Meta Sokli?: Otrok ob prenehanju skupnega življenja družine

Prispevek s posveta Otrok v vrtincu odlo?itev institucij, 13. maja 2008
Avtorica: Meta Sokli?, univ.dipl.psih., Center za socialno delo Radovljica

      
Iskanje u?inkovitejšega pristopa k zmanjševanju trpljenja otroka v postopkih zaupanja otroka v vzgojo in varstvo, dolo?itev preživnine in stikov

Otrok ob prenehanju skupnega življenja staršev doživi številne izgube. Skoraj v vseh primerih izgubo enega od staršev v dnevnem smislu, lahko tudi stare starše in drugo sorodstvo, pogosto tudi dom in znano okolje, v?asih hišnega ljubljen?ka, lastnino, materialno preskrbljenost, ob?utek varnosti, …

Otrok v ?asu razhajanja staršev ali pa ?e se zveza kon?a nenadoma vstopa v proces žalovanja, za katerega so zna?ilni odzivi tako na telesnem nivoju (trebušni kr?i, izpuš?aji, težave z dihanjem, bole?ine v glavi, prsih, poškodbe), kognitivnem (slaba koncentracija, raztresenost, blokade spomina, vsiljene misli), ?ustvenem (strah, krivda, žalost, otopelost, osamljenost, nemo?, tesnoba, jeza, olajšanje), vedenjskem (regresivna vedenja, izbruhi, agresivna, tvegana vedenja, pretirana ubogljivost ali neizpolnjevanje zahtev, motnje spanja, apetita), socialnem (odmik iz okolice, »lepljenje« na nekoga, nezainteresiranost za aktivnosti, šport). Odzivi se izkazujejo tudi v šoli (padec u?nega uspeha ali teženje k popolnosti, brezbrižnost ali prekomeren trud, odsotnost, nezainetesiranost za delo, vedenjske težave). Vsi ti odzivi predstavljajo naravno reakcijo na izgube, ki so lahko dokaj hitro razrešeni ob ustrezni podpori staršev, vendar ponovno na vsaki razvojni stopnji otroka. V kolikor starša tega nista sposobna, nujno podporo lahko prevzamejo tudi druge otroku zaupne osebe. Dejstvo je, da se vsi ?lani v družini na izgubo odzovejo druga?e, pot njihovega žalovanja je razli?na, vsi pa morajo sprejeti realnost izgub, jih preboleti in se nau?iti živeti v novem družinskem sistemu.

Ob prenehanju skupnega življenja otrok potrebuje adekvatno informacijo o tem na otroku razumljiv na?in. Otroci imajo potrebo po vklju?enosti, nujna je podpora in vpletenost družine, kot tudi sre?evanje drugih. Otrok ima po obi?ajnem obdobju molka potrebo po pripovedovanju zgodb, spominjanju, mora mu biti omogo?eno izražanje ?ustev. Izjemnega pomena je pogosta informacija, da je brez krivde. Navadno mu pomaga vzpostavljena rutina, ki naj se ne prekine, saj daje otroku ob?utek varnosti. Šolski prostor, u?itelji in vrstniki so lahko zelo dragoceni v tem procesu.

Na vprašanje, kaj proces prilagoditve izgubam najbolj oteži, je jasen odgovor: konflikten odnos med staršema, ki ga je teoreti?no lahko razreševati, pa se v praksi zaplete v ve?ini primerov. Otroci, ki so izpostavljeni nadaljnjim konfliktom in sovražnosti med staršema neizmerno trpijo. Mešana intenzivna ?ustva, ki jih otroci ob?utijo, ko preneha zveza staršev, se zaostrijo z dodatnim stresom, ko so prisiljeni ljubezen in navezanost na enega obdržati z zavrnitvijo drugega starša. ?eprav so otroci v bitki, ki jo bojujeta starša, nemo?ni, pa vendar za?nejo verjeti, da se bo njihova nesre?a, ki jo vedno znova izkušajo, prenehala, ?e se obrnejo proti enemu in favorizirajo drugega starša.

