Položaj oseb s posebnimi potrebami skozi razvojna obdobja - magnetogram

OKROGLA MIZA
Položaj oseb s posebnimi potrebami skozi razvojna obdobja v lu?i nove zakonodaje

nekorigiran magnetogram


30. maj 2007

Okrogla miza se je za?ela ob 10.05 uri.
Vodil jo je državni svetnik dr. Zoltan Jan.

DR. ZOLTAN JAN: Spoštovane gospe in gospodje, lepo vas pozdravljam v imenu Državnega sveta Republike Slovenije. Zadovoljni smo, da ste se udeležili v tako velikem številu. Predvsem pa smo zadovoljni s sodelovanjem Društva specialnih pedagogov in defektologov, s katerim sodelujemo že vrsto let in mislim, da smo pripravili že kar celo vrsto zanimivih pobud. Še posebej se zahvaljujem vsem referentom, gospe predsednici in vsem strokovnim sodelavcem, ki so pripravili ta posvet, ki je zelo aktualen. Pred nami so spremembe šolske zakonodaje in mislim, da si imamo marsikaj za povedati. Najprej pa bi predal besedo Janezu Sušniku, predsedniku Državnega sveta, ki želi vse udeležence pozdraviti.

JANEZ SUŠNIK: Hvala lepa. Spoštovane gospe in gospodje. Državni svet verjetno še nikoli ni gostil toliko nežnega spola kot danes. Jaz sem zelo vesel, da je to pravzaprav dvorana tako lepo napolnjena in še enkrat lepo pozdravljeni vsi skupaj.
Da ste se odzvali temu našemu povabilu, seveda je tudi kompliment organizatorjem, tako Državnemu svetu kakor tudi skupnosti organizacij za usposabljanje v Sloveniji in pa posebej tudi  Društvu specialnih in rehabilitacijskih pedagogov v Sloveniji kot organizatorji. Še enkrat lepa hvala za to dobro pobudo in pa potrebno pobudo o taki razpravi, ki se v Državnem svetu kar pogosto dogajajo v zadnjem ?asu. V tem tednu pravzaprav gostimo kar dva posveta, ki sta izjemno pomembna tako za zakonodajno iniciativo kot tudi na splošno, da se zavest pri nas nekoliko osveži in tudi popestri.
Pozdravil bi posebej seveda mag. Lidijo Kastelic; predsednico  Društva specialnih in rehabilitacijskih  pedagogov Slovenije, mag. Valerijo Bužan, predsednico  Skupnosti organizacij za usposabljanje Slovenije, seveda nepogrešljivega državnega svetnika dr. Zoltana Jana, ki je na tem podro?ju res izjemno aktiven in res tvorno sodeluje s civilno družbo in z vsemi in mu velja res zahvala in seveda tudi naši Mariji Perkovi?, tudi državna svetnica, ki predstavlja socialno varstvo v Državnem svetu in vse strokovnjake, ki ste s podro?ja sekcije za usposabljanje oseb z lažjimi motnjami v duševnem razvoju, sekcije za usposabljanje oseb z zmernimi, s težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju, sekcije za usposabljanje oseb z motnjami sluha, sekcije za usposabljanje oseb z motnjami v gibalnem razvoju, sekcije mobilnih specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, sekcije za usposabljanje oseb z motnjami govora, sekcije za usposabljanje oseb z motnjami vida, sekcije za usposabljanje oseb z motnjo vedenja in osebnosti. Vse te pozdravljam in seveda, da ne bi spregledal  tudi pomembne osebnosti iz Ministrstva za šolstvo in šport, torej v naši sredini pozdravljamo tudi dr. Magdaleno Šverc, ki je tudi redna obiskovalka naših posvetov, ker tudi z Ministrstvom za šolstvo in šport izredno dobro sodelujemo in to je pohvalno. Ne vem, ?e je kakšen poslanec ali poslanka tukaj, lepo pozdravljeni in naši državni svetniki in svetnice, ki so pa stalno prisotni na teh posvetih. Lepo pozdravljeni vsi skupaj.
Vsem tistim, ki ste pripravili uvodne prispevke, seveda ra?unam tudi, da bo razprava na te prispevke tvorna, da bi na na?in, ki ga Državni svet ima, ne samo, da izda zbornik, ampak tudi da v svojih organih potem o tem razpravlja in da je predlagatelj seveda tudi zakonodajne iniciative ali pa pobuda posameznim ministrstvom za dolo?eno podro?je, kako se zadevi potem streže naprej.
V nekaj besedah bi še rad rekel, da seveda ni nobenega dvoma, da je Slovenija demokrati?na, pravna in socialna država, da je pravzaprav naša tradicija še nekoliko v teku, pa kljub temu lahko ugotovimo, da je bil v teh 16-ih letih v Sloveniji narejen izjemno velik napredek. Socialna je toliko, kolikor pozornosti posve?a najšibkejšim ?lenom, tudi skrbi za osebe s posebnimi potrebami.
Dovolite mi, da poudarim, da je predstavnik interesov vzgoje in izobraževanja v Državnem svetu dr. Zoltan Jan v sodelovanju z Društvom defektologov Slovenije že 21. aprila 2004 organiziral okroglo mizo z naslovom Usmerjanje oseb s posebnimi potrebami in vklju?evanje v programe..V tej dvorani pa smo 19. junija 2006 gostili strokovnjake na posvetu z naslovom Izvajanje posebnega vzgojno-izobraževalnega programa za osebe z motnjo v duševnem razvoju.
Spoštovani gospe in gospodje, danes je priložnost, da okrepimo ta najšibkejši ?len, da osvetlimo položaj in okrepimo pozornost ter skrb za osebe s posebnimi potrebami. Hvala lepa, beseda je vaša. Upam, da bo glede na navzo?nost tema zelo potrebna v naši razpravi in da se lahko izmenjamo veliko misli, ki nam bodo služile v nadaljnjo podporo teh oseb, o katerih se danes pogovarjamo. Hvala lepa.

            DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa predsedniku Janezu Sušniku. Besedo ima predsednica Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov mag. Lidija Kastelic.

            MAG. LIDIJA KASTELIC: Hvala lepa dr. Zoltanu Janu za besedo. Hvala lepa tudi za plodno sodelovanje skozi vsa ta leta. Prisr?no pozdravljeni, gospod predsednik Državnega sveta, prisr?no pozdravljeni predsedniki in predstavniki vlade, vladnih resorjev, vladnih služb, predsednik sindikata vzgoje in izobraževanja, spoštovani starši, spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani gostje.
Zahvaljujem se za pozdravne besede, prijazne in tople. Moje uvodne besede pa naj predstavljajo kar za?eten izziv k razpravi. O razkoraku, ki je v razkoraku nastal med sprejetimi dobro za?rtanimi tako usmeritvami kot zakonskimi osnovami v skrbi za osebe s posebnimi potrebami in pa dejanskim stanjem ali razumevanjem in udejanjanjem tega v praksi. Torej, na tisto problematiko, na katero Društvo specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije in pa skupnost organizacije za usposabljanje Slovenije že vseskozi opozarjata na razli?nih okroglih mizah, na razli?nih posvetih in nenazadnje, danes smo, kot ste že slišali, tretji? tudi v tej dvorani.
Menim, da že samo to kaže, da vendarle gre za izjemno pere?o problematiko, za katero ocenjujemo, da je nekje tam blizu vreliš?a. Kaj se pravzaprav dogaja? Ali gre za nerazumevanje oseb s posebnimi potrebami, ali gre mogo?e za nerazumevanje njihovih pravic, za izena?evanje terminov, kot so izena?evanje možnosti in enake možnosti? Ali smo morda se za inkluzijo opredelili zgolj na na?elni ravni, ker pa? tako Želi Evropa, ali ker poskušamo se zgolj ena?iti z drugimi državami? Spoštovani, inkluzija ni zgolj vzgoja in izobraževanje. Inkluzija je usmerjena na vsa podro?ja življenja teh oseb in ne pomeni zgolj vklju?evanja oseb s posebnimi potrebami med vrstnike brez težav v razvoju in ob tem seveda prilagajanja oseb s posebnimi potrebami pogojem in potrebam okolja, temve? dopuš?a vse možnosti, tudi segregacijo. Zahteva pa sprejetje, spoštovanje oseb s posebnimi potrebami z vsemi njihovimi specifi?nimi lastnostmi in motnjami in primanjkljaji, ki iz tega seveda izhajajo. Zahteva omogo?anje vseh tistih posebnih pogojev, ki jim bodo zagotavljali enake možnosti za njihov razvoj in enake možnosti za vklju?evanje v življenje. To pa verjetno vsi vemo, da zahteva razumevanje, zahteva zaupanje, zahteva avtonomnost strok, zahteva izjemno fleksibilnost na vseh ravneh, med drugim v prvi vrsti na ravni zakonov in drugih zakonskih dolo?il. Eno od tega je verjetno zagotavljanje strokovne pomo?i otrokom v vrtcu, ki bi se morala tako kot pred sprejetjem nove zakonodaje, zagotavljati tudi na temelju strokovnega priporo?ila ali mnenja s težo seveda današnje odlo?be. Po enakem principu bi morala biti zagotovljena že tolikokrat zahtevana in tolikokrat utemeljena zgodnja obravnava. Torej, pomo? otroku in družini na domu.
?e nadaljujem. Vsi veste, da je bila pred kratkim v poro?ilu Ministrstva za šolstvo in šport pomotoma in res poudarjam nehotno zapisana namena, da bomo postopoma ukinili specializirane ustanove. Ta trditev, veste, sploh ne bi bila tako sporna, v kolikor bi pisalo zraven, da bodo otroci, ki bodo vklju?eni v šole,  imeli ustrezne, sebi primerne programe in v kolikor bi bilo zraven zapisano, da bodo hkrati se te ustanove preoblikovale v specializirane centre pomo?i otrokom, u?encem, staršem, u?iteljem, tudi za zgodnjo obravnavo, ?e želite. Ob tem nehotno zapisanem pa se vendarle sprašujem, kakšne so resni?ne namere, ?e vemo, da v zadnjem ?asu otroke s posebnimi potrebami pod okriljem besede inkluzija, v veliki meri vklju?ujemo med vrstnike brez težav v razvoju, tudi ne glede na ustreznost programa in s tem možnosti otrokovega napredka oziroma otrokovega zadovoljstva. ?e vemo, da ob tem posameznikom ali posameznim skupinam oziroma u?encem, otrokom oziroma u?encem s posebnimi potrebami ne zagotavljamo pogojev, ki jih potrebujejo, vklju?no z opremo in drugimi nujnimi pripomo?ki.
Nadalje, ?e vemo, da kader, ki je edino strokovno usposobljen za tega u?enca ali otroka, ostaja neizkoriš?en. Namesto njih v vedno ve?ji meri otrokom strokovno pomo? nudijo razni u?itelji, ki nimajo zagotovljene neposredne delovne obveznosti. U?itelji z dokvalifikacijami, z dodatnimi izobraževanji ali celo samo z izpopolnjevanji, ker se vodilnim in vodstvenim delavcem in tudi tistim, ki jim krojijo usodo, zdi povsem ustrezno. Zdi se, kot da je inkluzija namenjena zaposlovanju u?iteljev in vzgojiteljev ter posameznim u?encem brez težav v razvoju za dvig odnosne ravni do druga?nosti.
Kako bi sicer lahko razumela izjavo predstavnice Ministrstva za šolstvo in šport, da je v vrtcu mobilni delavec nadstandard in da ga bodo zamenjale vzgojiteljice celo samo s kratkim izpopolnjevanjem, ker je program, ki ga ponuja Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani predrag. Upam in res želim, da bodo danes predstavniki ministrstva to izjavo demantirali.
Izobraževanje otroka s posebnimi potrebami, kjerkoli se izvaja, mora slediti ne le u?no vzgojnim ciljem, ampak tudi u?en?evemu nadaljnjemu življenju in s tem tudi delu, ki ga bo lahko kasneje opravljal. Zato ocenjujemo, da je nadalje potrebno dobro dore?i tudi pogoje in možnosti za izvajanje doseženih poklicev in razli?nih priu?enih del in jim resni?no ponuditi, da se v življenju lahko izkažejo.
Spoštovani, to je le drobec od tega, kar bodo kolegice in kolegi podrobneje predstavili in na kar bodo pokazale tudi morebitne možne rešitve. Sama bi želela posebej opozoriti na študente s posebnimi potrebami, ki imajo z zakonom zagotovljeno pravico do druga?nosti in pravico do druga?nih možnosti. Pri tem pa nadaljnja zakonska dolo?ila niso nekako pripravljena in vedeti morate, da fakultete in tudi delavci, ki delajo na fakultetah, niso pripravljeni na neka dogovarjanja oziroma prilagoditve.
Za zaklju?ek pa vprašanje tistim, ki ocenjujete, da imamo dobro inkluzijo. Koliko u?encev s posebnimi potrebami oziroma koliko odstotkov u?encev s posebnimi potrebami, ki so vklju?eni v ve?inske šole, je bilo vklju?enih v šolski parlament. Hvala lepa.

            DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa predsednici za to obširno predstavitev problematike, ki jo bodo danes obravnavali. Besedo želi tudi državna sekretarka na Ministrstvu za šolstvo in šport dr. Magdalena Šverc.

            DR. MAGDALENA ŠVERC: Lepo pozdravljeni tudi v imenu Ministrstva za šolstvo in še posebej v imenu ministra dr. Milana Zvera. Seveda še posebej pozdrav predsedniku Državnega sveta gospodu Sušniku, gospodu predsedujo?emu, seveda tudi gospe, ki vodi vaše društvo in ki ste skupaj bili organizatorji te teme, ki je verjetno ena od zelo pomembnih, ob?utljivih. Jaz, ?e bi morala rangirati na ministrstvo, katere teme so zelo ob?utljive in pomembne, potem bi dve temi dala približno enako: vrtci in otroci s posebnimi potrebami. Vrtci zato, ker vsi ?utimo, kaj se dogaja na tem podro?ju, ki je zelo pomembno. V službe hodimo, vseh nas se dotika in pa ta skupina oziroma ta del družbe, sem se že napa?no izrazila, ki je pa seveda v slovenskem prostoru bi lahko rekli tradicija inkluzije v šolski prostor zelo kratka in zato problemi kar gorijo in jih je vaša predsednica že kar dobro opredelila.
Mogo?e vseeno za za?etek še za razmislek o tem posvetu, še eno kratko zgodbo. Mene so povabili predvsem, da naj povem pozdrav, mi je žal, da še nimamo besed, ampak bo  potem možno v razpravi še  kakšno stvar tudi razložiti, ko bodo še vprašanja. In sicer, zgodba pripoveduje o kralju, ki je imel sina, ki je imel okrivljen hrbet in je zato ?util, da ne more, ko se je družil s svojimi vrstniki, uresni?iti vseh svojih sanj in vseh svojih želja, ki si jih je nekako kot mlad želel uresni?iti. Vsi sanjamo, tudi otroci s posebnimi potrebami, tudi ta je imel svoje sanje. O?e, ko ga je opazoval, se je odlo?il, da bo poiskal najboljšega kiparja, da bo naredil kip po podobi sina. Ko je kiparil in delal, je ustvaril kip, ki je bil raven kot sve?a. O?e je to gledal in je ta kip postavil na najbolj viden prostor svojega kraljestva. Ko je sin to opazoval, se je po?asi za?el ?uditi in ?util je, kako mu utrip naraš?a, ko se je vsak dan sprehodil do tega spomenika, bi lahko rekli, ki je bil druga?en kot je bil sam. Tudi ljudje so hodili in opazovali tega mladeni?a in ga za?eli spodbujati in opazovati, da se naj vendarle zravna. Ta zgodba se seveda kon?a sre?no, kot se zgodbe kon?ajo. Mladeni? je sanje, svoje vaje in motivacijo ljudi, ki so bili okoli njega in vero, o?eta, da se dajo stvari obrniti na bolje, dejansko tudi uresni?il svoje sanje na svoj na?in.
Zgodba je mogo?e pomenljiva tudi zato, ker je o?e postavil svojega sina, takega kot je, v središ?e. Ni ga skrival. Stvari, lahko re?emo, še malo nazaj, da ne bomo datumov govorili, tudi v Sloveniji niso bile tako enostavne, bi lahko rekli. Tudi to je bila ena od tem, ki se ni diskutirala javno, v šolstvu, v družinah, v politiki, na razli?nih podro?jih. Vendar, tako kot je bilo že na za?etku re?eno, z demokracijo in pa zavestjo, da smo vsi ljudje, da smo vsi osebe s polnim spoštovanjem, da nismo neka posebna skupina, nih?e v slovenski družbi, ampak smo vsak le del družbe, se je tudi paradigma v šolskem prostoru spremenila in za?ela poudarjati vlogo in pa pomen inkluzije. Vendar, kot želim poudariti, vsak šolski prostor, vsak narod ima na tem podro?ju svojo tradicijo. Tudi v slovenskem prostoru smo oblikovali posebne ustanove, zavode, šole s posebnimi potrebami in šele zadnja leta govorimo o inkluziji v šolski prostor. To tradicijo v slovenskem prostoru je seveda treba spoštovati. Na eni strani ste torej ustanove  specializirane z dolgoletno kilometrino, bi lahko rekli, z dolgoletnimi izkušnjami in na drugi strani redne šole, ki so se znašle pred to pomembno odlo?itvijo šolske politike, da te otroke integriramo v redne šole. Tako, kot je bilo že re?eno in vam ni treba posebej govoriti, da smo predlanskem v okviru usposabljanja in izobraževanja naredili posvet integracija otrok. Verjetno ste tudi takrat bili tam in to je bil edini posvet, kjer se je prijavilo ?ez 1.000 u?iteljev. To seveda govori o stiski tudi na drugi strani v rednih šolah, da so se u?itelji znašli pred velikokrat nemogo?imi nalogami. Eno je govoriti, eno je teorijo postavljati, eno je zakon napisati, ki je pomemben, ki daje osnovo za dolo?ene stvari, drugo pa je, ali smo dovolj postopno uvajali integracijo v šolski prostor. To si lahko danes verjetno vsi postavimo to vprašanje in verjetno bi tu našli veliko prepri?anja, da usposabljanje u?iteljev in pa tudi dovolj na?rtno vklju?evanje specialnih zavodov v integracijo verjetno ni šolo z roko v roki. Stiska je tako na eni in na drugi strani, lahko re?emo, velika in tudi na tistem posvetu smo ga morali trikrat ponoviti, ker se je prijavilo ?ez 1.000 u?iteljev.
Naloga, ki je verjetno klju?na, je torej rekonceptualizacija inštitucij, kako jih na novo povezati in smiselno integrirati. Dolo?ene izkušnje so pozitivne z mobilnimi ali pa kaj drugega, ali pa tudi negativne. Tudi sama imam kolegice specialne pedagoge, defektologe, ki so delale na terenu in so to izkušnjo tudi sedaj že magistrskih ali drugih nalogah tudi hoteli evalvirati, preveriti, kaj je bilo pozitivnega na tem podro?ju.
Potem, druga stvar je seveda veliko bolj na?rtno izobraževanje u?iteljev.
Tretja stvar, ne bom na dolgo govorila, je seveda, kot sem že rekla, zelo jasno postaviti meje, kdo lahko s katerim otrokom u?i in dejansko to tudi izvajati, ?eprav mislim, da meje v pravilnikih so postavljene, v praksi pa se dogajajo druge stvari. Pove?evati nadzor, zato ker otroci, govorim o teh stvareh zelo odkrito, otroci s posebnimi potrebami ne morejo biti na?in zaposlovanja v šolskem sistemu. Tu moramo pa jasno postaviti meje in re?i ne in temu tudi dosledno slediti.
Naslednja stvar, o kateri je seveda potrebno, ne bom govorila sedaj, da smo uspeli, program izobraževanja podaljšati in verjetno bomo z zakonom o osnovni šoli še podaljšali do 21. leta. Naslednji teden se oba resorna ministra sestaneta tudi na to temo. V okviru evropskih sredstev, ki jih bomo sedaj namenjali še dolo?enim razvojnim nalogam pa verjamem, da boste tudi vi še dajali svoje pobude, želimo ve? vložiti, kot je bilo že re?eno, v razvijanje didaktike in tem tudi specialne opreme na šolah. Bolj jasno postaviti mrežo šol, katere lahko sprejmejo dolo?ene otroke. Ne moremo vseh šol opremiti z dvigali ali pa še drugimi veliko dražjimi specialnimi pripomo?ki. Nadaljevati mogo?e tudi s to idejo inkluzivnih timov. Tudi ideja je, ki je prišla iz razli?nih strani, da bi naredili informacijsko to?ko, kjer bi razli?ni strokovnjaki odgovarjali staršem u?iteljem, torej informacija na enem mestu in tako naprej. To pomeni, da kar veliko nalog in predlogov, verjamem, da boste tudi vi dali, predvsem pa vidim podro?je mreže šol, potem razvijanje specialne didaktike na šolah. Še posebej tukaj trpi na podro?ju srednjega šolstva in pa bolj na?rtno vlaganje v opremo za te otroke. ?e želimo iz tega stanja, ki je trenutno sedaj v Sloveniji, vseeno narediti korak naprej, potem mislim, da bomo morali zelo na?rtno in premišljeno vlagati sredstva in pa znanje združevati zato, da bodo, kot ta mladeni? v tej sicer pravljici, lahko tudi oni in vsi otroci živeli svoje sanje. Hvala lepa.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa državni sekretarki mag. Magdaleni Šverc. Ne vem, prijavil se je k besedi še sekretar SVIZ-a, ampak ga ne vidim v dvorani. Ni mi prav jasno, ali želi gospod Stane Padežnik, predstavnik Zveze društev slepih in slabovidnih tudi pozdraviti ali bo želel sodelovati v razpravi. V razpravi? Hvala lepa. Branimir Štrukelj želi pozdraviti.

BRANIMIR ŠTRUKELJ: Spoštovane gospe in gospodje, predstavniki, predstavnice ministrstva, lepo pozdravljeni v imenu Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije. Želim zelo jasno povedati, da SVIZ, ki zelo dobro sodeluje z Društvom specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, podpira stališ?a tega društva in Društva defektologov Slovenije in Skupnosti organizacij za usposabljanje in urejanje podro?ja izobraževanja OPP. Prepri?ani smo, da je vsem tem društvom potrebno dati mnogo ve? prostora, da bi lahko v neki umirjeni strokovni razpravi, ki jo v zadnjih letih pogrešamo v Sloveniji na tem podro?ju, poiskali najboljše rešitve za položaj otrok s posebnimi potrebami.
Naše stališ?e je, bom zelo kratek v nekaj stavkih, da seveda integraciji ne nasprotujemo, vendar pa smo prepri?ani, da bi moralo ministrstvo in pa šolske oblasti bistveno ve? narediti pri ustvarjanju pogojev za vklju?itev otrok s posebnimi potrebami v programe. Tega do sedaj ni bilo. Celo ve?. Pri?a smo, tako kot na drugih podro?jih, da se napovedujejo racionalizacije, ki so postale mantra šolskih oblasti. Torej, racionalizacija ?ez vse, pa ne glede na kakovost in interes, še posebej te skupine, ki je izjemno ob?utljiva in na nek na?in odnos do te skupine otrok kaže tudi našo na nek na?in, ?e ho?ete, zelo pateti?no sr?no kulturo oziroma ob?utek za solidarnost. ?e se ne motim, so napovedana neka pove?anja normativov pri otrocih s posebnimi potrebami, zlasti recimo pri negovalkah. Naj povem, da SVIZ kategori?no zavra?a te predloge in naravnost nagovarja ministrstvo, da naj vsaj tu razmisli tudi o tem, kakšen je pomen te skupine otrok in da ne bi ta racionalizacija, ki sedaj na nek na?in postaja klju?en argument za spremembe, povsem dominirala.
Rad bi opozoril na nerešene probleme mladostnikov v srednjem izobraževanju, kjer je popolnoma odprto vprašanje in bi se pridružil gospe, ki je opozorila na položaj študentov. Ravno tako, kar se ti?e dvoumnosti okrog tega, do kdaj obstaja pravica, da se ti otroci šolajo. Naj se reši ta problem z zakonom o osnovni šoli - ZOFI, do kdaj bo to rešeno. Poleg tega pa seveda, ker smo sindikat, bi pa rad opozoril, da vlada pravzaprav predlaga ukinjanje tega položaja u?iteljev, ki so u?ili specialnih pedagogov, zlasti pri zakonu o sistemu pla? v javnem sektorju, kjer so imeli ti naši kolegi deset do petnajst odstotkov pla?e višje povsem upravi?eno. Prosim, da se tudi Ministrstvo za šolstvo, da se v medresorskih usklajevanjih pri vprašanju zakona o sistemu pla? zavzame za to, da bodo te rešitve, ki so bile sedaj take, take bile tudi ohranjene, ker sicer bomo najboljše kolege in kolegice izgubili.
Rad bi tudi pojasnilo ali pa, da se nekaj stori v zvezi s tistimi, ki ?akajo namesto v delovno varstvenih centrih. ?e je moj podatek pravilen, je takih mladostnikov okrog 600, medtem ko je ministrstvo šele po dveh letih naredilo prvi razpis za koncesijo. Jaz prosim dr. Švercevo, da se tu na tem podro?ju nekaj stori in se vam zahvaljujem, ker ste mi dali priložnost. Gospod predsednik, hvala lepa.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa predstavniku sindikata. Dovolite, da še sam povem dve besedi, ?eprav ne na tem nivoju in pravzaprav tudi v dilemi, ker smo vendarle danes zbrani predvsem tisti, ki ta poklic in to problematiko temeljito poznamo. Ampak, ?e izhajam iz lastnih izkušenj, iz izkušenj srednješolskega u?itelja, se ta razpon vprašanj pokaže v enem takem spektru od tega, ko sem sodeloval s trgovsko šolo in administrativno šolo, kjer je tak poklic, kjer se je dolo?ena populacija lahko vklju?evala. Potem na tehni?ni šoli, kjer sem tudi u?il ?etrt stoletja in potem seveda ?isto osebna izkušnja. Mislim, da predvsem ponavadi, ko se pripravljajo normativni akti in ko se urejajo te stvari iz nekega širšega okolja, z višjega okolja, ko se skuša s predpisi urediti in vzpostaviti sistem in omogo?iti pa? integracijo, obravnavo in napredovanje takih otrok, se predvsem navadno pozablja, kako širok je ta spekter vseh teh ljudi. Po eni strani gibanjsko moteni. Tu so pravzaprav zelo kruto prizadeti, ampak vendarle vsi vidimo, na vsakem koraku spoznavamo. Potem seveda so ti, ki so prizadeti bodisi vidno bodisi slušno in ko sem lektoriral eno tako diplomsko nalogo, seveda, otroci zelo uspešno in zelo navdušeno sprejmejo invalida, ki se ne more premikati. Ni problema, da mu ne bi nosili, ga spremljali tudi v straniš?e in mu nosili torbe po stopnicah in tako naprej. Bistveno težje oziroma težje sprejemajo otroka, ki ne sliši, ker ima on enostavno privilegije. Seveda, potem so pa vsi tisti, ki je pa najtežje napraviti, ko so pa vedenjsko problemati?ni otroci. Kje je meja med eno zahtevnostjo in drugo in drugi smo povsod nemo?ni.
Gre za zelo široko vprašanje, ki se pravzaprav dotika enega klju?nih vprašanj, klju?nih problemov pedagoškega procesa. Kaj je bolje? Imeti elitne razrede ali tiste homogene, najboljše po sebi, prizadete po sebi, povpre?ne po sebi, ki najboljše napreduje. Nek odgovor je splošen, ?imbolj podobno vsakdanjemu življenju. Vendar šola nikoli ni vsakdanje življenje. Tu potem imamo en tak razvoj, ki ga je že sekretarka omenila. Vedno smo zelo dober in kvaliteten posebnih šol in na vseh stopnjah do posebnih in specializiranih zavodov, ki se je pa za?el potem, ko seje uveljavlja v stroki ta vidik integracije v vsakdanje življenje, za?el krušiti. Ne vem pa, ?e smo uspeli o tem pripraviti vse potrebno, kot  je bilo danes že dvakrat, trikrat povedano, da bi se to nadomestilo oziroma prešlo ali preraslo v neko novo razvojno stopnjo.
?e je tak otrok, tak mladostnik v nekem posebnem zavodu, potem seveda je v neki umetni celici, ampak vendarle ima zagotovljeno individualno obravnavo, individualno strokovno pozornost, ki je drugje ni mogo?e napraviti. Zaman se je slepiti, da bo zato, ker je vklju?en v normalen razred, bolje napredoval. Poznam tudi dva .. (nerazlo?no), jaz mislim, da sem vam že celo pripovedoval, ki sta sicer kon?ala srednjo šolo in tudi potem na višji šoli bila zelo uspešna, ampak to so redke izjeme. Predvsem pa je vprašanje tista ve?ina teh prizadetih oziroma druga?nih otrok, ki so nekje na meji. Skrajne primere se reši in to je šola s svojo logiko. ?e ima u?enec šest negativnih ocen, vsi navalijo nanj in mu pomagajo. Tisti, ki je pa na robu in bo zaradi ene negativne ocene pravzaprav zaklju?il neuspešno srednjo šolo, tiste pa pozabimo. Teh je najve? in tukaj se potem postavlja vprašanje, kje in kako. Prvo pravilo je seveda, ko se iš?e izhode, je to na?elo, ki je nastalo že v Hipokratovih ?asih, ne škoditi. Karkoli napravimo, ne škoditi. Vprašanje pa je, ?e se tukaj, kje se za?ne to, da mu koristimo in kje škodimo.
Bojim se, da se v tistem trenutku, ko se za?ne govoriti okrog denarja, zapletajo stvari in tu se potem namesto, ko sem sodeloval s specialnim pedagogom, razbita je bila na celo deželo prakti?no, v krajih imela svoje varovance, ki so bili med seboj oddaljeni po 35 kilometrov, potrebno je bilo napisati toliko in toliko obrazcev in seveda je tudi našla v?asih tudi kakšnih petnajst minut, da sva se pomenila. Kakšno delo je sedaj tukaj bilo, kako je uspešno. Tam pa je bil uspešen, se je uspel integrirat, sošolci so ga lepo sprejeli in tako naprej. Vendar velika dilema, kaj je. Mislim, da se danes postavlja vprašanje, kaj se bo zgodilo, ker se populacija šol manjša. Slepimo se. Vsi pri?akujemo, da se bo ali pa tudi malo trepetamo, kje bo prišlo do teh racionalizacij. Mi pozabljamo, da v naši politiki namenjamo šolstvu, celotnemu šolstvu samo 1,5 bruto nacionalnega proizvoda ne pa tako, kot je po priporo?ilih 3 %, dvakrat ve?. S tem, da imamo mi eno posebnost, da so v ta strošek šolski evro vklju?eni tudi vrtci, ki jih Eurostat ne upošteva navadno kot izdatek za izobraževanje. Tu je nek primanjkljaj, ki se verjetno  pozna tudi na tem mestu, pri tej problematiki, kateri danes namenjamo svojo pozornost, s tem, da seveda imamo pred o?mi, da so to konkretni ljudje in konkretni mladi ljudje, ki iš?ejo svoje mesto in ob vseh tistih problemih, ki jih ima itak vsak mladostnik, so še dodatno zaznamovani. Prav vesel sem, da je v preddverju tista razstava, ki je sicer povezana z društvom in odstranjevanjem pehotnih min, kaj napravijo, ampak take primere imamo tudi mi. Vi vsak dan delate z njimi, ampak nikoli ne bi smeli pozabiti tudi ostale, ki nimamo takih izkušenj, da so to konkretni ljudje in ne številke, ne normativi. Toliko sem vam želel povedati. Upam, da vas nisem preve? utrudil. Sedaj bi pa prešli na osrednji del današnjega sre?anja, k uvodnim predstavitvam problematike, ki jih imamo najavljene v programu.
Dolžan sem še predstaviti predsedstvo. Jaz sem Zoltan Jan, državni svetnik, ki predstavljam te interese. Naj povem, da je med nami s svojim referatom tudi državna svetnica Marija Perkovi?, ki predstavlja interese sociale, družine. Ob meni je predsednica društva mag. Lidija Kastelic. Pomaga mag. Valerija Bužan in mag. Zdenka Kajzer.
V demokraciji naj bi se slišalo vse glasove, ampak zato, da se slišijo vsi glasovi, je treba imeti neka vnaprej dolo?ena pravila. Dogovor je, da bi bile uvodne predstavitve, ker dvorana vendarle ni v neskon?nost na razpolago, bile od deset do petnajst minut, se pravi deset, z možnostjo podaljšanja na petnajst minut. Potem bi imeli majhen odmor, tako da bi izkoristili priložnost, da se med seboj sre?amo, še kaj povemo in kakšno mnenje izmenjamo, nato pa bi bila lahko diskusija.
Ker se ne poznamo vsi in tudi, da bomo lažje presodili, koliko ?asa ima na razpolago vsak diskutant, prosim, da se prijavite pisno. Na klopeh imate te prijavnice in potem jih oddate. Glede na število interesentov se bomo potem dogovorili za naprej. Zahvalil bi se rad še strokovni službi za vso pomo? pri pripravi tega posveta in seveda tudi vsem strokovnim sodelavcem Društva specialnih pedagogov.
Sedaj pa bi prešli na prvo predstavitev. Najprej je na vrsti mag. Jan Ulaga, ki predstavlja Sekcijo za usposabljanje oseb z zmernimi, s težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju. Prosim.

