Bojana Cvahte: Pogledi na trajno zagotavljanje spoštovanja ?lovekovih pravic in dostojnega preživljanja starosti

Prispevek s posveta Sistemske spremembe na podro?ju institucionalnega varstva starejših v Sloveniji, 23. oktober 2008
Avtor: mag. Bojana Cvahte, direktorica strokovne službe Varuha ?lovekovih pravic RS

Posledice staranja prebivalstva v EU in v Sloveniji, kot je bilo že ve?krat zapisano in poudarjeno, narekujejo celovit in usklajen pristop pri obravnavanju specifi?nih potreb in pravic starejših oseb. Varuh ?lovekovih pravic RS (v nadaljevanju: Varuh) se prav zaradi staranja prebivalstva in posledi?no ve?anja števila oseb, ki zaradi starosti, bolezni ali drugih okoliš?in postajajo odvisni od institucij in posameznikov, vse bolj posve?a varovanju pravic starejših ljudi. Varuh je tisti organ, ki lahko državne in lokalne institucije obiskuje in jim svetuje, jih nadzira in ob ugotovljenih nepravilnostih tudi ukrepa. Institucije, pa naj bodo to tiste, v katerih starejši bivajo, tiste, ki starejšim nudijo pomo? na domu, ali pa tiste, na katere se starejši obra?ajo po pomo?, so dolžne narediti vse, da bi bile starejšim prijazne. Pa ne samo to. S svojo organiziranostjo in delovanjem se morajo te institucije prilagoditi potrebam starejših in postati zanje bolj prepoznavne.

Poleg obravnavanja pobud, ki jih na Varuha naslavljajo starejši in že ute?enega letnega nadziranja institucij, ki izvajajo socialno varstvene storitve, smo se v dogajanja v naši družbi vklju?ili tudi druga?e. Za?eli smo aktivno sodelovati pri opozarjanju družbe na probleme, ki nastajajo kot posledica staranja prebivalstva in iskati možnosti za celovitejše varovanje pravic starejših oseb.

V zadnjem letu Varuh izvaja tudi naloge na  podlagi Zakona o ratifikaciji opcijskega protokola h Konvenciji proti mu?enju in drugim krutim, ne?loveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. Ugotavljamo, da  domovi zaradi objektivnih ovir še niso v zadostni meri pripravljeni na spreminjajo?o se strukturo svojih stanovalcev. Ob enaki  kadrovski zasedbi oziroma normativih se zdaj sre?ujejo s stanovalci, ki imajo bistveno druga?ne (ve?je) potrebe, kot so jih imeli v?asih. Ve? je dementnih stanovalcev, ki potrebujejo specifi?no obravnavo in stalni nadzor, naraš?a pa tudi število stanovalcev, ki potrebujejo ve? oskrbe, pa tudi ve? in bolj zahtevne storitve  zdravstvene nege.

Bivanje na varovanih oddelkih ali na oddelkih za dementne seveda pomeni poseg v pravico do svobode gibanja. Ugotavljamo, da dosedanja praksa  sodiš? ni enotna. Medtem ko nekatera sodiš?a (sicer redka) izpeljejo pridržalni postopek po Zakonu o nepravdnem postopku, druga ne. S tem stanovalcem ni zagotovljeno sodno varstvo, težava pa je tudi v primerih, ko stanovalec ali svojec (skrbnik) namestitev na varovanem oddelku odklanjata, dom pa nima pravne podlage za pridržanje stanovalca. Pri?akujemo, da bodo te težave z novim Zakonom o duševnem zdravju odpravljene, saj zakon dolo?a tudi postopek sprejema na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Nekateri domovi so svoje oddelke za dementne pridobili z manjšimi adaptacijami stanovanjskih oddelkov, zato videvamo varovane oddelke s 40 in ve? stanovalci celo v višjih nadstropjih. Naletimo tudi na probleme pri postavitvi skrbnika, ki v imenu starejšega ?loveka podpiše soglasje k namestitvi. Ob tem pripominjamo, da so skrbniki pogosto bližnji sorodniki in bi lahko šlo v dolo?enih primerih za nasprotje interesov, zato je nedvomno potrebna posebna pozornost centrov za socialno delo v postopku postavitve skrbnika.

