( nekorigiran magnetogram )
15. junij 2007
Posvet se je za?el ob 10.10 uri.
Vodila ga je državna svetnica Marija Perkovi?.
MARIJA PERKOVI?: Spoštovane gospe in gospodje, kolegi državni svetniki. Jaz se opravi?ujem in imam težave z glavo. Sem prehlajena, tako da sama sebe ne slišim, tako da me dajte malo popraviti, tako da bom slišana. Spoštovane gospe in gospodje, kolegi državni svetniki, en lep pozdrav v imenu Državnega sveta na današnji dan 15. junij, dan, ko je v svetovnem merilu namenjen boju proti nasilju nad starejšimi. V letošnjem letu še prav posebej pomembnem, ker je leto enakih možnosti za vse. V sodelovanju s Slovensko filantropijo, mednarodno organizacijo Help the Age International in Zvezo društev upokojencev Državni svet organizira posvet v nizu posvetov, kako narediti institucije prijaznejše starejšim. Prijazno povabljeni k vsem današnjim aktivnostim.
V za?etku bi prosil gospoda in kolega Borisa Janeza Breganta, državnega svetnika, da v imenu predsednika pozdravi današnje sre?anje. Prosim.
BORIS JANEZ BREGANT: Hvala za besedo. Spoštovane gospe in gospodje, udeleženci današnjega posveta. Dovolite, da najprej prenesem pozdrave predsednika Janeza Sušnika. Pripravljal je svojo udeležbo in svoj prispevek k temu posvetu. Žal so te naše svetniške naloge take, da je svet velik in je treba biti isto?asno na ve? mestih, potem se je pa težje odlo?iti in je poprosil, da bi kot eden starejših svetnikov poskušal opraviti to prijetno nalogo pozdrava. Dovolite, da vas v imenu Državnega sveta, predsednika gospoda Janeza Sušnika, v svojem imenu najprisr?neje pozdravim, zaželim uspešno delo in seveda tisto, kar je najbolj bistveno. ?e se le da dobre zaklju?ke, ki bi pomagali hitreje priti do tistih ciljev, do katerih verjamem bomo nekega dne prišli, ampak starejši ljudje žal nimamo toliko ?asa, da bi ?akali predolgo, da do takih zaklju?kov pride, ?eprav želimo tudi našim naslednikom, da bi jim koristili, taki, kot jih bomo sprejeli. Lepo pozdravljeni vsi tisti, ki ste prišli na idejo, pripravili predlog, da se ta posvet organizira. Gospa Perkovi?eva, kolegica svetnica bo vodila ta del, vidim tudi nekaj svetnikov prisotnih pa predstavniki ministrstev, domov, organizacij, upokojenskih seveda, lepo pozdravljeni. Gospa Angelca Žiberna, ki vse svoje energije namenja temu, da bi stvari uredili hitreje. Dr. Matejo Kožuh, Bojana Cvahte, predstavnici varuha ?lovekovih pravic. Bojim se, da bom naredil kakšno veliko napako in ne pozdravim nekoga, ki je prav, da ga pozdravimo, ampak potem bi moral iti kar po vrsti in vsakega posebej imenovati, kajti ?isto vsi ste tisti pravi, ki ste že s to prisotnostjo na današnjem posvetu pokazali, da nam je do tega, da se ta svet starejših ljudi ureja tako, kot bi bilo za vse, ne samo za nas starejše, ampak tudi za mlajše, najbolje.
Državni svet Republike Slovenije namenja veliko ?asa takim posvetom civilne družbe. Prepri?ani smo, da je ta dvorana tista prava, v kateri ne gre za politi?ne razprave, kdo ima po neki strankarski plati bolj prav, ampak gre zato, kako skrajševati poti in jih narediti najbolj prave. Zato tudi ob tej priliki moram re?i, da se bomo hudo potrudili, da bomo v tej dvorani ostali, pa kakorkoli nam bo že kakšen plemeniti državljan priporo?al, da gremo kam drugam.
Zveze društev upokojencev ti posveti te?ejo tudi na drugih nivojih, v druga?nih oblikah. Zato je verjetno prav, da se danes posvetimo temu osnovnemu naslovu, to je, kako inštitucije narediti prijaznejše in seveda na današnji dan še posebej spregovoriti o nasilju nad starejšimi ob?ani. Mislim, da smo pojem nasilja vendarle že vsi dobro dojeli, da ni nasilje samo tisto, ko nekdo leta z nekim orodjem za teboj, ampak da je nasilje tudi tisto, ?e ti nekdo ne pusti, da bi sam nekam letal po prijaznih poteh.
Zelena knjiga Sveta Evrope, odziv na demografske spremembe in nova solidarnost med generacijami je dobra usmeritev, je ena od tistih, ki jih imamo kar veliko število. Žal se nam te usmeritve vse bolj nabirajo v knjižnicah, se nam nabirajo na vseh mogo?ih na?inih informacijskih posredovanj, ampak tisto glavno, oživeti ta navodila, tisto je nekaj težje, ampak ?e nas bo veliko, bomo tudi v tem uspeli. Prednostne naloge je treba oblikovati, a kaj, ko so vse naloge tako pomembne, da bi bilo treba o njih spregovoriti. Strategija varstva starejših in solidarnost, sožitje, kakovostno staranje v okviru boja proti diskriminaciji dolo?a aktivno vklju?evanje tretje generacije v proces dela in zaposlovanja. Kako lepo se to sliši, ampak na koncu, ko že sama beseda tretja generacija, moram kar re?i, mi ni ni? vše?. Jaz bi bil rad enaka generacija kot vse ostale z enakim pristopom do stvari. Spomnite se, kako smo se lotili pojma vseživljenjskega u?enja pa smo na koncu že kar dobili idejo, da je to nekaj, kar je za nas starejše. Vse življenje ne pomeni vse življenje od prvih zaznav pa do takrat, ko še lahko daš nekaj koristnega in urediš stvari. Tudi tu so pojmi, za katere le na takih posvetih najdemo dovolj ?asa, dovolj energije in dovolj prijateljskega povezovanja med seboj, da jih pripeljemo do boljše rešitve.
Da se družba stara, je dobro. Ve? nas je, dlje nam je lepo, seveda pa to nosi s seboj nekaj vprašanj, nekaj dilem, ki jih je treba rešiti. Generacijske razlike so bile, so in bodo ostajale, saj druga?e ne bi bilo prijetno biti star ali pa mlad, na kateri koli stvari je že komu dano, da se nahaja, pa vendarle se je treba spoprijeti s temi vprašanji, kako bomo organizirali naše življenje, da bomo bolj pripravljeni na ta neizpodbiten in neustavljiv proces. Gre za pogoje življenja, gre za pogoje dela, gre nenazadnje tudi za dogovor, kako se bomo voljni starejši vklju?evati v delovne procese, še dlje, kot je to predvideno. Takoj, ko za?nemo govoriti o penzijskem zakonu in o letih in mesecih dodatka, sprožimo en velik plaz nelagodja, ampak to so tisti, ki imajo sedaj že datum dolo?en, kdaj gre na dopust pa potem v penzion. Potem pa, ko je v penziji, bi pa najraje nazaj poklical, kako bi bilo to maj?keno druga?e. Vse to so stvari, ki v razpravah morajo dati en konsenz, en dogovor in pravo obliko pristopa.
Danes v naših družbah pa? prihaja do teh strukturnih sprememb, ki dajejo vedno nove in nove izzive. Spremenjena vloga družine, spremenjena vloga družbe je tista, ki nas bo zaposlovala. Morda pa smo spet mi starejša generacija tisti, ki imamo najve? ?asa, da bi tudi to spremenjeno vlogo dobro preu?ili in dali neke kvalitetne usmeritve, kako se potem stvari lotiti.
Predvsem pa je seveda osnovni cilj, da bi se vsi, vse generacije, po?utili enakovredne, spoštovane v družbi, v kateri se nahajamo, imele možnost, da koristjo vse tisto, kar naj bi bilo dano vsem, imele možnost, da svoje življenjske pogoje oblikujejo ali nam bo dano oblikovati tako, kot je najbolj prav, imeti možnost dostopa do socialnih ustanov in storitev, imeti možnost nastopanja pri oblikovanju vseh teh politik, tudi dolgoro?nih, in seveda imeti možnost poskrbeti za to, da bo takrat, ko je nega in pomo? potrebna, le-ta tudi družbenemu stanju in statusu primerna in najve?ja. Prepri?an sem, da bo danes nekaj idej na to temo dobrih.
Vedno se po teh posvetih znajdemo v eni hudi zagati, kako sedaj pripraviti zaklju?ke. Gospa Perkovi? je specialist za zaklju?ke, tudi prehlajena to krasno oblikuje, zato mislim, da nam bo kar dobro uspelo. Vedno nam uspe na koncu narediti povzetke razprav, kajti v?asih je le dobro, da še kakšen, ki ni utegnil danes priti v dvorani, to pogleda pa v?asih bi bilo zelo prav, da bi se kaj od tega ve? tudi objavljajo in na ta na?in dobilo širšo javno veljavo. Zato dovolite, da zaklju?im, dam ?as razpravljavcem, pripravljavcem in še enkrat hvala, da smo s prijateljskim namenom skupaj. Lep dan želim.
MARIJA PERKOVI?: Hvala za spodbudne, na momente realisti?ne pa zopet v iskanje novih izzivov usmerjene pobude in želje, ki si jih namenil današnjemu posvetu.
Današnji posvet bomo vodili gospa Angelca Žiberna na moji desni, na moji levi gospa Rožca Šonc in jaz Marija Perkovi?. Zato, da bomo vedeli, kje in na kakšen na?in bomo to po?eli, sem dolžna v za?etku nekaj tehni?nih zadev, preden preidemo na pravo vsebino.
V vabilu najavljeni razpravljavci so se nekateri zaradi objektivnih, predvsem bolezenskih razlogov opravi?ili. Tako bo referat gospe Bojane Cvahte iz Urada varuha ?lovekovih pravic prebran, ga je posredovala. Ravno tako je prišla zamenjava, ker gospoda Zdravka Trogarja iz Doma ob Savinji ne bo. Njega bo zamenjal moj bivši kolega svetnik gospod Polde Bibi? z referatom. Ravno tako ne bo direktorice doma starejših ob?anov Ljubljana Šiška gospe Milene Križaj. Spremenjen je naslov prispevka gospoda Jožeta Bu?erja, predsednika Društva upokojencev Celje, in sicer Starejši za starejše. Opravi?ila se je tudi gospa Nina Li?er iz Zavoda za oskrbo Ljubljana in še ena sprememba bo, ker je bila uvrstitev napa?na, in sicer gospa Rožca Šonc bo uvrš?ena v prvi sklop prispevkov.
Delo bo potekalo tako, da boste prispevke pripravljali, posredovali iz govornice, ker bodo snemani in bomo na tej osnovi lahko pripravili zaklju?ke. Na svojih mizah imate listke za prijavo na diskusijo. Lepo prosim, da to storite ?imprej. Diskusija bo po obeh delih. Med obema deloma bo 15 minut odmora.
Jaz mislim, da sem vse, kar je tehni?nega, uredila. Se opravi?ujem, ponavadi so listki na mizah. Niso še. Sedaj bodo razdeljeni, tako da vas prosim, da svoje razprave, v kolikor niste v tem prvem in drugem delu, prijavite na listke in prinesete k nam ali pa oddate h gospodi?nam, ki so v dvorani kot naša pomo?.
Sedaj pa bomo za?eli. V Sloveniji smo šele pred šestimi leti javno spregovorili o nasilju nad starejšimi. V zadnjih letih je bilo že kar nekaj posvetov in tudi opravljenih raziskav, ki pri?ajo, da se nasilje v družinah ve?a, da mu sledi nasilje v vsakdanjem življenju in podana je bila ugotovitev, da se stopnjuje, da pa starejši, predvsem starejši, svojih težav in nasilja ne prijavljajo, ker niso dovolj zaš?iteni, ker jih je strah, predvsem zato, da bo stanje po prijavi še slabše.
Prišel je ?as javnega priznanja, da nasilje nad starejšimi je. Prišel je ?as ozaveš?anja, da tega ne smemo dovoliti, da moramo storiti ve? za prepoznavanje teh pojavov, o njih javno spregovoriti v vseh okoljih v korist in za zaš?ito starejših ljudi. Za ozaveš?anje je bilo že kar nekaj storjenega. Izšli sta dve dragoceni knjigi: Zamol?ane zgodbe in Pravice in soodgovornost življenja v starosti. Danes smo tu tisti, ki smo prepri?ani, da nasilje doživljamo vsi, da ga doživljajo predvsem starejši v institucijah in danes smo tukaj vsi, ki želimo storiti nekaj, da bi bilo nasilja nasploh in predvsem nad starejšimi manj. Toliko v uvodu.
Sedaj bi za?eli. Gospa Angelca Žiberna je prva s prispevkom Prizadevanje nevladnih organizacij za prepre?evanje nasilja nad starejšimi. Prosim.
ANGELCA ŽIBERNA: Dovolite lep pozdrav udeležencem današnjega posveta v imenu Zveze upokojencev Slovenije z veliko željo, da bomo kar najbolj ustvarjalni in da nam boste skupaj pomagali oblikovati ne samo zaklju?ke, ampak tudi kasneje udejanili nekatere naše želje in interese.
Za uspešen razvoj vsake družbe postaja vse bolj pomembno, kakšna je kakovost življenja ljudi, kako se uresni?uje ?lovekove pravice in temeljne svoboš?ine. Starejši ljudje so v posebnem položaju, kajti po prehodu v upokojitev ali ko doseže starost 60 in ve? let, se soo?ajo s socialno, izobraževalno, kulturo, informacijsko izklju?enostjo z omejitvami, kar daje ob?utek nemo?i in neenakosti. Najhujša bole?ina za starejše je družbena izklju?enost, stereotipni odnosi. ?e se pa temu pridružijo še diskriminacija, nasilje, zlorabe, žalitve, podcenjevanje, nastanejo tudi razli?ne posledice, ki vplivajo na njihov odnos, na njihovo vedenje, na njihovo zdravje in se kasneje odražajo tudi v drugih bolezenskih posledicah. Nasilje je tudi najhujša kršitev temeljnih svoboš?in, zato lahko govorimo o ranljivi populaciji prebivalstva, ki zasluži kakovostno, strokovno in celovito obravnavo.
O nasilju nad starejšimi smo glasneje spregovorili v Sloveniji šele leta 2000 na posvetu na Oto?cu, ki ga je organiziralo Gerontološko društvo Slovenije. K zavedanju širše javnosti in samih starejših so prispevali posveti, ki so jih organizirala društva upokojencev v regijah, kjer so sodelovali strokovnjaki razli?nih podro?ij in starejši ob?ani. Pred tremi leti je bil posvet na Ptuju o nasilju v družinskem okolju, na kar je sledila tudi izdaja publikacije Zamol?ane zgodbe. Lani je bil v Državnem svetu posvet o nasilju in diskriminaciji nad starejšimi v javnosti. Na tem posvetu smo govorili o negativnih pojavih in odnosih do starejših v bankah, trgovini, prometu, uradih in tako dalje. Na vseh posvetih smo ugotavljali tudi vzroke nasilja, ki so posledica družbene tolerance do nasilja, pomanjkanje družbenih vrednot, nedograjena zakonodaja, pomanjkljivo znanje odgovornih služb, ki bi morale ukrepati, revš?ina, brezposelnost, slaba zaš?ita žrtev, pomanjkljiva vzgoja v šolah, v družini, nasploh pomanjkljiva osveš?enost v družbi.
Ugotavljamo, da ?im bolj se podaljšuje življenjska doba, bolj so starejši odvisni od institucij, kjer se izvajajo razli?ni programi in ureja življenjska vprašanja. Predvsem gre za odnose do starejših v institucijah zdravstva, socialnega varstva, domske oskrbe in podobno. Zelo pomembno je, kako starejši doživljajo sprejem oziroma obravnavo v institucijah, kako so obravnavani in kako lahko izrazijo svoje potrebe, kakšen je njihov vpliv na programe, njihova možnost soodlo?anja, ali kako spoštujemo sploh ?lovekovo dostojanstvo. Zato smo uvrstili letos temo, kako napraviti institucije še bolj prijazne in dostopne starejši populaciji. Zavedamo se, da na kakovost dela institucij vplivajo mnogi dejavniki, zakonska na?ela, omejitve, prostorski, kadrovski standardi, skratka tudi usposobljenost strokovnega kadra in nenazadnje sploh odnos do staranja v naši družbi.
Ali je zdravje še družbena dobrina? Najve? je vprašanj, odprtih na tem podro?ju zdravstva. Dolge ?akalne dobe, kr?enje pravic, zdravstvena nega se vse bolj kr?i oz. je nedosegljiva, zlasti osebam, ki živijo doma, kjer je pa premalo tudi patronažnih sester. Pomo? na domu bi morala vsebovati interdisciplinarno oskrbo, torej tudi fizioterapijo, delovno terapijo in druge storitve. Vse to je ve?ini starejših nedosegljivo. O preventivnih programih lahko samo sanjamo. Kako urediti prepotrebno nego bolnikov, ki jih bolnišnice pred?asno odpuš?ajo v doma?o oskrbo? Kako izboljšati dostop do rehabilitacije, .. .(nerazlo?no) oskrbe in podobno? Ali je res vse odvisno samo od denarja? V nekaterih bolnišnicah so prazne postelje, bolniki pa umirajo doma brez ustrezne nege, ki je družina ne zmore zagotoviti. Sicer se socialna varnost izboljšuje, moramo priznati, marsikaj se je spremenilo in izboljšalo, vendar nastajajo novi in novi problemi. Kako zmanjšati revš?ino pri starejših? Kako omogo?iti dostop do domske oskrbe, ki bo še dolgo let neuresni?ljiva? Vse ve? je ?akajo?ih na domove. 11.000 v Sloveniji, samo v Ljubljani 4.700. Nekateri ?akajo po ve? let. Vzroki so tudi v tem, ker se prepo?asi razvija pomo? na domu, ni negovalnih oddelkov in družina ni sposobna opravljati te funkcijo.
V domovih osebje vlaga veliko truda za boljše po?utje. Toda vzroki nezadovoljstva so tudi v šibkih normativih, ve?posteljnih sobah, ki onemogo?ajo zasebnost življenja.
Zakaj se oskrbovana stanovanja gradijo samo izven naselij? Zakaj se v novih stanovanjskih soseskah ne gradijo majhna stanovanja za starejše? Ali je to v skladu z medgeneracijskim sožitjem? Kaj pomeni tudi to za razslojevanje generacij? Naraš?a nasilje, zlorabe, zanemarjanje, starejši kot žrtve nezaš?iteni. Ali razmišljamo o varnih hišah tudi za starejše?
Kdaj bo država spremenila odnos do nevladnega sektorja? Nevladne organizacije na vse to opominjajo, toda ni jim dana možnost neposrednega sodelovanja pri na?rtovanju raznih programov. Vse se pripravlja v ozkih strokovnih skupinah državnih ustanov. Primer je pri nastajanju nacionalnih programov, za javno razpravo ni ?asa, zakoni se na hitro sprejemajo, kar vpliva na slabšo kvaliteto izvajanja programov.
Zakaj se je Zveza upokojencev Slovenije lotila tudi teh vprašanj? Organizacija je zelo široka družbena dejavnost. Društva delujejo v 475 krajih, torej skorajda pokrivajo vsako ve?jo slovensko vas. Izvajajo se DU, torej pokriva vsako ve?jo vas. Izvajajo se veliki programi za prepre?evanje tudi revš?ine, tudi raznih problemov, marsikaj se da v naših društvih opraviti dobro, vendar pa bi lahko rekli tudi to, da smo poklicani in soodgovorni tudi, kako naj bi naši starejši ljudje varnejše živeli. Torej, naša pravica in dolžnost.
Za uspešno delo je potrebno sodelovanje med vladnimi in nevladnimi organizacijami. Zato smo povabili tudi v Zvezi upokojencev k sodelovanju tiste nevladne organizacije, ki že izvajajo programe za starejše. Skupaj organiziramo posvete, oblikujemo programe in v prihodnje želimo tudi skupaj nastopati. Pogrešamo sodelovanje vladnih organizacij z nevladnimi, ki ?e bi skupaj sodelovali, bi kompleksne socialne probleme in druge¸skupaj lahko mnogo bolje reševali. Potrebna je koordinacija na lokalnem okolju med vladnimi in nevladnimi organizacijami.
Kaj lahko naredijo nevladne organizac cije na podro?ju negativnih pojavov? Odkrivajo negativne pojave v okolju, ozaveš?ajo ob?ane o pravicah do varnega življenja, vplivajo na odgovorne službe za reševanje, nudijo pomo? žrtvam v razli?nih oblikah, sprožajo akcije za prepre?evanje nasilja v krajevnem okolju, vplivajo na izboljšanje zakonodaje in tudi na ve?jo in kvalitetnejšo medijsko informiranje.
Za dobro delo nevladnih organizacij pa je potrebno tudi strokovno vodenje, usposabljanje prostovoljcev in vsaj minimalni materialni pogoji. ?as bi že bil, da država ovrednoti delo nevladnih organizacij, finan?no in vsebinsko, njihov doprinos in ko re?emo, da bi marsikaj lahko naredili še bolje, kajti mi tudi po svoje razbremenjujemo delo državnih institucij. Dejavnost prostovoljcev ima še posebno prednost, da delujejo v neposrednem okolju med ljudmi, da najprej odkrijejo potrebe in jim na poseben human, spoštljiv na?in pomagajo razreševati. Po dosedanjih ocenah je finan?ni delež nevladnih organizacij ocenjen letno na 11 milijard samo na podro?ju socialnega dela. Slovenija pa ima komaj 1,7 % zaposlenih ljudi v nevladnih organizacij, kar je med evropskimi državami na zadnjem mestu.
Pri?akujemo, da bodo v najkrajšem ?asu sprejeti zakoni za podaljšano zdravstveno nego, zakon o prostovoljnem delu, o prepre?evanju nasilja v družini in da bodo upoštevane tudi starejše osebe, kajti prvotno v tem zakonu ni bilo starejših vklju?enih. Starejši potrebujemo zagovornika ne le na vrhu državne institucije, temve? tudi na lokalnem nivoju in nujno je, da se realizira sporazum med Vlado in nevladnimi organizacijami, ki je že bil v razpravo, kar bo dalo ve?jo mo? in spoštovanje nevladnemu sektorju. Glede na to, da je problematika starejših zelo kompleksno vprašanje, ki zahteva družbeno in strokovno pozornost, predlagamo, da se ustanovi neodvisen Urad za vprašanja starejših, kar bi zagotavljalo enakovreden položaj starejših v naši družbi. Hvala.
MARIJA PERKOVI?: Gospe Angelci hvala lepa za vsa odprta vprašanja, ki se bodo nedvomno vlekla skozi cel današnji posvet. Prosila bi gospo Jadranko Jan?i?, da prebere prispevek gospe Bojane Cvahte iz Urada varuha ?lovekovih pravic. Hvala lepa.
JADRANKA JAN?I?: Lepo pozdravljeni. Moje ime je Jadranka in med drugim sem pred pol leta kon?ala tudi študij trenerstva za trenerstvo o u?enju ?lovekovih pravic in vesela sem, da mi je danes dana ta naloga, da v imenu gospe mag. Bojane Cvahte lahko preberem njen prispevek, in sicer bomo ta prispevek po predlogu prebrali prvo stran, vse ostalo, drugo in tretjo stran boste dobili kot gradivo, kajti menimo tudi to, da vsebina konvencije o ?lovekovih pravicah in tudi ta vsebina terja vendarle zbrano branje, danes pa bi morda prej dali možnost za razpravo in vprašanja. Pa poglejmo, kaj je zapisala.
Varuh ?lovekovih pravic je tisti organ, ki lahko državne in lokalne institucije obiskuje, jih nadzira, jim svetuje in ukrepa ob ugotovljenih nepravilnostih. Institucije, pa naj bodo tiste, v katerih starejši bivajo ali tiste, ki starejšim nudijo pomo? na domu ali pa tiste, na katere se starejši obra?ajo po pomo?, so dolžne narediti vse, da bi bile starejšim prijazne. Pa ne samo to. Organiziranost in delovanje institucij, ki prihajajo v stik s starejšimi, je potrebno prilagoditi potrebam starejših in jih narediti zanje prepoznavne. Varuh ?lovekovih pravic obravnava pobude, ki jih starejši nanj naslovijo in v katerih izražajo svoje nezadovoljstvo, bodisi z na?inom dela posameznih institucij, z neprijaznostjo zaposlenih, z neupoštevanjem predpisov, z neupoštevanjem rokov in podobno.
Marsikateri starejši nas pokli?e tudi na naš brezpla?ni telefon ali pa se oglasi osebno. Na kršenje pravic starejših nas opozorijo tudi sorodniki, znanci, sosedje, naklju?ni o?ividci. Ko takšno pobudo, naj bo pisna, ustna, telefonska ali osebna, preu?imo, se odlo?imo, ali bomo uvedli preiskavo, ali pa naslovili na pristojno institucijo zahtevo za poro?ilo. V poro?ilu mora institucija ali odgovorni posameznik pojasniti svoje videnje problema in pojasniti razloge za dolo?eno odlo?itev oziroma ravnanje. Po prejemu poro?ila organa in na podlagi že prej zbranih podatkov, ugotovimo, ali je šlo za kršitev. V tem primeru zahtevamo, da kršitev ali neustrezno ravnanje tako odpravijo. ?e institucija mnenja varuha ne upošteva in ga v roku 30 dni ne obvesti o odpravi nepravilnosti, varuh obvesti v instituciji nadrejeni organ, zadevo javno objavi in na primer opozori Vlado in Državni zbor z rednim ali posebnim poro?ilom. Lahko predlaga tudi uvedbo disciplinskega postopka zoper uslužbence, ki so zakrivili ugotovljeno nepravilnost.
Varuh ?lovekovih pravic odpira pomembna vprašanja tudi na lastno pobudo. Tako obiskuje domove za starejše, centre za socialno delo, posebne socialne zavode in tudi druge organe, ki tako ali druga?e prihajajo v stik s starejšimi, so zadolženi za njihovo oskrbo ali zgolj za varovanje in zagotavljanje pravic, ki jih starejši imajo pa zanje morda niti ne vedo. V?asih za kakšno kršitev izvemo tudi iz medijev in seveda odpremo lastno pobudo varuha.
Toliko je zapisano na prvi strani. Med drugim je iz varuha bilo opozorjeno tudi na predlog, ki ga je gospa Angelca omenila, torej za manjši urad, o katerem razmišljajo oziroma oddelka pri varuhinji, tako da bi bilo res dobro, da v miru preberete to vsebino. Toliko.
MARIJA PERKOVI?: Hvala lepa. Jaz bi se opravi?ila, ker sem spregledala še enega najavljenega govorca, in sicer gospoda Janeza Pezlja, generalnega sekretarja Rde?ega križa Slovenije, ki je pa v tem trenutku odsoten, tako da mu bodo dali besedo kasneje.
