Jože Mencinger: Lastniki podjetij ali lastniki premoženja?

Prispevek s posveta Izvori slovenske ustave - 20 let po "pisateljski" ustavi, 20. november 2008
Avtor: prof. dr. Jože Mencinger

 1. Lastnina v ustavah

V teoriji gospodarskih sistemov se za razlikovanje med gospodarskimi sistemi uporabljata dva kriterija: lastnina produkcijskih sredstev (privatna in državna ali družbena) ter upravljanje z gospodarstvom (decentralizirano, tržno in centralizirano, plansko). Ta dva kriterija sta zato tudi eksplicitno ali implicitno vsebovana v ustavnih normah posameznih držav, tudi slovenske.

Deklaracija o pravicah ?loveka in državljana s 26. avgusta 1789, ki velja za temelj kapitalizma, lastninsko pravico uvrš?a med "naravne in nedotakljive pravice ?loveka" skupaj s pravico do svobode, varnosti in odpora proti zatiranju (2. ?len Deklaracije). Po 17. ?lenu Deklaracije:

            Nikomur ni mogo?e odvzeti lastnine, ki je nedotakljiva in sveta, razen v primeru jasnega, z zakonom zagotovljenega javnega interesa, in za vnaprejšnjo pravi?no odškodnino.

 Ustava Sovjetskih socialisti?nih republik s 5. decembra 1936, ki odraža družbeno preferen?no funkcijo socialisti?nega gospodarstva, pa zagotavlja:

Gospodarski temelj SSSR je socialisti?ni sistem gospodarstva in socialisti?na lastnina instrumentov in sredstev produkcije, trdno postavljena kot rezultat odprave kapitalisti?nega gospodarskega sistema, privatne lastnine instrumentov in sredstev proizvodnje in izkoriš?anja ?loveka po ?loveku.

Dolo?be Deklaracije o pravicah ?loveka in državljana: nedotakljivost privatne lastnine, možnost razlastitve z odškodnino v primeru javnega interesa in zagotovilo pravice dedovanja so postale merilo za ve?ino ustav tržnih gospodarstev. Vendar ustave iz osemnajstega in za?etka devetnajstega stoletja lastnini posve?ajo relativno malo prostora: privatna lastnina je samoumevna, zato so dolo?ila o njej in nasploh tista o socialnoekonomskih vprašanjih redka. Ustava Združenih držav Amerike iz 1787 na primer sploh ne vsebuje dolo?b o lastnini. Tako je tudi z Ustavo Kraljevine Nizozemske iz 1815. Edina dolo?ba, ki se ukvarja z zaš?ito privatne lastnine v Ustavi Švedske med kraljeve dolžnosti uvrš?a tudi zaš?ito lastnine podanikov.

Dvajseto stoletje je prineslo preobrat v prejšnje zanemarjanje lastnine. V ekonomski teoriji je pomen lastnine za organizacijo in u?inkovitost gospodarstva posebej poudarjala avstrijska šola: srž tako imenovane socialisti?ne kontroverze v dvajsetih in tridesetih letih so bile prav ekonomske implikacije razli?nih oblik lastnine. Na ustavni ravni se je preobrat kazal v omejitvah lastninskih upravi?enj; ustavne dolo?be so za?ele vsebovati tudi dolžnosti lastnika, po izrazoslovju pa so postale zelo "socialisti?ne". Med najbolj zna?ilne ustave te vrste sodi Ustava ?ila iz 1925. V skladu s ?lenom 10:

Zakon predpisuje na?ine, na katere je mogo?e lastnino pridobiti, uporabljati, uživati in z njo razpolagati, ter omejitve in obveznosti, ki zagotavljajo njeno družbeno funkcijo in ki jo napravijo pristopno vsem. Družbena funkcija vklju?uje vse, kar se nanaša na splošni interes države, javnih dobrin in zdravja, boljše uporabe produktivnih sredstev in energije v službi skupnosti in rast življenjskih pogojev družbe v celoti.

Ustava uveljavlja celo omejitev pri pla?ilu pravi?ne odškodnine, saj dolo?a, da je pri koli?ini in pogojih pla?ila odškodnine za odvzeto premoženje treba upoštevati interese skupnosti. Vsebuje pa tudi posebna dolo?ila za razlastitve kme?ke posesti ter dodatno zaš?ito malih kme?kih posestev.

Podobna so dolo?ila kolumbijske ustave iz 1886 (spremenjene 1960), ki prav tako priznava prednost javnemu pred privatnim interesom in ne priznava neizjemne pravice do pravi?ne odškodnine. Po 10. ?lenu more zakonodajalec zaradi enakosti dolo?iti primere, v katerih ne bo izpla?ana odškodnina, ?e tako glasuje ve?ina poslancev v obeh domovih parlamenta.

Takšen trend se je nadaljeval tudi v ustavah sprejetih po drugi svetovni vojni. Ustava italijanske republike iz 1947 obravnava lastnino v posebnem poglavju: Ekonomska razmerja, ki je sestavina prvega dela: Pravice in obveznosti državljanov. V skladu z 42. ?lenom zakon dolo?a oblike pridobivanja in uporabe lastninske pravice, prav tako kot njene omejitve, da bi zagotovil njeno socialno funkcijo in jo napravil pristopno vsem. Po 43. ?lenu more zakon s pomo?jo razlastitve proti odškodnini, rezervirati za ali prenesti na javne agencije ali na skupine delavcev ali potrošnikov dolo?ena podjetja, ki so pomembna za oskrbo z nujno potrebnimi javnimi storitvami, izvori energije, in tista, ki poslujejo v monopolisti?nih pogojih in ki so po svojih zna?ilnostih splošnega pomena.  Razli?ne omejitve lastninskih upravi?enj vsebuje tudi Ustava francoske republike, z 28. septembra 1946. ?eprav je sprejela dolo?be Deklaracije iz 1789 leta, francoska ustava v preambuli pravi: Vse premoženje in vsa podjetja, ki imajo ali bodo imela zna?ilnosti nacionalne javne službe ali monopola morajo postati last skupnosti.