Menimo, da mora država  ustvarjati pogoje, da bodo tisti, ki jim je bila neka pravica priznana, to  pravico lahko tudi uveljavljali, saj še vedno na podro?ju institucionalnega varstva starejših izstopajo pobude glede dolgih ?akalnih dob za sprejem v domove. Število pobud, ki se nanašajo na institucionalno varstvo starejših, se je v letu 2007 pove?alo za 150 %. Po nekaterih podatkih ?aka na sprejem v domove okoli 14.000 starejših, glede na demografske trende pa bo potreba po tovrstnih storitvah še naprej strmo naraš?ala. Vprašanje ve?jega števila prostih domskih kapacitet, boljših možnosti za delo tamkajšnjih zaposlenih in višjih kadrovskih normativov pa ostaja iz leta v leto nerešeno in s tem podvrženo vsakoletni kritiki Varuha.

Posebej nas skrbi tudi anonimnost nekaterih pobud, ko gre za domnevne nepravilnosti v institucionalnem varstvu. Sprašujemo se, ali se uporabniki institucionalnega varstva bojijo pritoževati »na glas« in zakaj?

Problemi, na katere nas opozarjajo vodstva javnih zavodov in Skupnost socialnih zavodov Slovenije so številni: nizka povpre?na cena osnovne oskrbe, normiranje dnevne porabe inkontinentnih pripomo?kov za stanovalce, upravi?en dvom, da sredstva, ki jih zavodi dobijo na stanovalca, ne zadostijo potrebam kvalitetne in pri?akovane zdravstvene nege, možnost uporabe primernih sanitetnih in ortopedskih  pripomo?kov,  in še bi lahko naštevali… Že ve?krat smo namre? zapisali, da var?evanje pri zagotavljanju normalnih standardov zdravstvenih uslug in pripomo?kov za stanovalce javnih zavodov ni sprejemljivo. V zvezi z inkontinentnimi pripomo?ki pa opozarjamo še na težave in stroške pri njihovem odvozu in na neskladnosti med odredbami razli?nih ministrstev.

Zagotovo pa je eden ve?jih problemov vprašanje investicij, posodabljanja in vzdrževanje javnih zavodov. Ti so v primerjavi z zasebnimi zavodi v neenakopravnem položaju, saj pristojni organi zasebnikom v ceno priznavajo tudi vloženi kapital. Cene so tako višje, možnosti za razvojne projekte pa tudi. Ali se tako ustvarja razlika med tistimi uporabniki, ki imajo denar in onimi drugimi, si lahko odgovorite sami. Varuh predlaga, da država in lokalna samouprava ohranjata stare in  gradita nove domove  kot javne zavode in zanje prevzema odgovornost in jih ne prepuš?a le zasebni sferi (pa ?eprav koncesionarjem), saj ji tako podreja tržnim mehanizmom in kapitalu. 

Za zagotavljanje trajnega spoštovanja ?lovekovih pravic in dostojnega preživljanja starosti je potrebno širiti kapacitete domskega varstva za starejše in poskrbeti, da bodo novogradnje sledile sodobnemu modelu gospodinjskih skupin tako po arhitekturni kot programski zasnovi, ki bolj ustreza potrebam starejših, zlasti dementnih ali druga?e prizadetih. Pri obstoje?ih domovih pa mora država skrbeti za ohranjanje njihove kvalitete in za njihovo vzdrževanje ter  prilaganje sodobnim socialnim konceptom manjših skupin. V sistemu normiranja delovanja domov za starejše in nadzora nad njimi je treba stremeti za ravnotežjem med materialno oskrbo in kakovostnimi med?loveškimi odnosi v ustanovah.