Prosila bi gospo Branko Knific, univerzitetno diplomirano socialno delavko, da nam predstavi zna?ilnosti pojavov nasilja in poti prepre?evanja.
BRANKA KNIFIC: Lep pozdrav vsem. Ni lepo za?enjati z opravi?ili, ampak najprej opravi?ilo za to, ker ne bo nobene prezentacije. Namre?, prinesla sem dokument na klju?ku, ki ni kompatibilen s temi programi v tej dvorani, tako da boste to, kar bi bilo na slajdih, dobili fotokopirano in razdeljeno in si boste lahko odnesli tudi domov in pogledali.
Moja naloga je bila nekako dogovorjena na sestanku delovne skupine, ko smo pripravljali ta posvet in smo rekli, da bi bilo verjetno dobro povedati nekaj o institucijah na podro?ju socialnega varstva in morda tudi zdravstva, ki se ukvarjajo pretežno s storitvami in programi za starostnike. Namre?, Zveza društev upokojencev Slovenije je tista organizacija, ki je odprla sistemati?no odpiranje tem o nasilju, zlorabah nad starostniki, od tega, da je že potekal posvet o nasilju v družini pa potem v javnem prostoru in danes se sre?ujemo tukaj zato, da odpremo to temo in da se za?nemo pogovarjati, ali so starostniki deležni nasilja in kaj se pravzaprav dogaja v institucijah.
Medtem ko je nasilje v družini izredno težko odkriti in nanj ustrezno odgovarjati, predvsem zato, ker je vezano na žrtev, ki ob tem, ko to razkriva, doživlja zelo visoko dozo sramu in strahu, ker govori in odkriva neko družinsko tajnost, kakorkoli že v tej družinski skrivnosti je on udeležen kot žrtev, tako je na podro?ju nasilja v institucijah to neko podro?je, kjer pa mi imamo velike možnosti to zmanjševati na najmanjšo možno mero. Zakaj? Zato, ker gre za delovne procese. Jaz se bom opredelila predvsem na inštitucije na podro?ju socialnega varstva, ker sem po poklicu socialna delavka. Prav pri skrbi za starostnike se pa socialno varstvo in zdravstvo strašno tesno sre?amo. Tako tesno, da se v?asih to zelo prepleta in se je pravzaprav treba dogovarjati o mejah ali pa tudi o tem razumevanju, ?igava je katera odgovornost. To je ena stvar. Se pravi, danes bomo skušali tudi na to mogo?e poiskati vprašanje, ali je res, da je ta oblika recimo nasilja nad starostniki lahko lažje obvladljiva. To se mi zdi zelo pomembno, kaj lahko naredimo.
Gospa Angelca Žiberna pa tudi predstavnica varuhinje ?lovekovih pravic sta že precej povedali o tem, katere so institucije na podro?ju socialnega varstva. Tisto, kar bi jaz rada opredelila, kaj se dogaja v teh institucijah, bi rada poudarila odnose, ki v teh institucijah vladajo med tistimi, ki pridejo po pomo?, lahko dnevno, tedensko, mese?no ali pa trikrat na leto in med tistimi, ki to pomo? nudijo ali izvajajo, strokovnjaki, poklicnim kadrov. Prva zna?ilnost je ta, da tisti, ki vstopamo na podro?ju socialnega varstva in zdravstva, profesionalno te odnose delamo na podro?ju tako imenovanih pomagajo?ih poklicev. To je ena velika stvar in tukaj notri je nakopi?ena ogromna enormna koli?ina mo?i. ?e koga ta tema bolj zanima, lahko bere knjigo Gigenbila )?) Pomo? ali premo?. Danes ni ?asa, da bi ?lovek veliko na to temo povedal, vendar pa je to pomembna knjiga, ki lahko recimo neke stvari tudi odpre kot poglede, kaj se nam dogaja v delovnih procesih. Se pravi, ena zna?ilnost je ta, da so tisti, ki so profesionalci, delajo na podro?ju pomaganja, nudenja pomo?i, kar je lahko po svoje tudi problem.
Drugo, ve?inoma so ti odnosi med tistim, ki pomo? nudi in tistim, ki jo sprejema, fiksirani. Fiksirani na nivoju takole. Eden, ki ve, ki zna, ki zmore, ki ima strokovno znanje in drugi, ki potrebuje, ki ne ve, ki ne zna ve? ali pa še ne zna ali kakorkoli že.
Tretja lastnost, ki pa vse skupaj zelo zakomplicira in nas postavlja v situacijo, ko res se moramo tega lotiti, je pa ta, da starostnik ?isto za vsako od teh oblik pomo?i pla?a direktno ali indirektno preko davkov. To je ena razsežnost, ki nam na eni strani stvari zakomplicira, na drugi strani pa nam kaže, da pravzaprav tisti, ki delamo v pomagajo?ih poklicih, imamo priložnost zaslužiti svojo socialno varnost za tretje življenjsko obdobje prav v sodelovanju s temi ljudmi. Grdo jim re?emo uporabniki, lahko so pa vklju?ene osebe v razli?ne programe.
Ena od temeljnih takih zelo pomembnih institucij na podro?ju socialnega varstva, v kateri starostnik uresni?uje vse svoje potrebe, so socialni zavodi, dom upokojencev. Sama sem kot prostovoljka sedaj že 21. leto, se vklju?ujem v dom upokojencev vsak teden redno, skupaj s svojimi prijatelji, ki so stanovalci tega doma upokojencev. Zato govorim tudi kot prostovoljka, nekaj pa seveda kot strokovna delavka na podro?ju socialnega varstva, ki nekatere stvari pravzaprav poznam iz teorije. Precej je pripomb na delo recimo v domovih upokojencev, isto?asno pa sigurno velja resnica, da ve?ina prebivalcev Slovenije v dom upokojencev ne hodi na obiske, razen ?e je kdo od svojcev v ta dom upokojencev vklju?en ali pa ?e more iti sam kot stanovalec. ?e ne pa to obi?ajno ljudi ne zanima veliko. To je ena taka prva ugotovitev.
Drugo, kar je pa pomembno povedati ?isto iz vidika stroke, je pa to, da je dom upokojencev totalna institucija. Teoreti?no je opredeljena kot totalna institucija in to je treba obrazložiti. To, da je dom upokojencev totalna institucija, strašno otežuje delo ljudem, ki so v tem domu zaposleni. Neizmerno. Moje današnje prizadevanje bo šlo v to smer, da vam nekaj stvari povem, pa saj jih že poznate. Tisti, ki ste v stroki socialnega dela, se opravi?ujem, boste še enkrat slišali.
Prva zna?ilnost institucije, ki je totalna institucija, je ta, da v njej ?lovek zadovoljuje vse svoje potrebe. To je prva zna?ilnost. Zdravnik pride k tebi, frizer pride, ali pa ?e greš, greš samo dva nadstropja nižje k frizerju, pediker pride, tudi psihiater pride, duhovnik pride konec koncev maše delati, ne vem, kaj še vse. Vsi prihajajo in v tem okviru te institucije v celoti poskrbijo zate. To je razumljivo. Take inštitucije lahko delujejo, je pa to izredno obremenjujo?e tako za zaposlene kot za stanovalce. Jaz ocenjujem, da mogo?e v Sloveniji, ?e vzamem vse stanovalce domov upokojencev, morda je 10 % stanovalcev, ki hodijo redno recimo ven k frizerju, ven k pedikerju, v kino, v gledališ?e. Ve?inoma ne tudi zaradi zdravstvenega stanja, pravzaprav ostajajo v tej instituciji in so deležni tistih oblik pomo?i, ki se nudijo v tej konkretni instituciji po dolo?enih standardih, ki so že vnaprej dolo?eni. Ne moreš kaj dosti izbirati. Možnost izbire se zelo zmanjša. V starosti pa je to zelo pomembno. Bolj smo bogati, ve? izbire imamo. Po tem se gleda. ?e ?lovek lahko izbira med razli?nimi možnostmi, bolj je pravzaprav lahko svoboden. To je ena zna?ilnost.
Druga zna?ilnost totalne institucije je v tem, v tej fiksaciji odnosov, o kateri sem prej govorila in tretja zna?ilnost totalne inštitucije je ta, da stanovalci ali pa s pacienti v bolnišnici, enako se dogaja, tudi v bolnišnici te pridejo tja obriti, ?e pla?aš in ne vem še, kaj vse, se pa v totalni inštituciji v teh odnosih dogaja tako, da nižja je stopnja izobrazbe zaposlenih na tej hierarhi?ni lestvici nekih delovnih obvez, nižje, ko je ?lovek, ve? ima stika s stanovalci. Enako je v bolnišnici in obratno. Bolj kot je zaposlen ?lovek, recimo strokovnjak, izobražen, vzemimo recimo, ?e je direktor, višja medicinska sestra, socialna delavka, fizioterapevtka, stanovalec ne more kar tako vedno in kadarkoli priti do njih, ?eprav lahko zaprosi in ima stike z njimi. Vendar najve? stika ima z negovalnim kadrom. Pogosto se dogaja, da je za negovalni kader v teh inštitucijah za izobraževanje malo denarja, ker je ve?ina izobraževanja organizirano za visoko izobražen kader. To so zna?ilnosti. V teh institucijah negovalni kader, ki je izredno prizadeven, to moram jaz povedati, ker imam res veliko izkušenj tudi kot supervizorka, v domovih upokojencev gre za prizadevne ljudi, za ljudi, ki doživljajo enormne stiske pri izvajanju teh svojih delovnih obveznosti. Oni so potisnjeni, to inštitucija zahteva, ne direktor, ampak tako imamo organizirano delo v naši družbi, zato je tako potrebno in dobrodošlo širiti pomo? na domu, da ?lovek ?im dlje ostaja doma.
To je ?isto iz moje delovne prakse kot supervizorke. Kaj to pomeni, da ima starostnik najve? stika z nižje izobraženim kadrom? To pomeni to, da pogosto tudi njegovi sorodniki, ko pridejo na obisk, pravzaprav ne dobivajo nekih ustreznih informacij. Oni pridejo popoldan, v soboto, nedeljo, takrat je kader, ki je visoko izobražen, veste, kako nam gredo delovni urniki. Medtem, ko ti ljudje, ki so pa na tej hierarhiji nižje, imajo nižje kot so, manjše kompetence posredovanja informacij, manjše kompetence samostojnega odlo?anja, ker jim je dodeljeno, katero delo oni naredijo. To je dogovorjeno, kaj oni naredijo in kaj ne naredijo. Razumljivo. ?e ne to ne bi bila urejena inštitucija ampak kaoti?na. Ampak potem moramo razumeti, zakaj v?asih, ko prihajajo ljudje, re?ejo: ko pridemo v dom upokojencev, vedno tam sedijo popoldan. Jaz re?em: seveda, umaknejo se.
En primer bom povedala, ?e lahko, jaz nimam ure, eden naj mi žmrkne, ?e bom predolgo, prosim vas, ?e se vam bo zdelo, da je dolgo. Eden od primerov, ki smo ga obravnavali, je recimo negovalka v domu upokojencev, ki je izredno skrbna, vzgojena, da ?e nekdo pride, da mu re?eš dober dan in da se mal?ek z njim pogovoriš. To je v enem okolju, ki je bolj tradicionalno in tako se njej zdi, da je tako prav. Ona s tem, ko to po?ne, strašno revoltira svoje kolege. Ker oni re?ejo, kaj se ti vedno tako pogovarjaš, potem pa tudi re?ejo, kako smo mi sitni pa no?emo, pa neprijazni, ti si pa tako prijazna. Ampak ne gre samo za njeno prijaznost. Gre za to, da je ta kolegica izpostavila tudi kot supervizijsko vsebino, na kateri smo delali, problem tega, da se je ta njena prijaznost tudi zanjo slabo kon?ala, ker ona, ko se pogovarja s svojci, veste, svojci poslušamo tisto, kar nam paše. Ko je ona izmenjevala mnenje, je mogo?e kakšno stvar morda povedala po svoje pa to ni bilo strokovno stališ?e, ker so pa? tudi njene kompetence nekje bolj nizke in je potem to šlo naprej in je imela potem zaradi tega težave. Vidite, zaposleni v domu upokojencev, negovalni kader se najde dostikrat v koliziji vlog. Zelo neprijetne situacijo so to delovne in generirajo polno problemov.
Potem pa ima naš v Sloveniji splošni socialni zavod, dom upokojencev, še eno posebno specifiko, ki pa zakomplicira situacijo tako na dvakrat ali pa na kubik. Socialni zavodi spadajo na podro?je socialnega varstva in tako je prav. To niso bolnišnice, to niso negovalni oddelki. Tu bo moralo zdravstvo še kaj narediti. To je socialni zavod, v katerega pride ?lovek živeti in ima pravico do nekega kakovostnega življenja. Lahko je pa bolan ali pa zelo zdrav in ima pravico do vklju?itve v socialni zavod. Ko se v njega vklju?i, se sre?a z eno samo, ve?inoma, ?e je to dom z 200 stanovalci, ve?inoma se sre?a z eno samo predstavnico stroke socialnega dela, se pravi z eno predstavnico stroke socialnega varstva, ve?inski kader je zdravstveni, negovalni kader in razumljivo, vsi mi imamo razli?ne koncepte pristopov in dela, zelo razli?ne. V osnovi sem educirana na podro?ju zdravstva, pa vendar se ne bi upala veliko spuš?ati na to podro?je, ampak naj povem, da ko starostnik pride k zdravniku, ta zdravnik s pomo?jo nekih eksaktnih metod diagnosticira njegovo stanje in ko diagnosticira, dolo?i na?in zdravljenja, reševanja tega problema in to se potem razvrsti potem preko drugih poklicev, ki starostniku pomagajo to urejati. Prevzame neko pokroviteljstvo nad njim. Ti zdravstveni koncepti so zelo pokroviteljski. ?e boste to jedli, ne moreš, ne smeš, ?e imaš kakšno bolezen že, ali karkoli. Precej izkušenj imamo pa ne bi sedaj o tem govorila, ker mogo?e ni ravno umestno.
Za podro?je socialnega varstva velja, da ni? ne diagnosticiramo. Absolutno ne. Na podro?ju socialnega dela diagnoza ne pomeni dosti. Avtodiagnoza - da. Ko ?lovek v nekih procesih soo?anja s svojimi težavami sam definira, kaj je z njim narobe ali pa kaj je v tej njegovi družinski situaciji narobe. To je pa drugo. On prinese rešitev. Druga?e pa v stroki socialnega dela poznamo koncept instrumentalne definicije problema, ko skupaj s starostnikom definiramo, kaj je tisto, kar je njegov problem in kar on potrebuje. Puš?amo mu odgovornost za to, kako bo ravnal naprej, ker je on odgovoren ?lovek, ki se lahko popolnoma svobodno odlo?al, kako bo ravnal.
Tukaj se ti koncepti zelo bijejo in ve?ina teh ravnanj, seveda, ker je to taka institucija z zahtevnim staff-om, premalo je kadra, ampak vendarle so to sistemi, ki zahtevajo neke take zelo odmerjene delovne procese. Ve?inoma se stvari zreducirajo na potrebe zdravstva, nege, ne pa toliko na potrebe kakovosti življenja. Za socialno delo velja, da ni potrebno, koliko imaš rok, nog, lahko si že zelo dementen, ampak potrebo po temeljnem med?loveškem odnosu pa še vedno imaš in potem pa nudimo to.
Dovolite, da se še sre?am s centri za socialno delo, da mogo?e na to temo nekaj povem. V centrih za socialno delo ljudje uresni?ujejo razli?ne svoje pravice. Kolegica varuhinje ?lovekovih pravic je že nekaj o tem govorila. Isto?asno so pa centri za socialno delo tista javna služba v Sloveniji, ki razvija ve?inoma ve?insko razvija pomo? na domu. Tudi v teh pristopih, mi poznamo storitev prve socialne pomo?i in tisto, kar bi rada opozorila, tudi svoje kolegice in kolege, je to, da se pogosto pri starostnikih dogaja, da se ta potreba po pomo?i na domu definira skupaj s svojci in seveda so potem starostniki nezadovoljni, zato ker je treba iti k ?loveku, treba se je z njim pogovoriti, kaj on potrebuje, šele takrat je on vklju?en. Takrat, ko definira svoj problem, takoj stopi avtomati?no na pot reševanja. Protagonist tega delovnega procesa je starostnik. En tak izrek pravi: o meni ni? brez mene o meni. To bi moralo veljati, kadar se mi pogovarjamo o tem, kaj nek star ?lovek potrebuje. Pustimo, da pove, pojdimo skupaj pogledati. Ne pa, da pride h?erka in re?e to in to in to. Lepo vas prosim. To h?erka misli, da rabi in h?erka rabi, ne pa ta starostnik.
Zakaj mislim, da je to možno reševati? Zato, ker gre za delovne procese in v delovnih procesih imamo možnost vplivanja na to, kako te?ejo, imamo možnost vplivanja, na?rtovanja, redefiniranja nekih ciljev, postavljanja novih ciljev in tako naprej in pa tudi iskanja takih oblik rešitev, ki potem dolgoro?no tudi na podro?ju zaposlenih recimo tega zadovoljstva zaposlenih z delom vplivajo pozitivno. V domovih upokojencev je absentizem, tako kot v bolnišnicah, med negovalnim kadrom neizmerno visok.
Mogo?e še o tem, katere so poti prepre?evanja. Spoštovanje konceptov socialnega dela v tistih institucijah, ki delujejo na podro?ju socialnega varstva. To se mi zdi zelo pomembno. Omogo?anje redne supervizije za negovalni kader. Moje izkušnje kažejo, da kolegice v teh procesih že prej ugotovijo, da se jim nabira. Veste, saj tudi nasilneži pogosto doma so negovalci, tisti, ki doma neguje, neguje, obremenjen in nikjer ni nobenega, ki bi mu pomagal in od tistega stresa še kaj naredi. Podobno se dogaja tudi v institucijah. Ta nemo? je v?asih neizmerno velika. Zagotavljanje dodatnih izobraževanj in usposabljanj za negovalni kader. Zagotavljanje velike oziroma ne vem, kako bi lahko kdo to podpiral, ampak tudi nagrajevanje tistih institucij, ki imajo veliko število prostovoljcev, ki redno vstopajo. Prostovoljci imamo neizmerno mo?. Zadnji? sem bila v Mariboru pa je prišla ena kolegica prostovoljka, ki je v nedeljo bila pri ?lanici svoje skupine, ki je bila hranjena s sondo. 93 let stara. Ni se hotela hraniti s sondo. Pa ni re?eno, da ho?e umreti, samo ona bi po malem jedla. Toliko kolikor mora. To pa traja veliko ?asa, je pa res. Hranili so jo s sondo. Ona si je to izpulila. Bila je nedelja. V nedeljo tisti, ki ste iz domov upokojencev, veste, koliko ljudi je zaposlenih v domu upokojencev, ni mogo?e zahtevati od medicinske sestre, da bo v nedeljo ne vem kaj naredila v mreži tega starega ?loveka. Ne more, ker mora skrbeti za tiste, ki so tam notri. Medtem ko je prostovoljka, višja diplomirana medicinska sestra mirno poklicala vse: glavno medicinsko sestro, svojce, vse zorganizirala. V ponedeljek je rekla: tri ure in pol me je stalo ?asa, ampak je bilo urejeno. Ta gospa ne bo ve? hranjena s sondo pa sem mirna. Vidite, to lahko naredi prostovoljec, nezaposleni, Zaposleni ima hierarhijo, ne more. Ne zato, ker no?e. Ne more.
Zagovorništvo, to, kar je že bilo omenjeno. Veliko ve? dela na individualizaciji v socialnih zavodih, se pravi ta oseben odnos. Skrbno na?rtovanje delovnih procesov, merjenje zadovoljstva vklju?enih oseb. To je zelo pomembno, ta pot v teh spiralah kakovosti. Usposabljanje in redno spremljanje ustreznosti normativov. Mi smo se kar navadili, da so normativi taki, so pa ubijalski in nekaj je treba narediti in sproti spremljati. Hvala lepa.
MARIJA PERKOVI?: Hvala lepa gospe Branki Knific. Vidim, da je gospod Janez Pezelj, generalni sekretar Rde?ega križa zopet med nami. Jaz se opravi?ujem za to, ker sem vas prej pozabila posebej najaviti in predlagam, da svoj prispevek predstavite. Hvala.
JANEZ PEZELJ: Spoštovano predsedstvo, dame in gospodje. Najprej se zahvaljujem za povabilo na to sre?anje. Z veseljem sem se odzval, kajti menim, da je slovenski Rde?i križ eden tistih nevladnih inštitucij in organizacij, ki ima na tem podro?ju veliko dela. Jaz bi rad svoje predavanje oziroma svoj prispevek posvetil svojemu profesorju Jožetu Severju. Nekateri med nami ga poznajo. Kot mlad profesor ruskega jezika nas je u?il ne samo znanja jezika, pa? pa tudi odnosa do odraslih. Ena njegovih zgodb je bila takšna, bo zelo kratka: mlada družina je dobila obisk in za mizo je sedel tudi dedek. Ker se je dedku tresla roka, je rekel o?e svojemu o?etu, se pravi dedku: pojdi prosim za drugo mizo. ?ez 14 dni je ta o?e videl, kako njegov sin?ek šestletnik intenzivno kipari, nekaj dela in ga je vprašal ponosno: >Kaj pa delaš?< In je rekel: >Delam žlico.< >Zakaj pa delaš žlico?< >Zato, ko boš ti star, da te bom dal od mize drugam postaviti.< To je zgodba, ki jo nosim celo življenje in sem hvaležen svojemu profesorju in iz te zgodbe sedaj tudi izhajam. Poanta zgodbe vemo, kakšna je. Naslednji dan je dedek sedel za mizo ob svojem vnu?ku.
Torej, kako narediti institucije bolj prijazne starejšim. Veseli me, da smo danes skupaj in da bomo s pomo?jo lastnih in vaših pogledov naredili morda na tem podro?ju kakšen korak naprej. Gre za naše poslanstvo in za dostojanstvo odraslih in starejših.
Evropska nacionalna društva Rde?ega križa si vedno bolj prizadevajo za izboljšanje življenja ranljivih skupin in tudi Rde?i križ Slovenije se bo poslej, tudi po zaslugi današnjega sre?anja in tako lepo obiskanega, se bo ukvarjal, jaz upam, da bolj sistemati?no s starejšimi naprej. Tako, kot je uvodnik že gospod svetnik povedal, bi jaz že na koncu poudaril: od besed k dejanjem. To sem mislim re?i na koncu, ampak še enkrat pravim: danes sem že prebral in tudi slišal zelo veliko zanimivih ugotovitev, se pa bojim, da te ugotovitve ostajajo v tej dvorani, da morda, ?eravno nas je kar veliko, delamo morda nekoliko v ilegali in da bi, saj pri?akujem, tiste kolegice in kolegi novinarji, ki spremljajo, pa malce gledam, ?e so tukaj, da bi o takšnih posvetih ve? in bolje poro?ali.
Proces nenehnega staranja prebivalstva spremljajo dramati?ne spremembe v strukturi družbe, pogojene z novimi vlogami družin, pogoji dela, urbanizacijo in trendi preseljevanja. Biti star je dandanes postal - kar je ob vsem napredku zdravstvene in socialne oskrbe ?isti zgodovinski paradoks! - eden glavnih razlogov za ve?jo ogroženost zdravja, socialno in ekonomsko negotovost.
Zato je naloga vseh nas iskanje in odkrivanje hitrih in ustreznih odgovorov na vedno nova vprašanja in zagate, na?rtovanje prijaznih rešitev in lajšanje težave povsod, kjer imamo kot posamezniki ali institucije možnost in mo?, da to storimo. Možnosti so, prepogosto nam zmanjkuje mo?i in volje. Sklicujemo se na kapital, ki je vse bolj agresiven.
Vsa nacionalna društva Rde?ega križa EU so v preteklem letu izoblikovala stališ?a in priporo?ila za boljše življenje starejših ljudi. Zavezali so se, da bodo znali prepoznati najbolj pomo?i potrebne ranljive starejše in odlo?no zagovarjati njihovih potreb. Ti cilji in priporo?ila za uresni?evanje segajo onkraj gole ekonomske logike, stavijo na humanost in ?love?nost, na vzajemno pomo? in podporo. V?asih se zdi, da so tudi v Sloveniji glas vpijo?ega v puš?avi. Pa vendarle, danes se o tem pogovarjamo v hramu demokracije in tudi to je zgovoren podatek. Bomo zmogli še kaj ve??
In kakšen je osnovni namen prizadevanj nacionalnih društev RK EU? Zagotoviti starejšim ljudem zadovoljivo raven socialne vklju?enosti in blaginje, podaljševati njihovo dejavno vlogo v družbenem življenju in njihovo neodvisno življenje ter prepre?evati družbene neenakosti, ki temeljijo na starosti.
Dejavna vloga starejših ljudi v družbenem sistemu pomeni sodelovanje v družbenem življenju, pomeni avtonomijo in kakovostno življenje. Predvsem pa pomeni dragoceno izkušnjo o medsebojni vzajemni odvisnosti in komuniciranju med generacijami, kar prepogostokrat pozabljamo.
Dovolite mi, da navedem nekaj prioritet, kot jih razumem sam, ki se nam v teh prizadevanjih kažejo kot klju?ne prednosti. Vsa po vrsti so v skladu s cilji in priporo?ili evropskih nacionalnih društev Rde?ega križa.
Prvi?. Priznati starejše ljudi kot pomemben ?loveški vir. Zelo gredo re?eno, ampak gre za pomemben ?loveških vir in jih vklju?evati v dejavnosti. Starejši ljudje imajo bogate izkušnje, široka znanja, strokovne in socialne sposobnosti. Starejši niso zgolj porabniki virov, ampak tudi sami prispevajo k življenju v skupnosti.
Drugi?. Razvijati podobo staranja in to pozitivno podobo staranja in starejših v družbi ter presegati negativna prepri?anja o vidikih staranja, ki jih med drugim kopi?ijo žal tudi mediji. Žal negativna podoba starosti in staranja bistveno dolo?a zdravje starejših ljudi. Nacionalna društva Rde?ega križa si po svojih najboljših mo?eh prizadevajo spreminjati politi?no-ekonomske in kulturne okoliš?ine, ki marginalizirajo starejše in jih delajo ranljive.
Tretji?. Zavzemati se za dejavno staranje, podaljševati pri?akovano življenjsko dobo in izboljševati kakovost življenja vseh starajo?ih, tudi tistih, ki so slabega zdravja, prizadeti in potrebujejo pomo?. Dejavno staranje se nanaša na oboje, na posameznika in na družbo. Pomeni tako zagotavljanje možnosti za vseživljenjsko u?enje starejših in vklju?evanje v programe ter dejavnosti kot tudi zagotavljanje interaktivne tehnologije, usposabljanje in pomo? pri preseganju digitalne izklju?enosti.