MAG. JAN ULAGA: Lep pozdrav in zahvala visokim gostiteljem in gostom, pozdrav vsem kolegicam in kolegom, prijateljem, znancem. Ne bom dolgo uvodoma, zato ker bomo raje potem v razpravah. Meni je vše?, da se je že današnji posvet za?el nekoliko polemi?no, ker mislim, da ni vse zlato, kar se sveti in da si je treba kar odkrito povedati marsikaj.
?eprav v?asih ob takih posvetih se velikokrat sre?ujemo sami znanci, sodelavci, sodelavke. Mislim, da ne smemo opustiti upanja, da se pa vendarle stvar, tudi ?e gre v?asih za korak nazaj ali pa celo za dva, potem pa premakne. Mogo?e je treba dose?i neko kriti?no maso, da se stvari premaknejo pa vendarle tudi naprej. Zato so verjetno taki posveti dobrodošli in seveda smo veseli, da s sodelovanjem z dr. Zoltanom Janom lahko potekajo tudi v Državnem svetu.
Moja naloga je dati samo nekaj izhodiš?nih to?k h kasnejšim razpravam, in sicer za skupino tistih oseb, ki potrebujejo pomo? prakti?no ve?jo ali manjšo vse življenje glede na svoje psihofizi?ne sposobnosti. Vendarle je ob tem treba opozoriti, da moramo ob izvajanju te pomo?i skrajno previdno upoštevati najvišje eti?ne standarde. Vedno  moramo spoštovati tudi to osebnost, tudi ?e gre za osebo, ki je najtežje motena in v telesnem in duševnem razvoju, ki potrebuje stalno nego in skrb drugih, da lahko sploh živijo. Ne vemo, kako kvalitetno življenje tudi ta oseba živi in moramo to spoštovanje osebnosti ohraniti do zadnjega.
Sedaj bi pa prosil, Sonja, naprej. Ne, to je bil šele uvod. Kar naj to ostane. Jaz sem si to predstavitev nekako zamislil tako, da sem razdelil skupino na tista tri klju?na starostna obdobja. Najprej skupina predšolskih otrok. Nekaj je že kolegica Lidija omenila in dejstvo je, da trenutno v Sloveniji situacija ni ravno rožnata. Nezadovoljni so zdravniki, nezadovoljni so psihologi, nezadovoljni smo pedagogi, nezadovoljni in v?asih malo izgubljeni so tudi starši predšolskih otrok, ki potrebujejo ?im bolj zgodnjo strokovno pomo? in svetovanje. Tukaj je treba narediti še ogromno in jaz sem prepri?an, da kolegice bodo povedale, kakšen je položaj v posameznih podro?jih, v bodo?ih regijah Slovenije in kje so tiste zavore, da stvar ne gre tako kot bi morala biti, ker tukaj vam vsem prisotnim je nepotrebno utemeljevati, kako je zgodnja pomo? usodno pomembna za vsakega otroka z razvojnimi motnjami, ne glede na to, v katero skupino spada. 
Kljub vsem kritikam, ki jih bomo danes tukaj stresli, priznati pa, da imamo uspešno prakso. ?e pomislim tukaj na predšolske otroke v Mariboru, v Ljubljani, pa mogo?e še kje, je ve? kot 30 let uspešna praksa teh oddelkov in to bi bilo treba samo prenesti nekoliko prilagojeno še v druge kraje Slovenije. Vsa  južna Slovenija tako reko? nima razvojnega oddelka. Kaj to pomeni za predšolskega otroka, si lahko samo strokovnjaki mislimo. Ve? o tem bodo povedali, kot re?eno, kolegice in kolegi kasneje v razpravah.
Posebni program. Tudi tukaj imamo korake naprej, korake nazaj. Jaz mislim, da izena?evanje možnosti, mislim, da je letos celo leto, namenjeno temu. Pomeni oziroma zahteva med drugim tudi malo ve? fleksibilnosti pri razumevanju, zakaj sploh gre. Danes je bilo že nekaj besed re?enih o inkluziji. Seveda ni inkluzija to, ?e eden prizadeven ravnatelj osnovne šole v nekem kraju priskrbi sponzorska sredstva pa zgradi dvigalo, zato, da lahko otrok na vozi?ku pride v šolo. To je seveda velik korak, ampak do inkluzije je še strašno dale?, ker okrog tega otroka se su?ejo ljudje, okrog tega otroka se gibljejo njegovi sošolci, ki so v za?etku navdušeni, kdo mu bo bolj pomagal. Na koncu leta pa re?ejo, saj vemo kaj, se je že ve?krat slišalo.
Treba je poskrbeti za socialno mrežo okrog tega otroka, okrog tega u?enca. Starši, starši drugih otrok, drugi otroci, drugi u?itelji, do hišnika, ravnatelja, svetovalnih služb in tako naprej. Vse mora biti pripravljeno, da to dvigalo ne bo samo nek tehni?ni pripomo?ek, otrok bo pa izoliran, kljub temu, da bo vklju?en. Pa govorim sedaj o otroku, ki je gibalno oviran, niti ne ta populacija, o kateri naj bi govoril. Pa me je kar zaneslo.
Druga pika je ta, da v Sloveniji še vedno pet socialnih zavodov izvaja program vzgoje in izobraževanja. Veste, jaz delam v enem od teh zavodov in mi smo z našim resornim ministrstvom, Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve, kar zadovoljni. Nam je kar lepo. Ampak prav pa ni. Sistemsko je pa to hudo in zelo narobe in moramo priti do tega, kjer smo do leta 1992 že bili. Da so tudi ti otroci, ti zavodi del obi?ajnega šolskega sistema.
Tretja pika je prehod v delo. Ko smo mi postavljali ta posebni program za to  populacijo, za te u?ence, seveda, glavna prilagoditev za to populacijo, ki ima bistveno znižane intelektualne sposobnosti, je to, da potrebujejo ve? ?asa. Ker smo in psihologi in pedagogi ugotavljali, temu je namenjen tudi lansko leto posvet v tej dvorani, da ti mladostniki napredujejo še dale? po 15., 18., 21. letu. Smo rekli, krivi?no bi bilo njim te možnosti odvzeti. Izena?iti jih je treba. To pa pomeni tudi seveda postopno potem, ko ti otroci seveda niso ve? otroci, ampak mladostniki, poskrbeti za postopno prehajanje v zaposlovanje, v delo, tako kot je za nas ostale normalno.
S tem sem dal sam sebi izto?nico. Kot je bilo danes že omenjeno, VDC-ji so samo ena oblika, ampak tista glavna oblika in ?e je ta glavna oblika zaprta, ?e zaposlovanje sploh ni možno, potem je to dale? od pravne države in socialne pa še ne vem kakšne. Figa, nismo vedno. V  praksi že ne. Na papirju pa mogo?e. Pa niso samo VDC-ji. So tudi druge oblike zaposlovanja oseb z zmernimi in težjimi motnjami v duševnem razvoju, ki so sistemsko predvidene, v praksi pa niso dostopne in tu je še ogromno dela. Podobno velja za izobraževanje odraslih. Na papirju še kar nekako, vendarle prva izobraževalna središ?a moramo še odpreti v Sloveniji. Spremeniti moramo miselnost, da tako kot, ne vem, drugi, ki bomo šli v penzion, pa bomo šli na tretjo univerzo, da tudi odrasle osebe s težjimi motnjami v duševnem razvoju imajo pravico še hoditi v neke te?aju pa se u?iti, ?e jih to pa? veseli, seveda, pa tudi soprispevati, ne da bo država to pla?ala, tako kot za nas ostale.
Kar se ti?e tendence nižanja standardov. To je razumljivo. Državni prora?un je nekaj in vedno se je treba boriti. To je meni popolnoma jasno. Na vse resorje so pritiski, dajte znižati stroške. Ja, samo ne na ra?un populacije, ki se sama ne more braniti. Zato smo mi tukaj. Nismo zato, da bi branili stare pozicije ali pa star sistem ali pa ne vem kaj, posebne institucije, dale? od tega. Mi vsi bi bili najbolj veseli, ?e bi teh otrok zmanjkalo, ampak tako kot se prometne nesre?e dogajajo vsak dan, tako se žal tudi otroci s posebnimi potrebami ali rodijo ali pa kasneje postanejo taki in zato smo mi tukaj, da jim pomagajo. Za njimi bomo šli, kamorkoli bo treba. Ali v posebno inštitucijo, ali v osnovno šolo, ali v vrtec ali v fabriko. Mi smo zato tukaj, da jim pomagajo, ne da branimo neke pozicije.
Formaliziranje samozagovorništva, kot sem rekel, to je populacija, ki sama zelo težko svoje interese zagovarja in zato potrebuje zagovornike, mi jim pa moramo pomagati skrajno eti?no, spoštljivo, da jih res razumemo, da jim omogo?imo, da tudi sami vsaj delno odlo?ajo o svoji usodi.
Sedaj pa še zadnja folija. Mislim, da smo od inkluzije še zelo dale? in ni? ne bomo opravili, dokler v Sloveniji zavra?amo vsako druga?nost. Jaz se zavedam, da je to proces, ampak moram kritizirati in novinarje, ne vem, ?e je sploh kakšen prisoten, in ne vem koga pravzaprav. Na?rtno bi morali skrbeti za to, razvijati strpnost, razvijati filozofijo inkluzije, tako kot sem tamle napisal pa ne vem, kje sem to prebral, da sprejemamo druga?nost kot bogastvo razli?nosti ne pa kot nevarnost, ki ogroža tiste, ki smo kolikor toliko povpre?ni. Hvala lepa.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa mag. Janu Ulagi. V imenu Sekcije za usposabljanje oseb z lažjimi motnjami v duševnem razvoju bosta spregovorila mag. Matej Rovšek in mag. Marjeta Šmid. Najprej bo mag. Rovšek.

MAG. MATEJ ROVŠEK: Hvala lepa za besedo. Glede na to, da si ?as deliva, imam nekje sedem minut pa pol ?asa, da povem nekaj o u?encih, predvsem na u?ence se bom osredoto?il z  lažjo motnjo v duševnem razvoju oziroma o prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom, ki je po zakonu namenjen prav tem  u?encem, se pravi u?encem z lažjo motnjo v duševnem razvoju.
Pri nas v Zavodu Janeza Levca smo opravili eno raziskavo, kjer smo ugotovili mnogo zelo dramati?nih podatkov. Med drugim je, bom navedel samo enega izmed njih in to je, da samo 10 % u?encev, ki se vpiše v 1. razred prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom, ta program tudi kon?a. Samo 10 % je teh u?encev. To je podatek, ki nas je vse skupaj šokiral, ampak ne moremo se mu pa? izogniti in ga je treba všteti. To je tudi eno izmed izhodiš? mojega izvajanja.
Drugo izhodiš?e je dejstvo, da ?e pogledamo normalno porazdelitev, gausovo krivuljo, ugotovimo, da pade v populacijo u?encev z lažjo motnjo v duševnem razvoju približno 5 % celotne populacije. Skratka, ?e pogledamo samo inteligen?ni kvocient, potem pade 5 % te celotne populacije med u?ence z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Tako imamo sistem definiran, ne samo pri nas, tudi v tujini. ?e pogledamo, koliko je to u?encev v sami Ljubljani, govoril bom za Ljubljano, ker tukaj lahko o tem re?eh suvereno govorim, ker je bila raziskava v Ljubljani narejena, pride približno 1.800 u?encev. Se pravi, v Ljubljani približno 1.800 u?encev z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Od tega je, bom sedaj pavšalno rekel, 900, polovica takih, ki ne bodo nikoli prepoznani kot u?enci z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Tudi nikdar niso bili v specializiranih ustanovah in tudi nikdar ne bodo v specializiranih ustanovah. Ti u?enci niti niso usmerjeni nikdar v to kategorijo, ker imajo pa? tako zelo razvite druge funkcije, adaptivno vedenje, komunikacija, socialne veš?ine, da tako skompenzirajo intelektualne potenciale, da pravzaprav sploh ni nobene potrebe, da jih štejemo med to populacijo. Ampak vendarle, 900 od teh jih ostane.
V Zavodu za usposabljanje Janeza Levca je, ?e preštejemo vse, ki obiskujejo prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom, 90 teh otrok. Se pravi uradno z odlo?bo, ?eprav vemo in iz tega podatka 10 %, ki sem ga na za?etku omenil, bi si lahko mislili, da je mnogo teh izmed 90 v resnici u?encev z zmerno motnjo v duševnem razvoju. Ampak recimo, da je ta številka 90, tistih, ki obiskujejo prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom. Se pravi, le ena desetina od teh 900 jih obiskuje specializirano ustanovo. Kakšna vprašanja lahko tukaj postavimo? Prvo je, da ustrezen program, se pravi prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom v Ljubljani obiskuje le 10 % populacije otrok, katerim je program v resnici namenjen. Da je usmerjanje komisij v tem segmentu usmerjanja ustrezno le v 10 %. Se pravi, komisije zadanejo le vsakega desetega, pravilno usmerijo. Da je 90 % u?encev z lažjo motnjo v duševnem razvoju v ljubljanskih ve?inskih osnovnih šolah, se pravi v neustreznem programu, ?e izhajamo iz predpostavke, da otroci z  lažjo motnjo v duševnem razvoju obiskuje prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom. Potem se lahko naprej vprašamo, ali je torej ve?inski osnovnošolski program glede na to, da ga naredijo, opravijo, zaklju?ijo skoraj vsi od teh 90 % u?encev, ali je torej ve?inski program narejen ali pa ali so minimalni standardi znanja naravnani tako, da ga opravijo tudi u?enci z lažjo motnjo v duševnem razvoju. O?itno je naravnan tako. Ali pa so kakšni drugi razlogi? Seveda, jaz ne bi tega trdil. Jaz prej verjamem, da so drugi razlogi. Ali pa, kon?no po drugi strani re?emo, da vse to, kar sem povedal, ni res, ne more biti res in da zaklju?imo, da gausova krivulja v Sloveniji pa? ne velja ve?, s ?imer bi se lahko pohvalili in rekli, da v Sloveniji prosperiramo tudi na tem podro?ju, da populacijo u?encev z lažjo motnjo v duševnem razvoju nimamo prakti?no ni? ve? oziroma samo 10 % od tiste, ki smo jo imeli v preteklosti. Hvala lepa.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa mag. Rovšku. Naj vam zaupam skrivnost. Profesorji, u?itelji tudi imamo v glavi gausovo krivuljo, ampak ne po sposobnostih, ampak po distribuciji ocen in to so zelo jasne raziskave. V razredu z odli?no sestavo ima ravno tako nezadostne ocene kot v najslabšem. To je to.
Na vrsti je mag. Marjeta Šmid.

MAG. MARJETA ŠMID: Prisr?en pozdrav vsem prisotnim, spoštovanim organizatorjem. Prihajam iz prakse, praksa pa je v?asih druga?na kot je zastavljena sicer dobra teorija in ve? let  nazaj se sedaj sre?ujem s starši, ki skušajo vpisati svojega otroka na našo šolo. To je v program z nižjim izobrazbenim standardom in moram re?i, da je delo z njimi vsako leto težje. Zakaj? Zato, ker jim je bilo že v preteklosti obljubljeno, da bodo kar v enakovrednem izobrazbenem standardu dobili dodatno strokovno pomo? in da bo mogo?e šlo. To  mogo?e pa pomeni tudi, da mogo?e ne bo šlo in pri tem se sre?ajo z veliko stisko. Na primer, prav v zadnjem ?asu je prišel en o?e in rekel, da sploh ni vedel, da obstaja lažji program. Verjetno to ni res, da mu šola ni povedala, da lažjega programa ni, vendar je pa res, da starši slišimo samo to, kar želimo slišati, posebno, kadar gre za tvojega otroka.
Torej, otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju spadajo v prilagojene programe osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom, te pa se trenutno izvajajo v samostojnih šolah s prilagojenim programom pa tudi v razredih in oddelkih pri rednih šolah.
Dotaknila se bom dveh na?el, ki ju moramo vsi, ki delamo z otroki z lažjo motnjo v duševnem razvoju, upoštevati in mogo?e bo kdo od vas rekel, da so to stari na?eli. Imel bo prav, vendar prav v lu?i teh zadnjih let, kot smo slišali maloprej, dobivata nov pomen, in sicer to je na?elo celostne obravnave otroka in na?elo vklju?enosti. To zadnje v povezavi s pastmi prehajanja otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju v enakovreden izobrazbeni standard. Torej, ?e govorimo o celostni obravnavi, moramo vedeti, da posebno pri otroku z lažjo motnjo v duševnem razvoju moramo biti pozorni na vse štiri podro?ja razvoja. To je intelektualno podro?je, socialno, emocionalno in gibalno podro?je. Ker so ti otroci v osnovni šoli, poglejmo, kako se to na?elo uresni?uje tam. Smo pri intelektualnem podro?ju, torej, ugotovili smo, da ima otrok hude u?ne težave in zato, ker ima tako izredno hude u?ne težave, smo mu dali pet ur dodatne pomo?i oziroma zadnji dve leti dve oziroma tri ure dodatne strokovne pomo?i, a u?enec vseeno ni uspešen. Ti minimalni standardi so se še spustili na minimum in verjemite, marsikakšen u?itelj se že sam sebi zdi nekompetenten zaradi tega, pa vseeno otrok ne doseže teh minimalnih standardov. Tudi vprašanja za ocenjevanje dobi naprej pa ni uspešen pa vseeno napreduje. Zakaj? Zato, ker je vklju?enih toliko strokovnjakov, zato, ker smo tudi staršem obljubili, da mogo?e bo pa torej šlo.
Smo na drugem podro?ju. Ve?inoma so to otroci, ki so osamljeni, ki so tihi. Tudi sicer sami želijo, da se ne vtikamo preve? v njih. V igro vrstnikov se ne vklju?ujejo, tudi niso vabljeni, ?eprav u?itelj to vidi ali pa tudi no?e opaziti, ker ne more, ker ima preve? dela na u?nem podro?ju. Oni vsekakor enostavno se ne vklju?ujejo v igre in tudi u?itelj druge sošolce nagovarja, naj ga sprejmejo med sebe, pa vendar se to ne zgodi. Vsi poznamo sociograme. Namre?, to je otrok, ki je brez zvez, brez povezav, brez prijateljev. Tudi sicer zaostaja v socialnem razvoju. V nižjem izobrazbenem standardu imamo zato specialno pedagoški predmet socialno u?enje, ki ga v enakovrednem izobrazbenem standardu ni in zato je prikrajšan tudi to. 80 % interakcij ta otrok ne razume, še manj svojo vlogo v njih in tudi ni dobro intelektualno opremljen, da bi ga lahko u?itelj nau?il nekih tehnik vklju?evanja, premagovanja stresa in podobno. Sedaj lahko se samo še zamislimo, da verjetno ta otrok v resnici ni zadovoljen, ni uspešen in ni sre?en. V resnici ti otroci razvijajo zelo slabo samopodobo. So zaskrbljeni. Tudi vedenjska problematika je na vidiku, tudi psihosomatika je lahko prisotna. Starši pa so zmedeni, so razo?arani, zato ker ne razumejo niti šole, niti lastnega otroka, ki pa? na svojevrsten na?in odreagira. Nekoliko teh otrok je gibalno kar spretnih, lahko celo zelo spretnih. Ve?ina sicer ne, vendar ne eni ne drugi v populaciji povpre?no sposobnih gibalno spretnih otrok in nadpovpre?no seveda ne more priti do izraza. V šolske ekipe niso vabljeni, prav tako niso vklju?eni v interesne dejavnosti ali pa zelo malo. Tudi na šolskih tekmovanjih so  žal zadnja mesta rezervirana za njih in dejansko smo se od uresni?evanja tega na?ela nekako oddaljili in otrok se ne more razvijati v skladu s svojimi sposobnostmi in jih zato tudi ne razvija. Prav zaradi tega naštetega je še kako pomembno, da se ta otrok dejansko vklju?uje vedno in povsod, a ne kar brez razmisleka. Na šoli ne sme iti mimo ena sama prireditev za starše, kjer ne bi nastopal vsak teh otrok. Vklju?en mora biti v najmanj eno interesno dejavnost, ampak ne kar tako. Poiskati je treba njegovo resni?no mo?no podro?je, da resni?no izstopa po dosežkih pred drugimi. Mora se vklju?evati v vsa tekmovanja, tako na podro?ju kulture, športa, tehnike, likovne vzgoje. Tudi na podro?ju znanja sebi enakimi in mora posegati po najvišjih rezultatih, tudi v državi. Recimo, kdor je kdaj gledal nogometno ekipo fantov iz nižjega izobrazbenega standarda, potem ve, da takšno borbenost lahko razvije otrok samo med sebi enakimi. Poglejmo na primer likovno ustvarjanje, tehni?no ustvarjanje. Kurikulum nižjega izobrazbenega standarda je pa? naravnan tako, da višje razrede, ko gremo, bolj je poudarek na razvijanju ro?nih spretnosti, na pridobivanju znanj razli?nih tehnik s ?im ve? razli?nimi materiali. Tudi u?itelj svoje delo prilagodi  otrokovim sposobnostim, zato je ta otrok lahko resni?no uspešen. Vidi rezultate svojega dela in je zato zadovoljen. Temu je namenjeno ve? ?asa in delo poteka v manjših skupinah.
Jaz se pa vprašam, poglejte, ti otroci vedno razstavljajo v svojih lokalnih okoljih in širše. Na primer v Škofji Loki vsako leto se organizira Groharjeva kolonija. Vedno je tam od 20 do 30 šol ali ve? in vedno sodelujejo tudi otroci z nižjega izobrazbenega standarda iz razli?nih šol in vedno so tudi dobitniki ene izmed desetih nagrad, pa ne zato, ker so iz tega programa, ampak zato, ker na risbi ne piše, iz katerega programa je, ampak zato, ker je uspešen, ker je risba dobra in se vprašam, ali bi bil ta otrok izbran, ?e bi pri likovni vzgoji prehajal v enakovreden izobrazbeni standard. Ali bi bil ta otrok kdaj izbran za to, da bi recimo na lokalnem radiu zastopal svojo šolo? 
Torej, naš cilj mora biti, da je ta otrok uspešen. Uspešen pa bo, ?e se bo lahko razvijal skladno s svojimi sposobnostmi. Tedaj bo  razvil pozitivno samopodobo in tudi samokriti?nost, ki jo vsi rabimo zato, da se adekvatno vklju?ujemo v okolje. Res je tako, da žal nekaterih stvari preprosto ne moremo prenesti. Hitro dobimo prostor in relativno hitro zadostimo normativom zato, da je temu zadoš?eno. Tudi u?ne pripomo?ke in vse, kar je takega, tudi lahko nekako prenesemo do otroka, vendar pa, da ustvarimo takšno okolje, da mu vdahnemo dušo, da je to spodbudno vzdušje, da je to zadoš?eno dolo?enim specifi?nim potrebam, to pa ne moremo prenesti. Lahko se pa ustvari. Zato pa rabimo rast, pripadnost in ?as.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa mag. Marjeti Šmid. Sekcija za usposabljanje oseb z motnjami sluha. Problematiko bo predstavila Aleksandra Turk Haski?.

ALEKSANDRA TURK HASKI?: Dober dan. Lep pozdrav vsem skupaj. Ponovno vidim zelo veliko znanih obrazov. Vse skupaj resni?no lepo pozdravljam in se zahvaljujem Državnemu svetu, Skupnosti organizacij za usposabljanje in Društvo rehabilitacijskih pedagogov, da so nas danes tukaj zbrali in resni?no upam oziroma verjamem, da ne bomo sami sebi pripovedovali to, kar že vemo, ampak da bo ta posvet oziroma ta okrogla miza resni?no prinesla novo kvaliteto bivanja osebam s posebnimi potrebami.
S kolegico Amelijo Mozeti? Husu predstavljava SURDO sekcijo. SURDO sekcija je pripravila tri teze. Dve tezi sta vezani strogo na položaj gluhih in naglušnih oseb. Ena teza pa izhaja iz pogleda, ki ga imamo centri za sluh in govor na vzgojo in izobraževanje govorno in jezikovno motenih otrok. Prvi dve tezi bo predstavila Amelija, tretjo pa jaz. Hvala.