Domove za starejše je treba zagotavljati v obmo?jih, ki so že sicer namenjena stanovanjski in mešani gradnji, in ne izolirati, hkrati pa domove ?im bolj odpreti navzven, da starejši ne izgubijo stika z drugimi generacijami oziroma okolico. Prav tako je v domovih potrebno poskrbeti za ?im ve? prostora za medsebojno druženje, ob tem pa stanovalcem zagotoviti tudi ?im ve?jo zasebnost in individualnost v sobah (enoposteljne sobe, garsonjere).

Poleg uveljavljenih oblik institucionalnega varstva je treba skrbeti za razvoj mreže izvajalcev oskrbe v drugi družini in mreže oskrbnih domov, namenjenih starejšim, ki si želijo samostojnega bivanja v zanje posebej prilagojenih objektih.

Podpiramo  prizadevanja, da starejši ostanejo ?im dlje v svojem doma?em okolju, vendar ob ustrezni pomo?i ne le družinskih ?lanov, ampak tudi ob podpori in pomo?i države o in lokalne skupnosti, ki morata zagotavljati dostopnost do razli?nih oblik pomo?i in storitev, npr. pomo?i na domu, pomo?i na daljavo, dejavnosti dnevnih centrov, pravici do družinskega pomo?nika, pomo?i osebam, ki živijo v oskrbovanih stanovanjih, razli?nih socialno varstvenih programov osebne asistence za invalidne osebe ipd.

?e želimo, da bodo starejši dostojno preživljali starost v doma?em okolju, ne smemo pozabiti na podporo, ki jo moramo ponuditi družini s starejšim ?lanom (možnost daljšega dopusta za nego, fleksibilnejši delovni ?as, ob?asno dnevno varstvo starejšega in za?asni sprejem v  institucionalno  varstvo – npr. ob bolezni v družini, v ?asu dopustov). Potrebni so preventivni programi in vzpodbujanje razli?nih storitev in dajatev. S takim pristopom se zagotavlja kakovost življenja starejših in vklju?enost v socialno okolje, prepre?uje njihova socialna izoliranost, širi mreža medgeneracijskih in drugih skupin za samopomo? in prostovoljstvo. Poskrbeti moramo za prenos novih znanj o starosti, staranju in sožitju generacij v prakso, ozaveš?ati moramo družbo o njenih nalogah in možnostih, ki jim mora ustvarjati za kakovostno staranje in sožitje med generacijami in zagotavljati ugodne pogoje za pozitivno gledanje na starost. Vzpodbujati moramo tudi aktivnejšo participacijo starejših pri družbenih dejavnostih, varstvu otrok in drugih oblikah pomo?i družinam ter podpirati sprejem ukrepov za fleksibilnejši delavnik starejših (pravice do skrajšanega delovnega ?asa).

Nujno je tudi zagotavljanje ustrezne zdravstvene oskrbe starejših, skozi javno zdravstvo in  z vzpodbujanjem lastne aktivnosti starejšim podaljšati samostojno življenje v doma?em okolju. Starejše moramo nau?iti skrbeti za lastno zdravje, ob tem pa razvijati patronažno varstvo, ki ima pomembno mesto v vodenju in koordinaciji integrirane dolgotrajne oskrbe.

Zelo pomembno je ustanavljanje t. i. negovalnih oddelkov v vseh regijskih bolnišnicah ter zagotovljanje ustrezne rehabilitacije po razli?nih boleznih in poškodbah v bolnišnicah, rehabilitacijskih centrih, zdravstvenih domovih in v domovih starejših ob?anov. Prav tako je starejšim potrebno omogo?iti izvajanje fizioterapije in delovne terapije na domu. Pomembno je ohranjanje kakovosti in pravic do zdravstvenih storitev in njihova postopno širitev, skladno z novimi medicinskimi spoznanji in tehnologijo, širjenje pravic zdravljenja in zdravstvene nege na domu, storitev paliativne oskrbe in storitev za dolgotrajno oskrbo ter zagotavljanje enakih možnosti za uresni?evanje pravic vsem zavarovancem.

