Magnetogram: Vseživljenjsko u?enje v strategiji razvoja Slovenije

Strokovni posvet: Vseživljenjsko u?enje v strategiji razvoja Slovenije


nekorigiran magnetogram (dobesedni zapis)

25. januar 2007

Strokovni posvet se je za?el ob 12.04 uri.
Vodil ga je Janez Mežan.

            JANEZ MEŽAN: Udeleženci današnje razprave o strategiji vseživljenjskega u?enja, lepo pozdravljeni. Lepo pozdravljen tudi naš gostitelj, predsednik državnega sveta Janez Sušnik, ki ravnokar prihaja v dvorano. Lepo pozdravljen tudi minister za šolstvo in šport dr. Milan Zver in seveda vsi, ki se udeležujete današnjega posveta oziroma današnje razprave.
Pred nami je osnutek strategije vseživljenjskega u?enja in razprava o tem osnutku. Pobudo za izdelavo strategije je dala Evropska komisija. Na podlagi te pobude je minister za šolstvo in šport dr. Milan Zver imenoval delovno skupino, ki ji je predsedoval dr. Zoran Jelenc, ki sedi na moji levi strani. Skupina je ob koncu leta 2006 ministru predložila osnutek, ki je danes v razpravi.
Zavedamo se, da koncept vseživljenjskega u?enja posega na razli?na podro?ja, na podro?ja, ki so v pristojnosti tudi razli?nih ministrstev. Zato bi želeli v današnji razpravi spodbuditi razli?na mnenja, stališ?a, poglede. Zagotovo dokumentu za operacionalizacijo manjka konkretni akcijski na?rt, ki pa ga je mogo?e izdelati šele na podlagi dogovorjenih temeljnih strateških usmeritev. O vprašanju vseživljenjskega u?enja se sre?ujemo z razli?nimi definicijami in razli?nimi koncepti. Ta dokument ponuja široko definicijo, od rojstva do smrti, vse oblike u?enja, formalno, neformalno, priložnostno in tako naprej. Dokument poudarja, da je temeljne nastavke za vseživljenjskega u?enje potrebno izgraditi že v za?etku šolanja oziroma v za?etku pridobivanja znanj. Dokument tudi predlaga jedra, cilje, usmeritve, ki bi jim za uresni?evanje koncepta morali tudi slediti.
O vsem tem naj bi tekla razprava na današnji seji. Zaklju?ki razprave bodo v pomo? pri dokon?nem oblikovanju dokumenta ter predvsem pri pripravi akcijskega na?rta.
Toliko za uvod. Prosil bi najprej predsednika odbora za izobraževanje, mislim, da se tako re?e, dr. Zoltana Jana, za uvodno besedo.

            DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa. Spoštovane kolegice in kolegi, gospod minister, predsednik državnega sveta. Rad bi vas pozdravil v imenu državnega sveta, kjer predstavljam interese vzgoje in izobraževanja. Kot veste, ta nesojeni drugi dom slovenskega parlamenta je sestavljen tako, da so v njem zastopani razli?ni socialni interesi, med drugim tudi vzgoja in izobraževanje, kot posebno pomemben segment v naši družbi.
Ob tem bi seveda rad povedal, da smo današnjega posveta zelo veseli in še posebej posluha ministrstva, kajti ta sestavljenost državnega sveta je pravzaprav odprt prostor, kjer naj bi tisti neposredni izvajalci na dolo?enih podro?jih uveljavljali svoje interese in državni svet, ko sodeluje potem v zakonodajnih postopkih, naj bi te interese tudi uveljavljal. Ministrstvo za šolstvo sedaj že s serijo posvetov kaže razumevanje tej vlogi, razumevanje za ta prostor, ki je odprt vsakemu, ki je zainteresiran za to družbo, ne glede na druge možnosti vplivanja na ureditev dolo?enih podro?ij.
Na podro?ju izobraževanja odraslih je seveda, ko se spominjam tistih prvih za?etkov, kako smo odpirali prostore centra za izobraževanje odraslih, ko sem pogledal novi?ke in tisto, kar se piše na spletnih straneh, sem videl, da smo pravzaprav v teh petnajstih letih napravili velikanski uspeh od tistega, ko se je potem po usmerjenem izobraževanju ta sistem prakti?no osul in je bilo zaposlenih samo 500 sodelavcev, ki se je s tem podro?jem ukvarjalo poklicno, do današnjega stanja, ki je, mislim, da je imelo zavidljive uspehe. Seveda se nam pa postavlja vprašanje, kje in kako je to, o ?emer bo danes tekla beseda in kar bo kompetentno spregovoril dr. Jelenc. Prav gotovo se je nekaj premaknilo. Ta zavest, da je treba neprestano izpopolnjevati svojo sposobnost tudi na teoreti?ni ravni, ne samo na izkustveni, je prodrla v zavest in danes to izobraževanje ob delu, iz dela v za delo, smo v?asih rekli, je zakoreninjeno. Postavlja pa se vprašanje, kje so pa tiste pege.  Jaz kot u?itelj, državni svetnik, ki ohranjamo svoj prvi poklic, kot veste, vidim predvsem tukaj dve družbeno marginalni skupini, ki pa sta zelo pomembni. Po eni strani so tako imenovani mlajši brezposelni. Mi smo živeli v nekem lažnem prepri?anju, da se da s popuš?anjem kriterijev zadovoljiti, da bi vsi dokon?ali vsaj srednjo šolo. Gotovo ni tako. Naš sistem je ustvaril celo vrsto mehanizmov, ki omogo?ajo napredovanje navzgor, ne pa navzdol, predvsem pa zelo slabo š?iti tisti, ki ostanejo na cesti in so prepuš?eni ulici. Tukaj je ta segment z razvojem teh programov za projektno u?enje mladih storil pomembne korake, odprl popolnoma novo podro?je.
Drugi segment je pa seveda to staranje, univerze za tretje življenjsko obdobje. Vendar, ob teh dveh zelo pomembnih dejavnostih, ki so nekje na obrobju, pa je seveda tista osnovna dejavnost. Kako prepri?ati in uspeti pri tem, da vsak delavec izpopolnjuje svoje znanje. Žal je v današnji družbi tako in to je najhujši problem, da vsak vlaga samo neposredno v tisto, kar takoj in že danes prinese dobi?ek. Teh dolgoro?nih vlaganj, skrb za kadrovsko osnovo, to je izostalo in tu zna biti velik problem te družbe. Tukaj imamo na tem podro?ju velike naloge. Hvala za pozornost.

            JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. Besedo dajem ministru za šolstvo in šport dr. Zveru. Prosim.

            DR. MILAN ZVER: Hvala lepa za besedo. Gospod predsedujo?i, spoštovani gospod predsednik državnega sveta gospod Janez Sušnik, spoštovani dr. Zoran Jelenc, ki je avtor tega ?tiva, o katerem bomo razpravljali danes, spoštovani gospod dr. Zoltan Jan in hvala tudi za te uvodne besede in seveda pozdravljeni vsi vi, ki se boste danes udeležili, po mojem mnenju, zelo pomembne razprave. Jaz bi še enkrat rad izrazil zahvalo vodstvu državnega sveta, ki nam tako ustreže vedno s tem prostorom in dejansko državni svet postaja neko tvoriš?e, kjer poskušamo razpravljati ali pa izvajati neko odprto razpravo o vseh aktualnih vprašanjih vzgoje in izobraževanja. Zagotovo je vseživljenjsko izobraževanje eno izmed njih.
Res je, kot je povedal že gospod direktor Mežan, konec leta 2005 smo oblikovali delovno skupino, ki naj bi pripravila ta osnutek, o katerem bo govora danes. Ta osnutek je nekako sestavni del nekega širšega procesa, ki poteka ne samo pri nas, ampak tudi v Evropi, procesa vseživljenjskega izobraževanja, izobraževanja in usposabljanja 2010. Zadnje vmesno poro?ilo bomo obravnavali v ?asu našega predsedovanja, to je leta 2008, tako da bomo tudi temu vprašanju, tudi širšim segmentom, posve?ali v prihodnjih mesecih kar veliko pozornosti.
Zadnja leta je verjetno na podro?ju, ?e poskušamo za?eti na ravni EU, ne ve? govora ravno o vseživljenjskem izobraževanju in usposabljanju. Morda tudi poklicnem izobraževanju, ki je prav tako neka entiteta ali pa polje, kjer poteka najve?ja mednarodna standardizacija nekaterih mehanizmov in tudi ciljev. Vseživljenjsko u?enje pa seveda predstavlja precej širši sklop, kot je zgolj poklicno ali še kakšno drugo izobraževanje, zato, ker se dotika tudi drugih subjektov, ki izvaja proces izobraževanja.
Dejstvo je, da sta vsaj dva dejavnika vplivala v Evropi, pa ne samo v Evropi, na oblikovanje nekega vedno bolj izostrenega modela vseživljenjskega u?enja v Evropi. Prvo je zagotovo demografski faktor. Tukaj Slovenija deli vzhodu z nekaterimi drugimi starejšimi ?lanicami EU, ki imajo izrazito, razen redkih, svetlih izjem, kot je recimo Francija, ki imajo negativni demografski prirastek. Drugo pa je zagotovo dejstvo, da je v Evropi približno ali pa skoraj tretjina ljudi, ki nima ustrezne izobrazbe glede na zahteve trga dela. Ta dva dejavnika sta mo?no vplivala na vedno ve?je bolj intenzivne in tudi vedno bolj uporabne razprave o vseživljenjskem izobraževanju. Dejstvo je, da Evropa dejansko postaja ostarela družba in dejstvo je tudi, da v okviru tega poskuša o primanjkljaju mladih optimalno izkoristiti vse ?loveške potenciale, ki jih ima na voljo. Torej, to je tako. Ekonomisti?ni, ekonomski razlog, zakaj Evropa tako veliko govori o vseživljenjskem u?enju, torej, ki ne pomeni seveda samo izobraževanje odraslih, ampak se nanaša na celotno vertikalo, vklju?ujo? seveda tudi formalno izobraževanje, ne samo neformalno ali priložnostno ali aformalno, kakor se govori.
Cilj je seveda dvojen. Optimalno opremiti posameznika, ki naj ne bo samo konkuren?en na trgu dela, ampak usposobljen za vsakodnevno življenje, kar ne pomeni samo biti dober strokovnjak na svojem ozkem podro?ju, ampak biti konkuren?en tudi na drugih podro?jih. ?e ho?emo ustvariti neko fleksicurity (?), je potrebno predvsem to, da posameznik veliko zna, da ima široke veš?ine, veliko kompetenc in tudi sedaj ob zadnji razpravi v okviru OECD na podro?ju poklicnega izobraževanja se jasno izraža ta dilema, ali opremiti posameznika s ?im širšimi kompetencami in veš?inami in znanji, ki mu zagotavljajo še neko širšo konkuren?nost v družbi, ne samo na trgu dela, da se razumemo, ali pa ga opremiti s tistimi veš?inami, ki jih najbolj zahteva trg dela. Tukaj se spopadata dva koncepta, ali ne, in odgovor je vedno isti, najti neko ustrezno ravnotežje v vsaki družbi. Dejstvo pa je, da so razli?na zgodovinska obdobja, seveda, kjer zmaga en koncept, v nekem drugem drug koncept, dejstvo pa je, da v vsakem obdobju in ob vsaki vladavini pa naj diši malo bolj po levi ali po desni, je treba najti neko ravnotežje med tema dvema izhodoma. Dejstvo pa je, da šola, pa naj bo formalni šolski sistem ali pa neformalen, usposablja posameznike za življenje in delo je samo eden izmed segmentov tega.
Seveda pa je velika napaka, v kolikor bi zanemarili zahteve trga dela, ekonomije, zato, ker tvegamo ob tem seveda veliko stopnjo brezposelnosti, zlasti mladih, o katerih je maloprej govoril dr. Zoltan Jan. Ta srednjeevropski dualni model ima seveda dolo?ene prednosti, zato ker je stopnja zaposljivosti mladih veliko ve?ja, kompetence in veš?ine mladih so bolj prilagojene zahtevam trga dela. Seveda pa ima tudi ta sistem nekatere pomanjkljivosti, ki jih drugi nimajo. Skratka, najti pravo ravnotežje med obema tema zahtevama, je umetnost, vendar k temu teži vsak sistem.
Prvi cilj je optimalno usposobljen posameznik. Drug cilj pa je, seveda, kako naj re?em temu, zadovoljena družba kot taka. Torej, ne samo ekonomski podsistem, ampak tudi širša družba, ki zahteva ali pa želi, da so posamezniki v njej dejansko optimalno usposobljeni za življenje, za vklju?evanje, za inkluzijo v vse oblike, v vse vrste kanalov, v vsa družbena omrežja, ne samo na.. (nerazlo?no).
Nem?ija bo v ?asu svojega predsedovanja, zanimivo, dala precej pozornosti nekemu konceptu, ki ga oni imenujejo silver economy. Tudi Nem?ija se zaveda svojih pomanjkljivosti pri ekonomskem razvoju in to je pomanjkanje delovne sile in tudi ona bo storila vse, da bo optimalno izkoristila svoje ?loveške potenciale, tudi starejših oziroma odraslih. In tudi kasneje Portugalska, ki ji bo sledila, bo namenila precejšnjo pozornost, vsaj ena izmed prioritet je taka, starejšim v družbi in njihovem uspešnem vklju?evanju v družbo. Skratka, za?enja se nek proces tudi na prakti?ni ravni, ne samo na verbalni ravni, ravni debate, kako ?im bolj vklju?iti starejše ali pa manj mlade v družbo na vseh podro?jih, ne samo na podro?ju ekonomije.
Prepri?an sem, da je to gradivo, ki ga je pripravila komisija, ki jo je vodil dr. Jelenc, velik ekspert, že leta in leta dela na tem podro?ju, da je pravšnja dobra osnova za širšo razpravo, ki jo z današnjim dnem za?enja Slovenija. Hvala lepa.

            JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. Osnutek strategije vseživljenjskega u?enja bo predstavil predsednik delovne skupine, ki je ta osnutek pripravila, to je dr. Zoran Jelenc. Preden mu dam besedo, še beseda o poteku današnje razprave. Recimo dve uri, mislim, da bi bil ?as, ?e bo seveda daljši, bo seveda tudi možno ta ?as raztegniti, torej, ?as za razpravo o tem osnutku. Tisti, ki želite se vklju?iti v razpravo, predlagam, da se prijavite na ustrezen obrazec, ki je že na mizi ali pa se ta trenutek deli in ti obrazci bodo potem pobrani in po vrstnem redu bom potem vabil vas za govornico, da sodelujete v tej razpravi.
Toliko za uvod. ?as je, da dam besedo dr. Zoranu Jelencu, ki nam bo predstavil osnutek strategije vseživljenjskega u?enja.