AMELIJA MOZETI? HUSU: Lepo pozdravljeni tudi z moje strani. Sem profesorica defektologije za osebe z motnjami sluha in govora, opravljam pa oziroma izvajam dodatno strokovno pomo? na terenu za gluhe, naglušne in govorno jezikovno motene otroke. Torej, prihajam direktno s terena in sr?no upam, da bom kmalu spet, torej komaj ?akam, da grem spet na teren, ne vem zakaj, zaradi treme ali kaj. Vsekakor pa upam, da bom obogatena s prijetnimi vtisi, še bolj pa z optimisti?nimi vtisi iz tega sre?anja.
Za?ela bom z razmišljanji in predlogi o slušnih aparatih. Strokovnjaki in uporabniki smo veseli, da tehnika tako hitro napreduje. Žal  pa zakoni in pravila, kljub vsemu trudu in pripombam, nikakor ne dohitevajo tega. Mogo?e zato, ker preve? natan?no opredeljujejo kaj pripada na primer digitalni aparati, standardni aparati, kar bi prav lahko nadomestili z izrazom ustrezni aparati, saj bi to po dobi preizkušanja tudi dejansko bili. Prav lahko se zgodi namre?, da ti pripada nekaj, kar ve? ne obstaja in bi izboljševalo funkcioniranje nekoga, ki to potrebuje. Omejila se bom na pomemben dodatek slušnemu aparatu, ki sicer uporabnikom pripada, vendar ne vseh za razvoj govora in komunikacij v idealnih obdobjih. Izgleda, da sem zelo konkretno bitje, kajti šla bom kar na predlog. Predlagamo, da se 87. ?len pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja dopolni tako, da bo FM sistem pripadal gluhim in naglušnim otrokom skozi vsa obdobja vzgoje in izobraževanja. Ne se bati, bom razložila, kaj je to. Brezži?ni sistem s frekven?no modulacijo, FM sistem ga bom v nadaljevanju imenovala, je dodatek slušnemu aparatu, tako analognemu, digitalnemu in celo sprejemniku polžkovega vsadka. Signal se prenaša z radijskimi valovi od oddajnika, ki ga nosi govorec do sprejemnika, ki ga ima poslušalec. Pomaga premagovati tri ovire do optimalne komunikacije do osebe s slušnim aparatom. Razdaljo, hrup in odmev.
V procesu šolanja najpogosteje sre?ujemo prav te pojave. Spreminjajo?o se razdaljo u?itelja, vzgojitelja v razredu. Pri sodobnejših metodah pou?evanja, kjer naj bi bili u?enci bolj aktivni, je tudi ve? hrupa, posledi?no pa? in odmev v ve?namenskih prostorih, predavalnicah, muzejih, dvoranah. Osebam, ki nimajo brezhibnega sluha, je poslušanje v takšnih situacijah zelo zahtevno in utrujajo?e in z veliko možnostjo nesporazumov. FM sistem te težave ublaži. Hvalevredno je, da šoloobveznim otrokom do 15. leta krije stroške za nabavo FM sistema zdravstveno zavarovanje. Vendar je poslušanje kontinuiran proces, prav tako u?enje, od rojstva dalje, celo prej, ampak naj bo danes od rojstva dalje. Najprej otrok posluša in se u?i v družini, on sam. Potem gre v vrtec, v ve?jo skupino. Gluh ali naglušen otrok ima sicer kup možnih prilagoditev, za katere smo danes slišali, da jim po vsej verjetnosti sliše?i u?enci zavidajo. Vendar je poslušanje kljub temu težavno, saj vrt?evsko dinamiko, poleg vsebin kurikula, dolo?ajo tudi otroci sami, pri ?emer sta razdalja in hrup ve?ni spremenljivki. Preprosto je ugotovitev, da je v takih situacijah FM sistem naravnost idealen pripomo?ek. Otrok preko mikrofona dobi oja?an glas govorca oziroma mu FM aparat zmanjša hrup okolja.
V obdobju srednjega izobraževanja je dinamika v razredu mogo?e manj opazna, je pa zato snov zahtevnejša, polna novih izrazov, daljših navodil. Tudi nadaljevanje šolanja v visokošolskih programih bi v velikih predavalnicah olajšalo utrudljivo poslušanje sicer še tako dobro rehabilitiranemu in motiviranemu študentu, ?e bi imel FM sistem. Torej, spomnite se tistega predloga, ki sem ga dala na za?etku, naj FM sistem pripada gluhim in naglušnim otrokom skozi vsa obdobja vzgoje in izobraževanja.
Glede uporabe izrazov standard, nadstandard v zvezi z aparati, ki nam nadomeš?ajo neko telesno funkcijo, pa vam v razmislek ponujam tole. Nadstandard v zvezi s sluhom, to je po mojem mnenju in mislim, da tudi po mnenju marsikaterega drugega, samo zdravo in poslušanja sposobno uho. Tega na sre?o ima ve?ina od nas, toda dala nam ga je mati narava mimo vseh zakonov in pravil, hvala bogu. Vse ostalo pa so ustrezni ali neustrezni pripomo?ki. Odvisno pa? od osebe. Nekomu nekaj ustreza, nekomu pa ne. To pa ugotovi po preizkušanju.
Kar se ti?e dodatne strokovne pomo?i za otroke, ki niso vklju?eni v vrtec. Spet se bom nanašala na moje podro?je, torej na gluhe, naglušne in govorno - jezikovno motene. Zopet s predlogom. Predlagamo, da se otroke, ki ne morejo biti vklju?eni v vrtec, usmerilo v program z dodatno strokovno pomo?jo na domu. Strokovno skupino za takega otroka bi sestavljal ravnatelj centra za sluh, ki pa? pokriva podro?je, na katerem otrok biva. Veliko vlogo in obveznost bi v tej skupini nedvomno imeli starši. Strokovna skupina bi potem po uzakonjenem postopku pripravila individualiziran program in vse potrebno. Ob vpisu otroka v vrtec pa bi dolžnosti potem prevzela strokovna skupina, ki bi jo, kot narekuje zakon, sestavil ravnatelj vrtca. Z uresni?evanjem zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, sprejetim 1. junija 2000, je nedvomno nastal velik premik naprej. Otroke s posebnimi potrebami se je za?elo usmerjati v programe, pri ?emer se te populacije uradno ne ozna?uje, ampak se vsakemu od usmerjenih otrok ponuja možnost. Razvoj medicine in osveš?enost staršev omogo?ata zelo zgodnje ugotavljanje odstopanj na podro?ju sluha. Takoj, ko je težava opredeljena, starši iš?ejo pomo?. To se vse pogosteje zgodi že v prvih mesecih otrokovega življenja. Prav takrat potrebujejo najve? pomo?i.
Vsi trije centri, ki se v Sloveniji ukvarjamo z gluhimi, naglušnimi in govorno-jezikovno motenimi, smo že pred desetletji razvili programe za pomo? otrokom in  njihovim staršem. Tako smo pred desetletji dobesedno izumili mobilno službo in ne glede na sredstva sledili potrebam gluhih in njihovih družin. Katere pa so bile potrebe teh otrok takrat? Take, kot so sedaj. Potreba po zgodnji  obravnavi, potreba po sprejetosti v družini in okolju in potreba po ustreznem programu. To je sedaj vse lepo uzakonjeno, vendar samo za otroke, ki so vklju?eni v katero od vzgojno-izobraževalnih ustanov. Res je, vsega se ne da predvideti. Šele praksa pokaže pravilnost nekih odlo?itev. Zato pa je praksa in iz prakse izvirajo najboljši predlogi in dopolnitve. Prav v praksi smo ugotovili, da je iz zakon izvisela še ena skupinica otrok. To so tisti predšolski gluhi, naglušni otroci, ki zaradi dolo?enih utemeljenih razlogov niso vklju?eni v jasli, vrtec oziroma v nobeno vzgojno-izobraževalno ustanovo. Gre za majhno število otrok. Vemo pa tudi, da populacija gluhih in naglušnih ni velika, a za vsakega posameznika je ustrezen program neprecenljive vrednosti. Surdo-pedagogi sicer spodbujamo in podpiramo ?imprejšnjo vklju?itev otroka v vrtec, vendar tudi spoštujemo in upoštevamo razloge, ki vpis ovirajo. Razlogi pa so tako zelo preprosti, da jih prav zaradi tega mogo?e nih?e ni opazil. Namre?, takoj ko po presejalnem preizkusu sluha že v porodnišnici ugotovijo odstopanje, sledi preverjanje rezultatov. Kmalu nato pa že kar to?no opredeljeno odstopanje sluha pri novorojen?ku. Slušni aparat dobijo že torej nekajmese?ni dojen?ki. Prav takrat, ko je medicina nekako opravila svoje, celotna družina potrebuje pomo? izkušenega strokovnjaka za razvoj vseh podro?ij, ki so še kako povezana s sluhom. A takrat je otrok z mamico še doma, v doma?em zavetju. Da ne bi bilo slu?ajno kakšne pomote. Sem za to, da je otrok doma z mamico. Jaz bi celo porodniško podaljšala, še  v moji rodni dobi. Smo pa mi surdo-pedagogi tisti, ki lahko družini pripravimo program pomo?i, ustrezen za to obdobje. Dodatni razlogi, zaradi katerih ostane mal?ek v doma?em varstvu, so še na primer zdravstvene težave otroka. Vemo, da nekateri zaradi dodatnih težav niso cepljeni pa jih zato ne dajo ne v jasli ne v vrtec. Nezaposlenost staršev in nenazadnje tudi zasedenost ali oddaljenost jasli od delovnega mesta in doma?ega kraja.
Torej, na na?in, ki ga mi predlagamo, da bi imeli ti otroci dodatno strokovno pomo? na domu, na ta na?in bi izkoristili optimalni ?as za razvoj poslušanja in govora. Isto?asno pa bi zelo aktivirali starše in jih na ta na?in ustrezno obremenili z obveznostmi, saj bi bili direktno vklju?eni v izvajanje programa doma. Celo 4. ?len temeljnih dolo?b zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami nas podpira v tem razmišljanju., saj navaja prav take cilje in na?ela, ki jih v omenjenem predlogu upoštevamo. Hvala.

ALEKSANDRA TURK HASKI?:: Sedaj pa še naslednja teza, ki jo ponavljamo skoraj že štiri leta. V Sloveniji obstajajo trije centri za sluh in govor. To je center v Ljubljani, Mariboru in Portorožu. Mi se ukvarjamo z vzgojo in izobraževanjem gluhih in naglušnih otrok in otrok z govorno-jezikovnimi motnjami. Že v mesecu novembru leta 2004 smo na razli?ne strokovne in državne organe posredovali predlog za spremembo 8. ?lena pravilnika o organizaciji in na?inu dela komisij za usposabljanje otrok s posebnimi potrebami ter o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj. Predlagali pa smo, da se za 4. alinejo doda 5. alineja - otroci z govorno-jezikovnimi motnjami. 8. ?len pravilnika opredeljuje usmerjanje predšolskih otrok v prilagojene programe, ne omenja pa otrok z govorno-jezikovno motnjo. Pravilnik jih sicer omenja, ampak šele od šolskega obdobja naprej.  Torej, tu vidimo, da ni vertikale in mislimo, da ?e so ostali otroci lahko usmerjeni v prilagojene programe, moramo tudi otrokom s težjimi, tu govorim o otroci s težjimi in težkimi oblikami govorno-jezikovnih motenj, omogo?iti prilagojeno vzgojo. Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami imajo težave pri osvajanju in razumevanju ter govornem izražanju. To vse piše v kriterijih omenjenega pravilnika. Težave so zelo kompleksne in se pokažejo na podro?ju senzorike, motorike, kongnitivnih sposobnosti, govora, jezika, emocionalne stabilnosti ter socialnih veš?in. Ti otroci imajo pravico do individualne obravnave ali pa do dodatne strokovne pomo?i. Vendar strokovnjaki menimo, da je to veliko premalo. Torej mislimo, da bi bilo nujno potrebno, da se takim otrokom omogo?a prilagojen program. S temi otroki bi delal tim oseb in bi se jim resni?no pomagalo, da iz sebe potegnejo najboljše. Jaz se ne bi ve? zadrževala na tem predlogu, ker mislim, da je bil že tolikokrat ponovljen. Vemo, o ?em govorimo.
Rada bi pa nekaj povedala. To je moje povsem osebno mnenje. Kadarkoli predlagamo našemu ministrstvu  program, ki izhaja iz dobre prakse, nas vprašajo, koliko bo to stalo. Jaz osebno razumem potrebo naše države po racionalizaciji finan?nih sredstev. Ne razumem pa, da var?ujemo na tistem, kar bi moralo biti v vsaki državi, vsaj po mojem mnenju, najbolj dragoceno in to so otroci, pa ?eprav so to otroci s posebnimi potrebami. Hvala.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa kolegici Mozeti? Husu in Turk Haski?. Mag. Ema Žgur predstavlja sekcijo oseb z motnjami v gibalnem razvoju.

MAG. EMA ŽGUR: Spoštovano predsedstvo, draga publika, lepo pozdravljeni tudi v mojem imenu. Svoj prispevek sem pravzaprav naravnala predvsem na skupino otrok s težjimi gibalnimi motnjami, ki se usposabljajo v dveh ve?jih ustanovah. To je v centru v Vipavi in pa v zavodu v Kamniku. Se pa moje ugotovitve nanašajo tudi na druge skupine otrok s posebnimi potrebami. Zato sem svoj prispevek naravnala predvsem na temeljna, strokovna, teoreti?na, predvsem pa prakti?na spoznanja o delovanju teh otrok in upam, da bodo te izkušnje in ta spoznanja tudi zajeta v naši zakonodaji.
Razvojna psihologija nas u?i, da vsak otrok potrebuje za vstop v šolo dolo?eno mentalno, emocionalno, fiziološko in telesno zrelost in ?e to velja za zdravega otroka, še toliko bolj velja za otroka s posebnimi potrebami. Namre?, osebe z motori?nimi primanjkljaji imajo zaradi vrste nevromotori?nih vzrokov druga?en, predvsem pa upo?asnjen razvoj, ki ne sega samo na strogo motori?no podro?je, ampak prizadene tudi širša kognitivna, emocionalna in socialna podro?ja. Torej, potrebujejo bistveno ve? pomo?i, ve? prilagoditev, da se lahko približajo zdravim vrstnikom v njihovih dosežkih, ne samo s strani primerne opremljenosti s potrebnimi ortopedskimi, proteti?nimi ali didakti?nimi pripomo?ki, ampak potrebujejo tudi pomo? neposredne, torej fizi?ne pomo?i ali asistence. Ker je njihova primarna motori?na motnja, potrebujejo za svoj celotni razvoj ne samo ustrezno prilagajanje šolskih vsebin in programom, ampak tudi redno predvsem terapevtsko obravnavo. Se pravi, brez nje, brez fizioterapije, brez delovne terapije ali logopedije, taka oseba s težjimi gibalnimi motnjami ne more enakovredno napredovati ne samo na šolskem podro?ju. Za vse to potrebuje namre? celovit tim, tudi tim strokovnjakov, prilagojene prevoze in nove profile, ki se uveljavljajo v naši zakonodaji. Namre?, vklju?itev v vzgojno-izobraževalni proces, tako za zdravega kot tudi za otroka s posebnimi potrebami, je namre? optimalno obdobje za za?etek pridobivanja akademskega znanja, ki pa je vendarle pri njih zaradi razlik v razkoraku med normalnim u?enjem in upo?asnjenim celostnim razvojem lahko travmati?en, predvsem zaradi jasnih razlik med razkorakom normalnega in upo?asnjenega funkcioniranja pa tudi zaradi razkoraka med zahtevanim, pri?akovanim in dejansko tudi doseženim razvojem.
Integriran razvoj zahteva dosledno, postopno in razvojno primerno sledenje razvoju vseh, tudi posameznih funkcij. Otroci, ki so ob vstopu v šolo motori?no težko ovirani, ne morejo enakovredno izkazati svojega napredovanja na kognitivnem ali pa tudi na motori?nem podro?ju, kot njihovi zdravi vrstniki ali pa vrstniki z manj gibalnimi težavami. Namre?, prav splošna motorika ali groba motorika je ena od pomembnih, ne samo izoliranih gibalnih komponent, ampak tudi širšega duševnega razvoja. Potrebno se je zavedati, da otrok s težjimi gibalnimi primanjkljaji mora vlagati bistveno ve?ji vložek, da je lahko na telesnem, socialnem pa tudi govorno-jezikovnem in nenazadnje kognitivnem podro?ju uspešen ter enakovreden z zdravim šestletnikom, ki vstopajo v vzgojno-izobraževalni proces. Otrok s težjimi gibalnimi motnjami je na bistveno nižji razvojno-gibalni in nevroperceptivni stopnji ob vstopu v šolo. Zato je iluzorno pri?akovati, da bo lahko enakovredno in izena?eno napredoval na podro?ju osvajanja šolskega znanja, bodisi gre za enakovredni ali posebni prilagojen izobrazbeni standard ali posebni, kljub njegovi relativno ohranjeni mentalni opremljenosti. Otrok, ki ob vstopu v šolo še ne sedi samostojno ali pa ne obvlada, ne kontrolira glavo, ne obvlada položaj svojih udov ali nima primerno razvitega govornega aparata, torej tak otrok za?ne iz bistveno nižjega razvojno-gibalnega in tudi nevrološkega izhodiš?a. Zato tudi potrebuje bistveno ve? pomo?i in tudi prilagoditev ne samo strogih šolskih vsebin, ampak tudi prilagoditev delovnega prostora, pripomo?kov, da lahko osvoji in ponotranji posredovane informacije.
Skratka, otrok je motori?no nezrel ali katerega splošna motorika je upo?asnjena. Torej, njegovo splošno funkcioniranje je že v osnovi preokupirano z vzdrževanjem osnovnih oziroma bazi?nih motori?nih prvin, torej z vzdrževanjem ravnotežja, tonusa ter kontrole. To je pa pravzaprav tista osnova, ki je potrebna za dobro izhodiš?no pozicijo in nadgradnjo višjih komunikacijskih in mentalnih nivojem, ki so tudi vpeti v strukturirano pridobivanje šolskega znanja.
Za osebe s telesnimi primanjkljaji mora biti zato rehabilitacija in izobraževanje predvsem enovit in kontinuiran proces, saj gre pri njih za usposabljanje za življenje, za znanje in tudi za socialno rehabilitacijo. Torej, gre za proces, ki naj vklju?uje izobraževalne, socialne ter rehabilitacijske  komponente v enakem razmerju. Potrebna je nujna nelo?ljiva povezanost med rehabilitacijskimi in šolskimi procesi, saj gre za usposabljanje, ki zahteva osvajanje šolsko vzgojnih vsebin in pridobivanje socialnih znanj ter veš?in pa tudi za socialno rehabilitacijo. Torej, oba procesa sta medsebojno sodelujo?a, zato je nesmiselno lo?evati sistem na izobraževanje in socialno usposabljanje, kajti pri teh osebah gre za vseživljenjsko usposobljenost, ki se ne more nehati pri neki z zakonom dolo?eni starostni meji. Namre?, vseživljenjska usposobljenost je usposobljenost za življenje v vsej njegovi polnosti, zanimivosti, nenazadnje tudi dramati?nosti, ki pa temelji najprej na pridobivanju osnovnih šolskih veš?in, v katere se prepletajo in vpletajo tudi socialne oblike usposabljanja s poudarkom na kvalitetni socializaciji, zato je iz strogega strokovnega podro?ja neumestno lo?evanje na šolsko, zdravstveno ali socialno sfero. Enakomerno napredovanje motori?nega in kognitivnega razvoja pri u?encih s težjimi gibalnimi primanjkljaji je torej pogoj za temeljno osnovo, ki jim omogo?i enakovredno izhodiš?e  za pridobivanje šolskih veš?in v procesu osvajanja predpisanih in zahtevanih vzgojno-izobraževalnih vsebin.
Tako motori?no u?enje kot u?enje osvajanja akademskega znanja je namre? predvsem transformacijski proces, v katerega se vklju?ujejo tudi širše ?lovekove razvojne dimenzije in prav pri osebah z gibalnimi motnjami vemo, da so številne od njih ne samo odsotne, torej ne samo slabo razvite, ampak celo odsotne. Ker gre pri teh osebah, zlasti pa pri osebah s cerebralno paralizo tudi za tesno povezavo med motori?nimi in kognitivnimi sposobnosti, kjer je pravzaprav izolirana možganska lezija zelo redka, jasno prihaja tudi do razkoraka v razvoju njihovih intelektualnih sposobnosti. Prav zaradi teh je vsako šolsko osvajanje znanja in veš?in pri njih potrebno bistveno ve? ?asa in utrjevanja, da lahko osvojijo dolo?eno šolsko vsebino, jo ponotranjijo in integrirajo v njim uporabno znanje. Vsak otrok, tudi otrok s posebnimi potrebami, potrebuje dolo?en ?as, da osvojene šolske vsebine šele z generalizacijo  njihove uporabe pretvori v uporabno znanje. To pa je tisto, ki ga u?itelji v vzgojno-izobraževalnem procesu preverjajo in tudi ocenjujejo.
Zaradi ve? kompleksno delujo?ih patofizioloških in nevromotori?nih mehanizmov je njihovo u?enje po?asnejše in zato potrebujejo za enako vsebino kot zdravi vrstniki bistveno ve? ?asa, zato zanje prihaja v poštev tudi podaljšano  izobraževanje ter tudi možnost prenosa dolo?enih nepredelanih vsebin v višje razrede ali lažje prehode iz razreda v razred. Torej, u?enci z gibalnimi motnjami potrebujejo usmerjen vzgojno-izobraževalni proces, ki naj traja dlje kot pa so trenutno dane zakonske osnove. Te namre? postavljajo mejo, da se tudi zanje to osnovnošolsko izobraževanje kon?a pri 15. ali pa recimo pri 18. letih. Ta zgornja meja je pravzaprav neustrezna, ker vemo, da potrebujejo bistveno ve? ?asa, nekateri tudi ve? let, da se bodo lahko nau?ili dolo?ene šolske funkcije, da jo bodo lahko razumeli in tudi ponotranjili. Še najbolj tako abstraktna šolska funkcija ima vedno prvo osnovo pravzaprav v motori?ni funkciji. Torej, u?enci s težjimi gibalnimi motnjami potrebujejo primeren ?as in tudi ponavljanje, da se pri njih znanje vzpostavi, transformira, ohrani in tudi ponotranji. Iz tega vidika je tudi naravnanost našega predmetnika na minimalne ali pa temeljne standarde znanja pravzaprav pomanjkljiva, saj to, da u?enec s težjimi gibalnimi motnjami nekega standarda znanja ne obvlada v za to predpisanem razredu, torej še ne pomeni, da ga ne bo osvojil ali ne pomeni, da je zato v neustreznem programu, pa? pa enostavno, da potrebuje ve? ?asa, da ga bo kasneje osvojil.
Pri tem si lahko tudi pravzaprav postavimo vprašanje, zakaj bi bilo tako zelo narobe, ?e dolo?ene šolske funkcije otroci bi osvojili šele kasneje v višji triadi. Tudi moramo vedeti, da je u?enec s težjimi gibalnimi motnjami pravzaprav tudi pri?el ali pa vstopil v izobraževanje z bistveno nižjo nevrološko, motori?no, funkcionalno in nenazadnje tudi intelektualno osnovo. Na nas vse je pravzaprav bistveno, da ga dolo?enega znanja nau?imo, ne pa kdaj in zanj je pomembno, da to znanje ohrani in ga uporabi v razli?nih življenjskih izkušnjah.
Današnja družba daje vedno ve?ji pomen vseživljenjskemu u?enju in tudi mi veliko govorimo o vseživljenjskem u?enju, vendar nam pa realnost tudi kaže, kako se to na?elo dejansko znižuje tudi z omejevanjem trajanja izobraževanja oseb s posebnimi potrebami za dolo?en segment teh ljudi, ki ne zmorejo na primer nadaljevati niti skrajšanih ali poklicnih oblik izobraževanja. S strokovnega podro?ja se pravzaprav lahko vprašamo, zakaj bi se moralo torej izobraževanje kon?ati pri 15., pri 18. ali pa pri 21. letih, ?e pa vemo, da je za dolo?ene osebe s posebnimi potrebami ta proces u?enja bistveno bolj upo?asnjen ter da potrebujejo ve? ?asa za osvajanje dolo?enih, ne samo šolskih, ampak tudi socialnih vsebin.
Zakaj pravzaprav se ne bi ta temeljna pravica do izobraževanja morala kon?ati pri 18. letih, ?e pa se je na primer naš otrok, torej otrok s težjimi gibalnimi motnjami na primer pri 10. ali pri 12. letih šele uspel vertikalizirati, se pravi, da je šele po dolgoletni terapevtski obravnavi shodil in s tem tudi osvojil tiste prve grafomotori?ne sposobnosti, potrebne za opismenjevanje. Se pravi, da je takšen u?enec šele za?el z enakovrednim izhodiš?nim položajem z bistveno mlajšim vrstnikom. Se pravi, naše populacije ne moremo samo strogo primerjati po doseženi kronološki starosti, saj so ti zaradi nevropatofiziološkega in pa motori?nega podro?ja dosegli primerno motori?no stopnjo šele kasneje.
U?enje namre? naj se kontinuirano nadaljuje tudi po kon?anem osnovnošolskem izobraževanju ?im dlje, saj bodo le tako dobili potrebne pozitivne življenjske izkušnje. Šolski sistem naj bo naravnan na proces izobraževanja in usposabljanja tudi po formalno zaklju?eni osnovni šoli. Namre?, prav pri osebah s težjimi gibalnimi motnjami je vseživljenjsko u?enje pomembno, saj je proces socializacije v veliki meri odvisen od predhodno osvojenih šolskih vsebin in doslednosti izvajanja socializacijskega programa.
Te osebe potrebujejo celovit holisti?en pristop izobraževanja, ker imajo ovirano vrsto specifi?nih sposobnosti, katerim pa moramo najti primerno kompenzacijo, zato potrebujejo usmerjen in kontinuirano voden pedagoški proces. Zanje je namre? lo?evanje med formalnim izobraževanjem in vseživljenjskim u?enjem nepotrebno, saj potrebujejo stalno in neprekinjeno izobraževanje celo življenje.
Naj še zaklju?im. Naši u?enci morebiti res ne bodo uspešno zaklju?ili niti najbolj skrajšanih oblik izobraževanja. Mogo?e se tudi ne bodo nikoli zaposlili, pa vendar se nau?ijo pisati, brati, se tudi sporazumevajo, se pogovarjajo, znajo navezati stike z drugimi. Naša naloga pa je, da ustvarimo pogoje, da bo njihova socialna vklju?enost dobra in da bodo socializirani v družbo, predvsem pa, da se bodo po?utili sprejete in enakopravne. Hvala lepa.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa mag. Emi Žgur. Iz sekcije mobilnih specialnih in rehabilitacijskih pedagogov bodo predstavili Stanka Gruden, Deana Lozar Š?śmen in Nika Munih. Najprej bo spregovorila Stanka Gruden.

STANKA GRUDEN: Lepo pozdravljeni vsi skupaj. Za?enjamo tokrat spet pri za?etku. Mobilna služba v vrtcu. S ?im vse se mi ukvarjamo v okviru mobilne službe? Pa za?nimo kar  z odkrivanjem. Pri nas se odkriva tako zdravstvo preko svojih rednih pregledov ali izrednih po potrebi in tudi v vrtcu. ?im bolj uspešno in hitro sodelujemo, tako vrtec kot zdravstvene inštitucije, tem lažje in tem hitreje pomagamo otrokom. Pogosto pa se vprašamo, kdaj sploh odreagirati na posebnosti pri otroku. Še vedno so razmišljanja: po?akajmo, saj bo razvoj že še nekaj naredil. Mi v vrtcu menimo, da ne ?akati. Takoj odreagirajmo in takoj usmerimo otroka, seveda s tem, da seznanimo starše s posebnostmi, ki jih opažamo, v odkrivanje in v diagnostiko.
Zato želimo biti ?im bolj povezani tako z zdravstvom, ?im bolj intenzivno, vendar zdravstvo v svojih storitvah, pogosto nam re?ejo, mi nimamo tega v naših storitvah, ne zmoremo in dejansko je to naša dobra volja za sodelovanje z vami. Samo socialna delavka ima možnost storitev v komunikaciji z vrtcem, ostali teh možnosti storitev nimajo. Dobra volja njih je tisto, kar nas dejansko drži v dobrem sodelovanju. Imamo pa  kar nekaj problemov v zvezi s postopki, ne samo postopki usmerjanja, tudi siceršnjimi postopki odkrivanja. Pogosto pozabljamo, da postopek usmerjanja ni šele za?etek, ko ugotavljamo, da gre pri otroku za posebnosti, ampak da se za?ne to odkrivanje že mnogo prej. V vrtcu ali v zdravstvenih domovih na rednih ali izrednih pregledih se staršem pove, da gre za posebnosti. Preden se ta postopek zavrti, je v?asih mnogo dlje ?asa kot sam postopek usmerjanja. V tem ?asu pa so tako starši nemo?ni, iš?ejo informacije, kot tudi vzgojiteljica, ki ne zna in ne zmore prilagajati smiselno programa za tega otroka. Zato predlagamo dobro rešitev, ki jo imamo v nekaterih ob?inah že realizirano. To so priporo?ila tima zdravstvenega doma kot predstopne odlo?be. To žal ni zakonsko utemeljeno, vendar to ni nadstandard, kot je bilo že danes omenjeno. To je zagotavljanje pogojev za optimalno funkcioniranje otroka in ne gre za noben nadstandard. Ve?ina teh otrok dobi odlo?bo v letu, dveh, zaradi razli?nih okoliš?in pa na žalost morda nekateri celo v osnovni šoli, morda celo v višjih razredih, z mnogo dodatnimi težavami. ?e pa ugotovi komisija, da tim v zdravstvenem domu skupaj s starši in vrtcem, da ni ve? potrebno obravnave, pa se lahko obravnava pred?asno zaklju?i. Nikogar ne želimo držati v dodatni pomo?i, ?e ni potrebno. Na sre?o imamo tudi nekaj takih uspešnih primerov.
Pomo? otrokom s posebnimi potrebami v predšolskem obdobju je nekako zagotovljena preko obravnav v zdravstvenih domovih, v vrtcu. Manjka nam pa pomo? na domu. Starši, ki ne pripeljejo otroka zaradi razli?nih okoliš?in v prejšnji dve ustanovi, ostajajo doma sami in s tem tudi otrok nima primerne pomo?i in tudi ne starši. Vedno, ko govorimo o otroku, moramo vedeti, da gre tukaj za inkluzijo in ?e gre za inkluzijo, gre tudi za okolje, kjer otrok živi, torej so starši in bližnja okolica. Z vklju?itvijo strokovnega delavca, specialnega pedagoga, je ta pomo? zelo dobrodošla zaradi tega, ker enostavno pridemo na dejstva, na realnosti in za?enjamo program po korakih, ki jih otrok zmore in ne po korakih, ki si jih želijo odrasli.
Vrtec izvaja dva programa za otroke s posebnimi potrebami. To je prilagojen program. Rekli bi razvojni oddelki, po doma?e, da bolj razumemo in pa prilagojeno izvajanje vzgojnega programa z dodatno strokovno pomo?jo. Glede na to, da vrtce financirajo ob?ine, torej lokalna skupnost, so rešitve v celi državi zelo razli?ne in upam si trditi, da otroci, ki se rodijo v ve?jih središ?ih ali na podeželju, nimajo enakih možnosti. Vsaka ob?ina ima pa? svoj mošnji?ek, ve?ji, manjši in v odnosu do tega mošnji?ka obra?a denar in manjše ob?ine imajo druge želje in druge potrebe v ospredju kot pa ve?je. En zelo majhen primer nazorno vam pove, da recimo izvajamo tudi v ljubljanskih vrtcih vrtce v naravi in za otroka, ki je v Ljubljani, ob?ina pla?a spremljevalca, da se lahko varno in zanesljivo udeleži tega programa. ?e pa je otrok iz zunanje ob?ine, torej na pragu Ljubljane, je potrebno ogromno telefonade, papirnatih akcij, da dobimo odgovor, pla?amo pol ali pa celo nadstandarda ne pla?ujemo. To je res maj?ken droben, ki pa verjetno, ?e bi šli 50, 100 kilometrov iz Ljubljane, bi pa naleteli na kamenje, da ne re?em skale.
Izven Ljubljane torej mnogo ve? problemov tudi zaradi tega, ker je težko v manjših krajih organizirati dva programa, torej prilagojen program in prilagojeno izvajanje. Komisije za usmerjanje imajo izredne težave, kam dejansko tega otroka v tisto mati?no okolje usmeriti, kjer ni primernega programa in v zvezi s tem menimo, da je potrebno iskati nove inovativne rešitve in ki bi bile podprte tudi s strani ministrstva, da bi bilo omogo?eno tem otrokom, da so vklju?eni v primeren program, kajti inkluzija ni otroka vklju?iti v vrtec, ampak delati tudi na okolju, torej sovrstnikih in kadru, ne da bodo otroci, ko bodo prišli v osnovno šolo, rekli, za takega otroka pa ne želim slišati, ker je v vrtcu samo kri?al. To so realnosti in je treba nekaj narediti na tem.
Kot dober primer izpostavljamo ljubljanski model. V Mariboru imajo drug model, ki njim ravno tako ustreza, vendar jaz prihajam iz Ljubljane, zato bi predstavila ljubljanskega. V Ljubljani imamo zaposlene specialne pedagoginje po posameznih vrtcih. Prednost tega se nam zdi, da je dejansko specialna pedagoginja vklju?ena v dinamiko življenja vrtca, izobražuje se smislu predšolske vzgoje, a hkrati smo združene v aktiv, kjer pa se organizacijsko in strokovno vsebine dodeljujemo in predelujemo. Zaposlen je tudi koordinator v Ljubljani oziroma svetovalka za otroke s posebnimi potrebami v ljubljanskih vrtcih, ki poznam situacijo v Ljubljani in zaradi tega je koordinacija z zdravstvenimi domovi, torej mentalnimi higienami, kolegicami, ki izvajajo delo na terenu, posamezniki vrtci in ustanoviteljem nekako dobra in to je res primer dobre prakse, ki mislim, da bi ga bilo smiselno v bodo?i zakonodaji v regijah nekako vklju?iti v nek sistem. Se pa sprašujemo, ali so res vzgojitelji tisti, ki lahko nadomestijo delo specialnega pedagoga. Zelo spoštujemo vzgojitelje in imamo odli?ne vzgojitelje, vendar jim ne moremo nalagati še te odgovornosti, da bodo izvajali dodatno strokovno pomo?. Po drugi strani pa se tudi ne strinjamo, da 24-urni seminar nadomesti fakulteto. ?e bi bila izjemoma ta možnost, nekako bi se nam zdela še sprejemljiva, ne pa, da je dejansko možnost kakršna koli.
Seveda, naši otroci odhajajo naprej, v šolo. Želimo se intenzivno povezovati s šolo s skupnimi timi, z zdravstvenimi domovi, s starši in šolo, vendar vedno znova ugotavljamo, da se sre?ujemo samo takrat, ko starši želijo. Mnogi otroci gredo ponovno v šolo, brez da bi šola vedela za njihove posebnosti in zgodba se za?ne znova. Hvala lepa.

