi take, kjer otroci in mladostniki poro?ajo o fizi?nih, spolnih in psihi?nih oblikah zlorab. Takih klicev je kakor za koga veliko ali malo. Teh je 400 in to se mi zdi zelo veliko. Skoraj 100 med njimi je takih, ki resno razmišljajo o samomoru kot izhodu iz obupnega položaja. Saj se zavedamo, da so te številke le vrh ledene gore, ki resno opozarja na razširjenost tega pojava in stila, ki se ga poslužujejo starejši in žal vedno ve? tudi že otroci v medsebojnih odnosih in obra?unih. Nasilje, ponižanje, kaznovanje otrok je podro?je skrbi in zaskrbljenosti za Zvezo prijateljev mladine Slovenije prve vrste. Ta terja bolj usklajeno in med seboj povezano ukrepanje v prvi vrsti institucionalnih oblik, skupaj z upravnimi in v tesnem sožitju in sodelovanju s civilno-družbenimi gibanji in dejavniki, kot sta na primer današnja organizatorja posveta, torej UNICEF in Zveza prijateljev mladine. Mi smo civilna družba. Ta je definitivno bolj senzibilna, bolj prilagodljiva in tudi hitreje ukrepa. Njena bistvena prednost pa je v tem, da bolj izvirno generira nove  zamisli in iš?e rešitve, kot pa to uspeva institucijam. Zato je vloga civilne družbe pri najhujših kršitvah otrokovih pravic nepogrešljiva in nujna. Vendar lahko le v sodelovanju z državnimi organi in institucijami, institucionalnimi oblikami doseže svoj cilj in namen, kajti vsaka od teh oblik ima svoj instrumentarij in svojo mo?, ki jo mora integrirati s skupnim namenom in s skupnimi cilji. Pri teh naporih bo naša organizacija vedno sodelovala in prednostno razreševala vsa tovrstna odprta vprašanja. Naj še enkrat ponovim, Hiša zavetja je ena tovrstna izkušnja, ki  je nastala v sožitju z državnimi in civilno-družbenimi institucijami. Spoštovani, naj to priložnost izrabim, da opozorim še na en problem, ki smo ga nekoliko obšli v vsakodnevnih diskusijah in tudi mogo?e v programu 2006-2016. Naj vas spomnim, da so otroci mladostniki vedno bolj avtonomni porabniki razli?nih dobrin. Pred njimi je vedno ve? alternativ, tako v produktih, objektih, orodjih, vsebini, med katerimi vedno bolj svobodno izbirajo skladno s svojo voljo in okusom. V tak kontekst sodi vprašanje, kako je orientiram naš mladi porabnik, kako je indoktriniran in ali izbira prave alternative na pravi na?in, ob pravem ?asu in to tako, da jih bodo te zbrane alternative v vseh ozirih zadovoljevale, da se z izborom alternativ ne bodo ?utili opeharjene in zapostavljene. In kar je bistvo z vidika proaktivnosti, da jim ne bodo škodile in degradirale, tako v socialnem smislu kakor tudi v smislu razmišljujo?ega in kriti?nega ?loveka. Ponujen izbor in njena selekcija naj bi omogo?ale izbiro tistega, kar ustvarja splošno zadovoljstvo in kakovost za življenje v pravem pomenu besede. Temeljna dilema je v tem, ali je sedanji položaj mladega porabnika zadovoljiv, ali ima dovolj znanja in informacij, ali se dovolj kompleksno odziva na gospodarske, družbene, kulturne, tehni?ne, medijske in druge pritiske proizvajalcev, distributerjev, medijev in vsakovrstne in vsakodnevne reklame in iritacije. Zadnji ?as je, da se za?nemo ukvarjati z varovanjem mladih porabnikov kot potrošnikov in da na tem podro?ju storimo bistveno ve?. Izhodiš?e za te misli sem pobral v resoluciji, ki je bila napisana leta 1971. Prilagodil sem jo samo današnji terminologiji.
Spoštovani, ob zaklju?ku svojega razmišljanja in o programu, program za otroke in mladino za obdobje 2006-2016 je zelo obširen nacionalni strateški na?rt, ki ga bo mogo?e izpeljati le s strokovno poglobljenim kontinuiranim delom, pri uresni?evanju katerega moramo sodelovati vsi tisti, ki sem jih prej našteval. Da bi akcija, uresni?evanje tega na?rta, lažje stekla, se pridružujem predsednici društva UNICEF Slovenije Zori Tomi?, da je skrajni ?as, da oblikujemo usklajevalno telo, ki deluje na republiški ravni in povezuje vse pametne zamisli, misli in je prostor za konfrontacijo in za vrednotenje posameznih idej. Mislim, da bo danes, ker je med nami Varuhinja ?lovekovih pravic, tudi ona kaj spregovorila o možnostih postavitve institucionalne zaš?ite otroka in njegovih pravic, kajti njen program je na tem podro?ju izredno bogat in tudi v svojih prizadevanjih v izvedbi tega programa se vidi, da je otrok v ospredju Varuha ?lovekovih pravic v Sloveniji.
Na koncu naj zaklju?im z mislijo, ki mi jo je položila v premislek in mogo?e tudi za diskusijo z opravi?ilom, da ne mora priti, Biserka Meden, predsednica uprave nove Pediatri?ne klinike, fundacije, da ?e bi bila država seveda prijazna do otrok, da bi pediatri?na klinika v vsem svojem razkošju že zdavnaj funkcionirala. Hvala lepa.

MAGDALENA TOVORNIK: Hvala lepa predsedniku Zveze prijateljev mladine. Vabim Varuhinjo ?lovekovih pravic, gospo Zdenko ?ebašek Travnik, da pride h govorniškemu odru.

ZDENKA ?EBAŠEK TRAVNIK: Moj namen je bil, da vam pokažem nekatera besedila, ki jih dobivam kot Varuhinjo ?lovekovih pravic v svoj poštni nabiralnik, tako navaden kot elektronski. Sedaj bom to prebrala. Za naprej se pa opravi?ujem, da ne bom mogla za?eti ……./ni vklju?ena/ deset minut je dosti premalo ?asa, da bi se resno tega lotila. Tako pismo sem dobila v?eraj. Tako pravi:
Zadeva: Zelo nujno potrebujem zagovornika. Starša se ne pogovarjata o mojih potrebah in me ne slišita. Center za socialno delo pri?akuje, da prihajam k njim na pogovore, katerih se ne želim udeleževati. Z o?etom se vsak dan vidiva pa me nikoli ne vpraša, kaj si želim in kaj potrebujem, niti me ni vprašal, ali želim v prihodnje živeti pri njemu, ampak je kar vložil na sodiš?e vlogo za predodelitev k njemu. O?e je v preteklosti bil nasilen do nas. Kaj lahko jaz otrok naredim, da me bodo starši in CSD sploh poslušali, kaj si sploh želim in upoštevali, da ne želim hoditi na sodiš?e. O?e je našel najboljšega odvetnika, mamica pa pravi, da nima dovolj denarja za drage odvetnike, ki se itak gredo neke ?udne igre na sodiš?u, nas otroke pa sploh ne slišijo, kaj mi ho?emo in potrebujemo. Ali meni, trinajstletni M., lahko uredite kontakt z zagovornikom, glas otroka. Hvala in lepo pozdravljeni.
Kaj nam pove to pismo? Najprej, kdo ga je napisal. Napisala ga je mamica tega dekleta. Kaj nam sporo?a? Stisko in nemo? mamice in otroka in tudi postavlja vprašanje, kje dobiti nepristransko in brezpla?no zastopanje in strokovno pomo?. O?itno je mamica slišala za projekt, ki ga za uresni?evanje otrokovih pravic koordinira Varuh ?lovekovih pravic Republike Slovenije, in sicer ta projekt ima naslov Zagovornik – glas otroka.
Nadaljujem z drugim citatom, ki pravi: to so otroci, ki jih nih?e ne mara. Gre za okrog 400 šolskih otrok, ki so gojenci vzgojno-izobraževalnih zavodov v Sloveniji. Za njih ni mogo?e, da bi živeli v svojih družinah. Zanje ni prostora niti v rejniških družinah. Zavodi so nekakšno odlagališ?e, kjer pa te otroke na sre?o lepo sprejmejo. Praviloma jih tudi po treh letih bivanja v zavodih doma?e okolje ne sprejme nazaj, ker se v tem ?asu, ko so oni v zavodih, v okolju ni? ne spremeni.
Naslednji citat: otroci so kaznovani z oddajo v zavod, krivi pa so starši. Starši otrok, nameš?eni v zavodih, nimajo po pet otrok in tudi sicer nobenih obveznosti. Ni jim treba finan?no prispevati, ni jim treba imeti stikov, ni jim treba sodelovati v svetovalnem ali terapevtskem procesu. Vse to lahko naredijo, ampak obi?ajno ne. Ti otroci imajo hude psihi?ne travme. Med gojenkami nekega zavoda je bilo, tudi v Sloveniji seveda, je bilo 2005 40 % takšnih, ki so bile spolno zlorabljene in 10 % de?kov isto. Približno polovica gojencev potrebuje strokovno pomo? pedopsihiatra, to je psihiater za otroke zaradi duševnih motenj ali bolezni, ve? kot polovica jih redno dobiva psihotropna zdravila. Pedopsihiatri so tem otrokom slabo dostopni. V zavode ne prihajajo in jih mora osebje do teh specialistov peljati. Vemo, da ti centri praviloma niso v ve?jih mestih, je to povezano z odsotnostjo tako staršev kot vzgojitelja. Kar je najhujše, ti otroci so še vedno žrtve zlorab. Odrasle osebe »prihajajo« po njih v zavod z namenom, da jih opijejo in spolno zlorabijo. Kljub temu, da je zavod podal prijavo ustreznim organom, se storilcem ne zgodi ni? in lahko nadaljujejo s svojo dejavnostjo.
Danes je svetovni dan otrok. Kako praznovati tak praznik, kako mu dati primerno vsebino, da praznovanje ne bo izzvenelo v prazno? Tukaj zbrani akterji si vsak na svojem podro?ju prizadevamo, da bi otrokom v Sloveniji pa tudi drugje po svetu omogo?ili zadovoljno in sre?no otroštvo. Spoznajmo tudi težave otrok, a spoznajmo danes tudi težave otrok … ./ni vklju?ena/ .. ki naši državi ne morejo biti v ponos.
Spet en preskok malo drugam, na program za otroke in mladino 2006-2016. Namen nam je lepo pojasnila gospa Zora Tomi? in tudi smisel je bil omenjen. Pa je temu res tako? Ali ta program odraža skrb države za mlado generacijo. Pogrešam akcijski na?rt, o katerem je bilo govora, ki bi ga država že naj pripravila pa po meni znanih podatkih še ni bil sprejet.
Sedaj prehajam na delo Varuha ?lovekovih pravic. Število pobud, ki prihajajo na moj naslov, naraš?a. Ne vem, ali je to že posledica moje poudarjene dejavnosti na tem podro?ju, ali je to posledica ve?anja ?lovekovih krivic, prepri?ana pa sem, da je izboljšano ozaveš?anje in da del pove?anja teh pobud gre sigurno na ta ra?un. Poleg obravnavanja pobud je naloga varuha tudi, da spremlja zakonodajo, njeno sprejemanje, spreminjanje in zato postavljamo vprašanje pa ne samo tukaj, tudi sicer, o zakonih oziroma zakonikih, ki so bodisi umaknjeni, bodisi ?akajo na dodelavo. Moram povedati, da smo z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve ves ?as v stikih in da od Varuhinje to sodelovanje v mojem mandatu ocenjujem kot dobro, ne vem pa, kdaj bo prišlo do tega, da bo tudi volja Državnega zbora to zakonodajo dejansko sprejeti.
Ugotavljam namre?, da zakonodaja ni prijazna otrokom in da sistem, bolj kot otroke, š?iti odrasle. Odrasle, vpletene v posamezen primer, in sicer tako tiste starše, ki odpovedo v svoji vlogi, kot strokovne delavce, sodnike, pooblaš?ence, izvedence in breme vseh nepravilnosti, ki so v nasprotju otrokovo koristjo, nosi otrok. Povedala bom en resni?en primer z zakrito identiteto. Enajstletna h?erka je bila po razvezi dodeljena materi. O?e, izobraženec, dobrega zdravja, se izogiba pla?evanju preživnine. Zaradi tega je prestal tudi zaporno kazen in sedaj, ko jo je prestal, je postal prejemnik socialne pomo?i. Je brez zaposlitve in brez stalnega prebivališ?a. Otrok pa dobi tisto, kar mu po zakonu pripada ne pa neke dodatne pomo?i, se pravi dobi preživnino in sklada, ampak dodatnega denarja pa ne, ker  z materjo namre? presegata cenzus.
O nasilje ne bo ?asa, da bi posebej govorila, pa vendar ga bom poskušala osvetliti iz enega drugega zornega kota. Namre?, ko govorimo o nasilju in o kršitvah otrokovih pravic, ki bom dovolila dati eno drzno oceno, da podro?je, ki dobesedno proizvaja kršitve otrokovih pravic, je pravosodni sistem. Procesi »dodelitve« se po zaslugi manipulativnih staršev in spretnih odvetnikov vle?ejo šest, sedem ali ve? let. Pri tem se akterji poslužujejo umazanih igric, v katere so vklju?eni otroci. Posebej pere?e so kazenske ovadbe za sum spolne zlorabe otrok, ki se ve?krat za?nejo takrat, ko eden od staršev spozna, da ne bo mogel uveljaviti svoje volje. Potem sledijo mu?na zasliševanja otroka, ki se mora spomniti, kaj se mu je zgodilo, ko so še živeli skupaj in ko je bil v varstvu pri drugem staršu. Grozljivo je, da resnica dostikrat ostaja skrita kljub dolgotrajnim procesom, ki nemalokrat vodijo do tega, da se ovadba ovrže. Tako pripelje do popolne zmede, v kateri so tisti otroci, ki so bili resni?no zlorabljeni s strani enega od staršev in kateri so tisti otroci, ki so bili vpleteni v igro. Kdo ve resnico razen teh samih akterjev? Nekajkrat sem že slišala grožnjo, da ga bo prijavila za spolno zlorabo, predvsem pa se ne zaveda, da je tudi lažna prijava huda zloraba otroka. Zaradi vsega tega, kar sem povedala in zaradi vsega, ?esar danes nisem utegnila povedati in tudi v tro- ali dvo-dnevnem zasedanju ne bi mogla, povem, da je zagovorništvo projekt, ki ga že leto dni izvaja Varuh ?lovekovih pravic in ki je za naslednje leto dobil sredstva iz prora?una. Torej 2008 bomo za?eli ta sredstva šele koristiti, sedaj pa slonimo na svojih sredstvih. Ta projekt naj bi v svoji pilotski obliki v nekaj slovenskih okoljih zaživel in potem upam, da bo ta projekt dokazal ali pa pokazal, da potrebujemo zagovornike in da bomo to uspeli predstaviti v taki obliki, da bo sprejet zakon o zagovorništvu otrok.
Na koncu se vprašamo, ali je Slovenija otroku prijazna država. Odgovora o tem vam ne morem dati. Za mnoge otroke da, za mnoge otroke ne in ne gre za posameznike, ampak gre za stotine otrok, ki sem jih omenila in ki naj jim današnje sre?anje odpre pot v sre?no otroštvo. Hvala.

……………….: Varuhinji ?lovekovih pravic Zdenki ?ebašek Travnik se iskreno zahvaljujem za zelo ilustrativen prispevek. Seveda bi zadevo deplasiral, ?e bi želel karkoli komentirati in se ji resni?no zahvaljujem. Tudi nas v?asih take zadeve, kljub temu, da smo že precej stvari vajeni, dokaj pretresejo. Generalna direktorica Direktorata za družino Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve gospa Majda Erzar, prosim za prispevek in referat. Hvala lepa.