?etrti?. Krepiti socialno vklju?enost starejših z zagotavljanjem ustreznega dohodka ali pokojnine, da lahko živijo dostojno življenje. Socialna vklju?enost pomeni tudi dejavno vlogo starejših v procesih oblikovanja in sprejemanja politi?nih odlo?itev. Danes vemo, da so predstavniki starejših marsikje zraven žal brez mo?i.
Peti?. Pomembna naloga je krepitev solidarnosti med mlajšimi in starejšimi. Današnje družine se zaradi pomanjkanja ?asa soo?ajo z resnimi ovirami pri ohranjanju dobrih odnosov s starejšimi družinskimi ?lani ter pri zagotavljanju ustrezne skrbi zanje. Zato je klju?no ustvarjati možnosti za sre?evanje starejših in mlajših generacij, tudi v šolskih programih, ki omogo?ajo vzajemno razumevanje in sprejemanje, s tem pa premagovanje predsodkov na strani mlajših in osamljenosti med starejšimi ljudmi.
Šesti?. Ve?ino služb in skrbi za starejše zagotavlja neformalni sektor, v katerem imajo pomembno vlogo partnerji, otroci in sosedi. V resnici v ve?ini evropskih dežel prav mreža neformalnih služb bistveno prispeva k blaginji starejših ljudi, in to celo v deželah z dobro razvitimi družbenimi službami zanje. Ravno zato morajo biti družinski ?lani deležni mo?ne in posebne podpore, usposabljanja in svetovanja.
Sedmi?. Nacionalni sistem zdravstvenega varstva mora biti dostopen vsem prebivalcem. Starejši, ki neustavljivo pešajo, ali tisti, ki so akutno ali kroni?no bolni ter invalidi imajo enake pravice do usposobljene in visokokakovostne zdravstvene oskrbe kot vsi drugi, ne glede na njihov ekonomski položaj ali mogo?o neformalno pomo? prijateljev ali družine.
Osmi?. U?inkovito obravnavanje in prepre?evanje zlorab in nasilja nad starejšimi. Nobena zloraba ni dopustna in nobeno zanemarjanje ni opravi?ljivo, ne glede na to ali gre za družinske ?lane in druge skrbnike in institucije.
Spoštovani, vse, kar ste slišali, se sliši zelo samoumevno.
Tako samoumevno, da se sprašujete, zakaj sem teh osem na?el sploh naštel. Pa vendarle ni tako samoumevno. Ravno zato tudi ni enostavno. Veliko truda vseh družbenih dejavnikov je potrebnega, da bi tisti, ki so celo življenje delali, imeli ob?utek, da ni konec. Saj na koncu gre vendarle za enostavno re?, za boj in za soo?anje s smrtjo. A ni ga boljšega zaveznika v tem boju kot je življenje in to je tisto življenje, ki je vredno življenja in o katerem radi govorimo, pa vendarle samo govorimo. ?e ga živiš dostojanstveno, živiš dlje. Da bi starejše sprejeli za svoje, moramo vsi prilagoditi sedanje strategije, utišati predsodke, se bojevati s politiko in u?iti z zgledom. Verjamem, da le na ta na?in lahko presežemo diskriminacijo in marginalizacijo, ki ne le, da je v skupnosti, kjer živimo, nezakonita, pa? pa pomeni tudi ?isto zapravljanje sposobnosti in znanja.
Zato naj nas pri nadaljnjem delu vse skupaj vodijo cilji Evropskega leta enakih možnosti za vse: Pravica, Zastopanost, Priznavanje, Spoštovanje. Sam bi dodal še kan?ek ?love?nosti. Te ?love?nosti v današnjem ?asu pa? enostavno ni. Današnji zbor razumem tudi kot trkanje na vest vseh nas, da ?love?nost znova stopi na prvo mesto in verjamem, da je potem res, kot pravimo v kapitalizmu, dobitna kombinacija. Do te dobitne kombinacije pa ne bomo prišli samo s sejanjem in s prepri?evanjem prepri?anih, ampak s konkretnimi deli. Zato menim in upam, da bodo zaklju?ki tega sre?anja, kot je rekel uvodnik, ?imprej stopili tudi v življenje.
Državnemu svetu in pa vseh trem se zahvaljujem za povabilo in upam, da bo Rde?i križ Slovenije poslej še pogosteje gost v tem hramu demokracije. Hvala.
MARIJA PERKOVI?: Hvala lepa. Sedaj pa vabim varuhinjo bolnikovih pravic gospod Magdo Žezlina.
MAGDA ŽEZLINA: Lepo pozdravljeni. Ne vem, verjetno malo veste o meni. Sem edina varuhinja v Sloveniji s takim nazivom za varstvo bolnikovih pravic. Je pa res, da ne delam samo za podro?je Maribora in za mestni svet, ker me je ta imenoval v funkcijo, jaz nisem zaposlena, ampak opravljam funkcijo, kar pomeni, da sem v podobnem statusu kot mestni svetnik. Mariborska ob?ina in okolica, sedaj že lahko govorim tudi o statisti?ni regiji Podravja, ker smo en sporazum sprejeli in so pristopili k temu, da pomagajo sofinancirati to funkcijo in v bistvu sedaj opravljam za podro?je te regijo to svojo funkcijo. ?e bi hotela vse našteti, kaj vse zraven sodi in kaj se dogaja, bi bilo premalo deset minut, zato mi oprostite, da sem se osredoto?ila to?no na to, kako narediti institucije prijazne starejšim. Med inštitucijami sem pa izbrala tiste, kjer se mi zdi, da so ravno starejši ob?ani, skoraj vsi, ki so v teh domovih, na nek na?in bolni, kroni?no bolni, nekateri celo tako, da so vezani na svojo posteljo doživljenjsko v enem prostoru, da lahko dihajo tudi samo tisti zrak, ker nimajo tiste možnost, ?eravno imajo to ?loveško pravico do zraka, ker so nepokretni, ker so odvisni 24 ur od nege.
Jaz sem se bolj na to populacijo osredoto?ila, ker moram povedati, da se mi dogaja, da me kli?ejo ljudje iz domov: pomagajte mi. To je meni tisto, kar pomeni poziv, kar pomeni, da ne bom klicala svojcev, da se ne bom pogovarjala z njihovimi otroki, ampak bom poklicala direktorja, direktorico doma in se najavila in šla obiskati ?loveka, ki me je pozval. Enako naredim v tistih primerih, ko me kli?e zapornik, ko zboli v mariborskih zaporih in isto naredim. Brez osebne konzultacije ni možno ni?esar reševati. Ker je ?lovek kompleksno bitje, je osebnost, ki mu moramo pokazati vso spoštovanje, ne glede na leta, od rojstva do smrti. To je moj princip delovanja in na ta na?in delujem.
Starejši bolniki se pa najve?krat pritožujejo ravno nad tem, kar je bilo tudi že danes govora, nad odnosi v komunikaciji in ravnanju z njimi v tistih institucijah, kamor so jih svojci oddali. Mimogrede bi samo to omenila še, da svojci v?asih se ho?ejo znebiti ?loveka, v?asih ga pa no?ejo dati v dom, ?eravno bi to starejši ob?an želel, zaradi tega, ker se bojijo, da jim bodo centri dolo?ili prispevek zraven. Ni? od tega prispevka, imamo doma hišo, bomo sami zanj poskrbeli. Tam se pa potem dogaja marsikaj, tudi to nasilje, ki ni fizi?no nasilje. Predvsem je to psihi?no nasilje, kjer se ?loveka starejšega degradira prakti?no na nivo skorajda dojen?ka ali pa novorojen?ka, ki nima svoje zavesti, ki ne sme o sebi ni?esar govoriti. O tem ne bom govorila. Bom pa govorila o pritožbah, s katerimi se varovanci, ki so recimo v domovih starejših, opredelijo najprej v odnosih do zaposlenih in tukaj se moram kar strinjati z gospo, ki je prej s podro?ja sociale govorila, od vrha, se pravi od direktorja, do snažilke, do perice, do hišnika, tu notri nastaja najve? konfliktov, zaradi tega, ker ti ljudje ne razumejo ?loveka, ki je tam. Za njih je mote?, jim gre ?ez živce, ker zahteva nekaj, ker pri?akuje nekaj, ker no?e nekaj in tako naprej. Vedno so recimo v teh konfliktih najbolj prizadeti ravno varovanci teh domov. Potem pridejo svojci, se njim potožijo. Svojci priletijo k meni, ?ustveno reagirajo, logi?no. Te reakcije niso objektivne. Zato sem tam, da presodim tudi z njimi skupaj v razgovoru s svojci, z oskrbovancem, s socialno službo ali pa z medicinsko, skratka, med vsemi tistimi, ki so vpleteni v nek dogodek in ga poskušamo na ?loveški na?in razrešiti. Teh stvari je najve?.
Skoraj vsaka pritožba iz doma se nanaša ravno na odnose. Kaj storiti? Resno bi morali sprejeti vsakega, ki je v domu, takega, kakršen dejansko je, ?etudi so dolo?ene lastnosti mote?e. Ne povratno reagirati, ?ustveno, užaljeno in osebno prizadeto, ampak to obi?ajno tisti, ki so zaposleni in delajo za tega varovanca, reagirajo tako. Posebej, ?e gremo od vrha navzdol, tako kot ste vi povedali, nižji ko je kader, težje je, ne razumejo ?loveka, ta je spet sitnež, ta zopet to in to po?enja, s tem se jaz ne bom ukvarjal in tako naprej. Je pa res, prazniki, nedelje, sobote, je ravno ta kader najbolj izpostavljen in ravno takrat prihaja najve?krat do teh konfliktov, ko iš?ejo varovanci potem zunanjo pomo?. Ne obrnejo se dostikrat niti na zaposlene v domu, ker vedo v Mariboru, da imajo tu nekoga, mene pokli?ejo, ker se bojijo zaposlenemu povedati, kaj se je zgodilo. Najprej se obrnejo name, potem se pa jaz tisti most, ki moram premostiti vse te zadeve, analizirati konflikte, postaviti diagnozo problema in se potem z vsemi udeleženci dogovoriti, kaj storiti, da se bo zadeva omilila, da se bo ?lovek bolje po?util. Mislim, da bi bilo potrebno razmisliti o tem, kako dodatno izpopolniti znanja teh ljudi, ki so zaposleni v domovih, ne tistih, ki že nekaj v tej komunikaciji in ravnanju z ljudmi in ki že imajo izkušnjo in tudi teoretska znanja, ampak predvsem s temi kadri, ki sem jih sedaj izpostavila. Se pravi od ra?unovodstva, administracije, do snažilke in hišnika, mogo?e uvesti kakšno dodatno izobraževanje s kakimi treningi, s kakšnim skupinskim delom, s kakšnimi prezentacijami, kako v takih primerih ravnati. Ne se pustiti, da te vrže iz tira zato, ker si ti užaljen in ker ni nekaj naredil, kar si ti od njega pri?akoval. Ne moreš pri?akovati od varovanca, ki je povrhu še kroni?ni bolnik, da bo ravnal ne vem kako trezno v primeru, ima pa tudi pravico biti ob?utljiv, ker je ?lovek. Mislim, da bi to morali storiti in da bi mogo?e tudi s tem malo izboljšali razmere v domovih.
Vemo, da je delo z varovanci v domovih za starejše zelo težko in to ne samo psihi?no, tudi fizi?no, posebno še na posebnih oddelkih in to z najbolj zdravstveno prizadetimi varovanci, ki so potrebni specifi?ne zdravstvene nege. To so tisti, ki sem jih že enkrat omenila, ki sploh ne gredo ve? ven iz sobe, ker tudi ni možno, razen kadar jih peljejo na kakšne preiskave z rešilci in tako naprej. Prihajajo svojci k njim. Tam pride tudi do sporov med sostanovalci. Tudi med temi bolniki, ?e se še kaj zavedajo. Kar se sporov med sostanovalci ti?e, bi kar omenila, da jih je najve? pri tistih, ki so pokretni pa sta po dva, trije skupaj v sobi. Tu so dementni pojavi, se ne zavedajo, kaj so naredili, pozabljajo, zamenjajo zobne proteze in se prepirajo med seboj, zamenjajo osebno garderobo in potem svojci re?ejo, kakšen dom je to, da vam jaz ne govorim tega, ker to vsi zelo dobro poznate, mogo?e še bolje kot jaz.
V?asih pride do zelo smešnih situacij. Zadnje ?ase sem imela en tak primer. Ta je pokreten, varovanec tega doma v Mariboru, ?e ni bil že desetkrat pri meni na razgovoru, ampak vedno, kadar ga kaj stisne, pride k meni in se pogovoriva, zadevo urediva in gre normalno spet dalje. Je z enim sostanovalcem, ki ima Alzheimerjevo bolezen in je na momente tako tudi agresiven, ima v omari celo nož in mu je z nožem grozil, da ga bo zaklal in take zadeve. Celo do takih primerov pride. To je življenje, to ni tisto, ko lepo govorimo pa potem gremo pa na to pozabimo. To so stvari, ki je treba z njimi delati, z njimi živeti, ukrepati, ljudem pomagati. Tu smo mi šibki in ?e ho?emo tukaj izboljšati, moramo ravno v to akcijo iti. Premalo je samo teoretiziranje pa sprejemanje lepih sklepov. Treba je iti na teren in te zadeve urediti. Premalo je, da ti sprejmeš v pisarni prijavo in opozoriš center za socialno delo pa dom opozoriš pa ne vem še koga, zdravstvo opozoriš, to je premalo, da ti to evidentiraš, saj ne veš, ali so potem oni kaj naredili na tem podro?ju ali niso. Je ?lovek dobil tisto, kar je pri?akoval ali ni dobil. Ti moraš sam iti v akcijo. Jaz to delam. ?e ne bi šla v akcijo, polovico teh stvari ne bi mogla rešiti na ta na?in, ko smo jih skupaj z njimi lahko rešili. Moj princip je tak, aktivirati ?loveka, ki misli, da se mu je krivica zgodila, da naj sam pri sebi ugotovi, ali je krivica, ni krivica in kaj je on za to naredil, ker nima samo pravice, ima tudi odgovornost. Šele, ko sem sam kot osebnost aktivira, je možnost podana za reševanje problema.
Glede teh, ki pa so najbolj prizadeti, ti, o katerih sem že govorila, bi rekla, da niso vedno krivi tudi ne ljudje, ki so tam zaposleni, ker so preobremenjeni. Ravno ta negovalni kader. Moram povedati, da se pri meni pritožujejo eni in drugi, da pride recimo negovalka k meni, da je že eno leto na bolniški zaradi hrbtenice, zaradi kolkov in tako naprej, ker je to fizi?no zelo obremenjujo?e delo na teh oddelkih in da ima težave, ker ni sposobna nazaj na delo iti. Na invalidski komisiji pa ji dodelijo tretjo kategorijo, najprej skrajšan delovni ?as za štiri ure, ampak ona tudi tistih štirih ur ne more v takem domu opraviti pa napišejo tam še pogoje lažje delo, ne sme dvigati ve? kot pet kil in delodajalec je dolžan take pogoje temu ?loveku zagotoviti. ?e jih ni v stanju zagotoviti, mora delodajalec biti tisti, ki obvesti Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, da komisijsko ugotovi, niti ni treba po mojem komisijsko ugotavljati, ker tako bi morali vedeti, ?e poznajo življenje, da to ni mogo?e in ?loveka invalidsko upokojiti ali pa mu dati odpoved, tako kot je sedaj zakon in s to odpovedjo na borzo dela, da dobiva neko nadomestilo za svoj osebni dohodek. V domovih za te varovance bi praviloma morali izbirati med osebami in zbrati psihi?no in fizi?no najbolj zdrave in odporne ljudi, da bi lahko pomagali in razumeli tako prizadete osebe, za katere so tam in za katere skrbijo.
Jaz mislim, da bi tudi na tem podro?ju bilo potrebno ponovno preveriti kadrovske normative in že zaposlene razbremeniti z dodatno zaposlenimi negovalnimi kadri. Oba pristojna ministrstva, to, kar se pri nas zelo pogosto ne dogaja, Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, skupaj sesti kot da sta eno ministrstvo, narediti skupno strategijo na tem podro?ju, postaviti cilje. Seveda, pri tem pa analizirati, ker brez analize delati cilje in strategijo ni ni?. V redu, kažete tole, saj vemo, da vse skupaj stane, ampak ti ljudje, ki so v domovih, so celo življenje garali in pla?evali v vse te sklade in imajo sedaj pravico dobiti kaj povrnjeno za svojo težavo, saj so zato pla?evali in so bili prepri?ani, da so zavarovani na svojo starost. To se pravi, je treba v tem smislu stvari strniti energije, stvari urediti medsebojno in se medsebojno dogovoriti, kdo bo kaj naredil, ker tu se res tesno prepletata zdravstvo in sociala in eno z drugim v roki bi morali to storiti. Jaz moram re?i, da v Mariboru te zadeve in te povezave kar nekam te?ejo, zato tudi danes ni, ne vem, ?e je kakšen predstavnik iz Maribora, domskih, zaradi tega, ker se danes odpira na ta dan, ker je to tudi poseben dan za starejše, naš samostojni gerontološki center in bo v tem centru se marsikaj tudi povezano odvijalo in dogajalo.
Sedaj pa še nekaj razmišljam pri tem. Zakaj so domovi tako grajeni v nadstropja, z dvigali in ravni ti, ki so najbolj potrebni pomo?i in nege, so v najvišjih nadstropjih. Tam, kjer je zrak najslabši, kjer je najve?ja temperatura, ker jih ni možno spraviti na zrak, nimajo nobenega atrija. Recimo poleti bi lahko, ?e bi bilo to v pritli?ju, s posteljo bi ga lahko ven zapeljali, ?e je ugodno vreme pa bi imel ?lovek kot ?lovek ve? pravic, tako kot jih imamo mi vsi, ki lahko dihamo ?isti zrak, ?e ho?emo. On pa ne more. On je doživljenjsko notri zaprt, tako kot kakšen zapornik. Kako izboljšati sedaj? To je tisto. Tu bi morali kvaliteto bivanja, že ko na?rtujemo domove, razmišljati o tem in druga?e postaviti. Obratno. Zdrave na vrh, tiste, ki še morejo, ko sami zase poskrbijo pa te najbolj bolne spodaj, da so najbolj dostopni, da lahko pride rešilec do njih, da pride prva pomo?, da pride vse. To ne delamo. Nekaj domov je zadnje ?ase takih, ki imajo mogo?e nekaj teh možnosti. Ne veliko. Tam, kjer pa so domovi že zgrajeni pa se da s kakšno dodatno investicijo kaj prizidati in nekaj za te ljudi bolj konkretnega narediti, da bi se jim kvaliteta dela tudi na stara leta izboljšala.
Še na nekaj bi opozorila. Veliko ljudi se pritožuje iz teh domov, skoraj vsak, ko pride, da bi želel ohraniti svojega izbranega osebnega zdravnika, ko je oddan v dom. Ta organizacija in ta dogovor z zdravstvenimi domovi ni stekel v tem smislu, ampak zdravstveni dom recimo, direktor za osnovno zdravstveno varstvo dolo?i dva zdravnika pa enega psihiatra, ki enkrat ali pa dvakrat tedensko obiš?ejo ta dom. Ne zaupajo jim vsi tem, ki so tam od zunaj postavljeni, se pa ima vsakdo pravico, tudi tisti, ki je bolan, ki je že toliko star, da mora iti v dom, potrebuje dodatno nego in pomo?, enako pravico kot tisti, ki je popolnoma zdrav. Se pravi, je po zakonu izbrati osebnega zdravnika in ?e z njim zadovoljen, ga ima pravico sam zamenjati, ne da se mu ga vsili. Kako na ta na?in, kaj rešiti na tem podro?ju, ne vem. Ampak mislim, da so zato pristojni ljudje, vsaj za tiste varovance, ki živijo na obmo?ju istega zdravstvenega doma, ko imajo izbranega osebnega zdravnika.
Res je, jaz se zavedam, da v desetih minutah vsega povedati. Tega je ogromno pa bi bilo potrebno spremeniti ali izboljšati, kljub temu pa ne morem mimo dejstva, da nimamo organiziranega še posebnega institucionalnega varstva za najbolj prizadete bolnike, ne samo starostnike, tudi tisti, ki so mlajši po prometnih nesre?ah, nesposobni in jih vtaknejo med 90, 80 let stare. Oni se ja zavedajo, ?eravno so paraplegiki ali tetraplegiki ali karkoli, ampak možgani še nekaj delajo in morajo z njimi živeti, koliko let, koliko desetletij v taki obremenjeni s starostno tipologijo skupine, v kateri morajo živeti. Kakšno perspektivo oni imajo? Nanje bi tudi morali pomisliti in jim odpirati možnosti pa vendarle, ?e že gradimo, zgraditi vsaj eno tako institucijo v Sloveniji, ki bi imela na eni strani mlajše take prizadete in ostale in za njih poskrbeti, doživljenjsko poskrbeti in na human na?in poskrbeti, ker se to da, samo ?e je volja. ?e pa volje ni, pa vsakdo ?uva samo svoj vrti?ek, zavarovalnica svojega, sociala svojega, ministrstvo za zdravje svojega, povezave med tem ni, transparentnosti ni, tu vmes se pa ogromno stvari zgodi in izgubi in so ljudje vedno bolj prizadeti.
Kar se pa zdravstvenega varstva pa pravic pacientov nasploh ti?e, je pa tako. Vsaka pravica je lepo zapisana, vsem dostopna. Vsakdo ima pravico do najboljšega možnega zdravja. Tako piše v 2. ?lenu zakona o zdravstveni dejavnosti, ampak v resnici je pa tako, da so pravice lepo nanizane, so splošne pravice. Te splošne pravice niso absolutne. Vsaka taka pravica dobi svoje mesto za realizacijo v zakonih oziroma v pravilih, izvršnih aktih, ki jih sprejemajo zavarovalnice, v tem konkretnem primeru Zavod za zdravstveno zavarovanje. V svojih pravilih o obveznem zdravstvenem zavarovanju in zdravstvenem varstvu. Takrat pa se zgodi, da gre taka splošna pravica na rešeto, na te pogoje, ki so v teh pravilih predpisane, ki jih mora bolnik izpolnjevati. Predvsem ne sme biti star. V glavnem ima pravico, ?e je zaposlen, ?e bo šel v zdraviliš?e, da bo ?im prej nazaj prišel. ?e pa gre starejši ?lovek tudi po operaciji .. (nerazlo?no) s predlogom na komisijo zdravstveno, dobi odbito. Saj ne bo prišel takoj na delo, ?e pa je že upokojen pa bolan. Razumete? Se pravi, te pravice se takoj izni?ijo, da na rešeno, ko jo skozi spustijo, do individualne presoje posameznikov, pooblaš?enih v teh zavarovalnicah ali pa komisijah, da zelo malo še gor ostane.
Kakršen je že bil prejšnji sistem? Vsaj socialno varstvo ali pa zdravstveno varstvo smo imeli bolj zagotovljeno. Takrat nismo poznali ?akalnih vrst. Danes so pa ?akalne vrste v tem smislu, da se je treba celo za to zavarovati, da boš prej na vrsto prišel in komu bo šel se zdraviti, h kateremu zdravniku. K tistemu, kjer je že vrsta? K tistemu iz javnega zdravstva, da bodo še dlje ?akali, ker bodo ti šli naprej ali kaj. Tu bi se morali tudi kaj vprašati pa kaj narediti. Sedaj je tudi ta zakon zunaj, saj ste videli in vlada ga je že obravnavala, sedaj ga bo tudi verjetno, ?e bo sprejet v Državnem zboru, obravnaval tudi Državni svet, kar pomeni, da so pravice pacientov nekaj dopolnjene, zakon o pravicah pa zakon o zagovorniku bolnikovih pravic. Tega bo zaposlil minister znotraj zdravstva, v sistemu, da bo v sistemu nadziral, kako se bodo te pravice izvrševale in kaj od tega bo dobil bolnik, se ne ve. Kadija sudi, kadija tuži. Hvala lepa.
.......: /govori iz klopi/
MARIJA PERKOVI?: Zaradi tega, ker je še veliko posameznikov, ki bi želeli predstaviti svoja pripravljena gradiva, v bistvu, da se skušamo malo uravnati s ?asom in to na deset minut, sicer bom prisiljena prekinjati. Jaz bom minutko pred iztekom roka malo ?isto na rahlo, sem poskusila pa ni šlo, potem sem pa iskala nek gumb, ki je prej tako grdo izzvenel, za kar se opravi?ujem gospe varuhinji, ampak ne gre druga?e.
Dr. Mateja Kožuh Novak, prosim.
DR. MATEJA KOŽUH NOVAK: Govorila naj bi o odnosih do starejših v slovenskem zdravstvu. Sama sem zdravnica, kot veste, obenem pa že sodim med starejše, tako da bom skušala to z obeh strani prikazati.
Odnos uporabnik-izvajalec v zdravstvu je dokaj kompleksen in ko sem poskušala gospod iz Kopra, se mi zdi, da je v zdravstvu uporabnik še mnogo bolj nebogljen kot je v socialnem varstvu, ker v socialnem varstvu skoraj za vse ve, kaj potrebuje. V zdravstvu pa ne ve. Ve, da rabi svežo rjuho pa da rabi vro?o juho, ne ve pa, ali je dobil prava zdravila in ali so naredili zanj vse ali ne. Še ena re? je, da je zdravje ena najve?jih vrednot Slovencev in da zaradi tega prakti?no nobeden ?lovek se do sedaj, dokler nismo uvedli privatne prakse, ni upal zdravniku pritožiti, da ni zadovoljen z njegovim delom. To nas je žal zdravnike, to je moja ocena, napravilo neob?utljive oziroma nam daje vtis, da znamo vse in smo sposobni vsega. To je moja razlaga, zakaj smo zdravniki predsedniki parlamentov pa predsedniki držav.