Nemalokrat tako širše okolje otroka kot tudi strokovnjaki v šolstvu, zdravstvu, socialnem varstu, odvetniki, sodniki nadaljujejo z bojem, ki sta ga za?ela starša. Predvsem je potreben poudarek odgovornosti matere in o?eta, s katero naj bi bila nenehoma soo?ena, vendar v primerih, ko boj med staršema postane neobvladljiv, je velika nevarnost, da se strokovnjaki vanj zapletejo, posledica je nemo?, pretirana vpletenost ali umikanje. Jasno se je pokazala nujnost u?inkovitejšega pristopa k zaustavitvi boja med staršema, ki za dosego  ciljev in zadovoljevanja svojih potreb uporabita lastnega otroka. V kolikor starša nista sposobna uvideti hudih posledic in nista zmožna spremembe vedenja, bi bilo nujno uvesti postopek zaš?ite otroka, na hiter, dosleden in u?inkovit na?in, hkrati pa mora potekati intenzivno delo s staršema.

Strokovnjaki, ki prihajajo v stik z družinami, ki zaklju?ujejo skupno življenje, naj bi upoštevali nekaj dejstev, ki so zna?ilna za naše okolje. Vedno bolj je razširjeno mnenje, da je prenehanje skupnega življenja družine nekaj vsakdanjega, saj se zgodi vsaki tretji družini, vendar se s tem ustvarja velika verjetnost zanikanja izgube ali pomena le-te. Kljub nenehnemu poudarjanju otrokovih pravic pogosto starši in okolica, tudi inštitucije otroka želijo zaš?ititi, vendar s tem prispevajo ali povzro?ijo izolacijo otroka. Še vedno prevladuje prepri?anje, da je prisotnost matere pri otroku pomembnejša od prisotnosti o?eta, v strokovnih krogih vedno manj, vendar obstaja mo?an stereotip, da se spodobi, da mati obdrži otroke pri sebi, medtem ko so o?etje na eni strani odpovedali ali pa so v resnici odrinjeni. Postavlja se temeljno vprašanje ali je starševstvo samoumevno ali bi se morali zanj u?iti in izobraževati. Otrok v šoli ob in po prenehanju zveze staršev lahko dobi prepotrebno podporo, vendar  pa je za šolske delavce navidezno bolj varno izogibanje in umik od problematike. Ne nazadnje pa je potrebno izpostaviti tudi vprašanje ali strokovnjaki v socialnem varstvu, odvetniki in sodiš?a nudijo pomo? in razrešujejo boj med staršema, ki poteka na otrokovih ramenih, ali pripomorejo k poglabljanju zla v družinah.

Ovire, s katerimi se dnevno sre?ujemo pri delu v centrih za socialno delo pri starših, ki se ne moreta dogovoriti o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo, preživnini in stikih so naslednje: starša imata veliko potrebo po dokazovanju neustreznosti drugega starša, merjenje mo?i se kronificira, strokovni delavci lahko postanemo posredniki med staršema in prispevamo k porastu sovražnosti med njima. Poleg tega imajo stranke pogosto predsodke, da sodiš?e odlo?a izklju?no po mnenju centrov za socialno delo, obremenilni so tudi predsodki, da imajo matere avtomati?no prednost. Preden se zapletemo ali celo prevzamemo tekmovanje med staršema je izjemnega pomena, da vedno izhajamo iz tega, da je za otroka, (seveda kadar ne gre za nasilje v družini, odvisnosti od psihoaktivnih sredstev, psihi?nih, fizi?nih ali spolnih zlorab), vedno najbolje, da ima ?ustveno podporo obeh staršev in da se vklju?enost v otrokovo življenje obeh staršev nadaljuje. Tudi ?e gre za zlorabe, se velikokrat izkaže, da otroci ne želijo prekiniti stikov z zlorabljajo?im staršem. Pri zagotovljenem varnem okolju  lahko razrešujejo odnos s staršem.