MAJDA ERZAR: Hvala lepa. Spoštovani, Slovenija pri implementaciji Konvenciji Organizacije Združenih narodov o otrokovih pravicah sledi usmeritvam Odbora OZN za otrokove pravice, kateremu tudi redno posreduje poro?ila o izvajanju otrokovih pravic. Uresni?evanje Konvencije konkretno temelji na osnovnem na?elu k zagotavljanju koristi otrok ter temeljnih civilnih in socialnih pravic otrok oziroma na zagotavljanju preživetja, socialne varnosti, dostopnosti do družbenih služb in zaš?ite otrok ter participacije otrok. S pristopom h Konvenciji o otrokovih pravicah je Slovenija implementirala ve?ino priporo?enih zakonodajnih in programskih ukrepov v korist otrok. Posegi države na družinskem podro?ju zagotavljajo dvig kvalitete, možnost izbire, vzpostavljanje enakopravnosti spolov, spoštovanje otrokovih pravic, posebej tudi otrok s posebnimi potrebami, varovanje starševstva in materinstva, zaš?ita ogroženih, podpora družinam z ve? otroki.
Predstavljam vam prizadevanje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve na podro?ju družinske politike, v katero je bilo v zadnjem obdobju usmerjena posebna pozornost in skrb. Na zakonodajnem podro?ju smo z razli?nimi ukrepi in programi vlaganje prizadevanje otrokom zagotoviti poln in skladen razvoj njihove osebnosti in zasledovanje cilja omogo?iti jim odraš?anje v varnem družinskem okolju, to je v ozra?ju sre?e, ljubezni in razumevanja. Vlada Republike Slovenije je leta 2006 pripravila program za otroke in mladino 2006-2016, ki upošteva sklepni dokument Generalne skupš?ine Združenih narodov Svet po meri otrok. Z dokumentom je opredelila vizijo prihodnosti slovenskih otrok in mladine za prvo desetletje ?lanstva v Evropski uniji. Na podlagi raziskave ter študij, ki so jih pripravili strokovnjaki razli?nih podro?ij, ki se ukvarjajo z razli?nimi podro?ji otrok in mladine, smo v okviru programa za vsako podro?je izluš?ili prioritete in jih operacionalizirali v cilje in strategije za njihovo uresni?evanje. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je kot pripravljavec dokumenta, usklajevanje in iskanje konsenza posameznih programskih podro?ij predalo resornim ministrstvom. Izbrani cilji in prioritete napovedujejo postopno izboljšanje položaja otrok in mladine ter zapolnitev vrzeli na podro?ju integracije otrok, mladine in družine kot celote. 5. 10. 2006 je Vlada Republike Slovenije s sprejemom dokumenta se zavezala, da bodo posamezna resorna ministrstva cilje, zapisane v programu, implementirala v svojih podro?nih politikah. Program se prednostno osredoto?a na tiste usmeritve in aktivnosti, ki pomenijo spremembe, dopolnitve ali nove rešitve že v rednih aktivnostih državnih in drugih služb na podro?ju skrbi za otroka. Poudari tudi pomembnost varovanja otrok pred vsemi oblikami nasilja, zanemarjanja, zlorabe ter izpostavljenostmi protizakonitega vmešavanja v njegovo zasebno življenje, dom in družino. Fizi?no nasilje pa opredeli kot nesprejemljivo vzgojno metodo ravnanja z otrokom.
Program zajema naslednja temeljna programska podro?ja: zdravstvena politika, družinska politika, vzgojno-izobraževalna politika, socialna politika, politika posebne družbene skrbi, politika zaš?ite pred nasiljem, zlorabami in zanemarjanjem, politika zaš?ite pred drogami, politika prosto?asnih aktivnosti, prostorska politika, kulturna politika ter mednarodna pomo? in sodelovanje. Da bo do konkretizacije programa zares prišlo, bodo program za otroka in mladino kot sestavni del sledili akcijski na?rti posameznih ministrstev. Uresni?evanje ciljev programa spremlja otroška opazovalnica, ki deluje pri Inštitutu Republike Slovenije za socialno varnost. Otroška opazovalnica je od leta 2004 poleg zbiranja in analiziranja podatkov s podro?ja otrok ter mladine zadolžena za analizo in raziskovanje omenjenega podro?ja. Dvoletni akcijski na?rt je operativen dokument, ki definira naloge, posamezne nosilce in sredstva za realizacijo nalog. Rada bi poudarila, da se kar nekaj nalog, navedenih v programu za otroke in mladino, že implementira, kot na primer: projekt zdrave prehrane za osnovne in srednje šole, zaš?ita ranljivih družinskih ?lanov v primerih nasilja, financiranje preventivnih programov na podro?ju prepovedanih drog, financiranje programov, prosto?asnih aktivnosti za otroke in mladino.
Ministrstvo je pripravilo tudi predlog zakona o prepre?evanju nasilja v družini, ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela prejšnji mesec. V sodelovanju s strokovnjaki in analitiki so bile izdelane potrebne raziskave na podro?ju nasilja v družini. To je prvi zakon v Sloveniji, ki ureja problematiko nasilja v družini na enem mestu in ki s predlagano sistemsko ureditvijo zagotavlja ve?no varnost žrtvi nasilja v družini, zmanjšuje dosedanje ovire žrtev nasilja pri odpravljanju nevzdržnih družinskih razmer ter zagotavlja ustreznejšo pomo? in varstvo. V decembru letos bo zakon obravnaval tudi parlament Republike Slovenije. Zakon, enako kot Ustava Republike Slovenije, posebno pozornost in skrb namenja otrokom in tako zavezuje vse izvajalce, ki obravnavajo primere nasilja v družini, kjer je žrtev nasilja otrok, da primere nasilja v družini obravnavajo poseben pozorno, skrbno in odgovorno.
Predlagani zakon tako v primeru, kadar so žrtve nasilja otroci, za varstvo otrok dolo?a posebne ukrepe oziroma posebej prilagodi nekatere institute. Posebna skrb in zaš?ita otrok se odraža že v uvodu, kjer predlog širše opredeli nasilje. Po tej dolo?bi je otrok žrtev nasilja tudi že, ?e je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim ?lanom ali ?e živi v okolju, kjer se izvaja nasilje. Predlog zakona dolo?a, da imajo koristi otrok pri obravnavanju vedno prednost pred koristmi drugih. V primeru, ko je žrtev nasilja otrok, zakon ureja dolžnost prijave tako, da zavezuje vsakega posameznika, zlasti pa strokovne delavce v zdravstvu in vzgojno-izobraževalnih zavodih ter drugih nevladnih organizacijah, da ne glede na dolo?be o varovanju poklicne skrivnosti v primeru, kadar sumijo, da je otrok žrtev nasilja, o tem nemudoma obvestijo krajevno pristojni center za socialno delo ter policijo ali državno tožilstvo.
Zakon strožje varuje identiteto žrtve pred posredovanjem podatkov javnosti o žrtvah in povzro?iteljih. Zato skrbi zaš?ite otrok pred dodatno stigmatizacijo staršem, skrbnikom, rejnikom in posvojiteljem izrecno nalaga odgovornost, da v primerih, ko dovolijo posredovanje podatkov v lastni viktimiziranosti mladoletnih žrtev ne smejo izpostavljati javnosti. Zakon dolo?a uporabo posebnih ukrepov, ki so dolo?eni v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oziroma so že v predlogu novega družinskega zakonika. Dolo?ena je tudi izrecna pristojnost interventne službe za nujne ukrepe v primeru, ko je žrtev otrok. Pri predlaganju in spremljanju spoštovanja sodne prepovedi nasilnih dejanj, ko je staršem odvzeta starševska skrb, je predlagatelj omenjenih ukrepov Center za socialno delo, ki je dolžan izvesti tudi vse druge potrebne ukrepe.
V okviru projekta Odrasli smo tu, da ti pomagamo, je ministrstvo izdelalo in financiralo tisk informativne zloženke o prepoznavanju nasilja za vse u?ence v osnovnih šolah v državi, preko 180.000 izvodov. Pri distribuciji gradiva in organizaciji razredne ure na temo nasilja smo k sodelovanju povabili tudi Ministrstvo za šolstvo in šport. Pri razredni uri so u?enci dobili temeljne informacije o svojih osnovnih pravicah in o spoštovanju pravic drugih. Podane so jim bile tudi informacije, kako prepoznati nasilje in kako ravnati, ?e doživljajo, opazujejo ali izvajajo nasilje. Izvedeli so tudi, na koga se lahko obrnejo po pomo? v primeru nasilja pa ?e se to dogaja v šoli ali doma. V okviru projekta, ki je zajemal razredno uro in zgibanko, smo odprli tudi odprto brezpla?no anonimno modro število, telefon Petra Klepca, na katero lahko otroci in mladostniki pokli?ejo v primeru izkušnje z nasiljem vse dni v tednu.
Že leta 2004 so bile v okviru Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sprejete spremembe in dopolnitve, ki omogo?ajo stike otroka z obema staršema, tako da otrok lo?en od enega od roditeljev obdrži redne stike z obema staršema in drugimi sorodniki. V letošnjem letu smo na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve zaklju?ili pripravo predloga nove družinske zakonodaje, ki naj bi v prihodnje nadomestil sedaj veljaven Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Družinski zakonik je še v medresorskem usklajevanju. Pomembna novost je, da zakonik ne upošteva le sprememb  državne, ustavne in pravne ureditve pa? pa tudi prakso sodiš? in socialnega varstva ter spoznanja teorije, ki kažejo na nekatere pravne praznine, nedoslednosti in pomanjkljivosti sedanje ureditve.
Predlog zakonika ohranja poglavitno na?elo, ki ga dolo?a tudi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, to je korist otroka, ki velja kot vodilo za ravnanje in postopanje v postopkih v zvezi z otrokom. Predlog zakonika pa se ni omejil le na urejanje notranjih razmerjih pa? pa še v ve?ji meri kot Zakon o zakonski zvezi daje možnost intervencije državnim organom in organizaciji družini zaradi varstva koristi otrok.
Številne nove dolo?be, med katerimi so najpomembnejše dolo?be v sistemu ukrepov za varstvo koristi otrok, so naslednje: pravna ureditev države temelji na na?elu, da so za otrokovo vzgojo in varstvo v prvi vrsti odgovorni otrokovi starši, zato predlagana pravna ureditev temelji na na?elu najblažjega posega; predlog zakonika dolo?a tudi izvajanje ukrepov, s katerim bodo starši ?im manj prizadeti in s katerim se staršem ne odvzame otroka, ?e je z drugimi ukrepi mogo?e dovolj zavarovati otrokove koristi; dolo?a pa tudi smernice za dolo?itev otrokove ogroženosti. Zakonik posebej dolo?a tudi ?as trajanja vsakega ukrepa. Stalno preverjanje utemeljenosti nadaljnjega izvajanja ukrepa in zavezuje tako centre za socialno delo kot tudi sodiš?e, da predlagata prenehanje izvajanja ukrepa, nadomestitev ukrepa z drugim ali podaljšanje že izre?enega ukrepa, kadar menijo, da je to otroku v korist.
Pristojnost za odlo?anje o izreku ukrepa je razmejena med centri za socialno delo ter sodiš?em. S predlagano pravno ureditvijo se sledi za?rtani usmeritvi prenosa pristojnosti za odlo?anje o nekaterih posegih v starševsko skrb za sodiš?a. Pristojnost centrov za  socialno delo pa bo ostala le odlo?itev in obenem izvršitev nujnega ukrepa takojšnjega odvzema otroka z ustrezno namestitvijo. Centri za socialno delo pa bodo imeli pooblastilo, na podlagi katerega bodo lahko obravnavali družino, dali staršem pisno opozorilo glede njihove vzgoje in varstva otrok ter predlagali izrek katerega od ukrepov za varstvo koristi otrok, ki so v pristojnosti sodiš?. O za?asnih odredbah in o ukrepih za varstvo koristi otrok odlo?a okrožno sodiš?e v nepravdnem postopku.
Predlog zakonika pa prinaša tudi naslednje novosti glede na pravni položaj otrok. Ureja prepoznavanje o?etovstva tudi prej rojstvom otroka in odpravlja podaljšanje starševske skrbi. Daje možnost, da otrok, ki je dopolnil 15 let, v na?elu sam lahko sklepa pravne posle. Pomembne pravne posle otrok lahko sklene le s privolitvijo staršev, pri ?emer je vprašanje veljavnosti pomembnega posla, ki ga sklene otrok brez privolitve staršev, usklajeno z ureditvijo v Obligacijskem zakoniku. Naša sprememba na podro?ju dolžnosti staršev: preživljanje svoje otroka tudi po polnoletnosti v primeru, da se le-ta še naprej izobražuje. Uveljavlja možnost sklenitve sporazuma o preživnini za polnoletne, tudi v obliki izvršljivega notarskega zapisa. Zakonik ureja tudi predpostopek za posvojitve. Ureja tudi skrbništvo, in sicer tako, da so dolo?be o postopku prilagojene ureditvi v Zakonu o pravdnem postopku. Novost, ki jo dolo?a zakonik, je tudi prepoved fizi?nega kaznovanja otrok.
Vlada Republike Slovenije se zaveda, da so otroci državljani naše današnje in jutrišnje družbe. Podpora otrokom pa dolgoro?na naloga in naložba, saj so otroci naša neprecenljiva prihodnost, zato želimo z ve?jim in u?inkovitejšim uresni?evanjem otrokovih pravic poskrbeti za njihovo sre?no otroštvo. To pa je ob dnevu otroka sporo?ilo in spodbuda Vlade Republike Slovenije tudi vsem odraslim. Poskrbimo za sre?no otroštvo otrok že danes. Hvala.

MAGDALENA TOVORNIK: /ni vklju?ena/ Besedo dajem gospodu dr. Zoranu Pavlovi?u. Najbrž ga ni treba posebej predstavljati, saj veste, da je psiholog raziskovalec, znanstvenik .. /ni vklju?ena/ Pedagoškega inštituta in predsednik Nacionalnega odbora za uresni?evanje otrokovih pravic UNICEF-a Slovenije. Imate besedo. 

………………: Z listi?i, ki jih imate na mizi, se lahko prijavite k razpravi.