Torej, oba, tako izvajalec kot uporabnik, sta pa podvržena v zdravstvu precejšnjim stresom. Uporabnik je bolan, ima zaradi tega posebne potrebe, izvajalec je pa ob teh hudih boleznih in stanjih, s katerimi se bolniki soo?ajo, dostikrat izpostavljen hudim stresom in zaradi tega prihaja v zdravstvu do sindroma prehitre iztrošenosti, žal pa tega v slovenskem zdravstvu ne priznamo. Jaz sem dostikrat rekla, da bi moral bolnik vprašati svojega kirurga, ?e je kaj spal prejšnjo no?, preden ga je operiral, da ne govorimo o tem, nekateri veste, da smo vodili en projekt modernizacije patronaže v Ljubljani, uvedli supervizijo. Takoj, ko je bil projekt kon?an, so same patronažne sestre ugotovile, da tega ne rabijo. Torej, zdravstvo, razen v psihiatriji, se še ne zaveda, da ?e bo hotelo nuditi boljše zdravstvene usluge, da bo treba ve? delati s samimi izvajalci. Se pravi, jim pomagati, da bodo bolj dostopni do potreb uporabnikov. Imeli smo državni zdravstveni sistem v Sloveniji v enostrankarskem sistemu. Bil je dostopen skoraj vsem, bi rekla, obrtniki pa kmetje niso bili ?isto enakopravni in moram re?i, da je bil dokaj enak odnos do vseh. Seveda je bil boljši odnos do prijateljev in tako naprej, ampak ve? ali manj je bil enak odnos do vseh, kar se pozna tudi še po 15-ih letih kapitalizma. Bilo je pa nekaj narobe, kar je v vsakem državnem sistemu. Usluge so bile narejene po meri izvajalcev. Jaz sem dostikrat rekla, mi nismo nikoli vprašali uporabnika, kaj pa bi ti rad, da ti nudimo. Vedno in še danes, tako kot vi pravite, nekako druga?e ste rekli, še danes nudimo ve?inoma, ?e so v javnem zdravstvenem sistemu, uporabnikom tisto, kar mi menimo, da potrebujejo. V ve?strankarskem sistemu je to mo? popraviti ali pa bistveno izboljšati, ker politiki potrebujejo volivce, volivci seveda pa lahko vplivajo na boljšo kvaliteto samo, ?e se dobro organizirajo. Tukaj, kljub temu, da imamo že 15 let demokracije, je civilna družba še zelo bosa in se ne zna združevati, da bi uveljavila svoje pravice.
Žal se v Sloveniji soo?amo tudi z uvajanjem privatne prakse, ki neminovno pove?uje razlike med uporabniki. Dobesedno rde?e preproge, jaz rada malo karikiral, polagajo zdravniki privatniki pred tiste, ki pridejo v njihove ambulante, ki jim vedno lahko še kaj dodatno zara?unajo in jih ve?krat pokli?ejo, so zainteresirani za najbolj zdrave, ker tistim je treba malo laboratorijskih izvidov in jih ni treba dale? pošiljati. Javni sistem, ker je tako ogromen, dejansko je slovensko zdravstvo najve?ja tovarna v Sloveniji, je pa izjemno rigiden, se zelo po?asi prilagaja tem novim razmeram, ko bi se pravzaprav moral javni sistem postaviti v konkuren?ni bolj s privatniki in ima ve? za ponuditi kot privatniki. V javnem sistemu je solidarnost med zdravniki. Privatnik je nebogljen, ko gre na dopust ali zboli in tako naprej.
Socialne razlike, to me pa najbolj skrbi, posebno v mlajših generacijah. Mnenjski voditeljski mlajše generacije u?ijo, da so socialne razlike nekje dane od boga in da moramo imeti na svetu zelo bogate in zelo revne in kaj moramo narediti. Tega me je pa zelo strah.
Kakšne so posledice? Že sedaj se kaže - v slovenskem javnem zdravstvenem sistemu je vedno manj zdravnikov, vedno manj sester. Danes sem vprašala zelo hudega bolnika, mojega prijatelja, sem rekla: kako si doživel bolnico in kako zdravstveni dom? Je rekel: veš, na oddelku so neverjetno prijazni. Tja prihajamo samo hudi bolniki. V zdravstvenem domu je pa tako, kot da bi radi videli, kot da sploh ne bi notri prišli. Zakaj je tako? Ne zato, ker so slabši delavci. Zato, ker imamo absolutno premalo splošnih zdravnikov, premalo sester in seveda ?e imajo 30, 40, 50 bolnikov vsak dan, si lahko mislite, kako hitro pride pri teh ljudeh do sindroma prezgodnje iz?rpanosti. Tukaj bomo morali mi kot civilna družba nekaj narediti in zahtevati, da slehernik mora imeti boljši dostop kot sedaj do splošnega zdravnika, zlasti mi starejši, zaradi tega, ker ve?ino, ko gremo v zdravstveni sistem, rabimo splošnega zdravnika. Tisti, ki nam potem odpira pot naprej.
Ker je vedno manj zdravnikov in sester, so seveda vedno bolj nejevoljni. To je jasno. Mene se je kar ustrašila pa je bila v?asih moja pacientka. Jezus, je rekla, še vi ste prišla. Pa mi je pripravljena vse narediti, ko sem prišla po neko uslugo za nekega kroni?nega bolnika, ker ima preve? ljudi v svoji ambulanti. Zaradi tega se tudi poslabšuje odnos do uporabnikov v javnem sistemu, ker seveda tisti, ki propagirajo privatizacijo medicine, na veliko izkoriš?ajo, mi jih pa ne znamo parirati, zato ker namesto, da bi se postavili za svoj sistem, za sistem, ki je dostopen vsem, še mi kritiziramo. Seveda. Ena od mojih kolegic je rekla: ja, privatnemu zdravniku pa pridem takrat, ko se zmeniva. Po?akam pet minut in sem takoj na vrsti. Seveda, on si lahko privoš?i majhno število pacientov, ki jih vedno vrti. Tista velika množica mora pa v javni sistem.
Posledice bodo tudi te, da bo manj uslug v javnem sistemu, ker bolj ko bo sofisticiran privatni sistem, ve? javnih sredstev bo šlo za drage operacije in drage aparature in tisti, ki ne bo imel denarja, ne bo niti aspirina mogel dobiti.
Kako ohraniti javno zdravstvo in pove?ati kvaliteto storitev? Jaz mislim, da starejši, polovica med nami je izrazito revnih. Bolj revni od starejših žensk so samo še klošarji pa brezposelni. Starejši, ?e že kdo, moramo biti mi zainteresirani, da javni sistem ostane na voljo ljudem. Uveljaviti je treba limite za privatno prakso. ?e imamo 10 % bogatih pa naj imajo svojo privatno prakso, samo iz javnih sredstev smejo dobiti samo toliko denarja kot .. (nerazlo?no) in to bo morala civilna družba, nih?e drug ne bo kot civilna družba, pritisniti na tiste, ki odlo?ajo. Pove?ati bo treba nadzor civilne družbe nad kvaliteto storitev v privatni in javni zdravstveni službi.
Danes sem vprašala mojo svakinjo, ki vodi eno zdravstveno inštitucijo, sem rekla: Ali imate vi anketo v zadovoljstvo? Je rekla: ja, imamo jih. Pa kje jih objavite? Veš, v našem notranjem glasilu. Mi upokojenci bomo morali zahtevati, da v lokalni interdisciplinarni koordinaciji, da se enkrat na leto predstavi rezultate iz bolnišnice, iz zdravstvenega doma, iz centra, iz doma, da bomo mi seznanjeni s tem in da bomo lahko komentirali in vplivali na to, da se razmere izboljšajo. Objavljati bo treba primere slabe prakse. Tu je slovensko zdravstvo izjemno šibko. ?e se zgodi napaka, jo je treba pod predpražnik spraviti, da se ne vidi.
Primer, ki sedaj vpije, da nekaj naredimo, so .(nerazlo?no) smrti. Saj res samo tri ženske na leto umrejo, ampak v razvitem svetu nobena ženska ne umre ve? zaradi poroda in nose?nosti. Naši kolegi zdravniki .. (nerazlo?no), ker menijo, da so oni krivi. Pri nose?nosti in porodu se za?ne smrt tiste mlade mame lahko že v njeni zibki, ker gre od tega, kako je vzgajana, koliko ima izobrazbe, kakšno ima okolje. .. (nerazlo?no) takrat, ko je na porodu.
Še nekaj moramo vedeti mi predstavniki civilne družbe. Tisti, ki nas zastopa pri tem velikem žaklju, kot je naš prora?un, je parlament, je Državni zbor in Državni svet. Morali se bomo nau?iti komunicirati s tistimi, ki smo jih izvolili v Državni zbor in Državni svet, zato, da bodo sprejemali takšne zakone, ki bodo po meri civilne družbe in ne po meri bogatih, ki imajo danes najve? vpliva na te, ki odlo?ajo. Hvala lepa.
MARIJA PERKOVI?: Hvala lepa. Gospod Polde Bibi?. Njegov pogled bo pogled od znotraj.
POLDE BIBI?: Hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljam predsedstvo in vse navzo?e. Moj pogled bo od znotraj, bo zelo oseben, zato mi ne zamerite, ?e bom v nekaterih stvareh na te stvari maj?keno druga?e gledal, kot so moje sicer sijajne, moram re?i, predgovornice, ki so pa govorile bolj iz strokovnega vidika, bolj iz njihovega službenega vdiika, razen mogo?e gospe Kožuhove, ki je že nekoliko se meni priklju?ila, kot je rekla.
Tam je še vedno nekaj indoktriniranosti. Vsak je na svoj na?in indoktriniran in zaradi tega so seveda bile malenkosti, s katerimi bi lahko debatiral. Nima smisla, ker mi bo ?asa zmanjkalo.
Rad bi ?isto osebno za?el, zakaj sem v domu in to celo v tistem razsulem domu, Zbiljski gaj, o katerem smo veliko brali in tako naprej. Jaz sem tam, tudi nimam veliko prakse, ker sem šele dobri dve leti tam, ampak jaz sem šel tja zaradi bolezni. Res sem potreboval pomo?. Imel sem eno bolezen, ki je izjemno zoprna, ki je nobenemu ne privoš?im, ki sicer ni smrtna, re?e se ji herpes zoster, v glavi in dobiš potem parezo facialis (?) in seveda moja žena je umrla leta 1989. Ta ?as sem sam živel. Ampak, sedaj pa nenadoma nisem mogel ve?, zaradi tega, ker si je bilo treba tisto oko lepiti gor, kapljice dajati, vse te stvari. Vse dopoldneve sem sam. H?erka je v službi. Vsi, ki so mi blizu, so v službi. Torej potrebuješ neko pomo? in sem šel v dom in moram re?i, da je bilo krasno in da je še vedno krasno in dvomim, da je veliko pritožb v našem domu. So, ampak sedaj ne vem, kako je v drugih domovih, ?eprav veliko domov poznam, ker preden sem prišel sam v dom, sem pa veliko nastopal po domovih na raznih proslavah in tako naprej. V Preddvoru imam celo prijatelja. Ne vem pa sedaj, mi imamo vsak mesec enkrat eno tako uro, pogovorno, kjer pride vodstvo tega doma, direktorica, glavna sestra, socialna delavka, kuhar in se tam pogovarjamo in povedo ljudje odkrito, zato niti ne vem, ?e rabijo posrednika, tako kot je gospa iz Maribora pripovedovala, da je pravzaprav ona edina, ki jim lahko pomaga. Tukaj si lahko sami. Saj je res, da dostikrat obljubijo, da bodo stvari popravili pa jih potem ne, ampak to se najbrž dogaja, ker je to takšna praksa, ker ?e že ne moreš drugega pa? obljubiš potem pa greš.
Sobo imam, kjer sem sam, kar je po mojem mnenju izjemno pomembno, ker vidim, da tam v tistih sobah, kjer zaradi finan?nih težav ali zaradi ?esar so skupaj, da tam prihaja do konfliktov tudi med samimi varovanci.
Jaz vidim neko dolo?eno korist domov. Sedaj se baje pripravlja en zakon, ki naj bi forsiral to pomo? na domu. Vse lepo in prav. Ampak tam, ?e je pomo? na domu, tam bo vendar tisti, ki bo potreben pomo?i, danes ves dan sam. Tista pomo? ni v tem, da bo nekdo tam sedel pa klepetal z njim, medtem ko v domu pa vendarle lahko greš kadarkoli. Najdeš tega, najdeš onega, se pogovarjaš z njim, ?e že ne greš ven, ?e ne moreš ven. Ho?em re?i, ?e si nepokreten. To je to.
Tukaj bi malo nadaljeval to, kar je gospa Kožuhova zelo meni po duši govorila o teh privatizacijah. Kar se ti?e deset minut ?akanja. Jaz sem enkrat odšel privatno k zdravniku. Bil sem naro?en ob pol šestih, prišel sem ?etrt na šest, da sem bil malo prej, ?akal sem pa do sedmih. Pa?, pla?al tistih 12.000 ali koliko sem moral pla?ati, ampak ?akal sem, tako kot bi v javni. Niti tega najbrž ne bo mogo?e ?isto izkoreniniti s privatizacijo.
To, kar je pa seveda sedaj, zdravstveni domovi so pa izrazito humanitarna ustanova. Tu ne moreš profitno gledati. Jaz se dobro spomnim, vam bom najbrž prav skoraj dobesedno citiral eno gospo na televiziji, ki je govorila o teh problemih, ena izjemno uspešna podjetnica, ki je tam na vrhu gor in ona je govorila o tem, kako je pa? treba znati zbrati tisto stvar, kamor boš vlagal. Je rekla: poglejte, na primer, danes se ne spla?a vlagati v plenice za dojen?ke. Danes se spla?a vlagati v plenice za starce. S takim pogledom, ?e gremo na to, sem jaz seveda zelo naklonjen temu, da bi bili domovi tudi javne ustanove, ?eprav se najbrž ne bomo mogli izogniti temu, da bi bile, ker hvala bogu, da jih sploh imamo.
Spomnim se tistih starih ?asov, ko so z Bokalcami strašili. To je bila res katastrofa. Tega danes ni ve?, niti v najhujših primerih ne more star ?lovek doživeti tega, kar je v?asih doživljal na Bokalcih. Vsi imamo svoje.
Da ne bom predolg, jaz bi rad nekaj iz svoje prakse tudi. ?e vzamem, to je dom, ki ima 196 varovancev. Od tega jih je 4 % približno popolnoma dementnih, ki so na zaprtem oddelku. Koliko je pa takih na pol dementnih med drugimi, to pa statistika ne pove. Jih je pa kar precej. Izobrazbena struktura je taka, da jih je najve? z osnovno šolo, potem pride poklicna šola, srednja šola nekaj ve?, višja šola, visoka šola - še kar 11 %. Celo tri imamo z doktoratom, ampak od teh treh sta dva v dementnem oddelku. Potem so pa gospodinje, delavci in tako naprej. Skratka, zraven je pa še to, ker to je sedaj en tak ?uden dom, kar se menda ne bo ve? prakticiralo, da so ljudje kupovali svoje stanovanje in tukaj so se za?ele potem tiste sitnosti tam okoli in oni so še vedno lastniki. Ta ustanova od njih vzame v najem, jaz pa od . (nerazlo?no). To je ena taka kolobocija, ki se v?asih zelo zaplete. Tega menda ne bo ve?. Ampak predvsem mislim, da bi morali gledati pri teh stvareh na to, da bi bili domovi manjši, da ne bi bile to take ogromne tovarne. ?e je le mogo?e, seveda, ne mislim, da bi sedaj dementne moral ?isto izlo?iti, ampak ?e so pa dementni v ve?ini z enim zdravim, je pa tudi hudo. Vendarle naj bi domove najbrž tudi po izobrazbeni, poklicni in taki strukturi malo lo?evali, tako kot recimo imajo Nemci in Avstrijci domove za igralce. So iz ene branže in iz tiste branže in tam ni težko dobiti ?loveka, ampak kaj ?em se jaz pogovarjati, z enim kmetom bi se še pogovarjal, ker mi je to malo bolj pri srcu, ampak z nekim vodovodarjem pa ne vem, kaj naj se pogovarjam. O pipah, ali kaj.
Na te stvari bi bilo treba nekako gledati in to nekako urejati. Ne vem, v Ameriki sem bil. Tam imajo ta sistem, da ljudje pla?ujejo za domove tako kot za penzijo. Ko rabiš dom, te že ?aka soba tam, si že notri in si med tistimi, Slovenci so med Slovenci, in pridejo skupaj ljudje, ki imajo neke skupne bivše ali bodo?e ali sedanje interese, da ni to sedaj tako odtujeno, ?eprav moram re?i, da ni tako zelo hudo, kot mogo?e sedaj je videti iz tega mojega, da se kar lepo pogovarjamo, ?e pa ni drugega pa igramo tarok pa tudi ve?er mine. Ampak vendarle, da bi to nekako bilo.
Kar se ti?e teh zlorab, bi najbrž jih bilo doma ve? kot pa v domu. V domu je pravzaprav zelo malo zlorab, ?eprav so tudi zlorabe, ker prihajajo vse mogo?i goljufi. Posebni ti dementni podpisujejo, kar ho?eš. Tu pa nima nobeden drug možnosti, kot policija, ?e bi vse ujela in vse zaprla. V dom nekdo pride noter, re?e, grem tja in tja, pogleda, dobiš podatek pa greš k drugemu pa tretjemu pa ?etrtemu ali greš v bife. Ne morejo prepovedati. Obiski, jah, seveda to so pa sedaj stvar doma?ih, kakšen odnos imajo doma?i do njih, ampak dostikrat so seveda tudi doma?i krivi, da je med ljudmi na splošno zelo negativen odnos do domov. Jaz, kot že re?eno, sem zaradi tega, ker sem ve?krat hodil. So bili domovi, se mi zdi, da je res vse nekako kar v redu, zato sem se tudi odlo?il za dom in zato sem tudi zadovoljen sedaj in ne bi kar ga zapustil. Posebno, dobro, ?e sta dva, posebno taki, ki so sami, ki so vdovci in tako naprej, za takšne je to idealna rešitev. Hvala lepa.
MARIJA PERKOVI?: Hvala lepa za pogled od znotraj. Vabim gospo Jadranko Jan?i?, Društvo za varno zavetje.
JADRANKA JAN?I?: Lepo pozdravljeni vsi skupaj v imenu Društva varnega zavetja. Ta vloga, ki jo imam sedaj, mi je prijaznejša, mi je bližja. Kaj bi pravzaprav povedala, da bi bila ?im bolj široka, globoka in vendarle kratka. Imam dolžnost, imam tudi hkrati pravico, da upoštevam ta ?as, ki ste mi ga namenili. Prihajam iz nevladne humanitarne organizacije, v kateri razvijamo prostovoljstvo, v kateri združujemo teorijo s prakso. Pravzaprav iz nevladne organizacije, ki je ustanovljena na pobudo civilnega gibanja. Delujemo na iskrenosti, spoštovanju in zaupanju. Naša osnovna naloga oziroma vrednota med nami je biti ?lovek. Delujemo na temeljih konvencije o ?lovekovih pravicah s poudarkom na otrokovih pravicah. Naše mnenje je, torej s podro?ja nasilja, spadajo tudi starejše osebe. Predvsem mislim tu na tisto ranljivost, na tisto njihovo nemo? in so pogostokrat tudi še v težjem položaju kot so otroci, ki imajo možnost prihajati iz nekega družinskega okolja v vrtce, šole, izvenšolske dejavnosti ali kamorkoli drugam.
Da smo pravzaprav nevladna organizacija, ki ne samo govori, da smo nevladna organizacija, ki je v petih letih preko svojih dejanj marsikaj postorila. Med drugim govori tudi naše lastno glasilo Društvo, v katerem nastopajo razli?ne institucije, njihovi predstavniki, predvsem imajo vsi priložnost, namen tega glasila pa je v bistvu delovati navzven, na temeljih, kot sem povedala prej, iskrenosti, spoštovanju in zaupanju.
Torej, naše poslanstvo predvsem temelji na nudenju pomo?i žrtvam nasilja. Pod svojim okriljem vodimo sedem programov in vsi programi imajo uvod in zaklju?ek. Strokovni tim v naši nevladni organizaciji pravzaprav ima poseben posluh in specializirana znanja na tem podro?ju. Vsak, ki je pristopil v izdelavo tovrstnih programskih vsebin, je moral iti nekako v sebe, iz sebe, v skupino in skupnost tega tima. V tem timu sodelujejo tudi ljudje, ki so doživeli in imajo izkušnjo z nasiljem.
V naših programskih vsebinah že ves ?as opozarjamo na ciljno skupino otrok, mladostnikov, mladostnic, žensk, mamic z otroci kakor tudi ciljno skupino starejših, starih ali pa in invalidov, ki so lahko v vsej tej populaciji. Moje poslanstvo v tej družinici je biti glas žrtev oziroma ljudi, ki so doživeli nasilje ali imajo izkušnjo s tem. Sama sem v vlogi zagovornika teh oseb. Za mano je sedemnajst let prostovoljskega dela, sedem let pa pol pravzaprav na tem podro?ju. 24 ur lahko re?em, pogostokrat, da smo dosegli vsaj to, da tega, kar smo, je bilo posve?eno temu podro?ju.
Naša izkušnja je slede?a, da je bistveno premalo znanj, strokovnih na tem podro?ju. Individualno je odvisno, kaj je zame, za vas, za nas toleranca oziroma nasilje. Razumemo tudi to, da so se vedenjski vzorci vzgoje spremenili. Danes je bilo že pogostokrat povedano, da je doživljanje nasilja ena hujših kršitev osnovnih temeljnih pravic ?loveka. Tukaj vas je veliko, ki delate na razli?nih strokovnih podro?jih. Veste, veliko zakonov je napisanih. Konvencija o ?lovekovih pravicah jasno govori.
Skozi naše prakti?no delo ugotavljamo tudi slede?e, da lahko še sto zakonov napišemo, ne vem koliko, osnovno pravilo je poznavanje vsebine, odgovornost posameznika, še posebej strokovnih ljudi, ki delajo na teh podro?jih. Ko poslušam, sama sem dve leti in pol, na razli?nih strokovnih sre?anjih, mednarodnih posvetih in ko poslušam strokovni del na tem podro?ju, kako rešujejo stvari in kaj vse imajo in kakšne pristope imajo in kakšne protokole imajo, se mi zdi, da živimo v idealni družbi. Vse je napisano. Do konvencije o ?lovekovih pravicah, do ustave, do posebnih specializiranih zakonov. Kaj pa hudi?a potem je narobe? Odprem televizor, kar naprej nasilje. Za?aran krog. Na zadnjem strokovnem sre?anju je bilo re?eno, ja kaj pa danes sploh ni nasilje. Tudi to je dobro vprašanje. Ali je nasilje že, ko sem se rodil, kajti nisem privolil, da sem se rodil. Toliko za uvod.
Sicer smo zagovorniki interdisciplinarnih pristopov in obravnav s predhodnim znanjem na tem podro?ju. Torej, govorimo o nasilju. V letu 2006 je v naše društvo poklicalo na telefon približno 780 ljudi, ki so doživeli razli?ne stiske in pri katerih lahko govorimo, da so doživeli nasilje. Seveda, poznati moramo tudi, kaj nasilje je, kakšne oblike nasilja poznamo oziroma kaj sploh o tem vemo oziroma na tem podro?ju potrebujejo dodatna specializirana znanja in tudi kot vsebine v smislu vzgoje in izobraževanja in spoznavanja, kajti posledice nasilja, od otroštva, zelo pomembno do treh let, ker niti ne zaznamo, kaj to je, razen strokovnega tima oziroma stroke, ki naj bi to podro?je poznala.
Skratka, mi bomo še naprej pisali in govorili o tem. Od 780 telefonov, ki so se obrnili na nas, je približno 200 oseb bilo starejših, in sicer od 60 do 85 let. Pri njih je šlo predvsem za verbalno, psihi?no nasilje, ekonomsko nasilje pa tudi fizi?no in za spolno zlorabo. 35 ljudi, starejših od 60 let, je vklju?eno v razli?ne programske vsebine v našem društvu, tako preventive kot kurative programov. Vidim, da mi ?asa zmanjkuje in jaz imam pogosto težavo z biti kratka.
Tisto, kar vam pa lahko povem, da vam z veseljem sporo?am, je, da smo v letu enakosti na podro?ju, kaj lahko ponudimo starejšim v naši nevladni organizaciji, dosegli slišanost tudi na doma?em podro?ju s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. In sicer, dobili smo medregijsko družinsko varno hišo s ciljno skupino tudi starejših in to je prva tako imenovana varna hiša, družinska varna hiša, naslov že pove, kamor se lahko tudi starejši zate?ejo. Imamo 24-urni telefon. Sleherni dan v letu, kamor lahko pokli?ejo starejši, predvsem tudi, ?e imajo neke blage stiske oziroma so osamljeni. Iz tega programa sledi tudi že možna nastanitev.
Na mizo ste dobili tudi naše glasilo. Pomembno je, da povem, da je bilo to glasilo resni?no namenjeno starejšim in v njem lahko vidite tudi razli?ne vsebine, predvsem pa tudi telefone, kam se lahko obrnete.
Zahvaljujem se vam, da sem se lahko tukaj predstavila, predvsem, da sem vam lahko predstavila vsebine in tudi v bodo?e prosim za sodelovanje. Hvala vam.
MARIJA PERKOVI?: Hvala. O lu?i na sen?ni strani nam bo povedala nekaj Marija Miladinovi?.
MARIJA MILADINOVI?: Jaz sem Miladinovi? Marija in sem uporabnica. Pa ni dolgo ?asa, ko sem bila izvajalka oziroma ko sem bila organizatorica raznih storitev. Bila sem kar precej aktivna in bi bila rada še naprej. To, da si enkrat delal tako strokovno, profesionalno, ne moreš potem pozabiti, ko si enkrat v pokoju.
Vidim moje kolege, ostale sodelavce tudi in rada bi vam povedala, da ko sem se odlo?ila za to temo, sem bila malo v dilemi, ker sem to enkrat že predstavila. Napisala sem ta ?lanek s tem naslovom. Potem se enkrat to predstavila na Ptuju, tamle vidim tudi direktorico, vendar se mi je zdelo prav, da to še enkrat pokažem, ker je pa? danes tak dan, da govorimo o nasilju oziroma o prisili.
Kot vidite, je pravzaprav moj naslov Lu? na sen?ni strani. Ta naslov je zelo pomenljiv zaradi tega, ker osvetljujemo neke probleme, ki so velikokrat v družbi zasen?eni. Predstavila vam bom projekt, ki so ga predstavili Karitasovi domovi v K?¶lnu. Že dve leti je tega, vendar so zelo aktualne vsebine in so pravzaprav vsebine take, ki jih naši direktorji tudi poznajo, ker so direktorji domov združeni v evropskih združenjih in tudi oni so za?eli uporabljati oziroma že takrat, ko sem tudi jaz bila aktivna, uporabljati metode dela, ki so v Evropi aktualne.