 

Definicija problema

Povsem zmotno je mišljenje strokovnjakov in laikov, da se bo sovražnost enega starša do drugega postopoma polegla, ?e v to že vklju?ujeta svojega otroka, in sicer ko bo razveza oddaljena, ko bosta spoznala dobrobiti lo?enega življenja, ko bo otrok starejši, … Prepad med staršema se le še poglablja in puš?a vedno hujše posledice pri otroku. ?as je tisti, ki dela za starša, ki želi distancirati otroka od drugega starša, dolgotrajni postopki v razli?nih inštitucijah so v korist predvsem staršem, ki iz otrokovega življenja izklju?ujejo drugega starša.

 Nakazuje se nujnost po jasni definiciji procesov med staršema, ki zaradi nerazrešenega medsebojnega odnosa in lastnih stisk ob prenehanju njune zveze ter zadovoljevanja svojih potreb otroka izpostavita hudemu trpljenju.

 

Odtujevanje otroka od starša in drugih otroku pomembnih oseb

V letu 1991 je utemeljitelj sindroma odtujevanja od starša (Parental Alienation Syndrome - PAS) Richard Gardner postavil temelje za prepoznavanje, vzroke, posledice odtujevanja otroka od starša. Doživel je tudi veliko kritik predvsem na ra?un zagovarjanja, da je pri hudem odtujevanju nujno takoj otroka odvzeti staršu, ki odtujuje in ga zaupati drugemu staršu.

Strokovna stališ?a do t.i. sindroma odtujevanja od starša so zelo razli?na, obstajajo trditve, da je produkt bitk za dodelitev otroka, ali da pomeni zlorabo staršev in skrbnikov, nekateri pa celo zanikajo njegov obstoj, ?eš da lahko govorimo le o procesu odtujevanja in posledicah tega.

Ne glede na opredelitve je odtujevanje od starša breme, ki ga mora nositi otrok, katerega starš ne prepozna otrokovo osnovno potrebo po ljubiti in biti ljubljen tudi od drugega starša. Zaskrbljujo?e je, da je celo strokovno mnenje o posledicah odtujevanja otroka s strani enega ali obeh staršev kontradiktorno. Obstaja razširjeno prepri?anje, da bo odtujevanje samo po sebi minilo, da sta za to odgovorna izklju?no starša, da vsako poseganje v družino lahko povzro?i še hujše trpljenje otroka. V nasprotju s tem pa obstajajo zagovorniki, da je odtujevanje dejanje nasilja nad otrokom, ki ga je potrebno, kot nasilje obravnavati in zaš?ititi otroka zaradi visoke stopnje ogroženosti.

Za zmanjševanje posledic dolgotrajnih postopkov zaupanja otrok v vzgojo in varstvo, je najprej potrebno definirati teoreti?ni okvir fenomena t.i. odtujevanja ali sindroma odtujevanja od starša in tudi dolo?iti primerno terminologijo za razumevanje.

Povzeto po tujih izkušnjah odtujevanje v svojem bistvu pomeni kreiranje samo odnosa med otrokom in enim staršem z namenom izklju?iti drugega starša. Popolnoma odtujen otrok ne želi imeti nobenega stika z enim staršem, do njega izraža le neprijetna ?ustva medtem ko do drugega starša izraža le prijetna. Ne glede na to, ali je odtujevanje namerno ali nezavedno povzro?a podobne posledice, ?eprav ve?inoma govorimo o odtujevanju kot namernem oddaljevanju otroka od starša.