Manj restriktivne in enostavnejše so ureditve v nekaterih modernejših ustavah, vendar tudi te vklju?ujejo oziroma omenjajo socialno funkcijo lastnine. Tako na primer Ustavni zakon Zvezne republike Nem?ije iz 1949 dolo?a da Lastninska pravica predpostavlja dolžnosti. Njena uporaba mora služiti tudi javnim koristim (?len 14/2).

Španska Ustava iz 1978 regulira lastninska vprašanja v enem samem ?lenu (33. ?len), ki uveljavlja temeljne principe Deklaracije iz 1789, obenem pa omenja družbeno funkcijo lastnine. Priznana sta privatna lastnina in dedovanje. Vsebina teh pravic je dolo?ena s družbeno funkcijo, ki jo izpolnjujeta v skladu z zakonom. Nikomur ni mogo?e odvzeti njegovega premoženja, razen v upravi?enih primerih javne koristi ali družbenega interesa proti primerni odškodnimi v skladu z dolo?bami zakona.

Nove ustave nekdanjih socialisti?nih dežel kljub razli?nosti besedil ozna?ujejo naslednje osnovne zna?ilnosti: (1) radikalna sprememba v primerjavi s socialisti?nimi predhodnicami, (2) zamenjava socialisti?ne pravne frazeologije s pravno frazeologijo klasi?nih ustav, (3) opustitev socialisti?ne klasifikacije lastnine na lastnino produkcijskih sredstev in potrošnih dobrin in (4) vrnitev h klasi?nim dolo?ilom: nedotakljivosti lastnine, možnosti razlastitve v javno korist in proti odškodnini ter zagotovitvi dedovanja. Na kratko, ustave nekdanjih socialisti?nih dežel zagotavljajo varstvo privatne lastnine, obi?ajno pa vsebujejo dolo?ila za zaš?ito zemlje in naravnih bogastev.

Ustava Romunije z 21. novembra 1991 v 41. ?lenu zagotavlja privatne premoženjske pravice in enako zaš?ito lastnine ne glede na lastnika, ter prepoveduje razlastitev brez odškodnine. Vendar že 42. ?len slabi zaš?ito z dolo?bo, da vsebino lastninske pravice in njene omejitve dolo?a zakon. Ustava Kirgizije v 17. in 20. ?lenu uvrš?a pravico do lastnine med pravice in svoboš?ine posameznika. Podobno dolo?ilo vsebuje (23. ?len) Ustava Litve. Z ustavnimi dopolnili k Ustavi Poljske z 29. decembra 1989 je z odpravo ?lenov 11-19 odpravljena socialisti?na klasifikacija lastnine. Zelo obsežno je obravnavanje lastnine v Ustavi Slovaške Republike, ki prav tako uveljavlja omejitve podobne tistim iz ustav intervencionisti?nih ustav: Lastnina ne sme biti uporabljena tako, da bi omejevala pravice drugih ali splošnega interesov zaš?itenih za zakonom. Uveljavljanje lastninskih upravi?enj ne sme ogrožati zdravja ljudi, narave, kulturne dediš?ine in okolja bolj kot to dolo?a zakon (?len 20/3). Ustava Turkmenije zadržuje socialisti?no razdelitev lastnine na eksplicitno govori o lastnini produkcijskih sredstev. Ustava Madžarske definira madžarsko gospodarstvo kot tržno gospodarstvo, v katerem je privatna lastnina zaš?itena enako kot državna (?len 9/1).

Posebna zaš?ita zemlje je zna?ilna za skoraj vse ustave nekdanjih socialisti?nih dežel. Ustava Bolgarije, sprejeta 12. julija 1991, proglaša zemljo za temeljno sestavino nacionalnega bogastva, ki bo deležna posebne zaš?ite s strani države in družbe. (?len 21/1). Podobne so ureditve v ustavah Estonije (?len 6) in Kirgizije (?len 4). V nekaterih ustavah so dolo?ila, ki omogo?ajo uveljavitev zemljiškega maksimuma. Takšni sta Ustava Ukrajine (?len 68) in Ustava Ruske federacije (?len 58). Kar v nekaj deželah ustave prepovedujejo, da bi bili tujci lastniki zemlje: Bolgarija (?len 22), Romunija (?len 42),  Litva (?len 47).

Po slovenski ustavi (33. ?len) je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja; nekaj omejitev pa dolo?a 67. ?len, po katerem »Zakon dolo?a na?in pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija« Posebej je urejena možnost razlastitve v javno korist (69. ?len), pravica uporabe javnega dobra in naravnega bogastva (70. ?len) ter varstvo zemljiš? (71. ?len)

 

2. Zadrege ob prehodu iz socializma v kapitalizem  (pisano v letu 1988)

Sedemdeset let socializma v svetu in štirideset let samoupravnega socializma nedvomno kaže, da socialisti?na gospodarstva niso u?inkovitejša od kapitalisti?nih oziroma da jim ne morejo konkurirati, saj zaostajajo predvsem v u?inkovitosti. Celo ve?, da bi sledila kapitalisti?nim, socialisti?na gospodarstva pogosto uporabljajo reforme, s katerimi bolj ali manj "kapitalizirajo" socializem, dokler u?inki takšnih kapitalizacij ne postanejo socialno in politi?no "nesprejemljivi"; takrat jim slede proti-reforme razli?nih vrst in oblik. Bo val reform, ki so zajele socialisti?ni svet v drugi polovici osemdesetih let, globlji? Se bo pokazalo, da je bilo sedemdeset "graditve komunizma" le draga stranpot v razvoju ?loveštva, bližnjica, ki se kon?uje v brezpotju? So imeli prav prvi kritiki socializma (Hayek, von Mises), ki so dokazovali, da sistem ne more biti u?inkovit? Ali ni tako imenovani "znanstveni socializem" še bolj utopi?en od "utopi?nega"? Gospodarski razvoj socialisti?nih dežel z izjemno statisti?no rastjo spremljajo vrste v Moskvi, mrzli radiatorji v Bukarešti, zid v Berlinu, stavke v Varšavi, sivina v Pragi? Ali je vse to le rezultat slabega vodenja, ki izhaja predvsem iz nekontroliranega politi?nega monopola, s katerim se je uveljavljal socializem v imenu delavskega razreda, in, kar se kaže v vseh socialisti?nih gospodarstvih, tudi za njegov ra?un. Ali pa je sistem tudi teoreti?no nujno neu?inkovit?  Zdi se, da gre tudi za slednje.