DR. ZORAN PAVLOVI?: Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj. Prav fino je, koliko je mladih v dvorani, v ve?ini. Sedaj smo na vrsti tisti, ki imamo po pet minut ?asa, tako da moramo biti kar zelo jedrnati.
Jaz bi rad pokazal nekatere podatke, ki so name naredili kar velik vtis in to zaradi tega, ker bo danes, zagotovo je že bilo in še bo, izre?eno veliko kriti?nega, ampak fino je, da se tudi malo pocrkljamo in povemo tudi kaj dobrega v svoj prid, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti in ena taka re? je ta indeks relativne revš?ine otrok, ki ga je sestavil britanski analitik Jonathan Bradshowe (?) za potrebe Evropske unije. Rumena ?rta ni Slovenija. Rumena ?rta je UK, zato, ker je on Anglež in je bil zelo kriti?en tudi do tega. Slovenija je na tretjem mestu, SI. Skratka, ne boste verjeli, ampak Slovenija je po indeksu relativne revš?ine otrok na razmeroma zelo uglednem mestu tam med skandinavskimi državami. Najprej je Norveška, Danska, Slovenija, Finska. Seveda, ker je to relativna revš?ina, kar pomeni nekje 60 % mediane dohodkovne, ti absolutni zneski seveda niso enaki v Sloveniji, na Danskem in na Švedskem in tako naprej. Relativna revš?ina je vseeno pomemben pokazatelj in je nekaj, na kar smo lahko ponosni. Jaz sem z Bradshowom govoril in je rekel: Slovenski otroci so zelo sre?ni. Ampak poanta te zgodbe se pravzaprav skriva v naslednjem slajdu, kjer smo na nek na?in tudi dosti podobni pravzaprav skandinavskim državam in to podobni v tem, da relativno nizek indeks revš?ine dosegamo pravzaprav v visokimi socialnimi transferji. Tu lahko vidite, da je situacija, modri stolpci kažejo, kakšna bi bila relativna revš?ina brez socialnih transferjev, se pravi pred socialnimi transferji in vidimo, da bi vsega dosegla 25 %, ker potem pravzaprav sploh ni ve? tako ugodno, ?e pogledamo po predstavljenih evropskih državah, medtem pa, ko po transferjih pa pade nekje na tistih 8 %, kar kaže seveda, da imamo visoke transferje. Ampak kažejo tudi, da jih moramo imeti.
Moja prva misel, ko sem videl te podatke, je bila, da seveda imamo še veliko za izgubiti. Imamo kvaliteto, ki mislim, da je zelo pomembna, komparativna prednost Slovenije za prihodnost in glede na to, da so socialni transferji visoki, bi lahko marsikateri oblasti prišlo na misel, da se da tu veliko prišparati, ampak mislim, da bi to šparanje na takih stvareh bilo razmeroma kratke sape in da bi seveda kakšna druga vlada ?ez petnajst let, deset že najbrž tudi, se otepala z veliko ve?jimi problemi, ki jih pravzaprav na ta na?in, ne da bi vedeli, pravzaprav dosti u?inkovito v družbi rešujemo. Kot vidite, imajo dejansko skandinavske države podobne modele, podoben vzorec in skandinavske države pri nas radi priznavamo kot tiste, ki so nekje uganile pravo razmerje med uspešnostjo sistema in ?love?nostjo na drugi strani. Jaz se zavzemam za to, da bi dejansko te podatke videlo in za njih vedelo ?im ve? ljudi in bilo ?im ve? ljudi pozorno na to, da bodo tudi v prihodnje, ker lahko vidite, da se ti podatki nanašajo na leto 2003, stvari se dolgo meljejo, preden se evropske statistike spravijo skupaj. Sedaj po po?asi verjetno že ?as, da dobimo kakšne nove podatke, mogo?e naslednje leto, in lepo bi bilo videti, da ostanejo enako ugodni.
Za konec bi pokazal še eno tabelo iz mojega raziskovanja, ki se meni zdi manj ugodna. Tu vam bom kar povedal, kar tukaj gor piše, ker piše preve? in nimamo ?asa, da bi se spuš?ali v detajle. Gre za dejansko samooceno, za subjektivno oceno, ki so jo otroci dali o uresni?evanju svojih pravic oziroma dolo?enih indikatorjev kakovosti življenja doma in v šoli in s to zadevo se ukvarjam že kar nekaj let. Sedaj imamo stabilen vprašalnik, ki se je pri teh treh merjenjih uporabljal. Lestvica je štiristopenjska, tako da lahko vidite, da dejansko so ocene razmeroma zelo visoke, so zelo blizu štiri ve?inoma, kar potrjuje nekje naše prepri?anje, da pravzaprav je situacija otrok pri nas razmeroma ugodna in to, da otroci seveda v povpre?ju seveda tako ocenjujejo. Mi vemo, da …(nerazlo?no) skriva podrobnosti, da imajo veliko ve?je težave in pravzaprav veliko slabše rešujemo probleme otrok, ki so dejansko v stiski. Ampak povpre?na populacija je razmeroma dobro preskrbljena. To kar maj?keno skrbi, ?e pogledate v treh merjenjih, se situacija dejansko subjektivnih ocen uresni?enosti nekih pravic ne glede na doma?o situacijo bistveno ne spreminja oziroma maj?keno zaniha in se vrne na isti nivo, medtem ko ocene za šolo pa dejansko nam padajo. Padle so dvakrat zapored pri teh osen?enih pravicah, ki jih vidite, da so osen?ene in ki se meni zdi, da vse bolj ali manj ozna?ujejo komponento skrbi.  Nimamo sedaj ?asa razpravljati, kaj se s šolo dogaja in kako bi to razumeli in kaj to pravzaprav pomeni, ampak nekakšno dejstvo je, da v tem desetletju je neka komponenta skrbi za otroka v šoli upadla. Jaz tudi nameravam vprašati u?itelje, kaj o tem mislijo in kaj se je pravzaprav zgodilo. Ampak tovrstni indikatorji se meni zdijo razmeroma alarmantni.
Jaz bi zaklju?il vendarle z mislijo, da so otrokove pravice del ?lovekovih pravic. To je treba zelo resno vzeti, ker vse te mednarodne konvencije, vso mednarodno sodobno koncepcijo ?lovekovih pravic se ni ?loveštvo po drugi svetovni vojni izmislilo zato, da bo reguliralo neka zasebna razmerja, da bo reguliralo razmerja s sosedi, zasebna, civilna razmerja, ampak da regulirajo razmerje med posameznikom in državo. Mislim, da moramo pri tem ostati precej strogi, da moramo ostati pri tem, da tudi otrokove pravice kot del ?lovekovih pravic, predvsem odgovarjam na vprašanje, kakšne obveznosti ima država do otroka, kaj sme narediti, kaj mora narediti in ?esa ne sme narediti v odnosu do otroka in do njegove države. To poudarim enostavno zaradi tega, da ne izgubili z vida, tudi takrat, kadar se ukvarjamo z nasiljem, ki je resen problem, da ne bi nazadnje zašli v to, da se ukvarjamo samo še pravzaprav z družinsko problematiko, ki je popolnoma drugo poglavje in je treba o njem govoriti lo?eno.
Še enkrat, otrokove pravice regulirajo razmerje otroka z njegovo družino nasproti države. Hvala lepa.

…………..: Dr. Pavlovi?, najlepša hvala za hitro in iz?rpno prezentacijo. Na vrsti je dr. Bojan Regvar. V zadnjem obdobju je pripravil tudi strokovne smernice za obravnavo ogroženih otrok, sicer pa je generalni sekretar Socialne zbornice Slovenije. Socialna zbornica na tem podro?ju zelo veliko dela in to bo verjetno tudi dr. Regvar v svojem referatu predstavil.

DR. BOJAN REGVAR: Hvala lepa gospod predsednik za besedo. Jaz bom kratek, ker ?as mineva in preprosto bi rekel tako. Pri obravnavi otrok moramo seveda misliti na vse in pri razmisleku o vsem in o vsakomur je potrebno misliti tudi na kolesarske steze, je treba misliti na malico v šoli, je treba misliti na šolske potrebš?ine in bi rekel preprosto: vse to seveda stane. Tako kot je dr. Pavlovi? pred menoj omenil socialne transferje. Teh je v naši družbi za 110 milijonov evrov in lahko re?em, da ta zgodba ima pravzaprav en širši kontekst, iz katerega pa seveda ob?asno poštrlijo nekateri podatki, ki so mogo?e bolj zanimivi, malo manj poeti?ni in bolj šokantni, kot se zdi.
Stanje družinskega nasilja je pravzaprav kar zahtevna stvar in tu lahko re?emo, da se gibljemo med razli?nimi ocenami in pa dejanskimi podatki, ki jih ugotavljamo. Seveda, otrok je v  Sloveniji v starosti do 18. let skoraj 450.000, nekaj takega, vendar lahko re?emo, da ?e gremo iz širših podatkov, ki jih je predstavila Univerza na Primorskem, do nekaterih drugih, ki jih bo naša kolegica …(nerazlo?no) obrnila, boste videli, da se lahko iz nekih širših podatkov vrnemo na nekatere ožje, ki pa so še vseeno zelo visoki. V resnici se ti otroci vsi ne obravnavajo, kar preprosto pomeni, da od zaznanih dogodkov samo manjšina pride v neko realno proceduro obravnave in pravzaprav .. (nerazlo?no) obrnete, lahko re?emo, da samo nekaj tiso? primerov pravzaprav kon?a v socialnem varstvu. ?e odštejemo, približno dve tretjini jih kon?a na tožilstvu in kasneje, ko tožilstvo preveri vse svoje postopke, kasneje pride do še manjšega števila primerov in kasneje sodiš?e izre?e zelo majhno število obsodilnih sodb za storilce v teh primerih in letno se število obsodilnih sodb giblje nekje med 200, 300, 400 primerov.
Kaj pravzaprav želim povedati s temi podatki in s temi predlaganimi ukrepi? Namre?, vsa ta zgodba o množici in ve? 100.000 otrocih je povezana tudi z otroci, za katere mogo?e ob?asno nekoliko manj mislimo in so povezani v mrežo pomo?i, ki jo pravzaprav predstavlja socialno varstvo. Lahko re?em, da v tej hiši je pravzaprav zelo nerodno, ?e pohvališ kakšno vlado, ker nikoli ne veš, kaj si bo kdo o tebi mislil. ?e spet pokritiziraš to vlado, si zopet v isti situaciji, kaj bo kdo mislil o tebi, vendar bi lahko rekel, da od leta 1995, ko bolj intenzivno spremljam te pojave in predvsem od leta 1993, ko je bila prva resolucija o družinski politiki narejena, beležimo številne korake v pravo smer. Torej, mreža pomo?i se je razširila. Socialni transferji so se okrepili. Številni podatki kažejo na izboljšanje na vse na?ine, kar kaže navsezadnje tudi neka mednarodna primerjava.
Seveda, ves ta sistem se sedaj pogosto trese pa se zopet malo manj trese, pa? odvisno, koliko blizu smo od volitev pa koliko blizu je prora?un, vendar bi rekel naslednje. To mrežo pomo?i bo treba povezati v dolgoro?ne ukrepe in nekateri ukrepi, ki so predvideni, so že predvideni tudi v sedanji zakonodaji, ki je trenutno napisana, je v nekem usklajevanju in predvsem en ukrep, ki bi se dotikal normalizacije odnosov s pravilnimi protokoli dela, za vse primere enako, v vseh okoljih enako in pa seveda neke vrste ni?elna toleranca do nasilja, ki jo predvideva in povzema tudi zakonodaja in je pravzaprav ideja zadnjih 20-ih, 30-ih let, ki si jo sploh nisem jaz izmislil ali pa niti dosegel, ampak bi rekel, da številni med vami ste jo promovirali na sto in en na?in pa jo šele sedaj povzemamo. To je tista prava pot, za katero mislim, da je bo potrebno povzeti.
Seveda so možni tudi nekateri kratkoro?ni ukrepi, ki se jih da sprejeti v tednu ali dveh, vendar bi rekel, da je treba pogosto za temi ukrepi stati ve? let, da pripeljejo do rezultatov in mislim, da nekateri ukrepi, ki so sedaj napisani v neki fazi neke procedure in obravnave, so korak v pravo smer, za katero mislim, da bi lahko ta koncept ogroženega otroka nekoliko izboljšali. Jasno pa je, da tega odpraviti nikoli ne bo povsem mogo?e in da bomo morali živeti s tem in iti v normalizacijo te obravnave tudi v razmerju do medijev, kazenske zakonodaje. S tem bi nekako zaklju?il svoje kratko predavanje. Kot ste videli, sem govoril verjetno o marsi?em. Seveda sem za?el s približno 450.000 otroki, kon?al pa najverjetneje z okoli 3 do 4-tiso?imi, ki se dejansko obravnavajo pod pojmom ogroženosti. To bi prosil, da tudi tako razmete. Hvala zaenkrat.

MAGDALENA TOVORNIK: Hvala lepa dr. Regvar. Besedo ima naš mlad sodelavec, sodelavec Zveze prijateljev mladine … (nerazlo?no) o prostem ?asu. Prosim.

…………….:  Najprej najlepša hvala za besedo. Spoštovani, najprej bi vam nekaj povedal. Na za?etku sem bil zelo skepti?en, sedaj sem bil pa zelo pozitivno presene?en nad vsemi dosedanjimi govorci, saj sem uvidel, da pravzaprav nismo mi mladi edini, ki se ukvarjamo s tem, ni nam najlepše. Hvala vam, res.
Najprej bi vam pa moral povedati tudi malce slabšo stvar. Na žalost še niso bili narejeni, niso bili izvedeni otroški parlamenti na temo zabave in prostega ?asa mladih. ?e bi to zasedanje prestavili za par mesecev, bi bila stvar druga?na, ampak vseeno. Vsi vemo, da prostega ?asa, vsaj z vidika nas mladih, je premalo. Še slabše pa je, ?e pogledamo zelo objektivno, da se pove?ini mladi ne znamo ve? kvalitetno zabavati. ?e se trenutno posvetim samo prostemu ?asu. Najprej pridemo do problema organizacije prostega ?asa. Mladi nismo še tako zelo odgovorni, da bi ga znali resni?no organizirati tako, da bi imeli vse izpolnjeno. Starši nimajo pri tem prav veliko ?asa oziroma jih tudi mladi no?emo poslušati, zato tukaj stopijo naprej organizacije. Pohvalil bi predvsem ZPM, seveda še predvsem ZPM Ljubljana in ZPM Moste, s katerimi tudi jaz zelo veliko sodelujem. Moram vam povedati, da te organizacije res vle?ejo iz otrok tisto, kar mi potrebujemo. Poleg tega pa niso kot ostale tako pla?ljive. Okej, imamo zelo malo ?asa, zato ne bom preve? toliko o tem, koliko stane vse, ampak vseeno se ne morem temu izogniti. Otroci imamo prosti ?as. Recimo, da nismo kot nekateri drugi, ne posedamo za ra?unalnikom cele dneve, se dobimo zunaj s prijatelji. Kam gremo? Ni drugega, kot da gremo v lokal na pija?o. Lokali stanejo. Pomeni, da otroci sedaj rabimo nek vir dohodkov, da se lahko dobivamo s svojimi prijatelji, kar pomeni zopet težavo staršev, ker morajo dajati svojim otrokom tako reko? žepnino in smo spet pri denarnih in socialnih težavah. Veliko teh stvari bi rešila že omenjena hiša mladih. Bila bi zastonj. Notri bi delali prostovoljci. Jaz res absolutno mislim, pa ne samo jaz, tudi veliko mojih vrstnikov, s katerimi sodelujem, da bi bila ta hiša resni?no potrebna. Verjamem, da vas je tukaj veliko, ki mislite enako, ampak na žalost še vedno premalo. Zato vas še enkrat lepo naprošam. Pomagajte nam, da pridemo do te hiše. Verjamem, da bo zelo uspela.
Naslednja stvar, o kateri imam priložnost spregovoriti, je zabava mladih. ?e spet izpustim temo denarja, koliko spet to stane, pridemo do problema kvalitete zabave. ?e pogledamo povpre?nega otroka, ima recimo tri ure prostega ?asa. Recimo, da se mu ne da prav dosti iti ven, zunaj dežuje. Kaj bo šel delati? Ven ne more iti, za lokal nima denarja, gre na ra?unalnik ali pred televizijo. To postaja naš glavni vir zabave. Tu se pojavi ta kvaliteta. Zopet se vra?am k prvotni ideji hiša mladih. Otrok bi se spomnil, okej, ne grem za ra?unalnik, grem v hišo, tam so vrstniki, s katerimi si jaz želim sodelovati. Tu pridemo še do enega problema. Vrstniki. Živimo v okolju, v katerem imamo nekako omejen izbor vrstnikov, s katerimi se družimo. Hiša mladih bi to zopet raz?istila, saj bi se lahko zbirali, si izbirali ljudi, ki imajo iste pomisleke kot mi, da bi se družili z njimi. Glede zabave je pa seveda še en zelo znan problem, in sicer ve?erne ure, posledi?no alkohol, posledi?no nasilje, strah mladih pred tem, kar pomeni posledi?no strah mladih pred zabavo in posledi?no zaprtost mladih.
Jaz upam, da nisem bil predolg, da ni bil moj govor preve? klišejski. Hvala vsem zbranim.

…………………: Ni bil predolg, ni bil dolgo?asen, ampak zelo dober govor in en osrednjih prispevkov, kar se mene ti?e in hvala za pozornost, ki jo imaš do Zveze prijateljev mladine. Naslednja je na vrsti dr. Polona Brcar. Ona je tudi predsednica Nacionalnega odbora za zdravje otrok pri UNICEF-u, strokovni vodja v zdravstvenem domu, sicer se pa zelo veliko ukvarja s preu?evanjem zdravstva in zdravstvenega varstva ter zmanjševanja dejavnikov tveganja, zlasti med otroki, mladostniki. Prosim.

