Uvodni pozdrav predsednika na posvetu ?as po krizi - priložnost ali nuja za trajnostni razvoj

Posvet: ?as po krizi - priložnost ali nuja za trajnostni razvoj
Uvodni nagovor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kav?i?a
Državni svet Republike Slovenije, 27. oktober 2009

Spoštovani udeleženci današnjega posveta, cenjeni gostje, gospe in gospodje,

veseli me, da vas lahko v imenu Državnega sveta pozdravim v prostorih slovenskega parlamenta, v hiši demokracije, kjer se sprejemajo zakonodajne odlo?itve o najpomembnejših zadevah našega skupnega življenja. Vse tukaj sprejete odlo?itve seveda na tak ali druga?en na?in vplivajo na kvaliteto življenja, še posebno težo pa imajo tiste med njimi, ki usmerjajo kompleksna razvojna vprašanja z dolgoro?nimi, lahko re?emo kar civilizacijskimi posledicami. Naj zato že uvodoma poudarim, da je izjemnega pomena, da tisti, ki imajo v rokah vzvode oblasti, tudi dejansko razumejo, za kaj pri razvoju pravzaprav gre.

V Državnem svetu smo se z velikim veseljem odzvali na pobudo Mednarodnega inštituta za trajnostni razvoj, predsednika Akademskega sveta ECPD prof. Takehira Toga in direktorja Janeza Podobnika, da organiziramo ta posvet. Ko smo se pred meseci prvi? sestali smo namre? ugotovili, da so naši pogledi na mnoga klju?na vprašanja podobni, podobni so tudi temeljni cilji. Naj zato na tem mestu izre?em vse priznanje vsebinski naravnanosti in izvedenim aktivnostim te, s strani ZN ustanovljene, institucije.

Morda bo kdo sicer sam naslov ocenil za zelo optimisti?en. Mnenja o tem, ali globalna kriza pojenja ali ne so namre? razli?na. A ena od sestavin izboljšanja stanja je tudi optimizem, zato se zahvaljujem pobudnikom za tak predlog naslova. Še posebej se mi zdi današnji posvet dragocen kot prispevek k prepri?anju, da globalna kriza ni nastopila leta 2008 kot odraz kratkoro?nih težav na podro?ju nepremi?nin in izvedenih finan?nih instrumentov v ZDA. Globalna kriza je nastajala desetljetja in strinjam se s tistimi, ki jo ocenjujejo kot odraz sistema in ne kot posledico »spodrsljaja«. Trajnostno zasnovana družba po globalni krizi bo po mojem prepri?anju lahko nastala šele na osnovi sporazuma o novi, druga?ni družbeno-gospodarski paradigmi. Ne vidim potrebe, da bi razglabljali o koncu kapitalizma, a o koncu ne?esa se bomo morali sporazumeti, saj bi bilo nadaljevanje sedanjih trendov za ?loveško civilizacijo pogubno. Rešitev ne gre iskati v dokazano neuspešnih modelih avtoritarnih družb, centralno-planskih gospodarstvih. Kategorije lastnine, stroška, prihranka, dobi?ka, delovanja tržne konkurence verjetno ostajajo kot neizogibna sestavina nove paradigme, upam da tudi spoznanja o omejenih možnosti navidezno liberalnega, nereguliranega gospodarskega modela.

Sedanjo globalno krizo po mnenju Državnega sveta zaznamuje predvsem naslednje:

1. Na osebni ravni – kriza vrednot, prekomerna usmerjenost v potrošništvo
2. Na nacionalni ravni – prevelike razlike v bogastvu med posameznimi sloji prebivalstva
3. Na globalni ravni:
   1. prevelike razlike v bogastvu in življenjskih pogojih med nacionalnimi gospodarstvi
   2. odnos do okolja je poguben, ni kar slu?ajno tak, ampak ga generira doseganje ekstraprofitov kapitalskih in politi?nih elit
   3. politi?ne in kapitalske elite obvladujejo ljudi, procese, industrije in cele države; z denarjem, ki ga razvite države namenjajo za oborožitveno industrijo in zmanipulirane vojne - tudi »vojno proti terorizmu«, bi zlahka spremenili svetovno tehnološko paradigmo v prid ?loveku in okolju prijazni industriji; prihaja celo do tihih umorov tehnologij, ki bi omogo?ale osnovo ?loveku in okolju prijazne proizvodnje, a niso v skladu s profitnimi interesi naftnih, avto-industrijskih, farmacevtskih, politi?nih in drugih elit. Pomemben je vpliv nekaterih cerkva, preko zlorabe verskih ?ustev, na stopnjevanje medkulturne nestrpnosti.

Osebno sem prepri?an, da se odkrivanju epicentra vzrokov za globalno krizo lahko približamo z analizo negativnih posledic globalizirane gospodarske paradigme. Globalizacija je prinesla nekatere pozitivne sadove – hiter tehnološki razvoj informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij, zniževanje proizvodnih stroškov, koristi ekonomij obsega. Bolj podrobno pa je potrebno pogledati tudi negativne plati globalizacije, predvsem socialno erozijo in okoljsko erozijo. Ogrožen je obstoj in razvoj kreativnega, motiviranega srednjega razreda. Neoliberalne družbeno gospodarske vrednote – prosto delovanje tržnega mehanizma, liberalizacija, deregulacija, zmanjševanje neu?ikovite državne birokracije – so, nominalno gledano, dokaj privla?ne. Najbolj viden in relevantni prakti?ni dosežek nekaj desetletij uveljavljanja teh na?el pa je krepitev monopolnih in oligopolnih pozicij mednarodnih korporacij. Pravzaprav torej nasprotje liberalizma in delovanja mehanizmov svobodne tržne konkurence.