Jugoslavija je v preteklosti z relativno lahkoto spreminjala gospodarski sistem, v petdesetih letih pa tudi njegove temelje; državno lastnino je zamenjala družbena, plansko upravljanje z gospodarstvom pa samostojnost gospodarskih organizacij, ki naj bi delovale na trgu, in samoupravljanje v njih. Osemdeseta leta pa kažejo, da je sposobnost spreminjanja gospodarskega sistema izginila. Po desetletju krize, pri kateri je najbolj dramati?na prav stopicanje na mestu, politiki kot zamorski vra?i ob suši ponavljajo "potrebo po uveljavljanju ekonomskih in tržnih zakonitosti" podobno kot so v sedemdesetih letih ponavljali potrebo po zamenjavi trga z vseobsežnim sporazumevanjem in dogovarjanjem, s katerim naj bi delavci obvladovali celoto družbene reprodukcije".

Jugoslavija je v osemdesetih letih kar naprej iskala pot iz krize, v katero je zašla. Posebno znani so bili poskusi razrešiti probleme v okviru velike Kraigherjeve komisije v prvi polovici osemdesetih, ki pa so bili neuspešni, saj so bile vse rešitve, ki jih je komisija predlagala, v nasprotju z veljavnimi temelji ekonomskega in politi?nega sistema – družbeno lastnino in enopartijskim sistemom. To se je nadaljevalo tudi v drugi polovici osemdesetih, ko se je kriza vse bolj poglabljala in vodila tudi k razpadu države. Poskusi spremeniti gospodarski sistem so postajali vse bolj radikalni; predlagane spremembe so socializem, ?eprav ne eksplicitno ampak implicitno, spreminjale v kapitalizem. Najbolj radikalen poskus so bile teze "Osnovnih smeri reforme gospodarskega sistema", ki jih je pripravila Komisija ZIS in ki naj bi jih vgradili tudi v predvidene ustavne spremembe. Gre za ideološko izredno radikalen predlog sprememb gospodarskega sistema, ki bi, ?e bi jih res uveljavili, spremenile temelje družbenoekonomske ureditve in razmajale temelje politi?nega sistema. Tudi zanje so zna?ilne mnoge nejasnosti, zmeda in iskanja sožitja med koncepti, ki se izklju?ujejo.

Opuš?anje nelastniškega koncepta družbene lastnine in dolo?itev titularja, kar predlagajo teze, eo ipso pomeni njeno "degeneracijo" v kolektivno, to pa v privatno lastnino. Družbene lastnina naj bi po tezah ostala temeljna oblika lastnine, a ?e je problem njene neu?inkovitost,, ki izhaja iz slabšega upravljanja s kapitalom v družbeni v primerjavi z upravljanjem s kapitalom v privatni lasti, brez dodatnih omejitev empiri?no ugotovljenih u?inkovitejših oblik lastnine ne bi mogla ostati dominantna oblika lastnine. Uvedba obvezne realne amortizacije in obvezne akumulacije razkriva upravi?en dvom, da je "degeneracijo" družbene lastnine v druge oblike mogo?e prepre?iti druga?e kot z administrativno prisilo titularja lastninskih pravic v ravnanje, ki bi mu bilo, ?e bi bil dejanski titular, imanentno. Pravica upravljanja in trajnega prisvajanja iz vloženega kapitala, ki ju uvajajo teze, sta pravzaprav sestavini kapitalizma. Uvedba lastninskega kapitala zahteva reševanje cele vrste teoretskih in prakti?nih problemov, ki izhajajo iz nujnosti, da se princip"en delavec, en glas" uskladi s principom "ena delnica, en glas".

Prva teza tega dela ugotavlja, da mora biti trg sestavljen ne samo od trga blaga in storitev ampak tudi od trgov produkcijskih tvorcev. Njihovo realno vrednotenje je po isti tezi mogo?e le na trgu.. ?eprav ni mogo?e trditi, da že zdaj nimamo posameznih sestavin trgov dela in kapitala, sta trga rudimentarna; na ideološki in teoretski ravni pa jih sploh ni. "Uradna" uvedba trgov produkcijskih tvorcev pa najbrž zahteva tudi "uradno" priznanje posledic njunega delovanja, to pa ni ni? drugega kot "uradno" opustitev proglašenih temeljev zdajšnje družbeno-ekonomske ureditve - družbene lastnine in samoupravljanja. Takšna kot sta, sta namre? ideološko, teoreti?no in prakti?no nezdružljiva s trgom proizvodnih tvorcev. Samoupravljanje in popolno delovanje trga dela se izklju?ujeta, kapitalski trg je skladen le z "degeneracijo" družbene lastnine v kolektivno.

Trg kapitala predpostavlja lastnike kapitala, ki se morejo pojavljati kot njegovi kupci ali prodajalci. Družbena lastnina takšnega lastnika nima, saj je, s celotno družbo kot titularjem, nelastnina. Z dolo?itvijo titularjev, kar je pogoj za uvedbo kapitalskega trga, pa družbena lastnina nujno "degenerira" v kolektivno in privatno. Pri tem ne gre pozabiti, da je lastnina pomembna za odlo?anje in podjetništvo. Še ve?, formalna lastnina produkcijskih sredstev je najpomembnejši faktor odlo?anja in podjetništva v dejavnostih, v katerih je zaradi narave produkcije (specifi?ne deljivosti produkcijskih faktorjev) najbolj u?inkovita takšna oblika produkcije, pri katerih so delo, lastnina in upravljanje neposredno povezani. 