DR. POLONA BRCARD: Dober dan vsem skupaj. Zelo sem vesela, da se spet pogovarjamo o vseh problemih, ki nas težijo. Moram pa re?i, da sem imela kar problem, ker tamle piše do pet minut. Jaz pa maso številk in kot me poznate, vse je na power pointu, vse oplemeniteno s številkami, z vsemi raziskovalci, ki so se do teh številk trdo prebili in pravzaprav sem v eni silni stiski. Danes nimam power pointa in nimam nobenih številk, ampak bom z vami razmišljala tako, kot so razmišljali moji predgovorci, zaradi tega, ker bi se kar naprej še malo ponavljala. Tako kot sem v uvodu, ne vem, ?e je bilo to razdeljeno, napisala, da pravzaprav obdobje osamosvojitve od takrat in do danes kar naprej govorimo o neki tranziciji, napovedani tranziciji. Jasno, to je na gospodarskem in socialnem, ekonomskem podro?ju, veliko stvari se spreminja in to neminovno vpliva na zdravje vseh prebivalcev, še posebej pa otrok in mladostnikov. Zakaj? Ker vemo, da so zaradi svojih razvojnih zna?ilnosti zelo ranljiva skupina in zaradi tega potrebujemo toliko vseh mogo?ih strokovnjakov in toliko mogo?ih aktivnosti in predpostavk in raziskav, da lahko ukrepamo. Jaz vsaj mislim, da v Sloveniji ukrepamo, lahko re?em, pravo?asno.  Trudimo se in veliko je bilo storjenega. Pa vendar raziskave kažejo na primer na stvari, na katere bi rada opozorila. Na primer raziskava o mladih prof. Uletove, ne morem brez imen, oprostite, me je na primer zainteresirala tukaj. Oblikovanje identitete ne vsebuje ve? igrivosti. Zna?ilnost mlade  generacije tega obdobja. Problem mladih ni ve?, kdo sem jaz, ampak kako naj se predstavim drugim. Ali pa: mladi cenijo osebne potrebe bolj kot kolektivne pravice. Demokratizacija odnosov med otroci in starši, pogajanja, o tem se veliko pogovarjamo. Seveda, institucionalna vpetost, zgodnje vstopanje v vrtec, pozno zaklju?evanje izobraževanja in seveda s tem pozno vstopanje v svet delovne sile in s tem seveda prelaganje odraslosti.
Ne morem mimo namernih in nenamernih poškodb. Preve? otrok nam umre. Umre nam zaradi poškodb in zastrupitev in to kar 50 % smrti se zgodi v prometnih nesre?ah. In še hujše, kar se sprašujem: še vedno 17 % samomorov. Kaj postoriti? Vsi so se dotikali nasilja v družini. Jaz bi se samo dotaknila tega dela, kje je naša tolerantnost, kot je že moj predgovornik rekel. Do kje smo raztegljivi in toleriramo nasilje? Kaj pravzaprav se dogaja s psihi?nim nasiljem v družini, na delovnem mestu, v šoli? Kje smo tu? Tu raziskave ne govorijo še ni?. Potem seveda, kaj je s tepežnjem. Kakšna je spremenljiva oblika vzgoje? Vrstniško nasilje? Vrstniško nasilje, pravijo, se ve?a zaradi tega, ker smo nanj bolj pozorni. Pa vendar, da polovica o?ividcev v osnovni šoli ni posredovala, ker se je izvajalo nad sošolcem nasilje, me skrbi. Ali smo tolerantni? Prestopniško vedenje, pravijo, se zmanjšuje. Toliko imamo ob?utka, da ga imamo ve?, zaradi tega, ker ga pa? odkrivamo, ker ga prikazujemo, veliko o njem govorimo, pa vendar raziskave kažejo, da se sicer manjša število prestopnikov, vendar so ti vse mlajši in bolj so mladi, ve?krat ponovijo dejanje. Tudi to me skrbi.
Duševno zdravje,  vedno se ga dotaknem, stre depresija. Ne morem pozabiti raziskave prof. Tomorjeve, ki pravi, da je klini?no prepoznavne depresije med srednješolci 20 % med fanti in 40 % med dekleti. To vsakokrat povem, ker se zgrozim, zakaj je tako. Izostanki v šolah rastejo. Tudi opravi?eni izostanki so prikaz stiske otroka v šoli. Torej, kaj tukaj.
Še nekaj me je zaskrbelo. Ena tretjino vprašanih v raziskavi prof. Uletove je pokazala, da nimajo prijatelja in so osamljeni. Mladi delavci, brezposelni, najve? jih je seveda med mladimi pod 19 let, ampak so tudi neizobraženi in zaradi tega opravljajo najtežja dela in tudi zdravju najbolj škodljiva dela, poleg tega pa niso pod drobnogledom inšpekcije, ker se zaposlujejo tako po koraku. In pa še navezala bi se, in potem zaklju?im, na na?in življenja. Jaz imam tu iz ene raziskave, se pravi: v šolski pouk je vklju?en pet do šest ur na dan. Delo za šolo dela do ene ure na dan. Televiziji gleda dve uri na dan in z ra?unalnikom se druži eno uro na dan. Torej, kje je pa potem gibanje, zdravo druženje in še mogo?e, da ne bi pozabili.
Zloraba drog. Vse mlajši zlorabljajo drogo in tisto, kar me najbolj skrbi v raziskavi, je, zaradi tega uživajo alkohol, da lažje komunicirajo in se zabavajo. Hvala lepa.

MAGDALENA TOVORNIK: Hvala lepa. Besedo ima Maja Kersnik na temo Otrok v družini. Ni treba, da posebej povem, da se pravzaprav profesionalno vse svoje življenje ukvarja z otroci in družino in seveda je tudi predsednica Zveze družin v Zvezi prijateljev mladine Slovenije. Izvolite.

MAG. MAJA KERSNIK: Hvala lepa za besedo. Ker sem bila tudi sama v dilemi, kako v petih minutah povedati nekaj primernega, da bo imelo rep in glavo, sem pa vendarle pripravila power point in vas bom obremenjevala s številkami. Namre?, odlo?ila sem se predstaviti družino, ki je pa? primarno okolje za otroka v številkah, ki jih kaže naša statistika. Osredoto?ila se bom pravzaprav na preambulo, o tem, kako je družina tisto naravno okolje za zdrav razvoj otroka in pa morda tudi na 9. ?len Konvencije, ki govori o tem, da je potrebno zagotoviti otrokom razvezanih staršev enakopravne in neposredne stike z obema od staršev.
V Sloveniji kako živijo otroci in v kakšnih družinah? Naj najprej povem, da imamo 23 % družin brez otrok. 428.000, se pravi 77 % pa je družin z otroki. Kar je najpomembneje, 37,4 % družin je z enim otrokom, kar pomeni, da je preko 200.000 otrok, ki živi brez ali sestrice. Z dvema otrokoma živi 32 % in tako dalje. Velikih družin imamo približno slabih 6 %. To so tiste družine, ki imajo od tri otroke in naprej. Kako so velike naše družine v primerjavi s popisom 1991. vidimo, da se število družin pove?uje, vendar število ?lanov se zmanjšuje. Torej, družine v Sloveniji so vedno manjše. Po zadnjem popisu leta 2002 se je pove?alo število družin z enim otrokom in družin brez otrok. Torej, vedno ve? otrok je brez bratca in sestrice. Povpre?na družina v Sloveniji šteje 3,06 ?lana. To povpre?no družino, pravzaprav njeno velikost, zmanjšujejo družine tako imenovanega praznega gnezda, kjer so se otroci odselili in ostanejo starši sami. Povpre?na družina z otroki pa šteje 3,4 otroka.
Kakšni pa so statistiki tipi družin v Sloveniji? Zakonskih parov z otroki je dobra polovica, neporo?enih parov z otroki je 5,3 %, veliko pa imamo enostarševskih družin, kar preko 100.000, od tega ve?inoma matere z otroki in skoraj 3 % tudi o?etov z otroki. Kar manjka do 100, ?e je kdo sešteval, so pari brez otrok. Torej, enostarševske družine, moram povedati, da so tudi sicer najbolj ranljiva družbena skupnost. Zlasti gre za prikrajšanost na ?ustvenem podro?ju. V raziskavi o socialnih oporah je bilo to dokazano pa tudi na materialnem podro?ju, kar bomo videli iz podatkov o revš?ini, ki sledi na koncu.
Poroke in razveze. V primeru razvez in porok smo med najnižjimi v EU, ?eprav so se v prejšnjem obdobju poroke zmanjševale in število razvez pove?evalo pa smo še kljub temu med najnižjimi. V zadnjem letu 2006 se je pa pri porokah pove?alo in pri razvezah znižalo. Koliko pa je stara povpre?no ženska ob prvi poroki? 28 let, moški približno tri leta starejši. Pred tridesetimi leti sta bila približno pet do šest let mlajša. Torej, poro?ajo se vedno starejši pari. Povpre?na zakonska zveza pa traja 13,8 let in to trajanje zakonske zveze se podaljšuje. Vendar ?e primerjamo podatke, ugotovimo, da so se pred tridesetimi leti razvezovali pari, ki so imeli predšolske otroke, že po dobrih štirih letih so se v povpre?ju razvezovali. Sedaj so pa ti otroci že najstniki. Torej, nekoliko druga?no je potrebno razmišljati o tem, kako z otroki po razvezi. V zakonskih zvezah, ki so bile leta 2006 razvezane, je živelo skoraj 2.000 otrok. ?eprav razveza danes ne pomeni ve? prekinitve družbenega predpisanega vzorca družinskega obnašanja, ker se ponavadi in velikokrat ustanovi nova družina, nova oblika družinskega življenja pa se vseeno, kot smo slišali v praksi, pojavljajo stresti in najšibkejši ?leni. Pri tem seveda otrok, ki je žrtev, nima urejenih stikov med bivšima zakoncema. Kot ukrep predlagam, da se v zvezi odlo?anjem o tem, kako in kaj urejati stike, ve?ja pozornost prenese na mediacije, ker že sicer je pri neurejenih stikih sedaj v pristojnosti sodiš?e, vendar potem je treba spremljati sklepe sodiš?a. Kaj se dejansko s temi otroki dogaja? Saj nekaj je bilo že re?eno, kaj se v družinskem zakoniku predvideva zaradi tega prenosa pristojnosti.
Kako je z rojstvi? Rojstva se odlagajo tudi na vedno poznejša leta. Matere so ob rojstvu prvorojenca stare 28 let, o?etje so prav tako v povpre?ju tri leta starejši. Ko mati rodi, nekako zaklju?i to svojo dobo rojevanja, je stara skoraj 30 let, moški pa 33. Torej, starši so tudi vedno starejši. Leta 2006, naj še povem, se je rodilo skoraj 19.000 otrok, kar je po dolgem ?asu ve? kot jih je tudi umrlo in po letu 2003 je bilo to najve?je število otrok. V zunajzakonski skupnosti pa se rodi v Sloveniji skoraj polovica otrok.
Kako pa je z delitvijo dela v družini? Ugotavljajo raziskovalci, da ni opaznejših znakov enakosti med partnerjema. Ženske se z gospodinjskim delom ukvarjajo 2,5-krat ve? ?asa kot moški. Za nego otroka porabijo ženske 3,5 ur na teden, moški 1,5 uro. Kaj pravzaprav najve?krat opazujejo otroci, ko gledajo starše pri njihovih opravilih? Ravno to. Vzgajamo z zgledi, mar ne. Mislim, da bi morala biti delitev dela, ki je izrazito še vedno spolno neenakomerna in ženskam neprijazna ob obremenitvah, ki jih imajo s polno zaposlitvijo in tudi z družinskim delom, bi morala biti vloga o?eta in partnerja tudi v programu osnovne šole. Na koncu še nekaj o tveganju revš?ine. Zoran je povedal o podatkih raziskave, ne vem, kateri vir je bil, posebna raziskava o mladih. Jaz bom nekoliko slabše podatke žal povedala iz leta 2004. To so natan?no podatki za stopnjo tveganja revš?ine, kjer je ravno tako prag tveganja revš?ine 6 % mediane dohodkov v posamezni državi, to se pravi v Sloveniji; da je bila stopnja tveganja revš?ine med otroki 0 do 15 let sicer podpovpre?na 11,9, splošna je 12,1, in se zmanjšuje. Vendar, zamisliti se moramo nad stopnjo tveganja revš?ine v enostarševskih gospodinjstvih z vsaj enim vzdrževanim otrokom, ki je pa 21,4 % in se celo pove?uje. Torej, to je skoraj dvakrat toliko kot v državi nasploh in mislim, da moramo enostarševskim družinam posve?ati posebno pozornost v naših nadaljnjih ukrepih. Hvala lepa.

………………..: Hvala za ilustrativne podatke. Naslednji bo spregovoril Martin Breskvar. On je sodeloval tudi pri pripravi študije generalnega sekretariata Združenih narodov o nasilju nad otroki. Sicer je predsednik nacionalnega odbora za participacijo otrok in mladostnikov. Njegov prispevek ima naslov Nisem pasiven do svojih pravic. Izvolite.

MARTIN BRESKVAR: Hvala. Nih?e ni rojen dober državljan, noben narod ni rojen demokrati?en. Oboje sta procesa, ki se razvijata vse življenje. Mladi morajo biti vklju?eni od rojstva. Družba, ki se odreže od mladine, izpusti svojo rešilno bilko. Kofi Anan. Nekdanji generalni sekretar Združenih narodov.
Spoštovani. Participacija otrok in mladostnikov je klju?ni element pri spopadanju z izzivi in vprašanji, s katerimi se soo?amo danes. Je  univerzalna ?lovekova pravica, ki je bila priznana v splošni deklaraciji ?lovekovih pravic in jo podrobneje opredeljuje Konvencija o otrokovih pravicah. Priznava jo tudi Evropska konvencija o varstvu ?lovekovih pravic in temeljnih svoboš?in ter Ustava Republike Slovenije. ?eprav otroci nimajo volilne pravice, to ne bi smela biti ovira, da ne bi mogli enakovredno sodelovati pri procesih odlo?anja. Participacija mladih v Sloveniji je prej izjema kot praksa in krivdo gre iskati pri vseh. Celo tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je dobro organizirana. Pogosto sploh ne gre za participacijo. Vzemimo za primer šolski parlament, ki ga ob?inski in nacionalni ravni dejansko ne deluje. Drži, da se posveta udeležijo visoki funkcionarji, vendar se naslednje leto praviloma ne spremeni ni?. Biti poslušan ni participacija. Je pomemben del participacije, to je dejstvo, vendar je bistvo participacije biti slišan. Na šolski ravni so izkušnje razli?ne. Ker je participacija mladih na visokem nivoju, so tudi rezultati izjemni. Šola je bogatejša za plese, radio, šolski ?asopis in podobno. Preko tovrstnih aktivnosti mladi koristno preživljamo prosti ?as ter razvijamo pripadnost šoli. S tem se tudi zmanjša ta nasilje in vandalizem. Na šolski ravni moramo biti mladi vklju?eni na vseh ravneh odlo?anja. Izjemno problemati?na je vsekakor izklju?itev iz sveta srednjih šol. Ta praksa je do sedaj uspešno funkcionirala in nespametno je, da bodo kot uporabniki dijake sedaj zastopali starši. Predvsem na ob?inski, državni in mednarodni ravni situacija ni ravno rožnata. Eden izmed razlogov je tudi dostopnost odgovornih. Na pobude, ki jih naslovimo na župane, poslance, ministre, pogosto ne dobimo odgovora. ?e že, potem odgovori kateri izmed zaposlenih, ki nima ustreznih pooblastil. Potrebno se je zavzeti tudi za ve?jo participacijo osnovnošolcev. Nevladne organizacije jih ne jemljejo za prostovoljce, ker so premladi in tako razen šolskega parlamenta prakti?no nimajo mehanizma, preko katerega bi lahko aktivno sodelovali.
Spoštovani, za razvoj demokrati?ne družbe je participacija mladih zelo pomembna. Mladi smo neobremenjeni in imamo pogosto direktno izkušnjo. Da bi zagotovili celovito in resni?no participacijo mladih, moramo v obzir vzeti predvsem slede?e: Prvi? – politi?na volja. Zainteresiranost mladih za aktivno participacijo je zelo odvisna od tega, kolikšno težo ima v družbi naša beseda. Mladi želimo biti vklju?eni na vseh nivojih, zato je naloga odraslih, da dajo jasen znak, da nas potrebujejo ter definirajo, kje je naša pomo? najbolj zaželena. Hkrati je pomembno, da mladim niso zaupane odgovornosti, katerim nismo kos. Drugi? – strukture. Treba je vzpostaviti strukture in kanale za promocijo participacije. Eden izmed korakov je prav gotovo finan?na podpora mladinskim organizacijam in projektom. Tretji? – prostori sre?evanja. Potrebno je zagotoviti redna sre?anja mladih z lokalnimi, regionalnimi in državnimi oblastmi. Okrepiti je potrebno že postavljene strukture, kot je recimo otroški parlament, da bodo delovale bolj u?inkovito. Zavzemati se je potrebno za to, da glas mladih ni le poslušan, temve? tudi slišan. ?etrti? – enakost spolov in marginalizirane skupine. ?eprav to povsod po svetu predstavlja posebno velik izziv, se je potrebno zavzeti, da v mehanizme participacije enakovredno vklju?imo deprivilegirane otroke in mladostnike. Posebno skrb je potrebno posvetiti tudi enakosti med spoloma. Peti? – odprte družine. Mladi se lahko participacije nau?imo že v svojih družinah, ?e so te dovolj odprte in dovzetne za mnenje otroka, tudi kadar se to ne sklada z mnenjem starša. Na tem mestu je potrebno izobraževati starše o pozitivnih efektih demokrati?ne vzgoje, ki temelji na konvenciji o otrokovih pravicah. Šesti? – pokazati nestrinjanje z idejami otrok in mladostnikov. Konflikti mnenj so koristni, vendar moramo biti razrešeni z dialogom. Nemalokrat se, predvsem v družini, kon?ajo s telesnim kaznovanjem, zato bi morala država vse vrste nasilja zakonsko prepovedati in spodbujati nenasilno komunikacijo.
Spoštovani, sporo?ilo je jasno. Postati želimo subjekt pravic, ?eprav se vam morda zdi, da najbolje veste, kaj je dobro za nas. Vladni program sicer omenja participacijo, vendar premalo. Celoten program se namre? ukvarja z nami, zato bi morala biti participacija del vsakega cilja.
Naj zaklju?im z besedami prof. Pinjera: 19. stoletje je bilo stoletje participacije delavskega razreda. V 20. stoletju so se emancipirale ženske. Morda bodo v 21. stoletju na vrsto kon?no prišli otroci. Hvala.