DEANA LOZAR Š?–MER: Lep pozdrav. Jaz sem se presedla za drug govorniški oder, ker mi je tako lažje. Sem specialna pedagoginja, mobilna specialna pedagoginja, ker delam na tem delovnem mestu prakti?no že štirinajsto leto in bi želela predstaviti podro?je osnovne šole. Kar nekaj tega je bilo danes že povedano. Mogo?e bom dopolnila ali pa kakšno stvar na novo izpostavila.
Inkluziji, o tem je bilo veliko povedanega, je naša država odprla vrata leta 1996 z zakonom o ZOFI-ju, ki zagotavlja enake možnosti za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. Kakšne so pa te enake možnosti, je pa praksa v štirinajstih letih že pokazala veliko dobrega, veliko je pa treba še postoriti. Zakon o osnovni šoli je sledil v ZOFI-ju v 11., 12. in 49. ?lenu. Vsemu temu pa je sledil zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami leta 2000, ki je prvotno razvrš?anje preimenoval v usmerjanje v programe. Marsikdaj se nam dogaja, da je to usmerjanje v programe samo na papirju, da se dejansko dogaja še razvrš?anje, tako da je tukaj, jaz to gledam kot proces, ki bo trajal verjetno še kar precej ?asa, ker papir ne more spremeniti naše mentalitete in našega dolgoletnega po?etja oziroma naše prakse. Veliko je že premaknjenega, odkar delamo v rednih osnovnih šolah, kjer se pravzaprav inkluzija najbolj uveljavlja oziroma se jih je najbolj dotaknila. Posledi?no že tudi srednje šole in pa tudi univerze.
Ta zakon pa dolo?a tudi izvajanje dodatne strokovne pomo?i. Kdo so otroci s posebnimi potrebami, vemo. Jaz jih ne bi posebej naštela. Ustavila bi se pri populaciji u?encev z u?nimi težavami, ki jih je približno 15 do 18 % vse populacije. Ne usmerjajo se vsi, usmerjajo se samo tisti majhen procent otrok s primanjkljaji na posameznih podro?jih u?enja oziroma iz drugih oblik oziroma motenj, ki so integrirani v osnovne šole, o katerih je bilo danes tudi že govora. Zgodnje odkrivanje otrok z u?nimi težavami in specifi?nimi u?nimi težavami. Tu se je pred dobrimi petnajstimi leti pojavila mobilna specialno pedagoška služba, kjer smo za?eli delati oziroma odkrivati otroke z u?nimi težavami, posve?ati jim ve?jo pozornost, senzibilizirati okolje, u?itelje, ravnatelje oziroma starše in postali smo dejansko zagovorniki teh otrok. To mirne duše lahko trdim in zagotavljam, da smo dejansko zagovorniki otrok, mobilni specialni pedagogi. Ta služba je bila zelo dobro nastavljena in moram re?i, da je rodila dobre sadove. Bila je zastavljena kot preventiva, da u?ne težave ne bi prerasle v specifi?ne oziroma ?ustvene in vedenjske težave. Poskušalo se je pravo?asno odpravljati, sporo?ati težave, usmerjati delo z otrokom, svetovati u?iteljem in delati s starši. Na žalost pa smo to obliko dela, ki se je preimenovala v individualno in skupinsko pomo?, po?asi izgubili. Zakaj? Mislim, da vemo. Zaradi tega, ker smo na veliko šolah, predvsem manjših šolah, odmaknjenih šolah, ure, ki so bile namenjene tej populaciji, za?eli dodeljevati u?iteljem ali drugim delavcem na šoli, da so reševali njihov delovni status.
Mi menimo, da je treba prevetriti to obliko pomo?i in jo ponovno vrniti mobilnim specialnim pedagogom, defektologom, ker so resni?no usposobljeni za pomagati otroku, nuditi druga?ne oblike dela, druga?ne metode dela, druga?ne strategije in prenesti izkušnje s tem otrokom na u?itelja oziroma na starša.
Mobilni specialni pedagogi v tem primeru lahko koordinatorju na šoli v smislu spremljanja otroka skozi vse osnovnošolsko obdobje, od odkritja do po potrebi voditi preko postopka usmerjanja tega otroka, ker menimo, da bi specialni rehabilitacijski pedagog moral imeti ve?jo kompetenco. Sprememba zakona o usmerjanju je prinesla to spremembo, da je lahko u?itelj, ki pou?uje otroka ali je pou?eval otroka, pozvan na komisijo, da podrobneje informira komisijo o otroku. Menimo pa, da je tudi vloga specialnega pedagoga tu zelo pomembna. Res, da niso dolo?ene stvari rešene v zvezi z dokumentacijo, kdo bo pisal poro?ilo o otroku, preden gre na postopek usmerjanja, ali smo res vsi sedaj naenkrat kar kompetentni oziroma po neki uradni dolžnosti primorani pisati poro?ilo, preden gre otrok v usmerjanje. Vsekakor specialni pedagog pozna otroka, je kot .. (nerazlo?no), je lahko enakovreden partner v komisiji za usmerjanje, ko pride do postopka.
Ko je otrok usmerjen v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomo?jo, smo mi ponovno tukaj udeleženi. Na žalost je veliko kolegic, tako kot sem prej povedala, izgubilo individualno in skupinsko pomo? in spozna otroka šele tukaj, ko je otrok usmerjen, ko ima odlo?bo in je z njim treba izvajati dodatno strokovno pomo?. V praksi že ugotavljamo, da se dogajajo zlorabe na ra?un otroka v zvezi z dodatno strokovno pomo?jo. Zato predlagamo, da bi se uvedel nekakšen nadzor nad izvajanjem, kajti to izvajanje na šolah, predvsem v tistem drugem u?nem delu, izvajajo strokovni kadri, ki niso kompetentni ali najbolje usposobljeni. Mi vemo, da pedagoški kader je lahko zelo dober u?itelj, dober profesor na predmetni stopnji, vendar menimo, da ima dale? premalo znanja za delo z otrokom s posebnimi potrebami, kljub 24 oziroma 25-urnem kurzu ali pa 230-urnemu.
Predlagamo pedagoški fakulteti, da bi program za bodo?e u?itelje ali profesorje tako oblikovali, da bi le-ti tekom rednega študija bolje bili seznanjeni s posebnostmi, specifikami otrok s posebnimi potrebami, ki jih bodo sre?evali pri svojem delu. Dodatno izpopolnjevanje, ki pa trenutno te?e, naj bo le za?asna rešitev. Slušatelji teh dodatnih izpopolnjevanj pa naj bi bili med svojim izobraževanjem dobro seznanjeni. Kaj je njihova kompetenca, ko bodo opravili izobraževanje. Dalje je bilo danes že povedano o minimalnih standardih znanja, ki se razumejo zelo fleksibilno na šolah. Marsikje tako zelo fleksibilno, da gredo dejansko pod minimalne standarde, ?eprav ne bi smeli iti, samo zato, da se rešuje obstoj oddelka ali pa obstoj celo šole ali pa se zavla?uje postopek pred?asnega preverjanja, tako da mislimo, da je treba na tem podro?ju še veliko za postoriti.
Moram omeniti populacijo otrok z mejnimi sposobnostmi, ki se trenutno ne usmerja ve? oziroma ne obstaja ve?. Zakon o usmerjanju lansko leto 2006, sprememba zakona je te otroke izlo?ila, vemo pa, da ti otroci brez kakršne koli pomo?i ne bodo mogli dokon?ati devetletne osnovne šole. Nacepile se jim bodo ?ustvene, vedenjske težave in ti otroci nikakor ne bodo mogli niti do sedmega ali pa šestega razreda devetletne osnovne šole. Torej, kaj smo naredili potem, ?e smo to populacijo enostavno izbrisali iz obli?ja? V nižji izobrazbeni standard jih pa ne moremo dati.
En listek me tukaj ?aka, zato moram zelo pohiteti.

DR. ZOLTAN JAN: Bi morali zaklju?iti, ker ste že krepko prekora?ili. Ostali vaši kolegi, ki so se pripravili, ne bodo prišli na vrsto.

DEANA LOZAR Š?–MER: Svetovalno vlogo bi poudarila pri našem delu, ki ni ovrednotena in pa seveda timsko delo in s tem povezavo z drugimi centri in institucijami, ker le tako lahko pravzaprav nudimo tem našim otrokom ustrezno široko multidisciplinarno obravnavo. Jaz bi s tem kon?ala in apelirala na vse, ki ste tukaj, kompetentni za to, da se to sliši in da se nekaj v zvezi s tem naredi. Hvala lepa.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa. Ne vem, kako je tukaj, dogovor je bil 15 minut. Druga?e seveda, to ni nekaj usodnega, ?e je nekoliko krajše povedano. Gotovo vsi ?utimo potrebo, da povemo vse tisto, ampak bistvo je, ko bomo poskušali uresni?evati in razpletati te probleme. Prosim.

NIKA MUNIH: Obljubljam, da se bom potrudila biti kratka in jedrnata. Jaz prihajam iz Osnovne šole Tolmin, vendar v sklopu tega troj?ka, mojih dveh kolegic, ki sta bili že pred menoj tu, bom jaz predstavljala pravzaprav podro?je srednjih šol. Kako sem pristala v tem? Slu?aj je nanesel, da sodelujem v projektu inkluzivnih timov Predhodno sem tudi že prostovoljno, strokovno sodelovala s srednjo poklicno in tehniško kmetijsko-živilsko šolo v Šempetru v Novi Gorici in tako se preko te šole nekako neposredno soo?am in seznanjam s problematiko srednjih šol v kontekstu mladostnikov s posebnimi potrebami.

Da ne bi ponavljala vsega tega, kar smo danes že velikokrat slišali, bi vas samo usmerila na svoj prispevek, ki bo objavljen v kontekstu tega posveta v zborniku in v tem svojem prispevku nekako sledim vertikali izobraževanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami in tudi vlogi defektologa v njej. Torej, ?e bi rekla takole, resni?no, da se ne bi ponavljala, prosim naslednjo prosojnico. Na tej prosojnici dejansko samo nekako povzemam stvari, ki ste jih danes že slišali. Mislim, da je smiselno, da pojasnim, da je nesmiselna delitev dodatne strokovne pomo?i na u?ni in rehabilitacijski del zaradi tega, ker pravzaprav strokovnjaki, ki se soo?amo in sre?ujemo z otroki s posebnimi potrebami, z otrokom moramo delovati in delati celostno, ne pa ga deliti.
Torej, tu bi kar še naprej želela, da gremo na naslednjo to?ko. To pa je ta moja osrednja to?ka, kjer sem si dovolila to sli?ico. Namre?, prav v srednjem poklicnem in strokovnem izobraževanju je nekakšen time-out in situacija tudi zelo ko?ljiva in prepuš?ena šolam in njihovi lastni iznajdljivosti v kontekstu otrok s posebnimi potrebami. Torej, bela knjiga dolo?a, da je treba zagotoviti, da vsak otrok po kon?ani osnovni šoli, osnovnošolski obveznosti, zaklju?ijo oziroma si pridobijo poklicno izobrazbo. ?e pogledamo, kakšno je stanje iz virov, ki so navedeni tudi tu na prosojnici, lahko ugotovimo po podatku Ministrstva za šolstvo in šport, da je bilo v šolskem letu skupno v nižjem in srednjem poklicnem izobraževanju vklju?enih 89,27 % mladostnikov, s tem, da tu notri ni prišteta tudi tista populacija, ki so vklju?eni v poklicno, tehni?no izobraževanje, to je program tri plus dva. ?e bi prištela še to populacijo, naraste število kar na 90 celih in nekaj procentov.
Ker je dejstvo, da število mladostnikov s posebnimi potrebami v srednjem izobraževanju naraš?a in da je pravzaprav nova zakonodaja z nižjim poklicnim izobraževanjem odprla vrata tudi za izobraževanje mladostnikov s posebnimi potrebami oziroma z lažjo motnjo v duševnem razvoju. To pomeni, da so ti otroci, ti mladostniki lahko šolali, vendar zanje na teh šolah ni sistemsko poskrbljeno. Po podatkih konzorcija biotehniških srednjih šol v Sloveniji so te imele v minulem šolskem letu od celotne vpisane 5,3 % populacije vseh dijakov in vajencev v sklopu te populacije kar 28,5 % populacije mladostnikov s posebnimi potrebami. Ob tem velja poudariti tudi to, kar je spodaj napisano in zato ta  fanti? z vprašajem. V nekaterih srednjih poklicno-tehniških šolah je število integriranih dijakov s posebnimi potrebami enako številu  u?encev na ve?jih osnovnih šolah s prilagojenim programom in pri tem velja posebej poudariti, da se srednje šole ne morejo primerjati s šolami s prilagojenim programom. Na ra?un množice dijakov s posebnimi potrebami, posebej v nižjem poklicnem izobraževanju in v ostalih programih, jim zakonodaja ne omogo?a zaposlovanja ve?jega števila strokovnih delavcev ali vsaj njihovega deleža s specialnimi znanji. Prav tako nimajo dodatnih sredstev za nabavo didakti?nih pripomo?kov, ki bi jih potrebovali posebej v oddelkih nižjega poklicnega izobraževanja.
Poglejmo naprej. Kdo vse so mladostniki s posebnimi potrebami, ki se izobražujejo na teh šolah? Še enkrat se vra?am k morebiti že delno slišanemu. To so vsi, ki jih že sicer opredeljuje zakonodaja po zakonu. Pravzaprav mladostnike iz te skupine, se pravi gluhe, naglušne, slepe, slabovidne, lahko najdemo v vseh programih srednješolskega izobraževanja. Potem so otroci z motnjami v duševnem razvoju. To so ve?inoma dijaki, vklju?eni v nižje poklicno izobraževanje. So absolventi šol s prilagojenim programom in mejni primeri, ki pravzaprav glede na novo zakonodajo in spremembe zakonov niso upravi?eni do dodatne strokovne pomo?i.
Tudi tretja skupina mladostnikov se izobražuje v nižjem poklicnem izobraževanju in v srednjih poklicnih, to je triletnih programih, najdemo pa jih tudi v srednjem strokovnem izobraževanju, se pravi štiriletno tehni?no izobraževanje in v poklicno tehni?nem izobraževanju. Potem so manj uspešni u?enci iz razli?nih razlogov pred?asno zaklju?ijo osnovno šolo in ti u?enci, ti dijaki, obi?ajno ali pa zelo pogosto niti tudi nimajo odlo?be o usmerjanju.
Potem so tudi dijaki iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, ki pravzaprav že zaradi položaja svoje družine nekako štartajo bistveno nižje v primerjavi z ostalimi. Skupna zna?ilnost te populacije je, da so pravzaprav vsi ti mladostniki v najintenzivnejšem obdobju pubertete, ko preizkušajo veljavnost postavljenih norm in iš?ejo svoj lasten prostor pod soncem. To je skupina pravzaprav, za katero menim, da se vsi tukaj prisotni strinjamo, da so znotraj šolskega sistema potrebni posebne pozornosti, med drugim tudi zaradi intenzivnejšega sre?evanja z vsemi rizi?nimi dejavniki, ki jih ponuja današnji mladini okolje. Nenazadnje, šola ima poleg izobraževalne vloge tudi velik pomen v preventivnem smislu.
Na kaj biotehniške šole posebej opozarjajo? Normativi so posebej v oddelkih nižjega poklicnega izobraževanja pa tudi sicer na pestrost dijakov, ki se najdejo znotraj posameznega oddelka, previsoko postavljeni. Opozarjajo tudi na to, da so pogosto v odlo?bah o usmeritvi kot izvajalci dodatne strokovne pomo?i dolo?eni u?itelji, ki so zbegani in negotovi že pri samem pouku in se pravi neposrednem sre?evanju s populacijo s posebnimi potrebami, ker sami ?utijo, da jim primanjkuje temeljnih strokovnih znanj iz tega sekundarnega podro?ja v tem primeru, se pravi podro?je posebnih potreb. Pridobivanje dodatnih znanj in izobraževanje u?iteljev v tem pogledu je prepuš?eno dobri volji in iznajdljivosti vodstev šol in svetovalne službe pravzaprav zaradi narave svojega dela se težko vklju?ujejo v neposredno izvajanje dodatne strokovne pomo?i, posebej na tistih šolah, kjer je veliko dijakov s posebnimi potrebami.
Samo zaklju?im še. Kaj predlaga konzorcij biotehniških šol. Njihovi predlogi so tukaj napisani. Ne bom jih brala, zato da ne bom zamujala ?asa, vendar pa bi vam želela, da si boste lažje predstavljali situacijo na nekaterih srednjih poklicnih in tehniških šolah, vam želim samo še podati v vednost podatek. Na primer, konkretno: v srednji poklicni kmetijsko-živilski šoli v Šempetru pri Novi Gorici imajo všolanih 300 dijakov in od teh jih ima 54 odlo?bo o usmeritvi, kar je zelo velik delež. Ta šola ni edina v slovenskem prostoru s tako velikim številom dijakov s posebnimi potrebami. Ravnateljica šole pritrjuje, da bi na šoli potrebovali vsaj defektologa, ki bi strokovno suportiral strokovni zbor in seveda tudi koordinatorja, ki bi skrbel izklju?no za delo z dijaki s posebnimi potrebami. Ta kader bi moral biti sistematiziran v srednjih šolah. Dejstvo je namre?, da posebej v nižjem poklicnem izobraževanju postajajo mladostniki s posebnimi potrebami ve?inska populacija v oddelku, kar zagotovo vpliva na kvaliteto in nivo znanja preostalih dijakov in nad tem se je potrebno zamisliti.

DR. ZOLTAN JAN: To?no. Hvala lepa. Jaz se opravi?ujem. Prvi?, sem zainteresiran kot šolski u?itelj in tudi zato, ker sem ve? težav imel s tistimi, ki niso imeli spremljevalca kot s tistimi, ki so imeli ta poseben program. To je zelo novo podro?je, zelo aktualna problematika, ampak malo preve? ambiciozno smo zastavili program. Šest referatov je še. Bi moralo biti pa? enodnevno posvetovanje, ?e bi hoteli vsem nameniti tako pa verjetno še bi nam zmanjkalo ?asa. Hvala lepa gospe mag. Munih.
Na vrsti je dr. Franc Smole, sekcija za usposabljanje oseb z motnjami govora.

DR. FRANC SMOLE: Lep pozdrav predsedstvu, zlasti vam kolegicam in kolegom, s katerimi sem skupaj pravzaprav utrujen od današnjega pogovarjanja. Jaz bi želel samo par stvari povedati. Tako sem tudi razumel danes to svojo vlogo, kot izziv javnosti oziroma dolo?enim ljudem, ki bodo zmožni potem te naše apele, te naše klice sprovesti v neko aktualizacijo, ali zakonsko ali pa tako efikasno delovno.
Jaz bi želel v tem prvem delu mogo?e samo par stvari izpostaviti kot problem in potem v drugem delu kot potrebe, ki jih bom konkretno imenoval. Mnogi od vas se boste s tem mojim prvim uvajanjem strinjali ali ne. Gre pravzaprav za en premislek o tem, kaj pravzaprav mi defektologi, med katerimi smo mi recimo logopedi strokovnjaki s posebnimi potrebami, po?nemo. Zdi se mi v?asih, da se recimo v teh svojih apelih zapiramo v neka ministrstva, v neke delovne skupine. Pravzaprav se pa s temi našimi otroki ne ukvarja holisti?no, celostno. Tudi v tem zakonu, ki ga pravzaprav danes tu omenjamo in tudi v zvezi s to prisotnostjo uradnih predstavnikov države, pogrešam pravzaprav zdravstveno ministrstvo. Naši pacienti, ki jih obravnavamo, so tudi bolniki, ne samo otroci, katerim omogo?amo maksimalni osebnostni razvoj. To bi mogo?e kot edini tak apel pravzaprav danes izpostavil.
Glede te svoje logopedije. Tu bi lahko še naštevali. Malo sem vas hotel opozoriti na to, kaj pravzaprav po?nemo, da se logopedi ne ukvarjamo z u?enjem pa z izobraževanje, seveda, posredno, jasno, s svojo osebnostjo tudi na to vplivamo, ampak da nam pravzaprav je osnovna re? rehabilitacija. Torej, usposabljanje ljudi za to, da bodo zmožni nekih korakov v življenju naprej narediti, da bodo sposobni komunicirati, da bodo sposobni izraziti svoje potrebe, da bodo sposobni poslušati, tako da ta izobraževalni vidik je, vsaj iz mojega vidika, nekako drugotni ali pa sekundarni.
Jaz sem hotel samo par stvari, morda se še kdo s svojim podro?jem najde tu notri. Torej, interdisciplinarnost. To pogrešam od izobraževanja nas logopedov naprej do izvajanja recimo logopedskega dela v ambulanti ali pa nekje v neki ustanovi. Nekako problem je v tem, da vsak je pravzaprav s tem govorom strokovnjak. Vsi smo strokovnjaki za govor pa jezik in je prav tako, ampak recimo z oziroma na sam problem, z ozirom na lažje reševanje stvari, se mi zdi, da bi morali pravzaprav to logopedijo nekako zaokrožiti v neko samostojno ali pa neko neodvisno paradigmo, ki stoji in za katero stojijo recimo vsi mehanizmi, ki so podobni recimo vsem drugim pravzaprav podro?jem. Tudi recimo pogrešam zlasti tehnike. Potem pogrešam jezikoslovce v tem vidiku.
Druga zadeva je klini?ni pristop. Vsi vemo, kaj je to. Pomeni posami?ni pristop. Vi, ki delate recimo v rehabilitacijskih ustanovah, dobro veste, za kaj gre. Mi te naše otroke ne moremo razvrš?ati v neke razrede, redkokdaj v skupine. Ne moremo pa recimo kar tako po?ez z njimi se nekaj iti, ker ima vsak neko svojo potrebo, vsak ima neke svoje zmožnosti in nekako naši interventi so omejeni. Ne moreš recimo z istim metodi?nim postopkom vse otroke na isti na?in obravnavati.
Naša obravnava je posami?na, klini?na, klinia pomeni postelja grško in pa rehabilitacijska oblika. Mi ne usposabljamo te otroke za novo u?enje v ožjem smislu, logopedi, ampak  jih usposabljamo za to, da bodo razvili lasten govor. Mi jim nekako odstiramo okna, odstiramo jim podro?ja, preko katerih bodo lahko svojo osebnostno enkratnost in pa svoje osebnostne potrebe izrazili. Zato izrazito pogrešam to sodelovanje še z drugimi podro?ji, ki nam lahko tukaj stojijo ob strani.
To našo potrebo sem imenoval, torej nimamo domicila. Vsi, ki delamo kot logopedi, ali smo priklju?eni nekemu šolstvu, nekemu zdravstvu ali neki sociali. ?e je recimo dobra volja teh naših predstojnikov ali pa neke lokalne zakonodaje ugodna, potem se nekako stvari odvijajo dobro: ?e pa ne, pa nih?e pravzaprav ni odgovoren za to. Ministrstvo za šolstvo re?e, ja, to je problem zdravstva. Oni re?ejo, ja, saj dela v šoli, je problem šolstva. Sociala pa? da toliko, kolikor zmore. Jaz sam delam v zdravstvu in to izrazito ?utim. Mi smo tudi v okviru samih zdravstvenih timov v manjšini. ?e ima recimo tvoj predstojnik smisel za to, da je potrebno v govoru tudi kaj popraviti, potem je to v redu, ?e ne pa smo logopedi popolnoma nepotrebni.
Zdi se mi tako na splošno re?i takole. Torej, ne vem, kje bi se bilo treba dogovoriti, ali sta govor in jezik taki vrednosti, da bi ju bilo potrebno v tisti minus poziciji, v tisti levi strani, ko smo se prej pogovarjali, kakorkoli ovrednotiti in nekako poskrbeti v celovitosti zanje. ?e se to dogovorimo, da je to pomembna stvar, potem bi bilo treba dolo?iti nekakšen konsenz, pravni, tehni?ni o tem, kako urediti to podro?je. Zadolžiti dolo?ene ljudi ali pa podro?ja v državi, ki bodo odgovorna za to.
Naslednja stvar, to bom samo omenil, tisti, ki veste, da sem to že pravzaprav kritiziral in imenoval te stvari, reorganizirati študij logopedije, ker je potreba po tej interdisciplinarnosti, ki je sedaj mogo?e samo delna, sploh pa permanentnosti. Logopedi se vpisujemo vsake štiri leta in to okrog do 20 ljudi. Ali je to dovolj v primerjavi s tem, da se na filozofski fakulteti vpisujemo vsako leto 30 arheologov. Sicer z drugimi  vzporednimi vejami, ampak zakaj ne bi logopeda tudi ob nekem drugem študiju še usposabljali, ?e ni dovolj študij recimo same logopedije zase. In pa seveda sprejeti neko zakonodajo. Pogrešam tole. V celem mariborskem obmo?ju, od koder prihajam, delam v zdravstvenem domu v Mariboru, sem edini logoped. Sedaj sprejemajo v zdravstvenem domu še enega, v pediatriji, s tem, da dela seveda v mestu, center za sluh in govor.
V celem okrožju Maribora je pa tako. V Ptuju je en logoped. V Lenartu dela en logoped iz centra za sluh in govor iz Maribora enkrat tedensko. V Rušah menda tudi. Potem je Bistrica. Otroci iz Jarenine, iz teh recimo, saj to ni samo Maribor, verjetno je teh podro?ij še ve?, ?e imajo starši recimo možnost otroka voziti na obravnavo, okej, ?e pa nimajo pa ni logopeda bližje. O tem govorim in ni narejene mreže, kot je narejena mreža recimo za vse ostale stvari, ki je vezana na ogroženost populacije. Te mreže za logopedijo ni narejene nikjer v Sloveniji.
V zvezi s to mrežo bi samo še dodal. Potrebovali bi vsaj enkrat ve? logopedov. Po podatkih logopedskega društva je menda nekaj ?ez 100 logopedov nas tukaj vklju?enih. Gotovo jih je še nekaj, ki niso zraven in ?e se to nekako razdeli na populacijo, pride nekje 16, 17 tiso? prebivalcev. Je pa seveda evropski standard, predlog teh evropskih združenj za logopedijo, da bi bil standard nekje na 8.000 prebivalcev. To je recimo ena taka stvar.
Druga stvar je recimo dolo?iti prioritete za ogroženo populacijo. Mi ne govorimo recimo o logopediji samo kot o neki manikuri ali pa neki pedikuri. Gre recimo za ljudi, ki so ogroženi. Gre za ljudi, ki ne morejo govoriti. Gre za ljudi, ki recimo po možganskih kapeh ostanejo na breme doma?im in nimajo logopeda. Kako bodo sedaj ti ljudje starejši hodili v bolnico k eni logopedinji, ki sicer v Mariboru dela na nevrologiji, ampak ima s temi aktualni pacienti dovolj opravka. Kako bo delala ambulantno še s temi ljudmi naprej, ki potrebujejo recimo obravnavo? To je recimo izrazito ogrožena populacija. Recimo predšolski otroci, ki recimo tam po drugem letu ne razvijejo govora. Logopedov nas  je premalo. Kdo bo te obravnaval? To je enostavno izostalo iz ne vem kakšnega spomina ali iz ne vem kakšnih idej. Sam delam v sistematiki petletnih otrok v Mariboru, kjer je na leto ?ez 1.000, v?asih je bilo ve? teh rojenih otrok, sedaj jih je 1.200, 1.300, kar pa je primerljivo tudi z ostalimi statistikami, je med njimi od 25 do 35 % otrok, ki potrebujejo logopedsko obravnavo. To znese recimo tako na hitro do 300 otrok na leto, s tem, da niso to vse težke govorne motnje. To so tudi lažje, so lažji problemi, ampak to je pokrito samo v triaži. Delam kot triažer, ampak naprej, kdo pa to obravnava, je pa spet prepuš?eno samim sebi ali pa staršem, ki se potem znajdejo in se potem dogovorijo za obravnavo, kjer pa? pridejo na vrsto, po parih mesecih.
Samo tri stvari še imamo. Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ne morejo usmerjati otrok, ker ni dovolj logopedov. Kam potem z njimi? To drugo re? sem že povedal, torej, da jih imamo veliko in da ne moremo zmo?i vseh. Potem, potrebno bi bilo dokon?ati preimenovanje in standarde, faktorsko ovrednotenje logopedskih storitev, ki bi bile podlaga za sklenitev pogodb z zavarovalnico. Komisija logopedov za pripravo standardov se neuspešno dogovarja z Ministrstvom za zdravje že od leta 2002, da bi rekli logoped dela to motnjo tako dolgo in se tako vrednoti. Tega ni možno dose?i.
Drugi problem. Predšolske skupine. To so že predhodniki imenovali. Torej, za otroke s predšolskimi težavami ni možna skupinska obravnava. To bi bila smiselna, ker gre dostikrat predvsem za jezikovne probleme in jaz mislim, da ?e to ne bo možno pri recimo teh velikih zavodih narediti, ne vem, kam s temi otroki. Pri treh letih recimo govori par zlogov in bo potreboval vsakodnevno logopeda in ne enkrat na teden, kar je recimo že dober standard, ampak enkrat na mesec. Zakonsko dolo?iti standarde za oblikovanje timov, v katerih bi bilo pet ?lanov v teh dispanzerjih. Torej, da bi recimo bil logoped prepoznaven, prepotreben ?lan tima v teh obravnavah predšolskih otrok, ki so v okviru zdravstva. Hvala.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala tudi z naše strani dr. Smoletu. Osebe z motnjami vida. Problematiko bo predstavila Katarina Šimenc.