Ob povedanem moramo kritizirati tudi izrazito pomanjkanje negovalnih bolnišnic oziroma oddelkov v bolnišnicah. Ugotavljamo, da se bolnišnice zelo pogosto izogibajo ravnanju v skladu z Navodilom o zagotavljanju zdravstvene in socialno varstvene obravnave v primerih odpusta iz bolnišnic ter v primerih, ko upravi?enec živi doma, in  poskušajo odpuš?ati tudi bolnike, pri katerih je potrebna, ni pa še urejena neposredna premestitev v institucionalno varstvo. Slabosti, predvsem zaradi pomanjkanja kadra, vidimo tudi na primarni ravni s patronažnim varstvom in zdravstveno nego na domu.

Veliko priložnost vidimo v zagotavljanju dolgotrajne oskrbe, ki je v  Sloveniji še nimamo. Z uvedbo posebnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo bi pove?ali socialno varnost in kakovost življenja mnogih ljudi. Kljub druga?nim zagotovilom, pa še vedno ne vemo to?no v kakšni fazi priprave je Zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo in kdaj ga bodo odgovorni organi posredovali Vladi in Državnemu zboru.

Posebej pa je potrebno skrbeti tudi za kakovostno staranje ljudi s posebnimi potrebami (prizadeti in njihovi svojci, invalidi, ljudje pod pragom revš?ine …).

Vloga civilne družbe je nadvse pomembna, zato je potrebno podpirati razvoj prostovoljstva, dobrodelnosti in samopomo?i.

Ne smemo pozabiti na seznanjanje mlade generacije z zna?ilnostmi staranja in starajo?e se družbe ter omogo?iti razvoj socialnih veš?in in usposabljanje mlade generacije za medgeneracijsko komunikacijo. Uveljavljanje vse življenjskega u?enja v tretjem življenjskem obdobju, poudarjanje pomena prostovoljnega dela, obiski šolajo?e se mladine na domovih, v domovih za starejše ob?ane ipd.

Naj samo omenimo tudi pomen kulture za varno in humano staranje (tabuiziranja starosti, stigmatizacije starejših ljudi, stereotipnih predstav o starosti) in velik pomen, ki ga ima tudi za starejše informacijska družba (dostopnost klasi?nih in elektronskih medijev). Zato so nujni programi za pomo? pri usposabljanju za življenje v informacijski družbi.

Za vzpodbujanje neodvisnosti in dostopnosti oziroma možnosti za aktivno vklju?evanje je nujno izboljšanje stanovanjskega standarda objektov namenjenim starejšim osebam in osebam s posebnimi potrebami, tudi tako, da novogradnje ne bi imele arhitektonskih ovir, obstoje?e ovire pa bi odpravljali.

Pove?ati moramo možnost zamenjave stanovanj, da bi starejši prišli do ustreznejšega stanovanja (manjšega oziroma njihovim potrebam prilagojenega), po možnosti v njim poznanem okolju, in to z ugodnimi kreditnimi pogoji, možnostmi rentnega odkupa stanovanj, z zagotovitvijo ?im ve? oskrbovanih stanovanj s kvalitetno 24-urno oskrbo.

Starejše osebe so posebej ranljiva skupina udeležencev v prometu, njihova gibljivost v javnem prometu pa je velikega pomena za kakovost njihovega življenja. Potrebno je omogo?ati gibljivost in udeležbo starejših, izvajati preventivne akcije, obnavljati znanja in spretnosti starejših in izvajati zdravstvene preglede.

Tudi zlorabi starejših je potrebno posvetiti posebno pozornost (raziskave kažejo, da je 4-10 % starejših žrtev nasilja). Zvemo pa le za vsako peto zlorabo starih ljudi. Nad tri ?etrtine zlorab  zagrešijo zakonski partnerji in odrasli otroci. Za zaš?ito starejših pred nasiljem in zlorabami moramo poskrbeti z informacijami o samozaš?iti ter o ukrepanju v primeru nasilja (brošure in mediji). Podobne metode lahko uporabimo tudi za izobraževanje in ozaveš?anje svojcev in osebja v ustanovah za starejše. Za prepre?evanje nasilja nad starejšimi v družini je potrebno sodelovanje na vseh ravneh, uvajati moramo interdisciplinarnost pri obravnavi nasilja, omogo?ati telefonsko pomo? v stiski, pomo? na daljavo, varne hiše in podobno.