MAGDALENA TOVORNIK: Iz?rpali smo prvo skupino sodelavec UNICEF-a in Zveze prijateljev mladine, ki smo jih povabili za ogrevanje za uvodne razprave. Sedaj pa po?asi prehajamo na razpravo vas, ki ste v dvorani. Jaz imam tu že spisek in seveda tisti, ki bi želeli še kaj povedati, prosim, da se prijavite. Da ne bomo izgubljali ?asa. Besedo ima dr. Alenka Šelih.

DR. ALENKA ŠELIH: Lepa hvala. Zelo slabo se po?utim, ?e nekdo sedi za mojim hrbtom. Spoštovane kolegice in kolegi, namesto da bi rekla gospe in gospodje, ker je toliko mladih med nami. Rada bi samo dvoje stvari povedala. Prva se bo nanašala na zakonodajo in je pravzaprav želja, ki je ne samo zamujena, ampak tudi nerealisti?na. Druga se bo nanašala na položaj ene izmed marginaliziranih skupin otrok. Pred ve? leti sem objavila ?lanek, konvencija o otrokovih pravicah je bila že sprejeta in ker ta konvencija obravnava otroka kot subjekt, mislim, da je bil Martin prvi, ki je to zvezo uporabil, sem se v tistem ?lanku zavzela za to, da bi se otrokov položaj in otrokove pravice ne obravnavale v družinskem zakoniku ali pa zakonu o zakonski zvezi in tako naprej, temve? v samostojnem zakonu o pravicah in zaš?iti otrok. To je ena izmed možnosti. Danes je seveda pri nas zamujena, ampak gospa direktorica mi ne bo zamerila, ?e vendarle povem, da sem imela to tiho željo, ker se mi zdi, da je perspektiva obravnavanja otroka popolnoma druga?na, ?e gre za zakona, ki se nanaša na njegov položaj in pravice, kot pa, ?e se ga obravnava znotraj te skupine, v kateri praviloma živi, ne pa izklju?no, se pravi znotraj družine.
Moja druga misel bi veljala skupini, kot re?eno, posebej deprivilegiranih otrok, s katerimi sem se v preteklih letih zelo dosti ukvarjala kot predsednica zveze Sožitje, zveze društev za pomo? v zvezi z motnjami v duševnem razvoju. V zvezi s tem bi rada povedala, prebrala sem stališ?a komiteja konvencije o otrokovih pravicah, ki pozdravlja dejstvo, da je za?el veljati zakon o usmerjanju otrok s temi posebnimi potrebami. Naj pa povem, da v uresni?evanju tega zakona obstaja veliko težav in se otroci sre?ujejo s številnimi problemi.
Prvi problem, ki smo ga tudi na zvezi poskusili neuspešno rešiti in je nerešen, je vprašanje zgodnje obravnave, zlasti pri tistih otrocih, pri katerih je diagnoza poznana v?asih prenatalno ali pa vsaj ob rojstvu. Zlasti takšni otroci bi bili potrebni in njihove družine bi bili potrebni zgodnje obravnave tako reko? takoj ob rojstvu in ne šele potem, ko so stari eno leto.
Drug problem, na katerega starši in seveda tudi nevladne organizacije, najbrž pa tudi strokovnjaki naletijo, je obdobje vklju?evanja v šolo in vprašanje inkluzije. Vprašanje inkluzije te skupine otrok je strokovno tako reko? skoraj tabu vprašanje. Do nedavnega je veljalo, da je njihova vklju?itev možna samo v izjemnih primerih in mi nimamo sistema vklju?evanja, ki bi bil na vsej državni ravni uveljavljen.
In kon?no tretja to?ka, kjer se sre?ujejo z velikimi problemi, je prehod iz u?nega obdobja v delovno obdobje. Ko zaklju?ijo šolanje bodisi pod posebnimi pogoji ali po posebnih programih, je veliko vprašanje, na kakšen na?in se lahko usposobijo za kakšno delo, še težje pa je kakor koli zagotoviti kakšno delo. To se mi zdi, da so tri vprašanja, na katera bi morala tudi družba kot celota pomisliti, ?e ne želi, da bodo še bolj izklju?eni kot so. Hvala lepa. Še nekaj. Ker imam skrb za otroke in moram iti svoje vnuke, se opravi?ujem, ker bom sedaj zapustila ta posvet.

MAGDALENA TOVORNIK: Glede na to, da smo sedaj govorili stari, starejši in najstarejši, mislim, da je prav, da damo sedaj besedo mladim. Prosim, ni potrebno, da prihajate k govorniškemu odru. Kar na licu mesta.

………………….: /ni vklju?en/ Po mojem je ….. ki bi dejansko delal svoje delo in poslušal otroke. Dobro bi bilo, da bi vsak enkrat na teden, kot dan odprtih vrat, prišli vsi mladi, tisti z najpomembnejšimi problemi, ki bi lahko svoje probleme njemu predstavili. Lahko bi potoval tudi po Sloveniji, po razli?nih mestih, da bi spoznal mlade in se z mladimi ….. /nerazlo?no/. Njegovo delo ne bi bilo samo na papirju in da bi vse ostalo samo na papirju. Spoznal bi lahko tudi razli?ne družbene skupnosti, skupine, kakor se mladi v njih zadržujemo, ker se ne družimo vsi skupaj, ampak so razli?ne skupine mladih. Ve? ?asa bi preživljal z mladimi ../nerazlo?no/. Sprejemal bi vse razli?ne skupine mladih in da bi se tudi za mlade, ki niso Slovenci, in te, ki imamo sedaj ta problem …. /nerazlo?no/, ki so zelo v šolah in pa v krajih, kjer so doma, jih ob?ani ne sprejemajo in to ni prav. Dobro bi bilo, da bi ta oseba, ki bi bila zagovornik otrokovih pravic, da bi razložila ob?anom tistih krajev, kakor je Ambrus na primer, da bi razložila njim, …../nerazlo?no/ otrokove pravice in da jih ni prav …/nerazlo?no/, ker imajo druga?ne družinske razmere kakor mi. Hvala.

MAGDALENA TOVORNIK: Besedo ima Danaja Marinšek.

DANAJA MARINŠEK: Jaz bi rada povedala, da bi morali po mojem mnenju mladi morali biti bolj vklju?eni pri postavljanju dolo?enih zakonov, ki se ti?ejo nas mladih, ?eprav ne moremo dobiti volilne pravice pred 18-im letom, bi lahko vseeno bili aktivni pri zakonih, ki so pa? povezani tudi z mladimi in z njihovim šolanjem, prostim ?asom in podobnimi stvarmi.

MAGDALENA TOVORNIK: Tanja Stojanovi?.

TANJA STOJANOVI?: Jaz bi pa povedala glede tega nekvalitetnega prostega ?asa, se mi zdi, da so potem ve?je posledice in drog in neresnega jemanja šole in se mi zdi, tako kot je gospod rekel, da bi bilo dobro narediti ta center mladih, kjer bi se v bistvu mladi lahko zbirali. Mogo?e se nismo vprašali, zakaj se ravno ti procenti te uporabe droge, samomorov, zlorab in vsega tega iz leta v leto ve?a. Mogo?e pa tudi mi mladi ho?emo na nek na?in povedati, da rabimo pomo?, da je treba nekaj narediti in mislim, da bi bilo dobro mogo?e bolj seznanjati mlade in govoriti o tem, ne pa, da bi bila to neka tabu tema. Se mi zdi, da bi morali tudi mladim sporo?ati, da bi dobili neko zaupanje v te centre za pomo?.

MAGDALENA TOVORNIK: Hvala. Tanja Klop?i?.

TANJA KLOP?I?: Jaz bi se v bistvu tu rada vprašala naprej, mislim, da se tega nismo vprašali, zakaj v bistvu prihaja do zlorab. Mi smo govorili o tem, kakšne so posledice, ampak zakaj v bistvu prihaja do tega. Mislim, da je to glavni izvor teh težav in teh problemov. Ve?ina, mislim, da je bilo to re?eno, se boji priznati zaradi sramu in pa?, kot je že predhodnica povedala, je to nekakšna tabu tema. Potem bi se malo obrnila na stres, ki ga doživljamo tudi mi mladi, ?eprav se to mnogim zdi ?udno ali pa nemogo?e, kako lahko mi mladi, ki smo v šolah, osnovna, gimnazija ali kakorkoli, kako lahko mi stres doživljamo. Jaz mislim, da tu ve?ina staršev tega ne verjame ali pa ne dojema tako, ker si nekako drznim upam re?i, da ve?ina staršev ni doživljala šole ali pa svojega življenja v ?asu šolanja ali pa izobraževanja tako kot ga mi. Mislim, da so imeli oni boljše prilagojeno, tudi prosti ?as, ki ga mi preživljamo za ra?unalniki, za televiziji in tako naprej. Spet, zakaj tako. Zaradi tega, ker pa? ni organiziran ali pa se to ne izpostavlja toliko. Vsi si mislijo, da je samoumevno, da ?e si ti osnovnošolec ali pa karkoli, da si doma in da boš za ra?unalnikom in za televizijo. Mnogi tudi ne pridejo do teh informacij, kje bi lahko poiskali primerno družbo ali pa informacije o tem, kako bi lahko preživeli prosti ?as.
Glede tega posveta bi samo eno grajo imela. Glede referatov in tega. Jaz osebno sem osnovna šola in jaz mnogih izrazov nisem razumela in mislim, da bi lahko naslednji? malo ve? poudarka dali na razumevanje besedila.

MAGDALENA TOVORNIK: Hvala. Besedo ima Maruša Godina.

MARUŠA GODINA: Pozdravljeni. Jaz bi rada spregovorila o kaznovanju otrok. Kljub tem izobraževanjem vemo, da so v družini velikokrat prisotna fizi?na kaznovanja otrok in me zanima, kakšno bi bilo tako pravo kaznovanje otrok, tudi v šolah, ker si s kaznovanjem velikokrat ponižan in osramo?en in je težko naslednji dan potem priti v šolo in preživljati normalen šolski dan in da bi o tej temi malo ve? govorili in našli rešitev, ki bi bila dobra za otroke, da bi ugotovili, kaj je prav in kaj ne in se potem po prestani kazni tudi dobro po?utili.
Druga stvar, ki bi jo rada povedala, je pa, da se velikokrat sprašujem, ?e sem premlada, da bi naredila nekaj ve?. So razli?ne organizacije, ampak je ponavadi namenjeno gimnazijcem in študentom, zelo redko pa tudi osnovnošolcem in mislim, da bi bilo treba ve? narediti, da bi se lahko osnovnošolci kam vklju?ili, ker mislim, da nismo premladi in mislim, da lahko tudi mi naredimo.

MAGDALENA TOVORNIK: Maruša, postavljeno je zelo zanimivo vprašanje. Smo sre?ni, ?e imamo družino, denar in takoj temu je sledilo vprašanje: kdo opazi kljub temu nesre?ne otroke? Mislim, da je razmišljanje, ki ga je posredovala, pove pravzaprav marsikaj nam odraslim in se mi zdi, da je koristno, ?e se o tem tudi tako druga?e zamislimo.
Jasmina Kokolj bo pa nadaljevala.

JASMINA KOKOLJ: Res je, da je zakonodaja za vse otroke v Sloveniji enaka, vendar se mi pa še vseeno zdi, da so razlike med posamezniki v osebnostnem razvoju preve? vidne. Veliko je odvisno od finan?nega stanja v družini, tako kot so že prej povedali, torej koliko lahko družina otroku privoš?i. Odvisno pa je vse tudi od kraja bivanja, torej kje otrok živi. Ali ima dovolj omogo?enega prevoza, da se lahko pelje v neka ve?ja mesta in da si lahko zagotovi enako osebnostno rast kot ostali, ki živijo v nekih ve?jih mestih po Sloveniji. Hvala.

MAGDALENA TOVORNIK: Razmišljanje samo potrjuje to, kar je že rekel dr. Pavlovi?, kako pomembni so socialni transferji, saj v nekem smislu izena?ujejo položaj med otroki, ?eprav seveda družine nadoknaditi ne morejo in tudi ne okolja, ki mora biti bolj spodbudno za otroka.
Še enkrat se nam je javil naš govorec .. /nerazlo?no/ Jordan. Izvoli.

………. JORDAN: Jaz se opravi?ujem, ker sem že drugi? pri besedi, ampak sem prej eno malenkost pozabil. Gre pa glede manjše ankete, kako naš prosti ?as vpliva na šolo. Tu se seveda zelo povezani starši, ki pa? menijo, da bi morali mi nas prosti ?as omejiti s tem, da nam postavljajo neka merila, koliko se moramo u?iti, pripravljati za šolo in tako dalje. Vendar vam pa moram povedati, da mnogi u?enci oziroma kar velika ve?ina u?encev meni, da veliko prostega ?asa se ponazarja z boljšimi ocenami oziroma bolj sproš?enim delovanjem v šoli in posledi?no manj stresa. Hvala.

MAGDALENA TOVORNIK: Nadaljujemo. Besedo imajo dijaki. Pia Velkavrh.

PIA VELKAVRH: Dober dan še v mojem imenu. Jaz sem varuhinja dijakovih pravic, novoizvoljena letos. Hotela sem namre? poudariti to, da imajo oziroma imamo dijaki tudi eno rešitev oziroma ta institut varuha dijakov pravic traja že kar nekaj let, ampak problem je v tem, da je neprepoznaven. Zato tudi dijaki ne vedo, da se imajo na koga za obrniti. Jaz sem hotela samo to povedati, da vsaj vi tu izveste, da institut obstaja. Trenutno v Dijaški organizaciji Slovenije pripravljamo tudi neko promocijo varuha. Sama se tudi sre?ujem z velikimi problemi dijakov, ki so povezani s šolo, zato prej nisem bila presene?ena pri tisti raziskavi, ki je pokazala, da se pravice otrok v šoli bolj kratijo kot doma, ker tudi sama sem v bistvu ugotovila, da so pravice otrok in dijakov zelo kratene v šoli. Hotela sem v glavnem povedati, da se lahko name obrnejo. Ve? o tem pa lahko izvejo na strani Dijaške organizacije Slovenije.

MAGDALENA TOVORNIK: …. /nerazlo?no/ Krži?.

……………. KRŽI?: En lep ve?er vsem skupaj. Imel bi za povedati dve, tri stvari o samem posvetu danes. Prva stvar je ena velika pohvala organizatorju posveta, ker se mi zdi, da so bile vse razprave in referati na mestu, kratki in jedrnati, ki so povedali bistvo. Druga stvar. Že prej ste omenili prosti ?as mladih, prosti ?as otrok. Na Dijaški organizaciji Slovenije trenutno pripravljamo projekt, ki se bo izvedel konec marca v za?etku aprila. Ob tej priložnosti bi povabili UNICEF in Zvezo prijateljev mladine in pa Varuhinjo ?lovekovih pravic, da sodelujejo pri tem projektu. Mišljeno je v smislu promocije nekih interesnih dejavnosti, s katerimi se mladi lahko ukvarjajo ob šoli, poleg tega, da morajo skrbeti za u?enje.
Tretja stvar, ki sem jo hotel omeniti, je pa že prej ena punca pred menoj povedala, da mislim, da bi v sodelovanju z razli?nimi strokovnimi službami Ministrstva za izobraževanje bila dijaška in pa študentska organizacija pripravljena pomagati pri vzpostavitvi neke krovne otroške organizacije v smislu DOS-a in ŠOS-a. Tu mislim, da bi imeli osnovnošolci malo problema s samo administracijo. Problem imamo že dijaki in pa študentje in zaradi tega, ?e bi se mogo?e združili v tem smislu, da je to nek apel vsem, ki so pripravljeni, zainteresirani, da stopijo v kontakt s predsedstvom dijaške organizacije oziroma študentske. Hvala.