            DR. ZORAN JELENC: Hvala lepa. Spoštovani gospod minister za šolstvo in šport, spoštovani gospod predsednik Državnega sveta Republike Slovenije, gospod Janez Mežan, spoštovani dr. Zoltan Jan in drugi visoki predstavniki bodisi republiških organov bodisi drugih pomembnih institucij, spoštovane udeleženke in udeleženci. Tudi jaz se zahvaljujem za to enkratno priložnost, da v tem prostoru, v tem pomembnem, lepem prostoru, v republiki pomembnem prostoru, govorimo o strategiji vseživljenjskosti u?enja. Potek priprav strategije vseživljenjskega življenja je bil že na kratko razložen. Moram samo še dodati nekaj podrobnosti. Delovna skupina, ki jo je imenoval minister, je štela trinajst ?lanov, ki so predstavljali bodisi stroko, bodisi druge razli?ne institucije in organizacije. V za?etku dela smo se dogovorili za metodologijo, ki seveda je naložila meni veliko odgovornost, to je, da sam, kot vodja tega projekta, pripravim besedilo, pri ?emer imam možnost povabiti k sodelovanju strokovnjake, ki se bolj spoznajo na dolo?ena specifi?na podro?ja vzgoje in izobraževanja. Tako sem v to pripravi vklju?il okrog dvajset strokovnjakov, ki moram re?i, da so pripomogli, prispevali zelo pomemben delež pri pripravi te strategije. Potem je strategijo sprejel kolegij ministra, dal osnutek v medresorsko usklajevanje. Tu sta sodelovala zlasti Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.
Javna razprava je razpisana ta mesec in bo trajala do konca meseca. Po tem bo besedilo pa? potrebno dopolniti s pripombami. Ne dvomim, da bodo konstruktivne in da bodo še obogatile in izboljšale dokument.
Moja predstavitev seveda je ?asovno omejena, zato se bom omejil na nekatere bistvene to?ke te strategije. Zlasti bom poskušal narediti en pregleden prikaz, ne tako podroben po vsebini, kot s prikazom strukture samega dokumenta, utemeljitvijo in prikazom izhodiš? in pa pristopa k pripravi tega dokumenta. Vsebina dokumenta ima te tri osrednje vsebine: cilji, strateška jedra, tako smo imenovali osrednji del, in kontinuiteta, ki prikazuje zna?ilnosti kontinuitete u?enja skozi življenje. Iz tega sledijo seveda predlagani ukrepi, ki so razdeljeni na podro?ja. Na teh podro?jih je mogo?e še marsikaj dore?i in zaradi tega je tudi v ukrepih predlagano, da se pripravi operativni na?rt. ?e bi želeli v to strategijo, taki predlogi so bili, vnašati mnoge podrobnosti, zelo operativne naloge, potem bi bila neka kombinacija konceptualnega dokumenta z operativnimi in bi se verjetno preve? razširil in ne bi bil nekako dovolj funkcionalen.
Seveda so tudi dodatne vsebine. V osrednjem dokumentu so to izhodiš?a, bodisi strokovna bodisi širša, opredelitve klju?nih pojmov in pa vizija, kaj ta dokument pravzaprav prinaša v naš razvoj. Ta osrednji dokument ima 25 strani, priloga nekaj manj. Vsebuje pa dokaj podrobna pojasnila nekaterih zadev, potem podatke in pa vire. Pri virih moram re?i, da bi se dalo še napisati, še razširiti ta seznam, kajti nikdar ni mogo?e napisati vsega, kar si uporabil, napisani so mogo?e poglavitni viri.
Smatramo, da ta dokument ni sam sebi namen. Ta dokument se moral povezati z drugimi, se je že povezoval z analizami, ki smo jih dobili s tega podro?ja, s poro?ili, z že sprejetimi strategijami in pa programi in seveda tudi v dokumentu se pri?akuje, da se bo povezoval z vsemi temi sorodnimi programi, strategijami in poro?ili.
Struktura dokumenta je, ?e sedaj na kratko povzamem, strateška razvojna vizija, cilji, izhodiš?a in podlage, klju?ni pojmi, strateška jedra, kontinuiteta u?enja skozi obdobja, ukrepi in pa priloga, dodatek in pojasnila.
Kaj je strategija? To moram razložiti, ker so možni razli?ni pogledi na strategijo. Strategija je pa? v našem primeru dokument, ki opredeljuje postopke, na?ine, na?rtovanje vodenja nekih operacij nekega podro?ja dejavnosti. Lahko je tudi ožje pojmovano. Operativni postopki, na?ini za doseganje ciljev, vendar mi smo se odlo?ili iz dolo?enega, mislim, da iz utemeljenega razloga, da Slovenija rabi konceptualno strategijo. Mi v zavesti nimamo dovolj utrjenega pojma vseživljenjsko u?enje in ga bodisi zamenjujemo ali ena?imo napa?no z dolo?enimi podro?ji in ga ne poznamo pravzaprav v vsej njegovi širini. Mislim, da ta odlo?itev pa? ima to utemeljitev.
Vizija lahko zadeva osebe ali pa družbo. ?e gre za osebo seveda, želimo ljudem dati priložnost za celovit razvoj njihovih zmožnosti skozi u?enje. ?e gre za družbo, želimo prispevati k udejanjanju razvojne strategije Slovenije na družbenem, gospodarskem, trajnostnem podro?ju in v mednarodnem okolju. Želimo pove?ati stopnjo inovativnosti, kar u?enje vsekakor prinaša. Želimo spodbujati, dati podlago za morebiten razvoj Slovenije v družbo misle?ih, u?e?o se družbo ali pa družbo, ki temelji na znanju.
Strokovne podlage za strategijo, seveda, vsi vemo, da je koncept izobraževanja enkrat za vselej že preživet in se premikamo tudi v šolanju, v za?etnem izobraževanju v novejše smeri, da ta tradicionalno zasnovani sistem ni bil u?inkovit, ni bil uspešen in zaradi tega je potrebno delati tako na fazi za?etnega izobraževanja, kjer so zadeve sistemsko sorazmerno urejene, vendar pa je potrebno ga spreminjati, prestrukturirati po vsebini in po na?inih izpeljave, pri ?emer zlasti, poudarjam, mislim, da je tega že na naših šolah, vsaj naravnanost je prisotna, aktivnost, sodelovanje u?encev, u?enje u?enja, u?enje po meri u?enca, razvijanje motivacije in navade, pozitivne samopodobe, ustvarjalnosti, veselja do u?enja, ne pa skladiš?enje znanja, storilnostna naravnanost, doseganje samo nekih ciljev, ne da bi razvijali procese, odtujenost dela izobraževanja od življenja in resni?nih potreb.
Na podro?ju nadaljevalnega izobraževanja seveda pogrešamo enakovredno in enakopravno sistemsko umestitev, od upravljanja naprej. ?e pogledamo upravljanje, mi nimamo direktorata za izobraževanje odraslih. Imamo sektor. Vodja sektorja ni ?lan kolegija direktorja, nimamo celovitega zakona o izobraževanju odraslih in tako naprej. Omrežje je še prepuš?eno marsi?emu. Skratka, tu je dela še veliko, do financiranja seveda, ki je na tem podro?ju še nedore?eno.
Prvine strategije vseživljenjskega u?enja je treba vnašati v prenovo vzgoje in izobraževanja. Ta sedanja, to lahko re?em z vso odgovornostjo, sedanja strategija ne upošteva možnosti, ki jih nudi strategija vseživljenjskega življenja, mislim dosedanje preobrazbe vzgoje in izobraževanja. To izobraževanje še ni dovolj razporejeno po vertikali, ni dovolj stimulativno za razvijanje navad in tako naprej.
Pri pripravi strategije, pobuda je prišla iz Evrope, upoštevamo evropske dokumente za podro?je vzgoje in izobraževanja. Ko sem pri Evropi, moram povedati, da je koncept vseživljenjskega u?enja šel skozi dve razvojni fazi, ki ju lahko mogo?e zgostimo takole. Prva faza je bila humanisti?na, druga je ekonomisti?na. Prva se je za?ela razvijati nekje v za?etku 70-ih let, druga sredi 96-ih. Ta druga ekonomisti?na faza je reakcija na neu?inkovitost prve, seveda pa je humanisti?na tista, ki daje dušo u?enju in izobraževanju. Govori o razširjenosti u?enja, pravici do u?enja, upoštevanju vseh kultur in tako naprej, vendar brez ekonomisti?nih podlag ni bila u?inkovita. Ekonomisti?na pa gre lahko v drugo smer. Poudarja samo ekonomske cilje, tekmovalnost, doseganje ekonomskih ciljev, to sem povedal, in prezre humanisti?ne cilje. Rešitev je seveda povezati ti dve generaciji v delujo?o celoto. Naš pristop je bil, kot smo rekli, dokumenti Evropske komisije, izpeljava, specifi?ne potrebe in možnosti Slovenije. Jaz sem, ko smo pripravljali to besedilo, pregledal tudi zglede drugih strategij. Moram re?i, da je vsaka razli?na. Madžarska recimo skorajda kopira evropske cilje. Irska z mnogimi podatki utemeljuje pomembnost, nemška razdeli vseživljenjsko po obdobjih. Vsaka je druga?na in naša odlo?enost je bila, da mi delamo strategijo za Slovenijo, da ne smemo prepisovati evropske, ker so se ti cilji nekako konfekcijsko razmnožujejo in mi ji moramo dati našo dušo. To je ta naša izpeljava.
Pristop konceptualizacije strategije.  To je tisto, kar mislim, da je za Slovenijo za spoznavanje strategije za razvijanje zavesti zelo pomembno. Seveda pa v izpeljavi potem moramo narediti operativni na?rt in dolo?iti zelo konkretno naloge po izvajalcih, rokih, financiranju in tudi evalvacijo. Temeljni dokument je ta, ki ga danes obravnavamo. Ta se mora povezati s tistimi podro?ji, kot so recimo strategija ali pa nacionalni programi za visoko šolstvo, za izobraževanje odraslih, za pismenost, za podro?je kulture, za podro?je kakovostne starosti in tako naprej. Moramo narediti kazalnike, ki nam bodo omogo?ili spremljanje.
Cilji, kot jih opredeljuje Evropska komisija v dokumentu izobraževanje in usposabljanje do leta 2010, so: poudarja izboljšanje kakovosti in u?inkovitosti sistemov; olajšanje dostopa do izobraževanja in odpiranje sistemov v širše okolje (mi smo seveda to uporabili pri naših ciljih). Naši specifi?ni cilji, našteto jih je mislim 11, ne spomnim se to?no: ponuditi življenje vsem v vseh življenjskih obdobjih; krepiti zavedanje o koristih u?enja; krepiti zavedanje o pravici do u?enja in o vsej odgovornosti zanj; vsakemu ?loveku dati u?enje po njegovi meri; razumevanje pomena vklju?iti v kurikule vseživljenjskega u?enja; zvišati raven vseh vrst pismenosti; integrirati vsa podro?ja vzgoje in izobraževanja v koherenten sistem; razvijati kakovostno in prožno ponudbo možnosti za u?enje; razviti celostno politiko, ki bo .. (nerazlo?no) gospodarske, družbene in kulturne cilje; razvijati u?enje tudi za izboljševanje ?loveškega kapitala, osebni razvoj in demokrati?no državljanstvo; uporabiti znanje kot vir za razvoj v lokalni skupnosti in socialnih omrežjih; vklju?iti medije; razvijati, dati podlage za razvijanje u?e?e se družbe in družbe, ki temelji na znanju in pa omogo?iti mobilnost pri izobraževanju.
Povežimo sedaj te cilje z evropskimi. Kakovost in u?inkovitost sistemov se povezuje s temi našimi cilji. Hitro bom tole preletel, samo toliko, da vidite grafi?no, da nismo zanemarili evropskih ciljev. Vsak naš cilj ima povezavo s temi evropskimi.
Klju?ni pojmi - to je zelo pomembno poglavje. Moram re?i, da seveda ni bilo mogo?e definicijo opredeliti in dati v temeljni dokument, ampak smo ga dali v dodatek. U?enje je tudi tak u?ni pojem, ki je širši pojem kot izobraževanje. Nek kanadski strokovnjak je rekel: izobraževanje je javni odgovor na dejstvo, da se ljudje u?ijo. Ljudje se u?ijo, to je bistvo. Potem se pa izobražujejo, šolajo in tako naprej. To so že ožje usmeritve. V svetu se dogaja premik, ki ga imenujemo paradigmati?ni premik, od izobraževanja k u?enju. Se pravi, od bolj formaliziranega strukturiranega izobraževanja kot dejavnosti, k širokim možnostim u?enja, ki pa je tudi lahko organizirano seveda.
Kaj je vse vseživljenjsko u?enje? To je definicija, ki je sedaj raz?lenjena na te posamezne elemente. To je dejavnost in proces, ki vklju?uje vse oblike u?enja, se dogaja v razli?nih u?nih okoliš?inah, poteka od rojstva do odraslosti, do konca življenja, s ciljem, da se pove?a posameznikovo znanje, spretnosti in tako naprej, vendar ne samo to, ampak da se ga tudi osebnostno razvija.
Vseživljenjsko u?enje ima dve razsežnosti. Eno je razsežnost trajanja, od rojstva do smrti, drugo je razsežnost širine, na vsaki stopnji doseženega znanja ali izobrazbe se lahko naše znanje še naprej širi. To je ena shema, izdelana v Andragoškem centru Slovenije, ki kaže, opozarja pravzaprav na enakopravnost podro?ij za?etnega izobraževanja in nadaljevalnega. Zna?ilno za?etno izobraževanje, da je ve? formalnega, tistega, ki vodi k pridobitvi spri?evala. Zna?ilno za nadaljevalno je, da je ve? neformalnega, priložnostnega, ki vodi k poklicnemu znanju ali pa splošnemu znanju. Seveda je tudi predšolska stopnja, kjer govorimo lahko o priložnostnem ali pa organiziranem u?enju. To vse skupaj pa je ?rta, daljica, prese?na ?rta, ki je vseživljenjsko u?enje.
V strateška jedra moram razložiti pojme, nekateri so kritizirali ta pojem. Kaj so strateška jedra? Govori se o podro?jih udejanjanja vseživljenjskega u?enja. Postavili smo deset podro?ij, na katerih odgovarja na vprašanje: zakaj je to podro?je, kaj se na tem podro?ju dogaja, mora dogajati in kako se mora to dogajati. Seveda na zelo jedrnat na?in, zato to imenujemo jedra. So pa strateška jedra, seveda, ki so strateška podro?ja.
Toliko mogo?e obrazložitve tega. ?e grem naprej na to, katera podro?ja smo mi vzeli. Potrebno je celovito sistemsko urediti in povezati vse u?enje. To ni samo cilj, ampak je opisana dejavnost, kako to narediti. Razvijanje omrežja vseh možnosti in namembnosti u?enja. Razviti u?enje vseh ..(nerazlo?no) življenja. Ponudba naj bo raznovrstna, pestra, prožna. U?enje naj bo dostopno in kako naj bo dostopno, govori v dokumentu. Razvija se klju?ne kompetence, najširše zmožnosti za u?enje in za seveda osebnostno rast. Ciljno podro?je je razvijanje u?enja oziroma u?enje ... (nerazlo?no) poklicno kariero. Potem u?enje kot vir in gonilna sila razvoja skupnosti. Potem je treba seveda zagotoviti na?ine za ugotavljanje znanja, ki je prisotno povsod, kako ga ugotoviti in potrditi in pa seveda u?enec potrebuje svetovalno pomo?.
Preidem na naslednje pomembno poglavje, to je kontinuiteta u?enja skozi obdobja in stopnje. Tega ne bom podrobno razlagal, mogo?e samo nekaj splošnih izhodiš?, tako da vidite, da je tu pravzaprav zajeto celo življenje. Vsako nadaljnje obdobje je odvisno od tega, kaj smo naredili v prejšnjem obdobju. Treba je prerazporediti vsebine na kasnejša obdobja. Tega mnoge izobraževalne reforme ne naredijo. Vse znanje še kopijo v za?etno obdobje. Seveda, temeljna faza u?enja in izobraževanja pa je šolanje in za?etno izobraževanje. Vendar, vse je mogo?e popraviti tudi kasneje, ne samo skozi šolo, ampak tudi skozi druge možnosti. Znanje je mogo?e pridobiti iz razli?nih virov, razvijati te temeljne spretnosti, razviti raznolikost u?nih poti, to je zunajšolsko u?enje. Vsi ljudje imajo zmožnost u?enja, kako in kaj se u?ijo, je njihova zadeva, seveda tudi zadeva drugih, vendar pravico do tega imajo. Mogo?e tale misel znanega ameriškega andragoga, tri temeljni pogoji so za uspešno u?enje. Moramo imeti potreben interes, voljo in motivacijo in hotenje ter priložnost. Mislim, da je ta misel zelo pomembna.
To kontinuiteto smo prikazali po obdobjih, v posamezna obdobja se ne bom spuš?al, samo podrobno jih prikažem. Predšolsko, šolanje v za?etnem izobraževanju, torej otroci in mladina, odraslost, to je izobraževanje po tistem, ko nekdo izstopi iz kontinuiranega za?etnega izobraževanja, ki ima ve? obdobjih seveda. Visokošolsko izobraževanje je tu neka izjema, ker zajema, sega tako na podro?je izobraževanja otrok ali mladine in izobraževanja odraslih in je v tem pogledu specifi?no in zasluži posebno pozornost. Seveda, pomemben del je tisti del, ki nas potem za nadaljnjo ...(nerazlo?no) strategija najbolj zanima, prikazujem samo podro?ja, na katerih je treba ukrepati: izboljšanje kakovosti, posodobitev programov, razvoj u?nih strategij, usposabljanje strokovnih delavcev, razvoj oblik, na?inov in poti, razvoj sistemov za priznavanje u?enja, pove?anje dostopnosti do u?enja, oblikovanje normativnega okolja, se pravi zakonskega okolja. Ne moremo se slepiti, da ne bo potrebno prilagajati sedanjo zakonodajo in pripraviti tudi specifi?no za podro?je vseživljenjskosti. Infrastruktura je izjemno pomembna za udejanjanje vseživljenjskega u?enja. Nevladni sektor kot partner državi. Potrebujemo nek skupni organ za vseživljenjsko u?enje, to v naši strategiji imenujemo strateški svet Republike Slovenije, ki mora biti medresorski, kajti u?enje je prisotno na vseh resorjih, ne samo tam, kjer govorimo o vzgoji in izobraževanju. Treba je preu?iti modele financiranja. Narediti je treba precej za promocijo vseživljenjskega u?enja, zastaviti ustrezno raziskovanje in razvoj ter narediti operativni program vseživljenjskega u?enja.
Na koncu naj povem še to, da mnogi ena?ijo vseživljenjsko u?enje z izobraževanjem odraslih. To je popolnoma napa?no. Iz tega prikaza je to popolnoma razvidno. Enako je pomembno vseživljenjsko u?enje v za?etnem obdobju kot v nadaljevalnem obdobju. Vendar je res, da ?e ne bi bilo izobraževanja odraslih, ne bi nih?e ali pa mogo?e kdo sprožil potrebe po vseživljenjskem u?enju, kajti vseživljenjsko u?enje je dejavnik ocelovitenja vzgoje in izobraževanja. Brez enega in drugega podro?ja ni celote, ki je vseživljenjsko u?enje in moram re?i, da ta strategija ima namen raz?istiti pojme na tem podro?ju in dati izto?nice za delovanje.
Na koncu se zahvaljujem za to priložnost in moram svojo oceno povedati. Mislim, da je to velik korak v razvoju Slovenije, kajti mi s tem dokumentom sprejemamo, da je vseživljenjsko u?enje vodilno na?elo in temeljna družbena razvojna strategija Slovenije. Hvala lepa.