Socializacijo v družbi, v smislu vzpostavljanja ve?je enakosti, je mogo?e vzpostaviti ex post. O?itno je to tudi edino realno, ?e ho?emo zagotoviti gospodarsko u?inkovitost oziroma veliko stopnjo enakosti skupaj s splošno blaginjo namesto enakosti v revš?ini. To pa z drugimi besedami pomeni, da je edina realisti?na pot v socializem socialdemokratska. Temeljni problem marksizma in seveda dežel, ki so na njem utemeljile svoj razvoj, je prav prevelik poudarek na problemu lastnine produkcijskih sredstev kot izvoru neenakosti in zanemarjanje lastnine kot faktorju u?inkovitosti. Formalno pravna lastninska razmerja niso odlo?ilna za dejanska ekonomska razmerja to je za delitev družbenega produkta, že je le mogo?e s politi?nim sistemom zagotoviti, da se velik del dohodka od kapitala prerazdeli in da se tako vzpostavi ve?ja enakost. Šele lastnina na potrošnih sredstvih postane v resnici zasebna, spet ne glede na to, ?e jo proglasimo za družbeno ali ne.

3. Privatizacijske iluzije (pisano leta 1994)

Sprememba sistema ali "tranzicija" iz socialisti?nega v tržno gospodarstvo, ki naj bi spremljala hitre politi?ne in ideološke spremembe, pa se je pokazala kot zapleten proces z mnogimi neuspehi in socialnimi in politi?nimi napetostmi, ki izhajajo iz prerazdelitve dohodka, bogastva in mo?i. To je bilo mogo?e pri?akovati. Prehod se je za?el brez jasne slike dejanskega stanja, novega gospodarskega sistema ter ekonomskih in socialnih rešitev v ?asu njegovega trajanja. Prevladale so iluzije, da bo tržni mehanizem nekdanje socialisti?ne države skoraj trenutno pretvoril v države blaginje. Zato so vse proglasile neomajno vero v kapitalisti?ni tržni mehanizem, tem mo?nejšo, ?im manj tržnih institucij so imele, vse vlade pa so se trdno zavezale k popolni privatizaciji državnih ali družbenih podjetij. Dostikrat prav zaradi želje ugajati zahodnemu svetu in njihovim institucijam, ki še zdaj ne razlikujejo med stvarnostjo in ideali. Prvi rezultati so jih razo?arali, šlo pa je le za to, da so se iluzije pokazale za iluzije. Navdušenje zahodnih držav nad politi?nimi svobodami in gospodarskimi spremembami na vzhodu je splahnelo, ko so ugotovili, da je koli?ina denarja potrebna za prepre?itev nostalgije po nekdaj zagotovljenih socialnih pravicah dale? presegla "miloš?ino", ki so jo bile pripravljene in sposobne dati.

Kako spremeniti obstoje?o lastninsko strukturo v strukturo, ki odgovarja tržnemu gospodarstvu, je nedvomno najbolj zapleten problem prehoda. V principu je ve?ina bogastva nedeljivo pripadala "ljudstvu". Formalno je torej privatizacija urejen in zakonit prenos lastnine od "ljudstva" - države in drugih javnih institucij, posameznikom, gospodarskim subjektom - fizi?nim in pravnim osebam. Problemi nastanejo, ko gremo od formalne definicije privatizacije k njeni vsebini. Vendar se je medtem definicija privatizacije spremenila. Dictionary of Economics (Bannock, G. at al, 1985), naprimer, definira privatizacijo kot "prodajo državnega kapitala v nacionaliziranih industrijah in drugih podjetjih privatnim investitorjem, pri ?emer država izgubi ali pa ne kontrolo v njih". Ko se je za?el prehod, se je definicija privatizacije razširila; privatizacija je vsakršen prenos bogastva od države ali državnega sektorja v privatni sektor. "Vsebina privatizacije naj ne bi bil le premik proti privatni in stran od državne ali skupne lastnine, ampak tudi premik stran od državne regulacije, ki omejuje pravice posameznika pri uporabi sredstev" (Brzeski v S.H. Hanke, ed., 1987, 24). Po bolj radikalno liberalnih pogledih "moremo govoriti o privatizaciji šele, ko uporaba sredstev ni ve? predmet omejitev s strani dozdevnih javnih in socialnih interesov, ampak je vodena z navadnimi ra?uni dobi?ka in izgub" (Brzeski, 1991, p.18).

Sadowski (1991) razlikuje med dvema pojmovanjema privatizacije: (1) popolni eliminaciji državne lastnine z njenim prenosom v privatne roke, in (2) spreminjanju lastninske strukture z ekspanzijo deleža privatnega sektorja na ra?un javnega, tako da privatni postane postopoma dominanten. V tem primeru je mogo?e privatizacijo gospodarstva dose?i s pove?anjem svobode delovanja privatnega sektorja že z zagotovitvijo primerne zakonodaje, ali z zmanjšanjem delovanja javnega sektorja. Bajt razlikuje dva koncepta privatizacije, ki temeljita na njegovem razlikovanju med pravnim in ekonomskim konceptom lastnine (Bajt, 1953). V pravnem pomenu "privatizacija pomeni restitucijo privatnih lastninskih upravi?enj na realnem kapitalu v obliki denacionalizacije prej nacionaliziranega premoženja (re-privatizacija) ali privatizacijo premoženja, ki ga je akumulirala država" (Bajt 1992, 8). V ekonomskem pomenu pa privatizacija ozna?uje ureditev, v kateri morejo posamezniki pridobiti pla?ilo za svoj prispevek k produkciji. Dejanski problem privatizacije - pove?anje u?inkovitosti, se nanaša na ekonomski in manj na legalni okvir lastnine; tu ti?i tudi problem odgovornosti, ki izhaja iz lastnine, ki pa je bila zanemarjen tako v privatizacijski literaturi in še bolj v tehni?nih rešitvah.

Nasploh velja, da naj bi privatizacija izboljšala u?inkovitost v uporabi sredstev, omogo?ila pravi?nost v porazdelitev bogastva in služila pri odpravi enopartijskega sistema.