MAGDALENA TOVORNIK: Besedo ima še Martin Leskovar.

MARTIN LESKOVAR: Jaz mislim, da imamo zelo malo prostega ?asa in v prostem ?asu se moramo u?iti. Kako naj potem nekaj zase še naredimo v tem prostem ?asu? To je vprašanje. Morali bi imeti malo ve? prostega ?asa, da bi potem še nekaj zase naredili, bi šli lahko na koncu s prijatelji. Imamo ga pa zelo malo in smo zelo omejeni. Tu se strinjam z vsemi stvarmi, ampak bi res rad videl, da bi bilo malo ve? prostega ?asa.

MAGDALENA TOVORNIK: Hvala. Eva Kerži? je postavila zanimivo vprašanje: Zakaj participirati, ?e nisi upoštevan?

EVA KERŽI?: Dober dan. Danes smo govorili tudi o ravneh, kjer smo lahko aktivni. Martin Breskvar je omenil, da lahko na mednarodni, državni, regionalni in tudi na ob?inski ravni. Problem je pa v tem, da je že veliko takih društev, organizacij in navsezadnje tudi posameznikov, ki spodbujajo mlade k participaciji, ampak mladi si ne želijo udejstvovati, ne želijo biti aktivni, ker vedo, da ne bodo upoštevani. V veliki meri mladi, ?eprav govorijo, da je participacije veliko, ampak v veliki meri se mladih še ne upošteva.
En predlog je bil tudi, da bi na ob?inski ravni, kako bi lahko sodelovali mladi. Da bi se ustanovili mladinski sveti in da bi na ob?inskem svetu sodelovala po dva ali po en predstavnik na ob?inskih sejah. S tem bi tudi ob?ine vklju?evale mladine. S tem bi tudi nekako pomagali, da bi se ve? otrok, ve? mladostnikov vklju?evalo v participacijo, da bi bilo ve? aktivnih, ker bi vedeli, da lahko nekaj naredijo. ?e bi vedeli, da lahko nekaj naredijo, bi bilo ve? zainteresiranih za participiranje. Potem, ?e zaklju?il, gospa Majda Erzar je tudi izpostavila: otrokom sre?o, ljubezen in razumevanje. Kaj nam bo razumevanje, ?e nas pa ne upoštevajo.

MAGDALENA TOVORNIK: Zaklju?ujem listo mladih. Aleksej Lazanski.

ALEKSEJ LAZANSKI: Še enkrat bi vse lepo pozdravil. Še enkrat bi o prostem ?asu. Jaz mislim, da je prostega ?asa dovolj, ker na primer veliko jih poznam, ki tudi mene kli?ejo, kako bi med vikendi preživeli prosti ?as, da bi bili skupaj. Vsi pravijo potem, da se niso imeli ?asa u?iti. Mislim, da ni problem prosti ?as pa u?enje, ampak samo te volje za u?enje ni. Na primer v nedeljo nekaj stvari nisem razumel, sem se moral cel dan u?iti, so mi tudi starši rekli, ampak potem sem razumel, kljub temu, da so me v šoli imeli za ?udaka, zato, ker sem pa? ve? kot pol dneva preživel za tisto knjigo.

MAGDALENA TOVORNIK: Hvala lepa. Gospod Stane Padežnik, predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije.

STANE PADEŽNIK: Hvala lepa. Govoril bom tudi kot podpredsednik Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije. Ker sem med starejšimi tukaj, bom mogo?e preve? resno izpadel tudi s temo, ki bi jo odprl, zato ker prej ni bila za moje pojme dovolj dobro posebej poudarjena. Dokler se ni oglasila nekdanja predsednica invalidske organizacije zveze Sožitje, bi se mi kot, ?e bi bil torej nepoznavalec, zdelo, da imajo vsi otroci tako reko? dovolj ustrezno zdravstveno oskrbo in da imajo vsi dostopnost enako do izobraževanja. Pa seveda, glede na to, da delam v invalidskih organizacijah, vem, da temu ni tako. Enakih možnosti nimajo. Celo skupina strokovnjakov, strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev in staršev je pri treh invalidskih organizacijah ugotovila, da gre za to, da so diskriminirani otroci. Prej je bila omenjena invalidska organizacija Sožitje. Potem navedimo še invalidsko organizacijo zveze Son?ek in zveza društev .. /nerazlo?no/ Slovenije. Torej, tu sem v imenu otrok, tudi slepih in slabovidnih in ker njih bolj poznam kot predsednik te organizacije, naj re?em, da otroci v predšolski dobi, slepi in slabovidni, nimajo zagotovljenega zgodnjega odkrivanja njihove invalidnosti. Torej, ne govorim o otrocih s posebnimi potrebami v širšem pomenu, kajti med te sodijo tudi takšni, ki nimajo posebnih zdravstvenih težav, kaj šele kakšno invalidnost. Zato raje govorim specifi?no o skupini otrok z invalidnostjo. Slepi in slabovidni otroci torej nimajo sistemsko zagotovljenega zgodnjega odkrivanja njihove slepote, kaj šele celovite obravnave njihovih zdravstvenih težav in ni celovite obravnave celotne družine. Slepi in slabovidni otroci so tudi gluho-slepi ali naglušno-slabovidni, slepi in tako dalje, cel kup enih kombiniranih zdravstvenih težav oziroma motenj imajo in so spregledani oziroma zanemarjeni. ?e nakažemo, pred desetimi leti so si vse tri invalidske organizacije prizadevale na Ministrstvu za zdravje dose?i zakonsko rešitev tega. Tega še vedno niso uspele, kajti ministri so se zamenjali. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ima 23. ?len in prvi odstavek piše, ne znam citirati, zdravstvena obravnava otrok, ?eš, da je zagotovljena in tako dalje. Pod to definicijo niso zajeti tisti, ki imajo te invalidnosti oziroma take zdravstvene težave, ki jih privedejo do invalidnosti in tukaj na Ministrstvu za zdravje doslej ni bilo posluha, da bi se ta ?len, ta odstavek druga?e napisal, da bi bili izrecno navedeni tudi otroci s posebnimi potrebami in potem navedeni invalidnosti.
Naslednje. Seveda bi ljudje mislili, da slepi in slabovidni otroci se lahko normalno šolajo, da nimajo problemov, kajti strpamo jih v Zavod za slepo in slabovidno mladino. Ne, to ni tako. Pravico imajo do tega, da gredo v osnovno šolo, torej v obi?ajno redno osnovno šolo, ?e le to zmorejo, ?e jih komisija napoti. Seveda, ve?ina slepih in slabovidnih otrok hodi sedaj v integracijo, to pomeni v obi?ajne osnovne šole. Manj jih je v specialnem zavodu za slepe in slabovidne. Toda tam bi lahko krasno uspevali, ?e bi imeli enako dostopnost do informacij kot vsi vi otroci, u?enci tukaj. Namre?, imate ra?unalniške sobe, doma imate ra?unalnike in lahko nemoteno dostopate do informacij, greste na splet in tako naprej. Slepi in slabovidni otroci poleg ra?unalnika potrebujejo še prilagojeno opremo. Slabovidni otroci poseben program za pove?avo ekranske slike. Tega Ministrstvo za šolstvo ne zagotavlja. Slepi otroci morajo imeti brajlov pisalni stroj. Pravico do njega sicer imajo, ?e že znajo brajevo pisavo, ampak ker je še ne znajo, le redki pridejo do brajevega pisalnega stroja. Ko pa imajo brajev pisalni stroj, pa ne morejo dobiti brajeve vrstice, to je elektronska naprava, s pomo?jo katere oni lahko berejo vse, kar je na zaslonu. Torej nimajo možnosti priti do elektronskih informacij ali informacij po tej elektronski poti. Seveda tukaj nevladne invalidske organizacije pomagamo, smo v vlogi gasilcev, tako da poskušamo dobiti donatorje, da nabavijo te ra?unalnike in podobno opremo, vendar ra?unalnik še nekako, ampak prilagojeno opremo za uporabljanje tega, tega se pa skorajda ne da zagotoviti, ker je potrebno ogromno denarja, 1.000 evrov za tisti program, zato da pove?ajo ekransko sliko.
Skratka, ho?em re?i, da tukaj država ne skrbi dovolj dobro, ?e je že tam zastavljeno vprašanje, ali slovenska država dovolj dobro skrbi za naše otroke. Odgovor naš je, da ne. Celo diskriminira jih. Potem pa, ko že imajo ra?unalnik, ko je za silo usposobljen, komaj lahko sledijo pouku, potem se pa zgodi, da se v ra?unalniku kaj pomeša pa spet ne morejo teden ali ne vem koliko ?asa slediti, ker iš?ejo ra?unalni?arja ?isto na lastno pest starši in podobno.
Slepi in slabovidni otroci pa tudi drugi invalidni otroci, otroki z invalidnostjo, imajo pravico seveda, da prisostvujejo telesni vzgoji ali pa, da gredo na športni dan ali na ekskurzijo in tako dalje. Zelo ali pa v ve?ini primerov se dogaja, da jih pustijo v šoli oziroma doma, da jih kar opravi?ijo telesne vzgoje. Vi pa veste, kako je potrebna telesna vzgoja. Kako to zagotavljajo v državah Evropske unije? Tako, da ima šola, kjer je tak otrok, posebnega u?iteljevega asistenta. Pri nas smo dobili odgovor Ministrstva za šolstvo, ko smo na to opozorili, da Ministrstvo za šolstvo, tako je odgovorila neka gospa uradnica, ne razmišljajo o tem. Torej, še naprej navajajo, da bi morali starši sami si pla?ati asistenta, da bo otroku pomagal v šoli oziroma da bo z njim šel na športni dan in tako dalje, da naj si pla?ajo iz tistega socialnega transferja, kot se imenuje dodatek za pomo? in postrežbo druge osebe. V zakonu o SPIZ-u pa piše, da je ta dodatek zgolj za pokrivanje delno ali celo pokrivanje zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb. To, kar sem pa jaz govoril, pa ni osnovna življenjska potreba, ampak je osnovna šola obvezna, torej tudi program je obvezen in ima tudi otrok pravico slediti šolskemu programu. Torej, se ve, kdo je dolžan zagotoviti uresni?evanje teh otrokovih pravic. Primerov je še veliko. Tukaj so zapisani primeri diskriminacije. Ta pošta je šla na urad Varuha ?lovekovih pravic pred par meseci. Dva strokovna delavca ali uslužbenca, ne vem, kako naj jima re?em, sta se odzvala na našo okroglo mizo ob dnevu Bele palice 15. oktobru in sta bila seveda ?isto tiho na okrogli mizi. Ni? nista rekla. Ne vem, ali sta bila v vlogi opazovalca ali ista imela kompetenc ali kaj. Nimam pojma, kaj se dogaja. Na Ministrstvo za šolstvo smo poslali Direktoratu za enake možnosti, varuhinji enakih možnosti, predsedniku države in tako dalje. ?akamo na ustrezne odgovore, ampak veste, ampak ne zadovoljimo se z odgovori, ker smo jih že navajeni, da kar nekaj napišejo, ampak res kar nekaj. Konkretne rešitve zahtevamo. Prosim, ?e to potem vi sprejmete. Bo moj asistent vam prinesel pa poskušajte vnesti v nek dokument. Hvala lepa.

MAGDALENA TOVORNIK: Hvala lepa. Hvaležna sem vam, da ste na?eli to vprašanje tako vi kot dr. Šelihova, ker mislim, da je res preteklo že dobro desetletje, ko smo poskušali dobiti v Sloveniji poseben zakon o zgodnjem odkrivanju in celoviti zgodnji obravnavi vseh otrok. Žal nam to ni uspelo in seveda danes ponovno poskušamo isto. Kaj pomeni celovita zgodnja obravnava? Tudi zaradi tega, ker se niso mogli sporazumeti, ali spada to v zdravstvo ali v šolstvo ali v socialo, predvsem zaradi tega, ker smo menili, da takrat, ko je vprašanje otroka, mora biti vklju?eno v to zgodnjo obravnavo tudi njegovo socialno okolje in je zaradi tega potreben dejansko poseben zakon, ki bo to omogo?il in da je diskriminacija otrok s posebnimi potrebami, invalidnimi. Mislim, da to je in da nam še tako dobra zakonodaja, ?e se ta ne realizira in ustvarjajo pogoji, res služi v slabo, ni dobra.
Sedaj vabim k besedi gospo Žarko Brišer Slano iz svetovalnega centra za otroke in mladostnike in starše iz Ljubljane. Izvolite.

ŽARKA BRIŠER SLANA: Hvala za povabilo in lep pozdrav vsem. Želela bi govoriti v imenu našega svetovalnega centra za otroke in mladostnike in starše ljubljanskega in drugih. Povedati moram, da smo otroci Zveze prijateljev mladine, pravzaprav smo že abrahami Zveze prijateljev mladine. Ljubljanski center je star 52 let in mariborski ima tri leta ve?. Želim malo polemizirati tudi z naslovom današnjega posveta. Ali je Slovenija otrokom prijazna država? Da. Mislim, da ve?ini otrokom, mladostnikom je Slovenija prijazna država. Morda je pa bolj neprijazna tistim desetim, dvajsetim procentom, ki pa rabijo posebne programe pomo?i, ve? pozornosti zato, da bodo lahko kot odrasli državljani se polnopravno vklju?ili k blaginji in razvoju Slovenije. Tukaj pa želim izpostaviti bole?o to?ko svetovalnih centrov. Že 20 let ne beležimo nobenega razvoja. To slu?ajno sovpada tudi z obdobjem osamosvojitve Slovenije. Dejansko pa je tudi res, da smo z osamosvojitvijo izgubili zakonsko podlago. Svetovalni centri v Sloveniji nismo umeš?eni v nobenega od sistemskih zakonov, tako ne na podro?ju zdravja, družine, socialnega varstva in seveda tudi ne šolstva. S tem pa seveda imamo težave ne mi kot zavod in zaposleni, ampak imajo težave dostopanja otroci in mladostniki iz vse Slovenije. Vklju?ujemo populacijo od osmega meseca starosti do tridesetih let, vendar je ve?ina polovico vklju?enih med desetim in petnajstim letom starosti. Težave, s katerimi prihajajo, so najve?krat u?ne. Za njimi pa se skrivajo zelo hude ?ustvene, vedenjske pa seveda tudi zelo hude težave družin, iz katerih prihajajo ali okolij, iz katerih prihajajo, saj imamo vklju?ene tudi otroke romskih družin, otrok priseljencev, azilantov, beguncev, ki nujno potrebujejo pomo? in doživljajo v svojih družinah hude stiske. ?e primeroma povem pa gre za otroka slovenskih staršev, ker nimajo sredstev za vrtec, majhnega predšolskega otroka priveže mama zjutraj na stol, da se mu kaj hudega ne zgodi in tam sedi s kratkim dosegom gibanja celo dopoldne, da se nekdo vrne iz službe. Ima neko vodno hrano, ampak to zanesljivo niso razmere, v katerih naj bi otroci odraš?ali. Moram re?i, da to so seveda kriti?ni primeri in da ve?ina otrok in  mladostnikov oziroma staršev, ki pridejo po pomo?, ne doživlja tako zelo hude stiske, najdejo pa se  tudi take, ki ob prihodu k nam nekako kažejo, da so zatajile tudi tiste službe, ki so del nekih resorjev, ki imajo dolo?ene naloge. Kot svetovalni center smo institucija, kjer delujemo z mo?jo stroke in nimamo nobenih javnih pooblastil. Želela bi re?i to, ko sem pregledala program varstva otrok in mladine od 2006-16, so svetovalni centri mestoma omenjeni samo na 19. strani v drugem cilju, kamor lahko centri za socialno delo napotujejo otroke z motnjami vedenja in osebnosti. Naše podro?je delovanja pa je dosti širše, od krepitve u?nih kompetenc, varovanja duševnega zdravja in pa socialnega vklju?evanja otrok. Jaz sem bila letos marca tudi na enem posvetu Inštituta za varovanje zdravja, kjer smo slišali slovesno izjavo treh ministrov za zdravje, delo in socialne zadeve in za šolstvo, da bo ta program doživel akcijski na?rt, ki bo v naslednjih dveh letih posebej izpostavil prioriteto na podro?ju varovanja zdravja in posebej varovanja duševnega zdravja otrok. Tu smo že takrat povedali, da želimo participirati tudi mi kot stroka pa bi me zanimalo tudi in bi apelirala, kaj se na tem podro?ju dogaja v Sloveniji, kajti dostopnost se niža, ne zato, ker mi ne bi mogli in želeli delati, ampak ker enostavno kapacitete svetovalnih centrov in sorodnih podobnih služb ne zadoš?ajo.
Prihajajo tisti, ki si lahko vzamejo ?as, starši zelo težko v dopoldanskem ?asu pridejo z otroki in mladostniki na razgovor, popoldne pa je kratko, ?eprav delamo do osmih zve?er. Pridejo tisti, ki znajo poiskati pomo?. Ne pridejo tisti, ki bi jo najbolj potrebovali in ker bi morali razvijati neke vrste mobilne pomo?i. Omejuje se dostop z napotnicami. Pri specialistih, recimo klini?nih psihologih, ki so posebej educirani za podro?je pomo?i otrokom, ki imajo najve?je težave in seveda ker smo mestne inštitucije, nimamo pa sistemsko urejenega financiranja, se lokalne skupnosti lahko odlo?ijo v kriznih razmerah, da priškrnejo sredstva ravno za te programe. To se je zgodilo v Kopru, ker svetovalnega centra ni ve? z novim letom. To se dogaja tudi v Ljubljani. Jaz moram re?i, da pozdravljam mesto Ljubljana in zrelost, da je toliko ?asa pravzaprav nudilo skozi svetovalni center pomo? tudi ve? kot polovici otrok iz drugih ob?in. Seveda pa ima nek tak altruizem neke lokalne skupnosti tudi omejitve.
To je bil moj prispevek v imenu svetovalnega centra in svetovalnih centrov. Posebej pa prispevek kot podpora otrokom, mladostnikom, da bi imeli možnost vklju?evati se v inštitucije brez stigme in inštitucije, kjer bodo deležni resni?no celovite pomo?i. Hvala.