To se pravi, napisal je to direktor teh Karitasovih domov, o tem projektu, kako ga je izvajal. Kaj je pravzaprav v uvodu zelo poudaril? Poudaril je, da je to pogumni projekt zaradi tega, ker je govoriti o prisili in odkrito govoriti o prisili ali o nasilju, predvsem pa o elementih prisile, zelo težko in to ljudje neradi delajo. Vendar je potem prišel do tega, da je pa? dejal oziroma tudi prepri?al svoje ljudi, ki so bili zaposleni tam v teh domovih, v karitasovih hišah, da je bolje odkrito govoriti o zmanjševanju nasilja kot mol?ati o tem, o tem se sploh ne pogovarjati in re?i pa?, da je potrebno o prisili govoriti in jo kontinuirano zmanjševati in v uvodu je tudi poudaril, kako velike težave so pravzaprav imeli s tem, ko so se odlo?ali, kakšen naslov. Najprej so mislili, da bodo dali temu projektu naslov Nega brez silile! Kasneje, ko so se pogovarjali s temi, ki so izvajali projekt, je bil znanstveno spremljan ta projekt z zelo znanimi strokovnjaki nemškimi, so prišli do tega, da morajo napisati vprašaj, ali je sploh možna nega brez prisile. Tako so se potem odlo?ili za ta projekt in rekli prav zaradi tega, ker je to zelo težko, posebno v velikih domovih in navezujem se na Branko, ki je rekla: vse je tam pod neko prisilo. Vendar tako, kot je rekel ta direktor, dajmo se dogovoriti, da bi bilo te prisile ?im manj.
Ko so oni za?eli to raziskavo, so si postavili za cilj, kaj bi pravzaprav pogledali v teh domovih. Oni so pogledali to v petnajstih karitasovih hišah, naredili so pa 1.719 vprašalnikov. To je kar ena taka dosti velika raziskava in so se tudi na primer odlo?ili, kaj bi pravzaprav povprašali in kaj bi odkrivali. Oni so se odlo?ili, da bodo odkrivali uporabo mehani?nih prisilnih sredstev, kot so razne posteljne ograjice, razni fiksirni pasovi in druge omejitve, ki so v veliko primerov nujno potrebni v domovih in pa? tudi oni so rekli, dajmo jih uporabljati ?im manj, vendar tam, kjer je to potrebno, jih je potrebno uporabljati.
Potem uporabo zdravil za pomirjevanje. Tudi to so pogledali. Potem vsiljevanje predpisane organizacije izvajanja storitev in zadovoljevanje potreb ljudi. Kaj to pomeni? Industrijski na?in dela, so oni napisali. To nam je tudi poznano. ?e je na primer dom z 230 stanovalci, pride do tega, da je treba v dolo?enem ?asu zjutraj pred zajtrkom tako to vse narediti, da je to industrijski na?in dela. Niti odgovora, niti neke informacije, na neko vprašanje je nemogo?e odgovarjati, ?e ho?ete vi narediti v tistem ?asu vse. Se pravi, ljudi umiti, jih pripraviti za zajtrk na primer in to narediti v eni veliki skupini ljudi. Se pravi, da neka prisila mora biti. O tem moramo mi sami upokojenci, dostikrat pravim kolegicam, tudi govoriti in ljudem povedati, da bi bilo možno tudi veliko bolj individualni pristop, ampak za druga?no ceno in z druga?nimi normativi in tu je treba kar povedati, da bo cena potem druga?na. ?eprav, strinjam se, se da tudi z nižjo ceno in to je pravzaprav tudi odgovor, da za nizko ceno bi radi kvalitetne storitve. To je moja želja in želja vseh je to, vendar je treba ljudem pa tudi povedati, da je to omejitev, da so omejeni standardi. Koliko dobijo na primer domovi od zdravstva, koliko je potem dolo?eno s ceno, koliko to pla?ati, koliko je ljudi v posameznih turnusih, posameznih izmenah in tako naprej. Se pravi, da je to veliko vprašanje, kaj si lahko privoš?imo in koliko lahko ljudje pri?akujejo.
Prva spoznanja, ki so jih dobili ti ljudje, so rekli, ko so pregledali te anketne liste in obenem so oni imeli tudi ljudje, kateri so z metodo opazovanja opazovali na primer te delavce pri delu. S tema dvema metodama so oni šli, in sicer so spoznali to. Dogovor je med ustanovo in stanovalci ali pa njihovimi zastopniki, kjer so dogovorjene storitve, so bili v ve?ini primerov pravilno podpisani in pravo-formalno urejen je bil status tudi zastopnikov. Oni so rekli, mi je od 1992. leta trudimo, da bi uvedli dogovore pa bi sedaj vprašala mogo?e Milana, ali je bilo to leta 2000 ali 2001, ko ste v Sloveniji potem uvedli tudi dogovore v domovih in jih sedaj podpisujejo. Še pozneje? No, 2003. Tudi v Sloveniji je sedaj prišlo do tega, da se dogovori podpišejo in tam je urejeno pravzaprav to, kakšne so storitve, kakšna je cena, do kdaj bo taka cena, kaj bo potem se zgodilo, ?e bodo potrebe druga?ne s strani teh ljudi, ki te storitve koristijo in tako pravzaprav so oni tudi sami kriti?no pogledali na to in dejali pravzaprav, da ti dogovori pred ?asom, ko so imeli tudi neko analizo, sploh niso bili tako skrbno podpisani, kot so bili v tej raziskavi v tem projektu.
Potem so ugotovili na primer, da je diagnoza pri bolnikih z znaki demence bila skrbno napisana, kar tudi prej ni bilo, je bilo veliko teh bolnikov, ki so imeli zelo velike težave brez vsakih diagnoz. Potem so ugotovili, da intervali, v katerih zdravniki preverjajo zdravila pri stanovalcih, koli?ino, vrsto, koliko na dan, da so ti intervali predolgi in so svetovali, da bi morali biti ti intervali krajši.
Potem so oni odkrili tudi to, da nekateri stanovalci nimajo dovoljenja za uporabo ograjic, za uporabo teh sredstev omejevalnih in so tudi opozorili na to, da ?e imajo to dovoljenje, da je to dovoljenje dolgo ?asa od tega, kar je bilo dovoljenje podpisano in so rekli ve? kot eno leto to dovoljenje ne more biti staro. Se pravi, mora biti ažurirano to dovoljenje.
Potem so ugotovili, da 33 stanovalcev ima omejevalna sredstva 18 do 24 ur. Na primer te ograjice, ki jih imajo ljudje, ki so fizi?no ali pa tudi psihi?no bolni in so tudi rekli, da mogo?e bi bilo treba zmanjšati ta ?as, da ne bi bilo treba toliko omejevanja toliko ?asa.
Ugotovili so tudi, da je število padcev iz postelje relativno visoko in da bi bila potrebna druga?na kontrola, mogo?e ve? ljudi pono?i v no?nih turnusih, da bi se lahko to prepre?evalo.
Takoj bom kon?ala. Kaj so opazili neposredno v delovni proces vklju?eni raziskovalci? Oni so opazili, da so delavci oziroma ti zaposleni, da so se obnašali zelo prijazno in nevsiljivo. Opazili so veliko iznajdljivost na primer, opazili pa so, da je komunikacija preslaba, to, kar ste prej že drugi govorili, da je zelo slaba komunikacija predvsem pri nepopolno izobraženih delavcih in so tudi potem pozvali, da se pa? izobražujejo ti delavci.
Potem je govoril še Erih .. (nerazlo?no), kateri je govoril o zdravilih in je tudi govoril, da pride do tega, da celo do zlorabe lahko pride, kadar dobivajo ti ljudje tri ali pa štiri taka zdravila, ki delujejo na psihi?no stanje. Pozval je zdravnike dr. Gront (?), naj bolj sodelujejo z medicinskimi sestrami in z negovalnimi kadri, ker te so neposredno pri pacientih in one vedo reakcije bolnikov, zato jih je pozval, naj ve? z njimi sodelujejo.
Kaj je treba narediti za nego z manj prisile? Boljše sodelovanje med domskimi zdravniki in zdravniki specialisti, izobraževanje zdravstvenih delavcev iz getontopsihologije in iz podro?ja uporabe medikamentov, sistemati?no razvijanje organizacije dela, nove metode, razbremenjevanje zaposlenih, supervizija, samoocenjevanje, izboljšanje pogojev dela, prilagajanje prostorov v domu novim konceptom nege.
O tem bi se dalo veliko govoriti, vendar ?asa ni in zato moram kon?ati.
MARIJA PERKOVI?: Hvala lepa. Gospa Irena Levi?nik.
IRENA LEVI?NIK: /ni vklju?ena/ . jemlje stvari. Zato sem se te problematike lotila predvsem glede na tisto besedo prijaznejše in sem za?ela razmišljati, kaj bi jaz naredila, da bi bilo življenje posameznika, ki je mogo?e že celo zelo prizadet, ki je leže?, kaj bi naredila, da bi bilo njegovo življenje in življenje sodelavcev lepše. Te svoje misli sem strnila v štiri to?ke in jih bom ?isto na kratko povedala, da ne bom presegla tega.
Prvo, kar bi rada povedala, da velja tudi za domove to, da se pa? posamezne dejavnosti specializirajo, da ne dela en delavec vsega, ampak dela vsak tisto, za kar je usposobljen. Eden izvaja nego, drugi izvaja terapijo, tretji izvaja zdravstvene storitve in tako naprej. Tako se lahko ?lovek ali pa oseba, ki je v domu, sre?a v enem dnevu s petimi, šestimi osebami, ki izvajajo svoje delo zelo kvalitetno. Ampak, to je vsota. Terapija, nega, to in ono. Mislim pa, da starejši ?lovek, posebno tisti, ki nima svojcev, potrebuje eno osebo, ki ga jemlje za svojega ali ki jo on jemlje za svojo, da re?e, aha, jaz sem njegova ali pa ta je moj, ki mu lahko tudi zaupaš, nad ?em si vesel, nad ?em si žalosten, kakšne druge skrbi še imaš, ki prihajajo mogo?e od zunaj in recimo jaz, ko opazujem življenje teh oseb v domu, se mi zdi, da je to nekaj, kar bi bilo treba še izpopolniti, da bi ti vedel, jaz sem njegov. Ali pa ti si moja, ki spremlja ?loveka kot celoto, ki na osnovi enega dobro vpeljanega informacijskega sistema v hiši pozna to osebo, se z njo lahko pogovarja, ji zaupa in je tudi njegov zaš?itnik. Mislim, da bi tak na?in dela, je v tujini že v mnogih domovih urejen. Upam, da je v mnogih domovih pri nas že tako, ampak dokler ni v vseh tako, mislim, da se moramo in svojci in nevladne organizacije in stroka prizadevati, da bodo tiste ovire, ki še to prepre?ujejo, odpravljene. ?e so to standardi, so to normativi ali je cena ali ne vem kaj, se moramo pa? vsi skupaj boriti za to, da bomo za vse starejše ljudi, ki so v domovih, dosegli takšno po?utje, prijazno življenje in tudi dostojanstveno življenje do konca svojih dni. To je moja prva misel, ki sem si jo zapisala.
Druga misel ali pa drugo dejstvo, ki se mi zdi, da še ni dovolj izkoriš?eno pa je bilo danes že navedeno, so svojci. Jaz mislim, ena gospa je rekla, ja, svojci se ne zanimajo pa javnost se ne zanima. Jaz mislim, da v nobeni družbi nobena stvar ne nastane brez muje, ker pravijo, da se brez muje še ?evelj ne obuje. Jaz mislim, dokler si ne bomo vsi skupaj in stroka in domovi in svojci in nevladne organizacije prizadevali za to, da bomo ozaveš?ali tako svojce kot tudi nevladne organizacije, kako pomembno je za kvaliteto njihovih družinskih ?lanov to, da je vzpostavljen en tak prijeten, aktiven, kooperativen odnos. Brez muje ni? pa ?e traja to dve leti pa dve leti, pa ?e traja tri leta pa tri leta, ampak jaz mislim, da moramo skupaj imeti en na?rt, kako bomo naredili, da vsaj tisti, ki svojce imajo, da z njimi sodelujejo, da imamo tudi eno vizijo, kaj svojci smejo, ?esar ne smejo, na kakšen na?in lahko pomagajo. Tisti ljudje, ki so v domu pa nimajo svojcev, kako že pravimo, pridobiti nadomestne svojce v obliki enega ali ve? prostovoljcev.
Upam, da je v mnogih domovih že tako, zato bi se rada zelo ogradila, da ne bi nekdo rekel, da prodajam nekaj, kar je že, ampak dokler ne bo v slehernem domu tako, pa? ne moremo biti zadovoljni.
Potem sem si še tretjo stvar napisala, ki mogo?e danes v naših domovih še ni tako aktualna, v svetu pa je že. Namre?, vloga, poznavanje jezika, torej negovalnega osebja mora govoriti v jeziku, jaz ne rabim tiste besede oskrbovanci, ampak oseb, ki so v domovih. Starejši ?lovek že itak v?asih težko razume, ali je naglušen ali pa nekdo govori v dialektu, ampak jaz mislim, da bi se morali mi zelo prizadevati, da govorijo v jeziku ljudi in upoštevajo kulturne navade okolja. Pa naj gre to za vstopno sobo, za pozdrav, naj gre za naslavljanje, ne glede na to, koliko si star, ali si dementen ali pa si še hudo pohoden. Ti imaš svojo ?ast, svoje dostojanstvo in mi imamo v našem kulturnem okolju dolo?ene kulturne navade, ki naj bi jih upoštevali vsepovsod, v uradih, doma, v domovih, vrtcih, šolah. Mislim, da je to za eno dobro po?utje, za eno samopodobo, vsaj tisti, ki so še toliko pri sebi, zelo pomembno. Ni vseeno, ?e me nekdo kar potika pa me pošlje nekam, kot ?e mi re?e: gospa, ali boste naredili to in to. ?e je v našem kulturnem okolju takšen na?in medsebojnega ob?evanja in s tem prihajam na ?etrto to?ko, da bom kratka.
Ko gre za jezik, za kulturne navade, mislim, da je naloga strokovnega vodstva, da poskrbi, da se te stvari izvajajo korektno od jutra do ve?era, od prvega do zadnjega pa naj je hišnik ali pa direktor. Ob tem ne bi mogla iti od tu dol, ?e pa ne bi opozorila, da zelo cenim in vem, kako je to delo iz?rpajo?e. To je delo, kjer kar pregoriš in jaz mislim, ?e ni enega programa strokovnega suporta, bodisi iz psihologije, ker kot je ena gospa rekla, ve?ina ljudi, ki so v domovih, je le odvisna od tistega najnižjega, strokovno in po stopnji in stroki izobraženega kadra. ?e ni strokovnega suporta, bodisi iz psihologije bodisi še iz drugih ved, kaj vem, mislim, da taki ljudje morajo pregoreti in postanejo neob?utljivi in imajo naenkrat zid, ko ne morejo ve? sproš?eno komunicirati s tistim, ki je najtežje prizadet pa s tistim, ki je najmanj prizadet. Zato mislim, da je naša naloga, da podpremo strokovna vodstva domov, da podpremo stroko. Mi nevladne organizacije pa svojci, da moramo v ceno, pa naj si gre tudi za malo dražjo ceno, vkalkulirati tudi to skrb za tiste, ki v domovih delajo z malo egoizma zato, da bodo naši svojci v domovih lepše živeli. Hvala.
MARIJA PERKOVI?: Hvala lepa. Gospod Jože Bu?er, predsednik upravnega odbora skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Ne? Pardon. Predsednik društva upokojencev Celje. To bo držalo, ali ne?
JOŽE BU?ER: Nekaj tednov, ne vem, imamo naslednika, bil pa sem res deset let. Sem pa predsednik Sveta zavoda doma ob Savinji v Celju. Jaz bom mogo?e malo druga?e stvari iz drugega zornega kota pa mi ne boste zamerili. Nisem iz teh socialnih krogov, malo pa imam vseeno vpogleda od zunaj. Ko poslušamo o tem nasilju, sem najprej razmišljal, ali je tudi v mojem zakonu nasilja. Jaz se moram že petdeseto leto ženi prilagajati, na drugi strani se mora ona meni prilagajati. Celo življenje, kolikor so bili otroci pri nas, so se morali nama prilagajati, mi pa tudi njim. Ker imam to sre?o, da imam uspešne otroke, se pravi, da smo v nekih okvirih, nekih generacijah morali živeti in je nemogo?e da bi v kateri koli družbi ni? ne bilo tistega, kar bi .. (nerazlo?no) medsebojna razmerja. To ho?em povedati.
Ko sem delal v tovarni, smo imeli razli?ne predpise, kako stvari morajo te?i in moram re?i, da je bilo kar nekaj ?asa potrebno, da se je to vpeljalo, da je prišlo pod kožo. Ko pa smo pred kakšnim praznikom rekli ob 10. uri, ob malici, da je lahko danes pa eno ali dve uri prej konec dela. Ob 12. uri ni bilo res nobenega ve? v hiši. Kaj ho?em re?i? Tudi to nasilje je relativno in ga moramo vzeti takšnega kot je in moram re?i, ?e izhajam iz razmer v Celju, da smo lahko zadovoljni, da imamo na eni strani dom upokojencev, v resnici se imenuje Dom ob Savinji, ki ima celo vrsto dejavnosti. Te dejavnosti vklju?uje 740 ali pa tam nekje uporabnikov razli?nih, upam, da bo to direktorica potem v detajle pozneje povedala. Poleg 240 oskrbovancev, kot ste danes tu rekli, je tu dnevni center in jaz imam priliko, da v?asih obiš?em tudi ta dnevni center pa mi pravijo nekateri: veste, to je pa vrtec za nas starejše. Ena gospa mi je rekla, ki prihaja iz Prebolda, Celje je kar okoli 30 kilometrov: odkar pa sem hodim, sem se pa prerodila. Nekomu je pa to napor, živeti s 25 drugimi, ampak vendar, ko ?utiš to življenje tam, moram re?i, da smo veseli, ne samo jaz, ampak mnogi drugi, ki dnevno prihajajo ali pa tisti, ki jih pripeljejo iz doma v ta dnevni center, so zelo veseli.
Naslednja zadeva je pomo? na domu, ki v Celju že kar nekaj ?asa deluje in mislim, da smo z njo zadovoljni. Radi bi pa seveda še ve? za ?im manjšo ceno, ?eprav je ta samo polovi?na, še manj, pa vendarle moram re?i, da nekih velikih pritožb ni. To je tudi rde?i gumb in moram re?i to, kar nas tudi dela na nek na?in ponosne v Celju, imamo srednjo medicinsko šolo in ta dom je u?ni zavod tudi za prakti?ni del tega pouka.
Jaz ne bom govoril o centru za socialno delo, o patronažni službi, o Rde?em križu, Karitas, zavod Socio, ki opravlja nekaj podobnih zadev kot je prej ena gospa tule razlagala, varne hiše, varne to?ke za otroke in tako naprej.
Pri vsem tem moram re?i, je pomembno, da ne pasiviziramo svojcev. Ko sem imel priliko tudi po svetu hoditi v okviru te svoje službe, sem opazil, da v drugih državah seveda na svojce zelo veliko dajo. Tudi na ta na?in, da se vprašajo deset let nazaj, poslušaj, ali si ti podaril nekaj, kar bi sedaj tebi prav prišlo pa tistih ni ve?, da bi tebe podpirali. Kaj ho?em re?i? Delež, ki ga svojci naj dajo. Tudi jaz, moram re?i, sem prispeval svoj delež za svojo mamo in sem zelo vesel, ker jo kljub temu, da je na kmetih bila doma, doma ne bi mogla nikdar take nege ji nuditi, kot so ji jo nudili v teh domovih. Še danes sem hvaležen, ?eprav je danes že 15 in ve? let, kar je ni.
Hotel sem pa nekoliko ve? re?i o vlogi, ki jo lahko nudijo društva upokojencev. Danes je bilo o prostovoljcih veliko govora. Omenjeno je bilo, da je 475 društev upokojencev v Sloveniji. Se pravi, 475 potencialnih to?k, iz katerih se da pobližje kot iz katere koli druge to?ke pomagati sosedu, prijatelju, znancu, ?eprav ni sosed, pa vendarle. Moram re?i, tudi sam, naša familija vsaj na tri to?ke tedensko gremo, ravno zaradi tega, da posamezniki, prijatelji in znanci niso osamljeni. ?e je takih prijateljev in znancev med 250.000 ?lani vsaj desetina, je to ena armada, ki seveda mora biti usposobljena, ki mora biti pripravljena in moram re?i hvala gospe Kožuhovi, ki je veliko na tem naredila in še bo naredila za celo armado svojih pomo?nikov, da se da tu strokovno veliko pomagati. 100 društev je menda v letošnjem letu že startalo. Ve? kot 50 jih pa že ve? let dela in rezultati so zelo zanimivi.
Pred ?asom smo obravnavali v Celju en tak pregled, ko so posamezna društva poro?ala in pravijo: ko mi prihajamo oziroma naši prostovoljci v hišo, se tudi doma?i nekoliko bolj zanimajo. ?eprav se naj ne bi prenašalo novic iz hiše v hišo, pa vendarle tudi so hiše bolj pometene, bolj urejene pa manj pritožb je tretje, ?etrto leto, kot je bilo prvo leto, ob obiskih teh posameznikov.
Vendarle bi rad rekel še en primer, ki mi je ostal v spominu ob zadnjem obisku Društva upokojencev v Galiciji. Vi veste, da v Sloveniji obstaja tudi ta tendenca, da otroci obiskujejo starejše. V tem primeru je bila razstava ro?nih del in trije razredi so bili teh razstav in eden razred od teh je bil pa razstava ro?nih del otrok, katerih mentorice so bile upokojenke. Tudi to je en na?in sodelovanja, na?in vzgajanja mlade generacije, da ima ob?utek za starejše in tako naprej, tako da je variant in možnosti, kako in na kakšen na?in si eden drugemu lahko pomagamo, krajšamo ?as in izkoriš?amo tudi znanje starejših, zelo pester. Moram re?i, da mi je bil ta primer izredno vše?.
Jaz bi se ob tej priliki zahvalil Državnemu svetu in seveda soorganizatorjem za to možnost, da sem imel priliko tole poslušati, ?eprav sem rekel, ?e bo veliko diskutantov in ?e bodo prekora?ili ?as, me lahko tudi izpustite. Hvala lepa za pozornost.
MARIJA PERKOVI?: Hvala lepa. Gospa Rožca Šonc, lepo prosim.
ROŽCA ŠONC: Hvala lepa. Lep pozdrav. Ko sem se odlo?ala za pripravo tega prispevka, sem ocenila, da bom najlažje predstavila izkušnje z vladnimi institucijami, ?e predstavim izkušnje Društev upokojencev in teh je 108. Maloprej je gospod Bu?er jih že omenil, ki so vklju?ena v projekt starši za višjo kakovost življenja doma. Za uspešno izvajanje tega projekta pa je potrebno sodelovanje centrov za socialno delo, zdravstvenih domov s svojo patronažo, domov starejših ob?anov in seveda ob?in in seveda tudi drugih nevladnih organizacij. Da bi lažje razumeli izkušnje, ki jih mislim predstaviti, bi najprej v par besedah predstavila projekt, ?eprav smo nekaj malega informacij že slišali pri izvajanju gospoda Bu?erja.
Projekt je zasnovan na ugotavljanju potreb starejših od 69 let. Cilj projekta je poiskati tiste starejše, ki živijo doma, ugotoviti njihove potrebe in jim organizirati zagotovitev izkazanih potreb. Potrebe, do katerih so upravi?eni na osnovi zakonskih dolo?il pa si jih sami niso mogli ali znali uveljaviti, se organizirajo v sodelovanju z javnimi službami oziroma zavodi, ostale potrebe pa se organizirajo v okviru nevladnega sektorja, se pravi društev upokojencev in drugih društev, ki imajo v svojem programu dela skrb za starejše.
Omenjeno je že bilo, da je v projekt vklju?enih 108 društev in da projekt poteka že ?etrto leto. Najprej bi se dotaknila izkušenj, ki jih pri izvajanju tega projekta imamo z ob?inami. Lahko bi rekli, da je sodelovanje z županstvi dobro, ko gre za izvajanje projekta, saj so društva s projektom seznanila svoje župane in lokalno javnost pred pri?etkom izvajanja. Župani so v glavnem zelo hitro zaznali pomembnost organiziranja pomo?i na osnovi dejansko ugotovljenih potreb svojih ob?anov, tako iz vidika zagotovljene pomo?i, kot tudi za na?rtovanje socialne politike na ravni ob?ine.
Oblikovali so lokalne koordinacije iz predstavnikov javnih zavodov in služb in društev upokojencev ter ostalih nevladnih organizacij za reševanje skupnih posameznih problemov. Zgoraj navedene dobre izkušnje pa ne veljajo za velike mestne ob?ine, kjer je že samo izvajanje projekta težavnejše zaradi ve?je odtujenosti starejših ter dejstva, da je osebna pripravljenost županov v mestnih ob?inah manjša. ?e sodelovanje pri izvajanju projekta lahko v pretežni meri ocenimo kot dobro, pa ne moremo biti zadovoljni pri vpetosti starejših v na?rtovanje in oblikovanje tistih projektov na ravni ob?ine, ki zadevajo starejše, potrebe po domskih oskrbi, zagotavljanje pogojev za gradnjo oskrbovanih stanovanj, priprava meril za subvencioniranje stanarin, pomo?i na domu in drugih.
Pri sodelovanju s patronažno službo, koordinatorji projekta v društvih ugotavljajo, da se patronažne službe odzivajo na izkazane potrebe po obisku posameznika, vendar so pogosto omejevane, saj obiske v glavnem izvajajo le na osnovi naro?ila oziroma naloga zdravnika. Preventivnih pregledov na osnovi zakona o zdravstvenem zavarovanju in varovanju prakti?no ni. Uveljavitev te pravice je vsekakor ena od pravic, za katero bi se morali zavzemati vsi dejavniki, odgovorni za varovanje zdravja. Tu bi rada opozorila, da v nedavno predstavljenem delovnem gradivu plana in strategije zdravstvenega varstva do leta 2010 patronaži skoraj ni bila namenjena pozornost, kar je vsekakor v nasprotju s poudarjanjem potreb po preventivnem zdravstvenem varstvu.
Ob sodelovanju s centri za socialno delo imajo društva razli?ne izkušnje, od zelo dobrih pa do spoznanja, da o nekaterih posameznikih, ki bi bili upravi?eni do dolo?enih oblik pomo?i, nimajo informacij. V organiziranih lokalnih koordinacijah, ki sem jih omenila pri ob?inah, ki so jih oblikovali župani, pa je sodelovanje s centri za socialno delo dobro. Tu bi navedla primer, ko eden od centrov poskuša že vrsto let oblikovati tako koordinacijo pa mu to v štirih poizkusih še ni uspelo. Trenutno to poskuša v petem primeru ob sodelovanju in zagotovilu tudi županove pripravljenosti za to delovanje.
Sodelovanje z domovih starejših ob?anov in centri za pomo?i na domu izvajanje pomo?i na domu v pretežni meri izvajajo domovi starejših ob?anov in centri za socialno delo, le nekaj je samostojno organiziranih centrov za pomo? na domu oziroma izvajalcev s koncesijo. Sodelovanje je dobro v tistih primerih, ko so uporabniki sposobni pla?ati potrebno storitev.