Predpostavka o u?inkovitosti je, nedvomno pravilna; privatna lastnina je potreben, ni pa še zadosten pogoj za ustvarjanje institucionalnega okolja, ki zagotavlja u?inkovitost. Ta izhaja iz "superiornosti privatne lastnine pri sprejemanju gospodarskih odlo?itev" (Urban, 1990, 36). Privatna lastnina zagotavlja var?evanje, investiranje, iskanje novih produktov, inovacije v produkciji, racionalno uporabo sredstev in sprejemanje tveganja za odlo?itve. Toda to drži, le ?e je mogo?e najti prave lastnike "odgovorne za dobro uporabo in vzdrževanje sredstev" (Jackson, M, 1992); teh pa ni mogo?e ustvariti z ukazi. Toda vsa opozorila, kot na primer, "da je, da bi se izognili negativnim u?inkom privatizacije v procesu tranzicije, treba obstoje?a lastninska upravi?enja, posebno tista, ki jih imajo menedžerji, okrepiti in ne oslabiti ali uni?iti,.." (Bajt, 1992, 19) so, kot kaže, v nasprotju z idejami konvencionalnih teorij prehoda.

Dejansko vprašanje je, kako hitro je mogo?e ustvariti institucionalni okvir, ki privatni lastnini zagotavlja gospodarsko u?inkovitost in na kakšen na?in. Pri tem je treba upoštevati vsaj troje zaostankov socialisti?nih gospodarstev za tržnimi: tehnološki, institucionalni in družbeni.

Tehnološko zaostajanje je mogo?e relativno hitro nadoknaditi, ?eprav se je gospodarska u?inkovitost nekdanjih socialisti?nih družb po njihovem politi?nem zlomu drasti?no zmanjšala. Ve?ji problemi nastajajo pri drugih dveh zaostankih. Razvoj tržnih institucij na zahodu je bil dolg postopen proces interakcij med gospodarskim razvojem, politiko in institucijami civilne družbe. Politika je zagotavljala institucionalne okvire in reguliranje gospodarskih aktivnosti; takšna regulacija pa je potrebna, da trg deluje bolje kot v Latinski Ameriki, kjer kapitalizmu nedvomno ni uspelo uveljaviti u?inkovitega gospodarjenja in še manj zagotoviti primerno razdelitev blaginje in bogastva.

Formalno je bilo tržne institucije podobne tistim, ki obstajajo na Zahodu, mogo?e ustanoviti z ukazi. Najve? politikov nekdanjih socialisti?nih držav je bilo tudi ve? kot voljnih posnemati zahodne institucionalne ureditve. Toda ni verjetno, da bodo formalno enake institucije tudi delovale tako kot delujejo v razvitih tržnih gospodarstvih. Delovanje in uspešnost tržnih institucij je namre? odvisna od norm in oblik družbenega ravnanja, ki ga ustvarjajo institucije civilne družbe. "Uspešno delovanje in upravljanje tržnega gospodarstva je v veliki meri stvar zaupanja" (Hare, 1991, p.3). Subjekti, ki sodelujejo v gospodarskih transakcijah, ki se ponavljajo in prilagajajo spreminjajo, morajo verjeti, da se bodo tudi drugi ravnali po principih, ki veljajo v družbi; le majhen del je mogo?e obvladovati s formalnimi pravili in pogodbami.

Zaradi zgoraj navedenih razlogov je privatizacija proces ne pa premik. Njene ekonomske, socialne in politi?ne posledice so razen v teoreti?nih modelih malo znane. Sam prenos lastnine na formalno privatne institucije, ki jih ustanovi država, in razdelitev delnic teh institucij državljanom ni ni? drugega kot papirna privatizacija, ki zanemarja dejanske probleme (u?inkovitost) in ki zavira ne pa pospešuje dejansko privatizacijo za katero so "potrebni predvsem aktivni namesto pasivnih lastnikov, strateški partnerji namesto finan?nih investitorjev, in koherentne skupine privatnih investitorjev namesto tiso?i malih delni?arjev" (Simoneti, 1991). U?inki privatizacije na u?inkovitost bodo zato, ?eprav gotovi, odloženi.

Veljavnost druge predpostavke, to je, da bo privatizacija prinesla pravi?nost v delitev bogastva in blaginje, je vsaj dvomljiva. Pravi?nost je povsem nedolo?ena, kar kaže na primer že popolnoma razli?no pojmovanje pravi?ne delitve in socialne zaš?ite celo med razvitimi tržnimi gospodarstvi. Tudi dejanska delitev premoženja in blaginje, ki jo imamo v razvitih tržnih gospodarstvih, je namre? rezultat interakcij med gospodarsko u?inkovitostjo, politiko in institucijami civilne družbe (Uisitalo, 1992). Ne zagotavlja jo ne privatizacija in ne privatna lastnina, na kar spet kažejo gospodarstva in družbe latinske Amerike.

Z oddaljeno u?inkovitostjo in nedolo?eno pravi?nostjo, se cilji privatizacije v nekdanjih socialisti?nih gospodarstvih najpogosteje skr?ijo na zelo transparenten politi?en cilj - odpravo enopartijskega sistema. Spet je res, da je dominantnost privatne lastnine primerna osnova za stabilno politi?no demokracijo; spet je mogo?e dobiti dokaze, da temu ni tako. Vendar gre za še nekaj. "Nove politi?ne elite so privatizaciji dale nov politi?en pomen; pove?ala naj bi njihovo politi?no ligimiteto in jim nadoknadila trpljenje pod komunisti?no dominacijo" (Privatization in Eastern Europe, 1992, 7). Hitrost cele operacije prav zato postane kriterij za oceno kvalitete lastninskega preoblikovanja; z njo je mogo?e dokazati ideologom z zahoda, da ste na pravi poti, omogo?a pa še krepitev nove politi?ne elite. Pospeševanje privatizacije je mogo?e le deloma pripisati prepri?anju v uspešnost tržnega gospodarstva, tudi tu gre, tako kot je šlo pri nacionalizacijah, v veliki meri za poskuse eliminacije potencialne politi?ne konkurence. Dovolj ironije je v dejstvu, da vsa stvar temelji na marksisti?nem nauku o produkcijskih odnosih in družbeni nadgradnji.