 

Znaki odtujevanja in posledice

Klju? k prepre?evanju odtujevanja otroka od enega ali obeh staršev je v prepoznavanju simptomov odtujevanja:

• Zanikanje obstoja ali pomembnosti drugega starša (zavra?anje stikov, izogibanje komunikaciji z drugim staršem, ignoriranje v javnosti, izlo?anje njegovih fotografij)
• Kritiziranje drugega starša (negativno direktno ali posredno govorjenje o njem, njegovem sorodstvu, prijateljih, primerjanje otroka z drugim staršem v negativnem smislu)
• Postavljanje otroka na sredino med starša (otrok kot posrednik in prenašalec sporo?il ali celo kot vohun, pogovarjanje o zadevah odraslih pred / z otrokom ali prepiranje)
• Podtikanje napak drugemu staršu (prikrivanje informacij o pomembnih dogodkih, zasmehovanje, nor?evanje, vzpodbujanje otroka k neubogljivosti pri drugem staršu, obsojanje za razpad družine, za slabše življenjske pogoje)
• Izlo?anje ali zavra?anje možnosti vpogleda drugemu staršu v šolsko delo otroka, njegovo zdravstveno stanje, urnik interesnih dejavnosti)
• Pripovedovanje otroku o materialnem razmerju med staršema, razveznem postopku ali razlogih za prenehanje partnerskega odnosa - slednje je še posebej bole?e in uni?ujo?e za otroke, izgovor staršev je, da so želeli biti pošteni z otroci
• Spraševanje otroka po izbiri med staršema - v otroku povzro?i mo?no frustracijo, ne želijo zavrniti starša, namesto tega se temi izogibajo
• Odklonilnost do prožnosti pri terminih za stike kot neupoštevanje otrokovih potreb
• Namigovanje starša in reagiranje s prizadetostjo in žalostjo, ?e so se otroci imeli lepo z drugim staršem - otrok se bo potegnil vase in prenehal s komunikacijo, po?util se bo krivega, ne bo vedel, da je prav, ?e se dobro po?uti z drugim staršem; otroci spoznajo, ?e želijo ustre?i enemu staršu, se morajo obrniti pro? od drugega starša
• Fizi?no ali psihi?no reševanje otroka pred drugim staršem, ko otrokova varnost pri njem ni ogrožena - taka dejanja krepijo otrokove iluzije o nevarnosti in grožnji in stopnjujejo odtujevanje
• Pogoste so prijave suma fizi?ne, psihi?ne ali spolne zlorabe otrok - sumi razli?nih oblik zlorab enega starša, ki jih drugi prijavi po prenehanju skupnega življenja, v preteklosti praviloma nimajo zgodovine zlorab, ob preiskavah se v glavnini primerov izkažejo za neutemeljene

 

Stopnje odtujevanja

Odtujevanje starša poteka skozi širok kontinum, ki temelji na dolo?eni stopnji notranje stiske starša, ki odtujuje, na ranljivosti otroka in odzivih drugega starša kot tudi na reakcijah zunanjega okolja (širše družine, socialnega varstva, svetovalcev, terapevtov, sodnega sistema). Stopnja odtujevanja gre od otrok, ki izkušajo pomembno nelagodje v prehodnem obdobju (milo odtujevanje) mimo otrok, ki se ?utijo obvezane obdržati lo?ena svetova in identitete, ko so z enim oziroma drugim staršem (zmerno odtujevanje) do otrok, ki zavra?ajo vsako povezavo z odtujenim staršem in postanejo obsedeni s sovraštvom do njega (hudo odtujevanje).

Milo odtujevanje je zelo težko prepoznati, starš, ki otroka odtujuje zanika motiv in dejanja odtujevanja, nasprotno izpostavlja pomembnost vloge drugega starša v življenju in razvoju otroka. Navadno gre za nezavedno ravnanje brez uvida posledic, ki jih ima odtujevanje na otroka. Ker izjave takega starša ne pokažejo na proces odtujevanja, je potrebno pozornost usmeriti na podpomenska sporo?ila starša otroku (»Lahko greš k mami, kar sam se odlo?i, jaz te ne bom silil.«, ni opogumljanja za osebne, telefonske stike, ni? skrbi za odpadle stike, brez interesa, kaj se je na stikih dogajalo, netolerantnost za prisotnost drugega starša »?e bo tvoj o?e na tekmi, jaz ne grem.«). Na tej stopnji odtujevanje postane bolj o?itno, ko otrok zapusti en dom in gre v drugega, ko en starš vzpostavi novo zvezo ali dobi otroka. Zavedanje in racionalno prepri?anje, da otrok potrebuje tudi drugega starša lahko preglasijo intra in inter personalne težave. Navadno je na tej stopnji malo polarizacije v širšem socialnem okolju in med inštitucijami.