Ne glede na to, da ob?ine subvencionirajo storitve pomo?i na domu z najmanj 50 % cene storitve, so te storitve dostopne le manjšemu premožnejšemu številu uporabnikov. Cene storitev so razli?ne, od tega, da so v nekaterih ob?inah skoraj brezpla?ne do visokih cen, ki jih dobršen del uporabnikov ne zmore. Pri oblikovanju cen storitev pomo?i na domu le-te ne bi smele biti odvisne od ekonomske mo?i posamezne ob?ine, ki dolo?ajo višino subvencij in niti ne biti predmet prostega oblikovanja cen izvajalcev, ?e naj bi te delovale na nepridobitni osnovi.
Vsekakor pa ne moremo biti zadovoljni z zastopanostjo starejših v svetih zavodov in javnih služb, ki s svojo dejavnostjo vplivajo na življenjske pogoje starejših, pa naj bo to v centrih za socialno delo, domovih starejših ob?anov ali pa v zdravstvenih domovih in drugih institucijah.
?e navedem konkreten primer iz okolja, od kjer prihajam, smo starejši zastopani z enim ?lanom v svetu centra za socialno delo. Svet zdravstvenega doma je sestavljen iz predstavnikov oziroma ustanoviteljev osmih ob?in, treh predstavnikov zaposlenih in enega predstavnika uporabnikov. Predstavniki ob?in oziroma ustanoviteljev so kar župani, predstavnica uporabnikov pa kar direktorica obmo?ne enote Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Kje smo starejši? Starejši nimamo niti enega predstavnika v teh organih, kljub temu, da predstavljamo ve? kot ?etrtino prebivalstva.
Rada bi se dotaknila še izkušnje z vladnimi institucijami na državni ravni. Na tej ravni bi se opredelila le na sodelovanje Zveze društev upokojencev Slovenije kot reprezentativnega predstavnika upokojencev na ravni države. Tako kot sem že navedla nezadovoljstvo na lokalni ravni v zvezi z zastopanostjo starejših v vladnih institucijah, tako to nezadovoljstvo še posebej izpostavljam v tem primeru, ko je ZDUS reprezentativni predstavnik starejših, ki predstavljajo, kot sem že povedala, ve? kot ?etrtino prebivalstva Slovenije. Tu ne gre samo za zastopanost v organih institucij, gre tudi za izklju?enost pri pripravi strateških dokumentov in zakonov, ko pripravljavcem teh aktov že vrsto let ponujamo sodelovanje in partnerstvo pri pripravi, kjer ne bi lahko ponudili le znanje in izkušnje, temve? tudi poznavanje dejanskih potreb in razmer, vendar je to ponujanje brezuspešno. Pa ne gre samo za izklju?enost pri pripravi, kjer bi s svojimi strokovnjaki brez dvoma pomagali pripraviti dokumente, ki ne bi v razpravah doživljali toliko pripomb. Gre tudi za na?in, s katerim nam onemogo?ajo izvedbo kvalitetnih razprav in s tem oblikovanje pripomb, predlogov, pobud. Roki za dvanajstdnevni ali štirinajstdnevnimi roki za razprave prav gotovo ne omogo?ajo možnosti kvalitetnih razprav v 476 društvih.
Sprašujemo se, v ?igavem interesu so tako kratki roki, priprava zakonodaje brez strokovne in zainteresirane javnosti, brez potrebnih analiz, ki bi bile dostopne javnosti.
Naj navedem še en primer, ki ga upokojeni strokovnjaki doživljajo kot diskriminacijo. Onemogo?eno jim je vodenje projektov, katerih izvajanje poteka ve? let. Ne morejo sodelovati kot raziskovalci. Ali so z upokojitvijo prenehali biti doktorji znanosti in strokovnjaki? Da bi bile vladne institucije prijaznejše do starejših, bi vsekakor morale prisluhniti starejšim, omogo?iti jim, da sodelujejo pri pripravi strategij in zakonov in pri sodelovanju upravljanja institucij, ki odlo?ajo o kvaliteti življenja starejših.
Le še nekaj malega o E-upravi. Prinesla je veliko dobrega, vendar pa je potrebno upoštevati, da je manjši del starejših po informacijah le cca. 10 % starejših v starosti nad 55 let, ko imajo možnost dostopa do interneta. Zato je nujno poskrbeti za možnost informiranja te generacije tudi preko drugih medijev.
In še malo za šalo malo pa v razmislek. Pride starejša gospa v eno od javnih institucij po dolo?eno informacijo. Prijazna uslužbenka ji prijazno svetuje: gospa, pojdite do interneta, kjer boste dobili vse relevantne informacije. Gospa gre na hodnik, hodi po hodniku, gleda na vsa vrata, kje bo našla napisano gospod Internet. Ko ga ne najde pa le potrka na vrata in vpraša: kje pa bi našla gospoda Internet? Smo se kaj nau?ili? Hvala lepa.
MARIJA PERKOVI?: S tem zaklju?ujem prvi del, ki je bil na vabilu poimenovan sicer pogled uporabnikov pa je bil malo sistemski pogled, malo pogled uporabnikov, malo izvajalcev. Predlagam 15 minut pavze. Ura je trinajst. Ob 13:15 bom spet zvonila na tisti grdi gong, da nadaljujemo v drugem delu, kjer naj bi bil pogled izvajalcev.
Petnajstminutni odmor.
MARIJA PERKOVI?: Sedaj naj skušamo pripeljati še drugi del in seveda najavljene razprave. Tudi v drugem delu prihaja do nekaterih sprememb. Namre?, gospa Magda Brložnik iz Zdravstvenega doma Celje, patronažne službe, ima nujne obveznosti, ki so službene in ne zasebne in je prosila, ?e lahko svoj prispevek predstavi prva in jaz bi jo prosila, glede na to, da je že tu, da to stori.
MAGDA BRLOŽNIK: Pripovedujemo si drug drugemu, tisti, ki stvari že dobro poznamo. Tisti, za katere bi bilo pa zelo prav, da so tudi med nami, v celi paleti, od mladih pa do tistih, ki prihajamo proti tretjemu obdobju življenja, pa jih med nami ni. Sem zadržana, sem namre? popoldanska patronažna sestra v našem zdravstvenem domu in moram do Celja še priti. Hitela sem, ker sem obljubila.
Ali pri svojem delu zaznavamo patronažne sestre nasilje? Da. Sigurno je odgovor 100 %. Vedno ve? starejših ljudi je v doma?em okolju in zato tudi prihaja do teh oblik negativnega vedenja do starostnikov, jaz pa zraven vklju?ujem kot skupino ljudi, ki so še posebej dovzetni zaradi svojih posebnosti, tudi bolnike in seveda invalidne osebnosti. Ti ljudje, te skupine ljudi imajo ve?jo ali manjšo sposobnost samooskrbe in izgubljajo mesto in vlogo, ki so jo imeli neko? v družini.
Preletela bom, znate jih in jih poznate, rekla bom samo to. Ne samo, da se kregajo, da se prepirajo, velikokrat naletimo na to, da je tudi molk in neupoštevanje, nepogovarjanje med družinskimi ?lani zelo huda oblika psihi?nega nasilja. Kako pa opazimo in po ?em pravzaprav posumimo, da gre za psihi?no nasilje? Ljudje se naenkrat za?nejo druga?e obnašati. Zaprejo se vase, postajajo prestrašeni. Velikokrat govorijo: saj nisem vreden, da še živim. Verjetno sem si zaslužil, da se tako z menoj dela. Zanikajo. ?e jih vprašamo, kaj je narobe, odgovorijo, da je vse v redu. Kar sem se prej tule pogovarjala, velikokrat se nam zgodi to, da zavra?ajo vse oblike pomo?i, ki jim jih ponudimo. ?e je tak ?lovek bil prej druga?en, patronažna sestra že lahko pravzaprav posumi, da se nekaj negativnega dogaja.
Ko sem za?ela, sem pravzaprav pozabila povedati, jaz sem se omenila na nasilje, tako kot mi je bilo re?eno, o ?em naj govorim oziroma o ?em bo tekel razgovor tukaj, sem se pravzaprav samo na te oblike, ki jih doživljamo, ne vse tisto, kar bi lahko še pravzaprav potegnili, pa bi bili do petih popoldne tukaj. ?e govorimo o fizi?nem nasilju, velikokrat, pa naj gre za starostnika, bolnike, otroke ali ženske, posumimo, kadar se pojavijo podpludbe, vendar je treba tukaj pravzaprav vedeti tudi zdravstveno stanje takega ?loveka, ker ?e je bolnik na antikogulantni (?) terapiji, tudi lahko prihaja do podpludb, pa ne gre za fizi?no nasilje. Zato je pomembno, da pravzaprav družino in paciente poznamo. Razne prakse, poškodbe velikokrat opazimo, da so poškodovani, tisti njihovi predmeti, tisto, kar jim veliko pomeni, kar jim je drago, ker lahko pride tudi maš?evanja na tak na?in, ?loveka sicer ne bodo udarili, bodo pa kipec vrgli na tla.
?e hodiš leta in leta v družino, sigurno opaziš te razlike. Sem 30 let medicinska sestra, od tega sem 24 let na mojem terenu, imam pa sestre, ki so tudi 30 let in ve?, ko se dela na enem terenu, potem vidite, da poznamo situacijo oziroma da to lahko opaziš. Velikokrat se zgodi, da ljudje, ki so bili prej zelo komunikativni, so hodili na izlete, se naenkrat umaknejo vase, za?nejo nositi dolge rokave v poletnem ?asu, pa ni vzrok za to, ker je slaba prekrvavitev pa jih zebe, ampak zato, ker so vidne podpludbe in to skrivajo.
Zgodi se, da opaziš, da je vedno nekdo od doma?ih pravzaprav zraven, da ti onemogo?ajo, da se s pacientom oziroma s tem ?lovekom pogovoriš sam. Zelo redkokdaj pa sami ljudje povedo, da je pri njih nekaj narobe. Sigurno se sre?amo tudi s finan?no ali materialno zlorabo. Tu bi opozorila predvsem na to, da smo velikokrat v bistvu jim suport in jih usmerjaš pravzaprav v njihovo zaš?ito, da pogledajo, kaj podpisujejo, komu podpisujejo, kdaj dajo. Ko sem pravzaprav na terenu, ugotavljam, da je tisti star slovenski pogovor: ko bo lu? bo pa klju?, še kako koristen, ker se velikokrat zgodi, da so darilne pogodbe, potem pa pozabijo na sve tiste obljube, ki so jih celo podpisali. Ker pa so to obi?ajno njihovi ljudje, njihovi dragi, njihovi bližnji, se tam ?lovek zelo težko odlo?a, da bo to prekinil, kajti mislim, da je najtežje to, da ti nekaj slabega naredi tisti, ki je tvoj in ki ga imaš rad. Potem sigurno kraje in meni kot patronažni sestri se zdi zelo pomembno, da je veliko preve? teh akviziterskih prodaj od vrat do vrat. Celo predstavljajo se kot patronažne sestre, osebe, ki to delajo in ljudi pravzaprav dobesedno prinašajo okoli.
Zanemarjanje. To je takrat, kadar pravzaprav tisto, kar je nekdo obljubil, da bo za nekoga naredil, opuš?a. Velikokrat se nam zgodi, da enostavno skrbnik, svojci, ki za pacienta starostnika skrbijo, re?ejo: ah, saj se kar dobro po?uti. To?no vidiš, da se mu zdravstveno zdravje slabša, ti okoli njega pa pravzaprav to negirajo.
Ko si tako dolgo na terenu, ko si tako dolgo v družini, tudi ni nobena posebnost, da pogledaš tudi v hladilnik. ?e vidim, da pacient oziroma da starostnik hujša pa ne zaradi poslabšanja bolezenskega stanja, ?e ga pogledaš, vidiš, da je koža izsušena in pravzaprav lahko na podlagi teh ali pa recimo pri nepremi?nih pacientih, ki so v doma?i oskrbi, nastajajo rane zaradi pritiska. Ko stopiš noter, ?e je vonj po urinu ali kakšnih drugih izlo?kih, to?no veš, da ni deležen tiste pomo?i, ki naj bi bila za njega optimalna. Zapuš?enost, ko ostane sam, ko ga zavrnejo, tudi to se zgodi, da ga zavrnejo, ko pride do odpusta iz bolnišnice. Posebne oblike so spolna zloraba, tudi to se pri starostnikih dogaja. V istih generacijah, mlajši nasilnež, starejša ženska, tako da to ni zanemarljivo. Velikokrat se zgodi, da gre za zanemarjanje starostnika do samega sebe, bodisi zaradi bolezenskih stanj, bodisi, da se tako odlo?i. Zloraba medicinskih zdravil, da se jim ne daje ali da se jim daje preve? ali se jim umakne. Jaz sem si samo tole naredila.
Poseben problem je demenca. Zakaj demenca? Starostnik lahko re?e, da ga tepejo svojci, da mu ne dajo za jesti, da mu ne dajo za piti, da mu vse vzamejo, pa ni res. Druga stvar je pa, da ni? ne dobi pa re?e, da vse dobi. Pri vseh teh stvareh, ko jih sre?uješ, moraš biti hudirjevo previden, sprejemati zaklju?ke, zato je pomembno, ko bom šla naprej, timska obravnava. Nikoli se s tem ne ubadaš sam, zato smo v partonažni sekciji in protokol, ki ste ga dobili, je v vseh patronažah, kako se uporablja. O tem ne bom govorila. Je sestavni del naše dokumentacije, kjer je opisano nasilje in potem tudi protokol, kako potekati pri reševanju teh problemov.
Vse, kar se naredi pri pacientu, je zabeleženo. Važno je povezovanje, važno je sodelovanje. Protokol bom presko?ila, ker ga imate tam v dokumentaciji in bom šla samo na zaklju?ek.
Imamo pomembno vlogo partonažne sestre, to pa zato, ker smo pravzaprav tiste, ki imajo skoraj neomejen vstop v družino in vidimo situacijo na licu mesta. Tukaj ni možno dolgo ?asa skrivati, pa naj bo to pri starostnikih ali pa recimo za novorojen?ke pa dojen?ke, ko pridejo v posvetovalnico, kako dolgo so dojili. To so te razlike obravnave doma. Zelo pomembno je poznavanje terena. Kot sem rekla, tako dolgo delam, da poznam jaz ljudi, predvsem pa ljudje poznajo mene. Važno je pri našem delu, da se vedno postavimo na stran šibkejšega, smo advokati žrtev, ?eravno je treba v?asih tudi, pa ne mislim, ne me sedaj narobe razumeti, da ne boste rekli, da zagovarjam nasilneža, ampak to, kar je bilo tudi za domske inštitucije re?eno, pregorenost. Tisti, ki neguje doma, rabi tudi pomo? in tukaj je prazno, en vakuum negovalne bolnišnice oziroma negovalni oddelki, kjer bi lahko bili pacienti, ki so v doma?i oskrbi, teden, štirinajst dni, da tisti, ki so njihovi negovalci skoraj 365 dni na leto spo?ijejo. Tu je možnost vklju?evanja prostovoljcev, vendar pa tako, kot sem prej gospe Žiberni rekla, smo Slovenci. To je treba vzeti v zakup.
Pri nas, prihajam iz Celja, kot je gospod Bu?er povedal, imamo to, to in to. Ni da ni. Še celo azil za brezdomce imamo in krasno sodelujemo. V timski obravnavi je pomemben tudi center za pomo? na domu, kjer dobro sodelujemo in drug drugega obveš?amo, ?e kaj opazimo. Ampak, taki smo, Trstenjak nas je lepo opisal. Ko nekaj ponudiš, velikokrat naletiš na to, da to zavra?ajo. Jaz imam na praksi v moji delovni enoti dijake, bolni?arje za oskrbo, za pomo?. Zastonj so. Mi jih pripeljemo, jam?ijo zanje. Iz tedna v teden imam problem, komu oziroma kdo bo tega dijaka vzel. Jaz sem še vedno optimist. Izhajam iz tega, da je delo v zdravstvu sicer težko, ampak ?e gledam pa na to kot patronažna sestra pa na starostnika, toliko, kolikor jim dam, toliko tudi dobim in hvala lepa za pozornost.
MARIJA PERKOVI?: Hvala lepa. Naslednji prispevek sem pripravila jaz in bom, obljubim, sila kratka. Želela sem vam povedati eno zgodbo, zgodbo, ki je morda malo druga?na in ki ima tudi malo druga?ne izide.
Gospa 72 let, invalidska upokojenka, prvi? pride na center za socialno delo v za?etku letošnjega leta zaradi materialne stiske. Ne izraža nobenih težav, ima nizko pokojnino, zato potrebuje dodatna sredstva za poravnavo elektrike. Denarno pomo? prejme. Je urejena, pripoveduje o svojem življenju z vedrostjo in je zgovorljiva. 10. aprila letošnjega leta pride gospa na center z obvestilom izvršitelja o dnevu in uri deložacije iz stanovanja, ker ni poravnala obveznosti. Predlagatelj: javni stanovanjski sklad. Strokovna delavka opravi storitev prve socialne pomo?i, v kateri povzame, jaz bom zelo hitra in ne strokovna, ker želim povedati zgodbo do konca. Gospa je brez socialne mreže. Ima sicer sina, s katerim nima stikov in sestro v tujini, s katero se zaradi njene starosti in težav v družini sestre malo sliši. Nima prijateljev niti znancev, s katerimi bi bila blizu. V oskrbo doma upokojencev ne želi. Pove, da je sposobna živeti sama v svojem stanovanju. To, da je dobila pismo, ki nima priziva, ne sprejme. Strokovna delavka pokli?e izvršitelja, preveri možnosti za odložitev izvršbe in dobi odgovor, da jih ni, ?e s tem ne soglaša predlagatelj. Pokli?e predlagatelja, javni stanovanjski sklad, kjer dobi odgovor, da možnosti ni in da naj jo kar mi namestimo v dom, ker je naša, ker je stara. Napišemo predlog za odložitev izvršbe, predlog za dodelitev najnujnejših prostorov po deložaciji, povabimo sina, vzpostavimo stik s sestro. Oba seveda odklonita sodelovanje in pomo? pri iskanju rešitev. Iš?emo rešitve v mreži, pripravljamo vlogo in dokumentacijo za sprejem v dom upokojencev. Dogovorimo se za sprejem. Seveda, ustno. Dobimo mnenje osebnega zdravnika, v katerem piše, da so pri gospe ob?asni znaki alkoholizma. Pošljemo vlogo, opremljeno z mnenjem zdravnika in dobimo sporo?ilo: gospe ne moremo sprejeti, ker ji ne moremo nuditi ustrezne oskrbe. Napišemo 65 vlog v imenu gospe in z njenim soglasjem v vse domove upokojencev v Sloveniji. Dan deložacije se neusmiljeno približuje. Iš?emo prostor pri zasebnih najemodajalcih, v mestih, vse je zasedeno. Zasedeno je dejansko zato, ker imamo gradbiš?a in veliko tujih delavcev in prostorov za nameš?anje ni. Kli?emo varne hiše. Kon?no uspemo zanjo dobiti sobo v penzionu na podeželju. In dobivamo odgovore. Vsi so zelo prijazni, a vsi negativni. Ko bo, ?e bo, bomo, smo sprejeli vlogo. Dan deložacije. Mi smo tam. Za gospo, ki slepo stremi predse, v rokah ima vre?ko z dokumenti, ob nogah ima potovalko, kamor je shranila tisto najnujnejše, spomine in nekaj obleke. Dovolimo ji, da se poslovi od svojega stanovanja in jo odpeljemo, ji pomagamo pri namestitvi v sobo, pri tem, da spozna lastnico penziona in ji obljubimo, da jo bomo obiskali. Nato odidemo. Še danes nimamo mesta v domu upokojencev. Še danes je v penzionu. Sprašujem, kdo je ob gospe zlorabljen, ob tem, da imamo pomembne strateške dokumente, zakone, v katerih piše, da imamo pravice in da smo centri dolžni in da smo centri odgovorni, kako in do kje je zlorabljena odgovornost, ko nimaš nobene možnosti.
Jaz bom s tem zaklju?ila. Toliko v razmislek. To so zgodbe, s katerimi se sre?ujemo na centrih vsak dan. Tisti, ki živijo sami in nimajo v mreži tistih, ki bodo v njihovem imenu trkali na vrata ustanov in so odvisni od tega, da jim pomo? in podporo v takih trenutkih nudijo centri za socialno delo, so postavljeni zadnji v ?akalno vrsto zato, ker so to tisti starostniki, za katere je potrebno praviloma kasneje dopla?evati in so težave pri urejanju prispevkov, pri poseganju na premoženje in tako dalje.
Ko govorimo o zlorabah, je prav, da vidimo celo paleto zlorab. ?e pišemo zakone in dodeljujemo pravice, je prav, da storimo vsi vse, da jih lahko udejanimo. Hvala lepa.
Naslednji je gospod Boris Koprivnikar, predsednik Upravnega odbora skupnosti socialnih zavodov Slovenije.
BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala za besedo. Prihajam kot predstavnik teh totalitarnih institucij, za katere se velikokrat gleda, da so nekako odgovorne za tako stanje, v katerem se trenutno nahajamo, ?eprav ugotavljamo, da smo na isti strani. Mi smo danes slišali kar veliko navodil, kaj bi morali domovi narediti in kako bi morali domovi izgledati in z veseljem ugotavljam, da so odnosi do domov boljši, ?im bližje je tisti, ki je o domovih govoril, domov kot takih. Se pravi, bolj direkten je kontakt z domovi, boljše je mnenje o domovih. To je ena stvar, ki se mi zdi zelo pozitivna.
Drugo, da smo slišali veliko dobrih idej, katere bi se morali domovi lotiti in ugotavljamo, da veliko ve?ino, si upam trditi, teh idej dejansko mi že zdavnaj realiziramo, izvajamo razli?ne projekte, v razli?nih domovih se teh problemov dejansko tudi lotevamo.
Pa vseeno, v našem primeru poglejmo, kakšne pa so naše možnosti. Mi se ne izogibamo odgovornosti za to, da se zelo potrudimo v svojem okviru, da tudi dejansko izpolnimo to vlogo pa vendar moramo pogledati, kakšne so naše možnosti. Mogo?e najprej, kakšni so tisti osnovni materialni pogoji, ki so nam na voljo. Zakon pravi, da je standard v institucionalnem varstvu eno in dvoposteljna soba, mi pa danes ugotavljamo, da imamo to?no 2.780 dejansko nameš?enih stanovalcev v tro oziroma ?e bi samo standard tro ali ve?posteljnih sob zmanjšali na dvoposteljne, bi izgubili dodatnih 2.780 mest v sistemu domov. Toliko ljudi je tistih, ki stanujejo v dvo in v ve? kot dvoposteljnih sobah. Sredstva za amortizacijo so namenjena v višini 1,3 % domovom, ?eprav je normalna amortizacijska stopnja 3 % s tem, da so v lanskem letu sredstva za investicijsko vzdrževanje predstavljala 0,6 % našega skupnega prihodka. To pomeni, po kranjsko povedano, pri 46 starih milijardah tolarjev prometa smo dobili 300 milijonov sredstev za investicijsko vzdrževanje, kar je zanemarljiv strošek.
Skrbi nas podatek, ki ga sedaj tudi sistemati?no spremljamo in poenoteno. Pri skupnem sistemu, pri skupni kapaciteti našega sistema 16.500 mest imamo na današnji dan evidentiranih preko 12.000 vlog za sprejem v domove. Vse te vloge niso vse take, kot jo je prej svetnica Perkovi?eva opisala, urgentne in nujne, ampak velika ve?ina teh vlog je pa dejansko vlog, ki jih je bilo potrebno takoj tudi razrešiti. Ampak, ne govorimo ve? o 1.000, 1.500 prosilcih, govorimo o številu vlog, ki presega polovico skupne kapacitete. To je podatek, ki je za nas alarmanten. Mi s tem podatkom letos operiramo zelo intenzivno na vseh nivojih pa nekako se nam zdi, da nikogar to prav zelo ne skrbi. To je ena grozno velika anomalija v sistemu, ki jo bo treba odpraviti.
V nacionalnem programu, ki ga trenutno izvajamo, novogradnje javnih zavodov iz prora?unskih sredstev niso predvidene. Vse, kar je predvideno, je oddajanje koncesij zasebnim izvajalcem pa tudi to je v letošnjem primeru predvideno okrog 700 mest za oddajo koncesij s tem, da bi samo mesto Ljubljana, kot mesto, ta trenutek potrebovala cca. 2.000 novih mest. Ampak celotna Slovenija v letošnjem letu ne bo uspela oddati, ?e bo šlo vse gladko, ve? kot 700 mest za koncesije.
Obstoje?i izvajalci so po naši oceni opremljeni še zadovoljivo, ampak se vlaganja zmanjšujejo. Prav tako je tudi s sredstvi, ki so jim na voljo za svoje delo v obliki potrošnega materiala, sanitete, hrane in podobno. Zaenkrat ocenjujemo, da še zadovoljujejo, ampak je treba njihovo porabo zelo zmanjševati.
Ena od možnosti in rešitev je, da bi se druge rešitve, druge oblike pomo?i starejšim bolj razvile. Pri nas se v Sloveniji nahajamo v eni hecni situaciji, da je recimo od skupne kapacitete domov, ki nam je na voljo in skupnega števila uporabnikov domov v tem klasi?nem smislu, število uporabnikov ostalih oblik storitev v razmerju 1:3. Se pravi, samo en del uporabnikov je tistih, ki uporabljajo pomo? na domu, nego na domu in vse ostale storitve in na enega tega padejo trije uporabniki klasi?nega domskega varstva. ?e zadevo pogledamo samo ?ez Karavanke ali mogo?e malo bolj na sever v primerljivih družbah, je razmerje ravno obratno. Na enega stanovalca v domu imajo tri uporabnike ambulantnih, mobilnih, dnevnih storitev in podobno. Skratka, tu je en naš klju?ni problem. ?e vi gledate v Sloveniji, koliko je domov, ker jih tako manjka. V Sloveniji je domov na število starejših od 65 let ravno toliko kot v Nem?iji. Ravno toliko, delež, pa vendar je tak grozen problem. Razvitost ostalih služb je premajhna, ni pluralnosti izvajalcev, nevladne organizacije ne vstopajo resno na ta trg, razlogi so bili povedani, zasebniki prepo?asi vstopajo, sredstev za nove dejavnosti, za nove izvajalce nekako ne uspemo zagotavljati.