Izbrani na?ini privatizacije, razlike in še bolj podobnosti med njimi: certifikatska privatizacija na ?eškem in v Rusiji, ki naj bi omogo?ali razdelitev premoženja vsem državljanom neposredno in v kombinaciji z skladi, poljska in romunska dvostopenjska privatizacija s skladi, madžarska razprodaja "družinskega srebra" tujcem nimajo ni? skupnega s stanjem v gospodarstvu, družbenimi odnosi, institucionalnim okvirom, stopnjo že dosežene monetizacije, industrijsko strukturo, vklju?enosti v svetovno gospodarstvo in drugimi zna?ilnostmi, ki bi morale biti odlo?ilne. Povsod so tehni?ne rešitve rezultat kombinacije politi?ne mo?i in naklju?no izbranih zahodnih "privatizerjev". Povezuje jih skupna lastnost: "privatizacije" so grandiozne administrativne operacije, ki bi jim jih zavidal vsak centralni planer. Gre za idejo, da je tudi tržno gospodarstvo mogo?e ustvariti z dekreti, tako kot je bilo z njimi ustvarjeno socialisti?no.

4. Kam bi del? Tja, kjer si vzel ( pisano leta 2008)

Da je privatna lastnina potreben pogoj za gospodarsko u?inkovitost, se najbrž strinja ve?ina ekonomistov. Manjše je soglasje o tem, ali je tudi zadosten pogoj. Še ve? je razhajanj o privatni lastnini kot temelju socialne pravi?nosti in politi?ne demokracije. Vendar pa privatizacije državnega oziroma družbenega premoženja ni nih?e, ki je v za?etku devetdesetih pridobil ali ohranil politi?no mo?, postavljal pod vprašaj. Tudi vsem, ki so le malo pred tem »verjeli« v družbeno lastnino in samoupravljanje, se je privatizacija zdela samoumevna in najbolj pomembna sestavina tranzicije. Kako jo izvesti, da bi prinesla u?inkovito gospodarstvo in socialno pravi?no družbo, pa nih?e ni vedel ne takrat ne zdaj. Idej, ki so jih prinašali razli?ni »privatizacijski eksperti« najve?krat iz ZDA, je bilo sicer veliko, a prav uporabne niso bile; najve?krat je šlo za velike birokratske operacije, ki naj bi bile enako uporabne za ves »komunisti?ni svet« od Ljubljane do Ulan Batorja. 

Kakorkoli, v takratnih razpravah, kaj narediti, sta se, ?e poenostavimo, izoblikovala dva koncepta: koncept decentralizirane, postopne in odpla?ne privatizacije ter koncept centralizirane, hitre in razdelitvene privatizacije. Vsak je imel gospodarske prednosti in slabosti, a te so bile za uveljavitev koncepta manj pomembne; šlo je za prerazdelitev gospodarske in politi?ne mo?i. Prvi naj bi jo zadržal pri stari gospodarski in politi?ni eliti, »rde?ih« direktorjih, drugi naj bi jo prenesel novi. Zakon o preoblikovanju družbene lastnine iz novembra 1992 je bil še najboljši možni kompromis med obema, od prvega je prevzel decentraliziranost, od drugega  brezpla?no razdelitev certifikatov. Njegova najpomembnejša dobra stran je bila vnaprejšnja nedolo?enost strukture lastništva po kon?ani formalni privatizaciji, najslabša pa uveljavitev mešetarjenja s premoženjem namesto trdnega dolgoro?nega gospodarjenja. To je sicer vnaprej napovedal profesor Ribnikar, ki pa ga v privatizacijski ihti ni nih?e poslušal. Zdaj vse bolj kaže, da smo bili vsi, ki smo verjeli v koristnost trga kapitala za prenašanje prihrankov v investicije in za lastniško kontrolo gospodarjenja, prej ko ne naivni zanesenjaki. 

Kljub stranpotem je slovenska privatizacija naredila manj škode, kot so jo privatizacije v drugih nekdanjih socialisti?nih gospodarstvih. V velikem številu podjetij je omogo?ila notranje lastništvo, brez tega bi jih propadlo mnogo ve?, najboljša pa bi že davno kon?ala v tuji lasti, kot so prakti?no vsa v Vzhodni Evropi. Edino v Sloveniji so najuspešnejša velika podjetja - Gorenje, Krka, Mercator, Merkur,…., v doma?i lasti,  Slovenija še ima svoj Telekom, banke in zavarovalnice. Tudi to, da je veliko premoženja, ki ga ob privatizaciji nih?e ni maral, ostalo v državni lasti, ni le slabo. ?e ni? drugega, ga je mogo?e prodati, ?e je treba. Ne tako, kot so nepotrebnem prodali SIJ ali Splošno plovbo, oziroma kot je bil tuji multinacionalki, katere cilji so bili predvidljivi, prodan Iskraemeco potem, ko sta KAD in SOD izigrala doma?ega kupca. Tudi »ljudska« prodaja NKBM sodi med nesmiselne loterijske razprodaje državnega premoženja.

Ker kapitalizem že imamo, se s prodajami preostalega državnega premoženja ne mudi. Tudi tu velja enostavno pravilo – prodaj, kar moraš prodati, in ni?esar, ?esar ni treba prodati. Z denarjem, ki ga dobi, država tako ali tako ne ve po?eti ni? pametnega, porabi ga. Omejitve, da z njim lahko le zmanjša zadolžitve in s tem stroške odpla?evanje dolgov, so malovredne; kupnina od prodaje omogo?a, da porabi ve? sprotnih prihodkov. Ker je povpre?na donosnost podjetij, ki so jih v nekdanjih socialisti?nih gospodarstvih kupile tuje multinacionalke, deset odstotna, kar je dvakrat ve? od donosnosti njihovih investicij v vrednostne papirje in trikrat ve? od donosnosti posojil, ne presene?a pozitivna povezava med prodajami premoženja in zadolženostjo držav – ve? premoženja prodajo, bolj so zadolžene.

