Meja s Hrvaško - nagovor predsednika Državnega sveta

Okrogla miza: Meja s Hrvaško
Državni svet, 14. maj 2008

Spoštovani,

»Ali ima kdo pravico, da se v imenu Slovenije pogaja ali preda mednarodnemu sodiš?u v razsojanje ozemlje in morje, ki je bilo ob osamosvojitvi Slovenije - 25. junija 1991 - nesporno slovensko?« Zelo pomenljiv je ta podnaslov. V tehniki spraševanja bi temu rekli »zaprto vprašanje«. To je vprašanje, ki zahteva odgovor z enozložnico DA ali NE. Kdor koli bi tako dobesedno razumel podnaslov – težko bo odgovoril z DA. A podnaslov današnjega posveta, nam zaradi mnogih razlogov in okoliš?in ne ponuja hitrega in nedvoumnega odgovora. Želim ga razumeti bolj kot tezo oziroma izhodiš?e za razmišljanja, na podlagi katerih naj se razvija razprava.

Državni svet po slovenski ustavni ureditvi predstavlja mesto razprave o pere?ih družbenih vprašanjih. Torej predvsem razprave, dialoga, razuma. O vprašanjih na katera še iš?emo, ali ponovno iš?emo poti reševanja.  

Skoraj leto bo minilo, ko je prav v tej dvorani tekla razprava o vprašanju meje kot izziva v slovensko-hrvaških odnosih. Razpravljalci so se zavzeli, da naj se slovensko politi?no vodstvo kon?no enotno in odlo?no opredeli do mejnega vprašanja s Hrvaško. Leto kasneje ugotavljamo, da so se vprašanja samo še bolj poglobila. Predvsem pa se težko izognemo ugotovitvi, da sta obe strani, še izraziteje Hrvaška, premalo iskrene pozornosti namenili kakovosti življenja državljanov ob meji. Kakovost življenja državljanov pa je najbolj pomembno merilo delovanja vsake oblasti. Enostavno ni sprejemljivo, da se življenjski pogoji državljanom ob meji poslabšujejo. To velja tako za Joška Jorasa, kot za druge slovenske in hrvaške državljane.

Uvodoma bi želel še poudariti, da z današnjo okroglo mizo želimo osvetlili nekatere glavne dejavnike, ki so pomembni pri razumevanju mejnega vprašanja s Hrvaško. To vprašanje je kompleksno, zato ga moramo obravnavati z ve? vidikov: z zgodovinskega, geografskega, etni?nega, politi?nega, predvsem pa skozi o?i tamkaj žive?ih prebivalcev.

Posvet bo zato osvetlil in odgovoril vsaj na nekaj vprašanj, ki so temeljna pri nadaljnjem razumevanja slovensko – hrvaških odnosov in pri iskanju ustreznih rešitev, ki bodo predvsem v prid ob meji žive?im prebivalcem, ki si želijo brez težav in administrativnih omejitev normalno živeli v dobrih medsosedskih odnosih in se svobodno gibati.

Slovensko mejno vprašanje je bilo v zgodovini mo?no povezano z narodnostnim vprašanjem, saj je slovensko etni?no ozemlje ve?je od mednarodno dolo?enih državnih meja. K temu so prispevali za slovensko ozemlje težki kompromisi na mirovnih konferencah med velikimi silami. Osamosvojitev Slovenije in razpad nekdanje skupne države sta odprla novo mejno vprašanje, ki ga državi Slovenija in Hrvaška na nekaterih to?kah do sedaj še nista razrešili, kljub nekaj kompromisnim poskusom na najvišji ravni. Kje so razlogi? Sta to razli?na interpretacija zgodovinskih dejstev, razli?no razumevanje meril za dolo?anja meja? Ali je slovenska južna meja postalo prestižno vprašanje, poligon za merjenje notranjih politi?nih mo?i na obeh straneh. Ali zgodovinsko pogojena ob?utljivost tega vprašanja izziva slovensko nacionalno samozavest in preizkuša njeno razsodnost ter politi?no modrost? Ali slovenski pooblaš?eni pogajalci znajo ustrezno vrednotiti in uveljavljati zgodovinska dejstva – kot npr. to, da Hrvaška nikoli v zgodovini ni imela pomembne nacionalne prisotnosti niti formalne jurisdikcije v Istri – vse do leta 1945 ne? Da se je Slovenija po drugi svetovni vojni morala odpovedati Trstu in podro?jem severno od Trsta, da je Jugoslavija dobila celo Istro. Ali je kompromisen dogovor ali odlo?itev sploh mogo?? To so pomembna vprašanja, povezana z našo današnjo izhodiš?no tezo. Zlasti pa se postavlja vprašanje, kakšna je odgovornost slovenske politike do državljanov, ki zadnja dogajanja na meji spremljamo z veliko mero zaskrbljenosti in pri?akovanji. In, ali je dovolj prepri?ljiva pri uporabi strokovnih argumentov in rešitev pri priznavanju mejne ?rte, ki so na slovenski strani.

Rešitev mejnega vprašanja je pomembna tudi z vidika stabilnosti regije in dobri bilateralni odnosi med Slovenijo in Hrvaško imajo velik pomen tudi z zornega kota dolgoro?nih slovenskih nacionalnih interesov v odnosih z Italijo. Poleg tega je Slovenija kot ?lanica Evropske unije za Hrvaško pomembna zaveznica na poti pri izkoriš?anju možnosti za hitrejši razvoj in izboljšanje življenjskega standarda hrvaških državljanov. Tudi to ni zgolj odraz slovenske dobrote, ampak tudi zavedanja dejstva, da bo kakovost življenja slovenskih državljanov lahko na višji ravni, ?e se bodo razmere ugodno razvijale tudi pri naših sosedih.

Kot lahko ugotavljamo iz javnomnenjskih raziskav, pa nerešena vprašanja in napetosti med državama ne prispevajo k dobremu mnenju Slovencev o Hrvatih in obratno. Ankete kažejo na relativno visok odstotek nenaklonjenosti, tako Slovencev kot Hrvatov, ko gre za oceno medsebojnih odnosov: ve? kot dve tretjini Slovencev pa podpira tudi bolj odlo?no politiko do Hrvaške. A vendar so bili mednacionalni odnosi med Slovenci in Hrvati v preteklih 150 letih med najboljšimi v regiji. Kaj se je zgodilo?

Enotnost slovenske politike pri na?rtovanju strategije reševanje mejnega vprašanja je nujen pogoj za uspeh. Samo vzpostavitev strokovnih podlag ob enotni politi?ni podpori bo imela pozitivni u?inek in prepri?ljivo stališ?e pri uresni?evanju državnosti na celotnem slovenskem ozemlju. Pri tem se je treba prizadevati za nenehen strpen dialog med obema državama, ki pa mora temeljiti na spoštovanju že ugotovljenih dejstev in dogovorov.

V nadaljevanju bomo slišali poznavalce mejnega vprašanja s Hrvaško in prepri?an sem, da bomo ob njihovi argumentirani predstavitvi in kasnejši razpravi bližje razumevanju objektivnih možnosti rešitve mejnega spora.

In ?e na koncu za vzpodbudo ali izziv postavim še antitezo uvodnemu vprašanju: Ali ima Slovenija pravico zaprositi za mednarodno pomo? in podporo, ?e ji nespornih ozemeljskih dejstev sosednja država ne prizna in pri tem z njo nespoštljivo ravna?