Naslednja nehvaležna tema so cene. Viri prihodkov, ki jih domovi imamo, so pla?ilo uporabnikov in svojcev, to so bila že ve?krat omenjena, ki gredo po sistemu vsak pla?a sam. ?e on ne more, so dolžni dopla?ati svojci. ?e svojcev nima oziroma ne morejo dopla?ati, je dolžna dopla?ati lokalna skupnost. Tako pokrivamo tako imenovane stroške oskrbe oziroma tako populisti?no re?eno hotelski del, hrano, stanovanje, ?iš?enje, vzdrževanje objekta, skratka celodnevno oskrbo. Drugi del so pa pla?ila zdravstvene zavarovalnice. To so pa pla?ila za stroške zdravstvene nege. Vsa pla?ila domovi dobivajo na podlagi ra?una, ki se glasi na ime in priimek za izvedeno storitev. Nobenih pavšalnih prihodkov ni in ?e ste opazili, v prihodkih domov ni nobenih prora?unskih sredstev. Absolutno domovi za teko?e poslovanje ne dobijo iz državnega prora?una popolnoma ni?, ?eprav je splošna predstava, da so javni domovi, domovi za starejše državne prora?unske organizacije. Viri prihodkov so tukaj našteti in tukaj ni. Dodatni prora?unski vir je pa tisti 0,6 % za investicijsko vzdrževanje, ki je pa, upam si trditi, zanemarljiv. Naša cena osnovne oskrbe na dan je 12 evrov. Za hrano dobimo manj kot 3 evre na dan, zato zagotavljamo pet obrokov. To so realne možnosti. Najzahtevnejša oskrba zdravstvene nege plus pla?ila za oskrbo in zdravstveno nego se giblje tam nekje okrog 35 evrov na dan, kar pomeni, da imamo nepokretnega ?loveka, ki je priklopljen recimo na sonde, ki uporablja pasirano prehrano, ki je najtežji negovalni primer. V negovalni bolnici je standardna cena 100 evrov. To so cenovna razmerja. Zakaj to razlagam? Ta neusklajena cenovna razmerja dejansko povzro?ajo to, da je dom vedno najcenejša rešitev in zavirajo razvoj vseh ostalih storitev. Vendar je pa cena v domovih, bodimo iskreni, politi?na kategorija, ker nih?e ne pristane na to, da bi se cena v domovih dvignila, ker bodo starejši nezadovoljni. Potem smo pa pred vprašanjem. Država garantira starejšim kvalitetno in ceneno storitev, vendar trenutno ta storitev ni dostopna, zato, ker imamo 12.000 ljudi v Sloveniji, ki ne morejo dostopati do te storitve in se vprašamo, kakšen je pomen kvalitetne in cenene storitve, ?e je ti ne moreš dobiti. Kaj meni koristijo zelo lepi in dobri ?evlji, ?e jih ne morem kupiti? Ni?. In to je temeljno vprašanje, ki ga posledi?no ta sistemska anomalija, ki se zaradi tega vztrajanja na izjemno nizki ceni pa? kaže v tem, da se sistem ne razvija usklajeno in ta izjemno nizka cena rezultira tudi v tem, da se celoten sistem, celotna infrastruktura, s katero razpolagamo, nekako ne obnavlja in to se ne obnavlja nekako že kar dva mandata in naenkrat se bomo znašli v situaciji, ko domovi, taki kot so, dejansko ne bodo ve? sposobni, ne bodo ve? primerni za izvajanje dejavnosti, demografija pa eksponencialno naraš?a. Potrebe eksponencialno naraš?ajo.
Klju?na zadeva, ko govorimo o nasilju pa ni infrastruktura, je osebje. Osebje je tista bistvena zadeva, ki najbolj vpliva na to, kako ob?utijo naši uporabniki storitev to morebitno nasilje. Dal sem samo nekaj primerov, da recimo ena strežnica pride po standardih in normativih na 21 stanovalcev. Govorimo striktno o stanovalcih in že to je tudi napredek v odnosu nasilja. Mi ne govorimo o oskrbovancih ali kaj podobnega. Vedno v domovih govorimo o stanovalcih, ker so to ljudje, ki pri nas stanujejo in so naše stranke. Socialna delavka po normativu pride ena na 150 stanovalcev. Kuhar - eden na 60. To so normativi, ki so naše realno stanje in normativi so predpisani. ?e imaš manj ljudi zaposlenih, dobiš odlo?bo socialne inšpekcije, da jih moraš zaposliti. ?e imaš ve? ljudi zaposlenih, dobiš odlo?bo socialne inšpekcije, da jih moraš odpustiti in tukaj absolutno ni ne v strukturi, ne v obsegu nobenega prilagajanja. Taka je naša zakonodaja in kljub našim ve?letnim prizadevanjem, da se te normativi malo sprostijo, da si uspemo zagotoviti mogo?e malo nižje izobrazben kader, predvsem pa bistveno ve? kadra, ne uspevajo. Normativi so še vedno taki.
Obremenjenost tega osebja je izjemno velika. Mi izvajamo 24-urno dejavnost vse dni v letu. Ve? je bilo že o tem govora. Mogo?e se v to temo ne bi ve? spuš?al, kot samo mogo?e bi opozoril na to, da smo mi le v socialni dejavnosti, vse naše osebje je vezano in tudi v osebnem kontaktu s stanovalci. Delo s starejšimi je zelo lepo, ker so to zelo hvaležne stranke. To so ljudje, ki vra?ajo dobro besedo, ki vra?ajo en primeren odnos, ampak ti ljudje umirajo in danes naše osebje iz dneva v dan gleda, kako jim ljudi, na katere so navezani, za katere se trudijo, do katerih so prijazni in to prijaznost vra?ajo, jutri umrejo in to ni enostavna stvar za naše osebje. To je zelo resen problem. Bilo je govora o superviziji in tako naprej in o tem se ne bi ve? ponavljal.
Veliko truda smo vložili v izobraževanje in to ne samo v strokovno izobraževanje, ampak tudi v matri?no izobraževanje v smislu komunikacije. To pomeni, da so se vsi izobrazbeni profili na vseh nivojih izobraževali ne samo strokovno, ampak tudi v smislu komunikacije. Žal ugotavljamo, da v zadnjih dveh, treh letih zaradi oteženih materialnih pogojev obseg tega izobraževanja rapidno pada, namesto da bi bistveno naraš?al. Žal je tako. Ko ti živiš iz meseca v mesec, ?rtaš najprej tiste stvari, ki niso nujne, izobraževanje pa ni življenjsko nujno. Dolgoro?no je pa to velik problem.
Mogo?e še toliko, da glede motivacije delavcev ugotavljamo, da je mogo?e eden od glavnih dosežkov zadnjih let to, da smo uspeli spremeniti miselnost, kdo je tu zaradi koga. Jaz si danes upam trditi, da v vseh slovenskih domovih vemo, da smo mi tukaj zaradi stanovalcev in ne, kar se je mogo?e kdaj v preteklosti tudi dogajalo, tudi obratno. To je tisti temeljni odnos, ki prepre?uje tudi nasilje.
Naj zaklju?im. Kar se ti?e nadzora izvajalcev. Pogosto se soo?amo z neko predpostavko, da se za zidovi domov dogaja nekaj, kar ni znano, nekaj ?udnega, nekaj nevidnega. Prvi?, spremenili smo odnos, zelo se je spremenil odnos do samega uporabnika storitev. Z njim sklepamo dogovor, sodelujemo s svojci, obvezno morajo biti vsi seznanjeni s pritožbenimi potmi, vsi morajo dobiti vsa naša opravila specificirana. Tudi zdravstveni del mora vsak uporabnik dobiti to?no naveden, katere storitve so. Svojci nas nadzirajo, v svetih stanovalcev ima stanovalec predstavnika, ?eprav je tudi tam nelogi?no, da imajo v svetih zavodov stanovalci enega predstavnika, ustanovitelj jih ima pa šest, sedem. To ni logi?no, saj so vendar stanovalci tisti, ki morajo odlo?ati o tem, kako naj nekdo deluje. Pritožbene poti so znane in dejansko pritožbe prihajajo, pomembno pa je, da se vsaka pritožba, ki se evidentira, dejansko mora tudi razrešiti. Sistem je tak, da mora biti odgovor na pritožbo. Ne da se jo pomesti pod tepih. Vedno bolj nas nadzirajo tudi nevladne organizacije in upam si trditi, da so domovi za nevladne organizacije oprti in zelo pozdravljam to pobudo Zveze društev upokojencev, da preko svojih društev vstopa v domove in tudi nadzira njihovo delo in opozarja na napake. Mi ne trdimo, da nimamo napak, trdimo pa, da smo se pripravljeni s temi napakami soo?iti. Poglejte, kdo danes tukaj sedi. Iz domov nas je deset, dvanajst mogo?e. To pomeni, da smo se pripravljeni o teh problemih pogovarjati, ?eprav je tema zelo neprijetna in to mislim, da je tudi en velik problem.
Kar se pa ti?e nadzora izvajalcev, bi pa mogo?e samo še ob zaklju?ku opozoril na to, da pa temeljne odlo?itve o našem sistemu sprejemajo državni organi, da so temeljne odlo?itve zapisane v regulativi, v predpisih, v zakonih, v nacionalnih programih. Mi pa niti kot civilno društvo niti mi kot izvajalci sovpliva na sprejemanje teh aktov dejansko nimamo. Mi pišemo dolge referate, pripombe, analize, študije, ki so zelo omejeno upoštevane in se sprašujem, kdo pa nadzira tistega izvajalca, ki dolo?a pogoje našega poslovanja in pogoje delovanja celotnega sistema. Hvala.
MARIJA PERKOVI?: Hvala lepa. Gospa Kristina Dokl, direktorica doma upokojencev Ptuj.
KRISTINA DOKL: Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem. Potrudila se bom, da ne bom ponavljala tistega, kar je že bilo re?eno. Prihajam iz doma upokojencev Ptuj in bom predvsem predstavila dolo?ene zadeve, seveda zelo skrajšane, kako izvajamo dejansko nadzor nad dolo?enimi storitvami.
V domu vodimo politiko kakovostno življenje starejših,, usmerjeno politiko, ki zagotavlja njegovo nenehno izboljševanje. Prizadevamo si kar najbolj zmanjšati neizogibne omejitve, kakršne pogojuje življenje v skupnosti. Strategija doma je zagotavljanje kakovostnih storitev, temelje?ih na osnovnih vrednotah, kot so zasebnost, dostojanstvo, neodvisnost, izbira, pravice in izpopolnitev.
Pri zagotavljanju storitev si prizadevamo, da odlo?itve v zvezi z izvajanjem storitev temeljijo na potrebah, željah in pri?akovanjih stanovalcev in ne na storitvah, ki mu jih dejansko nudimo in mislimo, da bi bile zanj najustreznejše. Poskušamo v življenje ljudi posegati samo v primerih, ko nas za to sami prosijo ali v izjemnih ter zelo natan?no opredeljenih okoliš?inah. Uporabniki morajo vedeti, kaj lahko pri?akujejo.
Zavzemamo se, da bi ohranili avtonomijo stanovalca. Pospešujemo izražanje njegove svobodne volje in mu dajemo možnost, da razvija svoje sposobnosti. Prav tako priznavamo in ohranjamo njegovo socialno vlogo s tem, da podpiramo njegove odnose in zmožnost vzpostavljanja stikov v neposrednem okolju, z družino, s prijatelji in z zunanjim svetom, katerega seveda lahko tudi obiskuje. Pospešujemo udeležbo v aktivnostih izven doma in predlagamo spodbujajo?e in primerne aktivnosti.
Stanovalcem in njihovim svojcem nudimo možnost, da prevzemajo odgovornost znotraj zavoda. Razen sodelovanja v organih doma, vodijo posamezne aktivnosti znotraj in zunaj doma, ?eprav so stanovalci doma. Priznavamo pravico do osebnega tveganja, izvajanje pravic in odgovornosti pa omejujemo le toliko, kolikor spoštovanje tega izvajanja zadeva druge osebe. Za izboljšanje kakovosti življenja stanovalcev spoštujemo na?eli >Toliko samostojnosti in lastne odgovornosti, kolikor je le mogo?e< in >Samo toliko nege in pomo?i, kolikor je to potrebno<. Sledimo željam in potrebam stanovalcev ob upoštevanju njihovega zdravstvenega stanja in pri?akovanj. Dom je inštitucija, ki starejšim ljudem nudi mnogovrstne po izbiri prosto dostopne storitve znotraj in zunaj nje.
Zavzemamo se, da bi bila ponudba storitev kar se da popolna in spremenljiva. Zadovoljstvo je v veliki meri odvisno od pri?akovanj uporabnikov oziroma stanovalcev, ?e bivajo v domu. Zato moramo najprej ugotoviti njihova pri?akovanja.
Kakovost storitev je nadzirana s strani razli?nih notranjih in zunanjih nadzornih organov. V našem domu jo izvajamo tudi z notranjimi nadzori, izvajamo razli?na raziskovanja, ankete in podobne zadeve, da potem lahko dobimo dejansko informacije iz prve roke. Z anketami ugotavljamo, kakšne izkušnje imajo uporabniki pri koriš?enju naših storitev in kaj pri?akujejo od nas. Tako pridobljene informacije nam služijo za sprejemanje kurativnih in preventivnih ukrepov v smeri izboljšanja storitev in spremembe ponudbe.
Naj navedem le eno ugotovitev iz ankete iz leta 2004. Na svojo željo je prišlo v dom 83 stanovalcev, proti svoji volji 16 %. Od teh 16 % je bilo v 75 % na voljo svojcev. Ugotavljali smo tudi pogostost 19 razli?nih telesnih zlorab, 6 razli?nih finan?nih zlorab in 16 vrst razli?nih psihi?nih zlorab. Spremljamo tudi razli?ne podatke o incidentih stanovalcev in zaposlenih v domu. V za?etku leta 2002 smo pripravili Delovno navodilo za uporabo posebnih varovalnih ukrepov. S temi navodili so dolo?eni razlogi za uporabo posebnih varovalnih ukrepov, vrste ukrepov, zagotovitev kakovosti izvajanja, pristojnost odlo?anja in ukrepanje v nujnih primerih. Posebej smo prikazali medikamentozne ukrepe, fizi?ne ukrepe in kombinacijo obeh. Opredeljene indikacije, kontraindikacije in previdnostni ukrepi pri fizi?nem oviranju, saj je ta oblika oviranja najbolj restriktivna in najbolj posega v integriteto stanovalca. Analiziramo vse oblike posebnih varovalnih ukrepov tam, kjer smo jih uporabljali in tudi vse incidente in seveda v zvezi s tem potem podvzemamo dolo?ene ukrepe.
V domu se zavedamo, da so uporabniki zadovoljni takrat, ko so zadovoljni z našimi storitvami. Zahteve uporabnikov, njihovih svojcev in tudi okolja so vedno ve?je, kar povzro?a ob?utek negotovosti med zaposlenimi. Kakovostne storitve lahko opravljamo le strokovno kompetentni zaposleni, ki imajo možnost svoje stiske in težave sproti reševati in se tako razbremeniti.
Zato smo za?eli posve?ati ve? pozornosti tem vprašanjem. Uvedli smo metode u?enja vseh zaposlenih v okviru u?e?e se ustanove in to pri vseh zaposlenih, ki opravljajo storitve, kjer potekajo najve?je, najpogostejše interakcije med zaposlenimi in stanovalci.
Leta 2001 smo za?eli z izvirnim razvojnim projektom modela supervizije in intervizije, katerega so zaposleni pozitivno sprejeli. Sedaj poteka supervizija po lastnem modelu in prostovoljni odlo?itvi vsakega zaposlenega.
Moje usmeritve za prijaznejše delo. Organizacija izobraževalnih programov za delo s starejšimi znotraj rednega izobraževalnega sistema. Organizacija u?nih baz pri izvajalcih storitev. Vemo, da u?ne baze že so, ampak da bi te bile oziroma temeljile na trdnejših osnovah. Ve? prakti?nega pouka v okviru izobraževalnega procesa oziroma izobraževanje ob prakti?nem delu. Zagotovitev ustrezno usposobljenih mentorjev s strani izobraževalne organizacije, ki bodo vodili prakti?nih pouk. Ve?ji poudarek notranjemu izobraževanju v okviru u?e?e se organizacije. Priprava ustreznih normativov. Ve?ji poudarek zadovoljstvu zaposlenih. Ustreznejše vrednotenje dela. Zagotovitev intervizije in supervizije za zaposlene in prostovoljce. Vloga medijev, prikaz dobre prakse in ne le morebitnih trenutnih spodrsljajev. Orenos dobre prakse od upokojenih izvajalcev. Vklju?itev ve? prostovoljcev vseh starosti. Izobraževanje prostovoljcev, izobraževanje stanovalce, svojcev in starejših v okolju. Hvala lepa.
MARIJA PERKOVI?: Naslednja je gospa Danica Hren, direktorica doma upokojencev Trbovlje.
DANICA HREN: Lepo pozdravljeni. Naš dom upokojencev Franc Salomon v Trbovljah, vidite, da je leta 1979 bil ustanovljen. Imamo 205 stanovalcev v domu. Izvajamo tudi številne servisne storitve za prebivalstvo izven doma. Lahko povemo tudi, da imamo 150 svojcev približno vsak dan dnevno na obisku, tako da smo kar uspešni v tem sodelovanju s svojci. Medgeneracijsko sodelovanje poteka tudi v lokalnem okolju. Pred 16. leti smo pri?eli s projektom skupine starih za samopomo?. Danes imamo dvanajst skupin, 23 voditeljev teh skupin in pa prostovoljno vklju?ene stanovalce našega doma, kar 150. Nadgradnja vsega tega, teh skupin iz za?etka je bila potem še ustanovitev skupin v lokalnih skupnostih in ustanovitev društva Upanje v lokalni skupnosti v Trbovljah. Pohvalno je tudi, da trije voditelji teh skupin starih za samopomo? že 16 let vodijo te naše skupine. Skupine so zelo pozitivno sprejete, saj tu gre za pa? izmenjavo izkušenj, prihajajo zunanji, gre za odprtost doma, gre za samopomo?, za boljšo samopodobo naših stanovalcev in pa predvsem gre za druženje.
Imamo razne prosto?asne aktivnosti med stanovalci doma in starostniki zunanjega okolja. Naš dom je v neposredni bližini upokojeniških stanovanj in pa rudarskega naselja, kolonija, kjer je tudi še ve?ina starejših prebivalcev, tako da tudi ti ob?ani prihajajo k našim stanovalcem v dom, tako da gre tudi zapovezovanje s socialno mrežo izven doma. Zopet se pokaže odprtost doma in pa tudi medgeneracijsko sodelovanje. Ravno tako vidite, da se združujemo tudi pri tenisu, nordijski hoji, balinanje, razne športne igre. V vse to so vklju?eni pa? tisti uporabniki na primer pri tenisu, tudi ostali, in se potem naši stanovalci družijo z ob?ani, ostalimi izven doma. Tu gre tudi za hidroterapevtske storitve. Imamo hidroterapevtski bazen, kjer se sre?ujejo tudi iz bližnje okolice Trbovelj starejši ljudje, tako da gre tudi tukaj za druženje naših stanovalcev z zunanjimi. Razne prireditve, kulturne, kjer pridejo pa? tudi ob?ani iz Trbovelj, ker pa? pravimo, da se mi težje peljemo v dolino, v mesto, tako da povabimo, da iz doline pridejo k nam. Imamo tudi sodelovanje s fakultetami, s fakulteto za socialno delo, fakulteto za šport, kjer je sedaj vadba. Tudi s tujino sodelujemo, s fakulteto za socialno delo iz Japonske. Potem so bili iz združenja socialnih zavodov iz Vojvodine, kjer gre tudi za izmenjavo izkušenj. Storitve za nove generacije starejših na terenu in izvajamo pomo? na domu. Potem imamo katering, dnevno varstvo, svetovanje in pripravo na starost, fizioterapevtske storitve, sodelovanje s prostovoljci, frizersko dejavnost, dejavnost pralnice. Cilj nam je ustanovitev krajevnega medgeneracijskega centra, kjer bi vse te dejavnosti za to kakovostno starost potekale na enem mestu, bile organizirane iz enega mesta.
Nekako ob tem vsem smo prišli do tega, da ljudje, ki koristijo te naše storitve izven doma, potem spoznavajo te storitve že prej pred prihodom v dom in potem nekako to tudi jim pomeni nekakšen lažji prehod, ko se morajo odlo?iti za dom. Po drugi strani pa vse to tudi omili tisti prehod, ko ?akajo pa? na prihod v dom, ker dom je polno zaseden.
Javna dela. Izvajamo jih že osem let. Vklju?enih je bilo 265 javnih delavcev. Poleg javnih del, za ta javna dela so bili prijavljeni in sprejeti 8 programov teh javnih del. Trije so iz naslova evropskega socialnega sklada. Evalvacija ob tem je bila, da je zopet pokazana odprtost doma, medgeneracijsko sodelovanje, višja kakovost nudenja naših storitev. Šlo je tudi za medgeneracijsko povezovanje.
Prostovoljno delo izvajamo že od leta 1991. V prvi vrsti so prihajale prostovoljke iz Karitasa in Rde?ega križa. Nadgradnja tega našega prostovoljnega dela je bilo vklju?evanje osnovnošolcev, dijakov in študentov. Imamo 51 prostovoljcev, ki izvajajo individualno družabništvo in pa skupinsko pa zopet gre za medgeneracijsko povezovanje.
Odziv na to prostovoljno delo, smo veseli, je za dom kar v redu. Radi se odzovejo. Naši stanovalci to radi sprejemajo, ker pravijo, da imajo mlajše radi in pa tudi gre za nadomeš?anje vnukov in vnukinj. Imamo tudi klub svojcev. Smo nanj zelo ponosni, Klub svojcev deluje že dve leti. Gre predvsem za raz?iš?evanje ambivalentnih ?ustev. Glede na potrebe svojcev imamo sedaj ustanovitev še enega kluba. Potrebe so velike, predvsem gre pa tu za tudi ta ambivalentna ?ustva, ki se porajajo pri svojcih predvsem, ki imajo stanovalce z demenco.
MARIJA PERKOVI?: Hvala lepa. Jaz se opravi?ujem, ampak ?e želimo danes zaklju?iti, moram biti malo kruta. Še zadnja najavljena razprava, gospa Bojana Mazil Šolinc, direktorica doma ob Savinji Celje.
BOJANA MAZIL ŠOLINC: Lep pozdrav tudi z moje strani. Zadnja na vrsti sem. Skušala bom biti ?im krajša, vendarle nekaj podatkov pa moram podati. Za?ela bom z našo hišo, in sicer z domov ob Savinji Celje, kajti ta zgodba se tukaj za?ne.
Mi smo v samem centru mesta, kar pomeni, da lahko nek na?in našo lokacijo zelo dobro izkoriš?amo. Naš dom stoji namre? v centru mesta, in sicer na eni strani nas obkroža mestni park, na drugi strani pa samo mestno jedro. Zakaj to poudarjam? Veliko lažje je namre? sodelovati potem z zavodi, ki nekako sodeluje ali pa delujejo na podro?ju družbenih dejavnosti. K nam prihajajo pravzaprav že otroci iz vrtca, osnovne šole, srednjih šol, iz razli?nih kulturnih ustanov. Sodelujemo z društvom upokojencev, s pokrajinsko zvezo, z mestno ?etrtjo. Skratka, ?e smem tako z eno besedo, izkoriš?amo našo dobro lokacijo.
Mi si prizadevamo v našem domu, da nekako razvijamo storitve institucionalnega varstva in pa storitve v bivalnem okolju. Zelo znano je naše drevo, in sicer ta nekako govori naslednje. Leta 1973 najprej zgrajen dom v dveh delih, osem let kasneje potem še druga zgradba, kasneje smo se v Celju odlo?ili, da smo uvedli pomo? na daljavo. To je bilo leta 1997. Leta 1999 dom ob Savinji Celje za?ne izvajati pomo? na domu. Leta 2004 dnevni center, zgrajen in odprt in oskrbovan.. (nerazlo?no) stanovanje leta 2005.
Imamo visok standard, kar 131 enoposteljnih sob. Nekaj je tudi še štiriposteljnih, vendar že na?rtujemo tudi tukaj spremembe na tem podro?ju in iš?emo rešitve. So službe, ki sodelujejo ali pa delujejo v našem zavodu, so med seboj povezane. Mi skušamo vse stvari sprotno reševati. Velik poudarek dajemo tudi našim zaposlenim v tem smislu, da jih izobražujemo na osebnostni ravni in pa tudi strokovno. Mogo?e pri socialni službi ena zanimivost. Skratka, mi imamo z našimi bodo?imi stanovalci prvi stik na njihovem doma?em domu. Mi obiš?emo jih na domu, se z njimi pogovorimo in predstavimo našo hišo, naše dejavnosti in potem, ko oni pridejo k nam v dom, nas že nekako poznajo. Mesec dni, ko bivajo v hiši, je potem ponovni sestanek z njimi. Še enkrat se pogleda vse naše službe, kako naša hiša funkcionira in približno po treh mesecih sestanek s svojci, kjer je še enkrat, tretji? zapovrstjo, predstavitev naše hiše, našega delovanja, pri?akovanja stanovalcev, pri?akovanje oziroma kaj vse lahko ponudimo mi kot dom ob Savinji Celje.
Službe, na kratko, da preletim. Moja tema so .. (nerazlo?no) v bivalnem okolju. Tako imamo vsi zavodi v naših hišah, ki se ukvarjamo s starejšimi. Mogo?e to, da je to sodelovanje res izjemnega pomena in ?e sodelujejo službe, se na tem prvem, ko se prvi? pojavi problem, marsikaj da rešiti. Fizioterapija, delovna terapija, vse te službe delujejo, tako kot v vseh zavodih, samo preletim. Ustavila se bom pri eni sliki, in sicer medgeneracijsko sodelovanje, zelo pomembno. Na za?etku svojega izvajanja sem povedala, da sodelujemo z vrtci. Na zgornji fotografiji je eno tako prijetno druženje s srednjo gostinsko šolo. Skratka, kot že re?eno, z zavodi na podro?ju družbenih dejavnostih v Celju sodelujemo prakti?no z vsemi.
Aktivnosti prostega ?asa. Samo prelet, da bo zadeva krajša. Tema, za katero sem jaz danes tukaj, in sicer storitve v bivalnem okolju. Naj se dotaknem najprej dnevnega centra. Mi smo že imeli pred samo otvoritvijo dnevnega centra 16 prijav. Velikokrat se je vprašalo, zakaj. Moram povedati, da s tem, ko mi izvajamo pomo? na domu, ki je vsem zelo dobro poznana, vsak dan razvozimo 150 kosil po domovih. Nas ljudje na terenu poznajo in to je ta prednost in to je to, da smo mi prakti?no tudi v dnevnem centru, ?e tako lahko re?em, polni. Mi imamo dnevno do 30 obiskovalcev. Mi smo na željo naših obiskovalcev odprli dnevni center tudi ob sobotah. Mi imamo tak sistem dela, da tiste obiskovalce, ki sami ne morejo priti, ki nimajo nikogar doma, jih obiš?emo doma, jih uredimo, se pravi naše socialne oskrbovalke, pomo? na domu, z našimi vozili jih pripeljemo v dnevni center. ?ez dan so pri nas v našem dnevnem centru, jih v popoldanskih urah zopet odpeljemo domov, jih uredimo in oni v doma?em okolju, tam, kjer želijo, preživijo no?. Ta možnost, ta izbira, da lahko pridejo kadarkoli v tednu želijo, seveda, mi se prej dogovorimo, da ni treba vsak dan, ampak po njihovih željah in njihovih potrebah, da ob nedeljah, ko pa je naš dnevni center zaprt, jih obiš?emo doma s pomo?jo na domu, jim pripeljemo kosilo in zve?er še enkrat obiš?emo in tudi, ?e je potrebno, naredimo nego. To je tak prakti?ni primer, s katerim želimo povedati, da se naše storitve prepletajo, da je to zelo pomembno in da naši ob?ani lahko na nek na?in izbirajo. Izbirajo lahko, da imajo pomo? na domu, da imajo pomo? na daljavo, da prihajajo v naš dnevni center in se lahko odlo?ijo samo za naše kosilo. Prepletenost storitev se mi zdi izjemnega pomena in ta možnost izbire.