            JANEZ MEŽAN: Hvala lepa dr. Jelencu, ki nam je predstavil osnutek strategije vseživljenjskega u?enja. Do sedaj sem dobil sedem prijavnic. Seveda se je mogo?e prijavljati še vmes in seveda na koncu, ?e bo kdo želel, bo seveda dobil tudi lahko besedo brez tega lista.

            DR. ZORAN JELENC: Še nekaj sem pozabil, se opravi?ujem. Bilo je nekaj pripomb na spornost terminologije, uporabljenih pojmov. Da bi to zadevo kompetentno raziskali in raz?istili, smo predlagali, da Urad za šolstvo pošlje Inštitutu za slovenski jezik vprašanje v presojo, nekatere najbolj take izraze, za katere so nekateri tudi sporni. Recimo, tak je vseživljenjskost u?enja, ne vseživljenjsko u?enje, aformalnost ne in formalno izobraževanje. Moram re?i, da nam je pri tem ta inštitut pomagal že s tem, da nam je potrdil, takrat, ko je bilo to aktualno, da je pojem vseživljenjsko u?enje ustrezen. Do tedaj smo uporabljali pojem doživljenjsko po srbskem in hrvaškem vzoru. Doživljenjsko pa pomeni dosmrtno, ?e pa bi rekli dosmrtno izobraževanje, se pa malo zagravža marsikomu.

            JANEZ MEŽAN: Vsaj zadnjo minuto smo lahko oproš?eni tega. Dobro. Koliko ?asa recimo bi razpravljali? Okoli pet minut bi bil tak primeren ?as. ?e bo kdo seveda daljši ali krajši, pa zato ne bo ni? hudega. K besedi vabim gospo dr. Ano Kranjc. Pripravi naj se gospa Jasna Dominko Balok. Tu je mikrofon.

            DR. ANA KRANJC: Hvala lepa za besedo. Bi se predstavila, ker se z nekaterimi ne poznam. Sem profesor andragogike od leta 1972 na ljubljanski univerzi. Najprej bi ?estitala skupini, ki se je lotila tega zahtevnega dela. Spominjam se, ko so nam v Ženevi pred leti rekli, da je danes lažje na?rtovati polet na Mars, kot pa predvidevati stvari in urejati izobraževanje v izobraževanju. Kaj potrebujemo in kdaj potrebujemo? Ta zahteven dokument, strategija, ki ga bo gotovo današnja razprava dopolnila, delno spremenila, obogatila, to je najbrž namen, da ste nas povabili, to so vaša pri?akovanja, predvidevam, naj bo doprinos k temu, da bi v Sloveniji dobili ?im bolj celovit pogled strategije vseživljenjskega izobraževanja.
Strategija, ?e gledamo pomen besede, pomeni niz koordiniranih, med seboj povezanih konkretnih akcij na poti do cilja. Mi smo dobili uvodni del strategije v osnutku, teorijo, dokumente, evropske, slovenske in menim, da je to potrebno izhodiš?e. Zlasti mora strategija sloneti na poznavanju obstoje?ega stanja. Kje ne dohitevamo razvoja, kaj nas najbolj zavira in v katerem zaporedju so naši naslednji koraki strategije? Zelo konkretno, lahko bi rekla zelo vulgarno in zelo prakticisti?no, moramo pristopiti k zadevi, ne ostati na splošnem nivoju. Moramo iti v življenje, k problemom, tam, kjer se problemi pomanjkanja znanja nam že akutno pojavljajo na nekaterih podro?jih. ?e mislim recimo skupino trajno brezposelnih v Sloveniji, se ve?a kot kriti?na masa. ?e mislim na skupino funkcionalno nepismenih in tako dalje. Kako bomo rešili ta problem? Konkretno v tej strategiji? Ali ga bomo rešili tako, da bomo šli po danskem modelu in bomo šli na en zelo prilagodljiv, lahek na?in uporabe ra?unalnika, s programom ra?unalniškega opismenjevanja, odpravljanja funkcionalne nepismenosti, ki ne zahteva nobenih u?enih ra?unalniških znanj, z dotikom ekrana, ni? drugega, ki pa mora biti državni projekt. Ali bomo šli pa na široko delovanje krajevnih skupnosti, društev, u?enja eden z enim, kdo more pomaga drugemu, da prenese to, kar ve, naprej in z delovanjem kulturnih ustanov, civilnih organizacij in tako dalje v nekem okolju, ki bodo raven pismenosti prebivalstva in razvoj lahko dvigali. Ampak mi jih moramo našteti. ?e odprete radio, se marsikaj dogaja. Marsikje v naših ob?inah, ampak ni izkoriš?eno, ker ni postavljen cilj in ni postavljena strategija. V tem vidim velik pomen tega dokumenta in tega pristopa ministrstva, da se to oblikuje, da se poveže v strategijo konkretnih akcij in postopkov vse mogo?e dejavnike, tudi šola, tudi podjetje, tudi nek privatnik, tudi nek upokojen umetnik, kdorkoli na lokalnem nivoju lahko k temu doprinese. Ampak ta metodologija nastajanja strategije mora biti ponujena in prilagojena tudi na ob?inskem nivoju.
Kar bi jaz želela, da se k tej strategiji doda, poglejte, lepo v dokumentu na za?etku ?lani te skupine, mi je res žal, da jih ne poznam, kdo so bili, pravijo, da ne za?enjamo, ne nastaja v praznem prostoru. Res ne. Zakaj bi zamol?ali tisto, kar smo doslej naredili. Potem to v strategiji odkljukamo. Nekaj ciljev v strategiji se obra?a na to, da je treba dvigniti zavest prebivalstva o vseživljenjskem izobraževanju, da je treba oblikovati pozitivna stališ?a do izobraževanja ljudi. Vam bom citirala nekaj raziskav. Leta 1995 smo kon?ali evropsko raziskavo Eurodelfi (?), kjer je Slovenija po ocenjevanju pomembnosti izobraževanja tudi odraslih ljudi na drugem mestu med evropskimi deželami. ?e gledate aspiracije ljudi, prehitevajo naše obstoje?e možnosti, ponujene možnosti, programe, ustanove, centre za izobraževanje, ki jih sploh lahko ponudimo, ker so aspiracije mnogo višje. Veste, mi smo dvigali zavest in je bilo, moram re?i, zelo zanimivo, ko sem po Sloveniji hodila leta 1970. Leta 1970 je bila to novost ljudem, da se bodo še u?ili pa še kako u?ili. Vendar ta miselnost se je vcepila, moram vam re?i, da tudi po zaslugi takrat zveznega izvršnega sveta, ne gledamo radi na našo zgodovino nazaj, ampak profesor dr. Dragomir Filipovi? je napisal zelo pomembno delo in dosegel v 70-ih letih, da je Jugoslavija sprejela to kot krovni koncept pristopa k izobraževanju. Mi lahko sprejmemo koncept, mi moramo imeti strategijo. Bili smo brez strategije trideset let, imeli vseživljenjsko izobraževanje kot idejo in se nam zdi krasna, kot animacijo. Sedaj ta animacija, ker je presegla neke meje, ker se ne da realizirati in spojiti z akcijo, s konkretnimi ukrepi, postaja frustracija. Ni ve? animacija, ampak frustracija ljudi. Zakaj moj otrok ne more v gimnazijo? Zato, ker je dober. Zakaj je dober? Ker je živel v nerazvitem okolju. Ali država vzgaja tiste, ki jim je že okolje vse dalo, ki so sami odli?njaki, ali vzgaja tiste, pošilja v najboljše šole, štiriletne, ki jim je doma?e okolje marsikaj prikrajšalo, ker enostavno, kar nimaš, ne moreš tudi svojemu otroku dati. Zakaj delimo na ve? vredne in manj vredne poklice generacijo mladih? Zakaj ne izena?imo statusa poklicnih šol z gimnazijo? Zakaj ne bi odprli vpis? Zakaj selekcioniramo? Govorimo, da smo v vseživljenjskem izobraževanju, da smo u?e?a se družba, ali ima otrok po osemletki možnost, ?e je zadosten, se odlo?iti, da gre v gimnazijo, ?e mu tako paše. Zakaj ne bi šel odli?njak v poklicno šolo? Kaj je narobe s temi poklici? Vsi se nad obrtniki pritožujemo. Povsod manjka znanja, da se za glavo držite. Ste laik, pa vidite, da vam je vse narobe naredil. To so dileme, odprti problemi strategije, ki jih jaz samo v ilustracijo dajem.
Kar se ti?e izhodiš?. Izhodiš?a za ta uvod, konceptualni v strategijo vseživljenjskega izobraževanja upoštevajo evropske dokumente, naše slovenske dokumente, dokumente ministrstev in raznih organov. Sklicujejo se na delo Oswalda (?) kulturna pedagogika iz leta 1926 in na Lin de Mana (?) iz leta 1926. Druge literature, ki je medtem izšla, je nekako ne poznamo. Rada bi informirala te ?lane, da v Sloveniji izhaja revija dvanajst let. Nacionalna znanstveno raziskovalna, strokovna revija Andragoška spoznanja, ki objavi na leto od 450 do 500 strani razprav, podatkov, analiz, raziskav. Se pravi, v dvanajstih letih se je tu nabralo že okrog 5 do 6.000 strani. To bi rekla, je tisto, kar iz literature, analiz, iz prakse, primerov dobre prakse ali pa razprav iz raziskav, ki smo jih uspeli in so jih kolegi uspeli razvijati, se zrcali v tej literaturi, ker strokovno knjigo ni lahko izdati za tako malo tržiš?e, kot je. Tu manjka tega zaledja, ker mislim, da nam je vsaka analiza, vsako opazovanje, ki ga lahko neka ljudska univerza objavi v nekem ?lanku, je pomembno za strategijo. Zakaj? Ker nam odpira eno zaveso in drugo in mi zagledamo, kaj je naša stvarnost. S ?im se mi borimo? S ?im se spopadamo? Kaj bomo morali narediti kot prvo? Postavimo neke naloge lahko v zaporedju in potem seveda nastaja strategija, ?e je zaporedje.
Dotaknila bi se še terminologije. Lahko, da je tudi SAZU, to se nam velikokrat zgodi, da slavisti, ?e ne poznajo pojma, vzamejo samo z vidika jezikoslovne sintakse in semanti?nega diferenciala neke ali druge besede termin, ki pa ne ozna?uje tistega, kar bi moral ozna?evati, ker ne poznajo vsebine. Tako kot arhitekt, vam ne bo naredil na?rt sobe, ?e ne ve, kaj boste vi po?eli v tisti sobi. Ravno tako, mislim, da mora tukaj stroka in lingvisti malo sodelovati, da pridemo do nekih izrazov. Sedaj, jaz bom, kar se tega ti?e, kratka. Neka terminologija se je v stroki in znanosti ustalila v zadnjih petintridesetih letih. ?e so pa razlogi za to, ampak bi morali te argumente slišati, zamenjajmo. ?e so razlogi za to, zamenjajmo izraze. Sama zamenjava izraza vsebine ne spreminja. Veste, mi smo imeli OZD-e, TOZD-e, PIS-e, SIS-e, pa nimamo jih pa še vedno živimo. Bistvo, jaz mislim, da bistvo pojavov in stvarnosti in realnosti ni v izrazih. Lahko vztrajamo vseživljenjskost izobraževanja, ampak vsak program ima lahko vseživljenjskost izobraževanja, ?e daje splošno izobrazbo. V?asih smo rekli splošna izobrazba. Ali pa v stroki re?emo transferna znanja. Ampak, to se deli. Vseživljenjsko izobraževanje nima te vseživljenjskosti v sebi, ker je tu mnogo tudi zelo specifi?nih situacijskih informacij, znanj, podatkov, ki jih osvojiš za en teden ali pa za en dan, si jih moraš zapomniti, da jih uporabljaš. .. (nerazlo?no), ki so tudi pomembna, ali ne. Tako, da ravno vseživljenjskosti nima vsako vseživljenjsko izobraževanje ali u?enje, kakor se boste odlo?ili. Predvsem bi apelirala na to, da se terminologija v tej strategiji ujema s terminologijo, ki jo ministrstvo in vlada uporablja v drugih dokumentih, ravnokar sprejetih, bodisi v zakonu za izobraževanju odraslih, o na?rtu nadaljnjega razvoja izobraževanja in šola naj ostane šola. Mislim, da je šolski sistem en lep izraz in nam vsem pomeni, da ne gremo v....(nerazlo?no), ker nam nekaj stroke ne znajo prevesti, ker ne poznajo terminologije, pa namesto mentor re?ejo tutor. Ali pa namesto vzgojno re?ejo edukativno. Ja, ker so zdravniki, bog pomagaj, ampak ni treba, da se mi prilagajamo tem novim izrazom.
Kar se ti?e nadaljevalno namesto izobraževanja odraslih, bi rekla tako. Sama sem delala eno raziskavo za kanadsko vlado od obale do obale, o tem tako imenovanem continuing education ali nadaljevalnem izobraževanju ali kot smo ga mi pozneje imenovali dopolnilno, ker dopolnjuje poklic. To je en segment, en pomemben segment izobraževanja odraslih, ki je bil tam do srede 80-ih let zelo pomemben segment, ker smo ves fokus, tudi v državnih politikah izobraževanja je bil na izpopolnjevanju zlasti tistih, ki imajo najve? znanja, inženirjev, zdravnikov, strokovnjakov, ekonomistov, managerjev in tako dalje. Je bil fokus in je bilo smiselno takrat, da je to nadaljnje izobraževanje prekrivalo 60 % organiziranega izobraževanja odraslih, ne govorim o neformalnem izobraževanju, ampak zelo velik delež. To je en del, lahko ga poudarimo, ne more nam pa pokrivati izobraževanja odraslih. Šolanje ni vedno za?etno. Šolanje je tudi še, ko si študent, ?e si reden študent, in šolanje je tudi, ?e si gimnazijec. Ne vem, mislim, da moramo tudi tisto, kar imamo, kdaj radi imeti in biti zadovoljni s tistim.
Sem prekora?ila pet minut, ampak bi samo še par stvari rada dodala. Kje vidim mojo vizijo, kaj naj bi ta strategija vsebovala. Jaz sem zelo konkreten ?lovek, ker sem vedno v ?asovni stiski in moram zelo konkretno delovati in to tudi v stroki upoštevam. Že izhajamo iz opazovanih trendov, dejstev, iz analiz, iz raziskav ali iz objav, ki smo jih bili deležni v zadnjih desetih letih, vidimo, da so nekatere stvari, ki postajajo zelo pere?e. Zelo pere?e nastaja, da v u?e?i se družbi je šolski sistem selektiven, da izlo?a in da to?kuje, da rangira mlade po znanju. Tisti, ki ve? vedo, imajo ve? šans, da ostanejo notri kot tisti, ki ne vedo. To je lahko zelo pere?a zadeva, ki smo jo dokazovali celo z nekaterimi primeri, ko smo slabe u?ence srednjih šol vklju?evali v gimnazijo in so jo krasno naredili potem, ampak mislim, da moramo mlademu ?loveku dati možnost izbire.
Drugi problem, ki omejuje vseživljenjskost izobraževanja in ga opažamo, intervjujala sem nekaj ekspertov, 19 sem ji do sedaj naštela, kako doživlja, kako opazuje generacijo brucev v prvem letniku in kako doživljajo profesorji srednjih šol, kjer jih imamo vsako leto približno 200 na andragogiki, vedno te podatke tudi posnamem. Krasna priložnost, kako doživljajo zadnjih deset, petnajst let u?ence iz osemletke, da prihajajo v srednjo šolo. Zelo podobna opazovanja. Otroci so zašolani, ker je vse predeterminirano, ker se tisti, ki skrbijo zanje in za šolski sistem, preve? trudijo. Tu mora biti en manevrski prostor, v katerem mora ta ?lovek sam se odlo?ati izbirati, delovati. Ne bomo mu povedali in predpisali, katero pesmico Vodnika naj prebere. Izbere naj eno, potem bomo pa mi videli zrcalno sliko, katero je izbral. Mogo?e kratko, mogo?e daljšo, mogo?e filozofsko. S tem bomo dobili zrcaljenje otroka do u?itelja, ampak, ali veste, ko sem v prvem letniku dala študentom, preberite en ?lanek v relativno resnem ?asopisu Sobotna priloga ali Naši razgledi, ki so bili, sedaj jih ni ve?, ali kaj drugega, izberite en ?lanek, en odstavek vsebine, en odstavek vaših misli. 20 % študentov je to naredilo v štirinajstih dneh. Ko jih gledam, zakaj ne, pravijo: niste rekla, kateri ?lanek v kateri reviji. Ali veste, mi postajamo zašolana univerza, ker študent se ne odlo?a sam, se ne želi, se po?uti neugodno, ker on je navajen, da je z vsem obdan in preskrbljen. To pa pomeni, da ne razmišlja in tu so vzroki osipa. On se nikoli ne odlo?a, nikoli ne izbira. Ko sem jaz v prvem letniku, ker sem bila pozorna na nekatere stvari, da niso razumeli, vprašala študentke, mi je kliknilo in pravim: kaj je UNESCO, veste. Ali bi mi nekdo v predavalnici opredelil, kaj je UNESCO. Tišina, vsi gledajo. Menila sem, da sem vprašala prelahko vprašanje in da sem jih osmešila, mi je bilo zelo žal in nisem vedela, kako se izmotati iz situacije, je nastalo nekaj minut mu?ne tišine. Ena študentka se pa oglasi in pravi: pri katerem predmetu bi mi to morali izvedeti v srednji šoli? Ker njihovo življenje je zreducirano na u?enje za to?ke, za maturo, zato, da bodo šli v gimnazijo ali vsaj v srednjo tehni?no, da jim ne bo treba iti v poklicno šolo. Tu so naše strateške zagate, mo?ne strateške zagate, ker tisti, ki se zna potem sam u?iti in ohrani razen to?k še nek drug motiv, so študentje, ki pridejo v ?etrti letnik po vsem tistem petdeset in petindvajset procentnem osipu iz razvitega okolja, ker so starši hodili v knjižnico, ker so doma itak imeli poln kav? raznih revij in ?asopisov in tako dalje, nekaj pri eni peš?ici ljudi se ohranja ta podlaga za vseživljenjsko u?enje, ampak to je peš?ica ljudi. Na to mi ne moremo vcepiti. Oni vedo, da se bodo morali u?iti pa re?ejo: kako? Ali bo kje kakšen te?aj? Ni te?ajev. .. (nerazlo?no) pravi: 85 % vseživljenjskega izobraževanja je neformalno. Ti moraš biti motiviran, ni ve? to?k, ni ve? predpisov, ni zakona, nobeden te ne sili in 70 let se moraš sam u?iti naprej. Vprašajmo se, kdo se je sposoben 70 let sam u?iti iz svoje motivacije. Takrat nas pa pusti na cedilu vsa ta skrb, ki smo jo bili prej deležni in smo živeli v vati. Študentje so prihajali prej vsak mesec na izpit. Princip je bil, ko zna, naj pride, en dan v mesecu je profesor imel izpite. Ne, ho?ejo datum, ali bodo takrat razpoloženi za izpit ali ne, ho?ejo determinirano situacijo. Mi moramo razpisovati datume za vse izpite, za konzultacije, vse mora biti dolo?eno, ali pa so nesre?ni in profesorji se prilagajajo situaciji. Univerza postaja vedno bolj podobna srednješolskemu pouku. Profesorji srednjih šol mi trdijo, da morajo podobno delati, za njih skrbeti, kot za otroke v osnovni šoli, ker jih silijo s svojimi reakcijami na to, ker iš?ejo to. Zakaj? To je gnezdece, ki so ga navajeni. Ampak, kdaj bodo pa iz tega gnezdeca zleteli v to vseživljenjsko izobraževanje? Lahko nam intelektualcem, lahko ljudem, tem 6 % Slovencev z visoko izobrazbo. Ampak, ?e mi govorimo, vseživljenjsko izobraževanje, vse življenje vseh ljudi za vse funkcije, kot je ...(nerazlo?no) leta1994 tudi v Ljubljani povedal, avtor te teorije, veste, moramo se zamisliti, da eden od pomembnih manjkov funkcionalno nepismenih je, ne to, da imajo en ozek poklic pa zna samo tisto delati ali pa, da zna položnico Ljubljanske banke izpolniti, A banke pa ne, ker tista vsota piše na drugem mestu. Ne gleda vsebin rubrik, ampak pozicijo, geografijo obrazca, da izpolnjuje.
Najve?ji manjko funkcionalno nepismenih je, da so na ramenih države, da jih bo vse življenje izobraževala ali pa hranila. Niso sposobni samostojnega izobraževanja. Niso sposobni vseživljenjskega u?enja, ki pomeni ?rpati, kot je uvodni?arm, vodja skupine povedal, da je to pa? na vsakem koraku, da govorimo o u?nih okoljih. Kje jih pa ni? Vsak izobražuje. Podjetje, ki .. (nerazlo?no) ra?unalnike, vas izobražuje, planinska zveza, vsak nas ho?e nekaj izobraževati. Pa še mi moramo sami pogledati, kam in kako. Vidite, te osi funkcionalno nepismena oseba nima. Nima osi, na katero bi se lepili elementi. Je molekula brez praznih valenc, funkcionalno nepismena oseba. To je velik problem. Gospodarstvo, socialni razvoj pa sta odvisna danes od vseživljenjskega izobraževanja in ?e re?em, kon?no izobraževanje je tudi za preživetje. Danci pravijo: mi si ne moremo privoš?iti funkcionalno nepismenih migrantov, ki prihajajo k nam. Morajo vsaj srednjo šolo kon?ati ali pa naj gredo drugam. Kdo jih bo živel?
Tudi mi se moramo vprašati v tej strategiji, kateri so najnujnejši, kateri so prvi koraki, ki jih bomo naredili in jaz mislim, da so v Sloveniji, da boste sposobni, da to postavite na ta konkreten nivo strategije. Hvala lepa.