Zmerno odtujevanje je zna?ilno za starše, ki ne uvidevajo vrednosti drugega starša, zavedajo se ?ustvenega motiva (strah pred izgubo otroka, bes na drugega starša), v teh primerih se starš, ki otroka odtujuje le teoreti?no zaveda pomembnosti drugega starša v otrokovem življenju, vendar verjame, da v njegovem primeru, zaradi pomanjkljivosti, ki jih ima drugi starš, ne more biti pomemben otroku (zna?ilna je komunikacija, ki ne odobrava stike »Lahko greš k o?etu, ampak veš, kaj jaz mislim,  … ?e sem jaz bolna, … ?e je teta tu«, odklanjanje  pozitivnih sporo?il o drugemu staršu »To je vajina stvar, ne želim poslušati.«, izkazovanje  veselja, ob neuspehu drugega starša, zavra?anje pogovora, ignoriranje telefona, ne dovoli fizi?ne bližine drugemu staršu, podaja in preklicuje izjave, negativna sporo?ila o drugem staršu, obtožbe »Veliko slabega bi ti lahko povedal o mami, ampak jaz nisem tak. Tvoj o?e je alkoholik, ampak jaz tega ne bi smela re?i. Tvojega o?eta ni bilo ob tebi, ko si bil majhen. Tvoja mama nas je zapustila.«, uni?evanje spominov na drugega starša). Na tej stopnji se odtujevanje dogaja v prehodnem obdobju, vendar je prisotno tudi v drugih okoliš?inah. Starš, ki odtujuje, se soo?a z notranjim konfliktom, z drugim staršem komunicira tako, da konflikte povzro?a, »zunanje sile«: odvetniki, sodniki, socialno varstvo, terapevti, so polarizirani vsaj do dolo?ene stopnje.

Odkrito odtujevanje vklju?uje intenzivno sovraštvo do drugega starša. Starš, ki odtujuje, je obseden z drugim staršem, vidi ga kot pogubnega zase, za otroka in cel svet. Drugemu staršu v preteklosti in sedanjosti ne pripisuje vrednosti niti kot partnerju niti kot staršu. Tak starš ne kaže dojemljivosti za logi?no in tudi ne zmožnosti za soo?anje z resni?nostjo. Verjame, da ?e bodo otroci preživeli ?as z drugim staršem, bodo sigurno na nek na?in oškodovani (zna?ilne so izmišljene izjave: »Mama ne pla?uje preživnine. Tvoj o?e nas nima rad. Tvoja mama pije, se drogira.«, prikazovanje otroka kot žrtev slabega vedenja drugega starša »Mati te nima ve? rada.«, javno kritiziranje »Tvoj o?e je nasilnež. Kaj je narobe s tvojo mamo. Ne bo ti dal jesti, ne bo te razumel.«, ohranjanje skrivnosti »Ne povej mami, kje si bil.«, grožnje ali prenehanje ljubezni »Ne bom te imela ve? rada, ?e boš obiskal o?eta. Jaz sem edini, ki te imam rad.«) Na tej stopnji odtujevanja je vedno prisotna zavestna motivacija, tako notranji, medosebni in zunanji sistem je polno vpleten v podporo procesa odtujevanja, ti primeri okupirajo tudi privatno življenje strokovnjakov in vodijo v preveliko ?ustveno vpletenost.