MAGDALENA TOVORNIK: Besedo ima gospod Samo Ahlin iz Društva Ostržek.

SAMO AHLIN: Upam, da bom lahko vsaj toliko govoril, kot so moji predhodniki. Jaz sem zelo vesel, in sicer ko gledam te mlade obraze tukaj, da ste polni volje, upanja, pozitivnih pri?akovanj in tako naprej. Vesel sem tudi, da imate neke vrste že varuha, sem slišal prej, pa? naj bi skrbel bolj za dijake, ampak dajte se upreti, bodite mo?ni. Ker to, kar poslušate od raznih inštitucij na takih sestankih, na takih sre?anjih, ne verjemite preve? dolgo. Tudi vi boste imeli vaše otroke, tudi vi se boste morali boriti, tako kot se jaz borim za mojega sina. In sicer bom malo povzel, kar je prej gospa varuhinja  govorila, ko je omenila zagovornika glas otroka. Sem bil eden redkih o?etov, ki sem se udeležil enega sestanka, ki je bil prav tako tukaj v parlamentu. Se mi zdi, da prav v tej dvorani. Sem prvi o?e oziroma prvi starš, ki sem v Sloveniji prosil za sina, da se mu dodeli tega zagovornika. Tole brošurico sem prejel na Centru za socialno delo v Novi Gorici, kjer piše zagovornik glas otroka. To?no sem povzel vse in šel tudi preveriti, kako vas zavajajo. Tukaj lepo  piše: informacije za otroke in mlade. Kdaj lahko poiš?eš zagovornika? Ko si v težavah na policiji, v šoli, na raznih zavodih, na centru za socialno delo. Na Policijski postaji Nova gorica, Policijski postaji Koper, v OŠ Milojka Štrukelj v Novi Gorici, sploh ne vedo, da to obstaja.
Druga stvar. Gospa varuhinja je prej povedala, da so dobili sredstva za ta projekt. Zelo vesel sem in podpiram to vlado, ker to je prva vlada, ki je dodelila iz letošnjega prora?una denar že za naslednje leto. To je tudi farsa. Timotej je prosil sam za zagovornika na Centru za socialno delo v Novi Gorici, kar izhaja iz dokumentacije, ker jaz sem verjetno eden redkih, ki ne govorim brez dokazil, in sicer je zaprosil 25. 5. 2007, kjer se je tudi z njim pogovorila ta strokovna delavca centra za socialno delo. Jaz sem podal izjavo. Poklicali so tudi mamo tega mojega oziroma najinega sina, kjer so jo opozorili na 213. ?len, ?e se starši ne strinjajo, in sicer o zakonu o zakonski zvezi in družini. To pomeni, da dodelijo po uradni dolžnosti. Timotej še danes nima zagovornika. Res je, gospa .. (nerazlo?no), to je gospa, ki sedi oziroma gospe varuhinje, me je opozorila, da smo se lepo dogovorili, ker gospa je glavni koordinator tega projekta, da se bomo sre?ali v septembru. Danes je november. Ko sem jo vprašal, kaj je s septembrom, je rekla: Ja, ni? se niste oglasili. Se pravi, ko boste dali vlogo za potni list, ko boste dali vlogo za osebno izkaznico, vsak dan pokli?ite, kdaj jo lahko pridete iskati. Ne bodo vam jo pošiljali po pošti oziroma vi morate za to težiti. To je ena stvar.
Druga stvar. ?e ste dobro poslušali, v Zdenski vasi, kaj se je zgodilo. Ali ste vi dobro poslušali gospoda Dol?i?a? To je pomo?nik na uradu varuhinje, kjer je lepo povedal, da se mu ne zdi potrebno, da bi se pogovorili z otroci. Ta dva otroka imata šest in devet let. Se pravi, kdo vam jemlje pravice?  Tisti, ki bi moral za vas skrbeti in jim vam dajati. Sam gospod Dol?i? je rekel, da ni te potrebe.
Tisto pismo, ki ga je prej gospa prebrala o trinajstletni deklici, tisto deklico in tisto mater, da ne bo kdo mislil, da imam jaz kakšne predsodke, kar se ti?e mamic ali o?etom. Sem naslovil na ta urad jaz osebno z gospo predsednico našega društva gospo Božo Plut. Upam, da tudi te deklice ne bodo razo?arali.
?e lahko še povem, lepo je prej dejal eden od fantov iz vaših vrst, in sicer je povedal, da bi radi imeli vašega varuha, varuha otrokovih pravic ne pa varuha, ki je le na papirju, ampak varuha, ki bo delal. Izborili si ga boste lahko edino sami, nih?e vam ne bo pomagal.
Kar se ti?e, da je otrok, mogo?e upam in sr?no si želim, da ste vi tukaj sre?ni otroci. Imamo pa tudi primere, ko se nad otroka spravi sedem oboroženih policistov, dve delavki centra za socialno delo in ko jaz prosim, to mogo?e gospa Erzarjeva v prvi vrsti iz Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve bo bolje vedela, zopet delam s papirji, gospa centra v Novi Gorici, gospa Ivanka Drnovš?ek, direktorica mi je povedala, da delavci centra za socialno delo nimajo opisa del in nalog pri prisilnih izvršbah nad mladoletnimi otroci. Jaz sem se malo pozanimal, ker delam s papirji in sem prišel do enega kataloga javnih pooblastil teh delavcev, in sicer piše: druge neopredeljene naloge krizne intervencije. To pomeni, morajo otroku pomagati, ne glede kdaj in kje.
Ta fantek ima danes tri izvedeniška mnenja, po katerih je doživel velike posledice zaradi tega, kar je naredil urad varuha, centri za socialno delo. Še nekaj bom povedal. Gospa varuhinja, ?e ste sledili zadnja dva dni, se zelo sklicuje na sodiš?a. Res je, ampak prelagati odgovornost na druge ni pošteno. Jaz sem se na urad varuha v štirih letih obra?al dnevno vsak dan iz dneva v dan, ali po telefonu ali pisno. Zapomnite si nekaj, da ta fantek je po štirih letih in pol na prvostopenjskem sodiš?u na za?asni odredbi. To pomeni, kot da bi vaši starši rekli, jutri se gremo lo?iti.
To je stalo samo mene preko 50.000 evrov, ampak to je zanemarljivo. Samo toliko, da vam dam malo v razmislek. Tukaj sodeluje en cel krog, in sicer deluje aparat, v katerem so sodiš?a, centri za socialno delo, tožilstva, sodni izvedenci in nekatere nevladne organizacije. Nih?e pa ne odgovarja za svoja dejanja in dokler varuhinja, ko jo boste poklicali, bo rekla: ni v naši pristojnosti, da se vtikamo v sodiš?a, vam bodo na uradu prav tako lagali. Varuhinja ima velika in široka pooblastila. Lahko bi, ?im gre preko razumnega roka, se pritožila na ustavno sodiš?e ali pa na evropsko sodiš?e. Toliko, da boste vedeli in edino vi boste kaj naredili. V tem trenutku so vaši varuhi v tej Sloveniji samo mediji in še te bi dolo?ene inštitucije rade utišale. Hvala lepa.

MAGDALENA TOVORNIK: Jože Kralj iz civilne iniciative za zaš?ito otrokovih pravic.

JOŽE KRALJ: Lepo pozdravljeni. Mene so danes prosili, naj se udeležim tega. Sprva sem to zavra?al, potem so me nekako pregovorili. Gre se za iniciativo, ki je verjetno v zadnjem ?asu ena najbolj aktivnih iniciativ za zaš?ito otrokovih pravic v državi.
Zadeva je ta. Nekdo odpravi neko civilno iniciativo z besedami: tam nekje na Dolenjskem se nekaj dogaja. Glejte, samo za referenco. Eno leto sem stažiral v Združenih narodih. Bil sem v evropskem parlamentu. Študiral sem v štirih državah sveta. Ko so me pritegnili k tej iniciativi, se ne pustimo na tak na?in odpraviti, da bo nekdo nek uradnik v slovenski administraciji zamahnil z rokami in rekel: tam se nekaj dogaja, ?emur ni potrebno prisluhniti. Ko je stiska otrok, institucije odpovedo. To je moje sporo?ilo tukaj. Ali je Slovenija otrokom prijazna država? Kakor komu. Ampak žalostno, da ravno tistim najbolj ranljivim Slovenija ni prijazna institucionalno. Imamo ustavo, mednarodne konvencije, vendar to ne zagotavlja, da se bo v praksi pri samih izvedbah postopkov spoštovalo ravno te pravice, ki so tam zapisane. Mi imamo za to dokaze, na katere opozarjamo. Opozarjamo na na?in, da ne kršimo drugih pravic in prosim v bistvu, da se razume eno zadevo. Iniciativa, v kateri sem, je ?akala na sprejem pri ministrici tri mesece. Nismo dobili niti odgovora. Se pravi, govorimo o resorni ministrici. Naslavljali smo apele tako na varuha kot na centre za socialno delo, sodelovali v njihovih postopkih s predlogi, kako naj omilijo škodo, ki lahko nastane, vendar nismo uspeli z niti enim predlogom. Ugodila nam je samo policija, ki je svoje postopke, ki jih je že za?ela, ki jih mora izvajati po uradni dolžnosti, vedno znova na našo pobudo izvajala v civilu. Ampak vedno znova na našo pobudo. Center za socialno delo je svojo institucionalno mo? izrabil na na?in, da je rekel: mi te pristojnosti nimamo, da dajemo navodila. In tukaj smo, da v bistvu povemo.
Eno vprašanje. Ali bi vi z vašim otrokom v isti situaciji ravnali povsem na takšen na?in, kot dovoljujejo, da institucije ravnajo z nemo?nimi otroci. Jaz vem odgovor. Nih?e tega ne bi dovolil in zato smo tukaj, da povemo. Civilna iniciativa, ki ste jo danes tukaj naslovili, naj se civilna družba angažira, to je sigurno najbolj ob?utljiv del družbe, ki bolje od institucij razume, kaj so otrokove pravice, ker otrokove pravice s tem, ko je nek, da poenostavim, ker je bila prej pritožba nad razumevanjem jezika, ?e nek zakon daje okvir neki inštituciji, da uporabi na?ine, metode in sredstva, to še ne zagotavlja, da bo ta zakon ne zlorabljen v sami praksi. Da poenostavim, glejte, vsak ve?er lahko zlorabim prijavo policiji in vam na vrata pošljem policijo, ?eš da kršite javni red in mir. In vsak ve?er se bo policija morala odzvati mojemu klicu in mora delovati po uradni dolžnosti. In tako institucije v bistvu delujejo dostikrat tudi v praksi. Primer, ki ga zastopamo, je ravno takšen. Zloraba aparata, od policije. Pokritje med institucijami. Mi nismo nikoli v tem primeru izpostavljali legalnega vidika, mi smo izpostavljali na?in izvedbe.
Ko bo v tej državi mogo?e slišati glas iniciativ, ki prihajajo od ljudi, od državljanov. To je naša ustavna dolžnost, da opozarjamo na ?lovekove pravice, takrat bo mogo?e šele govoriti o ?lovekovih pravicah. Dokler pa se bo iniciativam v bistvu onemogo?alo, da se njihov glas sliši, do takrat otrokovih pravic ne bomo spoštovali. Hvala lepa.

MAGDALENA TOVORNIK: Gospa Marija Uzelac iz Slovenske filantropije.

MARIJA UZELAC: Najlepša hvala za besedo. Zelo na kratko bi želela opozoriti še na eno skupino otrok, katerim na žalost Slovenija absolutno ni prijazna država, in sicer gre za tako imenovane otroke brez spremstva. To so otroci, ki so v Sloveniji prisotni in se o njih zelo malo govori in Republika Slovenija jim posve?a zelo malo pozornosti, in sicer gre za otroke migrante. Otroke brez spremstva jim pravimo zato, ker potujejo brez spremstva staršev ali drugih zakonitih zastopnikov. To pomeni, da pridejo v Slovenijo in se nahajajo v Sloveniji sami brez podpore staršev. Zakaj zapustijo svojo mati?no državo? Razlogi so razli?ni. Nekateri zaradi revš?ine, drugi zaradi vojne, tretji zaradi tega, ker so jih starši zapustili. Dejstvo je, da ne glede na to, zakaj zapustijo mati?no državo, na podlagi mednarodnih dokumentov bi morali biti upravi?eni do mednarodne zaš?ite in varstva. Na žalost Slovenija, kar se ti?e teh otrok oziroma nivo zaš?ite teh otrok in skrbi teh otrok je zelo na minimalni ravni. ?e povem samo par konkretnih stvari je, da postopki ne sledijo najboljše koristi otrok. Nastanjeni so v inštitucijah, ki niso otroku primerne. Te inštitucije so center za tujce in azilni dom. ?e slu?ajno poznate center za tujce, to je tako imenovani detention center, ki izgleda kot zapor.
Potem, kar se ti?e samih osnovnih pravic, bi želeli izpostaviti, da niso izena?eni na podro?ju zdravstvenega varstva in izobraževanja. Konkretno, ti otroci imajo pravico samo do nujne zdravstvene pomo?i, kar pomeni, da ?e otroka boli zob, ni upravi?en do zdravljenja tega zoba. Torej, mi kot skrbniki teh  otrok se moramo skupaj s tem otrokom odlo?iti, ali bo zobozdravnik ta zob izpulil ali bo samo saniral bole?ino. Torej, do tega, da se ta zob pozdravi, ta otrok ni upravi?en.
Prav tako bi želela izpostaviti, da imajo zelo omejen dostop do srednješolskega izobraževanja. Zelo težko je te otroke vklju?iti v šolo.
Za konec bi samo izpostavila, da naša organizacija, ki deluje na tem podro?ju, zelo pogreša aktivno vklju?enost Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v reševanju te problematike, kajti mislimo, da to ministrstvo absolutno je tisto, ki bi moralo delovati na tem podro?ju bolj aktivno. Hvala.

MAGDALENA TOVORNIK: Naslednji ima besedo gospod Silvo Novak iz  Društva Ostržek.