            JANEZ MEŽAN: Hvala lepa dr. Kranj?evi. K besedi vabim gospo Jasno Dominko Baloh. Pripravi naj se gospod Andrej Sotelšek.

            JASNA DOMINKO BALOH: Lep pozdrav vsem. Sem Jasna Dominko Baloh. Prihajam iz Maribora, iz izobraževalne ustanove Doba (?). Na za?etku bi rada povedala, da sem vesela tega dokumenta, da je to velik korak v Sloveniji naprej, da sem posebej vesela razprav, ki se ob takem dokumentu odpirajo, ker že tudi same razprave pomenijo, da dajemo ve?ji pomen vseživljenjskemu u?enju in prav je tudi tako. Seveda pa ?aka skupino in vse ostale, ki bodo pri tem in so pri tem sodelovali, veliko nalog, predvsem pri uresni?evanju in postavljanju aktivnosti, ki bi naj sledile tej strategiji.
Jaz bom govorila samo o dveh stvareh in bom zelo konkretna. In sicer, predlagala bom, da se morda razmisli v delovni skupini v tej strategiji o poenotenju nekaterih stvari, ki so pa? zapisane in se meni osebni zdijo pomanjkljive, ampak verjamem, da boste o tem razmislili. Torej, vseživljenjsko u?enje vklju?uje tudi formalno izobraževanje. Sedaj se bom dotaknila podro?ja visokega šolstva. Najbrž je kdo s podro?ja visokega šolstva tudi tukaj, se opravi?ujem, ?e ga ne poznam, pa vendarle je prav, da nekaj o tem tudi re?emo. Na podro?ju visokega šolstva se seveda sedaj z bolonjsko deklaracijo in novimi programi vedno ve?ji poudarek na vrsti ustanov daje tudi vseživljenjskemu u?enju in se izobražuje lahko po delih programa, po predmetih. Skratka, možnosti in dostopnosti je vedno ve?. Moti me pa nekaj, da se na nek na?in nakazuje namera, da bi se na visokem šolstvu omejevalo izreden študij, se pravi študij, ko ljudje se sami odlo?ajo za izobraževanje, ko sami pla?ajo šolnino in se pa? prijavijo v skladu s pogoji, ki jih ima program, pa vendarle se na ta na?in nakazuje, da se bo tudi izredni študij v Sloveniji omejeval. Meni osebno se ne zdi prav, da bi ob treh pogojih, ki jih imamo v strategiji zapisane, in sicer piše takole, da moramo imeti zato, da se bodo ljudje izobraževali, potrebo, voljo in pa priložnost, da bi imeli še ?etrti pogoj in to bi bila država, ki bi omejevala izredni študij tudi, kadar se bi ljudje za to odlo?ili.
Skratka, moj predlog je samo to, da bi bilo najbrž vklju?iti v to delovno skupino tudi to podro?je in poenotiti stališ?e glede tega izrednega študija.
Druga stvar, na katero bi rada opozorila oziroma povedala svoje mnenje, je to, da se v glavnem spet izobraževalci pogovarjamo o vseživljenjskem u?enju in izobraževanju, da je seveda tukaj delodajalcev najbrž kaj manj, ne vem, koliko jih je sodelovalo v tej delovni skupini, pa vendar se mi zdi to podro?je izjemno pomembno. Sicer v strategiji piše, da bi se naj delodajalci zavedali pomena nenehnega u?enja. Žal se mi izobraževalci pogosto sre?ujemo s tem, da se zelo malo ali pa sploh ne zavedajo pomena u?enja in ?e bomo samo mi govorili o tem, kako je to dobro, kako bi bilo to pomembno, kako morajo biti ljudje izobraženi, se morajo nenehno izobraževati, je seveda premalo. Zaradi tega razmišljam o tem, da bi morali se v delovne sredine vra?ati, ko se vra?ajo recimo iz dopolnilnega izobraževanja ali iz izrednega študija, ko se vra?ajo v organizacije, da bi se morali vra?ati v misle?e organizacije, ne v organizacije, ki delajo po starih standardih in tako dalje. To se mi zdi pomemben element, kajti, ?e bomo mi izobraževali na vseh stopnjah izobraževanja, ?e bodo se ljudje tudi neformalno izobraževali, ampak v delovnih sredinah ne bo klime misle?ega ali vsaj u?e?ega se okolja, bo seveda to znanje zaman.
Predlagam še samo to, da bi v ukrepih, ki jih je dr. Jelenc tudi ob koncu predstavil, bil nekoliko ve?ji poudarek na razvoju in inovativnosti na podro?ju izobraževanja odraslih, predvsem inovativnosti in razvoja, ker se mi zdi, da v?asih mi sami izobraževalci na tem podro?ju premalo naredimo in seveda še nekaj, to tudi moram povedati, na nek na?in izhajam iz zasebne izobraževalne ustanove, pri?akujemo, da bo vendarle ta strategija omogo?ila enakopraven položaj v javnih in zasebnih ustanovah v naši državi, ker sedaj še ni ?isto tako, ?eprav se temu približujemo. Hvala.

            JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. K besedi vabim gospoda Sotelška. Pripravi naj se gospa Saša Miklanovi?.