Povsem nepotrebno je tudi neprestano ugotavljati vrednost državnega premoženja, žalovati nad »izgubami« zaradi neprodanega, se veseliti, kadar borzni indeksi rastejo, žalovati kadar padajo, ali se pritoževati nad nelikvidnostjo borze. Manj likvidna je, manj narodno gospodarske škode povzro?a. Morda je, kljub slabim izkušnjam doslej, bolje upati, da bomo kdaj le dobili dostojno oblast. Pri tem ne mislim, da bi bila »leva« že kar vnaprej boljša od »desne«. Tudi »leva« je in bo razpredala o umiku iz gospodarstva, kot da bi ji kdo prepre?eval, da ne zamenjuje »ne-svojih« s »svojimi«. ?e si res ne zaupa, naj vse proizvodno premoženje, ki ji je ostalo, tudi tistega, ki ga ima KAD, prenese na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kar tako, da ZPIZ postane formalni lastnik KAD-a; prav ni? slabši ne bi bil od privatnih privatizacijskih skladov in še najbliže bi bili pravilu, da »daš tja, kjer si vzel«. Vnaprej je treba le vedeti, da bo z dobi?ki od tega premoženja mogo?e pokrivati le majhen del potreb pokojninske blagajne in da bodo ob?asno tudi negativni. Predvsem pa je treba prepovedati, da bi se dobi?ki ali kupnine od morebitnih prodaj vlagali v privatne privatizacijske sklade. Edini pokojninski sistem, ki deluje, je namre? stari Bismarckov »pay as you go« sistem medgeneracijskega finansiranja, za katerega jam?i država.

5. Lastniki podjetij in lastniki premoženja (pisano leta 2008)

V štiridesetih letih prevlade zdajšnje ina?ice je namesto socialno tržnega kapitalizma nastal »casino kapitalizem«, v njem so lastnike podjetij zamenjali lastniki premoženja, iz delavcev pa je nastala »delovna sila«. Za temi dogajanji so bile velike prerazdelitve družbenega produkta med delom in kapitalom; delež dela, ki je bil pred tridesetimi leti približno 75 odstotkov BDP, se je skr?il na 68 odstotkov, deleža kapitala pa se je s 25 odstotkov pove?al na 32. Isto?asno pa se je na strani uporabe BDP delež investicij s približno 25 odstotkov skr?il na 18. Razlika (med 18 in 32 odstotki) je šla v  privatizacije, prevzeme in špekulacije. Prav ta razlika je omogo?ila nastajanje vsakovrstnih finan?nih skladov, ki so si izmišljali nove »finan?ne produkte«, s katerimi so pove?evali razdaljo med var?evalci in investitorji; temu se je reklo finan?no poglabljanje. Uspešnost gospodarstev so za?elo meriti s finan?no poglobljenostjo, poenostavljeno z razmerjem med zadolženostjo (aktivo bank) in BDP; ve?ja zadolženost je pomenila ve?jo razvitost, ve? preprodaj premoženja na borzah pa prav tako. Šlo je za spreminjanje finan?nega sistema, katerega edina naloga je u?inkovito prenašanje prihrankov od var?evalcev k investitorjem, v sistem, v katerem je z novimi »finan?nimi produkti« mogo?e drugim ustvarjati virtualno bogastvo, sebi pa pravega. Finan?ni svet se je vse bolj oddaljeval od realnega, finan?no »premoženje« pa je kar naprej raslo. Do leta 1980 je bilo približno tolikšno kot letni nominalni bruto doma?i produkt, zdaj je tri do petkrat oziroma bolje pet do trikrat ve?je – odvisno od rasti ali padcev na borzah.

Še mnogo bolj oziroma morda najbolj usodna sestavina »casino kapitalizma« je bilo spreminjanje in nadomeš?anje lastnikov podjetij z lastniki premoženja; usoda podjetja jim sploh ni mar, mar jim je le, koliko bodo iztržili za premoženje, ki so ga kupili z namenom, da bi ga z dobi?kom prodali. Kapitalski trg, ki naj bi omogo?al zbiranje prihrankov in kontrolo upravljanja se je sprevrgel v mešetarjenje  s premoženjem. Delavci so postali nekakšna brezimna »delovna sila« oziroma reprodukcijski material, ki naj bi bil kar se da poceni in fleksibilen – pripravljen delati za manj in zmeraj znova iskati novo delo. Vse to brez globalizacije ne bi delovalo; »finan?nih produktov« ni bilo mogo?e prodati, kjer so nastali, ameriške so kupovali v Evropi in drugod po svetu. Lastniki premoženja podjetij so bili na drugem delu sveta, nefleksibilno »delovno silo« na enem delu sveta je bilo zmeraj mogo?e nadomestiti z bolj fleksibilno na drugem delu. Da to ne bo moglo iti v nedogled, je bilo o?itno kar nekaj ?asa; sistem je bil nemoralen.

Je zdajšnja finan?na kriza in stotine milijard evrov »izgubljenega premoženja« kaj spremenila? Morda, a prav gotovo ni. Kar nekaj znakov kaže, da gre le za  pomiritev zdajšnje panike na svetovnih finan?nih trgih in da se bo, potem ko jo bodo države z milijardami novega »premoženja« pomirile, morda spet nadaljevalo izumljanje novih finan?nih produktov, s katerimi bodo še naprej ustvarjali virtualno bogastvo. Ko bo najve?je »izgube« na borznih trgih pokrila država in ko bodo centralne banke pomagale z novim denarnim »bogastvom«, se bo precej izgubljenega »bogastva« spet vrnilo, na Wall Streetu se bo po zvoncu, ki oznanja konec trgovanja, v pozdrav uspešnemu dnevu spet oglasilo ploskanje.

 Zdajšnja kriza ustvarja možnosti za prelom z zdajšnjim in iskanje novega kapitalizma oziroma vra?anje v evropsko socialno tržno gospodarstvo, v sistem, v katerem bodo novi »finan?ni produkti« uvrš?eni med prevare ali igre na sre?o, v katerem bodo lastniki predvsem lastniki podjetij in ne lastniki premoženja, delavci pa sodelavci in ne reprodukcijski material.    