To je skupina, zelo zadovoljna. Mi delamo tudi evalvacije. Vedno so ocene zelo pozitivne. Je pa res, da mi se jim prilagodimo v najve?ji možni meri. Skratka, njihove želje, njihove potrebe so naše vodilo pri našem delu. Pomo? na domu je bolj znana v Sloveniji, tudi pomo? na daljavo. Mogo?e tukaj samo en podatek, da mi imamo redna sre?anja v našem domu, dvakrat letno organiziramo, da nas obiš?ejo ti naši uporabniki. Ali jih pripeljejo sorodniki ali pa jih sami gremo iskati domov s svojimi službenimi avtomobili. Moram re?i, da so to taki lepi dogodki in da so ljudje tukaj potem res seznanjeni tudi z nami v živo, kdo z njimi dela.
Upravi?ence poznate, kdo to so. To ne bi ponavljala. Pomo? na domu, kaj vse pomeni. Sedaj, ta gospodinjska pomo? pa to druženje prakti?no odpade. Izvaja se predvsem nega. Nega na domu in to trikrat dnevno. Mi imamo ?ez 20 uporabnikov doma, ki so v bistvu nepomi?ni in z našo pomo?jo živijo v svojem doma?em okolju, ker tako želijo.
Razvoz kosil, ni? manj pomembna dejavnost ali pa en del dejavnosti pomo?i na domu. Mi prihajamo v domove. Nekateri imajo izklju?no to storitev. Se pravi, pripeljemo jim domov kosilo. Na ta na?in smo mi edini stik z zunanjim svetom. Mi jih spremljamo in potem, ko je tako dale?, se ljudje lažje odlo?ijo in pridejo k nam v dom.
Še en podatek, na katerega smo zelo ponosni. Vsi tisti, ki z nami sodelujejo, želijo izklju?no v naš dom. Tisti, ki prihajajo v dnevni center, tisti, ki izvajamo pri njih pomo? na domu, vsi želijo ker pa? nas poznajo in smo jim blizu. Nismo ni? boljši kot drugi, jaz tega ne trdim, ampak smo jim znani, znani obrazi in tudi poznajo naše reakcije in kako pa? nekako funkcioniramo.
Še eno slikco želim pokazati. Mi smo bili prejemniki zlatega grba v Mestni ob?ini Celje pa bom rekla samo tole. Tisti, ki so nas predlagali, so bili naši stanovalci in uporabniki centra za pomo? na domu. Hvala lepa.
MARIJA PERKOVI?: Hvala lepa. Prehajamo k najavljenim razpravam. Prva se je k razpravi prijavila gospa Marija Bajda, dom Trbovlje. ?e je ni, nadaljujemo. Gospod Milan Krajnc, predsednik Skupnosti socialnih zavodov Slovenije in direktor doma v ?rnomlju.
MILAN KRAJNC: V?eraj smo gledali oddajo Trenja in smo videli pa?, da primeri smrti v zdravstvu so pa? stvar sistema. Sistem je tak na urgenci, da dolo?en procent ljudi tudi umre. Nih?e pa ni kriv, niti sestra, niti zdravnik, ampak kriv je sistem. Sedaj pa?, kakršen je, tak je. Predstavniki žrtev, ki so bili v?eraj tam, so bili bogi, jaz pa še bolj na drugi strani, pa ni? nimam niti z enim niti z drugim. Zapeklo me je pa tisto, da sem del nekega sistema v neki državi in sem tudi del nekih rizikov, nekih tveganj, zaradi katerih lahko kon?am tudi na pokopališ?u. Dvomim, da ljudje, ki to govorijo, gredo v letalo, v letalsko družbo, kjer bi pisalo do 5 % ljudi umre med potovanjem.
Ko sem to poslušal in gledal, sem razmišljal, kaj pa sistem v domovih. Potem sem ugotovil, da tudi mi imamo nekatere sisteme. Evropska socialna listina govori o pravicah ljudi, ki živijo v institucijah. Tisto, kar se mi nekako najbolj zdi pomembno, da ima vsak državljan Evrope pravico soodlo?ati o življenju pa? tam, kjer živi, v instituciji. Sistem, ki nekaj daje, ampak nasilje je pa v tej državi, kajti ta sistem, ki to omogo?a, pa? zaradi nasilja države tega ne uresni?uje. Govorim o svetih zavodov, socialna listina je iz preteklega stoletja, je že veljala, ampak eden izmed ministrov je potem spremenil sestavo svetov in ima ustanovitelj ve?ino v svetih, posebno navodilo, kako ravnajo ?lani sveta pred glasovanjem. Po telefonih kli?ejo državne uradnike, kako bodo glasovali. Stanovalci so na minimalnem številu ljudi. Enako zaposleni.
Moje strokovno vprašanje je, ali ima država ve?ji interes za kvalitetno življenje in delo inštitucije kot imajo uporabniki, ki pla?ujejo iz svojega žepa in pa zaposleni, ki živijo od tega. Moja sodba, da gre za neko simbiozo, da je ta interes najve?ji. Organizacijska teorija mi je to potrdila. Potem sem gledal, kaj pravi EDE listina. EDE Evropsko združenje direktorjev domov za starejše. Slovenski direktorji smo ?lani tega združenja. Dve leti nazaj smo imeli kongres v Cankarjevem domu za celo Evropo. Govorim o kakovosti. Vse je podrejeno potem tudi tej kakovosti. Gospa Doklova je govora, zato ne bom opisoval. Zdi se mi pomembno tisto, kar je pomembna zadeva tudi zame. Jaz sem namre? predstavnik baby-boom generacije. 2015 grem v penzijo. ?e bom šel v dom, bogi direktor, ker bom vse pravice uveljavljal.
Zasebnost poznamo. Pravico do izbire in do tveganja. Kolegi v Nem?iji so nas nau?ili, da imaš pravico do izbore, ko si star, vendar boš tudi tveganje prevzel. ?e ne bo želel naš stanovalec dietne prehrane, se bomo dogovorili. Mi ga bomo pou?ili, ga skušali zmotivirati, vendar bo on rekel: ne, meni je gospod rekel, raje živim tri leta manj pa bom imel prekajena rebrca in kislo zelje z ocvirki. Jaz pravim, da ima za to pravico. Inšpekcija tega ne dovoli, nadzorni organi tega ne dovolijo, stroka tudi tega ne dovoli, v standardih pa piše: pripravljati starosti in zdravstvenemu stanju primerno hrano. Avstrijci so rekli: samo stroške smo imeli, sedaj pa delamo hrano tako, kakršno želijo stanovalci. Na Dunaju sem bil na praksi, kjer so mi to dokazali.
Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva je najnovejši akt. Sicer sedaj je že leto pa pol, kar velja. Govorim o nekaterih ciljih, tistih, ki so meni zdijo bistveni. Vloga uporabnika, starejši sodelovati pri standardih. Te famozne dvoposteljne sobe. Že zdavnaj so raziskave pokazale, da so dvoposteljne sobe najve?ji vir konfliktov v domovih. Ampak mi jih imamo kot standard zapisane. Boljše so troposteljne. To so me pou?ili sociologi. V troposteljni imaš pozicijo pa opozicijo, ampak pri dvoposteljni je pa pol-pol in gre za popolno nadmo? nekoga nad nekom in to je vir teh konfliktov. Okej. Nekdo je pa? napisal, ker je to za državo najcenejše, ampak stroka je nekaj drugega ugotovila. Pri kreiranju standardov naj bi starejši ljudje stanovali. Jaz imam informacijo, kako so eni izmed standardov nastali. Ob dveh smo dobili nalogo, ob šestih smo morali oddati standarde. Poklicali smo par direktorjev okoli Ljubljane, kogar smo poznali in so rekli, da s tremi kuharji se da. In sem jaz pa? ministru Dimovskemu odpisal, ker smo dobili ukrepe, da moramo zmanjšati število kuharjev, da pri nas je kuhar dietni šolan tudi popoldan in kadarkoli se kuha, kuha šolan dietni kuhar, ker ne vem, ?e bo gospodinjska pomo?nica kuhala. Jaz že ne bi bil v hotelu, kjer bi pa? neka strežnica ali gospodinja kuhala, ker za to ni usposobljena. Spet primer nekega sistema, ki te pa? postavlja v tako situacijo, v kakršni smo.
Modeli kakovosti. Zapisani so. Kakovost, u?inkovitost, decentralizacija, deregulacija. Vse te besede in vsi ti pojmi za sabo pomenijo kar nek model, neko znanost, ki jo moraš strokovno dobro obvladati. Ampak kaj je skupno vsemu skupaj? Da je vse naravnano na uporabnika. Uporabnik, stanovalec je center vseh dogodkov in vseh dogajanj, zato so to managerska orodja. To so orodja direktorjev zato, da lahko dosega najve?je u?inke za uporabnika. V domovih stanovalec, ki tudi pla?uje neposredno iz svojega žepa.
Sedaj smo pa že pri tem sistemu vodenja kakovosti, ki je zame model, ki lahko omeh?a, pa lahko naredi bolj u?inkovito, tudi bolj življenjsko. Izkušnje v Sloveniji imamo. Sedaj se že petletno obdobje izteka, ko smo se nekateri pri?eli ukvarjati z uvedbo sistema oziroma modela kakovosti po ISO standardu. Gospa Doklova je bila prva. Tu je tudi gospa Hrenova. Mi smo tudi v ?rnomlju to naredili. To smo nadgradili z .. (nerazlo?no) modelom, evropskim modelom odli?nosti, ki so ga pred tremi leti pri?eli razvijati v Evropi znotraj EDE združenja. To je najve?ji projekt Leonardo Da Vinci fundacije bil in Slovenci smo sodelovali v tem pilotnem projektu, šest domov in zato imamo sedaj že deset domov, ki delamo po modelu . (nerazlo?no), v štirih domovih se pa ekipe usposabljajo. Tako da smo na evropskem nivoju usposobljeni.
Za kaj pa pravzaprav sedaj tu gre? ?e povežem z nasiljem. Ni nasilja, ?e je nek zunanji nadzor, ker tega ne more biti. .. (nerazlo?no) omrežje vse to omogo?a. Gre samo v bistvu za to, da organizacija na?rtuje, izvaja, preverja in ukrepa. To, kar sem opisal, pa vklju?uje predstavnike vseh zainteresiranih skupin, posameznikov ali pa organizacij, ki kakorkoli uresni?ujejo interese v domovih. Tu so pa napisali: najprej stanovalec, ki mora biti zadovoljen. Potem so svojci in tako naprej, kot je tam narisano. Vsi ti predstavniki sodelujejo v tem modelu, kajti model predvideva ocenjevanje oziroma samoocenjevanje, pri katerem vsi sodelujejo. Pa ni toliko pomembno, koliko to?k boš nabral, pomembno je, da se po modelu u?e?e se organizacije vsi ti predstavniki usedejo, po nekih kriterijih preverijo doseganje ciljev in pa teh smotrov, ki so jih postavili in se potem pogovarjajo in dajejo predloge za izboljšave in to je najve?ja vrednost. V domovih, kjer je v žargonu pa ne samo direktorja pa vodilne ekipe, kjer se govori o kakovosti, kjer se o ISO standardu govori, kjer se ..(nerazlo?no) omenja, kjer govorijo o vseživljenjskem u?enju in o teh terminih, ki jih pa? tisti poslovodniki, ki delamo, poznamo, tam, mi lahko verjamete, so minimalne možnosti za neko nasilje, ker je toliko sistem razdeljen v posamezne procese, to je toliko transparentna stvar, da se stvari ne dajo skrivati. Potem se vam pa pojavi zunanji presojevalec, ki vas temeljito presodi, pri ISO standardu še notranji vodstveni nadzor, še notranja presoja in menim, da so to tista orodja, za katera bi morala tudi država nekako poskrbeti, da bi jih v domovih pri?eli uvajati. Lahko povem, da tisti, ki smo to pri?eli uvajati, smo uvajali sami brez kakršne koli podpore, zato pri nas parkiriš?e ni asfaltirano, ampak je makadam, pa ena ograja je rjava, ni poštrihana tako, kot bi morala biti, kajti kakovost stane. Ampak naši stanovalci so pripravljeni tudi pla?ati to kakovost, ?e jo oni doživljajo kot tako.
Vse, kar imamo so generacije pred nami naredile in zgradile in sedaj je prav, da jim nekaj vrnemo nazaj. To so mi rekli v Berlinu v enem domu. Mi jim sedaj vra?amo, kajti ne bi mi tu bili in zato tudi ta stavba je od neko?. Nekdo jo je zgradil, predhodne generacije. Ljudje, ki so dobili to možnost, da tu sedijo in da odlo?ajo, da uspešno in u?inkovito opravljajo svoje poslanstvo, je prav, da nekaj vrnejo tudi predhodnim generacijam, ki so vse to omogo?ile. Hvala lepa.
MARIJA PERKOVI?: Še eno najavljeno razpravljavko imamo, in sicer gospo Leposavo Jovani?.
LEPOSAVA JOVANI?: Pozdravljeni. Jaz sem mislila, da jih bo ve?, pa sem takoj prišla na vrsto. Najprej bi se predstavila. Sem Leposava Jovani?. Po stroki sem geografinja in turisti?na vodi?ka, predvsem pa dobro poznam Ljubljano. V?asih zelo veliko delam na raznih podro?jih in se za šalo predstavim, da sem jaz gospa v penziji in seveda se vse reži. Ko sem imela sre?o ali kakorkoli milost ali ne vem kaj, da sem morala iti v penzijo, je bil zame to velik problem, kako sedaj živeti tretje življenjsko obdobje. Ker sem kot geografinja radoznala, mene vse živo zanima, sem rekla, da bom študirala, kako se to živi pa nisem vedela, kje za?eti. Ker sem bila neverna, sem rekla, no ja, sedaj imamo pa v Ljubljani vse vrste ver in sem se zelo dobro seznanila z vsemi 42-imi verami, ki jih imamo in moram povedati, da sem se tudi zelo veliko nau?ila. Ampak, ko se ti ukvarjaš z vero, pravi: vsak dan moraš storiti eno dobro delo in smo potem me za?ele vsak dan delati neko dobro delo. Iz tega se je potem rodila pomo? razli?nim ljudem in tako naprej. Potem je prišlo Hospic, sem tam delala štiri leta. Potem sem za?ela jaz propadati, ker sem za bolj živahne ljudi ustvarjena pa so mi rekli: ti moraš kaj drugega delati, ker moraš delati. Nau?ili so me zelo veliko. Smeš pomagati nekomu zastonj, ker to je zastonj, najve? 8 ur na teden, samo ?e te prosi in ?e ti to znaš in ?e ti to lahko narediš, kajti prva tvoja dolžnost je, da skrbiš zase in svojo družino in svoje okolje. Potem, ?e vidiš, da je to prav in ?e ugotoviš, da nisi izkoriš?an. Potem sem se za?ela u?iti skrbeti zase in sem delala v tem Hospicu, ampak so rekli, da naj grem na bolj živo re? in sem šla na te?aj sos-telefona. Hodila sem pol leta. Nau?ila sem se tudi zelo veliko, ampak, aha, bi povedala še o ljubljanskih domovih.
Takrat, ko sem delala v Hospicu, so se ljudje strašno bali iti v dom. Jaz sem rekla, sedaj sem pa tudi jaz gospa v penziji, vedno tako re?em o sebi, pa bom jaz to malo preizkusila, ampak vam povem, da sem bila zelo zadovoljna, vse ste povedali, ne bom ponavljala, bila sem zadovoljna. Ena stvar me je pa zelo prijetno presenetila. Nih?e, ki je bil v domu na vozi?ku ali s kakšno pomo?jo, ni dovolil, da mu kdorkoli pomaga. Ne, jaz bom pa vse za sebe sam naredil. To je zelo tudi v redu. Potem sem prišla na sos-telefon in potem so se pojavile varne hiše. Smo se pogovarjali, varne hiše, gor, dol. Meni pa to ni šlo v ra?un. Žrtev, z otroci vred, je morala oditi. Gospod, ki je vse imel, je pa ostal, se pravi, tisti krivec, je ostal doma z vsem. Jaz sem rekla, da se s tem ne strinjam. Seveda, treba je tudi malo razumeti stvar. Na planetu Zemlja pri nas je veliko ve? žensk kot moških. Vsaka ženska pa naj bi tudi izživela sebe, da bom tako lepo povedala, in tudi mora imeti moškega. Bi dala recimo idejo in sedaj se tudi pojavlja pri nas, da se lo?itve naj bi izpeljale bolj kultivirano, ker je to tako grozno, ko tiste matere z otroci s tistimi kov?ki iz enega konca v drug šov in on je ostal in je potem dobil drugo gospo in tako naprej, kar tudi ni tako slabo, kajti vsak naj ima nekaj. Ampak, mi moramo biti strašno inteligentno, da to sploh dojamemo. Vsak naj ima nekaj svojega. O tem ne bi ve?.
Ljudje so me prosili takole. Tale dom ob Savinji se mi pa zelo dopade, kajti ni dom za ostarele ali upokojence, ampak dom ob Savinji in mene so nekateri prosili, ki so v domu, so rekli: moti nas, ker se re?e dom za ostarele, dom za upokojence, kako bi to lepše imenovali. Pa dajmo se sedaj, ko se že o tem pogovarjamo, spomniti, da bi se to druga?e imenovalo. Mi recimo v Ljubljani re?emo Tabor in mi vemo, kam. Ni? drugega. Sedaj re?emo Bokalci. Tudi vemo kaj, ni treba ni? ve?. Lahko se pa tu zmenimo oziroma se lahko dogovorite pametnejši ljudje od mene. Ena je pa rekla: ni mi vše?, ker nam re?ejo tam ne vem kaj, kaj pa ?e bi nam rekli, tistim ljudem, ki so v domu, gostje ali neko tako besedo primerno najdimo, ker ljudi zelo moti beseda upokojenec.
Mi v Ljubljani na raznih podro?jih zelo veliko razmišljamo. Veliko ljudi je, ki so sposobni in bi radi še sodelovali, delovali na raznih podro?jih. Sedaj, ko smo tu, dajte najti ideje, kako te ljudi vklju?iti, vendar recimo, jaz ne delam ni? za denar, ker imam toliko, da lahko živim, ker me je tudi sram, da bi zaslužila kaj, ker mladi nimajo. Ampak da bi zastonj delali dolo?ene re?i pa da bi to bilo v vsestransko korist in zadovoljstvo. Je prav? Hvala lepa.
MARIJA PERKOVI?: Sedaj smo pripeljali vse najavljene razprave do konca in sprašujem, ali je še kakšen komentar, stališ?e, predlog iz avditorija. ?e ni, bi poskusila ?isto na kratko samo se dotakniti povzetkov. Predlagamo dvoje. Prvi?, vsi, ki ste imeli svoje razprave, posredujete pisno v celoti, ponovno se opravi?ujem, da nisem omogo?ila in tudi sebi nisem, verjemite, da povemo vse tisto, kar smo pripravili za današnje sre?anje, ker je podro?je dejansko sila široko in je težko stla?iti v ?as, ki nam je bil danes na voljo. Opravi?ujem se in prosim, da posredujete na Državni svet ali na Zvezo društev upokojencev vaše prispevke, ker bomo na koncu pripravili zbornik, tako da bodo izšli vsi prispevki in jih bomo lahko prebrali v celoti.
Za delovno skupino, ki bo pripravila bolj konsistentne zaklju?ke, kot bom jaz sedaj se dotaknila posameznih podro?ij, ki smo se jih dotaknili v današnji razpravi. Predlagam, da bi bila tista, ki je pripravljala današnje sre?anje pa še kdo, ki ga bomo poklicali, povabili zraven, ker verjamemo, da bodo zaklju?ki tako bolj bogati.
Imam sporo?ilo gospe Romih iz Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki je žal morala oditi. Ona je teden dni na ministrstvu pristojna za to podro?je in ker je morala oditi, me je prosila, ?e lahko prenesem avditoriju to, da želi sodelovanje tako z javnimi kot z nevladnimi, ker ocenjuje, da samo tako lahko pripravijo stvari, ki bodo izvedljive in uporabne za vse. Zato bo na osnovi teh zaklju?kov današnjega posveta sklicala izvajalce tako vladnega kot nevladnega sektorja, da se pogovorimo, kako zastaviti aktivnosti za izpeljavo temeljnih dokumentov, ki jih imamo na podro?ju dela s starimi, sprejete pa do tega trenutka in tako kot smo videli v razpravi, žal neuresni?ene. Torej, tu je dobra volja in pobuda in mislim, da jo moramo tudi uporabiti.
Ugotovitev, ki je splošna in se mi zdi, da je zelo prisotna na takih posvetih, ko smo prepri?ani v to, kar je dobro, prisotni, tisti, ki bi pa morali ustvariti pogoje za to, da bi to tudi izvedli, se ponavlja. Ministrstva za zdravje danes ni bilo, pa je bilo povabljeno k sodelovanju. Nobenega gospoda poslanca nisem videla v naši dvorani. O osnovah, o zakonih, o nacionalnih programih in sredstvih odlo?a parlament.
Dobili bodo seveda tudi oni naše zaklju?ke, pobude in predloge, pa vendar se mi zdi, da bi to, da doživijo tako izvajalce kot uporabnike v živo, v?asih pomembno vplivalo na to, kako se oblikuje politi?no mnenje v inštitucijah odlo?anja.
Dotaknili smo se teme, ki je široka in obvladljiva, je bilo slišati v razpravi, predvsem ko govorimo o nasilju v inštitucijah, kjer gre za delovne procese. Dobili smo odgovore, da so inštitucije pripravljene, želijo in delajo na tem, da se izboljša kvaliteta storitev, da se dolo?i mesto uporabniku, ki je osrednje mesto, da se njegove želje upošteva in da se program dela z njim napravi tako, kot on želi in ne tako, kot imamo predstavo inštitucije in tako, kot nam dolo?ajo velikokrat tudi standardi in normativi. Povzemam pa, naj mi bo oproš?eno, ?e koga slabo povzemam.
Velikokrat je bilo poudarjeno, da nasilje ni dopustno na podro?ju in da ga ne sprejemamo. Na podro?ju storitvenih dejavnosti za stare je zaradi rasto?ih potreb, ki jih ne moremo obvladovati, potrebno storitve javne službe dograjevati, dopolnjevati s storitvami s podro?ja nevladnega sektorja in zasebnikov.
Dana je bila pobuda, da se ustanovi urad vlade za vprašanje starejših, kjer naj bi se problematika starejših ve?resorsko ali pa iz ve? vidikov obravnavala in tudi zastavljala aktivnosti za povezano in u?inkovito zastavljanje skupnih programov za obvladovanje problematike, ne samo problematike, ampak tudi vseh izzivov, ki nas ?akajo v naši družbi, ko bomo prerasli baby-boom generacijo.
Velikokrat smo poudarili potrebe po zagovorništvu, ne samo po zagovorništvu na nivoju države, ampak tudi v lokalnih okoljih in potrebi, da ima star ?lovek, starostnik, da ima ob sebi izbrano osebo, ki ji zaupa.
Ravno tako smo se velikokrat dotaknili neustreznih normativov za izvajanje storitev in nespoštovanja zakonodaje in aktov, ki so sprejeti kot strategije razvoja na dolo?enem podro?ju, ki so dobri, samo uresni?ujejo se ne.
Še eno in s tem mislim, da bi po?asi zaklju?ila pa bi prosila, da me še dopolnite. Podro?je vlaganja v ljudi, ki delajo s starimi ljudmi, je izredno in izjemno pomembno, saj v bistvu lahko da ?lovek, ki je izobražen, ki ima podporo v kolektivu, ki ima intervizijo, ki ima supervizijo in ki ima zagotovljene pogoje v kolektivni pogodbi in je ustrezno vrednoten za težino dela, ki ga opravlja. O tem smo tudi slišali nekaj.
Na koncu, ne delajmo ni? za stare brez njih in mislim, da je to tisto, kar naj bi bil zaklju?ek današnjega posveta.
Zahvaljujem se vsem, ki ste sodelovali, v imenu Državnega sveta, v imenu Zveze društev upokojencev Slovenije. Gospa Kožuhova bi rada še.
DR. MATEJA KOŽUH NOVAK: /govori iz klopi/ in jaz predlagam, da se po?asi dogovorimo za eno delovno telo, kjer bomo recimo ta sistem, jaz ga ne poznam, jaz sem danes prvi? slišala >equalin omrežje< (?), da bomo to speljali po celi Sloveniji pa da ugotovimo, kje si lahko med seboj pomagamo. Zelo mi je žal, da v Kopru naše društvo še ni odzivno. Eno re? bi še lahko naredili pri tej gospe, da bi nas prišlo 500 upokojencev pred njeno hišo pa bi videli, kako bi jo lahko deložirali. Tudi tukaj lahko mi kot laiki marsikaj naredimo, tako da vas lepo prosim, da malo tiste požge?kate v Kopru, veliko jih je, da se nam bodo pridružili.
MARIJA PERKOVI?: V?eraj smo se žge?kali na lokalnem nivoju vsi izvajalci, ampak veste, nekateri so že imuni na žge?kanje.
DR. MATEJA KOŽUH: Ja, saj vem. V glavnem, mislim, da bi nam zelo koristilo, da bi se zelo delovna skupina sre?ala, našla skupne to?ke in da bi za?eli porivati naprej. Zadaj imamo pa mi 260 upokojencev, ki bodo vaše ugotovitve in zahteve podprli.
MARIJA PERKOVI?: Hvala lepa gospe Kožuhovi. Še gospa Angelca.
ANGELCA ŽIBERNA: Jaz bi se pa zahvalila Mirjani Majheni? iz Maribora, direktorici Zavoda za pomo? na domu, ki je pripravila tudi dve zloženki. Dobili ste jih v prilogi na mizo, tako da je nalaš? za ta posvet pohitela in nam poslala ju. Ni pa mogla priti, ker se ustanavlja center gerentološki v Mariboru. Hvala lepa.
MARIJA PERKOVI?: Hvala lepa vam vsem in sre?no pot. Lep vikend pa se vidimo.
Posvet se je zaklju?il ob 14.46 uri.