            ANDREJ SOTELŠEK: Pozdrav vsem skupaj. Sem Andrej Sotelšek in prihajam iz ... (nerazlo?no) in zastopam ljudske univerze kot javne zavode na podro?ju izobraževanja odraslih, tako da bi se v svojem delu razprave usmeril ali pa osredoto?il na ta segment strategije in mogo?e tudi naše poglede in pa dileme na ta dokument.
Kot izhodiš?e lahko povem, da smo odrasli ali pa izobraževalci odraslih to strategijo, te cilje že v 90-ih letih zelo hitro povzeli, sprejeli za svoje in jih tudi nekako v tem ?asu udejanili v razvoju izobraževanja odraslih v Sloveniji. Kot je bilo že predhodno poudarjeno, smo naredili velik korak naprej in te cilje strategije skušali vpletati tako v svoje programe kot tudi v izvedbeni del. Tudi nam se zdi ta dokument dovolj dobra podlaga na sistemskem, strateškem nivoju, ki relativno dobro umeš?a tudi ta strateški del izobraževanja odraslih v strategijo vseživljenjskega u?enja, vendar imamo pa kar dosti pomislekov ali pa mogo?e tudi dilem glede implementacije te strategije v prakso, kajti dosedanje delo in pa tudi zgodovina nas u?i, da je praviloma ta del izobraževanja bil bodisi otopljen bodisi pa marginaliziran v sistemu vzgoje in izobraževanja in sedaj je priložnost, da se tukaj naredi korak naprej.
Tako, da bi mogo?e izpostavil dve dilemi ali pa vprašanja, ki so tudi seveda povezana s strategijo kot tudi z izvedbenim delom v smislu operativnega plana, izvedbenega, ki bo sledil. Se pravi, vzpostaviti enakovreden položaj in vpetost izobraževanja odraslih v sistem vseživljenjskega izobraževanja in hkrati tudi dose?i, ohraniti samostojnost in specifi?nost izobraževanja odraslih. Se pravi, ne pristajamo, da to vpetost v smislu otopitve, ampak da se ohrani ta specifi?nost, ki seveda je zna?ilna za populacijo, ki jo pokrivamo. To je tudi nekje lahko povzemamo po razpravi prehodnikov, zlasti gospe Ane Kranjc, ki se seveda lahko v dolo?enih to?kah sovpada, povezuje ali celo pokriva z ostalimi podsistema tega vseživljenjskega izobraževanja, zlasti izobraževanja mladine, sedaj seveda re?eno tudi v tem za?etnem izobraževanju in pa seveda tudi nam se zdi bolj primeren izraz izobraževanje odraslih kot nadaljnje, ker dejansko je tukaj, ?e pogledamo, razrez tega izobraževanja bistveno ve?ji poudarek v ve? izobraževanja v smislu neformalnega, formalnega ali pa aformalnega izobraževanja, kot samo formalnega šolskega izobraževanja. Tako, da tukaj smo naredili en velik korak naprej, zlasti na podro?ju dolo?enih ... (nerazlo?no) dejavnosti, novih programov, standardov, zlasti pismenosti odraslih, vendar smo ugotovili, da je skozi to razvojno zgodovinsko obdobje, ki smo ga prehodili, praviloma ali pa v ve?ini reform ostalo podro?je odraslih neurejeno. Samo spomnimo se mogo?e kurikularne prenove v 90-ih. Programi so ostali takšni kot so za odrasle in imamo tudi sedaj relativno zelo malo programov, ki so namenjeni izklju?no odraslim. To je ena stvar, ki je tudi zelo izpostavljena v strategiji, se pravi, da je to velika napaka ali celo škoda, da se mehani?no prilagajajo programi za mladino odraslim in da se povzemajo samo smiselno izvedbeni deli. Tako da tukaj ostaja bistveno pomembna ta specifika odraslih, tako pridemo pa? do metod kot tudi oblik izobraževanja, kot ciljnih skupin specifi?nosti svetovanja, kar v praksi obstaja in seveda strategija v tem delu, kjer govori o nadaljnjem izobraževanju, povzema nekje to strateško podro?je, stanje, vendar je izredno pomembno, kako bomo to vpeljali v prakso. Spomnil bi samo na resolucijo nacionalnega programa, ki ga imamo za odrasle do leta 2010, in seveda problem, izvedbeni del je v tem, da je popolnoma izpadel vir financiranja, lokalni nivo. Mi lahko govorimo o silni strategiji, o vseh stvareh, vendar ?e v izvedbenem delu ni jasno dolo?enih tudi elementov za realno izvedbo v praksi, je to problem. Seveda bo tudi tukaj potrebno, tako kot je tudi predhodnica gospa Kranjc povedala, obvezno vklju?iti tudi vse ostale nivoje odlo?anja in pa seveda izvedbenega dela, tudi financiranja, v izvedbeni del in pa strategijo, ki jo obravnavamo in jasno dolo?iti, tudi država mora dolo?iti obveznosti vseh segmentov v družbi. Se pravi, tudi financiranje, tudi vse kompetence in pa tudi izvedbeni del. ?e tega ne bomo dosegli, bo strategija zopet en lep dokument, ki ga bomo pa? nekje vsi analizirali in ga bomo tudi nekje prodajali, tudi mogo?e kam drugam, ampak stvar je v tem, da ?e ne bo to jasno definirano, opredeljeno, tudi izvedbeni del, bo ostal samo na papirju.
Predlagamo, da se v nadaljnji razpravi in pa tudi v izvedbenem delu obvezno vklju?imo tudi vsi izvajalci v ta del priprave nadaljnjega izvedbenega dela in pa, da skupaj s politiko in pa seveda inštitucijami, ki bodo tudi skrbele nad izvedbenim delom in pa izvedbo strategije, dogovorimo za zelo jasne in tudi obvezujo?e naloge in pa dolžnosti vseh partnerjev, ki bodo to izvajali. Predvsem tu mislim na lokalni, regionalni in pokrajinski nivo, kajti vemo, da pred nami je obdobje, kjer se bo tudi to podro?je uredilo in ?e bomo samo rekli deklarativno, ja, to je pa? seveda sedaj stvar dogovora na dolo?enih nivojih, bo ostalo v zraku. Spominjam samo na zakon o izobraževanju odraslih, kjer navaja, da lokalne skupnosti lahko financirajo dolo?ene dejavnosti in ?e lahko, potem se odlo?ajo po svojih prioritetah, po svojem interesu, po dnevni politiki in tako so vsi strokovni napori zaman, da definiramo potem tudi izvedbeni del. Kajti, praviloma, ?e lahko, potem zmanjka tudi tega vira financiranja.
Zato bi to predlagal, morali bi dose?i, da se obvezujo?e zavežejo vsi partnerji, da bodo to resolucijo tudi dosledno izvajali. Hvala lepa.

            JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. K besedi vabim gospo Sašo Nikvanovi?. Pripravi naj se gospa Olga Drofenik. Še enkrat se opravi?ujem. Pa? je in moški in ženski spol možen v tem imenu. Torej, gospod Saša Nikvanovi?.

            SAŠA NIKVANOVI?: Hvala lepa, se pogosto dogaja. Torej, jaz prihajam iz Zavoda za zaposlovanje in v bistvu bi diskutiral o tej strategiji predvsem z vidika ene dejavnosti, ki pravzaprav se tukaj že tudi pojavlja pod vprašajem, kar se ti?e terminologije namre?. Jaz bom uporabljal izraz karierna orientacija, mislim pa na poklicno svetovanje, informiranje ali pa v?asih smo rekli temu usmerjanje.
Kot prvo, zakaj, ?e govorimo o vseživljenjskem u?enju, je potrebno posebej o tem debatirati. Zato, ker se je seveda v stroki, v praksi in celo v evropski politiki, hvala bogu, je prevladalo spoznanje, da ob boku vseživljenjskemu u?enju se seveda vedno pojavlja tudi vprašanje ljudje se u?ijo in seveda je zelo pomembno vprašanje, kaj se u?ijo. Tukaj moram re?i, da ta dejavnost, karierna orientacija, ni imela pravzaprav nikdar v zgodovino EU pravzaprav takšne prioritete tudi v politi?nih dokumentih na podro?ju izobraževanja in zaposlovanja, kot doslej. Poudarja se, da jo je treba vklju?iti v programe izobraževanja, u?enja ali kakorkoli in moram re?i, da strategija v tem pogledu na nek na?in odraža to usmeritev.
Ko pa gremo naprej, se pa stvari zapletajo, ker sedaj Evropska komisija je v zadnjih dveh letih mogo?e, relativno zelo na hitro, sprejela dolo?ene usmeritve, koncepte in pa tudi terminologijo, ki pa na nek na?in se, pripravljavci gradiva pravzaprav niso jo uspeli uskladiti pa tudi to ni tako lahka naloga. Dosti drugega nam nekako ne bo preostalo. Zakaj gre? Mislim, da so te zadeve mogo?e res zadosti nove. Skratka, leta 2004 je bila sprejeta resolucija o krepitvi politik, sistemov in praks na podro?ju guidence (?), ker ... (nerazlo?no) skozi celotno življenje. Seveda se že pojavlja problem, kako to prevesti. V tem gradivu, v osnutku pravzaprav smo videli, da ste pripravljavci vzeli, skratka se iš?e nek širok izraz, in sicer so opredelili za informiranje in svetovanje, ker na nek na?in seveda so argumenti tudi za to, vendar, kar bi želel povedati, je, da dejansko v evropski komisiji pravzaprav ti dokumenti na nek na?in, je prevladal en koncept in ena terminologija, ki pravzaprav je bila, lahko re?emo, povzeta po sistemih, kot so Velika Britanija, Irska, Finska in nekatere skandinavske države, kjer je na nek na?in ta carierre guidence (?), kakorkoli ga bomo že prevajali, pravzaprav na nek na?in stroka, samostojna stroka, kar pri nas, vprašanje, ?e jo tako smatramo. ?e bomo vprašali svetovalne delavce na šoli ali na zavodu, bodo predvsem rekli, sem psiholog, sem pedagog, sem andragog, najbrž, medtem ko recimo v mnogih evropskih državah je posebna smer študija, se pravi karierno svetovanje, carierre guidence, kar je counceling (?), tako da že tukaj sistemsko pravzaprav je na ravni Evropske unije bil adoptiran, posvojena neka filozofija, nek model, neka terminologija, ki je razli?na od naše, tako da v teh državah nimajo tako velikih problemov, imajo jih pa vseeno. Tudi Irci na veliko o tem debatirajo. To je ena ne preve? lahka naloga, ki nas ?aka.
Mislim, da predlog, sedaj v tem kratkem ?asu, ki je bil, smo na Zavodu za zaposlovanje poskušali oblikovati neke predloge za neke premostitve ali pa neke uskladitve na tem podro?ju. Predlagamo kot prvo, da se že med viri ta resolucija, ki sem omenil, navede, to pa zato, ker je ravno namen te resolucije pravzaprav ravno to, da poveže to vseživljenjsko karierno orientacijo, kot jo imenujejo in upajmo, da jo bomo tudi mi, v strategijo vseživljenjskega u?enja. Mislim, da je to prav eksplicitno v tej resoluciji napisano. Recimo, karierna orientacija, transferzalna tema pri razvoju in uvajanju strategij vseživljenjskega u?enja na nacionalni ravni in prioritetno podro?je z aktivnosti na evropski nacionalni ravni. Prvi predlog je, da bi se to vklju?ilo med vire, ampak tek same strategije ... (nerazlo?no) pojasnila, in kot drugo, da se poskuša dejansko potem tudi v samem tekstu to upoštevati.
Naslednji problem ali pa prednost je pravzaprav dogodek, dejavnik, ki ga moramo upoštevati, da je ravno s to resolucijo Evropska komisija na nek na?in tudi posvojila koncept in terminologijo iz nekaterih evropskih držav in ta koncept oziroma terminologija se glasi. Definicija karierne orientacije se v kontekstu vseživljenjskega u?enja nanaša na vrsto aktivnosti državljanov v vseh starostnih obdobjih in na kateri koli to?ki njihovega življenja, omogo?ajo identifikacijo njihovih sposobnosti, kompetenc in interesov za sklepanje odlo?itev na podro?ju izobraževanja, usposabljanja in izbire poklicev. Poleg tega jim omogo?a vodenje svojih življenjskih poti v u?enju, delu in drugih okoljih, v katerih so te zmožnosti in sposobnosti nau?ijo in/ali uporabljajo. Taka definicija je posledica pravzaprav enega prepri?anja, ki je v številnih državah prevladalo, jaz bi rekel predvsem na ravni policy makerjev. To so povzeli tudi recimo evropska politika pa mislim, da tudi pri nas imamo znake, da seveda ministrstva pravzaprav se s temi pogledi kar strinjajo. Namre?, gre za to, da je ocena .... (nerazlo?no) študij, da v bistvu so se te dejavnosti preve? razdrobljeno razvijale do sedaj v okviru raznih strok, bodisi sedaj psihologija, andragogika, pedagogika in predvsem v okviru raznih resorjev, tako da imamo mi sedaj nek resor zaposlovanja, v preteklosti je bilo poklicno usmerjanje, danes poklicna orientacija. Mi smo, moram re?i, tukaj s šolstvo dokaj poenoteni, ker šolsko svetovalno delo v svojih smernicah šolskega svetovalnega dela govori o poklicni orientaciji in ima dolo?ene minimalne standarde. So pa potem druga podro?ja, kjer seveda je zadeva druga?na, druga?na terminologija se uporablja. Tako da, ta definicija pravzaprav presenetljivo, to je en kapa izraz, dežnik, kamor pravzaprav, kjer se pravzaprav lahko vidimo vsi, tako svetovalne službe v okviru zaposlovanja, tako svetovalne službe na šolah, ki pa sicer delajo pri nas še širši koncept, kot je tukaj karierna orientacija. Svetovalne službe oziroma informiranje, svetovanje, izobraževanje odraslih in zanimivo, da tudi Evropska komisija, v bistvu ta definicija zajema tiste human resource dejavnosti, razvoj ?loveških virov, ki se v podjetjih dogaja. Skratka, šli so v eno tako zelo široko definicijo in tukaj moram re?i, da ni enostavnih odgovorov, ni lahkih rešitev, ampak jih bo treba najti. Prav veliko ?asa ni, ker seveda sedaj recimo Evropa na tem podro?ju gre naprej, aktivnosti gredo naprej. Imeli smo že razne študije, kjer smo morali odgovarjati na vprašanja, ki se ti?ejo in uporabljajo to terminologijo. Mi smo v bistvu oktobra lani zaklju?ili en projekt nacionalni forumi za karierno orientacijo, kjer je ideja pravzaprav podobna, kot je na podro?ju u?enja, da se skupaj pripelje vse policy makerje in druge dejavnike, od strokovnih združenj, sindikatov, lokalnih skupnosti, da se pravzaprav sodeluje pri oblikovanju teh programov in tako naprej. Predvideno je bilo na nek na?in, da se prevedejo nekatera gradiva in mi smo bili seveda ?ez no? v situaciji, ko smo morali prevesti priro?nik za policy makerje, ki ima naslov ... (nerazlo?no) for policy makers. V nekaterih dokumentih celo pravi, da kar samo guidence, sedaj kaj, kar usmerjanje, kar orientacija. Skratka, tukaj so problemi in saj pravim, situacija je pa taka, da na nek na?in nas ta dogajanja postavljajo v eno "cajtnoto", ?e re?em po slovensko. Skratka, da bomo morali po mojem zelo hitro se dogovoriti. Mi smo ob?asno imeli recimo te razprave, razli?ne stroke, in težko je re?i, da ima ena stroka bolj prav kot druga, vendar je treba upoštevati, da ta karierna orientacija ni neka znanost, neka znanstvena disciplina, ampak neka družbena dejavnost, kjer se pa? terminologija spreminja dogovorno in je seveda odvisna od nekih konkretnih družbenih, politi?nih in ne vem še kakšnih razmer.
Mi na vseh podro?jih se s tem sre?ujemo kot tisti, ki delamo na projektih, ki pravzaprav delamo na študijah. Sedaj se bodo po novem sre?evali tudi predstavniki vlade. Mislim, da šolska ministrstva v Evropi, verjetno bo tudi pri nas tako, .. (nerazlo?no) neke predstavnike v nek nov organ, ki mu bodo rekli mreža za karierno orientacijo, carieere guidence network. Do sedaj je bila to strokovna skupina. Jaz sem bil ?lan te strokovne skupine. Sedaj prihajajo aktivnosti na raven politike in tudi ti ljudje pravzaprav bodo morali na nek že tudi odgovarjati recimo na vprašanja, kako smo v Sloveniji pravzaprav uveljavljali resolucijo, ki sem jo prej omenil, v strategijo vseživljenjskega u?enja.
Jaz upam, da bomo pravzaprav se tega zavedali in da bomo uspeli nekje to terminologijo vzpostaviti. Zanimivo, da to ni problem samo pri nas, tudi v vseh drugih državah in da Evropska komisija pravzaprav ravno vsem tem mrežam, ki sedaj nastajajo, pravzaprav kot prioritetno, da naloži pravzaprav nalogo, da se pravzaprav tukaj poenotimo že na nacionalni ravni in tudi evropski, ker kot je rekel eden od visokih uradnikov na Evropski komisiji, da je seveda zelo težko financirati neko dejavnost, ki je amorfna in za katero pravzaprav obstaja ducat razli?nih na?inov, kako se to pove.
Da ne bom predolg, skratka, ta terminologija, opozoril bi tudi pripravljavce na izraz poklicno usmerjanje. To pa je res izraz, ki pravzaprav ne sodi v ta dokument. Poklicno usmerjanje je bilo, sprejet je bil sredi 90-let dogovor, da se tako v šolstvu kot v zaposlovanju poklicno usmerjanje preimenuje v poklicno orientacijo, vendar pa, kot je bilo prej re?eno, ni šlo samo za kozmetiko, ampak gre tudi za en druga?en koncept, ker pravzaprav poklicno usmerjanje je dobilo eno negativno konotacijo, ker so ga ljudje pa tudi strokovnjaki preve? povezovali z usmerjenim izobraževanjem, ne ?isto upravi?eno in recimo z nekim prejšnjim sistemov. Dejansko poklicno usmerjanje danes pravzaprav v praksi ve? ne obstaja.
Ob tem, ?e v bistvu zaklju?im, navedli smo nekaj predlogov, ki bi pravzaprav pove?ali oziroma prispevali k uresni?evanju te strategije. Jaz se sicer strinjam s pripravljavci, ki ste zapisali in povedali, da je to konceptualni dokument, ampak kljub vsemu to ni le koncept, to je strategija. To pomeni, da mora na nek na?in, poleg ciljev, v grobem tudi opredeliti neke na?ine ali pa mehanizme, kako bomo do teh ciljev prišli. Tako, da smo predlagali recimo ravno na tem podro?ju, sedaj še ena tema je, poleg samega termina in koncepta karierne orientacije. Tu je en zelo pomemben izraz karierna vzgoja. Pri nas smo to imenovali in še imenujemo poklicna vzgoja, pri tem, da se na nek na?in v kurikulu to dogaja predvsem, kolikor sem seznanjen, v prvih razredih osnovne šole, in to je eno podro?je, recimo, ko smo delali te študije, kjer se je pokazalo, da v Sloveniji na to pozabljamo, da so pravzaprav še druga podro?ja. Recimo, Slovenija je ena redkih držav, kjer nima recimo te svetovalne pomo?i organizirane v okviru univerzitetnega študija, z izjemami ekonomske fakultete in mislim, da še ene v Mariboru, da so tukaj študentske organizacije aktivne, kljub vsemu pa recimo neke take zelo organizirane pomo?i ni. So še druga podro?ja. Slovenija, moram re?i ob tej priložnosti, pravzaprav je ena redkih evropskih držav pa tudi od novih, recimo Romunija, Bolgarija, ki nima podiplomskega študija na podro?ju karierne orientacije in tako naprej, da ne bomo sedaj šli preve? v širino.
Skratka, naš predlog je bil, da se recimo v poklicni vzgoji da ve?jo težo oziroma da se jo posebej omeni, kako bomo temu sedaj rekli, gre za izraz carierre guidence, bomo rekli karierna vzgoja, tudi meni osebno ne diši, da bi kar na vsakih nekaj let spreminjali, ampak v?asih je enostavno treba. Recimo, ravno ta resolucija, ki sem jo omenil, direktno pravi: zelo se zavzema za karierno vzgojo, skratka, da to u?enje o karierah, o poklicih v izobraževanju, pravzaprav pride v sam kurikulum, ker je v bistvu na nek na?in zelo jasno, da recimo ne more nadomestiti drugih aktivnosti. Ko smo v teh študijah gledali, smo ugotovili, da recimo pri nas podro?je informiranja, izobraževanja o poklicih, je kar dokaj razvito, da je pravzaprav v primerjavi z drugimi državami šolsko svetovalno delo izredno dobro razvito. Mislim, da se kar težko najde, mogo?e celo malo preširoko podro?je dela, da pa potem manjka, da je pa premalo poudariti ena dejavnost, sem jo omenil, poklicna vzgoja, karierna vzgoja, ki pa je del kurikula, ki pa pravzaprav predstavlja tisto sistemati?no delo, ko u?ence na nek na?in se u?i spoznavati sebe in u?i spoznavati svet dela, ?e poenostavim.
Skratka, na nek na?in bi se vrnil k tistemu, kar je gospod Jelenc poudaril, ta humanisti?en in v bistvu ekonomisti?en pogled na vseživljenjsko izobraževanje. Na nek na?in imam vtis, da seveda v izobraževanju s v?asih bojijo šolniki ekonomisti?nega pogleda in mislim, da je kar precej razlogov za to. Ampak ravno karierna orientacija pravzaprav gradi to?no na tem, na premostitvi teh dveh bregov, ker se najprej izhaja iz sebe, se pravi ugotoviti svoje lastnosti, interese, sposobnosti in priložnosti za izobraževanje, u?enje in potem najti neko najboljšo rešitev. ?e se je ne da kratkoro?no uresni?iti, so potem tudi veš?ine, kako se jo da dolgoro?no.
Skratka, mi smo to podro?je na široko, mi smo tu nekaj stvari napisali, kolikor smo uspeli in upam, da bomo nekje v bodo?e uspeli na nek na?in tudi na tem podro?ju, pravzaprav to strategijo dopolniti. Hvala lepa.

            JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. K besedi vabim gospo Olgo Drofenik. Pripravi naj se mag. Marjan ?ufar.

            OLGA DROFENIK: Skušala bom vseeno se držati petih minut in bom zelo kratka. Govorila bi pa samo o poglavju, ki se nanaša na izobraževanje odraslih in je v bistvu opredeljeno njegovo poslanstvo in del teorije izobraževanja odraslih. Dejstvo, da imamo v Sloveniji resolucijo o nacionalnem programu izobraževanja odraslih, bi v teoriji lahko pomenilo to, da to ni ni? narobe, da strategija opredeljuje izobraževanje odraslih tako kot ga opredeljuje, v praksi pa se sre?ujemo seveda z dvema velikima problemoma.
Prvi je ta, ki ga je že dr. Jelenc omenil, da Ministrstvo za šolstvo in šport ni organizirano tako, da bi lahko preko letnih programov izobraževanja odraslih, ki so zakonski instrument za uresni?evanje strategije, tudi zagotavljalo uresni?evanje ciljev nacionalnega programa izobraževanja odraslih. Ker sem sama tudi bolj prakti?ne narave, tako kot je rekla dr. Kranj?eva zase, vidim rešitev v tem, da se Ministrstvo za šolstvo reorganizira tako, da bo sektor za izobraževanje odraslih enakopraven in dovolj mo?an, da bo lahko po tej formalni plati skrbel za uresni?evanje nacionalnega programa in da bo seveda lahko se tudi kadrovsko okrepil in da bo lahko te naloge izpeljal.
Drugi problem, ki ga pa imamo, je pa ta, da resolucija narejena samo do leta 2010 in bi jo bilo sedaj treba podaljšati do 2013 in verjetno za nekatere elemente do leta 2023, tako kot imamo to za razvoj Slovenije. To je prva pripomba in v kolikor se to dvoje realizira, potem je sprejemljivo, tako kot je sedaj izobraževanje odraslih, opredeljeno v strategiji, v kolikor pa tega dvojega ni mogo?e realizirati, je pa treba to poglavje v resoluciji dopolniti.
Ker obstaja velika nevarnost, da se bodo potem operativni na?rt delal samo za podro?ja, ki so opredeljena v ukrepih v strategiji, bi opozorila na to, da sedaj strategija se ne dotika vprašanja javno-zasebno v izobraževanju odraslih. Gospa Jasna je govorila o enakopravnosti, jaz bi pa rekla, da je naš prvi problem ta, da mi v resnici javnih organizacij v izobraževanju odraslih nimamo, jih imamo samo na papirju. Najmanj, kar mora ta dokument pa? povedati s stališ?a ministrstva ali vlade, ali javnih izobraževalnih organizacij na podro?ju izobraževanja ne bo in je treba potem to napisati in bo to prepuš?eno koncesionarjem oziroma javni službi, ki jo bodo pokrivali koncesionarji in zasebnemu sektorju. Mislim, da glede na to, da te?ejo zelo burne razprave o javno-zasebnem v izobraževanju mladine in v podro?ju zdravstva, da je prav, da pa? odgovorimo. Suverena pravica te države je, da se odlo?i, da na tem podro?ju javnih organizacij ne bo, ampak naj se to tudi zapiše.
Glede terminologije bi opozorila samo na to, da nekateri pojmi so bili v stroki že predmet javne obravnave. Center za poklicno izobraževanje je, ne vem koliko ?asa nazaj, mogo?e dve leti nazaj, eno leto nazaj, imel nacionalni posvet, organiziral o klju?nih kompetencah in tam je posebna skupina, v katerih so bili predstavniki stroke, tudi s podro?ja visokošolskega izobraževanja pod vodstvom prof. Dularja, ta nesre?ni izraz kompetence obravnavala in so potem na plenarnem delu predlagali, zavedajo? se, da izraz zmožnosti ne pokriva tega, kar želimo ali pa mislimo, da povemo s kompetencami, da je v tem trenutku najbolj primeren izraz in bi predlagala, da se vsaj nekatere stvari, pri katerih smo dosegli minimalno soglasje slavistov in ekspertov, da jih uporabljamo.
Potem bi pa samo še vprašala, ali je predvideno, da bodo to resolucijo, to strategijo, obravnavali tudi strokovni sveti, ki so pravzaprav naša najvišja strokovna telesa za to podro?je, preden bo šla strategija naprej v postopek sprejemanja.
Vseeno bi pa se zahvalila skupini in dr. Jelencu, da je ta papir pripravil in napisal, ker najtežje je spraviti v enoten dokument stvari, kjer obstajajo pa? razlike, tako v konceptih. Te razlike relativno lahko presežemo, ?e imamo dovolj ?asa za strokovno razpravo. Seveda se pa za vsako tako stvarjo skrivajo tudi zelo mo?ni drugi interesi, ?e re?emo temu ekonomisti?ni interesi in konflikti pristopi. Seveda, tu pa je verjetno neizogibno potegniti pa? nekega dne ?rto in re?i konec. Hvala lepa.

            JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. Ker je kar nekaj prijav še prišlo, seveda ne bo ni? narobe, ?e bo kakšna razprava tudi krajša od petih minut. K besedi vabim mag. Marjana ?ufarja. Pripravi naj se gospod Janko Muršak.

            MAG. MARJAN ?UFAR: Hvala za besedo. Lepo pozdravljam vse prisotne. Moje ime je Marjan ?ufar in sem profesor informatike na gimnaziji. Že prej, ko sem pou?eval na drugih srednjih šolah, in sicer .. (nerazlo?no) trgovec, ekonomski tehnik, zdravstveni tehnik in pa vzgojitelj. In sicer, po mojem mnenju je poznavanje jezikov in informacijsko organizacijske tehnologije temeljno znanje za današnjo globalno družbo. Sicer je vse pomembno, ampak to je po mojem temeljno. V gimnazijah je tega programa po mojem mnenju premalo. Namre?, jaz sem v prvem letniku. Recimo, ?e vzamem primer program trgovec, ima v prvem in drugem letniku informatiko, program ekonomski tehnik pa celo v prvem, drugem in tretjem letniku. Torej, po mojem mnenju bi bilo potrebno v gimnazije uvesti nekaj ve? tega pouka informatike, kajti informacijska pismenost, ki je zadoš?ala za leto 2000, ne zadoš?a ve? za leto 2007.
Izvedel sem raziskavo, in sicer delo v državni upravi, delno v ve?jih sistemih, kot so banke, zavarovalnice in podobno, in sem dobil odgovor, ki ga bom predstavil na letošnjih dnevnih slovenske informatike, da kako so zadovoljni z znanjem informatike tistih, ki se prvi? zaposlijo. Povpre?na ocena je nekje med 2 in 3, se pravi, da so nekako zadovoljivo, zadostno znanje, vendar je potrebno še dolgo ali zelo dolgo izpolnjevanje, da so sposobni za samostojno delo. To je prva stvar.
Lansko jesen sem tudi izvedel dva te?aja na Ljudski univerzi Jesenice, 60-urna, ki ju je pripravilo Ministrstvo za šolstvo in šport z evropskim socialnim skladom in tam so bili slušatelji, ki so delali z ra?unalniki že deset do petnajst let in so bili zelo zadovoljni in hvaležni za takšno izpolnjevanje, kajti izkazalo se je, da delajo na ra?unalnikih, vendar ne vedo oziroma premalo vedo, kaj delajo. Namre?, znajo samo osnove worda, ?iste osnove, ?iste osnove excella in to je za današnje ?ase premalo.
Recimo, o bazah podatkov, ki so povsod v podjetjih, v državni upravi, o Oraclu in podobno, ne vedo skorajda ni?.
Zadnja stvar je pa, da bi predlagal, da se omogo?i študentom, profesorjem in raziskovalcem dostop do svetovnih baz podatkov, kot so .... (nerazlo?no) Emerald in podobno. Torej, od doma, ne samo iz knjižnic. Hvala lepa.

            JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. K besedi vabim dr. Janka Murška. Pripravi naj se gospa Dušanka Lužar Šajt.