Slovenija se krizi ni mogla izogniti. Kapitalizem, kakršnega smo dobili v Sloveniji, je bil dolgo približno takšen, kakršnega je Evropa imela v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar je povzro?alo drsenja po raznovrstnih lestvicah konkuren?nosti, ki naj bi jo zmanjševali previsoki stroški dela, prevelika javna poraba, pomanjkanje tujih investicij in socialni transferi. Stroški dela, ker s takšnimi, kakršne imamo, ne moremo konkurirati »kitajcem«; prevelika javna poraba, ker gre za navadno zapravljanje denarja, ki bi ga sicer porabili za tehnološki razvoj; zadrževanje premoženja v doma?ih rokah, ker le tuji lastniki pove?ajo njegovo u?inkovitost; prerazdelitev dohodkov z davki in subvencijami, ker je nemoralna, saj posega v pravi?no razdelitev, ki jo zagotavlja trg; socialni transferi, ker ustvarjajo »rent-seeking«, kar brezposelne odvra?a od dela in ustvarjanja bogastva. V prejšnjem stavku povedani nauki se v Sloveniji k sre?i niso nikdar preve? prijeli. Vendar pa se je kapitalizem tudi v Sloveniji spreminjal, tudi pri nas so delavci postajali »delovna sila«, ki naj bi konkurirala »kitajcem«, KAD, SOD in Pidi so postajali lastniki premoženja, ki jim podjetij ni bilo mar, var?evanje v bankah se je za?elo seliti v razli?ne sklade ki so ustvarjali virtualno bogastvo na azijskih, balkanskih in drugih trgih, prihranki pa so vse bolj izginjali v finan?nih labirintih.

Tudi v Sloveniji se je pojavilo tajkunstvo. Za?etke slovenske ina?ice tajkunstva gre iskati v certifikatski privatizaciji. Certifikatska privatizacija je rodila slovenski »kazino kapitalizem«, ustvarila je množice drobnih lastnikov premoženja,  ki jim je mar le »share holder value« tega premoženja. Imetniki certifikatov so, ?e so imeli sre?o, postali lastniki premoženja v Leku, Krki ali Petrolu, a že zaradi drobnih deležev, je tudi njih zanimalo le premoženje, ne pa podjetje. Veliki ve?ini imetnikov certifikatov pa so preostali le PIDi; saj jih drugam, na primer v Petrol, Krko ali Lek niso mogli »vložiti«. Ureditev PID-ov je omogo?ala, da njihovi upravljavci postanejo prvi finan?ni kapitalisti – lastniki premoženja. Ker je bilo njihovo premoženje »nevidno«, niso vzbujali zavisti. S PIDi, KADom in SODom smo namesto lastnikov podjetij dobili drugo raven lastnikov premoženja. Prekup?evanje z delnicami je postalo srž slovenskega kapitalizma, z njim se ukvarjajo tisti, ki naj bi po imenih sode? varili pivo, prodajali bencin, popravljali ceste, ali skrbeli za duše. Kljub temu se je do »pospešene privatizacije« v zadnjem mandatu zdelo, da bodo lastnike premoženja zamenjali  lastniki podjetij, torej lastniki, ki se bodo ukvarjali z njihovim gospodarjenjem ne pa z delniškim mešetarjenjem.

Reference:

- Bajt, A.(1992): A Property Rights Analysis of the Transition Problems in the EAST, EIPF, Ljubljana, 26;

- Bajt, A.(1953): Ekonomski in pravni pojem lastnine (The economic and legal concept of ownership), Pravnik, Vol.8, 139-158;

- Bajt,A.,1984: Trideset let gospodarske rasti, Gospodarska gibanja, 141, 32-49.

- Bannock, G. et al. (1985): Dictionary of Economics, Third Edition, Penguin Books, London;

- Brzeski, A.(1991): Privatising Soviet-Type Economies, St.Petersburg-Leningrad papers, CRCE London, 17-26;

- Gray, C.W. et al: (1991): The Legal Framework for Private Sector Development in a Transitional Economy, The Case of Poland, The World Bank, Working Paper, WPS 800;

- Gurvitch,G.,1966: Les conseils ouvriers, AUTOGESTION no.1, 50-57.

- Hare,P.(1991): The Assessment: Microeconomics of Transition in Eastern Europe, Oxford Review of Economic Policy, Vol.7. No.4, 1-15;

- Horvat,B.,1971: Yugoslav Economic Policy in the Post-War Period:  Problems, Ideas, Institutional Developments, AER  Vol. 61, (supplement) 71-169.

- Jackson, M.(1992): Large Scale Privatization in Central Europe: Practical and Conceptual Issues; Discussion Papers on the Economic Transformation in Central and Eastern Europe, Louven 1992/1

- Mencinger,J.,1986: The Yugoslav Economic Systems and Their Efficiency, Economic analysis, Vol.19, 31-43.

- Mencinger, J.(1989): The Quagmire of Socialism, Communist Economies, Vol1, 385-393;

- Privatization in Eastern Europe (1992), Proccedings of the Conference "Privatization: How to Use This Instrument for Economic Reform in Eastern Europe", Vienna, November 17-18, 1990, Friedrich Ebert Stiftung and Renner Institute;

- Sadowski, Z.L. (1991): Privatization in Eastern Europe: Goals, Problems, and Implications, Oxford Review of Economic Policy, Vol.7, No.4, 46-56;

- Sapir,A.,1980, Economic Growth and Factor Substitution; What  happened to Yugoslav Economic Miracle?, Economic Journal,  Vol.90, 294-313.

- Simoneti, M. (1991): Comments on "Accelerating Privatization in Eastern Europe: the Case of Poland" by Jeffrey D. Sachs, Proceedings of the World Bank's Annual Conference on Development Economics, Washington, April 25-26, 1991, The World Bank Economic Review, April 1991;

- Uisitalo, H. (1992): Variations of Social Dimension in Western Countries, paper presented to the seminar Towards a Competitive Society in Central and Eastern Europe: Social Dimensions, Helsinki, September 20-22, 1992;

- Urban, L.(1990): Objectives, Methods and Problems of Privatization, in Privatization in Eastern Europe, Proceedings of the Conference "Privatization: How to Use This Instrument for Economic Reform in Eastern Europe", Vienna, November 17-18, 1990;

- Vacic, A.M.(1992): Specific Features of Transition from Plan to Market, in Saunders, C.T. Economics and Politics of Transition, McMillan Press, London;

- Veljanovski, C.(1990): Economics of Law, IEA London.

- ustavni teksti: Slovenije, ?ila, Kolumbije, Italije, Francije, Nizozemske, Švedske, Zvezne republike Nem?ije, Bolgarije, Estonije, Kirgizije, Litve, Poljske, Romunije, Slovaške, Turkmenije, Ukrajine in Ruske federacije;