KATARINA ŠIMNIC: Moje ime je Katarina Šimnic. Prišli bi na eno podro?je slepih in slabovidnih. Mi smo najmanjša skupina, sekcija v okviru Društva defektologov, vendar pa upam, da ne najmanj pomembna. Upam, da bom zbudila ob tej pozni uri še malo vaše pozornosti s kakšnim mogo?e druga?nim tonom ali ?im podobnim. Vsebina je pa izrednega pomena in lepo prosim, da zberete svoje mo?i in nam še malce prisluhnete.
Za?ela bi kar s stavkom: ali je res tako lahko pou?evati slepe, da to zmore prav vsak? Mislim, da smo že nekatere stvari slišali na to temo iz drugih podro?ij. Slepi in slabovidni otroci in mladostniki so specifi?na skupina otrok s posebnimi potrebami, ki zahtevajo vsestransko in celostno strokovno obravnavo. Strokovnjaki tiflopedagogi v zadnjem ?asu žal ugotavljamo, da nova zakonodaja tega ne omogo?i. V zadnjem ?asu se v praksi uveljavljata dve lai?ni na?eli, ki zamegljujeta kompetence tiflopedagoške doktrine in ne omogo?ata celostnega razvoja slepih in slabovidnih otrok. Ena je takšna, da se vse težave slepih in slabovidnih kompenzirajo že z ustrezno ra?unalniško opremo in druga, da je bistvo dodatne strokovne pomo?i njeno izvajanje na šoli, vsebina pomo?i pa je izklju?no namenjena dodatni u?iteljevi razlagi. Torej gre le za u?no pomo? otroku. Obe stališ?i sta izrazito populisti?ni in se  jih ob razumljivi želji staršev, da bi otroci obiskovali doma?o šolo, izkoriš?a v cilje, ki niso v skladu s koristijo otrok. Dejstva namre? so, da se z ra?unalniško premo rešuje samo problem komunikacije z okoljem in ni?esar drugega. Problem slepote in slabovidnosti pa je primarno, psihološko in sociološko stanje in proces. Pri izobraževanju je potrebno uveljaviti strokovni didakti?ni model, kjer se upošteva, da je oblikovanje realnih ciljev in predstav teh otrok otežko?eno zaradi težav pri sprejemanju objektivne realnosti. Svet je podrejen sprejemanju informacij skozi vidno zaznavo in prepoznavnost podob iz stvarnosti.
Ker je ta osnovni model pri slepih in slabovidnih onemogo?en ali oviran, se brez ustrezne strokovne pomo?i ustvarja nerealna podoba sveta in to konstantno. Iz navedenega seveda sledi utemeljenost tiflopedagoške stroke v izvajanje pomo?i v šolskem okolju, ki pa mora biti seveda ustrezno ozaveš?eno in strokovno usposobljeno in pripravljeno na izzive sprejemanja otrok naših slepih in slabovidnih.
Navedli smo tudi nekaj pomanjkljivosti naše sedanje sistemske ureditve, na koncu pa imamo tudi nekaj predlogov. Trenutno veljavna zakonodaja s podro?ja organiziranja šolanja slepih in slabovidnih pri nas ne omogo?a celostne obravnave in ne zagotavlja enakih možnostih vzgoje in izobraževanja. Glede celostne obravnave se strinjamo z ostalimi enako. Vse novosti v zakonodaji, ki so sprejete v zadnjem ?asu, predvsem zaradi racionalizacije financ v ministrstvu, še dodatno zmanjšujejo pravico naših otrok in s tem zmanjšujejo pogoje za njihovo uspešno šolanje.
V vzgojno-izobraževalnem procesu potrebuje naša populacija - slepi in slabovidni - specialno pedagoški pristop, s katerih je potrebno zagotoviti celostni razvoj strategij in veš?in, ki odpravijo posledice primarne oviranosti, neustrezni pedagoški pristopi pa povzro?ajo sekundarno oviranost in pa sekundarne motnje. To se pa stalno sedaj dogaja, ker je veliko otrok neustrezno obravnavanih.
Ve?ina danes zakonskih rešitev predvideva le obliko strokovne pomo?i. Govorim seveda predvsem za otroke, ki so v integraciji. Res pa je, da je slepih in slabovidnih, ki imajo samo to motnjo,  ve?ino že v integraciji. Nikakor ne more biti dodatna strokovna pomo?, nikakor ne more biti le pomo? pri osvajanju u?ne snovi, temve? mora biti odpravljanje posledic in primanjkljajev oviranosti vidne funkcije.
Skratka, pomo? mora biti takšna, da odpravlja ali zmanjšuje posledice primarne motnje. Izvajana mora biti v skladu s tiflopedagoškimi zakonitostmi in potrebami posameznega otroka. Zato pri?akujemo pravico do celostne strokovne obravnave v vseh razvojnih obdobjih, ki se mora za?eti z najzgodnejšo obravnavo. V predšolskem obdobju slepi in slabovidni otroci niso ustrezno obravnavani, saj šele z odlo?bo o usmeritvi pridobijo pravico do obravnave. V izobraževalnih programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomo?jo v ve?ini primerov pou?ujejo slepe in slabovidne otroke in mladostnike u?itelji, ki niso dodatno strokovno usposobljeni v znanju tiflopedagogike. To še dodatno pove?uje posledice otrokove primarne oviranosti. Kadrovski primanjkljaj tiflopedagogov je seveda kroni?en. Na fakulteti žal še vedno ni študija za tiflopedagogiko. Tiflopedagogi v Sloveniji so zaposleni samo na lokaciji Zavoda za slepo in slabovidno mladino, od koder lahko skoraj težko nudimo ustrezno pomo? vsem otrokom v Republiki Sloveniji. Izkušnje pa kažejo, da zakon o usmerjanju predvideva le delo z otrokom, nezadostno pomo? pa nudi u?iteljem, svetovalnim delavcem in tudi staršem. To podro?je je pri nas slabo pokrito, kljub našim prizadevanjem preko seminarjev.
Populacijo slepih otrok je torej potrebno obravnavati posebej, nikakor v paketu z ostalimi skupinami otrok s posebnimi potrebami. Normativni del za oblikovanje oddelkov pri populaciji slepih in slabovidnih ne omogo?a upoštevanja individualnih potreb, saj je skupina slepih in slabovidnih mladostnikov maloštevilna. Samo 1,39 % ali 150 otrok pred šolo do konca srednje šole poznamo. Ti so pa? usmerjeni. Je pa tudi heterogena tako po starosti kot po sposobnostih, razpršena po vseh regijah Slovenije in vklju?ena v razli?ne nivoje in programe izobraževanja. Ve?ina otrok s posebnimi potrebami ima kombinirane motnje, ustrezno obravnavo pa pogosto dobijo samo na enem podro?ju, to pa ponavadi ni slepota oziroma slabovidnost.
Mreža šol, ki predvideva posebej opremljene šole, se pri populaciji slepih in slabovidnih izkaže kot nesmiselna. Analiza populacije namre? kaže, da so otroci tako razpršeni, da posebej opremljena šola v ve?jih krajih ne bi zanje pomenila nobene posebne pridobitve, saj gre tukaj v vsakem primeru spet za prevoze, pripomo?ke pa potrebujejo otroci individualno, zato jim koncentracija pripomo?kov na eni šoli ne bi ni? doprinesla, ravno tako bi potreboval vsak svojega.
Imamo seveda tudi nekaj predlogov. Slepi in slabovidni mladostniki se danes, kot re?eno, pretežno usmerjajo v redne programe. Nimamo pa ustreznih zakonskih pogojev za sodelovanje med rednimi šolami s specializiranimi inštitucijami, ki s strokovnimi kompetencami morajo sodelovati pri izvajanju procesov integracije. Ve?ina ?lanic EU je poleg uvedbe sistema rednih šol in inkluzije v redne šole uvedla tudi vlogo institucij, ki so bile dosedanje šole, in sicer so jih preusmeriti v podporne centre rednim šolam. Resurs centri so to tako imenovani za pomo? rednim šolam in njihove naloge so usmerjene. Te centre ima cela Evropa, tudi Hrvaška. Samo v Sloveniji ga še nimamo. Cilji pa so izobraževanje in izpopolnjevanje u?iteljev in drugih strokovnih delavcev, razvoj in razširjanje gradiv in pripomo?kov ter informacije o u?nih metodah, podpora rednim šolam in staršem, individualna pomo? posameznim dijakom, predvsem z izvajanjem specialno-pedagoških dejavnosti, podpora pri vklju?evanju v poklicno življenje, splošno doseganje višjih ravni izobrazbe, razvoj programov za aktivno preživljanje prostega ?asa, motivacijski programi. Te naloge opravljajo v tujini centri in ti pa? pri nas manjkajo.
Tudi pred uvajanjem zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami so bila pri?akovanja specializiranih institucij v Sloveniji v skladu z navedeno obliko transformacije, a zakonodaja zaenkrat teh možnosti še ni podala. Zato predlagamo in pri?akujemo podporo pri ustanovitvi centra za pomo? slepim in slabovidnim, ki bi vsem zainteresiranim subjektom nudil pomo? in podporo v inkluziji. Predlagamo, da se pri nas ustanovi oddelek za pripomo?ke, omogo?i svetovalno delo u?iteljev tiflopedagogov za u?ence, za u?itelje in starše. Ustanovi se oddelek za pripravo gradiv in u?benikov, oddelek za zgodnjo intervencijo, oddelek za razvoj tiflostroke in pa seveda, da v manjšem obsegu, kot je še do sedaj, ostaja tudi šola v tej klasi?ni obliki, ki jo vsi poznamo. Hvala lepa.

DR. ZOLTAN JAN: Najlepša hvala kolegici Katarini Šimnic in opravi?ilo za napako pri napovedi. Na vrsti je Olga Rupnik Krže, sekcija za usposabljanje oseb z motnjami vedenja in osebnosti. Na poklicnih šolah imamo mi toliko teh.

OLGA RUPNIK KRŽE: Lep pozdrav vsem udeležencem. Upam, da ne bom predolga. Naše podro?je otrok z motnjami v ?ustvenem in pa na vedenjskem podro?ju bi opredelila takole. V Republiki Sloveniji imamo sedem zavodov, tri mladinske domove in pa en prevzgojni dom. Glede na starost mladostnikov jih jasno delimo na šoloobvezne otroke, na šoloobvezne otroke in mladostnike, ki so že zaklju?ili program, svojo šolsko obveznost in pa na zavode za mladostnike in mladostnice, ki so že zaklju?ili izobraževanje. Po na?inu osnovnega ali pa poklicnega izobraževanja, tu bi želela biti kratka,  jih pravzaprav delimo na vse oblike izobraževanja v smislu internih oblik in pa v smislu eksternih oblik.  Eni otroci in mladostniki pa? se vklju?ujejo v programe v obi?ajno izobraževanje z enakim izobrazbenim standardom, znotraj zavodov ali pa zunaj. Kot posebnost pa je morda produkcijska šola, ki pa je v enem od naših mladinskih domov in usposablja za življenje naše mladostnike.
V nadaljevanju je predstavljena mreža naših institucij. Z belo barvo so ozna?eni mladinski domovi v nadaljevanju kot najobsežnejši vzgojni zavodi in pa prevzgojni dom. ?e nadaljujem, imamo pregled naših institucij po programih in pa po številu naših otrok in mladostnikov. Mislim, da bodo ti podatki tudi izšli v brošuri, tako da bi bilo škoda, da izgubljamo ?as na tem podro?ju.
?e pogledamo, kaj so cilji institucionalne vzgoje naših otrok in mladostnikov. Prav gotovo moramo vedeti, da ?ustvene in vedenjske motnje nastajajo skozi daljše ?asovno obdobje. Žal se mnogi sidrajo prav iz našega najbolj ranega, najzgodnejšega obdobja našega otroštva, to je v predšolskem obdobju in se potem v bistvu motnje v nadaljevanju razvoja pravzaprav samo še nacepljajo z ostalimi motnjami. Iz tega razloga tudi sledi, da so cilji naše zavodske oskrbe pravzaprav kar enaki cilji vsem vzgojnim programom, ki jih izvajamo bodisi po vrtcih, šolah in pa v nadaljevanju v srednješolskem programu. Namre?, glede na to, da naši otroci in mladostniki živijo 24 ur, teden in celo leto v naših institucijah, pomeni, da moramo poskrbeti za zadovoljevanje pravzaprav ?isto vseh otrokovih in mladostnikovih potreb. Zato izvajamo vzgojno preventivne, kompenzacijske, osebnostno in socialno-integrativne in pa kurativne cilje preko razli?nih programov, ki jih izvajajo po vseh naših zavodih, šolah in domovih.
Zagotavljati moramo pozitivno socialno klimo. To menimo, da je temelj slehernega kvalitetnega strokovnega dela, zlasti v odnosu do otroka in mladostnika s ?ustveno in vedenjsko motnjo. Naše otroke je potrebno navajati na kulturo bivanja, na skrb za otrokov celostni razvoj. Skratka, na vse tiste segmente, katere sicer uresni?ujejo starši v svojih mati?nih družinah. Za ta del populacije, ki pa žal ni bila rojena pod to sre?no zvezdo, uresni?ujejo te cilje naši u?itelji, pedagogi in socialni pedagogi. Naše delo je razdeljeno na strokovno delo z otroki in mladostniki, na formalno in na neformalno u?enje in izobraževanje, na prosti ?as, na temeljna pravila skupnega življenja in dela v ustanovi, na vsakdanji skrbi, se pravi skupinska, individualna opravila, na delo v strokovnih timih tako z otroki kot z mladostniki in pa posebej tudi s strokovnimi sodelavci in jasno, uresni?evati je treba vse pravice in  dolžnosti vseh udeležencev v procesu vzgoje in izobraževanja. Iz tega segmenta dejavnikov smo se pravzaprav odlo?ili, da bi izvzeli izklju?no prosti ?as z namenom, ker prosti ?as v naših inštitucijah je razdeljen na popolnoma prosti ?as ali pa re?emo na neorganiziran prosti ?as in pa na organiziran prosti ?as. Ker pa vemo, s kakšnimi težavami se sre?ujemo prav pri otrocih in mladostnikih, da ne znajo koristiti svojega prostega ?asa v kvalitetne namene, zato jim je pravzaprav tudi ta organizirani prosti ?as treba kvalitetno ponuditi, treba zelo jasno strukturirati in sem sodijo vse tiste dejavnosti, ki jim pravimo mnogi življenjski stil. Naši strokovni delavci, socialni pedagogi, vzgojitelji jih ta del prostega ?asa organiziranega uresni?ujemo z izvajanjem razli?nih projektov s podro?ja doživljajske pedagogike, katera je izredno kvalitetna pri postopnem spreminjanju vedenja naših mladostnikov. Taborništvo je tudi eno od tistih, izvzeli pa smo organizirani prosti ?as z namenom, ker menimo, da bi v sistemu vzgoje in izobraževanja in jasno tudi posledi?no financiranja, moralo biti zagotovljeno kar nekaj ve? sredstev s tega podro?ja.
?e nadaljujem zelo na kratko. Položaj naših otrok in mladostnikov v lu?i nove zakonodaje v smislu inkluzije, da vse tisto, kar smo pravzaprav danes že slišali, vendar ugotavljamo slede?e, da ni ustreznih strokovnih delavcev za nudenje te pomo?i. To so že ostali govorniki pred menoj povedali. Da gre pri naših otrokih pogosto za kombinirano motnjo, kjer se nacepljajo tudi druge motnje in kot tretja težava gre pri odgovornosti vklju?evanje staršev v pripravo individualiziranih na?rtov, ker vemo, da pri nas so prav starši tisti, ki so zatajili na svojem podro?ju. Multidisciplinarnost - da, v smislu sistemske urejenosti. Vsi se zavzemamo. Mnogo se pogovarjamo tudi z našim ministrstvom, ki v celoti ureja podro?je ?ustvenih in vedenjskih motenj, vendar naletimo mnogokrat na težave. Namre?, ravno za naše podro?je je potrebno poiskati sistemsko rešitev medresorskega sodelovanja, in sicer med Ministrstvom za zdravje, Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve, našim osrednjim ministrstvom, se opravi?ujem, tudi z Ministrstvom za pravosodje.
Specialni programi. Tu pa pravzaprav smo se odlo?ili, da opredelimo nekaj težav in pa na koncu tudi predlog rešitev. Namre?, že pred dvema letoma smo ugotavljali, da v okviru sedanje organiziranosti nimamo razvitih programov za otroke in mladostnike, ki so obravnavni na pedopsihiatri?nih ali pa na psihiatri?nih oddelkih, ?e govorimo za starejšo populacijo, da nimamo specializiranih programov za mladostnike, ki so zasvojeni z drogami, da pa sicer trdimo, da naši strokovnjaki so usposobljeni za delo s to kategorijo, vendar pod bistveno druga?nimi pogoji. V tej obstoje?i organiziranosti je nemogo?e izvajati programe bodisi za pedopsihiatri?ne kot za mladino, zasvojeno z drogami. Ponujamo predlog rešitve. Kot prvo, zagotoviti sistemsko rešitev multidisciplinarnega pristopa strokovne obravnave otrok in mladostnikov s ?ustvenimi in vedenjskimi motnjami. To mislim, bi morali postopno z našim ministrstvom in ostalimi resorji najti nek skupni konsenz. Drugi?, poiskati zlasti ustrezne prostorske možnosti za obravnavo otrok in mladostnikov s pedopsihiatri?nimi motnjami in za zasvojene, omo?iti fleksibilen normativ od 8 do 10, glede na motnjo, dokler ni ustreznejših programov za to kategorijo populacije in pa organizirati mrežo strokovnih delavcev, ki bodo lahko izvajali programe v smislu inkluzije. To je pa pravzaprav neka rde?a nit, ki se je vlekla tudi pri ostalih motnjah.
Na koncu bi imeli še eno vprašanje, morda v razmislek ali pa izziv. Pred ?asom je delovala medresorska komisija iz šolstva, sociale, zdravstva in pa pravosodja, ki je odigrala pomembno vlogo pri spremljanju izvrševanja vzgojnih ukrepov. Tam je napaka. Gre za izvrševanje vzgojnih ukrepov in ta komisija je obravnavala individualne primere in je tudi pri svojem delu bila strokovno izredno  uspešna. Sprašujemo, kakšne so možnosti za ponovno ustanovitev.
Morda ?isto za zaklju?ek, ?e bi tudi poslušala vse ostale kolege pred seboj, misel Jean Jacques Rusoja (?). Mislim oziroma prepri?ana sem, ne sme nam biti vseeno, kakšne programe s kakšnimi strokovnjaki izvajamo. Prepri?ani smo, da je potrebno gledati potrebe otroka, njegove razvojne potrebe in njegove posebnosti, kajti sigurno rezultati se bodo kazali ?ez daljše ?asovno obdobje. Hvala lepa.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa kolegici Olgi Rupnik Krže. Ta del današnjega sre?anja bo zaklju?ila državna svetnica Marija Perkovi?. Marija Perkovi? vodi center za socialno delo v Kopru. Isto?asno pa predstavlja socialne interese v Državnem svetu Republike Slovenije. Naslov njenega prispevka: Potrebe kot izziv - omejitve kot realnost.

MARIJA PERKOVI?: Hvala lepa. Spoštovane gospe in gospodje, dragi kolegi in kolegice, lep pozdrav. Jaz sem po današnjih zelo kvalitetnih in bogatih prispevkih v bistvu tista, ki naj bi zaklju?ila in zelo na kratko, res zelo na kratko, ker imamo vsi tudi neke potrebe, ki jih moramo zadovoljiti, to mojo diskusijo.
Podro?je socialnega varstva, ki ga v Državnem svetu pokrivam, se s podro?jem vzgoje in izobraževanja prepleta. Procesi te?ejo v?asih vzporedno, v?asih so?asno, v?asih ali pa najve?krat se nadaljujejo. V tem drugem delu, v delu socialnega varstva pa se z osebami s posebnimi potrebami sre?ujemo tudi na centrih za socialno delo. Z otroki s posebnimi potrebami se pravzaprav sre?amo zelo zgodaj, takoj, ko so otrokove posebne potrebe evidentirane, še pred tem, ko so usmerjeni in še prej, ko za?ne z njimi delati sistem vzgoje in izobraževanja. Pravice otrok oziroma družin z otroki s posebnimi potrebami so opredeljene v zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Opredeljene so na nek na?in v zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, predvsem tam, kjer se dotikamo s podro?jem vzgoje in izobraževanja, na podro?ju izvajanja zakona o usmerjanju oseb s posebnimi potrebami.
Tudi po polnoletnosti, ?e govorimo o pravicah, ki so opredeljene  v zakonih, se sre?ujemo z odraslimi osebami s posebnimi potrebami, predvsem s tistimi, ki so na svoji razvojni poti bile usmerjene ali po starem razvrš?ene. Zakon, ki opredeljuje te posebne pravice, je zakon o družbenem varstvu zmerno, težje in težko duševno prizadetih oseb in težko gibalno oviranih oseb. Ta zakonodaja priznava odraslim osebam posebne pravice po zakonu in posebne pravice do vklju?evanja v posebne programe, dnevne centre in tudi pravico do posebne obravnave na njihovih domovih, pa vendar je ta pravica opredeljena tudi v podzakonskih aktih zakona o socialnem varstvu, kar je pa seveda zelo odvisno, tako kot smo slišali že danes, da se specialno pedagoško delo na domovih otrok in odraslih izvaja samo in ?e je lokalna  skupnost tista, ki prizna tudi dolo?ena sredstva, da se to izvaja.
Z vidika konvencije o otrokovih pravicah in z vidika dolo?il ustave, ki opredeljuje posebne pravice otrok, še posebej otrok s posebnimi potrebami, pa se tu postavlja vprašanje, ali imajo vsi otroci enake možnosti. Torej, ali je odvisno od tega, v katerem okolju otrok živi, zato, da mu bo priznano ve? odgovorov na potrebe, ki so izkazane, ki so v vseh okoljih, seveda glede na individualne potrebe otroka tudi možno zadovoljiti.
Že na prejšnjem posvetu smo se dotikali podobnih težav, ki jih izkazujejo stroke danes po posameznih specialnostih in vprašanje, ki se mi zastavlja ob tem, ko je v postopku cela baterija sprememb zakonodaje, ali je bila stroka, ali so bile pobude in predlogi stroke ravno pri uveljavljanju zakona o usmerjanju in pri uveljavljanju sprememb zakona o usmerjanju dejansko upoštevane in spoštovane.
Toliko, kolikor sama spremljam pa tudi skozi delo Komisije za družbene dejavnosti pri Državnem svetu, mnenje, pobude stroke za obravnavo  otrok s posebnimi potrebami, lahko ugotavljam, da v veliki meri mnenja stroke ni bilo ne upoštevano, ne spoštovano. Ali to še vedno drži, mi bodo povedali ali pa? nam ne bodo povedali pa nam bodo odgovorili druga?e iz Ministrstva za šolstvo, ki je zatrjevalo v obravnavi sprememb, ko je šlo za zmanjševanje obsega ur individualne pomo?i, ko je šlo na usmerjanje v skupinsko obravnavo, nam morajo pojasniti iz Ministrstva za šolstvo, kjer trdijo, da to ne zmanjšuje pravic. Jaz tega ne razumem in upam, da se bo tako stroka kot potrebe otrok in država, ki skozi ministrstvo za šolstvo zagotavlja uresni?evanje pravic otrok v najbolj zgodnjem obdobju, uskladila in našla dovolj sredstev, da bodo te pravice, ki so zapisane v naši ustavi, tudi uresni?evane in uresni?ene.
To je moje vprašanje, ki je bilo seveda nekje v ozadju in preneseno iz naše zadnje razprave okrog usmerjanja otrok s posebnimi potrebami v tem prostoru. Glede na to, da vidim med nami tudi starše, ki imajo otroke s posebnimi potrebami, bi jih prav posebej pozdravila. Oni so najbolj zainteresirani za to, da se potrebe njihovih otrok skupaj s strokovnjaki dejansko prepoznajo in na najboljši na?in pripravi program za odpravo težav, motenj, oviranosti in da se te otroke usposobi najbolj in z najboljšimi metodami za najbolj samostojno življenje in enakopravno vklju?evanje v našo družbo. Od teh staršev pa danes od stroke, upam, da nisem preslišala, nisem slišala, bi prenesla temu skupu problem staršev, ki imajo otroke s težavami z avtizmom. Miselnost, da je te otroke mo? uvrstiti v obstoje?e kategorije, vrste in stopnje primanjkljajev, je menim da presežena ali pa? ni. Seveda v naši zakonodaji in v podzakonskih aktih še ni. Menim pa, da je avtizem neizogibno potrebno uvrstiti kot samostojno kategorijo med ostale prizadetosti. Zakaj? Opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj je podlaga za obravnavo seveda pa vendar tudi za uveljavljanje pravic, ki jih dolo?ajo predpisi iz drugih sistemov, ne samo s podro?ja vzgoje in izobraževanja, ampak socialnega varstva, zdravstvenega varstva in naprej s podro?ja zaposlovanja, vklju?evanja v delo. To se mi zdi, da sem  dolžna in želim, da bi Ministrstvo  za šolstvo pobudo staršev, ki je nedvomno že pri njih, obravnavalo z vso resnostjo in se do nje opredelilo na na?in, ki bo v pomo? in staršem in otrokom.
Želela sem podrobneje opredeliti težave otrok s ?ustvenimi in vedenjskimi motnjami, pa je moja predhodnica v bistvu povzela vse tisto, kar je bilo re?eno na preteklem posvetu, pa vendar še vedno izpadejo iz sistema tako eni kot drugi, torej tisti otroci, ki imajo težave na podro?ju duševnega zdravja. Izpadejo iz sistema tudi otroci, ki imajo težave z zasvojenostmi, da ne re?em samo z drogami, ker so tudi druge. Ti padejo iz vseh sistemov, ne samo iz sistema otrok s posebnimi potrebami. Ti otroci v bistvu, ko ne uspemo ve? obvladovati situacije v inkluziji na terenu s šolo in s pomožnimi programi, so v bistvu izgubljeni otroci pa še vedno naši in njihove posebne potrebe se ve?ajo.
Sedaj bom po?asi zaklju?ila. Pri opredeljevanju, pripravi, sprejemanju, implementaciji zakonodaje kaže vse to, kar se dogaja in ves ta interes tako stroke kot posameznikov, upoštevati in sodelovati tako s strokovnjaki kot s tistimi, ki potrebe najbolj poznajo, to so osebe s posebnimi potrebami oziroma njihovi starši. ?e v 21. stoletje vstopamo z novimi pogledi na osebe s posebnimi potrebami in na osebe z invalidnostmi, potem je potrebno re?i dvoje. Prvo, da imamo v zakonodaji relativno dobro opredeljene pravice teh otrok, mladostnikov in odraslih oseb. Da pa dejstva kažejo, da smo še dale? od tega, da bi uresni?ili paradigmo enakih možnosti. Zakaj je temu tako, bodo mogo?e odgovorili zaklju?ki današnjega posveta, ki naj bi dali tudi predloge in pobude za hitrejšo implementacijo teh pravic oseb s posebnimi potrebami v dejansko življenje. Ker implementacija se ne za?ne z zakonom, ampak z glavo, z odnosom do soseda, do osebe, do veliko oseb.
Še na eno stvar bi rada opozorila, ki je v bistvu samo nadaljevanje in samo še tisto, kar se kot neurejeno ali pa ne v celoti urejeno podro?je, podro?je pokrivanja potreb pri otrocih, mladostnikih kaže, je seveda tudi priprava zakona o enakih možnostih za odrasle osebe. Ta zakon je v bistvu obljubljen v pripravi že, mislim, da pet ali šest let. Gre za odrasle osebe, za tiste, ki imajo posebne potrebe pa nimajo priznanih pravic po nobenem od teh zakonov. Toliko. Hvala lepa in prijetno delo naprej.

DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa državni svetniki Mariji Perkovi? za te misli. Mislim, da je ta obširna in temeljita razgrnitev problematike, ki je pere?a in ki še ni dokon?no rešena ne v življenju, ne v normativnih aktih, pokazala  celo vrsto problemov, zelo širok spekter problemov. Eno izmed sporo?il je prav gotovo tudi to, da reševanje te problematike pomeni tudi reševanje kvalitete celotnega šolstva. ?e ni ustrezno poskrbljeno za te ljudi, ki jih sramežljivo imenujemo otroci s posebnimi potrebami, so pa invalidi, prizadeti, omejeni, preizkušeni. ?e za te ne poskrbimo, potem ne poskrbimo tudi za vso ostalo populacijo in je to nacionalna problematika.
Drugo sporo?ilo je, da so tukaj šla ven cela podro?ja, ki so ostala izven naše pozornosti in jim bomo morali poskrbeti ve?jo skrb in skušati dose?i, da se uveljavijo ti predlogi. Po eni strani gre za to, da so nekatere bolezni, ki so se pojavile in ki so vedno bolj pere?e, premalo upoštevane v tem sistemu. Po drugi strani pa, da je potrebno širiti to skrb navzdol, navzgor, ?e gledamo starostno vertikalo, pa tudi v razli?ne okolje. In seveda, sporo?ilo je tudi to, da življenje pravzaprav ni togo, da postavlja druga?ne meje kot smo jih navajeni. Otrok ima tako diagnozo, recimo motnja vida, smo slišali, se pojavljajo problemi tudi pri vedenju, pri vklju?enosti, socializaciji in tako naprej.
Osrednje sporo?ilo pa je to, da integracija, ki gotovo ima prednosti in je potrebna, ne pomeni prihranek, ampak pomeni ve?ji strošek. Hvala lepa.
Sedaj bi imeli kratek odmor, potem pa bi nadaljevali diskusijo. Prijavilo se je poldrugi ducat kolegov, ki želijo spregovoriti. Na koncu bomo oblikovali neko komisijo, ki bo oblikovala potem sklepe, ki bodo potem šli tudi na Komisijo  Državnega sveta za družbene dejavnosti, tako da bi postali obvezujo?i. Z njimi bomo pa seznanili tudi vse organe in strokovne inštitucije, ki so zadolžene, da delujejo na tem podro?ju. Upoštevati bomo pa tudi to, kar smo pogrešali, ne samo Ministrstvo za šolstvo, tudi ministrstvo za socialo in tudi ministrstvo za delo. To pripovedujem zato, ker se moram opravi?iti. Mene ?akajo še dve obveznosti danes, tako da ne bom mogel biti do konca z vami. Bomo pa skušali sodelovati pri reševanju teh problemov po svojih najboljših mo?eh. Torej, ?ez 10 minut se vidimo.