Zagotavljanje ?lovekovih pravic starejšim terja soo?enje s potrebo po aktivnejšem življenjskem ciklu in novim mestom starejših v družbi. Vemo, da število starejših, zlasti najstarejših, to je tistih nad 80 let in celo nad 85 let, strmo naraš?a. Potreba po solidarnosti med generacijami (tudi zaradi nizke rodnosti, težjega vklju?evanja mlade generacije v zaposlitev, relativno zgodnjega odhoda srednje generacije iz delovnega procesa, razpadanja medgeneracijske povezanosti, zmanjševanja tradicionalne vloge družine pri skrbi za starejše, problema smisla in vrednosti starosti) se nezadržno ve?a. Naraš?anje samskih gospodinjstev in s tem revš?ine, samomorilnosti, alkoholizma, itd. zagotovo terja ve? solidarnosti.

Pomembno je vzpostaviti sistem zagovorništva za starejše, tako v ustanovah kakor v doma?em okolju, zagotoviti strokovno in u?inkovito delo pristojnih organov in organizacij ter njihovo medsebojno povezanost.

Upoštevati moramo nelo?ljivo povezanost skrbi za kakovostno staranje z utrjevanjem solidarnosti med generacijami  z ohranjanjem tretje generacije v družbi. To lahko storimo z vklju?evanjem njenih velikih potencialov v skrb za lastno kakovostno staranje in sodelovanje z mlajšima generacijama pri obvladovanju njihovih nalog.

Mnogi strokovnjaki namre? ugotavljajo, da so danes starejši neupravi?eno potisnjeni iz družbenega dogajanja. Želijo pa si aktivnega staranja in možnosti vplivanja na družbeno dogajanje.

Država in politika morata v odlo?itve, ki zadevajo starejše aktivno vklju?evati njihove predstavnike. V razgovorih z njimi (npr. z Zvezo društev upokojencev Slovenije ali Skupnostjo socialnih zavodov Slovenije) se je pokazalo, da želijo aktivno sodelovati pri projektih, strategijah, zakonih, ki zadevajo starejše. Pa ne samo pri tem. Aktivno želijo sodelovati, pomagati in dati svoj prispevek k ustvarjanju lepše bodo?nosti za vse tri generacije. Želijo biti informirani, želijo se izobraževati in imeti ustrezna pooblastila za odlo?anje. Ne želijo biti tolikokrat kritizirana družbena skupina, za katero velja stereotip, da je zelo draga, da samo jemlje in ni? ne daje.

Evropska socialna listina, Zelena knjiga Sveta EU iz leta 2005 »Odziv na demografske spremembe: nova solidarnost med generacijami«,  Strategija varstva starejših do leta 2010, ?e naštejem le nekatere dokumente, zavezujejo in usmerjajo odgovorne, da ?im ve? storijo za kakovostno staranje in ?im daljšo aktivno starost.

Potrebnih je vrsto strateških ukrepov na razli?nih podro?jih, kot so delo in zaposlovanje, sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, dolgotrajna oskrba, socialno varstvo, družina, zdravstveno varstvo, vzgoja in šolstvo, kultura in informiranje, znanost in raziskovanje, stanovanjska politika in prostorsko planiranje, promet ter osebna in druga varnost starejših ljudi.

Mediji so danes velesila, ki z informacijami in drugimi programi kroji javno mnenje, kar velja  tudi za podro?je staranja družbe. V medijih naj prevlada poro?anje o dogodkih, ki imajo pozitivna sporo?ila in vzpodbujajo medgeneracijsko sožitje.

Naloga družbe in države, ki želi trajno zagotavljati spoštovanje ?lovekovih pravic in dostojno preživljanje starosti je torej velika. Za?nemo lahko s promocijo pravic, ki jih imajo starejši in motivacijo starejših,  da jih tudi dosledno uveljavljajo.

Vir: Poro?ila, pobude, ugotovitve Varuha ?lovekovih pravic RS
       Strategija varstva starejših do leta 2010