SILVO NOVAK: Hvala lepa za besedo. Ali je Slovenija otrokom prijazna država? Jaz sem tu kot ?lan društva Ostržek, med drugim so me pa tudi otroci prosili, da pridem sem. Poglejte, kot je že gospa varuhinja omenila, v naši zakonodaji in v konvencijah in vseh sortah, kar smo sprejeli v Sloveniji, je kolikor toliko v redu napisano. Ampak dolo?ene inštitucije to izigravajo. Bom povedal, da v mojem primeru je to pravosodje. Imam veliko primerov tudi od prijateljev in prijateljic, ampak bom povedal ?isto na kratko svojega.
Ker so se otroci pri razvezi, ko jih je mami zapustila, pa? odlo?ili zame, ker sem jim edini jaz ostal, se je sodnica z besedami, da nas bo vrgla na cesto in uni?ila, to tudi storila. V dolgoletnem postopku, kjer ni bilo preživnine ne ni?, nisem smel ne govoriti na sodiš?u. Trajalo je tri leta samo do napisane sodbe, brez da bi lahko govorili, ?eprav otroke je poklicala še na zagovor oziroma ne vem na kaj. Spraševala jih je, kako je bilo v Parizu. Ne vem, kaj so v zapisniku podpisali. V glavnem, z otroci, bom malo grdo rekel, nas je zmetala na cesto. V lo?itvenem postopku je ugotovila, da naj se stanovanje odproda in naj gremo narazen. Bivša gospa je dobila polovico stanovanja, si je kupila novo. Jaz sem svojo polovico za najemnino dal, ?e sem z otroci moral bežati pred nasiljem mamice, policije, v kon?ni fazi tudi sodiš?a. Naj kon?am. Grozno je bilo. Mojim otrokom Slovenija ni prijazna država. Pisali smo na vse institucije, katere smo našli na internetu, od ministrstev, varuha ?lovekovih pravic. Od polovice smo dobili odgovor, da je sodiš?e samostojno in se ne morejo vtikati. Otroke ni nobeden poklical. Otroci so bili brez preživnine, brez vsega. Od varuha ?lovekovih pravic sem dobil odgovor, da se ne more vtikati v pravosodje. Sedaj se pa vprašam, ?e se ena sodnica odlo?i, da ti uni?i eno družino, kaj lahko naredimo? Kje je varuh ?lovekovih pravic, kje so institucije, kje je Ministrstvo za šolstvo? Nobeden ni otrok poklical, nobeden, kot da jih ni. V šoli so me spodbujali, zdravniki: vzdrži, vzdrži, saj bo. Pa sem zdržal. Otroka sta sedaj sre?na študenta, jaz sem tudi splaval iz dolgov, iz vsega, ampak poglejte, ta sodnica, ta pravosodni sistem nam je vzel materialne dobrine vse, otrokom je vzel okolje, v katerem so odraš?ali, smo moral bežati v drugo okolje. Otrokom je sodnica vzela, z vsemi papirji dokažem, z vsemi otroci, mater za vedno. Šest let je niso videli. S takšnim delovanjem sodiš?a še danes nisem dobil sodbe. Otrokom razlagajo, da nisem pritožbe poslal, da so dobili sodbo v imenu ljudstva. Sedaj jim odpisujejo sodiš?a, jah, nista poslala, vidva sta neumna. Sama sta nesla na pošto, sama sta napisala. Grozne stvari so. V takem primeru, ko se otroci odlo?ijo za o?eta, ni inštitucije vse do sedaj bilo, da bi pomagala tem otrokom. Ne o?etom, otrokom. Hvala lepa.

MAGDALENA TOVORNIK: Prehajamo k zaklju?kom razprave. Tako imam še tri govorce. Besedo ima Martin Breskvar.

MARTIN BRESKVAR: Bom bil hiter, glede na to, da sem že govoril pet minut. Rad bi se najprej ozrl na besede enega izmed mojih predhodnikov, ki jih je naslovil na nas mlade, da so edino mediji na naši strani. Varuhinja ?lovekovih pravic je ve?krat v sporo?ilih za javnost poudarila prav vlogo medijev v tem smislu, recimo ?isto pri tem zadnjem primeru, da mediji v bistvu objavljajo imena otrok, ki se pa? znajdejo v neki situaciji. Pa?, mediji objavijo to zgodbo in objavijo imena teh otrok brez kakršnega koli privoljenja. Skratka, pomembno se mi zdi, da bi se tudi ozrli na vlogo medijev in korekten odnos medijev do otrok in pa? prikazovanja otrok v korektni lu?i.
Druga stvar, na katero bi opozoril, je družinski zakonik, ki napoveduje, da bo pa? prepovedal vse vrste nasilja oziroma telesnega kaznovanja. Upam, da bo ta družinski zakonik kmalu sprejet, glede na to, da se iz leta v leto obljublja, da bo sprejet v za?etku naslednjega leta.
Še ena stvar. Gospod Pavlovi? je omenil, da je potrebno Konvencijo o otrokovih pravicah jemati kot pa? vlogo države nasproti otrokom in družini, hkrati pa bi jaz poudaril, da se mi zdi, da v bistvu je vloga države prav to, da tudi sprejme dolo?ene zakone in posega v družino pa? s prepovedjo vsakršnega telesnega nasilja.

…………….: Jaz mislim, da dislektiki niso enakopravni, tako kot mi, ker oni imajo dolo?ene težave s pisanjem, z govorom na primer. Jaz sem tudi dislektik in pa? mi ne gre matematika. Dobil sem odlo?bo, da imam dopolnilni pouk in sedaj to šolsko leto sem bil jaz oškodovan za 40 ur dopolnilnega pouka. Odlo?ba je še veljala, ampak je na šoli sploh niso uveljavljali. Dislektikom se posve?a zelo malo pozornosti in sedaj se ustanavlja društvo dislektikov, tako da bi se nam ve? pozornosti lahko namenilo. Hvala.

MAGDALENA  TOVORNIK: Besedo ima Maks Kobler.

MAKS KOBLER: Hvala za besedo. Glede prostega ?asa, kakor smo se prej pogovarjali. Za prosti ?as so ful pomembni starši pa šola. V šolah bi morali pou?evati ali pa imeti ene ure, na razrednih urah bi lahko razlagali v šoli u?encem, kako bi lahko kvalitetno preživljali prosti ?as, v katerih organizacijah bi vse lahko sodelovali ali pa tako, da ne bi ravno po barih hodili, tako kot je prej eden rekel. Druga?e je pa tudi pri starših, starše je treba opredeliti. Eni starši so že tako stari, da so odraš?ali v ?asu, ko so bile vojne, ni bilo toliko ?asa možno nameniti svojim otrokom in so se morali vzgojiti sami in je dosti družin, ko starši ne morejo zagotoviti otroku, da bo vedel, kako naj on kvalitetno preživi prosti ?as, ker starš sam tega ne ve, ker ima on samo tisti osemurni delavnik pa doma za družino skrbi. Ker starš nikoli ni bil o tem pou?en, zato bi bilo dobro, da bi se v šolah o tem govorilo, da se že mladega otroka nau?iti, kako preživi prosti ?as. Ko se bo enkrat to otroka nau?ilo, bo otrok živel s tem. Hvala.

MAGDALENA TOVORNIK: Dovolite mi, da preberem ali pa v skrajšani obliki še dva pisna prispevka, ki sta ju dala naša sodelavca, ki se današnjega posveta nista mogla udeležiti. Dr. Mirjana Ule je opozorila, da pravzaprav spremembe v šolstvu, predvsem uvajanje privatnega šolstva, da vsebuje nevarnost, se bodo možnosti za šolanje socialno še bolj diferencirale in da uvajanje elitnega šolstva pomeni, da bo na drugi strani …(nerazlo?no) in da analize in raziskave kažejo, da je ….(nerazlo?no) in predvsem v poklicnih šolah dokaj spregledan problem, ne samo zaradi … (nerazlo?no) ukrepov, ampak tudi zaradi pomanjkanja spremljanja tega osipa in da bi bilo potrebno ve? re?i o dejanski zaš?iti pred socialno diferenciacijo in pojavi revš?ine nasploh, zaradi tega, ker so otroci prve žrtve revš?ine in se njihove izobraževalne poti za?nejo ožiti in da je pravzaprav ravno problem socialnega izklju?evanja, ki je povezan z revš?ino na eni strani in na drugi strani diskriminacijo, na drugi strani problem, za katerega velja biti pozoren. Prav tako nam je sporo?il ?lan izvršilnega odbora UNICEF Slovenije dr. Begec (?) o tem, kako se pravzaprav to preu?evanje zdravstvenega stanja otrok in kazalcev otrokovega zdravja, bolezni in poškodb, kako se to pravzaprav zoži in da Slovenija nima inštituta za zdravje otrok, ki bi bil zadolžen za sistemati?no in kontinuirano spremljanje kazalnikov otrokovega pozitivnega in negativnega zdravja in seveda na osnovi tega tudi kreiranje politike in meni, da bi vendarle morali priti do take inštitucije in takih odgovornosti, ki bi pravzaprav omogo?ile, da bi tudi zdravstveno varstvo otrok na?rtovali. S tem bi dejala, ampak prej je še Lijana tu okoli hodila. Ali imaš še kakšno posebno pripombo?

……………….: Hvala. Najlepša hvala za besedo. Poskušala bom ne toliko razpravljati kot dajati nekatere še dodatne pobude, in sicer v zvezi s priporo?ili odbora za otroka pri Organizaciji združenih narodov. Morda veste, da drugo leta, leta 2008, Slovenija mora pripraviti poro?ilo temu odboru in ?e natan?neje pregledamo priporo?ila, ki so nam jih že posredovali ob prejšnji obravnavi Slovenije pred tem odborom, se zdi, kot da na nekaterih podro?jih nismo storili dovolj. Marsikaj je bilo danes že povedanega. Med drugim odbor priporo?a mehanizem za usklajevanje izvajanja konvencije in v bistvu priporo?a državi, da Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve naj bi dobilo ta pooblastila in tudi ustrezne finan?ne vire za izpolnjevanje te koordinacije vloge. Pridružujem se vsem pobudam, da bi v Sloveniji oblikovali svet za otroka, ki naj bi bil vladno telo in naj bi to koordinacijsko vlogo tudi odigral. Danes seveda smo veliko pozornosti namenili programu za otroke in mladino 2006-2016. Teh nalog iz tega programa bo veliko. Še ve? nalog seveda bo iz akcijskega programa in za u?inkovito izvajanje vseh teh akcijskih programov in samega centralnega programa mora država zagotoviti tudi dovolj finan?nih sredstev in tudi kadrovskih virov. Z ekipo, ki je sedaj na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ne bo mo?, ?eprav delajo strokovno, poglobljeno in seveda pripravljajo dokumente, ampak ne bo mo? .. /ni vklju?ena/ vseh nalog.
Naslednje vprašanje je, da odbor priporo?a državi razvijanje sistema vsestranskega zbiranja in vrednotenja primerjalnih in posami?nih podatkov o uresni?evanju konvencije o otrokovih pravicah. Moram re?i, da pravzaprav predlagam, da se vzpostavi portal, spletno stran, ki bo namenjena uresni?evanju otrokovih pravic. Podobno spletno stran ima vlada v Veliki Britaniji. Namenjena je vsem, ki delajo za otroke in z otroki in predvsem tudi s starši in na teh spletnih straneh je mo? dobiti vse dokumente, mednarodne zaveze države, pa seveda tudi vse informacije staršem iz vseh podro?ij, naj si bo zdravstva, socialnega varstva, šolanja in tako dalje. Ne bi razgrajevala podrobneje tega predloga in projekta, ampak mislim, da je nujno, da na enem mestu dobimo vse tiste dokumente, ki jih danes seveda z vztrajnim iskanjem in s priporo?ili posameznikov, posameznic, kje in kaj lahko najdemo, lahko seveda tudi dobimo.
Odbor priporo?a državi, da ve? stori za širjenje informacij o konvenciji, zlasti seveda tudi med starši v civilni družbi in da ve? stori za izobraževanje vseh tistih oseb, ki delajo z otroki, zlasti sodniki, odvetniki, uslužbenci organov pregona. Potem so uslužbenci na lokalni ravni in tako dalje, tudi seveda delavci v centrih za socialno delo. O?itno je, da je teh znanj in vedenj absolutno premalo.
Vzeli smo si odmor in seveda pokomentirali današnjo razpravo in ponovno so nekateri opozorili, da je treba okrepiti sodelovanje z nevladnimi organizacijami. Bolj sistemati?no jih je treba vklju?iti v izvajanje dolo?enih obveznosti države po konvenciji o otrokovih pravicah in država mora v ve?ji meri podpreti nevladne organizacije in tudi finan?no pomagati in jih prepoznati kot pomembne izvajalke dolo?enih storitev. Seveda, nekatere nevladne organizacije delamo v javnem interesu in za izvajanje programa za otroke in mladino bo potrebno pripraviti dolo?ene razpise, ki bodo namenjeni tudi nevladnim organizacijam in te programe posebej podpreti in financirati programe, ki jih nevladne organizacije izvajajo.
Danes že izpostavljeno v zvezi s stiki. Dobro bi bilo, ko bi iz današnjega posveta odšel poziv v Državni zbor Republike Slovenije in vsem pristojnim organom, da Slovenija ratificira Evropsko konvencijo o stikih. Mislim, da Slovenija te konvencije še ni ratificirala, ?e se ne  motim. Morda sem z informacijami v zamudi, ampak mislim, da Slovenija ni še ratificirala te konvencije in da je potrebno sistemati?no in ve? energije vložiti v urejanje problemov, ki so povezani z zagotavljanjem pravice otroka do stikov z obema roditeljema.
Predsednica Zora Tomi? si predlagala in bi podprla to idejo in še enkrat izpostavila zelo veliko potrebo po povezovanju nevladnih organizacij, ki delamo za otroke in z otroki in da tako asociacijo, koordinacijo v slovenskem prostoru nujno potrebujemo. Potrebujemo še nekaj. Organizirano delo s starši, povezovanje staršev. Mi imamo v Sloveniji kar veliko šol za starše, vendar starši seveda delujejo tudi v svetih šol, delujejo kot pomemben partner pri urejanju teh vprašanj, vendar nekega povezovanja, organiziranega delovanja staršev nimamo. Tu je še seveda ve? predlogov, ki jih ne bi izpostavljala, bom pa sodelovala v skupini pri pripravi priporo?il in bom morda posredovala tej skupini še kakšne predloge, ki jih zaradi omejenega ?asa sedaj ne morem predstaviti. Najlepša hvala.

MAGDALENA TOVORNIK: Po?asi smo prišli do konca današnje razprave. Dejala bi, da smo bolj za?eli kot pa kon?ali dejansko razpravo, ker vprašanje uresni?evanja otrokovih pravic seveda ne bo nikoli dokon?ano. Zelo sem v tej razpravi, ki je bila, je bilo dano vrsto dragocenih misli in pobud in s predsednikom Zveze prijateljev mladine sva se dogovorila, da bi bilo morda neodgovorno do vseh, ki so sodelovali v tej razpravi, dajali pobude in predloge, preprosto to zaklju?iti, temve? da prevzema organizacijski odbor, ki ga sestavljata obe organizaciji, obveznost, da tudi na osnovni magnetograma, ki je pripravljen, vendar pripravi nek dokument, ki bo na eni strani pokazal, kakšna je ocena o položaju otroka v Sloveniji, ali je Slovenija otrokom prijazna država, na drugi strani pa bodo zbrane tiste pobude, ki po mnenju udeležencev našega današnjega posveta prispevajo k temu, da bo še bolj prijazna. Sem pa zelo zadovoljna, ker pravzaprav smo dobili poleg odgovora, ali je država prijazna, odgovor, da država je prijazna v principu, pa vendarle ne do vseh otrok, da prav na vseh podro?jih ni ?utiti to odgovornost, ki jo imajo nosilci, da vsi odgovorni v državi, morda tudi nezavedno, ne opravljajo svojih aktivnosti v najve?jo korist otrok in da nam je ravno to pomanjkanje sodelovanja dejavnik, ki ne prispeva k temu, da bi bili bolj uspešni. Poleg tega pa, da resno apeliramo na državo, da se odlo?i za to, da bo imela organ, ki bo vodil ra?un o konvencijah o otrokovih pravicah, tudi, da ne re?em, urad, ki bo pravzaprav na svojih na?in po pravni poti združeval in da bodo najbrž že v parlamentu našli dovolj mo?i, da presežejo strankarske interese in se združijo v koalicijo za otroka. Iskreno pa si želimo seveda tega sodelovanja z gospo Varuhinjo ?lovekovih pravic in bomo skrbno prisluhnili njenim pobudam, kako urediti, da bodo dejansko pravice otroka v Sloveniji spoštovane in seveda tudi realizirane.
Jaz se vam vsem, ki ste vztrajali do konca, zahvaljujem, da ste bili tukaj in še enkrat hvala za vse vaše dragocene misli in pobude.

……………….: Še jaz imam en govor, ?e dovolite. Hvala lepa, da ste prišli in sem prav vesel, da sem lahko skupaj z vami razmišljal. Želim vam sre?no pot domov in lep ve?er.

MAGDALENA TOVORNIK: Mladim se nisem zahvaljevala posebej, ker so enakopravni. Upam, da so se tako tudi po?utili.