Desetminutni odmor.

            ......: Spoštovane gospe in gospodje, dovolite, da nadaljujemo našo okroglo mizo. Gospod dr. Zoltan Jan se je opravi?il, tako da bo razpravo vnaprej mag. Valerija Bužan, predsednica Skupnosti organizacij za usposabljanje, ki se nam je uspela pridružiti pa bi kar predala besedo. Morda samo vas pozivam, da vsi, ki ste se prijavili k razpravi, pridete za govorniški oder, ker bodo vaše izjave posnete, tudi zaradi zapisnika kasneje in pa vljudno prosimo, da to ni daljše kot pet minut. Najlepša hvala.

MAG. VALERIJA BUŽAN: Lep pozdrav vsem. K razpravi vabim gospo Petro Rezar iz Zavoda za gluhe in naglušne. Bi pa naprej kar napovedala naslednjega govornika, da se lahko pripravi. To pa bo gospa Zorica Šimuni?, predstavnica Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti.

            PETRA REZAR: Dober dan. Vsem lep pozdrav. Sem gluha oseba in sicer tudi u?iteljica gluhih otrok. Vi gledate na to problematiko ?isto iz drugega konteksta kot jaz. Jaz gledam iz svoje kože, v kateri sem že vse življenje. Poslušam vaša mnenja in besede. Sedaj pa bom dodala še svojo plat.
Škoda, da otroci nimajo volilne pravice. Potem bi bolj razumeli, vse bi bilo bolj druga?e. Glede slušnih aparatov je prav, da imajo otroci pravico do aparata, ampak ko odrastejo pa vidijo še druge tehni?ne pripomo?ke, ki jih prej niso poznali in zato je zelo narobe. Otroci morajo poznati vse tehni?ne pripomo?ke. Vse. Od svetlobnih signalov do vibratorjev in drugih naprav, ki obstajajo. Želela bi, da se to vklju?i zraven.
Znakovni jezik. Tisti, ki so v integraciji, ponavadi ne uporabljajo znakovnega jezika. ?e si gluh in imaš aparat, je tudi vprašanje, kako se uspešno spremlja, to pa je druga  zgodba. Treba je veliko dodatnega dela doma, veliko branja. Mislim, da je tolma? tudi pomemben pripomo?ek. Dobiš ogromno informacij. Bodite veseli, da vi slišite. Hvala.

            MAG. VALERIJA BUŽAN: Gospa Zorica Šimuni? je predstavnica Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti. Njo bomo sedaj poslušali. Pripravi pa naj se gospod Stane Padežnik.

            ZORICA ŠIMUNI?: Lep pozdrav, spoštovano predsedstvo, spoštovani avditorij. Moram povedati, da sem danes nekoliko razo?arana nad vašo razpravo. Pri?akovala sem malo ve? nezadovoljstva in nekih bolj konkretnih pobud, da bi se spremenil ali pa vsaj ohranil položaj, ki ga vsi skupaj tukaj zastopamo. Naslov tega današnjega posveta je Položaj oseb s posebnimi potrebami v lu?i nove zakonodaje in je bilo o tem zelo malo re?eno.
Sedaj bom na kratko poskušala povedati tisto, kar menim, da bi moralo se danes povedati. V vsakem primeru SVIZ podpira vse sekcije društva defektologov in njihove predloge in prosim, da ne boste  mislili, da dolo?enih predlogov, jezikovnih ali drugih, sekcij, jih mi tudi na SVIZ-u obravnavamo, ne posredujemo ali pa ne obravnavamo. Torej, jaz bom govorila o splošnih zadevah.
Sprememba šolske zakonodaje z eno besedo re?eno: položaj otrok s posebnimi potrebami in tistih, ki te otroke izobražujejo, se bo zagotovo poslabšal. To je nedvomno, menim pa, da je to podro?je, ki se ne bi smelo poslabšati. Razumem, da je potrebna racionalizacija, da mora družba v nekem razvojnem obdobju nekatere korake narediti. Vendar menim, da to ni podro?je, na katerem bi se lahko var?evalo. Dolgoro?no zaradi tega, ker ?e usposobimo otroke s posebnimi potrebami, to je naložba in tudi var?evanje, zato ne bi smeli kratkoro?no gledati. Napovedane spremembe standardov in normativov zagotovo pri SVIZ-u temu nasprotujemo. Toliko let smo si vsi skupaj prizadevali, da smo dolo?ene standarde in normative dosegli, da bi lahko kvalitetno delali, tako kot stroka nalaga, sedaj pa se stvari poslabšujejo v nekaterih segmentih. Zopet ne bi sedaj tukaj govorila, kateri so to. Natan?no jih imamo evidentirane in mislim, da jih imate tudi vi.
Napovedana privatizacija . Jaz mislim, veste stališ?e SVIZ-a,. da ne zagovarjamo tako privatizacijo, kot jo zakonodaja predvideva. Posebej pa za posebne potrebe menim, da to ni atraktivno podro?je, ki bi nekdo želel imeti privatno šolo. Tudi to ni podro?je, ki bi z manjšimi stroški lahko u?itelji kvalitetno delali. To je podro?je, v katerega je treba veliko vlagati, v razli?ne pripomo?ke in tako naprej.
Opozorili bi tudi še na delo komisij. Navedla bi primer iz prakse. Uradnik Zavoda za šolstvo si dovoli, da nagovarja starše, da svojega otroka ne dajo na usmerjanje. Mislim, da to ni njegova vloga. To pa se dogaja precej.
Naslednje. Uradnik Zavoda za šolstvo pokli?e na šolo in re?e: da si ne boste slu?ajno zopet omislili koga predlagati na usmerjanje in še in še je takih primerov, vendar je dovolj to, kar sem povedala.
Kar zadeva tehnološke viške. Otrok v Sloveniji je premalo. Vedno jih je manj. To je dejstvo. ?e je manj otrok, je potreba po u?iteljih manjša, vendar naj nastanejo tehnološki viški tam, ki nastanejo, ne pa, da tisti, ki so bolj mo?ni, bolj ugledni in tako naprej, priskrbijo sebi število otrok za formiranje razredov. Absolutno temu nasprotujemo.
Tukaj sedaj ni trenutno nobenega predstavnika ministrstva. Imela sem eno vprašanje. Uvajanje MOFASA tudi na osnovne šole je za naše zavode zelo škodljivo. Zadnji? na sestanku pri gospodu ministru, ko smo se predstavniki SVIZ-a z njim sestali, sem mu postavila vprašanje. Ali financiranje šol na glavo u?enca velja tudi za osnovne šole in zavode, je bil odgovor, da ne, kljub temu pa se vse naravnava na to, da bo tudi financiranje posebnih ustanov tako potekalo. Mislim, da bo to marsikatero manjšo šolo ukinilo.
Tudi zakonska dolo?ba, da se ustanavljajo centri, ne tisti centri, ki smo jih mi predlagali, regionalni, taki centri, ki združujejo vrtec, osnovno šolo, gimnazijo, imajo enega direktorja. Bi tudi šolo s prilagojenim programom ali zavod vklju?ili v tak center, ki verjetno ni za nas dobra perspektiva, ker smo iz takšnih ali podobnih centrov izstopili v preteklosti. Bili smo oddelki pri osnovnih šolah,  cilju dviga kvalitete in razvoja strokovnosti. Smo pa? formirali samostojne zavode in v tem procesu dosegli velike uspehe.
Mogo?e bi samo še par besed rekla o izobraževanju defektologov. Kadar se uvajajo novi programi, nadaljnje izobraževanje strokovnih delavcev je organizirano tako, da so predpisani programi tisti, skozi katere mora iti ve?ina u?iteljev, v kateri se uvaja novi program. Za defektologe še ni bilo razpisanih predpisanih programov, ker so objektivne težave, se ne morejo organizirati, ni predavateljev. Ampak to ni problem strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju za otroke s posebnimi potrebami. Mi želimo, da imamo predpisane programe, da imamo seminarje in da se teh udeležimo in da kvalitetnejše izvajamo programe, ki so na novo organizirani.
Rekla bi samo še nekaj o prevzemanju strokovnih kompetenc defektologom. Na to temo je bilo že par besed re?enih. Pri SVIZ-u nasprotujemo. Na naši konferenci, da se prevzema strokovne kompetence defektologom in da se priu?eni u?itelji, ki jim je to tudi velika obremenitev, ukvarjajo z visoko strokovnim delom in da so strokovnjaki, ki so za to usposobljeni, opravljajo neko delo, toliko da imajo zaposlitev. Hvala lepa.

MAG. VALERIJA BUŽAN: Hvala lepa. Gospod Stane Padežnik je predstavnik Zveze društev slepih in slabovidnih. Naslednja govornica pa bo gospa Majda Knihtel.

STANE PADEŽNIK: Hvala lepa za besedo. Vse skupaj lepo pozdravljam. Sem predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije in zelo rad bi pozdravil vse tiste, ki jih ni tukaj pa bi morali biti tukaj. Menim, da drugi? organizatorji poskušajte zagotoviti primerno zastopstvo v taki dvorani, kajti lahko se zgodi, da si bomo še naprej govorili tisto, kar že vsi vemo. Tu bi morali biti predstavniki poslanskih skupin, ker oni odlo?ajo o zakonodaji, kompetentni predstavniki oziroma vplivni predstavniki posameznega ministrstva, seveda v tem primeru šolskega ministrstva, tudi zdravstvenega ministrstva. Gospod, ki je predstavnik zdravstvenega ministrstva, je po uvodnih besedah, po pozdravnih nagovorih odšel, so mi povedali. Ne vidim tako dobro, ampak mi povedo, tako da ne vem sedaj, komu govorim. Vsi to že vse veste. Seveda, podpiramo vse tisto, kar so že ostali pred menoj govorili.
Bi pa rad poudaril nekatere stvari iz drugega zornega kota, in sicer iz zornega kota enakih možnosti ali nekega enakega položaja ali enakopravnega položaja otrok z ostalimi. V naši organizaciji, ki jo sestavlja okoli 3.900 slepih in slabovidnih po celi Sloveniji, imamo tudi skupino staršev za samopomo?, torej starše za samopomo?, predvsem tistih otrok, ki so integrirani in vsi ti seveda na taki skupini, na pogostih sre?anjih, pripovedujejo, kaj v praksi je ugodno rešeno. Seveda, veliko ve? je pa nakopi?enega tistega, kar ni v redu in vse tisto so zapisali in smo zapisali tukaj v dokument pa ga boste dobili potem in nekaterim drugim, seveda od predsednika države navzdol, je bilo poslano pa bodo to lahko prebrali, ?e imajo o?ala seveda, ?e vidijo. Nekateri niti ne preberejo. Ho?emo pa, da si to preberejo tudi poslanci, ki bodo o tem odlo?ali, pripravljavci zakona oziroma sprememb zakona šolskega. Seveda pa ni dovolj, da se samo v šolski zakonodaji kaj spremeni. Prav je tudi, da se dolo?eni normativi spremenijo, tako da bodo po meri otrok.
Torej, naše izhodiš?e je, da je potrebno inkluzijo narediti takšno, da bo po meri potreb slepih in slabovidnih, seveda tudi drugih otrok s posebnimi potrebami, ampak sedaj govorim samo o slepih in slabovidnih.
Želim posebej poudariti, da je katastrofalna napaka storjena že v izhodiš?u. To je, da se ne odkriva dovolj zgodaj slepe in slabovidne otroke in se ne obravnava celovito teh otrok in njihovih staršev. To imajo celo Srbi dosti ugodno rešeno. Seveda pa tudi v zahodni Evropi. Pri nas tega ni. Ne vem, kje smo. Pravijo Srbi, da so na Balkanu, kje pa smo torej mi. O?itno, da tudi, ?eprav smo že v Evropski uniji. Skratka, mi smo še na pol na Balkanu in to nam nikakor ni vše?. Namre?, tudi pediatri so lansko leto na seminarju in na posvetu posebej poudarjali, kakšna strahotna škoda se dela, ko ni zgodnje obravnave in zgodnjega odkrivanja otrok s posebnimi potrebami. Kakšne zdravstvene težave temu sledijo in kako zelo vse to bremeni blagajno, zdravstveno in prora?un in tako dalje. Pogrešamo, ker ni nekega kompleksnega pristopa k obravnavanju otrok s posebnimi potrebami. Torej, tega ne vidimo, ?eprav, seveda slabo vidimo. Tisti pa, ki nam pomagajo, strokovni delavci, tudi oni ne vidijo, da bi tukaj bila neka celostna rešitev otrok s posebnimi potrebami. Nam pripovedujejo zakonodajalci, da je to pa? stvar zdravstvenega ministrstva ne pa šolskega. V redu, ampak vendarle je tukaj neka interdisciplinarnost o?itno potrebna in ?e je otrok zanemarjen v zgodnjem obdobju, seveda se ta problem prenaša na šolsko podro?je in tam se obremeni ta blagajna in zaradi tega ni potem dovolj denarja, tako pravijo, za druge probleme razreševati. Mi menimo, da denarja je dovolj. Ko ga vidimo, se ga še celo trosi naokoli in po nepotrebnem koristi. Niso ustrezni normativi. Praksa je pokazala in tiflopedagogi so prej tudi povedali oziroma ravnateljica Zavoda za slepo in slabovidno mladino je dala neke posebne poudarke. Se popolnoma strinjam z njo, z vsem tistim, kar je povedala, podpišem, da je potrebno preoblikovati pravzaprav tudi Zavod za slepo in slabovidno mladino, da se ohrani en tak del kot je sedaj, zavodski del, ostalo pa, da se preoblikuje v center za pomo? slepim in slabovidnim.
?e samo se dotaknem nekaterih posebnih problemov, kot otroci v integraciji - sicer dobijo ra?unalnik, vendar ne od države, ?eprav je to njihovo osnovno sredstvo. Kako naj pišejo s svin?nikom? Kako naj pišejo s kulijem, ?e pa ne vidijo. Potrebujejo najmanj, kar je flomaster, tisti slabovidni, vsi ostali pa tudi slabovidni ra?unalnik in ga ne dobijo od države. To ni sistemsko rešeno pa bi moralo biti. Potem šele bi lahko govorili, da so v nediskriminatornem položaju. In ne samo to. Ra?unalnik sam po sebi ni dovolj. Seveda ga poskušamo civilna družba priskrbeti z donacijskimi sredstvi, ampak tukaj smo bolj v vlogi gasilca in  to zelo slabo gasimo. Ponekod za silo, ponekod pa zelo slabo, smo tudi samokriti?ni, ampak mi nismo za to zadolženi, da bomo te stvari reševali, ampak šolsko ministrstvo in država, torej vlada v celoti.
Tu gre tudi za aktivno podporo tem slepim in slabovidnim otrokom, ki je potrebna in organizirana, kajti ra?unalnik se namre? tudi pokvari in ko se pokvari, ni nikogar, ki bi znal to dobro popraviti, kajti ra?unalniki morajo imeti tudi spremljevalno opremo, prilagojeno opremo za slepega, to je brailov zaslov ali brailovo vrstico, ko se pokvari, torej tega servisiranja ni organiziranega. Slaboviden potrebuje pove?avo ekranske slike, torej program za pove?avo, zoom tekst in podobno. Torej, tega servisa ni in starši opozarjajo nenehno. Poglejte, ?e otrok ne more prebrati, ?e ne more slediti pouku, en teden ?aka toliko ?asa, da se mu to popravi, da mu laik popravi ali kakšen drug strokovnjak pa potem se problemi samo še kopi?ijo. Vidite, kako je v diskriminatornem položaju. Na to opozarjamo in to mora Ministrstvo za šolstvo razrešiti.
Otroci, ki ne sodelujejo pri pouku telesne vzgoje, si predstavljate, kakšne posledice so potem. So togi, so trdi, odebelijo si, težo pridobijo, sladkorna se pojavi in cel kup dodatnih problemov. Vse to obremeni zdravstveno blagajno in še kakšno drugo blagajno, tudi pokojninsko, ker gredo pred?asno v upokojitev ali pa sploh ne pridejo do službe. Tu so problemi, ni torej pravice do fizi?nega spremljevalca slepim in slabovidnim. To je treba zakonsko predvideti. 1. septembra, ko naj bi imeli vsi u?enci u?benike, slepi in slabovidni praviloma nimajo u?benikov, dostopnih v prilagojeni tehniki, ne v brailovem zapisu ne v vzor?nem zapisu ne v elektronski obliki ne v pove?anem tisku. Ministrstvo za šolstvo je dolžno za to poskrbeti. No?emo ve? poslušati argumentov, da se to ne da ali pa da je tu vprašanje avtorskih pravic in tako naprej. To že dolgo ve šolsko ministrstvo in bi moralo to pravo?asno razrešiti in vnaprej misliti že za naslednje šolsko leto. Tako, da mi smo ta dokument sestavili, napisali. Seveda,  pošiljamo ga varuhu enakih možnosti, varuhu ?lovekovih pravic. Prosili so nam že, da jim damo tak dokument in tako naprej in na široko tudi v Evropsko unijo, ker imamo dovolj tega, da se sicer je pristopilo k integraciji, pa potem bi kdo iz šolskega ministrstva, že celo take besede sem slišal, najraje videl, da se integracija ukine, ker nismo dovolj dobro pripravljeni. Naj bi se pripravili bolje nanjo pa potem šli v to. Ne - poti nazaj ni ve?. Da se s temi sredstvi urediti tako, da je zadovoljivo ali optimalno rešeno in da ne govorimo o tem, da tiflopedagogov skorajda ni na slovenskem. So osredoto?eni tamle zaposleni v Zavodu za slepo in slabovidno mladino. So blazno obremenjeni po 25 ur na dan. Imajo strašno kilometrine, tako kot poklicni šoferji tako reko? ali taksisti, ker je preve? te vožnje. Lahko bi bili zaposleni bolj na terenu, na obmo?nih enotah in bi tam pokrivali celotno podro?je in potrebe otrok.
Samo še to naj poudarim. Tri ure se je izkazalo, da ni optimalna rešitev te dodatne strokovne pomo?i, kajti nekateri ne potrebujejo treh ur, nekateri manj, nekateri ve?. To pomeni, izhodiš?e bi moral biti otrok, njegove potrebe in na tej osnovi zagotoviti neke normative in še nekaj. Šolsko ministrstvo, strokovnjaki tam pa seveda tudi poslanci bi se morali vedno posvetovati s strokovnjaki na terenu, z izvajalci pa tudi z uporabniki, starši. Dolžni so nas poslušati, civilno družbo in na osnovi naših opozoril sprejeti dolo?ene rešitve. Hvala lepa.

MAG. VALERIJA BUŽAN: Hvala lepa gospodu Padežniku. Opozoril je na izjemno kompleksen problem obravnave slepih in slabovidnih. Pred mikrofonom pa je že gospa Majda Knehtl iz Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana. Naslednji govornik bo dr. Božidar Opara.

MAJDA KNEHTL: Pozdravljeni tudi v mojem imenu. Ker imamo tako ?asovno stisko, sem tudi jaz malo v stiski. Pripravila sem veliko ve? pa ne vem, kaj vam bom sedaj po segmentih povedala. Kljub temu ne morem mimo tega, da ne bi maj?keno posegla v zgodovino. Zakon o usmerjanju otrok se v bistvu izvaja od leta 2001. Nastajal je brez nekih korelacij z ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve in ministrstvom za zdravstvo in predvsem temelji na usmerjanju otrok v izobraževalne programe in na tistih na?elih, ki jih mi vsi dobro poznamo. 
Od leta 2001 do leta 2003 so na novoustanovljene stare komisije, zagrabile za delo in za?ele z izvajanjem, delale po starem pravilniku in po novem zakonu. 2003 je stopil v veljavo Pravilnik o organizaciji in na?inu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, da ne bom brala celega, ker je en kilometer dolg in ga noben ne ve ?isto to?no na pamet, sedaj je doživel že petkrat spremembe v treh letih. Ne vem, kaj se u?imo. Za?ela bom pri komisijah, ki se non-stop spreminjajo, vsebinsko in organizacijsko doživljajo spremembe. Pri njihovem delu bi pravzaprav morali prevladovati strokovni kriteriji, so pa v svoji strokovni presoji prepogosto ujete v zakonske norme ter navodila in pravne razlage ministrstva.
Vidnejše spremembe skozi spreminjajo?o zakonodajo so prav, kar mene osebno tudi zelo moti in se mi zdi prav malo nedopustno, da pravno in strokovno funkcijo je pravzaprav prevzel Zavod Republike Slovenije za šolstvo in da je pravna in strokovna funkcija v isti ustanovi. To najmanj, kar je, ni obi?ajno. Uvajajo se profesionalni predsedniki, na?in dela v senatih komisij. To še ne vemo, kako bo izgledalo, ker nekih posebnih, natan?nih informacij nimamo. Verjetno bo še sprememba v kakšnem pravilniku nastala. Ukinja se sedaj vloga u?itelja, vloga socialnega delavca, ki je bil v komisiji prakti?no vso obdobje in je bila njegova funkcija, njegova vloga nekako vklju?ujo?a vloga kontaktne osebe. Obseg dodatne strokovne pomo?i se zmanjšuje. Izvajanje dodatne strokovne pomo?i pa je poudarek predvsem na skupinskem, kar mi za gluhe in naglušne otroke moramo absolutno se temu upreti, ker je to za rehabilitacijo, za izvajanje pomo?i gluhim nesprejemljivo. Vse prošnje, da bi ostalo individualno v prvi dikciji, niso zalegle.
Kaj so pravzaprav naše dileme in pomisleki ob tem? Govori se o visokem odstotku realizirane integracije. Kdaj bomo za?eli govoriti o kvaliteti integracije in kvalitete šolanja znanja teh otrok, ki so uspešni v integraciji? Kje? V uspehu, v socializaciji, kje so uspešni? Nekateri da, ne govorim o vseh. Celovit strokovni nadzor - kdo ga vodi? Ali imamo kakšna poro?ila? Imamo kakšne analize narejene o tem? Kaj nam prinaša integracija? Kakšni so rezultati? Ali je zato ve?ja zaposljivost? Je zato ve?ja izobraženost teh ljudi, teh otrok, ki se šolajo v integraciji?
Ko smo predlagali delno integracijo, da bi se splošni strokovni predmeti izvajali pri nas v zavodu, strokovni predmeti za razli?ne poklice pa v drugih šolah, je bilo nemogo?e to izvesti, da bi bila delna integracija, ker se ne ve, v kateri šoli bi otrok bil in zakon tega ne predvideva. Zakon ne predvideva marsi?esa. Narava in življenje pa omogo?a marsikaj.
Kaj še ugotavljamo? Kdo še sprašuje defektološko stroko? Se vam ne zdi, da je ta decentralizacija, ta razpršenost, ko stroka ni ve? na enih mestih, ki bi se razvijala, preverjala strokovno in tako naprej, da bi imela svojo mo?. Je nima ve?, ker jo bodo razpršili, ne vem, na mobilne službe, na u?itelje podaljšanega bivanja ali pa še kaj.
Odprta problematika, smo slišali že danes, predvsem o tem, da za majhne predšolske otroke, ki niso vklju?eni, ali pa dojen?ke celo, ko je diagnostika opravljena in vemo, da se z otrokom in z družino mora delati. Strokovni delavci to vedo za vsako stroko, ampak ne moremo iti na teren, ker zakon tega ne dopuš?a, ker otroka ne moreš usmeriti ?e ni vklju?en v vrtec, ki mimogrede ni obvezen program. To pripombo dajemo že mislim, da šest let pa še nobeden pravilnik, nobeden popravek pravilnika, zakona, ni reagiral na to.
Enako velja za otroke z govorno motnjo, ki se ne morejo niti vpisati v prilagojen program, ker tam tista alinea otroka z govorno-jezikovno motnjo manjka. Tudi tega nismo sposobni spraviti v zakon. Ne vem,  kdo koga posluša, kdo koga razume.
Tudi dodatno strokovno pomo? izvajajo ponekod tudi u?itelji oziroma pa? kader, ki ni usposobljen za izvajanje dodatne strokovne pomo?i, ko gre za okvare, motnje in u?no pomo?. To naj bi delali defektologi dolo?ene specialnosti, za katero je otrok dobil ure dodatne strokovne pomo?i, ne pa neki nadomestni profili, kar se sedaj na posameznih obmo?jih, posameznih ob?inskih okoljih, ki so zadolžena za izvajanje sploh na predšolski stopnji, zelo rado dogaja. Otroci z ve? motnjami, ?e so, je to problem. Recimo, da je otrok slepo-gluh, je problem, ali bo na Zavodu za slepe ali bo na Zavodu za gluhe. Oba sta prilagojena programa. Ne da se kombinirati. Ni variante. Mogo?e se da kaj dogovoriti ?isto tako, ampak zakonsko ?isto ni.
Moram spregovoriti še o slovenskem znakovnem jeziku, potem bom pa nehala. Gluhi imajo po zakonu pravico do tolma?a. 12. ?len zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika v prvem odstavku pravi: >Državni organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe so dolžni zagotoviti gluhi osebi tolma?a za znakovni jezik.< Drugi odstavek pravi: >Uveljavljanje pravic po na?elu enake dostopnosti.< In tretji odstavek pravi: >Pla?ilo stroškov tolma?a zagotovijo državni organi, lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil ali izvajalci javne službe v letnih finan?nih na?rtih.< Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami potrebe po tolma?u v zakonu za gluhe in naglušne ni predvidel. No?e o tem ni? slišati. Predlagatelj zakona in sprememb zakona se na te pripombe nikoli ni odzval. Enkrat smo naredili poizkus pa smo predlagali v strokovnem mnenju tolma?a deklici, ki je primarni jezik bil znakovni jezik, ker so njeni starši gluhi in smo si dovolili napisati, da rabi tolma?a v šoli, ker je integrirana v redno šolo in uspešna, brihtna. Ga ni dobila, ker ni predvideno po zakonu. Zakaj ni tolma?a gluhim? To je njihov jezik. Hvala.

MAG. VALERIJA BUŽAN: Hvala lepa. K mikrofonu vabim dr. Božidarja Oparo, dolgoletnega praktika in teoretika na našem podro?ju. Naslednja govornica pa bo gospa Patricija Loviš?ek.