Hudo odtujevanje se že v polnosti prenese na otroka, staršu, ki odtujuje, ni ve? potrebno biti aktiven v smislu motivacije, prav nobene vrednosti ve? ne daje drugemu staršu, sovraštvo in zani?evanje postane odkrito, tak starš naredi vse, da ohrani otroka dale? stran od drugega starša. Na tej stopnji je otrok ujet v zanko starša, ki ga odtujuje od drugega starša in njemu pomembnih ljudi, prevzame njegove želje, ?ustva, sovraštvo, ki ga verbalizira vsem ostalim kot lasnega. Tudi otrok verjame, da je odtujeni starš izme?ek zemlje in vidi njegovo zgodovino in družino povsem negativno, tak otrok se ne more spomniti niti izraziti pozitivna ?ustva do njega.

 

Vloga Centrov za socialno delo

Izziv strokovnim delavcem v socialnem varstvu je poiskati na?ine, kako otrokom omiliti ?ustveno bole?ino in stres, ki je rezultat ujetosti v bojno polje staršev. Vklju?uje pomo? staršem, da bi razumeli škodo, ki jo povzro?ajo otrokom s svojimi dejanji, pomo? pri iskanju rešitev iz zaostrenega in nerešenega odnosa z bivšim partnerjem in pomo? pri razvijanju u?inkovitih na?inov za sodelujo?e starševstvo. Pri tem poteka sodelovanje s sodiš?i, policijo, svetovalnimi centri, terapevti, zdravstvenimi, šolskimi in vzgojnimi zavodi. Tesno in na?rtno sodelovanje z jasno razdeljenimi nalogami pri zaš?iti otroka, ko starša odpovesta, je klju? do zmanjševanja trpljenja otrok.

Pristojnost Centrov za socialno delo je svetovanje in pomo? staršema pri sporazumevanju ob prenehanju skupnega življenja. Svetovalni razgovor je ob razvezi zakonske zveze nujen, vendar je obseg sodelovanja staršev vprašljiv. Sporazumevanje o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo, preživnini in stikih izvenzakonskih partnerjev ob pomo?i strokovnega delavca pa poteka na prostovoljni bazi ob strinjanju obeh staršev. Centri za socialno delo imamo potrebna znanja, vzpostavljene oblike pomo?i družinam, zagotavljamo sistemati?en pristop k družini, vendar ga starši pogosto odklanjajo ali pa želijo izrabiti za uveljavitev enostranskih zahtev po spremembi drugega starša in ne uvidijo lastne odgovornosti. Le kadar center uvede postopek za zaš?ito ogroženega otroka zaradi nasilja, zlorab ali zanemarjanja, lahko staršema izreka ukrepe, zato bi bila tudi v primeru odtujevanja od starša nujna nova pravna podlaga, ki bi omogo?ila ve? kompetenc pri prepre?evanju in ukrepanju ob odtujevanju otroka od starša. Potrebno je, dobro prepoznavanje simptomov odtujevanja in reagiranje v smeri intenzivne pomo?i, smiselno je, da centri prevzamejo koordinacijo pri zagotavljanju pomo?i družinam. Precejšen pomen pri odtujevanju otroka od starša ima stopnja odtujevanja, vendar pa bolj kot to pripravljenost obeh staršev za aktivno sodelovanje. Potreben je vsaj uvid staršev v posledice odtujevanja in dejanske potrebe otroka, ?e uvida kljub ve?kratnemu soo?enju s tem ni, je potrebno uvesti postopek za zaš?ito ogroženega otroka.
Izkazuje se potreba po ve? pomo?i in ustrezne podpore ob prenehanju skupnega življenja družine, tudi v dovolj zgodnji fazi in v bolj intenzivnem smislu s strani vladnih in nevladnih organizacij. Obstaja pa seveda past, da se staršu nudi slepo podporo, ko bi ga bilo nujno soo?ati s posledicami njegovega neustreznega ravnanja pri izlo?anju drugega starša in usmerjati v spremembo vedenja. Kljub vzpostavljenemu delu s starši je potrebna tudi podpora otroku, tako lai?na kot strokovna. Poleg tega bi bilo smiselno otroku omogo?iti pooblaš?enca oziroma zagovornika v postopkih, bodisi enega ali drugega starša ali otroku zaupne osebe.