            DR. JANKO MURŠEK: Lepo pozdravljeni. Prihajam iz Filozofske fakultete, iz Oddelka za pedagogiko in andragogiko. Sem pa tudi predsednik strokovnega sveta za izobraževanje odraslih Republike Slovenije. Mogo?e najprej priznanje kolegu Jelencu. Mislim, da je delo, ki ga je vložil v ta dokument, vredno vsega priznanja in prepri?an sem, da bo imelo trajne posledice pri koncipiranju vseživljenjskega u?enja v Sloveniji.
V dokumentu je kolega Jelenc govoril o paradigmatskem premiku od izobraževanja k u?enju. To me je spomnilo na leta, ko sem bil še študent, ko je prof. Šmit povedal nekako tako nam študentom, da je andragogika trojanski konj pedagogike. Nismo ?isto razumeli, ampak danes, ko gledam nas, ki tukaj sedimo, saj ve?inoma se poznamo, imam ob?utek, da smo še vedno v trebuhu trojanskega konja. Zakaj? Bolj ali  manj prihajamo iz vrst izobraževanja odraslih, vseživljenjsko u?enje seveda še zdale? ni samo stvar izobraževanja odraslih, se opravi?uje, tistih, ki ste iz pedagoških krogov oziroma ki se ukvarjate z izobraževanjem mladih, ampak ve?ina je vendarle na tej strani.
Nenazadnje, škoda, da ni gospoda ministra, tudi Ministrstvo za šolstvo in šport kaže na to, da ta preboj še ni narejen in da še vedno ?akamo v trebuhu trojanskega konja, kajti Ministrstvo za šolstvo, to je seveda neke vrste anahronizem, anahronizem, ki pa po drugi strani, se bojim, kar malo odseva stanje stvari. Ministrstvo za šolstvo in šport veliko glavnino svojega dela seveda usmerja v izobraževanje mladih. Ne mislim, da bi ga moralo manj, ampak moralo bi ga dodatno tudi v izobraževanje odraslih. V tem smislu seveda pozdravljam idejo ustanovitve strateškega sveta za vseživljenjsko u?enje, ki bi lahko na nek na?in sintetiziral vse tisto, kar se na posameznih podro?jih dogaja, bojim pa se, da ta svet ne bo mogel uspešno delovati, ?e pri tem ne bo imel tudi neke ustrezne formalne institucionalne, ?e ho?ete, podlage. Mislim, da je to oddelek za izobraževanje odraslih znotraj direktorata, znotraj ministrstva najbrž premalo. Strokovni svet za izobraževanje odraslih je že predlagal medresorsko enoto. Zakaj se nam zdi to še posebej potrebno? Zaradi tega, ker ko gledamo recimo podatke, koliko javnih sredstev gre za izobraževanje odraslih, sta tukaj samo dve ministrstvi: Ministrstvo za šolstvo in Ministrstvo za delo. Kaj pa vsa ostala ministrstva? Kot da tam ni izobraževanja. Natan?no vemo, da je, ogromno ga je, ampak vse to ostaja nekako razdrobljeno, nepovezano in zato ponovno mislim, da bi bilo smiselno razmišljati ob strateškem svetu torej tudi o formalni organiziranosti.
?e se vrnem nazaj k temu paradigmatskemu premiku, ja, seveda, ampak ta paradigmatski premik bo možen samo, ?e bomo ovrednotili vse tisto znanje, ki je pridobljeno neformalno in priložnostno. Zato, da bi to vrednotili, pa seveda je treba ustvariti neke pogoje. Poglejte, dva pogleda imamo na to  pravzaprav. Ja, na nek na?in ekonomisti?en. Delodajalci, ki razumejo, da se odrasli u?ijo, da je to nekaj samo po sebi umevnega, tega, da se u?ijo, da zahtevajo, izobraževanje odraslih ni stvar prostovoljne izbire, pozabimo to, obvezno se moraš ... (nerazlo?no), ampak sindikati opozarjajo, to je tudi pokazala raziskava, ki smo jo imeli v CRP-u, da je to u?enje pravzaprav, to znanje, pridobljeno neformalno ali priložnostno, v celoti spregledano, neovrednoteno in se samo zahteva. Najbrž je potrebno tu napraviti nekaj drugega. Vstop države, ki bo omogo?ala vrednotenje neformalno in priložnostno pridobljenega znanja, ki bo ustvarila neke formalne ali zakonske pogoje za to in v tem smislu je zagotovo treba prevetriti tudi v tem smislu zakon o izobraževanju odraslih, da ne govorim o tem, na kar je opozarjal gospod Sotelšek, seveda je torej ta prevetritev in neke dopolnitve tega zakona se mi zdi, nujno potrebna. Pri tem pa seveda ne gre pozabiti, kar se tudi pogosto dogaja, da je neformalnega in priložnostnega u?enja med mladimi, ne bom rekel vsaj toliko, ne bom rekel ve?, bom pa rekel vsaj toliko, kot med odraslimi, poleg formalnega izobraževanja, v katerega so vklju?eni. Spomnimo se kulturni kapital, o katerem je govorila prof. Kranj?eva, ki nastaja kot priložnostno u?enje, kot neformalno u?enje in seveda tega ne ovrednotimo, niti na nivoju formalnega izobraževanja, kaj šele formalnega izobraževanja. Zato mislim, da bi res bila ta prevetritev zakonodaje potrebna, da bi bilo potrebno razmišljati o tem, kako torej na nivoju države organizirati službo za izobraževanje odraslih in na nek na?in res razmisliti o tem, ali ni Ministrstvo za šolstvo izraz, ki ne anahronizem. Hvala.

            JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. K besedi vabim gospo Dušanko Lužar Šajt. Pripravi naj se gospa mag. Alenka Golob.

            DUŠANKA LUŽAR ŠAJT: Dober dan. Prihajam iz Centra razvoj ?loveških virov iz Podravja in sem isto?asno predsednica odbora za razvoj ?loveških virov, pravzaprav eno leto na porodniškem, ampak vseeno tukaj in bi želela samo na kratko par besed re?i o u?enju kot temeljnem viru in gonilni sili lokalnih skupnosti in pa u?enju za uspešno in kakovostno delo. Morda samo v smislu izvedbe te strategije, kasneje oziroma operativnega na?rta. Smiselno bi bilo, kot je gospod Sotelšek že prej poudaril, pravzaprav tudi na lokalni ravni sistemsko urediti neko financiranje tega podro?ja vseživljenjskega u?enja, ?eprav imamo odbore za razvoj ?loveških virov, pa še vedno to podro?je vseživljenjskega u?enja pravzaprav ostaja stihijsko, se financira stihijsko, ve? ali manj in neusklajeno. ?e lokalne skupnosti to želijo, namenjajo sredstva, ?e ne, pa ne.
V Podravju zaenkrat precej sredstev namenjajo v okviru odbora, vendar pa bi bilo potrebno tudi iz državne ravni, torej iz ravni ministrstev in to vsekakor medresorsko usklajeno povezovati ta sredstva in jih usklajeno za to podro?je namenjati. Prav tako bi želela pri tem poudariti, da pravzaprav je potrebno tudi usklajevati ukrepe iz državne ravni. Strategija govori o centrih vseživljenjskega u?enja kot o pomembni infrastrukturi na lokalni ravni, vendar pa, kolikor vemo, operativno sicer se te stvari trenutno izvajajo, vendar se dela toliko modelov, kolikor prijaviteljev oziroma izvajalcev tega projekta v Sloveniji imamo. Smiselno bi bilo povezati pravzaprav vse centre vseživljenjskega u?enja, ki nastajajo, en del modela uskladiti, drugi del pa seveda prepustiti potrebam in pa raznolikosti lokalnih skupnosti.    
Druga stvar, ki se mi zdi pri tej strategiji izredno pomembna, je v bistvu povezava s poklicno kariero, torej povezava vseživljenjskega u?enja s poklicno kariero in u?e?imi se organizacijami. Resni?no v podjetjih, sploh ?e govorim o našem delu Slovenije, torej tistem podravskem, je še vedno en bazen, kjer podjetja, kot je tudi gospa Balohova prej omenila, se ne zavedajo pomena vlaganja v svoje zaposlene. Ne toliko, kolikor bi si želeli pa tudi verjetno drugje po Sloveniji ni veliko boljše. Imamo nekaj paradnih konjev, predvsem mala in srednja podjetja pa tega ne po?nejo. ?e bomo želeli ustvarjati u?e?e se organizacije, bomo morali v operativnem na?rtu tudi na državni ravni se zavzeti in podpreti pravzaprav uvajanje ali pa razvoj u?e?ih se organizacij, ali s promocijo podjetij, ki vlagajo v u?enje, torej v svoje zaposlene, ali s podporo recimo, nastajal je že standard vlagatelji v ljudi v Sloveniji, pa se je vse skupaj ustavilo, tako da niti angleški partnerji niso potem ve? želeli delati. Škoda je, ker je bilo kar precej denarja že v to vloženega. Zakaj te stvari ne bi tekle dalje in prav s tem nekako bi promovirali podjetja. Država naj poskrbi za to, da se recimo standard vzpostavi, da se vzpostavijo pogoji in potem bomo lahko govorili o u?e?ih se organizacijah, ki bodo delale v skladu recimo s takšnim standardom ali podobnimi metodami. Toliko z moje strani. Hvala.

            JANEZ MEŽAN: Hvala. K besedi vabim mag. Alenko Golob. Pripravi naj se gospa Irena Reberšak.

            MAG. ALENKA GOLOB: Sama danes pravzaprav se nisem mislila oglasiti, vendarle pa, ker ni bilo nobenega drugega, ki bi bil pripravljen spregovoriti o potrebah ljudi, o katerih bom sama danes povedala nekaj besed, sem se odlo?ila, da se vendarle oglasim.
Vem, da dr. Jelenc pozna problematiko ciljne skupine u?e?ih se ljudi z motnjami v duševnem razvoju in je tudi vpletel to ciljno skupino v svojo strategijo. Vendarle pa želim, da se danes tudi glasno sliši ponovno, da tudi ta ciljna skupina u?e?ih se potrebuje u?enje in izobraževanje tudi v odrasli dobi, ker pravzaprav za?etno izobraževanje je kar dobro urejeno, zatakne oziroma naleti pa se na skoraj neprebojni zid predsodkov, ko se za?nemo pogovarjati o u?enju in izobraževanju v odrasli dobi. Verjemite mi, da v dvajsetih letih dela na tem podro?ju so me zelo prepri?ali, da se želijo u?iti, vendarle pa seveda jim ni zadosti nek ozko predpisan en sam program, ampak je potrebno slediti temu, kar s tujko re?emo ... (nerazlo?no), se pravi zelo široko zastavljenim priložnostim in razli?nim programom ter vsebinam, ki jih zanimajo in ki bi jim naj bile ponujene. Zato sem danes izkoristila priložnost, ker me sliši tudi minister, ki ima vpliv, da bi se mogo?e to lahko le preseglo in za?elo razmišljati, da tudi ti ljudje želijo se u?iti in prese?i predsodke. Hvala.

            JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. K besedi vabim gospo Ireno Reberšak. Pripravi naj se gospod Dimitrij Bojerman.

            IRENA REBERŠAK: Lep pozdrav. Hvala za možnost. Sem direktorica Zavoda za varstvo in rehabilitacijo po poškodbi glave in dodala bi kolegici Alenki, predvsem mogo?e samo kratko moje videnje vseživljenjskega u?enja. Bistvo je to, da kdor ne napreduje, nazaduje. Stagniranja v bistvu v današnji družbi ni. Ta pojem še posebej velja za osebe s posebnimi potrebami, kjer se upad pri nenapredovanju še toliko hitreje opazi kot pri vseh ostalih ljudeh. Vesela sem, da sem našla osebe po poškodbi glave v cilju 1, 4, 8 in 10 in bi si zelo želela, da bi iz strategije prešlo tudi v možnost vseživljenjskega u?enja za osebe po poškodbi možganov. ?e je za otroke oziroma za osebe, o katerih je govorila moja predhodnica, v izobraževalnem obdobju še kar v redu poskrbljeno, za osebe po poškodbi glave, za tiste, ki niso sposobni izobraževanj in usposabljanj, pa presežejo starost, recimo ?e se poškoduje pri 27-ih letih, že usposabljanje samo ni zadovoljivo in ni v redu urejeno in ga je nekam potrebno spraviti. Vedno so dileme, ali je to sociala, ali je to šolstvo. ?e bom ?isto konkretna, bistvo problema je v financiranju. Bistvo je to, da ?e je to storitev vodenja v okviru storitve vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji, to pomeni enega pedagoga na šestdeset oseb. Šestdeset oseb en pedagog ne zmore usposabljanja in bistvo problema je v financiranju. Ni problem znanje, da se delati, ampak ni financerja, ki bi usposabljanje omogo?il.
Druga stvar, bi mogo?e samo še to, ?e gledamo ekonomiko, je tukaj ra?unica jasna. Ena usposobljena oseba po poškodbi glave, usposabljanje, tudi ?e traja deset let, bo on štirideset let, ker je življenjska doba normalna ali pa še ve?, samostojneje živel in rabil bistveno manjšo pomo? za svoje funkcioniranje in je ekonomika definitivno upravi?ena. Problem je ta, da se osebam ne omogo?i, da napredujejo, se jih pusti na tistem nivoju in jim nudimo varstvo in druge oblike, ki so dražje in za njih osebnostno neustrezne. Tako, da imam velika pri?akovanja, da se bo ta strategija tudi vnaprej z akcijskimi na?rti udejanila in da bo možno za osebe s poškodbami glave in usposabljanje in vseživljenjsko u?enje, ki bo njihovo stanje vzdrževalo. Hvala lepa.

            JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. K besedi vabim gospoda Dimitrija Bojermana. Pripravi naj se gospa Fani Armansur.

            DIMITRIJ BOJERMAN: Želim vam dober dan. Prihajam iz Zavoda za šolstvo in tam vodim skupino za razvoj kakovosti, pa naj iz tega vidika poskušam povedati nekaj besed o naših razmislekih, o vsebini vseživljenjskega u?enja, z vidika šolskega obdobja, se pravi kot podmnožice, ?e bi tako rekel, celote u?enja in pa jaz mislim, da je mogo?e spregovoriti tudi o možnosti povezav med prej omenjenim humanisti?nim in ekonomisti?nim pristopom v razmišljanje pri vseživljenjskem u?enju. Naj re?em v ilustracijo temu namenu, da pri nas v okolju ali nasploh obstaja ve? sil, motivacij ali pa principov, kakor jih lahko imenujemo. Prvi je torej želja, princip, sila po razširjanju dobrega. Ta je vgrajen v nas, ker ve?ina nas tukaj u?iteljev, se pravi, mi si želimo tisto, kar vemo, kar znamo povedati naprej, tako da bodo drugi, ve?inoma mlajši od nas, u?enci, vedeli in znali.
Naš problem v tem trenutku je, da se ta princip dokaj uspešno seli v globalnem smislu na vzhod, se pravi, da tam nekje drugje znajo delati v smislu, ?e bi tako rekel, industrijske proizvodnje, masovne re?i, bom rekel, hitrejši in cenejši na?in. Se pravi, da v teh pogojih je naloga za nas, da se bolj naslonimo na drugi princip, ki je seveda tudi vgrajen v nas. Namre?, ustvarjanje novega v šolskem prostoru, vsem tem nedvomno re?ejo konstruktivizem in gre za to, da iz prostora, ki nas obdaja, iz nas samih ali kakorkoli pa? že, najdemo re?i, ki jih je vredno stakniti skupaj, da se oblikuje ideja, ki jo je mogo?e potem oblikovati. Konec koncev pa, ?e govorimo o ekonomskem smislu, v rezultat, ki ga je mogo?e konec koncev tudi ponuditi komu drugemu.
Na Zavodu za šolstvo se trudimo temu služiti, tem ciljem, se pravi podpori ene in druge v pravilnih razmerjih, ?e tako v narekovajih re?emo, teh dveh sil ali principov. Želimo pomagati s tem, da smo zapisali v vizijo, da želimo ... (nerazlo?no) prostor sodelovanja ali pa sti?iš?e znanosti, umetnosti, humanisti?ne družbe z prakso v šolah in pa, to se nam zdi pomembno tudi, v gospodarstvu. Tukaj nekaj malega utegne spremeniti polje pa tudi prostor našega delovanja in se zdi, da iz obmo?ja samo šolskega prostora bomo s to izpeljavo te vizije lahko vstopili proti širšemu obmo?ju, se pravi vseživljenjskemu u?enju. Omeniti velja, da ti dve sili, ?eprav sta obe pozitivni, razširjanje dobrega pa ustvarjanje novega med seboj nista kar avtomati?no soglasni in se ne podpirata kar avtomati?no. Mnogokrat je mogo?e re?i, da si tudi nasprotujeta. Zato se zdi pomembno, da ?e želimo ve? sil, ve? energije posvetiti obmo?ju konstruktivizma, tega ustvarjalnega principa, moramo tudi v organizacijskem smislu pripraviti, organizirati, zagotoviti en varen prostor, da se bo ta princip lahko pojavil, rasel, se okrepil in za?el dajati rezultate.  Ampak, obeti, menimo, so dobri.
Kot re?eno, s tem razmislekom lahko hkrati podpremo humanisti?en in pa ekonomski princip razmišljanja. Hkrati je mogo?e z oblikovanjem teh dveh prostorov tudi vklju?iti in pripraviti do sodelovanja formalno in neformalno u?enje in pa, ?e razmislek poskušam zaokrožiti na ta na?in s to mislijo: najve?ji ustvarjalni projekt v življenju ve?ine ljudi je imeti otroke. Mi pa jih u?imo in pou?ujemo in menimo, da je dobro, ?e to storimo dobro. Jaz se vam zahvaljujem za pozornost.

            DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa. Na vrsti je gospa Fani Armansur, za njo pa Ema Perme.

            FANI ARMANSUR: Lep pozdrav. Sem Fani Armansur, ravnateljica Srednje poklicne in strokovne šole Bežigrad Ljubljana in predsednica Skupnosti izobraževanja odraslih v okviru Združenja srednjih šol in dijaških domov.
Ker sem po izobrazbi strojnica, se pravi tehni?ne usmeritve, bom samo nanizala drobne stvari, ki so me med potjo zabolele, prešinile in mi morda dale misliti pa morda v razmislek tudi vam. Ko govorimo o ciljih, o tem, da v praksi vzgoje in izobraževanja v Sloveniji želimo dose?i integracijo vseh podro?ij vzgoje in izobraževanja, v nadaljevanju vzgoje nikjer ve? ni. Pogrešamo vzgojo za strpnost, vzgojo za medsebojno življenje takšnih in druga?nih. Prej je gospa omenila hendikepirane. Sama imam otroka s posebnimi potrebami. Ko pride v varstveno delovni center, ni ve? nobenega izobraževanja. Tu se samo še dela. To se pravi, da vrednota, ki naj bi pomenila nekaj nam, ki jih prenašamo na druge generacije, morda tudi ne pomeni ve? to.
Vrednota za delo. Koliko mi sami doma prenašamo to naših otrokom in koliko to znamo in še zmoremo tistim, ki jih sre?ujemo med našim delom in to resni?no prenašati.  Delo mora biti vrednota. Da lahko nekdo se izobrazi za to, da ima možnost za vseživljenjsko, potem za zaposlovanje, za poklicno kariero, menim, da bi morali temeljiti na formalnem izobraževanju, na formalnem pa zato, ker bi morda med potjo ugotovili, da je tudi slovenski jezik vrednota, da moramo negovati jezik, ki je v manjšini, ne glede na to, da zaposlujemo, ker jih rabimo, voznike namre?. V tujini smo iz zakona mirno ?rtali, da morajo obvladati slovenski jezik. Morda v strategijah na to ne bi smeli pozabiti. Hvala.

            DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa gospe ravnateljici. Na vrsti je Ema Perme, za njo pa mag. Janja Megli?.

            EMA PERME: Dober dan. Spoštovani gostje, jaz sem Eva Perme. Prihajam tako reko? iz prakse izobraževanja odraslih in moram re?i, da imam eno veliko ?ast, da sem danes tukaj z vami. Mislim, da se piše en velik zgodovinski trenutek. Mogo?e se tega ta trenutek še ne zavedamo, mislim pa, da bo ta datum stopil nekam v zapiske ali pa v arhiv zgodovine. Malce se tresem in to zato, ker me je malo strah. Ta spoštovani zbor je tako zelo velik, da to povzro?a. Sem se pa kljub vsemu in tudi kar nekaj sogovornikov pred menoj pravzaprav je reklo oziroma se je odlo?ilo za to, da se priglasi k besedi, da poudari neke re?i, ki se jim zdijo pomembne in tudi meni se zdi nekaj zelo pomembnega.
Govornika pred menoj sta govorila o vrednotah oziroma sta se vsaj dotaknila tega pojma. Zdi se mi, da so vrednote nekaj, kar so v naši družbi izjemno pomembne. Mi govorimo o pojmih znanje, u?enje, tega sre?ujem v praksi zelo veliko takrat, ko se sre?ujem z brezposelnimi, ko govorimo o motivaciji za u?enje, ko govorimo pravzaprav o tem, ali nas je strah u?enja ali nas je strah stopiti pred širno publiko. Ampak, naj se vrnem nazaj.
Za?ela sem o uporabi pojmov znanje, veš?ine, spretnosti, u?enje. To so visoko lete?e besede. Še vedno pri ve?ini ljudi povzro?ajo malce neprijetne ob?utke. Kadar se pravzaprav dotikamo izobraževanja ali pa u?enja, danes smo govorili o tem, da se seveda ta pojem izobraževanje umika in izobraževanje je pravzaprav družbena stvar, u?enje je stvar posameznika. Ko se u?enje dogaja v posamezniku, seveda imamo zraven ?ustva. ?ustva so povezana z vrednotami. Sedaj bo pa to moje osebno mnenje, pa si želim, da ga delim z vami, da se v naši družbi pravzaprav vse bolj poudarja tehnicisti?en pristop oziroma vedenje, vedeti, znati, veljati, odrinili pa smo pravzaprav ta ob?utek, da jaz nekaj znam zaradi sebe in je to pomembno zaradi mene in ne zaradi tega, da bom jaz pravzaprav po nekih kriterijih te družbe uspela ali pa bom uspešna navzven ne pa navznoter. Zato se mi zdi, v svoji praksi se pravzaprav precej ukvarjam tudi z izobraževanjem u?iteljev. Poudarila sem pojem izobraževanje, zato ker ga je v tem formalnem svetu pomembno izraziti, ker se naše izobraževanje ali pa ?e želite usposabljanje še vedno odvija v formalnih okvirih. Torej, vse tisto, kar ima vrednost, pridobiva to?ke in vsi tisti u?itelji, ki se prijavljajo na seminarje, tam tekmujejo za to?ke. Da ne bi žalila svojih kolegov, jaz sem prepri?ana, da vsi tisti, ki se tja prijavljajo, delajo to z najboljšim namenom, da seveda pridobijo nove veš?ine in znanja, da bodo svoje delo najbolje opravljali in po svoji najboljši vesti, vendar se seveda potem pojavlja še nekaj, da vsi tisti, ki so zelo motivirani, to tudi po?nejo in se pravzaprav prijavljajo na ve? seminarjev in na ve?ih sodelujejo in bolj aktivno sodelujejo. To pravzaprav kaže moja praksa. Takrat, ko pa na za?etku vprašam ljudi, kaj se skriva za pojmom u?enje po njihovem mnenju, je pa polarizacija pravzaprav taka. U?itelji stremijo za velikimi in obsežnimi pojmi, kot je vse znati, veljati in seveda širiti znanje, torej visoko lete?i pojmi. Takrat, ko pa vprašamo mogo?e brezposelne, o tem, ko smo prej govorili oziroma moji predhodniki, se opravi?ujem, o nižje izobraženih, tam pa seveda sre?amo pojme, seveda v nadaljevanju, ko spodbudimo ta ... (nerazlo?no), pa sre?amo pojme strah, nekaj, kar je muka, nekaj, kar boli, nekaj, kar ni v redu, kar povzro?a glavobol. Sedaj bo tukaj pravzaprav, to je bil tak mogo?e malo krajši uvod, jaz upam, da je bil kratek pa dovolj nazoren za tisto, kar se mi zdi pomembno v strategiji, v ukrepih, govorimo o usposabljanju, ki naj bi širili veš?ine, spretnosti, znanja, pa ?e želimo, jaz bi zraven z veseljem dodala tudi vrednote vseživljenjskega u?enja, za katere je pomembno, da bi jih seveda potem opredelili, kaj sedaj to pomeni. Pri vrednotah je seveda tako, da je zelo pomembno, da zamenjamo naše pristope ali pa razmišljanja in se mi zdi izjemno pomembno, da bi se zelo konkretno in zares ukvarjali potem v nadaljnjem akcijskem na?rtu s tem, kam gre naše usposabljanje kadrov, ki se ukvarjajo s širjenjem informacij, prenosom znanj, usposabljanju za uporabo dolo?enih veš?in in seveda tudi za to, da je vrednota u?enje in da je vrednota znanje. Hvala lepa.

            JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. Še zadnja razpravljavka, mag. Janja Megli?.

            MAG. JANJA MEGLI?: Pozdravljeni. Hvala lepa za to priložnost, da lahko spregovorim tudi nekaj v imenu Obrtne zbornice Slovenije, ki jo ta trenutek tukaj na tem predstavljam. Mislimo, da je strategija, ki je v obravnavi tukaj danes, izjemna priložnost, da pretehtamo resni?ne potrebe po izobraževanju vseh, ki bodo vklju?eni, so že in bodo vklju?eni v vseživljenjsko u?enje. Mi kot delodajalci vidimo to strategijo kot izjemno priložnost, da dodamo svoj prispevek k temu usposabljanju socialnega kapitala, radi re?emo in zato bi rada iz tega mesta poudarila, da delodajalci nismo nekaj neznanega v vseživljenjskem u?enju. Za leto 2005 so delodajalci iz svojih sredstev prispevali skoraj milijardo, govorim še v tolarjih, skoraj milijardo sredstev za izobraževanje in usposabljanje svojih zaposlenih. Ni nikakršnih ovir, da ne bi tega po?eli delodajalci tudi v bodo?e. Prepri?ani smo, da s sodelovanjem z izobraževalnimi inštitucijami in drugimi privatnimi, zasebnimi, lahko izpolnimo svoje na?rte pri tem, ko gradimo ta socialni kapital, ra?unamo pa na to, da se bo ta prispevek seveda pri pripravi strategije tudi upošteval. Milijarda tolarjev ni malo sredstev in ?e lahko dodam še to, skladi, ki so delovali na tem podro?ju za izobraževanje zaposlenih pri s.p., so bili namenjeni zgolj zaposlenim. Mi ob obravnavi te strategije razmišljamo tudi o tem, kako usposobiti nosilce dejavnosti. Tudi ti morajo biti deležni vseh teh razli?nih vrst in možnosti izobraževanj.
Še zadnje, na kar bi rada opozorila, podjetnost, podjetnost in še enkrat podjetnost. Mislim, da je to vrednota, ki bi si jo veljalo zapomniti in jo vgrajevati v vse naše strategije in v vse dokumente na podro?ju formalnega izobraževanja, neformalnega in informalnega izobraževanja in usposabljanja. Hvala za vašo pozornost.

            JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. Iz?rpani so torej vsi prijavljeni razpravljavci. Želi še kdo besedo? ?e ne, je seveda moja dolžnost, da na koncu dam še enkrat besedo dr. Jelencu, torej vodji skupine, ki je pripravljala osnutek strategije vseživljenjskega u?enja. Izvolite.

            DR. ZORAN JELENC: Hvala. Jaz bi se rad najprej zahvalil vsem razpravljavkam in razpravljavcem na tem posvetu in zagotovil, da je vsako stališ?e, vsak predlog, vsaka pobuda dobrodošla in da jo bomo upoštevali seveda v okviru obsega, ki ga dovoljuje tak dokument, strukture, ki jo omogo?a tak dokument in tudi pa? naravnanosti ali zna?aju tega dokumenta, kot je bil opredeljen.
Naj ob tem re?em, da bi zelo rad, da bi bili vsi konkretni predlogi upoštevani. Ampak, ?e bi se tega lotili, potem bi morali enakovredno zadovoljiti vse to?ke, ki so v strategiji. ?e pa bi to delali, potem bi pa to naraslo v nepregleden dokument, zato mislim, da je boljša rešitev operativni program.
Želel bi pravzaprav, da bi vaše razprave dobil tudi pisno. Dokument je na spletni strani. Najlažje se upošteva konkretne pripombe, ?e se jih vnese v dokument z oznako pa?, kaj je spremenjeno, in zagotavljam vam, da se bo to upoštevalo v okviru tega, kar sem prej rekel.
Zelo se strinjam s kolegico Ano Kranjc, da mi vseživljenjsko u?enje že leta in leta poznamo. Poznamo ga že trideset let. Najmanj bi lahko rekel petnajst, šestnajst let nazaj, ko smo ustanovili andragoški center, ki dejansko deluje v smislu strategije vseživljenjskosti u?enja za podro?je izobraževanja odraslih. Mi tu nimamo primanjkljaja, mi ta podro?ja poznamo in pobuda Evropske skupnosti je samo to, da spodbudi pravzaprav tudi druge strukture k sodelovanju v tej strategiji. Žal ali pa, moram re?i, ob pripravo tega dokumenta sem bil prijetno presene?en z dopolnitvami, stališ?i in pripombami, ki smo jih dobili od zastopnikov za?etnega izobraževanja, se pravi s podro?ja šolanja. Šola je marsikaj že vnesla, se pravi, v tem dokumentu nismo želeli ozna?evati za?etno izobraževanje kot negativno ali da zaostaja. Veliko stvari je naravnanih v pravo smer in obetajo, da se bo to podro?je še razvilo.
Seveda pa je ?loveško razumljivo tole. Za?etno izobraževanje se pa? kon?a, ko se kon?a za?etno izobraževanje in marsikoga ne skrbi, kaj bo potem naprej. To je neka ?loveška logika. Mi, ?e delamo v izobraževanju odraslih, to ?utimo iz druge strani. ?utimo, da marsikaj ni bilo narejeno prej, kar bi lahko kasneje uporabili in tudi ?e gledamo finan?no, tisti, ki imajo položaj, da so financirani in tako naprej, ... (nerazlo?no) primerjavo z izobraževanjem odraslih, se praviš šole in tako naprej, te redne strukture, zakaj in s pomisleki lahko zastanejo pri tem, kaj bi spodbujali. Skratka, ali bi spodbujali konkurenco, ali bi ostala pri svojem monopolnem ali dominantnem položaju. To je moje ?isto osebno, ne želim s tem karkoli, ampak jaz to podro?je tako ?utim.
Žal, moram re?i, da se tega posveta ni udeležilo ve? predstavnikov s podro?ja za?etnega izobraževanja. Ne vem tudi, koliko so prisotni mediji. To je škoda, zato ker priložnost bodisi za razpravo bodisi za promocijo vseživljenjskosti u?enja je danes res bila velika. Hvala lepa.

            JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. Pravzaprav je pravi vsebinski zaklju?ek naredil že dr. Jelenc in ga meni ni potrebno. Moja dolžnost seveda na koncu je samo še ta, da se vsem razpravljavkam, razpravljavcem in vsem prisotnim, ki ste s svojimi pripombami, sugestijami, boste pripomogli k izboljšanju osnutka strategije vseživljenjskega u?enja, kar najlepše zahvalim, zahvalim v imenu Ministrstva za šolstvo in šport in seveda tudi v imenu državnega sveta kot gostitelja. Najlepša hvala še enkrat in še lep preostanek dneva želim.

Posvet se je zaklju?il ob 14.30 uri.