DR. BOŽIDAR OPARA: Hvala lepa. Spoštovano predsedstvo, spoštovane kolegice in kolegi, lepo pozdravljeni. Prav težko je v pet minut spraviti vse tisto, kar bi želel ?lovek povedati. Ampak, naprej, da ne pozabim. Moj dekan, moj šef pedagoške akademije Koper dr. Rado Pišon zaprosil, ker je bil tudi povabljen na današnji posvet, ?e prenesem njegove tople pozdrave z željo, da bi bili danes ?im bolj plodoviti in kot je lepo simpati?no v svojem stilu rekel, da bi se glas iz tega prostora širil in razširil na celo Slovenijo. Toliko o tem.
Jaz sem seveda skrbno poslušal današnje predstavitve, razmišljal o tem, kaj je za moj miselni izziv ta formulacija današnjega posveta. Jaz nisem v praksi ve?, ampak se ukvarjam bolj s sistemom, bolj s teorijo in bom seveda tudi v tem smislu razmišljal, seveda absolutno v tesni povezavi z realnostjo, z vzgojo in z izobraževanjem otrok s posebnimi potrebami. Ves svet je danes v nekem neprestanem spreminjanju. Vse se spreminja. Vsi sistemi se spreminjajo. Na podro?ju izobraževanja imamo neke svetle vizije, ki so argumentirane z modernimi filozofijami postmodernizma in etike pravi?nosti in tako naprej. Moderna šola - ideal moderne šole je heterogena šola. To je za ves svet neka vizija, nek najlepši kon?ni cilj. Se pravi, heterogena šola, v kateri je vsak otrok druga?en, vsak otrok je enkraten, bio - psihosocialno bitje in tako naprej. Tu je moderna šola, heterogena, v kateri je vsak otrok druga?en in v tej šoli so tudi otroci s posebnimi potrebami. To je ena od vizij, splošna, vrednotna, univerzalna, za našo populacijo, ?e lahko tako re?em, je pa seveda tista vizija ali iluzija, kakor ho?emo o tem razmišljati, je pa seveda inkluzija. Gotovo je to tista vizija, v katero smo mi usmerjeni.
Mislim, da bi bilo treba v današnjem trenutku si postaviti troje vprašanj. Kje smo danes? Kaj ho?emo? kako to dosežemo? Kje smo, bi najbrž rekli lahko takole. Mi smo leta 1995 z Belo knjigo, kjer je bilo o naši populaciji, ?e lahko na kratko re?em, zelo malo povedanega, zgolj nekaj razmišljanj o integraciji, takrat smo tudi mi stopili na pot prenove. Danes nih?e govori o reformah v šolstvu v svetu, vsi govorimo o tranziciji na vseh podro?jih in tudi o šolski tranziciji. Takrat smo mi za?eli ta sistem spreminjati. Spreminjali smo ga po?asi. Leta 2000 smo dobili zakon in tako naprej. Uvedli smo mnogo novih rešitev, za katere sem jaz globoko prepri?an, da so mnoge rešitve, mnogi pojavi na pol domišljeni, nekateri prepisani, nekateri preneseni. Skratka, nobene refleksije, nobene analize, nobenega logosa pravega, globokega nismo naredili, kaj nam kaj pomeni. Bom v nadaljevanju skušal to argumentirati.
Uvedli smo številne novosti in jaz mislim, da smo stopili na pot, tako kot ves moderni svet, inkluzije, na pot vklju?evanja teh otrok v normalno življenje. Danes smo v položaju, ?e skušam odgovoriti na prvo vprašanje, mi nujno potrebujemo refleksijo, mi nujno potrebujemo analizo, kritik od nas in našega mišljenja, kritik vsega obstoje?ega. Brez te refleksije na svet mi ne moremo narediti pravega koraka naprej. Smer približno vemo. Smer iluzije, ta vizija je inkluzija, ampak kako tu na to pot. To je seveda odprto. Naj ilustriram to, kar sem rekel in vi ste mi danes v teh vaših predstavitvah in razpravah samo potrdili. Mi imamo mnogo pojavov, uvedenih v to našo spreminjanje dosedanje, to desetletno, ampak smo o katerem programu povedali, smo ga dorekli ali smo ga kar tako na ad hoc prinesli. Danes je bila ve?krat omenjena dodatna strokovna pomo?. Oprostite, to je en del?ek, en segment, ki smo ga mi vnesli, ampak v svetu obstaja vsaj enih dvajset razli?nih podpornih oblik. Ali smo mi dorekli dodatno strokovno pomo?? Ne. Poglejte danes, kako so bila zanimiva nekatera razmišljanja. Jaz nikomur ne oporekam legitimnosti in soli, ampak mi nismo definirali, opredelili dodatno strokovno pomo?. Mi nismo definirali druge podporne oblike. Teh je mnogo. Mi smo to prinesli in se sedaj lovimo, kaj to pravzaprav je in danes ste vi to velikokrat v razpravi povedali.
Mi imamo napisano v zakonu, sedaj imamo napisano tudi v predlogu sprememb zakona, prehajanje med programi. Oprostite, kaj pa je to. Oprostite, kaj pa to pomeni. Ali vi to veste? Jaz tega ne vem. Kot ideja - da. Kot ideji bi zaploskal, bi rekel: ta pravo je. To je ideja, ki lahko prispeva k tej viziji ?im ve?je integracije. Ampak kako to na rediti? Dragi moji, mi moramo to dore?i, mi ne moremo kar ad hoc prinašati stvari. Mobilne službe in druge podporne oblike, sem že prej rekel. Mi moramo te stvari razviti. Danes je bilo re?eno, da je treba vklju?iti tudi otroke z avtizmom. Morda, jaz ne oporekam tej ideji. Rad bi samo to rekel, ?e bomo to naredili, ne da bi naredili prej nek logus, bomo naredili to, kar so naredili Ameri?ani. Leta 1990 so z zakonom to vnesli notri na pritisk staršev in potem leta 1997 še nekaj popravili, ampak takšen pristop, oprostite, je tipi?no medicinski diskurz. To je tipi?no medicinski diskurz, kjer iš?emo hibo, defekt. Ali imamo kje napisanega otroka z downovim sindromom? Ali imamo kje napisanega hiperaktivnega otroka? Imamo kje napisanega otroka z .. (nerazlo?no) sindromom in tako naprej? Skratka, premislimo prosim. Sedaj ne polemiziram apriori, še manj pa, da bi se apriori opredeljeval za to, ampak premislimo. Rabimo logos, rabimo temeljit premislek.
Kaj ho?emo? Ho?emo, že prej sem povedal, mi imamo danes novo kulturo, novo paradigmo, inkluzijo iz evropske tradicije, kjer smo za?eli z integracijo, smo sprejeli ameriško kulturo in ameriško paradigmo inkluzije pa? pod vtisom mo?i Amerike na vseh podro?jih. Tu sprejemamo in danes je tu univerzalni termin inkluzije, ?eprav je seveda še premnogokrat slabo definiran. Mi se najbrž v tem, spoštovane kolegice in kolegi, ne razlikujemo. Vsi smo za inkluzijo. Vsi smo za to, da te otroke ?im bolj vklju?ujemo v normalno okolje. Se pravi, ni treba ve? imeti razprave, ali smo zagovorniki ali smo nasprotniki inkluzije. Ameri?ani, ki so se tega zelo korajžno lotili, so rekli: samo tega ne smete narediti, da se boste razlikovali kdo je za in kdo je proti. S tem boste najbolj škodili inkluziji, zato ker boste polarizirali ljudi in jih delali sovražnike tega. Iskati moramo strokovni konsenz.
Se pravi, mi smo danes za inkluzijo in ?e nekdo danes nas prepri?uje, da bi rekel: oprostite, trkate na odprta vrata. Tu ni treba trkati. Tu smo vsi za to. Vprašanje je samo neko drugo, izjemno zahtevno, izredno kompleksno. Implementacija. Kako bomo to naredili v naših pogojih, z našimi potenciali, z našo kulturo, z  našo tradicijo, z našo zakonodajo in tako naprej.
Kako naj to  uresni?imo? Jaz se sam kar veliko ukvarjam miselno, in sicer s tistimi stvarmi, z nekimi bazi?nimi stvarmi. S tistimi, kar bi rekli: to je pa osnova. Esenca, izhodiš?e za vse. Mislim, da moramo postaviti, tako kot v svetu iš?ejo, iskati, kaj so danes standardi specialne edukacije. Se opravi?ujem za to skropucalno besedno, da bo krajše, kaj so standardi specialne edukacije. Mislim, da je danes razviti svet dokaj enoten v tem, da sta dva nosilna temeljna standarda in ta dva sta temelj za vse hiše, ki jih na tem gradimo. Prvi standard je zagotoviti najve?jo stopnjo prilagoditve in pomo?i otroku, ki ima posebne potrebe. Se prav, zagotoviti najve? pomo?i in prilagoditve, ki jih rabi. Drugo temeljno izhodiš?e pa je to izvajati v ?im ve?ji stopnji inkluzije, ?im bolj vklju?evati tega otroka v redno okolje. ?e sta ta dva  temeljna stebra izhodiš?na, neke premise, potem bomo lahko tudi gradili naprej. To bomo seveda naredili tako in s tem bom tudi zaklju?il tole moje meditiranje. Jaz mislim, da doslej mi za razvoj specialne edukacije, oprostite, otrok s posebnimi potrebami, nismo imeli nikoli koncepta. Tudi potreba po tem je bila namre? malo manjša. Bela knjiga, to so bile parcialne rešitve, ene prepisane, druge domišljene, mnogo pa nedomišljenih. Mi rabimo jasen koncept. Ob vseh teh vprašanjih, ki ste jih vi danes izpostavili, mi rabimo jasen koncept. Mi rabimo dokument najvišjega reda, najvišjega nivoja, je koncept, ki bo dal odgovore na vsa ta vprašanja. Kaj je to, kako je treba to reševati, kako preverjati, dose?i ob tem maksimalno stopnjo strokovnega konsenza in potem iti naprej. Vse rešitve, parcialne, ad hoc, ki jih notri prinašamo, samo rušijo sistem, vznemirjajo in ne prispevajo k stvari. Hvala lepa.

MAG. VALERIJA BUŽAN: Hvala lepa dr. Opari. K mikrofonu vabim gospo Patricijo Loviš?ek. Ona bo govorila o otrocih z avtizmom. Prosim, ?e se pripravi gospod Miroslav Nedeljkovi?.

PATRICIJA LOVIŠ?EK: Hvala lepa. Glede na to, da je bilo o avtizmu malo povedanega, obljubim, da se bom izognila teoreti?nim izhodiš?em o avtizmu, ampak prosim za minuto ve?, ?e lahko. Patricija Loviš?ek, predstavnica tukaj prisotnih staršev otrok, ki so vklju?eni v oddelek za predšolske otroke s posebnimi potrebami z avtisti?nimi razvojnimi motnjami v Centru za korekcijo sluha in govora Portorož. Predstavila bom situacijo, ki se nanaša izklju?no na obalno podro?je in ta doti?ni center vendar verjamem, da bo zanimivo za vse.
Prešla bom kar na dejstvo. V lanskem letu je ravnateljica centra in strokovni delavci nas starše v juliju seznanila s sklepom Ministrstva za šolstvo in šport o uvajanju novosti, oblikovanja in delovanja oddelkov za predšolske otroke s posebnimi potrebami z avtisti?nimi razvojnimi motnjami z dne 15. 5. 2006. Kot nosilni in edini kriterij za sprejem otrok v oddelek je bila opredeljena diagnoza avtizem. Na podlagi predstavitve smo se starši odlo?ili za vklju?itev naših otrok v ta oddelek. Pri tem nas je predvsem vodila misel, da bodo naši otroci deležni primerne strokovne obravnave, saj so do tedaj naši otroci bili vklju?eni v redne vrtce, kjer pa so se soo?ali s številnimi težavami pri vklju?evanju zaradi svojih specifi?nosti. Torej gre za otroke z avtizmom, pa tudi zaradi neprimernega okolja, v katerega so bili vklju?eni. Strokovni delavci ne poznajo avtizma, so neusposobljeni za delo z otroci z avtizmom, skupine so prevelike.
Kasneje, ?ez dva meseca, smo prejeli informacijo, da bodo otroci pregledani pri posebni komisiji za usmerjanje, ki bo naše otroke diferencirala glede na eventualno duševno manjrazvitost. Slednje pa se je v nadaljevanju izkazalo kot primarni kriterij za vklju?itev v oddelek. Kot že zgoraj omenjeno menimo, da je to neustrezen kriterij za vklju?evanje otrok v oddelek, saj se o?itno zanemarja dejstvo, da so naši otroci v prvi vrsti otroci z avtizmom, ki pa imajo pridružene še druge težave oziroma motnje, ki pa so sekundarne. Po vklju?itvi otrok v oddelek smo vsi starši v razmeroma kratkem ?asu opazili bistvene pozitivne spremembe pri otrocih. Prve predvsem na podro?ju vedenja smo opazili že po nekaj dneh. Kmalu so sledili bistveni napredki na kongnitivnem in socialnem podro?ju, polje komunikacije in drugje. Napredek se bo pri naših otrocih kvalitetno nadaljeval le s kontinuiteto vzgoje in izobraževanja v centru. Naši otroci so otroci z avtizmom. Navkljub spo?etka skromnemu pri?akovanju, da bodo otroci razvili tako dobro socialno mrežo znotraj skupine, torej otrok in osebje, smo bili kmalu ugodno presene?eni. Miselnost, da je otroke z avtizmom mo? uvrstiti v obstoje?e kategorije, vrste in stopnje primanjkljaja, ovire oziroma motnje, je zgrešeno. Avtizem je stanje, kateremu se lahko ali ne pridružijo tudi druga stanja oziroma težave. Zato je avtizem neizogibno potrebno uvrstiti kot samostojno kategorijo otrok s posebnimi potrebami. Ravno opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj je podlaga za opredelitev elementov, na podlagi katerih se uveljavljajo pravice, ki jih dolo?ajo predpisi s podro?ja socialnega varstva, zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, izobraževanja in nadaljevanja zaposlovanja, dela in tako dalje. Dokler se bo otroke z avtizmom usmerjalo v programe vzgoje in izobraževanja na podlagi upoštevanja otrokove dosežene ravni razvoja na podlagi obstoje?ih kriterijev, ki pa ne zajemajo tudi avtizma kot samostojno opredeljene kategorije, stanja, nam bo odvzeta možnost izbire za kvalitetno vzgojo in izobraževanje naših otrok. Obstoje?i kriteriji namre? ne omogo?ajo usmerjanje v programe, ki bi se morali izvajati pri vzgoji in izobraževanju otrok z avtizmom. Nam poznane institucije, kamor bodo morali biti vklju?eni naši otroci z avtizmom namre? ne poznajo pristopov k obravnavi otrok z avtizmom in jih seveda tudi ne izvajajo. So pa te pristopi edini primerni za vzgojo in izobraževanje, katera pozna svetovna strokovna javnost in so se izkazali za uspešne.
Tudi v predšolskem obdobju otrok z avtizmom je prisotna napa?na usmeritev teh otrok v vrtce. Tisti, ki so vklju?eni v redne vrtce, imajo možnost le dodatne logopedske obravnave, ki se izvaja maksimalno tri ure tedensko brez drugih ustreznih pristopov pri obravnavi otroka z avtizmom. Drugi pa so vklju?eni v razvojne vrtce, ki so namenjeni otrokom z motnjami v duševnem razvoju ali še drugimi težjimi oblikami razvojnih motenj, tudi brez izvajanj posebnih metod dela. Dejstvo je namre?, da otrok z avtizmom ni mo?, slede? pravilniku o usmerjanju, umestiti v kategorijo otrok z motnjami v duševnem razvoju, v kategorijo slepih in slabovidnih, kategorijo gluhih in naglušnih in tako dalje, še posebej, ker govori o dolgotrajnih bolnih otrokih, kot namre? so naši otroci opredeljeni, ker avtizem namre? ni bolezen, še najmanj pa ni dolgotrajna, temve? je stalno doživljenjsko stanje, da ne naštevam vseh kategorij.
Otrok z avtizmom je otrok z avtizmom. Avtizem je stanje, kateremu se lahko ali pa tudi ne pridružijo še druge težave, ki pa so sekundarnega pomena. Gornja sistematika kategorizacije iz pravilnika kaže na nezadostno poznavanje avtizma. Vztrajanje pri nadaljnjih usmerjanjih naših otrok po omenjenih kategorijah pa kaže na nepripravljenost odgovornih na spreminjanje obstoje?e prakse, kar ima za posledico kršenje osnovne otrokove pravice do njemu primerne in kvalitetne vzgoje in izobraževanja. To bom presko?ila.
V Sloveniji ni specializirane ustanove za vzgojo in izobraževanje in rehabilitacijo otrok z avtizmom, torej se starši soo?amo s težavo, ki nastopa predvsem ob obveznem vklju?evanju naših otrok v šolski program. Po obstoje?i zakonodaji so lahko naši otroci, ki so seveda tako ali druga?e opredeljeni kot duševno manj razviti nekateri, vklju?eni samo v prilagojen program osnovne šole. Ponovno poudarjamo, da so naši otroci naprej in potem otroci z avtizmom. Otroci z avtizmom, ki niso duševno manj razviti, so lahko ali morajo biti vklju?eni v redni program osnovne šole. Otroci z avtizmom, ki pa so duševno manj razviti, pa so lahko oziroma morajo biti vklju?eni v prilagojen program osnovne šole. Ne prva ne druga izbira ni prava niti korektna. Otroci z avtizmom potrebujejo posebno obravnavo, katero pa ne zagotavljata niti reden kot tudi ne prilagojen program osnovne šole.
V procesu vzgoje in izobraževanja so pomembne skupine z dovolj majhnih številom otrok z avtizmom. Delo z njimi je individualizirano. Otroci v manjših skupinah bolje napredujejo. Strokovni delavec ima dovolj ?asa, da se vsakemu otroku individualno posveti, da ga spodbuja in mu pomaga pri premagovanju težav, ki jih ima zaradi narave stanja. Otroci z avtizmom se obi?ajno ne odzivajo na socialne spodbude in sami spontano posnemajo zelo malo vedenj. Zato, da otroci osvojijo spretnosti posnemanja, ki jih kasneje generalizirajo, je potrebno delo v paru. Torej en otrok - en odrasel. Otrok z avtizmom ob delu v skupini potrebuje individualno specialno rehabilitacijsko pomo?, pedagoško pomo?, ki je potrebna predvsem za odpravljanje vedenjskih težav, pridobivanje osnovnih komunikacijskih spretnosti in za za?etno socialno interakcijo.
Zavod, v katerem se izvaja oziroma šola, v katerem se izvaja prilagojen program za otroke z avtizmom, mora imeti ustrezno usposobljen in strokoven kader. Vsi zaposleni morajo biti seznanjeni s posebnimi potrebami posameznega otroka z avtizmom, zagotovljeni pa morajo biti tudi ustrezno usposobljeni kadri za izvajanje specialno pedagoške dejavnosti in ostalih strokovnih obravnav. Strokovni delavci morajo poznati pristope k obravnavi otrok z avtizmom, ki so se izkazali za uspešne in imeti možnost, da se v relativno kratkem ?asu izobrazijo za delo po teh pristopih, ?e se oceni, da bi posameznemu otroku z avtizmom uporaba dolo?enega pristopa pomagala k optimalnejšemu razvoju. Strokovnjaki, ki delajo s to populacijo otrok, morajo vsakemu otroku posebej prilagajati pristope, na?rtovati u?enja.
Napredek pri otrocih z avtizmom je pogosto minimalen, po?asen ali pa otrok napreduje samo na nekaterih podro?jih. Taka situacija od strokovnih delavcev zahteva nenehno evalvacijo, presojo ustreznosti izbranih pristopov, presojo morebitnih izbir druga?nega pristopa. Potrebna je supervizija, ki mora biti sistemsko vklju?ena v podro?je vzgoje in izobraževanja teh otrok.
Sedaj pa samo še predlogi oziroma naša pri?akovanja, ki se seveda spet nanašajo na konkretno situacijo na Obali, pa vendar. Pri?akujemo, da se našim otrokom s posebnimi potrebami, ?e že to so, v?asih tudi niso, torej otrokom z avtizmom omogo?i program osnovnošolskega izobraževanja v centru za korekcijo sluha in govora Portorož. To utemeljujemo z naslednjimi dejstvi. Center ima primerne kadrovske in druge prostorske pogoje za izvajanje programa. Glede na to, da je uspešnost v kognitivnem in socialnem razvoju odvisna predvsem od ?im bolj zgodnje in intenzivnejše obravnave govora in jezika ter od spodbujanja razvoja verbalne in neverbalne komunikacije, vidimo ta center kot edino primerno inštitucijo za izvajanje posebnega programa naših otrok. Otrokom bo le tako zagotovljena izjemno pomembna kontinuiteta že vzpostavljenih odnosov v skupini. Avtizem ni primerljiv z drugimi motnjami oziroma stanji otrok. Program vzgoje in izobraževanja ni primerljiv z ostalimi programi, to je z otroki z druga?nimi motnjami oziroma stanji. Nekajkrat že sporo?enem kriteriju, da je otrok z avtizmom premalo, ne vzdrži, je nekorekten in nesprejemljiv, predvsem pa diskriminatoren. Otrokom in staršem je potrebno zagotoviti primerno izbiro vzgoje in izobraževanja, o ?emer je bilo že veliko dognanega v državah z bolje izdelanimi programi in ker je o?itno prisotna tudi veliko ve?ja ozaveš?enost o pravnih aspektih oziroma podlagah za ustrezne pristope za obravnave otrok z avtizmom. Otroci z avtizmom so sposobni u?enja, zato je potrebno zagotoviti njim primerne programe vzgoje in izobraževanja.
Ker usmerjanje kot bistveno oziroma odlo?ilni korak priklju?evanju otrok s posebnimi potrebami v razli?ne programe usodno vpliva na vse nadaljnje korake pri vzgoji in izobraževanju naših otrok, pri?akujemo, da se spremeni 3. ?len pravilnika o organizaciji in na?inu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj s posebnimi potrebami tako, da se avtizem opredeli kot samostojni kriterij in se ga doda na seznam. Brez navedenega naši otroci z avtizmom ne bodo imeli veliko možnosti za razvoj. Možnosti uvedbe osnovnošolskega programa za otroke z avtizmom - jim bodo dali tisto, kar smo kot ?lani družbe, tako strokovnjaki, starši, dolžni. Hvala.

MAG. VALERIJA BUŽAN: Hvala lepa gospe Loviš?ek. K mikrofonu vabim gospoda Miroslava Nedeljkovi?a. Mislim, da je študent. Potem pa vabim gospo Tugomiro Vizjak Kore iz Centra za sluh in govor Maribor.

TUGOMIRA VIZJAK KORE: Lep pozdrav vsem skupaj. Problem, kateri mene mu?i in o katerem sem želela nekaj povedati, ste v bistvu že izpostavili gospa Turk Haski? in gospod Smole. Gre namre? za predšolske otroke z govorno-jezikovnimi motnjami, kateri od sedaj naprej, od leta 2003, nimajo ve? možnosti usposabljanja in vklju?evanja v program, ki bi bil za njih ustrezen. Skratka, gre za to, da ta slavni 8. ?len pravilnika o organizaciji in na?inu dela komisij ne predvideva te kategorije otrok kot posebne kategorije. Povedala oziroma poudarila bi to, da tu ne gre za vse otroke z govorno-jezikovnimi motnjami. Gre za otroke z zelo težkimi in težjimi jezikovnimi motnjami, katerih je v bistvu pol procenta vseh obravnavanih, vseh logopedsko obravnavanih otrok. Razen tega prilagojen program je bil sprejet, ampak ga ni možno izvajati ravno zaradi tega, ker otroci ne morejo biti usmerjeni v program.
Želela bi in prosila tudi predsedstvo, ?e je možno ta predlog oziroma to pobudo nekako upoštevati in jo posredovati tudi dalje. Hvala.

.........: Morda samo toliko re?em. Vse pobude, ki so danes slišane, bodo predstavljene v zaklju?kih in tudi predstavljene vsem ustreznim organom.
Hvala lepa. K mikrofonu vabim gospo Tanjo Majer, Center za sluh in govor Maribor. Prosim, ?e se potem pripravi Stane Florjan?i?.

TANJA MAJER: Lepo pozdravljeni. Bom zelo kratka in upam, da tudi jasna. Pridružujem se vsem pripombam do sedaj in ne bom še naprej pogrevala govorno-jezikovnih predšolskih otrok zaradi tega, ?eprav so to moja velika rana. Želela bi eno misel povedati. Normativi se stalno nekaj spreminjajo, ampak to spreminjanje vedno pomeni zniževanje standarda, kar pa z ozirom na to, da sem 32 let v tem poslu in imam zgodovinski spomin, me dejansko zelo boli in boli me tudi zaradi tega, ker se bojim, da vsi, ki smo bili danes tukaj pa še tisti, ki nas ?akajo doma, smo v tej državi ta hip edini, ki pravzaprav skrbimo in si želimo neke ustrezne pogoje za uposabljanje otrok s posebnimi potrebami.
Rada bi položila na srce ministrstvo. Do sedaj je bilo v pravilniku o normativih in standardih vendarle en ?len, kjer je bila možnost izjem. Se pravi, v dolo?enih primerih s strokovno utemeljitvijo in s privolitvijo ministrstva so bile ene stvari vendarle možno izpeljati tudi izven normativov. Vi veste, da v vse ?lene pa? nekaterih otrok in nekaterih potreb, ki jih moramo mi izvajati s temi otroci, ne moremo spraviti. To je ena zelo majhna zadeva, ampak je za funkcioniranje pri nas zelo pomembna.
Pa še to bi želela. Lepo prosim, nobenih navodil nimamo v zvezi z usmeritvami otrok za naslednje šolsko leto. Kolikor smo v procesu, usmeritev ni. Jaz vem, da pa? enim po eno leto kasneje, ampak eni otroci bi pa morali letos iti v šolo. Kaj bo s tistimi? Ali bo izdano kakšno navodilo ministrstva v zvezi s tem? Hvala.

MAG VALERIJA BUŽAN: Hvala lepa gospe Majerjevi. Gospod Stane Florjan?i? je tudi dolgoletni praktik na podro?ju dela za slepo in slabovidno mladino.

STANE FLORJAN?I?: Lep pozdrav. Res, še nekaj dni pa bom v tisti najve?ji skupnosti ljudi, upokojil se bom in v teh 40-ih letih je bilo marsikaj storjenega  za otroke oziroma za osebe s posebnimi potrebami. Moramo to pošteno povedati in vse to, kar sem spremljal v teh letih, so bili vzponi in padci. Seveda, vedno pa gledamo skozi zakon, ker zakon da tisto osnovo. ?eprav je bilo pred leti, desetletji tudi mimo zakona ve? narejeno kot danes, ko imamo zakone. Se pa v zakonu v zadnjem ?asu kar v?asih izgubimo. So posamezni ?leni, ki jih spregledamo oziroma tisti odgovorni spregledajo. Se izgubimo v tistem sivem povpre?ju, ker smo vsi mi, vsa ta naša družba, smo tako majhni, tako majhen procentek. ?e pa govorim za slepe in slabovidne, smo pa še manjši in se popolnoma izgubimo in to je v?asih hudo, ko bi radi pa ne moremo. Otroci so tukaj in rabijo mo?, rabijo, da delamo z njimi. Niso samo otroci, tu so še starši in u?itelji. To je pa cel ta krog zaklju?en, kjer so pomanjkljivosti in bom rekel, da mi je v?asih hudo, ko to spremljam.
Izpostavim naj to, kar je bilo danes že povedano. Elektronika, ra?unalništvo, vsi sodobni pripomo?ki - da; pa tudi za to smo slišali, govorim za podro?je slepih, ni postorjeno, niso šole opremljene, kar bi morala država storiti. Dobijo starši oziroma otroci dobijo, imajo, ampak najve? preko donatorjev, preko prijateljev, mimo države. Mislim, da to ni prav.
Sedaj pa še na nekaj bi opozoril. Tudi to je bilo danes že povedano s strani naše ravnateljice. Ker se misli, ?e bo otrok, slep, slaboviden, opremljen s to mehanizacijo, da bo vse postorjeno. Kje pa! Slepi, slaboviden rabi ob sebi ?loveka, rabi tiflopedagoga, bom prakti?en, da mu vodi roke po pikicah brajice, da mu vodi roke po gumbih, da zna zapreti, odpreti, da mu vodi roke po vezalkah, da bo do prvega vozli?ka prišel, da bo prišel do mašnice, da ga nau?i držati žlico. To so vsakdanje stvari, boste rekli. Ja, so, ampak brez tega slep ne more normalno živeti in je takoj izlo?en v svoji skupini. Ko pride v redno šolo, nima osvojenih higienskih navad, nima osvojenih prehrambenih navad in je izlo?en in je ubogi. To so dejstva, ki se dogajajo. Zato pravim, da mora imeti usposobljenega ?loveka. Ta se imenuje tiflopedagog. Nimamo šolanja poskrbljenega, tudi to smo slišali. Nimamo poskrbljeno, da bi bil ob  otroku v tisti dobi, ko to nujno potrebuje, to je predšolsko obdobje, kar je zamujeno. Slišali smo, ker smo res, samo potrjujem to, da otroci, ki so vklju?eni v vzgojno-varstvene ustanove, imajo, so deležni ne?esa, ne tistega, kar bi mi radi strokovnjaki. Tisti pa, ki so doma, ki niso vklju?eni, niso deležni ni?esar. To je tisto zlo, zlo, kar se dogaja in to država pusti. Pride otrok v šolo, naj se vklju?i v redni razred, ni opismenjen in vsega tistega, kar mu manjka, ker slep, govorim, je druga?en. Drugi otroci posnemajo, vidijo. Slep tega ne more in zato mora imeti ob sebi ?loveka, ki ga to nau?i., ki to vadi z njim, oba trpita. Veliko je vloženega dela tako z otrokove strani, tako tudi s tiflopedagogove strani.
Drugo. Starši so prepuš?eni sebi. Premalo naredimo za starše, ker takrat, ko se otrok rodi, saj ne moremo delati z otrokom, ampak s tistimi, ki so ob otroku. To so strici, babice, mamice, o?etje, vsi tisti, sosede, da bi pripeljali otroka do tega, da bo sprejet potem v rednem razredu, da bo pripravljen na to, ker tam se hude stvari dogajajo v tisti interakciji v razredu. Hitro otroci izlo?ijo tiste, ki vidijo, da ne zmorejo tega, niso veš?i in tako naprej. Zgodnja obravnava, pripomo?ki in oprema - da, ampak u?itelj mora znati tudi s tem ravnati, ne samo otrok biti veš? na ra?unalnik, na stroj?ek, na pove?alo, na približavanje in vse tisto, kar je možno, da imajo otroci. Mora biti otrok veš?, u?itelj pa tudi, ker vemo, da tehnika odpove takrat, ko je najbolj nujna in treba je takoj stopiti, to, kar je bilo tudi že prej re?eno.
Rad bi rekel še naslednje. Slep nas ne vidi, ne vidi našega nasmeha, ampak nas ?uti. Kako je pomembno, da pri slepih vadimo vsa preostala ?utila, ker brez tega slep ne more funkcionirati. On mora slišati, mora tipati, mora vohati, mora okušati, mora še in še stvari delati, ampak to samo od sebe ne pride. Še enkrat re?em, da ne pride samo od sebe. Naj podkrepim. Zjutraj pozdravim: Dobro jutro, Janez. Pa pravi: U?itelj, Stane, vi ste pa danes slabe volje. Sem rekel: zakaj. Ja, slišim na vašem glasu. Ali pa drugo. Me pozdravi že naprej: Dobro jutro, gospod u?itelj. Ja, kako si pa mene ti spoznal. Ja, slišal sem vaše korake. Vohal sem vaš parfum oziroma vodico. To je tisto, kar želimo, da ?uti z vsemi ?utili, spremlja in tako bo lahko stopil v življenje in iz teme. Hvala lepa.

MAG. VALERIJA BUŽAN: Hvala lepa gospodu Florjan?i?u. K mikrofonu pa vabim gospo Tadejo Bradaš. Pripravi naj se gospa Lea Ferleta Klemen?i?.