 
Povezovanje strokovnih krogov

Nujno je tesno sodelovanje vseh vpletenih inštitucij in strokovnjakov za hitro ukrepanje, ko je ugotovljeno ali odtujevanje otroka temelji na dejanski resni?ni skrbi za varnost in dobrobit otroka ali je motivirano iz sovraštva, strahu pred izgubo otroka ali vloge o?eta oziroma vloge matere. Potreben je hkraten multidisciplinaren pristop k natan?ni preu?itvi simptomov odtujevanja za potrditev ali ovržbo sindroma odtujevanja. Zagotoviti je treba prepri?anje o pravih in lažnih navedbah zlorab otroka ter izdelati eno strokovno mnenje.

Skrajševanje vseh že ute?enih postopkov in procesov v ve? razli?nih inštitucijah je pri odtujevanju otroka od starša bistvenega pomena, saj ve? ?asa pomeni napredovanje v hujšo stopnjo odtujevanja, ki se lahko zaklju?i s popolno odtujitvijo, ko otrok prevzame želje in dejanja starša in njegovo sovražnost do drugega starša. Zato je potrebno staršema vedno vra?ati njuno odgovornost, ki jo skušata preložiti na inštitucije. Dejstvo je, da pri hudem odtujevanju tudi inštitucije izgubljajo mo? in nadzor, posledice pa se kažejo na vseh podro?jih otrokovega razvoja. Pri popolni odtujitvi pridejo v poštev le še ekstremni ukrepi za zaš?ito otroka ter dolgotrajna terapevtska pomo? otroku in obema staršema. Zato je še toliko ve?jega pomena, da znake odtujevanja prepoznavamo v njihovi zgodnji fazi in jih obravnavamo z najve?jo resnostjo ter omilimo travmatiziranost otroka. Odtujevanje ima neslutene razsežnosti, prizadene zelo širok krog ljudi in že vpliva na družbene spremembe.

 

Možne izboljšave, ki bi lahko omilile posledice konfliktnih dodelitev, predodelitev otrok ter na?ini za skrajševanje postopkov in dosego ve?je u?inkovitosti

Prenehanje psihološke igre med strokovnjaki in inštitucijami, jasna razmejitev vlog in odgovornosti posameznih strokovnih služb

Multidisciplinaren pristop, tesno sodelovanje predstavnikov vpletenih organizacij, vendar z jasnimi kompetencami vsake strokovne službe

Skrajševanje postopkov in prioritetno obravnavanje primerov zaupanja otrok v vzgojo in varstvo, dolo?itev stikov, kadar se nakazujejo znaki odtujevanja

Nadzor izvajanja sklepov sodiš?, v prvi fazi pridobiti podatke in v drugi zagotavljanje izvajanja

Zagotoviti osnovo v predpisih za prepre?evanje in ukrepanje, kadar pride do odtujevanja otroka od starša in njemu pomembnih oseb

Raziskovanje fenomena, dopolnitev teoreti?ne podlage in aplikacija v naše kulturno okolje

Evalvacija in kriti?na ocena primerov, kjer je bilo odtujevanje od starša spregledano ali prepozno ugotovljeno

Izdelava ustreznih inštrumentarijev za ugotavljanje znakov in stopnje odtujitve, razvijanje strategije pristopov

Vpeljevanje šole starševstva, projekte in programe za sodelujo?e starševstvo

Zagotoviti obvezno svetovanje staršem, ki prepre?ujejo dostop do otroka

Obvezno delo z družinami za ponovno vzpostavitev stikov med otroci in starši ter drugimi otroku pomembnimi osebami

Izobraževanje strokovne javnosti: šolske svetovalne delavce, u?itelje, vzgojitelje, (saj se navadno prvi seznanijo z odtujevanjem pri otroku), strokovne delavce v centrih za socialno delo,  svetovalce, terapevte, odvetnike, sodnike

Ozaveš?anje širše javnosti o posledicah odtujevanja otroka in zlorabah v družini