Pomembno se mi zdi opozoriti tudi na potrebo po jasni definiciji in razmejitvi med cilji in sredstvi. Kaj naj nam pomenijo kategorije kot so rast BDP, per capita BDP, absolutna in relativna dodana vrednost, tuje investicije v neko narodno gospodarstvo, mednarodna konkruren?nost? Nedvomno so to zelo pomembne kategorije, z njimi je prežeta tudi Lizbonska strategija. A vendar se mi zdi, da bi morali te kategorije razumeti bolj kot sredstvo in ne kot dokon?ne ciljne kategorije. Kot cilj bi morali bolj jasno postaviti kakovost življenja državljanov. Prej navedeno so lahko zgolj sredstva za doseganje tega cilja. Dva temeljna gradnika kakovosti življenja sta svoboda in blagostanje. Svoboda – kot fizi?na svoboda, seveda tudi varnost, svoboda duha, svoboda misliti druga?e, svoboda biti druga?en. Blagostanje – kot omogo?anje dostojne temeljne življenjske ravni, motivirajo? sistem kar se da aktivnega vklju?evanja v ustvarjalno življenje. Vsaka oblast je dobra zgolj toliko kot je pripravljena in zmožna zagotavljati državljanom vzdrževanje in rast kakovosti življenja!

O nekaterih vidikih vprašanja kaj »razvoj« sploh je, je nedavno na konferenci, organizirani pod ?eškim predsedovanjem EU v Pragi, eden klju?nih govornikov izjavil: »Kdor dandanes ocenjuje razvoj po bruto dohodku in finan?ni uspešnosti, se obnaša kot ?lovek, ki bi se hotel v vesolju 21. stoletja orientirati s pomo?jo 5000 let stare kitajske priprave za dolo?anje severnega pola! Škoda, ki jo ?loveštvu že zdaj povzro?a degradacija okolja in izguba narave je neprimerno ve?ja, kot je vsa škoda zaradi trenutne gospodarske krize.« Te besede je izrekel izjemen ekonomist gospod Pavan Sukhdev, direktor za upravljanje poslov s svetovnimi trgi pri Deutsche Bank AG in svetovalec OZN za ekonomski razvoj. Res se tprej sodobna ekonomija nahaja na pomembni novi paradigmatski prelomnici - razvoj ne more biti ve? definiran zgolj kot rast nacionalnega prihodka na prebivalca, gibanje BDP premalo pove o realnem blagostanju.

Novejši dokumenti OZN opredeljujejo razvoj kot »premik k boljši kakovosti življenja«. Uradna opredelitev trajnostnega razvoja v dokumentih OZN pa zajame vse tri razvojne stebre: zagotavljanje ekonomskega, ekološkega in socialnega blagostanja na tak na?in, da niso ogrožene možnosti za zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij. Pri tem socialno blagostanje vklju?uje tudi ohranjanje kulturne identitete.

Sedaj že lahko trdimo, da je trajnostni razvoj tisti, ki upošteva številne do sedaj zanemarjene, a pomembne dimenzije, od okoljskih, energetskih, do prostorsko urbanih in potrošniških. Gre za strateško razvojno vprašanje sedanjosti in prihodnosti, ki ponuja tudi Sloveniji priložnost, da postane država blagostanja in kakovostnega življenja v sožitju z naravnim okoljem. Družbeni razvojni cilj bi moral biti izboljšanje kakovosti življenja in pove?anje blagostanja državljanov, merjeno s kazalniki ?lovekovega razvoja, socialnih tveganj in družbene povezanosti. Globalni trendi podnebnih sprememb, energetske varnosti, konkurence in medsebojne povezanosti ?loveštva v za?etku 21. stoletja predstavljajo vse težje obvladljive izzive. Hkrati pa ti globalni procesi lahko prinesejo vrsto gospodarskih priložnosti za Slovenijo, ki jih lahko izkoristimo le z njihovim razumevanjem in ustreznim odzivom nanje.

Spoštovani,

Državni svet bo z vso resnostjo spremljal razvojna vprašanja in se s posveti kot je današnji, v dialogu s civilno družbo in strokovno javnostjo še naprej dejavno vklju?eval v prihajajo?e razprave. Številne pobude je mogo?e nadgraditi in jih na razli?ne na?ine implementirati v zakonodajni postopek. To pa je tudi ena od pomembnih vlog Državnega sveta Republike Slovenije.

Ob tej priložnosti naj izrazim tudi veliko zadovoljstvo, da je v Sloveniji zaživel Mednarodni inštitut za trajnostni razvoj, ki bo v okviru ECPD poglobljeno iskal odgovore na ta vprašanja, še posebej v razvejani raziskovalni, izobraževalni in politi?ni mreži te institucije, ki je izpostava Univerze za mir OZN v Evropi.

Ob koncu naj vam zaželim uspešno strokovno delo in prijetno druženje.

Hvala