TADEJA BRADAŠ: Dober dan. Jaz bi najprej pozdravila vse starše, ki so tukaj, ne samo tiste, ki imajo otroke z avtizmom, ampak vse. Potem bi se zahvalila gospe Mariji Perkovi?, ker se mi zdi, da je zelo veliko pomembnih stvari poudarila na en tak zelo sistemati?en na?in in naslednja stvar, ki se mi je porodila medtem, ko sem poslušala vse te razprave, bi se vprašala, kaj je cilj usposabljanja, izobraževanja tega. Konec koncev tudi tega posveta tukaj. Meni je prišla ven ideja, da v bistvu iz otrok s posebnimi potrebami, tako kot pa? tudi z ostalimi otroci, dosežemo ?im ve?jo samostojnost. Pri otrocih, ki nimajo posebnih potreb, to v glavnem ni problem, ker je to naravna pot razvoja. Pri otrocih s posebnimi potrebami pa je problem, ravno zaradi tega, ker imajo posebne potrebe. Ko sem poslušala ve?ino, ne bom rekla vse, ve?ino tukaj, predvsem v prvem delu razprav, sem veliko slišala o otrocih in njihovih potrebah v smislu njihovih šibkosti, zelo malo pa o njihovih sposobnostih in krepostih. Verjamem, da vsak otrok, ?e ima še tako težke potrebe, ima svoje kreposti, skozi katere lahko temu otroku pomagamo in samo skozi te kreposti.
Namre?, skozi otrokove kreposti in z njihovo pomo?jo bi lahko razvili individualna orodja, pripomo?ke, s katerimi bi jim lažje pomagali, da potem tudi svoje šibkosti premagajo. Saj je res, da je ogromno motenj, bolezni, potreb, so potrebni tehni?ni pripomo?ki, je potrebno strokovno znanje, ampak za veliko stvari je dovolj že to, da pogledamo v ?lovekove kreposti in premagamo tudi njegove šibkosti pa ne rabimo ne denarja, samo malo ?asa pa odprto srce.
Naslednja stvar, ki se mi je porodila. Morda bi bilo pametno razmisliti in postaviti nove temeljne za izobrazbene standarde. Pa?, imamo ene izobrazbene standarde, otrok mora to obvladati, da prvi razred kon?a, to obvladati, da drugi razred kon?a, to obvladati, da tretji razred kon?a in to so v glavnem vsa neka tehni?na znanja. Saj je v redu, moramo znati pisati, moramo znati brati, moramo znati ra?unati, moramo poznati nekaj o naravi, o zemljepisu, o biologiji in tako naprej, da lahko normalno funkcioniramo v družbi. Moj sin vse to zna. Sedaj je star šest let pa bo šel v prvi razred. Zna brati, zna ra?unati, šteje do 1.000, ne zna pa roke dati. Ne more. Ne razume ene fraze. Pol leta nazaj je dva meseca vsak dan rekel po kosilu: joj, me pe?e zgaga, ne da bi vedel, kaj to pomeni, ker je slišal v reklami in mu je bilo vše? in se mu ne da dopovedati. Se pravi, spremeniti temeljne, na katere smo postavili izobrazbene standarde. Sama še ne vem, kako bi se to dalo narediti, vem pa, da se da. Morda bi lahko za?eli s tem, da postavimo druga?na merila in spet sem prišla nazaj na kreposti, da pogledamo kreposti otrok in skozi kreposti bomo zagledali tudi otrokove potrebe. Ko se bomo približali tem potrebam, bomo morda našli pot, kako pomagati otrokom s posebnimi potrebami in kako jih vklju?iti v življenje. Tukaj se bom dotaknila tudi inkluzije. Veliko se govori o inkluziji pa sem prepri?ana, da zelo malo ljudi pravzaprav ve, kaj je inkluzija. Tudi jaz imam samo eno svojo predstavo o tem, ki jo želim deliti z vami.
Zame bi morali o inkluziji govoriti kot o socialni veš?ini na prvem mestu in to ne samo takrat, kadar gre za otroka s posebnimi potrebami. Namre?, ?e o inkluziji govorimo samo takrat, ko govorimo o otrocih in osebah s posebnimi potrebami, potem smo na zelo dobri poti k segregaciji in stigmatizaciji. Inkluzija zame pomeni vklju?iti vse. V zvezi s tem bi rada povedala še to. ?e ima nekdo status osebe s posebnimi potrebami, še ne pomeni, da nima možnosti izbire, da mora iti samo v eno šolo, da mora iti samo v en zavod, zato ker pri ve?ini iz tega, kar sem danes vas poslušala, ko ste tu razpravljali in iz tega kar vem o mojem sinu in otrocih, s katerimi se sre?ujem preko dejavnosti centra za avtizem, da ne gre vedno oziroma skoraj nikoli ne gre samo za eno motnjo ali pa za eno posebnost, da so vedno združene. ?e ni tista ena res zelo mo?no izražena, da se re?e, tu ne gre druga?e kakor v tak program, potem je treba najti pot, da se združi vse te motnje, da se združi vse to in tudi to je inkluzija.
Še zadnje. Rada bi spregovorila nekaj tudi o starših. O starših se je danes zelo malo govorilo, predvsem v prvem delu. Najbolj me je zbodlo to, da je v enem referatu celo pisalo: staršem se dolo?i obveznosti in se jih obvesti. Halo?! Jaz mojega otroka poznam od trenutka, ko je bil spo?et. Nih?e drug ga ne pozna tako dobro kot jaz. In sedaj bo meni nekdo dolo?al moje obveznosti. Se pravi, da je temu otroku vzel svobodo bivanja skozi mene. ?e ne bomo staršev aktivno vklju?ili v to, kaj se dela z osebami z posebnimi potrebami, kako se dela z njimi, kam se jih usmerja, bomo ustvarili invalide, družbo invalidov, nesposobnih živeti sami zase. Starši bi pravzaprav morali v prvi vrsti imeti eno glavnih besed, ko se dolo?i, kakšne so potrebe otroka in kam naj bi šel. Morajo imeti možnost izbire.
Samo še to. Ne vzemite otrokom njihovih staršev, ko se odlo?ate o tem, kam boste usmerili otroka. Hvala.

MAG. VALERIJA BUŽAN: Hvala lepa. K mikrofonu vabim gospo Leo Ferleto Klemen?i?. Naslednja govornica pa bo mag. Alenka Golob.

LEA FERLETA KLEMEN?I?: Lepo pozdravljeni. Prihajam iz vrtca Kamnik. V svojih tridesetih letih kot profesorica defektologije sem v glavnem v predšolskem obdobju delala z otroki, ki so prišli na pobudo oziroma s priporo?ilom zdravstvenega doma. Nikoli tima iz  zdravstvenega doma, nikoli nisem delala z otrokom brez soglasja staršev in vse, kar se je dogajalo, se je dogajalo skupaj z vednostjo in skupaj s starši. Ko smo dobili odgovor iz ministrstva, da priporo?ila za delo z  otrokom s posebnimi potrebami nimajo zakonske veljave, sem se najprej vprašala in sprašujem tudi tukaj in sedaj vas, ko se otrok rodi, odvisno za kakšne težave gre, vendar prav gotovo se ne rodi z odlo?bo. V vrtec prihaja otrok takoj po porodniški v mnogih primerih, ker veste, ženske v Sloveniji smo najbolj zaposlene v Evropi, najvišji procent zaposlenih je žensk. Torej, bi se sedaj tukaj vprašala, ker delam v vrtcu, kako bo otrok dobil odlo?bo, ker pravzaprav ?e gledam pri sebi in ?e delam analizo stanja svojega dela, je bila tendenca med institucijami, da pustimo otroku ?as in dajmo ga ?im kasneje na usmerjanje. To je bilo ponavadi takrat, ko je otrok zapuš?al vrtec in je bila potreba, da se ga nekam usmeri. Tega ?asa sedaj otrok nima. Tudi starši nimajo nobenega ?asa, ampak bo se pa? prepuš?alo zadeve naprej, s tem, da moram re?i, ?e gledam stanje danes, je pri meni v Kamniku stanje takšno, da imam tretjino otrok z odlo?bami in dve tretji otrok s priporo?ili, ki pa se jim zna zgoditi, da bodo ostali brez vsakršne pomo?i zaradi tega, ker nimajo odlo?b. Komisije za usmerjanje, postopki, veste, kako dolgo te?ejo in sploh ni noben problem dela s starši niti tega, da bi starše pripravili do tega, da bi otroci šli na komisijo, na usmerjanje. Bolj se je pojavljal problem, ker smo pa? otroke, ki so bili eventualno za prilagojen program osnovne šole, dajali na usmerjanje. Ostale otroke smo obravnavali s priporo?ili in so šli v redni program osnovne šole. Torej, to sedaj, ne vem, ali bo odpadlo ali kako bomo.
Zelo se strinjam z vsemi predhodniki, ki so omenjali medinstitucionalno sodelovanje. Tudi medresorsko povezovanje med ministrstvi. Namre?, nas š?iti tudi zakon o zaupnosti podatkov in iz prakse vam lahko povem, da sem krasno sodelovala s starši tri leta, nudila otroku pomo?. Ko pa je odhajal, da starš ni želel, da jaz karkoli posredujem in se je ta pot nekako prekinila in je šele po dveh letih potem v osnovni šoli šele dobil dodatno pomo?. Potem se mi zdi, glede na to vso potrebno zgodnjih obravnav in pomen, ker vemo, kako je to pomembno, se mi zdi, da smo torej prepuš?eni v posameznih  ob?inah, pa? nekaj iznajdljivosti vsakega posameznika, mogo?e tudi prodornosti in aktivnosti staršev in se mi zdi to precej nevarna zadeva.
Prav tako pa se sprašujem, ker je v pripravi tudi  pomo? na domu, zgodnjega odkrivanja oziroma diagnosticiranja, ker namre? ni v vseh ob?inah mentalno-higienskih oddelkov oziroma razvojnih ambulant. Tudi ni v vseh vrtcih, tudi ?e jim po zakonu pripada svetovalni delavec, tudi ni svetovalnega delavca. Torej, kje in kdo in kako bomo lahko organizirali naše delo. Jaz kot defektolog se sprašujem, to je moja izkušnja in se bom morala sama odlo?ati, glede na to, da je ta mobilni defektolog, kot ste danes že slišali, nadstandard vrtca, ali je bolj pametno, da obdržim delovno mesto, ker tudi nisem preve? mlada, da bi lahko kjerkoli dobila službo, da se pa? prijavim na delo svetovalnega delavca in imam službo, ki je tudi v na?inu financiranja nekje druga?e opredeljena kot mobilni defektolog, ki je nadstandard.
Mnogo je stvari, mogo?e sem jih malo nametala, sproti sem se pripravljala. Vsekakor pa mislim, da bi morda bilo potrebno preu?iti in tudi predlagam, ali ne bi bilo bolj pametno, da bi mi bili pla?ani s strani ministrstva in ne bi bili prepuš?eni individualno, posamezno neki politiki lokalnih skupnosti oziroma dobri volji župana ali pa zdravi pameti župana. Hvala lepa.

MAG. VALERIJA BUŽAN: Hvala lepa. Tole zadnje vprašanje - biti prepuš?en županu - jaz mislim, da bodo kmalu volitve in takrat je potrebno naše kandidate spraševati, kako gledajo na rešitev tudi oseb, pri tem mislim in otrok in odraslih s posebnimi potrebami. Pri mikrofonu pa je že mag. Alenka Golob. Naslednja govornica pa bo gospa Helena Debeljak. Alenka, izvoli.

MAG. ALENKA GOLOB: Lepo pozdravljeni. To, kar bom danes povedala, sem že povedala ve?krat. Govorim že deset let pa bom govorila tako dolgo, dokler bo potrebno oziroma dokler ne bo nekega pametnega rezultata iz vsega skupaj. Namre?, govorila bom o izobraževanju odraslih z motnjami v duševnem razvoju, zlasti o tistih, ki imajo zmerne, težje in težke motnje v duševnem razvoju. Namre?, morali bomo vsi mi in seveda tudi ministrstva, ki imajo mo? odlo?anja, nehati razmišljati, da je za te ljudi potreben en sam ubogi program, katerega vprašljivi del u?enje za življenje in delo je še vedno pod vprašajem, realizacija, ampak bo potrebno vendarle enkrat re?i, da tudi ti ljudje potrebujejo v odraslih dobi mrežo programov, mrežo izobraževalnim in u?nih možnosti in priložnosti in ne samo možnosti, potrebujejo enaka izhodiš?a kot vsi ostali u?e?i se v Sloveniji in v Evropski uniji. 
Dejstvo je, da na deklarativni ravni Slovenija ima stvari dobro urejene, podpisane mnoge dokumente, od memoranduma do hamburške deklaracije, do Lizbonske strategije, vendarle pa na normativni ravni to nikakor ni urejeno niti ni na za?etku. To je popolnoma nepopisan list, kljub temu, da pišemo leto 2007 in da ima ostala Evropa že množico sistemov, programov, možnosti, mi pa še nimamo. Ne vem, kako bomo to podro?je nekako vpletli v Evropo, ko bo vendarle, jaz upam, kdo vprašal, ali imate. Kaj bomo takrat pokazali? Ni še dolgo nazaj, ko je bila ravno v tej dvorani predstavljena strategija vseživljenjskosti u?enja, ki jo je predstavil dr. Jelenc. Tam notri so tudi omenjeni ljudje s posebnimi potrebami, vendar pa se jaz bojim, glede na to, kar je pa? dostopnih informacij, da je ta strategija vseživljenjskosti oziroma u?e?e se družbe posledi?no ponovno mišljena le v smislu pridobitve poklicnih kvalifikacij, pridobitve oziroma prezaposljivosti nezaposlenih in v tem kontekstu, ne pa v širokem kontekstu vseh štirih Unescovih stebrov. Mislim, da je tu potrebno prese?i to in kon?no povedati oziroma dati ustrezno veljavo tudi neformalnemu u?enju, kar seveda velja tudi za ljudi u motnjami v duševnem razvoju.
Pojavilo se je vendarle tudi vprašanje v eni taki podobni okrogli mizi, kam umestiti te programe, kam umestiti. V osnovnošolske ali v srednješolske se verjetno ne da, odrasle pa sploh, ne razmišljamo o tem oziroma je ?isto izven naše mentalitete. Ne. Jaz sem prepri?ana, da je posebni program program osnovnošolskega izobraževanja, del u?enje za življenje in delo spada tudi v izobraževanje odraslih, ker vendarle od 21. do 26. leta niso ve? ne otroci ne mladostniki ampak so mlajši odrasli. Vem pa tudi, ?e se ne vprašamo, kam spada osnovna šola na ljudski univerzi, ko gredo ljudje pri 50-ih letih delati osmi pa deveti razred, ne vem, zakaj bi se morali pri teh spraševati. To je samo en del?ek in potem vsi ostali programi, ki se izvajajo po kon?anem za?etnem izobraževanju, spadajo v izobraževanje odraslih. Ne glede na to, kakšne potrebe imajo u?enci. Programi se pa seveda morajo tako normativno kot vsebinsko prilagajati na u?ne in izobraževalne potrebe odraslih. Hvala lepa.

MAG. VALERIJA BUŽAN: Hvala lepa. O mladostnikih in njihovem šolanju nam bo verjetno govorila tudi gospa Helena Debeljak iz Srednje kmetijsko-živilske šole Šempeter pri Gorici.

HELENA DEBELJAK: Lep pozdrav. Na za?etku naj vam povem, da si nisem predstavljala, da bom mogla tu gor stati, tako da vam obljubim, da bom definitivno hitra in kratka. Imam malo treme, ampak vseeno sem tukaj in povedala vam bom, kar vam imam za povedati. Delam na srednji poklicni šoli - Srednji kmetijsko-živilski šoli Šempeter pri Gorici in rada bi vam predstavila stanje na srednjih poklicnih šolah, konkretno na naši šoli, ne bi pa rada ponavljala besed, ki so bile že povedane. Naj govorijo številke. Šola ima 300 dijakov, 54 dijakov s posebnimi potrebami. 166 ur dodatne strokovne pomo?i na teden. Zaposlena je na šoli polovi?na svetovalna delavka. Tu naj povem takoj v bran sicer ministrstvu, da je na za?etku šolskega leta minister izdal sklep, da se sicer samo v tem šolskem letu prizna šolam oziroma sklep, da se šolam, ki imajo ve? kot 20 oziroma ve? kot 40 dijakov s posebnimi potrebami in je njihov delež ve? kot 3 % skozi specifiko, prizna oziroma dovoli sistemizirati 0,25 oziroma 0,50 svetovalnega delavca. To sem vseeno želela povedati, da ne bomo samo kritizirali, da so dolo?enim našim kritikam tudi prisluhnili in za to šolsko leto nam to odobrili.
?e nadaljujem. Dejansko so številke zelo velike pa ne zaradi tega, ker bomo naslednje šolsko leto prešli na druga?no financiranje, financiranje po glavi dijaka in dijak s posebnimi potrebami je ovrednoten ve?, ima višjo ceno, ?e se grdo izrazim in ni zaradi tega in ne zaradi tega želimo dijake s posebnimi potrebami na naši šoli in jih tudi iš?emo in si jih želimo, zaradi tega, ker so ve? vredni. Dejansko so na naši šoli in iz osnovne šole prihajajo na srednjo šolo. Situacija samo za drugo šolsko leto, ?e vam lahko povem, na naši šoli, kar se ti?e nižjega poklicnega izobraževanja, da prehajamo, kot sem že povedala, na drug na?in financiranja po glavi dijaka, kjer se ne prizna ve? oddelkov, ampak je pla?ilo vezano neposredno na število dijakov oziroma na glavo dijaka. Ob tem je dijak s posebnimi potrebami, ki ima tudi znižan normativ v odlo?bi, vreden 1,5 dijaka, finan?no pa se izvedba na šoli pokrije le, ?e je vsaj 22 do 25 dijakov v razredu oziroma 11 do 13 dijakov z znižanim normativom. Vpisanih imamo 10. Kaj naj re?emo staršem? Program bomo izvedli, ne bomo jih pustili na cedilu, program bomo izvedli, ampak želela sem vam samo povedati, kako v bistvu je naša prihodnost in kako v bistvu se tudi skozi financiranje to gleda in deluje.
Nekaj sem že povedala o nižjem poklicnem izobraževanju. Gospod Rovšek je že povedal oziroma opisal to populacijo otrok s posebnimi potrebami, ki se potem iz osnovnih šol vpisuje na naše srednje programe oziroma programe nižjega poklicnega izobraževanja. So naša realnost in na koncu naj stopim v bran v bistvu vsem profesorjem na naši šoli, ki se dejansko trudijo in pou?ujejo v teh razredih, v katerih sedi ve? kot polovica otrok s posebnimi potrebami tudi in se sprašujejo, kako vsem omogo?iti prilagoditve. Trudijo se, a v?asih ne vedo ve?, kako naprej. Naj samo povem odsek iz ene pesmi: moja druga?nost ne prosi usmiljenja, pri?akuje pravo vrednost in želi svoje naloge. Dijaki govorijo: usposobiti se za poklic, ki ga lahko iz zmorejo opravljati. Hvala lepa.

MAG. VALERIJA BUŽAN: Hvala lepa mladi govornici. Ne izgleda, da nima prav veliko prakse. K mikrofonu pa vabim še gospo Andrejo Godec, ki nam bo tudi predstavila primer dobre prakse, in sicer iz Srednje strokovne poklicne šole Bežigrad.

ANDREJA GODEC: Pozdravljeni vsi skupaj. Jaz sem sicer tu v dveh vlogah. Ena je ta, da koordiniram na srednji poklicni in strokovni šoli dodatno strokovno pomo?, katerih imamo tudi 50 dijakov. V glavnem so v nižjih poklicnih izobraževanjih. Potem jim tudi uspe priti v triletne programe, tako da  uspejo zaklju?iti in pridobiti poklic. Moram re?i, da je zelo veliko težav pri splošnih predmetih, tako v angleš?ini, matematiki in pa slovenskem jeziku, vendar so pa v  poklicu dosti bolj uspešni, tako da nekako tudi bolj potem z u?itelji se skupaj skoordiniramo in to pomo? tudi izvedemo. Tu sem predvsem hotela vam to povedati, primer dobre prakse. Sem namre? mama otroka s posebnimi potrebami. Ta naš otrok je sedaj star že 22 let. Predvsem bi tu apelirala na starše. Starši lahko zelo veliko naredijo v korist svojega otroka. Moram re?i, da ko se je ta naša pun?ka rodila, je prvi otrok, imamo sicer tri, ampak smo bili zelo zgroženi mladi starši, šokirani, kaj se nam je zgodilo pa še to, da njen razvoj je kazal nek zaostanek. Ni bilo konkretnega ni?esar. Vzgojiteljica v vrtcu nas je opozarjala, da se pa? drži zase, ni pravo?asno shodila, ni pravo?asno govorila in lulala tako kot sodi. Hodili smo k logopedu, hodili smo vsepovsod, diagnoza je bila retardacija psihomotorike, kar pomeni vzgojno zanemarjen otrok. To sem izvedela kasneje, kljub temu, da sva z možem govorila, da bi že stene prej spregovorile, ampak vendar je bila ta diagnoza. Ko smo jo dali na preglede v pediatri?no kliniko, so mi pa? rekli, da od deset otrok pri enem ugotovijo, kaj je vzrok, pri ostalih devetih je pa? neka motnja, za katero ne vedo. Prosila sem jih, dajte narediti krvno analizo, mogo?e je pa kaj genetskega. Jaz poznam pa? Dawn-a, drugih ne poznam, so rekli: ne, mi vam obljubimo, da tega nima ni?esar. Kasneje smo zopet šli na preiskave in se je pokazalo, ker je pa? le en asistent naredil genetsko preiskavo, da ima deklica poli-x sindrom, edina v Sloveniji, se pravi je genetska napaka.
Z diagnozo nam je bilo nekako prihranjeno to, da smo le vedeli, da ?udežev ne bomo mogli z njo narediti, ampak ?e jo bomo pravilno  usmerjali, bomo pa le neko življenjsko pot dosegli. Na koncu so nam strokovnjaki svetovali, od osnovne šole, redne, potem šole s prilagojenim programom. Bili smo zmedeni. Eden je rekel tako, drugi tako, mladi starši, neizkušeni, ampak nekako intuicija nam je rekla, pojdimo v šolo s prilagojenim programom. Tam je manj otrok, bo bolje oskrbovana, sicer ne bo dobila toliko impulzov zunanjega okolja, ampak bodo z njo najbrž delali tako kot znajo. Deklica je bila v tej šoli nekaj let, vendar tudi tukaj ni zmogla, to se je kasneje pokazalo. Bili smo razo?arani in je pristala v oddelkih vzgoje in izobraževanja v Jaršah. Moram re?i, da tam pa je deklica zaživela, tako kot pravi tisti pregovor: prva na vasi ali pa zadnji v mestu. Skratka, bila je dosti gibalno spretna, bila je vklju?ena v vse aktivnosti, športne, na olimpijadi, vsepovsod je pridobivala, od kolajn in vsega in tako je zaživela. Pomagala je drugim. Naj skrajšam zgodbo. Danes je vklju?ena v VDC, ampak to ne pomeni, da je v tistem domu zaprta. Doma smo razmišljali veliko. Rada ima otroke. Kaj bi  ponudili, da bi nekako pa? ona prišla do teh otrok. Šla sem se dogovoriti v vrtec, katerega je obiskoval mlajši otrok, ?e bi jo bili pripravljeni vzeti za par dni na teden, da bi bila pa? kot pomo? vzgojiteljici in varuški. Bili so pa? navdušeni nad tem, so rekli, ?e nimajo nekih stroškov z njo, smo rekli, da ne in potem smo v dogovoru z VDC se dogovorili, da je dva dni na teden v vrtcu. Dela in ima ob?utek koristnosti. Tri dni na teden je v likovni delavnici, se pravi edini pravi umetnik v  družini, kjer pa? ustvarja in tudi svoje slike potem razstavlja in moram re?i, da je zelo zadovoljna, uspešna in da ima tudi o sebi zelo dobro mnenje. Ona ne bi bila gimnazijka, tako kot druga h?i, ona ne bi bila ni? drugega, ampak ona je ona. Mogo?e v razmislek vsem staršem, da pa? ni samo tisti šolski sistem tisto, kamor je treba otroka riniti, zato da bomo nekako zadovoljni, da je pa v svojem okolju v šoli. Važno je, da integriramo v življenje. To se mi zdi najbolj pomembno, ker ona je v tistem vrtcu sveto zapisana. Otroci jo imajo radi, je pri dojen?kih in tudi vzgojiteljice so jo tako sprejele kot eno pomo?nico in pa tudi staršem so na tak na?in predstavili, kar nima kdorkoli, karkoli, mojega otroka pa ne bo ena prizadeta oseba negovala. Toliko.

MAG. VALERIJA BUŽAN: Hvala lepa. Kljub vsem današnjim razpravam smo le našli primer dobre prakse. Gospe se zahvaljujem. Še enkrat bi pozvala gospoda Miroslava Nedeljkovi?a, katerega sem že prej klicala. Ga ni? Hvala. Nekako bi še prišli na zaklju?ke.
Današnja razprava je pokazala, da je to podro?je zelo aktualno. To, da ste zdržali od desete ure do sedaj, ve? kot pet ur, kaže, da vas zanima, da želite, da se stvari rešijo. Jaz bi  želela, da sedaj skupaj slišimo še zaklju?ke, ki jih bo predstavila mag. Kastel?eva oziroma povzetek vsega tega, o ?emer smo danes razpravljali.

MAG. LIDIJA KASTELIC: Hvala lepa. Dovolite samo en kratek odgovor, kolegica bi želela mami v zvezi s poro?ilom, ki ga je razumela.

AMELIJA MOZETI? HUSU: Jaz sem Amelija Mozeti? Husu. Sem surdopedagog. Prej sem imela tisti prispevek, torej ta beseda obveznosti staršev zmotila. Rada bi pojasnila, ker ni bil namen, da bi kakorkoli narobe razumeli. Stvar je taka. Ta beseda je bila v kontekstu, in sicer, torej na na?in, da bi imeli pa? otroci dodatno strokovno pomo? na domu, bi izkoristili optimalni ?as za razvoj poslušanja in govora, isto?asno pa bi zelo aktivirali starše in jih na ta na?in ustrezno obremenili z obveznostmi. Glejte, to sem dala zaradi tega, ker v svoji praksi sem imela veliko staršev, ki so bili neustrezno obremenjeni z obveznostmi, ker so si jih dali preve?. Samo to. Preve? jih je bilo, mi pa jih želimo imeti kot sodelavce v dobro svojega otroka. Ker vemo, da takrat, ko se to zgodi, tekanje od Poncija do Pilata, naredili bi vse in bili rehabilitatorji, u?itelji, vzgojitelji, vse v eni osebi, to pa lahko potem stvar poka po šivih. Mislim, da je pogledate kontekst, da potem ni bilo mišljeno, da starši pa? niste obremenjeni in da bi vas zaradi tega morali obremeniti. Toliko. Hvala.

MAG. LIDIJA KASTELIC: Hvala lepa tudi za to pojasnilo. Jaz bi vam želela sporo?iti, glede na pripombe, upravi?ene seveda, da danes med nami ni tukaj nobenega ministra. Datumi za današnjo okroglo mizo so bili z njimi usklajevani in bili so tudi vabljeni.

MAG. VALERIJA BUŽAN: Udeležba pa ni bila ravno velika.

MAG. LIDIJA KASTELIC: Sem poskušala skozi ves ta ?as napisati nek delovni povzetek s prošnjo, da nam zaupate, da skupaj s predstavniki Državnega sveta, kasneje bom pa? povedala kdo, naredimo neko komisijo in na osnovi poslušanja magnetograma, zapisov naredimo konkretne zaklju?ke. Zaenkrat pa tako.
Okrogla miza Položaj oseb s posebnimi potrebami v lu?i nove zakonodaje v organizaciji Državnega sveta, Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije in Skupnosti organizacij za usposabljanje Slovenije je opozorila na aktualne probleme, ki so nastali po sprejetju  nove zakonodaje na podro?ju oseb s posebnimi potrebami. V praksi ugotavljamo velik razkorak med deklarativnimi na?eli in tem, kar se dogaja v praksi, v družinah, v vrtcih, v šoli oziroma v življenju. Udeleženci so izpostavili splošno zahtevo po izdelavi refleksije doseganja dosedanje poti. Po postavitvi jasnih standardov uspešne edukacije, jasnega koncepta ter dobro definiranih oblik pomo?i. Nadalje so udeleženci poudarili, da je potrebno zagotoviti zgodnjo obravnavo in vso strokovno pomo? otrokom in družinam in to zaradi otroka in zaradi mentalnega zdravja družine ter ustreznosti kasnejšega usmerjanja. Kriteriji za pomo? v zgodnjem obdobju, tudi v predšolskem, torej vezano na vrtec, ne more biti zgolj odlo?ba ampak tudi strokovno mnenje in prav tako kriterij ne more biti zgolj vklju?itev otroka v vrtec. Organizirati je potrebno mrežo strokovnih delavcev, ki bodo lahko zagotavljali tako imenovane >specialne programe< in razli?ne potrebe po na?elih inkluzije, kar vklju?uje tudi pomo? in svetovanje u?iteljem. Zagotoviti sistemske rešitve za multidisciplinarno in celostno strokovno obravnavo oziroma pomo?. Dopolniti in prilagoditi zakonodajo, šolsko na podro?ju sociale in na podro?ju zdravstva, po meri oseb s posebnimi potrebami tako, da bodo te osebe imele možnosti za vklju?evanje v življenje po njihovih željah, tudi po pravici do izbire. Torej, tako kot jo imam jaz ali kot jo imate vi. To pomeni, nadalje seveda, fleksibilnost kriterijev izvajanja, fleksibilnost trajanja izobraževanja, potem vklju?no z normativi ter razli?nost možnosti za posamezne skupine oseb s posebnimi potrebami in tudi znotraj posameznih skupin in to pomeni tudi medresorsko povezovanje in sodelovanje oziroma skupno na?rtovanje. Omogo?iti je potrebno osebam s posebnimi potrebami uporabo razli?nih ustreznih in sodobnih pripomo?kov, opreme in tudi u?nih sredstev, s pomo?jo katerih jim bo zagotovljena možnost za u?enje, za igro, za delo, za razvijanje njegovih kreposti, na katere je opozorila mama, pa tudi za zabavo. Ohraniti in krepiti avtonomnost, torej temeljno na?elo kurikularne prenove in sicer avtonomnost u?itelja, vzgojitelja in vseh drugih strokovnih delavcev ob strokovnem upoštevanju strokovne odgovornosti in strokovnih kompetenc. Omogo?iti možnosti zaposlovanja odraslih oseb s posebnimi potrebami, ne le pod posebnimi pogoji, temve? na vseh delih, ki jih lahko kompetentno opravljajo. Ob prenovi študija oziroma usposabljanja strokovnih delavcev, specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, socialnih pedagogov pa tudi u?iteljev, je potrebno upoštevati potrebe oseb s posebnimi potrebami in prakse. S tem umeš?am tudi opozorilo na pomanjkanje posameznih strokovnjakov, predvsem na podro?ju slepih in slabovidnih pa tudi govornih motenj. Ob uresni?evanju inkluzije ne smemo zanemariti vprašanja ustreznosti opredelitve vrste in stopnje motnje za posamezne skupine. Torej, danes so bile opozorjene avtisti?ne motnje, govorno-jezikovne motnje pa tudi kombinirane motnje.
Zagotavljam, da bomo pri uveljavljanju zahtev in zaklju?kov vztrajali in pri tem upoštevali priporo?ila ali usmeritve, kam vse naj posežemo po mo?i, s tem, da bomo seveda kot veliko oporo imeli Državni svet.
Predlagam, da kon?ne zaklju?ke oblikuje skupina, ki jo bi s strani Državnega sveta zastopali dr. Zoltan Jan, gospa Marija Perkovi?. S strani Skupnosti organizacij za usposabljanje in pa Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov pa mag. Valerija Bužan, mag. Jan Ulaga, gospa Olga Rupnik Krže in pa jaz. ?e se seveda s tem predlogom strinjate. Mi bomo zaklju?ke oblikovane potem vklju?ili v knjigo in jih tudi javno predstavili. Zagotavljam vam, da bo tudi gospod dr. Zoltan Jan bedel nad dogovori današnjega dne. Hvala lepa.

MAG. VALERIJA BUŽAN: Tudi jaz se vam zahvaljujem za današnjo udeležbo. Vidim, da je bila razprava u?inkovita, da je problemati?na. Mislim, da se bomo dobivali še ve?krat, dokler se vse, kar smo danes slišali, tudi realizira. Želim vam lep dan še naprej.

Okrogla miza se je zaklju?ila ob 15.21 uri.